Italijanska kulturna barbarstva nad jugoslovenskim narodom. Dvignimo svoj glas! ? Na kongresu UJU v Ljubljani je bilo iznešeno dejstvo, da ima Italija poleg vseh kulturnih pravic v Zadru tudi na južnem našem ozemlju za svoje narodne manjšine koncesije, ki tolčejo v obraz še tako globoki lojalnosti. Naša vlada je otvorila v Dalmaciji za naše državljane italijanske narodnosti italijanske šole in je dovolila, da smejo poučevati na njih učitelji iz Rima — italijanski državljani — in da se smejo v teh šolah uporabljati italijanske učne knjige, ki so odobrene edino od italijanske naučne uprave. Celokupno jugoslovensko učiteljstvo se je čudilo tej velikodušni popustljivosti in se je zgražalo nad dejstvom. Danes zahtevajo podobne koncesije naši sodržavljani — Nemci — ki hočejo prekorazmernega števila nemških šol na našem ozemlju za svoje narodne manjšine, in ki hočejo vzeti nekako posestno stanje na učna mesta na teh nemških šolah. Ob takih koncesijah in razmerah pri nas, pa prihajajo iz onstran meja naše države vesti o kulturnem kanibalstvu, o katerem poročamo na drugem mestu, in ki ga prednašamo pred forum jugoslovenskega učiteljstva, da se potom našega stanovskega tiska razširi po vsej državi, in da povzdigne tudi naše učiteljstvo potom svojih organizacij glas za kulturne pravice nad pol milijona našega naroda onstran nasilnih meja. Italija, ne samo da ne da naši nad pol milijonski narodni manjšini odgovarjajoče nacionalne vzgoje v šolah, ropa danes celo potom šole ta del našega na- L j u b 1 j a n a , 6. oktobra. roda pouka v lastnem narodnem učnem jeziku, kar bije historično priznanemu prvemu pedagoškemu načelu materinskega pouka kruto v obraz. V času, ko je svetovna vojna razbila okove, ki so oklepali slovanske narode, da niso mogli samostojno razvijati svojega kulturnega, gospodarskega in političnega življenja, napravlja Italija nad živim delom jugoslovenskega naroda — ki ji je nasilno pripadel — zločin, ki bo klical še v pozni bodočnosti vsem našim rodovom po osveti. In naši Nemci! Nič boljši niso, kljub temu, da se je za njih kulturna nasilja nad slovanskimi narodi v preteklosti zgodovina že kruto maščevala. V istem trenotku, ko zahtevajo za svoje narodne manjšine, na našem ozemlju pretiranih pravic, ne dajo našim narodnim rojakom, manjšinam na Koroškem niti najprimitivnejših pravic osnovnega šolstva, ki jim je zajamčeno z mednarodnimi pogodbami. Spričo nastalih razmer je prva naša dolžnost, da potom svojega stanovskega tiska povzdignemo v vsej državi svoj glas in opozorimo čim širšo našo javnost in mase na kulturna nasilja nad našimi narodnimi rojaki in druga je naša dolžnost, da z delom med maso podpremo naša obrambna društva Jugoslovensko Matico, Ciril Metodovo Družbo in Gosposvetski zvon, da ohranimo vsaj v javnem življenju naš živelj in jezik onstran meja — dokler zgodovina ne doprinese svoje osvete. —k. Barbarstvo Italije nad Jugosloveni. Tretjina slovenskih učiteljev v Julijski Krajini na cesti. — Italija je zatvorila vse slovenske prve razrede osnovnih šol. Iz Primorja prihaja mučeniški klic pod italijanskim gospodstvom preostalega pol milijona jugoslovenskega naroda. Mussolinijeva vlada je zatvorila v Julijski Krajini vse prve razrede slovenskih osnovnih šol ter uvedla šolsko reformo, katere edini namen je, degradirati na minimum za italijanske provinčne razmere tamkaj sorazmerno jako visoko stanje civilizacije in kulture našega naroda. Minister Gentili je že delj časa pripravljal preustrojstvo šolstva. Javnost je bila že zdavnaj poučena, da namerava vlada povišati šolsko obveznost na deželi od osem na deset let, v mestih od 10 na 12 let. Zaznalo se je, da ostane v Pri- morju šoloobvezna dolžnost na izrečno zahtevo julijskih Italijanov do 14. leta, kakor pod Avstrijo. Veliko kritike je doživela tudi Gentilijeva reforma učiteljišča s sedmimi letniki, v prvi letnik pa bodo imeli pravico vstopiti desetletni otroci. Napovedovala se je i reforma srednjih in visokih šol s pristavkom, da je njeno težišče v infiltraciji nacijonalizma po vseh učilnicah do najvišje mere. V ta namen naj se uvede državni jezik italijanski na vseh šolah v Italiji. Povsod se mora poučevati italijanščino, kjer pa žive drugorodci, se upelje poleg splošnega urnika »dodatni urnik«, ki ga do danes še nihče ne pozna in čegar namen je, zakriti kulturno sramoto, ki jo uprizarjajo državniki Italije, države, ki se ob vsaki priliki poziva na svojo 20001etno kulturo. Gentilijev reformni šolski načrt je ministrski svet že odobril, ministrstvo pa ga je izdalo kot odlok z zakonsko veljavo na podlagi »pieni poteri«, generalnega pooblastila, ki ga je dobil g. Mussolini od parlamenta kmalu po svojem nastopu. Ko je bil v Italiji prvi šolski dan, so tamošnji Slovenci upali na neštetokrat poudarjeno plemenitost in kulturnost italijanskega naroda ter so se zanašali na poštenost in dostojnost njegovih državnih voditeljev. Tem bolj so smeli to pričakovati, ker so Italijani ob okupaciji Primorske izdali velike letake z besedilom: »Slovenci! Pod Italijo boste imeli še več pravic, kakor doslej!« Grozna vest, kakor glas mrtvaškega zvona, se je pa raznesla ob otvoritvi šol po Trstu in vsej deželi primorski, kjer bivajo Jugosloveni, vest, da je prišla iz Rima odredba, ki zahteva zatvoritev vseh prvih slovenskih razredov po vsej Julijski Krajini. Posledice tega ukaza so strašne. Manjše vasi, kjer so le enorazrednice, bodo imele že letos edino italijansko šolo. V nekaj letih ne bo več ne duha ne sluha o slovenskem jeziku v Ijudskih šolah. Naši otroci ne bodo več znali ne čitati, ne pisati slovensko. Da bi bila Oentilijeva odredba tem bolj efektna, so dobili 1. oktobra v Julijski Krajini plačo le tisti slovenski učitelji, ki so definitivni. Podučitelji, suplenti — in teh je mnogo. nied njimi veliko, ki imajo že nad 10 službenih let — niso dobili plače. Sodi se, da je dosedaj tretjina učiteljev v Julijski Krajini na cesti. Prvi slovenski razred mora zapreti tudi slovenska privatna (preje Ciril-Metodova) šola pri Sv. Jakobu v Trstu in otvoriti mora italijanskega. Tako so prisiljeni Slovenci tudi s svojim lastnim denarjem potujčevati svojo lastno deco. Ali je mogoče pojmiti to grozoto? In zasebno šolo pri Sv. Jakobu v Trstu obiskuje nad 150 slovenskih otrok! Tako počenjajo plemeniti Italijani z našim narodom v Julijski Krajini! Tako se izkazuje Italija prebivalstvu, kateremu se je prikazala kot odrešenica pravice! Noben drug narod na svetu danes ne bi bil sposoben, da vzame polmilijonskemu narodu, svojim lastnim sodržavljanom, najsvetejše, v težkih borbah že zdavnaj priborjene najelementarnejše pravice kul turnega in civiliziranega človeštva, materinske šole. Italija pa hoče novih kartagincev. Italija hoče novih sužnjev. Kulturna sramota, ki so jo zagrešili sedaj voditelji italijanskega naroda, ne more in ne sme ostati zamolčana. Treba je, da izvedo vsi narodi, kakšni reprezentanti 2000letne kulture so danes v Itatiji državni krmilarji. Od one strani modro - belo - rdečih mejnikov se razlega obupen poziv zatiranega naroda: Kriknite v svet o krivicah, ki se nam godijo! Bijte plat zvona! Spasavajte! (Po »Jutru«). Kulturni kanibalizem. »Edinost« od 5. oktobra 1923. »Per norma delle dirigenze scolastiche si comunica che a datare dal 1. ottobre 1 'istruzione nella prima classe (sezione) delle scuole elementari dovra essere esclusivamente in lingua italiana per tutte le materie. L'istruzione nella lingua slovena per i bambini delle dette classi sara facoltativa.« Slovenski se pravi to: »V ravnanje šolskih vodstev se sporoča, da bo moral biti od 1. oktobra dalje pouk vseh predmetov v prvem razredu (oddelku) ljudskih šol izključno italijanski. Pouk slovenskega jezika bo za otroke omenjenih razredov neobvezen.« Tako se glasi dobesedno uradno besedilo ene izmed onih sramotnih in vsakega kulturnega naroda nedostojnih naredb o poitalijančenju naših ljudskih šol. Citatelji vedo, da so bili obveščeni o tem ukrepu že včeraj. Ako ga danes ponavljamo, storimo to, ker hočemo ta protizakoniti, protikulturni in protičloveški ukrep šolskega oblastva postaviti na poseben način na sramotni kamen pred na- šo javnostjo. Vsa grdoba in ostudnost nekulturne šolske politike napram naši narodni manjšini mora priti na dan in na luč. Oblastnike, ki uvajajo pri nas, prezirajoč najplemenitejša načela civiliziranega sožitja med narodi, najgrše kulturno trpinčenje, kar jih pozna zgodovina civilizacije z njene slabe strani, naj postavimo pred zrcalo, ki so mu sami napravili okvir, da bodo videli v njem svojo pravo podobo. Kakor smo tudi že poročali, se je vršilo pred dobrim tednom v Padovi zborovanje italijanskega društva za raznarodovanje drugorodcev »Dante Alighieri«. Zborovanje je otvoril v imenu vlade minister za kolonije (!) Federzoni. Imel je daljši otvoritveni govor, v katerem je orisal pomen društva »Dante Alighieri« in cilje, za katerimi ima stremiti v novi dobi, ki je napočila po koncu vojne. Ministrova izvajanja so tako značilna, so tako zgovorna priča o tako grozni dvojni morali, da bi se je moral sramovati zadnji capin, kaj šele minister, ki nastopa v imenu kralja in vlade in ki je par dni poprej glasoval z drugimi ministri vred za poitalijančenje slovanskih in nemških ljudskih šol. Evo torej, kaj je rekel minister Federzoni na zborovanju v Padovi: »Niti zmagoslavni mir ni mogel pridružiti veliki italijanski družini vseh soplemenjakov, ki so ločeni in raztreseni. Mnogi med njimi podlegajo še vedno popačevalni nadmočnosti raznih jezikov, raznih duševnosti in raznih oblik socijalnega in duševnega življenja. Nekateri se zastonj tega zavedajo in se zastonj upirajo, drugi so še nezavedni in lenobni. V njih je italijanstvo ogroženo, v njihovih otrokih se bori s smrtjo, a v njihovih vnukih bo morda že popolnoma ugasnilo. To italijanstvo, ki obrobuje obale Sredozemskega morja od genovskega stolpa v Galati do ozkih napoletanskih uličic v Marseille, od beneških stez na Krfu do sicilijanskih nasadov v Sfaksu in ki gleda na Padovo kot na žarki studenec svojega znanja in tradicijonalni trg svojega prometa, to italijanstvo se mora zaščititi za časa. Ščititi to italijanstvo, ki ga tvorijo jezik, običaji, kultura, zavednost, je za nas ne samo narodna dolžnost, temveč predvsem naše človečansko pravo. In tej pravici se ne moremo odreči, a drugi nimajo nikakega poštenega razloga, da bi videli v tem kak nevaren ali sovražen načrt« Čitatelj ima sedaj pred seboj oba dokumenta. Minister Federzoni se sklicuje na človečansko pravo, ko utemeljuje potrebo in dolžnost zaščite italijanskih manjšin v inozemstvu. Izvrstna ideja in neoporečno stališče! Toda na kakšno pravo se je naslanjal isti minister, ko je par dni prej, kakor smo že zgoraj omenili, glasoval na seji ministrskega sveta za novi šolski zakon ministra Gentile, s katerim se hočejo poteptati najelementarnejša človečanska načela, se pljuje javno pred vsem svetom na najprvotnejši čut človečnosti, ki se ga zaveda in ga spoštuje tudi najbolj divje pleme sredi Afrike, namreč na pravico človeka do lastnega duševnega življenja? Na kakšno pravo se opirajo šolski skrbnik v Trstu, predsednik okrajnega šolskega sveta v Postojni g. Stranieri in razni drugi »Stranieri«, ko izdajajo na lastno pest ukaze, da se imajo naše šole v nasprotju z obče priznanim pravom manjšinskih pravic zapreti oziroma poitalijančiti? Ako je zaščita italijanskih manjšin, njihovega jezika in njihove kulture utemeljena v občem človečanskem pravu, potem pač ne more biti ono pravo, s katerim se v Rimu upravičuje zatiranje drugih manjšin, človečansko pravo, temveč ravno nasprotno. Oblastniki v Rimu so se postavili glede nas na stališče prava kulturnega kanibalizma. Kakor jedo nekatera divja plemena meso s človeškega telesa — in to so kanibali — tako se pripravlja sedaj veselica, na kateri naj bi se naši brezvestni in brezčutni oblastniki gostili z dušami naših nedolžnih otročičev. Ali bomo to dovolili? Ne! V središču zapadnoevropske civilizacije ne sme biti mesta za nikak kanibalizem. Vlada mora popraviti, kar je zagrešila nad našo šolo!