.

‘ r' r,

■

1  ’!:;

' ,> -V ;


S  ^ * -i 4 . J ^ ■ ; ■, ■

-

a®pc fm  5  ■■ n


-

.

'

.... . : . ■

■ rV'< , ' .

S'

; i &■.»<! •

4*Ms& t;;V' ;

■


.■:'M $■)■.  v .v
, 'S 5 £ rC

■4. ■ s r ;  x'! ■• ;;

;  • '

tt' ■


> ■ '

,


I pi i «i i

mi  ■"

.


; it* V. ^ .

fe-u 1  *  ' 1

J : i ' . . I •

ii - 4 ' vy-

:<;5&S



f


n


P »a: 4

a®'.|

<» ST.



‘p ;/ 5 \" 4

. :■>.* ./v ' ,:m m & ■ uf  r / •

• \ i * 1  v! i r ■ •; ,r >'

m

fe# v v\

v. ! *K4 -V i • : .i • ■•


'I-T ,

.

*

•'

i,Lk , J ’ it  !,L J  Ji V , ' '. :  ,

■

j- 4 :

'v ,

V

;

**. • . ~ •

si ■ ' ...■■. ■■■■.■ 4

*t£f| fei# <

-N-


. a

:

.



is

. ■


4  , %,;


‘ i


wm$Mk

m

-

_

švu . '

;S* V  v-

:

. . 4 : V

'



ZTEZk ORGANIZACIJ ZA TEHNIČNO KULTURO SIDVENDE



'







■









ZDRAVKO PETKOVŠEK-MIRAN TRONTELJ

SKICE VREMENA

Ljubljana, 1987


377985

• 6 - 11-1987

O'  53(3

PREDGOVOR

^  ■? n  v v »- J

Znano je, da Angleži mnogo govorijo o vremehu- in da se nanj dokaj dobro
spoznajo. Tudi Slovenci o vremenu precej govorimo, a gorje poznavalcu ali
strokovnjaku, ki prisluhne takim pogovorom npr. v avtobusu, v gostilni ali kje
drugje. Upravičeno mu gredo pogosto lasje pokonci, saj se navadno pokaže,
da imajo govorniki o vremenu oz. o dogajanjih v atmosferi zelo čudne ali
zgrešene predstave in da skratka o tem mnogo premalo vejo.

To pa je res škoda; ne le zaradi znanja samega, ampak zato, ker lahko le
tisti, ki dogajanja v atmosferi malo bolje pozna in razume, s pridom uporablja
vremenske napovedi, ki jih vsak potrebuje. Dve od desetih napovedi sta v
poprečju v svetu kot pri nas zgrešeni, toda le redko povsem. Največkrat se
pokažejo posebnosti krajevnega odstopanja ali pa časovni premik za nekaj
ur, ki ga poznavalec razmer zlahka sproti popravi in mu tudi nekoliko
zgrešena napoved mnogo pomaga. Najti je mogoče veliko primerov, ko bi
boljše poznavanje atmosferskih dogajanj preprečilo veliko gospodarsko
škodo ali rešilo marsikatero življenje - tako vozniku na cesti kot turistu v
čolničku na morju ali izletniku oz. plezalcu v planinah.

Čeprav smo si ljudje zgradili dobra bivališča z ogrevanjem, ohlajevanjem,
ovlaževanjem in imamo zaprta skladišča, klimatizirana prometna sredstva,
vremensko odpornejše rastline itd., pa smo od vremena še bolj odvisni kot
nekoč. Občutljiva ekonomika rentabilnosti prometa, transporta, pridelave
hrane, energetike, večje hitrosti, pomanjkanje časa itd. nas postavljajo v vse
večjo odvisnost od vremena. Zato vlaga človeštvo v preučevanja vremenskih
dogajanj, za njihovo prognoziranje in za vplivanje nanje zares ogromna
sredstva. Ta so, žal, v manj razvitih deželah prav zaradi pomanjkanja znanja
slabše izkoriščena kot v razvitejših, ki so že tako bogatejše in gospodarnejše.
Napoved vremena, ki jo dobimo prek sredstev javnega obveščanja, je le
trden okvir, ki ga je treba seveda poznati in nato vanj vstavljati svoje
ugotovitve ob sprotnem spremljanju vremena v kakem kraju in času, da se
lahko pravilno odločamo.

Upava, da bo ta knjižica izpolnila vrzel v tovrstni literaturi pri nas in da bodo
tu predstavljena spoznanja bralcu ne le zanimiva, ampak tudi v njegovem
vsakdanu zelo koristna.

Avtorja

5




I \•


6

VSEBINA

X1. OBROČ PLANETARNEGA ZAHODNIKA 9

2. POLARNA FRONTA - PLANETARNA MEJA ZRAČNIH MAS 17

3. CIKLONI 23

4. TOPLA IN HLADNA FRONTA 29

5. ANTICIKLONI 37

6. BLOKADA, VIŠINSKI IN SREDOZEMSKI CIKLONI 47

X 7. ZNAČILNI VETROVI V SLOVENIJI 57

8. KRAJEVNI VREMENSKI POJAVI 64

X 9. ZNAČILNOSTI VREMENA V SLOVENIJI 71

10. NAPOVEDOVANJE VREMENA 88

11. DODATKI (barvna priloga, dodatno čtivo) 99

12. KJE JE KAJ 100

7












■


1. OBROČ PLANETARNEGA ZAHODNIKA

Kdor z zanimanjem posluša vremenske napove¬
di in količkaj spremlja dogajanja v ozračju nad
sabo, že ve, da prihajajo poslabšanja in izboljša¬
nja vremena navadno od zahoda. Pogosto sliši¬
mo npr. »Atlantske frontalne motnje so zajele
zahodno Evropo, a se le počasi bližajo našim
krajem. Zato bo jutri še suho, naslednji dan pa
od zahoda povečana oblačnost«. Prihajanje
sprememb vremena pretežno od zahoda so
poznali že davno naši kmetje, ki so se ozirali
proti zahodu, ko so po krajevnih vremenskih
znakih skušali predvideti vreme za naslednji dan
- npr. po večerni zarji, kapah na vrhovih, preliva¬
nju megle čez zahodno ležeča sedla in podob¬
nem.

Danes opazovanje vremena ni več prepuščeno
posamezniku, ampak je množično, stalno in
vsestransko mednarodno usklajeno. Vreme opa¬
zujejo desettisoči opazovalcev ali avtomatskih
vremenskih postaj na tleh, na ladjah, na plavajo¬
čih bojah, na letalih, pa še z radiosondami,
radarji in sateliti, vse po enotnih pravilih in ob
dogovorjenih časih. Le tako je namreč mogoče
dobiti zadovoljiv pregled nad dogajanji v ozračju
nad vso Zemljo, jih spremljati, ter nato njihov
nadaljnji potek, premike in spremembe tudi dokaj
pravilno predvideti. Velikost vremenskih tvorb je
namreč zelo različna in vsa dogajanja so med
seboj povezana. Če pogledamo npr. sam o vrtin-
ce, ki se pojavljajo v atmosferi, so razlike že v
velikosti kar milijardokratne: najmanjši vrtinčki, ki
jih opazimo na cigaretnem dimu imajo premer le
nekaj milimetrov, največji pa kot obroči planetar¬
nih zračnih tokov obkrožajo našo Zemljo.

Med največjimi in najmanjšimi vrtinci v ozračju
se pojavljajo pogosteje razne značilne velikosti
vrtincev z različno lego v prostoru, vsi skupaj pa
vplivajo na vreme v nekem kraju. Manjši kot so
vrtinci, več jih je in manj natančno so nam
poznani oz. zajeti z vremenskimi podatki in v
presoji atmosferskih dogajanj. Razumljivo je, da

vseh vrtincev in vrtinčkov, ki nastajajo za posa¬
meznimi gorami, hišami in drevesi (ki jih je prek
Zemlje nešteto) pri presoji dogajanj v atmosferi
ne poznamo in ne moremo upoštevati. Zato je
vsaka presoja, pa čeprav je grajena na več
milijardah podatkov, še vedno le neki približek
^d ejanskega stanja  atmosfere. Nenatančne osno¬
ve pa seveda ne morejo dati natančnih bodočih
stanj ali natančnih vremenskih napovedi.

V splošnem pa je tako, dajnnajo večji vrtinci ali
sistemi v ozračju daljšo ». življenjsko d obo«. V
njej so spremembe razmeroma počasne in za
nekaj dni vnaprej laže predvidljive. Poleg tega
večji sistemi navadno odločajo o premikih in
razvoju manjših. Zato je pregledneje začeti z
večjimi - kot bomo storili tudi mi tukaj.

Poglejmo torej najprej največja planetarna giba¬
nja zraka, ki nam, kot smo rekli že na začetku,
prinašajo vremenske spremembe od zahoda.
Naši kraji ležijo v zmernih geografskih širinah in
v teh prevladujejo na obeh poloblah široki in

POL

1.1 Pas planetarnih zahodnikov in ekvatorialnega
vzhodnika

9

visoko segajoči zahodni zračni tokovi oz. vetrovi.
V -gkiiatorialnih območjih pa je pas nasprotnih
vzhodnih tokov, kar je tudi ena od oblikjzravna-
vanj in ravnovesij v atmosferi - slika 1.1.

Do kod navzgor pa pravzaprav sega atmosfera?
- Kakor vzamemo! Zračni pritisk in gostota
zraka z višino zvezno, čeprav sprva hitro, nato
pa vse počasneje padata in ostre zgornje meje
ni. Na višinah okrog 5,5 km sta pritisk in gostota
že za polovico manjša, kot pri morskem nivoju,
na višini 50 km pa je zračni pritisk le še en
milibar (oz. hektopaskal hPa), torej tisočinka
tistega pri morskem nivoju. Za vremenska doga¬
janja pa je pomembna predvsem najspodnejša
plast atmosfere - troposfera, ki sega do višine
ca. 10 km (nad polom manj, nad ekvatorjem
več). V njej temperatura z višino pada v povpreč¬
ju za 6,5 °C na km, tako da so na meji z višje

1.2 Navpična razporeditev temperature v troposferi
in spodnji stratosferi

1.3 Radiosonda z balonom

ležečo stratosfero povprečne temperature okrog
-50°C (pri tem, da je povprečna na morskem
nivoju okrog 15°C) - slika 1.2.

Od kod pa vemo za vse te podatke v višinah?
Iz okrog 1200 točk na Zemlji spuščajo meteoro¬
logi dvakrat na dan z velikimi baloni v višine
majhne avtomatske vremenske postaje z oddaj¬
nikom, t. i. radiosonde - slika 1.3. Ta ob dviganju
sproti sporoča sprejemniku na tleh (ali satelitu)
podatke o temperaturi, vlagi in pritisku ali višini
- slika 1.4. Iz radarskega spremljanja zanosa
radiosonde pa izračunajo vetrove v posameznih
plasteh do višin čez 30 km. Tudi zaporedne
satelitske slike oblakov in očesu nevidnih gibanj
zračnih mas bolj ali manj vlažnega zraka, dopol¬
njujejo podatke. Radiosonde pošiljamo v atmo¬
sfero že dobrih 45 let pa tudi sateliti nam poma¬
gajo že več kot 25 let. Zato so nam povprečne
razmere v višinah in globalna gibanja zračnih
tokov že kar dobro poznana, čeprav seveda še

10

1.4 Instrumenti in sprejemnik radiosonde

zdaleč ne povsem natančno, zlasti pa ne vsi
vzroki za njihove spremembe.

Pas splošnih zahodnih zračnih tokov v zmernih
širinah zajema območje približno med 40° in 70°
geografske širine in je široko čez 3000 km, obseg
obroča v sredini pa je nekaj pod 30 000 km.
Navzgor segajo ti vetrovi do višin okrog 15 km.
Tu in marsikje drugje v atmosferi je značilno, da
so vodoravne razdalje 1000-krat večje od nav¬
pičnih in je torej atmosfera res zelo sploščena.
Najmočnejši zahodni vetrovi so na višinah okrog
9 km. Tam se pojavljajo ozki vetrovni strženi s/
hitrostmi celo čez 800km/h, v povprečju^pa so'’
hitrosti v vetrovnem strženu okrog 200 km/h -
slika 1.5. Proti tlem zaradi različnih vzrokov,
med njimi tudi zaradi trenja, vetrovi slabijo, pa
tudi njihova smer je bolj ali manj drugačna. Če
gledamo z vetrom in navzgor, jih pritekanje
toplejšega zraka odklanja v desno navzgor (v
smeri urinega kazalca), pritekanje hladnejšega
zraka (ali polja nižjih temperatur) pa jih odklanja
v levo navzgor - slika 1.6. Iz tega pravila lahko

1.5 Vetrovni stržen v navpičnem preseku atmosfere

po gibanju oblakov v različnih višinah že preso¬
jamo ali se nam bližajo otoplitve ali ohladitve. Je
pa tudi med ljudmi razširjeno spoznanje, da se
bo vreme spremenilo, če se vetrovi ali oblaki
»tepejo« med seboj. Na osnovi povedanega
bomo že malo več vedeli, kako se bo spremenilo.
Sploh pa so razna vetrovna striženja, kot spre¬
membe vetra z višino strokovno imenujemo,
zvezana z mnogimi dogajanji v ozračju in jih
tudi povzročajo ali pa omogočajo njihov obstoj,
npr. front.

Splošni zahodni zračni tokovi v zmernih širinah
so v bistvu posledica temperaturnih razlik med
ekvatorjem in polom. Te razlike poganjajo ta
največji vremenski stroj, ki pretvarja toploto v
gibanje. Učinkovitost tega stroja je res komaj
dober odstotek, vendar to zadostuje za razvoj in
pomnike mnogih vremenskih tvorb.

1.6 Odklanjanje smeri vetra z višino pri dotoku
hladnega ali toplega zraka

11

1.7 Nagib pritiskovih ploskev v odvisnosti od vodo¬
ravnih razlik temperature zraka

Pogledano z drugega vidika pa je tako: V toplej¬
šem in redkejšem zraku so pritiskove ploskve
(oz. ploskve enakega zračnega pritiska), ki so
skoraj vodoravne, po višini bolj razmaknjene, kot
v hladnem in gostejšem zraku nad polom. V
višinah se zato ploskve pritiska spuščajo od
ekvatorja proti polu z zelo majhno strmino, ki pa
je relativno največja okrog zmernih geografskih s
širin - slika 1.7. Presečnice pritiskovih ploskev z|
neko ploskvijo so črte, ki jih imenujemo izobare.*
Zračni pritisk z višino vedno pada. Blizu tal je ta
padec okrog 1 mb na 8 m; 10 km visoko pa je
1 mb na 26 m zaradi manjše gostote zraka. Pri

pritiskovih ploskvah

£

1.9 Odklon tokov v desno zaradi vrtenja Zemlje in
stalen tok

morskem nivoju je zračni pritisk v povprečju
nekaj nad 1000mb (ali hPa), na Triglavu pa le
še okrog 700 mb. Vse to je posledica tega, da
ozračje s svojo lastno težo bolj stiska prizemne
plasti, kot višje, nad katerimi je manj zraka.
Padec pritiska z višino in teža zraka sta si
navadno v ravnotežju.

V območju, kjer so pritiskove ploskve nagnjene,
pa se očitno spreminja zračni pritisk tudi v
vodoravni smeri - slika 1.8. Čim večji je nagib
ploskev, tem večja je vodoravna sprememba na
enoto razdalje (gradient). Tedaj potiska sila zrač¬
nega pritiska zrak ne le navzgor proti teži,
ampak tudi v vodoravni smeri proti nižjemu
pritisku. Če se Zemlja ne bi vrtela, bi tok zraka
od višjega proti nižjemu pritisku sproti izravnaval
razlike in močnejših razlik pritiska in tudi vetrov
ne bi bilo.

Zaradi vrtenja Zemlje pa vsak tok zanaša in ga
na severni polobli odklanja v desno - pojavi se
t. i. odklonska ali Coriolisova sila. Ta mu ne da
miru toliko časa, da ga odkloni pravokotno na
desno; in ker deluje pravokotno na ta tok, nasta¬
ne ravnotežje med gradientno silo pritiska in
odklonsko silo - slika 1.9. Zrak ne teče več od
visokega proti nižjemu pritisku, ampak vzpored¬
no z izobarami (ali izohipsami pritiskovih plo¬
skev). Razlike pritiska se pri takem toku ne
izravnavajo in tok oz. veter postane močan,
ciolgotrajen in skoraj stalen.

Razen na samem ekvatorju velja odklon toka
povsod, če je le tok na razdaljah nad 100 km

12

Majski sneg v Ljubljani

Posledice suše

Cumulonimbus mamma

4p

Večerno nebo

VIŠINA

(kar je za atmosfero malo). Zaradi nagiba priti-
skovih ploskev navzdol proti polu, bi hotel zrak
teči od ekvatorja proti,polu, a je v zmernih širinah
dovolj odklonjen v desno, da tvori obroč zahod¬
nih tokov z največjimi hitrostmi tam, kjer je nagib
pritiskovih ploskev največji - o čemer bomo še
govorili - slika 1.10.

Splošni zahodni vetrovi pa večinoma ne pihajo
v gladkem obroču okrog Zemlje. Razni vplivi
tal - kopna in morij, različne vrste kopna, morja
in morskih tokov, ledenih površin itd. imajo raz¬
lične temperature. Ti vplivi in vplivi raznih sil
povzročajo različno in nepravilno razporejene
nagibe pritiskovih ploskev in dajejo s tem različ¬
ne pospeške zračnim delcem. Razlike se pojav¬
ljajo kot nekakšne motnje v osnovnem zahod¬
nem toku in se kažejo kot valovanja. Valovanj je
v atmosferi spet mnogo vrst: zvočni valovi, taki,
ki dajejo valovne oblake, še večji, ki ustvarjajo
ciklone in fronte. Največji med njimi  pa so voda-
ravno-prečni valovi, ki nastajajo v pasujahodnih

1.10 Nastanek planetarnega zahodnika

1.11 Valovi v planetarnem zahodniku in groba
temperaturna razporeditev

vetrov zmernih širin: nekje se vetrovni stržen
pomakne bolj proti ekvatorju, drugje bolj proti
polu - slika 1.11. V skladu s tem, ker se
~pritiskove ploskve spuščajo proti polu, nastane
v prvem primeru dolina - zajeda proti ekvatorju;
zajeda proti polu pa se kaže kot greben v ?
topografiji pritiskovih ploskev. Ker je bolj proti /
polu zrak navadno hladnejši, je dolina hladna,
greben pa relativno topel.

Zaporedne doline in grebeni, ki dajejo pasu

1.12 Cirkumpolarna karta z ultradolgimi valovi

2 Skice vremena

13

zahodnih vetrov valovito obliko, tvorijo bolj ali
manj sklenjen sistem valov okrog Zemlje z valov¬
no dolžino (razdaljo med dvema dolinama ali
grebenoma) 5000 do 6000 km. Tako najdemo
navadno na polarni karti - taki, ki ima pol v
sredini in predstavlja celo poloblo - štiri do pet
takih ultradolgih valov. Pri tem so zdaj vetrovi le
še v oseh dolin in grebenov čisto zahodni, vmes
pa so seveda jugozahodni ali severozahodni -
slika 1.12.

Na teh dolgih valovih se kot dodatne »manjše«
motnje razvijajo' npr. cikloni, ki jih dolgi valovi
vodijo s svojimi tokovi ali s svojimi premiki, torej
le v glavnem od zahoda proti vzhodu, lahko pa
tudi bolj proti severovzhodu ali jugovzhodu. Ul-
tradolgi valovi v splošnem zahodniku le počasi
nastajajo, se večajo ali plahnijo. Njihova pov¬
prečna življenjska doba je nekako 7 do 10 dni.
Čeprav prevladujejo v njih zahodni tokovi, sam
val, ki predstavlja le obliko toka, pogosto stoji ali
pa se včasih pomika tudi proti zahodu, torej proti
toku v njem. Tedaj, zlasti če so valovi močno
razviti ali se celo zavijejo v zanke - slika 1.13,
so vremenske napovedi bolj problematične, ker
v njihovih pomikih in dogajanjih ni več pravega
reda. Vendar se ta navadno po nekaj dneh spet
vzpostavi. Pokazalo se je, da je vreme na zahod¬
ni strani dolin ali zajed proti jugu navadno lepo,
medtem ko na vzhodni strani velikih dolin prav
pogosto nastajajo cikloni s frontami kot glavnimi
nosilci poslabšanja vremena v zmernih geograf¬
skih širinah.

Včasih se zgodi, da je tak ultradolg val stalno
na istem mestu ali se tam kar naprej pojavlja.
Če je pri tem dolina zahodno od nas oz. so naši
kraji na njenem vzhodnem robu, se slabo vreme
ponavlja in imamo npr. deževno poletje. Če pa
se je val ustalil tako, da smo na zahodni strani
velike doline, bo v daljši dobi prevladovalo lepo,
pretežno sončno vreme in bo morda celo suša
- slika 1.14.

Ti dolgi valovi v splošnih zahodnih tokovih zmer¬
nih širin torej odločajo o splošnem tipu vremena
nad velikimi območji - deli Evrope ali kar nad
celo Evropo, in za daljši čas - nekaj dni ali celo
tednov. Tokovi v teh valovih odločajo kdaj, kje
in v kaki smeri bodo potovali cikloni prek Evrope

1.13 Nastanek blokade planetarnega zahodnika

in, skratka, kakšno bo vreme v posameznih
njenih predelih ali krajih. Seveda odločajo o
podrobnostih razvoja vremena še mnogi drugi
manjši in celo ozko lokalni vplivi. Gotovo pa
luna, ki jo mnogi radi povezujejo z vremenom,
pri tem nima nič, saj je predaleč in pošilja le
neznatno energijo, sije pa istočasno na velik del
Zemlje, kjer pa je vreme vedno zelo različno -
navadno enkrat lepo tu in slabo tam, drugič
obratno.

POL

14

1.15 Topografija 500 mb ploskve za dva tipična primera, a) ob lepem, b) ob slabem vremenu

2 *

15

Valove oz. doline in grebene v planetarnih raz¬
sežnostih splošnih zahodnih tokov, pomike njiho¬
vih osi in tokove v njih nam vremenoslovci
predstavljajo na televiziji na t. i. višinskih vremen¬
skih kartah - navadno s plastnicami (izohipsami)
500 mb ploskve, ki leno »plahuta« na višinah
okrog 5,5 km nad morskim nivojem - slika 1.15.
V skladu s prej opisanim ravnotežjem sil in

odvisnostjo vetra od nagiba pritiskovih ploskev
pihajo vetrovi vzdolž teh izolinij (plastnic) tako,
da so nižje vrednosti višin na levi strani, če
gledamo s tokom - in ker so v splošnem nižje
vrednosti proti polu, pihajo vetrovi pretežno proti
vzhodu; pri neki zaključeni kotlini v topografiji te
ploskve pa okrog središča kotline v nasprotni
smeri urinih kazalcev.

16

2. POLARNA FRONTA -

PLANETARNA MEJA ZRAČNIH MAS

Sonce je nad ekvatorjem skoraj navpično nad
tlemi, proti poloma pa je nagib sončnih žarkov
vse manjši. Zato se proti polu enako širok snop
sončnih žarkov porazdeli na večjo površino tal
in jo seveda manj ogreje. Tako dobi npr. ob
enakonočju 1 m 2  tal na ekvatorju dnevno približ¬
no 6kwh energije, na 60° geografske širine le
še 3kwh in na polu nič, saj sije tam tedaj sonce
ravno vzporedno s tlemi in potuje tik ob obzorju
- slika 2.1.

Zaradi teh razlik v ogrevanju tal ima tudi zrak pri
tleh nad ekvatorjem v splošnem visoke tempe¬
rature oz. je topel, v polarnih predelih pa je
mrzel. V skladu s tem govorimo o toplih tropskih
in hladnih polarnih zračnih masah. Zračne mase
so torej obsežne gmote zraka, ki merijo v vodo¬
ravni smeri čez 1000 km, debele pa so manj kot
10 km - ker je pač atmosfera močno sploščena.
Atmosfera je sorazmerno tenek plašč zraka, ki
obdaja zemeljsko površino ter so tipične vodo¬
ravne razdalje v njej sto do tisočkrat večje od
navpičnih. To vidimo iz tega, da so razdalje med
ekvatorjem in polom okrog 10 000 km, oblaki pa
segajo nad nami največ do 10 km visoko. Po¬
dobno so tudi vodoravni zračni tokovi (vetrovi),
s hitrostmi malo nad tlemi v povprečju okrog

POL

2.1 Planetarni vpliv nagiba sončnih žarkov ob ena¬
konočju

2.2 Območja nastanka zračnih mas in njihove poti
k nam

10 m/s, stokrat hitrejši kot splošna navpična giba¬
nja zraka s tipičnimi hitrostmi samo okrog 1 do
10 cm/s.

V opredeljenih zračnih masah ima zrak približno
enake lastnosti: predvsem je topel ali hladen,
lahko pa je bolj ali manj vlažen, kar je za
nastanek oblakov in padavin seveda zelo po¬
membno.

Tople tropske zračne mase nastajajo torej nad
obsežnimi tropskimi predeli, kjer se zrak izdatno
ogreva. Nad kopnim, zlasti nad puščavami na¬
staja bolj suha (kontinentalna tropska masa),
nad toplimi tropskimi morji, ki izdatno izhlapeva-
jo, pa se zrak močno ovlaži (morska tropska
zračna masa) - slika 2.2. Podobno nastajajo
nad polarnim kopnim bolj hladne in suhe (polar¬
no kontinentalne) zračne mase in nad polarnimi
morji polarno morske zračne mase. Te zaradi

17

Pol


2.3 Planetarna karta z izrazitimi deli polarne fronte

splošno nižjih temperatur nimajo toliko vlage, kot
tropske morske zračne mase.

Gledano na celotno zemeljsko oblo imamo torej
v širokem območju ekvatorja tople zračne mase,
v polarnih območjih pa velik hlebec hladnih
zračnih mas; pri čemer so največje razlike med
njimi prav pri tleh. Prehod med enimi in drugimi
masami večinoma ni enakomeren ali počasen,
ampak pogosto zelo hiter oz. omejen na soraz¬
merno ozek prehodni pas. Če ta pas zaradi
preprostosti stisnemo v črto, kot jo na tlorisih
(kartah) navadno rišemo, ji pravimo polarna fron¬
ta - slika 2.3. Na meteoroloških kartah Zemlje
je to torej črta, ki ločuje hladne polarne in tople
tropske zračne mase, sicer pa ima širši pomen.

Zračne mase so prostorska telesa in segajo vsaj
nekaj kilometrov v višine, črta fronte na karti pa
je presečnica mejne površine med masama s
tlemi. Za prostorsko predstavo moramo še po¬
gledati, kako je to v navpičnem preseku - kot
da bi atmosfero presekali po poldnevniku od
pola do ekvatorja. Rišemo s povečanimi višina¬
mi, da se zaradi sploščenosti atmosfere sploh
kaj vidi, kot je to prkazano na sliki 2.4.

Vidimo, da meja med dvema zračnima masama
navzgor ni navpična, ampak je nagnjena tako,
da leži hladnejši zrak v obliki klina pod toplejšim.
To je zato, ker je hladnejši zrak gostejši in težji.
Podobno tudi voda v kozarcu vedno zleze pod

2.4 Presek atmosfere po meridianu s polarno fronto

olje, ki je redkejše. Meja med oljem in vodo v
mirni posodi je vodoravna. Če hočemo, da je
meja nagnjena, moramo kozarec hitro premakniti
ali kozarec vrteti - skratka, tekočinama moramo
dodati neki pospešek. Podobno je v atmosferi.
Gledano v navpičnem preseku je lahko meja
med različno gostima zračnima masama stalno
približno enako nagnjena le, če pihajo v eni in
drugi zračni masi različni vetrovi. To se v naravi
zares dogaja: topel zrak, ki prihaja od ekvatorja
in se zaradi vrtenja Zemlje na severni polobli
odklanja v desno, ima delno ali znatno zahodno

Pol

18

smer (splošni zahodnik); hladen zrak, ki prihaja
bolj pri tleh od severa in se tudi odklanja v svojo
desno, torej proti zahodu, pa ima delno nasprot¬
no smer - slika 2.5.

Polarna fronta je torej prevladujoča nagnjena
meja med hladnimi polarnimi in toplimi tropskimi
zračnimi masami. Ob njej je vetrovno striženje,
nad njo pa razmeroma velik nagib pritiskovih
ploskev, ki se od velikega razmika v toplem
zraku sorazmerno hitro spuste v manjši razmik,
ki je v hladnem zraku (pogl. 1). Polarna fronta
pa v splošnem ne poteka po vzporednikih ravno
od zahoda proti vzhodu, ampak valovi: ponekod
se hladni zrak zajeda bolj proti jugu, drugje pa
topli bolj proti severu - slika 2.6. Vsekakor pa je L
meja v višine nagnjena nad hladni zrak.

Prehod iz hladnega v topli zrak pa ni povsod
enako izrazit,~'Mer oz. močan - polarna fronta
ni povsod enako izrazita. Izrazitost je odvisna od
načina gibanja zraka. Videli bomo, da le poseben
način tokov omogoča, da se lahko zbližata zelo
hladen in zelo topel zrak, ker je pač med njima
tudi zrak.

Vzemimo za primer zelo velik prostor, natlačen
z gibajočimi se avtomobili, na katerem so na
severni strani modri, na južni rdeči in v sredini
med njimi beli avtomobili. Modri in rdeči se lahko
zbližajo le, če se beli levo in desno (oz. proti
zahodu in vzhodu odmaknejo in odpeljejo - slika
2.7. Če pa bi se beli od strani tlačili proti sredini,

Pol

2.6 Valovita polarna fronta na karti severne poloble

□ □□□□□□O

□ □□□□□□□

2.7 Premiki in tokovi, ki zbližujejo hladen in topel
zrak

bi modre in rdeče še bolj razmaknili. Če bi si
zdaj hoteli ustvariti prostorsko sliko (še v višine),
bi v svoji predstavi morali uporabiti še modre,
bele in rdeče helikopterje, pri čemer bi nad
modrimi pri tleh bili v višinah rdeči, vendar na
isti višini rdeči vedno južneje od modrih.

Podobno je z zračnimi delci različnih lastnosti -
predvsem temperatur. Če so zračni tokovi taki,
da zrak od severa in juga priteka in se vmes
razteka na vzhod in zahod, dobimo zbližanje
zelo različnih zračnih mas in je polarna fronta
tam izrazita ter se krepi (frontogeneza); pri toko¬
vih v nasprotni smeri pa "razlike slabijo oz.
izginjajo in z njimi izrazitost polarne fronte.

Zato je na ustreznih odsekih polarne fronte, ki
obdaja poloblo v zmernih geografskih širinah,
prehod med glavnima zračnima masama pone¬
kod zelo izrazit, drugje pa neizrazit. Ob izrazitem
prehodu so tudi pritiskove ploskve močneje nag¬
njene; tu so zato vetrovi zlasti v višinah zelo
močni in zato poteka stržen planetarnih zahodnih
vetrov prav nad polarno fronto - slika 2.8. Naj¬
večje hitrosti dosegajo vetrovi tam, kjer je polar¬
na fronta najizrazitejša, to pa je navadno na
jugovzhodni strani dolin - velikih zajed hladnega
zraka proti jugu.

19

T— 10 °C

2.8 Polarna fronta in vetrovni stržen v tlorisu in
preseku

Ob tej polarni fronti pa se dogaja še marsikaj.
Hladen in gostejši zrak se vriva pod toplejšega
in lažjega in ga s tem tudi počasi odriva v višine
- torej ga dviga. Ta proces bolj ali manj uspešno
ovira vetrovno striženje - razlika smeri in hitrosti
vetrov v eni in drugi zračni masi.

Že opisano stekanje zraka od severa in juga, ki
krepi polarno fronto, pa tudi lahko malo prekaša
odtekanje proti vzhodu in zahodu. Posledica
tega je, da se zrak tudi zaradi tega stekanja
dviga. Torej sta pri polarni fronti vsaj dva prepro¬
sto razložljiva vzroka, da se zrak - predvsem
topli - dviga: zaradi stekanja in zaradi narivanja
nad hladnejšega.

Dviganje toplega in predvsem vlažnega zraka v
atmosferi pa ima hude posledice - tem hujše,
čim hitrejše, obsežnejše je in čim višje seže.
Toda že tudi hitrosti obsežnega dviganja, npr. le
dober centimeter na sekundo, niso brez posle¬
dic: v enem dnevu znese to okrog 1 km, kar
lahko pomeni ohladitev za okrog 10°C, kar ni
malo in očitno terja obrazložitev: Ker zračni
pritisk z višino pada, se zrak ob dviganju in s
tem prihajanju v območje manjšega pritiska širi
ter s tem opravlja delo. Za delo je vedno potreb¬
na energija, ta se tu jemlje samemu zraku kot
toplota, pozna pa se na njegovi temperaturi. Ta
se zato delu zraka pri dvigu za vsak ktldmeter

navzgor

1 km

1 km

navzdol

2.9 Ohlajevanje zraka ob dviganju in ogrevanje ob
spuščanju

zniža za 10°C (če je zrak z vlago nasičen pa
nekaj manj - a o tem pozneje). Vsako dviganje
zraka pomeni torej njegovo izdatno ohlajevanje,
nasprotno pa se ob spuščanju zrak enako izdat¬
no ogreva - slika 2.9. Čisto pri tleh nad ravninami
in morji tega ni čutiti, saj zrak v tla ne more in
tudi iz njih ne izdatno izhajati. Zato so ta dogaja¬
nja značilna za t. i. prosto atmosfero - vsaj nekaj
sto metrov nad vodoravnimi tlemi; ob pobočjih
pa so tudi opazna.

Še eno naravno zakonitost si je vredno v tej
zvezi ogledati, nanaša pa se na vlažnost v
zraku. Zrak v naravi ni nikoli povsem suh in
vsebuje v povprečju okrog 1 % (največ do 4%)
vode, predvsem v obliki nevidne vodne pare.
Pomembno je, da je lahko vsebuje v obliki
nevidne pare pri visokih temperaturah več, pri
nizkih pa manj. Vodne pare je v zraku npr. pri
14°C največ 12g v kubičnem metru, pri 10°C
pod ničlo pa samo še dobra 2g/m 3 .Ta zgornja
meja je nasičena gostota vodne pare v zraku, in
če je dosežena, je zrak nasičen - slika 2.11. Če
se torej zrak s 14°C in relativno vlago 50% (ko
je glede na zgoraj povedano le do polovice,
nasičen in ima 6 g/m 3  vodne pare) ohladi na
-10°C, se mora 4 g/m 3  odvečne vodne pare

20

2.10 Nasičena gostota vodne pare v odvisnosti od
temperature

izločiti. Navadno se izloči v obliki drobnih vodnih
kapljic, ki tvorijo oblake ali meglo.

Združimo zdaj spoznanja o dviganju in ohlajanju
zraka in o ohlajevanju in izločanju vodne pare
oz. kapljic - pa preprosto sledi, da nastajajo
oblaki tam, kjer se zrak dviga, in izginjajo (izhla¬
pijo) tam, kjer se zrak spušča. To je za poobla-
čitev in razjasnitev neba bolj pomembno, kot
gibanje oblakov z vetrovi, ki naj bi oblake prignali
ali odpeljali proč.

Prej smo ugotovili, da se zlasti topel in vlažen
zrak ob polarni fronti dviga zaradi stekanja in
narivanja na hladnejšega. Ni čudno torej, da je
ob polarni fronti, zlasti tam, kjer je ta izrazita in
je dviganje izdatno, oblačno in pogosto tudi
dežuje ali sneži.

Polarna fronta je torej vzrok in posledica splošnih
zahodnih zračnih tokov v zmernih širinah, ki v
obliki valovitega obroča obdajajo zemeljsko pol¬
oblo, in tudi ustvarja obsežne oblačne sisteme.
Na satelitskih slikah najdemo lego teh tokov
predvsem po oblačnih pasovih prosojnih visokih
oblakov (cirrusov) ali po izrazitejših oblačnih
sistemih, ki so prekinjeni tam, kjer je polarna
fronta neizrazita - slika 2.11. Kjer pa je polarna

2.11 Satelitska slika oblakov ob polarni fronti

fronta izrazita, so oblačni pasovi ne le široki in
debeli, ampak tudi oblikovani v obsežne spirala-
ste vrtince tipičnega premera 1000 do 2000 km.
Ti se pojavljajo kot »manjše motnje« na ultradol-
gih - okrog 6000 km dolgih valovih splošnih
zahodnih tokov nad polarno fronto.

Poleti poteka v povprečju polarna fronta prek
severne Evrope, ker je tudi južna in srednja
Evropa ogreta in topla in zrak nad njo. Pozimi
se zračne mase ohladijo bolj daleč proti jugu,
hladnega polarnega zraka je več in polarna
fronta poteka pozimi južneje - pogosto čez naše
kraje in Sredozemsko morje - slika 2.12. Poleti
pa je pomaknjena bolj proti severu in poteka čez
severno Evropo, tako da nas polarni zrak, ki se
na poti že delno ogreje, doseže redkeje. Zadnji
spomladanski prodori še zelo hladnega zraka, ki
nas dosežejo navadno sredi maja, so znani kot
»ledni možje«, ki pa se seveda ne držijo točnega
datuma.

21


2.12 Prevladujoča lega polarne fronte pozimi in poleti

22

3. CIKLONI

Cikloni so veliki vodoravni vrtinci v atmosferi z
najnižjim zračnim pritiskom v sredini. Imajo zato
bolj ali manj krožno polje izobar ali plastnic
pritiskovih ploskev ter bolj ali manj navpično os
vrtenja. Najprej si bomo ogledali ciklone zmernih
širin, kakršni so naši, in na koncu posebne
tropske ciklone.

Podobno, kot pri obroču planetarnega zahodnika
(1. poglavje), dobivajo v krožnem polju zračnega
pritiska zračni delci pospešek v smeri poti središ¬
ču, kjer je pritisk najnižji. Toda brž ko se prične
zrak gibati, ga zaradi vrtenja Zemlje zanaša v
desno toliko časa, da prične zrak krožiti okrog
središča nizkega pritiska v smeri, ki je nasprotna

gibanju urinih kazalcev - pravimo v ciklonalni
smeri - slika 3.1a. Tako nastane velik vrtinec,
največkrat premera med 1000 in 2000 km. V
višine pa sega le redko več kot nekaj kilometrov,
ker je pač atmosfera, kot smo že rekli, močno
sploščena. Zato tudi rišemo vse slike v njej
močno povišane. Vsa vremenska dogajanja po¬
tekajo namreč le v spodnjih 10-15 km višine, kar
je glede na vodoravne razdalje nekaj 10 000
kilometrov malo.

Ker zračni pritisk z višino pada, so izobar
ploskve v sredini, kjer je pritisk najnižji, tudi
najnižje nad tlemi (izobare ali plastnice oz. izc^
hipse imajo majhne vrednosti), kar se lepo vidi

3.1 Tloris in presek polja izobar in vetrov v ciklonu

I I i I

presek

23

na navpičnem preseku ciklona - spodnji del
slike 3.1 b. Vetrovi pa tudi tu pihajo tako, da je,
če gledamo z njimi, zračni pritisk nižji oz. so nižje
vrednosti plastnic na levi strani. To pa tudi
pomeni, da kaže slika preseka, da piha veter na
levi strani proti nam, na desni pa od nas (v papir).
Rekli smo že, da so ploskve pritiska ali izobarne
ploskve po višini bolj stisnjene v hladnem zraku--p
(npr. pri polu) in po višini bolj razmaknjene vj_
toplejšem (npr. nad ekvatorjem); s čemer smo
razložili planetarni nagib pritiskovih ploskev in
planetarno zahodno gibanje zraka od zahoda
proti vzhodu. Tudi v relativno manjšem ciklonu
je glede nagiba podobno. Če je v sredini ciklona
bolj hladen zrak, je v višinah ciklon izrazitejši
(nagib pritiskovih ploskev bolj strm in vetrovi so
zgoraj močnejši - slika 3.2a); v sredini toplejši
ciklon pa v višine slabi oz. ga višje zgoraj ni več
- slika 3.2b. Zato najdemo v atmosferi velike,
visoko segajoče in močne ciklone, pa tudi plitve
in relativno šibke.

Zelo pogosto pa je tako, da je v zahodnem delu
ciklona, kjer prevladujejo severni vetrovi in dova¬
jajo hladnejši zrak, hladneje, v vzhodnem delu
pa topleje. V skladu s tem, da so v toplejšem
zraku pritiskove ploskve bolj razmaknjene, pada
višina pritiskovih ploskev proti zahodu - slika
3.3. Pri tem os ciklona ni več navpična, ampak
je nagnjena proti zahodu. S tem je središče
ciklona v višinah bolj zahodno in nad središčem
ciklona pri tleh pihajo v višinah jugozahodni
vetrovi, kar se večinoma res dogaja. Pri tleh je
tako ciklon značilen po krožnem, zaključenem
polju izobar, v višinah pa je manj izrazit in se
navadno prelije v dolino pritiskovega polja -

3.2 Lege ploskev pritiska v hladnem in v toplem
ciklonu

slika 3.4. Zato leži navadno središče ciklona pri
tleh res na vzhodni strani višinske doline, kot
smo rekli že v 2. poglavju.

Kako pa nastane tak velik vodoraven vrtinec
zmernih širin? Za razlago imamo dve teoriji, ki
se dejansko dopolnjujeta. Prva slonj ja motnji v
polarni fronti, ki jo že poznarfio, druga pa je
valovna in jo bomo pozneje le nakazali.

Ob polarni fronti, ki deli planetarne hladne polar¬
ne zračne mase od toplih tropskih in ob kateri
so vetrovi v hladnem zraku bolj vzhodni, v
toplem pa zahodni - slika 3.5a (zakaj, smo
spoznali v prejšnjem poglavju) - nastane motnja.
V tej motnji zarine zgoraj desno toplejši zrak
proti severu, hladnejši pa proti jugu. Toplejši
zrak je redkejši oz. lažji in povzroči pod seboj
padec zračnega pritiska. Proti nižjemu pritisku
hoče steči zrak, vendar ga vrtenje Zemlje zana¬
ša, in že dobimo opisano ciklonalno kroženje
zraka in zametek novega ciklona - slika 3.5b.
Pogosto se proces nadaljuje, vrtinec postaja vse
močnejši in polarna fronta se v njegovem središ¬
ču zlomi. Ob zahodnem delu zlomljene fronte
priteka proti jugu hladnejši zrak in tvori na čelu
hladno fronto; ob vzhodnem delu pa se topli zrak
nariva na hladnejšega in tvori toplo fronto. Tako
zdaj imenujemo posamezne dele prvotne polar¬
ne fronte - slika 3.5c.

Hladna fronta napreduje hitreje od tople in ciklon
se krepi vse dotlej, dokler hladna fronta tople ne
ujame. Tedaj hladen zrak od severozahoda ali
zahoda doseže tistega, ki je bil že od začetka
na vzhodni strani pred toplo fronto. Topli zrak je

3.3 Pritiskove ploskve v temperaturno nesimetrič¬
nem ciklonu in lega osi ciklona

s tem odrinjen v višine (pri tleh ga ni več), ciklon
prične odmirati in končno odmre - slika 3.5d. -
Zakaj? - Za krožno gibanje velikega vrtinca je
namreč tudi potrebna energija. To energijo giba¬
nja ali kinetično energijo ustvarja hladen zrak, ki
se vriva pod toplega in s tem pretvarja svojo
potencialno energijo v kinetično. Ko toplega zra¬
ka pri tleh ni več, pretvarjanja ni in vrtinec slabi.
Velik del energije vetrov se zlasti pri tleh namreč
porablja s trenjem.

Trenje ima v ciklonu še drugo zelo pomembno
vlogo! Trenje je namreč močno pri tleh, kjer se
vetrovi tarejo ob tla, gozdove in hribe; pa tudi

nad morji, kjer ustvarjajo morske valove, trenje
ni zanemarljivo. V višinah pa je trenje sorazmer¬
no majhno, zato pihajo tam vetrovi skoraj krožno
okrog središča ciklona ali pa jih sredobežna sila
celo odklanja navzven. To povzroča rahlo razte-
kanje zraka, manj zraka v središču in s tem
nadalnji padec zračnega pritiska, kar spet pome¬
ni krepitev ciklona in njegovih vetrov v višinah.
Pri tleh trenje vetrove močno zavira in zmanjšuje
njihovo hitrost. Počasnejše vetrove pa vrtenje
Zemlje manj odklanja, zato niso odklonjeni pov¬
sem pravokotno na desno od smeri, kamor jih
sili gradientna sila polja pritiska, ampak se poleg

3 Skice vremena

25

3.5 Razvojne faze ciklona na polarni fronti - klasič¬
na razlaga

kroženja tudi pomalem stekajo proti središču.
Stekanje spodaj zaradi trenja in prej omenjeno
raztekanje zgoraj pa povzročita, da se v ciklonu
zrak počasi dviga - slika 3.6. Pa smo tam! V
prejšnjem poglavju smo ugotovili in prikazali, da
dviganje zraka navadno slej ko prej povzroči
nastanek oblakov in morda tudi padavin. Tako
smo spoznali, zakaj je v ciklonu (v področju
nizkega zračnega pritiska) navadno vetrovno in
slabo vreme. Najbolj slabo vreme je okrog sre¬
dišča ciklona in ob frontah, kjer se zrak najbolj
izdatno dviga. Satelitske slike nam to potrjujejo
in kažejo špiralno vrtinčno gibanje oz. razmesti¬
tev oblakov - slika 3.7.

Satelitske slike oblakov nad obsežnimi območji
zemeljske površine nam tako pomagajo natan-

3.6 Stekanje in dviganje zraka v ciklonu

čneje določati razvojne stopnje in gibanja posa¬
meznih sistemov. Posebno pomembni so zamet¬
ki novih ciklonov, ki lahko povzročijo nepričako¬
vana poslabšanja vremena. Zametki ciklonov se
kažejo na satelitskih slikah kot »manjši« oblačni
sistem dolžine nekaj sto kilometrov v obliki ločila
vejice - slika 3.8, ki se širi, veča in debeli ob
polarni fronti.

V skladu s poljem frontogeneze - stekanja zraka
pretežno od severa in juga in raztekanja v
vzporedniških smereh - slika 2.7, se polarna

3.7 Satelitska slika ciklonske oblačnosti

26

fronta najbolj krepi ob hladni fronti na jugozahod¬
ni strani ciklona. Tam pogosto nastane nova
motnja, ki se razvije v nov ciklon, in tako ima
lahko »zlodeRjvg č mladih -  ko en ciklon odmre
nastane zapored cela vrsta novih. Vsi ti potujejo
od zahoda ali jugozahoda proti vzhodu ali seve¬
rovzhodu v skladu s splošnimi (jugo)zahodnimi
vetrovi in velikimi valovi v planetarnem zahod¬
nem gibanju zraka, ki je najmočnejše na višinah
zgornje troposfere - okrog 9 km nad morjem.

V skladu s tem in s prevladujočo lego polarne
fronte, poteka večina ciklonskih poti prek sever¬
ne Evrope (torej severno od nas) in na nas
vplivajo večinoma le jugozahodni deli hladnih
front - slika 3.9. Včasih - zlasti pozimi - pa
potujejo cikloni tudi južneje prek Španije in Sre¬
dozemlja - slika 3.9, ali pa tam nastanejo in
gredo tudi prav prek nas proti vzhodu, jugovzho¬
du ali severovzhodu; pač v skladu z višinskimi
tokovi in dogajanji v njih (valovanja, striženja,
raztekanja itd.). Na leto preide Evropo nekaj nad
sto ciklonov.

Druga razlaga nastanka ciklona v zmernih širi¬
nah, ki pa prve ne izključuje, sloni na ugotovitvah
razvoja značilnih valov. Primerna kombinacija
vetrovnega striženja in teperaturnih razporeditev
ob polarni fronti ustvarja take vodoravne valove,
ki kar naprej naraščajo in se »zlomijo« ter s tem
preidejo v ciklone. V naravnih razmerah je to
najbolj verjetno za valove valovnih dolžin okrog
2000 km, zato imajo tudi cikloni zmernih širin
največkrat prav tako velik ali malo manjši pre¬
mer.

V tropskih predelih ni polarne fronte, ker ni tako
različnih zračnih mas. Tam nastajajo posebni
tropski cikloni - imenovani v Ameriki jiurricanj  in
v Aziji tajfuni. Tropski cikloni so manjši, kot
cikloni zTnemih širin (premera nekaj sto kilome¬
trov) in nimajo front. Lahko pa imajo zelo močne
vetrove, ki lahko presežejo pri tleh 200 km/h.
Zato povzročajo močno narivanje morske vode
na obalo in povzročajo tudi strahotne nalive, ker
je v morskem tropskem zraku veliko vlage. To
so pogosto veliki uničujoči vrtinci, ki imajo v
sredini jasno »oko« premera 10 do 20 km in
nastajajo blizu ekvatorja - slika 3.10. Tropski
cikloni potujejo v nasprotni smeri, kot cikloni

3.8 Oblak »vejica« na satelitski sliki /

3 *

27

zmernih širin. V skladu s planetarnimi vzhodnimi
vetrovi, ki pihajo v višinah nad ekvatorialnimi
območji (poglavje 1), potujejo tropski cikloni pre¬
težno od vzhoda proti zahodu - npr. od zahodne
Afrike prek Atlantika nad Karibske otoke srednje
Amerike, kjer z močnimi vetrovi, valovi in nalivi
uničujejo obale, hiše, ladje in življenja. Pri nas
jih seveda ni.

Ne smemo pa tropskih ciklonov oz. tajfunov
zamenjevati s tornadi. Tornadi so glede na tajfu¬
ne oz. hurricane prav majhni, saj imajo največ¬
krat premer med 0,1 in 1 km. To so lijakasti
vrtinci, ki se spustijo navzdol iz nevihtnega obla¬
ka in jim nad morjem pravijo trombe - slika 3.11.

3.11 Tornado

3.1 Ob Satelitska slika hurricana

Tudi v tornadih imajo vetrovi rušilno moč, a je
območje, ki ga prizadenejo, navadno le nekaj
sto metrov širok in nekaj kilometrov dolg pas.
Tornadi se izjemoma pojavljajo tudi pri nas,
čeprav ne z veliko močjo. Pogosti in bolj uniču¬
joči pa so v nekaterih predelih Amerike, saj jih
nastane v vzhodnih predelih ZDA čez 40 na leto.
Cikloni zmernih širin, kot so naši, so navadno
bolj mirni in počasni. Premikajo se s hitrostmi
nekaj deset km/h, vetrovi v njih pa pri tleh tudi
redko presežejo hitrosti 12 m/s (ca. 40 km/h);
razen ob nevihtah ob hladni fronti ali v burji, ki
pogosto piha po prihodu fronte.

28

4. TOPLA IN HLADNA FRONTA

-fe/k£=7

Nastanek ciklona^Tia polarni fronti v spodnjih /
nekaj kilometrih atmosfere z zaključenim krože¬
njem zraka okrog središča nizkega pritiska v ~
..nasprotni smeri urinih kazalcev (poglavje 3) fron- p
to zlomi in na vsaki strani zloma precej spremeni.
Kot je navadno na kartah - gledano proti severu,
je na desni ali vzhodni strani topla fronta (ozna¬
čena s polkrogi), na levi ali zahodni strani pa
hladna fronta (označena s trikotniki) - slika 4.1 a.
Ime fronte tudi pove, kakšen zrak priteka za
vsako od njih pri tleh: za toplo topel in za hladno
hladen zrak. Ob obeh frontah so sicer bolj ali
manj krožne izobare (črte enakega zračnega
pritiska, ki je v središču polja tu najnižji) zlomlje¬
ne tako, da leži vsaka fronta v manjši dolinici -
. izboklini nizkih vrednosti. Če si spet v skladu z
odklonom vetrov zaradi vrtenja Zemlje in vpliva

trenja pri tleh zamislimo, da pihajo vetrovi tu
malo poprek na izobare - slika 4.1 a, vidimo, da
ob frontah veter nenadno spremeni smer. To pa
omogoča stekanje in dviganje zraka ter vetrovna
striženja, ki preprečujejo, da bi se hladen zrak
vodoravno ulegel pod toplega. Zato obe frontalni
površini (ali kratko fronti) z dokaj stalnim nagi¬
bom in skupaj s ciklonom potujeta prek raznih
območij proti vzhodu in se približujeta ena drugi.
Zaradi burnega vrivanja hladnega zraka pod
toplega na hladni fronti, napreduje hladna fronta
hitreje kot topla, kjer mora redkejši topli zrak
odrivati hladnega. Zato se v razvoju ciklona
(poglavje 3) tako imenovani topli sektor ciklona
med obema frontama oži. Ko hladna fronta
ujame toplo, je povsod pri tleh le še hladen zrak,
ker je topli izrinjen v višine. To si spet lahko

4.1 Ciklon s toplo in hladno fronto v tlorisu (a) in v preseku (b)

29

predstavljamo na navpičnem preseku lepo razvi¬
tega ciklona - slika 4.1 b, kot da bi gledali
vzporedno s tlemi proti severu.

V polno razvitem ciklonu je med obema frontama
topel zrak do tal, v višinah pa se širi nad
nagnjenima frontalnima površinama naprej in
nazaj oz. proti vzhodu in proti zahodu, se pravi,
nad nagnjeno mejo s hladnejšim zrakom, ki je
gostejši. Zaradi stekanja in narivanja toplega
zraka nad hladnega na topli fronti, se topli zrak
dviga in ohlaja in nastajajo oblaki/Ti so najtanjši
zgoraj daleč pred prizemno fronto oz. presečnico
frontalne površine s tlemi in so v smeri proti njej,
to je proti zahodu, vse bolj debeli. Ker se ves
sistem giblje od zahoda proti vzhodu čez posa¬
mezna območja, opaža nekdo, ki je na mestu,
da se oblaki nad njim s časom vse bolj debelijo.'.
Pustimo za nekaj časa fronte in si poglejmo
oblake, da bomo fronte laže predstavili in primer¬
jali. Oblaki so zelo različnih oblik, debelin in vrst.

V naravi se prelivajo in nastopajo v raznih
kombinacijah. Da dobimo nekakšen pregled
glavnih značilnosti, pa jih v grobem razdelimo v
štiri skupine in deset rodov-slika 4.2. V skupino
visokih oblakov, ki se pojavljajo na višinah med
6 in 10 km, štejemo tri rodove cirrusov, ki sesto-
jijo iz ledenih kristalčkov: cirrusi so kot prosojna
belkasta vlakna ali smučke (Ci), kot zelo drobne
ovčice (cirrocumulus - Cc) ali pa kot prosojne
koprene (cirrostratus - Cs), ki jih pogosto še
opazili ne bi, če se ne bi na njih risal krog okrog
sonca ali lune, t. i. halo.

Med srednjevisoke plastovite oblake (na višinah
med 2 in 6 km) uvrščamo svetlosive oblačne
plasti (altostratus - As), in ovčice ter lečaste
oblake (altocumulus - Ac); med srednjevisoke
oblake pa spada tudi padavinski oblak nimbo-
stratus (Ns), ki je sivina, iz katere sneži ali
dežuje. Nizki oblaki brez padavin (na višinah
med 0,1 in 2 km) so ali plasti z opaznimi temnej¬
šimi in svetlejšimi deli - stratocumulus (Sc) ali
pa brezoblična sivina (stratus - St), ki ji pravimo
tudi dvignjena megla, saj včasih res nastane
tako, da se megla od tal dvigne višje.

Zlasti poleti se pogosto pojavljajo bolj ali manj
visoko kipeči kopasti oblaki, ki jim pravimo tudi

oblaki vertikalnega razvoja. Sem spada rod cu-
mulusov (Cu), ki so včasih ploščati in majhni,
včasih pa kipijo visoko v nebo in se neredko
razvijejo v nevihtne oblake (rod cumulonimbus
- Cb). Ti nastajajo navadno tudi na hladnih
frontah in kažejo na veliko labilnost atmosfere,
ki omogoča močne navpične tokove in mešanja.

Vrnimo se nazaj k našemu navpičnemu preseku
tople fronte, kjer se topel zrak nariva na hladne¬
ga, se ohlaja in ustvarja oblake. Daleč - več sto
kilometrov pred fronto na tleh - se v višinah
pojavijo cirrusi, ki se vse bolj debelijo, prehajajo
v srednje in nizke oblake, pojavijo pa se tudi
padavine. Primerjava s sliko v tlorisu na karti
4.1 a nam potrdi, da se pas padavin razteza
vzdolž tople fronte, in sicer pred njo oz. na njeni
vzhodni strani.

Nagib mejne površine med toplim in hladnim
zrakom je na topli fronti zelo majhen: komaj 1 km
dviga na 300 km vodoravne razdalje. Na preseku
bi to ustrezalo 1 mm na 30 cm, kar pa je premalo,
da bi se sploh kaj videlo, zato smo risali obe
fronti veliko bolj strmi, kot sta zares. Vsekakor
tako majhnega nagiba v naravi ne opazimo in
se nam zdijo oblačne plasti vodoravne.

Hladna fronta, ki na zahodni strani ciklona »ome¬
juje« topel zrak in dovaja hladnega, je v povpreč¬
ju trikrat bolj strma, kot topla, ima torej negib 1
proti 100, kar je še vedno zelo položno. Vendar
pa ustvarja stekanje zraka in izdatno vrivanje
hladnega zraka pod toplega in odrivanje toplega
v višine, živahnejše procese. Poveča se tudi
labilnost toplega zraka in zato se na hladni fronti
navadno razvijajo nevihtni oblaki, tako, da se
hladna fronta največkrat kaže kot pas ploh in
neviht. Pas padavin je ožji (čeprav okrog 200 km
širok) in se razteza tisoč in več kilometrov vzdolž
hladne fronte ter leži predvsem za njo - kot sledi
iz primerjave tlorisa in preseka na sliki 4.1 in 4.3.

Širok pas oblačnosti tople fronte je spojen z
oblačnostjo, ki jo povzroča splošno dviganje
zraka v ciklonu zaradi stekanja pri tleh. Oblač¬
nost hladne fronte pa se na satelitskih slikah -
slika 4.4 - kaže kot dolg bel rep, ki spiralasto
izhaja iz ciklonske oblačnosti in se širi proti
jugozahodu. V splošnem so spiralasti oblačni

30

4.3 Tridimenzionalna slika tople in hladne fronte

31

/L- r 17  ^(]U

4.4 Satelitska slika oblačnih sistemov ob frontah z
vrisanimi frontami

sistemi v območju ciklona izbočeni desno nav¬
zven, ker so vetrovi med središčem in obrobjem
najmočnejši - ker je tam največji nagib pritisko-
vih ploskev - primerjaj sliko 3.1.

V skladu s počasnejšim dviganjem toplega zraka
ob topli fronti so tudi padavine ob njej navadno
enakomernejše, trajnejše in se pogosto pričnejo
in končajo s pršenjem. Njihova količina pa je
odvisna predvsem od vlažnosti toplega zraka in
hitrosti dviganja. Zlasti zadnje je zelo težko
predvideti, zato je tudi napoved količine padavin
dokaj nezanesljiva oz. problematična. Še teže je
to pri hladni fronti, kjer so plohe in nevihte v
omenjenem pasu dokaj slučajno porazdeljene in
izdatne.

Pri padavinah, kot smo pravkar opazili, tudi
ločimo razne oblike, načine nastanka, jakosti
ipd. Pršenje, dež in sneženje so vsem poznane
oblike, babje pšeno so drobne, belkaste, nepro¬
zorne kroglice. Podobna je sodra, ki ima ledeno
oblogo in odskakuje od tal ter je vmesna oblika
med babjim pšenom in točo, ki jo tudi poznamo.
Povprečna jakost ali intenziteta padavin je pri
toplih frontah okrog 3 mm/h, ob hladnih pa zelo
niha in doseže tudi več deset mm/h, kar pa
navadno ne traja celo uro; preneha in spet pride
nova ploha.

Kako pa sploh nastanejo padavine? Mnogi misli¬
jo, da je to kar nadaljevanje nastanka oblakov,
kar pa ni res. To vidimo že po tem, da pogosto
obsežni temni oblaki sploh ne dajo padavin,
drugič (značilno za april) pa se že iz malo večje
»krpe« na nebu ulije ploha.

Večina padavin nastane nad nami tudi poleti kot
sneg, saj so temperature 3 ali 4 km visoko
navadno že pod 0°C. V visokih planinah, kjer je
hladneje, sneg tudi pade in celo poleti obleži, do
nižin pa se stali in pade kot dež. Oblačne in
meglene kapljice so namreč tako majhne, da jih
je treba okrog milijon za eno dežno kapljo. Zato
dobimo s slučajnimi trki kapljic kvečjemu šibko
pršenje, nastanek dežja in ploh pa terja posebne
.pCazmere in procese.

' Pomemben dogodek za nastanek večine pada¬
vin nad nami je, ko zaidejo drobni ledeni kristal¬
čki (npr. iz cirrusnih oblakov) med podhlajene
vodne kapljice nižje ležečih oblakov. Podhlajene
pomeni, da imajo kapljice temperaturo pod 0°C.
j  Tega pri vodrvjoncu ni, ker voda prej zmrzne.

Drobne vodne kapljice, ki lebdijo v zraku, pa se
; lahko ohladijo skoraj do 40 °C pod ničlo. Zaradi
naravnih lastnosti vode, je nasičen parni pritisk
nad ledenimi kristalčki malo nižji, kot nad podhla¬
jenimi kapljicami. Zato teče vodna para od pod¬
hlajenih kapljic h kristalčkom. Kapljice morajo
izgubo nadomestiti z izhlapevanjem in se manj¬
šajo, na kristalčkih pa se para nabira (sublimira)
in se debelijo na račun kapljic - slika 4.5. Ta
proces je tako učinkovit, da nastanejo v manj kot
četrt ure velike snežinke, ki padejo na tla kot
sneg, sodra ali babje pšeno; če se stalijo pa kot
dež.

32

4.5 Debelenje kristalčkov na račun kapljic v oblaku

Ob topli fronti posipavajo zgornji oblaki spodnje
z ledenimi kristalčki in povzročajo dokaj enako¬
merne padavine. Ob hladni fronti pa se zaradi
izdatnega dviganja toplega in vlažnega zraka
tudi stabilnost tega zraka zmanjša. V nebo zaki¬
pijo nevihtni oblaki, ik i na višinah okrog 8 km (kjer
padejo temperature zagotovo pod -40°C)
zmrznejo.; in navpični tokovi zanesejo kristalčke^
med podhlajene kapljice ter s tem sprožijo opi¬
san proces nastanka padavin. Padavine so ob
hladni fronti predvsem v obliki ploh in nalivov
oziroma neviht, če se zraven še bliska in grmi.
Vrnimo se k sliki 4.1 b. Če premikamo konico
svinčnika po talni črti preseka ciklona s frontama
od vzhoda proti zahodu, je tako, kot če bi se
sistem čez nekoga gibal v nasprotni smeri - od
zahoda proti vzhodu, kot se navadno res. Ko
gremo s konico proti ciklonu ali vsaj proti njego¬
vemu južnemu delu (zares gre on proti nam),
zračni pritisk pada. To v splošnem štejemo med
znake poslabšanja vremena in je očitno večino¬
ma tudi res. V toplem sektorju ciklona - med
obema frontama - je pritisk nizek in se s časom
le malo spreminja, ker se sistem premika približ¬
no vzdolž izobar. Za hladno fronto pa je polje
tako, da odmikanje ciklona daje porast pritiska,
ki je povezan tudi z dotekanjem hladnejšega in
težjega zraka, ki daje večji pritisk. Zračni pritisk
se skratka za hladno fronto dokaj naglo dviga in
kaže, da-je najhujše že mimo in da se bo vreme,
če ne bo kaj posebnega, v kratkem izboljšalo. V
skladu s sliko 4.1 a se ob prehodu hladne fronte

veter iz toplega zahodnika sprevrže v hladnejši
severozahodnik in navadno se kmalu zjasni, saj
so nas frontalne motnje s ciklonom prešle. Vča¬
sih pa se zadeva nad Alpami zaplete - pozneje
bomo pogledali, kako in zakaj - in slabo vreme
lahko vztraja še dan, dva ali več. .

V okrepljenih vetrovih na celotnem območju
ciklona  in deloma še v hladnem zraku za njim
se mora v razgibanem reliefu zrak pretakati čez
gorske grebene. Na privetrni strani grebenov,
kjer se zrak dviga in ohlaja, nastajajo oblaki in
v zelo vlažnem zraku padajo iz njih tudi pa¬
davine (t. i. orografske padavine). Z njimi preta¬
kajoči se zrak izgubi precej vlage, in ko se na
zavetrni strani spusti v nižine in se pri tem
ogreva, postane topel in suh in mu pravimo fen
- slika 4.6.

4.6 Orografske padavine in fen

Pri južnih vetrovih so take padavine predvsem
na južni strani gorskih pregrad, čeprav nekaj
padavin zanese veter tudi čez. Zato je npr. v
območju Snežnika, Trnovskega gozda, Bohinj¬
skih grebenov, Julijcev, Kamniških Alp in Kara¬
vank precej padavin (letno čez 3000 mm), bolj
vzhodno pa vse manj (v Prekmurju le še okrog
800 mm).

Če pa pogledamo Alpe kot celoten masiv, je ob
južnih vetrovih na vsej njihovi južni strani pretež¬
no oblačno s padavinami, na severni strani Alp
(na Tirolskem) pa piha značilen fen - slika 4.7.
Tam torej piha fen pred poslabšanjem vremena
in mu po krivem pripisujejo glavobole, revmatič¬
ne bolečine, razdražljivost i.p., ker se pač pojav¬
lja hkrati z njimi.

33

34

Tudi zračni pritisk, ki tedaj pada zaradi bližajoče¬
ga se ciklona, tega ni kriv, saj so zaradi vremen¬
skih sprememb, spremembe zračnega pritiska
zelo počasne - komaj nekaj desetink miiibara na
uro. Če se peljemo z dvigalom ali žičnico, doživ¬
ljamo nekajstokrat močnejše spremembe zrač¬
nega pritiska pa ob tem nikogar ne boli glava.
Vpliv vremenskih sprememb na počutje ljudi
torej ne gre prek zračnega pritiska in fena.
Glavni vpliv vremena na ljudi pripisujemo _zelo
dolgim elektromagnetnim valovom, ki nastajajo
v ciklonih in frontah ter vplivajo na naš živčni
sistem. Zato nekatere ljudi poleg glavobola, trga¬
nja v sklepih ipd., bolijo tudi amputirani udi, ki
jih sploh nimajo več.

Ko začnejo za hladno fronto pihati severni vetro¬
vi, je vreme ob Alpah obrnjeno: na privetrni
severni strani Alp, kjer se mora zdaj zrak dvigati,
da se prelije na južno stran, so oblaki in padavi¬

ne; na naši južni strani pa se spušča in delno
ogreje in nebo se navadno kmalu zjasni. Mrzel
zrak, ki priteka od severa, pa kljub delnemu
ogrevanju zaradi spuščanja še ostane hladen,
zato severni fen ni tako topel in izrazit in nastaja
ob odmikanju ciklona in front. Zato izkušenj ob
fenu (in marsikaterih drugih opažanj v zvezi z
vremenom) ne smemo prenašati brez skrbnega
premisleka iz enega območja v drugega.

Bolj izrazit je tak severni fen pri pretoku zraka
čez obmorske grebene, posebno če je na primor¬
ski strani še toplejši zrak. Tak »severni fen« ima
svoje posebne značilnosti in mu pravimo burja.
Spuščanje zraka na primorsko stran pa ozračje
osuši in oblaki izhlapijo, s čemer učinki fronte
izginejo. Zato je poleti ob prihodu hladne fronte
»v notranjosti« Jugoslavije oblačno s padavinami
in nevihtami, čez obalo in na otoke pa poslabša¬
nja ne sežejo in tam vztraja lepo vreme, tako da

35

včasih celo poletje ne pade več kot nekaj kapelj
dežja.

Burja se pojavi torej za primorskimi grebeni po
prehodu hladne fronte, ki dovede v deželo hla¬
den zrak. Najmočnejša je tedaj, ko je nad primor¬
sko stranjo oz. Jadranom še topel zrak - slika
4.8. Na zgornji meji pritekajočega hladnega zra¬
ka nastajajo razni valovi in hladen zrak se v
sunkih preliva čez grebene - slika 4.9. Trenje
ob neravna tla ustvarja še dodatne vrtince ter je
zato burja hladen, suh in izrazito sunkovit veter.

4.9 Presek burje

Hitrosti vetra v sunkih nekajkrat presegajo pov¬
prečne hitrosti, ki tudi niso majhne. Ker pa upor
teles v toku raste s kvadratom hitrosti, ni čudno,
da lahko nenaden sunek burje s hitrostjo nad
30 m/s (čez 100 km/h) prekucne prikolico, tovor¬
njak ali ladjo.

Pri topli fronti, kot vemo, leži že od prej hladen
zrak pod toplim, ki se dviga in daje padavine.
Zato so navadno tla (in vse kar je na njih) hladna
- slika 4.10. Če je toliko mrzlo, da so temperatu¬
re znatno pod 0°C, dež na tleh zmrzuje in
nastane poledica, ki je posebno nevarna za
cestni promet. Če pa se ledena obloga nabira
tudi na drevju, na žicah ipd., nastane požled, ki
lomi drevje, trga žice, podira daljnovode in pov¬
zroča s tem veliko škodo. Pri temperaturah nad
ničlo pa se v opisanih pogojih največkrat ob
pršenju pojavlja zoprno vlažna megla. Relativno
tople padavinske kaplje iz toplega zraka zgoraj
izhlapevajo, vendar spodnji hladnejši zrak te
vodne pare ne more sprejeti v tej obliki, ker je
že nasičen. Iz padajočih dežnih kapelj izhlapela
vodna para se kondenzira v drobcene kapljice,

4.10 Padavine s poledico ob topli fronti

ki tvorijo meglo. Taka frontalna megla je značilna
za vlažne in oblačne, a ne prehladne zimske dni
z dežjem ali pršenjem. V njih je torej res zoprno
slabo vreme, kot je v skladu z dogajanji v ciklonu
in ob frontah v kotlinskih jezerih hladnega zraka
pozimi. Večina megle v naših kotlinah pa nasta¬
ne na drugačen način, a o tem pozneje.

36

Heliograf - trajanje osončenja

Evaporimeter - izhlapevanje

i nmmnn

7.10 Obalna vetrova: kopni in morski veter

7.5 Valovni oblaki nad hribi

7.9 Oblika drevesa v krajih z burjo

7.11 Dnevni in nočni pobočni veter

• ■

8.4 Megla nad Ljubljanico
8p

8.6 Megla v Idrijski kotlini

8.5 Puhteča megla nad poljem

8.7 Rosa na pajčevini

5 . ANTICIKLONI

Že ime pove, da so anticikloni nekaj nasprotne¬
ga, kot cikloni in to res v mnogih svojih značilno¬
stih. Anticikloni so obsežna področja visokega
zračnega pritiska, manj pravilnih krožnih oblik
kot cikloni. Včasih so le izrazitejši grebeni med
dvema ciklonoma ali sistemoma ciklonov.

Na severni polobli imamo dve bolj ali manj stalni
področji visokega zračnega pritiska. Eno, ki ne
sega visoko v troposfero je okrog pola, drugo pa
je subtropski pas visokega zračnega pritiska, ki
obdaja poloblo na geografskih širinah okrog 30°
- primerjaj poglavje 1. Na južni polobli je podob¬
no - slika 5.1.

Polarno področje visokega zračnega pritiska je
hladno in je deloma posledica gostejšega in
težjega hladnega zraka nad polarnim območjem,
deloma pa tudi višinskega stekanja zraka proti
polu. Pas subtropskega visokega zračnega priti¬
ska pa je topel in je predvsem posledica odklon¬
ske sile zaradi vrtenja Zemlje: zaradi proti polu

90

5.1 Globalna področja zračnega pritiska

nagnjenih pritiskovih ploskev hoče zrak teči od
ekvatorja proti polu, odklonska sila pa ga odkla¬
nja, dokler na okoli 30° geografske širine ne
teče že prav proti vzhodu. Tu se zrak v višinah
zato kopiči in ustvarja pas visokega zračnega
pritiska - slika 5.2.

V zmernih širinah pa nastajajo anticikloni pred¬
vsem zato, ker zrak na vzhodni strani grebenov
ultradolgih valov planetarnega zahodnika hitreje
priteka, kot odteka - slika 5.3. Zrak se tu steka,
kopiči in ustvarja področja^/išjega zračnega pri¬
tiska.

Vsak posamezni anticiklon je tudi približno krož¬
na tvorba in je na karti oz. tlorisu lepo viden v
polju zaključenih izobar z najvišjim zračnim priti¬
skom v sredini - slika 5.4a. V premeru meri
nekaj tisoč kilometrov, v višine pa sega komaj
do 10 km. Je torej tudi močno sploščen in ga
moramo v preseku risati močno previšanega -
slika 5.4b. V preseku pritiskovih ploskev je torej

5.2 Nastanek subtropskega pasu visokega zračne¬
ga pritiska

4 Skice vremena

37

POL

5.3 Nastanek valovnega anticiklona zmernih širin

kot širok hlebec; zračni pritisk pa pada navzgor
in navzven. Padec pritiska navzgor je, kot že
vemo iz poglavja 1, v glavnem uravnotežen s
težo zraka; padec pritiska od središča navzven
pa sili zrak navzven proti nižjemu pritisku v
vodoravni smeri. Res se prične zrak tja gibati,
toda spet se takoj pojavi odklonska sila in ga na
severni polobli odklanja v desno. Zrak začne
zato krožiti okrog središča anticiklona v smeri
urinih kazalcev - slika 5.5 - torej v nasprotni
smeri, kot v ciklonu.

tloris

5.4 Tloris (a) in vertikalni presek (b) anticiklona,
podanega z izobarami

5.5 Razporeditev sil in kroženje zraka v anticiklonu
malo nad tlemi

Ob takem kroženju zato v večjem zgornjem delu
anticiklona ni odtekanja zraka navzven in antici¬
klon lahko vztraja več dni. Če pa se v višinah
stekanje okrepi, nadaljuje in je močnejše od
raztekanja pri tleh, živi anticiklon še dlje in se
krepi.

Spodaj pri tleh pa podobno kot v ciklonu, trenje
zavira gibanje oz. hitrost vetrov. S tem slabi
odklonska sila in veter ne piha čisto krožno

J  t J

presek

5.6 Vetrovi v anticiklonu v višinah in pri tleh (a) ter
gibanja zraka v navpičnem preseku (b)

38

5.7 Vremenska karta s primerom nad Evropo razširjenega Azorskega anticiklona

okrog središča, ampak se tudi pomalem odklanja
v smer proti nižjemu pritisku; to pa je v anticiklo¬
nu navzven, zato se zrak pri tleh spiralasto
razteka - slika 5.6 a. Stekanje in kopičenje zraka
zgoraj in raztekanje spodaj pa zahteva izravnavo
količine zraka. Zato se zrak v anticiklonu počasi
spušča - slika 5.6 b. Spuščanje zraka pa, kot že
vemo, povzroča, da prihaja zrak pod vpliv višjega
pritiska, ki vlada niže. Zrak se pri tem stiska in
ogreva. V ogreti zrak izhlapijo oblačne kapljice
in nebo se zjasni - prav nasprotno kot v ciklonu.
Spuščanje zraka v anticiklonu je glavni vzrok, da j
je ob visokem zračnem pritisku navadno lepo /
vreme. Pod prevladujočima planetarnima paso¬
voma visokega zračnega pritiska v subtropskih
geografskih širinah pa so zato puščave.

Od subtropskega pasu visokega zračnega priti¬
ska se pogosto razširijo in osamosvojijo večji in
ponavljajoči se anticikloni, kot npr. Azorski nad

vzhodnim Atlantikom in Kalifornijski nad vzhod¬
nim Pacifikom. K nam nad srednjo in južno
Evropo prinaša več dni trajajoče lepo in toplo
vreme navadno prav razširitev Azorskega antici¬
klona, ki se nad Evropo pogosto osamosvoji -
slika 5.7. V višinah nad nami je tedaj greben
dolgih planetarnih valov v planetarnih zahodnih
zračnih tokovih zmernih širin. Če omenjeni val
uplahne ali pa se greben v višinah pomakne
proti vzhodu, anticiklon oslabi. Naši kraji se spet
znajdejo na vzhodnem robu višinske doline. Tu
pa, kot vemo, zaradi raztekanja zraka v višinah,
radi nastajajo cikloni.

Naši topli anticikloni, ki navadno izvirajo od
subtropskega pasu visokega zračnega pritiska,
so namreč v višinah močneje izraženi in se
ujemajo z višinskimi grebeni oz. zajedami tople¬
ga zraka proti severu. Te nam na višinskih
kartah na TV kažejo naši vremenoslovci.

4 *

39

a

5.8 Topli (a) in hladni (b) anticiklon v preseku

/Vnlrz^J^

V skladu s tem, da so pritiskove ploskve po
vertikali bolj razmaknjene v toplem zraku kot v
hladnem, se torej tudi topli anticiklon navzgor
krepi - slika 5.8 a. Obratno velja za hladni
anticiklon, ki navzgor hitro slabi - slika 5.8 b.
Nad hladnim anticiklonom se zato lahko pojavi
celo višinski ciklon z vsemi svojimi značilnostmi
in posledicami: oblaki in padavinami. To so
primeri, ki niso ravno izjemni, da imamo ob
visokem zračnem pritisku pri tleh, oblačno vreme
in celo padavine. To močno zmede tiste, ki imajo
doma barometer in mislijo, da bodo samo z njim
že lahko napovedovali vreme.

Hladni anticikloni so torej predvsem polarni, na¬
vadno pa tudi tisti, ki se razvijejo z razširitvijo
grebena visokega zračnega pritiska od severa
proti jugu. Sem spada znani sibirski anticiklon,
ki se pozimi včasih razširi prav do nas ter z
mrzlimi in suhimi severovzhodnimi vetrovi po¬
vzroča mrzla, a prijetna zimska obdobja, brez
megle in onesnaženja zraka po kotlinah in pogo¬
sto z močno burjo na Primorskem - slika 5.9.
Približno ravnotežje sil, ki odloča o trajnejšem
gibanju zraka v anticiklonu, je tako, da gradientni
sili pomaga sredobežna. Ta pa raste s kvadra¬
tom hitrosti in ne dovoljuje močnih vetrov pri
majhnem radiju kroženja. Zato imajo anticikloni
v širšem področju okrog središča šibka polja

nem preseku so to zato široki hlebci izobarnih
ploskev z večjimi strminami šele proti robovom
oz. na prehodu proti ciklonom - slika 5.4 b.
Afetrevi v anticiklonih so zato v splošnem šibki,
kar ima dobre in slabe posledice, kot bomo še
videli.

Vremenska dogajanja v anticiklonu so torej po¬
vezana s šibkimi vetrovi pri tleh in počasnim
spuščanjem obsežnih zračnih plasti. Že hitrost
spuščanja samo 1 cm/s pomeni v enem dnevu
spust zraka za skoraj 900 m in s tem njegovo
ogretje za 9°C, kar ima navadno za posledico
zjasnitev neba.

Ob tem, ko se zračne plasti spuščajo, pa se ne
samo ogrevajo, ampak tudi stabilizirajo. To po¬
meni, da bolj dušijo navpična gibanja in mešanja
zraka in s tem dušijo ali preprečujejo razvoj
kopastih oblakov in s tem neviht. Večja stabilnost
zračnih plasti po spustu je posledica tega, da so
pritiskove ploskve v višinah, kjer je zrak redkejši,
bolj razmaknjene in se pri spustu zgornji del
spuščajoče se plasti bolj ogreje, kot spodnji.
Zato v spuščeni plasti temperatura manj izdatno
pada z višino ali celo raste - to pa je temperatur¬
na inverzija, za katero že vemo, da je močno
stabilna in preprečuje navpična gibanja zraka.
Raztekanje zraka v spodnjih delih anticiklona je

40

VIŠINA

5.9 Vremenska karta s primerom nad Evropo razširjenega Sibirskega anticiklona

41

5.11 Vertikalna razporeditev temperature v stabilnih (a) in labilnih (b) pogojih z značilnimi oblaki

sicer pogojeno s trenjem ob tla. Toda ker je čisto
pri tleh tok močno oviran, je glavno raztekanje
kak kilometer nad tlemi oz. v razgibanem reliefu
približno v višini grebenov gora - slika 5.10. Na
meji sesedanja je zrak zato ogret, tisti pod njim
pa ne. Tako nastalo inverzijo imenujemo subsi-
denčna inverzija. Ta je glavna zapora vertikalnim
tokovom v troposferi. Zlasti pozimi deli troposfero
v anticiklonu na dva dela: spodaj je hladen in
navadnojjnesnažen zrak, zgoraj pa toplejši in
suh. Z jgoskib vrhov, ki segajo nad subsidenčno
inverzijoTrfse kopljejo v zimskem:soncu, je videti
spodaj temno onesnaženo plast, kadar je tudi
spodaj zrak bolj suh. Kadar pa je vlažen, je videti
megleno morje, ki pokriva večino Slovenije. V
takih primerih ima npr. Kredarica za 10°C višje
temperature kot Ljubljana, čeprav je navadno
prav obratno. Pod subsidenčno inverzijo so lah¬
ko še nižje ležeče inverzije, ki zapirajo posa¬
mezne kotline.

Poleti dovoljuje subsidenčna inverzija vertikalne
tokove in mešanja le do svoje zgornje meje.
Konvektivni kopasti oblaki so pod njo sploščeni,
ne segajo visoko in ne morejo dati ploh ali se
razviti v nevihte. Vreme ob taki inverziji oz. tudi
zaradi nje je v anticiklonu pretežno lepo.
Anticiklon se razraste ali razširi nad neko območ¬
je navadno po prehodu hladne fronte oz. po
njenem odmiku proti vzhodu ali jugovzhodu. S
hladno fronto je pritikel v deželo hladnejši zrak,
navadno nad toplejšo podlago. Od več vzrokov
je odvisno, kaj se bo naprej v atmosferi dogajalo.
Pri tem so predvsem pomembni letni čas, vlaž¬
nost dovedenega zraka in hitrost krepitve antici¬
klona oz. nastajanja subsidenčne inverzije.
Pozimi imamo ob pritoku suhega, polarno konti¬
nentalnega zraka in ob hitri krepitvi anticiklona
suho in mrzlo vreme, kot smo ga že omenili v
zvezi s sibirskim anticiklonom. Tako vreme lahko
nastane tudi po pritoku hladnega in suhega

42

5.12 Satelitska slika južne Evrope ob anticiklonu pozimi nad njo

43

5.13 Satelitska slika Slovenije z meglo v Ljubljanski, Litijski in Idrijski kotlini

zraka od severa ali severozahoda ob razširitvi
polarnega anticiklona od tam. Če pa je za hladno
fronto pritekel hladen in vlažen morsko-polarni
zrak, se ta pozimi pri tleh nadalje ohladi pod
rosišče in kotline se kmalu spremenijo v meglena
jezera. Nad njimi je bolj suh, čeprav ne povsem
čist zrak, in še višje je subsidenčna inverzija -
glej fotografije.

Poleti pa se s hladno fronto priveden hladni zrak
spodaj ogreje. To sproži vertikalna mešanja -
konvekcijo, ki lahko seže visoko skozi troposfero

prav do tropopavze (okrog 10 km visoko). Če je
zrak bolj suh in je sesedanje zraka že kmalu
izdatno, se pojavijo le manjši in posamezni
kopasti oblaki lepega vremena. Če pa je s fronto
privedeni zrak močno vlažen, zlasti spočetka, ko
so stabilizacijski učinki anticiklona še šibki, zaki¬
pijo dopoldne v nebo veliki kopasti oblaki. Ti se
kmalu ali popoldne razvijejo v nevihtne cumulo-
nimbuse - slika 5.11. V šibkem anticiklonu se
nevihte pojavljajo še tretji dan po prehodu hladne
fronte, pri močnem sesedanju zraka oz. ob

44

5.14 Konvektivna oblačnost nad kopnim - nad morjem je ni

močni subsidenčni inverziji pa jih tudi v vlažnem
zraku že drugi dan ni več. V zvezi s tem velja,
da je navadno v anticiklonu najlepše vreme šele
tedaj, ko je že čez vrh svojega razvoja, to je, ko
že počasi slabi ali odmira.

Vsa ta dogajanja v anticiklonu, kot tudi lastnosti

bližajočih se zračnih mas in vplivov podlage,
morajo napovedovalci vremena skrbno spremlja¬
ti in preverjati možne učinke po posebnih (termo¬
dinamičnih) diagramih, da lahko ocenijo, kakšen
razvoj vremena je pri danih razmerah in na
posameznih območjih Slovenije najbolj verjeten.

45

Razložili smo že, zakaj so v anticiklonih splošni
vetrovi sorazmerno šibki. Prav zato pa je vpliv
lokalnih razmer v anticiklonu najbolj izrazit. Tedaj
močno izstopijo vplivi reliefa zaradi razlik v ogre¬
vanju različno nagnjenih in različno obrnjenih
pobočij, vpliv različne sestave tal ali različne
obraščenosti, pojavi §e vpliv kotlin, obale itd.

Razvijejo se lokalni vetrovi kot so pobočni vetro¬
vi, podolinski vetrovi, obalni vetrovi, burja, ki v
odvisnosti od raznih pogojev prej ali pozneje
oslabi in drugo.

Pozimi se ob mirnem vremenu v anticiklonih
pojavljajo obdobja visokega onesnaženja zraka
pri tleh, zlasti v naseljenih oz. urbaniziranih
kotlinah, kjer je mnogo virov onesnaženja in ker
se pač zrak navzgor ne meša. Čeprav so splo¬
šno vremenska dogajanja v anticiklonih manj
izrazita in mirnejša kot v ciklonih, so dogajanja
tudi tu vse prej kot preprosta. Pravilna ocena
dogajanj in razvoja za pripravo prognoze, terja
zato poglobljene študije in zahtevne priprave.

V skladu z vremenom, ki je navadno v anticiklonu
pretežno jasno, so na satelitskih slikah vidni
anticikloni kot velika temnejša področja z vidnim
reliefom oz. kopnim in morjem - slika 5.12.
Spomladi in v jeseni, ko sneg pokriva le višje
predele, so lepo vidni beli snežni grebeni in
vmes temne doline in nižine, drugič pa temnejši
nižji grebeni in bele - z meglo zapolnjene kotline
- slika 5.13. Spomladi, ko je morje še hladno,
se le nad kopnim razvija konvektivna oblačnost,
ki je nad morjem ni - slika 5.14.

Nad relativno toplimi morji se ob pritoku hladne¬
ga zraka od severa razvija konvekcija. Ta je na
'satelitskih slikah vidna kot počesana oblačnost
s kupčki, ki so proti jugu vse večji in oblačne
ceste prekrijejo večji del neba - slika 5.15, ki pa
ob okrepitvi anticiklona spet izginejo.

V anticiklonu torej prevladuje lepo vreme, toda
ponekod šele dan ali dva po njegovem nastanku
oz. razširitvi nad kako območje. V kotlinah pa je
pozimi pogosto narobe: po kratkem izboljšanju
vremena oz. prenehanju padavin ob fronti, se v
anticiklonu kotline kmalu spremenijo v jezera
vlažnega in onesnaženega zraka, kar se pri nas

pogosto dogaja. Le v višjih legah je sončno in
topleje.

Tudi odcepitev hladnega zraka od zaledja, lahko
povzroči, da je vreme kljub visokemu zračnemu
pritisku slabo. V splošnem pa le velja, da je
vreme ob anticiklonu nad nekim območjem lepo.

5.15 Satelitska slika oblačnih cest ob severnih
tokovih nad toplejšimi morji

46

6 . BLOKADA,

VIŠINSKI IN SREDOZEMSKI CIKLONI

Včasih so planetarni zahodni zračni tokovi v
zmernih širinah dalj časa izrazito vzporedniški,
to pomeni, da pihajo vetrovi v* dokaj gladkem
obroču okrog poloble in zato ni izmenjave zraka
in energije med ekvatorjalnimi in polarnimi ob¬
močji. Presežek energije sončnega obsevanja
na ekvatorju in njen primanjkljaj okrog pola,
močno povečata temperaturne razlike v smeri
sever-jug. Polarna fronta se močno okrepi in z
njo vetrovna striženja. Teorije kažejo in praksa
potrjuje, da so take razmere zelo labilne -
občutljive tudi za manjše motnje. Motnje se v
zračnih tokovih vedno pojavljajo, v takih labilnih
razmerah pa se iz njih hitro razvijejo razni vodo¬
ravni in na tok prečni valovi.

V opisanem primeru, ko je vetrovno striženje
močno in so temperaturne razlike na majhne
razdalje velike (velik horizontalni temperaturni
gradient), vlada tako imenovana baroklina nesta¬
bilnost, v kateri valovom nekaterih valovnih dol¬
žin amplituda nezadržno narašča. To pomeni,
da se v dolini hladen polarni zrak zajeda vse
dalje proti jugu, v sosednjem grebenu pa se topli
tropski zarine daleč proti severu - slika 6.1 a. Ta

proces se včasih ne ustavi in val ne uplahne,
ampak narašča naprej, tako da izgubi svojo
obliko in se pretvori v nekakšne zanke oz.
preščipnjene zajede, podobne očalom - slika
6.1 b.

Ob tem topli in hladni zrak izgubita povezavo s
svojim zaledjem, od katerega se odcepita, in
daleč na severu se pojavi zaključeno jedro tople¬
ga zraka, daleč na jugu pa zaključeno jedro
hladnega zraka. V takih primerih imajo lahko
npr. otoki Spitzbergi, ki so daleč na severu (čez
75° g. š.), enako temperaturo zraka kot Alžir na
severnem robu Afrike (35° g. š.).

Pri takem preoblikovanju valov je pas planetarnih
zahodnih tokov prekinjen oz. zaustavljen in go¬
vorimo o blokadi teh tokov. Vremenske tvorbe
zdaj ne potujejo več od zahoda proti vzhodu,
ampak po teh močno zveriženih meandrih in se
tudi bolj čudno obnašajo. S tem pa delajo napo¬
vedovalcem vremena sive lase, pri uporabnikih
napovedi pa ustvarjajo nevoljo nad češče zgre¬
šenimi napovedmi vremena v takih dneh.

V skladu z nam že znanim dejstvom, da so v
toplem zraku izobarne ploskve po višini bolj

POL

POL

6.1 Ultradolgi val na polarni fronti (a) in nastanek blokade (b)

47

6.2 Ciklon v višinah in anticiklon pri tleh v preseku

razmaknjene kot v hladnem, se nad jedrom
toplega zraka na severu ustvari višinski antici¬
klon s cirkulacijo in značilnostmi, ki mu pripadajo
(pogl.5.). Toda to je daleč na severu in se nas
neposredno ne tiče.

Odcepljeno jedro hladnega zraka pa je pogosto
v naši bližini ali celo nad nami in močno spremeni
siceršnja vremenska dogajanja pri nas. V odcep¬
ljenem jedru hladnega zraka, ki ima premer
največkrat okrog 1000 kilometrov, so izobarne
ploskve po višini stisnjene. Čeprav je pri tleh
zračni pritisk normalen ali celo visok, se v višinah
srednje troposfere (okrog 5 km nad tlemi) pojavi
višinski ciklon z značilnim ciklonalnim kroženjem
zraka okrog središča - slika 6.2. Na njegovem
robu - na meji s toplejšim zrakom, se ob dodat¬
nih motnjah pojavijo frontalni sistemi ali celo
manjši obrobni oz. sekundarni cikloni - slika 6.3.
Ti povzročajo poslabšanja vremena, ki so dokaj
nepredvidljiva, saj te obrobne motnje dokaj hitro
nastajajo ali izginjajo ali se selijo sem in tja. Tudi
gibanja oz. premiki celotnega jedra hladnega
zraka so dokaj neurejeni in nepredvidljivi: jedro
se pomakne lahko v katerokoli smer in se včasih
spet vrne.

Življenjska doba takega odcepljenega jedra hlad¬
nega zraka in z njim povezanega višinskega
ciklona je včasih zelo dolga - kar cel teden. Zelo
hladen zrak se namreč le počasi ogreva, čeprav
sodelujejo vertikalna mešanja, sproščena toplota
kondenzacije ob nastanku oblakov in padavin in

tudi sevanje toplejših tal. Z ogrevanjem jedro
hladnega zraka slabi in z njim njegova zaključe¬
na cirkulacija ter končno izgine. Nakar se v
zmernih širinah spet vzpostavi obroč planetarnih
zahodnih tokov in blokade je s tem konec,
vremenska dogajanja pa gredo spet po bolj
ustaljenih poteh in spremembah.

Večja gostota in s tem teža hladnega zraka daje
pri tleh sorazmerno visok zračni pritisk, ciklon
zgoraj pa ustvarja z dviganjem zraka kondenza¬
cijske pojave in slabo vreme. Zato so to najbolj
značilni primeri, ko imamo ob visokem zračnem
pritisku (po naših barometrih) po več dni oblač¬
no, vmes pa tudi padavine.

Premik takega odcepljenega jedra hladnega zra¬
ka nad Sredozemsko morje okrepi ali razvije
sredozemski ciklon. Ta je v takih primerih precej
obsežen in zaradi bližine neposredno vpliva na
naše vreme. Pa tudi sicer povzročajo cikloni, ki
pridejo ali nastanejo v severnem Sredozemlju,
pri nas pogosto dolgotrajne in obilne padavine.
Cikloni nastanejo v severnem Sredozemlju v
glavnem na tri načine:

- višinski ciklon blokade se tu okrepi in razširi
do tal,

- ciklon pride z Atlantika prek Španije,

- ciklon nastane kot val na hladni fronti.

Ob ciklonu v severnem Sredozemlju je njegovo
jedro jugozahodno od nas, zato pihajo tedaj pri
nas pri tleh in v nižjih oblakih navadno jugo¬
vzhodni vetrovi. Jugovzhodni vetrovi so tedaj,
zlasti če so topli in vlažni, dokaj zanesljivi znanilci
dalj časa trajajočega slabega vremena.

Na leto se pojavi v severnem Sredozemlju okrog
40 ciklonov - najčešče s središčem v Genov¬
skem zalivu. Pri tem jih je pozimi dvakrat več
kot poleti. Tudi njihovo trajanje je pozimi (v
poprečju 2 dni) daljše kot poleti.

Pozimi je polarna fronta, kot glavna meja med
hladnimi polarnimi in toplimi tropskimi zračnimi
masami, nad Evropo pomaknjena daleč proti
jugu - prav na geografske širine Sredozemlja -
slika 6.4. Cikloni, ki nastajajo na njej na vzhod¬
nem Atlantiku, pridejo tedaj prek Španije v za¬
hodno oz. severno Sredozemlje, kjer se pogosto
zaustavijo in okrepijo - slika 6.5.

48

6.3 Višinska (a) in prizemna (b) karta Evrope s ciklonom ob blokadi

5 Skice vremena

49

50

Od lege doline ultradolgih valov v splošnih za¬
hodnih tokovih na višini (pogl. 1) je odvisno,
kakšen bo nadalnji razvoj in potovanje teh ciklo¬
nov, ter kakšna bodo vetrovna striženja, stekanja
in dviganja zraka in drugo, kar ustvarja oblake
in padavine v prizadetih območjih.

Veliko hladnih front, ki pridejo čez zahodno
Evropo do Alp večinoma od zahoda ali severoza¬
hoda - slika 6.6, z manjšimi težavami Alpe
preide in se premika dalje proti jugovzhodu.
Tiste, ki so zelo izrazite v temperaturnih, vlaž-
nostnih in vetrovnih poljih, pa najprej Alpe kar
delno ovijejo. Zaradi zamotanega vpliva Alp na
zračne tokove prek njih in dodatnega vpliva
toplega Sredozemskega morja, ki še poveča
temperaturne razlike, se največkrat prav v Ge¬
novskem zalivu razvije ob hladni fronti sprva
manjši sekundarni ciklon. Pravimo mu sekundar¬
ni, sredozemski ali Genovski ciklon - primer je
prikazan na sliki 6.7.

Strokovnjaki še vedno preučujejo pogoje, vzroke
in sovplive, ki odločajo o tem, ali se bo ob
bližajoči se hladni fronti Genovski ciklon ustvaril
ali ne. Posebne obsežne meritve in študije v
okviru leta 1982 izvedenega mednarodnega pro¬
jekta ALPEX, še vedno niso končane in prožijo
nova vprašanja. Na vsa še ni odgovora in zato
se v nekaterih primerih še pojavljajo znatne
težave in spodrsljaji pri prognozi vremena na
širšem območju Alp in severnega Sredozemlja.
Kljub obilnim podatkom o stanju in dogajanjih v
atmosferi na tem območju in kljub mnogim spo¬
znanjem in izkušnjam še vedno ni mogoče za¬
nesljivo predvideti, ali se bo ob bližajoči se
hladni fronti na južni strani Alp res ustvaril

sekundarni ciklon ali ne.

Če tak ciklon ne nastane, gre fronta v nekaj urah
prek naših krajev, kmalu se zjasni in je vsaj
naslednji dan navadno že lep - pač v odvisnosti
od lastnosti zračne mase in drugih razmer v njej.
Kadar pa se ob prihodu hladne fronte nad Alpe
prične v severnem Sredozemlju ustvarjati ciklon,
se fronta ustavi in v središču ciklona zlomi —
podobno, kot pri že opisanem nastanku ciklona
zmernih širin - slika 6.8. Ciklonalno kroženje
zraka okrog centra (v nasprotni smeri urinih

kazalcev) pretvori fronto severovzhodno od cen¬
tra, in torej tudi nad nami, iz hladne v toplo,
ki se ob tem za nekaj časa ustavi. Če je to
prav nad nami, kar ni tako redko, imamo izdatne
in več dni trajajoče padavine. Vse dolgotrajne
in obilne padavine, ki dajo pozimi tudi debelo
snežno odejo pri nas, sodijo med take primere
- slika 6.9.

Če je višinska dolina v ultradolgih valovih, ki
nam jih kažejo vremenoslovci prek TV na višin¬
skih kartah, široka ali se pomika samo proti
vzhodu, se tudi sredozemski ciklon pomakne
proti vzhodu. Kadar se celotna dolina še spušča
proti jugu, gre sekundarni ciklon proti jugovzhodu
navzdol ob Italiji na njeni južni ali na severni
strani - po Jadranu navzdol - slika 6.10. Včasih
pa gre sekundarni ciklon prav prek Slovenije
proti severovzhodu (pot 5b na sliki 6.10). Tedaj
je pri nas tudi močno vetrovno in veter hitro
spremeni smer skoraj za 180° oz. zapiha prav
v nasprotni smeri - navadno se obrne iz jugo-
vzhodnika v severozahodnik.

V ciklonalnem kroženju sredozemskega ciklona
pihajo navadno nad nami od jugovzhoda topli in

6.6 Pogostnost smeri prihoda hladnih front do Alp

5 ‘

51

6.7a Dokaj gladek prehod hladne fronte čez Alpe

52

vlažni vetrovi. Pri tleh pa z njim nasprotnimi
vetrovi počasi prodira hladen zrak prvotne hlad¬
ne fronte, tako da se čez nas vzvratno pomika
novonastala topla fronta. Ta daje ob tem obilne
padavine. Ko pride center ciklona nad srednji
Jadran, ima južna polovica Jadrana še vlažen
jug(o), severna polovica pa burjo, s katero prite¬
ka hladnejši zrak - slika 6.11. Burja se skupaj s
ciklonom vse bolj širi nad jugovzhodne predele
obale.

Sekundarni sredozemski ali genovski ciklon se
na začetku torej kaže pri nas z jugovzhodnimi
vetrovi ob padanju zračnega pritiska. Konča pa
se ob porastu pritiska navadno z burjo na primor¬
skem: razen v primerih, ko gre prav prek nas,
kar pa je razmeroma redko.

Satelitske slike nam zelo dobro pomagajo pri

napovedi prihoda ciklona v Sredozemlje prek
Španije ali južne Francije - slika 6.12. Tudi
posledice odcepitve jedra hladnega zraka so v
oblačnih sistemih na satelitskih slikah navadno
dovolj zgodaj vidne, čeprav je nadaljnji razvoj še
vprašljiv.

Razvoj ciklona na hladni fronti južno od Alp pa
je na satelitskih slikah viden šele tedaj, ko že
tudi vpliva na naše vreme in je za prognozo
prepozno. Tu nam satelitske slike dajo le diagno¬
zo: njegov trenutni obseg in položaj - slika 6.13.
Samo iz tega pa ni mogoče sklepati na njegov
nadaljnji razvoj in pomik ter njegov vpliv na naše
vreme. Za to so potrebni obsežnejši prognostični
pripomočki (karte, diagrami, polja) in tudi izkuš¬
nje, čeprav skušamo tudi te zdaj povezati z
računalniki.

53

6.10 Ciklonske poti v Sredozemlju

54

6.11 Vremenska karta in vetrovi, ko je center ciklona nad sredino Jadranskega morja

6.12 Satelitska slika ciklona nad Španijo (TV slika)

55

7. ZNAČILNI VETROVI V SLOVENIJI

Veter je, kot že vemo, pretežno vodoravno giba¬
nje zraka zaradi sil, ki delujejo nanj. Glavna
gonilna sila je posledica neenake vodoravne
razporeditve zračnega pritiska (gradientna sila),
ki sili zrak od višjega proti nižjemu zračnemu
pritisku. Brž ko se začne zrak gibati, pa se
pojavijo še druge sile, ki so vse odvisne od
njegove hitrosti in ga bodisi zavirajo (trenje),
bodisi odklanjajo od začetne smeri (odklonska
sila, centripetalna oz. centrifugalna sila). Vse
sile skupaj ali nekatere njihove kombinacije po¬
gosto ustvarjajo približna ravnotežna stanja, v
katerih pihajo dalj časa dokaj enotni in značilni
vetrovi. Nekaj teh že poznamo, npr. planetarni
zahodni vetrovi zmernih širin, krožni vetrovi
okrog centra ciklona in anticiklona ter razni
lokalni vetrovi, ki si jih bomo natančneje še
ogledali.

Vetrovi so posledica in vzrok mnogih vremenskih
dogajanj. Zato nas lahko vetrovi pogosto že
predčasno opozorijo nanje, a le, če jih poznamo
in jim posvečamo primerno pozornost. V sploš¬
nem so vetrovi pri tleh v Sloveniji precej šibki,
saj smo v zavetrju Alp in večinoma živimo v
dolinah in kotlinah, kjer je še bolj mirno; vendar
pa čisto brez vetra oz. gibanja zraka v naravi
skoraj nikoli ni. Zato nam pri določanju splošnih
vetrov nad nami navadno precej pomaga opazo¬

7.1 Spremembe vetra z višino v spodnjem kilome¬
tru zaradi trenja

vanje gibanja oblakov. Ob posebnih primerih,
npr. ob frontah, ob nevihtah in v območjih z burjo
ipd. pa so lahko tudi pri nas vetrovi močni in celo
orkanski ter povzročajo znatno škodo (odkrivajo
strehe, podirajo drevje ipd.).

Veter določamo po smeri, iz katere piha. Ta pa
je le približno določljiva. Zlasti pri tleh nastajajo
zaradi hribov, hiš, dreves ipd. vrtinci v vseh
smereh, zato je veter vedno tudi nekoliko sunko¬
vit. Močan veter v labilni atmosferi pa je celo
zelo sunkovit oz. spremenljiv po smeri in po
hitrosti.

Vpliv tal in objektov na tleh na gibanje zraka (kar
včasih označimo, kot vpliv trenja) sega v atmo¬
sferi tudi nad ravninami približno 1 km visoko,
nad visokimi hribi pa seveda več. Zato navadno
od tal do višine 1 km hitrost vetra z višino
narašča in je zgoraj v t. i. prosti atmosferi lahko
nekajkrat večja kot pri tleh oz. nekaj metrov nad
tlemi, kot jo navadno merimo. Če ni drugih
močnejših vzrokov, se veter zaradi trenja pri tleh
z višino ne le krepi, ampak tudi obrača v desno
- slika 7.1. Ta odklon je nad gladkim morjem
majhen (10-20°), nad hrapavim terenom pa do
60 kotnih stopinj. Ta zakonitost nam pomaga, da
iz znanega vetra pri tleh sklepamo na vetrove v
višinah in obratno. Če smo med hišami, v gozdu
ipd., je veter pri tleh dokaj »čuden« in ne vemo

7.2 Po vetru lahko določamo, v kateri smeri leži
višji zračni pritisk ali center anticiklona

57

7.3 Območje južnih in jugozahodnih vetrov pred ciklonom

od kod v splošnem sploh piha; po gibanju večine
oblakov pa lahko sklepamo kakšni so splošni
vetrovi nad deželo in v kateri smeri je center
nizkega zračnega pritiska. Ta je na desni, če
gledamo proti splošnim vetrovom - slika 7.2. To
velja le približno, vendar v grobem dovolj dobro
za oceno, in je v skladu z ravnotežjem sil, ki smo
si ga ogledali na sliki 1.9.

Hitrost vetra podajamo navadno v metrih na
sekundo (m/s) pri čemer je 1 m/s enako 3,6 km/h
ali 10 m/s je enako 36 km/h, kar si je mogoče
bolje predstavljati. Približno pa določamo hitrost
vetra po učinkih, ki jih povzroča na morski
površini ali na drevju oz. na kopnem z Beaufor-
tovo (izg. boforovo) skalo po tabeli (str. 59).

Poseben problem je določanje vetra pri majhnih
hitrostih - pod 1 m/s. Tedaj vetra v običajnem
pomenu besede ni in vlada t. i. calma ali »brez¬
vetrje«; čeprav zares zrak v naravi nikoli povsem
ne miruje. Počasna gibanja zraka, npr. ponoči
ali v kotlinskih jezerih hladnega zraka, so posle¬
dica spuščanja hladnejšega zraka ob pobočjih
ali dviganja zraka nad toplejšim mestom, steka¬
nje zraka zato proti mestu ipd. Toda tudi ta
gibanja so pomembna predvsem v zvezi s širje¬
njem onesnaženja v zraku, z nastankom ali
dvigom megle itd., a o tem pozneje.

V skladu z gibanjem zraka v ciklonu v nasprotni
smeri urinih kazalcev in z dejstvom, da prihaja
večina ciklonov od zahoda in gredo severno od

58

nas, se pred poslabšanjem vremena pri nas
navadno pojavijo okrepljeni jugozahodni vetrovi
- slika 7.3. Ti prinašajo poleti prijetno tople
večere, ko kar verjeti ne moremo, da bo naslednji
dan deževalo. Pozimi pa nastopijo ob tem odju¬
ge-

Pogosto je zrak, ki priteka z jugozahodnimi
vetrovi, vlažen in absolutna pa tudi relativna
vloga se povečata. Kamen, ki je od prej hladen,
se orosi, bodeči neži se zunanja stran listov
raztegne in cvet se zapre, lasje se malo podalj¬
šajo. Zadnje pokaže na higrometru na las višjo
relativno vlogo, pri domači »vremenski hišici« pa
potegne Micko notri in pripelje Janeza z marelo

ven - slika 7.4. Za vse to ljudje vejo, da prinese
navadno poslabšanje vremena - v resnici pa
kaže le večjo vlažnost zraka. Večinoma temu
res sledi poslabšanje vremena, toda pogosto
šele čez dan, dva ali več. Samo povečana
vlažnost zraka seveda ni dovolj za pravilno
napoved vremena.

Vlažen zrak, ki priteka z jugozahodnimi vetrovi,
se mora pretakati čez gorske grebene. Pri dviga¬
nju se ohlaja in na višinah, kjer se ohladi pod
rosišče, se pojavijo oblačne kape na hribih ali
lečasti oblaki višje nad njimi. Ob nadaljnjem
dotoku še vlažnejšega zraka in nastopu spredaj
opisanih procesov, se pojavijo na privetrni strani

59

7.6 Jugovzhodni vetrovi nad nami ob razširitvi anticiklona iznad vzhodne Evrope

večjih gorskih pregrad t. i. orografske padavine;
pri čemer piha na zavetrni strani bolj ali manj
izrazit fen. Tudi oblačne kape na hribih ali lečasti
oblaki nad njimi so lahko zato znanilci bližajoče¬
ga se ciklona in poslabšanja vremena - slika 7.5.
Zrak, ki se ob pobočjih dviga, se, kot vemo,
močno ohlaja. Zato se ob začetku vetrov in
pritekanja toplejšega zraka v deželo na grebenih
(npr. na Kredarici) pojavi začasno znižanje tem¬
perature. To nas v takih primerih ne sme zavesti
v misel, da že priteka hladnejši zrak.

Glede na to, da je sekundarni Genovski ciklon,
ki nam pogosto prinaša več dni trajajoče slabo
vreme, jugozahodno od nas, se ob njegovem
nastanku ali poglabljanju krepijo nad nami jugo¬
vzhodni vetrovi. Tudi ti torej navadno ne obetajo
nič dobrega (razen če si dežja že želimo). Redko
se pojavijo jugovzhodni vetrovi lepega vremena.
To je ob razširitvi anticiklona iznad vzhodne

Evrope proti nam, kar pa je precej redko - slika
7.6. Večinoma torej velja, da so pri nas južni,
jugozahodni in jugovzhodni vetrovi znanilci bliža¬
jočega se ciklona in poslabšanja vremena, kar
je v skladu s spoznanji v poglavjih 4 in 6.
V toplem predelu ciklona med obema frontama
oz. na južni strani ciklona, so vetrovi navadno
zahodni in razmeroma topli. To nam da poleti
soparne dni, pozimi pa značilne odjuge, ob
katerih je lahko vreme prehodno tudi prav lepo,
a zagotovo ne traja dolgo.

Za hladno fronto in odhajajočim ciklonom se
pojavijo severni, severozahodni ali severovzhod¬
ni vetrovi - slika 7.7. Ti so pri nas navadno
hladni in razmeroma suhi. Zrak se pri pretoku
čez Alpe na našo stran pogosto še dodatno
osuši - fenizira, a je kljub dodatnemu delnemu
ogretju, še hladen. Je pa razmeroma suh in
vidnost v njem je velika; ljudje pravijo, daje zrak

60

3.9a Mehko ivje

8.8 Slana na travi

8.9b Trdo ivje

8.12 Blisk je vidni del strele

status 12
ŠUM 3TC CL
merilo 1
dB/šum

42.0 H

38.0 J

34.0 J

30.0 n

24.0 [

16 .0  H!

8.14 Radarski posnetek področij z verjetnimi za
metki toče nad Slovenijo


9.12 Oblačno morje nad večino Slovenije

9.14 Razkrajanje dvignjene megle dopoldne nad
Ljubljanskim barjem

Računanje delčka prognoze

7.7 Območje severnih in severozahodnih vetrov v zaledju odhajajočega ciklona

umit, čeprav je lahko zaradi prehoda prek indu¬
strijskih območij severozahodne Evrope z razni¬
mi plini še kar precej onesnažen.

Najbolj značilna po spredaj omenjenih lastnostih
je burja, ki se pojavlja predvsem v primorskih
predelih. Grebeni, ki ločujejo sorazmerno topel
primorski zrak od hladnega v zaledju, omogoča¬
jo, da se hladen in gostejši zrak, ki priteka od
severa, kot slap prelije pod toplejšega in redkej¬
šega obmorskega. S spuščanjem poveča hitrost,
izjemoma celo kar do 50 m/s oz. 180 km/h.
Na zgornji meji hladnega zraka nastanejo razna
valovanja, zato se hladen zrak v valovih oz.
paketih preliva in se delno kotali čez grebene,
kar ustvarja glavne sunke burje-slika 7.8. Vpliv
trenja ustvarja dodatne vrtnice raznih velikosti,

kar vse povzroči, da je burja res zelo sunkovit,
hladen in suh veter (v katerem se pršut ravno
prav osuši).

Seveda povzroča burja, zlasti zaradi sunkovito-
sti, težave morskemu in cestnemu prometu pa
tudi v letalskem prometu je že bila vzrok nesreč.
Zelo močna burja odkriva strehe, lomi električne
drogove, dela zamete, prevrača kamione itd.
Burja lomi proti njej rastle veje dreves, zato so
drevesa tam deformirana - slika 7.9, tako, da
ima pokrajina svojevrsten videz: nagnjena dreve¬
sa, ograje proti burji, strehe brez napuščev itd.
Ker dviga burja v zrak slan pršec iz morja, so
na otokih cela območja, ki so obrnjena proti
burji, skoraj brez rastlinja in nenaseljena. Gorje,
če te v majhnem čolnu zaloti burja na morju, kjer

6 Skice vremena

61

udari včasih dokaj nenadno s polno močjo. No,
če je iz vremenskih poročil razvidno, da ni v
bližini hladnega zraka oz. njegovega približeva¬
nja od severa, smo lahko dokaj brezskrbni, ker
burje ne bo.

V anticiklonih, ob visokem zračnem pritisku, ko
so splošni vetrovi šibki (pogl. 5), pa se zaradi
krajevnih razmer pogosto razvijejo razni lokalni
vetrovi. Ti so navadno odvisni od dnevnega
časa in imajo tudi svoj dnevni ciklus. Mednje
štejemo obalne vetrove, pobočne vetrove, podo-
linske vetrove, pa tudi počasna gibanja zraka
(komaj še vetrove), ki nastanejo v urbanih po¬
dročjih v mestih ali velikih industrijskih komplek¬
sih zaradi toplotnih otokov.

Obalni vetrovi pihajo ob obali in so posledica
dnevnih in nočnih temperaturnih razlik med mor¬
jem in kopnim. Podnevi se kopno na površini bolj
ogreje kot morje, ki se ogreva globlje. Zato je
zrak nad kopnim ogret in se dviga, na njegovo
mesto pa priteka malo hladnejši zrak z morja.

Tega poznamo poleti kot osvežujoč maestral, ki
prične dopoldne in preneha malo pred sončnim
zahodom - slika 7.10. Po sončnem zahodu
zemeljska površina le seva in se s tem ohlaja.
Kopno se ponoči na površini bolj ohladi, ker je
pritok toplote iz spodnjih plasti počasnejši kot v
morju. Zdaj postane morje toplejše. Nad njim se
zrak dviga, tega pa nadomesti hladnejši zrak s
kopna; ta vetrič je ob naših obalah znan kot
burin.

Podobno nastajajo ob južnih obalah Azije mon¬
suni, le da ne v dnevnem, ampak letnem ciklusu
in so seveda močnejši, trajnejši in mnogo obsež¬
nejši.

Ljudem, ki živijo v močno razgibanem reliefu, in
planincem so poznani pobočni vetrovi, ki jih
štejejo med znanilce lepega vremena, čeprav so
zares le njegova posledica. Podnevi se prisojna
pobočja bolj ogrejejo kot osojna in od njih tudi
zrak tik nad njimi. Ta je redkejši in teče ob
pobočjih navzgor, kar čutimo kot tople sapice iz
dolin - slika 7.11. Če je zrak bolj suh, kaj več ni
opaziti. Če pa je precej vlažen, se pri nadaljnjem
dvigu zraka nad grebene pojavijo kopasti oblački
ali oblaki, ki se ob zelo vlažnem in labilnem

7.8 Nastanek burje in njenih glavnih sunkov

zraku lahko razvijejo tudi v nevihte. Poleg dviga¬
nja zraka čez hribe ob splošnih vetrovih je to
drugi vzrok, da imajo hribi tudi poleti več oblač¬
nosti in padavin, kot ravnine.

Zaradi nočnega ohlajevanja zemeljske površine
s sevanjem v vesolje se od tal najbolj ohladi zrak
tik ob tleh. Ob nagnjenih tleh je ta na isti višini
hladnejši od tistega, ki je bolj stran od pobočij,
zato prične teči ob pobočjih navzdol, kar čutimo
kot hladen vetrič z gora. V kotlinah se zrak
nabere in jih zapolni s kotlinskim jezerom hladne¬
ga zraka; v odprtih dolinah pa teče dalje po dolini
navzdol kot hladen nočni podolinski veter. Dopol¬
dne je tok obrnjen in povezan z dnevnimi poboč¬
nimi vetrovi. Nad dolino pa so v splošno mirnem
vremenu vetrovi nasprotni tistim pri tleh - slika
7.11. Nasprotni vetrovi v višinah se pojavljajo
tudi pri drugih, prej opisanih lokanih vetrovih.
Fen smo si ogledali že v 4. poglavju (slika 4.6),
burjo pa malo prej. Nekakšna kombinacija obeh
je t. i. karavanška burja, ki nastane tedaj, ko
pihajo v ustreznem polju pritiska nad nami močni
splošni severni ali severozahodni vetrovi, ki se
pri tleh okrepijo oz. sežejo do tal z močnimi
sunki. Ti močni vrtinci v krogih ali pasovih podi¬
rajo drevje, odkrivajo strehe ipd. K sreči se
pojavljajo redko - enkrat na deset ali več let.
V višinah okrog 9 km pihajo tudi nad nami pogo¬
sto zelo močni vetrovi, včasih s hitrostmi nad
500 km/h. Toda bliže tal so v splošnem šibkejši,
pri nas, ki smo v odvetrju Alp, pa še toliko bolj.
Zato so pri nas v nižinah v povprečju hitrosti
vetrov pod 3 m/s (ca. 10 km/h), kar je pol toliko,
kot nad ravninami zahodne Evrope. Ker je razpo-

62

7.12 Podolinski veter ponoči

ložljiva moč vetra, ki jo je mogoče izkoristiti za
pretvorbo v uporabne oblike energije, sorazmer¬
na tretji potenci hitrosti vetra, imamo pri nas
8-krat manj možnosti za izrabo energije vetra.
Ker jo celo tam, kjer je imajo mnogo več, le malo
izkoriščajo (saj je tudi velika večina mlinov na
veter opuščena), pri nas v nižinah res ni izgle-
dov, da bi lahko vetrovno oz. eolsko energijo
donosno izkoriščali. V primerih močnih vetrov ob
burji ali ob nevihtah pa so vetrovi preveč sunko¬
viti in delajo le škodo.

6 ’

63

8. KRAJEVNI VREMENSKI POJAVI

Vreme v nekem kraju in ob nekem času je
skupek atmosferskih pojavov v tistem kraju in
času. Ker jih je lahko veliko in se vsi spreminjajo,
je tudi vreme, natančno vzeto, skoraj vsak hip
malo drugačno. Če ni drugih pojavov, je pa
jasno nebo s katerega podnevi sije sonce in
obseva in ogreva tla.

Trajanje in jakost sončnega obsevanja pri tleh
sta že količini, ki vplivata na vreme in klimo
nekega kraja. Oba sta seveda močno odvisna
od oblačnosti in vrste oblakov, od megle, od
onesnaženja zraka in drugega.

Vrste oblakov smo si že ogledali (pogl. 4) in
vemo, da prosojni cirrusi skoraj ne vplivajo na
trajanje in le malo na jakost sočnega obsevanja,
medtem ko npr. debeli stratokumuli nanje vpliva¬
jo dokaj močno in do tal ne pride skoznje nič
direktne svetlobe. Seveda je pod njimi svetlo,
ker se svetloba odbija od kapljice do kapljice in
se kot razpršena (difuzna) ter močno oslabljena
prebije do tal.

Nad najvišjimi oblaki, to je približno 10 km visoko
nad nami, čez dan vedno sije sonce; če lahko
posije do, tal pa je, kot rečeno, odvisno od raznih
pojavov v troposferi. Jakost sončnega obsevanja
na vrhu atmosfere je okrog 1400W/m 2 . To je
gostota energijskega toka, ki jo lahko prestreže
in uporabi le satelit, če ima proti soncu obrnjene
sprejemne površine. Do tal pa je pride že v
čistem zraku znatno manj. Tudi ob povsem

8.1 Daljša pot sončnih žarkov skozi atmosfero pri
»nizkem« soncu

jasnem nebu atmosfera nekaj tega sevanja vpije
in nekaj razprši oz. odbije nazaj v vesolje, tako
da je pride do tal v najboljšem primeru približno
tri četrtine. Če sprejemna ploskev ni obrnjena
proti Soncu, ampak je nagnjena glede na žarke,
se enako širok snop svetlobe razporedi na večjo
površino in jakost obsevanja na enoto površine
je znatno manjša (primerjaj sliko 2.1), Koliko
energije dobi ob jasnem nebu vodoravna površi¬
na tal je zato odvisno še od »višine sonca« oz.
nagiba sončnih žarkov glede na tla. Nagib je tudi
opoldne odvisen od letnega časa, zjutraj in
zvečer pa še od dnevnega časa in je tedaj sploh
zelo majhen. Poleg tega je tedaj tudi pot žarkov
skozi atmosfero mnogokrat daljša kot opoldne in
je zato sevanje, ki pride do tal, močno oslabljeno
tudi če ni oblakov - slika 8.1.

Oblaki odbijajo in razpršujejo kar 60-90 % nanje
vpadle sončne svetlobe. To pomeni, da pride
skozi debele oblake le 10% sevanja v obliki
razpršene svetlobe. Nekaj malega vpijajo atmo¬
sfera in vodne kapljice, večina pa se odbije
nazaj v vesolje in je za Zemljo izgubljena. V
povprečju pa je 6/10 zemeljske površine pokrite
z oblaki ali meglo, zato se velik del na Zemljo
vpadlega sončevega sevanja takoj vrne v ve¬
solje.

Sonce seva elektromagnetne valove različnih
valovnih dolžin in ima največ energije v valovnih
dolžinah med 0,1 in 3,0 (mikrometri). Temu
delu sončnega sevanja pravimo v meteorologiji
tudi kratkovalno sevanje. Razporeditev jakosti
sevanja pa je približno v skladu s Planckovo
razporeditvijo - slika 8.2. Od tega je vidna
svetloba le sorazmerno ozek pas med 0,4 um
(vijolična) in 0,8 (aiti  (rdeča) z največjo jakostjo v
zeleni barvi (0,5>j.m). Tem valovnim dolžinam v
vrhu jakosti sončevega spektra se je prilagodilo
naše oko v času razvoja; so pa posledica visokih
temperatur »površine« Sonca, ki seva pri
6000 °C. Tla in atmosfera pa imajo znatno nižje

64

valovna dolžina

8.2 Planckova razporeditev jakosti sončevega in
terestičnega sevanja

temperature (v grobem med -50 in +50°C) in
sevata manj močno, toda daljše valovne dolžine
- od 3 do 100(j.m. Zato pravimo temu sevanju
dolgovalovno ali terestično sevanje. Za naše
oko je to terestično sevanje nevidno, čutimo ga
kot toploto, posebno pa občutimo razliko, če
smo malo oblečeni v prostoru s hladnimi ali
toplimi stenami ob enaki temperaturi zraka.
Podnevi dobiva proti Soncu obrnjeni del Zemlje
energijo, ki je večinoma večja od izgube, ki
nastaja zaradi dolgovalovnega sevanja v vesolje.
Tla in zrak nad njimi se zato podnevi ogrevajo
in dopoldne temperatura tal in zraka ob jasnem
vremenu hitro narašča - slika 8.3. Tla so najto-
piejša opoldne, zrak na višini 2 m nad njimi, kjer
ga merimo, pa šele kako uro ali dve pozneje.
Popoldne začne izsevanje prevladovati nad ob¬
sevanjem in temperature začnejo padati. Po
sončnem zahodu osenčeni del Zemlje samo še
oddaja toploto s terestičnim sevanjem in se hladi
vse do novega sončnega vzhoda. Zato je tik
pred njim navadno najhladneje. Tedaj se najpo¬
gosteje pojavijo (ali pa so najmočnejši) rosa,
megla, slana in drugi pojavi, ki so odvisni od

relativno nizkih temperatur. Po sončnem vzhodu
pa se začnejo temperature navadno spet dvigati.
Če izgladimo dnevni in letni ciklus in tvorimo
večletna povprečja se izkaže, da dobi Zemlja kot
planet prav toliko energije od Sonca, kot je sama
izseva v vesolje. In gorje, če ne bi bilo tako, saj
bi se v stoletjih spekli ali pa bi nas prekril led.
Že majhne spremembe v prepustnosti atmosfere
(npr. zaradi povečanega onesnaževanja zraka)
grozijo, da se bo sedanje ravnotežje malo pre¬
maknilo in povzročilo klimatske spremembe, ki
so lahko za človeštvo katastrofalne. Izračunali
so, da bi npr. splošna ohladitev v zmernih geo¬
grafskih širinah, v povprečju le za nekaj stopinj,
povzročila ledene dobe in bi naše aipske doline
spet zapolnil led. Otoplitev za nekaj stopinj v
polarnih območjih pa bi lahko stalila del arktične¬
ga in antarktičnega ledu in morja bi se dvignila
za več metrov - za 65 m, če bi se stalil ves led.
Kaj bi to pomenilo za obmorska mesta in nižine
ob obalah, si je komaj mogoče v celoti predstav¬
ljati.

Megle poznamo več vrst in tudi na različne
načine jo lahko razvrstimo; najkoristnejša je raz¬
vrstitev po njenem nastanku. V glavnem je za
nastanek megle potrebno, da se vodna para
zgosti oz. kondenzira v drobne kapljice. Ko jih
je toliko, da nam z razpršitvijo svetlobe zmanjša¬
jo vidnost pod 1 km, pravimo, da je megla (npr.
slika 8.4). Včasih je seveda zelo gosta in izjemo¬
ma pade vidnost na borih 5 m, kar celo cestni
promet skoraj ustavi.

Kondenzacija vodne pare se navadno zgodi pri
100% relativni vlagi na zelo drobnih kondenza¬
cijskih jedrih - velikih komaj tisočinko milimetra.
Teh je v naravi vedno dovolj; saj jih je celo v
čistem zraku nad oceani okrog 200 v kubičnem
centimetru, v onesnaženem mestnem zraku pa
jih je lahko nekaj desettisoč v cm 3 . Med njimi je
mnogo takih, ki »vlečejo vodo nase«, so torej
higroskopna (drobni kristalčki soli, hlapi raznih
kislin ipd.). Na njih se prične kondenzacija že pri
relativni vlagi pod 80%, torej že precej prej, kot
je zrak z vlago nasičen. Megle morda še ni, je
pa meglica ali zameglenost z vidnostjo med 1 in
10 km in včasih mrč z vidnostjo med 10 in 25 km.
Podobno kot v oblaku, so tudi kapljice v megli

65

dokaj drobne: večinoma med stotinko in desetin¬
ko milimetra. Zato posameznih navadno sploh
ne vidimo, pač pa le splošno belino zaradi
sipanja svetlobe na njih, če jih je dovolj. Kadar
se megla gosti, je kapljic vedno več in sprva je
zanemarljiv učinek, da postajajo nekatere prav
počasi tudi večje. Šele en dan ali več dni stare
megle imajo več velikih kapljic s premerom nad

0. 5 mm. Te »velike kaplje«, ki že padajo, se
pogosto tvorijo na svojevrsten način, podobno
kot padavinske (pogl. 4).

Megla nastane na dva osnovno različna načina:

1. ko se zraku dodaja vse več vodne pare, ki je
ne more sprejeti in 2. ko se vlažen zrak ohladi
še naprej pod rosišče (temperatura pri kateri je
nasičen) in mora vlago oz. vodno paro izločati.
Poglejmo si nekaj primerov.

Kadar leži nad sorazmerno toplo vodo precej
hladnejši zrak, nastane t. i. puhteča megla. V
mrzlih jutrih se iz jezer in nekaterih rek kar kadi.
Tudi po poletni plohi se razgreta tla »kadijo« -
slika 8.5. Kaj se pravzaprav dogaja? Iz tople
vodne ali mokre površine izdatno izhlapeva vo¬
da, vodne pare pa hladnejši zrak ne more spre-
V jeti, ker je nasičen. Odvišna vodna para se na
kondenzacijskih jedrih takoj spet zgosti v drobne
vodne kapljice, ki tvorijo meglo.

Taka puhteča megla nastane tudi tedaj, ko pada
topel dež skozi hladnejši zrak spodnjih plasti -
npr. ob fronti, kjer leži v obliki klina hladen zrak
pod toplim, ali pa v kotlinskem jezeru hladnega
zraka pri tleh. Ker nastane taka megla ob pada¬
vinah ob fronti, ji pravimo frontalna megla. Fron¬
talne megle so pogostne zlasti pozimi v kotlinah
in niso zelo goste, a ustvarjajo neprijetno vlažno
vreme ob pršenju ali šibkem in dolgotrajnem
dežju.

Megla lahko nastane tudi, ko pride toplejši zrak
nad hladnejšo podlago. Od podlage se zrak
ohlaja in nadaljnje ohlajanje pod njegovo rosišče
terja izločanje odvišne vodne pare in nastane
megla. Tej pravimo advektivna megla zaradi
dotoka (advekcije) toplega zraka nad hladno
podlago. Tako nastajajo megle nad hladnimi
morskimi tokovi, ko jih prekrije toplejši in zelo
vlažen zrak; nastajajo pa tudi ob obalah. Naša
Primorska ima malokrat meglo, a če jo ima, je
to navadno tedaj, ko se ob premiku toplega in
vlažnega zraka iznad morja na kopno, ta nad
hladnejšim kopnim ohladi pod rosišče. Taki reče¬
mo tudi obalna megla, ki lahko včasih seže tudi
precej daleč v notranjost.

Večinoma pa je megla v nižinah in kotlinah
Slovenije t. i. radiacijska megla. Ponoči se tla z

66

8.10 Razlaga videza mokre ceste in fate morgane

dolgovalovnim sevanjem (terestično radiacijo)
ohlajajo. Od njih in nekaj tudi sam se ohlaja zrak,
ko se ohladi pod rosišče, se začne kondenzacija:
na tleh kot rosa, v zraku na kondenzacijskih
jedrih pa kot megla. Ko se celoten od pobočij in
tal ohlajeni zrak, ki zapolni kotlino, ohladi pod
rosišče, se spremeni v megleno jezero - slika
8.6. Poleti se kmalu po sončnem vzhodu zrak
dovolj ogreje, da meglene kapljice izhlapijo in
megla izgine. Pozimi, ko je sončne energije v
splošnem malo, pa lahko taka megla vztraja ves
dan ali celo več dni skupaj, čeprav nad njo sije
sonce. Megla, podobno kot oblaki, odbija do
90% sončnega sevanja nazaj v vesolje. Pre¬
ostalih 10%, ki se v megli in na tleh vpijejo in
porabijo za ogrevanje, pa je premalo za razkroj
megle.

Padavine in njihov najvažnejši način nastanka
ter druge njihove značilnosti smo si pogledali že
v poglavju o frontah (4. pogl.). Količino padavin
podajamo v milimetrih, kar je enakovredno litrom
vode na kvadratni meter. Količina padavin v
goratih predelih je težko pravilno določljiva, saj
veter, ki je v gorah navadno močnejši, nosi
kapljice in snežinke ter jih odlaga v zavetrjih.
Količino padavin določamo navadno le pri izpod-
nebnih padavinah oz. t. i. padavinah slabega
vremena.

Pogosto imenujemo roso, slano in ivje padavine
lepega vremena. Rosa nastane s kondenzacijo
vodne pare na rastlinah in predmetih. Ponoči se
trava, krošnje dreves, strehe avtomobilov ipd.
najbolj ohladijo, ker nimajo dobre zveze s tlemi
in ne dobivajo toplote iz spodnjih plasti tal. Ko
se zaradi terestičnega sevanja trave ohladijo
pod rosišče in od teh tudi zrak tik ob njih, se
odvečna vodna para izloča in zbira v večje
kaplje, ki jih vidimo kot roso - slika 8.7.

Kadar je temperatura rosišča zraka nad tlemi

pod ničlo in se temperatura trav zniža pod
rosišče, vodna para sublimira v drobne ledene
kristalčke. Mnogim skupaj pravimo slana - slika

8.8. Slana je vsekakor dokaz, da se je ponoči
temperatura zraka tik pri tleh znižala pod 0°C,
pozeba pa nastane navadno šele tedaj, ko je
znižanje še nekaj stopinj pod ničlo.

Pri temperaturi pod ničlo so meglene kapljice
podhlajene. Ko podhlajena kapljica zadene ob
vejico ali žico, v hipu primrzne nanjo. Rekli smo
že, da se zrak v naravi vedno nekoliko giblje,
zato je navadno na eni strani vejice ivja več: s
primrzovanjem kapljic, ki jih nosi veter, raste ivje
proti vetru in je navadno belo in krhko - slika

8.9. Kadar pa so kaplje večje in se delno razle¬
zejo, preden zmrznejo, nastane trdnejše in pro¬
sojno t. i. trdo ivje.

Snežinke, ki padejo na dovolj hladna tla, se ne
stalijo in se naberejo v snežno odejo, ki ji
pogosto rečemo kar sneg. Novi sneg, je tisti, ki
je zapadel v zadnjih 24 urah, onemu od prej pa
pravimo stari sneg. Višino snežne odeje merimo
v centimetrih, ločeno za novi in stari sneg pose¬
bej. Sneg pa se pod lastno težo useda in stari
sneg ima navadno precej večjo gostoto, kot
novi. Gostoto snega pogosto podajamo kar v
razmerju glede na vodo, ki bi jo dal, če bi se
stalil. Suh pršič ima gostoto 1 / 30 , kar pomeni, da
da 30 cm pršiča komaj 1 cm vode; za zelo moker
sneg velja 1 / 2 , torej že 2 cm mokrega snega
dasta 1 cm vode. Gostota snega je pomembna
pri določanju obremenitve streh, zalog vode itd.

Pri določanju nevarnosti plazov pa je pomem¬
bnejša notranja struktura snega, ki odloča o tem,
kako trdno so posamezne plasti snega med
seboj povezane. Struktura snega pa se stalno
spreminja in ni preprosto določljiva.

Snežna odeja vsebuje polno zraka, ki se ne
more gibati, zato je podobno kot volna ali drugi
izolacijski materiali zelo slab prevodnik toplote.
Pri temperaturah pod 0°C, ko se ne tali, ščiti tla
oz. zemljo in posevke na njej pred premočno
ohladitvijo. Sneg pa tudi odbija do 80 % sončne¬
ga obsevanja, zato se temperature pri tleh tedaj
ne dvignejo veliko. V jasnih nočeh pa se površina
snega z dolgovalovnim sevanjem močno ohladi

67

in od nje tudi zrak nad snegom. Zato so jasne
in mirne zimske noči zelo mrzle. Slane na snegu
navadno niti ne opazimo, razen če se kaže v
obliki velikih ploščic, ki se v soncu močno leske¬
tajo. Taki slani ali ivju na snegu pravimo srež.
Snežna odeja lahko pokriva vsa tla ali pa le del
tal. S tem imamo dani že dve različni oznaki
stanja tal, kar je tudi važen meteorološki poda¬
tek. Tla so lahko še suha, vlažna, mokra,
zmrznjena, pokrita s poledico itd. Ti podatki so
pomembni za nekatere presoje vpliva tal na
bodoče vreme; pomembne pa so tudi za nekate¬
re veje gospodarstva, za naknadno določanje
vzrokov nekaterih prometnih nesreč itd.

V atmosferi opazimo pogosto zanimive optične
pojave, ki nas tudi opozarjajo na nekatere po¬
membne lastnosti ozračja nad nami. Podrobnej¬
še opise teh pojavov najdemo v čtivu, ki ga
priporočamo za branje in je navedeno na koncu
te knjige. Mavrica npr. nas opozarja na to, da
pred nami dežuje, za nami pa sije sonce. Halo
ali krog okrog sonca nas opozarja na to, da v
višinah priteka toplejši in vlažnejši zrak. Ta
ustvarja tenke cirrusne oblake, ki jih brez hala

pogosto še opazili ne bi. Venec ali krog okrog
sonca je prazaprav zmazana lisa sonca, ko ga
gledamo skozi prosojne altostratuse ih nam daje
njihovo debelino. Kadar se robovi cirrusnih obla¬
kov barvno spreminjajo, nastaja pojav - irizacija.
Z vrhov vidimo na megli pod seboj svojo senco
in okrog glave barvne kroge, kar imenujemo
glorija. Vsi ti barvni pojavi nastanejo zaradi
loma, razklona in odboja svetlobe na kapljah,
kapljicah aii kristačkih. Ledeni kristalčki, ki se
svetlikajo v zraku in dajejo, če gledamo proti
soncu, videz svetlobnega stebra, opozarjajo na
zelo nizke temperature zraka.

Kadar se nam ob sončnem vremenu zdi v daljavi
cesta mokra, vemo, da je tik nad cesto zrak
močno segret, zato je redkejši kot malo višje in
nastaja preprosta oblika fate morgane. Zaradi
uklona in totalnega odboja svetlobe vidimo na
cesti v daljavi sliko neba, podobno kot jo si¬
cer vidimo bliže na mokri cesti oz. na luži -
slika 8.10.

Najbolj grozeč vremenski pojav pri nas je nevih¬
ta. Meteorološki opazovalec zabeleži nevihto že,
če dežuje in vmes zagrmi. V splošnem pa je

68

nevihta skupek pojavov, ki nastanejo z oblakom
cumulonimbus in v njem. To so plohe, bliski,
grom, piš oz. viharni vetrovi, včasih pa tudi toča
in tornado.

Nevihte lahko nastanejo, če sta izpolnjena dva
glavna pogoja: če je v zraku dovolj vlage in če
je atomosfera labilna, to je, če temperatura
dovolj močno pada z višino. Tedaj je zrak, ki se
dviga in ohlaja, še naprej toplejši od okolice,
dviganje se nadaljuje, ob kondenzaciji pa dobi
dvigajoči se zrak še dodatno toploto in nevihtni
obak kar zakipi v nebo tja do vrha troposfere
(nad nami približno 10 km visoko). Ker naprej
zaradi tamkajšnje inverzije ne more, se nevihtni
oblak zgoraj pahljačasto razširi in dobi, ko ga
gledamo od strani, obliko nakovala. Na teh
višinah pa se zagotovo ohladi tudi pod -40 °C,
ko tudi podhlajene kapljice zmrznejo. Dobimo
ledene kristalčke, ki jih navpični tokovi v oblaku
zanesejo med kapljice ter se na račun kapljic
debelijo in tako tvorijo osnove padavin.

Nevihte v zmernih širinah nastanejo največkrat
ob hladni fronti. Lahko pa nastanejo tudi pred
njo ali še daleč za njo, saj priteče s hladno
fronto, zlasti poleti, hladen zrak nad toplo podla¬
go, kar povzroči navpična mešanja oz. konvekci-
jo. Pri hladni fronti, ki je pogosto pas neviht, je
posamezne težko ločiti eno od druge; posame¬
zne nevihte pred fronto ali za njo pa imajo
značilen razvoj, ki traja eno do dve uri, in je
prikazan na sliki 8.11. Dviganje zraka ob nasta¬
janju nevihte v oblaku vleče zrak pri tleh pod
oblak in veter piha proti nevihti; nakar nastane
kratek premor oz. mir. Ko pa zadeva dozori in
nastanejo veliki padavinski delci - zrnca, kaplje
ali celo toča, udari z njimi proti tlom z višin
hladen zrak z značilnim pišem ali viharjem. Zdaj
piha pri tleh od nevihte proč.

Navpična gibanja velikih hitrosti, trenja med zrač¬
nimi delci, nastanek padavin in njihove pretvorbe
ipd. ustvarijo močna električna polja. Razelektri¬
tev, ki ji pravimo strela in jo vidimo kot blisk in
slišimo kot grmenje, je značilen in samo nevihtni
pojav. Večina strel udari med oblaki ali deli
nevihtnih oblakov, včasih pa tudi med oblakom
in tlemi. Iz oblaka strela išče pot najmanjšega
upora oz. pot, kjer je zrak najbolj ioniziran (že

8.13 Prerez zrn toče

razdeljen na pozitivne in negativne naboje) in
zato bolje električno prevoden. Zato je strela
navadno cikcakasta in razvejena. Po istem kana¬
lu gre navadno nato v obeh smereh še nekaj
razelektritev, toda vse skupaj traja manj kot
desetinko sekunde, kar vidimo kot blisk - slika
8.12. Električni tok v streli doseže jakost do
stotisoč amperov in ni čudno, da lahko povzroči
znatno škodo, zažge ali ubije. Samo v ZDA npr.
ubije strela na leto čez 100 ljudi, poškoduje pa
jih več kot 2500.

Preden udari strela, nas na močna električna
polja v atmosferi opozarjajo dvignjeni lasje, pra¬
sketanje ipd., včasih pa se na kovinskih konicah
kažejo celo plamenčki (Elijev ogenj). Tedaj je
skrajni čas, da si poiščemo zavetje ali ležemo v

69

kako vdolbino proč od dreves, vrhov ali grebe¬
nov. V stavbah z vodovodno in drugo napeljavo,
kjer smo kot v nekakšnih kletkah, pa smo pred
strelo varni.

Zrak v kanalu strele zažari, se raztegne ter
trenutek nato spet skrči. To da rezek pok, če
strela udari blizu. Če pa se zvočni val odbija od
tal in od plasti raznih gostot v atmosferi, se na
daleč sliši značilno grmenje in bobnenje. To se
širi s hitrostjo zvoka (ca. 330 m/s), kar pomeni,
da lahko po merjenju časa med bliskom in
gromom približno ugotovimo oddaljenost bliska
od nas - vsake tri sekunde je 1 km.

Električna polja prepredajo atmosfero tudi ob
lepem vremenu, le da niso močna. V povprečju
je atmosfera glede na tla pozitivna in jakost
električnega polja je okrog 130 V/m (voltov na
meter). Sorazmerno suh in neioniziran zrak je
dober izolator, saj prenese jakost polj do 3
milijone V/m; če je ioniziran pa manj. Vsekakor
pa so razlike v napetostih na razdaljah strele
ogromne.

Poseben, tudi samo nevihtni pojav je toča. Vemo
že, da so zametki padavin navadno ledena
zrnca (pogl. 4). V nevihtnih oblakih, ki imajo
močne navpične tokove pa pogosto potujejo
taka zrnca večkrat navzgor in navzdol. Nanje
primrzujejo kapljice in jih debelijo. Ko zaidejo v
spuščajoče se tokove ali pa postanejo pretežka,
izpadejo v obliki zrn toče. Ta merijo v premeru
večinoma pod 1 cm, včasih pa 6 cm in celo več.
Prerez točinega zrna je podoben prerezu čebule
in kaže, kolikokrat je potovalo zrno v oblaku
navzgor in navzdol - slika 8.13.

Znano je, da povzroča toča veliko škodo. Obram¬

ba proti toči sega več kot stoletja nazaj, a je še
zdaj malo uspešna, če sploh je. Načelno oz. v
grobem nastanek toče dandanes še kar dobro
poznamo in sodobni namen obrambe je dober:
vnesimo v oblak, kjer se začne delati toča, snov,
ki bo ustvarila veliko število ledenih zrnc (npr.
srebrov ali svinčev jodid). Naravna in umetna
zrna se zaradi množične konkurence ne bodo
mogla močno odebeliti in namesto razmeroma
maloštevilnih debelih zrn toče, bo nastala velika
množica drobnih, ki se bodo do tal morda celo
stalila in bo padal le dež. Glavna težava praktič¬
ne obrambe pa je v tem, da je treba vnesti v
oblak na pravo mesto, ob pravem času zadostno
količino snovi, ki bo povzročila nastanek ledenih
zrnc. To pa je kljub pomoči posebnega radarja
in raket ali topov težko doseči. Če je smola,
lahko s tem točo povzročimo, namesto da bi jo
preprečili - slika 8.14. Zato Svetovna meteorolo¬
ška organizacija sicer priporoča nadaljnja razi¬
skovanja na tem področju, a odsvetuje operativ¬
no obrambo, ker njen uspeh še ni dokazan.
Oglejmo si še energijo, ki se pretvarja pri izhla¬
pevanju in kondenzaciji. Za ogretje enega litra
ali kg vode za°C je potrebno okoli 4200 J, za
izhlapitev enake količine vode pa 2,500.000 J -
torej kar 600-krat toliko. To energijo odnese s
seboj vodna para. Ko se para spet zgosti v
vodne kapljice (kondenzira), se enaka količina
energije sprosti. Iz količine izpadle vode (pada¬
vin) lahko izračunamo, da se v enem samem
nevihtnem oblaku v eni uri sprosti toliko energije,
kot jo da JE Krško v pol meseca polnega
obratovanja. Vzdolž ene same hladne fronte pa
lahko nastane na tisoče neviht; zato se očitno z
energijo, ki jo proizvajamo, vremena ne da spre¬
minjati.

70

9. ZNAČILNOSTI VREMENA V SLOVENIJI

Slovenija meri v smeri vzhod-zahod le 250 km in
v smeri sever-jug komaj 170 km. Zato je glede
na velike vremenske sisteme, ki merijo nekaj
tisoč kilometrov, velika le kot fižol na krožniku.
Kljub temu pa se na tako majhnem območju kak
velik vremenski sistem zelo različno odraža.
Spomnimo se na to, kolikokrat ima naša Primor¬
ska sončno, medtem ko je v večini ostale Slove¬
nije oblačno in dež; drugič pa je obratno in ima
le Primorska padavine.

Značilnosti vremena v Sloveniji si je mogoče
ogledati z različnih vidikov. Ker je dejavnikov
mnogo, bi prinesel pregled z vidika vsakega od
njih mnoga ponavljanja, čemur se skušamo izog¬
niti. Na vreme vplivajo npr. veliki vremenski
sistemi, letni čas, dnevni čas, topografske in
orografske značilnosti posameznih področij itd.
Lahko pa bi izbrali posebej vsak element ali
pojav (npr. vlago, padavine) in si ogledali, kako
je ob različnih drugih pogojih glede teh pojavov
po Sloveniji. Uporabili bomo nekaj kombinacij.
Tridesetletni povprečki iz zadnjih desetletij, sku¬
paj z ekstremnimi vrednostmi in najvažnejšimi
statističnimi količinami, ki jih je mogoče izračuna¬
ti iz dolgih nizov podatkov, dajo vpogled v okvir¬
no sliko klimatskih razmer nekega kraja ali po¬
dročja. Taka slika je potrebna pri odločitvah
gospodarskih investicij za dejavnosti, ki bodo
tam delovale desetletje ali več. V zvezi z vreme¬
nom pa nas klimatski podatki opozarjajo na
možne meje (ekstremi), na pogostnost nastopa¬
nja vrednosti v izbranih razredih ali pogostnosti
pojavljanja nekih pojavov. Zato so v klimatskih
podatkih zajete značilnosti vremena v nekem
kraju ali področju, le da jih je treba včasih
primerno izluščiti oz. povezati s posamičnimi
dogajanji v atmosferi. V tem okviru bomo dovolj
kratko in povezano prišli do glavnih spoznanj o
navedenih povezavah dogajanj in do slike o
bistvenih klimatskih potezah Slovenije kot celote
in njenih področij - npr. slika 9.1.

Ker izhajamo iz vremenskih dogajanj, bomo za
osnovno izhodišče vzeli štiri značilne velike vre¬
menske situacije, ki smo si jih na splošno že
ogledali. Vanje lahko namreč vključimo praktično
vsa vremenska dogajanja pri nas. To so:

- srednje - in severnoevropski cikloni s fron¬
tami,

- sredozemski ciklon,

- azorski anticiklon ali greben visokega pritiska
in

- sibirski anticiklon.

Največji atmosferski sistemi - ultradolgi valovi in
blokade tu niso opisani, ker vplivajo na naše
vreme šele posredno, čeprav odločajo o razvoju
in pomikih naštetih velikih sistemov oz. o vre¬
menskih situacijah nad nami, kot tudi pravimo.
Poseben problem je delitev Slovenije za potrebe
prikazovanja sedanjega ali bodočega vremena.
Lahko bi bila geometrijsko preprosta, npr: osred¬
nja, vzhodna, zahodna ipd. - slika 9.2. Toda že
tu so težave, saj južne ni oz. spada v osrednjo,
zahodna pa kaže pogosto velike razlike med
severozahodno in jugozahodno (Primorsko).
Tako res ni mogoče podati splošne razdelitve,
ampak je to potrebno prilagajati trenutni vremen¬
ski situaciji oz. razvoju procesov, ki jih obravna¬
vamo ali pričakujemo. Glede na to, da prihaja
večina vremenskih sistemov od zahoda, se po¬
slabšanja in izboljšanja navadno širijo od zahoda
proti vzhodu, a so v posameznih predelih zahod¬
ne Slovenije različna. Lahko pa pridejo tudi iz
drugih smeri. Velika raznolikost vzrokov in samih
vremenskih dogajanj je osnova ugotovitve, da je
največja značilnost vremena njegova nestalnost
in nepredvidljivost, ki pa jo vendarle skušamo
premagati.

Ko prihaja z Atlantika nad Evropo ciklon - primer
na sliki 9.3, začne tudi pri nas zračni pritisk
padati in kmalu se pojavijo visoki oblaki. Ti se
navadno pomikajo od zahoda in jugozahoda v
skladu s položajem višinske doline, s katero je

71

72

9.1 a Povprečne decembrske razporeditve temperature v Sloveniji

SHo

7 Skice vremena

73

9.1 b Povprečne julijske razporeditve temperature v Sloveniji

ciklon povezan (pogl. 1-3). Jugozahodnik se z
večjim ali manjšim odklonom smeri počasi pre¬
nese do tal oz. se v skladu s poljem pritiska tu
okrepi in dovaja iz Sredozemlja vlažen zrak. Ta
ustvari ob dviganju čez gorske grebene navadno
najprej kape na hribih oz. oblačne obloge na
grebenih, pogosto pa se začnejo tam tudi pada¬
vine. Te orografske padavine nastajajo v širšem
območju višjih gorskih pregrad, predvsem na
njihovi privetrni strani, kjer se zrak dviga - slika
9.4. Take orografske padavine, ki jih nad večjo
ravnino ni, bistveno prispevajo k povprečni letni
količini padavin in njihovi razporeditvi v Sloveniji
- slika 9.5.

Iz padavinske karte Slovenije vidimo, da je v
območju najvišjih gorskih grebenov do štirikrat
več padavin kot npr. v Prekmurju in da nekateri
grebeni (npr. Pohorje) izrazito izstopajo. Vendar
pa orografske padavine pred splošnim poslabša¬
njem vremena, kot bomo videli, niso edini vzrok
take padavinske razporeditve.

Kadar je središče ciklona nad Anglijo ali severne¬

je, nas navadno topla fronta sploh ne doseže;
pa tudi kadar gre čez nas, je predfrontalne
orografske padavine težko ločiti od tistih ob topli
fronti. To velja predvsem za zimsko polovico
leta, medtem ko so v poletni polovici tople fronte
takih severnih ciklonov komaj opazne in nas
navadno preidejo le z nekoliko povečano pre¬
hodno oblačnostjo.

Vse do prihoda hladne fronte, ki šele da ponovno
pravo spremembo vremena, se navadno nada¬
ljuje padanje zračnega pritiska. Zrak je ob jugo¬
zahodnih vetrovih sorazmerno topel in vlažen,
vidnost je majhna, pojavljajo pa se lahko še
šibke padavine, ki so v teh primerih izdatnejše
ob gorskih pregradah in v zahodnih predelih
Slovenije.

Tudi če se Alpam bliža hladna fronta od zahoda,
pride v Slovenijo, kot smo že videli, navadno od
severozahoda ali celo od severa. Prinese pada¬
vine v obliki ploh in včasih tudi pozimi tedaj
zagrmi. Kmalu pa začne zračni pritisk rasti, veter
se obrne v severozahodnik ali sever, pozimi

74

9.3 Primer prihoda zrelega ciklona v Evropo z

preide dež v sneg, ohladi se, vidnost se poveča
in pogosto se kmalu zjasni.

Hladen zrak, ki prodira s hladno fronto na čelu,
lahko povzroči zlasti spomladi, ko pri nas že vse
cveti, zelo močne ohladitve, ker je blizu nad
severno Evropo še sneg. V takih primerih se
zgodi, da še v drugi polovici maja zapade pri nas
sneg do nižin (npr. 20. 5. 1969 - fotografija). Pri
tem nastanejo tudi pogoji za nastanek pozne
slane, ki seže celo v junij. V naših gorah pa ob
takih prodorih hladnega zraka tudi avgusta sneg
ni izjemen in je pri pripravah na daljše ture v
najvišje gore treba upoštevati tudi to možnost.

Poleti in spomladi so pojavi ob hladni fronti v
splošnem izrazitejši kot pozimi in v pozni jeseni.
Že pred fronto se ob splošnem dviganju zračnih
plasti in s tem labilizaciji atmosfere, pojavijo,
zlasti v hribovitih predelih Slovenije, kjer pripo¬
more še dviganje ob grebenih, predfrontalne
nevihte. Te so tudi posledica dotoka zelo vlažne¬
ga zraka iznad severnega Jadrana in so krive,

Atlantika

da se prav čez osrednjo Slovenijo proti Dunaju
razteza pas največje pogostnosti nevihtnih dni v
Evropi - slika 9.6. Sama hladna fronta je poleti
že tako pas neviht; pa tudi v hladnem zraku za
njo, ker se pri tleh ogreva, rade nastajajo nevihte.
Razporeditev t.i. nevihtnosti (števila krajev, kjer
je grmelo) je v dneh ob hladni fronti v Sloveniji
takole: na dan pred fronto 1,2, na dan prehoda
fronte 4,7 in na dan po prehodu 1,3. Razmeroma
velika nevihtnost na dan pred prihodom fronte je
ena izmed posebnosti vremena pri nas.

Če na hladni fronti ne nastane v Genovskem
zalivu sekundarni ciklon, pritisk po prehodu fron-

9.4 Približen presek reliefa čez osrednjo Slovenijo
v smeri JZ vetrov, ki povzroči dviganje zraka

7 *

75

9.5 Padavinska karta Slovenije za obdobje 1956-75

76

9.6 Povprečno letno število dni z nevihtami za obdobje 1971-80

te hitro raste. Gradi se anticiklon in potek vreme¬
na v Sloveniji je tak, kot si ga bomo ogledali v
zvezi z anticikloni pri nas.

Že v 6. poglavju smo si ogledali nastanek sekun¬
darnega ciklona na hladni fronti, ko ta zadene
ob Alpe - še primer slika 9.7. Ker je ta sekundar¬
ni ciklon navadno sorazmerno majhen, vpliva
znatno močneje na zahodno, kot na vzhodno
Slovenijo, ki je včasih že zunaj njegovega nepo¬
srednega vpliva. Veliko večja količina padavin v
zahodni Sloveniji je, poleg razlik zaradi razgiba¬
nosti reliefa, v veliki meri tudi posledica bližine
Genovskemu ciklonu in padavinskim območjem,
ki jih ustvarja. Kroženje zraka okrog Genovskega
ciklona daje pri nas jugovzhodne ali celo vzhod¬
ne vlažne vetrove. Zdaj so vzhodne strani gre¬
benov privetrne in s tem področja dviganja zraka
in padavin. Letni čas se pri teh procesih pozna
le toliko, da je pozimi takih primerov več; dnevni
čas pa, kadar je vse čez in čez oblačno, sko¬
raj nič.

Splošno dviganje zraka v območju ciklona pove¬
ča labilnost ozračja. Zlasti nad našimi območji,
kamor priteka iz Sredozemlja vlažen zrak, so
izpolnjeni vsi pogoji za nastanek neviht in ploh,
ki se zato rade pojavljajo že pred fronto. Ko pa
fronta na vzhodnem delu sekundarnega ciklona
spremeni tip (iz hladne v toplo) in se ustavi
(pogl.6), postanejo padavine bolj enakomerne,
dolgotrajne in zaradi tega izdatne; toda spet bolj
v zahodni Sloveniji kot v vzhodni.

Oblačni sistemi zavzemajo širša območja kakor
padavine in to v ciklonih in ob samih frontah.
Zato je tudi oblačnost v zahodni Sloveniji, kjer
je več dodatnih vzrokov za dviganje zraka, v
splošnem večja kot v vzhodni. To velja zlasti za
poletno polovico leta, ko v nižinah ni dvignjene
megle, ki se po opazovanjih šteje v oblačnost.
Sicer pa je 30-letna klimatska razporeditev
oblačnosti nad Slovenijo prikazana na sliki 9.8.
Ob splošno slabem - oblačnem in deževnem
vremenu, kot je v ciklonih in ob frontah, se

77

9.7 Še en primer Genovskega ciklona

navadno vpliv letnega in dnevnega časa ne
poznata veliko. Vendar pa na hladnih frontah
poleti vedno nastanejo nevihte, medtem ko so
pozimi izjemne. Tiste poletne hladne fronte, ki
nas preidejo čez dan, imajo več neviht, kot tiste,
ki nas preidejo ponoči. Vse drugače velik in
odločilen vpliv letnega in dnevnega časa na
vreme pa je v anticiklonih.

Po prehodu hladne fronte in njenem odmiku
proti jugovzhodu se največkrat za odhajajočim
ciklonom razraste k nam Azorski anticiklon -
severno okrog Alp - slika 9.9. Pri tem vetrovi,
razen burje, zelo kmalu oslabijo.

V jeseni, ko so noči dolge in se tla izdatneje
ohladijo, je ozračje bolj stabilno in se tudi po¬
dnevi ne pojavljajo vertikalni tokovi in konvekcija.
K stabilnosti prispeva splošno spuščanje zraka
v anticiklonu, tedaj imamo ob visokem pritisku

jasno in mirno vreme tudi v gorah in je za izlete
in ture najugodnejše. Ker je tedaj še sorazmerno
toplo, je za taka obdobja udomačen izraz »babje
poletje«, ki seže s presledki včasih celo daleč v
oktober.

Pozno v jeseni in pozimi, ko so tla že precej
hladna, je stabilnost atmosfere v anticiklonih
splošna in velika. Po prehodu frontalnih motenj,
se nebo kmalu zjasni, kar omogoča v dolgih
nočeh s terestičnim sevanjem nadaljnje ohlaje¬
vanje tal in zraka pri tleh. Ob pobočjih ohlajeni
zrak zapolni naše nižine in kotline in v notranjosti
Slovenije (oz. v vsej Sloveniji razen Primorske)
nastanejo številna jezera hladnega zraka. Nizko
nad njimi leži malo toplejši zrak, kar pomeni, da
v prehodni plasti temperatura z višino raste, to
pa je temperaturna inverzija, ki je zelo stabilna
in preprečuje navpično mešanje zraka - slika
9.10. Hladen kotlinski zrak je tako tudi zgoraj

78

79

9.8 Povprečna oblačnost avgusta v Sloveniji (v desetinah pokritega neba)

zaprt in ima sorazmerno majhen volumen. Zato
že razmeroma majhne količine škodljivih pri¬
mesi, ki pridejo v zrak, povzročajo visoke kon¬
centracije in veliko onesnaženost zraka - večjo,
kot je v velikih industrijskih področjih in mestih
ravninske Evrope, čeprav so tam emisije deset¬
krat večje. Tam je tudi vreme bolj spremenljivo
kot pri nas; toda njegove spremembe kažejo več
reda.

Globina jezer hladnega zraka je odvisna od
višine okolišnjih grebenov oz. sedel in je največ¬
krat med 80 in 150 m nad dnom (npr. Pivška,
Cerkniška in Idrijska 80 m, Novomeška, Mežiška
in Mislinjska 120, Celjska 140, Ljubljanska 200).
Vodoravne razdalje oz. velikosti pa odločajo o
volumnu hladne kotlinske atmosfere. Računi ka¬
žejo, da so emisije onesnaženja zraka v večini
naših kotlin nekajkrat večje kot bi, glede na
volumen, smele biti.

Ko se jezero hladnega zraka ohladi pod rosišče
tega zraka, se spremeni v megleno jezero. Me¬

gla podnevi odbije večino sončevega sevanja
nazaj v vesolje. Zato lahko kljub sončnemu
vremenu nad meglo taka vlažna, meglena in
onesnažena jezera hladnega zraka v naših kotli¬
nah trajajo pozimi po več dni skupaj. Šele močni
vetrovi novega ciklona premešajo zrak in odpih¬
nejo onesnaženega; toda obenem prinesejo
oblake in padavine. Tako se je že zgodilo, da je
bilo kako zimo v nekaterih kotlinah v treh zimskih
mesecih komaj nekaj ur sonca. Medtem pa so
se kraji v višjih legah ob anticiklonu kopali v
zimskem soncu. To se kaže tudi na januarski
razporeditvi trajanja in energije sončnega obse¬
vanja za Slovenijo - slika 9.11. Očitno imajo
poleg Primorske pozimi tudi višje lege znatno
več sonca kot nižine.

Če je zrak za hladno fronto pozimi prišel s
sorazmerno toplega Atlantika in je bolj vlažen,
nastane pod subsidenčno inverzijo (pogi. 5) čez
večino Slovenije razmeroma tanka in nizka
oblačna plast, ki jo vidimo le z visokih vrhov kot

80

*

megleno ali oblačno morje - slika 9.12. Zato se
je ob dvignjeni megli dobro povprašati, kako
visoko se moramo dvigniti, da bomo za konec
tedna prišli vsaj malo na sonce. Kotlinska dvig¬
njena megla sega manj kot dvesto metrov nad
dnom; zgornja meja oblačnega morja pa je višja
in lahko bolj različna - navadno je med 800 in
2000 m nadmorske višine.

Primorski je v takih primerih z meglo in navadno
tudi z oblačnostjo prizanešeno. Tja dol nad
morje se namreč zrak pri severnih vetrovih po-
malem spušča. Spoznali smo že, da že zelo
majhne hitrosti spuščanja zraka - nekaj cm/s, v
pol dneva zrak dovolj ogrejejo, da lahko vanj
izhlapijo oblačne kapljice in nebo se zjasni.
Poleg splošnega spuščanja zraka v anticiklonih
je spuščanje zraka na primorsko stran grebenov
(fenizacija) glavni vzrok, da ima Primorska več
lepega vremena, kot notranjost Slovenije.

Oblačnih in meglenih pojavov pa pri nas tudi v
notranjosti pozimi ni, če se razširi k nam sibirski
anticiklon. Zrak, ki priteka v njegovi cirkulaciji, je
mrzel in suh. Z vzhodnimi (ali severovzhodnimi
oz. jugovzhodnimi) mrzlimi vetrovi vdira tudi v
nižine in kotline ter jih čisti. To je sončno, suho,
a mrzlo zimsko vreme, ki ga ne marajo le tisti,
ki jih rado zebe. Seveda je tedaj tudi poraba
energije za ogrevanje velika.

Spomladi in poleti pa je vreme v anticiklonih nad
Slovenijo precej drugačno kot pozimi. V nekate¬
rih učinkih so odražanja v nižinah in v gorah zdaj
obrnjena - npr. sonca imajo zdaj nižine znatno
več, oblakov in megle pa manj.

Ob širjenju poletnega anticiklona za hladno fron¬
to, s katero je prišel hladen zrak nad toplo
podlago, se pojavi labilnost ozračja. Frontalna
oblačnost se je odmaknila in v dopoldanskih

urah nastopi močno ogrevanje tal - zlasti prisoj¬
nih pobočij. Razvijejo se vertikalni tokovi in
konvekcija. Če je vlažnost zraka pri tleh majhna
in je temperatura v višinah razmeroma visoka,
bodo nastali le sploščeni kopasti oblački - cumu-
lusi lepega vremena, in še teh bo malo. Če pa
je obratno: zrak pri tleh vlažen in so temperature
v višinah nizke, so, kot že vemo, izpolnjeni vsi
pogoji za nastanek neviht.

Z izdatnim navpičnim mešanjem zraka ob sproš¬
čanju kondenzacijske toplote v nevihtah, se
zgornje zračne plasti ogrevajo. Zato je drugi dan
že bolje, tretji dan pa neviht navadno ni več,
zlasti če se obenem ustvari močna subsidenčna
inverzija, ki razvoj oblakov v večje višine zausta¬
vi. Toda prisojna pobočja in pretakanje zraka
čez gorske grebene še prožijo konvekcijo in
ustvarjajo kopaste oblake, ki ovijajo planine tudi
tedaj, ko nad ravninami oblakov že dolgo ni več.
To pa se pozna na poletni razporeditvi oblačnosti
in poletnem trajanju ter energiji sončnega obse¬
vanja prek Slovenije-slika 9.13. Ta razporeditev
je očitno dokaj drugačna kot zimska (9.11).

Razlike med ravninskimi in goratimi predeli Slo¬
venije pa so seveda tudi v količini padavin, ki jih
dajo plohe iz konvektivnih oblakov. Tudi te pada¬
vine so v goratih predelih pogostnejše in izdat¬
nejše kot nad ravninami. To je tretji vzrok, da
imajo naši gorati predeli zahodne Slovenije toliko
več padavin kot nižine vzhodne Slovenije.

Tudi poleti ob jasnem anticiklonalnem vremenu
zapolnijo ponoči naše doline in kotline jezera
hladnega zraka. Toda v krajših poletnih nočeh
so ta jezera tudi relativno manj hladna in so
plitva. Četudi se ob visoki vlagi zraka spremenijo
v meglena jezera, jih veliko izdatnejša poletna
energija sončnega obsevanja ogreje - najbolj pa

81

tla. Mešanje zraka seže vse višje, megla se
dvigne v kosme in kmalu povsem izgine - slika
9.14. Jutranja megla v kotlinah nas opozarja na
večjo vlažnost zraka in na večjo verjetnost opol¬
danske povečane konvektivne oblačnosti ali celo
popoldanskih neviht, predvsem v hribovitih pred¬
elih Slovenije.

Prikazali smo glavna dogajanja v atmosferi, po¬
sebej v ozračju nad nami ter njihove vzroke in
posledice. Spoznali smo, da se razmere v ozrač¬
ju stalno spreminjajo in z njimi vreme. Vendar
pa se bolj v grobem stvari le približno ponavljajo.
V odvisnosti od geografske lege, topografije in
orografije, v nekaterih krajih izstopajo takšne, v
drugih pa drugačne značilnosti.

Za dovolj dolgo dobo, npr. 30 let, pa nam skupek
raznih značilnosti predstavlja klimo posamezne¬
ga kraja ali področja. Tu so potrebni drugačni

pristopi in veljajo statistične zakonitosti, v katere
se ne bomo spuščali. Nekaj klimatskih značilno¬
sti oz. razporeditev količin in povprečne pogost¬
nosti pojavov v Sloveniji smo prikazali na ustre¬
znih kartah. Te so primerno izglajene in ne
kažejo tako velike raznolikosti, ki tudi v klimatskih
razmerah dejansko vlada v Sloveniji. Zato doda¬
jamo v tabeli izbrane splošno pomembnejše
klimatske podatke za nekatere kraje Slovenije.
O veliki raznolikosti se lahko prepriča vsak sam.
Nekateri podatki utegnejo biti marsikomu ne le
zanimivi, ampak tudi koristni. Seveda pa se je
treba pri gospodarskih, zlasti investicijskih odlo¬
čitvah, opreti na mnogo izčrpnejše podatke, ki
so zbrani v meteoroloških arhivih in so prek
računalnika dokaj hitro dostopni. Podatki navad¬
no potrebujejo tudi ustrezen komentar, ker sicer
prav lahko pride do njihove napačne uporabe,
kar pa je lahko še slabše kot nič.

82

Tabela 9.1. Nekaj klimatskih podatkov - povprečnih vrednosti - za nekatere kraje Slovenije

(D

83

CO

J*

(A

i-

(0

3

C

rc

“O

(0

84

razporeditev trajanja sončnega obsevanja v Sloveniji

8 Skice vremena

85

9.11b Januarska razporeditev energije sončnega obsevanja v Sloveniji

86

9.13a Julijska razporeditev trajanja sončnega obsevanja v Sloveniji

10.1 b Vremenski radar - antena

10.4 Vremenski radar na Lisci

10.1 a Vremenski radar - sprejemnik

Klimatska področja sveta


Sprejemnik vremenskih kart

Vremenski satelit

8 *

87

9.13 b Julijska razporeditev energije sončnega obsevanja v Sloveniji

10. NAPOVEDOVANJE VREMENA

Človek je bil vedno vsestransko precej odvisen
od vremena, predvsem zaradi preskrbe s hrano.
Kmalu je ugotovil, da vlada v spremembah vre¬
mena velik nered in da lahko z opazovanjem v
enem kraju le redko ugane kakšno bo vreme
naslednje dni. Šele meritve nekaterih količin in
hkratna opazovanja na oddaljenih krajih, so pri¬
spevale k razumevanju osnovnih dogajanj v
atmosferi in pokazale povezave med različnimi
vplivi. Na dogajanja v ozračju pa deluje res
nešteto vplivov, zato je vsaka, tudi najsodobnej¬
ša predstava vremenskega stanja, le grob pribli¬
žek. Približek kot izhodišče pa seveda ne more
dati povsem natančnih napovedi.

Kljub temu, da si je človek zgradil varna zavetja
z ogrevanjem in ohlajevanjem, ovlaževanjem
ipd., da ima klimatizirana transportna sredstva,
da je vzgojil odpornejše rastline itd., pa je od
vremena še bolj odvisen, kot nekoč. Občutljivi
gospodarski mehanizmi ekonomske rentabilnosti
v pridelavi hrane, v energetiki, gradbeništvu,

transportu itd. postavljajo ljudi v vse večjo odvis¬
nost od vremena in terjajo razne posege, vseka¬
kor pa čim boljše vremenske napovedi. V to
vlagamo danes veliko sredstev, saj je poleg
množice strokovnjakov raznih profilov, potrebna
draga merilna in telekomunikacijska oprema (av¬
tomatske vremenske postaje, radarji, sateliti idr.
- slika 10.1), ter so največji sodobni elektronski
računalniki še premajhni. Za potrebe vremenskih
napovedi stalno obkrožajo Zemljo polarno-orbi-
talni sateliti. Nad ekvatorjem na višini 36 000 km
pa lebdi pet geostacionarnih vremenskih sateli¬
tov, ki pokrivajo skoraj vso Zemljo in vsake pol
ure pošiljajo slike oblakov in druge podatke v
sprejemne centre na tleh - slika 10.2. Centri oz.
njihovi računalniki na tleh te podatke predelajo,
popravijo projekcijo itd. in pošljejo rezultate nazaj
satelitu, da jih ta, zdaj v vlogi relejne postaje,
posreduje uporabnikom.

Operativne (neamaterske) vremenske napovedi
lahko zaradi preglednosti združimo v razne sku-

135°W 75 °W 0° 70°E

GOES-W GOES-E METEOSAT GOMS*

(USA) (USA) (EUROPE) (USSR)

10.2 Območja vidnih polj geostacionarnih vremenskih satelitov

140°E
GMS
(JA PAN)

%  v

*  A S

V?Y

88

pine. To je možno na več načinov; tu jih bomo
združili tako, da bomo s tem že prikazali njihov
obseg in pomen.

Glede na čas, ki ga napoved zajema, delimo
napovedi v:

- nekajurne (npr. prihod nevihte, razkroj megle
na letališču),

- dnevne (kratkoročne), eno- ali dvodnevne, ki
so najbolj znane,

- nekajdnevne (srednjeročne), kot izgledi vre¬
mena do pet dni,

- tedenske in sezonske (dolgoročne) pa so še
na stopnji preučevanj.

Glede na način dela ločujemo v grobem dve
metodi:

-■ klasična ali subjektivna, z grafičnimi pripomoč¬
ki in presojo,

- numerična ali objektivna, po modelih z raču¬
nalniki.

Glede na porabnike lahko ločimo dve skupini:

- splošne, za objavo v javnih sredstvih obvešča¬
nja in

- posebne, ki so izdelane in prilagojene posa¬
meznim porabnikom oz. njihovim posebnim po¬
trebam.

Statistične vrednosti mnogih meteoroloških koli¬
čin sicer lahko nudijo oporo pri nekaterih stop¬
njah izdelave prognoze oz. napovedi, vendar pa
je osnova vsake sodobne napovedi vremena
trenutno dejansko stanje atmosfere in dosedanji
razvoj dogajanj v njej nad dovolj velikim območ¬
jem zemeljske površine. Za nekajurne napovedi
je navadno dovolj območje premera okrog
100 km, za dvodnevne pa je že koristno poznati
dogajanja nad celotno poloblo, kot nam kažejo
že spoznanja s 1. poglavja te knjige.

Potrebno splošno sliko o stanju in dosedanjem
razvoju dogajanj v atmosferi nad velikim območ¬
jem, si ustvarimo na osnovi številnih hkratnih
opazovanj in merjenj v posameznih točkah na
tleh in navzgor skozi atmosfero. Te dopolnjujemo
s t. i. daljinskimi opazovanji, ki zajemajo večje
površine in jih izvajamo z akustičnimi in elektro¬
magnetnimi radarji in vremenskimi sateliti.

Okvirno gledano ima sodobna operativna pot do

dnevne vremenske napovedi naslednje stopnje
(slika 10.3):

- zbiranje in ureditev podatkov,

- določitev polj in vremenskih sistemov z dolgo
življenjsko dobo (diagnoza stanja),

- prognoza polj in velikih sistemov (tudi njihove¬
ga razvoja in pomikov),

- odražanje prognoziranih polj in velikih siste¬
mov v posameznih krajih ali območjih (napoved
vremena).

Tako govorimo navadno o prognozi stanj v at¬
mosferi nad velikim območjem in o napovedi
vremena oz. vremenski napovedi za manjša
območja ali posamezne kraje; oboje v časovnem
intervalu, ki je s prognozo ali napovedjo zajet.
Poglejmo si posamezne stopnje izdelave vre¬
menske napovedi nekoliko podrobneje.

DIAGNOZA

PROGNOZA

VREMENSKA

NAPOVED

UPORABNIKI

10.3 Osnovna shema poteka izdelave vremenskih
napovedi

89

Zbiranje in urejanje podatkov

Na našem planetu je najbolje organizirano in
usklajeno mednarodno sodelovanje prav na po¬
dročju meteorologije. Vseh 154 članic Svetovne
meteorološke organizacije (kot posebne agenci¬
je Združenih narodov) s sedežem v Genevi,
skrbi, da so na vsej Zemlji opazovanja usklajena
s sprejetimi standardi. Izvajajo se na enak način,
ob istih časih in se enako kodirajo in izmenjujejo
po določenem redu čez vso Zemljo. Najpozneje
uro in pol po glavnem opazovalnem terminu, ki
je vsake tri ure začenši ob 00 po Greenvvichu,
je mogoče dobiti vremenske podatke iz katereko¬
li opazovalne postaje (ki je vključena v svetovno
meteorološko bdenje) na našem planetu.

Opazovalnih meteoroloških postaj je že na kop¬
nem blizu desettisoč; na morjih so dodatno
posebne ladje, boje in ploščadi, pa tudi vse
večje ladje oddajajo in sprejemajo vremenske
podatke. Podatke na višjih nivojih v atmosferi do
višin okrog 30 km (oz. na ploskvah nižjega priti¬
ska, npr. 850, 700, 500, 300 itd. milibarov),
dobimo dvakrat na dan z radiosondami (pogl. 1)
in iz letal. Pa tudi s sateliti se že da določati
vertikalne razporeditve temperature, vlage, vetra
itd. Sateliti dajo tudi oblačnost, vrste oblakov,
temperaturo tal in morij (tam, kjer ni oblakov),
sicer pa višino oblakov in še druge podatke.
Podatke dopolnjujejo še vremenski radarji, ki
ponekod prekrivajo cele dežele. Pri nas imamo
sicer le enega na Lisci. Ta bi lahko pokril celo
Slovenijo, če ne bi bila tako gorata - slika 10.4,
saj je doseg radarja do 400 km.

Milijonov podatkov, ki se tako zberejo vsakih
nekaj ur, seveda ni mogoče urediti in preveriti
drugače kot z elektronskimi računalniki, ki že
samo za to delo postanejo kmalu premajhni.
Med podatki je namreč zagotovo vedno nekaj
odstotkov napačnih. Napačni podatek pa lahko
močno pokvari pravilno predstavo o vremenu -
diagnozo sistemov in polj - v svoji okolici. Zato
je potrebna mnogostranska kontrola in primerja¬
va vsakega podatka. Najprej, ali je v okviru
možnih vrednosti in nato, ali se smiselno vklaplja
v polja vodoravnih in navpičnih razporeditev
posameznih in tudi soodvisnih količin. Lahko bi

rekli, daje vsak podatek na različne načine vsaj
desetkrat preverjen.

Klasična prognoza vremenskega stanja

Ko so podatki preverjeni in urejeni, jih lahko
ročno ali z računalniškim pisalnikom vnesemo v
poenostavljene geografske karte in po klasični
metodi ročno izrišemo razna polja: pritiska, nje¬
govih sprememb, temperature, oblačnosti, poja¬
vov itd. Polja pritiska pri tleh nam pokažejo
barične tvorbe: ciklone, anticiklone, sedla in gre¬
bene - in s tem približne splošne vetrove. Polja
sprememb pritiska kažejo razvoj (krepitev ali
slabitev) in premike baričnih tvorb; polja tempe¬
rature pomagajo ločevati zračne mase in določati
lego front itd. Polja v višinah kažejo prevladujoče
vetrove, nastanek in razvoj velikih valov, področ¬
ja stekanja in raztekanja zraka, področja dovaja¬
nja hladnejših ali toplejših zračnih mas, jakost
vetrovnih striženj itd. Na osnovi poznavanja do¬
gajanj v atmosferi si prognostik po klasični meto¬
di (pa tudi, ko dobi računalniške rezultate) ustvari
sliko vremenske situacije - diagnozo stanja in
razvoja velikih sistemov nad velikim območjem
Zemljine površine - npr. nad Evropo s polovico
Atlantika in severno Afriko.

Tako dobljeni veliki vremenski sistemi (npr. ultra-
dolgi valovi, cikloni, anticikloni, fronte) imajo
navadno več dni trajajočo življenjsko dobo. Zato
se v enem ali dveh dneh le delno spremenijo in
razmeroma malo premaknejo - za nekaj sto
kilometrov. Na osnovi dosedanjega razvoja in
pomika se nato po klasični metodi s presojo
določa bodoča lega in jakost teh sistemov - slika
10.5. To se prikaže na t. i. prognostični karti
stanja za naslednji dan oz. za čas prognoze.

Tako smo dobili na klasičen način določeno sliko
bodočega vremenskega stanja - subjektivno
prognozo makrovremenskega stanja. Zdaj pa je
treba ugotoviti, kakšno vreme bodo dali ti sistemi
v raznih, sorazmerno majhnih območjih oz. v
posameznih krajih. Pri tem pa je treba npr. za
naslednji dan še določiti časovni potek oz. spre¬
minjanje vremena. Tudi tu lahko priskočijo na
pomoč računalniki. Klasična metoda, ki pri tem
delu še vedno prevladuje, sloni na izkušnjah

90

i — včeraj

danes

■ 1 1 jutri

10.5 Dosedanji razvoj in pomik sistemov ter prognoza po klasični metodi

napovedovalca. Primer: če prognoza makrovre-
menskega stanja predvideva, da nas bo popol¬
dne prešla hladna fronta, je od mnogih pogojev
(ki smo si jih ogledali spredaj) odvisno, ali nas
bo prešla skoraj neopazno le s povečano oblač¬
nostjo, ali bo povzročila obilne padavine z nevih¬
tami, močnimi vetrovi in ohladitvami, ali pa bo
povzročila celo sneženje do nižin. To sta bila
dva ekstrema, vmes pa je še mnogo možnosti,
ki so odvisne od vzajemnega sodelovanja mno¬
gih količin in dogajanj. Že pri povsem pravilni
prognozi makrovremenskega stanja in polj je
sama napoved vremena težak in poseben pro¬

blem. Pri klasični metodi je napoved močno
odvisna od znanja in izkušenj napovedovalca.
Res ima navadno naša Primorska lepše vreme
kot preostala Slovenija, toda mnogokrat je obrat¬
no, in treba je ugotoviti, kako bo v nekem oz. v
tem konkretnem primeru.

Numerična prognoza

Numerična prognoza se imenuje tudi objektivna
prognoza, ker gre proces prognoziranja po vna¬
prej točno določenem redu, reševanje sistema
enačb pa je številčno oz. numerično. Tu se
uporabljajo najnovejši matematični postopki za

91

delo z diskretnimi oz. posameznimi, nezveznimi
vrednostmi raznih količin.

Organiziran skupek enačb, metod in računskih
postopkov, ki privedejo do ustreznih številčno
podanih rezultatov, imenujemo numerični model.
Ta vsebuje še vrsto predpostavk in približkov oz.
poenostavitev ter začetnih in robnih pogojev, da
lahko računalnik po predpisanem redu (algorit¬
mu) rešuje sistem enačb tako dolgo, da pride do
željenega prognostičnega časa. Poglejmo te
stvari v nadaljnjem še konkretneje oz. podrob¬
neje.

Opazovalne meteorološke postaje so po zemelj¬
ski površini raztresene zelo neenakomerno. Re¬
ševanje diferencialnih enačb prek njihove pre¬
tvorbe v končne razlike pa terja vrednosti v
pravilni mreži točk - slika 10.6. Vrednosti v
pravilni razporeditvi je iz nepravilne mogoče
dobiti tako, da skozi vrednosti na postajah polo¬
žimo neko zamišljeno ploskev višjega reda (npr.
paraboioid), ki se vrednostim čimbolje prilega,
nato pa poiščemo vrednosti te ploskve nad
točko pravilne mreže, ki leži nekje blizu središča
upoštevanih postaj - slika 10.7. Tudi ta matema¬
tični in računalniški postopek je lahko precej
zahteven, terja natančen delni model in obsežno
računanje, ki ga dovolj hitro zmorejo le največji
računalniki.

Tako dobimo vrednosti ene meteorološke količi¬
ne v pravilni mreži točk. Računalnik lahko na
zahtevo te numerične vrednosti izpiše ali s po¬
sebnim postopkom pretvorbe v drobnejšo mrežo
izriše tako dobljena polja. Največkrat pa jih
spravi v svoj spomin za nadaljnje delo. Potrebu¬
jemo namreč še druga polja in tudi polja na
različnih višinah oz. nivojih, zato se tak postopek
večkrat ponovi.

Dobljena polja so zaradi majhnih napak v podat¬
kih, interpolacije in dela s končnimi razlikami
dokaj dobra, a nikoli povsem natančna, pred¬
vsem pa so med seboj še neusklajena. To pa
lahko povzroči pozneje pri računanju bodočega
stanja nepremostljive težave. Zato je treba vsa
dobljena polja istih količin na raznih nivojih in
polja raznih količin na istih nivojih vse križem
uskladiti.

Fizikalne zakone, ki vladajo npr. med vetrovi in
poljem pritiska oz. nagibi pritiskovih ploskev,
med temperaturo in nagibom pritiskovih ploskev,
med kondenzacijo in sproščanjem toplote, med
sproščanjem toplote in spremembo temperature
zraka in spet vplivom te na nagib pritiskovih
ploskev itd. - kar smo si posamič načelno
ogledali spredaj - je treba zapisati v taki obliki,
da lahko računalnik dela in polja uskladi. Tudi
tak delni model za usklajevanje polj ni preprost

92

in je plod obsežnih raziskav in numeričnih ekspe¬
rimentov.

Šele dobro usklajena polja raznih količin, ki
odločajo o dogajanjih v atmosferi, so lahko ustre¬
zna podlaga za računanje bodočih, to je progno-
ziranih polj in sistemov. Tako smo prišli šele do
ugotovitve (diagnoze) makrovremenskega stanja
atmosfere v času opazovanja, npr. pred nekaj
urami nad velikim delom Zemljine površine oz.
kar nad poloblo. Po tako dobljeni diagnozi lahko
zdaj primerjamo in presojamo, koliko je bila
včerajšnja (ali predvčerajšnja) prognoza za da¬
nes pravilna. Za take primerjave si nekatera
dejanska polja izrišemo - slika 10.8 - ali pa vse
pustimo v računalniku in sprožimo poseben
program za računske primerjave v mreži točk in
za izračun veljavnosti prognoze po neki objektiv¬
ni metodi.

Diagnoza je poznano začetno stanje in izhodišče
s katerega začne po postavljenem numeričnem
modelu računalnik zdaj računati bodoča stanja
atmosfere. V sistemu enačb za prognostični
numerični model nastopajo spremembe (natanč¬
neje odvodi) meteoroloških količin s časom.
Ovrednotenje teh sprememb v posameznih ča¬
sovnih korakih, pri čemer je prejšnji osnova
naslednjemu, nas privede do prognostičnih re¬
zultatov. Že majhna začetna napaka pa lahko
vse hitreje narašča, zato so v sistem enačb in v
računske postopke vključena usklajevanja, du¬
šenja in približevalne (iterativne) operacije. Te
račune nekako krmilijo, dušijo prevelik razrast
motenj, vendar dovoljujejo razvoj sistemov, ki se
skladajo z dogajanji v naravi. Računa za ca.
8000 mrežnih točk severne poloble na npr. 16
nivojih in v časovnih korakih po nekaj minut,
zahtevajo za 72-urno prognozo več milijard ra¬
čunskih operacijski jih v doglednem času zmore¬
jo le največji sodobni računalniki - večji, kot so
potrebni za vesoljske raziskave.

Glede na to je tudi študij meteorologije na univer¬
zi čisto nekaj drugega, kot le spoznavanje obla¬
kov in merjenja temperature - čeprav je tudi to
treba znati. Prvi dve leti študija se je treba
dodobra spoznati z višjo matematiko, računalni¬
štvom in zakoni fizike; v nadaljnjem pa je treba

10.7 Določitev vrednosti v izbrani točki na osnovi
vrednosti okolišnjih, nepravilno razporejenih točk

združevati in dopolnjevati znanje in metode na
področju meteorologije, ki je s tega vidika poseb¬
na fizika atmosfere. Atmosfera je predstavljena
predvsem s polji in sistemi diferencialnih enačb,
katerih reševanje je večinoma numerično in terja
veliko znanja in iznajdljivosti.

S takim znanjem in na opisan način računajo in
presojajo meteorologi prognozirana polja mno¬
gih, tudi izvedenih količin, po programu pa jih
računalnik izriše, ko pride do naslednjega prog¬
nostičnega časa, npr. 24, 48, do 72 ur ali celo
več dni vnaprej. Veliki meteorološki centri na
svetu-imajo vsak svoj model in malo drugačen
način dela, ter svoje rezultate oz. prognoze prek
računalniških zvez pošiljajo interesentom ali svo¬
jim odjemalcem. Slovenska meteorološka služba
je vezana predvsem na Evropski center za sred¬
njeročne prognoze v Readingu (Anglija), čigar
član je Jugoslavija. Od njega dobivamo razna
prognozirana polja in količine - slika 10.9. Spre¬
jemamo pa tudi prognostična polja nekaterih
drugih centrov (Frankfurt, Moskva) in redko so
ta povsem enaka. Treba se je odločiti, katerim
prognoziranim poljem je v dani situaciji najbolj
verjeti. Na osnovi prognoze polj in sistemov pa
je treba nato izdelati napoved, kakšno vreme je
pričakovati na majhnem, a tako raznolikem pod¬
ročju, kot je Slovenija.

93

10.8 Način predstave diagnostičnega polja oz. stanja atmosfere

94

ETA a d y :30 t.OOC/11 FR,10.08.1984,12Z ATP500 [552/41 FR,10.08.1934,122

10.9 Nekatera polja in karte, ki jih dnevno dobivamo iz Evropskega centra za srednjeročne prognoze

95

10.10 Dve dokaj različni numerični prognozi iz dveh svetovnih prognostičnih centrov (a, b)

96

povečali veljavnost naših vremenskih napovedi.
V splošnem, kot je ugotovljeno po raznih merilih,
so danes vremenske prognoze oz. napovedi v
okrog 80 % pravilne. Dve od desetih sta torej v
povprečju pričakovano zgrešeni. Seveda pa je
to odvisno od vrste vremenskega stanja oz.
njegove stanovitnosti, pa tudi od načina določa-
' nja veljavnosti in od kriterijev, ki tudi niso povsem
enaki in enotni. Taki kot veljajo npr. za ravnine
zahodne Evrope, v gorati Sloveniji gotovo ne
morejo veljati. Veljavnost napovedi določajo tudi
glede na to, komu je namenjena oz. glede na
uporabnika. Tako je npr. majhna ploha dežja za
elektrogospodarstvo nepomembna, za spravilo

Napoved vremena

Izdelava napovedi vremena za Slovenijo oz.
Jugoslavijo na osnovi prognoziranih polj in koli¬
čin je zazdaj pretežno prepuščena našim vreme¬
noslovcem oz. napovedovalcem, njihovemu zna¬
nju in izkušnjam. Tudi tu pa že tečejo raziskave
in priprave, da bi s statističnimi metodami te
»izkušnje« oz. povezave med polji in vremenom
izluščili, jih shranili v spomin računalnika in jih
uporabili vsaj kot pripomoček. Pri presoji tega,
kako se bodo bodoči sistemi odražali v vremenu
posameznih krajev in v relativno dolgi dobi pri¬
hodnjega dne (ali dni), so vsi taki pripomočki
dobrodošli in bodo nedvomno za nekaj odstotkov

9 Skice vremena

97

sena ali veliko turistično prireditev pa je lahko
usodna.

Nikoli povsem poznana, a ogromna množica
raznih vplivov, ki odloča o vremenu v kakem
kraju, žal izključuje možnost povsem pravilnih
vremenskih napovedi še v daljnji prihodnosti.
Bolj ko spoznavaš zapletenost dogajanj v atmo¬
sferi, bolj se čudiš, da so vremenske napovedi
sploh lahko tako dobre, kot so. Nedvomno je
vanje vloženih veliko sredstev in trdega dela;
napredek pa je počasen, vendar vztrajen.

98

11. DODATNO PRIMERNO ČTIVO
V SLOVENŠČINI:

Hočevar-Petkovšek: METEOROLOGIJA, Osnove in aplikacije,
izpopolnjena izdaja, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1984 219 strani

Velika ilustrirana enciklopedija, ZEMLJA, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1982, 271 strani

E. Neukamp: OBLAKI IN VREME, Cankarjeva založba, Ljubljana 1987, 80 strani

99

KJE JE KAJ?

(p = barvna priloga)

anticiklon 37, 80
atmosfera 3p, 10

babje poletje 78
babje pšeno 32
Beaufortova skala 59
blisk 9p, 69
blokada 47
brezvetrje 58
burja 36, 53, 61
ciklon 23, 32, 74
sredozemski 48, 51, 55, 77
tropski 27
višinski 40, 48

dež 32, 68
dolina 13, 47

dviganje zraka 20, 26, 30, 69

elektrika atm. 69, 70
Elijev ogenj 70
energija 25, 70
sončna 17, 47, 64, 85, 87
vetra 63

fata morgana 68
fen 33
fronta

polarna 17, 22, 50
topla 24, 29
hladna 24, 29, 51, 74
frontogeneza 19, 27

glorija 68
gradient
pritiska 12, 24
temperature 10, 19, 47
greben 13, 39, 47
grmenje 69, 70

halo 68

hitrost vetra 11, 28, 59
hurrican 27

inverzija 40, 42, 44, 78 i/
irizacija 68
ivje 9p, 67
izobara 23, 29

jakost
vetra 57
padavin 32
obsevanja 5p, 64
jedro

kondenzacija 65
odcepljeno 47
jezero hlad. zraka 80
jug, jugo 53

kaplja 32
kapljica 32, 66
klima 15p, 71, 82
klimatske spremembe 65
kondenzacija 4, 65
konvekcija 42, 44, 45, 81
kroženje zraka 23, 38, 58

labilnost 30, 42, 47, 69
ledeni

kristalčki 32, 68
možje 21, 75
maestral 62
mavrica 68

megla 8p, 13p, 36, 65
megleno

jezero 8p, 36, 44, 67, 81
morje 11 p, 42, 81
monsun 62

navpični tokovi 17, 20, 38, 40
nevihta 30, 33, 44, 69, 75, 77

100

numerična prognoza 91

občutljivost na vreme 35
oblaki 20, 30, 35 0/
oblačnost 79
odboj 64
odjuga 58, 60
odklon vetra 11, 12, 39
onesnaženje zraka 42, 46, 80
opazovanja 1 p, 9, 88, 90

padavine 30, 32, 67, 74, 76
ploha 33
poledica 36 X
poti ciklonov 27, 54
pritiskovna ploskev 12, 15, 24
prognoza 12p, 88
pršenje 32

radar 10p, 14p, 88
radiosonda 10
rosa 8p, 67 X,
rosišče 66 X,

sevanje 62, 64
sončno 64
terestično 65
sile 12, 25, 38, 57
slana 67

smer vetra 12, 16, 57
sneženje 32, 67
snežna odeja 13p, 67, 75
sodra 32

sončno obsevanje 17, 62, 64, 84, 86
soparno 60
srež 68

spuščanje zraka 20, 33, 39, 40, 58, 81
stabilnost 40
stanje tal 68
strela 69

sublimacija 32, 67

subsidenca 40, 41
subtropi 37, 39
sunkovitost vetra 36, 57, 61
svetloba 64

tajfun 27 V'

temperatura zraka 3p, 65, 72

toča 69, 70

toplota 48

tornado 28

trenje 25, 29

troposfera 3p, 10

valovi 13, 14, 25
veter 23, 29, 57 y
lokalni 46, 62
obalni 6p, 62
planetarni 9, 11, 13
pobočni 6p, 62
viharni 57, 62, 69
višinski 24, 51
vetrovni stržen 11,19
vetrovno striženje 11, 18, 29, 57
vidnost 60, 65
vlažnost zraka 20, 58
vodna para 20, 32
vpoj, absorpcija 64
vreme 26, 33, 48, 64, 71, 88
vremenska, -i
hišica 1 p, 5p
karta 15, 16, 90, 94
napoved 88, 97
pojavi 64
satelit 16p, 46, 88
vrtinci 6, 23, 57

zamegljenost 65
zračne mase 17, 75
zračni pritisk 12, 23, 33

101



Zdravko Petkovšek  - Miran Trontelj
SKICE VREMENA

Izdala in založila: Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije

Za založbo: Gorazd Marinček

Naklada: 2000 izvodov

Lektor: Darinka Petkovšek

Tisk: Tiskarna »Jože Moškrič«

Realizacija: Paralele Ljubljana
© ZOTKS 1987