Poštnina plačana v gotovini. Leto XXI Dolnja Lendava, 1. aprila 1934. Štev. 13. Cena 1 Din. Naročnina doma na sküpni naslov mesečno 2 D.f na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo 6 Din, ali z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom 8 Din. 50 para., letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. položnice 11806. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p. Popiist po dogovori. „Če ste stanoli s Kristušom, iščite, ka je zgoraj, kje je Kristuš, sedeč na desnici božoj. Kaj je zgoraj, po tom hrepenite, ne po tom, ka je na zemli.ˮ (Kol. Ili. 1—3.) To neso človeče reči, nego sam Bog je je dao zapisati, zato pa vkaniti ne morejo. Stanoti moremo. Telo? Ne. Nego düša. Dűša pa misli i žele, guči i dela. Te düševne reči morajo stanoti z Kristušom. Naše misli morajo iskati tisto, ka je zgoraj, naše žele morejo ta leteti, naši guči se morejo tam obračati, naša djanja se morejo ta ravnati. Vse more zgoraj biti. Zgoraj je pa Bog. Na zemli ne smenjo ostati z düšov, zadosta, ka je telo na njéj, na zemli je greh. Siromaštvo te stane, če gleda gor, bogástvo ravnotak. Siromaštvo; vidi tam gor veliko bogástvo, če je tü doli vodila zadovolnost. Bogatstvo tam gori najde plačo samo v pravičnosti i smilenosti. Gde tevi nema na zemli bogástvo, ne najde gori mesta pri Bogi. Kmet, obrtnik, trgovec, dühovnik, vučiteo, politik, držanik, diplomat, ob- lastnik, podložnik, bogat, siromak, moški, ženska, mladi, stari, ali štokoli si, vsem poprek i vsakomi posebi je sv. Düh napisao zapoved: Iščite, ka je zgoraj, to je iščite Boga. Ga iščemo? Ki Boga išče, ga vsikdar najde. On se da najti, kajti obečala je Večna Vernost: iščite i najdete. Iskati ga pa moramo ne z telom, nego z düšov, te. ga najdemo. Düša pa ma razum i volo. Razum more spoznati, ka Bog je i je plačnik vsega dobroga z večnim najemom, slaboga z večnov kaštigov. Vola pa mora iskati njegovo, štera je on sam, Najpopolnejše bitje. Naša vola si mora prizadevati, da bo ž njegovov kembole edna, da bomo Njemi kembole spodobni: v smilenosti, lübezni, pravičnosti, čistosti, treznosti i vseh jakosti. Tak se išče, tisto, ka je zgoraj, drüge poti nega. Ki tak išče, je stano i najšeo Boga. Té Kristuša od mrtvih staloga sreča i ga z veseljom pozdravi: „Allelujaˮ. NEDELA. Vüzemska nedela. Na spomin 1900 letnice svoje križne smrti, Gospod Jezuš, po svojih svetih ra náj reši grešni svet! Evangelium sv. Marka XVI. Vu onom vremeni! Maria Magdalena, i Maria Jakobova, i Salome, küpile so za začimbo,' da to- pridoče namazale Jezuša. I kroto rano prvi den sobote prido k grobi, gda bi že zišlo sunce. 1 zgovarjale so si j med sebom: što nam odvala kamen od dver groba? I nazaj gledajoče vidile so odvalani kamen: ar je bio jako veliki. I notri idoče vu grob, vidile so mladenca sedečega z de- sne strani, oblečenoga vu belom gvanti, i strašile so se. Šteri njim veli: ne bojte se: Jezuša iščete Nazarenskoga, raspetoga: gori je stano, ne je eti: Ovo je mesto, gde so položili njega. Nego idte, povejte Vučenikom njegovim, i Petri, ka pred vami ide v Galileo: tam te ga vidili, liki vam je povedao. Po strašnih i žalostnih dogodkaj velkoga tedna, je vüzemsko jütro ti sto, ki prinaša nove, svetle i tople žarke veselja. Ne žarke, sunce, svetlo i toplo sunce, ki zasija sveti, vsem lüdem i narodom. Alleluja! „Gor je stano, ne je tü...ˮ zaspevaj so düše iz predpekla, ki so sprevajale Kristušovo düšo v grob, v njegovo bože telo: „Alleluja, allelujaˮ. „Vstao je...ˮ Kakšo veselje je občütila mati Marija ! „Radüj se Kralica nebeska...ˮ Kakše veselje majo apoštoli i vsi verniki... Alleluja! Veselje i radost nam prinaša jütro vesele Alleluje! Veselje potrebüje naše srce, novo, friško, bože veselje! Veselje potrebüje posebno dnesdén, novo, friško, potrebüjemo bože veselje, veselje v Dühi Svetom, štero etomi sveti tak jako fali! Veselje potrebüjejo s križom obložene düše, veselje žalostne i potrte düše, veselje ranjenje düše, veselje potrebüjejo betežne düše. Novo i friško bože veselje potrebüjejo vojsküvajoče düše... Kde je Bog, tam naj bo tüdi veselje! I to pa zato, ar veselje je moč ne pa žalost, slabost. Veseliti se pravi čütiti moč, klico živlenja, žalostiti se pravi slabeti, hirati, vmirati! Veselje je zdravje i ozdravlenje, žalost pa nas betežne včini. Živlenje, dobra vola, veselje hodijo roko v roki, smrt pa z žalostjov i britkostjov! Vse ka nam je dobro, prijetno, vse, ka davle rast, ka bogati i množi, vse Zednim razveseli, vse pa ka prazni, pobija, siromak, zednim žalosti. Nega jakosti moči, če nega veselja. Dühovno živlenje, spunjavanje stanovskih dužnosti, sto i sto v vernosti i skritosti včin jenih dobrih činenj, za štere zna sa mo Bog, za lübezen do sebe, lübezen do bližnjega, za vse to potrebüjemo lit_________________________________ veselje i radost, štero nam da Düh sveti. Zato potrebüjemo veselje, ka samoga sebe lejko premagamo! Sv.Evangelij nas s križom blagoslavla, zato nas tüdi vči na veselje, da ga lejko nosimo. Veselje nas sposabla na zatajüvanje, na premagüvanje i na odpoved. V lübavi goreče düše požrtvovalne ! Ne čüdimo se, ka ne skuznate oči i kisila lica, nego vedri pogledi prenesejo največ žrtev v živlenji. Veselje je vretina žrtvi. Kak žalostno se nam vidi staro zidovje samostanov, kak megleni so njeni folaši i bi mislili, ka je tü sama žalost, britkost, pa tü je dom veselja, za štero svet ne ve. Kda človek odpove zatajüvanje premagüvanji, odpovedi, kda postane samsvoj, nestrplivi, čemerasti do drügih, kda njemi je živlenje neznosno? Kda je otrüjeni, potrti, žalosten, kda je brez veselja, kda ne zna lübiti, nego samo sovražiti! Zakoj? Nema veselja. Zato potrebüjemo veselja, ar nas to sposobi na bouše ravnanje, obnašanje z našim bližnjim, na lübav do bližnjega. Če smo pobiti, kak težko prenašamo drüge! Najvekše breme živlenja nam nalaga bratova roka. Če smo dobre vole, niti ne občütimo težav i nasprotnosti. Ali kakši smo sami i kakši smo do drügih, če smo slabe vole, nerazpoloženi, nervozni, kda nam primenküje dobra vola, veselje, lübav. Živlenje nam je neznosno, sami sebi smo neznosno, ne trpimo i prenašamo bližnjega. Dobra vola pa je dobro zdravilo. Nikaj ne pride neprav, kda nas najde v dobroj voli. Od vsakoga dobro misli, ne sodi, se ne pohüšüje, vse težave mirno spreme. Zakoj? Zato, ar veselje sija, radost segrevle naše srce, zato ar lübimo. Kak potrebüjemo vsi vüzemskoga veselja, novoga sunca, svetlosti i toplote! Odkod prihaja to veselje? Iz pobožnosti, iz svestev, iz Kristušovoga živlenja! Kak raste naša düša, moč, živlenje v njej, kda nas obišče tolažba, navdüšenje, kak pešamo, če nas pohodijo sküšnjave, če hira v nas bože živlenje... Apoštol Paveo nam zazava: „Bratje veselite se i ponovno vam pravim, veselite se, ali veselite se v Gospodi!ˮ To veselje nam naj prinese Alleluja, da bo ž njega klilo novo živlenje, da zamori klice smrti. Veselja potrebüje denešnji svet, čeravno ka si svetnoga i grešnoga privošči na metercente, da ne pravimo, ka na tone, ali tembole potrebüje veselja v Gospodi. Bože veselje, pridi, obišči naš i ne zapüsti nas! Spodobna pitanja i za Novine. Dr. Janko Šimrak, kanonik v Zagrebi vrejüje jako dober katoličanski dnevnik: Hrvatsko Stražo. Gda se zahvali vsem tistim, ki so redno plačali list, Stavi sledeča 4 pitanja na stare dužnike: 1. Jeli premislite, da je šuma vseh starih dugov tak velika ná naročnini za Hrvatsko Stražo, da njeno neplačüvanje sigurno pripela Katoličanski Dnevnik v očivesno i naglo pogüblenje? 2. Jeli te mogli na svojoj düši nositi odgovornost za te i takše Posledice, štere nastopijo za Katoličanski Dnevnik zavolo vaše nemarnosti? 3. Jeli te mogli mirno nositi na svojoj düši greh, da ravno zavolo vašega zaostanka na naročnini nemorejo dobiti delavci pri Katoličanskom Dnevniki, šteri se za nje noč i. den žrtvüjejo, že nekelko mesecov niti one najmenše plače, štera njim je potrebna za zdržavanje gologa živlenja? 4. Jeli te mogli nositi odgovornost zato, da list po teliki düševnih i vrednostnih aldovaj, šteri .so za njega doprinešen!, vmerje samo zatogavolo, ar ví ne spunjavate do njega najglavnejše svoje dužnosti, da bi najmre plačali zaostano, naročnino? Dr. Šimrak zahteva, naj dužniki lista kemprle odgovorijo na ta štiri pitanja i naj pri tom pomislijo i to, kakše protivnike ma Hrvatska Straža proti sebi i kak so jo v toj velikoj borbi zapüstili ravno oni, šterim bi bila sveta, dužnost, da., jo podpirajo. — Spodobna pitanja lejko stavijo tüdi Novine na vnoge naročnike, ki nesamo, ka letos ešče nikaj neso plačali, čeravno že frtao leta trošimo na nje i za njihovo dobro, nego mamo ešče vnoge naročnike nazaj na prejšnja leta. Leto za letom je terjamo, pa njihov odgovor je: glüpomi dobro jütro, to je ne zglasijo se. Kak velika odgovornost pred Bogom ne podpirati te krščanskoga lista, gda milijoni delajo proti Bogi, krščanski list pa za Njega. Rev. Charles E. Coughlin (pravi: Koglin). 42 leti star katoličanski dühovnik je v Royal Oaki, malom mesteci velike Severne Amerike v državi Detroit. Siromaških irskih delavcov dete je. Dobro pozna zato potrebe siromaškoga delavstva i pomagati šče tomi ne z krivimi, nego z pravimi navuki Kat. Cerkvi, šteri so razglašeni v dvo-joj okrožnici „Rerum novarumˮ od Leona XIII. i „Quadragesimo Annoˮ Pija XI. Gda je prevzeo po želi svojega püšpeka v Royal Oaki malo cerkvico, posvečeno na čast sv. Maloj Treziki i meo prvo predgo, je praznim klopam predgao. Kak goreči dühovnik, se je potožo dobromi pastiri, Jezuši. I te ga je poslühno. Dao njemi je miseo, naj prosi dovolenje pri radiopostaji, da sme tam gučati, predgati. Lastnik radiopostaje v Detroiti, Fitz-patrick, njemi to dovoli. Po prvom govori je dobo že osem pisem. Ne meo niti deset predg, pa je že dobo sto pisem. Letos ga že poslüša treseti milijon lüdi. Predga od sred oktobra do sred maja. V ednom tjedni od 9—16. januara letos je dobo 600 jezero pisem, sledkar pa samo po ednoj predgi milijon i 125 jezero. Socialna pitanja razpravla v svojih predgaj, štere prle prečtejo njegov püšpek. V teh glasi Kristušov navuk od zakona i pobija krive navuke komunistov pa socialnih demokratov. Odločno i imenoma vöpove tiste amerikanske pijajce, šteri delajo krivico Siromaškomi narodi. Ne čüdo, če so vrgli bombo na njegovo stanovanje, a Bog ga je rešo smrti na prošnjo sv. Male Trezike, šteroj na čast zida cerkev za milijon dolarov. Njegovih govorov pa ne poslüšajo samo katoličanci, nego tüdi luteranje, Židovje i celo brezverci. Tjedensko plača za radio govore 14 jezero dolarov. Pomaga njemi rešavati milijonsko pošto 120 hitropiscov, 40 tajnikov i sto deklic, štere razvrstavajo pošto. Vse te plača z milodarov, ki se njemi poganjajo. V svojih predgaj izjavla, da Roo-sevelt vodi pravično borbo proti krivičnomi kapitalizmi za pravice delavstva, zato pa priporoča, naj ga vsi podpirajo. Njegova navadno reč je: Roosevelt ali propast. Naj tüdi z djanjom pokaže, da ne guči v zrak, nego v srci nosi, ka govori, je svojim delavcom pri zidanji cerkve znižao delavk čas, plačo njim pa za 10% po-vekšao. Ravnotak, kak to zahteva Roosevelt. Tak skrbi Kristušova Cerkev za Siromaški narod po celom sveti. Istina, da za to ne ženja zahvalnosti, nego preganjanje. A ravno ta nezahvalnost najbole svetlo pokaže na njeno nesebično, na njeno Kristušovo srce i tüdi nagrdobo ^zahvalnoga sveta. Po katoličanskom sveti. Finska. Dva luteranskiva ministra i katoličanec dr. Dahlström Carl Jean so v imeni finske republike obiskali sv. Oča i so se njemi zahvaliji za. trojo reč: a) da je prvi priznao fínsko republiko, b) da Je pozdravo predsednika republike ob njegovoj 70 letnici i c) da je odpro vatikansko knižnico finskim dijakom, ka so jo smeli rabiti za svoje včenje. Finska je povečini luteranska držáva, a katoličancom dovoli popolno versko sloboščino. Državniki pri sv. Oči. V svetom leti je dosta ministrov pohodilo sv. Očo poleg drügih stojezerih romarov. Ti ministri so: Mac Donald i Simon z Anglije, Von Papen i Goering z Nemčije, Dr. Dollfus i Dr. Buresch iz Austrije, De Valera iz Irske, De Brayneville iz Belgije, Gömbös i Kánya iz Madjarske i Farley iz Amerike. Sv. Očo je obiskao tüdi sin amerik. predsednika Roosevelta, čeprav je luteran. Cerkev sv. Gundule v Bru-xellesi, gde je ležalo mrtvo telo belgijskoga krala Alberta, je edna najlepših cerkvi na sveti. Zidala se je pred 700 leti. V bližini cerkvi je lepi spomenik Bouillona Gotfrieda, voditela križarskih bojn. Sv. Gudula je za vero Jezušovo pretrpela mantrniško smrt. Slikajo jo, ka drži v rokaj po-svečnjek. To pa zato, ar se od nje pripovedavle, ka je sveča sama od sebe vgasnola, ali se vužgala tak, kak je svetka želela. Knige od vseh semenišč sveta je v Rimi izdala za semenišča. Več semenišč ma tüdi sliko v knigi. Z naše države ma sliko dja-kovsko veliko semenišče i šentvidsko malo semenišče pri Ljubljani. Kniga je jako zanimiva. Stojezero mladencov je v Polskoj Zdrüženih v Skautskom drűštvi. Vodi jih 450 dühovnikov v pravom katoličanskom dühi. Gda so ruski boljševiki napadnoli Poljsko, je 15 jezero katoličanskih skautov šlo za dühovnikom Skorupku Ignacijom, svojim voditelom, ki je križ držao v roki, v boj proti sovražnikom Kristušove vere. Če nega katoličanskih Polakov, bi dnesdén boljševizem divjao že po celoj Europi. Polakov, polske mladine gorečnost za Kristušovo vero ga je strla. Med svetice je spisana Bl. Redi Marjeta Terezija presv. Srca Jezušovoga, karmeličanka, štera je 1.1770 Vmrla na Španjolskom. Bog je njeno, sveto živlenje potrdo z čüdami. 2 NOVINE 1. aprila 1934. Povrno se je luteranski vučenjak Dr. Herbert E. Corry, predsednik biološkoga zavoda na newjor-skoui vseučilišči v Ameriki, na katoličansko vero. Iz živlenja živali, štere je preiskávao, je spoznao, da je Bog i je tisti, šteroga glasi katoličanska vera. Katoličancov v Grčiji je 50 jezero. Ovak so Grki vsi pravoslavni. Pravoslavni popi i tüdi oblast delajo najvekše zapreke katoličancom grčko-ga obreda, da pa njihovo število li raste. Pač Kristuš zmagüje. Katoličanskih šol v zjedinjenih državaj Amerike je 10594. Profesorov ali vučitelov na njih je 83212, školašov, ali šolarov, vučencov, pa dva milijona 582 jezero. Državi po večini siromaki katoličanci teške milijone prišparajo z gordržavanjom katoličanskih šol. Kardinal Faulhaber, Kristušov junak: V Nemčiji se širi nova poganska vera, štero širi i podpira narodno-socialistična vladna stranka. Drüge stranke itak neso dovoljene. Ta nova vera je zavrgla Kristuša i vpelala staro nemško pogansko vero, mešano z nešternimi krščanskimi istinami. Nadškof v Müncheni, kaidinal Faulhater odločno brani pravice Kristušove vere. Predgao je v cerkvi za obrambo staroga zakona Sv. Pisma, šteroga je zavrgla nemška vláda. Šteli so ga zapreti, a Hitler je prileto z Berlina v München i preprečo aretacijo. Nato so strelali na odločnoga starčeka, a Bog ga je občuvao. Proti vladnim i protiverskim zakonom junáški kardinal etak piše v pastirskom listi svojim vernikom: „Katoličanski püšpecje, naslednike apoštolov majo sveto dužnost, da glasijo krščansko vero, da delijo sveta svestva, da včijo nadnaravne istine Jezuša Kristuša. Oni to morajo delati med vsemi narodi, morajo zato to delatiˮ tüdi v javnom drüštvenom živlenji. Kda Jezuš Kristuš pravi „morate glasiti" nikša sila na sveti ne more zapovedati: „Morate tiho bitiˮ. Tak gučijo Kristušovi junaki. Kralevska zahvala. Belgijski krao, Leopold, se je z toplimi rečmi, zahvalo sv. Oči za blagoslov, Šteroga so te poslali njemi, kralici i državi Belgiji. Med blažene je spisani Claret Anton Marija, nadškof (eršek) v Santiago na otoki Kuba. On je nastavo misijonsko drüžbo Nevtepenoga Poprijela. Naj sprosi mir svojoj nemirnoj domovini Cubi! Nedelska šola. Senje za peneze. Tisti časi so že daleč za nami, kda so si drüžine same pridelale vse potrebno doma. Dnes niti držáva nema vse potrebščine doma. Radi pijemo kavo: ta pride iz Amerike. Radi se oblečemo v pošteno obleko, štero napravijo iz pamuka (iz bombaža). Bombaža tüdi nemamo doma, dobimo ga iz tüjine. Dečki radi majo bicikline, šivilje šivalne mašine, bogatini dobre avtomobile. Vse to pride iz tüjine. Kak ? Naš trgovec ide v tüjino, tam küpi doma potrebno blago i jo doma z dobičkom, ali z izgübov — kak že nanese dobra sreča! — oda. V tüjini küpleno blago notri pelamo v državo, lepše pravimo, ka uvažamo, mamo uvoz. Za uvoženo blago moremo dati, ali blago, ali zlato. Za bankovce tü-jina ne da nikaj. Toda dale!... Mi pa mamo tüdi to i ono, ka pri naših sosedaj fali. Mamo les za Vogrsko, živino i pšenico za Italijo, sadje za Nemčijo itd. Po to blago pridejo tüji küpci, to blago vö pelajo, izvozijo iz države, mamo teda tüdi poleg uvoza — izvoz. Za izvoženo blago dobimo v tüjini blago, ali zlato. Jasno je teda, da uvoz odnaša, izvoz pa prinaša zlato. Če več izvažamo, kak uvažamo, zlato narodne banke raste. Če je naopak, pa mamo od dneva do dneva menje zlata, menje penez, nemremo küpüvati, ne odavati, gospodarsko živlenje zmrzne, kriza, stiska je med nami! Trgovec, šteri izvaža, ali uvaža, more menjati peneze. Če pride Itali- jan po naše govedo, si more preskrbeti naše peneze. Gde jih dobi? Na senji, gde peneze küpüjejo i odavlejo. Takše senje se vrši v lepoj palači, na borzi. Mi mamo takšo borzo v Ljubljani, Italijani v Trsti, v Rimi, Vogri v Pešti. Na borzi so odavalci i küpci. Če Italijani dosta blaga küpijo od nas, te morejo küpiti dosta dinarov. Na borzi je pa tak, kak na senji. Če je malo blaga, pa dosta küpcov, je blago dragše. Če je malo küpcov i dosta blaga, je naopak, te cene spadnejo. Tak je tüdi na borzi. Velki izvoz prinese dosta küpcov za naše peneze, vrednost penez ide gor, zlato Prihaja v državo, ali tüje blago, mi bogatimo. Če je velki uvoz, potem vrednost naših penez ide dol, zlato ide z države, Siromaki postanemo. Zdaj pa pomislimo, kak je te, če mi izvažamo na leto blago v vrednosti 500 milijonov, uvozimo pa samo za 100 milijonov. Jasno je, ka príde v državo za 400 milijonov zlata, ali blaga, naša bogatstvo raste. Tak pravijo, ka je v tom slučaji naša trgovska bilanca aktivna. To je dobro za nas. Kak pa te, če küpimo za 500 milijonov, odamo pa samo za sto? No, potem ide 400 milijonov vrednoga zlata, ali blaga iz naše države, 400 milijonov vrednosti nam fali, naša trgovska bilanca je za 400 milijonov dinarov — pasivna. ...Pravimo, ka vsako leto pride 500 milijonov dinarov vrednoga zlata, ali blaga v našo državo, to je, da je naša trgovska bilanca za 500 milijonov Din aktivna. Telko več dobrih penez mamo doma. Lüdje lejko küpüjejo, tovarne, obrtniki lejko delajo, trgovine so pune küpcov, vsi smo pošteno oblečeni, vsi siti. Če pa penez leto za letom ide za države, je ravno naopak. Siromaštvo raste, jočemo, ka nas mantra stiska. Dobro bi bilo za vse, če bi meli na borzaj same poštene küpce i trgovce. Ali inači je. Kak nasenji se lejko zmenijo küpci, ka ne dajo več za kilo žive vage, kak samo 1 Din, ravno tak ma borzi se lejko napravijo takše nepoštene küpčije. Lejko se zmenijo trgovci, špekulanti, ka vütro drapnejo po dinari. Šteri so dogovorjeni, začnejo na glas ponüjati dinare, eden falejše kak drügi. Oni, šteri majo dinare, se prestrašijo, mislijo, ka je v našoj državi nekaj naopak, tüdi oni silijo zdaj, ka bi kem prle odati, zamenili svoje dinare. Na te način vrednost penez ide dol, šteri so si vküp zgučali, natihoma spoküpijo po fal ceni dinare i v ednom dnevi so zaslüžili žmetne jezerke, pa brez dela, s samov vkanlivostjov. Takše nepoštene küpčije i spodobne „špekulacijeˮ so mogoče na senji penez, na „borziˮ, zato ma država sto i eden vzrokov, da pazi na to, ka se godi na borzaj. Je ešče edno mesto, gde more meti država svoje oči, od toga mesta pa prišestno nedelo. L. Podpore Agrarne in gospodarsko-podporne zadruge v Črensovcih 1. 1933. Agrarna in gospodarsko-podpor-na zadruga v Črensovcih je 1. 1933 v smisli svojih pravil sledeče podpore razdelila svojim članom: 1. V gotovini 3147 Din 50 par. 2. Pri náročitvi 150 q otrobov, pri vsakom metri 15 Din. cenej kak je bila dnevna cena, to je 2250 Din. 3. Pri naročitvi 5 vagonov ku- korice, meter 30 Din. cenaj od dnevne cene, je 15000 Din. 4. Pri 2050 kantaj slatine pri vsakoj 50 par cenej kak je bila dnevna cena, je 1025 Din. 5.Pri 10 q mesa pri kili 2 Din. cenej od dnevne cene, je 2000 Din, 6. Pri premogi 150 Din. 7. Pri drvaj, deskaj,lataj, skrad- njekaj 2500 Din. Ravnoteliko je püstila tüdi Hranilnica i posojilcica v Črensovcih, ar obe sküpno mata šume. 8. Pri vapni i cementi 400 Din. Vu brez plačnih foringaj 800 Din. To so tak zvane gmotne, vrednostne podpore, štere v sküpnom zneski po- kažejo svoto od 27872 Din. 50 par. Poleg te gmotne podpore je zadruga nüdila tüdi moralno, jakostno podporo s tem, da je vse pritožbe članov sprejemata, je zagovarjala i pri oblasti se zavzemala za njihove pravice. Vse to je napravila brezplačno pa ešče Poštnino je plačala od vseh Vlog. Letos bo zadruga v gotovini razdelila okroglo 8800 Din. Obresti narasle do l. 1934. jan 1. se razdelijo tak vse. Odračun se samo za poštnino i za Vodstvo pisarne potrebna svota. Gda to naznanjamo cenjenim kotrigam, je opomenemo na edno reč. Zadruga je s svojimi borbami dosegnola nizke cene pri agrarnoj zemli, štere so našemi lüdstvi prihranile okoli stomilijon dinarov. Te dobrote naj nikdar ne pozabijo člani! Naj bodo vsi zahvalni! Nezahvalnost je najgrša reč pred Bogom i vsemi poštenjaki! Dužna zahvalnost pa stoji v tom, da kotrige kre zadruge vödriijo i ešče drüge k njej pridobijo. Cela Slov. Krajina ma najmre hasek od nje. Vodstvo. Takše Sokole vsi želemo. V Trapanji v Dalmaciji sta pristopila dva dühovnika k Sokoli, Makjanič Anton i Dr. Subotič Nedelko. Te drügi je ednoglasno zvoljen za predsednika odbora za zidavo Sokolskoga domá. Splitska cerkvena oblast je prosila pojasnila od dva dühovnika i je dobila odgovor od samoga Sokolskoga drüštva v Trapanji, v šterom to povdarja, da „stoji na krščanskom stališči, je za versko vzgojo mladine, nema nikaj proti navuki kat. Cerkve i je proti krivim veram“. Cerkvena oblast je dobila še pojasnilo, da starosta toga Sokolskoga drüštva kotrige opomina na vüzemsko spoved i sam je prvi pri spovedi, da Sokoli čuvajo boži grob i se brigajo, da se posebno veliko- petešnje procesije kem dostojnej vršijo. Zato Cerkvena oblast dovoli, da dokeč de takšega düha to Sokolsko drüštvo, sme v njem delati Dr. Subotič Nedelko, kat. dühovnik. Mi pridenemo, da je to dalmatinsko Sokolsko drüštvo po dühi nekdašnjo Orlovsko drüštvo i srečna bi bila država, če bi v vseh Sokolskih drüštvaj spunjavanje verskih dužnosti bilo zapovedano i ka níšče ne bi smeo biti pri Sokoli, ki ne bi hodo po nedelaj k sv. meši, ki se ne bi spovedavao i prečiščavao, ki ne bi molo v svojoj drüžini, pač ki ne bi živo pravoga krščanskog živlenja. Gda se to zgodi, bo Sokol najmočnejše drüštvo na obrambo movine, ar jo Bog bo ž njim brano. Od naših v tüjini. S. Bethlehem. Naglo je vmro Siplič Ludovik, mesar. Pokojni je že v mladosti zapüsto rojstno ves Vaneče i se preselo v Ameriko. Smrt ga je doletela v 42 leti starosti. Gda je šteo sesti na avto, srčna kap (boži žlak) ga je zadela. — Evangeličansko spravišče je obdržano v Slov. evang. cerkvi sv. Ivana, na štero je prišlo petsto vernikov z luteranskimi pastori. — Zdala sta se v evang. cerkvi Zakoč Števan i Vogrinčič Lina. (Am. Slov. Glas). Pozdrav pošilajo: Ficko Mihael, La Terreziere, Francija. Piše, da so njemi naši listi, posebno Marijin list z Ogračekom na veliki düševni hasek i zato žele vsem, ki ga pišejo dugo živlenje. — Gerič Rozalija, Simencourt, Francija, iz Gor. Bistrice. Piše, da je bila nemirna i tužna, dokeč ne dobila Mar. lista. Zdaj je pa potolažena po njem. Ga lejko čte, ar ne išče sveckoga veselja, on njej je veselje. Vsako nedelo ide k meši i večernici pa to vsaki lejko včini, ar je vsakomi samo domače delo zapovedam pri hiši, ne pa zvünešnje. Majo samo ednoga dühovnika, ki v dvema cerkvoma opravlajo božo slüžbo. Narod je dober. Nega praske kak doma, gde se dühovniki teliko mantrajo, pa li se tepe mladina po noči okoli. Tam toga nega, niti bitja, niti manjosti. Vsi so skrbni i složni v lübezni. Genlivo je gledati bogate kmete, kak pridejo vküp z svojov odrašenov decov v cerkev, sedejo vküp i pobožno molijo. Tam nega nikdar nereda v cerkvi. Kraj je valoviti i jako roden. Pova se pšenica, krumplin, oves i kukorica, žita malo. Gnojijo z umetnimi gnojili i narod je vučen v kmetijstvu Dosta se lejko navči od njega. Pšenico zamenijo s krühom, šteroga njim pek vozi vsaki den, z cukovicov i ovsom krmijo krave, štere od te krme obilno dojijo. Z sladkoga mleka se vkraj vzeme vrenje napravi zmočaj, po šteroga pride motor i ga odvaža. Jako dobičkanosno gospodárstvo. Vremen je milo, ne močna zima niti prevroča letina, blüzi je morski rokav, ki veže Francijo z Anglijov. Svetoga Donata prav goréče častijo i njemi na čast se oblüžavle vsako leto skoz tri tjedni pred njegovov kostjov sv. meša z večernicam!. Prle je zmirom toča tam vse pobila. Zdaj že 20 let jé ne bilo, pač odtistimao, kak se je sv. Donat začeo častiti. Inšpekcija dela. Inšpekcijo ali preglejüvanje dela predpiše naš državni zakon. Namen toga zakona je, da država nosi pazko na delodajalce, naj delavcom ne delajo nikše krivice. Prle je socialno ministerstvo pošilalo vü preglejüvače i je plačüvalo, zdaj je pa prevzela te poseo banovina. Jako pameten i pravičen zakon, šteri bi se tüdi pri nas mogo izvajali. Mamo razne fabrike: za dežnike (marele), kolbase, spodnjo obleko, opeko (cigeo), mamo na jezere sezonskih delavcov v Slavoniji, Baranji, Banati i Bački, šterih nikdar nišče ne pogledne i je ne opita: maš kakšo pritožbo? Dozdaj je samo 5% preglejeno od obratov, štere mamo v Sloveniji. Nega prej kredita, penez. Mi pa odgovorimo, da naj se da brezposelni izobraženim lüdem podpora, pa bodo dragevole pregledati vse, delavske obrate za to podporo, pa bode pomagamo dvojimi njim, ki ne slüžijo nikaj i delavcom, da se njim nede godila nikša krivica. Pisma naših z tüjine Hamilton, Ont, Canada. Velečastiti g. in naš dühovni pastir! Iz srca lübezni Vas pozdravlam i vam želem, ka bi Vas to moje pismo že zdravij gorinajšlo. Žalost me je obišla, gda sam čteo v Novinaj, ka ste betežni; ali z nova sam se raz-veselo, da sam v drügij šteo, ka ste že malo boši. Želem Vam od lüboga Jezuša i Marije, naj Vam podelita lübo zdravje, ka bi ešče vnogo let nam mogli to lepo čtenje širiti, a nas pa naj blagoslovita Jezuš i Marija, ka mo se mogli po njem ravnati i si spraviti ž njim lepo, srečno večnost. Na dale Vam dam znati, ka sam hvala Bogi zdrav, pa delam tüdi sploj pa mogoče mo si ešče letos z rečmi gučali. (Naročnino i podporo sprejeli. Bog plačaj. Vr.) Vinčec Jožef, z Trnja. Bar Le Due, Francija. Predragi g. Vrednik Novin ino M. lista! Zahvalim se vam na vašem lepom čtenjej v M. listi i Ogračeki pa v Novinaj, štero me strašno razveseli kak i vsako nedelo beže reči sv. evangeliuma, ar ne čüjem tü svojega maternoga jezika, sam sama Slovenka tü. Nablüzi nega našega človeka, zato me tak veselijo domači listi. Bila sam v božnom mesti. Mariji se zahvalim, ka me je rešila i pomogla v dobro mesto, v zavod, gde idem na tjeden 3-krat k sv. meši, se večkrat lejko prečistim, spoved pa opravim nemški; v zavodi mamo kapelo. Spravila sam slüžbo 3 deklam, dve ta v zavodi, 1 na poli v lejkom deli. Vložila sam prošnjo tüdi za 4 moške i so mi obečali na prefekturi, da dobijo mesto. Pozdravlam celo beltinsko faro, moža z detetom, mater i bratjo. Z možom na skorajšnje videnje! (Je že v Franciji. Vr.) Jerič Marija z Gančan. 1. aprila 1934. NOVINE 3 Mamika je tužna bila. Mamika je tužna bila . . . Objokavala je Sina, . . . Ki nedužnoga so slekli, Vse razbitoga privlekli Na goro Kalvarije . . . Da na njej ga križajo. — Za tri dni se spremenilo Lice njeno tužno-milo. Mamika je vsa vesela Sina živoga objela . . . Angelov nebeskih grla So na pesem se odprla: Alleluja, On žive, 1 več nikdar ne vmerjé. Srčen. Bistrički Ferko: Vüzenska molitev. Jožek je senjao z napou odprej-timi očmi. Nej se je mogeo ščista prebiditi. Snočkar je skleno, ka gjes zaran stane. Nego sejalo se jemi je nekaj tak lejpoga, ka je nanč nej šteo ka bi se prebüdo . . . Grobna tihota je bila v cerkvi. Nišče se je nej Skašlao. Tü pa tam je kakše dete jecknolo, pa mati gaje stisnola včasi na prsi i jemi z rokov pokrila vüsta. t ..i; „Ps—s—t ! Tiho—o !“ jemi je šepetala. „Bogec do te bili, či ne boš vrli.ˮ—------ Jožek je stao ščista pri glavnom oltari. Dečkeci njegovij let so vsi kle-čali i lükali prek gatra, ka se godi pred oltarom. Dühovnik so klečali na prvoj stubi. Iz lejpe, srebrne kadilni-ce, štero so držali v rokaj, so se zdigavati beli oblaki dima, ki so zgoraj pomali odišli narazno. Vüsta so jim trepetale v molitvi, pogled pa je bio vtopleni v kep, šteri je stao na oltari. — Kristuš. — Obraz njemi je bio obdan s svetlobov. Oči pa so dobrotno gledale na lüdstvo. Njegova vzdignjena desnica je naznanjala veselo vest.. V levici je plahütala bela zastava. Iz odprejte stráni se jemi je po belijo prsaj pomali spüščala debela kapla — krv in voda. — „Kristuš je od mrtvi gori stano.ˮ Orgole so zaigrale — zvonovje zazvonili i cela cerkev je dala düška svojemi veselji: Zveličar je od mrtvi vstao, Ki je za nas smrt prestao Aleluja, aleluja, aleluja. Zdaj je nastanola takša tesnoča v cerkvi, da je Jožek nej mogeo več vzdržati. Šteo se je prebiditi. S silov je odpro ščista zimice in kak da bi ga što lüčo, je skočo po konci. Gledao je nekaj časa okoli sebe. Opazo je, ka je nej v cerkvi. Zaspao je. Snočkar je mami oblübo ka gjes v kmeče stan. Lizika je šče spala v koti. Velki kaput, s šterim je bila odeta, je nekelko zbrsala s sebe. Mati so že vö odišli delat. Nekaj so štohali v peči pa so tak vdarili z börklami v lunec eli ka, ka se je Lizika nemirno obrnola. Jožek si je potegno lačice na sebe i potüo pritisno na kvako. Bojao se je ka bi ga mati čüli. Da je skočo mimo kühnje, so mati bili prignjeni nad ognjiščem. V peči je jako gorelo, kajti odsev plamenov jim je trepetao na lici. Mrzlo jütro. Cela ves je šče bila zajeta v globokom spanji. Nad občinskimi akacijami pa je bio potegnjen sveteo pas — nebo je začnolo žareti. Od Müre je prihajao pritajen šüm. Mlini so stali i voda se je zaganjao v zapore. A razkačeni valovi so se sčasoma pomirili i opet so nadalüvali svojo pot. Toda samo še-petajoč. Sramüvali so se svoje predrznost!. Ladje, ki so bila privezano za vrbačo, so se stisnole k brejgi. Mir---------- Narava je počivala i svetila najvekši Gospodov den — goristanenje — Vüzem — — — Jožek je bežao proti vüzmenki. Malo se je šče kadio kres od snočkar. Dim, ki ga je težila rosa, se je plazo po zemli pod brejg, nato v Črete med grmovje, gde je že raseo mladi šar. Srce jemi je strepetalo. Začüto se je prostoga, lehkoga, šteo se je vzdignoti v višino, gde je šče medlo svetila zonjanska Zvezda. Šteo je tam pozdraviti Kristuša, ki je stano od mrti....... Gledao je proti nebi, nej je mogeo dele. Skleno je na prsaj roke i namali trepetao. Düša se njeni je napunila z neizmernov srečov, srečov ino hrepenenjom, štero človek čüti, ka se je sprostio vseh ovir in stegüje roko po končnom cili. Pripogno je koleni i poklekno na križopotje. „Jožek!“ Jožek se je prestrašo. Pogledno je nazaj. Mala Lizika je stala za njim i ga gledala z lepimi, malimi očmi. Njeni rjavi lasje so bili nepočesani in spüščeni prek čela. V beloj robačici kak je šče spala, je pribežala za njim. Sklenila je rokici i ga milo poglednola, kak da bi štela praviti: „Jožek, ne smeš me kregati — jaz sam tüdi prišla molit.ˮ Bila je kak mali angelec. Jožek jo je gledao nekaj trenutkov. „Na trato moreš pokleknoliˮ, je pravo v zadregi. Lizika je pokleknola i molila sta. Pobožno i iskreno! Sestrica je pomali i okorno ponavlao za Jožekom reč za rečjov . . . „Zdrava Marija, milošče puna, gospod je s Tebov ...ˮ „Lizika, zdaj pa küšniva trato,ˮ se je obrno Jožek k Liziki, da sta zmolila. Vroče lampice so se doteknole mrzle rose i bila sta srečniva v Bogi. Narava je počivala i svetila najvekši Gospodov den, goristanenje — Vüzem. — Samo dim, ki ga je težila rosa, se je plazo po zemli pod brejg, nato pa v Črete med grmovje, gde je raseo mladi šar..... Daj odgovor na to! Kristuš, večni Bog, za koga živeti moraš, ar si za to stvorjen i rešen po njem, ti je krščenik, povedao v evangeliumi dve priliki, šterivi sta samo tebi povedanivi. Prva se glasi od gorčičnoga, ali muštarskoga zrna, drüga od tri drevenke mele, štero je kvas popolnoma prekvaso. Ti si gorčično zrno, malo bitje, ki se komaj vidiš na sveti, a zrasti moraš vu veliko drevo, štero da zavetje pticam i senco trüdnomi Potniki. Te zras je tvoja lübezen. V tvojoj lübezni se more senčiti tvoj otrüjeni brat, tvoj trpeči bližnji. Na tvojih vejaj moro gnezditi, spevati ptičice, to je draga mladina. To ti je prva dužnost. Zrasti moraš vu veliko lübezen do siromakov i mladine. Do siromakov, ar Kristuš hodi v njih po sveti,, do mladine, ar so lüblena njegovi. Nikdar ne sreča Kristuša, ki je večna radost, ki nema rad njegovih siromakov i nikdar ga ne stisne na svoje Srce, ki püsti mladino bloditi. Odgovori, si že takše drevo? Pa ne samo drevo iz gorčičnoga zrna, tüdi prekvašeno testo moreš biti. Mela si ti, kvas je Kristuš. Celi se moraš prekvasiti. Celi. Ne na, pol, ne na tri frtale, celi moraš biti s Kristušovim kvasom, ž njegovimi navuki prekvašen. Če nesi to testo, nesi niicáj. Če nesi to testo, si brez Cila na sveti, si žuti list, ki te veter vrže gda na streho, gda na cesto, gda v blato, gda med rože. Veter te meče, ti nikaj ne računaš. Celoga te mora Kristuš prekvasiti. Na senji, na vulici, v politiki, pri agrarnoj zemli, v krčmi, pri časopisaj, v trgovini, pri dobičkaj, med delavci, med gospodov, pred oblastjov, vsikdar i vsepovsod celo Kristušovo testo moraš biti. Vsikdar eden, kak je Kristuš vsikdar eden. Vsikdar pravi krščenik, celi katoličanec. Nikdar polovičar. Nikdar v pogodbi z Bogom i svetom, z dobičkom i večnim zveličanjom, častjov lüdi i častjov božih čednosti. Če de celi svet noro za slobodnomiselstvom, liberalizmum, komuniznom, socializmum i drügimi krivimi navuki, Kristuš ne bo ž, njim. Kristušovo testo tüdi ne. Kristuš se pa ne da deliti, ne moreš se ti tüdi i nišče ne. Če se pa deliš, več ne si Kristušov. Daj odgovor, jeli si celi Kristušov? vsikdar? vsepovsedi? Če ne si celi, te sploh ne si njegov. Po kom se ravnaš? Vüro sam vzeo v roke pa jo držao proti sunci. Sunce jo presvetilo i se zasmehalo. „Vüra se mora po meni ravnati, ne jaz po njejˮ, mi je odgovorilo i dale svetilo i naprej segrevalo. Vüra si ti, človek, ki tiktakaš, dokeč se ne staviš. Stavi te smrt. Tiktakaš, ideš pa samotak, če si gorpotegnjena. Nepotegnjena, nenaravnana vüra je mrtev predmet. Na zvünaj je vüra, ne hasni pa nikaj. Namena svojega ne dosegne. Pa čeravno si navio vüra, a ne jo dobro zravnao, ka ti pomaga? Tiktaka toti, kaže vreme, a ne pravo. Vüra mora biti navita, dobro naravnana po sunci, te i samo te je za hasek. Vüra si. Sunce je Kristuš. Nede se on po tebi ravnao, ti se moraš po njem. On te mora naviti, on te mora zravnati, te boš pravilno tiktakala, te boš pravo vreme kazala, te de tvoje živlenje istina, Ovak de laž. Laž je tistoga živlenje, komi ne sveti Kristuš, koga ne vodi Kristuš. 1900 letnico našega odrešenja smo dovršili. Kristušovi smo mogli postati. Njegovi v mislaj, njegovi v djanji. Ki ne misli na Kristuša, nede gučao od njega; ki pa nede gučao od njega, nikdar ne bo delao za njega. Po Kristuši se maramo ravnati. Kristuš se po nas ne bo. On je cio, za, šterim moramo iti mí potniki. Se po njem ravnaš? Ti on sveti ali kakše medlo drüštvo, v šterom nega njega ? Zablodo si, če se drüžiš z takšimi, ki sv. meše ne poslüšajo, ki k spovedi ne hodijo, ki ne molijo, bližnjega oškodijo, naj sebi pomagajo, ki Cerkev blatijo, Kristušove navuke smešijo, štokoli so, kajkoli so blodiš. Si vüra ne navita. Si vüra slabo ravnana. Pa te šče želeš, da bi se sunce po tebi ravnalo? Sunce je edno, ono, samo ono ravna vüre. Kristuš je to sunce. Samo on ma pravico ravnati. Koga on ne ravna, je že obsojen : „Ki ne verje, je obsojenˮ (Jan. UL 18) so njegove reči. Njegova vera je katoličanska i je samo edna, kak on samo eden. K njej se ne more nikaj pridjati, od nje se ne more nikaj odvzeti. Odgovori, krščenik, po kom se ravnaš ? Zgodovinska pot Slovencov Vsakšemi narodi je določena posebna naloga, štero more spuniti samo té, če jo dobro čüti i jo razmi. To pa je mogoče samo, če pozna samoga sebe, i svoje moči, to pa more spoznati iz svoje preminočnosti. Poznanje njegove preminočnosti i njegove domovine njemi vleva moč, da more zvršiti težke naloge, zednim pa tüdi prepotrebno lübezen do svojega naroda i delo za njega. Slovenski narod je mali narod, šteri se nemre oponašati z velkimi i slavnimi deli v preminočnosti, je zato potrebno, da spoznamo njegovo notrašnjo zgodovino, ki je zgodovina kmetskoga lüdstva. Najbole značilno za zgodovino vseh narodov je dejstvo, da se pojavijo v zgodovini z vekšov organizacij, v šteroj zavzemajo prvo mesto odličnejši lüdje — plemiči (nemešnjacje). Tak so meli tüdi Slovanci v dobi, gda so se preselili iz svoje predomovine onostran Karpatov na svoje zdajšnje ozemle, štero je bilo v začetki dosta vekše od denešnjega, svoje domače plemstvo, štero je bilo predstavitev i zastopnik slovenskoga lüdstva. Gda so pa Slovenci prišli pod nadoblast Frankov, so začnoli ti pošilati med Slovence svoje nemške grofe, šteri so spodrinoli Slovenske plemiče i vplivali na nje v telkoj meri, da so se tej ponemčili. Gda je prišeo deo Slovencov, to so panoski Slovenci, šterim so pripadali tüdi Slovenci v našoj krajini, pod nadoblast Vogrov, so tej pravtak naselili med njimi svoje plemenitaše i njim dali velka zemlišča, štera so meli do denešnjih časov. Tak je v Srednjem veki fundament slovenskoga naroda kmečki stan, šteri pa živi pod tüjim narodom i dela za tüjega gospodara. Dokeč je kmet plačüvao svojemi gospodari dačo v svojih pridelkaj i njemi slüžo določeno število dni v leti, je bilo stanje za njega ešče zadosta vgodno. Gda se je pa začno Penezni promet, so začnoli plemenitašje od kmetov namesto žita i drügih pridelkov zahtevati penez i tak se je stanje bistveno spremenilo. Graščaki so zahtevali zmerom vekše dajatve i zmerom vekše služnosti od kmeta, šteroga stanje se je proti konci 16. stoletja jako poslabšalo, posebno šče zavolo törskih napadov, šteri so se ponavlali skoro vsakše leto i celo večkrat na leto. Törki so pridrli na slovensko zemlo, pokradnoli, ka se je dalo, odpelali s sebov v robstvo ženske i deco, ka pa so ne mogli odnesti, so požgali i vničili. Kmetje so mogli v toj stiski graditi graščakom močno obzidje, plačüvati posebno teško dačo za vojsko proti Törkom, vtrdjavati mesta, sami pa so bili izpostavleni törskoj nasilnosti i krvoločnosti. Tak je postajalo stanje kmetskoga lüdstva zmerom bole težko pa žalostno. Ne samo nekrščanski Törki, liki tüdi njihovi krščanski gospodarje so je silili v dvojnost. I v tom položaji so kmetje s silov nastopili proti svojim krščanskim tlačitelom. V vekših kmečkih puntaj ali boj naj so poskušali stro siti s sebe krivičen jarem, liki ne se njim je posrečilo. S temi upori so si celo poslabšati svoj položaj. Voditele upornikov so po nečloveče kaznüvan. Znani nam je že primer Gubca Matjaša, šteroga so kak kmečkoga krala v Zagrebi posadili na žareči prestol, koronali z žarečov koronov i njemi dali v roko žarjavo žezlo! S takšimi sredstvi so šteli vničiti vsakši posküs po upravi-čenom zbolšanji. V takših razmeraj pa se je Pojavila nova vera, štera se je po Nemčiji i Vogrskoj širila z velkov naglicov, to je Lutrova vera. Luteranstvo je predvsem zajelo plemstvo i meščanstvo, štero je bilo tüjerodno, vendar je tüdi kmet skušao v njem najti svojo tolažbo kak v nečem novom, po drügoj strani pa se obračao od nje, zato ka je postanola to vera njegovega gospoda, šteri je ž njim tak nečloveče ravnao. Vendar se je luteranstvo ne obdržalo na Slovenskom, zvün v našoj Krajini, štera je bila pod vogrskov vladov, štera je v nasprotji s ostalimi deli nemške države podpirala luteranstvo. V našoj krajini je zdaj okoli 23.000 Slovencov luteranske vere. Naskori so pa vladarje spoznali, da trbe bole skrbeti za kmečko lüdstvo i za njegovo izobrazbo. Tak so se začnole nastavlati osnovne šole. Da bi dobili več dače, so zmerni zemlo i jo obdačili. Od zdaj naprej so plačüvali dačo tüdi grofje, čeravno menje za boušo zemlo kak pa kmetje. Poleg toga so se tüdi vpelale ništerne stvari, štere so stanje kmetovo zboušale, vendar je kmet ne bio ešče lastnik zemle, štero je obdelavao. Komaj leto 1848. je prineslo v tom pogledi rešitev. S posebnim zakonom je kmet postao lastnik svoje zemle i si je vdehno v slobodnom živlenji. Liki to, ka so začüti!! drügi austro-vogrski narodje, najmre začetek slobodnoga narodnoga živlenja, pa so Slovenci ne občütno z zadostnoj meri. Za nje je bilo nikelko slobode, liki v narodnostnom pogledi so morali ešče vnogo pretrpeti.Po austro-vogrskoj pogodbi 1. 1867 so posebno Slovenci v Slov. Krajini morali dosta pretrpeti, ar se je preveč vsiljavao vogrski jezik, zametavao pa materni slovenski. Vendar so prav v tom časi nastajali prvi vekši slovenski časopisi, tüdi v Slov. Krajino je prišeo narodnosti düh. Prle pa kak smo prišli do prave sloboščine, je trbelo iti ešče skoz svetovno bojno, štera je zlomila več kak jezero letno nadvlado Nemcov — Vogrov nad našim Slovenskim narodom i zdrüžila večino Slovencov 4 NOVINE 1. aprila 1934. pod edno streho v krilo Jugoslavije. Naše narodne težnje pa s tem neso se zadovolile, zato ka je ostao velki deo Slovencov ešče pod tüjov oblastjov Madjarske, Austrije i Italije. -J. M. Tristo dinarov kravji voz šibja. Pelao sam se nekam po posli. Srečavam lüdi, ki z slokimi kravicami kola za koli vlečejo šibje, veje. Pitam je, ka košta en voz ? Dvajseti težakov, se glasi odgovor. To je po slabom računi kravji voz šibja ali veja, med šterim sam opazo tüdi rakitje, tristo dinarov. Pa če je šče tak mali kmetič te kravar, najmenje štiri takše pelaje drv zažge edno leto. To pomeni 1200 Din. letno samo za drva. Kje so pa drügi stroški? Kje je visika dača? Kje obleka, obüteo? Pa če nastopijo zdaj ešče nesreče na poli, med živinov? Jeli morejo jezere naših drüžin izhajati, štere poprek majo komaj 3—4 orale zemle, jedcov pa na vsaki plüg po dva, včasi še več? To je tisto moreče pitanje, na štero bi mogli odgovor dati razni „Kozacje“ v „Borbi“. Od toga pitanja naj bi se gučalo po sestankaj i organizacija}. To pitanje naj rešijo pu-nokrvni narodnjacje, ki teliko znajo kričati proti našemi trpečemi lüdstvi, ka je takše pa takše. To naj se od ministerstva do ministerstva pove v Beogradi ne pa laži trositi na naš domolüben narod. Lejko je tistomi kritizirati, ki je Sit. Lačnim, trpečim pomagati, toje najvekša demolübnost, ar brezi človeka nega domovine, nega države. Okoli po sveti. Od koj si ženske najraj gučijo. Neki amerikanski modrijan je zbrao 10 delavk, od petnajstoga do osemnajstoga leta in je natenkoma opazüvao. Zanimalo ga je pitanje, od kaj se delavke pogüčavlejo, kda so same. Vse to si je zapisao i nazadnje objavo ete podatke: 42 krat so gučale od možkov, 27 krat od filmov i film-skij zvezd, 32 krat od delavnij pogojov, 14 krat od raznij zgodb i škandalov, 14 krat od sporta, 12 krat od planin, 12 krat od obleke, 11 krat od krajevnij dogodkov, 10 krat od vmorov i nesreč, 9 krat od pejnez, 8 krat od plesa, 8 krat od izletov, 8 krat od počitnic, 7 krat od fotografiranja, 7 krat od živlenja v domačoj hiši, 6 krat od dela v gredaj, 5 krat od plavanja, 2 krat od nogometa. Te lumere kažejo, da so delavka v prvom redi mislile na dečka. Prekmurski problem. Juš Kozak sodi. — Poglejmo istini v obraz! — Desetletje pred bojnov. — Bojna leta. Pobojna doba. — Prekmurski Problem je socijalne narave. — Pravci za rešilno delo. 1. Juš Kozak sodi. V prvoj letošnjoj številki „Književnost^ opisüje g. Juš Kozak svoje potüvanje od Čakovca prek D. Lendave v V. Polano. Na konci opisavaja pa pravi, ka so prej samarski delavci i kmetje bole ravnali s svojov zemlov, kak slovenski šolani lüdje z Prekmurjom. Moremo pripoznati gospodi Juš Kozaki, ka je batriven človek; nes-mimo pa zamučati, da nam njegova sodba nikaj ne hasni, če ne pove: zakaj so vredni slovenski šolani lüdje, voditelje Prekmurja, tak strašne sodbe. 2. Poglejmo istini v obraz! Edno velko napako majo najmre skoro vsi gospodje, šteri pišejo od nas, to, ka so zadovolni s kratkim obiskom v Slov. Krajini i mislijo, ka njim takši obisk že odpre oči, da njim kratek obisk da sposobnost Pravičnoga sodnika. Drüga njuva navadna pogreška je, ka sodijo Prekmurje, to se pravi, ka gučijo od prekmurskoga problema, četüdi nikaj ne vejo, ali samo malo znajo od toga: kak smo mi živeli v zadnjem desetletji pred bojnov, potem iv časi bojne i v letaj, štere mamo za sebom od tistoga dneva, kda je prišeo naš kotiček pod oblast Zdrüžene domovine jűžnih Slovanov. Što ne pozna to do dnes ne napisane zgodovine zádnjih tridesetih let, nas nemre in nesme soditi. Zato je potrebno, da ednok Povemo vsem prijatelom i neprijatelom naše rojstne domovine: pogledajte istini v obraz! 3. Desetletje pred svetov, bojnov. V zadnjem desetletji pred svetovnov bojnov je meo naš domači kotiček Čisto svoj obraz. Te posebni prekmurski svet je nastano pod vplivom štiri dnes malo znanih sil. Prva takša obliküjoča Sila je bila, ka smo živeli na kulturnoj tromeji. Nemška, slovanska in vogrska kultura‘so mele svoje meje okoli nas. Posledica jé bila, ka smo dobili rod, šteri je meo jako dober jezikovni čüt. Slovenski, nemški,^vogrski se je zlehka navčo naš človek, meo je teda zlati klüč, šteri njemi je odperao vrata i srce doma, v bližjoj i v dalnoj tüjini. Te zlati klüč njemi je dao koražo, da je vüpao v svet, na vse kraje, ge je lejko računao na zaslüžek. Prekmurec je bio liki ptica selilka vsepovsedi poznani i vsepovsedi lepo sprijeti delavec. Drüga sila, štera je vplivala na naše lüdi, je bila istina, ka smo živeli na gospodarskoj dvomeji. Kmetska Vogrskom i industrijska Avstrija sta meli sküpno mejo v našem kotički. Cesta od D. Lendave prek M. Sobote do Radgone je postala prometna žila, poleg štere se je naselo podjetea židovski kapital, šteri je dobro i spretno skrbo za zamenjavo naših pridelkov i avstrijskih izdelkov. Naše žito, živino, küre, belice, sadje smo vsikdar lejko spravili po kratkoj poti v Avstrijo, od Avstrijov smo pa dobili njuve izdelke iz fabrik. Za dobro i živo küpčijo smo meli vse na razpolago, gospodarsko delovanje je bilo Zdravo, zato je lejko živelo na stotine drüžin pri nas brezi toga, da bi mele zadosta svoje zemle. Gospodarska dvomeja jé bila tüdi vzrok, zakaj je nastano pri Müri med nami in brati prek Müre gospodarski zid. Na jüžnom bregi Müre so meli ravno tiste pridelke kak mi, oni so se borili za ravno tisti trg, kak mi gospodarsko smo bili vednako vredni, zato smo se odbijali. Tretji vzrok posebnoga prekmurskoga obraza je bio te,ka naš oča posebno na Dolnjem Prekmurji ne da grünta samo ednomi od svojih, drügim pa samo menšo odškodnino v penezaj. Pri nas so vsi sinovje i hčere v ednakoj meri dobili od oče, ali matere — vse. Ta šega je prinesla na ednoj strani prenaseljenost, na drügoj strani pa je vezala naše male lüdi na domačo grüdo. Lejko je hodo naš človek po sveti, srce ga je vsikdar vleklo domo na falaček zemle, štero, je podedüvao od oče, ali matere. Istina, ka se je na te način drobila zemla, ali istina je tüdi to, ka smo meli vsikdar zemlo za tiste lüdi, šteri so bili sposobni; tej so lejko postanoli iz pravoga siromaka — pravi mali kmetje. Vsem ednaka delitev zemle nam je dala pameten, žilav domači srednji stan, šteri se je od leta do leta pomlajao. Zadnja obliküjoča domáča sila je bila borba vogrskoga meščanstva proti veleposestnikom i velkim bogatašom, (fabrikantom, bankirom!) šteri so meli v Avstriji i na Vogrskom vso oblast v svojih rokaj. Kapitalisti, to je bogatini v Avstriji, so izkoriščali tovarniške delavce, veleposestniki na Vogrskom pa pólodelske delavce; edni so bogateli velka večina pa je strádala. Siromaštvo je škodilo meš-čanom i šolanim lüdem, zato bi tej radi meli bole pravičen svet. Ali guč od agrarne zemle, ali od kakše drüge socijalne pravičnosti je najšeo pri vladajočih glüha vüha i — bat. Tisti, šteri so se morali boriti proti premočnim bogatinov v Avstriji i na Vogrskom, so ne smeli agitirati za socijalno pravičnost, zato so se skrili pod bole nedužni plašč, govorili so od krivic, štere se prej godijo vogrskomi narodi. Tak je nastalo vogrsko nacionalno gibanje, štero bi rado spravilo do vekše moči meščane i šolane lüdi, pomagalo pa tüdi delavcom v tovarnaj i na veleposestvi. Za vogrski nacionalizem se je ogrevao tisk, za to so delale vse šole i so nam dale — Slovenske na-cionaliste, mlade dühovnike, šteri so se v vogrskoj šoli navčili, ka materinski jezik i svoj narod lübiti je sveta dužnost vsakoga poštenoga človeka. Žela po socijalnoj pravičnosti je bila za naše mlade šolane lüdi tüdi lepa, ar so večinoma živeli od maloga človeka, šteri je malo dao, če je mogeo prenašati sükeščino i več, če njemi je dobro šlo. V borbi za socijalno pravičnost sta bila vogrski nacionalist i slovenski nacionalist v ednoj bojnoj vrsti! Što bi mislo, da velka gospoda ne bi razmila, ka se skriva pod vogrskov nacionalnov agitacijov, on se moti... Bogatini so bili proti vogrskim nacionalistom ! Zato so tej mogočneži pravočasno poskrbeli za mrzlo vodo na vroče vogrske nacionalistične glave: podpirali so narodne menjšine... Pri nas so ne primer püstili, ka smo dobili dühovnike, šteri so se borili za pravice slovenskoga jezika, püstili so, ka so se Slovenske knjige i novine štampale v tiskarni vogrskoga škofa... Vogrski nacionalisti so terjali več socijalne pravičnosti, vladajoči bogatini bi pa radi ponücali moč vere za vzgojo nesebičnosti — siromakov... So pa bili med njimi tüdi nesebični, ki so od srca pomagali siromakom i bili tüdi šovinisti, ki poleg vogrskoga jezika drügoga neso trpeli. 3. Kak smo živeli pred bojnov. Opisane štiri sile so narod v Slov. Krajini razdelili na tri vidne socijalne plasti. Gospodarje so bili veleposestniki, kapitalisti, to je bogati tržci, i šolána gospoda. Veleposestnik je meo zemlo, peneze, pri oblasti prvo reč. Meo je dobro zemlo, poceni delavce, blüzi trg, gibčne tržce, pri oblasti odprta vüha za vse žele, zato je bio zadovolen. Ništerni pravijo, ka je bio gizda v, krivičen, proti menjšini vozko Srčen. To so prazne reči! Veleposest-nik je bio gospod, največkrat rado-daren, redko pa vogrski nacionalist, ar je znao, ka moč vogrskoga nacionalizma je najvekša nevarnošča njegove predpravice. Veleposestnik je bio dober državlan pokojne Avstrovogrske, ponosen gospod, šteromi niti na miseo ne prišlo, ka je krivica, če ma on vse, velka večina naroda pa samo malo, ali nikaj. Tüdi ne vala, ka piše g. Kozak, da bi slüžabniki veleposestnika meli drügo mero za Slovenca, kak za Vogra. V svojoj premoči je vido grof samo človeka, nikdar pa ne Vogra, ali Slovenca i to tem bole ne, ar posebno z Vogri, skoro nikdar ne meo nikaj sküpnoga... Šolani lüdje so se večinoma ravnali po želi veleposestnika. Zakaj? Ar so bili proti njemi slabiči. Odvisni so bili od veleposestnika. Župnikov en deo je dobo faro po privotenji veleposestnika, posvetna gospoda pa čest i zaslüžek. Kapitalisti, mislimo židovski tržci, so se tüdi dobro razmili z veleposestnikom, ar njim je to neslo. Drügo domačo socijalno plast smo meli v Srednjem stani. V toj sküpini so bili sámostojni kmetje, obrtniki, mali tržci. Tej so tüdi dobro živeli na gospodarskoj dvomeji. Tem je tüdi dišalo, ka majo fal delavce i dober trg. Prijalo njim je, ka so po pri-volenji „gospodeˮ vladali v občini, v fari, volili so notaroša, vučitele... Veleposestnik njim je dao semensko žito, plemensko živino, za malo arendo zemlo, slüžbo palera. Sin iz domačega srednjega stana se je fal šolao, dobo je dobro slüžbo doma, ali gešteč v velkoj državi, gde so živeli Slovani. Domači srednji stan je dobro živo, bio je zadovolen; skoro vsikdar se je rad pokoravao gospodi, ar so meli vednake interese. V politiki so te lüdi ravnali šolani gospodje — pa volilna pečenka. Meli so kaj smisla za vogrski nacionalizem ? Ne. Ta nova-tarija je bila srednjemi stani samo novotarija. Srednji stan je šteo meti „mir i redˮ, gospoda tüdi. Sin, šteri Hu!... Tak njim morem povedati, pa prosim, naj mi ne zamerijo, ka je moj prelübleni fermanski kuma bole pameten, kak ništerni šolani lüdje. Do dnes san vörvao, ka od njega pametnejšega človeka — zvün mene — nega na zemli, ali zdaj inači mislim, moj prelübleni kuma je pred menov zgübo poštenje. Kak se je to zgodilo ? Včasi njim povem. Etak se je začnolo: Moj prelübleni fermanski kuma, vej ga poznajo, dugo štango, zvonara iz Bajkovec, — je strelo lepoga divjega zavca. Na čidom lovišči? Samo telko znam, ka ne na svojem. Moj prelübleni fermanski kuma, Števan, najmre nema lovišča. Zato pravim, ka je pametnejši od šolanih lüdi. Gospoda bi rada mela lovišče, Števan pa zavce; gospoda bi rada malo plačala za lovišče, Števan pa nikaj ne plača, pa itak več zavcov dobi, kak vsi jagri naše milostive grofice. Vište, pred štirnajstimi dnevi je tüdi dobo ednoga, potem pa mene. Naj mi ne zamerijo, sem ravno lükao v kürnjek, če je naša granasta jarica že znesla kakše jajce za cigaretlin. To se pravi, ka je ravno mela kriza gostüvanje v mojem žepi, zato me je jako razveselio moj prelübleni fermanski kuma, kda je povedao, ka bi tistoga zavca midva lejko odala v varaši. Ti boš noso zavca, jaz pa pazo, ka naj ne dobi mož postave, potem si pa zaslüžek razdelitva tak, kak to v svetom pismi stoji. Tak je povedao Števan. No, rajši bi jaz pazo, ka ne prideva v roke moži postave, on bi pa lejko noso zavca, ali to me je tolažilo, ka jaz mam itak več pameti kak on, v nevoli se teda jaz prle izma-žem kak on, moj Števan, moj prelübleni fermanski kuma. Jarica je ostala na kürjeki, zavca sva potisnila pod moj dugi kaput. Rada bi kadila do varaša, ali kriza je velka, premagala je mene, tüdi mojega prelüblenoga fermanskoga kumu, zato sva mogla do varaša sline požirati. Gučala sva ne, mela sva drüge skrbi; ali mislila sva itak po celoj poti kak bo, če moj prelübleni fermanski kuma ovara moža postave, ali če v nevoli ne bo zadosta gladko tekla reč iz mojih vüst. No, na konci sva itak prišla v varaš, pa ne na trg, tam so sami pošteni küpci. Takši so ne za tak poštene tržce, kakšiva sva bila miva z mojim prelüblenim fermanskim kumom, Števanom. Kuma me je trücao pri vsaki dveraj, ka prej naj idem, — na cesti je blato, ne pa küpci, ali nekaj mi je pravilo, ka — ne, Tinek, ne bo dobro. Tak blodiva od hiže do hiže, pa ednok samo odpre moj Števan edne lepe dveri ino me süne notri v nikšo velko kancelarijo. Stao 'sam pred samim varáškim županom. — No, Tinek, zdaj bodi pameten, — vzdihnem, se poškrablem po grebeni, Gospod župan me gleda, jaz pa ponižno potegnem zavca izpod kaputa, pa pravim: — Gospod župan, lepo ji dajo pozdraviti naša milostliva grofica, želejo njim dobro zdravje i pošlejo toga zavca, Bog daj, ka na zdravje. Potegno sam že zverino spod kaputa, zdaj jo držao za zadnje tace i postavo jo pred gospoda župana. Gospodi se je na smeh obrno obraz: — Tak pravite, milostliva grofica pošle toga. lepoga zavca ? In ví ste ga prinesli ? 1. aprila 1934. NOVINE 5 je prišeo iz vogrske šole, bi že bole razmo žele vogrskih nacionalistov, ali vido je na svoje oči i čüo na svoja vüha, ka je ne Madjar, oča i mati sta gučala z njim slovenski, ali nemški v nemških občinaj. Ogromna večina naših je pripadala siromakom, šteri so meli samo hižico, par ogonov zemle, pa svoje za delo sposobne roke. To so bili naši — proletarci — delavci. Čüdno je, ali itak istina, ka je bio naš proletarce največkrát zadovolen. Meo je dober jezikovni čüt, zato se je lejko vdomačo po sveti. Takse, potni listi, obrtni listi i spodobne reči ga neso ovirale, mejo je prestopo z delavskov knjižicov. Slüžo je povsod gde se je samo dalo, ali če njemi je bila sreča mila, je prišeo domo, postavo si je na herbanoj zemlici hižo, povekšao je posestvo, ar je bila ze-mla vsikdar k odaji i je pomali ali zagvišno prestopo v višji stan, med lüdi, šteri so kaj pomenili v občini, v fari i stem je dosegno za njega na zemli najvekšo srečo. Slaba letina na Vogrskom, ali kriza v tüjini sta istina drapnoli na našega proletarca, ali kda je minola kriza, je ta naša domača ptica selilka zafüčkala, veselje z srečov je bilo v srci delavca doma. Ali je bio proletarec nacionalist? Ne. Meo je skrb za vsakdanešnji krüh. Vogrska šola ga je ne motila, ar je čüto, da njemi to samo hasni. Spevao i molo je, kak njemi je velevalo srce in če še je dobo vročekrvni Vogrin, šteri bi ga rad ovirao pri toj tihoj sreči, pa ga je namlato sam, ali sküpno v pajdašiji. 4. Štiri strašna bojna leta. Svetovna bojna je razbila mir, med domačimi socijalnom plastmi. Gospoda je postala premočna. Reč veleposestnika je rešavala lüdi iz strelskih jarkov. Za vse pridelke je meo veleposestnik v vojski dobre küpce. Nesreče na bojišči so prle ponosnömi gospodi zmešale račune, zavolo „nevernosti" menjšini je vido jedino rešitev svojih predpravic v Madjari i Nemcih; prle samo državlan je zablodo na vode nacionalistov. Kapital ja meo zlati rüdnik: Litrop je vojakom, doma pa slüžo pri aprovizaciji. Šolani lüdje doma so trepetali za svojo kožo, neusmileno so zvršavali vse zapovedi oblasti, rekviracije so postale neznosne. Srednji stan je trpo.... Delavne sile ne bilo, domači sin ali oča sta krvavela ne fronti. Oblast je od leta do leta zmenšavala prle navajene pravice kotrig Srednjega stana. Rekviracije so pritisnole.. Največ je trpela drüžina proletarca delavca. Podpore so bile male, moški pa, šteri bi lejko slüžili krüh, so bili v bojni. Prle navadno siti, so stradali, prle oblečeni so meli cote, prle obüti raztrgane podplate. Trgovine so bile prazne, cuker, petrol, tobak so davali na karte. „Krüha nam dajte!ˮ so prosili siromaki, oblast pa je kazala na zeleno trato... Nesreča je povekšala gorečnost domačih, zapüščeni od vseh so se obrnili k božoj smilenosti. „Novineˮ „Marijin listˮ so z vekšim razumeva-njem čteli lüdje, posebno vojaki, šteri so spoznali na frontaj, da je slovenščina dragi kinč, da s slovenskim je- zikom človek dale pride kak z vogrskim, da je Slovenov dosta... Bojna je prinesla zmago neprijatelom Avstrije i Vogrske. Revolucija grofa Karolya i boljševika Bele Kuna je pogazila v blato ugled oblasti. Kapital je pobegno. Veleposestnik je samo iz vogrskoga zaledja gledao kak ropajo njegove gradove. S slabimi penezi plačana intelegenca je stradala. Trgovine so bile, prazne, dela nindri... Vse je čütilo, da se more začnoti drügo, novo, od razbitoga lepše živlenje. Te je pokazao domači tisk na pot rešitve: pokazao je na — Jugoslavijo. 5. Oslobojeni, zjedinjeni! Demokracijska črta na severnoj meji Prekmurja je prinesla novi svet. Veleposestniki je vzela zemlo i jo dala agrarnim interesentom. Veleposestnike je teda pognala med so- vražnike Jugoslavije. Razbita Avstrija, zmenšana Vogrska, potem meje na tri strani so dale zaslüžek kapitali indri, te več ne poznao lübezni do naših. Domači kapital je bio teda — proti Jugoslaviji. Intelegenca, štera je bila vajena vogrske uprave i jezika, se je odpravila prek meje, bila je proti Jugoslaviji. Srednji stan je ne razmo, kak bo zhajao brez prijatelstva navajene dospode i Veleposestva, trepetao je za Usodo svojih šolanih sinov, za svoje pravice v ,občini i fari, bojao se je od glasnih i srečnih agrarnih interesentov... z ne najvekšij zavüpanjom je gledao na novo ‘ državo...' Največ prijatelov je mela Jugoslavija med siromaškejšim!. Tem je agrarna zemla obečala krűh, vrejene razmere, za demokracijskov črtov pa zaslüžek. Proletarci se je dopadnolo, da lejko voli, da ma tüdi on reč pri občini, prildr' žavnoj politiki. Delo domačega tiska je rodilo lepe sadove, prle nacionalno mlačni so spregledali, postali so ponosni na svoje slovansko in Vervali so, ka je dugo let zanemarjena slovenščina vrednost — kinč. Večina je odprla srce, dala je rodno njivico za jugoslovanske sejalce. 6. Grehi se kopičijo ... Pobojna Jugoslovanska politika je mela edno nalogo: povekšati tábor tistih, šteri so s srcom i razumom za Jugoslaviji). Proletarcom je mogla dati zemlo i Odprto pot v zaledje, gde se je lejko najšeo zaslüžek. Borba domačih vodilnih krogov za podelitev agr. zemle samo domačim je mela te namen, da pridobi kem več siromaškoga naroda novoj državi i ne nikši separatizem. Mi smo privoščili zemlo dobrovolcom, beguncom, ali borili smo se itak za vsako grüdico zemle, ar smo meli domačih siromakov dosta, neprijatelov Jugoslavije I pa tüdi ne malo. Socialna pravičnost to zahteva, da ne govorim od lübezni, Domača politika je šla za tem, ka bi kim več domačinov, šolanih lüdi, prišlo do slüžbe. Na zato, ar smo bili proti bratom, nego zato, ar je to terjala jugoslovanska pametna politika, štera je morala dobiti prijatele med kotrigami Srednjega stana i ar je to pravičnost zakonov v novoj državi najbole potrdjavalo. Domača politika je želela meti popuno gimnazijo v M. Soboti, ar je v korist Jugoslovanske politike, če mamo močen kader Jugoslovansko vzgojeni!! šolanih lüdi. Domača politika je delala na ojfcčenji moči domačega tiska, ar je po interesih razbito slovensko drüžbo to vezalje držalo vküper kak celoto i jo i vezalo s slovenskov celotov vedno Marija z Jezušekom. Svetoznanoga talijanskoga slikar, Rafaela umetnina, ki se čuva v Dražda-naj (Drezden) v Nemčiji. Jugoslovansko telo. I zdaj pitamo: 1. Melo je delno slovensko zaledje, posebno pa inteligenca v Prekmurji,smiseo za potrebe naših agrarnih interesentov? Ali se spomina na borbe, štere smo mogli domačini prenašati, samo zato, ar smo potom agrarne reforme pridobivali tüdi interesno navezane lüdi Jugoslaviji? Ali se ešče spomina delno slovensko zaledje na strašno borbo proti gospodi, štera bi rada pod imenom prostovolnoga odküpa spravila iz žepov slovenskih siromakov težke milijona, ne pravimo sebi — nego skritim bogatinom i neprijatelom Jugoslavije, šterim je pokvaro vse račune ravno zadovolen domači proletarec? In pitati moremo tüdi to: jeli so meli vidni neprijatelje agrarnih interesentov prijatele med „odličnimi rodolübiˮ, ali ne? 2. Zaposlitev domače inteligence je jemala moč odselitvi i je vezala naš srednji stan na novo domovino. Jeli je razmila velka večina naše inteligence iz delnoga slovenskoga zaledja pomen žele, da vsi, tüdi menje sposobni domačini majo pravico do slüžbe? Ne. Ta misel je tüdi dnes odürna, zato pa mamo borbo med prišleki i domačini, štera je nepotrebna, nespametna i štero s silov ne spravimo iz sveta. Iz domačega kraja brez pravoga vzroke pregnani domačini bodo našli pot do srca našega preprostoga človeka, zato se že poskrbi — neprijateo, ki se kaže da šče biti prijateo. 3. Jugoslovanski interes je bio, ka dobimo močen kader Jugoslovansko vzgojenih inteligentov. Zato smo terjali i prosimo tüdi dnes za popuno gimnazijo. Da majo prečanski kraji preveč šolanih lüdi tüdi za Prekmurje, to verjemo, nemremo pa vervati, da bi namestitev tüdi najbolših delavcov s preka nadomestila zgübo, štero majo interesi države s tem, da mamo premalo šolanih domačih lüdi. 4. Država je liki velki dišeči püšlec, zvezan iz cvetov, šteri so različne barve. Meja sama je samo trdo zvünejšnje vezalje. Menše sküpine vednaki rož veže sküpni jezik, pri nas slovensko narečje. Vretina toga domačega vezalja je domači tisk i domače slovensko narečje. Če bi najvekši neprijatelje države terjali odpravo domačega tiska, bi to razmili, ali kda vidimo, da se v imeni narodnoga i državnoga jedinstva to jedino pravo vezalje domače po interesih razbite celote, v gotovih listih sramoti, potem smo samo opravičeni, če pravimo: slepi ste, mate oči pa ne Vidite! 6. Prekmurski Problem je socialne narave. Slovenski ponos i lübezen do maternoga jezika je povekšala bojna, vdarilo moč smo pa dobili v časih, kda je velka večina našega naroda — stradala. Nikdar nam ne pride miseo, da bi pravili: krüh je vse. Ne verjemo pa, da bi ravno med lačnimi najšli najbole stalne, goreče i neprijatelom nedostopne Jugoslovane. Jezik, narodnost, država, to so nam svetinje, štere nosimo v düši i v srci, čütimo pa tüdi dužnost do trpečih bratov, štere tüdi dnes žene borba za krühom na vse strani sveta. Laž je to, da smo mi proti slobodnoj državi, proti svojim bratom, istina pa je, da bi radi Priborili svojim, tüdi zapüščenim i siro- — Jaz, njuv pokorni sluga iz Bajkovec. Malo mi je pomagao nesti tüdi moj fermanski kuma, Števan, ali on ne vüpao notri v kancelarijo. Gospod vzemejo zavca iz mojih rok, ga obračajo na vse strani, potisnejo mi deset dinarov v prgiščo i pravijo: — Nesite ga, prijateo, mojoj ženi v kühnjo, povejte što ga je poslao, pa tüdi to, naj mi napravi küharca iz toga zavca dobro večerjo. Zahvalo sam se za dar kak se šika, prijeo sam zavca, pa hajdi vö k mojemi dragomi fermanskomi kumi, 1 ^ Števani. Povem njemi kak je bilo, kama moreva nesti zavca, ali moj prelübleni kuma nikaj ne poslüša, vzeme mi zavca, potisne ga pod svoj dugi kaput, meni kimne, naj pazim na moža postave, on pa stopi v kancelarijo našega milos-tivoga gospoda kraleskoga notaroša. — Gospod kralevski notaroš, toga L zavca njim je poslala naša milostiva grofica iz Bajkovec. Lepo ji dajo milostiva grofica pozdraviti i njim želejo dobro zdravje, na onom sveti pa düšno zveličanje. Gospod so bili s šenkom jako zadovolni. Števan je dobo deset dinarov za trüd. — Bojte tak dobri, prijateo, ga prosijo kraleski, odnesite vi zavca v kühnjo, povejte sakači, naj mi pripravi iz njega dobro večerjo. Števan se zahvali za dobroto, potem je pa prišeo k meni, pokazao je svoj srebrnjak, zavca mi je potisno pod kaput i zapovedao,ka naj idem dale. No, tak sva prišla pred milostli-voga gospoda sreskoga načelnika. Stopim pred milostlivoga gospoda i povem: — Toga zavčeka njim gverajo naša grofica. Zvün toga ji dajo lepo pozdraviti vsepovprek,tüdi malo dečico. Zdaj že znam, ali te sam ne mislo na to, ka samo od dečice ne bi smeo gučati. Gospod sreski so bili s šenkom jako zadovolni, začnoli so zvoniti, čemerili so se tüdi, ka prej sluga nikdar ne doma kda bi ga nücali, meni potisnejo v roko pet dinarov, pa mi zapovejo : — V kühnjo mi ga odnesite; dajte ga küharci, naj napravi z njega dobro večerjo. Zahvalim se gospodi za šenk, zavca srečno spravim pod kaput, pridem po stubaj do vrat; čemerilo me je, ka sam samo pet dinarov tringelta dobo, zato sam ne opazo, ka jaz silim vö k mojemi prelüblenomi kumi Števani, na stube pa sili ravno tisti sluga, šteromi je gospod sreski zobston zvonio. Te sluga ne zaman ka je s Kranjskoga doma, je včasi varao, ka nekaj mejkoga nosim pod kaputom. — Kaj pa nosite stric? — Zavca, gospod, lepoga zavca. Naj ga küpijo, fal njim ga dam. Možak s Kranjskoga pošlata zavca, pošnofa ga či ne smrdi, pa pravi: — Počem ga date? — Gospodi sreskom sem ga ponüjao za 40 dinarov, ne so ga šteli meti. Vam ga dam za 35. — Trideset dobite... — Premalo je gospod. Več je vreden... Med tem se je porino med naj moj fermanski kuma: — Za takšo süho mrho 35 dinarov? Tresti je tüdi preveč. Razmo sam ga. Zglijali smo se za tresti. Jaz sem dobo tri srebrnjake, gospod pa s Kranjskoga lepoga zavca; moj prelübleni kuma je dobo polovico penez (samo zdaj sam spoznao, kak pametno so napravili gospod sreski, ka so mi samo pet dinarov dali za trüd, inači ne bi mogeo splačati Števana,) pa sva šla 6 NOVINE 1. aprila 1934. makom, falaček poštenoga krüha. Za nas je prekmurski Problem Problem krüha, zadeva naše narodne i državne pripadnosti je rešena tisti den, kda so naši delegatje podpisali mirovno pogodbo z Vogri i Nemci i ka je sijajno potrdo tabor v Beltincih i oven-čala slavnost 10 letnice osvobojenja s svojimi 25 jezeri Vdeležencov. 7. Pravci za rešilno delo. Pamet veli, da bi našim agrarnim interesentom vse šlo na roko. Njuva sreča, njuv napredek je viden znak jugoslovenske sposobnosti, njuvo siromaštvo, zapüščenost bi meo nam sovražen svet za dokaz, da smo pri zidanji slabiči. Agrarni interesent ma svojo zemlo, zdaj pa more dobiti gospodarsko organizacijo, štera da njegovim pridelkom ceno, štera njemi spravi potrebščine po poštenoj ceni i štera bo pomagala deci agrarnih interesentov do vseh šol i do vseh pozvani. Mladiči iz pravoga Jugoslovanskoga gnezda so vredni sunca, Jugoslavija pa je potrebna njuve lübezni i sposobnosti. Pamet veli, da more meti oblast posebno razumevanje za potrebe domače inteligence. Politične küpčije, štere rešavajo zadeve domače inteligence, premestitve v zaledje, lejko hasnijo poedincom, ne bodo pa pomagale celoti, štera ne verje, da bi politični agitator slüžo bole državi, kak tisti človek, šteri pove ka nas boli. Pamet veli, da gimnazija v M. Soboti mora dobiti višje razrede. Krvavo nam je potreben domači izobražen, Jugoslovansko vzgojeni srednji stan. Ne zato, ar je to v škodo pre-čanom, nego zato, ar to žele interes Jugoslavije. Pripovedka od zaneslivih prečanov i nezaneslivih domačinov samo telko časa živi, pokeč je opravičen očitek, da se ne meri vsem z ednakov merov. Končno zdrava pamet veli, naj se ojači moč domačega tiska. Pot v jugoslovansko sküpnost vodi prek tistoga Slovenstva, šteroga vidni znak je naše domače slovensko narečje. Istina je, ka se na te način oda nekaj falatov menje prečanskih listov i knig, istina pa je tüdi to, ka male zgübe prečanskih založnikov ne porüšijo države, ali s Slovenskim ponosom prekvašena srca so pa obrambni zid ne meji! I ta goji domači tisk, ki ga vsi razmijo. Ešče par reči „Borbiˮ, štera je pisala od lendavske pravde i med vrstami povedala, ka domača Slovenska inteligenca prej pred zjedinjenjom ne hodila na jugoslovanskoj poti... Prosimo „Borboˮ, naj nam javno pove, jeli odobrava program našega rešilnoga dela, ali ne ? Program rešilnoga dela tiste inteligence, šteroj „Borbaˮ ne priznava jugoslovanske zaslüge. Ali bo rajši ostala pri staroj navadi, štera gleda, se čemeri, vdarja na vse strani, ne vidi pa, da oslica prekmurskoga problema raste do neverjetne višine? Agrarnim interesentom lübezen i pomoč, domačoj inteligenci primerno mesto, M. Soboti popuno gimnazijo, domačemi tiski mir i pomoč, to je naš program. Dnes. T o je tisto okence,skoz šteroga gleda sin Slov. Krajine na svet, zavüpajoč v pomoč tistoga Boga, šteri ga je ohrano za jugoslovansko sküpnost i ga bode rešo dnešnjih nevol proti voli vseh, šteri so sebični, nevoščeni i kratkovidni. Kovačova Julika. Naš odgovor. Na lepo, stvarno razpravo g. Kovačove Julije v dopunitev pripomnim troje: 1. Narodna zavest se je začela že pred več kak 40 leti razvijati v Slov. Krajini po stiki z brati na Štajarskom, Kranjskom i po knigaj Drüžbe sv. Mohora pa drügih slovenskih listaj i knigaj, štere so širili dühovniki Slov. Krajine. 2. Narodno zavest je gordržao i širio domači tisk, brez šteroga nikdar ne bi bili kotrige Jugoslavije. 3. Plemenite inteligentne düše iz Slovenije se borijo z nami proti krivicam, ki se nam godijo i slovenski narod v celoti je z nami eden v celoj banovini i državi. Te slovenski narod z svojemi plemeniti sinovi, šteri ne menkajo tüdi v Slov. Krajine, nas lübi, mi pa njega i nje. 4. Raznim kozakom doma i prek Müre pa ne posvetimo nikše pažnje. Za nas jih nega, čeravno do kričali do razpoka. Takši so nedostopni za naš pameten i pravičen odgovor, ár ne vidimo lübezni v njih. Gda opazimo lübezen pri njih, do vredni našega srca, prle pa nikdar ne. — Vrednik. Bog se ne da za stalno osmehavati. Neki dijak nám piše. Njegovo pismo hranimo. Glasi se etak njegovo pismo: „Te dni sem dobo pismo od svoje sestre iz Piemonta. (Italija. Vr.) V njem mi sporoča strašen dogodek, šteroga so objavili tamošnji listi i šteroga ščem popisati za čtevce naših dragih Novin. Bilo je pred nekaj tjedni. Neki mož je pravo svojoj ženi, naj njemi sküha meso za obed. Ar je pa bio ravno petek, se je žena branila, a da je pa mož zahtevao, je bogala. Gda je podne prinesla meso na sto, je nesrečen mož vrgo edno coto na obraz Križanoga rekoč: „Zdaj me Bog bar nede vido, da jem mesoˮ. — Drügo jütro moža duga ne bilo z sobe. Ar je bilo sunce že visiko, ga je žena šla zvat. Na ženino prigovarjanje naj stane, je mož odgovoro, da stane, gda den postane. — Kakša groza je presünola ženo, gda je vidila, ka je mož slepi i z še vekšov grozov je spoznao mož tüdi, da se za njega več ne bo denilo, ar je oslepno i je ešče zdaj slepi.ˮ Tak je Bog pokazao, da se ne da zasmehüvati.ˮ I. K. dijak. Misijoni. Zdravlenje betežnikov. Med poganskimi narodi misijonarje ne vračijo samo düš, nego tüdi tela. Če ne bi toga delali, bi že cela pokolenja vömrla. Prašek kinin so sami misijonarje iznajšli i ž njim milijone rešili smrti. Dnesden ne bi se gibalo človeče bitje pri vodinaj Konga, Nigera, Gangesa i Jatsekianga, če ne bi misijonarje z zdravlenjom odpravili küge i pomora, ki je na jezere rečo leto za letom siromaške narode. Misijonarje pa samo tak morejo pomagati, če dobijo zdravila. Ta njim pa pošilajo dobra katoličanska zdrav-niška društva. Takša drüštva majo Zjedinjene Amerikanske države, Angleška, Nemčija, Italija, Francija, Švicarska, Belgija i Nizozemska. Iz samoga amerikanskoga katoličanskoga zdravniškoga drüštva je razposlano v razne misijonske kraje 5,761.115, to je skoro šest milijon zdravil. I samo lani so poslali amerikanski katoličanski zdravniki blüzi poldrügi milijon zdravil. Pač gde je vera ne samo na jeziki, nego tüdi v djanji, tam rodi krasen, bogat sad dobrodelnosti. Belgijski Kongo. Leži ta pokrajina na sredini Afrike i krasno napredüje v njej katoličanska vera. Lani se je krstno 109911 odrašenih poganov, sv. prečiščavanje je sprejelo 15 i pol milijona düš, domačih bogoslovcov je 110, gojencov pa 843. Za par let bo tü prav lepo krščansko živlenje na veliko veselje Srci Jezušovomi. Ceylon. Prvo knigo za včenje fizike na singalskom jeziki je spisao misijonar Feliks Aubert. Ceylonska vlada je knigo odobrila za vse državne šole. So pač pametni lüdje v njej. Poleg vere znanost širi tüdi misijonar Salezijanski misijoni. Salezijanska drüžba ma v misijonaj 382 dühovnika, 344 klerikov i 209 bratov. Veselimo se, ka med tov lepov vojskov zavzemejo častno mesto tüdi sinovje Slovenske Krajine. Jako bogato žetev na povrnenji poganov majo Salezijanci v pokrajini Indije Assami. Tü se letno 5000 poganov povrne. To pokrajino je opüstošo pred kratkim strašen potres. Ne kadi. Reči Goethejove. Goethe je svetoznani nemški pesnik. On etak piše od kajenja: »Kajenje človeka noroga napravi i nezmožnega za premišlavanje i pe-sništvo. Je samo za manjake i takše, ki se dosta kratkočasijo, ki tretino svojega živlenja prespijo, drügo tretjino pa z jelom, pilom i drügim potrebnom i nepotrebnim opravilom dopunijo i potem nevejo, ka naj začnejo z tretjov tretjinov, čeravno vsigdár majo na jeziki reči „Vita brevisˮ, .živlenje je kratko. Tem manjarnim Törkom je prijetno krátkočasje pipa i brezskrbno gledanje dimnih oblákov, štere v zrak spüščajo, ar je prek dugočasnih vür pripelajo. To se nájprlè bo poznalo na nedühovitosti, zaosta-nosti i siromaštvi naše kniževnosti i oni do se nad temi nevolami ešče čüdivali. Keliko pa košta to hüdodelstvo? Že zdaj košta Nemčijo 25 milijonov kajenje, pa zna na 60 milijonov skočiti. Ne pomagajo niti ednomi lačnomi i niti ednoga nagoga ne ob-lečejo. Ka vse se ne bi moglo s temi penezi napraviti. Ostre so te Goethejove reči i bile bi ešče ostrejše, če bi naprejvido, ka Nemčija ne bo 60 milijonov, nego jezero milijonov trošila letno na duhan. Za tebe, mladenček, so pa gor-nje reči očinski opomin, da ne začneš nikdar kaditi i če si začeo, boš junak i opüstiš to grdo navado. Od aprila 1. stanejo Novine na leto 18 Din., na mesec 2 Din., na sküpni naslov. Keliko narodov žive v Sovjetskoj Rusiji? V Rusiji žive okroglo 150 milijon lüdi. Rusov je 78 milijonov, Ukrajincov 32 milijona, Belorusov 5 milijonov, Polakov en milijon, Bolgarov I 120 jezero, Čehov 30 jezero, Srbov 3 1 jezero. Vsi ti so Slovani. Poleg teh so pa še sledeči narodje v Sovjetskoj Rusiji: Latvijci, šterih je 160 jezero, Litavci, teh je 46 jezero, Nemcov skoro poldrügi milijon, Romunov 300 jezero, Grkov 220 jezero, Ciganov 65 jezero, Armencov do 2 milijona, Židovov do tri milijone, Gruzijancov do tri milijone, Törskih Tatarov do dva milijona, Turkmenov 800 jezero, Uzbekov 4 milijone, Tadžicov, ki per-zijski gučijo, en milijon, Kirgizov ali Kazakov 4 milijone, Tatarov 3 milijone, Mordvinov poldrügi milijon, Votnjakov nad polmilijona, Čeremisov ali Marov pol milijona, Baškinov blüzi milijon, Karelov 250 jezero, Mi-grelcov 250 jezero, Čerkezov ali Adi-gov 80 jezero, Avarov 250 jezero, Kara—Kirgizov blüzi en milijon, Iku-tov 250 jezero, Bunjanov ravnoteliko, Jukagirov edno jezero, Ostajcov, ki so v rodi z Vogri, 23 jezero, Vagulov šest jezero i Čuvaši, ki so pravoslavne vere i gučijo törski jezik. Staljin, ki vodi dnesdén državo Sovjetov, je po rodi Gruzijec i se po domačoj reči pisao Dšugašvili. Svoje ime „Staljinˮ je vzeo od reči „staljˮ ka pomeni ocev. V nebo kriči. Iz Štajara smo dobili sledečo pritožbo od hlapca, ki je tam rojen i tam slüži: „Bio, sam svedok v sledečih prilikaj: Bio smo pri obedi, gda pride siromaška mati z detetom prosit hrane. Prosila je za dete malo tople župe i mleka. Pravili so njej: „nemamo nikaj skühanoga za vas, vzemite krühˮ. Ženska se nevoliva, da dugočasa že ne dobila za dete tople hrane, a na nevolivanje jo z detetom vred vržejo na cesto.ˮ „Pri drügoj priliki je prišlo par brezposelnih dečkov prosit podpore. Gospodar je počasti z „fakiniˮ pa njim spregovori te krivične reči „sto šče delati, je ne brezposelni.ˮ „Naše viničare ščejo plačati kak dninare, to je brez stroška za 6 Din. na den. Hrana je pa košta 8 Din. dnevno. Gde je pa te ešče obleka i preskrba drüžine?ˮ „Držini se tüdi ne godi bole. Večkrat se vrže na cesto po zimi, ali pa mora delati samo za hrano brez plače ali pa se njej plača komaj en dinar na den.ˮ Pa to se te zgodi, gda se milijoni zapijejo, zakadijo! Ne bi tak delali trdosrčneži, če bi gledali po rečaj sv. Pisma tisto, ka je zgoraj. Da pa samo blato gledajo i rovajo, zato majo tak zamazane düše. do prve trafike, iz prve trafike v prvo krčmo, iz prve krčme pa v imeni božem domo. Peneze sva s Števanom že davno potrošila, kda dobim plavo pismo od birovije, ka se naj prikažem zavolo nikšega zavca. Bežim k svojemi prelüblenomi kumi, k Števani, ali že pri dvericaj sam ga dobo, k meni je bio namenjen. Tüdi on je meo plavo cedelo, tüdi njega je želela sodnija viditi zavolo nikšega zavca. Znate, pravim jaz kumi, to ne de dobro. Moreva k gospodi fiškališi. Šla sva. Oba. Gospod fiškališ naj lepo poslüšajo, se popraskajo po grebenčki, kak jaz v kancelariji milostlivoga gospoda varaškoga župana. — Slabo sta napravila, prijatela, jako slabo. V lüknjo ta mogla mašerati. Moj prelübleni kuma, Števan, se popraska za vüjami, jaz tüdi, on je mučao, jaz tüdi. Gospod fiškališ pa dale povejo: — Pri sreskom gospodi sta pokvarila. Oni nemajo dečice, zato so mislili, ka se je milostivna grofica zmo-tila. Po telefoni so jo pitali, če je zavec resan njim poslani ali ne. Tak se je zvedilo vse. Števan me čemerno pogleda, jaz pa njega, gospod fiškališ pa naj oba. Tak smo se gledali en čas, pa palik pove gospod fiškališ: — More biti ka bi vama lejko pomagao, ali dostá košta... — Zavca njim prinesem, — je blekno Števan, jaz ga pa sünem med rebra, naj nikaj ne obeča. Imela va plačila brezi obečanja, tak sam mislo. I pametno je bilo, ar je gospod fiškališ dale povedao: — Mata kaj vrednošče? — Deset plügov zemle ma moj prelübleni kuma, sem pravo. Zdaj me je moj prelübleni kuma süno med rebra. Razmo sam, naj ne gučim. Bogao sam ga i čakao, naj gospod fiškališ povejo dale. Števani so dali nikši paper, naj ga podpiše. Kda je podpisao, sva lepo sedla, gospod so pa začnoli včenje: — Etak morata napraviti: Kda bo šteroga pitao gospod birov, naj ga en čas gleda, potem naj poči s dlanjov pa dene — „hu!ˮ — Obečala sva, ka vse tak napravi, kak nama je bilo povedano. Prvič je mene pitao milostivi gospod birov: — Vaše ime? Debelo gledam, potem počim z rokami, pa zakričim : hu ! — Kda ste rojeni ? je bilo novo pitanje. . Palig gledam, počim z rokami, pa se zaderem: hu! Lejko me je pitao milostivi gospod birov ka njemi je bila vola, jaz sam samo pokao z rokami i se dro ka — hu! — Ne pri zdravoj pameti je kazao na mene gospod fiškališ. — Sapo ti fiškališko, bi se najrajši zakado v gospoda ali nevola je bila velka, rajši' sam mučao. Zdaj je prišeo na rendo moj prelübleni fermanski kuma. Tüdi njega pita milostivi gospod birov: (kak se piše, kda je rojen, odkec je doma, če je oženjen ali ne? Pa vse zobston, tüdi on je samo pokao pa kričao: hu... hu... hu...! — Tüdi te ne pri zdravoj pameti, sva čüla oba od gospoda fiškališa. — Moj prelübleni fermanski,kuma že ne, san mislo, zakaj vam je podpisao tisti šmentani papir tam v kan- 1. aprila 1934. NOVINE 7 Politični pregled. Naš senat je v načeli i tüdi v Podrobnosti sprejeo proračun i je odišeo na vüzemske počitnice. Austrija. Dela se na novoj ustavi, štera spremeni Austrijo v Stanovsko državo. To teliko pomeni, ka nedo politične stranke ravnale državo, nego stanovje: kmečki, delavski, in-dustrijski itd. pod državnim pazitelstvom. Če bo to v krščanskom dühi vrejeno, kak sv. Oča želejo i šče Austrija prva doprinesti, bo velika dobrota za vse stanove. Austrija ma 20 jezero redne vojske, ino 125 jezero oboroženih kotrig v drüštvaj. Ti branijo austrijsko neodvisnost proti Nemčiji, štera bi rada Austrijo zdrüžila z Nemčijov. Izzivanje še zmerom trpi. Zadnjič je letalo krožilo v obliki nemškoga klükastoga križa (mesto Kristušovoga nücajo nemški svojega poganskoga klükastoga) nad Bečom, a austrijska policijska letala sta nemško letalo vküpzostrelala. Vojaška odposlanstva v Romaniji. Naše i Českoslovaško vojaško odposlanstvo je obiskalo v Bukarešti romunski glavni generalni štab i bilo sprejeto tüdi na kralevskom dvori. Pűstina Sahara. Talijanska vojska je zasela v Sahari par oazov (kráji z zelenov tratov i stüdenci),; štere Angleži držijo za svoje. Zato je angležka vojska stopila pred Talijane, da prepreči njihovo prediranje. Ka je napravila v Nemčiji Hitlerova stranka? Vmorjenih je trijezero lüdi, ranjeníh 119682, 67 je bilo obglavlenih, 174 jezero jíh je zaprtih, od teh je 59 jezero betežnih zavolo bitja. Zato se ne čüdivajmo, če se mirolüben Austrijec brani priti pod nemško oblast. Slovenska krajina. Vesele, blažene vüzemske svetke žele vsem naročnikom, širitelom, dopisnikom i njihovim domačij pa se za doblene čestitke i pozdrave srčno zahvalüje vsem. - Vredništvo i uprava Novin. Dolnjebistričankam. Ne hodite v Skoplje na slüžbo, dokeč nemate tam stalnoga mesta. Jako žalosten glas smo zvedili od nešterih deklin Slov. Krajine, ki so doli v Srbiji: na kriva pota so zajšle, pokvarile so se. Pazite zato i ne hodite, dokeč neste preskrblene z stalnim mestom. Deklinam v Skoplja Za dekline je v Skoplji, Karadjordjeva ul. 56, odprt „Dom sv. Marteˮ. Vodijo ga sestre Usmiljenke. Vse ženske i dekle, ki slüžite v Skoplji ali okolici, pristopite k drüštvi sv. Marte, ki je samo i jedino za vas nastavleno, naj se občuvati v pravoj veri i poštenom živlenji i naj dobite pomoč tüdi v telovnih potrebčinaj. Vse brez izjeme stopite v „Dom sv. Marteˮ. Domači mejte to na skrbi. Če ti oča, mati, hči prinese milijone domo, a zednim razvüzdano telo i zmajano pravo vero, ka ti hasni? Bog te nede pitao za vrednost, nego za čednost, jakost deteta na sodi. Ponesrečo se je g. Kolenc Franc, naš rojak, tajnik kat. akcije v Maribori. Spadno je z motornoga kola i se rano. Rane so ne nevarne. Ranjenci Želemo skorajšnje ozdravlenje. Svetek svetoga Ivana Bosca na Razkriži se bo obslüžavao na belo nedelo, 8. aprila. Svete meše se bodo slüžile od 6 do 9 vüre. Glavna precesija bo poledenajsetih. Dečki kat. akcije v Črensovcih so prav lepo obhajali god sv. Jožefa. Prek 150 jih je pristopilo k sv. obhajili. Popoldne so pa priredili igro, štera je bilo punoštevilno obiskana. Za te lepi obisk se mladina iz srca zahvali slavnomi občinstvi i obeča, da bo poleti znova nastopila i vzoren red držala v Domi, da bo vsaki ešče bole zadovolen, kak je zdaj bio. Dečki so tüdi prevzeli nalogo, da bodo širili naše krščanske Novine. Z kakšim uspehom, bomo poročali. Našim, ki so bili v Franciji. Našim, ki so bili v Franciji 1. 1931 i so zdaj doma, naznanja Izseljeniški komisarijat, Zagreb, Palmotiíeva ul. 59, naj njemi javijo, keliko penez so poslali ali prekdali našemi izseljeniškomi odposlanstvi v Parizi od 1. 1931. jan. 1. do 31. augusta. Penez se povrne, gda se vse preišče. Materinski den v Črensovcih. Vršo se bo 8. ino 9. aprila, na god Marijinoga oznanenja po večernici v Našem Domi, 8 za deco, 9 za odraščene, vseli brezplačno. Nastopijo deca vseh šol z kratkimi igračami, de-klamacijami, spevala bo deca, dečki 1 nastopi tüdi mešani zbor. Pesmi je včila gd. Lütarva Božena, hčerka šolskoga upravitela. Naj matere v teh teških dnevaj vidijo sladko zahválnost svoje nedužne dečice i se potolažijo, napunimo znova dvorano Našega Doma. Na poravnanje pravdenih stroškov Novin so darüvali: g. Plečnik Jožef, vseučilišni profesor, arhitekt, Ljubljana, 100 Din., Franc Ana, Črensovci, v Franciji 5 Din. Bog plačaj! Novine so naraste za komadov: 1 v Melincih, .2 v Krogi, 2 v Franciji, 1 v Markovcih, 2 v Srbiji, 1 v Zagrebi, 1 v Radovcih, .1 v Chicagi, 2 v Gančanih, 2 v Turnišči, 1 v Lipovcih, 1 v M. Polani, sküpno za 17 komadov. Odpovedao se 2 v Most-jah i edne vrno Zelenik Leopold v Hvaletincih pa Lazar Kalman z Gor. Petrovec. — Uprava. Bogato naročnino za Novine nam je poslao g. Kohek Ivan, veletrgovec v Zagrebi v zneski 200 Din, Za plemeniti dar se našemi rojaki, ki misli na svoj mili rojstni kraji najto-plej zahvalüjemo. Zdravstveno stanje se je poslabšalo mesari g. Sabo Števani z Črensovec. Vrači se v sobočkoj bolnici. Markovci. Lenarčič Albert je za svojega brata Ludvika napravo izpit za strojnika pri parnih strojih (za mašinista). Brat Ludvik ga je na to nagovoro. Ar sta s tem zakonske predpise prelomila, sta dobila mesec dni zapora. Hotiza. žena Horvat Matjaša, bivšega krčmára, je po porodi zdigavala kola. To žmetno delo je povzročilo krvavenje v utrobi, teško zbolele i naglo smrt. Dobra žena za-püšča osmero drobne dečice, najmlajše je staro 4 tjedne. Sprevodili so z domačim gospodom trije črensovski duhovniki i vnogo naroda. Srce Jezušovo naj jo razveseli! Nesreča. Čurič Vince, dober mladenec iz Črensovec, ki se je z svojov drüžinov pred kratkim odselo v Stročjo ves pri Lotmerki, je spadno pod kola. Je že boši. Ustanovitev sadjarske in vrtnarsko podrüžnice v D. Lendavi. Pod krilom kmetskodaljevalne šole v D. Lendavi, ki štrto leto zaklüčüje svoje redno delovanje, se bo vršo v nedeljo dne 8. aprila t. 1. na belo nedelo predpoldne ob 9. vüri v narodnoj šoli ustanovni občni zbor sadjarske in vrtnarsko podrüžnice v D. Lendavi. Za podrüžnico vlada resno zanimanje. Kak pa tüdi ne? Sadjarstvo ma pri nas vse pogoje za najlepši razvoj i posamezni dosegajo že prav lepe uspehe. Dozdaj v vsem srezi ne še niedne sadjarske in vrtnarske podrüžnice in bo naša ta prva. Člane sprejema pripravlalni odbor pa tüdi pri upravništvi narodne šole se lehko javlajo novi člani. Predavatela za občni zbor nam pošle sadjarsko i vrtnarsko drüštvo v Ljubljani. Igra „Divji Lovecˮ, v D. Lendavi. Na belo nedelo popoldne bodo po formalnoj zaklüčili kmetsko in gospodinjske nadaljevalno šole ob 15. vüri igrali vdeleženci teh šol Finžgarovo dramo Divji lovec. Za tükaršnje kmetsko prebivalstvo bo to vsakojački veliki dogodek. Nišče najmre ne pomni, da bi pri nas tüdi kmetsko odraslo mladino što prosvetno zaposlüvao i tüdi tü kmetskonadaljevalna šola orje prelog. Razstava gospodinjskonadal-jevalne šole. V zvezi z zaklüčkom obeh nadaljevalni šol je tüdi razstava gospodinjske nadaljevala šole, ki bo otvorjena na belo nedelo ob 9, vüri dopoldne v narodnoj šoli. Pokazala bo kak potrebna je bila njena ustanovitev. Menje občin. V lendavskem srezi bo menje občin, samo 10, za nove občine, tak se čüje bodo tüdi nove volitve. Na mesti ostanejo tri občine: Črensovci, Odranci pa Orešje. V sobočkom srezi Mlajtinci prido pod Soboto, Gradišče pa pod Tišino. Tečaj za švelje bo v Črensovcih. Začne se 9. aprila v Našem Domi i je brezplačen. Dozdaj se je že prijavilo 24 deklin. Ferma. V sobočkom dekanati bo letos februara. Red ferme je sledeči: maja: 22. Sobota, 23. Martjanci, 24. V. Dolenci, 26. Grad, 27. Sv.Jürij, 28. Sv. Jelena, 29. Cankova, 30.. Tišina. Naj sv. Düh okrepi našo dečico, da bo stanovitna v dobrom. Črensovci. „Cvetina Borograjska na odri Našega Doma. Na Jožefovo je vprizoro deski odsek Katoliške akcije „Cvetino Borograjskoˮ, igro v sedmih slikaj. Dvorana našega doma je bila puna občinstva, ka je samo redkogda pri nas. Kak je navadno pri nas pri vdeležbi tak vnogoštevilnoga občinstva, je bio zdaj še posebno veliki nered. Gda se bodo navčili vekšega reda? Čemi so pa bili tűdi reditelje tam, kje so bili, gda je deca füčkala na dilaj? Jako slab vtis je napravo te nered, prav posebno šče na One, ki so prišli iz okolice. Kak smo že priporočali, priporočamo ponovno, naj se dovoli deci vstop samo k glavnim vajam. Snov za igro je zajeo neimenüvani pisateo iz povesti „Roza Jelodvorska”. Je to igra iz dobe viteštva pa nas vči spunjavati štrto božo zapoved: .Poštüj očo i mater, da boš dugo živo i ti bo dobro na zemli!” Igro je režirao naš g kaplan, preč. g. Bejek Janko. Svojo nalogo je v celoti lepo rešo. Pripomniti pa mamo nekaj gledoč ženskih oblek. Ali spadajo obleke rimskih matron v to dobo? Razumem, težko je pri nas z oblekami, gda nega penez za te. Vendar, tomi se lejko pomore ! — Igralci so povečini jako dobro igrali. Z veseljom občüdüjemo, kakše nešteri naših igralcov od igre do igre razvijajo. Sezna takši pa so ne vsi. Razočarani smo bili nad osebami, ki se štejejo, da so nekaj več, kak navadni lüdje. Mi smo že preci razvajeni, ve smo že vidili na našem odri vnogo iger, ki so v svojoj težkoči prekašale to ! — Posebno pohvalo zaslüžijo: Vmirajoča mati v osebi Krampačove Katice, Cvetina v osebi Kralove Rozine, Jürij — Žižkov Vanč. Vse te je pa prekašao naš znani ino priznani igralski talent Kovačov Joško v vlogi Kruti-gora. S tem ne trdim, da drügi ne so igrali dobro. Tak dobro neso, kek imenüvani. Čüdim se Žerdin Martini ovak jako dobromi, igralci, ki je za zdaj odpovedao. Prosimo Katoliško akcijo, naj nüdi našoj mladini šče takše igre, kak je bila ta. Želemo, naj se igra ponovi i priporočamo, da si igro vsaki pogleda. Te pa pridite vsi — elb. Delo je iskalo na borzi dela v M. Soboti od 10 do 20 marca 15 oseb. Delo se je nüdilo dvema berošoma, 2 küharcama i 9 sobaricam za Soboto i okolico. D. Lendava. Po nekšoj pomoti je zmenkalo v občinskoj blagajni pod prvejšim odborom 16 jezero Dinarov. Novomi odbori je te penez povrnjen. Novi odbor zdaj izplačüje za več let zaostane katehetske nagrade. — Senje na velki tork je bilo za živino preci dobro. Horvatov Pavlek‘na sloboščini. Horvat Paveo z Bratonec je bio v Lendavi zapreti zavolo nekšega pisma, na podlagi šteroga se je zbüdo sam za sokrivdo pri nekšem atentati. Sodnija je voznika püstila na sloboščino, ar se je dognala njegova nedužnost. Kaštigan pa bo zatogavolo, ka je temničara zakleno v svojo vozo, gda njemi je küro i odskočo z voze pred dovolenjom. Žena njemi je bila na porodi i zato je.silo kak oča doma pa preplezo 3 metre visiki zid i zgübo pri tom svoj zimski kaput. Za tri dni potom pa je bio oproščen. Če počaka te tri dni, nema nikše odgovornosti pred zakonom. Prošnja do smilenih src v Soboti. Na prebivalce velike občine M. Sobota je odbor za Zidanje Doma sv. Frančiška poslao ponižno prošnjo, naj ga ti podpirajo pri ustanovitvi dobrodelne kühnje za siromake. Odbor prosi od smilenih src 1) peneze, < 2) Pohištvo za kühnjo, klet (špajs) i sobe; 3) posodo za kühinjo i obednico; 4) kürjavo (drva, premog), 5) živež vseh vrst, 6) stalne podpornike. — Odbor prosi smilena srca v Soboti, naj podpišejo polo, ki se njim je dostavila, a podpisane dare pa naj izročijo samo proti potrdili samomi odbori, gda je te pride prekjemat. Kak čüjemo, nameni sam predsednik odbora priti v Soboto i se zahvaliti vsem plemenitim darovnikom za lübezen do siromakov. Sadjarsko drűštvo za beltinsko okolico ma ustanovni občni zbor na Vüzemski pondelek, dne 2. aprila t. 1. po ranoj meši v osnovnoj šoli v Beltincih. Predavao bo sadjarski vučiteo Aplenc iz Maribora. Prijave za vstop v drüštvo sprejema šol. upr. Tratnjek. Razpadla organizacija. Na Gornjoj Bistrici je obdržala svoje spravišče organizacija nacionalne stranke. Ne vemo zavolo kakšega zroka je iz-stopilo 106 članov i ostalo v njej samo 30. Meso v zadrug! v Črensovcih. Na Velko soboto dobijo člani fino, mlado govedino v mesnici zadruge v Našemi Domi. Kratki glasi. Obsojen je Durman Milan v Zagrebi na 1550 Din plače i pogojno na mesec dni zapora zavolo žalive pisarija proti krščanskomi listi „Hrvatska Stražaˮ. Durman je socialni demokrat. Dijakonat je sprejelo v Zagrebi dnestjeden 17 mladencov. Sedem jih je posvečenih za zagrebečko püšpekijo, 10 pa za Bačko. Na smrt sta obsojeniva Zrinjski Franc i Pizeto Števan morilca ministra Neudorfera. Kermen Tomaž je dobo dosmrtno temnico, dva pa samo menše kazni. Strašen ogenj je vničo mesto Ha-kodate na Japonskom, zgorelo je 23 jezero hiš, 120 jezero lüdi, je brez strehe, prek jezero lüdi je mrtvih i teško ranjeníh. Ladja Neda Maru, štera je šla na pomoč, se je potopila, 82 mornara i potniki so mrtvi. Poslanca Calmottea je slepar Stavijski dao vmoriti, je dognala francozka komisija. Te vmor se je zvršo že leta 1926. Poslanca je pa dao zato vmoriti, ar je z svojim poštenim ravnanjom prekrižao račune sle-para. Vse pride ednok na svetlo. Občni zbor Kmetijske nabavne in prodajne zadruge v Bogojini št. 12. t. z. z o. z. se bo vršil dne 2. aprila 1934. ob 1 uri popoldan. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora, 2. poročilo načelstva in nadzorstva, 3. odobrenje računskega zaključka za 1. 1933. 4. Čitanje revizijskega poročila, 5. Slučajnosti. Načelstvo. Odam graoko za sejanje, Zelko Štefan, V. Polana hš. 147. Lepo posestvo. Hiša lesena, štala zidana, hlevi za svinje leseni, vse v dobrom stanji. Njive 5 i pol oralov, travnika 1 oral, šume pol orala se po vugodnoj ceni vsaki den oda v Logarovcih hš. 10. p. Križevci pri Ljutomeri, celariji, — ali mučati sem mogeo, gospod fiškališ so meli reč. Predgo so držali: — Slavno sodišče, tak so pravili, meni se strašno Smilita oba obtoženca. Dündeka sta, pa ne po svojoj krivdi. Borila sta se za domovino, žmetna granata je lüčila oba iz 30 metrov visokoga törna. Mata pretresene mož-gane, ne veta kaj delata. Škoda, štero sta napravila, je mala, za dündeke nega zakona, kakšo mamo, je najbole, če sta doma. — Vi jiva poznate gospod doktor? — Prav dobro, oba. Sod je bio kratek, lejko sva šla domo. Nejrajši bi bežao, ali moj prelübleni kuma me je držao za rokav: — Gospoda fiškališa moreva počakati ! Počakala sva ga. —Rešena sta, plačate 500 dinarov. __________________________________________ — Jaz sem? pitao. — Ne, Števan. On mi je podpisao oblast. Tak je prav, Števan naj plača! Čemerno me je gledao moj prelübleni fermanski kuma, ali plačao je, po celoj poti do domi pa je mučao. Pred dvericami si segneva v roko: — Polovico stroškov ti’ plačaš Martin... Debelo sam ga pogledao, počo z rokami, pa zakričao svoj „hu.!“ ali tak strašno, ka je moja grahasta jarka zletela z kürnjeka. — Somar ti, sam mislo, tak bi mogeo napraviti gospodi fiškališi. Ali nikaj sam ne povedao itomi je prelübleni fermanski kuma zamero. Ka misli zdaj od mene, ne vem, jaz vam pa lejko ovadim kaj napravita. Pogledam, če je grahasta jarica resan znesla, bom kadio. To mislim, vse drügo mi je — hu... 8 NOVINE 1. aprila 1934. General Maister, naš dober poznanec i dobrotnik, je 60 let star. Želemo njemi, da ma veselje nad obilnim sadom svojega dela za domovino. Dr. Kimovec Franc, kanonik v Ljubljani, so imenüvani od sv. Oče za stolnoga dekana. Čestitamo. G. dr. Kimovca pozna tüdi Slov. Krajina, v šteroj so se dugši čas müdili, gda so zbirali naše cerkvene pesmi. Pozojje. Morje meče vö razne velike pozoje, šterih ešče svet ne vido i pozno. Tak je v Cherbourgi na Francozkom vrglo vö morje mrtvoga pozoja, šteri je bio 50 metrov dugi. Samo plüča so njemi merila pet metrov dužine. Kak je dober Bog pač vsegamogočen i čüdoviten v svojih stvarej, pa vendar ga malo človeče bitje nešče pripoznati. Veliko gospodo i tüdi jako bogato je zatopo predsednik Amerike Roosevelt, ka so norili državo pri dačaj i lüdi gülili. Tej so: Mellon, bivši državn tajnik pri penezaj, Morgan, bančni krao, — ne znati keliko sto milijonov ma, — i Walker, bivši župan v New-Jorki. Po vseh državaj bi se moglo tak delati. Med svetnice je spisana 11. marc. Marillac Lujza, ki je z sv. Vincencom Pavelskim ustanovila drüžbo vsmilenih sester. Teh angelov lübezni je zdaj 300 jezero, ki pomagajo betež-nomi človečemi rodi. V Franciji so odkrili morilce, ki so z sveta spravili sodnika Duceja. Eden je židov Garfunkel Maks, ki je zbežao prek mej države, drügi pa en Rus, tajnik vmorjenoga Razputina, Simončič Simon. Židovje v Franciji. Židovje se ne selijo iz Francije v Palestino, piše Pick Franc, Pariški dopisnik praškoga lista ,Die Wirtschaft‘ Pove pa tüdi vzroke, zakaj. Gledajmo je! Francoz i Židov sta ednoga mišlenja: oba ščeta obogateti, zato se pa trpita, eden ovomi ideta na roko. Francuski Židovje so elegantni kak Francozi. Bogati tüdi. Židovje v Franciji, ki so Znani po celom sveti, so sledeči: Rotschild, ki ma 10 milijard frankov; Drey-fus, ki posedüje dve milijardi frankov. Edna milijarda frankov je trijezerokrat milijon dinarov. Dreyfus je najvekši trgovec na sveti z zrnjom, ma list „lntrasigant“ i razpošila po sveti tüdi filme, posebno v Argentino. Filmi so fotografije za gledališče, zvano kino. Andre Citroen ma v Europi najvekšo tovarno za avtomobile, tovarno ma tüdi Rosengart. Bader ma svetoznano „Galeries Lafayette“, Jerome Levy pa velikanske fabrike za obüteo. Po celoj Europi so znani francuski židovski bankirje, kak Lazard Freres, Rueff, Hirsch, Dreyfus itd. Velike mline ma Bauman, industrijo olja Valaurequea, skoro vse cukorne fabrike pa Schwab d’ Herr-courta. Pet velikih francuskih dnevnikov (novin) je v rokaj židovov. So vredniki pri novinaj ali dopisniki. Uvodne to je glavne članke v svetoznani list „Matin“, piše Židov. Med poslanci so Židovje Leon Blum i Mandel, prvi miljonar socialist, drügi radikal. Se držijo za Francoze i svoje francuske domovine ne zamenijo z drügov, dobro se njim tü godi. PREKOSNICE. Recepti našega naglejüvača. Kašeo zvrači eden kisli obraz pa dvouje bridko držanje pa poudrügo od straha trepetanje, potom češi sejre vlase tak dugo, ka sejro dol odide, tou vsevküp pri kašlanji ne škodi. Muklavost zvračiš najbole, či segreješ 3 m dugi mlinski lanc natel-ko, ka de erdeči od vročine i si ga zamotaš okoli šinjeka. Kda si ga dvakrat okoli zamotaš, več ne boš znao, če te kaj boli. Oči vračiš etak: Najbole grobjanskoga človeka v fari s celov močjov vlači za bajusi, pa ovači ga čemeri tak dugo, ka te plüsne za vüha tak, ka ti oči vö skočijo z glave. Potom je posipli z ječmenskimi plevami. Pro-baj, lejko de valalo! Üjdi zob plomberaš brez doktora tak, ka zemeš govensko župo v vüsta i odideš na sneg. Kda ti žüpa v üstaj zmrzne, zob več nede üjdi. Pijanstvo vrači žena pri moževi etak. Či ti pride mož pijan domou, deni v velko punev za krüšno košarico kamenja (debelo kako za stüdence zidati) pet ciglov, osem črepov i kakši pet - šest podkovi. Mej tak dugi jezik, kak kravji rep i klepeči z njim z takšov silov, ka de se čülo, da bi toča šla. Kamenje po ednom streskaj v moža. Kda de že čemeren, zgrabi tvoje kühanje i ti vdari v glavo. Či te šče s ponvijov nabije, de ščista dobro. Prouti vörkom, pa vsefele cum-prniji obleči svetešnji pruslek. V levi žep deni s törna vöra, povezano na mlinskom lanci. V pravom žepi pa nosi mlinski kamen, prevezani na brodnom voži. Po mogočnosti se mlati z glavov v cimentni podsik. Iz šole v Bajkovcih. Gospod vučiteo je malo zamiš-len, kda pita Jančeka! — Ti, Janček, povej nam, što je napravo te lepe bregé okoli naše vési ? Janček debelo gleda, potem mirno odgovori: — Ne vem, gospod, mi smo samo pred tremi leti prišli v Bajkovce. Gospod vučiteo čemerno premeri Jančeka od peté do glave. — Janček, to bi vendar mogeo znati, ka je vse od Boga, on je stvoro tüdi te naše lepe bregé. Janček je razžaljen, včasih je gotov z odgovorom: — Gospod vučiteo, to jaz tüdi znam da je vse stvoro dober Bog, ali vi ste pitali: što je napravo naše lepe bregé ? Gospodarstvo. Škroplenje sadnoga drevja. Pri špricanji pečkatoga sadja na eden liter, približno 1 kg — 9 litrov vode i 10 dkg mazlivoga mila. Pri pečkatom sadji, štero Je bole občütlivo, pa na 1 kg od 12—15 litrov vode i 10 dkg mazlivoga mila. Breskve so pa najbole občütlive, zato za nje vzememo na 1 kg 20 1. vode. — Pri mazanji pa vzememo na 1 kg arbonina 5 litrov vode. Prí tom se nam ne trbe bojati, ka bi se drevo pokvarilo, ar mazalo príde samo na steblo i debelejše veke, zato pa lehko mažemo drevo celo leto. — Če pa zdravimo z arborinom raka na drevi, pa moremo djati na 1 kg 1 liter vode. Pri škroplenji sadnoga drevja moremo paziti na lepo vreme. Ne smemo škropiti v vlažnom, deževnem vremeni i tüdi ne, če zmrzavle. Če nemamo na razpolago sadne škropilnice, je tüdi dobra škropilmca za trsje. V najslabšem slüčaji i za menšo množino mladi drev je zadostno tüdi iz zobovca z petimi alí šestimi lüknjicami vzatiki napraviti šprickanco. Vsa zdravila, s šterimi vničüjemo sadne škodlivce, se dobijo pri kmetijskoj drűžbi v Ljubljani, v Soboti pri skladiščniki kmetijske podrüžnice, g. Čehi, v Beltincih pa pri g. Osterci trgovci. Škroplenje proti listnoj vüši. Te vrste škodliva so prí nas najbole razširjeni. Skoro vsako sadno pleme ma svoje vrste vüši. Prve se že zvalijo na spro-toletjè, štere napadnejo mlade poganjke i liste. Če ne prískočimo včasi na pomoč, so navadno vničeni vsi poganki ednoga leta. Zatiramo te vüši s tobačnim izvlečkom i mazlivim milom. V vodo damo na 100 litrov 2 litra tobačnega izvlečka i 1 i pol litrov mazlivoga mila. To dobro premešamo i špricamo vse napadene vejice i liste. Mladih jablan po-ganke pa lehko močimo v raztopnini. Cene so iste, kak so bile dnestjeden. Senja meseca aprila. 3 v Soboti, 6 v Dobrovniki, 8 v Ljutomeri, 9 v Turnišči, 16 v Križevcih na Goričkom, 17 v D. Lendavi, 25 v Beltincih i Draškovcih. Vreme. Stanovitno, večinoma vedro i preci toplo. Ficko Mihael, La terreziere, Francija. Kalendar smo Vam poslali; javite nam, če ste ga v roke prijali. Naslov smo dali tak štampati, kak nam pišete. — Mencingar Franc, D. Slaveči 48. Novine smo Vam zato poslali, ka smo ne dobili Vašega pisma na koj ste peneze odločili. Zdaj je že vse v redi. Tiste Novine pa kakšemi sirmaki ta dajte. Prav mate, v Novinaj pravico glasimo, v Marijinom listi pa Marijino slavo. Poslano objavili. Kornhauser Alojz je pa ešče vse dužen. Bog de strašen račun jemao od n.ega. ODA SE zavolo smrti v Dolnjoj Lendavi ednonastropna hiša hš. 82, na glavnom trgi prek od cerkve i 18 oralov njiv pa travnikov. Pojasnila dobite v toj hiši pri g. dovici od pok. Dr. Filkor Martina. ELADÓ haláleset miatt Dolnja Lendaván 82. számu emeletes ház a főtéren a templommal szemben és 18 kat. hold szántó és rét. Érdeklődni lehet ugyanezen házban Dr. Filkor Mártonnénál Iz boljše hiše sprejme zdravega dečka za mesarskoga Vajenca. POZDEREC ALOJZ, mesar BELTINCI. 2-1 Glasüjte v „Novinajˮ! Službena naznanila. Kralj, banska uprava dravske banovine. III|6 No. 413|1 V Ljubljani, dne 8. marca 1934. Agrarna zadruga v Črensovcih. Prošnjo Kavaš Štefana iz Melincev št. 77 odstopila je kraljevska banska uprava komisiji za likvidacijo agrarne reforme, ki poštüje v Prekmurju z na-logom, da zadevo preišče in uredi. Na vsak način bo Kavaš obljübljeno mu površine zemlje dobil. Po odredbi bana, šef odseka za agrarno pravne posle: Dr. Šapla. Kralj, banska uprava dravske banovine. III|6 No. 305|1 V Ljubljani, dne 9. marca 1934. Agrarna zadruga v Črensovcih srez D. Lendava. Na prošnjo, katero je vložilo sem potom p. n. pod tam. Štev. 6/34 od 3. februarja 1934. devetero odpüščenih uslužbencev Veleposestva Batthyany Bela iz Gornje Lendave, podaja kraljevska banska uprava sledeče pojasnilo: Kot lastnik Veleposestva v Gornji Lendavi velja za agrarne oblasti še vedno Bela Batthyany, ker ni Hartner Geza nikdar predlogi kupne pogodbe v Odobritev. Hartner Geza je generalni pooblaščenec veleposetnice. — Objekti na tem veleposestvu so bili končnoveljavno utrjeni po ministerstvu poljoprivrede pod br. 43059/VI-a od 26. julija 1932. Veleposestniku se je prepustilo, kot zakon določa, ožji in širši maksimum. Na predlog jedinstvene komisije, obrazovane pri ministrstvu poljoprivrede, je bilo z rešenjem g. ministra poljoprivrede br. 23379/VI-a od 23. maja 1932, temu velepvsestvu prepüščena kot supermaksimum površina ob-delovalne zemlje od 36 oralov 887 čhv. Odpüščeni uslužbenci, od katerih je kot ugotovljeno, nekaj dninarjev, prosijo sedaj, naj bi se ta supermaksimum razdelil med nje. Prošnji se Seveda ugoditi ne more, ker je supermaksimum, kot rečeno, definitivno določen. Vsa ostala zemljá je večinoma že odpro,dana fakultativno agrarnim interesentom. V agrarnem zakupu je površina 33 oralov 1408 čhv, in bodo tekom enega meseca utrjeni agrarni subjekti tudi na tem veleposestvu. Po odredbi bana, šef odseka za agrarno pravne posle: Dr. Šapla. HIŠA s šest oralov zemle se oda. Pita se v LUTVERCIH hš. 6. p. Gornja Radgona. Podalšaj si živlenje! Živlenje moremo podalšati, betege preprečiti, betežne ozdraviti, slabe okrepčati, nestalne očrvstiti i nesrečne osrečiti! KA JE ZROK VSAKŠE BOLEZNI? Oslablenje živcov, potrtost, zgüba dobrih prijatelov ali svojih bližnjih, razočaranja, strah pred boleznijov, slab način živlenja i dosta drügih vzrokov. ZADOVOLSTVO je najbolši vračiteo! So poti, ki te morejo pripelati do dobroga razpoloženja, oživiti tvoj značaj, napuniti, te z novim vüpanjom; ta pot je pa opisana v razpravi, ki jo more vskaki, ki jo žele, dobite taki i ČISTO BREZPLAČNO! V toj máloj priročnoj knigici je raztolmačeno, kak morete v kratkom časi i brez ovire med delom oja-čiti živce i mišice, Odpraviti slabo razpoloženje, trüdnost, razmišlenost, oslablenje spomina, neríz-položenje za delo i nešteto drügih betežastih pojavov. Zahtevajte to razpravo, ki vam bo nüdila dosta veselih vör. — Poštno zbirališče: ERNEST PASTERNACK, BERLIN SO. Michaelkirchplatz 13. Abt. 890 Želim vsem Prekmurcem vesele VEL1KONOČNE PRAZNNIKE, ter se Priporočam za vsakovrstne kipe iz lesa in na-grobne spomenike po nizki ceni iz kamena. FRANC NEMEC, kipar ČAKOVEC, Marije kralice ul. 61 Vsaki lejko dobi če küpi srečke državne loterije. Vlekle do se 1. razreda aprila 11 i 12. Stane cela 200 D. pol 100 Din. četrt 50 Din. — Dobijo se pri MASCHANZKERI v DOLNJOJ LENDAVI. VAŽNO! VAŽNO! potom naznanjam lastnikom mlatilnih strojev in mlinov, da dobijo po neverjetne nizkih cenah REMENJE pri BADER HERMAN trgovca z usnjem v DOLNJI LENDAVI Ustanovljeno 1895 Remenje je iz najboljših inozemskih tovarn, dobi se vsake širokosti. Moja trgovina, je v Prekmurju najbolj znana, zaupanja vredna in najstarejša trgovina z usnjem. Küpimo Pošta. Tem Mlekarna Murska Sobota. Delavska družina z 3. 4. delavskimi moči se vzame v stalno službo. Pogoji: Prosto stanovanje, prosta drva, pol orala zemlje. Komencia: 24 metrov zrnja na leto, 1 l