399807
UVODNIK
Milan Dekleva
Gnezda in katedrale
Deset spevov v desetih letih: Rainer Maria Rilke je začel snovati Devinske elegije leta 1912 in jih dokončal leta 1922. Čemu so se pesnitve tako trdo upirale utelešenju? Čemu je moral Rilke, da bi jih zapisal, preživljati obdobja hude duševne in telesne izčrpanosti, hudih osebnih kriz? So znamenja pesnikove - človeške - krize le posledica krize pesništva, ki je v začetku stoletja z Mallarmejevo prazno pesmijo dosegla rob samouničenja?
Iz današnje odmaknjenosti Devinskih elegij, ki jim je čas dodal presunljivost klasičnega, kanonskega besedila sodobne književnosti, lahko na zadnje vprašanje odgovorim pritrdilno. Čemu? Ker so Devinske elegije v resnici to, kar s seboj nosi grški, izvirni pomen besede kriza: trenutek skrajne stiske in nevarnosti, a obenem vrhunec in trenutek preobrata. Devinske elegije so čisti cvet in sadež preokreta v svetovni liriki.
V čem je preokret Devinskih elegiji Preokret, ki ga ne smemo razumeti le kot prestop v nov nihaj, v nov lok rasti ali upada, ampak kot prevratni preobrat? Čemu so elegije himnični, zanosni prelom sodobnega pesništva? Kaj so zlomile in v kaj se bo prelom izpel?
Za hip se bom vrnil k Rilkejevi biografiji: ko je dokončal Devinske elegije, je bliskovito, v evforičnem zamaknjenju, napisal pet-inpetdeset Sonetov na Orfeja. Zdi se mi, da sta težavno porajanje elegij in hipnotični izpis sonetov ključ krize in tudi že prevrata v sodobni liriki: elegije odprejo možnost sonetov, ki se, ne prezrimo, glasijo na Orfeja, ^ejjlovnega pevca. Ta je znal, to vemo, očarati zveri in zazibati drevesa
D
V v
T E R A T U
CKOiiCK r~	i
in bilke v ritem plesa.
Na prvi pogled je hipoteza bizarna: elegije so zapisane v raz-lomljenem, sinkopiranem, svobodnem verzu, soneti v čvrsti, skorajda asketski obliki. Pa vendar: če pogledamo skozi opno zunanje forme v oblikovanost elegij in sonetov, namreč v metafizični objem celote zvena in pomena, ki ju nosijo, nas čaka presenečenje! Devinske elegije so - v svojem razkošju - kristal ične, hipersimetrične pesnitve, ki spominjajo na gnezda. Gnezda, morda najpopolnejša domovanja v vesolju. In soneti so, v svoji konfucijanski enostavnosti, prave katedrale, morda najzapletenejša svetišča v vesolju.
Gnezdo in katedrala sta prispodobi, ki sta se mi ob Rilkeju zapisali povsem intuitivno, nenadzorovano. Zdaj ko razmišljam o njunem simbolnem pomenu, se mi razpira skrivnost devinskosti elegij, ki je omogočila orfičnost sonetov. Gnezdo, zavetišče ptic in zraka, je nukleus, središčna metafora Devinskih elegij: šele v točki, ko Rilke - v imenu stvari, sveta, celote bivajočega - preseže človeka, se preseženost kot presežno vrne in postane možnost ustvarjalnega zrenja. Šele preseženi človek lahko znova - spominjajoč na Orfeja - začuti drhtljaj lirinih strun in zasnuje katedralo.
Kakšen je preseženi človek? V čem je njegova človeškost presežena? Preseženi človek je človek, ki se zaveda svoje pretiranosti in znova išče mero bivanja. Zavedel se je svoje pretiranosti, namreč tistega subjektivističnega napuha, ki gaje kar naprej silil v tekmo z bogovi, tudi takrat, ko so bili bogovi že poraženi in zavrženi. Napuh je človeka zapustil, a ne zaradi razumskega spoznanja, nenadnega razsvetljenja ali modrosti, ki jo je človek dosegel med svojo humanistično evolucijo. Kje neki! Napuh tudi ni odpadel s človeka zato, ker se je misleča žival povaljala v svoje lastno blato, v smrdečo greznico, ki napoveduje uničenje planeta. Kje neki! Zdi se, da možnost planetarnega konca človeka še naprej diabolično privlači. Preseženost človeka seje zgodila mimo njegove volje, z obzorja sveta. Svet - kot celota bivajočega v bitni igri in razliki
-	je človeka izpustil. Izpustil ga je podobno, kot otrok izpusti igračo, ki se je je naveličal. Izpusti in zapusti.
Ko je svet izpustil in zapustil človeka, ga je - kot preseženo bitje
-	znova dopustil. Izpuščenost, zapuščenost in dopuščenost kajpada še
2	L I T E R A T U R , A *
niso (ali sploh kdaj bodo?) "lastnost" vseh ljudi. Kot vidimo, je ob koncu tisočletja subjekt v svoji agoniji šele zares ponorel, naravnost pobesnel - tako všeč mu je njegova civiliziranost. So pa nekateri med nami, ki so preseženost vzeli zares, kot obljubo svetne resnice. Oprtali so si jo kot človeški dolg do sveta. Rainer Maria Rilke je bil eden prvih med posvečenimi. O tem pričajo Devinske elegije in Soneti na Orfeja.
Zasuk, o katerem govorim, je rdeča nit vseh Devinskih elegij. Upam, da bo postal razumljiv, čeprav bomo prisluhnili le drobcem devete pesnitve.
"... Temveč ker biti-tu dosti pomeni in ker se zdi, da tu nas vse potrebuje, vse, kar mineva in se čudno nas tiče. Nas, najminljivejših. Enkrat vse, samo enkrat. Nikoli več. Vendar to, da si enkrat, čeprav samo enkrat bil zemeljski, to se zdi nepreklicno."
Rilke - z nadčloveškim naporom sloga, ponovitvami, zvočno in sintaktično gradacijo - pripravlja človeka na njegovo edino pravo vlogo v svetu: biti-tu enkrat, zemeljski. Elegija se nadaljuje z nagovorom "onega drugega odnosa," prostora zmerajšnjosti, v katerega ne moremo zanesti "naučenega gledanja" in tukajšnjih "dogodkov". Tja, zelo natančno opozarja Rilke, lahko vzamemo le Neizrekljivo.
V hipu, ko je zapisana ta beseda - angelska beseda, beseda, ki pritiče angelom - se pesnitev na izjemen način prelomi!
"... Toda pozneje,
med zvezdami, kaj bi s tem: same so bolje
neizrekljive. Saj tudi popotnik z gorskih strmin ne prinese v dolino prgišča prsti, vsem neizrekljive, ampak prisluženo, čisto besedo, žolti in modri
svišč.
Smo tu mogoče zato, da bi rekli: hiša, studenec, most, vrata, vrč, okno, sadno drevo, -
LITERATURA
3
kvečjemu: steber, stolp ... vendar rekli, razumi, o rekli tako, kot same pri sebi stvari niso nikoli verjele, da so ..."
Rilke ve: v luč Neizrekljivega smo bili, smo in bomo zapeljani le zato, da se vrnemo k Izrekljivemu. Ne le vrnemo, ampak se vanj zatečemo in v njem pre-živimo. Izrekljivo - kot topos - namreč ni le prostor človekovega domovanja, ampak prostor, kjer človek zavzame poseben odnos do stvari. Ta odnos človeka razneži. Razneži ga zato, ker v risu Izrekljivega vidi stvari v njihovi brezpogojni predanosti biti. Ker jih vidi take, namreč enkratne, namreč enkratne za človekovo enkratno zemeljskost, jih skuša in mora zavarovati. Skuša in mora postati njihov varuh.
"Tu je čas Izrekljivega, tu domovina njegova. Govori in izpovej. Bolj kakor kdaj drse doživljive stvari tja v en dan, ker, kar jih, odrinjene, nadomesti, je brezoblično
početje ..."
Preseženi človek ni več zavetnik angelov in bogov, ampak tukajšnjosti. Tukajšnjosti, ki ni lastnina, ampak dar. Zdaj lahko svojo izjavo popravim: preseženi človek je tudi zavetnik angelov in bogov v njihovi tukajšnjosti, v časovni razsežnosti Izrekljivega.
"Hvali angelu svet, ne neizrekljivi, pred njim se ne moreš bahati s čudovito občutenim;
v vesolju,
kjer on občutljiveje čuti, si ti še novinec. Zato mu pokaži Preprosto, to, kar iz roda v rod
se poraja
in z nami živi zraven rok in v pogledu. Povej mu stvari ..."
Preseženi človek, ki zna angelu povedati stvari, tisto, kar je najbolj 4	LITERATURA
Preprosto v smislu človeku darovane Bližine, je Orfej, je bajeslovni pevec, ki mu je bila lira zaupana kot dom in nezavarovani predmet pesmi.
Le Orfej, ki je razumel ptice in trave, le elegični pevec, ki se je vrnil v Izrekljivo in se v njem ugnezdil, lahko zasnuje sonete, katedrale sonornosti.