Klobuk
i l^||troei! Kdo ve, kaj je k 1 o b u k ? —
>|*Ltl Saj vam vže berem na ustnicah, da se vam eudno zdi, čemu vas to vprašam? A le počakajte! Vsak izmej vas misli na take klobuke, ki jih nosite na svojih glavah, kadar niste v cerkvi ali v ueilnici. Toda jaz vam hočena danes po-vedati o druge vrste klobuku, ki mu vi morda še imena ne veste. Tn vender pravira, da je klobuk. —
Svetilko vsak pozna izmej vas, kaj ne da! Zvečer se postavi na mizo in se prižge, da vidite brati, pisati ali kar vže hočete poeeti. Kakor pa imate dečki na glavah svoje klobuke, tako ima tudi svetilka na sebi svoj ,,klobuk." Ce bi vam rekel, da ima svetilka Bširra," razumeli bi me morda poprej. Toda ,,širm" je neraška beseda, pristno slovenska beseda za ta pomen pa je nklobuk," česar go-tovo še ne veste. Kakor vas varuje klobuk po zimi pred mrazom in po leti pred solučnirni žarki, tako vas varuje klobuk na svetilki, da se vam ne blesti preveč v oči ter vam oci zdrave ohrani. —
Zdaj torej veste, kakšen' klobuk sem jaz mislil? —
A povedati vam hočern še, kakšen klobuk nosi moja svetilka? Ko bi ga videli, kar sline bi se vara cedile po njera. tako lep je!
Le potrpite. da vam ga malo opišem!
Iz papirja je, kaj pa da, iz trdega papirja. Da je okrogel, kakor vsak klobuk, vže tako veste. Na vrhu ima medfnast (mesingast) obroček, da se ne ožge od luči. Itna pa po sebi vse polno naslikanega ali namalanega, kar si le morete mi-sliti. Tu se vije dolga cesta, po katerej hodijo možički, ob cesti travniki in njive, . za temi zopet kainenje in drevesca vsake vrste. Tu je vrtec ograjen, v katerem se paso kravice in telički, tam zopet hosta, po katerej letajo srue in zajci. V ozadji se vidijo gore, po katerih hodi lovec z nabasano puško, po rebrih in koritih pa žubore studenčki, ki se zbirajo v veliko reko. Preko reke je napravljen most in in po mostu se Ijudje vozijo in hodijo. Vse to je naslikano!
— •-¦<  15 >¦•—
Kaj pa še le, otroci. ako vam povetn, da so na klobuku izrezljane tudi vsake vrste hišice; take, da še vi ne napravite takih hišic iz papirja a!i še celo iz deščic. Najprvo je seveda cerkev z visokirni okni in še višjitn zvonikora, raz kateri se vidi bronast — ne, papirnat zvoneek. Malo v stran je učilnica, v katero korakajo otroci s torbarai preko rame, kakor vi, kadar greste v učilnieo. Drugod zopet je hiša z dvema nadstropjema, drugod zopet hišiea z hodnikom, drugod zopet majhna koča, tu hlev, tam skedenj, tu sušilnica, tam drvarnica in tako dalje.
In vse to je izrezljano iz papirja!
A to, kar je še najlepšege, povem vam na zadnje. Kakor veste, prižgemo luč sarno po noči, kadar se ne vidi. In zdaj pomislite, kako mora biti to lepo, kadar se prižge raoja svetilka. Hkrati je razsvetljen ves klobuk: pri vseh okencih se prikaže luč v rdečej, višnjavej ali zelenej barvi, kakor je vže papir rdeč, višnjav ali zelen. Vse se svetli, vse se giblje, vse žari in odseva! V srčkih vaših vam berern, kako radi bi vi videli jedenkrat mojo svetilko. Žal mi je, zelo žal, da ne znara slikati; ako bi znal, pa bi vam jo naslikal! Pa kaj bi tudi to pomagalo, ko vender noči in luei bi ne mogel naslikati. Nič drugega vam ne ostane, kakor to, da ste pridni. In če ste, imeli bodete tudi vi lahko tako svetilko, kadar bodete veliki. Drugače pa ni', nikakor ne!                                                                                             B.