68 Dance Program “Movement Dialogue” with children to the third year of age Abstract Dance Program “Movement Dialogue” integrates methods and elements of movement therapy and is based on observation and analysis of child‘s non-verbal cues and his/her movement in order to understand his/her unique interaction with the environ- ment. The program also develops child‘s social skills and improves his/her situation in all areas of his development. The article focuses on non-verbal communication and kinesthetic empathy with a group of toddlers, which also includes children with special needs, disabilities and cultural diversity. Children can freely express themselves through dance. The adult’s response to the child‘s movement and his/her expression, the adult’s interaction and embodied dialogue with the child, is the foundation and the essence of child‘s development as a whole. Key words: dance, Movement dialogue, inclusion, toddlers. Izvleček Plesni program »Gibalni dialog« vklju- čuje metode plesno-gibalne terapije in temelji na opazovanju in analizi otroko- vega gibanja in nebesednih znakov z na- menom razumevanja njegove unikatne interakcije z okoljem, razvijanja otroko- vih socialnih veščin in izboljšanja stanja na vseh področjih njegovega razvoja. Prispevek se osredotoča na nebesedno komunikacijo in kinestetično empatijo s skupino malčkov, v katero so vključeni tudi otroci s posebnimi potrebami in kul- turno raznolikostjo. Otroci se svobodno plesno izražajo. Tenkočuten odziv in pri- lagajanje odraslih na otrokovo nebese- dno govorico, interakcija in utelešen di- alog z njim je temelj in bistvo celostnega razvoja otroka. Ključne besede: ples, Gibalni dialog, social- no vključevanje, malčki. Neva Kralj, Mateja Videmšek Plesni program »Gibalni dialog« z otroki do tretjega leta starosti Foto: N. Kralj iz prakse za prakso 69 „ Uvod Otroci se igrajo z gibanjem lastnega telesa. V gibalnem izražanju so povsem svobodni, saj je to zanje primaren in naraven način izražanja, ki jih sprošča, osrečuje, uravno- veša in zadovoljuje. Preko gibanja napre- dujejo na vseh področjih svojega razvoja. Če želimo, da se bodo pravilno razvijali, jim moramo omogočiti dovolj pogosto in do- volj intenzivno gibanje. To jim seveda omo- gočajo različne gibalne dejavnosti. Ples pa je umetnost, kjer lahko otroci v največji meri sodelujejo z lastno angažiranostjo in ustvarjalnostjo. Pri plesu gibanje ni samo sebi namen, vedno je prisotno notranje dogajanje, sporočanje, čustveno doživlja- nje in ustvarjanje s svojim telesom. Malčki se na glasbo spontano odzivajo z gibanjem. »Telo je ustvarjeno za gibanje, in gibanje je isto kot življenje. Če bi se za- ustavilo, bi vse zamrlo. In v tem gibanju, ki je neminljivo, je zakoreninjen ples in z njim vred tudi potreba ljudi po njem« (Vogelnik, 1993, str. 13). Razvoj vsakega otroka poteka individualno in kompleksno v soodvisnosti telesnega, gibalnega, spoznavnega, čustvenega in so- cialnega razvoja. Otroci preko gibanja na- predujejo na vseh področjih razvoja. Spo- znavajo sebe in svoje telo ter ozaveščajo svoj osebni prostor in druge v prostoru. Na eni strani večje obvladovanje in na drugi večja sproščenost telesa pospešita govorni razvoj otroka, preko opisovanja načinov gi- banja pa otrok bogati besedni zaklad. Čim več se je otrok sposoben gibati, tem večje območje usvaja in toliko več je sposoben dojemati tudi na drugih področjih. Če je otrokovo gibanje omejeno, je omejeno tudi njegovo obvladovanje gibanja. Telo je otrokov prvi učitelj; v prvih letih ži- vljenja se postavi skoraj 90 % vseh nevron- skih povezav v možganih. Telesni in kogni- tivni razvoj se pri mlajših otrocih gradita hkrati. Več ko se otrok giba, bolj stimulira svoje možgane. In bolj, kot so otrokovi mo- žgani stimulirani, več gibanja potrebujejo in spodbujajo (Connell in McCarthy, 2014). Otrokom v predverbalnem obdobju s ple- sno dejavnostjo omogočamo, da razvijajo ritmični posluh, spoznavajo različno glas- bo in se telesno odzivajo nanjo. Otroci si ne bogatijo le gibalnih izkušenj, temveč spoznavajo in se zavedajo svojih čustev in občutij, pridobivajo podobo o sebi, hkrati pa se učijo spoznavanja čustev drugih, kar vpliva na pozitivne medsebojne odnose. Kljub individualnosti je ples tudi skupinsko delo, otrok vzpostavlja stike z drugimi in se spontano prilagaja skupini, sodeluje z vrstniki, uči se sodelovanja, spoštovanja in sprejemanja različnosti, premaguje srame- žljivost, nesproščenost in si krepi samoza- vest. Foto: A. Kociper Gibalni razvoj otroka poteka v prvih treh le- tih življenja (Zagorc, Vihtelič, Kralj in Jeram, 2013). Odločilnega pomena je otrokova la- stna aktivnost. Večina raziskav ugotavlja, da na rast in razvoj izjemno vpliva gibanje, kar pomeni, da v otroštvu lahko z redno aktiv- nostjo zgradimo trdne temelje za poznejši odnos do telesa, predvsem za dojemanje gibanja kot življenjske potrebe. Otroci skozi gibanje razvijajo iniciativnost, radovednost, iznajdljivost in samozavest – lastnosti, ki jim koristijo v vsem življenju. Vpliv plesa na otroka je celosten. Tako kot na drugih razvojnih področjih tudi kognitivni razvoj ne poteka neodvisno, temveč je povezan z gibalnim in s čustveno-socialnim razvo- jem. Prek telesnega stika razvijamo social- ne sposobnosti, spodbujamo torej stike z drugimi: zaupanje, občutljivost, sodelova- nje otrok v skupini in skupinsko reševanje problemov, delitev pozornosti, empatijo, vodenje in podrejanje (Zagorc idr., 2013). Sherborne (1993) meni, da predšolski otrok razvija telesno zavedanje, svoje jedro in dele telesa v številnih gibalnih igrah. Le-to mu pomaga razvijati občutek celovitosti telesa, kot tudi povezanosti njegovih delov ter omogoča različne načine komunicira- nja. Geršak (2012) razlaga, da sta ustvarjanje in izvajanje v plesu pri otroku zelo preplete- na. Za otroke je ples plesanje in plesanje je ples. Ustvarjanje s plesom bi morali začeti čim bolj zgodaj in ga kontinuirano izva- jati in izkušati. Osrednji namen plesnega učenja v zgodnjem otroštvu je pomagati Foto: A. Kociper 70 otrokom, da razvijejo osebno in medo- sebno ustvarjanje. Cilj plesnih dejavnosti v zgodnjem otroštvu je ta, da se spodbuja in razvija otrokove naravne sposobnosti. Plesna umetnost je sestavni del kurikula v vrtcih in je tesno povezana z vsemi dru- gimi področji. Ples je gibanje z vsebino, je glasba, je jezik in je odrska umetnost, ples je matematika, narava, družba in ples je fi- lozofija (Rupnik in Rupnik, 2014). Geršak (2006) navaja, da je na področju vzgoje in izobraževanja zaslediti pozitivne rezultate raziskav, ki vključujejo ustvarjalni gib kot celostni učni pristop, ko povezuje- mo otrokovo gibalno dejavnost z miselnimi procesi. Utelešena kognicija, embodyment, je pristop, ki sledi novejšim izsledkom s po- dročja nevroznanosti in omogoča otrokom poleg sprejemanja novih informacij preko vidnega in slušnega kanala tudi kineste- tično dojemanje vsebin, krepi neverbalno komunikacijo, ustvarjalnost, spomin ter združuje kognitivne in gibalne sposobno- sti, prav tako pa tudi čustveno-socialne. Ustvarjanje z gibanjem, poudarja Kroflič (1992), je lahko cilj razvijanja posameznika, hkrati pa metoda, sredstvo za doseganje ci- ljev tako v procesu vzgoje in izobraževanja, kot v umetnostno-terapevtskem procesu. Dojenček najprej komunicira preko giba- nja. Razvoj možganov je stimuliran preko plazenja, obračanja, valjanja, hoje, teka, guganja itd. Živčne in možganske celice se povezujejo skozi gibanje celega telesa in senzorno stimulacijo. Dotik, gibanje, vid in sluh so enakovredno pomembni za razvija- joče se otrokove možgane (Gilbert, 2006). Med interakcijo dveh oseb, še posebno v komunikaciji, obstaja naravna nagnjenost k posnemanju drže, kretenj in gibov so- govornika. Rutten Saris (1992) poudarja pomen imitacije, zrcaljenja v vključevanju gibanja v pomoč otroku s težavami v ko- munkaciji; poudarja, da je nebesedna ko- munikacija včasih celo edini način vzposta- vitve stika z otrokom. Osrednji poudarek Winnicotta (v Tortora, 2014) so somatske izkušnje odnosa mati – otrok, pomembnost, da je mati zrcalo svo- jemu otroku ter pomembnost ustvarjanja varnega okolja, ki podpira otrokovo samo- -raziskovanje. Pridobivanje in razvijanje ob- čutka o sebi izhaja iz zgodnjih telesnih izku- šenj med otrokom, materjo in okoljem. Ko otrok zre proti mami in se le-ta nebesedno odzove s pretirano reakcijo, malček začuti, da obstaja (Tortora, 2014). Tortora (2006) poudarja izjemno vlogo, ki jo ima nebesedna komunikacja na vseh ravneh v primarnih letih razvoja otroka. Razlaga, kako s posnemanjem otrokovega ritma, gibanja in mirovanja telesa namenja- mo posebno pozornost kvalitetam otro- kovega gibanja, ki nam omogočajo okno v njegov svet, četudi ima otrok izražene težave v komunikaciji. Tako se med otro- kom in odraslim prične ples uglaševanja in povezovanja. Preko glasbe, aktivnosti za zavedanje telesa, dotika in gibanja, otroko- ve individualne izkušnje postanejo dvojina … do popolne uglašenosti. S tem so dani pogoji, da se otrok pogumno in z navduše- njem izraža ter raziskuje zunanji svet. Odra- sli s sledenjem otrokovemu gibanju preko plesa, gibanja, igre in improvizacije razširja otrokovo komunikacijo in interakcije (Tor- tora, 2006). „ Zakaj je pomembno, da otrok pleše? V dolgoletni praksi s predšolskimi otroki na področju plesne vzgoje opažamo pozitiv- ne učinke in se zavedamo nepogrešljivosti integracije plesne dejavnosti v njihovo vsa- kodnevno življenje. Preko gibanja in telesa otrok raziskuje in vstopa v svet, se telesno uči in gradi zavedanje sebe. Ples se v otro- ku rodi spontano. Otrok, ki je opažen, spre- jet in podprt preko neverbalih interakcij in izmenjav, zaznava in se zaveda sebe, je zadovoljen in umirjen s seboj, rad prihaja v svoje socialno okolje, je uglašen s seboj in okoljem, nima pretiranih težav pri sepa- raciji, sproščeno in odprto sprejema nove, neznane izzive, je radoveden in dobre volje, prejema pozitivne izkušnje in lažje predela negativne ter se kot tak razvija in napreduje. Otroci imajo naravno potrebo po gibanju in so gibalno zelo aktivni. Plesna dejavnost Foto: N. Kralj Foto: A. Radšel iz prakse za prakso 71 je področje umetnosti, kjer lahko otroci v največji meri sodelujejo z lastno ustvarjal- nostjo in domišljijo kot posamezniki in v skupini. Preko gibalnih iger in plesa, doti- ka, preko gibalnega dialoga z vrstniki in odraslimi, z dodajanjem zvokov in glasbe, raznolikih pripomočkov otrok v obdobju zgodnjega otroštva spoznava in razvija zavedanje lastnega telesa, perceptivne funkcije, mentalne funkcije, govor, razširja skupno dejavnost, gibalne izkušnje, inte- rakcije v skupini, komunikacijo in integraci- jo čustev, uma in telesa. „ Program plesnega inkluzivnega modela »Gibalni dialog« S programom plesnega inkluzivnega mo- dela »Gibalni dialog« želimo razširjati ob- stoječe načine dela z otroki. Namenjen je tudi ranljivim in socialno šibkejšim otrokom ter je hkrati pomemben prispevek k teori- jam in metodam dela z otroki s posebnimi potrebami. Je v pomoč pri prepoznavanju določenih težav in specifičnih potreb po- sameznih otrok v zgodnjem otroštvu ter omogoča akcije za reševanje le-teh. Zlasti in predvsem je s čim zgodnješo interven- cijo omogočen razvoj, napredek in možne spremembe v večji meri, če tudi način dela in cilje prilagodimo stopnji, sposobnostim in odzivom otroka. S plesom otroci na vabljiv, igriv, prijeten in ustvarjalen način izboljšujejo svoje zdra- vstveno stanje in splošno odpornost, raz- vijajo pravilno držo in gibalne sposobnosti, koordinacijo gibanja, ravnotežje, moč in gibljivost. Spoznavajo sebe in svoje telo ter ozaveščajo svoj osebni prostor in druge v prostoru. Če je otrokovo gibanje omejeno, je omejeno tudi njegovo obvladovanje gi- banja in s tem njegova samokontrola. Pri zavedanju lastnega telesa je nadzorovano tudi njegovo vsakdanje vedenje. Še več, skozi ustvarjalne gibalne dejavnosti na ne- vsiljiv način spodbujamo in privzgajamo pomembne vrednote, kot so usmerjena pozornost, vztrajnost, pogum in samostoj- nost. Dalcroze, veliki učitelj gibalne in ritmične vzgoje, je zapisal: »Zgodnje otroštvo je ob- dobje improvizacije, to je spontane ustvar- jalnosti« (v Kroflič, 1999). Stik s samim seboj in z drugimi Z otroki se plesno igramo in edini motiv so ugodje, dobro počutje in zadovoljstvo, ki ga ob tem doživljajo. Ko uživamo skupaj, je otrokom tako, kot da bi sijalo sonce. Malčki domišljijo živijo. Gibalno ustvarjajo in ple- šejo pravzaprav sami, odrasli jim nudimo le ustrezno spodbudno okolje. Tako jim hkrati omogočimo, da sami udejanjajo svoje la- stne ideje. Zapletene stvari se razvijejo iz najbolj preprostih. Seveda ne gre za strukturiran ples in po- navljanje zamisli pedagoga. Z uporabo glasbe, gibalnih iger in različnih izraznih sredstev na ustvarjalen način razvijamo otrokove naravne oblike gibanja in tako vplivamo na njegov celostni razvoj. Otroci so tako v svojem najzgodnejšem obdobju preko telesnih izkušenj, skozi igrivo plesno dejavnost in nebesedno komunikacijo na bazičnem, telesnem nivoju opaženi, upo- števani in sprejeti takšni, kakršni v resnici so. To je temelj in bistvo zdravega in kvali- tetnega razvoja otroka v celovito osebnost, ki bo sposobna premagovati številne ovire na poti do samostojnega, svobodnega in zadovoljnega življenja. „ Sklep V okviru plesnega programa »Gibalni di- alog« v skupine vključujemo otroke iz šir- šega kulturnega okolja in z različnimi spe- cifikami, pri delu pa je primarni element telesna komunikacija. Pri tem uporabljamo tehnike uglaševanja in povezovanja z otro- kom preko zrcaljenja njegovih gibov. Tako z otrokom vzpostavimo stik in obenem poskušamo dobiti vpogled v njegove po- trebe in čustveno stanje. V pomoč upora- bljamo različne pripomočke, kot so boben, svečka, plišasta igrača, rutice ali blazine. Otroci opazno napredujejo v tem varnem in spodbudnem okolju. Cilji plesnih srečanj: • zavedanje sebe in svojega telesa, • socialno vključevanje, • gibalni dialog, • kinestetično čutenje, empatija, • zgodnje telesne izkušnje. Foto: A. Kociper Kako se zgodi ples oziroma gibalni dialog z malčki? Vstopim skozi vrata igralnice, polne dobro leto dni starih malčkov. Nekaj časa jih opazujem. Spontano se spu- stim na tla, iščem in vračam očesni stik z vsakim otrokom, sporazumeva- mo se brez besed. Malčki senzibilno zaznajo energijo med nami, zaupajo, radovedno pričakujejo. Glasba in ljub- ka igračka nas še bolj povežeta. Otroci se začno spontano gibalno odzivati na glasbo, jaz jim sledim in že plešemo. Vsa čustva se kažejo v njihovi govori- ci telesa. Skupaj se podamo na razi- skovanje neznanega, novega, ki nam vsem prinese notranje zadovoljstvo, izpolnitev in nam daje novo moč in motivacijo za nove izkušnje. Nekaj malčkov ob strani opazuje, vendar ko bodo pripravljeni, se bodo spontano aktivno vključevali v skupinsko dina- miko. 72 Ko te gledam, me ti vidiš, torej obstajam … (Winnicott, v Tortora, 2014) Očesni stik z otrokom in odziv odraslih na njegove nebesedne znake so izjemno pomembni že od rojstva dalje. Staršem in vzgojiteljem pomagamo pri prepozna- vanju teh znakov in pri tem, da se nanje naučijo pravilno odzivati. Ko se na primer mama odzove s celim telesom, tudi mimi- ko obraza, otrok začenja čutiti in se zaveda- ti, da obstaja. Gibanje in ples na tak način omogočata staršem in otrokom, da razvi- jajo zdravo čustveno navezanost. Otroci, ki se lahko izražajo skozi gibanje, so zadovolj- ni in umirjeni. Tak otrok zaznava in se zave- da sebe, rad prihaja v svoje socialno okolje, je uglašen s seboj in okoljem ter nima pre- tiranih težav pri separaciji od znanih ljudi ali okolja. Je sproščen, radoveden in odprt za nove, neznane izzive, dobre volje spreje- ma pozitivne izkušnje in se lažje spoprime s slabimi, skratka, dobro napreduje tako v psihosocialnem kot kognitivnem razvoju. To velja tudi za starejše otroke, vendar zgo- dnji začetek prinaša večje učinke. Vse to je mogoče, če se otroci počutijo v sebi in svojem okolju dovolj varne, da lahko z notranjo motivacijo raziskujejo in sledijo svoji poti, odrasli pa jih v tem podpiramo. Ne dopustimo, da bi otroci pozabili plesati! „ Literatura 1. Connell, G. in McCarthy, C. (2014). A moving Child is a Learning Child. Minneapolis: Free Spirit Publishing Inc. 2. Gilbert Green, A. (2006). Brain-Compatible Dance Education. AAHPERD: American Allian- ce for Health, Physical Education, Recreation and Dance. 3. Geršak, V. (2006). Plesno-gibalna ustvarjalnost. V: Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: Pedagoška fakulteta Koper. 4. Geršak, V. in Lenard, V. (2012). Vmesni model za izvajanje plesne umetnosti v vrtcu. Revija za elementarno izobraževanje, 5 (2/3), 91-106. 5. Griss, S. (1998). Minds in motion. A kinesthetic approach to teaching elementary curriculum. London: Heinemann-Boynton/Cook. 6. Kralj, N. (2012). Vpliv metod plesno-gibalne te- rapije na inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v skupinsko plesno interesno dejavnost. Specia- listično delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. 7. Kroflič, B. (1992). Ustvarjanje skozi gib. Ljublja- na: Znanstveno in publicistično središče. 8. Rupnik, V. in Rupnik, U. (2014). Plesna ume- tnost. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. 9. Rutten-Saris, M. (1992). Porajajoči se jezik tele- sa. Ljubljana: Založba Epta. 10. Sherborne, V. (1993). Developmental mo- vement for children. Cambridge: University Press. 11. Tortora, S. (2006). The Dancing Dialogue, Using the Communicative Power of Movement with Young Children. Baltimore, Maryland: Paul H. Brookes Publishing Co. 12. Tortora, S. (2014). The importance of be- inf seen: Winnicott, dance movement psychotherapy and the embodied expe- rience. American Journal of Dance Therapy, 259–270. 13. Vogelnik, M. in Voglenik, M. (1993). Ustvarjal- ni gib. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije. 14. Zagorc, M., Vihtelič, A., Kralj, N. in Jeram, N. (2013). Ples v vrtcu. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 15. Zagorc, M. (2006). Ples – ustvarjanje z gibom in ritmom. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Neva Kralj, plesna pedagoginja, spec. pomoči z umetnostjo, registrirana plesno-gibalna terapevtka (ZPGTS/EADMT) neva.kralj@plesniepicenter.si Plesni Epicenter, zavod za plesno vzgojo, izobraževanje, pomoč z umetnostjo in prosti čas Foto: A. Kociper Foto: A. Kociper