SILVESTER K.:
Premodre glave.
Po narodni smcšnici. XXVI.
S^Jl^^^------/   e pride preprost deželan po opravkih v mesto,  si rad
/f                 \J   privošči po zmožnosti več ali manj polne mošnje kako
/ /v.        ^r—^        pečenko in  kako četrtinko vina.  Tako je storil tudi
rr^ftf -'/r~$\       eden naših Zabržanov,  ki ni bil le korenit modrijan,
tra?JmLJj-^,      ampak je imel povrh še to nadlogo, da je bil grozen
^^^^^P^         bahač. Iz zadnjega vzroka  si je bil izbral najimenit-
T^^šT^L          nejšo gostilnico, ki jo je le mogel izvohati v mestu.
\A 1  S\   ^^/1 Bilo je mnogo gospode navzoče, a to ni nič motilo
^~^—t^r~,          J korenjaškega Zabržana. Možato je sedel v kot in začel
piti, misleč si:
1
—««    110   ~-
»Zazdaj hočem samo piti. Jedel bom pozneje, in sicer to, kar bom videl, da si gospoda naroči v najmanjši posodi. To je gotovo najbolj drago, pa najbolj imenitno."
Ni mu bilo treba dolgo čakati in že prinese točaj nekemu gospodu krožnik mesa in v majhni skledi sirovega hrena v kisu.
»He, gospod točaji" zakliče mož z močnim glasom, ,,prinesite mi tiste jedi, ki jo ima tam-le oni gospod v mali skledi. Pa brez mesa — in pri-nesite celo pošteno skledo. Že plačatn, kolikor stane!"
Pri teh besedah udari po polni mošnji, da so kar zazveneli srebrnjaki.
,Pa — gospod oče, to je vendar hren, in tega vendar ne boste snedli celo skledo — in še brez mesa!" je ugovarjal točaj.
BE kaj! vzklikne Zabržan, ki ni poznal hrena, »toliko še vendar imam, da plačam polno skledo. Sto kron vendar ne bo veljala. Meso pa jein itak vsak dan doma!"
Točaj se nekoliko nasmeje, privzdigne zdaj levo, zdaj desno ramo in gre v kuhinjo naročat — polno skledo hrena.
Ko stoji skleda na mizi, se Zabržan bahato ogleda po gostih, ki jitn je bil ta prizor nekaj novega, zgrabi veliko žlico, zajame z njo hrena do vrha ter jo naglo izprazni. Toda drugikrat že ne seže več v skledo, ampak vrže žlico debelo se smejočemu točaju pred noge. Vsa navzoča gospoda se začne na glas grohotati in gleda, kako lovi bahati Zabržan z rokatni po zraku ter se, rdeč kakor puran, grabi za nos, ki si ga že v prihodnjem trenutku — odreže z nožetn. Vsi mislijo, da je možak znorel. Brž skoči eden po zdrav-nika, da obveže ranjenca. Ko pride zdravnik, se je bil nesrečnež že pomiril.
BKaj pa ste vendar mislili," vpraša začudeni zdravnik, Bda ste si nos odrezali?"
BOh, gospod," odgovori Zabržan, nmislil sem si, da je bolje, ako sem ob nos kakor pa ob glavo, ki mi jo je hotel raznesti preklicani hren!"