lie oiol Le coeursaigne a chaque victime; mais quand tombent les meilleurs des mieux, on ne peut pas exprimer sa douleur! (Srce krvavi ob vsaki žrtvi; a ko padajo nied dobrimi najboljši, ni bolečini izraza!) Francoski rek. Dne 16. oktobra 1916. se je vršila seja c. kr. deželnega šolskega sveta za Kranjsko. V poroeilu, ki ga je objavil »Slovenec« z dne 17. istega meseca: in ki ga priobčujeino dane.s tudi mi med kranjskimi vestmi, čitamo ta-le stavek: P r e ds e d n i k i z r e č e z a s t o p n i k o m ar učiteljstva s o ž a 1 j e za padlimi i n u rn rlimitovariši in tovarišicami s prošnjo, naj ga sporočitaučiteljstvu. Ali sta zastopnika učiteljstva' v deželnem šolskem svetu, gospoda šolski svetnik in realčni ¦ ravnatelj dr. Rudolf J miowicz ter Adolf S a d a r , učitelj v prisiini delavnici, to sožalje grofa Attemsa sporočila učiteljstvu ali ga ni~ sta, nam ni znano. Morda sta to storila potom uradnega lista »Laibacher Zeitung«; a tgat ne moreino vedeti, ker so nam dopošiljanje imenovanega časnika Jetes ustavili, ko smo ga prej 20 let dobivali v zameno.*) * Zakaj in na čigav ukaz se je to zgodilo, ne vemo. Uradni list prihaja malo v izvenuradne roke. Zato smo iz njega posneli marsikatero vest, ki se je tikala šole in učiteljstva, da je tako prišla na pravi naslov. To je bilo le koristno. Sedaj smo tega dela oproščeni, kar pa je stvari sami v škodo A tni nismo krivi, da niše delo ovirajo, namesto da bi ga pospeševali. Uredn. Toliko le mimogrede! Sicer smo ,pa uverjeni, da bosta gospoda zastopnika ugedila na seji izrečeii prošnji, s a j j e s ožalje grofa Attemsa namenjeno učiteljstvu, torej mora biti učiteljstvo o tem obveščeno. To zahteva takt nasproti gospodu predsedniku in nasproti učiteljstvu; to pa je tu-di v intenciji grofa Atte rri"s a, sicer bi onih sožalnih besed ne bil izrekel. Po pravrci povemo, da smo bili ob tej sožalni izjavi grofa Attemsa* p r i f e tn o pr e s e n e č e n i, ker nismo še n ik o 1 i takih ali sličnih besed čuli iz ust nobenega deželnega predsednika! Res nismo itneli pod deželnimi predsedniki minulih desetletij svetovne vojne, toda s in r t je imela vzlic temu tudi pred to vajno v naših vrstah najbogatejšo ž e t e v. Vzrok tej žetvi ni bila sicer vojna na boinih poljanah, temveč jo je provzročala vojna v hišnem gospodarstvu učiteljskih rodovin. ko so naše gospodinje prisiavljale k ognju prazne lonce in po, lagale na obedne rnize prazne krožnike,* v naših domačijah pa je bila stalni gost skrb, bolezen in smrt! Bila? Je! Toda žalost, ki se danes gromadi v naših dušah, je dobila sedaj odnieva in soeuvstvovanja tudi v deželnovladni palači, ker tam ne vlada le birokrat in reprezentant paragrafov, temveč sedi na stolu pr.edsednika deželnega šolskega sveta — pleniič po imenu in srcu! Tako nam govori njegovo sporočilo! Ni narn znano, koliko sta grot Attems in njegova rodovina direktno prizadeta od grozot sedanje vojne. Iz bolesti, ki jih čuti lastno srce, izvira v plemenitem in socialno izobraženem človeku želja, da bi bližnikovo srce ne občutilo teh in takih bolečin, ki jih ne more izraziti beseda. Kolikoi* je v njegovi moči, stori talk človek vse, da prestreže ali vsaj ublaži udarce krute usode, ki lete na soseda. Ako pa vendarle padejo, tedaj dobi tolažbo sameinu sebi, če more tolažiti nesrečnike, kakor je zadoščeno njegovi srčni potrebi, ako je v prvem siučaju preprečil nesrečo! — Samo človek, ki je brez srca, krut, ohol in samopašen, tiramski in škodožeijan, ki pozna le samegai sebe, ne umeva tiste duševne v.zgoje, ki jo diktirajo neminljve pridobitve pedagogikc, psihologije in logike tja od časov Komen?kcga in Rousseaua do monumentov »aere perennius« Tolstega, Jodla in našega Bežka! Kdor pa gleda in vidi samo sebe, jef slep za lepoto, ki se preliva okrog njega in ki se iprctaka iz srca v srce. I n d i v id u a 1 n i e g o i z e in pravimo tisteniu čuvstvu, ki viada tako naturo; čuvstvo, ki je zavrgijivo in niora biti modernemu človeku kot družabnemu bitju odvratno, ako ga vidi pri bližniku, nikar da bi ga še sam negovai v sebi! Dejanja so, ki jih stori človek pod nez.nosnim pritiskom nepremagljivih razmer in ki se dado vsaj utenieljiti, dasi so v nasprotju z držaivnimi in socialniini zakoni. Dejanja pa, storiena le zaradi sarnega sebe v utešenje lastnih strasti in le na škodo bližniku, so v vsakem primeru obsodbe vredna, čeprav jih ne vsebujejo določbe kazenskega zakonika. Ko se je tat Izmajlov pogledal v zrcalo, je pljunil v obraz, ki gai je zazrl v njem. Poteni se je ustrelil. — To je produkt spoznanja! Če pa je prišlo izrečenoi sožalje groia Attemsa neposredno in samo ob sebi •V-- toliko plemenitejše! Toliko gorkeje se prilega vse bolnim srcem! Bodi mu iz-" rečena iskrena zahvaila v imen u v s e h , ki se njih žalastne duše danes sklanjajo nad grobovi tain daleč na bojnem polju in nad grobovi tukaj doma! Povsod leže naši dragi, najdražji mrliči! Vzgojili snio jih v skrbeh in pomainikanju — domovini so dali, kar je zahtevala od njih, potem so legli — in sedaj je konec! Zanje ni nadomestila! Smrt za domovino, zadana od sovražnikovega orožja — sprejeta je bila brez ugovora, kakor gre junakom! V zadnjem hipu, tam na pragu, ki tajno&tno združuje dva svetova, zadnja inisel v daljni dora, zaidnji zdih do svojcev — potem junaška smrt! Doma pa ni samo sinrti, doma je tudi težko, dolgo, žalostno hiranje — smrt je samo rešitev. Nekje so hoteli regulirati uč-iteljske plače, pa so reforinirali ves šolski zakon. A ker je bilo treba najpre] kruha, je liotela manjšina najprej tega dati! Toda od večine se je oglasilo: Ne! — In sedaj ni zakonai in ni kruha, ko bi ga naijbolj treba. In če ni pogojev za eksistenco, tudi eksistence ne more biti. To je produkt trme, ki se maščuje — žal — nad nediolžnimi, a ne nad tistimi, ki so ga zagrešili! Koliko gorja bi bilo manj, da ni taiko, kakor je! In ne bilo bi ga, če bi ga nad našo usodo odiočevala človeško čuteča srca, ki so bolj prevzeta od čuvstev humanitete, kakor pa obvladana od drvenja za smotri, ki stoje zunaj me1! kulturnega ustvarjanja in plemenitega uveljavljanja svojih načel! Treba bo mnogo hitrega in brezobzirnega dela, da se popravi krivica in se zatro kali umiranja: slovenskega učiteljsitva! — Prepričani smo, dt bo znal mož, ki utne govoriti tolažilno besedo sedaj, ko je na višku žalost in trpljenje celega stanu in stotin onih, ki so z njiim sklenjeni in nanj naslonjeni z vezmi ljubezni in krvi, govotiti tudi besedo odločnosti, stvarnosti in resnos-ti, k a d a rkoli-bo braniti naše »časti iupravde«. Oovoriti in govorjeno pokaMzati v dejanju! In to upanje se izraža \%sožalja grofa Attemsa, ki mu bržkone va-so neznane znamenite besede nemškegaposlamca Scheidemanna, izgovorjene dne 11. oktobra 1916. v nemškem državnetn zboru: »Sili nas potreba, da štedimo (ne gladujemo!) s kruhom, a t a n as n e sili, «da skoparimo s pravic a m i !«