

ZD i d o n o v

JEZUS KRISTUS

je ravno tisti včeraj
in danes in vekomaj.

Hebr. XIIT. 8.

Prvi zvezek.

Iz fpaneoskega ppevel P. Bohinjec.

Izdal

dr.

knez in škof ljubljanski.

Cena broš. I K 50 h, eleg. v platno vez. 2 K 50 h.

V Iijubljani.

Natisnila Katoliška tiskarna.

1900.


KAZALO.

Stran

Čitateljem. I

Uvod.

Kritika in zgodovina o
življenju Jezusa Kri¬
stusa . 1

Prva knjiga-

Začetek življenja
Jezusovega.

Prvo poglavje.

Dopolnjeni dnevi . . 91

Dnugo poglavje.

Rod Jezusov. — Nje¬
govo spočetje . . 126

Tnetje poglavje.

Od Jezusovega rojstva
do povrnitve iz Egipta 143

Četnto poglavje.

Zgodovinska resničnost
čudežnih zgodeb o
rojstvu in detinstvu
Jezusovem .... 164

Peto poglavje.

Otroška in mladeniška
leta Jezusova. — Nje¬
gova vzgoja . . . 177

Šesto poglavje.

Poklic Jezusov . . 195

Druga knjiga.

Sv. Janez Krstnik in
prihodjezusov.

Pnvo poglavje.

Stran

Judje v Judeji okrog

1. 26. — Prihod Ja¬
neza Krstnika . . 215

Dnugo poglavje.

Verska delavnost Ja¬
neza Krstnika. —Krst

Jezusov.244

Tnetje poglavje.

Jezus v puščavi. —
Skušanje .... 265

Četnto poglavje.

Začetki očitnega živ¬
ljenja .290

peto poglavje.

Jezus v Jeruzalemu o

Veliki noči 1. 781. —

Prvi apostolat v Ju¬
deji .308

Šesto poglavje.

Jezus pri Samaritanih 331

Sedmo poglavje.

Jezus, — Sin božji . . 350



ČitateljemI

5 riŽani Jezus je središče vsega našega
življenja, pa tudi vse zgodovine. Ali se ne sučejo
naši srčni boji okoli Jezusa, da li hočemo ali
morda nočemo spoznati in priznati Ga za svojega
Boga in Kralja in torej vse misli, želje in dela
vravnati strogo po Njegovem nauku in po Njegovi
volji, ali pa ne? In zgodovina rodu človeškega?
Ali se ne suče tudi ona okoli križanega Jezusa,
da li naj se Njemu kot kralju pokorava v vsem
svojem političnem in družabnem življenju, ali pa
naj Ga zatajuje, odbija in pobija. Kaj pa je dru¬
žabni boj XIX. stoletja drugo, kakor boj za Jezusa
in proti Jezusu?

Edino resničen je nauk, da je Gospod Jezus
Kristus pravi Bog in pravi človek, edini naš
Učenik in Odrešenik, zato tudi naš najviši Kralj
in Zapovednik. Kot tacega Ga moramo priznati v
našem zasebnem, pa tudi v našem javnem življenju.
On je edini temelj, na katerem bi morale stati
družine, občine in države, ako hočejo biti mirne,
srečne, blagoslovljene. Kako bi pa mogle biti srečne,
mirne in zadovoljne, ako bi se postavile na drugi
temelj, pa bi Gospoda Jezusa odbijale in proti
Njemu se vojevale?

II

Ker je torej nauk o Jezusu-Bogu središče vse
zgodovine pretekle in sedanje, ker o tem zavisi
vse naše življenje časno in večno, in ker so se
tudi sinovi naših slovenskih mater postavili proti
Jezusu-Bogu, ter ne samo zanj ne marajo, ampak
se kar naravnost drzno proti Njemu vzdigajo, zato
sem že 1. 1898 meseca avgusta razpisal nagrado
za dober opis življenja Jezusovega, naj bi bil že
izviren ali pa prevod. Prepričan sem, da je iz¬
vrsten dokaz za Božanstvo Jezusovo že Njegovo
življenje, katero naj bi ne samo navadni ljudje,
ampak še posebno omikanejši slojevi radi prebirali
in s tem se obvarovali prepogubnih zmot za časnost
in večnost.

Mojemu povabilu se je odzval veleč, gospod
Peter Bohinjec, župnik v Horjulu, ter prevaja
lep življenjepis našega Gospoda Jezusa Kristusa,
kakor ga je v francoskem jeziku prav duhovito
spisal O. Didon. Prvi zvezek se Vam, premili Slo¬
venci, tu podaja, dva slična mu bodeta ..e sledila.

Vzemite v roke ta zvezek in radi ga prebi¬
rajte, da Gospoda Jezusa, Sina živega Boga, bolj
spoznate, bolj goreče ljubite, in vse svoje življenje
edino po Njegovih naukih vravnavate. Ako to
storite, bote dobri Slovenci in bote narodu koristili;
ako pa tega ne storite, ampak se vere v Jezusa,
Sina Božjega, sramujete ali se ji celo odpoveste,
potem niste pravi Slovenci, kerVam manjka najbolj
glavnega znaka pravih Slovencev, namreč svete

HI

vere Jezusove, in s svojim delovanjem ne bote
slovenskemu narodu nič koristili, pač pa mu bote
škodovali in ga porinili v nesrečo, časno in večno.

O Marija, Mati Jezusova, to delce Tebi iz¬
ročim, naj po Tvojem mogočnem varstvu pripo¬
more milemu mojemu slovenskemu ljudstvu, da
ostane zvesto Tebi in Tvojemu Božjemu Sinu in
se more reči: nad slovenskim ljudstvom zmaguje,
kraljuje in zapoveduje Jezus, Sin živega Boga, ne
pa satan, prvi nasprotnik in upornik proti Bogu
in Jezusu, Sinu Njegovemu.

O sveti Mihael, ki stojiš na čelu vse svete
cerkve, stopi na čelo mojega slovenskega ljudstva
in vodi ga k slavni zmagi zoper luciferja, k slavni
zmagi za Kralja Jezusa!

Na praznik sv. nadangelja Mihaela
29. septembra 1900.

f JInton fionaventuira

škof.

TJ vod.

Kritika in zgodovina o življenju
Jezusa Kristusa.

Jezus Kristus  je veliko ime v zgodovini. So
i druga imena, za katera se umrje; a njegovo ime
se moli v sredi vseh ljudstev, rodov in časov.

Tisti, ki nosi to ime, je poznat po vsej zemlji.
Tja do divjakov, do iznarodelih plemen človeškega
rodu pridejo apostoli, ne da bi se utrudili, in
oznanujejo, da je umrl na križi; in izmeček člo¬
veštva se lahko reši, če ga ljubi. Indiferentisti
modernega sveta pripoznajo, da ni bil nikdo boljši
za male in nesrečne.

Najslavnejši duhovi preteklosti bi bili pozab¬
ljeni, ako bi ne bili ohranili kakega spomina v
spomenikih, — v palačah, obeliskih in grobiščih
— v pisanih spričalih, -— v papirji ali perga¬
mentu, v opekah, stebrih ali medaljah. Jezus pa
živi' v vesti vernikov: to je njegovo spričalo,
njegov neporušlivi spomenik.

2

Po Njem ustanovljena cerkev napolnuje z
njegovim imenom čas in prostor. Ona ga pozna,
ljubi in moli; kakor on živi v njej, tako ona živi
v njem. On je njena dogma, njen moralni zakon,
njeno bogočastje. Ona uči vse brez razločka in
izjeme, da je se On kot edini Sin božji učlovečil,
da je bil spočet od sv. Duha in rojen iz Device;
da je prišel na ta svet trpet in umret, da bi nas
rešil, da bi premagal smrt po svojem vstajenju;
da je šel k svojemu Očetu, da bi nam pripravil
prebivališča pri Njem; da bo prišel sodit žive in
mrtve, podelivši dobrim večno življenje, hudobne
zavrgši v temo in dušno smrt.

Ta „Credo“ je dogmatičen in historičen pregled
ob enem, dogma in poljudna zgodovina Jezusova.
Verujoč lahko živi v njem. Nekaj priprostih in
globokih besed obsega največi dogodek človeštva,
prihod Kristusov; Bog ga ljubi, ker je prišel,
da ga odreši od hudega in mu da samega sebe;
ljubezen je najviša dolžnost, zato je Gospod umrl
iz ljubezni do njega; čuvati mora svoj blagor, ker
bode Gospod njegov sodnik; nima se strašiti pred
smrtjo, ker jo je njegov Gospod premagal in mu
je odmenil večno življenje.

Človek, ki veruje ta nauk in tega Kristusa,
lahko hodi po poti življenja; ima orožje, da se
brani in da se poveličuje. Nič ne ustavi njegove
vere. Učenec Jezusov je postal gospodar sveta, a
ne z materijelnega in krutega stališča, -- sila ni
v duhu križanega Vzveličarja, — pač pa s stališča
pravice, dobrotlivosti, zatajevanja, požrtvovalnosti
in moralnega dostojanstva. Sejaje te kreposti liki
kali življenja, pripravlja in bogati človeško zemljo,
ki postane sposobna za vse obdelatve in vse
žetve.

3

A kakor skuša pamet mislečih zaumeti ele¬
mentarne dogme, takozahteva, da se ji razložč po
meri našega nedovršenega in vselej omejenega spo¬
znanja, tako tirja, da se zavrnejo napadi filozofije,
vednosti in nasprotne literature, tako tudi se trudi
spoznati v podrobnostih človeško in božje živ¬
ljenje Jezusovo, besede ki jih je govoril, zakon,
ki ga je predložil, njegov način učenja, oznano-
vanja, bojevanja, trpljenja in smrti.

Zgodovina Jezusova je podlaga vere. Evan¬
geljski uk, bogoslovje,' krščanska morala, bogo¬
častje, hierarhija ali cerkev, vse počiva v nji.
Hvala neprestanemu trudu učenikov, nauk Jezusov,
njegova morala, njegovo bogočastje in njegova
cerkev je postala polagoma predmet jasnih, po¬
polnih in organizovanih vednostij, odgovarjajoča
zakonitim težnjam vernikov, ki hočejo biti ljudje
vere in ljudje vede; na ta način je potrebno, da
se življenje Jezusa Kristusa pripoveduje po za¬
htevah zgodovine.

In na to globoko potrebo skuša odgovarjati
pričujoče delo.

Pristaši teh, ki se dandanes nazivajo kritična
šola, hočejo reči: Kristus dogem in izročil, Kristus
apostolov in evangeljev, razloženih po nauku svete
cerkve, ni in ne more biti zgodovinski Kristus.
Ta idealni Kristus, Bog in človek, učlovečena
Beseda, spočeta po nezaslišanem čudežu, imenujoč
se edini Sin božji, v metafizičnem in absolutnem
zmislu, množeč čudeže, govoreč, kakor da govo¬
riti četrti evangelj, vstavši tretji dan od mrtvih,
šedši v nebo vpričo svojih apostolov, čez petdeset
dnij, to ni resničen človek. Ta le obstoji v po¬
božni domišljiji vernikov, ki so ga ustvarili iz
vseh koncev.

i*

4

Pravi Jezus, zgodovinski Jezus, je rojen kakor
vsi ljudje, je živel kakor drugi, ni storil več ču¬
dežev kakor drugi, je učil čistejšo moralo, je
ustanovil vero, ki je bolj popolna kakor druge.
In kakor vsi reformatorji v obče podležejo trdo¬
vratnosti svoje sredine, bil je i on žrtev judovske
trdovratnosti; je umrl kakor mi; ni vstal od mrtvili
in ne živi pri Bogu.

Razjarjen sem, — naj se mi prizanese ta be¬
seda, — ne samo v svoji krščanski veri, ampak
tudi v svoji človeški nepristranosti nad tem proti¬
slovjem mej dogmo in zgodovino, ki se postavlja
za načelo in nasproti stavi kot začasno vprašanje
o življenji Jezusa kot Boga in človeka. Prepričan,
da je bil Jezus nevidni Bog v človeški naturi,
nam podobni, opazujem ga kot zgodovinar, da je
živel tak, kakor je bil, v ti dvojni naturi.

Vprašanje o božanstvu loči največe duhove,
odkar je Kristus prišel; in ločilo jih bode brez
konca; že to je posebna prikazen, da je le Jezus
dvignil tako vprašanje, ki ne zaspi nikdar v vesti
človeštva, vprašanje, ki je zmerom gotovo, da
vname. Dovolim si tukaj priprosto zgodovinsko
premišljevanje na naslov ljudij, ki so brez pred¬
sodkov, pravi kritiki, široko odprta srca.

To silovito protislovje, katerega predmet je
Jezus, je bilo prerokovano. Nadaljevalo se bode,
dokler bode svet; kristijana užali, a ga ne ustraši
in ga ne zmede; on vidi v njem znamenje svojega
Gospoda. Pokazalo se je, ko je živel sam Kristus.
Potem, ko so mu učenci, odgovorivši na vpra¬
šanje, rekli: „Ti, ti si Kristus, Sin živega Boga“,
dejali so Judje: On ni več kakor prorok; drugi,
bolj zaslepljeni, pa so ga naredili za bogokletneža
in uporneža.

5

Jedva je On ostavil zemljo, že so apostoli
prepovedovali v judovskih sinagogah, da je On
Mesija, Bog in človek, napolnen z modrostjo in
močjo božjo; prvi krivoverci, Nazarejci in Ebijo-
niti, pa niso hoteli videti v Njem drugega, kakor
človeka.

Boj na tej črti se nadaljuje nekaj stoletij;
paganski filozof Celz, ne da bi kar tajil čudeže
Jezusove, je smešil njegov nauk, češ da je nespa¬
meten, in njegov križ, češ da je sramoten; Origen
pa ga zavrne, proglašujoč z velikim glasom bo¬
žanstvo svojega Gospoda.

Potem je minilo precej časa. Križani se je
poveličal, razrušivši paganstvo, iztrebivši modro-
slovje, prevrgši cesarstvo, prisvojivši zemljo, oli-
kavši barbarstvo, ustvarivši nov svet.

Kdo je imel prav: ali Judje, ki Jezusa pre¬
kolnejo in umore, pagani, kakor Tacit, Sueton in
Plinij mlajši, častni prefekt Bitinije, ki ga prezi¬
rajo in katerim se je zdel On in njegovi učenci
prezirljiva sekta, filozofi, kako Celz, ki se zadirajo
vanj s svojo nespametno modrostjo, — ali pa apo¬
stoli, ki molijo v Jezusu Sina božjega ?

Ko bi bil Jezus res samo človek, zavržen od
Judov in paganstva, kako je zarisal na zemlji tako
sled? Kako je ustanovil vero, ki gospoduje nad
svetom ?

Njegovo delo je nerazložljivo; je poljuden
dokaz, da je bil Jezus res to, kar trdi sveta
cerkev.

I.

Prvi pogoj vednostne zgodovine je ta, da jo
razsvetli modra, jasna in nepristranska kritika.
— V tem pa se ne sme zmešati kritika z zgodo-

6

vino; dasi ste neločjivi druga od druge, ostati
morata vender-le vsaka za-se.

V svojem najširjem pomenu je kritika ures¬
ničevanje samo bistvene zmnožnosti vsakega raz¬
umnega bitja, namreč sodba. Kritikovati in soditi
sta dva sinonimna izraza: zakaj sodba kakor kri¬
tika imata za predmet, razločevati mej pravim in
napačnim. To je prva pravica, najpotrebnejša
dolžnost pameti. Kakršen si že bodi okoliš, ki ga
ona preiskuje: vera, filozofija, veda, književnost,
estetika, celo matematika, pamet mora biti pazna,
da razlikuje mej resničnostjo in navideznostjo, mej
pravim, ki je dostikrat neverjetno, in napačnim,
ki je časih tako mamlivo.

Kritika torej ne more biti posebna veda, ampak
je prej predpogoj za vsako vedo. Uvede v logiko
samo, katera označi človeku pravila, da more prav
misliti in zdravo soditi. Ta priprosta razmotrivanja
pokažejo nečimernost tistih, ki si prisvajajo mono¬
pol v kritiki. Kritična šola je šola vsega sveta.
Vsak se more in mora za njo poganjati. Najna-
vadnejša skušnjava izobraženega duha je, da kriti-
kuje čez vso mero, da hoče vse soditi, celo to,
česar ne ume. Modrec ublaži to svojo trpko,
nezmerno voljo; uči se soditi samo o tem, kar
zna in nikoli ne pozabi, da je njegova vednost
omejena in njegova nevednost neizmerliva.

Lahko je kdo odličen kritik v filozofiji in
jako slab sodec v veri ali v zgodovini. Gotove
človeške spoznanosti ne zahtevajo samo bistrega
duha, ampak tudi dolgotrajno izkušnjo. Moralne
nauke bode boljše kritikoval neuki, ki se je vadil
v čednosti, kakor pa dvomljivec, ki niti ne sluti
resnih radostij požrtvovalnosti. Svetniki, ki žive
ob besedi Jezusovi, razumejo jo vselej bolje kakor

7

helenski ekseget, ki jo zameta ter ne pozna nje
sladkostij. Natančen pokuševatelj zapazi barve,
katere kemiku uidejo.

Z ozirom na zgodovino ima kritika dobro
označeno ulogo. Zgodovina ima za predmet pri¬
povedovati dejstva; dejstva preteklosti pa so nam
znana le po listinah, in listine so napisali več ali
manj neposredni svedoki dotičnih dejstev. Kritik
mora torej preiskovati vse skupaj, dejstva, listine
in svedoke.

Nekatera dejstva so nespametna: kritika jih
odstrani; so listine, ki so predrugačene insumlive:
kritika jih pokaže in zavrže; in ako svedoki niso
verodostojni, jih razkrinka in osramoti.

Kdor to obrne na življenje Jezusovo, ima kri¬
tika najprej Zahtevati dolžnost in pravico, da pre¬
išče listine in svedoke, ki nam pripovedujejo to
življenje, starost in pristnost teh, kakor svedoško
vrednost onih; ona mora preiskati bistvo dejstev,
ki jih označijo listine in sporočč svedoki.

Ti problemi so vzbudili, vzlasti v y  zadnjem
stoletju, toliko debat na Nemškem, v Švici, na
Angleškem in na Francoskem, da bi komaj za¬
doščalo več zvezkov, ko bi o njih obravnavali.
Ovržba samo napačnih rešitev bi zahtevala cel
zvezek. Mi jih moremo tu obravnavati le v velikih
potezah in napraviti nekaj točnih sklepov s tem,
da jih dokažemo.

II.

Dela, ki nam priobčujejo podrobno dejanja in
besede Jezusove, njegovo rojstvo, življenje in smrt,
njegove nauke, naprave in njegova dela, so malo¬
številna: nekatera pisma, ki so jih spisali apostoli,

8

nekaj poglavij dejanja apostolskega, in osobito
četiri knjige, ki so znane pod imenom kanoničnih
evangeljev.

Vkljub malemu obsegu so ti spisi neizcrplivo
bogati v izobilji dogodkov in besedij, katere pri¬
našajo. Njih prva zasluga kot listin je njihova
starost. Sestavljene v letih, ki spremljajo dogodke,
so priprost in verodostojen izraz spominov, ki so
zapustili v dušah učencev nauke, zapovedi, vzglede,
osebo odišlega Učenika. Ker so bili dve leti in
pol v vedni dotiki z njim, so se polagoma do cela
predrugačili. Bistveno delo Jezusovo, katero pred¬
njači drugim in brez katerega pri drugih ne more
biti uspeha, je bilo njegova živa in verna podoba,
ki se je utisnila v srcih apostolov. Ali niso morali
Njega oznanovati vsem stvarem? in da ga ozna-
nujejo, ali ga niso morali poznati? Le On sam
jih je mogel poučiti.

On jim ni ničesar skrival; ravnal je ž njimi,
kakor jim je rekel, kot s prijatelji. Odkril se jim
je popolnoma. Spoznali so ga kot edinorojenega
Sina Očeta in kot Sinu človekovega, rojenega od
žene, poslušali so besede njegove modrosti in
svetosti, videli nebo odprto nad njegovo glavo in
angele božje hoditi gori in doli nad Sinom člo¬
vekovim; bili so priče njegove neustavlive božje
moči; shvačali so skriti vzrok njegovega trpljenja,
bolečin, radovoljne slabosti in neuspehov njegovih
pri izvoljenem ljudstvu in njegove smrti; videli
so tudi slavo od mrtvih vstalega, slavo, katere
blesk je bil svetu prikrit in pridržan le učencem;
bili so od znotraj in vidno napolneni s sv. Duhom.
Vzbujeni po tej nadčloveški moči so se čutili po¬
slance Kristusove, nepremaglive širitelje njegove
vere, nadaljevalce njegovega dela; in ti neizobra-

-4

9

ženi, nevedni, boječi Galilejci vržejo od sebe vsako
obotavljenje, vsaki strah, petdeset dnij po njegovi
smrti, na taistem mestu, kjer je bil Gospod križan,
začnč oznanovati njegovo ime vpričo ljudstva,
ki je zahtevalo njegovo smrt, in vpričo sinedrija,
ki je smrt uprizoril. Imenujejo ga „Svetega, Pra¬
vičnega, Začetnika življenja"; očitajo Judom z bo¬
lestjo, da so ga umorili; zatrjujejo, da ga je Bog
od mrtvih obudil; pravijo, da je „Poslanec božji,
Prorok, napovedan po Mojzesu"; govorč, da so
čudeži, katerih se poslužujejo, izvršeni po moči
Jezusa Nazareškega; in v srčnosti svoje vere ka¬
žejo na kamen, ki so ga stavitelji zavrgli, pa da
je postal v rokah božjih vogelni kamen in kot
edini Odrešenik dan ljudem.')

Njihove besede, njihova srčnost, njihovo pre¬
pričanje in njihova gorečnost je bila neustavliva.
Ni prepoved, ni grožnja, ni biči ni verige, ni
smrt jih ni ustavila. Nazivali so se priče od mrtvih
vstalega; sklicujoč se na vest svojih sovražnikov
so dostavljali, da bode sv. Duh, ki-ga daje Bog
vsem poslušnim, pričal tudi resnico njihovih be¬
sedij. * 2 )

Ta apostolska propoved je prvi evangelij. Iz¬
viral je iz duše neposrednih učencev Jezusovih,
pod nagibom sv. Duha. To je beseda božja: člo¬
veška zavest ga ni iznašla, on je odmev besede
Jezusove.

Nikdo ne more tajiti njegove starosti, prist¬
nosti.

Zgodovinar, navajen pečati se s preteklimi
rečmi, vidi s pomočjo listin učence Jezusove zdru-

‘) Dej. ap. III, 14 itd.; IV., 11.

2 ) Dej. ap. V, 30 itd.

10 —

žene v spominu in bogočastji svojega Učenika.
Njihova združitev je pa tem tesneja in iskreneja,
čim bolj so osamljeni v sredi sovražnikov. Nič
niso sami iz sebe in nimajo ničesar. Vsa njihova
sila je v moči božji. Vsa njihova znanost je osredo¬
točena v enem bistvu: Jezusu Kristusu. Vsa nji¬
hova modrost je v njem. Ves njihov zaklad je
on. Ves njihov smoter je navezan nanj; in kakor
obstoje take reči le po veri, je vera za-nje vse:
je neizmerna. Njihovo življenje ni njihovo: je v
Kristusu. 1 ) Čutijo se njegove lastne ude in imajo
zavest, da jih ne loči nobena sila ne na zemlji
ne v nebesih od njegove ljubezni. Nikoli nikoder
ne naletimo na slično psihologično prikazen. Ka-
keršen vpliv že lahko imajo superiorni ljudje na
tiste, ki se jim približajo, vendar ne pridejo do tega,
da bi jih popolno po sebi preustvarili; prestrojijo
jih le po zunanje, nesposobni pa so, da bi jim vlili
svojega lastnega duha kot novo, živo in osebno
silo. V dvorani, kjer je bila zadnja večerja, je bilo
vse življenje Jezusovo iznova poživljeno. Kot ljudje,
ki jih razjeda velika ljubezen, so učenci objav¬
ljali mej seboj spomine, si pripovedovali dejanja
Gospodova, ponavljali njegove nauke in jih pri¬
občevali svojim novospreobrnencem. Iznova so se
pojavljale najmanjše podrobnosti poslednjih dnij
njegovega zemeljskega teka, zapor, obsodba, Kal¬
varija, vsi njegovi bolestipolni, pretreslivi prizori.

Nikoli ni Jezus bolj živel v njihovih srcih.
To je ločitvi in smrti lastno, da nas z vso močjo
sili misliti na odsotne in preminole. Ožive v nas, in
zroč na dno duše jih najdemo, vidimo, slišimo. Jezus
je res v sredi mej njimi. Oni žive ž njim v mo-

’) Galat, II., 20.

— 11 —

litvi, J v izvrševanju čednostij, katere jih je naučil
z besedo in vzgledom. Tu je treba iskati prvi
izvirek ustnega evangelja, kateri dela prvo ozna-
novanje apostolov in vir evangelskih spisov.

Apostoli so kmalu skušali potrebo, utrditi
nauk svojega Mojstra in zgodovino njegovega
življenja. Prvi verniki so morali goreče želeti, da
ohranijo v svojem spominu blagovest, ki so jo
jim oznanovali Jezusovi poslanci; in ti poslanci
so radi dali spričevanje, trpežnejše od svojih
besedij, potem ko so popustili nove spreobrnence,
katere so združili v mladih občinah. Pisani evan¬
gelij odgovarja tem potrebam in silam.

III.

Ne more se natanko označiti čas, ki je pre¬
tekel od začetka apostolskega oznanovanja pa do
objave prvega pisanega spomenika. Ta čas je
moral biti zelo kratek. Občno izročilo sv. cerkve
postavi sestavo prvega evangelja mej letom 33.
in 40. krščanske časovne štetve. * 2 ) Ta evangelj je
sestavil apostol Matevž, mitar. Spisal ga je s he¬
brejskimi črkami za Jude v Palestini in Jeruza¬
lemu, 3 ) v jeziku, ki se je tedaj govoril, v ara¬
mejskem narečju — mešanici iz kaldejščine in sir-
ščine, — ki je bila jezik Jezusov.

Temeljna ideja, okrog katere se suče vsa vera
apostolov, je ta, da je bil Jezus pred vsem Mesija
Izraelski, napovedan po prorokih. Trudili so se

’) Dej. ap., I, 14.

') Euseb., Chronik.; Irenej, Adv. haeres. III., 1.

3 ) Jeronim, Adv. Pelag., III., 1; Irenej, Adv. haeres.
III., 1; Euseb., Hist. eccles., III., 24; Jeronim, De viris
illustr.; fragm. Papias.

— 12 —

o tem prepričati vse Jude; njihovo oznanovanje
je le javno spričevanje te resnice, kakor nam do¬
kazujejo odlomki pogovorov, ki so nam jih ohra¬
nila dejanja apostolov. 1 ) To, kar je govoril Peter,
govorili so njegovi tovariši, navdahneni s taisto
vero; odkar jih je Jezus zapustil, napolnili so
zvesti njegovemu povelju Jeruzalem in vse sinagoge
Palestinske s spričevanjem svoje vere na njegov
mesijanski poklic.

Ta ideja navdihuje prvi evangelj; je njegova
duša; združuje vse delce v celoto.

Lahko se o tem prepričamo, ako preiščemo
proroška mesta, na katera se pisatelj sklicuje in
katerega lastno pripovedovanje je le komentar in
zgodovinska opravičba.' 2 ) Ta knjiga je morala imeti
naravno in potrebno za naslov rodoslovjejezusovo,
utrdivši njegovo Davidovo pokolenje, zakaj naj¬
popularnejši mesijanski naslov je bil v očeh vseh
Judov naslov Sinu Davidovega.

Velika pridiga na gori soglaša z zakono-
davcem novih časov; mnogoštevilne prilike o
božjem kraljestvu razodevajo tistega, ki je prišel
oznanovat evangel ubogim; prekletstvo nad fari¬
zeji in prorokbe o bodočnosti Jeruzalema in sveta
izdajajo Sodnika, ki ima vevnico v roči in ki je
Gospod ljudij in časov.

Neodvisno od svojega apostolskega izvora in
od svojega prvenstva mej drugimi evangelji, raz¬
jasni ta določni znak knjige veljavo, katere se
veseli in izvanredni vpliv, ki ga dobi pri oznano-

‘) Primeri: Dej. ap., II., 14 itd.; IV., 8 itd.; V., 29
do 32 itd.

2 ) Cf. Mat. I., 23; II., 6, 15, 18, 23; VII. 3; IV, 15;
VIII., 17; XI, 5, 10; XII., 18; XIII, 35: XXI., 5, 16, 42;
XXII., 44; XXVI., 31; XXVII., 9, 35, 43, 46.

— 13 —

vanji evangelja mej Judi. Ali je Jezus napovedani
Mesija ali ni? To je tisti veliki razpor mej veru¬
jočimi in mej Judi. Evangelj sv. Matevža odgo¬
varja s tem z zmagoslavno očevidnostjo.

Vsi naslovi mesijanski, označeni po prorokih,
se uresničijo v Jezusu. Evangelist jih dokaže z
življenjem samim svojega Gospoda. Njegova knjiga
je tudi živa podoba Jezusova in ob enem dokaz,
poljudna apologija njegovega mesijanstva.

Jezik, v katerem je bila sestavljena, se je
komaj razumel izven Palestine; todajezusovo mesi-
janstvo ni samo zanimalo Judov v Jeruzalemu, v
Judeji, Idomeji in Galileji, ampak tudi one, ki so
raztreseno živeli. Ti zadnji so govorili grški, treba
jim je bilo raztolmačiti siro-kaldejski evangel.
Veliko število se je tega lotilo, kakor povedo
odlomki Papiasovi. 1 ) Neki grški prevod, katerega
pisatelj ni znan, 2 ) je zadel prav blizo aramejski
izvornik. Vzbudil je spoštovanje bodisi radi ve¬
ljave prelagateljeve, bodisi radi cerkvenega so¬
glasja; skoro zatemni prvotni tekst. Ta je preminil
po razdejanju Jeruzalema s četo judovskih kristi-
janov, kateri so ga upotrebljali; ako je v rokah
Ebijonitov in Nazarejcev ostala neka prestava, se
je pokazila kakor vse take, katere sekte premenč
predelajo, popačijo in preobrnejo po volji svojih
naukov.

Nekaj let potem, ko so apostoli dopolnili
svojo nalogo v Judeji, dali spričevanje za svojega
Gospoda v stolici in se razpršili, da ponesd na
daleč veselo oznanilo, spremljal je poglavarja
apostolov na njegovih misijonih učenec Petrov,

‘) Euseb., Hist. eccles. III., 39.

’) Jeronim, De vir. illustr. III.

— 14 —

njegov tolmač, kakor ga imenuje Papias 1 ), ali
njegov tajnik po besedi sv. Jeronima. 2 ) Klical se
je Marka in je najbrže Janez Marka v apostolskem
dejanji. 3 )

Pridružil se je Petru okrog 1. 42., ko je ta,
pregnan od Heroda Agripe, moral bežati iz Jeru¬
zalema in dospel v sami Rim, da oznanuje evangelj.
Njegova propoved je dosegla tu nenavadne vspehe.
Bratje so hoteli imeti pisan spomin apostolove
besede; na njihovo željo je Marka spisal svoj
evangelj. Apostol je odobril to delo, ki se je
odslej, opremljeno z njegovo avtoriteto, čitalo po
vsej cerkvi, kakor spričuje sv. Klemen v šesti
knjigi svojih Hipostaz. 4 )

Stari vek potrjuje enoglasno ta dejstva. 5 )

Ako primerjamo ta drugi evangelj s prvim,
vidimo na prvi pogled, da se razločuje najprvo
po svoji kratkosti. Izpuščene so vse judovske
prvine sv. Matevža in vse to, kar leti v zgodo¬
vini Jezusovi na naslov Judov kot dokaz, da je
on Mesija Izraelski. Davidovo rodoslovje, dogodki
iz mladosti, gorska pridiga, v kateri se novi zakon
Mesije nasproti postavlja nepopolnostim starega
zakona in zmotlivim izročilom pa naukom rabinov,
mnogoštevilne prilike o božjem kraljestvu. Vidi
se, da je drugi evangelj namerjen čitateljem, ka¬
terim judovske šege niso znane. 6 )

') Euseb. ravnotam.

2 ) Epist., CXX, 11.

3 ) Dej. ap., XII, 25.

h Jeronim, De vir. ilustr. VIII.

5 ) Cf. Papias, pri Euseb., Hist. eccles III., 39; Klemen
Aleks, pri Euseb., II., 15; VI., 14; Irenej, Adv. haeres.
III., 1; Epit, Haeres, LI., 6.

•) Cf. Mark. VII., 1-4.

— 15 —

To je očitno življenje Jezusa Kristusa, Sina
božjega, ki je on popisuje. Te znatne okrajšave so
dale temu evangelju ime izvadka in svetega Marka
sestavitelja tega izvadka. 1 )

Ne sme pa se pretirati ta izraz, da ne podere
resnične samostalnosti drugega evangelja. Očevidno
je bil sestavljen pozneje kakor prvi: ne glede na
okrajšave, ki smo jih omenili, je podobnost v iz¬
beri in v redu dogodkov nepreporna. Sveti Marka
je moral imeti pred očmi aramejski evangelj sve¬
tega Matevža in ga je uporabil, da je uredil svo¬
jega v grškem jeziku. A v pripovedovanji do¬
godkov se pokaže njegova samostalnost. Pazlivo
primerjanje nam pove, da je bil poučen od drugod
in da je slušal svojega mojstra, apostola Petra.
Pred vsem iz tega vira je moral zajemati svoje
nove podrobnosti, katere razgrinja, popolno po¬
znanje imen, krajev, z eno besedo vse to, kar
označuje njegovo delo.

Evangelj sv. Marka nima apologetične ten¬
dence kakor ta sv. Matevža. Ni bil začet in do¬
končan zato, da bi dokazoval Jezusovo mesijanstvo.
Je le poljudna pripovest njegovega očitnega živ¬
ljenja v Galileji, tragičnega razvozljanja tega živ¬
ljenja in njegovega zmagoslavnega vstajenja v
Jeruzalemu.

Nič manj je veselo oznanilo Sina božjega in
zakrit dokaz božanstva Jezusovega. Obsega tudi
v svoji historični obliki apostolsko propoved,
kakeršno so uporabljali Peter in vsi njegovi tova¬
riši, potem ko so šli oznanovat poganskim na¬
rodom rimskega cesarstva ime Odrešenika, edi-

’) Cf. Jeronim, De vir. illustr., c. VIII.; August., De
cons. Evang., I., 4; Euseb., Hist. eccles. II., 15.

— 16

nega, ki je bil pod nebom dan ljudem.’) Dogodki
zavzemajo več prostora kakor govori. Moč Jezusa,
kateremu je vse pokorno, je bolj jasno izražena
kakor njegovi nauki. Vendar pa nikakor niso za¬
krite njegove bolečine, njegova obsodba po Judih,
sramota njegovega trpljenja in križa. Apostoli
se ne sramujejo svojega Gospoda; vedo, da je
njegova kri, prelita na Kalvariji, zaželeno sredstvo,
da se človek prerodi in Boga poveličuje v Kristusu.

Postavili bi si napačno in nepopolno idejo o
goreči delavnosti kristijanov v prvih letih svete
cerkve, ko bi pozabili gorečnost, s katero so
želeli spoznati tistega, ki so mu dali svojo vero
in ki so ga molili kot Mesijo, Odrešenika, Sina
božjega.

Vžgani po pridigah apostolov so bili nadah-
neni tudi z najmanjšimi besedami in dejanji Jezu¬
sovimi. Mnogi izmej učencev in spreobrnencev so
se potrudili zapisati to, kar so slišali iz ust samih
svedokov. Aramejski evangelj sv. Matevža je bil
najbrže posebno središče tega gibanja. * 2 ) Tolmačili
so ga, prevajali, poskušali pridejati novih podrob-
nostij in čitati dogodke v redu, ki je bil bolj
primeren zgodovinski resničnosti. Sadovi te lite¬
rarne delavnosti niso dospeli do nas; vse te
knjige, na katere namigne eden izmej evangeljev, 3 )
so prešle kot nedovršena dela, ki niso zaslužila
pozornosti in ki brez dvojbe niso imela moči,
preživeti okoliš, v katerem so se porodila.

Kadar deluje v kaki človeški družbi res¬
nična, zakonita potreba, najde skoro vselej kakega
bolj  životvornega duha, ki ume na to odgovoriti.

’) Dej. ap., IV., 12.

Cf. Fragm. Papias, Euseb., Hist. eccles. III., 39.

3 ) Luk. L, 1.

— 17 —

Mlada cerkev jč potrebovala spisa, ki bi ji
dal popolnejše podobo zgodovine Kristusove. Neki
pagan iz Antiohije, morda Jud, spreobrnenec
apostola Pavla, v vsakem oziru človek, ki ni
bil brez omike in ki se je neki učil zdravilstva
v Antiohiji, postopil se je, da zadosti tej potrebi
prvih vernikov. Odtod novi evangelj, ki naj po¬
polni ona dva apostola Matevža in Marka, učenca
Petrovega. Sv. Pavel je pohvalil to delo v eni
svojih poslanic.') Razširil se je po vseh cerkvah
in je odkril veliko število dogodkov in naukov,
ki niso označeni v prejšnjih spisih.

Sv. Luka je zadelal njihove vrzeli. Tretjina
njegovih pripovedij pristoji njemu samemu in
vzlasti pet čudežev pa dvanajst prilik. * 2 ) Vse nje¬
govo teženje je v tem, da se pouči pri takih sve-
dokih, ki so videli vse od početka in ki so bili
postavljeni za služabnike besede. Učenec Pavlov,
tovariš na njegovih popotovanjih, 3 ) sotrudnik Bar¬
nabe, eden izmej dvainsedemdeseterih, je prišel v
Jeruzalem, 4 ) je poizvedoval pri apostolih Petru in
Jakobu mlajšemu, ki se imenujeta brata Gospo¬
dova, in pri Janezu, učencu ljubljencu. Poznal je
gotovo družino Jezusovo in njegove matere in
sorodnike Janeza Krstnika. Imel je pred očmi raz¬
lične spise, na katere namigne v predgovoru svo¬
jega dela, in brez dvojbe evangelj Matevžev in
Markov. Res neverjetno je, da ne bi bile v nje¬
govih rokah te listine, oprte na veljavo apostolov,

>) II. Cor., VIII., 18.

’) Luk. L; II.; VIL, 11—IR, 36—50; X., 1, 25-42;
XII,—XVI.; XVIII., 1-14; XIX, 1—28; XXIII., 6—12;
XXIV., 12-53.

3 ) II. Cor. VIII., 18.

4 ) Dej. ap. XX.

2

— 18 —

in pod tem naslovom čislane pri vseh vernikih.
Očevidno jih je popolnil s svojimi pripovedmi o
Janezovem rojstvu in Jezusovem detinstvu, s pri¬
povedmi, ki so posnete brez dvojbe iz starejšega
vira, kakor to priča njihov povse hebrejski zlog.

Popolni jih še z bogatimi epizodami, v katerih
je popisano popotniško življenje Jezusovo, v dobi
štirih ali petih mesecev, od dneva, ko je ostavil
Galilejo, kjer ni imel več kam svoje glave polo¬
žiti, pa do njegovega slovesnega vhoda v Jeruzalem.

Prva dva evangelja molčita o tej važni dobi.
Sv. Luka pa ju obogati še s svojim poročilom o
vstajenji in vnebohodu, s katerim začne .svojo
knjigo o apostolskem dejanji.

Toda samostojnost truda sv. Lukeža se kaže
v kronologični zvezi, v kakeršno skuša postaviti
svoje dogodke, in vrhu tega v duhu, ki kraljuje
v izberi dogodkov.

Kronologična zveza, dasi nepopolno ponov¬
ljena, nam vendar le dopušča označiti čas rojstva
Jezusovega pod Herodom, in začetek njegovega
delovanja v petnajstem letu cesarja Tiberija, kar
bi ne bilo mogoče s samim sv. Matevžem. Duh,
ki oživlja sv. Lukeža, se ne bi mogel boljše ozna¬
čiti, kakor da se ga imenuje duha Pavlovega.

V trenotku, ko je sv. Lukež pisal svoj evangelj,
se je porodil nov dogodek v mladi cerkvi. Evangelj,
ki so ga Judje pobijali, je našel pri poganih ugodno
zaslombo. Ljudstvo je tolpoma drlo skupaj na klic
apostolov in posebno tistega, ki se je nazival pagan-
skega apostolola. To je bilo navdušenje! Na strani
nezaupnega, zmerom upornega in preganjanja želj¬
nega Juda si videl ukaželjnega in pridnega pagana.
Prorokovanje Jezusovo se je vidno dopolnilo: božje
kraljestvo bode vzeto izvoljenemu ljudstvu in

— 19 —

preneseno na ljudstvo, od Boga zapuščeno. Evan¬
gelist je bil priča te novosti in po stopinjah svo¬
jega mojstra Pavla se je trudil za spreobrnenje
paganov. V naročji sv. cerkve so nastala ne-
sporazumljenja, spreobrneni Judje niso gledali
vselej z dobrim očesom novih paganskih bratov;
hoteli so več veljati od njih, češ da so si¬
novi Abrahamovi, in so slabo skrivali svojo
tajno ošabnost pred neobrezanci. Hoteli so, da bi
služili predpisom stare postave; a pagani so se
uprli. Postava je bila pri kraju. Kraljestvo Jezusovo
je strlo njene stare zaveze. Sv. Pavel je branil
prostost otrok božjih, osvobojenih odslej od vsa¬
kega zakonitega varstva, in od tega nepopolnega
bogočastja, katero on imenuje prvence tega sveta. 1 )

Življenje Gospodovo je bilo polno dogodkov,
po katerih je bil ta novi stan rečij napovedan in
opravičen: treba jih je bilo le proizvesti.

Životvorni duh, ki je bdel nad apostoli, je
navdihoval sv. Lukeža, kakor je navdihnil sve¬
tega Pavla; in ako prebiramo tretji evangelj, naj¬
demo tam Kristusa kot vesoljnega Vzveličarja,
takega, kakorso ga lahko pagani gledali, takega,
kakor ga je Pavel pridigoval, in takega, kaker-
šnega se je on sam pokazal v svojem očitnem
življenji. Skrbno zbere sv. Lukež veliko število
podatkov, izpuščenih v prvih dveh evangeljih, in
s tem, da je ponižal popolnoma Jude, je lahko
pridobil zaupanje paganov; vzveličanje, obljubljeno
očitnemu grešniku Caheju in dobremu razbojniku,
odpuščanje, dano očitni grešnici in izgubljenemu
sinu, prednost, dana očitnemu grešniku pred fari¬
zeji; pohvala usmiljenega Samaritana, izobčenca,

’) Gal., IV., 3.

2

— 20 —

nasproti duhovniku in levitu brez sočutja mnogih
paganov pohvala, Jezusova molitev za svoje sovraž¬
nike, spreobrnitev dobrega razbojnika in rimskega
stotnika.

Sv. Lukež je tudi napisal najganlivejše pri¬
zore iz življenja Jezusovega, katerega rad ime¬
nuje „Gospoda“ po vzgledu svojega mojstra
Pavla. Ako je Marka evangelist moči, je Lukež
evangelist usmiljenja in dobrotlivosti. Stari vek
je dal v svoji nagnenosti do simbolov Marku leva
za emblem, in Lukežu žrtev, vola, ki se zakolje.
Na vseh straneh njegovega dela spoznamo tistega,
ki zdravi in odpušča, „Sina božjega, ki je prišel,
ne da bi pogubil, ampak da bi rešil, ne da bi
sodil, ampak da bi odpustil".

Delo je bilo vsekako sestavljeno pred apo¬
stolskim dejanjem, ki je onega nadaljevanje; in
ker se dejanje konča s koncem drugega bivanja
Pavlovega v Rimu, treba je postaviti uredbo evan-
gelja pred leto 64.

Neronovo preganjanje kristijanov je primo¬
ralo Lukeža, da je ubežal iz stolice rimskega ce¬
sarstva, kjer je Pavel umrl; in evangelj, ki ga
je tam pisal, moral je nesti sabo v Ahajo in Be-
ocijo, koder je našel pribežališče. 1 )

Proti polovici prvega veka, ko se je duh, ki
je navdajal cerkev, razširil in poslal svoje apo¬
stole, da pridobe rimsko cesarstvo in pokrajine
azijske in grške, naletela je mlada vera ne samo
na sovraštvo Judov ampak je tudi zadela ob pa-
ganske nauke in judovsko kabalo in vsa mnenja,
ki so tvorila modrost omikancev tistega časa. Ta
ovira je bila bolj strašna kakor preganjanje: ta

’) Jeronim, De vir. illustr., c. VII.

— 21

namreč so se dotikala samo teles, filozofija človeška
pa je lahko pokazala vero in besedo Jezusovo.

Mej spreobrnenimi pagani so bili mnogi na-
polneni te napačne modrosti,. Vsa stoletja in vse
civilizacije so si podobne. Človek ne uide nikoli
vplivom svoje okolice, se uda njenim ukom in
pokori njenim nravim, ne da bi jih razsodil in
največkrat jih tudi ne razume.

Nauki, ki so tedaj sestavljali duševno ozračje,
versko in moralno, so dobili nekoliko pozneje
ime gnosticizma; to je neka zmes monizma, pante¬
izma, dualizma, fatalizma, teurgije in strahovite
asceze, mešanica špekulacij o načelu rečij in o
vesoljstvu.

Dva toka prevladujeta: eden izhaja iz preti¬
ranega monizma, ki se laska nauku o enem Bogu
Judov; drugi diše dualizem brez skupne enote.

Ti, ki slede prvemu toku, shvačajo Boga kot
transcedentalno in abstraktno enoto, prosto vsa¬
kega odnošaja do sveta in nepristopno samo v sebi.

Vesoljstvo se je proizvelo iz posredujočih,
neosebnih sil, izvirajočih iz tihotnega, nepo¬
znanega načela. Ena teh sil, ena teh „Eonov“,
kakor so jih imenovali, je bila Beseda (aovc;)  ali
višnji Kristus. Zedinil se je za trenotek z Jezusom.
Odrešenje je po tem nauku nastalo tako: Jezus
je oznanil Resnico ali nepoznanega Boga in pre¬
magal svetovne moči, gospodujoče nad tem svetom
in zadržujoče silo, ki žene pneumatično ali duševno
bitje proti prvotnemu Bitju. Ni nas rešila ne vera
v Jezusa ne zasluge božjega Odrešenika, ampak
„gnosis“, spoznanje Boga, duhov ali eonov, člo¬
veštva in njegovih odnošajev. Za človeka je bilo
dosti, da se je posvetil tej gnozi: ta posvetitev je
napravila iz njega pneumatično bitje.

— 22 —

Po duvalistih, ki obnavljajo nauk Perzijanov,
pa je svet pod vplivom dveh nasprotnih sil, iz¬
virajočih iz globočine bitja: luči in teme. Materi-
jalni svet je izšel iz teme, je slab sam v sebi; a
luč bode zmagovala in naposled osvobodila temne
delce, zaklenjene v telesu. Jezus je bil za te krivo¬
verce res Kristus, Sin osebnega Boga, a tajili so,
da se je res učlovečil. 1 ) Lahko si je misliti, kakšni
nevarnosti je bila izpostavljena beseda apostolov
od pričujočih duhov, ki so le na to mislili, kako
bi jo razlagali po svojem menenju, namesto da bi
jo sprejeli kot otroci, sledeč volji Jezusovi. Sveti
Pavel, ustanovitelj skoro vseh cerkva v Mali Aziji,
je prorokoval nevarnost in opozarjal poglavarje
občin 2 ) (krščanskih) na te učenike, ki so hoteli
pokaziti vero. Že pri svojem življenju jih je videl
na delu; označil je njihovo napačnost 3 4 ) in odgrnil
njihovo lažnivo vednost?)

Ta nevarnost se je gojila v vseh stoletjih.
Največa težava za človeka je, kar pokoriti se
evangelju, in največa njegova skušnjava je, da bi
ga prevrgel po svoji volji, hodeč za svojimi last¬
nimi zistemi.

Gnostiki taje božanstvo Kristusovo, ponižujoč
ga pod ulogo eonov ali sile, ki je nižja od Boga.
Ne priznajo bistvenega in resničnega odnošaja, ki
veže Jezusa z Očetom njegovim, otemnujejo nje¬
govo človečnost, ki ga spravlja v dotiko z ma¬
terijo, z načelom hudega, kakor menijo; in ga
ponižajo do čiste prikazni. Taje, da bi bil Sin
božji in tisti, ki se je tako imenoval, prava

’) Ignacij, Ad Smyrn., II. Cf. II. Timoth., II., 8—17.

’) Dej. ap. XX., 28-31.

3 ) I. Timoth. I., 5—7.

4 ) Ravnotam, I., 19 itd.; VI., 20, 21.

— 23 —

oseba. Spreobrneni Judje, znani pod imenom
judaizanti, se udeleže nekaterih teh zmot, ki raz¬
dirajo Kristusa in tako uničujejo vse njegovo
delo. Ebijoniti in Doceti se zvežejo, eni taje res¬
nično človečnost, drugi božanstvo Jezusovo, preteč
krščanstvu v njegovi zibeli. Eden teh krivovercev
je bil Cerint; Irenej nam je ohranil glavne poteze
njegovega uka,') to je sam nauk Ebijonitov; on
vidi v Jezusu le človeka, v katerega je stopil v
trenotku krsta neki demiurg, eon, imenovan Kristus.
Neki drug teh krivih učenikov je bil dijakon Ni¬
kolaj, katerega nebrzdane nravi se ujemajo z naj-
nezmiselnejšimi špekulacijami o naravi božji, o
stvarjenju in ob odnošajih mej Bogom in ves-
mirom. * 2 )

Da bi pobil te zmote, pisal je eden izmej
apostolov četrti evangelj. 3 ) Ta apostol je Janez,
najljubši učenec. Vsi poglavarji azijskih cerkva,
in apostol Andrej na čelu so ga za to prosili. 4 )

Nikdo ni bil bolj sposoben pričati resnico.

On ne postavi človeškega uka, filozofičnega
zistema nasproti človeškim ukom, nasproti praznim
zistemom filozofije. On ni filozof, on je priča. On
pozna le besedo svojega Mojstra, in on ne pove
drugega kakor kar je slišal. V tem, ko sv. Pavel
v svojih poslanicah razsoja in zagovarja evangeljske
dogodke, nauk Kristusov, delo odrešenja, njegovo
smrt in vstajenje, zbira sv. Janez svoje spomine
in daje spričevanje, navdihnen s sv. Duhom, ki

') Irenej, Adv. haeres. I., XXVI., 1.

2 ) Avguštin, De haeres. v začetku.

3 ) Irenej, Adv. haeres. III., I., 1; Klemen Aleks, pri
Eusebiju Hist. eccles., VI., 14; Tertulijan, Contra Marcion.,
IV, 2.

4 ) Canon de Muratori: Jeronim, De vir. illustr. CLX.

— 24 —

ga je razsvetlil in mu narekoval, kakor je Jezus
obljubil svojim vernikom, vse to, kar je treba
povedati; vse, kar poroča, ima en namen, en sam
namen, utrditi vero v Jezusa Kristusa, edinoroje-
nega Sina božjega, vir večnega življenja.

Ne gre se več za to, pokazati po zgodovini,
kakor so to storili sv. Matevž, sv. Marka in sveti
Lukež, da je Jezus resnični Mesija, obljubljen
Judom, in Odrešenik vsega stvarstva po kesanju
in veri; gre se zato, da se dokaže prava božja
narava „tistega, ki se je prikazal v mesu“.

Kaj je to: Sin božji? Kateri so odnošaji nje¬
govi do božjega bitja, ki se imenuje njega Oče?
Kaj je prišel izpolnit na ta svet? V čem obstoji
vzveličanje, katerega začetnik je on? Odgovorna
ta vprašanja je ves četrti evangel. To ni Janez,
ki govori, to je sam Jezus; zakaj le on sam nam
lahko pojasni svojo božjo naravo. Beseda, s ka¬
tero evangelist začne svoj spis in katera obsega
posnetek vsega, kar dalje pripoveduje, je Beseda,
Verbum, Logos. V začetku je bila Beseda in Be¬
seda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta
je bila v začetku pri Bogu. Vse je po nji storjeno
in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega.
V nji je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudij.
In luč v temi sveti in tema je ni zapopadla.“ ‘)

Tega izraza, ki označuje njegovo božje bitje,
ni si dal Jezus nikoli v svojih pogovorih, o katerih
sv.' Janez sam poroča. Ta izraz nima nič skup¬
nega z „v6oc“ Grkov, z Besedo Platona in Filona
Aleksandrijskega; prej spomina na „Besedo“ pre¬
rokov in na osebno Modrost v Pregovorih in
knjigi  Modrosti. Morda ga je Jezus razodel svojim

") Jan. I., 1.

— 25 —

apostolom, ko jim je odkril, kako se razume sveto
pismo. ’) Nič ne označi boljše tega, kar je on;
ta izraz odvije njegov večni izvor iz naročja
Očetovega, kjer je „Beseda“ zmerom živa, njegovo
razliko od Očeta, iz katerega izhaja v enakosti
taistega življenja, in odnošaj Boga do tega sveta,
ustvarjenega po Besedi, vladanega po Besedi skozi
vse čase, in odrešenega po Besedi, s tem, da je
postala meso. Vsa teodiceja temelji na tej ideji in
zadosti je beseda božja, ki jo izraža, da zasluži
sv. Janez imenovan biti teolog in teozof.

Kako se je Beseda, edinorojeni Sin Očetov,
razodel v svojem človeškem življenji? Evangelisti
odgovarjajo po svoje: prvi trije nas pouče pripo-
vedovaje o njegovih naukih in njegovih dejanjih.
On uči, poudarjajo, kot oblasten Gospod, odpu¬
ščajoč grehe, kot Bog, ki zapoveduje naravi, kot
tak, ki mu ga ni višega, s svojo lastno močjo.
Četrti evangelj pa nas pouči o neposrednih go¬
vorih, s katerimi Jezus sam spričuje svojo pred-
bitnost, svoj večni izvor, isto bistvo z Očetom,
svojo moč, da razsvetljuje, stvari, rešuje, daje živ¬
ljenje in sodi kakor Oče.

Da pa je tem gotoveje, da ti govori niso
umetalno sestavljeni, so razvrščeni v točnih dejstvih,
določni liki čas in prostor, s posebno skrbjo in
označeno namero. Najvzvišenejše razodetje se tako
predočuje v čutni in poljudni obliki, katera do¬
pušča čitati božjo resnico v krepkih podobah,
kakor jo je Jezus rad kazal. * 2 )

Dogodki, ki jih navaja evangelist, so vsi po¬
vzeti iz dob življenja Jezusovega, katere so prvi

*) Luk., XXIV., 45.

2 ) Cf. ch. IV.; VI.; IX.; X.; XI.

— 26 —

trije evangelisti izpustili, izimši le dva, — po-
množenje kruha v Betsaidski puščavi in hoja
Jezusova po jezerski vodi. Čudež z vodo kaže v
Jezusu oblast pretvarjati substance enako oblasti,
ki jih je ustvarila. Ozdravljenje sina stotnika
Kafernavmskega od daleč kaže, da je beseda Jezu¬
sova vsemogočna in da deluje brez ozira na pro¬
stranost. Pomnoženje kruha kaže njegovo stvarilno
moč; njegova hoja po vodah in njegova mirnost,
ko je zapovedal viharju, kaže njegovo absolutno
veljavo nad naravo; ozdravitev mrtvoudnika iz
Betezde razodeva, da se mu ne ustavi niti najbolj
zastarelo zlo; sleporojenec spričuje, da je on po¬
čelo luči, in vstajenje Lazarjevo dokazuje, da je
On Gospod nad smrtjo in življenjem.

Njegovi govori, ki jih navaja Janez v od¬
lomkih, so le izraz njegove božje narave, njego¬
vega notranjega življenja, njegovih odnošajev do
Očeta, njegove absolutne enakosti z njim, naj si
bode v bistvu, v moči ali delavnosti. Brez dvojbe
poseda on vse od Očeta; toda ta izvor, ustavivši
njegovo osebno razliko od Očeta, je brez predsodka
za njegovo absolutno enakost, ker mu je Oče vse
dal od večnosti sem, porodivši ga kot svojega
edinorojenega Sina. Ko razodeva te notranje skriv¬
nosti, zapazimo, da Jezus ne razlaga nikakih na¬
ukov, ampak samo spričuje o notranjih dejstvih,
o katerih ima popolno zavest, o nadnaravnih do¬
godkih, kateri sestavljajo življenje božje samo.')

Naposled podd najglobočje razodetje svojega
dela, katero obstoji v tem, da da vsem tem, ki
verujejo, duha svojega Očeta in svojega. To je
ideja, ki se najde na dnu njegovih prilik, katere

■) Jan. V.; X.

— 27 —

evangelist navaja. Živa voda, o kateri govori
Samaritanki, skrivnostno dihanje, o katerem je
beseda v pogovoru z Nikodemom, studenec, izvi¬
rajoč iz skale, luč, ki razsvetljuje svet, pastir, ki
vodi svoje ovce in jih vede na pašo, — vse te
prispodobe izražajo skrivnostni in božji duh Je¬
zusov, silo, s katero dela tajno v duši in v člo¬
veštvu.

Ni pa v teh čudovitih pogovorih nikake suho¬
parne metafizike. Jezus, ki ga razodene sv. Janez,
je ravno tak filozof kakor Jezus prvih treh evan¬
gelistov. On ne pride dokazovat resnice z razlogi,
ne razvijat kakega verskega zistema. Njegova be¬
seda je poln, živ in primeren izraz tega, kar je;
moralni zakon, to je njegova volja in njegov duh;
Bog je zanj živo bitje, ljubeče, moči polno, Oče;
on ne prestavlja na človeški jezik notranjega
pojma, ki si ga je napravil po zistematičnem
premišljevanju, ampak resničnost; ki poprime na¬
ravnost.

Prvi trije evangelji pripovedujejo to, kar se je
videlo na Jezusu, četrti pa to, kar se ni videlo.
Toda kakor ima vidnost vselej svoj nevidni vzrok,
tako imajo dogodki sinoptikov svoj skriti vzrok
v nevidnem Bogu, ki je v Jezusu, katerega raz¬
odeva sv. Janez. Prvi nam kažejo Boga, kako je
živel mej ljudmi, njim podoben, drugi pa nam
govori o tem, kar je Kristus sam v sebi, v naročji
Očetovem.

Prvi evangelji nam kažejo v Jezusu človeka,
četrti nam razodeva Boga. Prve tri morejo čitati vsi,
celč posvetnjaki, četrti pa je pridržan posvečencem,
katere večna luč razsvetljuje. Talent, prepuščen
svojemu ubogemu človeškemu razsvetljenju, ga ne
bode razumel, a priproste duše ga pojmijo, vkljub

— 28

njegovi vzvišenosti; in kdorkoli ga odpre, mora
se spomniti besede Gospodove: Blagor jim, ki so
čistega srca, ker Boga bodo gledali.

Pristnosti najbolj božjega evangelja niso stari
nikoli zanikali. Edina obskurna sekta, Alogov, ga
je zavrgla, a ni poklicala nobene priče in se je
opirala le na dogmatične razloge. Tisti, ki taje
Besedo, ne morejo sprejeti evangelja Besede.

Malone vsi apostolski očetje navajajo iz njega
citate, ki jih je posebno skrbno zbral dr. Funk. 1 2 )

"Nič se ne more ugovarjati spričevanju Ire-
neja, učenca Polikarpovega, učenca samega sve¬
tega Janeza, ki spričuje obstanek Janezovega spisa?)

Spisan je grški, na Patmu, kakor nekateri
mislijo, v Efezu, kakor drugi menijo. Izročilo o
tej točki je negotovo, kakor tudi o določenem
času sestave. Verjetno je, da ga je apostol napisal
v svoji starosti, takrat, ko so ga naprosili vsi
škofje cerkva Male Azije, da bi on kot edinec,
ki je še živel izmej neposrednih svedokov živ¬
ljenja in nauka Jezusovega, povzdignil svoj veliki
glas ter razpršil porajajoča se oporekanja, katerih
predmet je bil narava Jezusova in katera so se
množila skozi šest stoletij, vselej premagana po
spričevanju četrtega evangelja.

Kar se tiče molčanja Papiasovega, ni mogoče
iz tega izvajati kak dokaz proti četrtemu evangelju.
Nov odlomek škofa Hieropolskega, ki ga navaja
Tomazij (I, 344) in ki ga jaz povzamem po dok¬
torju Aberle-tu, 3 ) spričuje, da je on poznal delo
apostolovo.

') Opera Patr. apostol., t. I., str. 565 itd.

2 ) Irenej, Adv. haeres., III, I., 1.

’) Einleitung in das Neue Test., str. 112.

- 29

Sicer pa je pristnost štirih kanoničnih evan-
geljev vprašanje, ki je sedaj rešeno.

Dokazano je iz odlomka Muratori-jevega ka¬
nona, da so bili za papeštva Pija L, v 142. letu,
štirje evangelji, da rimska cerkev ni poznala
drugih, da jih je čitala v taistem redu, kakor so
dandanes razvrščeni, da jih je imela za od Boga
navdihnene in spisane po enem samem in istem
duhu.

Dokazano je po večkratnem in natančnem
primerjanju, da se vsi evangelji iznova lahko se¬
stavijo, odlomek za odlomkom, a celotno, s po¬
močjo citatov, nabranih iz del očetov, prvega in
tretjega stoletja, od pisca poslanice Barnabove pa
do Tertulijana in Ireneja.

Dokazano je, da je bil že ne samo od srede
drugega stoletja, v 1. 150., latinski prevod evan-
geljev, stara Itala, ampak sta bila že pred njo
dva; eden je bil napravljen v Afriki, drugi v Italiji.
Dokazano je, hvala odkritju M. Curetona, da je
bil že pred staro Italo sirski prevod „Peschito“;
da je bil ta preveden na grško in da je prela-
gatelj Itale imel pred očmi ta grški prevod, delajoč
na robeh sirske varijante, na katere se vselej na¬
naša. Dokazano je tudi, da so prevodi obdobni z
izvorniki.

Naposled je dokazano, po odkritju sinajskega
kodeksa od M. C. Tischendorfa, da je obstal ob¬
doben prepis celo v času, ko so se, po Tertuli-
janu, hranili še samopisni rokopisi evangeljev v
apostolskih cerkvah. Ta prepis se nam nudi v
sinajskem kodeksu, ki je starejši kakor poprave
rokopisov, katere je zahteval Konstantin uradno.

Tako zaključimo po pravici, da so evangelji
iz prvega stoletja in da so bili taki, kakor jih

— 30 —

mi imamo. Nedostaje nam izvornih rokopisov,
samopisov, imamo pa vsaj obdobne prevode. Kri¬
tika je zadovoljna. Mej njo in mej izročilom
sv. cerkve je v tej bistveni točki popolno soglasje.

IV.

Prvi znak teh listin je pred vsem, v naj¬
strožjem in najtočnejšem pomenu, spričevanje.
Evangelisti ne raziskavajo in ne razvijajo idej,
teorij; ne razlagajo, ampak pripovedujejo, poročajo
besede, zatrjujejo. Zato ne govore o sebi. Pisatelj
izgine pred stvarmi. Ako se katerikrat razodene, na
primer v predgovoru tretjega ali četrtega evan-
gelja, razodene se s skrajno zdržljivostjo, le da
pokaže, da je samo svedok, kateri se prepriča o
vsem in kateri je videl ali slišal to, kar piše.

Ne zasačimo izraza notranjih čustev, kakoršnih
so ti pisci pač polni bili pri popisu življenja svojega
Gospoda. Nikakega navdušenja, nikakega vzklika
začudenja, nikakega posebnega premišljevanja.
Spominjajo se: to je vse; in pišejo svoje spomine
tako, kakor jim sv. Duh navdaja ali kakor jim
pripuščajo drugi svedoki, da se izrazijo najboljše.

Nekateri dogodki so se prijeli bolj enih kakor
drugih; zato pripovedujejo o njih bolj natančno,
živahno in cvetoče-barvano. Okoliščine, v katerih
je vsak izmej njih pisal, so bile tudi eden izmej
pozitivnih vzrokov v razvrstitvi in izberi dejstev
in brezštevilnih besedij, katere so lahko videli in
slišali pri življenji svojega Gospoda. Krog čita-
teljev, na katerega so se obračali, ni malo pripo¬
mogel k uravnavi njihovega dela. Judom, ki so
zanikali mesijanstvo Jezusovo, niso mogli tako
govoriti kakor paganom, ki so bili brez judovskih

— 31

predsodkov, priprostim neolikancem ne tako kakor
spreobrnencem, ki so bili napitani z judovsko in
grško gnozo, cerkvam ali Judom, ki so namerjali
evangeljsko svobodo zvezati s sužnostjo starega
zakona, ne tako kakor cerkvam, ki so se opro¬
stile teh razdornih vprašanj. Tisti, ki je bil pri-
puščen od prve ure sem v najožjo dotiko z Go¬
spodom, ki je osredotočil v svoji ljubeči duši
največe zaupanje Jezusovo, ki je bil bolj kakor
vsi drugi prizadet po govorih, v katerih je On
razodel svojo božjo naravo, svoje večno sinovstvo,
najgloboče skrivnosti vere in izveličanja po svetem
Duhu, tisti je moral očevidno vtisniti svojemu
spričevanju sladkost, nežnost, prikupnost in ži¬
vahnost spominov, katerim ni nihče drugi enak.
A vse te razlike izginejo pred nekim vzvišenim
dejstvom in pred neko drugo mnogo višjo enot¬
nostjo.

Vse, v delu vsakega evangelista, izhaja od
Jezusa. On in le on sam je, ki se vidi živ, on
sam je, ki se sliši. Pridiga na gori, prilike, pogo¬
vori s Farizeji in Saduceji, poučevanja dvanaj¬
sterih apostolov in dvainsedemdeseterih učencev,
prekletstva napačnih učenikov, prerokovanje raz¬
dejanja templja in Jeruzalema, ponovljeno napove-
danje njegovega prihodnjega trpljenja in smrti,
njegovi pogovori s Samaritanko in Nikodemom,
slovesne zatrditve njegovega mesijanstva, vpričo
velikašev jeruzalemskih, v lopi Salomonovi, čudo¬
vite razlage njegove božje narave, njegove enakosti
z Očetom, njegove mesijanske službe, prispodob-
Ijene s Horebsko skalo, s svetilkami praznika
šotorov, z vsemi velikimi dogodki judovske zgodo¬
vine in z bogočastjem, ki se nanaša na dogodke:
vse to je beseda Jezusova. Trditi, da so si evan-

— 32 —

gelisti, in vzlasti četrti, izposodili govore svojega
Gospoda, da so mu dali govoriti kakor Tit Livij
svojim rimskim generalom, to trditi se pravi, od¬
tegniti evangelistom edini naslov, na kateri se vsi
formalno sklicujejo, se pravi ne priznati ne¬
skončnega spoštovanja, ki ga kažejo do svojega
Gospoda, se pravi, rušiti in zametati, brez kakega
pozitivnega razloga, splošno nepretrgano izročilo,
se pravi na laž postaviti tistega, ki je rekel s
slovesno vstrajnostjo: „Kar smo slišali, kar smo
s svojimi očmi videli, kar smo gledali, in so naše
roke tipale, od Besede življenja; — in življenje
se je prikazalo, in smo videli in pričujemo in
vam oznanujemo večno življenje, katero je bilo
pri Očetu, in se nam je prikazalo; — kar smo
videli in slišali, vam oznanujemo." 1 )

Tako se da razlagati, kako so mogli ti ribiči
galilejski, neizobraženi ljudje, napisati knjigo,
podobno evangeljem: treba jim je bilo samo
spomniti se. Ako bi bili sestavili kak razgovor
kakor Platon, ali kako razpravo kakor Filon
Aleksandrijski, verovalo bi se bilo njihovim ta¬
lentom; a njihov talent bi se zdel sumniv. Položili
bi bili v svoje delo svoje lastne ideje in svoj
lastni stvor. Toda oni ne vedo ničesar. Vse to, kar
se more pri njih opažati, je to, da so se pod ne¬
prestanim vplivom Jezusovim polagoma otresli
ljudskih predsodkov svojega rodu in sprejeli s
polno vero vzglede in besede svojega Gospoda.
Prav za prav povedano, ni jih več, ampak Gospod
je, ki je ves v njih.

Dostikrat jaz kot kritik predpostavljam pri-
prostega kmeta natančnemu in bistroumnemu aka¬
demiku.

I. Jan. I., 1—3.

— 33 —

Prvi mi dobro pove, kar je videl; drugi mi
hoče to pojasniti. To, kar zanima zgodovinarja, je
pred vsem dejstvo, pojasnitev dejstva pride pozneje.

V vsaki hipotezi je treba pojave konštatovati,
predno se pojasnijo. Jaz ne zaupam pri tem delu
preveč izobraženemu duhu: ta ima vedno svoj
zistem pred očmi. On to imenuje izpopolneno
orodje. Ali pa se ne vara? To je izpopolneno
orodje, da vidi to, kar hoče, ne pa da vidi to,
kar se nam ne prilega.

Znak, da so evangelji priče, ne tiči samo v
izrečni nameri pisateljev, ki jo slovesno izražajo,
ampak tudi in osobito v volji njihovega Gospoda:
„Pojdite“, jim je rekel, zapuščaje jih, „učite vse na¬
rode in učite jih spolnorati vse, kar sem vam za¬
povedal. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.’)

Vi ste priče teh rečij. * 2 ) Prejeli bote moč sv. Duha,
ki pride nad vas, in mi bote spričevanje dajali v
Jeruzalemu in po vsej Judeji, Samariji in do konca
zemlje. 3 )

Njihova beseda ne bode samo navadno člo¬
veško spominjanje, prepuščeno slučajnosti spo¬
mina in upoglive zavesti: njo bode čuvala in po¬
trjevala moč duha Jezusovega, ki živi v njih in
jim navda v tistem trenotku vse, kar je treba
povedati. 4 )

Tako je cerkev po nepretrganem izročilu
vselej zmatrala evangeliste.

Iz tega sledi, da ne moremo razločevati v
njihovih delih mej elementom, ki je svojstven pi¬
sateljem, in mej posebnim elementom, ki je svoj-

*) Mat., XXVIII, 19, 20.

’) Luk., XXIV, 48.

3 ) Dej. ap., I, 8.

’) Jan., XIV, 16.

Življ. Jez. 3

— 34 —

stven tistemu, o katerem so pisali. Vse, kar je
prišlo iz njihovega peresa, je Jezusovo, bodisi kot
dejanje iz njegovega življenja, bodisi kot črtica
njegovega nauka. Dejanje je več ali manj točno
in živahno popisano, nauk je povedan več ali manj
popolno, oba pa sta celovit del življenja in nauka
Gospodovega.

V tem je skrivnost lepote, priprostosti, sve¬
tosti, neumrlive moči evangeljev. Kar se nahaja
v njih, to ni duša, duh, talent pisateljev, to je
duša, talent, duh njihovega junaka. On živi v njih,
deluje, govori, nagiba, razsvetljuje in posvečuje.
Njegova prijaznost žari in obvladuje, njegova
mičnost očaruje in privlačuje, njegovi vzgledi
mikajo; njegova dobrotljivost se vselej pokaže.
Hodimo za njim z ubogo množico, ki mu dela
spremstro, z grešniki in bolniki, katerim je za¬
celil vidne obrunke in skrite rane; slišimo lahko
njegove nauke, ki jih daje množici, sedemo ž njo,
da poslušamo, na vrh galilejskih gričev ali na
obrežje galilejskega jezera; pridružimo se mu na
potu in ga spoznamo z njegovimi verniki kot Sina
božjega. Ne, nikdo ni govoril s tako močjo in
delil toliko dobrot. Njegova prisrčna zaupnost do
učencev, njegovo slovo, njegovi zadnji govori pred
bližnjo smrtjo nekako veljajo tudi nam; njegove
bolečine se dajo videti v njih strahoviti polnosti;
njegova silovita smrt nam izvabi solze kakor nje¬
govim prijateljem pod križem. Njegovo čudovito
zmagoslavje nas potrjuje ; in ko on zapušča zemljo
ter gre v slavo svojega Vnebohoda, se čutimo mi
polni upanja in moči, zakaj on nam zapusti, kakor
svojim zvestim učencem, sv. Duha, ki je svet pre¬
magal in ki je storil iz nas otroke božje.

— 35 —

Te listine hranijo v sebi večno življenje,
mladost in svežost. So kakor Kristus, ki ga spri-
čujejo. On je bil včeraj, je danes, bode jutri. Nebo
in zemlja bodeta prešla: njegovo bitje, njegova
beseda nikoli. Vsi tisti, ki trpe, lahko čitajo v
evangeljih in okusili bodo tolažbo; tisti, ki lju¬
bijo, lahko premišljujejo in naučili se bodo po-
žrtvovanja; tisti, ki hočejo dobro, lahko v njih
iščejo sveta in našli bodo skrivnost vsake kre¬
posti. Obupani bodo videli zveličanje in vse tiste,
ki kaj mislijo, ako preiskujejo s pravim in od¬
kritim srcem, bode premagala ta božja modrost,
ki nas poučuje o skrivnosti božji, nam odkriva
bedo ljudi in sredstva, ki nas tolažijo. Katera
druga veda je vredna življenja?

V zgodovini sta dve vrsti listin: ene so mrtva
črka, druge živa (beseda); nikogar niso prve (li¬
stine), prava razvalina narodov, družeb, civilizacij,
izginolih rodov, izklesanih kamnov in stebrov,
koženice in papirusovi zavoji, pokriti s hieroglifi
ali s pismenicami nepoznanega jezika; stoje pod
oblastjo vseh in nimajo več živega duhd ljudstva,
ki bi jih raztolmačilo; druge (listine) pa ostanejo
last ljudstva, družbe, žive vere. Napisane so v
jeziku, ki se govori in ki se sliši; čuvajo jih ne¬
dotakljivo tisti, ki v njih žive in ki poznajo nji¬
hovo veljavo.

Vse listine egiptovske, asirske, feničanske in
druge so v prvi kategoriji. Evangelji zavzemajo
prvo mesto v drugi (kategoriji). Nobena knjiga
ne zasluži bolj imena žive knjige.

To, kar priobčujejo, je življenje milijonov
src, ki mislijo kakor evangelji, se ravnajo po
njih, se tolažijo v njih in upajo v njih. Porodili
so se v verski družbi, ki jih čuva opravičeno kot

3»

— 36

svoje dobro, kot družinsko dedščino, kot svoj
najdragocenejši zaklad. Ta družba, ki pod imenom
cerkve kroži po svetu, predpolaga vsem svoj
evangelj: toda le njej pristoji, ga razlagati. Ona
mu je začetnik, zakaj iž nje je izšel. Kdo pozna
bolje misel kake knjige? Ali ne tisti, ki jo je
spočel ?

Ako bi bilo treba dokazati to tako priprosto in
vendar nepoznano resnico, rekcj bi jaz tistim, ki
jo pozabljajo, rekel bi vsem eksegetom, ki ne
cenijo cerkve in njenega izročilnega nauka, da bi
spoznali pomen evangeljev: Zakaj hočete vi raz¬
lagati mrtve listine, kakšno metodo imate? Vi po¬
skušate oživiti narod, katerega so bile listine, vi
ga nekako izzivate, vi ga vzbujate iz njegovega
pepela, in ko ga vidite pred sabo živega, z nje¬
govim jezikom, šegami, nauki, z vso njegovo zgo¬
dovino, tedaj rešujete berilo listin in jim dajete
bojazljivo razlago, zakaj zmerom nepopoln je zgo¬
dovinski preporod minule civilizacije, uničenega
naroda. Evangeljske listine pa niso mrtve listine,
ampak so svojina živega, zelo živega ljudstva, ki
zmerom rase, ki govori, ki uči, ki jih ne neha
razlagati, čitati in oživljati.

S kako pravico bi tedaj zmatrali te listine
kot navadne papiruse, najdene v grobišču kake
mumije, ali kot kak stari pergament, pozabljen v
arhivih kakega opustošenega mesta?

Ako bi se Egipčani Ramzesa povrnili na
obrežje Nilovo, menim, da bi bili to najboljši raz¬
lagalci svojih pisem: egiptologi ne bi imeli ni-
kake težave, to pripoznati. Z ozirom na dobro
kritiko in ne da bi se skliceval na nezmotljivo
avtoriteto, katero ima katoliška cerkev od svojega
Gospoda v ohranitvi in razlagi vere, zahtevam,

— 37 —

da se jo zmatra kakor vsako živo in razumno
družbo in da se blagovoli priznati, da je ona
zmožna, boljše kakor vsaka druga razložiti svoje
lastne knjige.

Nikake težave mi ne dela, priznati to spo¬
znano resnico tudi ostalim listinam, ki žive vkljub
stoletni starosti, priznati metodo, ki obstoji v tem,
da stavi te listine v okolico, katera jih je videla
vzrasti, in da posname spoznanju te okolice ele¬
mente velike veljave, zato da jih boljše razume.

Dovoli naj se mi primer. Pri evangeljskih
piscih se nahaja značilen izraz, katerega razlaga
je posebno važna: to je izraz »Sin božji“, ki se
obrača na Jezusa.

Moderni kritiki, ki proučavajo evangelje kakor
kakega navadnega Herodota ali Tita Livija, pra¬
vijo po pravici, da ima ta izraz različen pomen
in da se rabi časih v metaforičnem in moraličnem
pomenu in da se s tega stališča more pripisovati
in se res tudi pripisuje ljudem.

Pristavljajo: v tem pomenu ga je treba pri¬
pisovati tudi Jezusu.

Vprašanje pa je, vedeti, kako je Jezus hotel,
da se mu pripisuje in v kakem zmislu so mu ga
dali apostoli?

To je vprašanje dejstva in spričevanja. Cerkev,
čuvarica izročil apostolskih, ponavljajoč ž njimi
in za njimi, od veka do veka to, kar so oni učili,
cerkev trdi, da je naslov Sina božjega zmerom
bil, odkar ga mu je sv. Peter prvi dal, pa do da¬
našnjega dne, naslov, ki obsega ne metaforičnega
in moraličnega sinovstva, ampak sinovstvo abso¬
lutno, v eni in isti božji naravi.

Kaj more ekseget dokazati nasproti takemu
spri če vanju ? Gotovo, pamet svobodno zavrže svojo

— 38 —

vero v besedo sv. cerkve, kakor tudi besedo apo¬
stolov in Jezusa, a jaz ne razumem, kako more
(pamet) reči piscem samim teh knjig, ali, — kar
je taisto, — zvestim čuvajem teh del: Vi ne veste
tega, kar pišete in čitate. — Resnično, kaj more
ona o tem vedeti?

V katoliškem zmislu shvačan se zdi izraz Sin
božji gotovim duhovom tuj in izpodtakliv; a če
ga je Jezus sprejel v katoliškem zmislu, ga ima
zgodovinar le zaznamovati in pači zgodovino, ako
ga zametava.

V.

Drug znak evangeljskih listin je število, raz¬
ličnost in neporušno soglasje.

Število je potrebno za vrednost spričevanja,
je jamči in potrjuje. Štirje svedoki več odvagajo
kakor en sam, ako se njihova beseda ujema vkljub
individualnim razlikam.

Nič manj važna je različnost; število ne bi
obstalo brez nje. Ako bi štirje svedoki pripove¬
dovali taisto reč v vedno taistih besedah, bi se
pomešali v enega. Veljavnost spričevanja zahteva
podatke, ki se v temelju ujemajo, v podrobnostih
pa razlikujejo, ne da bi si tako oporekali. Ako
se evangeljska poročila primerjajo, pokažejo ta
značaj. To bode dokazala čitatelju zgodovina Je¬
zusova, ki je sestavljena vse skozi na teh temeljnih
poročilih; boljšega ne morem storiti, kakor da ga
napotim na to delo. V tem moram naprej omeniti,
da sem s tenkovestno pazlivostjo preiskal opore-
kujoče ugovore, kakoršne so nekateri kritiki na¬
meravali videti v mnogovrstnem pripovedovanju
četverih evangelistov ; pa nikakor jih nisem mogel

— 39 —

najti. Seveda sem se varoval spoznati le eno
dejstvo, koder so mi podrobnosti pokazale, da ste
dve, in tako je izginilo dosti ugovorov. Navajam
na primer vprašanje ob obeh Jerihonskih slepcih.
Jaz priznavam dva čudeža, eden pri vstopu v
mesto, drugi pri izhodu; ali jaz vprašam eksegete,
ki hočejo videti le eden (čudež), kak razlog jih
podpira v njihovi misli ? Ako je bil po sv. Lukežu
neki slepec ozdravljen, ko je Jezus prišel, zakaj
bi zametali njegovo spričevanje? In ako sta bila
ozdravljena po sv. Matevžu in po sv. Marku dva
(slepca), katerih eden se je imenoval Bartimej, ko
je Jezus odšel, zakaj bi zavrgli njuno pripovedo¬
vanje? Izročilo je bilo zmedeno, odgovarjajo; od
tod zmedenost pripovednikov. Odkod vedo to? in
kako morejo to dokazati ?

Navajam še obe genealogiji Jezusovi, to sve¬
tega Matevža (I, 1—16) in to sv. Lukeža (III,
23—38). Oporekati si, pravijo; ako je prva prava,
ni druga; in obratno, ako je druga pristna, ne
more biti prva.

Izvajanje bi bilo neizpodbitno, ako se pred¬
pogoj ne bi opiral na napačno podmeno. Zakaj
ne bi bili obe genealogiji, ena kakor druga, pravi ?
Kar zadoščalo bi, da se različice združijo, da prva
našteje prednike Jezusove za Helijem, katerega za¬
koniti dedič je Jožef: to stori sv. Lukež; in da
druga našteje prednike Jožefove za Jakobom, po
naravnem očetovstvu: to stori sv. Matevž. To se
pravi vratca najti. Zakaj to ? Po pravici lahko
smatram stvar kot zgodovinsko potrjeno. 1 )

Da se razume soglasje četirih evangeljskih
listin, je bistven pogoj ta, da si napravimo točno

‘) Glej dodatek B.: Obe genealogiji Jezusovi.

— 40 —

misel o nalogi pisateljev, ki so jih napisali. Ne
nameravajo vsega povedati, ko navajajo kak do¬
godek ali kak govor. Zaznamujejo samo nekatere
črtice, nekatere odlomke in to zadošča za zgo¬
dovino.

To, kar eden vidi od strani, vidi lahko drugi
od spredaj. Ta podrobnost očara tega-le, ona
druga očara 6nega-le. Iz te svobode, puščene pri¬
povedovalcem, izhajajo več ali manj radovoljni
izpustki, več ali manj popolne podobe; slabo bi
opravil pri njih, ako bi jih primerjaje dolžil radi
izpuščenih podrobnostij, napačnih podrobnostij v
pripovedih, katere jih obsegajo. Prava naloga ne¬
pristranskega kritika je, pri primerjanju listin po¬
polnih drugo z drugo.

Različnosti, ki se kažejo v četirih evangeljih,
imajo mnogovrstne in točne vzroke, katere na-
merjam sumarično označiti: razlože se vsi, kakor
malo se premišljujejo, po osebi sami pisateljevi,
po namenu, ki ga zasleduje, po neposrednih čita-
teljih, ki jih je imel pred sabo, in po določnih,
zgodovinskih okoliščinah, v sredi katerih je živel.
Te okoliščine so dostikrat dobro naglašale dela
in besede Jezusa, ki je ostal vedno za nje (evan¬
geliste) uzor, na katerega so gledali, in učno pra¬
vilo, kateremu so sledili.

Tako je bilo očevidno, ko je boj mej juda-
jizujočimi in spreobrnenimi pagani razdiral pora¬
jajoče se cerkve, da so se morale vedno živah¬
nejše vzbujati v spominu učencev besede Gospoda,
ki je prerokoval spreobrnenje paganov, in gan-
livi prizori, ko je hvalil njihovo vero, kadar jih
je srečaval. Te okoliščine označujejo namen pisa¬
teljev, ki so utrjali vero in rešili vsak prepir s
tem, da so spričevanje dajali o tem, kar je Jezus

— 41 —

storil in učil. Krog čitateljev je bil tako opisan
namenu, kakor je bil ta določen po okoliščinah; in
živi duh preminolega Gospoda je podal evangelistom
zaželjeni nagib, da so ločili to, kar je bilo treba
povedati, da so zapisali to, kar je kazalo hraniti
še pod zagrinjalom. Vse v njih je bilo podrejeno
temu notranjemu duhu, kijih je podpiral, boljše brez
dvojbe kakor navdihuje narodni duh tiste, ki pri¬
povedujejo zgodovino svoje domovine. Kakeršen
že bodi njihov trud, ■— naj se zbero, da najdejo
svoje spomine, naj poprašajo po raznih pričah
življenja Gospodovega, naj se posvetujejo s prej¬
šnjimi spisi, —• sv. Duh je, ki jih varuje pred ne-
pazlivostjo in prevaro, ki jih drži v polni resnici
spriče vanja.

VI.

Nerazrušljivo soglasje četverih evangeljev je
vselej priznala najvišja starost, ne glede na nji¬
hove različnosti. To je splošno izročilo sv. cerkve.
Vsaka teh knjig hrani v sebi taisto besedo božjo
in je bilo nemogoče, da bi ta privolila v njih kako
nesoglasje. Božja beseda ne more biti v kakem
nasprotju sama s sabo. Tako so se priobčile v
sredi drugega stoletja konkordance, „diatessaron“,
kakor so se imenovale, da bi pokazale edinstvo
četverih navdihnenih pripovedij. To edinstvo je
a priori opravičeno po kritični študiji, po pazlivem
primerjanji listin. Ujemajo se mej seboj ne samo
prvi trije evangelji, ki se imenujejo sinoptiki vsled
očevidne podobnosti njihovega načrta, ampak so¬
glašajo tudi s četrtim, vkljub vidni, globoki razliki.

Prvi pogled na to zadnje delo pokaže, da se
resnično ne ozira v ničemer na svoje tri pred¬
hodnike. Dogodki, geografični in kronologični

— 42 —

okvir, govori, vse se razlikuje. Nekateri kritiki
so hiteli sklepati iz teh razlik nasprotje in so
postavili to dilemo: Ako so sinoptiki verodostojni
v načinu obravnave Jezusovega življenja, nam je
sv. Janez podal izmišljeno zgodovino, in ako so
govori, navedeni v prvih treh evangeljih, res Jezu¬
sovi govori, so ti sv. Janeza umetalno sestavljeni;
in obratno, ako je četrti evangelj resničen v svojih
pripovedih in govorih, ne morejo biti prvi trije.

Ne samo pooblaščajo nas resnične in oče-
vidne razlike, katere moramo priznati mej sinoptiki
in četrtim evangeljem, da sklepamo na nedostopno
nasprotje, ampak nam veliko bolj kažejo nepo-
rušno soglasje četverih listin. Sv. Janez ne naspro¬
tuje svojim predhodnikom, ampak jih popolnuje
in pojasnuje s stališča geografičnega in krono-
logičnega okvira in dogodkov, ki obsegajo to živ¬
ljenje in govore, ki obsegajo njegov nauk.

Prvi trije evangelji so podali za torišče Jezu¬
sovega apostolata le Galilejo in Jeruzalem; po¬
ročilo sv. Janeza pa dokazuje, da je Jezus, predno
je oznanoval kraljestvo božje v Galileji, pridigal
skozi celo leto v Judeji in se slovesno pokazal
v glavnem mestu z izgonom prodajalcev iz templja.
Sinoptiki izrečno govore samo o zadnjem potovanji
Jezusovem v Jeruzalem za Veliko noč, ko je moral
umreti; sv. Janez omeni vsa ta različna potovanja
v sv. mesto, njegovo umaknenje v Perejo onostran
Jordana i v Efrem na konec puščave. Sinoptiki
začenjajo pripoved očitnega življenja z dobo za¬
pora Janeza Krstnika; četrti evangelj pa jo začne
s krstom Jezusovim in celo njeno trajanje označi
s tremi Velikimi nočmi, katere omenja. 1 ) 'Si¬
noptiki  nam ne dajo nikakega oporišča, da bi

‘) Jan. II, 13: VI, 4; XII, 1; XIII.

— 43 —

našli kronologično razvrstitev dogodkov očitnega
življenja; sv. Janez jih označi s skrajno točnostjo
po različnih potovanjih Jezusovih v Jeruzalem ’)
ob velikih judovskih praznikih. Sinoptiki niso
popisali raznega bivanja Gospodovega v stolici in
zato nas ne morejo poučiti o tem, kar je tam
delal, in ne o slovesnih naukih, ki jih je tam dajal;
a sv. Janez nam jih navaja z velikimi in bogatimi
podrobnostmi.

Jasno je, da vse te dragocene poučitve ne
oporekajo v ničemer sinoptikom, zadelajo njihove
vrzeli in imajo tem bolj zaslugo, da pojasnujejo
njihova poročila. Brez njih bi ne bilo mogoče se¬
staviti ganlivega igrokaza Jezusovega življenja,
razumeti posebnega načina njegovega uka in raz¬
laganja. Veliki boji, najvzvišenejši nauki so morali
imeti za torišče judovsko stolico in narodne ve¬
ljake za svedoke. Tu se je moralo končati po-
prišče Mesijevo, tu se je moralo pokazati z naj¬
višjim bleskom. Galileja je bila za Jezusa le pri¬
meroma tihoten kraj, koder je lahko, daleč od
gorišča sovraštva, ki mu je grozilo od prvega
dne, oznanoval kraljestvo božje ribičem in po¬
nižnim, pripravljal svoje učence in utrjeval temelj
svojega dela v srcih vernikov, ki so bili odločeni,
da je razširjajo. A če se je umeknil v Galilejo,
kakor pravijo sinoptiki * 2 ), nam Janez sam poda
zgodovinski vzrok tega umaknenja. 3 )

Po prvih treh evangeljih se lahko opazuje,
da Jezus deluje in govori kot Cudotvorec, Gospod

‘) Jan. V, 1; VII, 2; X, 22. Sinoptiki pač omenjajo ne¬
koliko različnih potovanj Jezusovih v Jeruzalem: a mi smo
se ozirali samo na potovanja, ki jih ima četrti evangelj
(Mat. XXIII, 37; Luk. IX, 51; XIII, 22).

3 ) Mat. IV, 12; Mark. I, 14; Luk. IV, 14.

3 J Jan. IV, 3.

— 44

in Učenik z absolutno, osebno oblastjo. Kadar
zdravi bolnike, zapove hudobnim duhovom, vzbuja
mrtve, ne vidi se, da bi se skliceval na više na¬
čelo, iz katerega zajema svojo moč; on govori,
poklada roke, zapove; in bolniki so ozdravljeni,
hudobni duhovi se umaknejo, mrtvi ožive. Kadar
on uči, taista ponaša: odpušča grehe kakor Bog,
razglaša moralni zakon v svojem lastnem imenu
kakor Bog; nalaga ga (moralni zakon), ne v božjem,
ampak v svojem imenu ; on ve, da njegovi učenci
spoznajo v Njem pravega Sina živega Boga; in
on jih pohvali, ker so dospeli naposled do te
najviše in cele vere.

Kaj je tako bitje? Kaka je njegova narava?
Kakšen je resnični njegov odnošaj proti tistemu,
ki ga imenuje svojega Očeta? Kaj je v srcih Nje¬
govo lastno delo? Kaj je mesijanska oseba, na¬
povedana po prorokih in uresničena v Njem? Kaka
je skrivnost po Njem ustanovljenega božjega kra¬
ljestva?

Prvi trije evangelji navajajo le besede Jezu¬
sove, v katerih so vse reči povedane v prilikah
in znamenjih. Četrtemu evangelju pa je bilo pri¬
držano, nam podati popolno jasnost, nam sporočiti
naj slovesnejše in najintimnejše govore, v katerih
je Jezus izrazil te nedopovedlive skrivnosti v je¬
ziku, ki ga ne more govoriti nobena stvar.

Jezus ni eden izmed sinov božjih, on je Sin; to
je ime, ki si ga daje vselej. On je eden z Očetom ’),
taistega bistva; predno je bil Abraham, predno jebil
svet * 2 ), je bil on in je bil v Očetu. 3 ) Vse je prejel od
Očeta: moč, luč in življenje. On sodi, razsvitljuje,

') Jan. X, 30.

2 ) Jan. VIII, 58.

3 ) Jan. XVII, 5.

— 45 —

oživlja. On daje svojega duha in z duhom večno
življenje. On je najbolj izraženo, najbolj samo
in najbolj popolno razodenje Očetovo. Kdor
njega vidi, vidi Očeta; kdor njega ljubi, ljubi
Očeta. On je v Očetu kakor je Oče v njem. 1 )

Ta razodetja, ki presegajo vsako srce in vsak
stvarjeni razum, more sprejeti le tisti, ki veruje
v besedo Jezusovo. Prestavijo nas v božje obzorje,
nepristopno samemu talentu, a odprto priprosti
duši in pravemu srcu.

Taki govori ne samo ne nasprotujejo mora-
ličnim naukom Jezusovim in njegovim prilikam,
ampak jim donašajo pojasnitev samo, katera jih
razsvetljuje.

Ako je Jezus govoril tako, kakor mu da go¬
voriti sv. Janez, razumem Čudodelnika, Učenika
sinoptikov, neomejeno oblast, s katero je deloval,
in posebno veljavo, s katero je razglašal svoj
zakon. Tako je moral zapovedovati in zakone
dajati Sin božji, — edini, pravi, brez prekosbe in
brez omejitve — ; ako ne, je Jezus sinoptikov ne-
razrešliva uganka, in vprašamo se, kako si je upal
navadni poslanec božji prisvajati način bivanja,
delanja in govorjenja, kakoršen se spodobi le
Bogu?

Edinstvo listin je neporušlivo. Druga drugi
ne more oporekati, da se ne sklicujemo na raz¬
loge, ki so tuji zgodovini. Kateri si dele podmeno,
da je Jezus le človek, se očevidno obsojajo, ker
žrtvujejo ves četrti evangelj, dogodke kakor go¬
vore ; ne sme se enih trpeti, druge zavreči, ker
delajo nedelivo celoto. Pisatelj, ki spričuje do¬
godke, jamči s svojim spričevanjem govore. Nje¬
govo  delo  je izšlo iz enega samega, strinja se v

>) Jan. XIV, 10.

— 46 —

vseh svojih delih in temelji na delu prvih treh
evangeljev. Nemogoče je napisati življenje Jezu¬
sovo, da bi ustrezalo pravilom vse zgodovine, brez
sporočil Janezovih. Prvi pogoj, načrtati zgodovino
kake vzvišene osebe, je v tem, da se razodene no¬
tranja zavest, ki jo ima sama o sebi; zato je to
glavni namen sv. Janeza, da nam razodene to
notranjo zavest v Jezusu. Zgodovinar nima pre-
iskavati, ali tako razodetje moti ali oporeka nje¬
govim idejam in njegovi filozofiji; njegova naloga
je važnejša, on ne sme gledati nase: dolžan vam je
v svojem polnem obsegu spričevanje tistih, ki so
videli in ki so slišali.

Prva, velika krivica moderne kritike, prote-
stantovske ali neverske, je ta, da je obravnavala
te listine kot mrtvo črko z neizmernim in trdo¬
vratnim trudom, ki ga je posvetila tem evangeljskim
IJstinam čez osemnajst sto let v Franciji, Angliji,
Švici in vzlasti v Nemčiji. Vedoma je pozabila,
da to niso knjige, do katerih ima vsak pravico,
ampak da so neodtujena last katoliške cerkve. Pa
naj tudi za-njo ni cerkev božja ustanova, ki je
prejela od svojega ustanovitelja nezmotljivo varstvo
njegove pisane ali ustne besede, ali more prezreti
njeno visoko veljavo kot organizovane družbe?
In potem, odkod je prejela pravico, zmatrati te
posebne knjige kot navadne papiruse starega
Egipta, ohranjene iz razvalin ljudstva, ki je tu
zarisalo nekaj znamenj in nekaj mislij ?

Izročilo vere, kakor je vera Jezusova, obse¬
gajoče nepretrgoma celih osemnajst stoletij, pušča¬
joče vsakemu stoletju živo sled svoje moči v
brezštevilnih delih, imenitnih po uku, ki ga raz¬
pravljajo, in po čednostih, ki jih uče in po duhu,
ki jih izmisli, — ali se more tako izročilo lahko-

— 47 —

mišljeno odložiti? Ali ni to mogočna sila? In
ker je to izročilo živ varuh evangeljev, ali ni
torej tisto, h kateremu mora pribežati dobra, ne¬
pristranska kritika, da jih razume, da pozna njihov
resnični izvor in obseg?

Vsaka knjiga, ločena od družbe, katere je in
katere najdragocenejša prvina je, je prepuščena
samovolji prvega, ki mu pride v roke.

Evangelji, odtrgani od verskega izročila, ka¬
terega najstarejši in najsvetejši spomenik so bili,
postali so plen vseh.

Da so mogli govoriti, treba jih je bilo oživiti;
zakaj duša listine je v okolišu, ki jo je navdehnila,
v idejah, ki gospodujejo v tem okolišu, v strasteh,
ki jo vznemirjajo, v šegah, ki jo označujejo. Po¬
skušali so umetalno obnoviti ta okoliš in naravno
so si ga izposodili od cerkve, od knjig njenih uče¬
nikov, od del samih, ki so jih imeli pred seboj
in ki so jih skušali razumeti. Tibingenska šola,
ki jo je vodil Baur 1 ), se je osobito odlikovala v
tej težavni zaroti. Njegova velika hipoteza je bila
izkazana samovoljna in pretirana. Kedor gleda v
prvotnem krščanstvu prvega in drugega stoletja le
antagonizem med judovskimi kristijani zastopanimi
po Petru, Jakobu in Janezu, in univerzalnim krščan¬
stvom, zastopanim po Pavlu, ta obzorje poljubno
omejuje, dajaje drobcu vrednost celote, sodeč po
eni potezi, ki pa se čez mero pretira, sestavo ce¬
lega obraza. Vsi apostolski spisi, in v prvi vrsti
evangelji, so se tolmačili s tega ozkosrčnega in
enostranskega stališča in tako uganemo, kakšni
so prišli v roke kritike in njene šole.

Kaj se je doseglo s tem ogorčenim trudom
za  rešitev  vprašanja, ki se nalaga listinam?

‘) Vorlesungen iiber neu-test. Theologie.

— 48 —

Ali se je pojasnil njihov način sestave, ali
se je našla skrivnost njihove podobnosti in raz¬
ličnosti? Ali so dognali vzrok nerazrušlive edi¬
nosti, ki jih druži liki ude taistega telesa ? Ali so
odkrili točni red njihovega izvora ?

Dovolj je, prelistati brezštevilna pisana dela
o tem predmetu, da se označi korenita nezmožnost
teh, ki so vzbudili ta različna vprašanja.

Vsakojake hipoteze so se zastavile.

Nekateri so privolili v evangelj izvirnik, iz
katerega naj so zajeti prvi trije evangelisti. 1 ) Herder
jih zavrača; po njegovem naši evangelji zajemajo
svoj izvor iz ustnega evangelja. Potujoči pripo¬
vedniki, prava četa rapsodov, so pohajali sem in
tja in pripovedovali veselo oznanilo; njihove pri¬
povedi, naučene na izust, olepšane in obogačene,
to so izvor naših pisanih evangeljev.

Je še tudi teorija malih knjižur 2 ), ki so jih
sestavili brezimenci, nekaki zgodovinski odlomki
življenja Jezusovega, ki so služili vzlasti za se¬
stavo dela sv. Lukeža.

Trdili so, da je bil evangelj sv. Matevža pre¬
delan ; sklicevali so se na nekega prvotnega Ma¬
tevža, ki je prešel in ki je služil za uredbo prvega
dejanjskega evangelja in drugega, ki se pripisuje
sv. Marku.

A nekateri so dali prednost sv. Marku in so
ga zmatrali kot izvirnik sv. Matevža in sv. Lukeža. 3 )

Te brezkončne hipoteze, ki slede druga drugi,
dokazujejo svojo krhkost, zakaj druga drugi sledeč
se kršijo in ni je niti ene, ki bi se bila mogla

’) Eichhorn, Einleitung in d. N. Test.

■) Schleiermacher, Kritisch. Versuch ilb. die Schrift
des Lukas.

3 ) Reuss, Histoire evangeliju e Introd.

— 49 —

obdržati nekaj let. Pozabile so se s temi vred, ki
so jih iznašli.

Kadar doseže kritika, ki se imenuje neod¬
visna, soglasje v svojih najveljavnejših zastopnikih,
tedaj utegnemo preiskati njihova izvajanja. Do
tedaj pa spričevanje cerkve ob evangeljskih pisa¬
teljih in njihovih delih lahko prezira te neujema-
joče se glasove, ki komaj presegajo obzidje kake
šole ali krog kake stranke.

Nič manj huda krivica eksegeze je, ako ne
prizna svedoškega značaja evangeljev.

Namesto da bi gledala v njih poročila spri-
čanih dogodkov po poučenih in častnih svedokih,
je poskušala v njih delih razločevati mej vsebino
in obliko; najzmernejši so sprejeli prvo in pre-
rešetavali drugo, ne pomislivši, da lahko razru¬
šijo vsebino, ako napadajo obliko.

Po njihovem so bila prva poglavja tretjega
evangelja čarovita poezija, katere lepota izvaja
občudovanje; a vse te sveže in žive posamičnosti
naj bi bile le poetično pogrinjalo, pod katerim
se pokaže svetost Janeza Krstnika in olepša spo¬
četje pa rojstvo Jezusovo. Na ta način so mogli
zanikati deviško spočetje Kristusovo. ’)

Po taistem načinu so imeli vesjanezov evangelij
le za teologično, ne pa zgodovinsko delo, katero
je imelo za namen, razložiti dogmatično po transce-
dentalni teoriji uk pisateljevo božji naravi Jezusovi. 2 )

Ta eksegeza, ki kaže na videz poštenost
in popolno zmernost, je pogin veljave evangeljev.
Končno je v popolnem nasprotju s pisatelji teh
listin. Dva izmej njih pričata, da sta le zgodovi¬
narja, ki zvesto pripovedujeta to, kar sta slišala

‘) Reuss. Histoire evangelique Introd.

’) Reuss, Theologie johannique, Introd. 4

Življ. Jez.

— 50 —

in videla, ali kar sta cula iz ust neposrednih
svedokov teh dogodkov. Ne da bi sumničili njuno
dobro vero in jima pripisavali navadno laž, spo¬
dobi se, da ju sprejmemo tako, kakor se sama
kažeta. Od osemnajstega stoletja sem noben ozira
vreden kritik ne dovoli smatrati evangeliste kot
sleparje in hinavce, tudi ne, ako se to svojstvo
pomanjša in sleparstvo potegne v literarno ume-
talnost po orijentalski šegi. Lahko se jim odreka
posvetna vednost in akademična izobraženost, ne
pa poštenost in odkritosrčnost.

Vsi ti pisatelji so dali svoje življenje, da
vzdrže to, kar so rekli, da je resnica. Izmej vseh
dokazov dobre vere ga ni svetejšega in zmagovi-
tejšega mej ljudmi. Navadna beseda se lahko
sumniči, beseda, zapečatena z mučeništvom in
krvjo svedokov, vzbuja zaupanje pri največih
dvomljivcih.

VIL

Zgodovinska kritika ne sme samo preiskati
pisanih virov in njihove sestavljatelje, spričevanja
in svedoke, ona mora pretehtati vsebino knjig in
listin, dogodkov in naukov, ki se v njih nahajajo.

Kaki dogodki, kaki nauki se pripovedujejo v
četverih evangeljih in delajo bistvo izreke vsakega
svedoka? — Dogodki iz življenja Jezusovega,
verski nauk, ki ga je utisnil svojim učencem in
po teh človeškemu srcu.

Čudežni dogodki so torej vsi dogodki, — pa
ne rečem katerikoli dogodki, jaz pravim vsi važni
dogodki brez izjeme, od rojstva Jezusovega pa do
njegovega konca, do vnebohoda. Ves njegov nauk,
ki se nanaša na njegovo osebo in naravo, njegov
moralni zakon in ravno tako vsi slovesni po-

— 51 —

javi, s katerimi je razodel svoje delo in svoje
odnošaje do Očeta, ki ga je poslal, in do člo¬
veštva, ki ga pride rešit: ves njegov nauk pre¬
sega razum; je bistveno prorošk, ker izraža res¬
nice, ki so vzvišene nad izkušnjo in izvajanjem
človekovim. Le po veri se more sprejeti in nje¬
gova verojetnost se da uresničiti le po čudežih
in dogodkih, ki se porajajo v duši verujočega.

Evangelji so le nepretrgana vrsta prorokeb in
čudežev. Ne sme se jih skušati oslabiti, treba jih
je priznati brezpogojno in brez ovinkov.

Poznam dovolj svoj čas, njegov silni upor
zoper čudeže, zoper nadnaravnost in nevidnost,
in njegovo nezaupnost proti svedokom, ki jih
spričujejo. Ta upor in ta zastarana nezaupnost
označujeta moderno nevernost Vzroki, iz katerih
izhajata, so mnogoteri in globoki; treba bi bilo
dolge in globoke analize, ki pa ne spada v okvir
te introdukcije. Pripomnim samo, da veliki na¬
predki eksperimentalnih vednostij in njihovih ču¬
dovitih uporab niso bili brez vpliva na umstveni
in psihologični položaj te generacije.

Izključna gojitev eksaktnih in naturnih zna-
nostij je potegnila duha v materijo; v materijalnih
silah se je iskalo razlaganje vsega; polagoma se
ni nič upoštevalo to, kar je bilo zunaj njih; bolj
nadarjeni duhovi so pač čutili, da treba iskati
neporušne edinosti, splošnega načela, ki go¬
spoduje nad naravo in človeštvom, toda namesto
da bi se povzdignili nad naravo in človeštvo,
so iskali (to načelo) slepo zdaj v tem, zdaj v
oni. Od tod pozitivizem, materijalizem in pan¬
teizem; ti težč več ali manj veliko število duhov,
ki druge uče, in njihova tajna zveza nezavedno
obsega množico. Ti trije zistemi delajo neko

4®

— 52 —

vrsto razlivajoče se atmosfere, v kateri mre in
diše človeška masa v našem stoletju in v naših
deželah.

Govoriti o čudežih in prorokbah v času, ki
se upogiba pod jarmom take vednosti, se pravi'
odslovljen biti, ne da bi te kdo poslušal do konca.
Ako se ne obotavljam to storiti v moči zrelega pre¬
pričanja in v polnosti svoje vere, se tudi ne obo¬
tavljam podvreči čudeže in prorokbe Jezusovega
življenja preiskavi in dokazom kritike.

A je kritika in kritika, kakor je tehtanje in
tehtanje.

Kaka je torej resnična in zanesljiva kritika,
ki varuje veri zakonito neodvisnost zgodovinarja,
resničnost dogodkov, kijih preiskuje, starost listin
in spoštovanje, ki gre svedokom?

So trije elementi v človeškem duhu: očevidna
načela, zistemi in verovanja. Načela so nesporna;
nanašajo se vsa na načelo kontradikcije in iden¬
titete, na kavzaliteto in zadostni vzrok. V moči
teh aksijomov morejo nespametne reči, nasprotna
in brezvzročna dejstva obstati le v domišljiji. Na¬
čela se sama ne sodijo, sodijo pa vse zisteme in
verovanja, merijo vso resnico.

Zistemi so v obče vsporedni stavki, s po¬
močjo katerih skušajo nekateri izobraženi duhovi
pojasniti izvor bitij.

Ljudska masa jih ni sposobna staviti; ona
jih le strastno sprejme z več ali manj slepo za¬
upnostjo. Zistemi določujejo dostikrat individu-
valna verovanja in mnenje stoletja. A prva načela
pameti in verovanja so odprta- vsem.

Kritika se tedaj more opirati le na tri pod¬
lage: na prve resnice, ali na zisteme in verovanja
vsakterega. Ako se sklicuje na kako verovanje

— 53 -

kot merilo, imela bode veljavo le pri tistih, ki
sprejmejo to verovanje; in ako se sklicuje na
kak poseben zistem, imela bode veljavo le za
pristaše tega zistema. Ako pa se nasprotno skli¬
cuje na bistvene resnice in nespremenljiva načela
pameti, obrača se na vse, zakaj tako razumljiva
pamet veže vsako razumno bitje.

Tisti, ki presoja dejstva in listine, koder se
najdejo zaznamovane, z voljo svojega stoletja in
javnega mnenja, izpostavlja se zmoti, zakaj sto¬
letje menja voljo in mnenje se spreminja. Takisto
se vara tisti, ki sodi po svojem osebnem zistemu
in svoji malenkostni filozofiji, zakaj nobena filo¬
zofija, naj se zdi biti še tako obširna, ni merilo
rečij in ne obsega vsega resničnega.

Treba je obširnejšega in gotovejšega razloga;
a ta edini razlog, ki daje s tega dvoumnega sta¬
lišča celo poroštvo, je razlog v temeljnih aksi-
jomih, nespremenljivih, večnih, absolutnih.

Pri tej luči zahtevam, da kritika presoja vse
evangeljske dogodke in vse čudeže; in pričakujem
zaupno njene sodbe.

Ta kritika ne spada ne kakemu stoletju
ne kaki šoli; občna in potrebna, gospoduje nad
vsemi zistemi in vsemi časi. Upotrebljali so jo
vsi ljudje, ki so spoštovali svojo lastno pamet in
ki niso strmoglavili v skepticizem. Nihče je ne
more zavreči, ako se neče odpovedati svoji umni
in pametni naravi.

Vse se opira na-njo: verovanja in vere, filo-
zofični zistemi in pozitivne vede, knjige in listine.

Krščanska vera, teologija in svete knjige
Jezusove cerkve ne samo ne beže pred njo in
se je ne strašijo, ampak se na-njo sklicujejo; in
ne obotavljam se trditi, da te edine so sposobne

— 54 —

vzdržati se proti nji mej vsemi verovanji in ve¬
rami, zistemi in listinami.

Ne vera Budova, ne Zoroastrova, ne Moha¬
medova, ne knjige, na katere se te tri vere opi¬
rajo, ne panteizem, ne materijalizem, ne poziti¬
vizem ne obstanejo pred kritiko pameti, ki dovaja
na svoja prva načela vzročnosti in oporečnosti.
Pred njeno neizprosno sodbo obstane le judovski
monoteizem, krščanska teologija in svete listine
starega in novega zakona. Moderni človek, ka¬
teri, zlorabljen po praznih, zdaj veljavnih zistemih,
preneha v njih iskati merilo tega, kar je dolžan
za resnico imeti, ne bode več popraševal za
svet Kanta, Spinozo, Hegela, Volterja in ne nobe¬
nega dnevnega mojstra (junaka); zatekel se bode
k prvi pameti, k nedotakljivim resnicam, ki de¬
lajo večno podlago, in bode dal pravico tistemu,
ki je prišel, da ga pouči o začetku in koncu živ¬
ljenja, o svetem zakonu, kateremu se je treba
prilagoditi, o moči, da ga more ubogati, z eno
besedo, o vsem tem, kar razsvetljuje in tolaži, čara
in krepča.

S pravo kritiko oborožen duh je čuječ in
nepodkupljiv varuh zgodovinskih meja; brez usmi¬
ljenja odstrani tiste, ki se hočejo utihotapiti kot
resnična dejstva, kaprice in sanjarije njihove
domišljije; razgalja in razkrinka obštrukcijoniste,
ki nameravajo okvirje resničnosti popačiti, zati¬
rajoč resnične dogodke, ker nimajo pečata njiho¬
vega zistema ali znamke njihove tvrdke. Zgodovina
je polje, za katero se dandanes bije boj. Ne sme
se dovoliti, da bi jo usiljenci zaplenili in se je
polastili. Nekateri bi jo radi spreobrnili v fevd,
pridržan ateizmu, panteizmu in materijalizmu;
dolžnost kritike je, da jih zavrne. Zgodovina mora

— 55 —

biti le čiste pameti. Nobena naloga ne zahteva
duha, bolj širokega in prostega, bolj nekoristo-
lovnega in poštenega.

A po čem naj poprašuje kritika v imenu
čistega razuma: po nadnaravnih dogodkih evan¬
geljskih, po rodu in rojstvu Jezusovem, po nje¬
govi vzgoji in vidni rasti, po njegovi človeški in
božji naravi, po njegovem poklicu, po dejanjih
njegovega očitnega življenja in nadaljevanja, po
njegovih delih, naukih, zakonih, čudežih, borbah,
po njegovem načinu življenja in delovanja, po
smrti in vstajenju: ali niso to zgodovinske resnič¬
nosti, ki jih je treba povedati in popisati z vso
resnico? Ne gre se za to, da preiščemo naprej,
kako so mogle vse te reči nastati, ali so po meri
našega duha, ali so več ali manj prikladne našim
predsodkom in naši izobrazbi; gre se za to, da
vemo, ali so (res bile te reči). Ko se je enkrat
to zagotovilo, razum lahko poskuša jih razumeti,
pojasniti, pokazati njihovo velikost in verojet-
nost; nima pa več pravice, jih zmanjšavati, zani¬
kati, pačiti in zasukati. Nepodkupljiv zgodovinar
se ne vznemirja nad kapricami razuma; on opiše
z nestrastno zavestjo to, kar prizna. Ne popra¬
šuje se, ali je dogodek čudežen ali ni, ali je nad¬
naraven ali naraven; on ga zapiše tako, kakor
ga vidi.

Vse, kar se more po pravici od njega zahte¬
vati, je to, da je vesten svedok, pošten in zanes¬
ljiv, in da sprejema izjave vestnih, poštenih in
zanesljivih svedokov. Držati se mora enako daleč
od lahkovernosti, ki vse sprejme, tudi neumnosti
in basni, kakor od ošabne nezaupnosti, ki zame¬
tuje spričevanje, kakor hitro spričevanje izpod¬
bije njegov zistem, njegovo znanost in njegovo

56 —

izobraženost, — to, kar se po krivici razum
imenuje.

Pretvezen človek ne zasluži, da bi pisal zgodo¬
vino. Zmerom jo bode pačil.

VIII.

Kar se tiče resničnosti prerokovanja, opo¬
zarjam pazlivost čitateljevo na tisti čudežni do¬
godek, ki že naprej služi za opravičenje pre¬
roških govorov Jezusovih, katere celotno podamo
v tem delu. Kristus je več kakor prorok; on je
veliki, edini prorokovanec. Predno je bil rojen,
je bila spisana njegova zgodovina.

Ako pregledamo knjige starega zakona, ka¬
terih starost in pristnost nihče ne izpodbija, to
morejo v resnici vsake oči ondi citati:

„Gospod je rekel Abrahamu: in oblagodarjeni
bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji.
(Gen. XXII, 18).“

„Govori Balaam, Bearjev sin: . . . zvezda
izhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela.
(4. Mojz. XXIV, 15, 17).“

„Jakob je umirajoč klical: Kraljeva palica
ne bo vzeta od Juda, in vojvoda ne od njegovega
ledja, dokler ne pride tisti, ki ima poslan
biti, in Njega čakajo vsi narodi. (Gen. XLIX, 10).

„In pognala bo mladika iz Jesetove kore¬
nine, in cvetica zrasla iz njegove korenine. In
Gospodov duh bo na njem počival . . . Tisti dan
bojesetova korenina stala v znamenje ljud¬
stvom; njega bodo narodi molili (Izaj. XI, 1, 2, 10).

„Rosite ga, nebesa, od zgoraj, in oblaki,
dežite pravičnega; odpre naj se zemlja, in naj
rodi Vzveličarja, in pravica naj obenem
raste. (Iz. XLV, 8).“

— 57 —

„Zavoljo tega vam bo Gospod sam znamenje
dal: Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila
in njegovo ime se bo imenovalo Emanuel.
(Iz. VII, 14.)“

„In ti, Betlehem, Efrata, majhen si mej tisoči
v Judu, iz tebe Mi pride Gospodovalec v
Izraelu. (Mih. V, 2.)“

„Zakaj Dete nam je rojeno, in Sin nam je
dan in na njega rami je poglavarstvo, in imenuje
se Prečudni, Svetovavec, Bog, Močni,
Oče prihodnjih časov, Poglavar miru.
(Iz. IX, 6)“

„Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot
Gospodu, ravne naredite v puščavi steze našemu
Bogu. (Iz. XL, 3.)“

„Povejte hčeri Sionski: Glej, tvoj Zveličar
pride. Glej, njegovo plačilo je ž njim, in njegovo
delo je pred njim. (Iz. LXII, 11.)“

„Gospodov duh je nad menoj; ker meje Go¬
spod mazilil. (Iz. LXI, l.)“

„Ta naj zida hišo mojemu imenu, in jaz bom
utrdil sedež njegovega kraljestva vekomaj. Jaz
mu bom v očeta, on parni bo v sina.
(II. Kr. VII, 13, 14.)“

„Gospod mi je rekel: Ti si moj sin, danes
sem te rodil. (Ps. II, 7.)“

„On me bo klical: Oče, moj si ti, Bog moj
in moja rešilna bramba. In jaz ga postavim za
prvorojenca, veličastnejšega mimo vseh kraljev
zemlje. (Ps. LXXXVIII, 27, 28.)“

„ J a z se mi z ust Najvišega prišla
p r v o r o j e n a* red vsemi stvarmi. (Si-
rah XXIV, 5.)“

„Bog bo prišel in vas bo rešil. Tedaj se
bodo slepim oči odprle in ušesa gluhih bodo

— 58 —

odmašena. Tedaj bo kraljevi skakal kakor jelen
in jezik mutastih bo razrešen. (Iz. XXXV, 4, 5, 6.)“

„Smrt bo prekucnil na vekomaj, in obrisal
bo gospod Bog solze s slehernega obraza, in sra¬
moto svojega ljudstva bo odpravil z vse zemlje,
ker Gospod je govoril. In poreče še tisti dan:
Glej, to je naš Bog; čakali smo ga in nam
pomaga: ta je Gospod, pričakovali smo ga, in
radujemo se in veselimo se njegovega vzveličanja.
(Iz. XXV, 8, 9.)“

»Ta je našel vsako pot do modrosti, in jo je
dal svojemu služabniku Jakobu in svojemu ljub¬
ljencu Izraelu. Potem se je na zemlji videl in mej
ljudmi prebival. (Baruh III, 37, 38.)“

„Mojzes je govoril ljudstvu: Proroka izmej
tvojega naroda, in izmej tvojih bratov, kakor
mene, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega po¬
slušaj ... In bom položil svoje besede v njegova
usta in jim bo govoril vse, kar mu bom zapo¬
vedal. Kdor pa ne bo hotel poslušati njegovih
besedij, ki jih bo govoril v mojem imenu, nad
njim se bom jaz maščeval. (Deut. XVIII, 15,18,19.)“

„Zavoljo tega bo moje ljudstvo tisti dan moje
ime poznalo; ker jaz sem, ki sem govoril,
glej tukaj sem!

Kako lepe so na gorah noge njega, ki ozna¬
njuje in pridiga mir, ki oznanjuje dobro,
ki pridiga vzveličanje in pravi Sionu: Tvoj Bog
bo kraljeval! (Iz. Lil, 6, 7.)“

„Glej, dnevi pridejo, reče Gospod, in naredil
bom z Izraelovo hišo in z Judovo hišo novo za¬
vezo; ne take zaveze, kakeršno sem bil naredil z
njih očeti takrat, ko sem jih bil za roko prijel,
da sem jih iz egiptovske dežele izpeljal, katero
zavezo so prelomili, in zavoljo tega sem jih pestil,

— 59 —

pravi Gospod; ampak taka bo zaveza, katero bom
naredil z Izraelovo hišo po teh dneh, pravi Go¬
spod: Dal jim bom svojo postavo v njih osrčje,
in v njih srce jo bom zapisal; in bom jim Bog,
oni pa bodo moje ljudstvo. (Jerem. XXXI, 31.32 33.)“

„In dal jim bom eno srce, in dodelil novega
duha v njih osrčje; kamnato srce bom vzel iz
njih mesa, in jim bom dal meseno srce, da se po
mojih zapovedih ravnajo, in moja povelja ohra¬
nijo in dopolnjujejo; da bodo moje ljudstvo in jaz
njih Bog. (Eceh. XI, 19, XXXVI, 26, 27, 28, 29.)“

„Potem bom razlil svojega Duha čez vse
meso; in prorokovali bodo vaši sinovi in vaše
hčere; vaši stari bodo sanje imeli in vaši mla-
denči bodo prikazni gledali. (Jovel II, 28.)“

„Odprl bom v pripovestih svoja usta in
govoril bomuganjke od začetka. (Ps. LXXVII, 2.)“

„Jaz bom pasel svoje ovce; in jaz jih bom
počivat vodil, reče Gospod Bog. Zgubljeno bom
poiskal, izgnano nazaj pripeljal, ranjeno obezal,
slabo okrepčal, debelo in močno bom varoval; in
pasel jih bom po pravici (Eceh. XXXIV, 15, 16.)“

„Glej, moj hlapec, sprejel ga bom, moj
izvoljeni, nad njim ima moja duša dopada-
jenje; svojega Duha sem mu dal, pravico bo na¬
rodom oznanoval. Ne bo vpil, ne bo sprejemal
osebe, tudi ne bo njegovega glasu zunaj slišati.
Natrtega trsta ne bo zlomil, in tlečega prediva
ne bo ugasnil, v resnici bo učil pravico. Ne bo
otožen, ne silen, dokler pravice ne utrdi na zemlji.
(Iz. XLII, 1, 2, 3, 4.)“

„Močno se veseli, hči Sionska, raduj se, hči
jeruzalemska! Glej, tvoj Kralj pride k tebi, pravičen
je in Rešenik; on je reven, in sedeč na oslici, in sicer
na mladem osličinem žrebetu. (Cahar. IX, 9.)“

— 60 —

„To je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo
se in veselimo se v njem. O Gospod, reši me! O
Gospod, daj dobro srečo! Hvaljen bodi, kateri
pride v Gospodovem imenu! (Ps. CXVII. 24,25, 26.)“

„Zaničevanega in najzadnjega mej ljudmi,
moža bolečin in skušenega v slabosti; in kakor
zakrito je bilo njega obličje, in bil je zaničevan,
zato ga nismo čislali. (Iz. LIH, 3.)“

„Resnično, ti si skriti Bog, Bog Izraelov,
Vzveličar. (Iz. XLV, 15.)“

„Ptuj sem postal svojim bratom; neznan
otrokom svoje matere. Ker gorečnost za tvojo
hišo me je; in zasramovanje teh, ki tebe zasra¬
mujejo, na me pada. (Ps. LXVIII, 9, 10.)“

„Ganimo tedaj pravičnega, ker nam nič ne
koristi, in je našim delom nasproti, in nam grehe
zoper postavo očita, in nas razglaša zavoljo grehov
našega obnašanja. Usti se, da Boga pozna, in se
božjega Sina imenuje. Naše misli odkriva.
Težko nam je, že gledati ga; zakaj njegovo živ¬
ljenje je različno od drugih, in njegova pota so
vse drugačna. Nas ima za lahkomišljene, in se
ogiblje naših potov kakor nesnažnih rečij, in
konec pravičnih više ceni, in se hvali, da ima
Boga za očeta. (Modr. II, 12, 13, 14, 15, 16.)“

„Kralji zemlje se vzdigujejo, in prvaki se
zbirajo zoper Gospoda, in zoper njegovega Ma¬
ziljenca. (Ps. II, 2.)“

„Ta človek, ki sem ž njim v miru živel; ki
sem se nanj zanašal; ki je moj kruh jedel, je
uganjal veliko zvijačo zoper mene. (Ps. XL, 10.)“

■ „Sramota me pobija in britkost me razjeda.
Čakal sem, da se kdo udeleži mojih bolečin,
a ni ga bilo. Tolažbe sem iskal in ne našel. Kot

61 —

jed so mi dali žolč in kot pijačo, v moji žeji, so
mi dali octa. (Ps. LVIII, 21.)“

„Zavoljo glasu sovražnika in stiske grešnika,
ker zvračata na me krivice, in v jezi me nadle¬
gujeta. Moje srce se v meni trese, in smrtna
groza me prepada; strah in trepet je prišel nad
me, in temote so me pokrile. (Ps. LIV, 4, 5, 6.)“

„Ker moji sovražniki govore o meni; in
kateri mi po življenji strežejo, se posvetujejo,
rekoč: Bog ga je zapustil; derite za njim, in
ga primite; ker nikogar ni, da bi ga otel.
(Ps. LXX, 10, 11.)“

„In odtehtali so mi plačilo trideset srebr¬
nikov. In Gospod mi je rekel: Vrzi to lončarju,
lepo ceno, po kateri so me cenili. (Cahar. XI, 12,13.)“

„Meč, vzdigni se nad mojega pastirja,
in nad moža, kateri se mene drži, pravi Gospod
vojskinih trum; udari pastirja, in ovce se bodo
razkropile. (Cahar. XIII, 7.)“

„Ne prepusti me hudobni volji tistih, ki me
stiskajo. Krive priče in siloviteži so se zoper me
vzdignili. (Ps. XXVI, 12.)“

„Darovan je, ker je sam hotel, in ne odpre
svojih ust; kakor ovca je peljan v zaklanje, in
kakor jagnje, ki molči pred njim, ki ga striže, in
ne odpre svojih ust. (Iz. LIH, 7.)“

„Svoje telo sem dal njim, ki so me bili, in
svoja lica njim, ki so pulili (brado); svojega
obličja nisem obrnil od njih, ki so me zasramo¬
vali in zapljuvali. (Iz. L, 6.)“

„Z zasramovanjem in pehanjem ga posku¬
simo, da vidimo njegovo udanost, in skusimo nje¬
govo potrpežljivost. K najsramotnejši smrti ga
obsodimo. (Modr. II, 19, 20.)“

— 62 —

„Denimo les v njegov kruh in iztrebimo ga
z dežele živih, da njegovo ime ne bo več v spo¬
minu. (Jerem. XI, 19.)

„Moje roke in noge so mi prebodli, vse moje
kosti so razšteli, oni pa so me premišljali in gle¬
dali; moja oblačila so si razdelili in za mojo
suknjo so vadljali. (Ps. XXI, 17, 18, 19.)“

„In se mu poreče: Kaj so tiste rane na sredi
tvojih rok? In poreče: S temi sem bil ranjen v
hiši tistih, ki so me ljubili. (Cahar. XIII, 6.)“

„On pa je bil ranjen zavoljo naših grehov,
in potrt zavoljo naših hudobij; pokorjenjeje bilo
nad njim zavoljo našega miru in z njegovimi ra¬
nami smo bili ozdravljeni. (Iz. LIH, 5.)“

„Zato mu jih bom prav veliko udelil, on pa
bo močnih rop delil, zato, ker je svoje živ¬
ljenje dal v smrt, in je bil mej hudobne štet.
(Izaj. LIH, 12.)“

„V jamo se je pogreznilo v življenje moje, in
kamen so vrh mene položili. (Žal p. Jer III, 53.)“

„Zato se moje srce veseli, in moj jezik se
raduje; in tudi moje meso bo počivalo v upanju;
ker ne boš pustil moje duše v peklu in tudi ne
boš pripustil svojemu svetemu videti trohnobe.
Naznanil si mi pot življenja; z veseljem me boš
navdajal pred svojim obličjem; razveseljevanje je
na tvoji desni vekomaj. (Ps. XV, 9, 10, 11.)“

„0 smrt! jaz bom tvoja smrt; o pekel, jaz
bom tvoj vgriz. (Ozej XIII, 14.)“

»Tisti dan bojesetova korenina stala
v znamenje ljudstvom; njega bodo narodi molili in
njegov grob bo častitljiv. (Iz. XI, 10.)“

„Pr6si me, in dal ti bom narode v delež in
pokrajine zemlje v tvojo lastnino. (Ps. II, 8.)“

— 63 —

„Usedi se na mojo desno; dokler ne denem tvojih
sovražnikov v podnožje tvojih nog. (Ps. CIX, l.)“

,,Tisti dan se bo uklonil človek svojemu
stvarniku, in njegove oči bodo gledale na Sve¬
tega Izraelovega, in se ne bo obračal
k oltarjem, ki so jih naredile njegove roke.
(Iz. XVII, 7, 8.)“

„In uklonjena bo človeška visokost, in poni¬
žana ošabnost ljudij, in Gospod sam bo povišan
tisti dan, in maliki bodo popolnoma za¬
trti... tisti dan bo vsak proč vrgel svoje sre¬
brne malike in svoje zlate podobe, katere si je
bil naredil, da bi jih molil. (Iz. II, 17, 18, 20.)“

„Tisti dan se bo odprl studenec Davidovi
hiši in jeruzalemskim prebivalcem v očiščevanje
grešnika in krvotočne. In zgodilo se bo tisti dan,
pravi Gospod vojskinih trum: Imena malikov
bom iz dežele iztrebil, da ne bodo nič več
v spominu. (Cahar. XIII, 1, 2.)“

„Poslušajte, otoki, in pazite, ljudstva v da¬
ljavi! Gospod me je polical od materinega telesa...
In zdaj reče Gospod, kateri me je od materinega
telesa sebi hlapca upodobil, da bi Jakoba k njemu
peljal; akoravno se Izrael ne bo zbral, bom vender
poveličan v Gospodovih očeh, in moj Bog bo
moja moč. In je rekel, kaj malega je, da si mi
hlapec za obujenje Jakobovih rodov in za spre-
obrnenje Izraelovih droži. Glej, tebe dam za luč
narodom, da si moje vzveličanje do po¬
krajine zemlje... Vzdigni okrog svoje oči, in
poglej; vsi ti so se zbrali in so prišli k tebi.
(Iz. XLIX, 1, 5, 6, 18.)“

v ,,Zapustil sem svojo hišo, zapustil sem svojo
dedščino, dal si svojo ljubo dušo nje sovražnikom
v pest. Moj delež je meni postal kakor lev v

— 64 —

gozdu, rjul je nad menoj, zato ga sovražim.
(Jerem. XII, 7, 8.)“

„In zdaj bom razodel nje nespamet pred očmi
njenih ljubiteljev, in nihče je ne bo iztrgal iz moje
roke; in bom storil konec vsemu njenemu ve¬
selju, njenim godovom, njenim mlajem, njenim sobo¬
tam in vsem njenim praznikom. (Ozej, II, 10, 11.)“

„In po 62 tednih bo Kristus umorjen;
in ne bo njegovo ljudstvo, katero ga bo zatajilo.
In ljudstvo s prihodnjim vojvodo bo razdjalo mesto
in svetišče. (Daniel IX, 26.)“

„Ce se bote pa drugam nagnili in odvrnili
vi in vaši sinovi . .. bom potrebil Izrael iznad
zemlje, ki sem jo jim dal, in tempel, ki sem ga
posvetil svojemu imenu, bom vrgel izpred svojega
obličja, in Izrael bo v pregovor in v smeh vsem
ljudstvom. In ta hiša bodi v zgled: vsak-
teri, ki pojde mimo nje, se bo zavzel, in bo žvi-
žgljal. (III. Kr. IX, 6, 7, 8.)“

„Gledal sem tedaj v ponočno prikazen, in
glej, prišel je nekdo z oblaki neba kakor s i n
človekov, in se je približal staroletnemu in
pred njegovo obličje so ga postavili. On pa mu
je dal oblast in čast in kraljestvo; in vsa ljudstva,
rodovi in jeziki mu bodo služili; njegova oblast
je večna oblast, ki ne bo vzeta; in njegovo kra¬
ljestvo ne bo razdjano. (Dan. VII, 13, 14.)“

Prosim čitatelja, da si zapomni, da so vsi ti
izvadki, katerih število bi lahko pomnožil, po¬
vzeti iz tiste biblije, ki jo hranijo judje; knjige,
iz katerih je ta biblija sestavljena, so bile vse
prirejene več stoletij pred Jezusom, in celotna nji¬
hova zbirka obsega dobo več kakor štirinajstih
stoletij.

65 —

Ta fragmentarična mesta ustvarjajo natančno
in popolno podobo Mesijevo; mislili bi, da so jih
načrtali evangelisti po njegovem prihodu.

Vsi bistveni znaki se tu najdejo: njegov
Abrahamovi rod, njegovo pokolenje iz Jakoba in
Davida, njegov deviški izvor, splošno pričako¬
vanje, katerega predmet je bil, njegovo rojstvo v
malem mestu Betlehemu, njegov večni izvor v
naročju božjem, njegovo božje sinovstvo, njegovo
ime Emanuel in Rešenik, njegov beg v Egipt,
njegov povrat v prezirano mesto Nazaret, nastop
njegovega predhodnika, njegovo božje maziljenje
po polnosti sv. Duha, njegova evangeljska, ču-
deška služba preroška, njegov značaj brezmejne
dobrotljivosti in neskončne milobe, skrivnost, v
katero je bila zagrnjena njegova božja narava,
neuspešnost njegovega apostolata v sredi njego¬
vega ljudstva, preganjanje in sovraštvo, katero je
prestal, vse podrobnosti o smrti, katero je moral
pretrpeti, njegove smrtne težave, izdaja enega
izmej njegovih za trideset srebrnikov, zapuščenje
od strani samih učencev, njegov križ, pokop,
vstajenje, naposled sijajno zmagoslavje, progla¬
šeno pred obličjem zemlje, pri belem dnevu zgo¬
dovine, po razrušenju malikovanja, po strahovitem
kaznovanju preganjalcev, po prisvojitvi pagan-
skega sveta, po ustanovitvi njegovega lastnega
kraljestva v sredi tega sveta, ki dokazuje s svo¬
jimi napadi njegovo nerazrušlivo moč in njegovo
večnost.

IX.

Vse te raztresene in na stoletja razdeljene
listine so liki kameni čudovite stavbe, izklesani
in izbrušeni po delavcih, ki se niso poznali,

Življ. Jez. 5

— 66 —

in vojeni po nevidnem stavitelju, katerega načrt
ni bil popolnoma odkrit nobeni stvari.

Ko se je Kristus prikazal, je razodel v svoji
osebi, v svojem delu, v svojem nauku in svojem
življenju skrivnost, ki je bila zakrita vsem ro¬
dovom. ’) Izpolnil je drugo za drugo vse pre¬
rokbe; uresničil je do najmanjše pičice to, kar
so (proroki) napovedali; povedal je to vsem in se
trudil prepričati o tem svoje ljudstvo.

Pismarji so se upirali, da bi to umeli. Niso
mogli prodreti v duševni pomen simboličnega
jezika svojih prorokov, ne iznebiti se plemenske
in verske ošabnosti. Izpodtikaje se nad boleči¬
nami, ponižnostjo in smrtjo, ki kažejo bistvene
znake pravega Mesije, niso se mogli povzdigniti
do njegove božje narave in združiti v smeli sin¬
tezi ti dvojni skrivnosti božanstva in trpečega
človeštva, ki ga je on nosil v sebi. Niso mogli
spoznati nepopolnosti svojega zakona, ki je imel
izginiti pred živim zakonom Kristusovim; in dasi
je bila njihova trdovratna slepota pred Mesijo
napovedana po prerokih, niso čutili ni svoje trdo¬
vratnosti ni svoje slepote; in strmoglavili so na
vogelni kamen, na katerem naj bode sezidano vse
poslopje božje.

Samo nekateri ljudje, nekateri izvoljenci mej
nevednimi in priprostimi, — najbolj zaničevani,
— so bili posvečeni v mesijansko resnico. Na¬
učili so se v šoli Jezusovi tega, česar niso mogli
videti modreci narodovi. Njihova vera je spoznala
po luči sv. Duha božje sinovstvo in strašno skriv¬
nost bolečin Sinil človekovega. Spoznali so v njem
nepremaglivega leva Judovega, in Jagnje božje,

') Efež., III, 9.

— 67 —

ki se da zaklati. Tem torej, tem ubogim ljudem
brez omike, smo dolžni pripoznati tistega, ki se
je, bivajoč ves v podobi božji, uničil samega sebe
v podobo stvari, pokoren svojemu Očetu do smrti,
do križa, — te suženjske kazni.

Zavrgši Jezusa in uprši se ga priznati, so
Judje izgubili pravi pomen svoje knjige. In vendar
jo varujejo in čitajo; a je ne razumejo. To je zd-nje
zaprta in zakrita knjiga. Ideja, junak in delo
mesijansko v nji delajo zvezo, edinost in živ¬
ljenje; toda teh. rečij ni pri njih; dne imajo pomen
le v uku, osebi in delu Jezusovem.

To je pojav edin v zgodovini, in priporočimo
ga vsem tistim, ki taje preroštvo in prerokbe.

Vsa biblija je mesijanska. Proučena v svojem
duhu, v svojem najglobokejšem in najpravejšem
pomenu, gleda na to osebo prihodnosti; jo obeča
in kliče; jo opisuje prispodablja in pripravlja.
Največji učeniki mej Judi, Targumisti prvega in
drugega stoletja, Onkelosi, Jonatani in Akibi niso
se obotavljali tako tolmačiti sveto knjigo. Mesta,
ki smo jih naveli, ne puščajo za - nje nikakega
dvoma; in ako jih razumejo tako, kakor mi, ne
slutijo, da pripravljajo sami sebi sramoto; zakaj
le Preroku, ki ga je sinedrij obsodil, le zmago¬
slavnemu Križanemu moremo pripisavati velike
besede izraelskih vedežev.

Moderni eksegeti, svedoki vstrajne zmage
Jezusove, niso našli drugega sredstva, da bi raz¬
rušili prerokovanje, kakor da so napadali res¬
ničnost evangelske zgodovine, ali da so pačili po
krivi razlagi prerokovanje te zgodovine. Premle-
vaje biblijo so pri razlagi skrbno odstranjali
mist čni pomen in popačili dostikrat doslovni
zmisel. To je izgubljen trud! Nepristrana študija

5*

— 68 —

biblijskih listin privede do tega zaključka: besede
vedežev nimajo nikoder bolj popolne opravičbe
kakor v Jezusovi zgodovini sami; imajo svoj po¬
polni pomen le v njem. Prekoračijo vselej prvi
načrt, ki ga . narišejo, in kažejo na skrajni načrt,
ki vse prevladuje, na Mesijo in njegovo delo,
kakor ga je Bog v svoji nepristopni previdnosti
pripravil od početka časov in rečij.

Vera, po Jezusu podana in uresničena, ob¬
sega v svoji mogočni živosti vse človeštvo. Ona
je liki velika knjiga v dveh zvezkih. Eden ob¬
sega prerokovanje o tem, kar imati priti; drugi
poročilo prorokovanih dogodkov. Sam Duh božji
je mogel napisati prvega; On sam je mogel ures¬
ničiti to, kar obsega drugi, in privoliti ljudem,
da ga razumejo in pripovedujejo. Oba zvezka sta
odprta vsem očem. Nikdo jih ne more več po¬
kvariti. Ako bi kristijani napadli prvega, vzdig¬
nili bi Judje protest od vseh štirih koncev sveta,
in ako bi krivoverci ali novošegni pagani napadli
drugega, dvignila bi se cerkev, ki napolnuje člo¬
veštvo, da brani svoje evangelje.

To ste dve veliki spričevanji božji. Bog se
pokaže tako kot mojster časov, ker jih naznanja,
predno so bili in jim da nastopiti tako, kakor
so bili napovedani po glasu prerokov.

Nikaka kritika, nikaka eksegeza, nikak zistem,
nikaka nevernost nima pravice do tega velikan¬
skega dela; a Bog si je izvolil v svojih odnošajih
do človeka, da osramoti prazno modrost, ki se
dviga zoper njega, in da zaničuje to omiko, ki se
znaša pod imenom vede in modroslovja, da raz¬
ruši njegovo delo. To delo biva, neminlivo in
poveličujoče, v začudenje tistim, ki se zaganjajo
vanje in razliva svojo luč na priproste, trpeče,

— 69 —

ponižne, in tudi na velike duhove, ako se namreč
vzdrže, da bi merili Boga, in da se potrudijo ga
ljubiti.

X.

Ako biva prerokovanje — in videli smo, s
kako zgodovinsko mogočnostjo potegne na - se
duhove brez predsodkov, — zakaj ne bi bivali
čudeži ? Ako biva prerokovan Jezus, zakaj ne
Jezus čudodelec?

Poprašam ne panteistov, materialistov, pozi¬
tivistov, skeptikov, nevernikov, vernikov: obrnem
se do človeka. Predno se pridružimo kakemu zi-
stemu ali verovanju, predno smo se prištevali
kaki šoli ali stoletju, smo vsi taiste razumne in
proste narave, hrepeneči po resnici in po dobrem.
Pod tem naslovom se čutimo vsi eno vkljub časom
in prostoru, vkljub civilizaciji in mejam.

Čudeži ali so ali niso?

Ni mogoče, se mi poreče. Vsi čudeži so
legende ali bajke, ki imajo svojo resničnost le v
domišljiji, katera jih izmisli, v lahkovernosti ali
v lažnivosti pripovedovalcev. Prorokbe so le
knjige, sestavljene po dogodkih. Človeštvo ne
pozna niti prorokeb niti čudežev.

Tako odgovarja panteist, materijalist ali pozi¬
tivist. Se stališča teh zistemov odgovarja logično;
a tako ne odgovarja človek. Ali je panteizem
dokazan? Ali je materijalizem resničen? Alije
pozitivizem nezmotlivo pravilo? Ako se varajo,
ako so v zmoti, kar se lahko dokaže, kolike cene
je njihov odgovor ? In kaj velja dogma o nemo-
gočnosti čudežev pri tistih, ki ne priznavajo teh
zistemov ?

70

Vrhu tega žalijo človeško dostojanstvo in
napadajo spoštovanje, ki ga dolgujemo vsakemu
svedoku, ko morajo po svojih zistemih imeti za sle¬
parje in norce tiste, ki poročajo slovesno in resno
o čudežih, katere so videli, in o proroških go¬
vorih, katere so slišali.

Tako razumljena kritika ne zasluži tega
imena. To je krivična tehtnica, ki prevari vselej
tiste, ki se je poslužijo.

Jaz prašam kritiko čiste, nepristranske pameti.

Čudež je dogodek, ki se izvrši zunaj narav¬
nega zakona, po posredovanju nadnaravnih sil in
posebno po sili, ki je ustvarila naravo in dolo¬
čila zakone.

Ali pamet more dokazati, da ta sila ne biva,
da ni ne razumna, ne svobodna? In ako ta sila
biva, ali more pamet dokazati, da ona ni zmožna
posredovati v vrsti človeških dogodkov ali v
nasledovanju pojavov v vesmiru, in dati stvarjenim
umom spoznanje prihodnjega?

Nikdar, kar naj se dobro zapomni, v nobenem
času, v nobeni šoli, v nobenem zistemu niso se
taki sklepi dokazali. Stoletja sem pričakujemo
teh dokazov. Kako in kdo jih je preskrbel? Ni
jih. Veliki duhovi, ki so se uprli Bogu, so jih
iskali, a ne našli, obsodili so se v zistematično
negacijo; a kar trdovratno taje v imenu kakega
zistema, trdimo mi mirno v imenu čiste pameti;
zistemi se namreč menjajo, a čista pamet je ne-
spremenliva.

Vednostna filozofija govori o nespremenli-
vosti zakonov: zamenjava pravilnost z nespre-
menlivostjo. — Ako niso nespremenlivi, pravi
ona, postane vsa vednost nemogoča, zakaj ta je
točno v njih utemeljena. — To je zofizem. Ved-

— 71 —

nost temelji v določnosti (determinizmu); torej
mimogredoče posredovanje kakega višjega bitja,
postavljeno po naših izkušnjah v determinizem,
nikakor ne ovira pravilnosti. To posredovanje je
le nov element, ki vede do više edinosti, obsega¬
joč v svojem neizmernem krogu naravo, človeka
in Boga, ki ju vodi.

Slabost teze, ki skuša onemogočiti čudeže in
prerokbe, je tako očevidna, celo za svoje pri¬
staše, ki zagazijo kmalu v nebitnost nadnaravnih
pojavov, ker se preveč živahno poganjajo z ne¬
izprosno logiko.

— Ni jih, pravijo, nikdojih ni videl (čudežev).

— Dokaz?

— Naša vednostna poskušnja jih ni nikoli
potrdila.

Ne vidi se več pojav življenja v neživem
svetu: ali nas more ta izkušnja opravičiti, da zani¬
kujemo ta čudežni pojav? Ne vidi se več pojav,
da bi nastopil človek med živimi bitji, ki niso nikoli
govorila in mislila: ali nas more naša nedostatna
izkušnja opravičiti, da tajimo nastop prve člo¬
veške dvojice?

Ne vidi se več v nobenem ljudstvu, na nobe¬
nem obrežji pojav bitja, ki bi bilo podobno Je¬
zusu; in vendar je Kristus rasel in se je razodel.

Hoteč meriti pojave, ki so napolnile pred¬
hodno dobo narave in človeštva, po enodnevni
ali enovečni izkušnji, tudi ko bi bila uprizorjena
po nepogrešnih akademijah, brez predsodkov in
brez sovražnosti, se dozdeva tako priprosto ali
tako ošabno, da je razorožen tisti, ki odgovarja,
vsled take naivnosti ali pretveze.

Poskušalo se je uvrstiti tiste čudeže, ki nam
jih evangeljske listine sporočajo, v taisto vrsto

— 72 —

z legendami, basnimi in bajkami, ki se lahko
čitajo v svetih knjigah drugih ver, taistih Inda,
Vede, Lalita vi stare, Lotusa dobrega Zakona in
drugih, taistih Kine, Kingov, taistih Mohamedan-
stva, Korana. Ta mešanica je krivična in žaliva.

Treba jo je razpršiti.

Bistveno razliko je treba delati mej tem, kar
sem jaz imenoval čudež in čudovitost.

Čudež je dejstvo, bistveno shvatlivo (pojetno),
ker v njem se ne skriva nikako protislovje, ker
ima zadosten v vzrok bivanja in nravno (moralično)
zmotrenost. Čudovitost je nasprotno dostikrat ab¬
surdna; ako iščemo vzroka, ki bi jo bil mogel
proizvesti, ga ne najdemo, in ako hočemo odkriti
njegov smoter, se nam pokaže prazen ali nenraven.

Ako preiskujemo drugega za drugim in po¬
drobno čudežne dogodke, kakeršnih je polno Je¬
zusovo življenje, ako jih primerjamo s tistimi, ki
se nahajajo v posvečenih knjigah Bude ali Moha¬
meda, in še celo s pripovedmi evangeljskih apo¬
krifov, uvidimo razliko mej čudeži, katere more
in mora pamet sprejeti, ako je zagotovljena z
verodostojnimi svedoki, in mej fantastičnimi čudo¬
vitostmi, katere mora pamet neizprosno zavreči,
tudi če so spričane po pretveznih svedokih. Ni
ga svedoka proti resnici. Ta vlada vse. Tisti, ki
se postavlja proti nji, slepi sebe ali slepi nas. Tu
se ni nič obotavljati; tudi ko bi kdo svojo kri
prelil, ne bi s tem dokazal pristnosti omamlivega
mučeništva; ne bi ga zmatrali za sleparja, pač pa
za vedeževalca, sanjača in fanatika.

Vsi čudeži Jezusovi, sporočeni po evangeljih,
predstavljajo taisti znak božje moči,-resnice, pri-
prostosti, soglasja in dobrosti. Nimajo nič groz¬
nega kakor ti, ki jih legenda pripisuje Budi in

73 —

Mohamedu, nič, kar bi razodevalo izkazovanje,
namero, očarati množico in navdati s strahom.
Ostanejo zmerom vtisek milobe (sladkosti) in ne¬
skončne usmiljenosti; podobni Temu, ki jih je
izvršil, razkrivajo njegovo mogočnost pod zuna¬
njostjo neizpremenlive blagosti.

Vzrok, ki jih proizvaja, je v živem Bogu,
kateri se skriva v človečnosti Jezusovi, in njihov
namen je dobro ljudij. Vsi imajo namen razsvet¬
liti, ganiti, poboljšati, izvabiti zaupanje in navdi¬
hniti krepost. So tako posvečeni z najčistejšo
nravnostjo in najpopolnejšo svetostjo.

Čudeži, s kakeršnimi je okrašena legenda
nekaterih ljudij, ne delajo celote z zgodovino teh
ljudij; morejo se od njih ločiti, ne da bi se do¬
taknili te zgodovine v taisti zvezi dogodkov.
Mohamed se pojmi s svojim delom, s svojimi boji,
s svojimi zapovedmi, s svojimi uspehi, s svojo
oblastjo nad Arabci — brez čudežev. Jezus se ne
pojmi brez svojih čudežev. Ti so bistven element
njegovega poslanstva: ž njimi si je pridobil vero
svojih učencev, jih je prepričal o svojem mesi¬
janskem poklicu, ž njimi si je prisvojil mogočen
vpliv pri ljudstvu in mogel potrditi in dokazati
resnico svojega uka. Tja onkraj svoje smrti, ko
je iznova oživel v sredi sveta, ostane on bistveno
čudežen. Njegovo delo je naj večji čudež. Nikaka
filozofija zgodovine ne bode razjasnila brez sta¬
novitnega posredovanja sv. Duha to neizmerno,
neporušno družbo, ki oznanja vsemu stvarstvu
križanega Boga, upirajoč se vsem človeškim stra¬
stem in vsem napakam, vsemu trinoškemu nasil-
stvu in suženjstvu, učeč vzveličanje po veri v tega
križanega Boga, po ponižnosti in spokornosti, po
ljubezni in žrtvi.

— 74 —

Tak uk in take čednosti ne morejo najti
opore niti v naravi niti v človeštvu, ker jim na¬
rava in človeštvo napovedujeta vojsko brez usmi¬
ljenja. Razven narave in človeštva pa je le Bog,
in ta Bog se je razodel v Jezusu, ki ga moramo
spoznati kot nerazrušlivo podlago vere in sve¬
tosti vernikov.

Opozoril bi še na neki posebni in izrečno
izvirni znak čudežev Jezusovih. Vsi so simbolični
in proroški; po izrazu, ki ga poudarja četrti
evangelj, zaslužijo ime „znamenja“. Vsi kažejo na
vidliv način nevidliva dela moči Jezusove, da
reši človeštvo in prestroji srca; prorokujejo vse
to, kar ima ta božja moč v teku stoletij izvršiti,
bodisi v globočini duše, bodisi ob velikem dnevu
cerkve. ')

XI.

Vsi kritiki, ki so se opirali na kak posebni
zistem, taječ ob enem čudeže, so čutili potrebo,
da gredo in izločijo čudežne dogodke, katere ob¬
segajo evangeljske listine. Metoda zasluži, da se
označi.

Ako najdejo pri rokah kako besedo, ki napo¬
veduje prihodnost, kriče, da je pritaknena. — To
je pozneje pridejano! pravijo. — Ali so povedali
tistega, ki je pritaknil ali popačil? — Ne, a je
gotovo: Prorokbe ni. Ni mogoča! — Nemogoča za
tiste, ki ne priznajo Boga; ali pa so ti dokazali
razvidno svoj zistem ?

Postopanje izločitve, nanašajoče se na ču¬
dežne dogodke, je mnogovrstno. Mitična šola,
porojena pred petdesetimi leti in že mrtva, pravi:

’) Opozarjam čitatelja na delo samo v opravičbo tega
stališča, katero tukaj samo navajam.

— 75 —

Vsi ti dogodki so iznajdba prvih kristijanov. Ti
so imeli v svojem duhu primeren tip mesijan¬
skega junaka, ki so ga pričakovali, in neki bolj
darovit človek, imenovan Jezus, jih je prepričal,
da je on ta junak in oni so mu pripisavali vse
te črte.

Ali je mitična šola podala gotov, pozitiven
dokaz o tem delu legendarnega stvarjenja? Alije
pojasnila z gotovimi listinami, kako je tesar Jezus
brez čudežev tako vplival na svoje učence in jih
prisvojil tako, da so postali njegovi apostoli, ju¬
naki po svoji vernosti in po svoji kreposti? Ali je
ovrgla spričevanje pripovedovalcev, ki zatrjujejo
in spričujejo resnico svojih pripovedij ? Ali naj
so lagali, poveličujoč svojega Mojstra? Ali naj je
zgodovina kako slepilo?

Takih mrtvih naukov jaz ne bom ometoval.

Stara nemška racijonalistična šola je pora¬
bila literarno metodo, da bi se iznebila evangelj¬
skih čudežev. Celo življenje Jezusovo je bilo v
resnici življenje, kakeršna so naša človeška živ¬
ljenja. Nič čudovitega, nič čudežnega. Najpripro-
stejši dogodki so postali čudežen znak po načinu,
po katerem so jih pisatelji pripovedovali. Pesni-
kujejo in olepšavajo, sprejmejo optično omamo
za resničnost; mrtveci so le spali; obsedenci so
bili le božjastni ali besni. To je nevednost, lahko¬
vernost, orijentalska domišljija, ki so dale živ¬
ljenju Jezusovemu ta legendarni in nadnaravni
odsev, katerega ga mora kritična veda oprostiti.

Ta metoda, ki sta jo stara Nemca Semler in
Paulus nerodno zlorabljala, je prav kmalu pod¬
legla v posmeh mitične šole same.

To so edina sredstva protičudezne. kritike v
službi panteističnih, materijalističnih in ateističnih

— 76 —

zistemov. Izkovali so jih v Nemčiji; v Franciji so
jih posnemali, so jih umeli napraviti bolj fine in
nežne, po lahkem in uporabnem načinu. Niso pa
mogli pretresti neporušlive skale Jezusove zgo¬
dovine.

Treba je vzeti to zgodovino tako, kakeršna
je, ali pa jo do cela tajiti. Odstraniti to, kar ob¬
sega nadnaravnega in čudežnega, se pravi, razru¬
šiti jo, a ne samo na sebi, — ona kljubuje vsemu,
— ampak v duhu tistih, ki jo skušajo očistiti,
kakor pravijo, od vsega nadnaravnega.

■To so v velikem potrebna vprašanja in točni
odgovori nepristranske kritike, ki se opira le na
čisto pamet, ako obravnavamo predmet življenja
Jezusovega po pravilih zgodovine

Kake so listine v katerih so zaznamovani
dogodki tega življenja?

Četvero evangelje.

Ali potekajo ti spisi od neposrednih svedokov
dogodkov, ali od teh, pri katerih so neposredni
svedoki poizvedovali?

Da.

Ali je njihova starost in takisto njihova
pristnost gotova, ali se opira na prepričevalnejše
razloge ?

Da. Celo neverna kritika jo priznava.

Ali so pripovedovani dogodki, dasi čudoviti
in čudežni, pojetni in ali ne hranijo v sebi nika-
kega protislovja, bodisi da jih preiščemo podrobno,
bodisi da jih presodimo celotno ?

So pojetni, njihovo soglasje je neporušno in
popolnoma enotno ; njihov vzrok je neskončna
moč božja, javljajoča se v človečnosti Jezusovi,
ki ji je neustavlivo glasilo; njihov zmoter je

— 77

krepost, pouk, svetost in vzveličanje ljudij, raz-
odetev neizreklivega božjega usmiljenja.

Ali se morejo zavrniti svedoki vseh teh nad¬
naravnih rečij ?

Ne; njihovo sveto življenje in njihovo muče-
ništvo spričavata njihovo odkritost; dokazujejo
posebe, da ne verujejo samo tega, kar trdijo,
ampak da je to tudi resnično, kar trdijo; zakaj
njihova trditev ima za predmet prijemlive, vnanje,
čutne, javne dogodke, o katerih se ni mogoče
motiti.

XII.

Kadar kritika dovrši svoje delo, dokaže in
izbere tvarine, lahko zgodovina začne svoje ter
stavi poslopje.

Bistvene elemente Jezusovega življenja sestav¬
ljajo evangelji. Tisti, ki jih preiskuje nepristrano,
v luči kritike, proste vsake fllozofične ideje in
pred vsakim verovanjem, kritike, ki se ima le
pod tem naslovom pravico imenovati kritiko či¬
stega in nepristranega razuma, tisti torej, — naj
tudi nima vere, — mora jih sprejeti v njihovi
popolni celoti, ne da bi jih predrugačil ali po¬
manjšal, ne da bi odtegnil niti eno samo dejstvo,
niti eno samo besedo.

Vse v njih je zgodovinsko in resnično, tudi
in že celo čudežni dogodki in besede Jezusove,
vse presegajoče po svojih skrivnostih.

Tako sem jih sprejel v tem delu: nahajajo se
v njem celotno, v soglasju in zvezi. Tudi ko bi
mi moja vera ne nalagala svete dolžnosti, spre¬
jeti jih brez zadržka, bi mi to zapovedala sama
pamet nepristranega zgodovinarja. Nikar da bi
skušal prilagoditi čudežne dogodke tega življenja

— 78 —

brez primere in tem dogodkom primešani uk
razmeram moje lastne misli, sem se potrudil, da
se pospnem na visočino rečij, ki jih pripovedujem,
in da se jaz sam uklonim pred neskončno mo¬
drostjo, katere nauke navajam. Tak položaj duha
je poroštvo zvestobe, zakaj se naravno nagiba k
temu, da bi nadomestil svoje lastne misli in svoje
lastne ideje s temi mislimi in idejami, katere skuša
predložiti. S tem, da se meša modernost s starin -
stvom, se skoro vselej pokaži zgodovina pre¬
teklosti.

Zgodovinsko delo pred vsem popisuje in
slika. Narisati mora dogodke točno, proizvajati
jih v živem in slikovitem pripovedovanju, katero
jih predočuje čitateljevim očem vkljub stoletjem
in jih zopet oživi vkljub smrti. Mislim, da.se s
tega stališča nobena knjiga ne more primerjati
evangeljem. Prizori, ki jih popisujejo, podobe, ki
jih rišejo, so uzor estetike. So priproste in veli¬
častne, trezne in določno natančne. Ne meneč se
za pravila umetalnosti, katere komaj poznajo,
hočejo edino le verno opisati v malo pravilnem
jeziku življenje svojega Gospoda, in napolneni s
svojimi spomini so zapustili dovršen spomenik
kot opisujočo zgodovino. Njihove pripovedi poda-
jem s tenkovestno vernostjo, in da jih podam
točno, se oziram celo na nepravilnosti, ki so časih
tako pomenlive v njihovi neukosti. Zdi se mi,
da bi jih onečastil, ko bi jim kaj pridal ali odvzel.
To so podobe mojstrov brez primere. Mojster-
skega dela se ne dotikamo.

Zakaj bi se torej lotili pisati o Jezusu ? Evan-
gelji so popolni in zadoščajo; vse, kar bi se dalo
poskusiti, je to, da se mej sabo ujemajo in da
se prevedejo v naše moderne jezike.

— 79 —

A zgodovina ni samo pripovedovanje dogod¬
kov, ona je najprej in pred vsem opisujoče delo,
ona ima dolžnost, razvrstiti dogodke in jih posta¬
viti spet na svoje torišče.

Vsak dogodek je podvržen zakonu časa in
prostora. Pamet ga ne pojmi drugače, kakor da
ga postavi na dani prostor, koder se je zgodil, in
na dani čas, ki ga je videl vznikniti. Dani pro¬
stor nam naznanja geografija; dani čas pa občna
zgodovina narodov in človeštva. Opisani dogodek
je dovršen le pod pogojem, da se pokaže ne le
sam v sebi, ampak v tej dvojni okolici, ki ga ob¬
daja. Večkrat je celo nerazumliv in ostane nepo¬
jasnjen, če ga izločimo iz njegove vrste.

Ker so pisali ob obdobnih dogodkih za so¬
vrstnike, predpolagamo, da so poznali geografično
in historično pozorišče teh dogodkov, in ko pri¬
povedujejo dejstva, jim prepuščamo skrb, da
jih tja postavijo. Tako so delali evangelisti, popi¬
sujoč življenje svojega Gospoda za prve kristi-
jane. Sicer pa jim je zadoščalo golo dejstvo; to
je vedno obsegalo nekatere večne elemente, vzvi¬
šene nad časom in prostorom, in morda so navlašč
zanemarili pogoje časa in okoliša, postavivši Sina
božjega v neizmernost stoletij in nad zemljo. Nji¬
hova osebnost je bila dovolj velika, da odgovarja
vsem vekom in vsej zemlji.

Ali pa za to ni dovoljeno nam, ki nismo vi¬
deli kakor oni Kristusa živeti, delovati in govo¬
riti, nam, ki ga vidimo le v tem, kar ima več¬
nega, da bi ga postavili na njegovo zemeljsko in
človeško stalo, v to deželo Palestino, ki je ohra¬
nila sledi' njegovega potovanja in ki je bila priča
njegovega življenja ? Ali nam je prepovedano, po-

— 80

staviti ga v to družabno judovsko okolico, mej
ljudi, ki so bili njegovi someščani, mej to mno¬
žico, ki se je gnetla za njegovimi koraki, pred
obličje te judovske družbe, katere jezo si je na¬
kopal in katere trdovratnost in slepoto je skušal?
Zmatram to ne samo za zakonito delo, ampak se
mi zdi neobhodno potrebno, da razumemo Jezu¬
sovo življenje, njegova dejanja in junaštva, njegove
bolečine in pomen njegovih govorov.

Dejstvo se skazi, ako se izloči iz svoje srede.
Bodi slika še tako dovršena, imeti hoče svoj
pravi in primerni okvir, da se lestvica barv in
tonov ne pokaži in da pokaže vso svojo moč.

Skrbno sem se potrudil, da uvrstim Jezusovo
življenje v to, kar bi jaz imenoval slikovito ali
geografično lego, in v njegovo družabno pa ju¬
dovsko sredo.

Dve daljši poti ste mi dovolili, da proučim
od blizo Palestino, deželo Jezusovo. Prehodil sem
jo počasi, na vse strani, po stopinjah Gospodovih
od Betlehema in Hebrona do Tirskih in Sidon-
skih mej in do Jordanovih studencev. ') Pomudil
sem se dolgo časa na tistih krajih, koder je Jezus
najdalje bival, najhujše se boril in trpel, največ
učil, najbolj ljubil. Skušal sem si predočiti te
kraje tako, kakor so bili pred osemnajst sto leti;
to sedanje opustošenje, te nagromadene razvaline,
po pobožnosti kristijanov obnovljene stavbe so
komaj kaj zapustile od prvotnega stanja. Poizve¬
doval sem po častitljivih izročilih, popraševal
najizkušenejše potnike, proučil pred vsem evan-

*) Mojemu izvrstnemu in pridnemu vodniku Melhem-u
Quardy-ju iz Bajruta dolgujem veliko priznanje za usluge
in izkušnje, ki mi jih je dal na razpolago.

— 81 —

gelje, in reči morem, da sem jih preživel tu, v tej
deželi, koder se je vse to zgodilo, kar pripove¬
dujejo.

Tisti, ki so pobijali resničnost zgodovine
Jezusove, gotovo niso videli Palestine; ko bi jo
bili proučili z evangeljem v roki, bi bili razumeli,
da se evangelj ne iznajde.

Nobeno življenje, podobno Jezusovemu živ¬
ljenju, ne predočuje bolj pravega soglasja z zemljo,
na kateri se je razvilo. Kako lepo obdaja Gali¬
leja, s svojim mestom Nazaretom, s svojim Tibe-
rijskim jezerom, s svojim Taborom, s svojimi
vedno zelenimi griči in dolinami, podobo Jezusa,
ki je živel trideset let nepoznat, kot apostol, kot
ljudski učenik, oznanujoč kraljestvo evangelja,
učeč množico v prilikah, vedoč jo v puščavo, in
razodevši na gori svojim učencem svojo večno
slavo! Kako lepo se ujema srpa in pusta Judeja
po svojih skalovitih gorah, kako Jeruzalem po
svoji Cedronski dolini, mračni po svojih grobi¬
ščih, se prerokom, ki je bil nepoznan, zavržen,
obsojen sramotno in je umrl na križu!

Zdi se mi, da sem dobil po dotiki s Pale¬
stino, z njenimi razvalinami in svetimi spomini,
ki jih je polna, najgloboče čute o evangeljskih
dejstvih in njihovi resnici, resničnosti in lepoti.
Ta dejstva so neločliva od te zemlje. Ta (zemlja)
lahko postane še bolj žalostna, še bolj opusto-
šena in še bolj mrtva; obdaja pa dejstva zmerom
s svojo svitlobo, s svojimi dolinami, s svojimi
valovitimi griči in poti, koder je Jezus hodil in
koder hodijo za njim rodovi in bodo še hodili
brez konca.

Zopet si predočiti družabno okolico, koder je
Jezus živel, je težavneje kakor narisati določene

Življ. Jez.

6

— 82 —

kraje, koder ga vidimo delovati. To je morda
najzapletenejši in najtežavnejši trud zgodovine. ')
Lahko se poskusi (napraviti) portret kakega člo¬
veka, ne pa kakega stoletja, dobe ali civilizacije
v enem določenem trenotku njegovega bivanja.
Zato ne bodemo razumeli človeka, posebno javno
delujočega, ako ne proučimo družbe, kateri se
prišteva. A družba obstoji iz tisoč elementov in
je nemogoče, jo obnoviti v njeni zamotanosti,
gibičnosti in delavnosti, vkljub vsem naporom z
najrazličnejšimi in najtočnejšimi poučitvami. Vse,
kar resen zgodovinar poskusi, je to, da opiše.

Moderna dela, posebno v Nemčiji, so uvaže-
valna in njihova vrednost se mora upoštevati.
Kakor je bila eksegeza v tej deželi neplodna, ker
je bila skoro vselej v službi tendencioznosti, tako
je bila plodovita njena prava zgodovina Kristu¬
sovega časa za versko in politično organizacijo
ljudstva, da našteje in pojasni stranke, ki se poka¬
žejo v tej organizaciji, da označi filozofične nauke,
verovanja, predsodke, življenske navade, šege,
stare obrede, politične in verske strasti. Kakor ne¬
popolna je ta obnovitev, razgrne vendar veliko jas¬
nost na življenje človekovo. Mnoge besede Jezu¬
sove, mnoga dejstva njegovega življenja se raz¬
leže sama po sebi, ne da bi jih bilo treba pojas¬
njevati, s tem, da se postavijo v svojo pravo
okolico.

*) Najdragocenejša dela za spoznanje judovske družbe
o Jezusovem času, imenovati bi jih mogli knjižne vire, so
knjige nove zaveze, knjige stare zaveze, apokrifi stare za¬
veze, nekatere razprave Filonove, Talmud, Knjiga starin®
in „ vojska za neodvisnost® Flav. Jožefa, sibilinskc knjige,
velika klasična zgodovina rimska, Sueton, Tacit, Plinij
mlajši, Dion Cassius itd.

— 83 —

Ko je zgodovinar postavil dogodke kakega
človeškega življenja v njih naravni okvir, je s
tem srečno dovršil delo popisovanja. Nalaga pa
se mu še nič manj potrebna zadača, da jih mora
sestaviti po kronologičnem redu.

Razvrstitev dogodkov, to je zgodovina sama.
Enotnosti kakega življenja si ne moremo misliti
brez te spojitve. Ena izmej težav, eno izmej vpra¬
šanj življenja Jezusovega je, označiti s točnostjo
razvrstitev dogodkov, ki so nam jih listine sporo¬
čile in ki sestavljajo njegovo javno življenje. Kro-
nologični podatki, ki nam jih podajata tretji in
četrti evangelj in nekateri posvetni zgodovinarji,
pojasneni vrhu tega po astronomiji in po pazlivo
proučeni in primerjani numizmatiki, nam dovo-
Ijjo, da pridemo do zaključka, ki je utemeljen.
Citatelj najde v prvem dodatku pod naslovom:
„splošna kronologija Jezusovega življenja« raz¬
loge, ki me pooblaščajo postaviti rojstvo Jezusovo
v leto 747—749; čas njegovega krsta v 1. 27—28.,
njegovo galilejsko službovanje v leto 28—29.,
njegovo smrt v leto 30. Znane so mi brezštevilne
različnosti, ki razdvajajo iz teh različnih stališč
kronologe in zgodovinarje Jezusove; mislim pa,
da so s stališča zgodovinske vsebine same malo
važne te različnosti, ki ne presegajo sedem let
gledč skrajne dobe rojstva in smrti, ki se nana¬
šajo na eno samo leto glede trajanja javnega
življenja. V vsakem slučaji opravičujejo svobodo
pisateljevo, ako jih ta utemelji, kadar hoče napra¬
viti kak zaključek.

Nekateri pisatelji so trdili, da je javno živ¬
ljenje (Jezusovo) trajalo do sedem let. Daše taka
misel sprejme, opirati se mora na evangeljske
listine in ne na poznejše avtoritete. Tudi bi se

6»

— 84 —

lahko prepirali po evangeljih o tem, ali so bile
tri ali štiri Velike noči za službovanja Jezuso¬
vega; a nič nas ne opravičuje najti eno več ali
-eno manj.

Katerikoli zistem si naj prisvajamo, cela
zgodba Jezusova se suče mej dvema trdnima, ne-
pobitnima dobama. Rojen je bil pred smrtjo Hero¬
dovo, ki sega v spomlad leta 750. ali 751. in je
umrl gotovo prej, kakor je Pilat ostavil Judejo,
to se pravi pred letom 36. navadne štetve.

Potem, ko je zgodovinar dogodke kakega živ¬
ljenja popisal in razvrstil po opravičeni krono¬
logiji, mu ostane le ena dolžnost, najsilnejša in
najobčutnejša; ta namreč, da dogodke pojasni,
pokaže njihovo naravo, važnost, globoko zvezo,
razne vzroke in posledice, ne da bi jih predru¬
gačil, pomanjšal ali popačil.

Poskusil sem to delo z neizmernim spošto¬
vanjem pred življenjem, kakeršno je Jezusovo.
Vsaka njegovih besedij, vsako njegovih del se
mi zdi liki demant, dragocen biser: zadovoljil
sem se posnemati umetnost juvelirja, udelal sem
te kamne, brušene z božjo roko, in gledal sem
le pri tem delu, da bi jim dal več izboklosti in
bleska.

Da se razumejo dela Kristusova in njegov
nauk, ne zadoščajo pomočne vednosti zgodovine,
psihologija, morala, filozofija, teodiceja, sociolo¬
gija, antropologija. Jezus presega vse to. Nobena
izmej njih ga ne obsega vsega celotno. Njegovo
življenje zmede vsaki hip to, kar mi imenujemo
našo psihologijo, našo moralo, našo filozofijo,
našo socijologijo, našo antropologijo, našo sla¬
botno in bojazlivo teodicejo.

85 —

Ko sem se tako sklicaval na te vednosti v
tej meri, kakor so meni pristopne, nisem se nikdar
upiral jih dvigniti do visočine Jezusove in nikoli
nisem skušal Njega vanje vklepati. Ako On gospo¬
duje nad njimi, jih ne bode razdrobil, ampak razsvetlil.

Največji spomenik, ki se dviga iz teologije
na slavo Jezusovo, je »razprava o včlovečenju“
sv. Tomaža Akvinskega. ’) Noben genij ni po¬
jasnil skrivnosti Kristusove v bolj mogočni sin¬
tezi, z bolj krepkim razumom in bolj točnim
dušeslovjem. Vsako življenje Jezusovo bi moralo
to razpravo obsegati povse in celo, da bi bilo v
polni luči nauka. Temu mojstru dolgujem jaz največ
tega, kar sem poskušal, da dosežem to, kar bi se
moglo imenovati krščanska filozofija te zgodovine.

XIII.

Začenši to delo si nisem zakrival niti njegove
velikosti, niti njegovih težkoč. Čutil sem, da te
rasejo po meri, po kateri sem jih zasledoval. Če
gledam na konec (dela), spoznam njegove vrzeli
in nedostatke. Ni odvisno od moje volje, da je
manj vredno Njega, katerega zgodbe sem pravil.

Globoko prepričanje me je vzdržavalo: Kri¬
stus, živ, delujoč po svojem duhu v cerkvi, je
vzveličanje človeštva in modernih narodov. Pri¬
vajati k njemu srca kake dežele in kakega sto¬
letja, to le samo poskušati, se pravi, skazati temu
stoletju in tej deželi največje dobrote.

Moderna civilizacija s svojimi gorečimi strem¬
ljenji po pravici, po oprostitvi in blagostanji najmanj¬
ših, po ljubezni in miru, se je porodila v Jezusu. Ako

') Summa theolog., 3“ del.

— 86 —

ji je on dal življenje, kdo drugi jo more ohraniti,
krotiti egoizem, vezati silovitost, zatreti nespa¬
metne strasti, ki nas davijo? On izvršujete čudeže
v srčni tajnosti; On ne zahteva drugega, kakor
da mi dovolimo, da se izvrže v naši deželi.

Boj, ki nas trga, je prav za prav boj na smrt
mej upirajočim se starim paganstvom in mej novim
kraljestvom evangelja. Kot apostol sem hotel delati
za to novo kraljestvo, ki je kraljestvo božje, du¬
ševno kraljestvo cerkve, kraljestvo človeka, ki je
prost vseh človeških sužnostij, prost zlasti najstraš¬
nejše sužnosti, iz katere vse druge izvirajo, no¬
tranje sužnosti hudega, nevednosti in pregrehe.

Kakor se je Jezus sklicaval bolj na srca
kakor na vednost, ker je govoril vsem, tako se
obrača tudi ta knjiga, ki skuša izzivati to stoletje,
na srca mojih sovremenikov, vender ne da bi
ponižavala vednost.

Živahen predsodek prevladuje dandanes, da
je mej vedo in vero popoln, neozdravliv razdor.
Ta predsodek sem pobijal celo svoje življenje s
prepričanjem, ki mi je je izkušnja napravila le
še bolj nepristopno; pobijal ga bodem do svojega
zadnjega vzdiha in ne bodem prenehal v soglasje
spravljati mojo večno vero in mojo moderno
omiko. Niti v politiki, niti v zgodovini, niti v
prirodni znanosti, niti v modroslovji se ni še
nikdar razvidno označil dogodek, ne pokazal
zakon, ki bi bil v protislovji z besedo Jezusovo,
tako, kakor jo hrani nespremenliva in nerazruš-
liva cerkev. Dokazovanje traja skozi dolga sto¬
letja; in zato, ker je cerkev zmagujoča, ne minejo
in ne bodo minuli človeški rodovi, ki nosijo svojo
vero, pa ne rečem v čisti vesti, ampak v neod¬
visnem in možatem razumu, hrepeneč po vsaki

— 87 —

novi resnici in neupoglivi proti predsodkom tre-
notka, — če prav te javno mnenje podpira.

Vem, da so se mej Kristusom naše vere in
mej izobraženimi duhovi našega časa nesporaz-
umljenja pomnožila. To delo bode morda katera
razkropilo. Pisano v samoti in tihoti, daleč od
tega, kar ljudi loči, sad dolgega in vstrajnega
truda, reči morem, celega mojega življenja, ni
nikakor polemiki namenjeno delo, ampak mirno
delo zgodovine, delo vere. Zdi se mi, pišočemu
življenje Gospodovo, da ga njegova lepota, nje¬
gova miloba, njegova modrost, njegova svetost,
njegova ljubezen, njegova božanstvenost, ki kra¬
ljuje v vseh njegovih besedah, njegovih delih in
njegovih bolečinah, boljše zagovarja kakor naši
slabi dokazi in naše prazne besede. Rad bi, da
bi nekaj njegovega, kak dihljej njegove duše in
njegovega duha prešinil te strani. Rad bi priobčil
vsem to, kar je on meni dal.

Vkljub vsemu ostane Jezus velika podoba na
nebu krščanskih narodov. Pravičnost, oživljena
po taki ljubezni, kakeršno je on hotel, je postala
naj višji zakon tega sveta, pritiska na vsa srca in
celo tisti, ki so izgubili vero v Kristusa, čuvajo
njegovo moralo, pozabljajoč, da je ta od njega.
Neizčrpna je moč daritve, tega navora, ki ga je
Jezus položil v roke svojim učencem; pravi ver¬
niki so vselej pripravljeni darovati mu življenje,
da se človeštvo, tudi v najmanjšem svojih otrok,
odtrga od zla, nevednosti, bolečin, smrti.

H Kristusu, takemu, kakor ga cerkev čuva,
potegnil bi rad oči te generacije. Pravijo, da je
bolna: On jo ozdravi; pravijo, da je ostarela in
izrabljena: On ji povrne njena dvajseta leta in
njeno veliko rast; zakaj njegov učenec je človek

— 88 —

večnega upanja. Tožijo jo, da je pozitivna, da
veruje le to, kar prime in vidi, kar koristi in
zabava: on ji podeli, da bode videla nevidno, oku¬
šala netvarno, razumela, da je tisti človek najko¬
ristnejši sebi samemu in drugim, domovini in
človeštvu, kateri se zna žrtvovati, in da je od
vseh dobrostij najokusnejša za razvajence požrt-
vovanje samega sebe. Pravijo, da je nora na
veselje in zlato; morda je to krivo, da propada,
zakaj veselje mori in zlato more zavesti v vse
pregrehe: Kristus jo pouči zaničevati veselje in
dobro obračati svoje bogastvo.

V vsakem slučaji ostane svet plen tisočerih
bolečin, tisočerih skrbij in tisočerih žalostij. Tisti,
ki hvalijo veselje do življenja, vedo dobro, da je
to veselje strahovito pomešano, in da je sicer
tista smrt grozovitejša, katera uniči srečnejše živ¬
ljenje. Le Kristus je, ki uči veselje trpljenja, zakaj
le on je, ki vlije v dušo božje življenje, katerega
ne zatre nikaka bolečina, katero skušnje krepi
in zaničuje smrt, ker nam dovoli gledati nanj,
polnim upanja.

Ako se drznem izposoditi besede največjega
evangelista, rekel bi: „To je pisano, da verujete,
da je Jezus sin božji/ To je vera sv. cerkve.
Spoznavam jo v polnosti svojega razuma in svoje
svobode. Podvrženi to knjigo njeni nezmotlivi
sodbi, trdeč to, kar ona trdi, zametajoč to, kar
ona zameta, spominjajoč se besedij Jezusovih:
„Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zani¬
čuje, mene zaničuje/ 4

Flavigny-sur-Ozerain,  v petek 6. dec. 1889.

Prva knjiga.

Začetek

Prvo poglavje.

Dopolnjeni dnevi.

Življenje Kristusovo ne tvori samo posled¬
njega prizora narodnega igrokaza, ki obsega dobo
približno dvajsetih stoletij — od Abrahama pa
do razdejanja judovskega ljudstva, — no do-
vršuje svetovno zgodovino, je nje središče in
vrhunec.

To je Jezus, ki je začetek in konec vsega.
Po dveh tisočih let ostane on najživahnejša in
najpotrebnejša, najbolj oporečliva in najbolj ne¬
premagljiva osebnost.

Predno pripovedujemo njegovo življenje, je
treba preiskati stanje človeštva v tistem trenotku,
ko se je porodil Tisti, ki se je rad imenoval
»Sina božjega“. ’)

Vsako stoletje obsega gotovo število splošnih
dogodkov, ki je označujejo in na kratko posna¬
mejo prepleteno življenje. Ravno tako kakor se
ne more soditi o najnovejših časih, da se ne bi
zaznamovala v socijalnem redu demokracija in
socijalizem; v umstvenem redu poskusna vednost;
v verskem redu krščanstvo in neverstvo; ravno
tako ni mogoče proučiti mesijansko dobo, da

') Mat. VIII, 20; IX, 6; XI, 19; XII, 8, 32, 40; XIII,
37, 41; XVI, 27, 28 itd

Mark. II, 10, 28; VIII, 31; XIII, 26; XIV, 21, 62; —
Ruk. V, 24; VI, 5, 22; IX, 22, 26, 44, 56, 58 itd.

Jan. I, 51; III, 13, 14; VI, 27, 34, 53 itd.

— 92 —

se ne razodenejo štiri glavna dejanja: rimska
politika, paganstvo, grško modroslovje in judov¬
stvo. Ta dejanja vse vodijo in vse obsegajo; glo¬
boko zamotana vplivajo drugo na drugo, gibljejo
vsako po svoje vesti narodov in le-ta dela pre¬
vidnosti pojasnijo gibanje, katero vodi človeštvo
od početka k svojemu namenu.

Kaj pa je rimsko cesarstvo? Združenje pod
enim samim žezlom skoro vseh narodov evrop¬
skih, azijskih in afriških, največja sila privoje-
vanja in politične organizacije, ki jo je kedaj
svet videl.

Grška in Italija, otoki in bregovi sredozem¬
skega morja, mala Azija in notranja Az v ija, Sirija
in Fenicija, Egipt in severna Afrika, Španija in
Galija, Germanija od Dunava do Rene: Rim je vse
premagal, vse pridobil. Njegove legije, njegovi
generali in njegovi državniki pokrivajo zemljo.
Strategične ceste, ki izhajajo s Foruma, se raz¬
tezajo na sever tja do Šotlandije, na zahod tja
do Luzitanije in Oceana, na jug tja čez Tebajido,
na izhod tja do arabske puščave.

Povsodi velja rimsko ljudstvo, njegovo pravo,
njegov jezik, njegove šege. Ostali svet, severna
Germanija, Armenija, kraljestvo Partijanov, Indija
in Kina, Arabija in Etiopija, to so meje velikan¬
skega cesarstva.

August vlada. On druži v svoji roki vse
sile in vse moči. On je tribun in prokonzul,
nravni predstojnik in veliki duhovnik, naposled
„Imperator“. On nosi ime, ki je pridržano bogo¬
vom. On razpošilja zemljemerce, da zmerijo svet,
cenzorje, da zapišejo njegova bogastva in sešte¬
jejo njegove podanike. On stavi ceste, zida vodo-

- 93 -

vode, templje in mesta ter daje do sita svojemu
ljudstvu kruha, iger in slavnosti j.

Potem, ko je vse potolkla, pobila in požrla,
spi od Daniela napovedana žival. Nepodjarmljeni
narodi umolknejo za trenotek okrog nje. Vesolj-
nost se zdi da spi pod krili rimskega orla. Mir
je splošen. Velik zgodovinar pripoveduje slavo
najmogočnejšega narodov; dva velika pesnika ga
poveličujeta: eden v svojih nesmrtnih odah, drugi
v najskladnejši epopeji.

Tempelj Janov je zaprt; skozi dvanajst let ne
pride iz njega bog vojne.

Ob tej uri tišine torej, ko meči snivajo, se
je imel poroditi Tisti, ki so mu proroki dali ime
„Očeta novih časov“ in »Mirodelnika." ‘)

Velika doba za človeško zgodovino. Nikdar
ni politična oblast uresničila tako velikanskega
dela. Ta edinost, materijalna in upravna, ta zdru¬
žitev malone vseh narodov poznanega sveta je
delo orjakov. Kaka umnost zmagati in pridobi¬
vati, naseliti in pridružiti, prijenjavati in tvegati,
organizovati zmago in vaditi se v potrpljenju zato,
da se laže vlada! Kadar Rim ne more napra¬
viti iz premagane države svoje pokrajine, naloži
ji nekako vazalstvo; ako ne dostaje državnikov,
zadovolji se z domačimi kralji, spretno izbranimi,
in ti kralji vladajo po njegovi milosti samo
zato, da so v njegovih rokah orodje sužnosti, „ut
haberet instrumenta servitutis et reges “, pravi
Tacit. Naposled tirja povsod prisiljen ali rado-
voljen davek; in vladarji, katerim on dovoli oblast, \
ne ohranijo te navidezne neodvisnosti drugače
kakor pogojno, da si jo kupijo s težo zlata,

‘) Izaj. IX, 6.

— 94 —

z darovi. Idumejec Herod, mej drugimi kraljiček
Judovski, je poznal lakomnost rimsko in jo je
umel ^nasititi.

Česar Rim ne more zatreti, to trpi s tem, da
je predrugači. A če se ne čuti toliko močnega,
da bi kako vero premagancev prepovedal, kakor
Druidizem v Galiji, tedaj da bogovom rimsko po¬
dobo in jim postavi oltarje, ki nosijo ime galo-
rimsko. Belen postane Belen-Apolon; Kamul Mars-
Kamul; Arduina Diana - Arduina. In če se on
odloči strogo ravnati, če n. pr. prepove človeške
daritve, tedaj reče tistim, ki jih ne mara žaliti:
pod to ceno morete postati rimski državljani.

Tega svojega političnega in vstrajnega genija
ima Rim zahvaliti po preteku sedmih stoletij, da
je dospel do dovršitve tako čudovite sreče, pred
katero vse obledi: kraljestvo Aleksandrovo, iz¬
hodne države in Egipt s svojimi Faraoni.

Nad takim delom more duh strmeti vsled
njegovih vspehov, a vznemiri se in vest se upre
proti njegovemu postopanju.

In kaj jamči to delo v človeškem razvoju?
Potrebo enotnosti, ki je ena najvišjih zakonov
vseh živečih bitij, ker brez nje nič ne živi in nič
ne zraste niti v človeštvu niti v prirodi. Skozi
stoletja so se plemena in rodovi iskali in klicali,
gnani daleč od svoje skupne zibeli; zdaj še le
so se približali, ko jih je podjarmila oblast, ki
je gnala centralizacijo do skrajnosti. Sužnjost je
sovražna, kakor premaga in sila, zakaj ona izdaja
sebičnost in surovost poživinjenega človeka; toda
enotnost je božja, zakaj ona odgovarja sklepom
previdnosti. To, kar si je Rim znal po sedmih
bojevitih stoletjih uresničiti, le to je pogoj mnogo
višje enotnosti, enotnosti v božjem kraljestvu.

— 95 —

Strategične ceste bodo odslej pota apostolov,
teh zmagovalcev brez meča, katerim poreče Jezus:
„Pojdite in učite vse narode/ ’) Rimski zakon se
upogne zakonu Evangelja, in miru, ki je bil le
oddihljej od zatiranja, sledi mir, ki odtehta pro¬
stost, poslušno Bogu.

Tako je na svetu. Človek dela nevede pri
večnem delu; naj že posluša svojega boljšega
genija ali naj se da gnati po svojih najhujših in
najslabejših instinktih, on ostane orodje božje, in
ne da bi vedel, izvršuje načrte, katerih skrivnost
hrani Previdnost in katerih mogočni red, lepoto
in globoko modrost še le spozna potem, ko so
dovršeni.

Bolj kakor politično dejanje je treba pouda¬
riti versko dejanje.

Politika se naslanja na silo, ki veže narode
gmotno in na zunanje, vera je sila, ki druži du¬
ševno in po vesti. Barbari v svojih pragozdih,
veliki rodovi, Indi in Kitajci za svojimi gorami;
Parti in Arabci v svojih širnih planotah in
puščavah; Etiopci pod svojim ognjenim nebesom,
so se še skrivali za enkrat; toda nobeno pleme,
nobena dežela, nobena država, —izimšijude — ni
utekla zmotam drugih. Egipčani in Sirci, Feni-
čani in Kartaginci, Armenci in Parti, Grki in
Rimljani, Germani in Kelti, izobraženci in divjaki,
Arijci, Semiti in Turci, vsi brez izjeme so bili
zanešeni liki hudournik v taiste verske zmote,
katerim je krščanska vest štiri stoletja pozneje
užgala taisto sramotilno znamenje z imenom pa-
ganstva.

Vkljubnavideznirazliki teogonij in kozmogonij,
mitologij  in legend, simbolov in obredov, hierarhij

‘) Mat. XXVIII, 19.

96 —

in duhovniških kast nudijo res opazovalcu skupno
bitnost, ki opravičuje splošno nazivanje. Taisto
zmedeno, nepremišljeno čuvstvo božjega, taisti
temelj na pol zakritih, prirojenih ali podedovanih
resnic: edinstvo božje, neumrjočnost in prihodnje
življenje, zakon in potreba krvne sprave jih veže
na večno vero; toda povsodi taiste neumnosti
kvarijo božji čut in povsodi taiste zmote kaze
verske resnice.

Vsi, zapeljani po več ali manj zavednem pan¬
teizmu, istovetijo Boga s prirodo in oba zlivajo
v edinstvo taiste substance. Prirodo obožavajo in
delajo materijo za Boga. Vzvišenega edinstva bož¬
jega ne spoznajo, in zaslepljeni po antropomorfizmu,
poosebljajo božje lastnosti liki sile vesoljstva. Vsi
se utapljajo v taisti nepremenlivi fatalizem, po¬
zabljajo moralni zakon in polagajo svoje vzveli-
čanje ne toliko v izpolnovanje dolžnostij, kolikor
v skrivnostne, čudne, nečiste in grozovite obrede.
Vsi sanjarijo o taisti ubožni in prazni nesmrt¬
nosti, o preseljevanji duš in o metempsihozah, s
končnim izidom v naročje mačehe prirode, ki je
željna stvariti in rušiti. Vsi obožavajo človeka
po apoteozi. Vsi odobravajo načelo o kastah in
sužnosti, človekomor in nenravnost.

Ali je kedaj bilo videti in ali je mogoče umeti
tako korenito zmedenost bistva vere?

Res, kakšna je njena naloga v vesti in v
človeštvu ? Razodeti Boga, združiti človeka z
Bogom, izruvati spone strastij in podzemeljske
sile, ki ga podjarmljajo in materijalizujejo, mu
naročiti, da je dolžnost liki sam zakon božji, ga
podpirati v boju proti hudemu, ga pokrepiti v
bolestih, ga napolniti z upanjem in vero v večno
pravičnost; in, — ker je grešnik, — ga učiti

— 97 —

kesanja, sprave, in — ker mora umreti, — ga
navdihovati z  neumrjočnostjo s tem, da ga nauči
nadvladati smrt in umreti v Bogu.

Toda vse paganstvo, neokorni fetišizem div¬
jakov in učene vere Egipta, elegantne mitologije
grške in mogočno osnovani kult cesarskega Rima,
— vse paganstvo ni nič drugega kakor dolga
zabavljica na to božjo nalogo. Namesto da bi raz¬
odevalo Boga, ga otemnuje, ponižuje in kazi nje¬
govo idejo.

Tej neizrazlivi, nedosežni moči, vzvišeni nad
vsemi podobami in vsemi predstavami, tej moči,
ki se edino sama more razodevati, ne da bi se
zmanjšala, tej mčči pomnožuje znake človeštvo,
gnano po nebrzdani domišljiji. Razburjeno po
nekaki čutni pijanosti istoveti jo (božjo moč)
s prirodo, razloži v tisoč osebnostij, umesi v
tvarino, jo stori človeka, moškega in ženskega,
ji daje najbolj odljudne, najbolj fantastične, naj¬
bolj divje in najbolj cinične podobe, izposojene
z nebes in zemlje, iz rastlinstva in živalstva in
še celo od vseh naših strastij in pregreh. Pa
zakaj naj se človeštvo obrne od tega grobega
realizma? Ako je vesoljstvo Bog, ali ni vse v
vesoljstvu božje in sveto ? Namesto da paganstvo
dviga dušo k Bogu, jo tlači pod jarem prirode,
jo sili, da moli to, nad čemer bi morala gospo¬
dovati in ne spozna tega, kar bi morala moliti.
Paganstvo uničuje duši promet z božjim in za¬
maši tako edini vrelec, iz katerega bi človek
zajemal brez konca resnico in pravico, moč in
upanje, tolažbo in življenje.

Vest nima nič pričakovati od praznega kulta
tega vesoljstva in božanstev, ki je napolnjujejo.
Katero ime naj že kliče, ali ni vedno velika

Življ. Jez. 7

— 98 —

nezavestna natora, katera pritiska od vseh stranij
s težo svojih sil, ne da bi pokazala, kako se te
sile ukrotč? Čemu je čistilna voda, čemu škrop¬
ljenje s krvjo bikov in kozlov, čemu hekatombe
in kri volov velike boginje in ovnov Atisa? Čemu
tiste posvetitve v skrivnosti, kakeršnega imena
naj so že in kakeršnega izvora? Skrivnosti Ka-
birov, Baka in Cerere, Ozira ali Mitre, v Filah
ali v Elevzeji v Samotraciji ali na Lesbu, na
Kreti ali v Rimu? Kadar so se posvečenci vra¬
čali od svojih skrivnostnih ceremonij, kjer so, vojeni
od hierofanta, glavo okroženo z mirtnim vencem,
očiščeni s hidranom in preoblečeni v svečenike
gledali za zastor templjev in bajeslovja: kaj so
videli, kaj so čutili v teh svetlih nočeh? Spo¬
znali so skrivnost svečenikov, prodrli so v sveti
hram, vedeli so, da bogovi niso drugega kakor
natora in njene sile in da človeška usoda tudi
ni drugega kakor ta brezkončna, neosebna natora,
v katere naročji človek ne more pričakovati dru¬
gega kakor svoje uničenje ali pa večno prese¬
ljevanje duše. Kaka težitev za dobrim je mogla
priti iz pripravljavnih postov, končujočih se z
orgijami, s svetimi plesi, ki so imeli vselej namen
cinično predstavljati in slaviti moški in ženski
princip žive natore? Kaj dobrega je moglo priti
iz šeg čutne teurgije, ki si je hotela prisvajati
moči stvarjenja in ki je zamenjavala epileptično
pijanost živčnega zistema z božjo ekstazo — kar
se še dandanes lahko vidi pri muzelmanih in
budistih?

Vse trojice, naj so indijske ali asirske, egip¬
čanske ali feničanske, naj so grške ali rimske,
Brahma, Višnov in Siva, Ahura-Marda, Mitra in
Sraoska, Atoum, Ra in Keper, Amon, Bel in Ao,

— 99 —

Jupiter, Neptun in Pluto; vse božje dvojice Brahme
in Maje, Kem in Mout, Bal in Astarta, Bal-Amon
in Tanit, Izida in Ozirida, Moloh in Milita, Dioniz
in Venera, Amor in Psiha; vsi geniji, demoni in
heroji; vse tajnosti, Orfejeve, Bakove in Cererine,
Izidine in Mitrine, tezmoforije Atenske, orgije
samotraške, elevzijske in bakanalske; vsi olimpi
in vsi panteoni imajo enako ceno: taista domišlja¬
vost v teogoničnih in kozmogoničnih špekulacijah,
taista grozovitost in taista pokvarjenost v obredih.

Kakšno nebo je bilo, ki je težilo takrat člo¬
veštvo! V potokih lije nanj temo in smrt; člove¬
štvo pa, lahkomišljeno in bojazljivo, moli to nebo
strastno. Nikak uporni krik se ne dviga iz te
nevedne, stiskane in zatrte mase. Sužnost in pre¬
greha jih ugaja. Bogovi se množč brez konca;
kulti, liki verige vedno bolj težke, gnetejo duše:
pa se jih rado ima. Bogovi zahtevajo od ljudij, da
mrjo in da more svoje otroke: ljudje mro in
darujejo svoje otroke; bogovi tirjajo od žensk,
da žrtvujejo svojo sramežlivost: ženske se pro-
stituirajo.

Pesniki opevajo bogove in pripovedujejo nji¬
hove bajeslovne Odiseje. Modroslovci iščejo misel,
skrito v bajkah in se pogajajo s temi neprebav-
livimi kulti. Politiki delajo iz mnogoboštva in
njegovih apoteoz merilo vladanja. Po pregrehah
razjedena tolpa pa ploska. Vojena po svojih sve¬
čenikih se drevi k svečanostim, poprašuje za svet
oraklje, se krivi pred maliki; in tepena po svojih
instinktih, zdaj ustrašena, zdaj navdušena po svojih
bogovih, hiti hropeč v svojo smrt.

Trideset stoletij je paganstvo vladalo nad
človeškim rodom. Ta strašni jarem pa je le težil.
Bil je ravno tako težak pod velikim svečenikom

7«

— 100 —

Avgustom, kakor pod egiptovskimi Faraoni in
kralji asirskimi; njegov usodni genij je vedno hujši.

Panteizem se bolj in bolj čisti, število božanstev
se veča brez konca. Rim, najnazadnje ustopivši mej
paganske narode, prekosi jih v plodovitosti, s katero
polni svoj Panteon; bogove šteje na tisoče. Sim¬
boli se zakrivajo v ozadji templjevem, pridržani
posvečencem; pa ostanejo nedostojni. Mitologije
nadalje navdihujejo duhove kiparjev in pesnikov.
Bogovi se družijo okrog samodržnega Jupitra.
Iščoč enotnost v tej vedno veči božji tolpi, je ne
najdejo modrijani razven v „Fatum-u“, ki objema
liki simbolična kača v neupoglivem kolobarju
celo prirodo, človeka, vesoljstvo in bogove.

Praznoverstvo raste, zvezdoznanci razkladajo
namen (človekov), čarovniki kaldejski in orien¬
talski potegajo Rim nase. Spremstvo svečenikov
se polni kot gospodujoča kasta, kateri glava je
obožavani cesar. Saturnalije in Bakanalije so grše
kakor kdaj: varnost države jih hoče odpraviti.
Ako se zdi, da se grozovitost obredov umika
pred milejšo nravnostjo, ako teče človeška kri v
manj močnih tokih, se pa zato korupcija širi.
Žalostna zgodba; rekel bi, morje, ki se ziblje mej
dvema prekletima bregovoma, mej umorom in
razkošnostjo, goneče ubogi človeški rod po volji
Melkarta in Milite.

In vender je ta težnja človeške duše po res¬
ničnem in dobrem tolika, da se vidi plavati navrh
tega potopa nekatere resnice in nekatere kreposti.
Versko čuvstvo obstoji, naj je še toliko razdejano.
Božja ideja, popačena in potvorjena, ni brez žarkov.
Vest se ne da odvrniti od misli in ne oprostiti
od vpliva tiste skrivnostne, povsodi pričujoče sile,
v naročje katere teži vse vesoljstvo, straši in

— 101 —

potegne na-se vse stvarstvo. Moralni zakon se upira
v gotovih točkah vsem razuzdanostim. Prisega, pra¬
vica, človekoljubje vodi več kakor eno voljo in dela
častno več kakor eno življenje. V sredi vesoljnega
pogina varuje Bog svoje izvoljence. Ima svoje od-
brance, ki nanj čakajo: odkriti duhovi, ranjena srca
kličejo in molijo neznanega Boga. Zlo je le slučajno:
ne more razrušiti bistva v stvareh; zato hrepeni na¬
rava človeškega bitja vedno in povsodi po Bogu.

Ali ti izvoljenci so liki biseri v blatu. Bog
sam jih pozna. Božje oko Jezusovo je zrlo od
daleč vse izvoljence prihodnosti. To so tisti pagani
dobre vere, katere je mislil v svojih globokih
besedah: „Veliko jih bo prišlo od izhoda in za¬
hoda in bodo sedeli pri mizi z Abrahamom,
Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu; otroci
kraljestva pa bodo pahnjeni v vnanjo temo; ondi
bo jok in škripanje z zobmi." ')

Kaj torej predstavlja paganstvo v zgodovini
človeštva? Politična sila, združena v Rimu, je
uresničila materijalno edinstvo narodov; a verska
sila, ki je tako zmedeno izražena v politeističnih
in malikovalskih kultih, kaj je ona proizvela?
Pokret naprej ali nazaj, napredek ali propad ?

Nekaka samovoljna in predsodkov polna verska
zgodovina je hotela videti v paganstvu pravilen raz¬
voj, držeč se sredine mej fetišizmom in monoteizmom:
fetišizem po svoji teoriji je začetek poroda, mono¬
teizem pa završetek verskega razvoja. Ne verjamem,
da je umestno s stališča verskega življenja razloče¬
vati mej fetišizmom ali animizmom in mej politeistič-
nimi kulti. Obojni so prav za prav taistega bi¬
stva, ker obojni so enaki v fizijolatriji, moleč in
obožujoč naravo. Fetišizem ni vera, je eden izmej

•) Mat. VIII, 11, 12.

102 —

splošnih in bistvenih prvin paganskih ver. Vsi
pagani, Grki in Rimci ravno tako kakor črnci od
Tombouktova, imajo svoje fetiše. Paladij Tro¬
janski, trideset kvadratnih kamenov, ki so za
Pavzanije obdajali kip Hermetov in ki jih je
ljudstvo molilo potem, ko je dalo vsakemu ime
kakega boga; sulica Martova v Rimu in vsi amuleti
pri vseh narodih, ki jih tare strup paganstva, celo
za največjega monoteizma, niso bili drugega kakor
vidni in čudotvorni predmeti, v katerih se je ute¬
lesil Bog ali kaka božja moč.

Človeštvo se ne razvija po taistem načrtu kakor
nerazumna priroda, ne po zakonu stanovitnosti in
ne po vselej poslušnem nagibu božjem; človeštvo
ima svoje preobrate in svoje krize, ki so odvisne
od svobode.

Ko bi bilo paganstvo zakon našega splošnega
razvoja, bil bi tudi zakon razvoja vsakega posa¬
mičnima, zakaj posamičnik proizvaja v svojem
razvoju zakon vrste; in potem bi vsak človek po
vzgledu človeštva šel skozi fetišizem in pagan¬
stvo; vsak človek bi začel imeti svoje opomine
in potem bi se dvignil do stopinje, ko se obožava
priroda in množe bogovi. Izkušnja kaže napač¬
nost takega sklepa.

Paganstvo ni nikaka normalna doba člove¬
štva, pač pa je bolezen, smrtna kriza, mladostna
pregreha, kuga, ki je skozi stoletja okužila ves
rod, — izimši malo semitsko pleme Abrahamovo.
Vsi narodi, ki se jih je prijela, so zamrli. Vse
oblike, ki jih je sprejela, so razpale. Človeška
preteklost ni drugega kakor neizmerno pokopa¬
lišče, na katero je paganstvo pokopalo narode in
pokopalo samo sebe, s svojimi daritvami in z mno¬
žico krivih bogov.

— 103 —

Zakaj se je človek dal potegniti od pijanosti
svoje narave? Zakaj se je polastila njegova do¬
mišljavost pravic razuma in prvotnega razodetja?
Zakaj ni ločil in spoznal neskončnega bitja?
Zakaj se je podjarmil tistemu, ki bi ga moral
vladati, in upiral tistemu, ki bi ga moral moliti?
Zakaj si je izvolil zlo ? Važna vprašanja, ravno
tako skrivnostna v posamičniku kakor v celem
človeštvu. Pa naj se rešijo, kakor že hočejo, res¬
nica pretresa. Svet, zaplenjen po paganstvu, je
velik bolnik, obsojen na smrt; tisti, ki ga bode
ozdravil, podavši mu z monoteizmom oživljajočo
idejo božjo, gospodstvo nad naravo in nad samim
seboj, le tisti in samo tisti bode res njegov odrešenik.

Jezus ga je odrešil in si je pridobil mesto
brez primere mej največimi ljudmi.

Nič človeškega ni moglo razrušiti te usode,
ki je držala človeštvo, vjeto in ponižano; „ljudstva
hodijo v temi“ po izreku nekega proroka ’), se
mešajo in se pogrezajo. Kateri nad tem dvomijo,
naj pogledajo dve stoletji pozneje: maliki se ru¬
šijo, templji pokajo, vera v bogove umira; pes¬
niki in modroslovci, državniki in svečeniki se
zbirajo: kaj hočejo ti modrijani storiti, da zarote
zmago Kristusovo? Komaj imajo besedico graje
nad pojemajočimi kulti, komaj se upirajo tem mito-
logičnim norostim, ki množe simbole in s tem
zakrivajo Boga; pagani do cela v svoji sin-
kretični filozofiji, v svojem pitagoreizmu, v
svojem platonizmu in v svojem evhemerizmu,
trudijo se zaman poiskati skriti pomen legend
in simbolov; in kriveč se pod svojim starim pan¬
teizmom , starim fatalizmom. starim materija-
lizmom in prazno teurgijo, upirajo se zaman

‘) Izaj. IX, 2.

— 104 —

proti Luči, ki se razliva od zgoraj, da razsvetljuje
in osrečuje, njim na kljub, izgubljeno človeštvo.

Poleg politične in verske sile je tudi sila
pameti.

Prva, nanašajoča se na socijalno in praktično
polje, teži po civilizaciji in po materijalnem zbli-
žanju ljudij; druga, opirajoča se na božji čut in na
izročilo, išče združiti človeka z Bogom; tretja, ozi¬
rajoča se na notranjost in osebnost, pa je pojav
razumnega in prostega bitja, da se razlože načela
stvarij in vlada življenja; ta je izražena v vedi in
modroslovju. Vsa ljudstva, vsa plemena, vsa civi¬
lizacija, dospevši do gotove stopinje razvoja, imajo
svojo filozofijo, svojo politiko in svojo hierar¬
hično vero.

V tem času, ko je Rim gospodoval nad
svetom, in paganstvo nad človeštvom, je vladala
gotova filozofija, filozofija'helenska.

V silovitem človeškem razvoju so narodi
dobili od Boga poseben namen, ki odgovarja nji¬
hovemu značaju. Navdušeni orijent je bil žareča
in sveteča verska zibelka; posebno praktični Rim
ima vedo prava in vlade, politike in uprave; ume-
talnostna in novostij željna Grška ima dar za
oblike, estetiko in filozofijo. Da, vsi kulti priha¬
jajo iz Orijenta, kakor pravništvo iz Rima in mo-
droslovje iz Grške.

Ta zadnja moč, — filozofija, — v človeškem
življenju povod menenj in vodilo duhov, ki igra
tako važno ulogo, se je porodila na vsem helen¬
skem svetu šest ali sedem stoletij pred Jezusom
Kristusom, na bregovih in otokih Sredozemskega
morja, v Miletu, v Smirni, Efezu, na Lampsaku,
Klazomeni, v Siru, Apoloniji, na Samu, Agrigentu,
v Eleji, Abderi, Atenah, Cireni, Stagiru, Elidi, Ci-

— 105 —

liju; vsi ti si prisvajajo čast, da so dali na svet
■enega izmej mojstrov velikih filozofičnih šol.

Vsi zistemi, ki morejo podpirati človeško
pamet v svojem nemirnem, utrudlivem in dosti¬
krat praznem raziskavanju resnice, — dogmatizem
in skepticizem, materijalizem in idealizem, senzu-
alizem in spiritizem, panteizem in dualizem, natu¬
ralizem in fatalizem, optimizem in pesimizem in
celo nihilizem, — vsi so našli na ti grški zemlji
svoj določni izraz.

Grška je dala svoje tipične oblike filozofiji
in književnosti, pojeziji in umetalnostnim ter je
uresničila ideal. Njeni mojstri se dajo doseči, a
ne prekositi. Empedokel in Pitagora, Sokrat, Ari¬
stotel in Platon, Zenon in Epikur, so v svoji
stroki tako dovršeni kakor Praksitel in Fidija,
Homer ali Pindar, Euripid ali Sofokel, Eshil ali
Demosten. Kdorkoli je hotel po tej stvarilni dobi
modrovati, to se pravi, reševati vprašanja o vred¬
nosti razuma, o načelih stvarij, o namenu člove¬
kovem in o nravih življenja, je moral pripoznati
kakega prednika ali mojstra pri Joncih ali Ita-
likih, pri Eleatih ali Zofistih, v Portiku ali Aka¬
demiji.

V tej delavni dobi, tako zmedeni, a tako plo¬
doviti, sledi zistem zistemu, šola prevrača šole;
dinamizem Talov in Ferecidov se umakne ato-
mizmu Demokritovemu; pozitivizem Parmenidov
abstrakciji Pitagorovi; dogmatizem se prekolje po
nihilizmu zofistov Protagore in Gorgija; Sokrat
zmaguje nad zofisti in pripravlja kraljestvo Pla¬
tonu in Aristotelu; naposled se zopet porodi Piron,
in Epikur pa Zenon se prepirata za oblast vesti. Ni
je zmote, ki ne bi imela svojih apostolov, ni je
umne resnice, ki ne bi imela svojih vernikov.

106 —

Toda vkljub tej trudoljubnosti se kaže pamet
tedno slaba in nestalna v gotovih bistvenih res¬
nicah: kakor v teizmu, v stvarjenju tvarine, v
neumrjočnosti in v prihodnjem življenju.

Grški genij je ušel panteizmu le, da se je
vrgel v dualizem razumnosti in večne materije;
nikdar ni mogel dokazati, da uničenje ni zadnja
beseda človeškega bitja, ne pokazati vesti moči,
ki je višja od nje in neporušna. Le vera razlaga
uspešno te potrebne resnice, ki so postale dedščina
vseh le po spričevanju Jezusovem. Pamet jih dokaže,
kadar jih glas božji trdi; pamet jih sluti, a od¬
krije jih le počasi, s trudom, in ne posreči se ji,
da bi jim dala dovršen izraz.

Preselivši se v Rim je trpela helenska filozo¬
fija, kakor vse stvari, pred vplivom novih okolišev.
Pozitivni geniji zmagujočega rodu, otroci Cerere
in Marta, poljedelci in vojskovalci, se ne poizgube
v prazne špekulacije, pa jim je dovolj, proizva¬
jati največe zisteme mojstrov v zgovornem jeziku
in nesmrtnih pesnih. Ciceron, Lukrecij, Varon,
Horacij in Virgil ne iznajdejo ničesar, le ponav¬
ljajo nauke grške. Rajši moralizujejo kakor dog-
matizujejo, rajši žive in delajo, kakor sanjarijo in
premišljujejo, se dotikajo vprašanja, ki prevladuje
celo življenje: V čem obstoji sreča in naj višje
dobro? Katera pot nas more povesti do nje?

Taka vprašanja se stavijo komaj v notra¬
njosti tempijevem, pri praznovanju skrivnostij in
pri ezoterični vedi svečeniških kast. Paganstvo
je zadovoljno, da zaziba dušo množice v sanja-,
rije kimerične nesmrtnosti in da se upogiba pred
svojimi bogovi, katerih legende in sramotni sim¬
boli dražijo po potrebi k vsem pregreham in jih
celo obožavajo.

107

Filozofična vest je bila mnogo viša kakor
verska vest paganstva.

To je pameti na čast, da je dvigala vsaj tista
odlična vprašanja, ki so jih kulti zanemarili, in
da je govorila zmerom človeku ponosni jezik
dolžnosti in čednosti. Bila je daleč od tega, da bi
se dotikala teh razrešitev, pač pa je primešala
vzvišenim zapovedim težke in mnogoštevilne zmote;
a bilo bi krivično, ne priznati naporov, ki jih je
imela, in uspehov, ki so več kakor enkrat po¬
plačali njeno vstrajnost

Za časa Avgusta so bili redki filozofi mora¬
listi, ki so pisali. Seneka, Epiktet in Mark-Avrel
pridejo že pozneje; ti duhovi, ki so mej vsemi
pagani najboljše učili o dolžnostih, so hoteli pri¬
čakati, da se ožive, prvih žarkov evangeljske luči.
A naj so pisatelji redki, ljudij je bilo dosti, ki
so se posvetili moralični in praktični filozofiji.
Dejanje velja več kakor beseda; zato ni bila
nikdar po spričevanju obdobnih piscev filozofija
bolj delavna, stopajoč v svojo dobo prozelitizma
in organizacije; Grška se je proslavila s tem, da
je filozofijo ustvarila, Rim pa jo je organizoval in
prilagodil k zboljšanju življenja.

Odkod pride v tem stoletju ta novi znak filo¬
zofije? Zakaj prihaja zdaj na množico ta filozo¬
fija, navadno osebna in notranja, zaprta v šolah,
pridržana učencem, izbranemu zrnu? Rimski duh
more razložiti praktično tendenco filozofije, a ne
zmore dati računa o tem zmagovitem, apostolskem
in skoro da verskem postopanju; to je temeljit
znak propadanja paganskih ver in nezadoščujoče
morale njihovih svečenikov. Svečeniki so res
nemi; ne odgovarjajo na velika vprašanja življenja,
ne vlivajo balzama na rane tistim, ki trpe; živč

— 108 —

zadovoljno v neplodnem izpolnovanju svojih kultov
in bliščečih ceremonij, izkoriščajo praznoverje
ljudstva in slabo zakrivajo svoj skepticizem glede
namišljenih skrivnostij.

Modrijani so zavzeli mesto svečenikov, in
filozofija je poskusila obdržati ulogo, ki jo je
vera zaigrala.

Modrijani narede iz filozofije stan, kakor sveče¬
niki iz vere, ter se razločujejo od množicepo oblačilih;
vidi se jih sprehajati po cestah, ogrnene s plaščem,
z dolgo brado, s palico v roki. Neki pesnik piše
o njih: „Kaže se, da gospoduje njihova glava
visoko nad pregrehami in nad prostori, koder se
pehajo ljudje." ’)

Imajo vsakdanje pogovore, domače pridige;
moralizujejo in tolažijo, opominajo in pa karajo.
Važnejša mesta imajo svoje učitelje filozofije, bo¬
gato plačane iz državnega zaklada, postavljene
liki dvorne kaplane v hišah veljakov. Katerim se
kaka nesreča primeri, pokličejo modrijana, da jih
utolaži. * 2 ) Avgust je imel svojega filozofa Areja, h
kateremu je napotil Livijo, da jo potolaži o smrti
Druzovi.

Delajo si prozelite po načinu verujočih. Fi¬
lozof Stertinij sreča na bregu reke nesrečnika, ki
se hoče utopiti, ker je obupal; ustavi ga, gane ga
s svojimi opomini, da mu poguma in mu povrne
slast do življenja. Spreobrnenec si pusti brado rasti:
zdaj je filozof, ki gre za svojim rešiteljem in
svojim mojstrom.

Imajo svoje šege, svoje vraže in svoje pre¬
tiranosti. —■ Ali te vleče kaka nevarna želja ? So

‘) Credibile est illos pariter vitiisgue locisgue Altius
humanis exeruisse caput.

2 ) Seneka, de consolat. Ad Marciam.

— 109 —

besede, pravijo, ki morejo olajšati to zlo in veči¬
noma odpraviti. — Ali ti sili v možgane časti-
Ijubje? Je za to ozdravlivo navodilo, prečitaj to
ali ono knjigo trikrat, vselej z obredi, in ozdravel
bodeš do cela.

Kateri uk poslušajo ti modrijani in kakšna
je njihova filozofija?

Ako se dene na stran skepticizem Pironov, ki
ob propadu vsake civilizacije potega na-se ljudi
brez poguma; cinike, na primer Diogena, ki dvi¬
gajo naravo v zakon z vsemi njenimi nagoni in
se maščujejo z zaničevanjem nad pregrehami, ka¬
terih ne morejo obvladati; ako se izvzame nova
Akademija, katere redki učenci nadaljujejo izro¬
čila Pitagore, Platona in Aristotela, tedaj ne vi¬
dimo več kakor dve šoli: ta od Epikura in ta od
Zenona. Obe iščeta sreče: ena v nasladnosti, druga
v kreposti; ena v „čutenju“, druga v „hotenju“.

Epikurejci pravijo: Vsa veda, srečen postati,
obstoji v tem, da si pridobivamo prijetna čuv-
stva; vsaka nezmernost napolnjuje in provzročuje
bolečino; treba je znati zatajevati se v vsem, tudi
v nasladnosti.

Za prave učence Epikurove ni toliko kre¬
post sama ali zmernost namen človekov, kolikor
dovršeno sredstvo do nasladnosti; vse se konča
v „jaz-u“ in „jaz“ zadošča. To je rafinizem v
korupciji in v egoizmu.

Stoiki pa se držč pri človeku tega, kar je
največe. — Ti si svoboden, mu reko, ti si torej
svoj gospod, samo svoj gospod. Volja je tvoja in
te uči gospodovati nad sabo: sreča je v gospod-
stvu nad samim seboj. — A bolečina? — Ni je.
— In preganjanje? In smrt? — Kaj zato! Tisi:
nihče te ne more odtrgati od samega sebe. To je

110 —

dovolj modrijanu. — In hodijo ti, ti stoiki, ošabno
in neupoglivo v tem gnilem svetu, zaničujoč
zatiranje in bljuvajoč svoj jezik proti trinogom,
ki jim ne morejo vrniti.

Pri svitu evangelja se vidi, koliko nečimer-
nosti, omame in onemoglosti zakriva tak nauk
pod bliščečim obrazom. Vender je treba priznati,
taka ošabnost ni brez uglajenosti in srečamo radi
v naročju strahovitega rimskega despotizma in
paganske pokvarjenosti take železne, odkrite in
neupoglive značaje.

Epikurova šola ni proizvajala junakov ne na
Grškem in ne v Rimu. Junaštvo, ki zahteva tako
zapovedlivo žrtev svoje lastne osebe, dostikrat
do smrti, niti ne more cvesti v takih srcih, za
katera je „nasladnost“ najvišje dobro. Sicer pa
zamaše najbistrejši studenec s tem, da se ne zani¬
majo za tok javnih zadev, prav po ukazu svojega
mojstra: „Skrivaj svoje življenje!" 1 ) Junaštva niti
ne razumejo, kar spričuje tista posebna sodba
epikurejske sekte o Epaminondi: „Kaj je on pohajal
s svojo armado po vsem Peloponezu, in zakaj ni
ostal rajši v svoji hiši, z malim vencem na glavi,
skrbeč, da si napravi dobro gostijo in se dobro
ima ?“ 2 )

Šola Zenonova oboroži človeka proti samemu
sebi, ga naganja, da zaničuje bolečino in varuje
svojo neodvisnost in svojo svobodo, prezirajoč
vse, tudi smrt, in tako vrže v srca seme moških
krepostij. Največi možje dejanja v starem veku,
Katon, Brut in Mark-Avrel so stoiki.

‘) Plutarh, Moralna dela. Ako ta beseda skriva tvoje
življenje, je dobro povedano.

2 ) Plutarh, Slavni možje.

111

Ako se zdaj iščejo, se najdejo najlepša na¬
čela pri Epikurejcih in Stoikih: pri prvih zmer¬
nost, pri drugih moč. Dala bi se sestaviti izpod-
budna ročna knjiga skoro o vseh zasebnih in javnih
krepostih: čista vest, zmernost, miloba, pravica,
previdnost, preziranje bogastva, vedrost, mir, zna¬
čajna neupoglivost, prijateljstvo, udanost, krot-
kost. Vse te zapovedi so bile pravilno izražene v
nesmrtnem jeziku; dejal bi, to so izkopani in iz-
brušeni biseri iz najlepše vode: to so dragi kamni
filozofije.

Ako zapovedi rešujejo vest, bi bili šoli Epi-
kura in Zenona ozdravili človeštvo. A druga je
dobro povedati, druga dobro storiti. Filozofija se
je dostikrat v eni reči odlikovala in v drugi vselej
onemogla. Ta onemoglost, ki je splošna napaka
obeh kesajočih se sekt, razodeva neplodnost nju¬
nega prozelitizma.

Epikurejci in Stoiki se srečajo naposled v
češčenju samega sebe. „Jaz“, to je zadnja beseda
teh in onih. Zadoščenje samega sebe, to je konec
vsemu. Toda ta lastni „jaz“, — naj se postavi z
Epikurom v „čutenje“ ali z Zenonom v „ho-
tenje“, — je le plen bolečine. Kako zmagati bole¬
čino, ki se ne more zatreti?

Imajo le en pripomoček: ravnodušnost, na¬
sladno ravnodušnost; v tej res najdejo svoje zadnje
pribežališče; eni v „napetosti“, tovoc,  drugi v
„popustlivosti“, avs<7t;.

Neizmerna žalost je na dnu vseh duš, iščočih
filozofično modrost; neizprosno tiči' v ravnoduš¬
nosti, s katero se te duše ogrinjajo, padejo pod
svojo vezjo in ostanejo same s svojim „jaz-om“,
ki jim naposled ubeži.

112 —

Če jih poslušaš, je človek sam svoj gospod;
njegovo življenje je v njegovih rokah in ako se
mu ljubi je uničiti, nima zato nikomur dati ra¬
čuna ; samomor je opravičen, je celo dolžnost in
utegne biti v kakem slučaju potreba. Človek ima
prednost pred bogovi, dejali so Stoiki, on more
umreti. Svetnik sekte, Katon, je samomorilec.

Nedostaje jim božjega. Bog, ki ga zovejo
Naravo, ne velja več kakor bog ver in baje¬
slovij. To ni živ in oseben Bog, to je slepi, nemi,
nepristopni „Fatum“ (usoda); treba, da se mu udaš,
pobit in premagan, potrt in obupan.

In vender so nekateri hoteli, da se je iz tega
razvilo krščanstvo! Kako more vera iziti iz filozofije,
evangeljska blaženost iz blaženosti Epikurove ali
Zenonove, zakon požrtvovalnosti iz zakona sebič¬
nosti, Bog oče iz usode, moč iz nezmožnosti, neizcrp-
livo in božje upanje iz ravnodušnosti in obup¬
nosti; kakor bi Jezus, ki je prinesel te dobrote,
ta razsvitljenja, to življenje, ne bil drugega kakor
kak filozof, pristaš kake rimske sekte! Nikakor
ne, vkljub filozofiji in njenim biserom ni bil svet
pred njim drugega kakor gnojišče; in On, veliki
sejavec, je vrgel svojo besedo liki kvas, ki mora
vse preobraziti in katerega neusahliva životna
moč deluje vedno v paganstvu, kolikor ga je še
v ubogem človeštvu.

Iz katerega ljudstva naj izide Jezus Kristus?

Iz judovskega ljudstva. Ta narod je neznaten
mej vsemi; toda on je dal Kristusa in zategadelj
zavzema vkljub svoji malenkosti prostor poleg in
nad rimskim cesarstvom, paganskimi verami, he¬
lensko omiko in največimi vlastmi zgodovine.
Drugi narodi se zdi, da se udajajo nagibom svo-

113 —

jega lastnega duha in plačilu svojih pregreh,
Izrael pa postaja velik pod vzvišenim varstvom
božjim. Ločen od vseh in varovan od Boga, se
kaže v sredi človeškega valovja liki barka, ki
hrani v sebi vzveličanje in prihodnost. Razvoj
človeškega kraljestva, njegove verske preobrazbe
se ne dajo pojasniti brez judovstva. Jehova, njegov
Bog, je postal Bog človeštva in njegov Mesija,
zmerom pričakovan in naposled od njega nepri¬
znan, Odrešenik in preroditelj sveta.

Nič ni bolj čudovitega kakor to malo semitsko
pleme. Izide po božjem povelju iz kaldejskih
planjav, s svojo vero na enega samega Boga, z
upanjem postati brezštevilno ljudstvo kakor zvezde,
in videti v svojem poglavarju Abrahamu blago¬
slovljene vse narode na zemlji“ ’); se utabori v
Kananu v šatorih, postavi ondi oltarje Jehovi in
kliče njegovo ime; se preseli v Egipt, v Gesensko
deželo, koder dela in se množi. Trda gostoljub¬
nost Faraonov se sprevrže kmalu v sužnost; ono
pa se otrese, po navodilu Mojzesovem, jarma, ki
je je trla, se umakne v puščavo in živi spet po
nomadski pa pastirski. Proč od vsake civilizacije
prejme na Sinaju zakon, ki je mora osamiti pred
paganskim svetom. Z močjo potrpljenja, hrabrosti
in vere si prisvoji zemljo, ki mu jo je Bog ob¬
ljubil, si ustanovi malo, neodvisno kraljestvo, tja
do dne, ko bode, dovršivši svoj namen, raztre¬
seno liki prašek mej drugimi narodi.

V času, katerega podobo narišem le v velikih
potezah, skuša Izrael zadnjo dobo svojega narod¬
nega življenja in je na tem, da izgubi za vselej
svojo politično neodvisnost.

*) Gen., XII, 3.

Življ. Jez.

8

— 114 —

Uprši se najnevarnejšim notranjim razporom,
pregnanstvu, tujemu gospodstvu Perzijanov in Gr¬
kov, prisvojivši si spet, po preteku štirih stoletij svo¬
jega suženstva, s peščico junakov svojo nekdanjo
samostojnost, vlada zdaj Judejo Herod, Idumejec,
kreatura cesarjeva in senatova; on ni drugega
kakor podanik cesarstva, in ne bo dolgo, da
bode Judeja požrta. Takrat kakor dandanes si
male državice niso mogle zagotoviti jutršnega dne.

Izimši Saduceje, ozkosrčne konservativce in
pristaše protinarodne moči, pred vsem prijatelje
miru, kateremu žrtvujejo celo deželno neodvisnost,
razumejo vsi, učeniki in pismarji, svečeniki in
masa ljudstva, krizo, ki prevrže narod; vidijo
propad, a ne verjamejo, ne morejo verovati v
katastrofo.

To žilavo pleme je imelo toliko volje živeti
in postati velika država, da niso potlačile njego¬
vega upa in ne razpršile iluzije njegovega pa¬
triotizma niti udarci, niti nesreče, niti stoletja.

Ali ni to izvoljeno ljudstvo ? Ali nima obljub
svojega Boga? Ali ni prestol Davidov neporušliv ?
Ali je kri Makabejcev izgubljena? Cim bolj se
nebo temni, tem žarovitejše se kaže idejalna po¬
doba njegovega Mesije. Nesrečna usoda ga ne
oslabi, ga razdraži. Na robu propada, v katerem
ima izginiti, se veča in viša njegova vera v končno
zmago. Množica teh učenikov ni izginila z na¬
pačno razlago svetega Pisma in z različnimi raz-
odenji poslednjih časov, osobito s tistim od Henoha,
goječ najpogubnejše zmote o bodočnosti in o po¬
litični veličini Izraelovi. Materijalizujej o prerokbe,
nanašajoče se na mesijansko dobo in na odpo¬
slanca božjega, ki mora to dobo uvesti; trdo¬
vratno hočejo videti v tej dobi ponovitev svojega

— 115 —

razrušenega kraljestva; sanjajo o tej ustanovitvi,
da jim poda svetovno vlado, in si slikajo v do¬
mišljiji Mesijo kot nekakega božjega cesarja, ki
naj raztegne po prisvojenem svetu svoje žezlo,
veličastnejše od žezla Salomonovega.

Zvestoba do verskega zakona je res našla v
tej zmoti posebno trdno zaslombo, zakaj ta zve¬
stoba njihova je bila prav pogoj za uresničenje
njihovih nespametnih upov. — Bog je resničen,
govore mojstri; njegova beseda ne more goljufati
ne goljufana biti: „Izpolnuj zakon in on ti izpolni
svoje obljube, katere zavirajo naši grehi in naši
odpadi/

Največa poguba za ljudstvo je, ako se izpo-
zabi nad svojim zmotrom. Zabloditev narodne vesti
v judovskem ljudstvu je bila prvi vzrok njego¬
vega pogina. Drugačen je bil njegov zmoter kot
pleme in vera, drugačen kot država. Ne sme se
zameniti judovstvo z judovskim narodom: prvo
je pleme in vera, drugo je politična oblika, spre-
menliva podoba plemena in vere. Judovstvo ob¬
stoji še po pet tisoč letih; judovski narod je
preživel le nekaj stoletij, od Savla pa do babi¬
lonske sužnosti, približno od leta 1000 pa do
leta 588. V pregnanstvu sedemdeset let, dve sto¬
letji v sužnosti perzijanskih kraljev, poldrugo sto¬
letje pod gospodstvom grško-macedonskim, si je
pridobil svobodno upravo po svojih prvakih iz
obitelji Makabejske, a to prerojenje je trajalo le
eno stoletje. Leta 63. se Pompej polasti Jeruza¬
lema. Rimljani, zmerom previdni, dajo Judeji Idu-
mejca za kralja; a čakajo le prilike, dajonarede
za navadno cesarsko pokrajino, in da tem goto-
vejše zatro vsako hrepenenje po neodvisnosti pri
tem nevpoglivem ljudstvu, pri tem plemenu, katero

8*

— 116 —

„je trdo in železna žila njegov tilnik^, kakor se
večkrat krepko izrazi eden njegovih prorokov ’),
razderč kmalu za vselej njegovo glavno mesto in
njegov tempelj.

Narodnost je primeroma le kratka doba v
petdesetih stoletjih Izraelske zgodovine; ona nima
drugega namena, kakor da da plemenu trdnejši
obstanek in dovoli veri dovršenejšo organizacijo.
Rezultat je dosežen, Izrael lahko izgine kot kra¬
ljestvo; a tudi razkropljen bode živel kot pleme
in kot cerkev.

Pri vseh narodih starega veka država in vera
pomešano živita, skupno se razvijata in umrjeta;
kadar se narodnost pogreza, bogovi zlete. Pri
judovskem ljudstvu je pa vse nenavadno; narod¬
nost naj pogine, pleme in vera pa se še veča, in
namesto da bi ovirala zmoter božje previdnosti,
mu ta pogin še prav pride.

Naloga judovstva ni nikakor prisvajanje sveta,
vse je v njem versko, duhovsko. Ne odlikuje se
od teh, ki je obdajajo, niti po svojih umetalnostih,
niti po orožju, niti po številu, niti po vednosti;
njegova slava je v dogmi, v moralnem zakonu,
v upanju.

Bog je je dvignil iz srede paganov, da bode
njegova priča, apostol njegovega edinstva, klica¬
telj njegove pravice in njegovega usmiljenja, varuh
njegovih deseterih zapovedij, ognjišče mesijanskih
upov. Vsepovsodi po svetu bode Jud nesel knjigo,
ki hrani njegove božje zaklade, razglašal te dogme,
izpolnoval ta zakon, utrjeval to upanje; bode zidal
sinagoge kot tempelj za njegovo knjigo; bode

‘) Durus es tu, et nervus ferreus cervix tua, Izaj.
xlviii,  4.

— 117 —

sedel pred skrinjo zaveze, v kateri je spravljena
sveta koženica; in jo bode čital, proučil in raz¬
lagal.

Njegova bogoslovna veda množi svoja ognjišča;
ona cvete tako dobro v Babilonu, prav v sredi
Perzije, kakor v Aleksandriji, prav v helenskem
modroslovju, in v Jeruzalemu, koder učeniki go¬
vore materni jezik in hranijo brez primesi izro¬
čila prednikov. V tem, ko se pogani tolpoma dreve
za svojimi maliki, ostane Jud zvest svojemu Bogu,
ki vlada svet, svojemu zakonu, ki vodi vest, in
svojemu neporušlivemu upanju na junaka, ki so
ga napovedovali njegovi proroki.

Tako se je pleme razraslo v tem času, ko
je dospel narod do svojega konca; razpršilo se
je v vse štiri kote sveta pod vplivom raznih
dogodkov, napravljenih po božji Previdnosti, kakor
vojske in kolonijalnega gibanja, pregnanstva in
radovoljne izselitve, in celo naklonjenosti svojih
zmagovalcev. Judovski naseljenci so povsodi, na
jugu v Aziji in Arabiji, na vseh bregovih Male
Azije, v Egiptu, v Evropi, na Grškem in v Italiji.
To šireče se gibanje, ki se je začelo šest stoletij
pred Jezusom Kristusom z opustošenjem in ki je
imelo asirsko kraljestvo za svoj delokrog, se
nadaljuje pod Aleksandrom v neizmernem mace-
donskem kraljestvu; se še razvije pod njegovimi
nastopniki, v Siriji pod Selevcidi in v Egiptu pod
Lagidi; iz Rima pa prejme novo moč: niti enega
važnega mesta ni bilo odslej, da ne bi imelo svoje
judovske kolonije in občine.

„Težko bi bilo“, pravi Strabon, »najti mesto
na vsej zemlji, ki ne bi sprejelo Judov in koder
se ne bi bili oblastno naselili." So po vseh bre¬
govih sredozemskega morja, na ustju vseh velikih

— 118 —

rek: Nila, Dunava, Tigride in Evfrata, in brez
dvojbe tudi Ganga, kajti v svojih selitvah proti
izhodu so prekoračili pokrajine zgornje Azije in
dospeli do Kine in Pečilov. Ako se polaste kraja,
ga ne ostavijo in se ukorenijo svojeglavno. Ba¬
bilon ostane središče dobe asirske sužnosti, Ale¬
ksandrija središče grške kolonizacije in Jeruzalem
živo ognjišče, ki vzdržuje upanje na narodni pre¬
porod.

Naselivši se v sredi tujih in poganskih naro¬
dov se Jud ne združi ž njimi; on živi osamljen,
si ohrani svobodno izvrševanje svojega kulta in
goji dostikrat nekako versko narodnost; on plača
davek, a je prost vojaške službe; ima svoje lastne
glavarje, ki ga sodijo in vodijo. Nekateri se ude¬
ležujejo uprave mest, armad ali države; toda to
je izjema: jud se bavi najrajši z obrtjo, trgovino
in barantanjem. Združeni v svojih odločenih mestnih
oddelkih, zidajo sinagoge in molilnice, na vhodu
v mesto ali ob potokih, koder so lahko izvrše¬
vali svoja umivanja. Rimljani pa nikakor ne ovi¬
rajo tega samotarstva, ampak je po vzgledu La-
gidov še podpirajo. August naroči azijskim upravi¬
teljem, da naj ne uporabljajo proti Judom strogih
zakonov glede društev in skupščin. Dovolil jim
je pobirati davek od templja in ga pošiljal v Jeru¬
zalem kot radovoljno zbirko. Imajo pravico pre¬
sojati svoje prepire bolj pred judovskim sodiščem,
kakor pred rimskim. Kar se tiče vojaške službe,
jo je Tiberij zahteval nekaj časa, a na zahodu o
tem ni bilo vprašanja.

Ta obširna toleranca je dobro pospeševala
razvoj in pomnožitev judovskega plemena, kate¬
remu je težko utajiti praktičen razum, trdnost,
spretnost, treznost in po spričevanju Tacitovem

— 119 —

ljubezen do rojenja pa zaničevanje smrti. ’) Nobeno
pleme ni bolj znalo umetalnosti obogateti, ker ni
nobeno pokazalo tako finega, praktičnega čuta,
tako stroge zmernosti, tako neutrudlive delavnosti
in tako vztrajne volje.

Dobičkaželjnosti se ne posreči pri tem ple¬
menu, da bi vladala ali uničila vero, kakor pri
drugih plemenih, pri katerih zatare više ideje in
zamaši božji vrelec.

Ti obrtniki in ti trgovci, od naj nižjih razna-
šalcev in starinarjev pa do bankirjev in vele-
tržcev, ostanejo členi občine, katere središče je
Jeruzalem in katere obkrog je povsodi, koder se
dviga sinagoga; čutijo se sinove Abrahamove in
nosijo ta naslov v sredi „gojim-ov“ z aristokratičnim
ponosom, kakor ga muzelmani nosijo v sredi kri-
stijanov, nevernikov, „gijaur-ov“; goje nedotaklivo
nagnenost do zakona in do knjige, ki ga obsega;
praznujejo sobotni dan, obhajajo svoje obrede
daleč od paganskih pogledov, v svojih molilnicah,
pod senco svojih posvečenih vrtov. Ne marajo se
udeležiti mize deželnih prebivalcev. Ponosni na
svojo kri se ženijo mej seboj in snubijo le ženske
svojega rodu. Imajo navado, da obiščejo vsako
leto, osobito o velikih praznikih, o veliki noči,
o prazniku šatorov in posvečenja, Palestino in
sveto mesto; vsi morajo najmanj enkrat v živ¬
ljenju darovati osebno Jehovi na tistem mestu, ki
mu ugaja, in poslati davek, imenovan „prvenci“
ali darovi, da se obogati zaklad templjev in da
se poskrbi za potrebe ubožnih bratov.

Drugi rodovi se zlijejo v sredino, v kateri
se naselijo, Jud pa ima le eno domovino, sveti

‘) Huic generandi amor et moriendi contemptus.
Tacit. Hist. 1. V.

120 —

Sijon: ostali svet ni zanj nikdar drugega kakor
tuja zemlja: pride, odide, gre dalje ali se mudi,
a nikakor se ne naveže s pretesnimi vezmi na ta
oskrunjena tla, ki jih prezira; in ako sprejme ali
kupi naslov rimskega meščana, je to zato, da si
pridobi kot Jud tem večo garancijo za svojo ne¬
odvisnost.

Tempelj je njegov posvečeni paladij, sveti
Salem zvezda, proti kateri se obrača z molitvijo
liki muzelman proti Meki in Kabi.

To je tako, da Jud ostane tudi v razkrop-
Ijenju verska občina, cerkev, po svoji sveti knjigi
in svojih sinagogah, po svojem kultu in svojih
šegah, po svoji osamelosti in svojem neporušlivem
nagnenju do odsotne domovine, po zvestobi do
izročil svojih pradedov, po svojem bratoljubju in
svoji mogočni organizaciji, vkljub zaničevanju,
katerega predmet je on, in vkljub preganjanju, s
katerim ga napadajo, nasproti okolici, ki bi bila
zavela in pokvarila vsak drugi, manj omehkuženi
rod; on pa zasramuje poganstvo, zaničuje bogove,
se ustavlja helenski kulturi in rimskim šegam,
in vedno neomajan v veri, vstraja pri svojem
zaupanju, da je odločen vladati svet, kadar se
Mesija prikaže.

V tem pa, dasi Jud prezira paganski svet in
mu je več na tem, da se brani proti njegovim
vplivom kakor da bi ga spreobračal k svojemu
kultu, vender uganja nad njim pravi prozelitizem.
Prisvaja si ga z gorečnostjo, vstrajnostjo in roč¬
nostjo. V svojem apostolatu najde vse lastnosti in
napake svojega roda: gibičnost in usiljivost, zvi¬
tost in lakomnost, krvno ošabnost in kovarstvo. ’)

*) Mat. XXIII, 15.

— 121 —

Po sužnih in osvobojencih spleza do najviših
dostojanstvenikov in celd v palačo cesarjevo. Na
trgovskih ladijah obhodi morje in pristanišča sre¬
dozemska. Po krošnjarjih, ki s svojimi krošnjami
prehodijo ceste in steze predmestja, upliva na niže
ljudstvo. „Naši zakoni 14 , pravi Filon ne brez neka¬
kega pretiranja, „potegajo na nas ves svet, barbare,
tujce, Grke, tiste, ki prebivajo na suhi zemlji in
tiste, ki prebivajo na otokih, na izhodu, na za¬
hodu^ v Evropi. 14

Ženske so se mnogo laže spreobračale kakor
moški. ’) Vse ženske v Damasku so se oklenile
judovstva, če se sme verjeti Jožefu. * 2 ) Moški, po¬
sebno tujci, so se tudi udali, privabljeni po pred¬
nostih spreobrnitve, ki jim je zagotovila pravo
meščanstva, oproščenje od vojaške službe in pra¬
vico ženiti se pri judovskih ženskih. Potreba pozi¬
tivne vere, vzvišenega nauka, je morala tedaj
privabiti tiste, katerim se je poganstvo pristudilo
in katere je skepticizem pripravil ob srčnost.

Spreobrnenci se razdele v dva razreda: v
prozelite „vrat“ in »pravičnosti 41 . Prvi — neka
vrsta posrednega razreda mej pogani in Judi, še
nečisti, no njihova dotika ni oskrunila pravih
sinov Abrahamovih, — dolžni so bili le moliti
pravega Boga in izpolnovati sedem noahidskih za-
povedij. 3 ) Drugi pa so postali pravi Judje po
obrezi, krstnem potapljanju in daritvi; podvrgli so
se vsem šegam in vsem zakonom božje zaveze in
so bili slovesno sprejeti v teokracijo; imenovali
so se popolne.

') Dej. ap. XIII, 50; XVI, 14.

2 ) Antiqu., XVIII, 3, 5.

3 ) Exod. XII, 19; Lev. XVII, 12; XXIV, 16; Ezeh.
XIV, 16.

— 122 —

Vkljub gorečnosti njegovega prozelitizma se
vender Judu ne posreči upogniti paganski svet.
Paganstvo in judovstvo predočujeta dve sovražni
sili, ki se drugo drugemu upirata.

Pobožnemu in nepristopnemu farizeju se pagan
studi, in pagan zaničuje Juda. Eden otrese prah
s svojih nog kakor kako umazanost, kadar ima
prestopiti pagansko zemljo; drugi se posmehuje
obrezancem in jih ponižuje. Ze Ciceron je videl
v judovstvu „ljudstvo, rojeno za suženstvo“. Se¬
neka je opaža kot »ubog in pregreh poln narod“.
Trpkejše in ostrejše sodi Tacit o „njegovem
neumnem in zaničlivem kultu“, in ga imenuje
„kvas sužnosti“. Mej Izraelom in paganstvom je
več kakor brana, je zijoč, nepremostliv prepad.
Po več kakor šest stoletjih, razkropljeni mej na¬
rodi, niso nikogar privabili k svoji veri; naložili
so jo le dvema bližnjima rodovoma: Idumejcem
pod Janezom Hirkanom ’) in Iturejcem pod Ari-
stobulom. * 2 ) Njihov Bog bolj straši kakor miče
in njihov zakon z vsemi svojimi malenkostnimi
obredi je prej jarem kakor opora: tlači in veže
vest, a ne povzdigne je.

Oče vidno je to versko pleme bolj obdaro¬
vano, da se brani, kakor da napada in si prisvaja;
ima več kohezije kakor ekspanzije, več trdnobe
kakor mehkobe; je bolj uporno kakor prozorno;
ima moč, a nima simpatije; je granit: ima trdnost,
a nima tiste vzvišene eneržije, ki pretvarja in
pridružuje okolico, njegova neplodnost, kot pri¬
svajajoča oblast, velja toliko, kolikor njegova
čudovita nerazrušlivost.

’) Antiqu. XIII, 9, 7; XV, 7, 9.

2 ) Ravnotam, XIII, 11, 3, 15, 4.

— 123 —

Nič bolj ne dokazuje v zgodovini božjega
delovanja kakor ta mali narod, stiskan od vseh
stranij po vesoljnem paganstvu, a se mu nikoli
ne uda. Na svojih potovanjih skozi najrazličnejše
civilizacije si izposodi marsikaj iz izročil kaldej-
skih in asirskih, iz .uk o v in kultov egipčanskih,
iz perzijanske teologije in iz grške filozofije, a
očisti se vsega in ostane taisti.

Vse je panteistično, le Jud ne; vse malikuje,
le on ne; vse moli naravo, le on je ne moli; vse
je fetišist, le on ne. Okrog njega obožavajo gla¬
varje in kralje, on pa spozna Abrahama za svo¬
jega očeta in zakriva skrbno grob Mojzesov, ki
ostane priprosto njegov najviši zakonodavec. On
mori svoje proroke; no njihova beseda jih
kroti in glas teh mrtvecev postane tem zgovor¬
nejši proti tistim, ki jih niso priznali.

Jud se upira vsemu: malikovanju, modro-
slovju, omiki helenski, preganjanju in sili, ki je
strašnejša od drugih, namreč času in celo svo¬
jemu lastnemu Mesiju. Lahko se reče o njem, da
se ni niti spreobrnil niti sprevrgel, da ni ničesar
predrugačil, a je vsaj vse ohranil.

To je bila njegova uloga božje previdnosti.

V sredi te utrujenosti in zopernosti, ki je
oslabila stari svet, je napolnovalo neizmerno upanje
prsi tega ljudstva; samo ono je verovalo v člo¬
veško odrešenje, samo ono je postavilo po čudežu,
ki ga ne moremo umeti, v ospredje zlato dobo,
katero so vsi narodi potisnili v ozadje. Hvala
judovstvu, ideja božja in njen vpliv je bil vedno
viden na otemneli zemlji vkljub človeškim poseb¬
nostim. To je kri judovska, oplojena po sv. Duhu,
iz katere se je porodil ta, ki mu je ime Odre¬
šenik, ki je uresničil ideal prerokov in človeško

— 124 —

dušo potegnil iz brezdnega propada zmot in pre¬
greh, koder je tičala potolčena in obupana toliko
stoletij.

Nepopolnost in napake človeka, njegove ilu¬
zije in omejenost duha, zapuste vselej sledi v
veličastnih delih božjih.

Judje so po velikem zgrešili svoj zmoter: so
zamenili veliko idejo edinega Boga z najsuro-
vejšo enostranostjo; so zamorili vzvišeno Mojze¬
sovo moralo s šegami in obredi, do cela materi-
jalnimi; so  potisnili svoje mesijanske upe na
površje svojih plemenskih, narodnih in verskih
predsodkov. Jehova, edini, pravi Bog, se jim je
zdel Bog samo za nje; obredni in ceremonijelni
zakon jim je potreben, splošen pogoj za vzveli-
čanje; pričakovani Mesija jim je veliki osvojitelj,
ki se bode maščeval naposled nad njihovimi dolgo¬
trajnimi zatiralci.

Ti predsodki so tako preslepili in utrdili
ljudsko vest, da je judovstvo postalo največi za¬
držek mesijanskega dela, dasi je bilo odločeno po
božji Previdnosti, pripravljati pot Mesiju. A kakor
je paganstvo imelo svoje izvoljence, ki so ubežali
splošni okuženosti, tako ima judovstvo svoje ver¬
nike, — malo, nepoznano čedo, ki se je odtegnila
zmotam učenikov, svečenikov in ljudstva, varujoč
na tihem upanje na Boga.

Evangeljske listine se dane v polni luči nad
tem posebnim delom naroda, nad temi „pravimi
Izraeliti, v katerih ni zvijače“,J izmej katerih
naj bi Bog izvolil orodje svojega dela. Mnogi
tipi, povzeti iz različnih skupin, so zarisani v
zmernih, pa ostrih, trdnih in globokih črtah. Stari

‘) Jan. 1, 47.

— 125 —

svečenik Caharija, pastirji Beit-Sahurski, starček
Simeon, prorokinja Ana, nam dajo ugibati, da se
niso v svečeniški sredi vsa srca pokazila in oka-
menela po kazuistiki pismarjev, da je pobožnost
oživljala kult in navdihovala več kakor eno srce
s hrepenečimi prošnjami pri viši in poučeni družbi
Jeruzalemski, in celo v ljudskem okrožju, posebno
pri ženskih, naj bi se vender Bog usmilil svojega
ljudstva in naj bi prišel pravi Odrešenik.

To so bile v obče prvine človeštva, proti
osmemu stoletju od ustanovitve Rima, v sredi 192.
Olimpijade in po Judovski štetvi, na koncu četr¬
tega tisočletja od stvarjenja sveta.

To so bili, kakor je Jezus sam rekel 1 ), „do-
polneni dnevi". Cesarstvo, paganstvo, filozofija,
oficijelno judovstvo, vse človeške moči so končale
svoj razvoj. Svet umira, podjarmljen po rimski
oblasti, ponižan in obupan po lažnih verah, tirjajoč
zaman od filozofije skrivnost življenja in kreposti.
Judovstvo samo, ne zvesto svojemu zmotru, je na
smrtni postelji.

Nikdar ni bilo kritičnejšega trenotka. Toda
Bog čuje in v njegovem izvoljenem ljudstvu po¬
nižni molijo in upajo.

Razven judovstva preveva in drži svet v sapi
nemirno pričakovanje, ki ga spričujejo pesniki,
zgodovinarji, sibilske knjige: to je slutnja, ki na¬
znanja velike dogodke v zgodovini.

Jezus se ima roditi.

*) Mark. 1, 15.

Drugo poglavje

Rod Jezusov. — Njegovo spočetje.

Jezusov rod ni nikakor našemu podoben.

On ni rojen kakor mi, „niti iz primesi krvi,
niti iz mesenega nagona, niti iz poželenja moža“ ’);
on je prinesel človeštvu skrivnost in moč prero¬
diti se v Duhu, on je rojen iz žene in iz božjega
Duha.

Duh božji je najviša moč. On zapoveduje
splošnemu razvoju in načeluje pravilnemu, napred¬
nemu gibanju vesoljstva. Kakor je tedaj posre¬
doval mej kaosom in materijo, da se je porodilo
bitje, ki čuti, v živalskem življenju, da se je poro¬
dilo bitje, ki misli, tako hoče posredovati v bitju,
ki misli, da „zemlja da svoj sad“ * 2 ) in da člo¬
veštvo vidi „izkaliti Odrešenika, Svetega, Sina
božjega 3 ).“

Rezultat božjega posredovanja ni bil drugega
kakor stvar; ta hip pa rezultat seže do višine
Neskončnega.

Bog se je združil osebno s svojim delom;
in kakor je umesil življenje v materiji, čutenje v
življenju, mišljenje v čutenju, tako se zdaj samega
sebe umesi ali meso postane v človeški naravi.

') Jan., I, 13.

h Ps., LXVI.

3 ) Luk., I, 35.

— 127 —

Kraljestva se skladajo drugo nad drugim in se
razvijajo: kraljestvo življenja se pridruži kralje¬
stvu materije; kraljestvo živalstva kraljestvu živ¬
ljenja; kraljestvo človeštva kraljestvu živalstva;
zdaj pa se začne kraljestvo božje, sinov božjih v
človeštvu.

Vse nasledujoče si nastanitve tvorijo v celoti
velikansk igrokaz te zemlje, vse so skrivnostne;
čim popolnejše je stvarjeno bitje, tem skrivnost-
nejše in globoče je.

Življenje je bolj skrito kakor materija, žival
veča uganka kakor organično življenje, človek
bolj nerazumliv kakor žival, Jezus bolj nepre-
dirliv kakor vse. Tisti, ki išče, da bi preiskal
rodove, more shvatiti (zaumeti) materijelne pogoje,
v katerih se bitja porajajo, a prvi vzrok uide
njegovim poskusom. Odkod pride materija ? Odkod
življenje? Odkod bitje, ki čuti? Odkod bitje, ki
misli? Odkod pride duh? Odkod pride Krist?

Veda, ki se ustavi pred fenomeni, odgovarja:
Ne vem. Pamet, ki prodira v vzroke, pravi: od
Duha božjega.

V kaki čutni in zgodovinski obliki se je
vpliv Duha razodel v rodu Jezusovem ? Treba je
vprašati evangeljske listine 1 ), edine starega veka,
ki nas pouče podrobno o tem skritem, skoro
nepoznanem dogodku, ki naj skuša prenoviti
obličje zemlje.

Prvi prizor se suče v nekem nepoznatem
kraju Galileje. Njegovo do tedaj neznano ime je
Nazaret. Pomeni cvet in brst. Ako prideš iz Jeru¬
zalema, zapaziš od poslednjih gorskih vrhov Sa¬
marije malo mesto, od daleč liki bela pika nad

‘) Da imajo te listine kaj vrednosti, glej introdukcijo.

— 128 —

visokimi strminami, ki vladajo Izraelsko planjavo.
Njegove sive, četverovoglate, ploskoma krite strehe
se dvigajo v etažah proti izhodnemu podolju dveh
gričev, ločenih po soteski, ki dela veliko cesto
navzgor v Nazaret. Tu so rupe za umivanja, de¬
lavnice, prodajalnice, semenj, sinagoga. Na izhodu
mesta se votli dolina, koder izvira studenec, ki
se dandanes imenuje Marijin vrelec.

Struga in dolina se združita ob poslednjih
prebivališčih, v mali ravnini, ki tvpri zeleneče
ozadje čaše, v kateri tiči Nazaret. Ta ravninica,
spomladi travnata, se posuši po letu in postane
gumno, na katerem Nazarenci pod nogami volov
trd pšenico in ječmen in vejejo zrno ob večernem
vetru.

Oljke in smokve, nopali s svojimi širokimi
in vedno zelenimi listi, granati, mandelji in limone,
pomešane s črnovatimi cipresami, opravičujejo
ime malega, rodovitnega in cvetonosnega mesta.

Stezice, ki vedejo do studenca, se ožive zju¬
traj in zvečer; tu sem prihajajo in odhajajo mlade
deklice in žene. Počasi korakajo, tiho in resno,
na glavi z nagnenim vrčem, ki ga oprijema vzdig-
nena roka, s pajčolanom, ki plapola, nazaj vržen:
rekel bi, grške sohe se premikajo.

Ob prazničnih in sobotnih dnevih se napol¬
nijo poljske steze. Skupine mož in žena, ločene,
se vidijo na rebri gričev, pod oljkami, okrog
grobov. Sede na tleh in kramljajo brez konca;
možje odeti v svoje plašče, žene v svoje pestre
obleke, s trakom okrog čela, zavite liki v rjuhe
v svoje velike zavoje iz bele volne.

Ta prostor je poln sladkosti in tihote; nikake
divjosti ni na teh gričih, ki se valovito potegajo,
ne da bi se križali. Lanec Djebel-es-Sik se kroži

— 129 —

v kolobarju in meji obzorje. Nikak šum ne moti
te trde samote, koder se pogled in misel sama od
sebe dviga proti nebu.

Tukaj, v eni teh tihotnih hišic živi nepo¬
znana, mlada devica, ki naj prejme najviše raz-
odenje od Boga.

Upi judovskega naroda hite, da rode sad. Bog
se ni ozrl na velikaše, na verske poglavarje, na
učenike, na modrijane, na bogatine. On si je izbral
iz množice ponižno stvarco. Varuje jo v sredi
ljudstva kot izvoljenko izmej duš, ki ves njegov
duh nosijo, in srcu ugaja vzeti iz teh vrst izvo¬
ljencev, kateri naj ljudstvo rešijo.

Mlada devica se imenuje Marija.

Nima še šestnajst let.

Izročilo ji da za očeta Joahima in za mater
Ano. Misli se, da je njen oče umrl, ko je bila
še otrok. Bila je kraljevega rodu in krvi Davi¬
dove. ’) Vzgojena je bila v templju. Čudna reč to,
da se je ona, poslušajoč navdih božji, zaobljubila
Bogu z devištvom, ko je bila vender iz tistega
ljudstva, v katerem so vse ženske mogle biti
častiželjne, postati mati Mesije, iz tistega rodu,
pri katerem je bila zaradi tega nerodovitnost sra¬
mota. Ker je bila po zakonu in navadi judovski
edina dedička, so jo zaročili in obljubili malo po¬
tem možu, Jožefu po imenu, iz njenega lastnega
rodu in obitelji, njenemu najbližnjemu sorodniku,
ki naj dobi njeno dedščino. 2 ) Slovesnost vstopa
v hišo njenega moža se še ni bila izvršila. Ona
živi pri svoji materi, pripravljajoč svojo balo,
kakor  vse mladenke njene dežele. 3 )

*) Glej dodatek C: obe rodoslovji Jezusovi.

’) Glej dodatek C: Ravnotam.

’) Glej dodatek B: ženitev pri Hebrejcih.

Življ. Jez.

9

130 —

Kar vidi nekega dne prikazen v človeški
podobi, vstopivšo v njeno hišo, Gabriela, angelja
božjega.

Angelj ji reče: „Zdrava, polna milosti. Go¬
spod je s teboj. Ti si blagoslovljena mej ženami/

Zaročene judovske deklice žive same za-se
in skrite s svojimi tovarišicami, daleč od po¬
gledov moških.

Tako se je Marija prestrašila, zagledavši an¬
gelja in zaslišavši njegove besede. Premišljevala
je, kaj pomeni ta pozdrav.

„Ne boj se, Marija“, reče ji angelj, „našla si
milost pri Bogu. Glej: spočela bodeš in sinu
rodila in imenuj njegove ime Jezus. Velik bode.
Imenoval se bode Sin božji. Gospod Bog mu
bode dal sedež Davida, njegovega očeta; kraljeval
bode v hiši Jakobovi na veke; njegovega kralje¬
stva ne bode konec.')

Devica je tedaj razumela, da se gre za pri¬
čakovanega Odrešenika, za tistega, ki bode za vso
večnost povzdignil prevrneni prestol Davidov, ki
bode slava Izraelova, pričakovanje narodov, ponos
materin/

A jV  ’ko je bila izbrana za to božjo nalogo
ona. ’ Menila, da ne postane mati nobenega
čl a  xa j

-Presenečena popraša priprosto: „Kako se bode
to^zsod^rker moža ne poznam ?“ 2 )

er odgovori:

uz Duh prišel v te in moč Najvi-

- bode obsenčila; in kar bode rojeno iz
tebftfbod imenovano Sin božji/

*) Luk. I, 29-33.

’) Luk. I, 34.

— 131 —

In angelj ji da znamenje: »Elizabeta, tvoja
teta, je tudi spočela sina v svoji starosti in zdaj
je šesti mesec tiste, ki je imenovana nerodovitna.
Pri Bogu ni nemogoča nobena reč.“

Tedaj zakliče Marija:

»Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po
tvoji besedi."

Angelj je šel od nje. ’)

Tak je porod Jezusov.

On pripada človeštvu le po svoji materi. Ta,
ki je hotel ustanoviti novo pleme otrok božjih,
ne plava v reki človeških porodov: to ni človek,
ki ga rodi, to je Duh, ki ga pokliče iz čistega
telesa device. v

Tako se je odslej izpolnila največa in naj¬
čudovitejša beseda, ki je prišla iz ust izraelskih
vedežev: »Devica bo spočela in sina rodila in
njegovo ime se bo imenovalo Emanuel, to je: Bog
z nami. * 2 )

Kakih sto let pozneje bode razložil to dej¬
stvo starček, apostol, tisti, ki je najgloboče prodrl
v skrivnosti duše svojega Mojstra, — sv.Janez;
izposodi si sam jezik Platonov in pojasni na eni
strani, ki preseže vse, kar je grška filozofija
povedala o najvišem Bogu, daje v Jezusu „ ! 'seda
meso postala in mej nami prebivala." 3 ) 'G> '

Najviše teženje človeštva je naš’o v ISinu
božjem uresničenje, ki je preseza. Bog- ■' čl*’ ?k
postal; in človeška narava v Kristu -?.va
božje osebe. To bitje bode središče vse. 'ep¬
skega gibanja. Kdorkoli se bode hotel nov. ., .'•iti
k  Bogu,  moral se bode združiti s Kristam. C i je

*) Luk. I, 35—38.

-) Izaj. VII, 14.

3 ) Jan. I, 14.

9»

— 132 —

skala J ), postavljena v sredo časov. Ki se nad njo
izpodtikajo, bode razbiti; ki se na njo opirajo,
bodo nepremaklivi, postavili bodo polagoma po¬
slopje, mesto, kraljestvo božje, ki je najviši smoter
vsega stvarstva in od pričakovanja katerega vse
stvari slabe, trpe in ječe.

Kadar Duh božji deluje v gotovih izvoljenih
dušah, da izvrši taisto delo, priganja jih drugo k
drugi in jih zbliža z neustavlivim nagibom. Kmalu
potem, ko je bila Marija poklicana, da bode
mati Jezusova, se poda v vsej naglici k neki
drugi ženi, svoji teti, ki je bila izbrana, da bode
vkljub svoji starosti in svoji nerodovitnosti mati
Janeza Krstnika.

Elizabeta je prebivala z duhovnikom Caha-
rijo v judovskih hribih v malem kraju, kakeršnih
je dosti v Palestini. * 2 )

Vas, imenovana Karem, dandanes Ain-Karim 3 ),
stoji na okroglem hribcu, ki ga vlada in obdaja
kolobar gričev. Vinogradov, pomešanih z oljkovim
in figovim drevjem, je v izobilju; studenec, ki
izvira blizo vasi, ima od teh svoje ime. Na enako¬
merni črti obzorja se vidi nekaj stražnic, trdnjav
in poredkoma šope serpentinov in truskelic s
svetlim listjem.

Srečanje teh dveh žena, o katerem obširno
pripoveduje sv. Luka, nam pojasni v polni luči
vse, kako je Bog deloval tajno v tem malem
krogu, koder so se začele uresničevati velike
nade Izraelove in koder je Bog, ne da bi svet to
vedel, pripravljal vzveličanje človeštvu.

‘) Rim. 19, 32.

=) Glej dodatek D: Rojstni kraj Janeza Krstnika.

3 ) Studenec vinogradov, v hebrejskem.

— 133 —

Obe napolnuje taisto čustvo in razumeta se,
ne da bi kaj izpregovorili mej seboj. Ko se zagle¬
data, v prvem hipu se razumeta ti dve materi.

Po pozdravu Marijinem začuti Elizabeta, da
njeno dete poskoči v telesu, in pod vplivom
božjega navdihnenja zakliče: „Blagoslovljena si
mej ženami in blagoslovljen je sad tvojega
telesa. In odkod to meni, da pride mati mojega
Gospoda k meni? Zakaj glej, ko je prišel glas
tvojega pozdrava v moja ušesa, je dete poskočilo
od veselja v mojem telesu. In blagor ti, ki si
verovala, ker dopolnilo se bo, kar ti je povedano
od Gospoda. ’)

Takrat pa Marija izroči Elizabeti skrivnost
svojega poklica in svojega materinstva: „Moja
duša“, govori ona, „poveličuje Gospoda, in moj
duh se veseli v Bogu, mojem Vzveličarju; „ker se
je ozrl na nizkost svoje dekle; zakaj glej, odsihdob
me bodo srečno imenovali vsi narodi/

„Zakaj velike reči mi je storil on, ki je
mogočen in sveto njegovo ime/

„In njegovo usmiljenje jim je od roda do
roda, kateri se njega boje/

»Moč je skazal s svojo roko in razkropil je
napuhnene v misli njih srca/

„Mogočne je s sedeža vrgel in ponižne pov¬
zdignil/

„Lačne je z dobrim napolnil in bogate prazne
izpustil."

„Sprejel je Izraela, svojega služabnika, in se
je spomnil svojega usmiljenja."

„Kakor je obljubil našim očakom, Abrahamu
in njegovemu zarodu na vekomaj/ 2 )

‘) Luk. I, 41—45.

’) Luk. I, 46— 55.

134 —

Poezija je jezik silnih vtisov in vzvišenih
idej. Pri Judih, kakor pri vseh izhodnih narodih,
izvira iz navdihovanja. Vsaka duša je poetična,
veselje ali žalost mu udahne petje. ’)

Ako je kedaj kako srce moralo izkipeti v
navdihnenem hvalospevu, tedaj je bilo gotovo srce
te tako mlade deklice, izvoljene od Boga, da po¬
stane mati Mesije.

Ona posname svoje izraze po biblijski zgodbi
dveh žena, ki sta se pred njo radovali v svojem
materinskem veselji, kakor Lia * 2 ) in mati Samue¬
lova 3 ), a jih razširi in prestroji. Narodni himni,
ki slave slavo svojega ljudstva, usmiljenost, mo¬
gočnost, modrost in zvestobo božjo, se ponavljajo
na njenih ustnicah, ki so vajene peti.

Katera stvar je imela kedaj zavest višega
namena in je ostala pri svoji veličini tako po¬
nižna in tako skromna ? Človek se povzdiguje
sam pri sebi; se vzdiga dostikrat s svojo močjo
in svojim talentom proti Bogu; služabnica božja
pa se ponaša le s svojo nizkostjo in se povzdi¬
guje le v Bogu. Ona prorokuje svojo bodočo
slavo, že sliši neizmerni plosk, ki jo bode po¬
zdravljal skozi vsa stoletja; toda ona vidi v njem
le zmagoslavje Tistega, kije storil nad njo velike reči.

Ta, ki govori, tudi ni navadna ženska, Evina
hči. Ta navdahneni slavospev presega vse poze-
meljsko obzorje in završuje krog starih časov;
to ni več upanje, ki kliče Boga, to je zmagujoča
vera, ki ga vidi in poseda; to je himnus novih

‘) Vsa razlika mej poezijo in prozo pri Judih tiči
v ritmiškem paralelizmu, v katerem si stojita nasproti
dve nasprotni ideji ali pa se tehtata mej seboj dve so¬
rodni ideji.

2 ) Gen., XXX, 10—13.

’) I. Kr. II, 1—8.

— 135 —

časov in najjasnejši, veseli vsklik, ki je izšel iz
človeških prs.

Prebivanje Marije v Karem-u, v hiši Cahari-
jevi, se je zavleklo blizo treh mesecev. To je bila
dolga molitev, nepretrgana zauplivost, molitev
sklepov božjih in pobožno pričakovanje njene
izvršitve. Čustva, ki jih izdaja veliki hvalospev
Device, so bila pregloboka, da ne bi izkipela;
ona živi kakor tisti, ki jih ljubezen razjeda, a s
tem razločkom, da se človeška ljubezen osredo-
točuje in osami, ljubezen božja pa se širi in krepi
druge; Marija je spuščala božje žarke v družino,
ki jo je pogostila, v dušo Caharije, Elizabete in
otroka, ki se je imel roditi.

Pričakovanega dne je Elizabeta porodila sina
po obljubi, ki jo je Caharija prejel tistega jutra
v jeruzalemskem templju, ravno ko je kadilo za¬
žigal in zapazil na desni strani žgavnega oltarja
angelja božjega in prejel od njega visok verski
namen svojega otroka. ’)

To rojstvo je napravilo veliko šuma po so¬
sednih vaseh in pri Caharijevih sorodnikih. Pri¬
letna starost Elizabetina je bila znana; ta otrok,
ki je presegal človeške upe, je kazal, da je prst
božji tu. Od vseh stranij so srečo voščili materi.

Osmi dan je imelo dete obrezano biti: to je
bil povod novim in izvanrednim dogodkom. Sorod¬
niki in prijatelji so hoteli, kakor je bila navada,
prvorojencu dati ime njegovega očeta Caharije.
— „Nikdar ne!" zakliče mati. To je bila pri Judih
pravica, pridržana ženam, da so dajale ime svo¬
jemu  otroku. 2 ) Kdo ga pozna bolje kakor ona?

*) Luk. I, 1—23.

’) Pri starih Hebrejcih je mati dala ime otroku, kadar
je prišel na svet. — Gen. XXIX, 32; XXXV, 18; I. Kr. I, 20.

— 136 —

Kdo ga ugane bolje ? Ako ima ime označiti tistega,
ki ga nosi, tedaj bo materni duh vselej najpri-
pravnejše ime našel. Elizabeta je vedela, da je
tega sina dolžna Bogu in je poslušala le svoje
srce in svojo vero, želeč, da ime otrokovo izraža
milost, podeljeno materi. —• „Ime mu bode Janez“
pravi ona. Sklicujejo se na navado. — „Toda nihče
v tvoji družini“, ji reko, „ne nosi tega imena.“ —
Namignejo očetu, da povč svojo željo. Caharija je
onemel, odkar je imel svojo prikazen v templju;
zato je zahteval tablico in zapisal: „Janez naj se
imenuje."

V tistem trenotku se mu povrne beseda in
začne Boga hvaliti. Vsa soseska osupne. Pripove¬
dovali so si, kar se je zgodilo v hiši starega
duhovnika, in po vsem judovskem pogorju so raz¬
glasili ta dogodek, ki se je pripetil, in so strmeli.
Mesijansko upanje je takrat oživelo v ljudstvu in
pričakovali so velikega Odposlanca. Ali naj je
sin Caharijev ta odposlanec ali kak prorok? Slu¬
tili so ta dogodek; prigovarjali so si in popraše-
vali: Kaj bode iz tega otroka ? „Roka božja je ž
njim", so rekli, poslužeč se priljubljenega izreka
hebrejskega. * 2 )

V tem, ko se je ta zmedeni glas širil od vasi
do vasi, nadaljevalo se je delo božje okrog zibeli
Janezove. Njegovega očeta se prime tudi stari duh
prerokov: on sluti skrivnost, da nosi Nazareška
Marija pod svojim srcem neizreklivo tajnost; ima
natančno zavest o poklicu svojega sina, razume
vse, kar je Bog oznanil po ustih svetih in pre¬
rokov od vekomaj, in da se vse to naposled

*) Janez — dar božji.

2 ) Luk. I, 66.

— 137

izpolni; gnan po sv. Duhu, zapoje vzvišeno pre¬
rokbo:

„Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ker je
obiskal in storil odrešenje svojemu ljudstvu";

„in nam je postavil rog vzveličanja v hiši
Davida, svojega služabnika";

„kakor je govoril skozi usta svojih svetih
prerokov, kateri so od nekdaj";

„odrešenje od naših sovražnikov in iz roke
vseh, kateri nas sovražijo";

„usmiljenje storiti našim očetom in pomniti
svoje svete zaveze";

„prisego, ki jo je prisegel Abrahamu, našemu
očetu, nam dati",

„da iz rok svojih sovražnikov rešeni, njemu
brez strahu služimo",

„v svetosti in v pravici pred njim vse svoje dni."

„In ti, dete, boš prorok Najvišega imenovano;
pojdeš namreč pred obličjem Gospodovim, nje¬
gova pota pripravljat";

„dati znanje vzveličanja njegovemu ljudstvu
v odpuščanje njih grehov;

„po prisrčnem usmiljenji našega Boga, po
katerem nas je obiskal on, ki se izhaja iz viso¬
kosti";

^razsvetliti te, kateri v temi in v smrtni
senci sede, da ravna naše noge na pot miru." ')

Vednost farizejska iz šole Hillel ali Samai,
vsa pobožnost v obredih svečenikov, ni poznala
tega jezika. Nov duh pretresa človeštvo.

Predno se je rodil, komaj se je spočel, že
vlada Jezus iz naročja svoje matere; on posve¬
čuje in navdihuje, posveti Janeza v telesu Eliza-

‘J Luk., I, 67-79.

— 138 —

betinem, navdihne Caharijo z glasom, ki spomina
in se primerja s starimi proroki. Ta stari sve¬
čenik, prenovljen po njem, je tako velik kakor oni.

Ni dovolj, razodeti samo materijelna in spri-
jemliva dejanja, treba je poudariti tudi psiholo-
gična dejanja, čustva, ideje, inspiracije; zgodovina
se zanima za skrita sredstva, ki utisnejo gibanje
in resničnosti zapovedujejo. Nič se ne zgodi vid¬
nega tukaj na zemlji, kar ne bi imelo v duši in
v Bogu svojega nevidnega vzroka.

Ta tihotni kotiček v judovskem pogorju, koder
so se skup našli Marija, Elizabeta in Caharija,
je kakor nekaka obednica, nekaka cerkev.
Krščanstvo je že tu celo. Bog je pričujoč, dasi
neviden. On navdušuje obe materi, napolnuje
njuna srca s svojo besedo in s svojim ognjem.
Te stvari, brez človeške pomoči, brez vsega,
kar more svet prevrniti, so v nekem oziru čini-
telji porajajoče se sile, ki tišči, prevrača in pre-
obrazuje. Oni napovedujejo, da je ideal, ki so ga
proroki zrli od daleč, že na tem, da se izpolni;
narodni upi najdejo v njih žareče in čisto ognjišče;
razumejo s popolno jasnostjo in oznanujejo veliko
delo božje, ves ta načrt neizreklivega usmiljenja,
ki ima za predmet vzveličanje Izraela in človeštva,
pod pogojem, da se človek zataji in uniči.

Ob začetku krščanstva, pred sijajno zmago
Jezusovega duha, so se dala prezirati ta malen¬
kostna bitja in njihove preroške pesni; toda v
obližji tega doraslega in vselej zmagujočega dela
se mora priznati, da je v njih viši duh kakor
človeški; to so bitja posebne veličine, Bog sam
jih more proizvesti, domišljija pesnikov niti sa¬
njati ne more o takih.

— 139 —

Ali je Marija prisostvovala pri rojstvu Jane¬
zovem in pri slovesnostih njegovega obrezovanja ?
Evangeljske listine kažejo prej nasprotno. Potem,
ko je sv. Lukež omenil njeno povrnitev v Nazaret,
pripoveduje nadalje dogodke, katerih poprišče je
bila hiša Caharijeva in v katerih se tudi drugod
nič ne more in ne da slutiti njena navzočnost. 1 )

Devica je bila le zaročena; slovesni sprejem
v stanovanje njenega moža se še ni slavil, dolo¬
čeni rok za to družinsko slavnost je moral biti
blizo; ona se je vrnila v Nazaret.

Po mirnih dnevih v Ain-Karimu jo je čakala
poskušnja.

Znamenja njenega materinstva so postala vidna.
Kako bode Bog varoval čast njenega devištva
pred ljudmi in pred očmi zaročenca, kateremu je
bila obljubljena? Ta misel je morala pretresati
dušo Marijino; a to, kar bi skrbelo navadno na-
toro, ki se peča sama s seboj, ni mog 1  .‘iti
bodrosti tiste, ki je dejala: „Dekla se
dova; zgodi se mi po tvoji besedi.“

Vsi tisti, ki se čutijo na kak način c
božje, se mu izroče v polnosti svoje vere; on ,
zadržke odstraniti ali premagati. „Marija“, pravi
Bossuet v svojem lepem jeziku, „se prepusti vsa
Bogu in počiva v miru/

No, kaj se je godilo v Nazaretu?

Jožef, ki ni bil posvečen v skrivnosti, katere
je Marija tajne hranila vsled svoje skromnosti in
ponižnosti, zapazi njen položaj. Prikazen mu je
dala verovati v nezvestobo svoje neveste, spošto¬
vanje do njene čednosti pa mu je zaprečilo vsako
sumničenje. Ker ne more uganiti neprodornih na-

') Luk., I, 56.

— 140 —

menov božjih, ga zaskrbi. V svoji človeški pra¬
vičnosti se odloči za pot, ki se mu je zdela
popolnoma varna: namesto da bi svojo zaročenko
očitno razglasil kot prešestnico, hoče jo brez
hrupa zapustiti.

Misli najpravičnejšega in najmodrejšega člo¬
veka so daleč od resnice in pravice božje. Ako
bi bil Jožef svoj sklep izvel, bi bil rešil svojo
vest, a pogubil bi bil čast materino in otrokovo.

Ako je tedaj človek vse storil, da bi spoznal
svojo dolžnost, more se še zmotiti; toda on za¬
služi, da ga Bog podpira in Bog posreduje, da se
reši. Jožef je bil razsvitljen po božji luči in narav¬
nost pridružen k delu, katero se je izvršilo v
njegovem obližju, ne da bi bil slutil.

V sredi njegovih dvomov, njegovih skrbij, v
trenotku, ko je hitel izvršiti to, kar je mislil, da
je pravično, imel je po noči sanje.

Angelj božji se mu prikaže in reče: „ Jožef,
sin Davidov, ne boj se vzeti k sebi Marijo, tvojo
ženo. Kar je rojeno iz nje, je od svetega Duha.
Rodila bode sina in imenuj njegovo ime Jezus l ),
zakaj ta bo rešil ljudstvo od grehov. 2 )

Razsvetljenja* božja, po kakoršni poti naj že
prodirajo v srce, — naj pridejo po zunanjih pri¬
kaznih ali po sanjah, v čuječnosti ali v spanju,
po nenadnih ali naravnostnih inspiracijah, po no¬
tranjem ali zunanjem glasu, po glasu narave ali
človeka, — razsvitljenja božja pojasne do dna.
Duh se zave, volja se odloči, človek deluje.

Jožef se vzbudi, se vzdigne in brez obotav¬
ljanja posluša besedo božjo, ki ukazuje njegovi vesti.

‘) Jeschouvah, Jehovah — Odrešenik.

2 ) Mat, I, 20, 27.

— 141 —

Sprejem Marijin v hišo njenega zaročenca se
je slavil brez obotavljanja po zakonu Mojzesovem,
po šegah judovskih in galilejskih. ’) Slovesnost
je trajala sedem dnij, jagnjeta so se darovala,
zbor mladih deklic je spremljal nevesto s svete-
čimi svetilkami in mirtovimi vejicami.

Tip Device je poln čistosti in milosti, slad¬
kosti in moči, ponižnosti in veličastnosti; na¬
vdušil je največe umetnike in privabil njihove
talente, pobožnost kristjanov ga premišljuje, po¬
nižna Nazarenka se dviga visoko nad svetom,
liki včlovečenje ženskega ideala.

Ta poroka se ne razlikuje od drugih v niče¬
mer, razun v popolnostih teh dveh zaročencev.
Po zunanje se ni slutilo, da ima ta zakon v
sklepih božjih nalogo, pripraviti zibelko Mesiji
in dati Mesiji pa njegovi materi človeka, ki bode
po postavi eni mož, drugemu oče.

Zaročenca živita skupaj, po izrečni besedi evan¬
geljski, kot brat in sestra; „in on je ni poznal." z )

Jožef je videl, kaka vloga mu je prihranjena
pri porodu Jezusovem; on se je čutil varuha dveh
svetih slabostij: devištva svoje žene in detinstva
tistega, ki bode iz nje rojen.

Ljubka in sladka podoba to: ta priprosti
delavec bode imel čast, veljati mej Judi za očeta
Nazarenca, ostal bode uzor zatajevanja, udanosti
in zvestobe. Njegovo ime bode pridejano dvema
najljubšima imenoma na zemlji, imenu Marijinemu
in imenu Jezusovemu. Krščanska cerkev jih ne
loči v svojem češčenju; v sredi svojih poskušenj

‘) Glej dodatek B: ženitev pri Hebrejcih.

2 ) Mat, I, 25.

— 142 —

skozi stoletja, obložena s človeško slabostjo, —
z dedščino trpljenja Kristusovega, ki ga ji da Bog
občutiti, — bode dvigala svoje oči k temu izvo¬
ljencu in ga bode klicala kot svojega nevidnega
varuha.

Dnevi so minevali; pričakovanje v Nazaretu,
v hiši tesarja Jožefa, je bilo veliko. Treznost evan¬
geljska nam ne poda o tem ni najmanjših podrob-
nostij; toda tisti, ki poznajo materino srce, slutijo
božje čute Device ravno pred rojstvom Kristu¬
sovim. Mati Jezusova je imela neskončne upe,
katerih ne more nič zmanjšati ne motiti njene
vedrosti.

Tretje poglavje.

Od Jezusovega rojstva do povrnitve
iz Egipta.

Okrog 1. 747—749 od ustanovitve Rima je v
judovski zgodovini nov dogodek pretresel prebi¬
valstvo malega Herodovega kraljestva, izhodne
pokrajine in različne države, cesarstvu pridružene
ali davkoplačujoče. ‘)

August je dobil od senata za deset let ob¬
novitev cesarskega dostojanstva. Prešlo je pet
let (746). Dal je prešteti rimske državljane, celo
v krajih, ki so imeli meščansko pravico, kakor v
Antiohiji, v sirijskem Beritu in cilicijskem Tarzu.
Tretjič so bila vrata Janovega templja zaprta.
Nikoli ni bil v cesarstvu tako popoln in splošen
mir. Gospodar sveta si ga je izkoristil: napravil
je svoj inventar, liki kak priprost, bogat posest¬
nik; in liki previden, dobčr gospodar je zmeril
svoje zemlje; preštel je svoje podanike in zavez¬
nike, uredil koledar, zaznamoval svoje dohodke
v računski knjigi, ki se je ohranila v odlomkih
do danes. Ukazal je prešteti vse prebivalce po¬
krajin in kraljestev, zaveznih in podjarmljenih.
Judeja, vladana po Herodu, je bila podvržena
cesarskemu ukazu.

’) Glej dodatek A: Občna kronologija Jezusovega
življenja, § 1. Štetev Kvirinova.

144 —

To se je hotelo utajiti. Kritika ni ničesar
opustila, da bi dokazala napako anahronizma sve¬
tega Lukeža 1 ), edinega pisca, ki je omenil to
ljudsko štetev pokrajin in Judeje. Nepristranski
zgodopis ne more slediti tistim, ki zametavajo spri-
čevanje tretjega evangelista 2 ).

Kraljestvo Herodovo je bilo prešteto. Ta
postrežlivi kralj, katerega politika ni pogrešala
nikoli prilike lizati se Augustu, se je dobro va¬
roval, da ni bil nepokoren volji svojega mojstra:
ukaz je bil dan vsem Judom, da se dajo popisati,
vsak v svojem rodnem kraju, in priseči zvestobo
cesarju in kralju 3 )

To je bil povod potovanju Jožefa in Marije
v Betlehem. Jožef je izvajal svoj rod iz tega ma¬
lega mesta 4 ); po zakonu se je moral tam vpisati.
Brez dvoma vidita oba prst božji v nepričako¬
vanem dogodku, ki ju je spremil na tisti kraj,
koder ima, po prerokih, biti rojen Odrešenik
Izraelov. Marija je šla z Jožefom, dasi je bila že
blizu poroda, in dasi je bila zima in pot dolga.

Od Nazareta do Betlehema je daleč tri do
štiri dni hoda, v premi črti skozi Izraelsko rav¬
nino, po samarijskem in judovskem pogorju, skozi
Ginejo, Betulijo, Sihem, Letonah, Betel, Teil-el-Ful,
Jeruzalem in skozi Refaimsko ravnino. Karavane
se vrste tukaj nepretrgoma. Priprosti ljudje gredo
peš, a je malokdaj v Judeji, da ne bi osel šel za
vsako družino; neutrudliva in nerazvajena žival,

‘) Luk. II, 12.

2 ) Glej dodatek A, § 1.

’) Antiqu. XVII, 2, 4.

’) Luk. I, 27.

— 145 —

ki živi z malim, nese brašno, obleko in svojega
gospodarja: to je jezna žival za uboge.

Ustavijo se pri studencih ob potih, v senci
kakega zelenega drevesa; zvečer, ob solčnem za¬
tonu, ob deževnem vremenu, se pomaknejo noter
v vasi, v karavanska prenočišča, ki so zavetišča
popotnikom in živalim; drugi dan, ob jutranjem
svitu, se napravijo spet na pot, pojoč psalme, ki
govore o Jeruzalemu in o hiši Jehove, dokler ne
dospe malo po malem do konca svojega poto¬
vanja.

Tako sta hodila Jožef in Marija, v spremstvu
takih, ki so ravno tako sledili ukazu Avgustovemu,
v Betlehem ali kako drugo mesto judovsko.

Betlehem 1 ) stoji dve milji proti jugu Jeruza¬
lema, za Refraimsko ravnino, v samem srcu ju¬
dovskega pogorja. Pokriva vrh dveh gričev, ki
sta zvezana drug z drugim v obliki polmeseca.
Globoke doline ga osamijo od vseh stranij; srednja
dolina, — najrodovitnejša — Vadil - el-karube,
vtaknena mej oba konca polmesečeva, se spušča
strmo navzdol, in zidovi kot etaže, ki zadržujejo
zemljo, se vidijo liki prostoren, zeleneč amfiteater,
pokrit z vinogradi, oljkami, smokvami, mandelji
in rožiči. Obzorje, opasano od severa in zahoda
z gorami, ki gospodujejo nad Betlehemom, se od¬
pira veličastno od juga in izhoda. Tu je polje,
na katerem je Moabljanka Ruta za ženjci klasje
pobirala, in prav blizo tam nosi mali hribček vas
Beit-Sahur, koder je Boc imel svoj skedenj. Malo
dlje je Judova puščava s svojimi nerodovitnimi,
peščenimi gorami, ki so podobni kupom sivega
pepela. Solnce zlati to pusto, a nič ne poganja iz

Hebrejski: Beth-Lehem, hiša kruha.

Življ. Jez. 10

— 146 —

opustošenih tal. Zadaj, — v nekakem propadu,
nad katerim se dvigajo liki kak nasip svitlo-modre
in vijoličaste skale Moabske, — skriva Mrtvo
morje svoje modre oči. Na jugu se vzdiguje osa¬
mela gora ponosno v podobi storža: to je Hero-
dijon, kjer je stari kralj Herod hotel biti pokopan
in spati večno spanje.

To je deželica, ki je videlo Davidovo rojstvo
in koder se danes gnjetejo njegovi potomci.

Hiše so polne ljudstva. Mestno prenočišče,
„diversorium“, kakor pravi sv. Lukež, je natla¬
čeno. Ko Marija in Jožef prispeta, ni bilo več
prostora za-nju; iskat gresta zavetišča v neko
bližnjo jamo, v eno tistih votlin, ki se vidijo več¬
krat v Palestini, na sredi podolja, ob hrbtu apnen¬
častih gričev. Ena tistih se je imenovala „jaslice“
ali „hlev“; stala je na koncu doline, na voglu, ki
gleda proti Hebronu, in je služila za pribežišče
živini. Tu sem sta pribežala popotnika brez pre¬
nočišča, tu je tisto ubogo zavetje, kjer se ima po¬
roditi Sin božji, Tisti, ki ga je angelj oznanil
njegovi materi kot Svetega, Sina božjega, Odre¬
šenika in dediča večnega sedeža. To najvažnejše
zgodovinsko dejstvo pripoveduje evangelij v malih
besedah vzvišene priprostosti, kakor bi se šlo za
zadnjega Betlehemca: „Prigodilo se je pa, ko sta
tam bila, so se dnevi dopolnili, da bi porodila
In je porodila svojega prvorojenega Sina, in ga je
v plenice povila in položila v jasli, ker ni bilo
prostora v hiši. ££1 )

Ona, ki je spočela v devištvu, je porodila v
devištvu. Evangelj nam da razumeti: ona ni po¬
znala slabostij in utrujenosti naših mater. Ona

‘) Luk. II. 6, 7.

147 —

sama vzame dete, sama je položi v to zibelko za
silo. Krščanska vera ostane na kolenih pred to
ženo in otrokom, ki počiva v njenem naročju;
pridobiva pri tem pogledu krotkost, ubožnost in
požrtvovalnost; dela iz tega neizreklivega prizora
vedno nove prikazni, ne da bi se kedaj nave¬
ličala ali da bi mogla izčrpiti krepkost, lepoto
in srečo.

To se je zgodilo v neki decemberski noč,i
po judovskem koledarju v mesecu Tebet-u, ne da
bi kdo zato vedel in brez drugih prič razven Ma¬
rije in Jožefa. Malo mesto je zaspalo in ni slutilo
rojstva Tistega, ki se je dal boljše kakor David
ovekovečiti. Toda duh božji je v popolni navdu¬
šenosti nad to jamo in nad to zapuščeno zibelko;
kmalu bode pripeljal svoje izvoljence.

Vse izhaja iz Njega. Katere razsvetli, vidijo,
ki jih pokliče, slišijo, in katerih se ne dotakne,
ostanejo ubožci v svoji nezavesti in temi.

Ob vznožji Betlehema, nedaleč od Beit-Sahur-ja,
v taisti ravnini, koder je Boc imel svoja ječme¬
nova in pšenična polja, koder je Ruta Moabljanka
pobirala klasje, so čuli pastirji pri svojih čredah.

Pastirji zastopajo na izhodu najnižo vrsto
poljedelskega ljudstva; to so sužni sužnov. Go¬
spodar polja ne dela; on ima svoje kmete, svoje
delavce in pastirje svojim čredam. Vidijo se še
dandanes, glava jim je pokrita z dolgim, črnim
pokrivalom, z ovčjo kožo na plečih, noge bose
ali obute v zanikarne opanke, z malo palico iz
hrastovine ali murvine v roči; menjajo se od
straže do straže, taboreč na kaki skali okrog ve¬
likega ognja. Po prvem deževju se zemlja, ki je
bila malo pozneje posejana s semeni, pokrije s

10*

148 —

travo in cveticami, in črede se hranijo od teh
prvih pogankov.

Takrat, ko so ti pastirji Beit-Sahurski bdeli,
zateče jih nebeška svitloba; prestrašeni vidijo pred
seboj angelja Gospodovega:

Ne bojte se, zakaj glejte! oznanim vam ve¬
liko veselje, katero bode vsemu ljudstvu; ker
danes vam je rojen Vzveličar, kateri je Kristus
Gospod, v mestu Davidovem. In to vam bodi zna¬
menje: Našli bote dete, v plenice povito in v jaslih
položeno. 1 )

In zdajci jih je bilo pri angelju množica ne¬
beške vojske, kateri so Boga hvalili in rekli:
Čast Bogu na visokosti in mir na zemlji ljudem
dobre volje?)

Božji svet poskakuje ob rojstvu Jezusovem.
Nič se ne zgodi tukaj doli, kar ne bi bilo skle¬
njeno tam gori; pozemeljske prikazni so proti-
težje nebeških, nedosežnih vzrokov. Vsa bodočnost,
vsa skrivnost te zibelke tiči v teh malih besedah,
ki napolnujejo prostor in čas: čast in mir, čast
Bogu, mir ljudem. Zdaj ima zemlja, ki ni spo¬
znala Boga, sina, ki nam hoče razodeti svoje ime
in ustanoviti svoje kraljestvo; človeštvo, ki je
bilo potegneno po krutem zakonu razrušenja v
boj za obstanek, bode spoznalo zakon miru, zakaj
vladano bode po zakonu ljubezni.

Angelji so se oddaljili in šli v nebesa. Pa¬
stirji pa so rekli mej seboj: Pojdimo do Betle¬
hema in poglejmo to reč, ki se je zgodila, ki nam
jo je Gospod na znanje dal.

‘) Luk. II., 9 — 12.

Luk. II., 14.

— 149 —

In so hite prišli in našli Marijo in Jožefa,
in dete v jasli položeno.

Ko so pa videli, so spoznali, kar jim je bilo
rečeno o tem detetu. 1 )

Priproste duše, ki jih Bog razsvitljuje, imajo
bister pogled, uganejo to, česar modrijani z vso
svojo filozofijo ne morejo zaumeti. Le vera pozna
Boga in njegove sklepe, razum jih preiskuje z
višine: a mu uidejo in ga zaslepe; rad bi, da se upo¬
gnejo njegovim zahtevam in njegovim ozkosrčnim
oblikam; a dospč le do tega, da jih taji, ali še
večkrat, kazi in zmanjšuje.

Pastirji se vrnejo k svojim čredam in pripo¬
vedujejo, kar so videli; čudili so se njihovim
sporočilom in častili ter hvalili Boga. Ni pa ka¬
zalo, da bi spričevanje teh ubogih ljudij ganilo
Betlehem in motilo mir pa niskost zibelke Jezu¬
sove. Ostal je nepoznat, pri svoji materi in Jo¬
žefu. A Marija je ohranila v svojem srcu, kar je
slišala; kakor vse matere, je napravila iz svojih
spominov zaklad, nekako srčno knjigo, katero je
prebirala z nežnostjo.

Polje pastirjev še obstaja; črede se pasejo tu
po zimi, kakor o Jezusovem času, pod oljkami,
sredi ravnine, koder spet zeleni taista griva, koder
cveto taisti pljučniki (anemone). Češčenje ni osta-
vilo nikdar tega kraja, koder je zažarel prvi žarek
v hlevu rojenega Kristusa. Božični večer se zberd
Betlehemci pri cerkvi sv. Helene, ki je ostala v
razvalinah, in v na pol podrti kripti molijo k
Beit-Sahurskim pastirjem, svojim prednikom, ki
so bili prvi apostoli.

l ) Luk. II., 15—17.

150 —

Od daleč se vidijo betlehemske žene, z dolgo,
belo zavijačo, sedeče v skupini na porušenih
zidovih, v senci na okrog zasajenih oljk, in spO-
minajo na tista skrivnostna bitja, ki so pope¬
vala prihod Jezusov. Ta četa z vedrim in resnim
obličjem se dobro ujema s spomini, s katerimi je
napolnjeno to polje, s tisto lučjo iz Izhoda, ki vse
olepša in daje celo nerodovitnim skalam podobo
bogastva in življenja.

Čez osem dnij je bilo dete po Mojzesovem
zakonu obrezano*) v taisti hiši, ki je sprejela po¬
hlevne tujce. Najbrže so praznovali ta dan, kakor
ubogi. Vse se vrši priprosto, tiho; nič ni poseb¬
nega, razven proroško ime, ki so je dali detetu;
in še to ime Jezus se je lahko zdelo navadno ime:
tudi drugi otroci so se tako imenovali. Ves svoj
božji pomen je imelo ime Jezus v očeh sv. vere,
v dušah očeta in matere.

Prvorojenec vsake žive stvari je bil pri Judih
darovan Bogu * 2 ); plačalo se je za odkup pet šeklov
posvečenega denarja ali sto obolov. Triintrideset
dnij po obrezovanju se je žena napravila v tempelj
k očiščevanju; bogata je dala v dar jagnje, ubožna
dva golobčka. 3 ) Poslušna tem mozajičnim obredom
prideta Marija in Jožef označeni dan iz Betlehema
v Jeruzalem, nesoč sabo Jezusa.

Postavita se po šegi v ženskem preddvorju,
pred vrata Nikanorjeva, ob vznožju stolbe, ki vede
v sami dvor duhovnikov, nasproti žrtveniku; po¬
darita pet šeklov in Marija izroči duhovniku dva
golobčka.

*) Levit., XII., 3.

2 ) Exod., XIII., 2—12, — Num., XVIII., 15, 16.

3 ) Levit., XII., 15.

— 151 —

Nad vse zanimivo zgodbo, nepričakovano raz¬
odetje je treba tu poudarjati.

Tempelj, njegove lope, in preddverja, kakor
dandanes mošeje, je bil ob uri daritev in molitev
poln priprostega ljudstva, ki je prišlo žrtvovat,
dajat darove, izvrševat umivanja in odmolit Geiil-
lah, 1 ) molitev za odrešitev.

Mej Judi, ki so prosili Boga, naj se spomni
dneva Mesijevega in življenja prihodnih rodov,
in ki so videli Marijo, klečočo pred žrtvenikom,
da izroča svojega sina duhovniku, je bil neki
starček, Simeon po imenu. Duh božji ga je privel
v tempelj ta trenotek, ko je bil ondi Jezus darovan.
Prebival je v Jeruzalemu in je spadal k tisti po¬
božni četi, ki je živela v zvestobi, v strahu božjem
in se je posluževala za pozdrav vsklika: O da bi
videl tolažbo Izraelovo! V svojem dolgotrajnem
življenju je zrl, kako propada pozemeljska sreča
njegove dežele; bil je izmej tistih, ki so obžalovali
vlado Herodovo z njenim paganstvom in brez-
božnostjo; a nič ne more zatreti v njem upanja
na odrešenje. To je predpodoba goreče in žive
vere. Starost toži in izgublja srčnost; a on goji
pod svojimi belimi lasmi zaupanje mladih duš, on
ne toži, on pričakuje. Bog je govoril njegovemu
srcu. Skrivnosten glas mu reče, da je blizo ura
rešitve Izraelove in da ne bode umrl, dokler ne
vidi na svoje oči Maziljenca Gospodovega. 2 )

Hipno razsvitljenje mu razodene, da je Od¬
rešenik tisto dete samo, ki je uboga žena daruje
duhovniku; vzame je v svoje naročje, in liki Ca-
harija, starec tudi prerokuje:

') Talm. jeruz., Chagiga.

’) Luk. II, 26 id.

— 152 —

— Zdaj, vsklikne, spustiš svojega hlapca, Gospod!
po svoji besedi v miru; ker so videle moje oči
tvoje vzveličanje, katero si pripravil pred obličjem
vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikom in
v čast Izraelu, svojemu ljudstvu.')

Ta vzvišeni vsklik je prodrl globoko v srca
kristijanov, kot neumrjoč izraz veselja upajočih
ljudij, kateri naposled vidijo na svoje oči dobroto,
v katero so v svoji dolgotrajnosti verovali z ne-
porušlivo vero.

Oče in mati sta strmela, slišavši tako govo¬
rico o svojem otroku.

Simeon ju blagoslovi in ves žareč duha, ki
ga navdihuje, se obrne do matere Marije:

Glej! ta je postavljen v padec in v vstajenje
mnogih v Iz r aelu; in v znamenje, kateremu se
bode zoper g ovorilo. In tvojo lastno dušo bode
meč presunil, da se misli razodenejo iz mnogih src. 2 )

Ta prorokba o žalostni usodi Jezusovi in o
mukah njegove matere se je grozovito uresničila.
Očitno življenje Odrešenikovo bode res boj brez
prestanka, in njegovo življenje onkraj groba v
cerkvi, po njem ustanovljeni, v sredi tega zme¬
denega sveta, je dolg križevi pot. Kristus je danes,
kakor je bil včeraj, kakor bode jutri, čudovito
znamenje, kateremu se bode zoper govorilo. Treba
je biti za njega ali zoper njega, on vleče na-se
ali odbija; on sili vest, da se mu razodene.

Ako besede, izišle iz človeških ust, tako pre-
vržejo stoletja, zagnavši va-nja toliko jasnost, tedaj
odkrijejo svoj izvor: to ni človek, to je Duh
božji, ki govori.

') Luk. II., 28 id.

’) Luk. II., 34 id.

— 153 —

Glas Simeonov je našel več odmevov pri
tistih, ki so šli in prišli v predvorja templjeva;
navdušenost starčkova je morala napraviti vtis.')

Bila je ondi tudi neka žena, zelo pobožna,
Ana po imenu, hči Fanuelova, iz Aserjevega rodu.
Sedem let po svoji omožitivi je vdovela, in se je
posvetila templju, živeč noč in dan v postu in
molitvi. Steli so ji štiriinosemdeset let. Bila je
priča Jezusovega darovanja in je slišala, kako je
Simeon govoril o britki prihodnosti mesijanskega
otroka. Njena duša se je razsvetlila in pokorila
božjemu vplivu; neprenehoma je molila in pripo¬
vedovala vsem, ki so živeli v upanji na vzveli-
čanje; da je naposled Izraelu dan Odrešenik. Kaže
se pa, da ti radostni dogodki niso prodrli izven
ožjega kroga redkih izvoljencev, nad katerim je
Bog dal razliti prve žarke Kristusove zarije.

Nikakega vrišča ni bilo v Jeruzalemu, nič ni
vznemirjalo Herodove palače in spravilo po koncu
ljubosumnega trinoga. Glavarji ljudstva niso imeli
nikakega pogleda za tisto, kar se je godilo v
templju; starejšine in veliki duhovniki, farizeji in
domoljubi so sanjali o vse drugačni bodočnosti,
kakor o tisti, ki jo je starček prerokoval nad
glavo nepoznanega otroka.

Izpolnivši vse verske dolžnosti, zapustita Jožef
in Marija z Jezusom Jeruzalem in se vrneta v
svojo deželo, v Galilejo. * 2 )

Bilo je takrat meseca Sebat-a, prve dni febru-
varija. Načrt, katerega sledi mi vidimo jasno, 3 ) je
polagoma dozorel v duhu Jožefovem. Popolnoma

*) Luk. II., 36 id.

’) Luk. II., 39.

3 ) Mat. II., 22.

— 154 —

udan svoji nalogi, da čuje nad otrokom, ki mu gaje
Bog zaupal, je hotel z njim ravnati tako, kakor
je pristojalo božjemu namenu. Prorok, pričakovan
Odrešenik, Mesija, je moral živeti in delovati v
Judovskem kraljestvu. Od Judov pride vzveličanje,
poreče Jezus pozneje Samaritanki. 1 ) Ljudsko me-
nenje, in to celo mej pobožnimi Izraeliti, ni pri¬
pustilo, da bi deloval Odposlanec božji, tisti, ki
ima biti slava in vzveličanje ljudstva, zunaj ju¬
dovske dežele, daleč od narodnega svetišča, h ka¬
teremu so se zatekali vsi Judje od štirih stranij
sveta, in koder je Bog Izraelov prestoloval kakor
v svojem lastnem prebivališču.

Zakaj naj bi bil Jožef ostal s svojo družino v
sredi te paganske Galileje, o kateri so boljši izmej
Judov rekli: Ali more iz Nazareta kaj dobrega
priti?* 2 ) Nič ga ni tu zadržavalo.

On se odloči prebivati v Judeji, blizo Betle¬
hema, od koder je izvajal svoj rod in ki se mu
je zdel odločen zato, da gleda rasti Mesijo, kakor
ga je videl roditi se. Sprejem, ki ga je doživel
po JeAisovem rojstvu pri pastirjih te dežele in
pri njihovih gospodarjih, ga je osrčil v njegovem
sklepu; zato se je brez dvoma podal čez malo
časa po svoji vrnitvi v Nazaret vnovič na pot v
Betlehem, koder je nameraval naseliti se. Tako
se ne misli vrniti v Nazaret, potem ko je privel
iz Egipta dete in njegovo mater, ampak v Be¬
tlehem, in treba je bilo božjega ukaza, da je
spremenil svojo odločitev; Nazaret je bil zato od¬
ločen. da skriva Krista do njegovega očitnega
življenja.

‘) Jan., IV., 22.

’) Jan., I., 46.

— 155 —

Za tega drugega prebivanja (v Betlehemu) in
najbrže proti koncu Adar-ja (Februvar-marcij),
nekaj časa pred Veliko nočjo 1. 750., so se do¬
gajale mnoge stvari, katerih spomin nam je samo
prvi evangelj ohranil in ki meče na Jezusova
otročja leta nov žarek, poln skrivnosti in veli¬
častva.

Verski upi Judov, nanašajoči se na prihodnost
svojega rodu po Mesiji, ki naj bode imel go-
spodstvo nad svetom, niso bili več omejeni na
okoliš tega malega naroda; prodrli so v paganstvo
samo, prehodili Izhod in vlili žarek upanja tja v
obupana srca rimskega cesarstva; bili so tako
rekoč v zraku: pesniki, zgodopisci, modroslovci,
duhovniki in zvezdoznanci gledajo v bodočnost,
vsi računajo s temi upi.

V neki deželi, ki je evangelj ne imenuje, a
ne more biti druga kakor Kaldeja, Mezopotamija,
Perzija ali skalovita Arabija, — zakaj to so de¬
žele, katere sv. pismo navadno zaznamuje z ne¬
določnim imenom j-Izhod 4 ', 1 ) bili so možje, ki so
se bavili z modroslovjem in so brali v knjigi
zvezdovja, da bi v nji našli skrivnosti prihodnosti.
— To so bili magi (čarovniki), kakor so jih ime¬
novali — in so zapazili nekega dne neko zvezdo
na nebu.’)

Ali je bil to meteor, ali navadna zvezda ali
komet ? Presunjeni po tej prikazni poizvedujejo v
izročilih svojih prednikov, svojih učenikov, in
razsvitljeni brez dvoma po božji luči, spoznajo

’) Primeri Num. XXIII. 7; Izaj. XII., 2; Jerem. XLIX,
28; Eceh. XXV, 10.

2 ) Glej dodatek A: Občna kronologija Jezusovega
življenja, § 2. Zvezda magov.

— 156 —

znamenje velikega gospodovalca, ki je bil Judom
obljubljen.

Knjiga Danijelova jim ni mogla biti neznana,
koder je bilo nasledstvo cesarstev označeno in
preračunjen čas prihoda Sinu človekovega. Mo¬
goče, da so bili sami potomci Balaama, pagan-
skega proroka, ki je napovedal, da bode zvezda
izšla iz Jakoba in žezlo vstalo iz Izraela.')

Trije izmej njih zapuste svojo deželo in se
podajo na pot v Jeruzalem. Njihova bogata in
sijajna karavana napravi šum po mestu. Poizve¬
dujejo na vse strani in ne da bi vzbujali dvom
nad dogodkom, ki se mora po njih izpolniti, gredo
dalje in povsod poprašujejo: Kje je novorojeni
kralj Judovski? Videli smo njegovo zvezdo na
Jutro vem in smo ga prišli molit. * 2 )

Besede teh tujcev pridejo na ušesa Herodu.
Kralj se vznemiri in zgane se Jeruzalem, koder
se je upanje na Odrešenika vedno našlo v raz¬
burjenih dušah.

Nemirni kralj skliče takoj verske poglavarje
in učenike in poizveduje po njih za kraj, koder
ima Kristus rojen biti. Vsi mu odgovore: — V
Betlehemu na Judovskem. Sv. pismo je bilo jasno,
izročilo enoglasno; in neki prorok je govoril ne¬
dvoumno: In ti, Betlehem, zemlja Judovska, nisi
nikakor najmanjši izmej vojvodstev judovskih,
zakaj iz tebe bo prišel vojvoda, ki bode vladal
Izrael, moje ljudstvo. 3 )

Stari, premeteni trinog da na tihem pokli¬
cati mage in jih skrbno izprašuje za čas, ko se

’) Numer., XXIV., 17.

2 ) Mat., II., 2.

’) Mih. V., 2. Citat ni dosloven, a jasno pove misel
prorokovo.

— 157 —

jim je zvezda prikazala. — In jih pošlje v Betlehem
ter jim reče: Pojdite in skrbno poprašujte po de¬
tetu, in kadar ga najdete, pridite mi nazaj po¬
vedat, da tudi jaz grem in ga molim.*)

Ne kaže se pa, da bi bili magi spoznali skrito
zvijačo v priliznenih besedah Herodovih. Brez
dvoma niso vedeli za nagnusno zgodbo tega časti-
lakomnega intriganta, ki bi bil sam rad igral
ulogo Mesijevo, in ki se ni ustrašil zločina, da
zatare vse, ki bi utegnili potemniti njegovo kra¬
ljevsko častiljubje.

In ko so bili kralja zaslišali, so šli; in glej!
zvezda, katero so videli na Jutrovem, je pred
njimi šla, dokler ni prišla in zgoraj obstala, kjer
je bilo dete. Kadar so pa zvezdo ugledali, so se
silno razveselili. In šli so v hišo in so našli dete
z Marijo, njegovo materjo, ter so predenj padli in
ga molili. 2 )

Po šegi svoje dežele so mu darovali darove,
in mu položili pred noge dragocene stvari, ki so
jih sabo prinesli: zlata, kadila in mire.

Očevidno je bila to druga reč kakor navadna
orijentalska gostoljubnost. Te modre, prišedše od
daleč, je razsvetlila vsa druga luč kakor prazna
astrologija. Zvezda je simbol božjega razsvitljenja,
katero sveti v srce, in navdihovanja, katero vodi
duše do večne resnice. To ni nikak prihodni
zmagovalec, ki ga modri molijo v tem nedavno
rojenem detetu, oni vidijo v njem Emanuela, pra¬
vega Kristusa, počivajočega v ubogi zibelki, raz¬
svetljeni po sv. Duhu verujejo in molijo. Do nas
ni prišla nikaka beseda, ki bi izdala njihovo vero;

*) Mat. II., 8 id.

’) Mat. II., 4.

— 158 —

toda njihovi darovi imajo globok pomen: darujejo
zlata kralju prihodnosti, kadila duhovniku, mire
darovancu, ki bode po svoji smrti ustanovil mej
ljudmi večno kraljestvo in duhovništvo.

Sinovi Balaamovi so bolje prorokovali kakor
njihovi prednik. Odprli so pot, po kateri šo šli
pagani: sledilo jim je človeštvo tolpoma in pola¬
galo po njihovem vzgledu pred noge Kristove
zlata, kadila in mire; in ne da bi se utrudilo, ga
moli, prosi, trpi ž njim in ga ljubi do mučeništva.

Herod je čakal vrnitve modrih; ti sami pa,
našedši tistega, ki so ga iskali, so se obotavljali
sporočiti kralju, katerega verolomne naklepe so
slutili. Sen, po katerem so spoznali voljo božjo,
jih je nagnil, da se niso povrnili k njemu, in šli
so po drugem potu, najbrže južno od Mrtvega
morja, v svojo deželo.

Pohod teh verskih šejkov, njihova radodarnost,
njihova spoštlivost, njihova vera je morala nekak
blesk razliti nad ubožnim domovanjem Jožefovim.
Kako pridejo tujci, bogato opremljeni, tako daleč,
da vidijo priprosto dete? Vse se godi očitno, na
izhodu, in glas je moral leteti od hiše do hiše po
mestecu Betlehemskem; brez dvoma se je izrekalo
ime Mesijevo in Osvoboditeljevo; Jožefa se je mo¬
rala lotiti bojazen: grozovitost Herodova in njegova
zvijačnost je bila poznata pri vseh Judih.

Res, nevihta se je bližala.

Ko Herod iznenaden vidi, da se modri ne
vrnejo, in čuti, da so se mu načrti izjalovili, se
je silno razsrdil.

Bil je dvorjanska duša; plazeč, in strahopeten
pred svojimi gospodi, pred Rimljani, bil je vlado-
željen in trd proti svojim podložnikom. Jeza je
bila izmej glavnih napak njegove prezirlive natore,

— 159 —

in ni se umirila, dokler se ni nasitila, in nasitila
se je v krvi. On ni pošiljal v pregnanstvo, on je
moril. Kdor se je dotaknil ali pretil njegovi ob¬
lasti, odgovoril mu je s smrtjo.

Umor je bil orodje njegovega vladarstva.

Komaj zasede prestol, zahteva od Antonija
smrt premaganega Antigona: Antigon je bil ob¬
glavljen. 1 ) Dal je pobiti vse člene sinedrija, ki so
se za obleganja Jeruzalema postavili proti njemu
in njegovim rimskim zaveznikom; dal je utopiti v
Jerihonski kopeli Aristobula, svojega zeta, sina
Aleksandre, in izročil krvniku osemdesetletnega
Hirkana, poslednjega Asmonejca, pod prazno pret¬
vezo izdaje; krivično je sumničil Marijamno, eno
svojih žen: morala je umreti. Intrige Ferora in
Salome vzbude v njem sumnjo proti njegovima
obema sinovoma Aleksandru in Aristobulu: ukaže
ju zadaviti. 2 ) Na stara leta je bil tem grozovitejši
in mračnejši. Farizeji, užaljeni vsled njegove proti¬
verske in protinarodne politike, se zarote in pro-
vzroče upor: pograbi dva glavarja, Judo in Ma¬
tijo, in ju ukaže živa sežgati. 3 )

Ko je stari despot videl, da se je ves Jeru¬
zalem vznemiril vsled misli na Osvoboditelja, ki
ima rojen biti, je kaj hitro dozorel do sklepa:
prijeti ga in umoriti. A kako ga iztakniti? Nje¬
govi sateliti so iskali zaman. Betlehem je bil
predmet prikritih zalezovanj. Jeza Herodova je
rasla vsled neuspehov njegovega preiskavanja;
ni se obotavljal postopati korenito in grozovito,
in tisti, ki je zaznamoval vsa leta svojega vladanja
z  umorom, tisti, ki je dal pred svojo smrtjo umo-

‘) Antiqu., XV., 9.

’) Antiqu., XVI., 18.

’) Antiqu., XVIII., 6.

— 160 —

riti še enega svojih sinov, tisti, ki je ukazal pobiti
v Jerihonskem cirkusu glavne voditelje svoje
vojske, ko se mu je bližal konec in je menil, da
ne bo nihče jokal za njegovim pogrebom, tisti je
zapovedal pomoriti vse dojence v Betlehemu in
okolici.

V tem se vidi ves srd in divjost trinogova.

Grič, na katerem počiva Rahela, je bil poln
krvi in solza, žalostinke matera so polnile doline.
Treba bi bilo videti na Izhodu ‘žalne sprevode,
slišati vpitje in ihtenje okrog novih, odprtih grobov,
da bi si mogli predočiti žalovanje teh žena, bra¬
nečih se tolažbe, ko ni več njihovih otrok. Herod
je lahko zadovoljno zaspal po umoru betlehemskih
dojencev. Menil je zatopiti v krvi vedno narašča¬
joče upe ljudske.

Varal se je.

Herod je le ovenčal s krvavo krono Jezusovo
zibelko; to je bilo njegovo spremstvo, falanga
brezmadežnih mučencev; legijoni drugih bodo sle¬
dili tem nedolžnim umorjencem; pot Kristusov
skozi človeštvo je krvav pot; vsi, ki žele hoditi
za Križanim, bodo okušali, kakor On, moreče pre¬
ganjanje na tem svetu, koder se ni nikomur bolj
oporekalo kakor samemu Bogu.

Jezus je ušel jezi Herodovi.

Po odhodu modrih je Jožefa Bog opomnil.
Taisti glas, ki mu je govoril v sanjah za časa
njegove ženitve, mu je govoril iznova:

,,Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži
v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem: zakaj
Herod bo deteta iskal, da bi ga končal. 441 )

') Mat. II., 13.

— 161 —

Jožef vstane, vzame dete in njegovo mater,
ter se poda po noči v Egipt.

Kaj se je dogodilo na tem potovanju? Kje
sta se ubežnika ustavila ? Evangelj nam nič ne
pove. Edina podrobnost, ki jo omenja, se nanaša
na trajnost prebivanja: ostala sta ondi do smrti
Herodove.

Zato pa legenda ni zametala domišljije in
apokrifi so kar nakopičili čudežev v tej dobi
pregnanstva deteta Jezusa. Divje zveri, levi in
panterji, se mu laskajo kakor jagnjeta, palme se
mu pripogujejo, kadar se sprehaja, cvetice mu po¬
ganjajo na poti, studenci izvirajo v sami puščavi,
da se okrepča, cesta se skrajša, daljava se zmanjša,
maliki se razbijejo v njegovem obližju hudobni
duhovi beže, obsedenci se oproščajo in božje
Dete množi okrog sebe čudeže, ki spričujejo nje¬
govo božanstvo.')

Zgodovina ne more sprejeti teh nenavadnih
dogodeb in cerkev jih ni nikoli potrdila. Izročila
visoke starosti, ki živč v Koptovski cerkvi, v
Egiptu, nas ponče, da se je sveta družina usta¬
novila pod heliopolskimi murvinimi smokvami,
pri studencu Matarejskem, in se je naselila najprej
ob vhodu v Memfis, v stari Kairi. Vidi se še zelo
stara cerkev, sezidana v spomin prebivanja Jezu¬
sovega. Koptorski kristijani jo oskrbujejo in radi
pokažejo obiskovalcem v kripti tri arkade, posve¬
čene Jezusu, Mariji in Jožefu.

Beg v Egipt ni rešil samo v nevarnosti biva¬
jočega življenja Jezusovega, ampak se začenja
okrog njega in nad njim tišina in mir, ki ga nič

’) Primeri: evangelje arabsko o detinstvu. — Zgodo-
pis o rojstvu Marijinem. — Zgodba Jožefa tesarja.

Živi j. Jez. 11

— 162 —

ne izkali več do dneva velikih bojev. Zvezda
modrih je izginila, proroški glasovi so utihnili,
nebo se zakrije, ponižna družina se poizgubi mej
množico, oče in mati varujeta sama, liki skrit
zaklad, skrivnost Jezusovo.

Prihodnje leto (750—751) umrje Herod. V
tem pa se še Jožefu ni mudilo povrniti se v Ju¬
dejo, ko je prebival s svojci v judovski naselbini
pri Memfisu. Navdihnenje ga je nagnilo, da se je
povrnil v Izraelsko zemljo in spet je prekoračil
egiptovsko mejo z detetom in njegovo materjo;
ko pa je zvedel, da Arhelaj, novi kralj Judovski,
nadaljuje trinoško in brezbožno politiko svojega
očeta, 1 * ) zdelo se mu je previdneje, ne več tam
prebivati.

Galileja in Pereja sta bili boljše razdeljeni;
imeli sta za tetrarha drugega sina Herodovega,
Antipa; 1 ) ta knez, prijatelj sijajnosti, sicer pa
dobrovoljen značaj, se je lotil ustanoviti dve mesti,
Tiberijado in Julijo, in je skušal pridobiti najlaže
za-se prebivalce sosednih pokrajin s prijaznostjo
in • velikodušnostjo svoje vlade, z veličastnimi
javnimi poslopji in drugimi materijalnimi ko¬
ristmi.

V sanjah je bilo Jožefu razodeto, naj se vrne
v Galilejo; dospe torej v Nazaret, koder je usta¬
novil svoje domovanje. Nepoznan je Jezus rasel
v tej deželici, ki so jo Judje tako zaničevali, da
je nastal pregovor, da ne more iz nje nič dobrega
priti. Dali so mu priimek „Nazarenec“. To ime 3 )
pomenja misel in izraz, običajen prorokom, koder

’) Antigu , XVII., 13.

’) Antigu., XVII, 11.

3 ) Hebrejski: Netzer, mladika, cvet.

163 —

so govorili o Mesiji: — »Glej, mož (bo prišel),
Vzhajajoči (je) njegovo ime,“*) je rekel Caharija.
— »Dal bom Davidu pognati mladiko pravič¬
nosti", je že rekel Jeremija. 2 ) In Izaija je prvi
videl, da „bo pognala mladika iz Jesetove kore¬
nine." 3 )

Res, ali je kedaj pognala ne samo iz Davi¬
dove korenine, ampak tudi iz korenine človeštva
bolj cvetoča mladika, podobna Jezusu Nazaren¬
skemu ? *)

r ) Caharija, VI., 12.

2 ) Jeremija, XXII., 5, XXXIII., 15.

3 ) Izajija, XI. 1.

“) Beseda, ki jo rabita Jeremija in Caharija, ni Netzer,
ampak Tzemach; izraz je različen, misel taista.

11-

Četrto poglavje.

Zgodovinska resničnost čudežnih
zgodeb o rojstvu in detinstvu
Jezusovem.

Zgodba o rodu Jezusovem ima nadnaraven
značaj, ki ga ni mogoče ni oslabiti ni utajiti. Ve¬
liko dejstvo gospoduje nad njo in dela njeno
osnovo: osebno posredovanje božje. Božji duh
deluje v svojem najvišem početku, se razodeva
na razne načine dušam izbranih bitij, jih kliče,
jim zapoveduje, jih suče po svoji volji, duše pa
svobodno izvršujejo njegovo voljo.

Tisti, ki vidi v tem edinem zgodovinskem
trenotku le igranje naravnih in človeških močij,
ne bode nikoli prodrl v skrivnost Kristusovo;
zakaj ta pozabi Boga, najvišo vodilno silo, katera
upogiba naravo in človeštvo, da bi se pridružila
njegovim določbam.

Vsi nasprotniki čudežev, pristaši izključne
vede, — racij onalisti, panteisti, materijalisti, po¬
zitivisti in skeptiki, — preklinjajo zgodovino in
imajo za legendo poetično zgodbo evangelista o
detinstvu, kakor sta nam jo sv. Matej in sv. Lukež
napisala; vidijo v teh zgodbah le navaden do¬
godek, okrašen s čustvom in domišljijo, kakor
pri vseh rojstvih imenitnih mož v starih časih.

165 —

Navadni dogodek, po njihovem sostavu edino
zgodovinsk, je izražen v eni potezi: Jezus je bil
rojen pod Avgustom v Palestini.

Najskrbnejša in najvestnejša preiskava del,
v katerih je izložena ta kritika, ne bode našla
niti najmanjšega „zgodovinskega“ dokaza proti
dejstvom, ki sem jih pripovedoval po izvornih
listinah. Nastalo protislovje je pravo za pravo
čisto dogmatično. Ta dejstva predpostavljajo osebno
in nadnaravno posredovanje božje, in zategadelj
ne najdejo milosti pred filozofičnimi zistemi, ki
zametajo to posredovanje. Taka kritika velja po
pravici toliko, kolikor zistemi, ki jo delajo; ti
zistemi pa nimajo, vkljub ugodnemu javnemu
mnenju, nikake pravice, da bi se kazali kot iz¬
ražena resnica, zakaj njihove zmote pamet sama
lahko zavrže; in vselej sem se prašal, kako si
upajo zgodovinarji, katerih dolžnost je, poročati
dovolj izpričana dejstva, kako si upajo ta dejstva
šiloma prilagoditi svojim teorijam ? Ali se ne pravi
to, uloge menjati? Dokazano dejstvo je nepre-
treslivo, teorija spada v področje dvomlivih stvarij.
To ni reč naše filozofije, ukazovati dejstvom, to
je reč dejstev, ukazovati naši filozofiji.

Edino zgodovinsko dejstvo, proti kateremu bi
se mogla pamet zmagovito poklicati, je tisto, ki
obsega protislovje in ki ruši načelo provzročnosti;
dejstva brez pojma in zadostnega vzroka pa ni
in ga ne more biti. Filozofi, ki so imeli evangeljska
dejstva za nespametna, so jih sodili le iz stališča
svojih zistemov in ne po prvih, bistvenih in jasnih
načelih človeške pameti. To je neporušliva pamet,
na katero se je treba sklicavati proti trinoštvu te
oskosrčne, samovoljne in silovite kritike, ki pači
zgodovino.

— 166 —

Da so čudežna dejstva opravičena imeti v
zgodovini svoje mesto, zadošča, da so pojetna in
da se opirajo na verodostojno spričevanje. Ta
dejstva pa so pojetna (umliva), ker imajo v moči,
modrosti in blagosti božji zadosten vzrok za svoj
obstoj; ali niso potrjena po zaneslivih pričali, ka¬
tere jih dokazujejo z vso odkritosrčnostjo? In to
je velika točka.

Nihče ne bode ovrgel zgodovinske verodo¬
stojnosti tretjega evangelja,') kateremu se imamo
zahvaliti za vse podrobnosti o spočetju in rojstvu
Jezusovem. Sv. Lukež pojasni v svojem predgo¬
voru v določni obliki svoj namen. 2 ) On ne sprejme
z zaprtimi očmi praznih izročil in legend, on za¬
piše dejstva; zasleduje vse od začetka natančno
in skrbno, da bi popisal po redu in pokazal Teo-
filu resnico o stvareh, v katerih je bil ta že po¬
učevan. Kako si je misliti, da bi ta skrbni in
vestni pisatelj slepil in prevaril dobro vero Teo-
filovo in vseh teh, ki ga čitajo, pomešavši res¬
nično zgodovino s. fantastičnimi, poetičnimi in
legendam podobnimi zgodbami ? Katera nepri¬
stranska kritika bi si prisvajala pravico, zavreči
tako spričevanje in zametavati dejstva s samo pa¬
metjo, ki presega vselej oskosrčni krog njegovih
lastnih mislij? Filozofičen zistem ni nikakor pamet
sama, ampak je predmet pravdanja in se lahko
zmoti; pamet je namreč v svojih temeljnih načelih
nezmotiiva. Zgodovina rodu Jezusovega lahko pre¬
vrne kak zistem po evangelistih in nima nič,
česar bi pamet ne sprejela v svojih bistvenih
načelih.

*) Glej uvod.

■) Luk., I, 3, 4.

— 167 —

Nekateri kritiki so skušali v dvom spraviti
pristnost prvih dveh poglavij sv. Lukeža. Na kaj
se opirajo? Ti poglavji so označeni v predgovoru
samem: „vse sem skrbno poprašal od začetka,“
piše pisatelj; 1 ) in se najdejo v prvih prestavah
kakor v naj starejših rokopisih. V sredi drugega
stoletja ju je Marcijon res zavrgel: on je imel
Kristusa le za „Eon-a“, vzvišenega nad vse sla¬
bosti rojstva, trpljenja in smrti, njegova človečnost
mu je bila le navidezna; zato sv. Justin, Tertulijan
in Epifan živo oporekajo Marcijonu, češ da je po¬
pačil sv. Lukeža. In res je, da so popevke Ma¬
rije, 2 ) Caharije 3 ) in Simeona 4 ) pomešane s hebra-
izmi in podajajo gotove izraze judovskega duha,
ki malo soglašajo s Pavlinskim značajem evan-
geljev; toda ti izrazi so prej nepričakovani dokazi
pristnosti, ker kažejo porabljene vire, iz katerih
je pisatelj zajemal ureditev dogodka, ki segajo pol
stoletja nazaj in ki so bili zapisani pod vtisom
samim teh dogodkov. Judje, ki so bili vrstniki
sv. Lukeža, niso več tako govorili in mislili kakor
pobožne družine ob času Caharije in Simeona.

Sicer pa je bil sv. Lukež v ugodnem polo¬
žaju, da se je poučil o evangeljski zgodovini. Iz
„apostolskih dejanj" vemo o njegovih intimnih
odnošajih s Pavlom, o njegovem bivanju v Antio¬
hiji, svoji domovini, kjer je spoznal Barnabo, in
v Cezareji, kjer je užival gostoljubnost dijakona
Filipa; in brez ozira na njegovo potovanje v Jeru¬
zalem, kjer je obiskal apostole, je očividno, da je

’) Luk., I, 3.

’) Luk., I, 46 id.

3 ) Luka, I, 68 id.

4 ) Luk., II, 29 id.

— 168 —

moral biti v dotiki z materjo Jezusovo in družino
Janeza Krstnika.

Tak je torej vir, iz katerega je zajemal na¬
tančne podrobnosti, ki nam jih pripoveduje.

Mej vsemi temi je priča, ki presega druge,
to je Marija, mati Jezusova. Po sv. Lukežu 1 ) je
ohranila v svojem srcu besede, ki jih je slišala,
in prizore, v katerih je igrala prvo ulogo. Ali je
mogla ta žena v življenju ali po smrti svojega
sina držati ustnice zaprte in odpovedati učencem,
svojim prijateljem zaupanje v skrivnosti, katerih
se je ona udeleževala ? Kdo bi to verjel ? V svoji
razsodnosti, katero sv. Lukež tako nežno poudarja,
je vsekako umela počakati ure božje; ko pa je
ta ura prišla, je ona govorila in v tretjem evan-
gelju imamo njeno lastno izpričevanje.

Ako bi se bile napravile okrog rojstva, zibeli
in detinstva Jezusovega res legende brez zgodo¬
vinske resnice in pripovedke, nadahnene po do¬
mišljiji in čuvstvih učencev, ni nikakor dopust-
livo, da bi se ne bilo nič ugovarjalo in da bi
bila mati Kristusova s svojim molčanjem deležna
teh bajk in lažnivih proizvodov.

Treba je tu poudarjati, da je bila v naročju
prve cerkve sekta Ebijonitov, teh judovskih kristi-
janov, trdovatnih nasprotnikov novega evangelj¬
skega duha, ki so se uporno držali judovskih
obredov, sužnji črke, ki mori, nespravlivi sovraž¬
niki sv. Pavla, ki so pobijali njegovo poslanstvo
in se jim je studil vsak nauk proti Mojzesovi
postavi. Ebijoniti so tajili spočetje in čudežno
rojstvo Kristusovo; toda njihova tajitev je dala le

‘) Luk., II, 19, 51.

— 169 —

tem več podlage zgodbam sv. Lukeža, katerega
izrecni namen je bil, potrditi resnico teh božjih
dogodkov proti tajilcem.

Vrhu teh se je pojavilo še neko nasprotstvo
v starem veku proti evangeljskemu zgodopisu rodu
Jezusovega: to je krivica, ki je izhajala iz so¬
vraštva, zalezujočega neprestano delo Kristusovo, 1 )
to je žalitev čistosti zibelke Jezusove; ta krivica
in žalitev je bila spet sprejeta po Celzu 2 ) in ne
zasluži časti, da bi se ovrgla, pred nobeno spo¬
dobno vestjo. Svetost evangelja protestuje zoper
tako sovražno obrekovanje. Take pojave vidimo
v Nemčiji v tem stoletju samem izpod peresa raz¬
ličnih pisateljev. 3 ) Neki francoski jud 4 ) se jih ni
sramoval posnemati, a posrečilo se mu je tako
malo kakor drugim, da bi mu verojeli, zakaj toli¬
kanj krivično in samovoljno, neresnično in izpod-
taklivo se kaže to obrekovanje.

Bajke in legende res poganjajo kakor za
stavo okrog rojstva Jezusovega, kakor okrog
zibelk velikih mož, ki so živahno uplivali na misli
in srca ljudij; toda te stvaritve fantazije in čustev
odlašajo, da se pokažejo, dokler čas in daljava
ne zakrije ljudij in stvarij v meglo; umikajo se
čuječemu očesu prič in izrasejo še le na njihovih
grobih.

Ako hočeš nažeti polne snope, ne smeš jih
iskati v kanoničnih evangeljih, ampak v mnogo-

*) Primeri Talmud.

’) Origen, Cotr. Cels. I, 30.

3 > Venturini; Barth. Die natur. Geburt Jes. v. Naz.
histor. bearbeitet.

4 ) Salvador.

— 170 —

številnih apokrifih drugega, tretjega, četrtega in
petega stoletja. 1 )

Primerjaj te anonimne knjige z evangeljskim
tekstom: prve so dostikrat otročje in grobe, na-
polnene s čudežnimi in neumlivimi stvarmi; drugi
pa pisan z jasnim, mirnim in živahnim peresom,
vse je v njem resno in trezno, pozitivno in točno,
osebe so označene z živimi črtami, opisi nimajo
nič praznega in neskupnega, govori se ujemajo z
osebami; vsa podoba se pokaže v krepkem re¬
liefu, polna soglasja in izvirnosti.

Ničesar ni, kar bi spominalo na. paganske
basni, v katerih posredujejo bogovi in boginje
pri prihodu junakov ali velikih mož; nič ne ozna¬
čuje judovskega duha, ki je bil tako malo pri¬
stopen za idejal devištva. Zgodba o deviškem
rojstvu Jezusovem se pojasni le z resničnostjo
samo; tako ne sanja in ne iznajduje domiš¬
ljavost.

Ne moremo se smeha zdržati, ako pogledamo
način, kako si je mitična šola predstavljala po¬
stanek vse te zgodbe. Postopanje je priprosto in
sumarično. Ima li dotični dogodek kako zvezo s
staro zavezo? To je vreteno, okrog katerega se
suče legenda. Naj je na primer pri Izajiji, da bode
devica spočela. Te besede so ustvarile po „epi-
genezi“ legendo o Oznanenju. Zvezda Balaamova
je ravno tako ustvarila zvezdo modrih, kar pa
gre hvala bistroumnemu primerjanju členka iz
knjige Števila 2 ) s členkom iz psalma, ki pravi,

‘) Primeri apokrifski slovar: izdaja Migne: Evangelj
o detinstvu; protievangelj sv. Jakoba; Zgodopis rojstva
Marijinega; Zgodopis tesarja Jožefa itd.

2 ) Štev. XXIV, 17.

— 171 —

da bodo kralji Arabije in Sabe prinesli darove
Osvoboditelju Izraela. 1 ) Mati Samuelova zapoje
zahvalnico: 2 ) mati Jezusova mora zapeti isto tako.
Stara zaveza in mitologija sta rudokop, iz kate¬
rega prihajajo legende, pobožna fantazija ver¬
nikov je umetnik, ki jim daje obliko, lahko¬
verna in prizadeta cerkev je središče, od koder
se razširja.

Kadar nedostaje opore v stari zavezi, pomore
posvetna zgodovina. Da se razjasni navzočnost
pastirjev pri rodečem se Jezusu, se zateko k grško-
rimskim bajkam Rema in Romula, ki sta bila
vzgojena mej čuvaji čred.

Posebnost je to, da je svet čakal osemnajst
let, dokler ni jasno zaznal evangeljske pripovesti
o rodu Jezusovem.

Ta poetična in mitična razlaga ne vzbuja ni-
kakega zaupanja; prepozno je prišla in zdi se, da
preveč kaže namen, spraviti iz zadrege tiste, ki
se izpodtikajo nad čudeži.

Ako bi še zasledovali te dogodbe v njihovem
razvoju in postanku, ako bi našteli stvaritelje teh
fantazij, katerih lepoto, božji čut in idejalno svežest
občudujejo; toda nič, nikakega dokaza, nikakega
dejstva, same samovoljne in dostikrat neverjetne
hipoteze. Podobe stare zaveze, krščanski čut, po¬
mešan z mesijanskim upanjem, potreba ljubljenega
in izginolega Kristusa poveličavati, to je vse, kar
je magično vplivalo na ljudsko zavest.

Evangelji nam potrjujejo v raznih izrazih, da
je mati Jezusova slišane besede in prizore, dogo-

‘) Ps. LXXI.

3 ) I. Kr. 1, 2.

— 172 —

divše se pred njenimi očmi, ohranila v svojem
spominu in pridržala v svojem srcu: ta element
se zanemarja, dasi je bistven in nobeden zgodo¬
vinar ga nima pravice sumničiti. Zakaj torej ne
bi gledali v evangeljskih dogodbah zaupnega
sporočila te žene? Bolj ko druge osebe se spo-
minajo matere; njihova nežnost ne pozabi ni¬
česar; vse to, kar zadeva njeno spočeto, re¬
jeno in gojeno dete, utisne se globoko v njeno
dušo.

Mitična šola je tudi poskusila to vzvišeno
dogodbo ob veljavo spraviti s tem, da jo je po¬
nižala na površje grških bajk in hinduskih sa¬
njarij.

Sklicavala se je na povest o Platonu, ki je
bil rojen po dotiki boga Apolona s Periktiono,
njegovo materjo; o Romulu, ki je veljal za sina
Martovega, in Cezar za Venezinega; ako je Kri¬
stus Bog človek postal, ali ni učila neka buda-
istična šola sedemkratnega včlovečenja Krihne?
In Sakija-Muni, preporoditelj brahmanske vere,
ali ni postal bog po svetih knjigah budaističnih ?
Ali ni deviška boginja prisustvovala pri nje¬
govem zemeljskem rojstvu? Cel6 dandanes, ali se
ne kaže glavar budaistične hierarhije v Tibetu kot
včlovečeno božanstvo?

Nikar da bi evangeljsko zgodovino take pri¬
mere oslabile, ampak jo opravičujejo; spričujejo
splošno hrepenenje, ki se ne da uničiti, zakaj
ima Boga za izvor, in od Boga navdihnene želje
so prorokba tega, kar ima biti. Občna težnja člo¬
veštva, napraviti posredovanje božje pri porodu
velikih duhov, je našla torej popoln predmet pri
rojstvu Jezusovem.

— 173

Najzmernejši mej nasprotniki zgodovinske
resničnosti teh stranij, vidoma zmedeni po nad-
naravnosti, ki jih napolnuje, — posredovanje božje,
prikazen angelov, razodetne sanje, preroški go¬
vori, — trudili so se razločevati mej vsebino in
obliko.

Oblika je le poetičen zavoj, umetno natkan
od prvih kristijanov, da bi jih kaj pridobili za
idejo božje natore Jezusa Kristusa. Ta dogma, ki
zavzema brez protirečja najvažnejše mesto v na¬
ukih in shvačanjih vseh apostolskih pisateljev,
bila je po teh kritikih prikrojena poljubno po
krajih in časih, zdaj na nedoločen, zdaj na do¬
ločen način, zdaj poljudno, zdaj učeno, zdaj po¬
etično, zdaj teologično: mi imamo tu poetično
in popularno obliko. Vsebina sama je važna,
oblika se lahko presoja z estetičnega stališča,
toda treba je paziti, da se ne hvati preozko-
srčno. 1 )

Ta bojazljivi zistem žrtvuje brez vzroka zgodo-
pisno istinost dogodkov, da je resničnost ^skrita
v dogmatični formuli; naredi celo veliko napako,
ker vidi v tej formuli resnico, ki je ne obsega
niti potrebno niti logično. Res, to ni točka o
„božji natori Jezusovi”, ki je tu označena, ampak
to je njegov „božji rod”; Jezus je mogel biti Bog
in človek, ne da bi bil tako spočet; mogel je biti
tako spočet, ne da bi bil Bog in človek. Res¬
nično je bil po katoliški teologiji rojen od sve¬
tega Duha in ima v edinosti ene osebe naturo
božjo in človeško; a te dve dejstvi ne izhajata
potrebno eno iz drugega; in zato se ne sme gle-

*) Reuss: evangeljska zgodovina; Sabatier, Enciklop.
verskih vednostij, čl. Jezus-Kristus.

— 174

dati v dogodbi prvega dejstva formule, katera naj
naznanja in izraža drugo dejstvo.

Zaman bi iskali v vseh literaturah, svetih in
svetnih, strani, kjer bi se vzvišenejše in v po¬
polnejšem akordu dvigali poezija in zgodovina,
ideal in realnost, človeško in božje.

Vse je tesno zvezano v teh dogodbah; skup¬
nost in. podrobnosti se vrste zaporedoma v lepi
in močni edinosti; črte, navedene po sv. Mateju
se opirajo na zgodopis sv. Lukeža in razširjajo
njegovo obzorje. Skrivnostna zvezda hoče na¬
znanjati, da se astronomični prevrati, mereč živ¬
ljenje vesoljnosti, ujemajo s preobrazbami našega
malega sveta, in ti skrivnostni vojvode, prišedši
iz Izhoda, iz tuje zemlje, dajo slutiti, da upanje
na Odrešenika ni izključna dedščina enega rodu,
ampak da se mora njegov vpliv raztezati na vse
človeštvo.

Jezus je Sin božji, toda porodi se v hlevu,
kakor kako ubožno dete; le judovski pastirji ga
pripoznajo, toda vse nebo praznuje nad njegovo
zibeljo, v tisti noči, ko je prišel na svet. Za tre-
notek se vznemiri kraljevo mesto, ko pridejo
modri; a komaj je ta posvetna slava zažarela,
že je opasno dete obsojeno na beg, in kri
tistih, ki so rojeni v taistem času kakor ono,
teče v potokih na to zemljo, koder so ga pre¬
ganjali.

Vsa ta nasprotja se nadaljujejo v življenju
Kristusovem, in v njegovem delu skozi stoletja,
v naročju od njega ustanovljene cerkve: iznova
preganjajo, podaljšujejo čudovito in temeljno anti¬
tezo, ki tvori vso skrivnost Jezusovo in ki jo je

175

sv. Janez izrazil v teh besedah: „Beseda je meso
postala in mej nami prebivala/' 1 )

Legenda ne pozna takega soglasja; njene
pretrgane sanjarije ne podirajo samo verjetnosti,
no žalijo pamet; ugaja ji samovoljnost in alego¬
rija, čudeži in posebnosti. V starih časih pa-
ganstva je pridevala bogovom slabosti in strasti
človeške; v času, ko sledi krščanstvo, prideva
Bogu samemu fantazije človeških možganov. Ako
se apokrifi stavijo v taisto vrsto z mitologijo
grško, rimsko, Hindusa in čudežnih dogodkov
Mahometove zgodbe: bodi; neodvisen kritik pa
ne sme tako obravnavati kanonična evangelja in
zgodovino detinstva Jezusovega.

Govori, ki so pomešani s temi dogodki, so
sposobni, da jih branijo in odkrivajo njihov božji
značaj.

Proroški duh se vzbudi in ponovi veliko iz¬
ročilo preminolih vedežev; predere oski kolobar,
v katerem je bila zadušena judovska pobožnost,
preskoči brano tega slepega formalizma, v ka¬
terem so učeniki in poglavarji vere držali zaprte
misli in verski čut. Stare obljube božje so zapo-
padene v vsem svojem veličju: prestol Davidov
se dvigne, a sam Sin božji ga zasede in zakra-
Ijuje brez konca; Izrael se potolaži in reši, a
tisti, ki sede v temi in smrti, zapuščeni pagani
ne bodo pozabljeni; to ni Izrael, ki vlada, to je
Bog, in tudi njegove dobrotlivosti se razprostrd
na vse stvarstvo.

Ljudska zavest ni bila več zmožna, odpreti
se tem inspiracijam, kakor srca učenikov in du-

’) Jan. I, 14.

— 176 —

hovnikov. Treba je slep biti, da ne vidi več
sijajnega znamenja sv. Duha in besede božje. Be¬
seda človeka, naj si bo še tako velika, se ne
more pospeti do te visokosti in te sijajnosti,
prodreti pot v srce samo človeštva, prešiniti
prihodnost s tako gotovostjo in se usaditi tako
globoko v spomin človekov, da ostane še po
stoletjih trepetajoča in živa na ustnicah tistih, ki
molijo, prosijo, zdihujejo, ljubijo in upajo.

To je notranji znak zgodovinske resničnosti,
ki ga ima le evangelj, ki čuva nedotaklivo,
vzvišen nad vsakim sumničenjem, te strani de-
tinstva Jezusovega.

Peto poglavje.

Otroška in mladeniška leta Jezusova.

Njegova vzgoja.

Življenje Jezusa, otroka in mladeniča, v Naza¬
retu se pove v dveh besedah: je rastel in je bil
pokoren.') Bil je pokoren svojemu očetu in svoji
materi; „je rastel v starosti in modrosti in milosti
pri Bogu in pri ljudeh/ Nič posebnega, nič izred¬
nega, nič kar bi navidezno presegalo zakone člo¬
veštva. Razvija se fizično kakor vsi otroci, in
kaže od leta do leta razumnost in krepost, moč
in mičnost, ki pristoji njegovi starosti. Nikak
zadržek ne ovira te popolne rasti. Vzbujajoče
strasti se razburijo in razdražijo ter motijo so¬
glasje človeškega bitja; v duši Jezusovi pa so v
ravnotežju. Zlo se ni dotaknilo v nikaki obliki
»Tistega, ki se je porodil svet“ 2 ), in v „katerem
prebiva vsa polnost božestva telesno/ 3 )

Tvar njegovo prodira duša, ki gospoduje
nad njo in jo preobraža, in duša jo po sv. Duhu
napolnuje in obožava. Nobeno dušeslovje ne bode
moglo ujeti žarkov božjih v Jezusovi duši in no¬
bena veda ne bode nikoli razumela vse lepote

*) Luk., II, 51, 52.

-j Luk. I, 37.

’) Kološ. II. 9.

Življ. Jez.

12

178 —

tega telesa, tresočega se in rastočega pod žarki
in vtisi duše, katera objema vso skupno Ne¬
skončnost s svojim dihom in svojo močjo.

On je idejalen otrok, mladenič, kakor bode
pozneje idejalen mož. Med njim in sinovi zemlje
je ta razlika: boljši med nami hrepene po popol¬
nosti, ki je nikdar ne dosežejo, on pa jo uresni¬
čuje v absolutni podobi. 1 )-

Popolna, osebna zjedinba človeške narave in
božje narave mu daje spoznanje neskončne res¬
nice, posedanje neskončne ljubezni, nepretrgano
radovanje nad neskončno lepoto 2 ); a nikakor ne
ovira v svoji pameti razvitka poskusnega znanja 3 ),
napredujočega izpolnovanja čednostij, moči volje,
telesnega truda, dela in trpljenja. Ta bistveni delež
zemeljskega človeka je Jezus hotel celotnega z
njegovimi slabostmi, z njegovo revnostjo in smrt¬
nostjo; njegova zjedinba z Bogom ga je oprostila
samo od greha in nepopolnosti.

Najraznejši načini lahko obstoje istočasno v
duši, ne da bi se izključili ali porušili; spoznanje
(božje) se zlaga s poskusno znanostjo, božje ra¬
dosti se družijo z brezimenimi bolečinami, in silo¬
viti boji z neizpremenlivo veselostjo.

Jezus se je vzgajal kakor vsi Galilejci nje¬
gove starosti v malem,mestu Nazaretu.

Kot otrok se je udeleževal njihovih mirnih
iger. Kot mlad človek se je moral pomešati med
svoje tovariše, sedeti v njihovi sredi, živeti nji¬
hovo življenje; očaral jih je s svojo modrostjo,
a žarel je v dobrotlivosti,' bil je kras milih in
ponižnih duš.

') Primeri Thomas, Summa theol. 3. del, XV. pogl.

2 ) Primeri Thomas, Summa theol. 3. del, XV. pgl. čl. 10.

*) Primeri Thomas, Summa theol. 3. del, XII. pogl.

— 179 —

Nič ni tako malo podobno naši moderni
vzgoji kakor vzgoja mladega Izraelita v Judeji
za časa Heroda. Javna šola igra pri nas mogočno
ulogo, vzame otroka iz očetove hiše, od desetega
do dvajsetega leta, da ga izroči učitelju; pri Judih
pa je še ni bilo. Le Jeruzalem je imel ljudsko
šolo, ki se je nazivala „Beth - Hassepher“, hiša
knjige. Ustanovil jo je eno stoletje pred Jezusom
farizej Simon Ben Schetach ') in je postala uzor
tistih, ki so se ustanovile okrog 1. 64. po vseh
mestih in vaseh na povelje velikega duhovnika
Jezusa Ben Gamala. * 2 )

Judovski otrok se vzgaja v očetovi hiši, v
shodnici, v delavnici. V hiši sprejme nasvete oče¬
tove in materne; v shodnici se nauči čitati Toro;
v delavnici se pripravi za kak stan.

Domača vzgoja pri Judih je bila izključno
verska in patrijotična, osredotočila se je v zakonu,
morali in zgodovini; njen namen je bil, vzgojiti
vest, utisniti ji Zakpn božji, zvestobo do njenih
zapovedij in ljubezen do naroda; bila je čast in
moč tega ljudstva, ki se je najbolj na svetu dr¬
žalo svojih izročil. To je tisto gorišče, iz kate¬
rega vsplamti patrijotizem v otrokovi duši; to je
očetovo in materino srce, iz katerega zajema v
strahu božjem spoznanje božjih zapovedij ter se
posveti verskemu duhu Izraela in njegovih velikih
namenov.

Vzgoja se je nalagala starišem kot sveta
dolžnost. Otrok, prvorojenec, je bil prvina oče¬
tove moči 3 ) in znamenje božjega blagoslova; dru¬
žina  brez  potomstva se jim je zdela zapuščena in

') Talmud Hierosol., Ketouboth., VIII, 11.

’) Talmud Babyl , Babubathra, 21, a.

3 ) Deuter. XXI, 17.

12®

— 180 —

prokleta: odtod mej stariši in otroki tista lju¬
bezen, ki je dajala izraelskim družinam trdnost,
kakeršne pagani niso poznali. Rimljan je imel pra¬
vico umoriti, razdedovati in ostaviti svoje otroke,
Jud pa je bil verno vezan, čuvati jih kot največi
zaklad družine in naroda, polagajoč svojo slavo
na število in pobožnost svojih potomcev.

Hebrejski zakonodavec ne jenja opominati
pred vsem očeta, da poučuje svojega sina doma,
pri mizi in na potu o zapovedih in dobrotah
božjih; in nasprotno ukazuje otrokom, da spoštu¬
jejo svoje stariše. Ta zapoved se nahaja v Zakonu
neposredno za dolžnostmi do Boga.

Pokorščina se blagoslavlja, nepokorščina se
kaznuje s smrtjo.

Treba je čitati v knjigi pregovorov ’) opo¬
mine, ki jih božja Modrost obrača na otroka, da
bi poslušal nauk očetov in ne zametal besede
materine. Nobena morala ne diše več nežnosti in
spoštovanja.

Bivališče, koder je Jezus rasel, je podobno
tistim, ki jih imajo dandanes Arabi v Palestini.
Podoba orijentalske hiše se ni spremenila po sto¬
letjih; ima obliko četverovogelnika, iz ila ali iz
kamna; zidovje je največkrat le velika spletenina,
prevlečena s trdo ilovico, posušena na solncu in
bela kakor apno. Njena streha je terasa, ograjena
z naslonki; gori se gre od zunaj po premaklivi
lestvi ali po stolpi, pritrjeni na zidovje. Tu gori
je zgornjica, kraj molitve, in tu se napravi o
vročem času mala hladnica iz listja ali iz trsja,
koder se spi po noči.

') Preg., I, 8; X; in dr.

— 181 —

Stan ima le eno ali dve stanici, in večkrat
nima druge odprtine kakor vrata; pred njim je
tesen barjač, obdan s kameneno ograjo brez malte
ali s plotom iz posušenega protja. V enem kotu
barjača blizo vrat je pečica za kruh peči, — mala
okroglina iz ila; — premakliv pokrovec jo za¬
pira, in po tlaku, na kateri se devlje testo, so
položeni kremenčki.

Hišna oprava je priprosta: nekaj klopic, miza,
blazine, položene po dolgem ob steni, slamnice in
pletenke, svečnik, svetilka oljnica v kotu zidovja,
široka skrinja za perilo in obleko, zajemalka,
nekaj vrčev, bazaltov malin za žito. Kamin ali
bolj prav ognjišče stoji časih v sredi Staniče; pri
dverih vsake sobe visi mala, podolgovata škatlja,
,,mezuza“, hraneč v sebi pergamentov zavoj, na
katerem sta zapisana dva odlomka iz Zakona,
vzeta iz Deuteronoma. ’)

Tesarjeva hiša je bila prva, prava šola Jezu¬
sova; tu je rasel med očetom in materjo, se učil
od njiju čitati sv. pismo, poslušal iz njiju ust
zapovedi Zakona in zgodovino svojega ljudstva.
Ta otrok, ki je čutil in vedel, da je Sin nebe¬
škega Očeta, je hotel sprejemati od pozemeljskega
očeta in matere ukaze in nauke božje ter se po¬
svetiti, kakor vsi otroci, v življenje in spoznanje
človeško. 2 )

Jezus je bil prvorojenec, edini sin svoje ma¬
tere; te, ki jih evangelj imenuje njegove brate in
sestre, so bili v resnici le njegovi bratranci in
sestranci od materne strani, zakaj imeli so za
očeta Kleofo in za mater Marijo, sestro matere

*) Dent, VI, 5. 19; XI, 13. 20.

’) Primeri Summa theol. 3. del, gl. XII, čl. 3.

182 —

Jezusove: 1 ) bili so iz taiste obitelji, iz taistega
rodu, iz taiste krvi kakor on, ki je rasel v sredi
med njimi. Kaže se, da Jezusovo sorodstvo ni
bilo posvečeno v nade, ki so počivale iiad nje¬
govo glavo in ki so jasno sijale na ognjišče Jo¬
žefa in Marije. Po velikih razodetjih božjih ste
senca in skrivnost zakrivali napovedanega mla¬
deniča. Podvržen človeškim pogojem se je pokoril
vsem zakonom. Vera sama, pojasnjena po neizre-
klivih spominih in po vsakdanjem prizoru naj-
dovršenejših čednostij, je kazala starišem Jezusa
to, kar je bilo njem izvenredno in božje.

Skupaj so popevali psalme, prosili za odre¬
šitev Izraela in za vzveličanje narodov, in več¬
krat sta Jožef in Marija vprašuje zrla na čelo
Jezusovo, da bi preiskavala božje načrte, trpka
pota, po katerih naj bi hodila njegova modrost v
izpolnitvi tega velikega dela. Molila sta jih, ne
da bi jih še poznala: Bog ne daje svoje pojas¬
nitve kakor kadar je njegova volja; duše, ki žive
od njega, se zanašajo na njegovo previdnost, zati¬
rajo nepotrpežlivost hrepenenja ter čakajo z ra¬
dostjo, da se pokaže dan Gospodov.

Toda za nas ostane zakrito to življenje naj¬
svetejše družine, te skrivnosti Nazareške.

Mladi Izraelit je izpolnil svojo vzgojo v
shodnici. Od Ezdre sem je imela vsaka vas svojo,
— večkrat navadno stanico, brez okraskov in
brez arhitekture, obrneno proti svetemu Salernu.
Tora se hrani v omari, skriti za zaveso žive
barve, spominajoči na zagrinjalo v templju. Sve¬
tilka, podobna tem po naših cerkvah, gori vedno
pred pergamentovim zavčjem, na kateri je zapi-

■) Mat., XIII, 55; XXVII, 56. - Mark., VI, 3. XV, 40.

— 183 —

sana. V sredi dvorane je visoka prižnica, na ka¬
tero hodijo citat sedmeri čitalci, trikrat vsak
teden, — v soboto, ponedeljek in četrtek, —
gotova mesta iz Zakona in kak odlomek iz pre¬
rokov. Nato čitalec razloži v aramejskem jeziku
prečitane členke in predstojnik ali tisti, katerega
ta določi, izgovarja blagoslov, na katerega ljud¬
stvo stoje, obrneno proti daljnemu templju, odgo¬
varja „Amen“ in ponavlja z močnim glasom. Na
klopeh, ki so pogrnene s štorjami in blazinami,
raztegnenimi po dolgem ob stenah ali okrog
prižnice, sede pričujoči, s „taletom“ na glavi, z
dolgimi čipkami na četverih konceh, molijo z
nizkim glasom in sorazmerno premikajo prsi in
glavo.

Zenske, ločene od moških, stoje dostikrat ob
vratih, drže svoje male otroke v naročju in slede
molčč molitvi občinstva.

Shodnica v Nazaretu je videla Jezusa in nje¬
gove, prišli so tjd ob sobotah in druge predpi¬
sane dneve; kot pobožni Izraeliti so morali tam
moliti zjutraj, opoldne in zvečer. Tisti, ki so ho¬
teli čitati Zakon, so posedali radi pred omaro,
kjer so se hranili primerci, in „Hasan“ jim je
izročil sveti zavoj. Verojetno je, da je Jezus več¬
krat sem prišel v svoji mladosti, da je molil in
premišljeval to besedo božjo, ki je bila Njega
polna in katere skrivnost je moral on sam ne¬
kega dne razodeti. Sedeč v shodnici, s pokrito
glavo, svete zavoje na kolenih, je mogel čitati v
sv. pismu svoj lastni poklic, zapisan poprej po
prorokih, slediti razvoju božjega načrta v člove¬
štvu, občudovati delo vzveličanja, in se priprav¬
ljati na tihem na izpolnitev volje svojega Očeta,
ne da bi kdo za to vedel.

— 184 —

A noben rabi ga ni mogel prisvajati za učenca.
»Tisti, v katerem je Bog prebival“ '), ni potre¬
boval učitelja: sam njegov pravi učitelj je bil živi
Bog. Mi poslušamo besedo božjo od daleč, kot
oslabel odmev, po presledkih, v tisočerem hrupu,
ki jo večkrat pokaži; Jezus jo je poslušal vselej
polno, zvočno, jasno, neposredno, brez sile; ona
je bila stanovitno studenec, iz katerega izvirajo
v njem skriti zakladi modrosti in vednosti; * 2 ) ona
je bila njegov lastni duh.

Materni jezik Jezusov je bil siro-kaldejsk. 3 )
Ne vidi se, da bi bil govoril grški: helenska kul¬
tura ni prodrla v judovsko ljudstvo v Palestini;
in vsekako je na niže ljudstvo slabo vplivala.

V javnih zbirališčih v sinagogi je Jezus spo¬
znal po izkušnji uboštvo, napake, zmote in prazno
znanost učenikov svojega časa; videl je tu te
ničemernike, ki iščejo prvih sedežev 4 ), slišal osko-
srčnega in ošabnega farizeja. Čez osemnajststo let
najdemo ga v sinagogah modernega Jeruzalema,
takega kakor ga je Jezus videl: taistega pre¬
drznega obraza, taistega trdega in ošabnega očesa;
ima se za posebnega človeka; on je mojster; on
misli, da zna vse; lahko ga vprašamo, a naučili

') Kološ. II, 9.

•> Kološ. II, 3.

3 ) Daši je bila za časa Jezusovega klasična hebrej¬
ščina mrtev jezik, bila je Judom domača. Ljudstvo je go¬
vorilo siro - kaldejsko narečje, ki je bilo za stari hebrejski
jezik to, kar je dandanes nova grščina za staro, laščina za
latinsko, (nova slovenščina za staro). — Ljudsko narečje
se je delilo na tri bet ve: judovsko, ki je spominalo
najbolj na prvotno hebrejščino; samaritansko, ki
je kazala zmes s kaldejščino; in sirsko. — Galilejci so
se spoznali po svojem lastnem narečju; niso dali čutiti
goltnikov.

“J Mat., XXIII, 6.

— 185 —

se ne bodemo ničesar od njega; on drži na svojo
biblijo kakor bi bila biblija njegov Bog, in kakor
bi imel monopol od Boga.

Prvi vtisi mladosti ne izginejo; v Jezusu kakor
v nas pomagajo razumeti želje, besede in dela
zrelejše starosti.

Jud v svoji vzgoji ni zanemarjal posvetne in
praktične strani: vsak Izraelit, naj je pripadal h
kateremu koli stanu, se je moral naučiti kakega
rokodelstva. „Oče ima nalogo", pravi Talmud, „da
obreže sina, ga pouči v Zakonu in priuči kakemu
stanu/ ') V tem posname Talmud izročilo judov¬
skih nravij. Tisti, ki ne dadč čemu priučiti svojih
otrok, opuščajo veliko dolžnost; to je, pravi Tar-
gum, kakor bi jih učili razbojništva/) Pozitivni
in delavni duh rodu se najde tu kar celoma. Jud
ni poznal nikdar lenobe, neobčutlivosti in tiste
mehke popustlivosti, ki je utisnena fatalizmu in
ki očara Evropejca pri felahu Palestine. Delo je
sveto zanj, in rokodelstvo častno, celo mej naj¬
imenitnejšimi rabini: Hillel in Akiba, dva naj veča,
sta bila drvarja; Rabi-Johanan je bil črevljar;
Rabi Izak Nanaha je bil kovač. Jezus, sin roko¬
delcev, je bil tesar * 2 3 ), kakor Jožef, njegov oče;
rasel je v delavnici, pri delu. Izgotavljal je, pravi
Justin, dela iz lesa, pluge, jarme in tehtnice; po-

’) Tosaphot, in Kidduschin, gl. 1.

2 ) Talmud Babyl., in Kidduschin, 29.

3 ) Beseda tšztcov,  nanašajoča se na Jožefa, ne pusti
nobenega dvoma, da je bil po svojem poklicu lesni de¬
lavec. Latinski prelagatelj jo prelaga s faber; in res,
rabljena prav kratko, brez pridevka, nima nikoli drugač¬
nega pomena kakor tega tesarja, pri svetih in posvetnih
pisateljih. Najstarejša izročila sojo tako razumela. — Pri¬
meri Justin, Dialog, c. Tryphon. c. 88.

— 186 —

magal je svojemu očetu in je živel od dela svojih
rok kakor kak navadni rokodelec.

Iz te delavnice je izšel pravi mojster ljudij.
On ostane, pričakujoč svojega dne, uzor ponižnih,
tistih, katerim zgodovina ne ve imena, ki žive
tiho in neznano v očeh božjih. Leta njihovega
življenja se nadaljujejo, enolično, vse je tu mol¬
čeče: žalost in veselje, delo in krepost. Brezšte¬
vilna množica živi tako; in to ni najmanjša moč
krščanstva, da more postaviti v posnemanje ljud¬
stvu Kristusa, ki ga vidimo delati v otročjih in
mladeniških letih, pri vsakdanjih opravilih kakor
večino ljudij.

Delavnica pri Judih ni bila del hiše. Trgovci
so imeli na trgu svoje prodajalnice; rokodelec je
imel pred obličjem svojega domo vja svojo delavnico.

Žena je čuvala ognjišče, koder je živela osa¬
mela, mož pa in otroci so šli na delo.

Ona je mlela žito, pripravljala jedila, predla
volno, tkala oblačila, hodila zajemat vodo iz stu¬
denca in oskrbela potrebno s trga. Sešli so se ob
uri molitve in obeda; našli so se ob sobotah in
praznikih v sinagogi.

Te podrobnosti šeg so vse zunanje življenje
male hiše v Nazaretu in družine Jezusove.

Ne bi razumeli njegove fizijognomije in nje¬
govega značaja, ako bi, proučujoč njegova otroška
in mladeniška leta, zanemarili zunanjo^ okolico,
naravo, v katere naročju je on rasel. Človek je
privezan s preveč oskimi vezmi na zemljo, ki ga
je videla roditi se, da ne bi sprejel njenih vplivov.

Podobni smo zemlji, ki nas nosi. Naša do¬
mišljija sprejme barve neba, kjer se izgube naše
oči; najbolj darovite duše so tiste, v katerih se
najde najgloboče soglasje z naravo, iz katere so

— 187 —

se razvili. Tak duhoviti pisatelj ohrani v svojem
zlogu melanholijo morskega obrežja, na katero je
prišel sanjat v bučanji valov; tak dejanjski člo¬
vek spomina na strme vrhove, kjer je bil rojen,
na deroče potoke, ki jih je videl poskakovati.
Kdor ni dlje časa opazoval neba na Izhodu, Pa¬
lestine, pogorja Nazareškega, jezera Tiberijskega,
ne bode razumel nikoli zunanje postave Jezusove,
barve, ki jo je dal svojim mislim, podob, s kate¬
rimi se je rad oblačil, in izvirnosti njegovih prilik.

Cital je mnogo let v naravi nazarenski liki
v knjigi božji. Tu je občudoval anemone, lilije in
šopke iz limbarjev ’) in smokovnice, ki kažejo
spomladi prve sadove * 2 ); tu je videl žito beleti 3 ),
odrezavati mladike od trte, da bi bila bolj rodo¬
vitna 4 ), bloditi izgubljene ovce 5 6 * ), spravljati čede
v ovčnjak. Tu je videl, kako beži nezaupni šekal
v svoj brlog 0 ), kako se zbirajo orli in jastrebi,
da bi požrli svoj plen ’); tu je videl solnce žareti
zjutraj in zvečer, kot znak lepega vremena ali
nevihte 8 ), in liti hudournike, ki so nesli s seboj
slabo postavljeno hišo. 9 )

Zaman bi iskali na zemlji kota, ki bi bil
mirnejši in prijetnejši, skritejši in svetlejši, zbra-
nejši in pristopnejši. Ako si ogledamo enega izmed
gričev, ki obdajajo malo mesto, na primer tistega,
nad katerim gospoduje dandanes Uadi Nabi-Said,

‘) Mat., VI, 28; Luk. XII, 27.

2 ) Visoka pes. II, 13.

3 ) Jan. IV, 35.

4 ) Jan. XV, 2.

5 ) Luka XV, 46; Jan. X, 1. itd.

6 ) Mat, VIII, 20; Luk. IX, 58.

’) Mat., XXIV, 28; Luk., XVII, 37.

s ) Mat., XVI, 3.

9 ) Mat., VII, 47; Luk., VI, 49.

188 —

je prizor veličasten, neomejen. Evo ti na severu
visoke gore galilejske in zadaj za njimi veliki
Hermon, ki se zmerom leskeče v snegu, samujoč
pod nebom. Na izhodu razpenja Tabor svoje po¬
nosno podnožje in Adžlunski gorjanci razprosti¬
rajo svoje zeleneče podolje. Na jugu mali Hermon,
gore Gelboeske in Samarijske, in v ozadji obzorja
strmi vrhovi judejski. Prav blizo se razgrinja
Esdrelonska ravnina, pisana žolto-siva kakor kaka
perzijska preproga, na katero oblaki pokladajo
široko vijolčasto senco. Na zahodu modro go¬
rovje Karmelsko in še modrejše morje, ki se zr¬
cali ob zahajajočem solncu. Ves svet se razgrinja
pred očmi in radi si predstavljamo Jezusa na tej
vršini, ko moli k nebeškemu očetu in premišljuje
neizmerno zemljo, kot polje, ki je mora ob svojem
dnevu pridobiti in oploditi.

O teh dolgih letih Jezusovih v Nazaretu molče
evangeljske listine. Sv. Lukež jih označi v splošni
fizijognomiji z nekaterimi potezami, a božji načrt
hoče, da ostane njegov Kristus zakrit.

Eno edino dejstvo nam privoli, da si predo-
čimo to, kar se je pripetilo v duši in srcu Jezusa
kot mladeniča.

Dvanajsto leto označi slovesno dobo v živ¬
ljenju mladega Izraelca. Od te dobe se ima za
moža, odgovoren je sam za svoja dela in se
iznebi varstva, postane ud Izraelske občine in
se zaveže verno izpolnovati predpise Zakona.
Rimljan si je ogrnil moško togo; mladi Izraelec
postane sin Tore. Začne nositi na čelu in na ra¬
mah pri verskih obredih filaktere, po zapovedi
Mojzesovi. ’) Ob dnevih pokore se mora postiti,

*) Dent., XI, 18.

— 189 —

in o velikih praznikih, — o veliki noči, o bin-
koštih in prazniku šotorov, — romati v Jeru¬
zalem.

Jezus je dosegel svojih dvanajst let. Njegov
oče ga je predstavil sinagogi v Nazaretu, in on
je postal ud občine in izročili so mu, kakor vsem
njegovim vrstnikom, jermene molitve. ’)

Njegovi stariši, kakor vsi pobožni Judje, so
romali vsako leto o velikonočnem prazniku v
Jeruzalem. * 2 ) On se jim je pridružil; to je bil
njegov prvi korak v življenje, po otroških letih,
in njegovo prvo očitno delo v pokorščini do
Zakona.

To romanje v sveto mesto in v tempelj se¬
stavlja eno izmej črtic narodnega in verskega
življenja judovskega ljudstva. Ob treh najsloves-
nejših praznikih so bile četvere ceste, ki vedejo
v Jeruzalem, napolnene z dolgimi karavanami, —■
ta iz Egipta skozi puščavo, Gazo in Hebron; ta
iz Pereje skozi Jordansko dolino, Jeriho, Betanijo
in čez Oljsko goro; ona, ki pride od izhoda skozi
Jopo, in ona od kraja Damaska, Libana in Sirije
skozi Sihem.

Na tisoče romarjev je prihajalo skozi vsa
vrata iz vseh mest Judeje in svete dežele, iz
manjših vasij in naj oddaljenejših dežel. Jožef (Fla¬
vij) našteje nič manj kakor dva milijona množice,
ki se je gnetla o Veliki noči po cestah in pred-

’) To so bili majhni obvezki iz koženice, pritrjeni z
jermeni na rame in glavo ter so hranili v sebi dve mesti
iz Deuteronoma (VI, 4—5; XI, 1—21) o božji ljubezni in o
blagoslovu, danem za zvestobo do zapovedij, in dve drugi
mesti iz Eksoda (XIII, 1—10 in 11—16) o velikonočnem
prazniku in o odkupu prvorojencev.

2 ) Luk., II, 41. id.

— 190 —

mestjih Jeruzalemskih.’) Petje psalmov je sprem¬
ljalo romarje. Bile so tu nekatere postaje odli¬
kovane. Galilejci, ki so prehodili Samarijo, so se
radi ustavili za Sihemom in vodnjakom Jakobovim
v Ain-el-Aramiehu, zadnji postojanki pred Jeruza¬
lemom. Dolina se na tem kraju izoži in opiše
polkrog. Steza se strne v izsušeni strugi hudo¬
urnika, kateri se napolni le o dnevih hudourja.
Od ene strani je navpična skala, iz katere izvira
mrzel studenec; od druge strani grič v pravilnem
amfiteatru liki stopnice v cirkusu: osamljen in
divji kraj, poln melanholije. Večkrat so pobožni
Izraelci ob njem vzbudili odmeve po svojih po¬
pevkah in svojih nestrplivih željah, da bi skoro
že zagledali Jeruzalem in hišo Jehove.

— „Kakor jelen hrepeni po potokih žive
vode, so prepevali, tako hrepeni moja duša po
tebi, o Bog! Kdaj bom prišel in se prikazal pred
obličje božje 2 )?“

Po dveh urah hoda so dospeli naposled na
goro Skopus, kraj, ki se kliče dandanes „Naše-
vat.“ Sveto mesto se tedaj pokaže prav hipoma
kakor kaka žareča prikazen: tempelj s svojo
zlato streho pokriva Morijo, palača Herodova in
velikih duhovnikov se dvigajo nad Sionom, vse
kupole se blesketajo ob vshajajočem solncu, šest¬
deset stolpov gospoduje nad zidovi liki čuvaji
velikani, kateri čuvajo mesto velikega Kralja.
Skopus, katerega eni vrh venča Nabi-Samuel,
tvori polkrog iz skal in kremenov, na pogled
sivih in opuščenih, kateri na severu resno obda¬
jajo sveto mesto; Oljska gora se dviga na izhodu,

') Bell. Ind., VI, 9, 3.

=) Ps. XLI.

- 191 —

pokrita z cipresami, cedrami in vrbami žaluj-
kami; na obzorji od juga na prvem načrtu se
vale gore Betlehemske in v oddaljenem soparu
se tope v jasnosti gore Moabske.

Pogled na Jeruzalem je napolnil te romarje
z neizreklivo pretreslivostjo in peli so, da se iz¬
razijo, ustopno pesem:

„Kako prijetna so tvoja prebivališča, o Go¬
spod vojskinih trum!“

Jezus in Nazareška karavana sta šla po tej
poti, o Veliki noči 1. 760. ali 762. Praznik je
trajal osem dnij, od 14. do 21. Nizana (aprila).
Pred templjem, v lopah in na dvoru se je gnetla
množica, ki je prišla molit in darovat Jehovi.
Duhovniki so darovali daritve, ponižni iz ljudstva
so klicali z velikim glasom po odrešenji Izraela,
učeniki, farizeji in pismarji so razpravljali o Za¬
konu, pojasnovali njegove zapovedi, učili svoja
izročila.

Jeruzalem takrat ni bil samo mesto bogo- -
častja, ampak tudi veliko torišče verske vednosti.
Dve nasprotni šoli ste delili duhove: ta od Hilela
in ta od Šamaja; ena, bolj tolerantna in liberalna,
je povdarjala moralično stran Zakona in jo je
razglašala za bolj važno kakor obrede; druga,
bojazlivejša in oskosrčnejša, se je oprijela črke
in hotela naložiti vsem stiskajoče breme moza-
jičnih predpisov, obtežujoč jih s tisoč podrob¬
nostmi,

Prihod tujih rabinov je moral pomnožiti nav¬
dušenje učenih tekmecev in njihovih učencev;
razprave so bile goreče in ostre v lopi paganov,
v „Bet-Midrašu“, koder so se učeniki zbirali.

Tu torej, na tem mestu, kjer se dviga bazi¬
lika, sezidana po Justinijanu na čast Device Ma-

— 192 —

rije, je morda treba postaviti dogodek, katerega
spomin nam je ohranil sv. Lukež. ’)

Praznik se je dokončal. Karavane so ostavile
Jeruzalem; ta iz Nazareta, pri kateri so bili sta-
riši Jezusovi, se je n.apotila proti Samariji. Do¬
spela je do prve postojanke, do Bireha, ne daleč
od Betel-a, koder je imel Jakob prikazen skriv¬
nostne lestvice in kamor je Samuel hodil vsa leta
ljudstvu delit pravico. Zvečer zapazita Jožef in
Marija, da Jezusa ni med njimi, v karavani. Vr¬
neta se. v Jeruzalem, da bi ga poiskala; in čez
tri dni ga najdeta v templju, točno v „Bet-Mi-
drašu“, sedečega v sredi učenikov, ki ga poslu¬
šajo, poprašujejo in mu odgovarjajo. Vsi poslu¬
šalci so se čudili njegovi modrosti in njegovim
odgovorom.

Kdor pozna šege orijentalske, kdor je videl od
blizo judovske sinagoge in muzelmanske mošeje,
ob tej uri, ko se tam uči, ga ta prizor ne izne-
nadi. Napravijo krog okoli učenikov, sedejo na
pletenke, poslušajo, poprašujejo, odgovarjajo po
vrsti; mladeniči se priklopijo starčkom, učeniki
prisedejo k učencem, z nogami navskriž, na taisti
preprogi in vsak ima besedo.

Kaka so bila vprašanja Jezusova in njegovi
odgovori? Tisti, ki se je imel proglasiti za Sinu
božjega in pričakovanega Mesijo, izreči pridigo
na gori, pokazati praznoto judovskih šeg, prinesti
vsem Duha, ki zdravi, ali ni dal izliti žarka svoje
neskončne modrosti, katere je bil napolnen? Zgo¬
dovina ne pove tega; a ni da bi dvomili o tem.
Ako ima človeški talent svojo prezgodnjo zrelost,
ki ga odkriva, se spodobi, da ima tudi božja mo-

‘) Luk., II, 41. id.

— 193 -

drost Kristusova svojo. Čemur se bolj čudimo, je
tema, v kateri ostane Jezus zakrit dolgo časa in
radovoljno.

Stariši njegovi so bili čudovito presunjeni,
ko so videli, kako se mu čudijo najznamenitejši
učeniki in množica. Njegova mati se približa in
mu reče: „Moj sin, zakaj si nama to storil? Glej,
tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala.“

— „Zakaj sta me iskala?" odgovori Jezus;
„ali ne veste, da moram biti v tem, kar je mojega
Očeta?" ’)

V teh skrivnostnih besedah se Jezusova za¬
vest pokaže prvikrat: prav ves je pred nami, s
svojim naslovom božjega sinovstva, s svojim naj-
višim početkom in svojim nebeškim poklicem.
Njegovo življenje v najmanjših podrobnostih ne
bode drugega kakor izpolnitev teh besedij v dva¬
najstem letu.

Ne Marija ne Jožef nista umela cele njihove
globokosti.

Jezus je šel ž njima v Nazaret, kjer je na¬
daljeval svoje ponižno in delavno bivanje, priča¬
kujoč da se pokaže na klic božji.

Človeka njegov lastni duh bolj vleče kakor
mu ukazuje, prenese okoliščine bolj kakor pa
da jih vodi, se razodene in se izdd sebi na zoper;
Jezus pa je ves pokoren volji Očetovi; skozi tri¬
deset let, izimši bliščeči prizoi v templju, živi
nepoznat, njegovi sorojaki ga komaj zapazijo in
Nazarenčan morda ne potegne očij na - se dru¬
gače kakor po tej bliščobi, ki daje njegovi osebi
ljubkost in nadnaravno čarobnost.

’) Luk., II, 48, 40.

življ. Jez.

13

— 194 —

O fizijognomiji Jezusovi nam obdobne listine
niso pustile nikake slike. Nekateri učeniki so
preveč doslovno shvačali mesto iz Izajije o pre¬
ganjanem služabniku Jehove ’) ter so mu odrekali
vso lepoto. Ako je človeško obličje odsev ne¬
vidne duše, je moral Jezus biti najlepši izmed člo¬
veških sinov. Svitloba božja, zakrita po senci
bolečin, je rasvitljevala njegovo čelo s sladkim
bleskom, katerega naslikati se nikdar ne posreči
človeški umetalnosti.

Grki, ti mojstri estetike, so dali Jezusu božje
veličastvo; Latinci ganliv pogled človeka bolečin:
tako ima on krono in sijaj, krono mučeniško in
sijaj božji.

*) Izaj. LI.

Šesto poglavje.

Poklic Jezusov.

Življenje višega bitja se pojasni po njegovem
namenu, in njegov namen po njegovi naravi in
darovitosti. A zadnja beseda vsemu je pri Tistem,
ki življenje vodi, namen narekuje, naravo ustvarja
in navdihuje darove.

Ti odnošaji med Bogom in človekom, kate¬
rega pošlje, so vselej nekaka skrivnost, in sicer
tem globokejša, čim obsežnejša je darovitost, čim
mogočnejši in dovršenejši je vpliv božji. Upirajo
se analizi.

V tem, da je Jezus sam razodel svoje neiz-
reklivo razmerje do Boga, svojega poklica in
svoje narave, do svojega dela in svoje osebe, je
načrtal sam živo in verno sliko, rešil uganko
svojega življenja.

Nezaupen duh, ki hoče kritikovati tako spri-
čevanje in potegniti to, kar je nadnaravnega, v
svoje tesne oblike, ne bode nikdar razumel Je¬
zusa, ampak ga more le popačiti in potvariti. Da
pojmimo bitja, ki nas vladajo, moramo verovati
in ljubiti; vera in ljubezen imate viši pogled kakor
prozornost duha. Kateri izmed učencev Gospo¬
dovih je ostavil njegovo podobo najbolj božjo?
Tisti, ki nam je podal njegovo najprisrčnejšo za-
uplivost, tisti, ki ga je najbolj ljubil.

13»

— 196 —

Človeška duša ima tri poprišča: Boga, naravo
in človeštvo. Največe je Bog. Čim bolj se živ¬
ljenje osredotoči, tem svetejše je in močnejše.
Zemlja je bila za Jezusa le oporišče, ki mu je
dovolilo stopiti v dotiko s človeštvom, s svojim
poljem delavnosti. Toda njegovo življenje ni bilo
prav za prav ni na zemlji ni v človeštvu, bilo je
v Bogu.

Človek se združi z Bogom, s pomočjo svojih
viših zmožnostij, kot z najvišim predmetom svoje
razumnosti in svoje volje, ker ga spozna in ljubi,
se ga oklene; pokoreč se njegovemu zakonu po¬
stane njegov služabnik. Ta združitev, polna slad¬
kosti in mičnosti, pa ne ostane manj slučajna in
negotova, kakor vezi, ki jo vežejo; spoznanje je
abstraktno, ljubezen krhka in prevladana po ego¬
izmu, pokorščina slabo zavarovana. Najpopolnejši
oslabe in neokorno padejo v sužnost narave in
revščino človeštva.

Krščanska vera označuje s skrivnostno besedo
združitev, ki združi človeka z Bogom, v Kristusu:
imenuje jo bistveno in osebno^ združitev (hiposta-
tično in personalno unijo). Človeška narava in
božja narava se srečata v njem, ne da bi se po¬
mešali, zjedini ta se hipostatično v osebi Besede.
Jezus je bil, brez prenosbe, v najglobokejšem in
najpravejšem pomenu, edini Sin božji; in tak je
bil brez primere v človeštvu.

Zavedal se je svojega božjega sinovstva.

Pa to niso bili v njem mešani čuti božjega,
kateri označujejo skrivnostne narave in po katerih
prejemajo nedoločno skriti odnošaj, ki veže vse
stvarstvo v neskončnem vzroku; to je bila jasna,
vedno bdeča zavest osebnega, živega, v njem biva¬
jočega Boga. Med Bogom in njegovo človeško

— 197 —

naravo ni nič posredujočega; on je bil orodje in
Bog neposredni provzročevalec. Vsako njegovo
dejanje je imelo človešk in božji značaj, ki se
lahko z eno besedo izrazi: bil je „teandričen“
(Bog-človek).

Ničesar ni v Jezusu, kar bi pričalo ali ka¬
zalo povišanje čutnosti, kar bi vzbujalo domiš¬
ljijo nad samim seboj. Vse njegove zmožnosti so
ravnotežne; in imenujoč Boga svojega Očeta iz¬
raža notranje dejstvo, katerega se po notranje
zaveda. On ga (dejstva) ne dokaže, on je vidi.
On je edini in sam z Očetom. ’) Mojzes, največi
služabnik božji, se trese pred svojim Gospodom,
pred strašnim Gospodom, katerega obličje nihče
ne vidi, da ne bi umrl * 2 ); Jezus ga vidi in ljubi.
Proroki so presunjeni po besedi Jehove, ki pada
na-nje kakor blisek, in rekč: „Gospod mi je go¬
voril"; Jezus jo (besedo) posluša in poda kot svojo -
Največe verske duše iščejo Boga v zatajevanju in
bolestnem naporu, čutijo za trenotek njegovo pri-
čujočnost v hipni ekstazi, iz katere se kmalu po¬
vrnejo; Jezus pa ima Boga v svojem svojstvu,
njegova narava ne potrebuje zamaknenja, on je v
Bogu, s katerim živi od obličja do obličja.

On ima sam v sebi Duha božjega. On ima
to, kar more sprejeti v sč razumna narava. —
„Mi smo ga videli", je rekel po njegovi smrti
njegov ljubljeni učenec; »to je bil zares edini Sin
božji, poln milosti in resnice." 3 )

Vse njegove človeške zmožnosti so zajele iz
te združitve z božjo naravo polnost in soglasje,

') Jan. X, 20.

2 ) Ex., XXX, 20.

3 ) Jan., I, 14.

— 198 —

ki je napravilo iz njega dovršen obrazec človeka.
On je poznal Boga kakor sin svojega Očeta, in
je hranil v sebi njegovo besedo.’) Vsi zakladi
modrosti in vednosti so bili v njem skriti. * 2 ) Imel
je gledanje, v katerem je zrl Začetnika stvarij, in
je čital v prikaznih, ki jih zaznavajo čuti nevidne
resnice, ki jih človeška pamet more le polagoma
razbrati. Noben pozemeljski učenik ga ni učil in
likal; on je učenec božji. Tudi nevednost nikakor
ne omejuje njegove misli in zmota ga ni nikoli
prevarila. Navdihovanje je v njem stalno; ono ni,
kakor pri prerokih, izposojen blesk, ki posre¬
duje, ampak neskončna, vedno bleščeča jasnost
večne Besede.

Pri človeku, nad katerim gospodujejo um¬
stvene moči, sta volja in čustvena sila redkokdaj
v ravnotežju. Pri Jezusu je vse na taisti višini:
kakor ga Resnica razsvetluje, tako ga Dobrota in
Lepota potega na-se; njegova ljubezen biva v
vsem dobrem in njegov duh v dovršeno resnič¬
nem. Med voljo njegovega Očeta in njegovo voljo
je stalno soglasje, ne glede na bolečine, na na¬
sprotovanje ljudij, na instinktivno upiranje narave,
na ovire vsake vrste, ne glede na smrt samo. On
pozna le voljo Očetovo, on se hrani z njo. 3 ) On
ne dela ničesar sam od sebe 4 ); on ne išče sebi
svoje volje, ampak to, kar ugaja njegovemu Očetu 5 ),
in je izpolni vselej. 6 )

*) Jan., VIII.

2 ) Kološ., II.

3 ) Jan. IV, 34.

4 ) Jan. V, 30.

5 ) Jan. VI, 38.

‘) Jan. VIII, 18.

— 199 —

Najbolj nadarjeni človek vidi dobro, a je iz¬
vrši le na pol; neredne sile ga zadržujejo, oslabč
ali zavedejo; ošabni egoizem ga oropa opore s
tem, da ga odvrne od Boga: Jezus vidi dobro in
je uresniči brez nazburjenosti, brez slabosti. Kdo
ga bode prepričal greha?') Nič se ne ustavlja
njegovi moči: božja mogočnost je v njem; in
kakor je v službi svojega Očeta, ne storeč ničesar
brez povelja njegove volje, se ne prevari nikoli.
Njegova prošnja je vselej uslišana; njegova zaup¬
nost mu daje krotkost tistega, ki vse premore.
Ničesar ne razruši, zakaj on ne pozna sile; stori to,
kar hoče, a hoče le dobro in življenje. Dobrotlivost
je njegov zakon, življenje in dobro iztekata se iz
njegovih rok, vedno odprtih za blagoslavljanje.

Domišljija, nagoni in strasti, ki nastopajo
tolikanj silovito in potegajo dušo na zemljo, ki
zmedejo dostikrat pojem resnice, ovirajoč in vzne¬
mirjajoč našo svobodo, vse te niže sile so v Je¬
zusu pokorne volji, kakor je volja pokorna Bogu.
Odtod tisti mir, jasnost in sladkost, ki prihaja od
njegove narave, polne soglasja. Svitloba, ljubezen
in dobrotlivost božja preveva celo njegovo bitje,
božja moč prihaja iz njega. * 2 ) Njegova občutlivost
je bila izbrana. Ž njo je stopil v zvezo s poze-
meljskim svetom. Ljubil je prirodo: ta mu je
narekovala dobrotlivost, radodarnost njegovega
nebeškega Očeta. 3 ) Ni tirjal od njega nikakega
drugega veselja. V sredi ljudij je hotel spoznati
žalost, trud, sočutje, sveto jezo zoper zlo, boj
brez prenehanja, nezvestobo, - izdajo, muke in ne-

‘) Jan. VIII, 46.

’) Luk. VI., t, 9; VIII, 46.

3 ) Mat. VI, 28; XII, 27.

— 200 —

strplivost krvave smrtne težave, obsodbo in strah
smrti.

Jokal je večkrat. ’) Vsa človeška trpljenja so
ga zadela; a otročja nedolžnost ga je pomirila,
razveseljevala. Eden izmed prorokov, zrši ga od
daleč, ga je imenoval „moža bolečin, ki ume
trpeti.“ * 2 )

Radoval se je le v Duhu, ki ga je napol-
noval; in edina veselost, ki jo je okušal tu na
zemlji, je bila srečavanje vernih duš, ker jih je
mogel rešiti.

Zlo ga je žalostilo do smrtne britkosti.

To neizmerno vzdihovanje, ki dela podlago
vsega stvarstva, težečega po slavi otrok božjih,
po svojem prenovljenju in spremenjenju 3 ) je napol-
novalo dušo Jezusovo in nikoder ne najdemo gan-
livejšega pa polnejšega izraza: On ostane za ljudi
križani, najmilejši in naj priljubljenejši mučenec.

Ne glede na vse slučajne in umetalne razde¬
litve, ustanovljene na omiki in plemenih, na pod¬
nebji in časih, na civilizaciji in veri, se deli člo¬
veški rod na tri razrede: množico, talente in
genije. To je orjaška piramida; množica tvori
(podlago) temelj, talenti srednji del in geniji vr¬
hunec.

Geniju pristoji izvirnost, iznajdenost in spo¬
četje; on ustvarja nove oblike in spravlja vse po
koncu, navaja človeštvo na pota, pred njim nepo¬
znana, je zmede ali upokoji, je prevari ali vodi,
poniža ali poviša.

‘) Luk. XIX, 41; Jan. XI, 35.

*) Izaj. LIH, 3.

3 ) Posl, do Ritnlj., VIII, 15.

— 201

Talent ne iznajduje, sledi navdihom genijev,
jih prisvaja in ohranja, razlaga in razširja. Čutimo
v njem mučen trud in trpežno delo, katero časti
vsako bitje dobre volje.

Ako je genij Bog, je talent njegov prorok.

Množica, prepuščena svojim nagonom in svojim
nedoločnim navdajanjem, pasivna in brez inicija-
tive, je poslušna nagibom svojih mojstrov; ona
sprejema od njih ideje, že gotove, smeri, ki po¬
učujejo; ona je čreda, ki gre, kamor jo pastir vede.

Noben človeški genij ni popoln; naj si bode
še tako velik; ima svoje meje in svoje izgrede,
svoje slabosti in svoje silovitosti, svoja hipna gle¬
danja in svoje otemnitve, svoje zmote in svoje
prevare. Njegovo posredujoče navdajanje se iz¬
črpa; njegova dela se rušijo in postarajo; njegove
stvaritve se umaknejo preje ali pozneje.

Nič podobnega ni v Kristusu: njegova beseda,
njegovo življenje, njegovo delo obstane, gospoduje
nad človeštvom liki svitlo nebo, očara pamet,
vodi vesti in se ne straši pred spremenlivostjo in
močjo stoletij.

Človeški genij ima svoje raznovrstnosti, izha¬
jajoče iz zmožnostij, v katerih se odlikuje. Odtod
geniji ideje, geniji dela in geniji estetike. Prvi
mislijo in pojmijo; filozofi, moralisti in modreci
iztrgajo nekatere tajnosti iz zagonetke rečij, Boga,
človeške duše in narave. Drugi delajo, imajo moč,
ki podjarmi; politiki, zmagovalci, viši delavci
potegnejo na-se človeka, stresajo zemljo in jo
pretvarjajo. Tretji so vneti za ideale in imajo
umnost, da jih izražajo; govorniki, pisatelji, pes¬
niki in umetniki jih upodabljajo v čutni obliki,
v besedi svetlobe ali harmonije, na platnu, ka-
menu ali kovini.

— 202 —

Noben genij med ljudmi nima vseobsežnosti;
vse svoje moči ima le na stališču, na katerem jih
zbere, in gospodujoča zmožnost si podjarmi vselej
druge. Le eden genij dela izjemo, genij verski.

Razmotrivan sam na sebi je bistveno označen
po razvoju in prevladi božjega čuta; ta ga napol-
nuje, prodira v dušo, ki je z njim obdarovana, in
pritiska svoj pečat na vse njene zmožnosti; drži
jih v zvezi z Bogom, in v tem, .ko se druge raz¬
tezajo na človeški svet in na prirodo, se verska
duša osredotaka v Neskončnem. Povsodi čuti Nje¬
govo pričujočnost, povsodi Ga gleda in kliče, pre
mišljuje, prosi in moli, živi od Njega: taka duša
je tempelj, ki ga Bog napolnuje.

Od vseh oblik, ki si jih človeška narava
more prisvojiti, je verska oblika brez dvoma naj¬
popolnejša, zakaj ona zbira vse zmožnosti v naj-
viši harmoniji in jih osredotaka v najvzvišenejšem
predmetu, ki ga more doseči pamet, volja in svo¬
bodna delavnost. Ali nimajo resnica, dobro in
idejal v Bogu svojega gorišča in popolnosti? Od
Boga živeti se pravi, živeti od večne resnice,
od večne dobrosti, od popolne lepote.

Kadar je verski genij na tem, da se pokaže
na zunanje, napolni in mora obsegati vse druge:
genija misli, da nauči ljudi najviših resnic o Bogu,
namenu in življenju; genija delavnosti, da zapo¬
veduje vestem in jih vlada; genija estetike, da
uporablja v besedi ali v obredih božji ideal, ki
miče čutne zmožnosti človeškega bitja.

V resnici vsi boljši ljudje, ki so uplivali na
človeštvo v verskem oziru, so vrhu tega veliki
misleci, veliki zakonodavci, veliki umetniki; imajo
znanje, moč, privlačnost; modrujejo, zmorejo, na¬
vežejo. V imenu Boga, za katerega odposlance se

— 203 —

imajo, ne razpravljajo, ampak zatrjujejo, govore
kot učeniki in uplivajo na množico na čaroven
način: mogočne narave so, imajo skrivnost, da
vlijejo vero svojim bližnjikom, in kopljejo strugo,
v kateri dere na tisoče ljudij in celi rodovi skozi
stoletja liki zajezena reka.

Ze radi harmonične polnosti vseh svojih zmož-
nostij, na stopinji brez primere, se Jezus ni nikdar
uvrščal v posebno kategorijo človeških genijev.
Ako bi se vender-le drznil mu prideti kako ime,
ki je premajhno za niegovo čast, rekel bi, da je
verski genij sam, v svojem bistvu in svoji ide-
jalni lepoti.

Veči del velikih mož, ki so ustanovili kako
vero, so bili le reformatorji, kakor Zoroaster in
sam Sakija-Muni, mešaje svojemu nauku zmote,
ki jih vest in razum zametata. Enega dualizem
in drugega surovi asketizem, — da ne imenujem
drugih, — zadoščata, da ju obsodimo; in najsve¬
tejši zakon, ki je vodil ljudstvo pred evangeljem,
— Mojzesovi zakon, — je nosil neizbrisliv znak
nepopolnosti; prehodno delo, ki je moralo izgi¬
niti, odkar je človek dozorel vstopiti v kraljestvo
božje.

Vse to, kar označuje verskega genija v nje¬
govi absolutni popolnosti, se uresničuje v Kri¬
stusu, v takem, kakor ga evangelji kažejo, v
takem, kakor ga vera kristijanova moli, v takem,
kakor se sam na sebi razodeva. Pred njim, namreč
pri Mojzesu in prorokih, se najde le naris; za
njim, namreč pri svetnikih, se najde le kopija
božjega uzorca.

On ni prinesel samo neke ideje o Bogu, bolj
ali manj nove in izvirne, toda vedno abstraktne,
ampak on je živi in osebni Bog, Kristus je čutni,

— 2(U —

živi, osebni izraz nebeškega Očeta. On je eno z
njim. 1 ) Kdor vidi njega, vidi Očeta. 2 ) Kdor ima
vero vanj, ima vero v Očeta. 3 ) On ne kaže samo
nebes; on jih nosi v sebi in jih odpira.

On ne ustanavlja praznih obredov, neplodnih
slovesnostij, ki govore na čustvo in domišljijo
množice, on ostane živ v simbolih in zakramentih
bogočastja, ki ga je postavil; človek se strne z
njegovim božjim bitjem, ako se udeleži njegovih
verskih obredov.

V tem ko drugi nalagajo zapovedi, urejajo
zakonike in usužnijo svoje pristaše z grozovito
roko, da on svojim vernikom Duha božjega,
svojega duha; on stori, da ga ljubimo. Drugi se
obračajo na kako ljudstvo, rod ali čas; on govori
vsemu stvarstvu, brez razlike ljudstva, rodu ali
časa. Mojzes je bil le služabnik: Jezus je sin božji.

Pravi znak verskega genija, tisti, ki spričuje
resnico in zapoveduje ljudem spoštovanje do nje,
je svetost. Čednost je poskusni kamen njegovega
poslanja. Lahko je kdo od Boga poslan, ne da bi
delal čudeže; pravi čudež je žarna vest in čisto
življenje. Čudeži varajo, junaštvo volje, poslušno
božjemu zakonu, ne vara; tako zvane vizije so
lahko omamlive, izvrševanje dobrega pokaže vselej
pričujočnost popolnega Bitja.

Ni ga človeka med največimi verskimi geniji,
ki bi ne imel znakov moralne slabosti in pri
katerem bi se ne odkrila kaka skrita rana.

Kadar prebiramo življenje Mohamedovo, kako
bi zatrli vsklik ogorčene zavesti, ozrši se na to

jFJan, X, 130.

’) Jan., XII, 45.

3 ) Jan., XI, 41.

— 205 —

poligamijo, ki onečeščuje njegova poslednja leta,
in daje videti nezmožnost tega velikega moža,
manj verskega kakor političnega, da bi gospo¬
doval nad svojimi nagoni v starosti, v kakeršni
se kaže zatajevanje kot naravna čednost? In kako
bi opravičili modrega Sakija-Muni-ja pesimizem,
ki je podlaga njegovega uka, in ta siloviti aske¬
tizem, kateri je lahko velika skrivnost za mrtvi-
čenje, a je negacija sama našega pozemeljskega
namena?

Človek ni samo za to, da bi si pridobil ne¬
besa, on je ustvarjen tudi zato, da gospoduje nad
zemljo. Pravi verski učitelj ga mora naučiti, da
zna umirati, ne da bi opustil znati živeti.

Jezus sam je izvzet izpod usodnega zakona
moralne bede; nikdar se ni opazilo, da bi se pro-
tivil volji svojega Očeta, da bi oporekal dobremu.
On je človešk ideal svetosti, brezmadežna podoba
kreposti; in tisti sO najboljši med človeškimi
sinovi, ki se mu najbolj približajo. Svetost se je
razlila iz njegovega srca na vse človeštvo; posveti
vse, česar se dotakne; odkar se je prikazal, se
je čednost pomnožila in ga spremlja; ona je liki
sled, ki se pozna za ladijo Kristusovo na valovih
človeškega morja.

Najvažnejše dejstvo notranje zgodovine viših
bitij je postanek njihovega poklica. Prav pove¬
dano, postanejo še-le, ko zaznajo ulogo božje
previdnosti. Vsi imajo stremljenje, se razodeti, se
pokazati, delovati; čim veči so, tem silnejše je
stremljenje; a če se hočejo pokazati na zunaj,
morajo računati z okolico in časom.

Napaka genijev je, da izdajo ali pokvarijo
svoj načrt, kakor je njihova čast, da ga iz vrše
do konca. Ako so nezvesti (načrtu), postanejo biči;

— 206 —

ako so poslušni (načrtu), so voditelji in načini-
telji. Ako se kak genij, zavedajoč se samega sebe,
podvrže Bogu kot svojemu najvišemu zakonu,
ako ima vzvišen dar, da spozna potrebe okolice in
ugodje trenotka, lahko deluje; njegov poklic je
zrel. Veči del se dolgo časa obotavlja; pride le s
trudom do spoznanja samega sebe in svoje uloge;
pridobi si le s skrbjo pouk ob okolici in času;
poprašuje z britkostjo po volji božji, katere skriv¬
nosti nima; meša svoj egoizem in svoje strasti z
delom, ki zahteva požrtvovanje samega sebe, umakne
se dostikrat pred težavami in ovirami, ali pa spet
drugič slepo strmoglavi; to je igrokaz, o katerem
nam zgodovina le v odlomkih pripoveduje krvave
prizore in ki pokoplje srca, ne da bi izdali
skrivnost.

Toda Jezus je odgovarjal vselej svojemu
visokemu zmotru, ki ga je spoznal iz božje ved¬
nosti, od večnosti, in po intuitivnem zaznanju,
odkar je bil spočet od Marije Device.

Ves njegov poklic tiči v prvonačelnem dej¬
stvu njegovega božjega sinovstva. Sin božji ne
more imeti druge službe na tem svetu, kakor
postaviti kraljestvo svojega Očeta; to je tisto, ki
je bode pozneje imenoval božje kraljestvo, ne¬
beško kraljestvo. Brez tega namena, ki je njegov
edini vzrok bivanja, ne moremo razumeti niti
njegovih besedij, niti njegovih naukov, niti nje¬
govih del, niti njegovega celega življenja, njegovih
bojev in njegove smrti same.

S svetopisemskega stališča je bilo človeštvo
takrat razdeljeno na dve polovici: judovstvo in
paganstvo. V judovstvu se je božje kraljestvo že
pričelo in božje strašno ime je pozna to; božji
zakon, — zakon nepopoln, zakon suženjstva, —

— 207 —

je proglašen; na Jezusu je, da ga mora dopolniti
in izpolniti ’), in v tem obstoji njegova mesijanska
naloga. Nadomestil bode delo Mojzesovo s svojo
cerkvijo, in bode poklical ne samo vernih Judov,
ampak tudi zapuščene pagane, ki so bili plen
vseh zmot in vseh pregreh.

Celo človeštvo se upogiba kraljestvu hudega,
nezmožno je premagati, vkljub Mojzesovemu za¬
konu, danemu Izraelu, vkljub modrosti in razum¬
nosti velikih mož: Jezus pa ima nalogo, mu po¬
dati samega božjega Duha, kateri edini zmaguje
nad hudim, in je krstiti v tem Duhu; pod tem
naslovom on ne bode samo Mesija Judom, ampak
edini v Odrešenik vsem narodom. * 2 )

Človeštvo, preiskano v dnu svoje narave,
hrepeni po Bogu, po tistem, ki ne mine; ima
namen, ga spoznati, udeležiti se njegovega živ¬
ljenja in se nasititi polnosti njegovih stremljenj;
Jezusova naloga je, je privesti do tega, mu dati
to resnico in to življenje 3 ); a ker moremo to
zajemati le v njem, treba je, da on potegne na-se
vse človeštvo. 4 5 ) Splošna zavest kliče in večna
pravica zahteva spravo: Jezus bode Jagnje božje,
žrtev, ki opere grehe sveta 3 ); človeštvo ne pozna
tega Boga, za katerega je ustvarjeno: Jezus mu
bode moral razodeti njegovo ime; on bode njegov
Učenik, njegov edini Učenik “); ono ni zaznalo, da
je vsak zakon dolžnosti v ljubezni, treba je, da ga
Jezus tega nauči, in on bode njegov zakonodavec.

’) Mat., V, 17.

2 ) I. posl, do Timot., XVI, 5.

*) Jan., X, 10.

4 ) Jan., XII, 32.

5 ) Jan., I, 29, 36.

•) Mat., XXIII.

— 208 —

Tako se more ustanoviti božje kraljestvo, —
to kraljestvo, ki je odločeno, silo trpeti in ki ga
bodo le silni na-se potegnili ’), —tako bode Jezus
ustanovitelj.

Pod vplivom osebnega in živega Boga, ki
napolnuje svojo človeško naravo, poznavajoč voljo
svojega Očeta, prodirajoč v dušo ljudstva, kate¬
rega Mesijo se zaveda, preiskujoč človeško bitje
v njegovih globinah, mereč dvojni propad bolečine,
ki ga muči, in hudega, ki ga razjeda, je videl
občni igrokaz velikega življenja človeštva, je
spoznal natančno uro svoje zgodovine, in je za¬
klical z glasom, ki je vse pretresel: „Jaz sem
tisti, ki ga pričakuje moje ljudstvo, jaz sem za-
željenec narodov."

Tak je poklic Jezusov.

Noben zmoter se ne more ž njim primerjati,
zakaj vsi nosijo vtis genijeve slabosti, plemenske
posebnosti in časovnih predsodkov; in vsi, liki
modrost človeška, so omejeni na kako stran.
Mohamed si more prisvajati čast, da je odtrgal
nekatera arabska plemena malikovanju in je bil
tako za ta rod apostol božjega edinstva; a ne
moremo ga opravičiti, da se je kazal, kakor da
bi bil govoril zadnjo besedo o božjih razodetjih:
predno je bil Koran, je bilo sv. pismo in evan-
gelj , iz katerega je povzet Koran. Naj se
čudimo pohlevnosti in dobrote polnemu geniju
Sakija-Muf ja, ki se je proglasil za uči¬
telja, določenega, da pouči ljudi o potu vzveli-
čanja, a kdo bi se ne umaknil pred tem pesi¬
mizmom, ki ima bivanje samo za hudo in ki ima
za edino zdravilo osvobojenje od vsega bivanja

‘) Mat., XI, 12.

- 209 —

ali Nirvano? Njegov moralni in socijalni zakonik
je čudovit v nekaterih točkah: a katera moč bode
dala Budi, da ga izpolni? To je radikalna ne¬
zmožnost človeškega duha: so besede, vzgledi,
moralni zakon, ki pojasnuje; a so vselej mrtva
črka, ki mori, in nikdar duh, ki oživlja.

Jezusov poklic ne kaže nikake osebne sla¬
bosti, nikake plemenske enostranosti, nikake ča¬
sovne zmote. Originalen, kakor vse, kar pride
naravnost od Boga, nosi v svoji človeški obliki
znake božje: vseobsežnost, stvarilno silo, nespre-
menlivost.

Kot Jud, rojen v gotovem stoletju, Jezus ni
podoben nobenemu geniju svojega ljudstva; on ni
ni Palestinec, ni Aleksandrinec, on gospoduje enako
nad jeruzalemskim učenikom Hilelom kakor nad
Helenistom Filonom. Njegove besede, njegovi
nauki ne spominajo ni na enega ni na drugega. On
je sam in edin. To, kar je on rekel, je za vse čase,
dandanes ravno tako primerno kakor pred osem¬
najstimi veki; to je človek s samosvojim tipom, ki
deluje v njem; njegovo delo obsega celo člove¬
štvo v tem, kar ima večnega in bistvenega; nje¬
govo kraljestvo premine tako malo kakor nebesa
in Bog, katerega ime nosi; zakon, ki ga proglasi
kot zakonik tega kraljestva, ne bode izginil,
zakaj on izraža nespremenlive odnošaje med voljo
Boga in človeka, ki ga mora odrešiti; in moč,
ki se strinja z njegovim zakonom, moč samega
Boga, njegovega živega in osebnega Duha, pri¬
pravljenega objeti vesoljno človeštvo.

Taka je bila mogočnost te ideje, ki si je
odprla pot skozi vse veke in vse narode, živahna,
neukrotliva kakor prvi dan, dasi so se ji ljudje upi¬
rali. Izginoli Kristus se nadaljuje tak, kakoršnega

Žirij. Jez. 14

— 210 —

se je razodel pred obličjem vesmira; njegov duh
vlada, njegovo delo živi, božje kraljestvo nada¬
ljuje svoj veličastni razvoj. Judovstvo, zmerom
onemoglo kot vera, je vidi rasti in je nezmožno,
se mu ustaviti in je obsojeno, da mu služi. Zadnji
ostanki indijskega paganstva se porušijo in vtem,
ko mohamedanizem skuša iztrgati divjake gro¬
bemu fetišizmu, vlada Jezus svet po svojem Duhu,
kot edino poprišče, iz katerega človek ne neha
zajemati božje resnice, moči in miru.

Mogočnim poklicem je lastno, da dajo smer
življenju, da do cela razvijejo notranjo delav¬
nost, da osredotočijo misli, sklepe, vse občutne
sile; Jezusa je njegov poklic vsega prevzel; on
ga razsvetluje, vzdržuje, hrani za dolgih let v
Nazaretu. V tej dobi nepoznanega življenja ga je
vzgojil sam Duh božji, ga je pripodabljal in pri¬
pravljal za njegovo delo. Vse je dobil od njega
in ničesar od ljudij. Kateri mojster ga je mogel
posvetiti v to, kar je izven človeka? Vse to,
kar je videl, čutil, sklepal, poželel, bilo mu je
dano po notranjem naziranju in navdajanju; sam
va-se gleda; vse to, kar je rekel, je živo v nje¬
govi zavesti; njegova beseda je le plamteč in
prodoren odmev. On se ne obotavlja, ne dvomi;
ni nikake omahljivosti, nikakega napenjanja.

Pod vtisom inspiracije se človeški duh vzne¬
miri, prestopi izven sebe, je nezmožen, da bi se
vzdržal; mir Jezusov je liki njegova inspiracija,
ima popolnost in stanovitnost. Gospoduje sam nad
seboj in deluje le po svoji volji. Ko pride ura in
bode prišla, zapusti rokodelce, sin tesarjev, svoje
tiho življenje in poreče z odločnostjo, trdnostjo,
polnostjo in mirno eneržijo: „Cas je dopolnjen in

— 211 —

božje kraljestvo se je približalo; spokorite se in
verovajte evangelju.“ *)

To bode njegova prva beseda, pojasnilo na
skrivnostni odgovor, ki ga je dal v svojem dva¬
najstem letu: „Ali ne vesta, da moram biti v tem,
kar je mojega Očeta ?“

Te besede obsegajo celo njegovo življenje in
ves njegov zmoter.

Racijonalizem, katerega kritični postopi niso
nikdar prodrli v verskega duha na Izhodu, se je
močno varal pri edini nalogi Jezusovi in njegovi
naravi. Ničesar ni videl v tem skrivnostnem od-
nošaju, ki veže Kristusa z Bogom, in nikoli ni
mogel podati zadostne razlage o njegovem božjem
sinovstvu. Odtod njegove zmote pri poklicu Go¬
spodovem. Nikakor se ni mogel pospeti do ideje,
ki je Kristusu lastna in ki ga razlikuje od vseh
človeških bitij. Napravil je iz njega reformatorja,
moralista, verskega in socijalnega upornika, zako-
nodavca in ustanovitelja čiste religije, ki je raz¬
polagal, kakor vsi ljudje, z zmožnostjo, da uči,
da proglasi nove dogme, čistejše zapovedi, da
postavi novo družbo; on ni spoznal v njem moči,
ki druži človeka z božjim Duhom kot živa in
osebna sila.

To shvačanje morejo prezreti zistemi kake
filozofije, ki zatira božjo osebnost; toda važno je
za zgodovinarja, ki ima v čislih evangeljske listine
in ki skuša, namesto, da bi naslikal Jezusa po
svojih lastnih mislih, predstaviti ga takega, kakor
se je pokazal sam po neovržnem spričevanji zgo¬
dovine.

‘) Mark., I. 15.

14»

— 212 —

Kadar je kak človek božje previdnosti pri¬
čakal svoj čas, ga povabi okolica, v kateri ima
delovati, da se pokaže, in okoliščine gredo pred
njim; s taisto roko, s katero je Bog ustvaril
genije in jih pripravil za njihovo delo, vodi tudi
dogodke, ob katerih imajo zavzeti svoje mesto;
med popriščem onih in mej razvojem teh je na¬
prej ustanovljeno soglasje: taista ura označuje
njuno zrelost.

V trenutku, ko se je Jezus približal svojemu
tridesetemu letu, — popolni moški dobi pri Judih,
— je pripravil taisti Duh, ki ga je porodil (pro-
izvel) in obrnil nanj vse gibanje stoletij *), narav¬
nost pozorišče, koder se je imel prikazati; on mu
je pripravil pot in je vzbudil dušo njegovega
ljudstva z enim tistih glasov, ki vnamejo množico
in pretresejo srca.

’) Glej knjigo, pogl. I.

Druga knjiga.

Sveti Janez Krstnik

in

Življ. Jez.

15

Prvo poglavje

Judje v Judeji okrog leta. 26. —
Prihod Janeza Krstnika.

Predno nadaljujemo zgodovino evangeljev,
poglejmo, kako živi v Palestini judovska družba
okrog leta 26. v dobi, ko pride Pilat v osebi
rimskega oblastnika upravljat Judejo. Tu vidimo
zbirališče dogodkov, versko in socijalno organi¬
zacijo, igro, strankarski boj, skupino praznoverja,
predsodkov, strastij in nad, smerij, menenj, z eno
besedo, stanje narodne zavesti, katero je treba
proučiti od blizo in z nekaterimi podrobnostmi,
da razumemo sredino, v kateri je Jezus rasel, in
gibanje, ki je na tem, da pripravi njegov prihod
pod nastopom Janeza Krstnika.

Na prvi pogled razločujemo v tem malem,
nemirnem svetu različne, zelo ločene skupine. Tu
so najprvo velike družine patricijev in duhov¬
nikov, iz katerih se nabirajo viši duhovniki: Boeti,
Anani, Fabiji, Kaniti. Veliko duhovništvo je po¬
stalo za nje nekak fevd, za kateri se prepirajo
pri rimski oblasti z močjo kovarstva in denarja.
Ta aristokracija, bogata, polna ošabnosti, pristu-
jena, stiska ljudstvo z desetinami in davki in
zaničuje njegovo uboštvo z razkošnim nastopom.
Ni se prizanašalo patricijem in duhovskim gla¬
varjem njihovo pomirlivo vedenje v pogledu na

15«

— 216 —

omrzelo pagansko oblast. Veliki duhovniki, samo¬
voljno imenovani in postavljeni po oblastnikih,
so izgubili ves vpliv. Množica, ki jih sovraži in
zaničuje, se maščuje nad njimi s tem, da jih napada,
zasmehuje in preklinja. Nič ne ustavi tega toka
sovraštva, on rase in razdera. Dvajset let pozneje
se bode pelo na cestah Jeruzalemskih:

„Kaka nesreča, rodbina Boetov! Preklete naj
bodo njene sulice!

„Nesreča, rodbina Kantarov! Prekleta naj bodo
njena obrekujoča peresa!

„Nesreča, rodbina Ananov! Prekleto naj bode
njeno gadje pikanje!

„Nesreča, rodbina Fabijev! preklete naj bodo
njene nerodne pesti!“

To so veliki duhovniki, njihovi sinovi za¬
kladniki, njihovi zetje čuvaji templja; in njihovi
služabniki bijejo ljudstvo z udarci palic. *) Ta
prekletstva razdražene množice govore jasno o
surovosti duhovniškega trinoštva. Videl si ne¬
godne hlapce, da so se v družbi ošabnih spremlje¬
valcev zagnali na gumna in žitnice, jemali s silo
desetino za svoje gospode in mučili brez usmi¬
ljenja tiste, ki so se upirali. * 2 ) Veliki duhovniki
so imeli večkrat izključno pravico, prodati da¬
rove. Anani so ustanovili na Oljski gori svoje
tržišče (Kanejoth), kjer so pitali in prodajali go¬
lobe. Odlikovali so se v tem, da so delali dobičke
iz tega pobožnega monopola. Zlorabljali so svojo
veljavo in množili slučaje, ko so bile, po obredih,
daritve golobov obvezne; draginja je postala ne¬
navadna, tako da se je en sam par golobov prodal

’) Talmud Jeruz., Pesachim, 57 a.

2 ) Antiqu., XX, 8, 8; 9, 2.

— 217 —

za deset zlatov. In v tem, ko so se ti veliki du¬
hovniki nabasali dohodkov, so duhovniki niže
vrste zlezli v uboštvo, umirajoč lakote. ’)

Lahko razumemo, kaka verska nebrižnost se
je morala skrivati za to vrsto preobjedežev. Ti
razposajeni sinovi Aronovi ali Levijevi niso goreli
v nestrpnosti, da vidijo božje kraljestvo; in vender
ni bilo bolj konservativnih kakor ti. Delali so
jedro stranke Saducejev 2 ); njihova pravovernost
je bila neupogliva, posebno v tem, kar zadeva
obrede, in njihove sodbe neprekliclive. Reči iz
drugega sveta jih niso zanimale: kot materijalisti,
pohotneži in dvomlivci, ne verujejo va-nje. Držati
se ustavnega reda, živeti v dobri sporazumnosti z
Rimljani, ostati v svoji službi, prirejati velike
gostije in veselice, to je bilo za-nje bistveno.
Vera jim ni namen, ampak sredstvo; varujejo se,
to povedati glasno, a to načelo vlada na tihem
vse njihovo življenje.

Na strani aristokracije po rojstvu, bogatinov
in duhovništva, je še aristokracija verske ved¬
nosti: učenjaki, učeniki in pismarji. Odkar je
„Tora“ v judovskem življenju pridobila tako vi¬
soko mesto in je postala, skoro kakor tempelj,
njegovo sredotočje, vidimo prikazati se ob strani
mož bogočastja tudi može „Tore.“

‘) Antiqu., XX, 8, 8; 9, 2.

’) Stranka pravičnih, od Tsedakah, pravica. To
ime kaže, da je zaznamovalo od početka, pod Janezom
Hirkanom, stranko, sestavljeno povse iz duhovnikov, ki
se je navzlic pretiravanjem farizejev zadovoljila s pra¬
vico, tako, kakor jo tirja tekst zakona. Morda je hotela
to ime pripisavati zadnjemu izmed velikih duhovnikov,
katerih spomin je bil v časti, Simonu s pridevkom Pra¬
vičnemu. — Primeri Antiqu., XIII, 9; XVII, 2, 4;  XVIII,
1, 3. Bell. Jud., II, 8.

— 218 —

Eni se bavijo z daritvijo, drugi z učenostjo; prvi
se uvrste še po svojem rojstvu v duhovske službe,
drugi pa prihajajo iz vseh plemen in vseh vrst;
ti predstavljajo versko, moralno, obredno in pravno
znanost; pojasnujejo sveto knjigo, jo prepisujejo,
razširjajo; ne branijo se vzdigniti se nad vrsto
duhovnikov in postati mojstri javnega menenja.
To je zakon vsake človeške družbe, ki dospe do
gotove stopinje omike: oblast je pri močnejših in
najmočnejši so tisti, ki največ vedo.

Učeniki store več kakor samo uče in razla¬
gajo „Toro“, se odlikujejo s strožjo zvestobo do
vsega, kar se jim nalaga, se branijo energično
proti vsakemu paganskemu vplivu. To so „Hasi-
dimi“, pobožniki, od časa, ko je helenizem pov-
sodi prodrl po zmagi Aleksandra Velikega; potem
ko so se zaprli proti civilizaciji in šegam paga-
nov grških in sirskih, so se ustavljali tudi rimski
pokvarjenosti. Judovska posebnost se najde pri
njih v vsi svoji trdosti: oni poosebujejo narodno
zavest, so tisti, ki se spominajo božjih obljub in
upajo. Vsi dogodki velike zgodovine Izraelske žive
v njih spominih; vse božje obljube ljudstvu, katerega
udje so, se svetijo pred njimi kot bliščeča bodoč¬
nost. „Tora“ je za nje vse, ker obsega njihovo
preteklost in njihovo prihodnost, ker jih uči zako¬
nite pravice, ki jih dela prijetne Bogu in zago¬
tavlja zmago njihovega rodu in njihove vere.

Ta dvojna aristokracija je porodila dve stranki,
katerih boji, tekmovanja in izgredi napolnujejo
dve zadnji stoletji zgodovine judovskega naroda:
Saduceje (Tsaddikim) ali Pravične, in Farizeje
(Perišim) ali Ločence, Odličnike. Prvi spadajo
skoro vsi k aristokraciji po bogastvu ali duhov¬
ništvu, drugi k aristokraciji znanosti.

— 219 —

Ko so Farizeji ’) postali stranka, so podlegli
zakonu vsake sekte. Pretirali so svoja načela,
povečavali svoje tendence in zaslužili prekletstvo
najslabših in najmodrejših učenikov; radovoljno
zaslepljeni, zaprti pred živo inspiracijo, niso ni¬
česar razumeli o skrivnostnih dogodkih, in so
postali najsovražnejša in najtrdovratnejša sila na¬
sproti ustanovitvi božjega kraljestva.

Utopljeni v izučenje „Tore“, sv. knjige, po¬
znajo le črko; duh beži od njih in črka mori.
Zmerom bolj zanemarjajo moralni element in si
prisvajajo to, kar je zunanje in ceremonijelno;
malo se zmenijo za svetost duše, a se poganjajo
za zakonito svetost. Dolžnost ni za-nje izpolno-
vanje božje volje, je pred vsem strogo izvršenje
zakonitosti. Gnani po tej gorečnosti izpolnovanja,
ne mislijo pomnoževati čednosti, ampak tem bolj
obrede: najsvetejši ni tisti, ki gospoduje sam nad
seboj in ki ljubi Boga in bližnjega, ampak tisti,
ki stori največ postov in obljub, največ umivanj
in daritev, ki nosi najširje filaktere in najdaljše
kite, ki pri hoji hrbet najbolj krivi, ki ima oči
najbolj povešene na tla, ki ima po dnevu ali ob
postu najbolj žalostne oči, ki si ne da glave
maziliti in obraza umiti 2 ) in celč svoje prijatelje
pozdraviti 3 ), in ki rabi brezkončne molitvene for¬
mule. Njegova pobožnost ni drugega kakor krinka.

‘) Od »Parouš**, ločitev, razlika. Farizeji ali Ločenci,
čisti, Odličniki, so se odlikovali v skrbi, s katero so se ločili,
odlikovali pred vsem, kar ni bilo judovskega. Vsako obče¬
vanje s pagani, vsako priznanje njihovim šegam od strani
Saducejev se jim je zdelo onečeščenje in strahopetnost.
Primeri Antiqu., XIII, 9; XVII, 2, 4; XVIII, 1, 3. Bell.
Jud., II, 8,

2 ) Talmud Hierosol., Schabbah, f. 12. 1.

’) Ravnotam. Tuanith, I, 4—7.

— 220 —

Hinavščina, — ta umetnost, pojaviti se in lagati,
skrivati praznoto in pregrehe duše pod zunanjo
svetostjo, — je skoro splošna pri teh napačnih
bogom olcih.

Nobena velika ideja se ne suče okrog sto¬
lice in v sinagogah. Izginili so v  sloveči učeniki,
semaji in Abtalijoni, Hileli in Šamaji, ki so pod
Herodom Velikim posebno pripomogli razvoju
izročil in šeg in pravoslovni razlagi zakona. In
kakor se vselej zgodi, kadar nadarjenejših ljudij
ni, da se srednji spuščajo v skrajnosti in malen¬
kosti. Formalizem se razrase, vprašanja postajajo
natančnejša, kazuistika, zelo divja in razuzdana,
je zabavala ves nauk. 1 )

Obredoslovne razprave so dražile učenjake,
so delale bojišče med tekmujočimi strankami in
šolami.

Ali se mora ob dnevu spravnega praznika
kadilo zažgati pred Najsvetejšim ali bolj prav v
Najsvetejšem samem, takoj po vstopu velikega
duhovnika? Vprašanju se je prisojala taka važ¬
nost, da so Farizeji ob bližajočem se velikem
dnevu zahtevali od najvišega žrca prisego zve¬
stobe do pravih obredov. Čegav je prinos, ki se
je prideval holokavstvu? Duhovnikov ali altar-
jev? Ali se sme smukati na sobotni dan klasovje,
ki se rabi spomladi kot prvine na velikonočni
ponedeljek? Ali ne skruni sobote zaklanje veli¬
konočnega jagnjeta? Ali se sme ob prazniku
šotorov polivanje vode vršiti na samem oltarji,
in ali se sme obhod z vrbovimi vejami ustaviti,
idoč okrog oltarja? Ali se sme desetina jemati

‘) Talmud Hierosol., Beracot, fol. 13, 2; Šotah,
fol. 20, 3; Babyl., Šotah, fol. 22, 2.

— 221 —

samo od semen, vina in olja, ali tudi od janeža,
kumine in mete? Ali je veljavna zakletev pri nebu
ali pri zemlji, pri Jeruzalemu ali pri duši, ali
samo zakletev pri Bogu ? Ali se mora priseči pri
templju ali pri templjevem zlatu, pri oltarji ali pri
oltarjevi daritvi?

Prazna in ničeva kazuistika, brez nravnosti
in brez vzleta. Najpretiranejše so naravno najbolj
poslušali: učence Hilelove, ki so se nagibali na
milejšo razlago, so strmoglavili strogi, nepopust-
livi Samaji. Črka dela zakon; čim bolj so se
udali črki, tem gotovejši so bili v uspehih. Kadar
se strasti izklenejo, bodisi v veri, bodisi v poli¬
tiki, je skrivnost zmage v umetnosti prilizovanja.

Znano je znamenito vprašanje, za katero ste
se prepirali obe šoli: ali je dovoljeno sobotni dan
ali na praznik snesti jajce, ki je bilo zleženo
sobotni dan? Dobrodušni Hilel je odgovoril ne¬
izprosno z „ne“, s polno strogostjo; strogi Samaj
je bil v tem posebnem slučaji manj težak. V
praktičnem je poslušal najstrože učitelje; nasprotno
pa je Samaj prepovedal sobotni dan poučevanje
otrok, skrb za bolnike; zabranil je tri dni pred
soboto ukrcati se na morji ali začeti obleganje
mesta.

Najviše vprašanje za pobožnost farizejev je
bila čistost, pa ne čistost srca, ki jo Bog ljubi in
ki jo proroki zahtevajo, ampak zakonita čistost,
tista, ki se vidi in ki stavi Jude v zunanje in
silovito nasprotje s paganstvom.

Ali je meso mrtveca, ki oskruni, ali koža in
kosti? Ali dotikanje paganskih knjig ali preje
dotikanje svetih knjig? Ali ni voda sama nečista,
ako teče iz nečiste posode? — Gorje mu, ki
zaničuje umivanje rok! so rekli gorečniki; izbac-

— 222

njen bode s tega sveta. Saduceji se posmehujejo.
— Vidite, so rekli, da pridejo Farizeji do tega,
da bodo čistili solnčno oblo.

Ta otroški rigorizem jih je pogoltnil. Nji¬
hove pobožne vaje so obstajale v daritvah, ob¬
ljubah, pravilnih molitvah, pomnoženih in zamo¬
tanih, katere so prišli opravljat, če je bilo mogoče,
v tempelj in časih na javne ceste Dosti umivanj
se je vršilo pred daritvami in celo pred čitanjem
Zakona. Umivali so si roke pred obedom, naj¬
verjetnejše po običaji, uvedenem po Hilelu in
Samaji; strogo so se zdržali kruha, olja in vina
paganov; postili so se dvakrat v tednu do večera,
ostro in radovoljno, posebno o ponedeljkih in
četrtkih; dajali so bahaje miloščino.

Vse te samovoljne šege so se uvele po malem
po izselitvi pod vplivom Farizejev, in so postale
trd jarem, ki so ga naložili sebi in ljudstvu. Prava
morala se je močno pokazila po brezkončnih
podrobnostih del in zunanjih vaj. Evangelj nam
da uganiti v opetovani graji Jezusa, ki je očital
farizejem poleg tisoč zmot, da se mislijo neve¬
zane, podpirati svoje ubožne stariše, ker posvete
vse svoje imetje Bogu.’)

Skozi to kopico zakonite natančnosti in skozi
te kazuistične prepire je še žarela nekaka svitloba.
Učeniki so radi kazali svojo modrost po orijen-
talski maneri, v kakih kratkih in živih izrekih,
v kakih prilikah izvirne in bistroumne oblike.
Talmud nam je podal v tem mnogoštevilnih uzorcev.
„Pirkč Abot" je taka poučna zbirka. A kakor
visoka načela modroslovja, tako so bili lepi pred¬
pisi očetov sinagoge, „velike čete“, kakor so se

‘) Mat., V, 20; XV, 3.

— 223 —

imenovali, nič drugega kakor mrtva črka; niti
tem niti onim se ni posrečilo postati živ zakon
tistim, ki jih ponavljajo, in tistim, na katere so
bili naslovljeni. Pagani niso mogli prelomiti jarma
fatalizma in panteizma in judovski učeniki so
podlegli siromašnemu formalizmu.

Vender bi bila zgodovinska zmota in krivica,
prištevati vse farizejske stranke skupno tem ver¬
skim zablodenjem, napačnostim, pretiranjem in
pregreham. Novi zakon nariše več podob, kakor
Nikodema, Jožefa Arimatejca, Gamalijela, ki ka¬
žejo velik znak priprostosti in plemenitosti. V
njih najdemo čiste potomce Hilelove, pravi tip
Judov, odprt pričakovanjem božjim. Bili so izvo¬
ljena četa, katere modrost se ni vselej poslušala
v posvetu starejšin in glavarjev; ni se jim posre¬
čilo pridobiti tok javnega menenja, a imajo čast,
da so prav videli; slišali so klic Kristusov; nale¬
teli so na usodo teh manjšin, ki se poterejo ob
urah silovite odločitve, ko je poraz časih časten
in zmaga nečastna.

Masa ljudstva, ki bi jo imenovali dandanes
srednji stan, se je malo brigala za te prazne
šolske razprave in se ni ogrevala za brezštevilne
vaje tega rigorizma. Lahko so občudovali bogo-
molnega farizeja, a posnemali ga niso. Saduceji
so si dovolili, ga zasmehovati: — „Poglejte, so
rekli, kako muči samega sebe v tem življenji, da
bi s trudom našel svoje plačilo v onem življenji."
A nič manj ni ohranil svoje ošabnosti in svoje
bahatosti, ki je bila v pregovoru. Upošteval je
Pred svojimi očmi le znanje zakona in izvrše-
vanje obredov. Nevednemu in nevernemu ljudstvu
in vsem tem, ki niso točno izvrševali farizejskih
Pravil, so pridevali največe zaničevanje; obdela-

- 224 —

vali so jih z grešniki ’), s prezirlivostjo in z ne¬
čisto živaljo.

Posebno so bili predmet njihovega zasramo¬
vanja in sovraštva mitarji * 2 ), — prejemalci davkov,
agentje cesarskega tiska, tisti, ki so preiskavah
blago, prejemali colnino pri uvažanju in izvažanju,
pobirali mostnino in cestnino. Nasprotno je bil
(farizej) zadovoljen sam s seboj: — Ali nisem
vsega izpolnil, je rekel, in v čem sem se za¬
grešil ?

To je bila njegova prislovica.

Splošno je bilo ljudstvo prej ravnodušno
kakor malomarno. Ob prazničnih dnevih so se
vsi vzbudili; celo ti, kakor mitarji, ki so se po¬
mešali med paganski svet in sprejeli agenturo
upraviteljstva, so prišli v preddverje paganov in
so se od daleč udeleževali daritev in obredov
bogočastja.

Edina vrsta je delala izjemo, Esaji. 3 ) Ti
ascetje so v judovskem življenju te dobe posebna
prikazen. Ne tvorijo kake stranke v narodu, —•
ker so bežali pred svetom in se odrekli vsakemu
javnemu vplivu, — ampak prej kak verski red.
Krivico bi jim delali, ko bi jih primerjali indij¬
skim Jogijem, grškim Pitagorejcem ali Teurgom
aleksandrijske šole. Njihovi učeniki so „Hasi-

*) To so ž|j.apToXot v evangeljih.

2 ) Tekiovai, ap^crskdivat, Primeri Luk., XIX, 2; Bell.
Jud., II., 14, 4.

’) To ime Esaji je prevod grške besede "Eaaaiou
To spomina na sirsko besedo hassa, ki je taisto kakor
prevod hebrejske besede ha s si d im, pobožni. To izva¬
janje se nam zdi mnogo bolj verojetno kakor tisto, ki
hoče ime Esaji izvajati od s a h a h , krstiti, od asah, zdra¬
viti, ali od hachach, molčati. Primeri Josephus na mestih
više zaznačenih, za Saduceje in Farizeje.

225 —

dimi“ (Pobožni), tisti vneti in protihelenski Judje,
iz katerih srede je prišel goreči Juda Makabejec.
V njihovih očeh je Mojzesov zakon vse; zaradi
njega so opustili delavno življenje, razpravljanja,
vojno politiko, in so se umaknili v kotiček, v
strogi asketizem in v premišljevanje. Farizeji so
se jim zdeli mlačni in sinagoga izneverjena. Niso
mogli premeniti sveta, zato so umrli svetu. Zdru¬
žili so se med seboj in so živeli skupno: bili so
ubogi. Nekaj časa so se nazivali „Ebionite“
(uboge), ker so hrepeneli po tem, da nič nimajo;
naposled so se združili v pravo kongregacijo in
so postali „Essaji.“ Umaknili so se na zahodno
stran mrtvega morja in so sezidali ob obrežji,
pod palmami zelenice Engadi prave samostane.

Opustili so trud, zboljšati človeštvo, in so
prepustili v svojem fatalističnem misticizmu vse
Bogu. Verovali so v neumrjočo dušo, upali na
oproščenje od materije in pričakovali srečno živ¬
ljenje; ne delajo priseg; so trezni, čisti, molčeči,
zatajujoči se in zdržni. Nečejo služabnikov: vsi
so enaki in bratje. Se ne ženijo, pravi Jožef Fla¬
vij 1 ), ampak sprejemajo otroke od drugih, v sta¬
rosti, ko so še sprejemlivi za vzgojo, jih imajo,
kakor bi bili od njihove družine in jih vzgajajo
po svoji podobi. Njihovi veliki obred obstoji po¬
sebno v pogostnih umivanjih: vsako jutro, ob
solnčnem izhodu, se kopljejo.

Imajo se kot duhovniki; ali ni pisano: Vi ste
narod duhovnikov? 2 ) in se vzdržč vina, ker je
vino prepovedano darovalcu pri izvrševanju njegove
službe; ne gredč v mesta, ker so vrata okrašena

’) Bell. Jud., II, 8, 2.

2 ) Ex. II.

— 226 —

s kipi; ne upotrebljajo grškega ali rimskega de¬
narja, ker peta knjiga Mojzesova prepoveduje
podobe izrezavati.

Zakon Mojzesov je grob, v kateri so se zako¬
pali; niso več živi, so sence. Pohajajo skozi pu¬
ščavo in vasi kot bitja drugega sveta, oblečeni v
belo tuniko in v „mehil“, ledja opasana z dolgim
pasom, in na strani dolabro, — malo sekiro,
katere rabo predpisuje Deutoronom in ki nima
nič bojevitega. Farizeji jih zaničujejo; cikajoč na
njihovo jutranjo kopel jim pridenejo ime „Heme-
robaptistov“ in obračajo v posmeh njihove navade;
njihovi komunizem se jim zdi prazna stvar in jih
imajo za pobožne trape.

Esaji so se pokazali prvikrat pod Aristo-
bulom L, eno stoletje pred Jezusom Kristusom,
in so izginili brez sledu okrog leta 70., ob času
razdejanja Jeruzalema in templja.

Poleg strank, poleg stanu bogatinov in uče¬
njakov, poleg več ali manj ravnodušne, nevedne
in pokvarjene množice, je skoro vselej v kakem
narodu gotovo število duhov, ki ubeže, po srednji
meri sami svojega stanu, pokvarjenosti in ošab¬
nosti bogatinov, pregreham množice, in celo pred¬
sodkom, kateri pod imenom vede in omike dosti¬
krat zmotijo, omeje in oslabe duha učenjakov.
Živč brez hrupa, brez sijaja, izpolnujejo tiho svojo
dolžnost; so priprosti in odkriti: verujejo v Boga;
se zadovolje z malim, nimajo ne bogastva ne časti-
Ijubja; nosijo brez mrmranja skušnje življenja,
imajo usmiljenje s tistimi, ki trpe; ljubijo mir in
se varujejo hudega. Njihov pogled je priprost in
njihovo srce dobro; vidijo to, kar je pravično,
ker hočejo dobro; se ozirajo na zdrave obnovitve,

— 227 —

ker imajo glad in žejo po pravici; so sol zemlje
in ovirajo popolno pokvarjenost.

Kadar Bog hoče, da svet napreduje in ljud¬
stvo predela, pošlje svoje proroke. Prorok je navor
božji, ponižni tega sveta so njegovo oporišče. Glas,
ki oznanja svete reči, najde v njih svoj odmev.
Trepečejo najprvo ob žarkih te spomladi, ki ima
vse pomladiti. Teško bi jih bilo sešteti; a Bog
jih pozna in njegov Duh počiva v njih.

Zanemariti ta element v življenju narodov, se
pravi zametati najdelavnejšo, dasi molčečo silo.
Treba je ob času poloma in britkosti ozreti se
na te nepoznance, pozabljence, brezimence; to so
ti, ki jim Bog prizanaša; ubeže potopu in pridejo
v barko, da začnč novo dobo na očiščeni in po¬
mlajeni zemlji.

Težko je oceniti s kako zgodovinsko na¬
tančnostjo ta element v judovski družbi. Biva pa,
— ne more se tajiti, — nekoliko povsodi, v mestu
in na kmetih, v Galileji in Samariji, v templjevi
senci, na jezerskem obrežju in celd pri zaničevanih
mitarjih.

Vkljub svojemu suženstvu in polomu svoje
neodvisnosti ohranijo Judje v Judeji, kakor v svo¬
jih naselbinah po vsem paganskem svetu, vender-
le nekako lastno upravo. Ta oblast, verska in
narodna ob enem, čepi v združenju enoinsedem-
desetih udov. Judovsko izročilo se je rado nana¬
šalo na ustanovitev Mojzesovo in se je sklicavalo
na Zakon’), da si je dalo svet značaj. Pravo za
pravo ni nič skupnega med sinedrijem in mej
starejšinami, o katerih govori Mojzes. Ti poslednji
so le zastopniki ljudstva; se posvetujejo v teških

’) IV. Mojz. XI, 16.

228 —

slučajih, niso pa veljavni pri narodu. Enako kri¬
vično bi bilo pomešati sinedrij z „ velikim zbo-
rom“, ustanovljenim po Ezdru, ki ni bil drugega
kakor zbirališče pismarjev, odločenih, da rešujejo
vprašanja povse verskega značaja.

Pravi sinedrij se je pojavil v sredi tretjega
veka pred Jezusom Kristusom, za Antioha Epi-
fanesa. Jožef Flavij ga imenuje -/spousia. * 1 ) Ta zbor
je moral biti dovoljen od Ptolomejev, ki so mu
priznali pravico vladati samega sebe, zato da bi
pridobili simpatije Judov. To sodišče, čigar pra¬
vice so bile v začetku, pod Selevcidi, verojetno
zelo omejene, je postalo pod Azmoneji bolj vplivno.
Treba se je vrniti do vlade kralja Hirkana okrog
leta 130, da vidimo, kako se je „Bet-Din“ spre¬
menil v „sinedrij“ in razdelil upravo nad na¬
rodom z velikim duhovnikom, ki je imel doslej
vso veljavo. Rimljani, gospodarji Judeje leta 63.
so dopustili bivati ta narodni zastop, omejivši
njegove pravice; in pod Herodom in oblastniki
ga najdemo s taisto organizacijo, ki mu jo je
Hirkan dal.

Veliki duhovnik predseduje sinedriju, vsaj po
Hilelovi smrti. 2 ) Naziva se „Nasi“ (knez) in pod¬
predsednik „Ab-bet-Din“ (oče sodišča), ker je
predsedoval sodnim zadevam. Zbor nabira svoje
člene iz družin, ki imajo pravico do najvišjega
duhovništva, kakor iz družine Ananove in Fabi-
jeve: to so veliki duhovniki; iz družin, ki razpo¬
lagajo z velikim bogastvom in ki lahko dokažejo
čistost svojega judovskega izvora s pomočjo rodo-
slovnih tablic: to so starejšine, wpecr06repoc; naposled

‘) Antiq., XII, 3, 3.

’) Antiq., XX, 10; Dej. ap., V, 17 id ; VII, 1; IX,

1, 2 itd:

— 229 —

iz učenikov, šolskih glavarjev, rabi-jev, tistih, ki
prepisujejo Toro, se je uče, jo pojasnujejo, raz¬
lagajo: to so pismarji, ^pap.p.a^stc, učeniki, oiBdczakot,

Pravice sinedrija so razne in mnogoštevilne.
Vse to, kar sestavlja judovsko življenje v naj¬
manjših podrobnostih, se nanaša na njegovo ve¬
ljavo: on je ob enem zbor, sodni dvor, parlament.
Presoja učna, pravna, obredna vprašanja, čuva
čistost roda, ženitve duhovniških družin, določa
koledar in novomesečje, poravnava razpore med
Judi. Čuva izročila in Zakon, kliče pred-se bogo-
kletneže in krive proroke, jih obsoja, celo v smrt
in v kamenanje, le da si izprosi potrjenje rim¬
skega oblastnika.

Ob Jezusovem času in od vlade Herodove
sem je bil le zaničevan svet.’) S tem, da so Herod
in Rimljani dali velikemu duhovniku predsed-
ništvo v sinedriju in napravili iz velikega duhov¬
nika kreaturo svoje milosti, so našli sredstvo, da
so si prisvojili cel svet in razpolagali z njim po
svoji volji. To uradno zastopništvo ni več tisto,
v katerem je treba iskati pravo narodno življenje.
Ko so farizeji odločevali v velikem svčtu, se nji¬
hova divja gorečnost do Zakona ni bala ničesar
in niso se obotavljali, pozvati pred-se kralja He¬
roda na odgovor. 1 ) Stranka Saducejev, ki je vla¬
dala v zboru, ne pozna več te ponosne neodvis¬
nosti, nima druge skrbi, kakor da zatrč v ljudstvu
vsako ogorčenost in da se izogne najmanjšemu
razporu z rimsko oblastjo. Pilat ni imel boljših
zaveznikov kakor velike duhovnike, da držč pre-

Antiq., XV, 2, 4, 3, 1.

’) Antiq., XVII, 2, 4.

Življ. Jez. 16

— 230

magano ljudstvo nepremično pod jarmom. Videli
bodemo celo ob času sodbe nad Jezusom, da se
kaže več gorečnosti za mir v cesarstvu in za
prijaznost cesarjevo, kakor za vladanje.

Redkokrat se zgodi, da so postavljene oblasti,
izvoljeni zastopi, orodje kake prenovitve; mislijo
le na to, da bi se obdržali in da bi se oveko¬
večili; sedanjost jih izpodjeda, nove ideje jih vzne¬
mirjajo, juteršni dan jih straši, ozirajo se rajši na
preteklost kakor na bodočnost; njihova uprava
bolj ohranja kakor prenavlja. Vsak napredek hoče
žrtev obrabljenih oblik, prodira skozi polome in
razvaline tega, kar je prenehalo živeti. Sinedrij
je podlegel temu zakonu, in se je ustavljal bož¬
jemu kraljestvu, ako se more kdaj kaka človeška
sila po robu postaviti neustrašlivi moči sv. Duha.

Politični in verski dogodki, ki so se doga¬
jali več kakor eno stoletje v Palestini, v mali
judovski državi, so delali njegov položaj vedno težji
in ga bližali razpadu.

Bratovski boji poslednjih Azmonajev, osvo¬
jitev Jeruzalema po Pompeju, ustoličenje Heroda
kot kralja obnovljene Judeje po Avgustu, paganska
in trinoška politika tega Idumejca, njegovi na¬
padi na vero, razdrobljenje njegovega kraljestva,
desetera leta silovitosti in grozovitosti namestnika
Arhelaja, pretvoritev namestništva v cesarsko po¬
krajino, prisega zvestobe cesarju, paganski oblasti,
davek, plačan vsako leto v znamenje končne suž-
nosti, pričujočnost rimskih oblastnikov in njihova
despotična uprava, — vsa ta dejstva, ki delajo
britko zgodovino Judov od 1. 64., so kakor strašni
udarci propalega naroda.

Ni ga rodoljuba, ki ne bi bil prizadet v svoji
strastni ljubezni za svojo vero in svojo deželo;

231 —

neizmerna žalost je zašla v cel narod; vsi nosijo
sožalje svoje neodvisnosti. Najgrozovitejša rana
ni ta, da se čutijo premagane po paganski oblasti,
ampak da vidijo oskrunjeno svobodo svojega bogo¬
častja. Veliko število bi se udalo živeti pod tujo
oblastjo; a to, kar se ne da pretrpeti, je zatrta
vest, je vlada, ki zasramuje sveti zakon. Zdaj dvi¬
gajo rimski oblastniki vsaki hip nad njimi svojo
surovo in božjeropno roko. Uporno ljudstvo ima
rajši smrt kakor pozorišče takega zasramovanja.')
Od vseh svobod je svoboda, Bogu služiti, v res¬
nici najsvetejša; nobena druga nima v človeškem
srcu živejših in neopustošlivejših korenik, in med
vsemi narodi ga ne najdemo, ki bi kazal več na¬
klonjenosti do svojega Boga in svojega zakona,
kakor judovsko ljudstvo.

Daleč so časi, ko je Izrael drevil za maliki
in zaslužil po svojih prestopkih proti Jehovi pre¬
kletstvo prorokov. Vera, dasi slabo razumljena,
je postala njegova največa strast, se je zmešala s
krvjo plemena, z domovino, in ljudstvo je bilo
vedno pripravljeno vzdigniti se, da jo brani; izmed
vseh čustev je bilo čustvo upora najvznemirjenejše
in najrazdražlivejše.

Rim je vedel za to. Prva dva cesarja, Cezar
in Avgust, sta vedela vselej s tem računiti; a nji¬
hova zmernost ni mogla prevladati vseh udarcev;
upravne potrebe so zadele vsaki hip judovske
zahteve; in vsakoletno pobiranje davka je bilo
samo po sebi neprestana prilika razpora.

Tiberij je v svojih prvih letih nadaljeval po¬
litiko svojih prednikov. Dober pastir, je rekel v
svoji  sebični modrosti, striže svoje ovce, a ne

') Cont. App., I, 22.

16*

— 232 —

mara jih odreti. 1 2 ) Ni rad spreminal svojih oblast¬
nikov; poznal je globoko pokvarjenost človeka,
vedel za njegovo poželjivost, in rekel je zaničlivo:
Ako odženemo muhe, ki pijejo kri na rani, v hipu
ko se nasitijo, jih nadomeste druge, ki srčejo rano
s ponovljeno poželjivostjo?)

V tem pa je, okrog desetega leta njegovega
vladanja, neki sramotni dogodek spravil rimsko
aristokracijo po koncu. Nekateri Judje so bili za¬
sačeni na samem delu radi lopovstva in razgra¬
janja (šarlatanizma), 3 ) staro sovraštvo, ki je spalo
zmerom na dnu paganskega srca, se je vzdignilo
proti celemu narodu. Minister Sejan je bil uradno
orodje javne razburjenosti in je zaprisegel, iztre¬
biti to pristujeno pleme. Stari Tiberij na otoku
Kapri je dopustil svojemu ministru, da je deloval
po svoje. Judovski naselbinarji so dobro ob¬
čutili protitežje tega, kar se je godilo v stolici,
in Pilat je bil izbran, da nadomesti v Judeji okrog
1. 26. Valerija Grata.

Oblastniki, ki so za dvajset let sem uprav¬
ljali to deželo, so se izogibali, preveč hudo ra¬
niti verski čut. Tako niso nikoli prinesli v Jeru¬
zalem legijske zastave, na katerih se je videla
podoba cesarjeva. Ti oziri so se zdeli Pilatu sla¬
bost. Ko je on zasedel svojo službo, bilo je nje¬
govo prvo delo sila in razžaljenje. Ukazal je gar¬
niziji, da vstopi v mesto po noči z zastavami. Ko

’) Tacit, Ann., XI, 42.

2 ) Suet., Neron, 32.

3 ) Antiq., XVIII, 4. Šlo se je za spreobrnitev k ju¬
dovstvu neke plemenite rimske dame, po imenn Fulvije.
Trije ali štirje Judje so jo izkoriščali z lahkoto in predrz¬
nostjo brez sramu: njeni mož Saturnin jih je zasačil in
naznanil prefektu.

— 233 —

ljudstvo izve ta dogodek, leti tolpoma iz Jeruza¬
lema v Cezarejo, oblega Pilata pet dnij in pet
nočij, in ga zaklinja odstraniti sramoto od sve¬
tega mesta. Šesti dan povabi oblastnik ljudstvo,
da pride v cirkus, kamor je isti čas poklical od¬
delek vojakov. Judje so ponavljali svoje prošnje:
na znamenje obkolijo vojaki množico od vseh
stranij, z golim mečem. Judje ostanejo neprema-
klivi in nastavljajoč svoje prsi izjavijo, da rajši
umrd kakor da prežive oskrunitev svojega zakona.
Pilat se prestraši: zapove umakniti zastave v Je¬
ruzalemu. 1 ) A kakor bi poslušal besedo ukaza, ki
je prišel od zgoraj, je ponavljal svoja silovita
dela, izzivajoč tako pomnožitev upora in ogorče¬
nosti do Rima.

Kadar je življenje kakega ljudstva v nevar¬
nosti, se povišajo vsa čustva v paroksizem. Pagani
niso samo za Juda zatiralci, so tudi brezbožneži;
niso le sovražniki Izraelovi, so sovražniki božji;
dotika ž njimi je oskrumba. Najstrašnejše in naj-
neprizaneslivejše sovraštvo, versko sovraštvo,
jim sledi na tihem in ne neha klicati na-nje
kazen in osveto Jehove. V srcu ljudstva in v
stranki razjarjenih farizejev se leže to sovraštvo.

Vsak drugi narod, ako se vidi tako zatiran,
bi odstopil od sile in bi se udal jarmu: Jud se
da zavračati, stiskati, a ne ugnati; in izimši nekaj
Saducejev, ki jih je podla korist vezala na oblast¬
nike, so vsi čuvali vero na boljše čase v riaj-
globokejši narodni revnosti. Z zatiranjem je raslo
njihovo upanje, hraneče se s samimi dogodki in
z vsem, kar je prineslo s seboj žalostnega, po¬
niževalnega in bolestnega.

‘) Antiq., XVIII, 3, 1; Bell. Jud., II. 9, 2, 3.

— 234 —

Nekatere knjige so bile močno brane, — Ju-
ditna, Makabejcev, Danielova, Henohova, mali
psalter Salomonov, velika zbirka psalmov. Vselej
je ustna ali pisana književnost, ki v soglasju
z dogodki vzdržuje idejal kakega naroda. Utrje¬
vali so se v spominih na stare Makabejce in nji¬
hove slavne boje; navduševali so se, iščoč raz¬
rešiti apokaliptične skrivnostne knjige; radi so
gledali te veličastne slike, ki so slikale zaporedni
propad velikih kraljestev okrog nepremaklivega
in neukročenega Izraela; znali so na pamet mali
psalter Salomonov in narodne pesni velike zbirke,
v kateri vtripa duša narodova iz celega srca.
Jemali so iz narodne pojezije, kadar so stokali,
jokali, trpeli, preklinjali, potrpeli, upogibali pra¬
vico in klicali maščevanje, prosili, upali, klicali
Boga, sploh živeli.

Vkljub vsemu in v pričo zmagovitih in go¬
spodujočih Rimljanov so Judje hoteli živeti: vero¬
vali so v svojo neizmerno določbo.

Res ena ideja vlada in obsega druge, v teh
letih, ko so se začeli za-nje smrtni boji: božje
kraljestvo se bliža, Mesija, kralj bodočnosti se
skoro prikaže.

Dedščina vseh je zdaj postala ta nada, ki se
je skozi stoletja zdela delež in usoda prorokov,
ki se je dvigala v srcu ljudstva le ob nevarnih
urah liki mavrica ob nevihti. Nikdar ni bila bolj
živa, bolj silna, niti v egiptovski sužnosti, niti v
babilonskem pregnanstvu, niti pod samim Anti-
ohom, grozovitim Selevcidom; to je žgoča ideja.
Vsi so uporni in razburjeni, h kateri stranki naj
se že štejejo, izimši Saduceje — k farizejski ali
Herodovi, kateri šoli naj se že pridružijo, Hilelovi
ali Šamajevi, na kateri socijalni stopinji že stoje,

— 2 <5 —

duhovniki in starejšine, učeniki in pismarji, Ebi-
joniti in mitarji.

Kadar se v narodu kaka ideja prikaže, vzne¬
miri ali vzburi, je redko, da bi bila enakomerno
razumljena. Se poblaži, se pretvori, se predela po
volji predsodkov, koristij in nagonov trenotka.
Ideja o Mesiji pri Judih ni ubegla tej usodi; v
duhu hladnega Saduceja ni to, kar je v duši go¬
rečega farizeja; drugače jo razume pismar ali
pravnik, utopljen v Toro, drugače hagadist, raz¬
jarjen zoper rimske breztežnosti, drugače človek
iz ljudstva, zaslepljerf: po praznoverju, drugače po¬
božni Judje, ki živč mirno v pričakovanju tolažbe
Izraelove, drugače Judje v Palestini, drugače Judje
v Aleksandriji.

Nihče ne dvomi o tem, da se mora ustano¬
viti božje kraljestvo. Toda kako ? Javno menenje
je bilo razdeljeno. Veliki duhovniki, farizeji, Sa-
duceji, in celo strahopetni pristaši Juda Gali¬
lejca, —- iz različnih razlogov, iz previdnosti
in sebičnosti, ali iz napačne razlage sv. pisma, —
so si domišljali, da Mesija ni drugi kakor Izrael
in božje kraljestvo, pokorščina pod Zakonom;
niso videli nestrpnosti med tem kraljestvom in
med podložnostjo rimskemu upravitelju, stolujo-
čemu v Antiohiji, in oblastniku, nastavljenemu v
Cezareji.

Ti nauki so kazali točno nade aristokratičnega
razreda, vseh teh, ki sestavljajo, ukvarjajoč se le
sami sč seboj, svoje ideje tako, da ne motijo nji¬
hove sebične mirnosti, in sanjajo v bodočnosti le
nadaljevanje preteklosti. Da bi Jeruzalem bolj za¬
cvetel, da bi imel tempelj bogatejši zaklad, da bi
kri daritev tekla curkoma v medno morje, da bi
bile lope bolj napolnjene z natlačeno množico, da

— 236 —

bi se starejšine bolj častili, da bi bile desetine
obilnejše, da bi stolice v sinagogah imele več
slušateljev, da bi se nauk učenikov raztegnil tja
do poganov, da bi prozeliti prihiteli, da spozna
cel svet Boga Izraelovega: glej to je božje kra¬
ljestvo.

To ravnodušje, ta lahkotna udanost politič¬
nemu suženstvu, to potrpežlivo čakanje na slavni
juteršni dan, se ni več prilegalo gorečim, navdu¬
šenim in svobodnim duhovom. Bilo jih je dovolj
pri Judih in celč v sredi stranke farizejev, ki so
naslombo na Zakon vezali s strastjo narodnega
veličja, družeč obe te reči v taisti silni ljubezni.
Iz te vrste so izšli Makabejci, šesteri tisoči, ki so
za Heroda odklonili prisego zvestobe, o priliki
(ljudskega) ' štetja, o katerem gbvori sv. Lukež,
juda Galilejec in učenik Sadck, in naposled po¬
zneje Kanajiti, gorečniki, ta uporna stranka z
oboroženo roko, ti neugnanci, katerih geslo je
bilo: Nobenega drugega gospoda kakor Boga! Nič
davkov! Davek je znamenje sužnosti.')

Pričakovali so bojevitega Mesijo, pravega
kralja, kateremu bode Bog dal moč, otresti se
rimskega jarma, podvreči nevernike Izraelu, in
ustanoviti Mojzesovi Zakon na celem podjarm¬
ljenem svetu. Politični element je pogoltnil verski
element. Našli so v ljudstvu in v vselej ognjeviti
mladini veren in živahen odmev. Vsak hip so
pretili z uporom v deželi; ako se je upravitelj
poprijel kakih naredeb, ki so bile veri nasprotne,
so koprneli, vžigali povsodi ljudske strasti z ne-
ustrašenostjo, ki se ni umaknila ničemur, ni kaznim
ni smrti.

*) Bell. Jud., Vlil, 6; Ant., XVIII, 1, 1.

237 —

Praznoverja, nanašajoča se na Mesijo in nje¬
govo kraljestvo, so bila pri neuki masi v polnem
cvetu. Domišljije so se razgrele ob čitanji skriv¬
nostnih knjig. Pričakovali so nenavadno bitje, ki
se prikaže v oblakih. Nekateri so rekli, da je
skrit in da bode nenadoma zažarel liki blisek;
sodil bode kot samodržec narode, ki jih zbere,
in tedaj bode odprl čudovito dobo blaženstva.
Drugi so pričakovali dva Mesija: enega, ki se
bode vojskoval, trpel, bode premagan, drugega, ki
bode prejel slavo zmage. Ta' misel ni malo pri¬
pomogla, da se je vzbudilo častiljublje neukrot-
livih gorečnikov, ki so se imeli same sebe za
vojskujočega in trpečega Mesijo.

Vendar bi bilo napačno misliti, da so za časa
Jezusovega Judje v Palestini videli v Mesiji samo
pozemeljskega junaka in v njegovem dejanji le
politično dejanje. Kakor je mogla biti ta omama
mogočna v učenih in v množici, vendar ni mogla
potemniti božjega in verskega elementa v mesi¬
janski ideji.

Izmej listin, katere nas poučč z največo
točnostjo o ideji, ki so si jo najboljši izmed Judov
napravili o Mesiju in njegovem kraljestvu, treba
je navajati knjigo Henohovo in mali psalter Salo¬
monov.

V knjigi Henohovi, 1 ) ki ima veliko zaupanje
v menenji, katero'verno izraža ideje, se Mesija
imenuje »Izvoljenec, Maziljenec, Sin človekov“,
in celč „Sin božji.“ Pri pisatelju je On enak an¬
gelom in kolikor je Sin božji, se dozdeva, da za¬
vzema pri njem mesto, katero Filon zaznamuje s

') Das Buch Henoch, preveden od Dillmanna, Lip-
sko, 1853.

— 238 —

svojim „Logos-om“. Sin človekov prebiva pri
Tistem, ki ima začetek dnij; 1 ) on sedi na sedežu
Veličastva, pri Bogu 2 ), vsi ga bodo klicali in on
bode kraljeval nad vsemi. 3 )

Njegov poklic bode poklic proroka, učenika
in sodnika. V njem prebiva duh modrosti in raz¬
umnosti, resnica, moč in duh tistih, ki jih ni več.

On bode poslednji izmed prorokov; njegovo
delovanje se bode raztezalo na vse narode zemlje,
on bode luč prorokov in upanje žalostnih, 4 ) on
bode sodil skrite reči na sedežu božjega veličastva,
in ne samo ljudij, ampak tudi zavržene angele,
Azazela in vso njegovo vojsko.

Po sodbi bodeta nebo in zemlja obnovljena,
prihranjena za mesijanski čas, nepristopna greš¬
nikom.

Judje v Palestini ne slutijo bolestnih dogodkov
Mesije, nimajo niti zmisla za njegovo smrt in nje¬
govo častitlivo vstajenje. Mesija ne umrje, pra¬
vijo, on bode bival na večno, kakor sedež Da¬
vidov, ki ga mora postaviti. 5 )

Taiste misli, z manjšim veličjem in manjšo
čistostjo, se najdejo pri najstarejših Targumih, pri
Onkelosu in Jonatanu; tu se potrjujejo tisti vzroki
politične in verske vznemirjenosti, vedno delujoči
v teh Judih, ki se ne udajo, da bi videli izginiti
žezlo svojega rodu, in ki se spominajo, izgubivši
svojo neodvisnost, velike besede proroka, — umi¬
rajočega očaka Jakoba, — ki jim kliče skozi sto-

‘) Ravnotam, 46, 1 id.

2 ) Ravnotam, 55, 4; 69, 29.

3 ) Ravnotam, 48, 5; 62, 6.

4 ) Ravnotam, 48, 4.

5 ) Jan., XII, 22. Luk., XXIV, 19-

— 239 —

letja: On bo prišel, a še le takrat, ko bode žezlo
odvzeto Judu. 1 )

Med pobožnimi in miroljubnimi, ponižnimi in
tihimi, so nade Izraelove ohranile svojo čistoto.
Ti ne omejujejo in ne kaze po predsodkih in
strasteh gibanja sv. Duha; ne preklinjajo paganov;
prepuščajo Bogu maščevanje; oni vedč, da bodo
po besedi prorokov osvobojeni od sovražnikov,
a ne sanjajo o tem, da bi jim služili njihovi go¬
spodarji, in se ne zazibljejo v nespametno poze-
meljsko častiljubje; oni pričakujejo tolažbo svo¬
jega naroda, vidijo v obljubljenem Mesiji prihod
samega Boga, Emanuela in Sina božjega, — ti¬
stega, ki bode razsvetlil paganske teme, sodil v
pravičnosti in bode slava Izraelova.

Kako se bode vse to izpolnilo? Ne skušajo
prodreti v to nepoznanje. Božji načrti nas prese¬
žejo, razumemo jih le toliko, kolikor se uresni¬
čijo, zakaj nosijo v sebi in se seboj svojo luč.
Duše trepečejo in skušajo veselje teh, ki jih iz¬
podjedajo nepričakana hrepenenja.

Kak pretresliv prizor je ta pest ljudij pred
obličjem cele rimske mogočnosti! Nikdar niso
bili bolj slabi, in nikdar ni bilo njihovo slavo-
hlepje više. To kar Rimljani sami mislijo, da že
imajo, — svetovno cesarstvo, — to oni hočejo;
v tem ko Rimljani teže po kraljestvu sile, hočejo
oni kraljestvo božje, in se gnetejo okrog svojega
templja kakor okrog svoje zadnje trdnjave.

Poprašujejo svoje učenike mrzlično: — kdaj
pride Odrešenik? — Vaši grehi, odgovarjajo pi-
smarji, zadržujejo dan osvoboditve in tolažbe. Ali
smo  kdaj  vredni pomoči božje?

‘) Gen., XX.

— 240 —

Osvoboditelj se ne pokaže.

Prav za prav učeniki ne vedo ničesar; nji¬
hovi odgovor ni druzega kakor prazna formula,
določena, da pokrije pod pretvezo vere in poniž¬
nosti praznoto njihovih mislij. Ljudstvo se je
jedva umirilo. Vsaki hip je bilo pripravljeno k
uporu, odločeno slediti tistemu, ki je povede;
imelo je tenko uho za najmanjši klic, za naj¬
manjši glas.

Duša kakega naroda je liki duša posamič-
nika, ima svoje pojave upalosti ali silne nape¬
tosti, miru ali navdušenosti. Judeja je po odstavi
svojega namestnika Arhelaja doživela tako krizo.

Takrat se pojavi v Izraelu mož, namenjen,
da pokaže misel in načrte božje svoji deželi, ki
so jo stranke vznemirjale, ki se je upogibala pod
paganskim jarmom in ki se je varala v svojih
strasteh in predsodkih.

Prišel je oživit proroke, katerih glas je
utihnil kaka štiri stoletja sem in o katerih sa¬
njajo le farizeji, da bi olepšali njihove grobove;
našel bode njihovi glas, ki govori o kreposti, o
bodočnosti in o ndrodni dolžnosti; on bode, kakor
vsa bitja božje previdnosti, duh in vest cele de¬
žele, duh, ki pravo vidi, vest, ki dobro zapove¬
duje; on bode odgovarjal na vsa najživahnejša
stremljenja: odtod njegova moč; odtod razsežnost
in hitrica njegovega delovanja.

Ljudje, ki ne ustopijo v životnost svojega
stoletja, so nezmožni vzbuditi najmanjši odmev;
množica jih ne sluša in ne razume, oni ostanejo
nezmožni in neplodni, kakor biva množica malo¬
marna in raztresena. Katere pa Bog pošlje, pri¬
dejo o pravem času; zemlja se trese pod njiho-

— 241 —

vimi koraki, njihova beseda izpodbode in njihova
dela žive.

Janez je bil iz rodu prerokov in največi
izmed vseh.

Bil je izbran od svojega spočetja. Daši sin du¬
hovnikov in iz družine duhovniške, ni zrasel, da
bi nasledoval Caharijo v templjevi službi. Na¬
vada more vezati navadne natore; tisti, ki jih Bog
določi, gredo za nagibom sv. Duha. Janez je oče-
vidno poznal svoje sorodstvo z Jezusom in Ma¬
rijo; ne vidi se pa, da bi bil kdaj videl tistega,
katerega predhodnik je imel biti; toda slišal je
iz ust svoje matere vse to, kar je označilo z
božjim znakom njegovo lastno rojstvo, in je vedel
od nje, kakšna bodočnost je bila prerokovana nad
njegovo zibelko. On je rasel in se večal kot po¬
svečeno bitje, kot „Nazarejec“. Nikak pozemeljski
vpliv ni mogel omadeževati te duše, ki je bila
zaobljubljena za najviše poz vanje.

Prebiva v puščavi, poslušajoč notranji glas
sv. Duha in krepeč se ž njim. Moč njegovega
navdihovanja ga dviga nad njegov čas in njegovo
okolico. On gre mimo vsega, kar ga obdaja; na
njem ne najdemo znaka nobene šole, vtisa nobene
kaste, znamenja nobene stranke. Nekateri so me¬
nili videti v njem, kakor naposled v Jezusu,
Esajca: pa nima od tega niti dogem, niti šeg, niti
obleke, niti stremljenj; to ni cenobit, to je pu-
ščavnik. Da najdemo njemu podobnega, treba je
poseči nazaj tja do Elije Tezbita in do Izajije;
oba se oživita v njem. V dolgih letih v puščavi
je prodrl v njune velike spomine. Podoba Eli¬
jeva je morala zažareti pred njim liki tip pre¬
roštva: taista neukradliva srčnost, taista silnost.
Prerokovanja Izajijeva so morala biti njegova

242 —

ljubljena knjiga. Zelo redke besede, ki jih je
zgodovina o njem ohranila, spominajo na naj¬
zgovornejšega in na najrazsvitlenejšega mesijan¬
skega proroka.

Zlo ga užalosti in užali, razume njegovo glo¬
bino in strah; on se ne laska, graja pa; ne to¬
laži, straši pa. Kot neustrašen značaj se ne boji
ničesar: ne ljudstva, ne velikašev, ne knezov; nje¬
gova odkritosrčnost je neizprosna. Ima dar vzbu¬
riti in prodreti v srca. Kot junašk spokornik ima
ojstrost, nad katero se množica vzgleduje. Noben
prorok ni bolj mogočno zaklical besede, katera
pristoji narodom, stiskanim po pravici božji: „De-
lajte pokoro!" In vender se ta maščevalec nrav¬
nosti, ta junak pokore in strašne sodbe božje, ne
upogne pod težo-pregreh, ki jih biča; to ni obupan
pesimist, to je mož upanja.

On vidi prihajati božje kraljestvo in oznanja,
da je že tu; pa ne da bi se laskal svojim deže-
lanom s temi novostmi, ki obsegajo celo častiljubje
Izraelovo, on jim označi z ostrim poudarkom
sredstva, katera naj sprejmejo. Malo mu je na
naslovu sina Abrahamovega, čednosti njegove je
treba imeti. Nič dobrega ne pride, ako ni človek
pokoren Bogu.

Ima živo domišljijo in prikupljivo besedo,
energičen povdarek in tisto dobro strast, ki jo
daje neustavliva zgovornost.

Vse njegovo življenje je živahna propoved.
Nič ga ne veže na pokvarjeni svet, kateremu
oznanuje evangel; ne ostavi puščave, pozna le
glas božji, ki mu govori v srce, in glas opusto-
šene prirode, ki mu tudi govori jezik božji. Nje¬
govo oblačilo spomina na oblačilo Elije, njegovega
mojstra: obleko iz velblodovih dlak, — prava spo-

— 243 —

korna obleka, — in okrog ledij usnjat pas. Nje¬
gova hrana so kobilice, pražene na skali, in divji
med, nabran po skalnih votlinah. Ne pije vina,
žejo si gasi z vodo iz potokov. Po vzgledu pre¬
rokov Elijeve šole ne prebiva niti v mestu, niti
v vaseh, niti v hišah, ampak v votlinah gorske
puščave.

Kaže se še dandanes na zahodu Ainkarima ena
teh votlin, ki je bila morda njegovo prvo pribe-
žišče v njegovem pohajajočem življenju. Usekana
je na polno v živo skalo, na izhodni strani do¬
line Bejt-Anina. Dva metra više nad samo votlino
izvira studenec; namaka vse na okrog: griva ze¬
leni, citrona cvete, janež razteza svoje črne mla¬
dike. Potok, narasel ob dnevih neurja, bobni na
dnu votline. Spredaj na izhodni strani je mala
arabska vas. Studenec tamkaj je potegnil na-se
nekaj ubogih felahov. Malo na levo, v sredi hriba,
je šop zelenih dreves, — častitliv prostor, na ka¬
teri so položili za hip trupla obeh hrabrih Ma¬
kabejcev, umorjenih v bitki, kakor pove deželno
izročilo. Puščava je pusta in gola, obzorje ogra¬
jeno. Čutimo se osamljeni po straneh doline, ki
se zde, da se hočejo združiti. Pogledati moramo
na nebo, ki vse obvlada in raztezuje. Te skale,
ti potoki, ta žalostna dolina, so v v  pol nem soglasju
s trdo osebo, ki je tam živela. Še napolnuje to
puščavo odmev mogočnega glasu, ki vpije: Bog
prihaja, pripravite svoja pota, spokorite se!“ zdi
se, da ga čuješ po bučanju vetra, ki prihaja, in
po žuborenju voda Bejt-Anina.

Drugo poglavje.

Verska delavnost Janeza Krstnika.
Krst Jezusov.

27. leto je bilo sobotno leto. 1 ) Poljedelsko
življenje je bilo ustavljeno, ni se delalo ne sejalo;
polja so prašna; zemlja, živali, ljudje, vse počiva.
Sadeži rasejo sami od sebe brez obdelavanja, pri¬
padajo revežem, ki so imeli tako leto svobode,
izobilja in veselja. Shodnice so bolj obiskane ob
prazničnih dnevih in ob urah molitve; pota na Sion
obhajajo številnejše karavane; stolica učenikov
je bolj obkoljena. Ne toliko z delom obložena
množica, ki ljubi na izhodu kramljanje brez konca
in življenje pod milim nebom, se vda verskim
vajam in političnemu delu; pri tem so vedno bolj
goreči.

To je bilo takrat, ko se je Janez prikazal
ljudem.

Ni se prikazal na javnih trgih, ne pri mestnih
vratih, ni se pokazal v Jeruzalemu, ne na križ-
potih svetega mesta, ne v lopah templjevih. Apo¬
stol je ostal puščavnik, navezan po sv. Duhu na
svojo puščavo, katere glas se je rad imenoval/)

*) Glej dodatek A. Občna kronologija življenja Jezu¬
sovega.

2 ) Izaija, XL, 3; Mat. III, 3, in paral.; Jan., I, 23.

— 245

Kdor ni videl te zemlje, koder je Janez Krstnik
nastopil kot prorok, ne more si razjasniti suro¬
vosti njegove besede, njegovih močnih podob, nje¬
govih mogočnih klicev liki tulenje levovo.

Razprostira se od obrežja Mrtvega morja do
mej Samarije, na dolžino dvajsetih milj in na
srednjo širokost šestih kilometrov. Z vrha hriba
Khan-el-Ahmar-ja (rdeče prenočišče) je podobna
v svoji divji velikosti razsežnemu morju, katerega
valovi so hipoma okameneli. Zemlja se dviga v
neštevilnih stožcih, ločenih po majhnih dolinicah.
Sem ter tja služijo globokejše struge hudournikom,
ki dero z judovskega gorovja. Oljska gora pre¬
vladuje vse na zahodni strani; na izhodu se koplje
Jordanska dolina, liki kak prepad, med zadnjimi
gorskimi valovi Judovskimi in visokimi strminami
Moabskimi. Niti enega drevesa ni v tej ožgani
puščavi; jedva se najde kaka redka rastlina na
izžeti skali, katere kredaste plasti izdajajo zemljo,
izrito po vulkanih. Ni je vasice: le od daleč se
vidi na zahodu Abudis in na severu Tajebe. Dolga
bela črta se vije proti Oljski gori: to je pot iz
Jerihe v Jeruzalem, po kateri hodijo karavane
skozi stoletja; Janez jo je moral večkrat preko¬
račiti. Tišina je žalostna, čutiš se samega in na¬
vezanega na to prirodo, ki je tem bolj nabožna,
cim nemejša in zapuščenejša je.

Barva, kakor od plamena, meče na podolje
gričev svoje tresoče se sledi v tej puščavi, koder
svetloba praznuje: vse najnežnejše stopinje se iz¬
livajo v tem sijaju, ki ovija na izhodu neizmernost
zemlje in neba, in ki daje obzorju nežnost in ne¬
skončno globokost.

Kraji imajo svojo predodredbo; ta tu se je
Prilegal duhu prerokovemu. Janez ga je prehodil

Zivlj. Jez. 17

— 246 —

od severa do juga, od zahoda do izhoda; šel je,
blodeč po potih, od Eugadija in obrežja Mrtvega
morja tja do Tajebe, od votline Ain-Karimske tja
do Jordana. Na mimogredoče, na karavane je
obračal svoje goreče nagovore. On ni prihajal
pred množico kakor stari proroki, on jo je po-
tegal na-se. Tisti, ki so ga poslušali, so se vzne¬
mirili; vrnili so se v mesto ali v vas, prešinjeni
od vtisov samotarjevih, in so ponavljali to, kar
jih je ganilo, odkrivajoč njegovo ime in vzbujajoč
zvedavost ljudstva.

Kmalu ni bilo druge govorice v Judeji, Sa¬
mariji, Galileji in v krajih onstran Jordana kakor
o Janezu Krstniku. Njegova naloga je bila zelo
točno označena v njegovi zavesti; čutil se je z
božjo gotovostjo poslanca božjega in neposrednega
predhodnika svojega Kristusa: vse njegove besede
dišejo po tem prepričanju. Prikazati se ima veliko
delo, ki je je Bog pripravljal skozi stoletja, v kate¬
rega skrivnosti je od veka do veka posvečeval svoje
proroke, in katerega upanje je čuval Izrael, kažoč
z velikim krikom na njegovo uresničenje, — „to
delo iz notranjosti božjega usmiljenja, vzveličanje
sveta, razsvitlenje nevernikov in slava pravih
Abrahamovih sinov“, — Janez je za to delo vedel,
je je gledal in potrjeval; on se ga ni učil ne v
knjigah, ne v šolah modrosti, ne v opaževanju
socijalnega stanja, političnega ali verskega, svo¬
jega naroda; ta sin puščave ne čita, proučuje malo,
ne obiskuje ljudij; toda božja beseda je nad njim
in navdihovanje ga razsvitluje. Vsi veliki duhovi,
na različni stopinji, se razodevajo po tem, kakor
jih Bog posveti v skrivnosti svojega stvarstva ali
po svoji neprodorni volji. Božja luč ne ostane
vjeta v srcu, katero prodira: dana je le, da se

— 247 —

razliva, da se razteza in zadošča vselej globokim
potrebam, silam in trenotnim skrbem.

Prva dolžnost Janezova je bila oznaniti, da
se je božje kraljestvo približalo. Nobena beseda
ni imela več gotovosti, da prime in gane, utrdi
pazlivost in potrese duhove. Glas novega proroka
se je razlegal liki klic po svobodi v trenotku
skrajne napetosti, ko je Jude nosila gorečnost
vselej prevarjenega upanja in žalost vedno bolj
prodirajočega zatiranja; ta glas označuje novo in
odločilno dobo v zvanju Izraela, upanje naj se
konča, uresničenje naj se pokaže. Dostikrat pora¬
ženi in onedušeni farizeji so se bolestno popraše-
vali po bodočnosti; ko so videli, da so se v svojih
nadah vselej varali, so skušali razjasniti odlašanje
božje. Nevoljni gorečneži so mislili le na to, kako
bi se otresli z oboroženim uporom paganskega
jarma. — Bog ne pride, njegovo kraljestvo se ne
ustanovi, so rekli ljudstvu, kakor ob dnevu, ko
bodete vrgli od sebe brezbožno sužnost.

Janez je bil prost negotovosti prvih kakor
fanatizma drugih. Gospod se bliža, je rekel, on
gre; prihaja, da vlada svoje ljudstvo, prihaja kot
sodnik, ima vevnico v rokah, očistil bode svoje
gumno, prevejal svojo pšenico, ločil zrno od lu-
like. Zrno pobere v žitnico, luliko zažge v ne-
ugaslivem ognju. 1 )

Pod tem slikovitim in poljudnim jezikom je
odkril božje lastnosti Mesijeve z tolažlivimi in
strašlivimi črtami, tolažlivimi za tiste, ki so podobni
dobremu zrnu, strašlivimi za prazne in neplodne
duše, ki jih primerja luliki.

') Mat,, III, in vsporedoma.

17*

— 248 —

Njegov glas se je polagoma oblažil; in je
rekel o Mesiju: On je Vzveličanje božje; vse meso
ga bode videlo.’)

Kje je? — poprašuje množica. V sredi med
vami, odgovori Janez; toda vi ga ne poznate. On
pride za menoj, a je viši od mene. Predno sem
bil jaz, je bil on, in jaz nisem vreden nositi nje¬
gove črevlje, niti ne pasti pred njegove noge, ne
odvezati njegovih opank. * 2 )

Na klic novega proroka se je vzbudilo vse
ljudstvo, poraženo po moči njegove besede in po
trdnosti njegovih trditev. Puščava se je napolnila
z njegovim glasom. Po samotnih potih se je gnetla
množica, ki je hitela od vseh stranij, da najde in
sledi samotarju.

Lahko je začarati ljudi, ovladati njihovo paz-
nost, vzbuditi njihovo zvedavost, zagibati njihove
verske in politične strasti; toda božji poslanec
ima višo nalogo, mora prodreti duši v dno, ome¬
čiti voljo, ganiti in na-se potegniti srce.

Tako delo pa ne gre brez božjega posredo¬
vanja. S tem, da daje svojim prerokom svetost,
junaško ljubezen do dobrega, jim priobči tudi
glas, ki ves kipi njegovega navdihovanja, edino
zmožen, preobraziti, navdati sovraštvo do hudega
in nagibati h kreposti.

■Svetost Janezova je ovladala celo njegovo
bitje. V njem se je čutil človek, ki se je posvetil
Bogu. Strogost njegovega življenja ga je delala
nadčloveško osebo. Pot v srce mu je bila odprta,
noben prorok pred njim ni bil zmagoslavnejši.

’) Luk., III, 6.

2 ) Jan., I, 26, 27.

— 249 —

Kot vedež je bil ob enem reformator in v tem
ko je vedež tešil nade množice, jo je reformator
potegal na-se in ji kazal vednost vzveličanja.

Ta vednost, ki v popolni celoti obstoji v pri¬
pravi na mesijansko kraljestvo, obsega pri njem
dve prvini: čednost, pokoro; obred, krst, ki ga
spremlja spoznanje grehov. To smo daleč od pred¬
sodkov farizejskih in od upornih naukov Juda
Galilej ca in Zelotov.

Ne zibajte se v praznih omamah, moral je
reči vsem tistim, ki so silili vanj; niti po svoji
zakoniti pravičnosti niti po svojih šegah se delate
vredne božjega kraljestva; z oboroženim uporom
proti paganskemu jarmu nikakor ne pospešite pri¬
hoda Odrešenikovega. On pride ob svojem dnevu
in ta dan se je začel; nobena sila ne zadrži Boga;
človek mora čakati in kadar on pride, ga ima
sprejeti.

Da se tedaj božje delo izvrši, treba je, da se
človek pripravi, da se odpove svojim predsodkom,
svojim pregreham, svojim strastem, hudemu v vseh
njegovih oblikah: to je, kar Janez imenuje kesanje,
spoznanje svojih grehov in pokoritev.

Brez kesanja ni mogoče nobeno napredovanje
v dobrem, noben prevrat v duši; to je občen
zakon moralnega napredka, ki se mora razglasiti
o taisti uri, ko je Kristus prišel izvrševat na* ta
svet najviši napredek in najviši prevrat v člo¬
veštvu. Slava Janezova je, da ga je izrazil z
močjo, ki ji ni enake, v trenotku brez primere v
zgodovini.

Svojemu nauku o pokori je pridružil obred,
ki je bil simbol in javna izpoved.

Vzlasti na izhodu se ne zgodi nič verskega
brez vidnega znamenja, katero govori čutom in

— 250 —

premaga domišljijo. Ustanovivši svoj krst je bil
Janez gotov, da se nahaja v soglasju s tempera¬
mentom in s šegami svojega ljudstva in je s tem
dal svojemu delovanju novo moč.

Vselej pa je po krstniku uvedeni obred ohranil
svojo izvirnost in se ni pomešal z vsakdanjim krstom
Esajev, ne s krstom Proselitov: prvi je dajal le
do cela zakonito očiščenje, katero ni bilo nikdar
predmet verskih opominov Janezovih, drugi pa je
bil znak utelešenja poganov v zvezo judovskega
ljudstva. Janezov krst je bil slovesna izpoved po¬
kore, podoba notranjega umivanja in tiste čistosti
vesti, brez katere se božje kraljestvo ne more niti
sprejeti niti ustanoviti. Ni dvoma, da je Bog na¬
vdihnil Janezu ta obred; pod tem naslovom je
prišel od Boga in se nalagal kot dolžnost za vse
tiste, ki so pričakovali v pravičnosti prihod Me¬
si jev. J

Izpoved pregreškov ob krščevanju, pred in
mej potapljanjem, je bila Judom domača. Zakon
jo je napravil v gotovih slučajih kot slovesno
obvezo. Vemo, da je ob dnevu sprave veliki du¬
hovnik v imenu ljudstva polagal na glavo zavr¬
ženega kozla vse grehe Izraelove. * 2 3 )

Mojzes in preroki so v svoji ognjeviti go¬
rečnosti za ljudsko zveličanje radi nosili pred
Boga težo pregreškov; in Joel je kričal duhov¬
nikom s silnim glasom: „Plakajte med stolbo in
oltarjem nad nezvestobo narodovo". 8 ) To je bilo
ukoreninjeno prepričanje judovskega srca, kate¬
rega sled najdemo celo pri Filonu in v spisih
rabinov, da pokora, spojena s spovedjo grehov,

') Mark. XI, 30.

= ) Deut., V, 7; Levit., XVI, 21.

3 ) Joel, II, 17.

— 251

pritira božji blagoslov, in da je ona pogoj prihoda
Mesijevega.

V tem, ko so se farizeji v tej dobi bahali s
svojo pravičnostjo, Esaji s svojo zakonito čistostjo,
zabeč oboji zakona o pokori, spomina Janez ljud¬
stvo na-njo in se kaže tako do cela prostega od
zmot njegovih sovrstnikov in zvestega navdiho¬
vanjem prerokov, pravih zastopnikov božjega
Duha.

Potem, ko je Janez taval nekaj časa po pu¬
ščavi, sejaje svoj nauk, klicaje množico k svo¬
jemu krstu, stopi na planjavo jordansko in se
bliža reki.

Planjava Jordanska, 1 ) — otožna, neobljudena,
skoro neobdelana — se razprostira tristo metrov
pod morskim površjem, ob vznožju gorovja Ju¬
dejske puščave. Od severa jo meji Tiberijsko je¬
zero, od juga Mrtvo morje, proti izhodu Moabsko
in Adjlunsko pogorje. Čim bolj se bližaš Mrtvemu
morju, tem nerodovitnejša je zemlja. Zeleni Jeriho,
porošen po studencu, ki se dandanes imenuje Eli-
zejev vir, pokaže se liki kaka oaza pod svojimi
bananami (rajskimi smokvami), palmami in ro¬
žami. Vse okrog njega je žolto in rjavo. Samo tu
pa tam so nekateri zakumi, vrsta divje oljke,
in grmi razraščenega trnja, ki ga Arabi imenujejo
sider. 2 ) V sredi planote, med Judejo in Perejo,
označuje dolga belovata črta dolino, v katere ozadju
Jordan koplje svojo strugo, valeč svoje vode na
laporovi zemlji, pomešani s salpetrom, ki jo zmiva
že tisočletja. Ta izrita, po razdejanju razrezana
zemlja ima poseben izgled: meniš, da vidiš stare,

‘) El Gohr, kakor rek6 Arabi.

’) To je Rhamnus Nabeca botanikov.

— 252 —

porušene stavbe, zidne stene, prevrnene stolpe,
brezobrazne razvaline kakega mesta, upostošenega
vsled vojske, ognja z neba in stoletij.

Dnevi so vroči, noči tople, svetle. Dolgo potem,
ko je solnce zašlo, ozari velik sij zahodno nebo
liki rimska cesta, in brezštevilne zvezde se dajo
videti. Na obzorju, vsporedno z zemljo, lesketajo
liki v svojem zenitu, podobni svetilnikom na
obrežju dremajočega morja. Na večer oblaki ptičev
preletavajo dolino, močno šumeč s perutmi; le ti
in pa nemi glas reke motijo tišino.

Tak je bil kraj, ki ga je prehodil Janez
Krstnik, ko se je oddaljil od puščave in bližal
Jordanu.

Pripravite se, je ponavljal brez prestanka,
pripravite pot Gospodovo.’)

Primerjal je dušo puščavi, ki jo je prehodil,
pripomneč, da mora Bog priti v nerodovitno za¬
puščeno dušo. Ali ni bilo potrebno, da se mu
pota pripravijo? — Zravnajte jih, je kričal, da
ne bodo kriva in robata kakor tista, po katerih
mi hodimo. Doline naj se napolnijo, hribi in gore
naj se znižajo. * 2 ) Obupani in potrti, vstanite; niče-
merni in ošabni, ponižajte se. Vaša volja naj bode
prava in čista, vaša duša enotna in v polnem
ravnotežju. Tedaj bodete videli „Vzveličanje božje“. 3 )
Ta beseda je v njegovih ustih pomenila Mesijo.

Njegovi pretreslivi opomini so navdajali ke¬
sanje. Videlo se je ljudi v tolpah spoznavati očitno
svoje grehe in objokovati, v znamenje pokore v
vodah Jordanskih.

*) Mat., III, in pod.

■') Mat., III, in pod.

3 ) Luk., III.

— 253 —

Učenci se zbirajo okrog Krstnika, ponavljajo
njegove nauke in mu pomagajo v njegovi službi.
Po vzgledu vseh verskih mojstrov jih uči moliti, 1 )
jim nalaga najstrožje poste, 2 ) jih vabi k pokori in
daritvi. To so ljudje iz množice, katerih življenje
je postalo strogo v šoli učenikovi in predstavlja
uzor najgorečnejše judovske pobožnosti.

V vsej Izraelski zgodovini in morda celo pri
nobenem ljudstvu ne najdemo podobnega teženja
po čednosti. 3 ) Niže in zaničevane vrste, — vojaci,
mitarji, mostarji, vlačuge, — se gnetejo okrog
novega proroka pokore. Duhovništvo se zdi, da
za hip z ugodnim očesom gleda njegovo delo¬
vanje; 4 ) toda niti Saduceji, niti Farizeji, niti uče¬
niki ne sprejmejo krsta, h kateremu jih Janez
vabi?) Prvi, sovražniki vsake novotarije, zaniču¬
jejo ta obred, ki ga je postavil človek, katerega
zvanje ne priznajo; drugi, zaupajoč na svojo za¬
konito svetost, niso tisti, ki bi se trkali na prsi;
zmerom zadovoljni sami s sabo, kako bi prišli
spoznat očitno svoje grehe, katerim se čutijo tuji? 6 )
Neizprosna strogost asceze jih razdraži; kmalu ne
vidijo v njem drugega kakor fanatika v oblasti
duha Belcebubovega. 7 ) Toda ljudsko menenje, ka¬
tero si je Janez prisvojil, sprejme rajši njegovo
besedo. To je zakon evangeljske zgodbe, kadar
hoče Bog delovati, da prezira velikaše in modri¬
jane ter se nagiba k nevednim in malim; zameta

*) Luk., XI, i, V, 33.

’) Mark., II, 18.

3 ) Primeri Antiq., XVIII, str. 1—2.

-) Jan., V, 35.

5 ) Luk., VII, 30; Mat., XXI, 32.

‘) Jan., III, 2.

’) Mat., XI, 18.

— 254

tiste, ki se imajo za pravične, in kliče grešnike,
katerih odkritosrčnost zasluži odpuščanje.

Ostri reformator je bil mil, ko je pridigal
ponižnim: njegovi svetje dišejo dobrotlivost.

Govoril je o pravici mitarjem in pobiralcem
davkov. — Ne tirjajte nič več kakor kar vam
je predpisano, je rekel.

Priporočal je vojakom milobo in jih vabil,
da naj bodo zadovoljni s svojo mezdo. — Bodite
dobri, je ponavljal vsem. Imate-li dve suknji?
Dajte eno temu, ki je nima; in ako ima kdo kaj
jesti, naj deli s tem, ki ničesar nima.’)

Imel je dar, razločevati duhove, in tisto naj¬
više umnost, ki ve povedati vsem umestno be¬
sedo, vezaje razvidnost s pravico in ljubeznijo.
Njegova ogorčenost nasproti hinavščini in ošab¬
nosti se je pokazala z nespravlivo močjo.

Nekega dne vidi, pomešanih med množico,
mnogo Farizejev in Saducejev, ki so prišli za
njegovim krstom. Ni se mogel zdržati, prodrši v
to, kar se je v njih skrivalo, v enih napačna po¬
božnost, v drugih skepticizem in epikurejska meh-
kužnost. Spoznal je pri njih tiste strupene jezike,
ki vlivajo ljudstvu strup krivih naukov o božjem
kraljestvu, o pričakovanem Mesiju, o svetosti in
pravičnosti. Njegova vest se je razburila. — Gadja
zalega, jim je rekel, kdo vam je ukazal, bežati
pred prihodno jezo ? Imate le eno pribežališče.
Spokorite se in storite vreden sad pokore.

Uganivši versko ošabnost, s katero so se v
notranjosti bahali proti Bogu samemu in p v roti
njegovi pravici, je pristavil: Ne recite več: Česa

‘) Luk., III, 11, id.

— 255 —

se imamo bati? Ali nimamo božjih obljub? Ali
nismo sinovi Abrahamovi? — Sinovi Abrahamovi!
Ali ni Bogu mogoče iz teh kamnov na poti Abra¬
hamu otrok obuditi?

Ako je drevo od Boga zasajeno, pa ne rodi
sadu, bode posekano brez usmiljenja. In ura pride,
nerodovitno drevo, ko je sekira že nastavljena v
tvojo korenino. Posekano bodeš in v ogenj vr¬
ženo.’)

Tako je skozi usta svojega proroka Bog bičal
predsodke poglavarjev ljudstva, in jim je dal vi¬
deti v luči navdane besede ostrosti te pravice, ka¬
teri nihče ne ubeži.

Sekira božja, po njegovih mislih, je Rim, ki
preti Izraelu s popolno razrušitvijo; tako bode
tudi ob velikem sodnem dnevu sam Mesija vrhovni
izvršitelj poslednjega maščevanja.

Janez je bil krotak do pravičnih in ponižnih,
neizprosen do zvitih in ošabnih. Svoboda njegove
besede ni prizanašala nikomur. Nadnaravna moč
ga je navduševala. Tako si je pridobil spoštovanje
pri ljudstvu in njegova očaranost je rasla; zakaj
v  dnu ljudske zavesti je vrojena potreba pravič¬
nosti; čuti se olajšano, kadar se kak nesebični glas
brez strahu in slabosti povzdigne zoper krivice mo¬
gočnikov; javno menenje se nagiba pred te ljudi,
ki jih strast za dobrim razjeda; svetost jim daje
sijajen venec; in vkljub pozemeljski ničevosti se
pokažejo, pred obličjem mogočnikov postavljeni,
liki oblečeni z božjo veljavo.

Iz kota svoje puščave vlada ta ubogi pu-
ščavnik svoj čas. Vse bledi pred strogo in žarečo
podobo proroka, katerega vsaka beseda biča pre-

‘) Luk., III, sem ter tja.

— 256 —

greho, zapoveduje krepost, meče grožnje, uplameni
narodne upe, in katerega junaška svetost podpira
besedo.

Elija je res vstal od mrtvih.

Tako je množica, ki vzame vse po besedi in
vse verjame, govorila na ves glas v svoji na-
jivni navdušenosti. Ena izmed ljudskih praznih ver
tega časa je bila vera na povrnitev in na obu-
jenje velikih prorokov o mesijanski dobi: popra-
ševalo se je, ako ni bil Janez eden izmed teh;
nekatere je na tihem vznemirjalo celo vprašanje,
vedeti, ako ni on Kristus. 1 )

Kadar se kak človek povzdigne iz srede
ljudstva in si po inicijativi svojega duha ali svoje
inspiracije pribori moralno prevagujočo veljavo,
vselej vznemiri mogočneže. Novost njegove be¬
sede, neodvisnost njegovih dejanj pretrese duhove
in večkrat ga sumničijo uradni zastopniki dobrega
socijalnega in verskega reda: to je neizogiben
razpor med napredujočo silo in ohranjajočo silo,
ki nespremenlivo prevladuje v človeštvu.

Janez je preveč hudo razburil judovsko družbo,
da bi ubežal sumničenjem sinedrija.

Veliki zbor se je imel za čuvaja Zakona in
je dal poklicati pred svoje sodišče vsakega, ki si
je upal brez njegovega naročila dotikati verskih
vprašanj. Razburil se je vsled nenavadnega vpliva
Krstnikovega. Neolikana zgovornost, s katero je
bičal učenike in razkrinkal napake aristokracije,
je bila določen povod odkritega delovanja proti
njemu. Ako bi bil Janez pridigal v mestu, ako bi
bil prišel v Jeruzalem, bi ga bili prijeli in obso¬
dili; tako pa so se zadovoljili poslati poslanstvo

*) Luk., V, 15.

— 257 —

do puščavnika z naročilom, da ga popraša o nje¬
govem prisvajanem zvanju.') Odposlanci so bili
duhovniki in leviti iz najstrože stranke farizejske.

Kdo si ti ? Kaj namerjaš biti ? Ali si Elija ?
so popraševali Janeza.

V svoji priprostosti, ne da bi se dal motiti
od ljudske hvale, je odgovoril: Jaz nisem Elija.
— Kdo pa? ponavljajo odposlanci. Ali si prorok,
napovedan po Mojzesu ? — Ne. — Kdo si torej ?
Odgovori, da sporočimo tvojo besedo tistim, ki
so nas poslali. — Jaz sem, odgovori Janez, glas
vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo.

Odposlanstvo ni bilo zadovoljno. Prepirlivi
duh farizejev je zastavil juridično vprašanje. —
Torej čemu krščuješ, ako nisi ne Elija, ne Kristus,
ne kak prorok ?

Učeniki so v svoji eksegetični vednosti pri¬
znali Kristusu pravico krščevanja, po besedi Ece-
hijelevi 2 ): In izlil bom na vas čiste vode, da bote
od vseh svojih gnjusob očiščeni; in po besedi
Caharijevi 3 ): Tisti dan se bo odprl studenec Davi¬
dovi hiši in Jeruzalemskim prebivalcem v očišče¬
vanje grešnika; in po besedi Joelovi 4 ): Tisti dan bodo
Po vseh strugah Judovih vode tekle; in studenec
bo vrel iz hiše Gospodove in bo močil trnjevo
dolino.

Elija kot predhodnik je imel tudi to prednost;
niso ga odbijali kot proroka, napovedanega po
Mojzesu; ta nauk je bil posvečen.

‘) Jan., I, 19—28.

’) Eceh. XXXVI, 25.

’) Cah., XIII, 1.

‘) Joel, III, 18.

— 258 —

Janez jim je govoril s tisto točnostjo, ki raz-
žene vsako dvoumnost in nosi luč v samo srce
vprašanj, zmešanih po praznih zvijačah.

Dva krsta sta: ta od vode in ta od sv. Duha.
Jaz krščujem z vodo, Kristus pa krščuje v sv. Duhu.
In Kristus je v sredi med vami, pa vi ga ne
poznate.

Potem, ko je slovesno ponovil to, kar je že
povedal množici, je pristavil: On pride za menoj,
on ki je bil pred menoj, in jaz nisem vreden od¬
vezati jermen od njegovih črevljev. 1 )

Kakšne so bile posledice teh poskusov sine-
drija proti Janezu ? Ne ve se. Prorok je nadaljeval
svoj krst pokore, ne da bi ga vznemirjali. Ljudska
naklonjenost je rastla in ga storila nedotaklivega.
Težko je dotikati se tistih, ki jih varuje in zakriva
Bog in ljudstvo

Več mesecev je preteklo po nastopu Janezovem
na pozorišče. Naselil se je na izhodnem obrežju
Jordanovem, na zapuščenem kraju, ki se imenuje
Betanija, vpričo Jerihe, blizo broda, koder se pre¬
važajo karavane, idoče na jug Pereje proti Hes-
bonu in Maherusu. In je videl mimo iti neštevilno
množico. Kakor so bili že uspehi njegovega zvanja
med sodeželani, kakor mogočno je bilo versko
gibanje, katerega začetnik je bil, prorok je raz¬
umel, da njegovo delo doseže svoj vrhunec le
tedaj, ako vidi, pokaže ljudstvu pričakovanega
Mesijo, ustanovitelja božjega kraljestva. Zakaj
je prišel, krščujoč z vodo, ako ne, da se
razodene Izraelu? Njegove oči so ga iskale,
njegove slutnje so ga klicale. A kako naj ga
spozna? Kako znamenje mu bode razodel? No-

*) Jan.. I, 26, 27.

— 259 —

tranji glas sv. Duha, ki ga je napolnjeval že od
rojstva, ki je živel ž njim v puščavi in ki je po¬
lagal v usta njegova ognjevite besede, pred ka¬
terimi je trepetal ves Izrael, ta notranji glas mu
je rekel: „Na katerega boš videl Duha priti, in
na njem ostati, tisti je, kateri v svetem Duhu
krščuje." 1 )

In Janez je čakal na božjega neznanca.

Bližal se je konec leta 27., mogoče prvi dnevi
leta 28. Galileja kakor vse druge pokrajine so
bile polne imena Janeza Krstnika; Galilejci so
sledili nagibu, ki je prinesel k njemu vse Jude,
in so po svoji poti prišli prosit krsta.

To je bila božja ura za Jezusa. Nazareški
tesar je bil star 30 let, pomešal se je med kara¬
vane svoje dežele in je stopil v Jordansko dolino.

Cesta, ki vede iz Nazareta do broda reke,
koder je Janez bival, je dolga 25 milj; prestriže
eno stran Jezreelske ravnine, sledi za Vadi-Djalu-
dom, gre mimo zidov Skitopola, ob gorovji Sa¬
marije in Judeje, katero zaključi na zahodu Jor¬
dansko ravnino; potem se upogne na izhod, pušča
°b desnici Jeriho, se spusti polagoma v dolino
jeke in se konča v Jordanu, proti Betaniji na ta¬
istem kraju, ki si ga je Janez izbral za svoj krst.

Ta kraj je poln verskih spominov, in obrača
misli na največe sodnike in na enega izmed naj-
večih prerokov; tu so prestopili Izraelci Jordan
P<\ suhem in so vstopili z Jozvetom v obljubljeno
deželo; 2 ) tu je prorok Elija, spremljan po svojem
učencu Elizeju, udaril reko s svojim plaščem in
odprl  pot  skozi njene deroče vode. 3 )

‘) Jan , I, 19—28.

3 ) Jozue, III.

•) IV. knj. Kr. II, 8.

— 260 —

Brod se. imenuje dandanes „Makta“ (kraj pre¬
hoda), ki se dobro ujema z Betanijo (hišo ladije)
ali z Betaboro (hišo prehoda) sv. Janeza. 1 ) Leži
poldrugo miljo od Mrtvega morja; ima le deset
metrov širine. Reka dela oster obrat in moči s
svojimi vodami poničaste skale izhodnega obrežja.
Nasprotno obrežje je tesno, senčnato, posajeno z
vrbami, trsjem in grmi visoko raslih tamarisk.
Skozi veje teh dreves v svitlem listju vidimo suhe
gore, ob vznožju, katerih so Sodoma, Gomora in
zeleni Jeriho. Rekel bi, da so kupi pepela in
apneničastih razvalin. V sredi prosinca ostane
nebo žareče, zrak težak. Samota je polna tišine,
komaj rušene po kričanju nekaterih ptičev, po za-
strašenem in jadernem poletu divjih golobov in
po zamolklem žuborenju reke.

Tu sem je dospel Jezus, pomešan med množico, j

Janez ga ni poznal. Jezus se mu približa. Ne¬
navadna prikazen ga mu je razodela. „Nad glavo
Jezusovo je Janez videl nebesa odprta; in sv. Duh
v telesni podobi goloba se je spustil in ostal
nad njim/

To je bilo pričakovano znamenje.

Janez je spoznal tedaj to, česar ga ni mogla
naučiti nobena človeška znanost, noben talent;
moral je skusiti tisti neizreklivi pretres, ki daje
čutiti, da je Bog tukaj.

Pokloni se Jezusu Nazareškemu in se brani
ga krstiti.

Meni je potreba, je rekel, od tebe krščenemu
biti, in ti prideš k meni?

’) Jan., I, 28.

261 —

Pusti za zdaj, odgovori Jezus; zakaj tako se
nam spodobi vso pravico spolniti. 1 )

Globina te besede jamči za njeno pristnost;
nepričakovano svitlobo odgrne nad Jezusovo dušo,
kaže, da ima popolno vednost o svojem mesi¬
janskem poklicu, in v tem, da pride pokorit se
obredu, ustanovljenemu po Janezu, ga že začenja
izvrševati.

Janez uboga in ga krsti. Jezus se potopi v
Jordanski vodi. Komaj da je stopil iz vode in
molil na strani množice, se ponovi za Jezusa sa¬
mega prikazen, ki je bila osupnila Krstnika. „Nebesa
so se mu odprla in je videl Duha božjega, kakor
goloba, doli iti in nad njega priti. In glej! glas
z nebes, rekoč: Ta je moj ljubi Sin, nad katerim
imam dopadajenje. 2 )

S tem dejanjem se začenja očitno življenje
Jezusovo, razodene njegova narava, njegova božja
naloga, ves njegov namen in moč, ki ga bode
vodila.

Nasprotniki osebnega božjega posredovanja
ne prodrd nikoli v globoki pomen (tega dogodka);
in evangeljska zgodovina, koder je to naravnostno,
osebno posredovanje stanovitno, bode za-nje (vselej)
zaprta knjiga.

Odslej Jezus ni več tesar iz Galileje; zastor,
ki ga zakriva množici, se raztrga: on se pokaže
tak, kakeršen je, Kristus, Sin božji. Vendar bode
ohranil v svojem božjem veličastvu slabo naravo,
podvrženo bolečinam in smrti. Grešnik ne more
kiti: rojen od svetega Duha, je popolna svetost,
princip one moči, od katere je bil spočet; toda biti

') Mat., III, 13.

') Mat, 13—17 in vsporedno.

Zivlj. Jez. t8

— 262 —

mora ponižan, darovan in uničen, in bode tudi:
prvo njegovo javno dejanje je dejanje ponižanja;
pomešan med množico pride prosit obreda za
grešnika in se s tem zaveže, pokoriti se zakonu
pokore in daritve, katere predpodoba je bil Ja¬
nezov krst.

Tako je izpolnil vso pravico; prvi se je on
pokoril temu zakonu, katerega je moral naložiti
vsem kot potreben pogoj za vstop v njegovo kra¬
ljestvo. In tisti, ki je moral s svojo smrtjo odre¬
šiti in preroditi človeštvo, začenja že stopati v
svojo smrt. Da grešnik trpi in se žrtvuje, je ostra
pravičnost; da se božji Svetnik podvrže bolečinam
in mučeništvu, je dopolnjenje pravičnosti po lju¬
bezni, je pravičnost Jezusova.

V hipu, ko se ta podvržitev začne, in po
moči tega dejanja se nebesa odpro. Življenje samo
neprodornega in nedopovedlivega Boga, zaprto
vsemu stvarstvu, — to življenje, iz katerega člo¬
veštvo, tlačeno po hudem, ne more zajemati, —
se pokaže v trenotku, ko napolni dušo enega
izmej svojih sinov. Naprej določeni nepoznanec,
nad katerega se je vidno spustilo, ni več samo
to, kar se je dozdeval biti, — sin človekov, —
on je Sin božji. Sv. Duh, ki v njem prebiva in
ki ga ne slutimo, se razodene slovesno in ga
posveti pred očmi množice: odslej more Mesija
delovati.

Največi ljudje imajo le svoj talent, svojo
voljo, svoje strasti; pri svetnikih se pridruži
vsem tem pripomočkom osebne sile božje nav-
dihnenje, navdihnenje, ki je dostikrat mimogre-
doče, vselej omejeno, in da pokazati še človeško
slabost; toda ta očitna posvetitev razodene v Je¬
zusu polnost sv. Duha; in ta sv. Duh je vrhovno

— 263 —

načelo vseh njegovih mislij, vseh njegovih volj,
vseh njegovih pogovorov, vseh njegovih del, vseh
njegovih korakov.

Jezus nam da tega Duha. Prizor njegovega
krsta, ki obsega uganko našega prerojenja, se
ponavlja do konca sveta; posvečena voda bode
nekega dne po posebni ustanovitvi zakrament
prerojenja človekovega, in krst vode postane krst
svetega Duha. Kdorkoli se bode po pozivu Kri¬
stusovem odrešil od svojih grehov, od svoje ne¬
vednosti, od svoje sebičnosti, po pokori, daritvi
in veri, kdorkoli vstopi v besedo Jezusovo, bode
videl kakor On nebesa odprta, ki so bila doslej
trdovratno zaprta; otroci zemlje in pokvarjenega
človeštva postanejo otroci božji, bodo slišali na
dnu svojega srca sv. Duha, šepetajočega jim ne-
izrekliv naslov in učečega jih, da Boga imenujejo
svojega nebeškega Očeta.

Do kake mere so bile množici znane nena¬
vadne razodetve, ki so se pokazale ob Jezusovem
krstu ? Evangeljska pripoved nam komaj dovoli
jih opredeliti. Zdi se, da so sicer naravnost na¬
slovljene na Krstnika, na tistega, ki je imel ka¬
zati na Mesijo in ki se po njih povzdigne na vr¬
hunec svojega velikega znanja. Ni se odtegnil
svoji nalogi. Priložnosti k temu pridejo same ob
sebi; in opazilo se bode, da bode ta silovitež po¬
plačil svoj surovi glas in našel poudarek ne¬
skončne sladkosti, da razodene svojega Gospoda
in svojega Učenika.

Dejstvo Jezusovega krsta ostane globoko za¬
sajeno v spominu in v srcu njegovih učencev;
imenovalo se je „Maziljenje Jezusovo“. Prvotno
apostolsko pridiganje, kakor nam je je ohranilo

18*

— 264 —

dejanje apostolov,') se nanaša na to dejstvo kakor
na posebno znamenje, v katerem je treba spoznati
božje opravičenje Mesije.

Jezus se je skoro takoj odtegnil in izginil,
bežeč pred radovednostjo in pritiskom ljudstva,
ki se je drevilo na Jordanovo obrežje.

Sv. Duh, ki ga je napolnoval, ga je vedel v
puščavo.

’) Dej. ap., IV, 27; X, 38.

Tretje poglavje.

Jezus v puščavi. — Skušanje.

Katera je ta puščava, kamor je sveti Duh
povel Jezusa ?

Evangeljske listine ne označijo tega točno.
Toda je gotovo, da se beseda ep^o;, ki jo rabijo
evangelisti brez člena, v ednini in brez pridevka,
prilega le Judejski puščavi. J ) Najstarejše izročilo
je vedno iskalo in častilo Jezusove sledi v gorati
in divji pokrajini, ki se razteza proti zahodu čez
Jeriho do Betanijskih višav, katere meji od juga
Vadi-el-Kelt, od severa Vadi-Nevahim.

Zapustivši Jordan je Jezus moral prehoditi
ravnino Jerihonsko, pustiti mesto na levo, plezati
na strme rebri pogorja, ki se zove dandanes „Ka-
lantana".

Ta masivna skala je neizmerna, zardelo apne-
ničasta klada, ki se dozdeva, da je po kakem
požaru ugašeno apno. S svojo ponosno arhitek¬
turo se razdeli na pet grebenov, ki so podobni
piramidam. Globoki prepadi jih ločijo. Vetrovi in
Plohe so izprale skalo in jo večkrat ob straneh
°b desni izkopale z votlinami, katere je roka
samotarjev razširila. V sredi najvišega vrha časte

*) Mat., HI, 1; IV, 1; XI, 7: XXIV, 26; Mark., I, 4,
t2 5  16; Luk., III, 2. — Primeri Luk., V, 76; VIII, 29;
Jan., XI, 54.

— 266 —

verniki jamo, kamor se .je Jezus zavaroval za
svojega bivanja v puščavi. V skalo vsekana pot
drži tja. Nekaj grških menihov živi tukaj, nad
zemljo, z nebeškimi pticami, z divjimi golobi
in orli.

Oko se začujeno ustavi pred panoramo, ki
se razgrne v kolobarju na obzorju visokih gora.
Na izhodu, onkraj Jordanske doline, je gora Nebo
in Perejske planine; na severu se Hermon s svojo
z zlatim snegom pokrito glavo izgublja v žarečih
globinah; na jugu je Mrtvo morje, ki se sveti liki
plošča izbrušenega srebra; na zahodu se dviga
pusta zemlja Judejska v neštevilnih stožcih, koder
zimsko deževje požene kako redko rastlino, katero
posuši prvo poletno solnce. Jeruzalem se skriva
za Oljsko goro, ki čara pogled in nad katero
gospoduje bel stolp, dandanes liki znamenje, ki
se dviga nad čermi tega morja nepremaklivega in
razrušenega skalovja.

To je ob enem puščava in gorovje: dva veli¬
kana zjedinjena, polna resnobe in veličastva.

Tako je bilo najverojetnejše bivališče Jezusovo.

Skala mu je služila za pribežališče. Živel je
v sredi divjih zverij. Nebo nad njegovo glavo je
bilo napolnjeno z jasnostjo in božjimi glasovi. V
tej mrtvi naravi govore sami spomini popotniku,
ki se tu-sem izgubi; vse napolnijo s svojim še¬
petom. živa podoba Kristusova se zdi da plava
nad temi griči. Prisustvujemo notranji drami nje¬
govih mislij, in s spoštovanjem zremo te skalnate
odlomke, koder je morda on počival.

Torej z višine teh vrhov je Jezus gledal Jor¬
dansko ravnino, katero je bil zapustil, in je
lahko opažal množico, ki je drla po vseh stezah
nasproti tistemu, ki mu je pot pripravljal; na

— 267 —

nasprotni strani obzorja je imel pred očmi tisto
pot iz Jerihe v Jeruzalem, po kateri je imel iti
nekega dne s svojimi učenci, da gre v smrt.

Bivanje Jezusovo v puščavi je bilo pred vsem
molitev, premišljevanje, požrtvovanje vseh njego¬
vih človeških zmožnosti v Bogu, v njegovem Očetu.
Tisti, ki so skusili zagledanja in zamaknenja, ki
so pili v dolgih požirkih iz studenca božjih rado-
stij, slišali kakor sv. Pavel „skrivne besede, kate¬
rih človeku ni pripuščeno govoriti 1 ' ’), — svetniki
edini morejo uloviti nekatere žarke iz duše pro¬
sečega, molečega in premišljujočega Jezusa. Videl
je v volji svojega Očeta veličje in lepoto svojega
bodočega zvanja; premeril je njegove težave, čutil
naprej bolečine in žrtve; začenši delovati je prodrl
v vse svete modrosti, pravičnosti in neskončnega
usmiljenja, da bi rešil izgubljeni svet. Smrtne
težave, Kalvarija in smrt so se razgrnile pred
njegovimi očmi, odprtimi za večno luč; poznal je
veselje duše, kipeče božje radosti, in britkosti
duše, potrte po pogledu na strahovite boje, ki ga
čakajo.

Puščava je imela vselej za nabožna bitja
neustavlivo privlačnost, vsi so šli v njo; ona je
prag delavnega življenja.

Jezus je večkrat nasvetoval samoto in je sam
to izvrševal kot pogoj molitve, kot sredstvo, po¬
miriti Duha, ubežati zalezovanju in preganjanju.’)

Umaknivši se tako v puščavo po svojem krstu,
hoče po svoje preiti to dobo popolne zbranosti
(duha), katera hodi v življenju delavnih ljudij pred
izvršitvijo njihovega dela. Tisti, ki je prejel za-

‘) II. Kor., XII, 4.

’) Mark. I, 35, 45; VI, 37; Luk., VI, 12; Mat., XIV, 13.

— 268 —

vest velikega zvanja, se rad umakne, potrt po teži
odgovornosti, v strahu pred svojo lastno sla¬
bostjo, daleč od hrupa. Samota približa Bogu, očisti
srce in misli, utrdi moške sklepe, ujači srčnost
in pripravlja močne. 1 j

Mojzes pride iskat Boga na samotni vrh
Horebski 2 ); Elija poišče v puščavi zavetje pred
ljudmi 3 ); Janez Krstnik tu živi, rase in se krepi
v dotiki s sv. Duhom 4 ); Pavel se umakne-v nepre-
bivalne ravnine Arabske, da tam premišljuje glas
tistega, ki ga je podrl na tla na potu v Damask 5 );
in učenci Križanega, bežeč pred pokvarjenostjo
sveta, utopljeni v premišljevanje, hrepeneč po
večnem življenju, so se dali nekega dne tolpoma
zagrebsti v jame skalovja, v globini Tebajide.

Jezusov namen ni bil, da bi se dolgo časa
mudil v puščavi, on se je le ustavil. On ne pride
kakor mi iskat Boga, ker ga nosi v sebi; ne, da
bi prejel od njega besedo: on jo sliši povsodi in
vselej, v Nazaretu kakor ob Jordanu, v sredi mno¬
žice kakor v tihi naravi; ne, da dozori njegov
mesijanski načrt: ta načrt je celoma v sv. Duhu,
ki je njegova luč, njegov svet, vselej njegova moč
nagiba in popolne pokorščine.

‘) Sakija-Muni se je pogostoma mudil v puščavi v

letih svojega spokornega življenja in na svojem potovanju
skozi Magado (Ryga, 364. — Primeri Rudolf Seydel, das
Evangel. von Jesu itd). Po Pliniju, Plutarhu in Dijonu
Krizostomu je Zoroaster živel dalje časa, umaknivši se na
goro, hraneč se z mlekom. Mohamed je poiskal pribe-
žišče za svojih notranjih bojev na gori Hira, ne daleč od
Meke (Primeri Spiegel, Leben Zoroastr., Sprenger, I, 997.).

3 ) Exod., III, 1.

’) II. Kr. XIX.

4 ) Mat., III, in vsporedno.

5 ) Posl, do Galač., I, 17.

269 —

Največi izmed nabčžnih ljudij gredo v pu¬
ščavo, da dobč moč, Jezus pa se umakne, da jo
pokaže; oni iščejo samoto in mir, Jezus pa boj;
oni zahtevajo varstvo zoper hudo, Jezus pride v
puščavo, da moli, da sprejme napade satanove in
jih premaga.

Ta, ki ga je Bog sam proglasil za Sina
božjega, se ne odtegne bolestnemu stanju človeštva.
Že pri krstu je javno izpovedal spravo in žrtev,
se podvrže zakonu skušnje v skrivnostni in smeli
obliki, katera prevari človeški razum in katere
zagonetko skuša zgodovinar rešiti.

Skušati in poskusiti sta dva enakozvočna
izraza: ako jih obrnemo na svobodna bitja, imajo
ta dejstva učinek, da pokažejo vrednost in krepost.

Poskušnja ali skušnjava je zadržek, ki se
suče pri svobodnih bitjih med voljo in dolžnostjo
njihovo: volja mora delovati, dolžnost je pravilo
in namen delovanja. Zadržek prihaja lahko pred
vsem od naše narave, kise instinktivno upira sili,
bolečini, žrtvi in smrti. Ni ga človeka, ki bi ga
dolžnost ne obsodila trpeti in se žrtvovati; veli¬
kemu številu nalaga dolge bolečine; nekaterim
— boljšim in močnejšim — zapoveduje umreti.
To je splošna skušnja vsake svobodne stvari, da
išče Boga v izpolnovanju svojega namena, in da
doseže Boga, se mora žrtvovati.

Kdorkoli je opažal in zasledoval svojo lastno
naravo, je lahko razločil v sredi svojih najple¬
menitejših teženj, svojih najzdravejših močij ne¬
urejene sile, ki delajo za-nj in v njem neprestano
skušnjavo, da bi se odtegnil dolžnosti in namenu.

Čutnost in ošabnost nas odvračata od Boga:
Prva nas vleče šiloma, da bi se naslajali brez
mere nad tem, kar se laska pozemeljskim stra-

— 270 —

stem; druga nas zbira same v sebi, da bi poiskali
v svojem duhu in svoji volji pravilo svojih mislij
in silo življenja.

To sta dve obliki egoizma, ki se zapira naj-
globoče v naši dvojni naravi: prva je egoizem
tvarine, ki se brani podvreči se božjemu Duhu;
druga je čutnost duha, ki ugaja sama sebi in se
upira Bogu, načelu tvarine in duha.

Vsako človeško bitje, nad katerim gospodu¬
jeta ti dve sili, postane v svoji okolici častiljubno
in zatirajoče; poželi hlastno po oblasti, to se pravi,
da hoče vladati in podjarmiti, vladati zato, da
podjarmi, in podjarmiti zato, da vlada. Na¬
silje in zvitost, uboj in laž, pretenje in prilizo¬
vanje: to je njegov zakonik in praktična vednost

Vse nepravilnosti v strasteh prihajajo od čut¬
nosti; vse zmote duha imajo svoj izvor v ošab¬
nosti; in čutnost pa ošabnost se držita egoizma
ali neurejene ljubezni do samega sebe, katera žene
človeka, da se postavi na središče vsemu. Tako
je zlo, ki razjeda človeštvo, ovira njegov razvoj
in ne neha motiti njegovega miru.

Združba tako živečih bitij delajo kraljestvo
hudega: to kar Jezus imenuje svet, svet, ki ga ne
pozna J ), iz katerega ni 2 ), svet, ki ga sovraži, njega
in njegove 3 ), svet, ki ima biti za-nj in za nje¬
gove povod tisočerim preganjanjem, a o katerem je
rekel: „Ne bojte se ga, jaz sem svet premagal.“ *)
Ta okolica pokvarjenosti res ne prenese pra¬
vičnega in svetega moža, katerega pričujočnost
o obsodi in razburi. Kdorkoli je poslanec božji,
j-

‘) Jan., I, 10.

2 ) Jan., XVII, 16.

3 ) Jan., XV, 18.

4 J Jan., XVI., 33.

271 —

da izvrši svoje delo, spravi po koncu vse sile
tega kraljestva, v katerem egoizem dela zakon.
Iz tega se dvigajo skušnjave, ki pridržavajo naj¬
strašnejše napade za popolne in močne, in se
ustavljajo najodločnejši volji.

Pa ne razumeli bi razsežnosti in globočine
človeške poskušnje, katere bolestno skrivnost nam
odpira Jezusova zgodovina, ako bi pozabili sveta
duhov, vzvišenih nad človeka in vender pome¬
šanih v njegovo pozemeljsko življenje.

Nič ni osamljenega v vesmiru. Kakor tiči
planet v svojem izvdru, v svojem razvoju in
svojih manjših pretvorbah na nebesu, ki ga za¬
grinja, tako se človek dotika s svojo mislijo,
svojo svobodo, svojimi strastmi, svojimi nagoni
in z vso svojo bitnostjo duhov, katerih hierarhija
se dviga med njim in Bogom. Tisoč tajnih nav¬
ajanj pride od njih; verski nauk stare zaveze je
iskal vselej izvor hudega v teh nevidnih falangah.
Zgolj duh, v katerem je popačenost dosegla
svoj najviši izraz, je zasejal v človeka, ki je
bil pravičen in čist porojen, napuh in čutnost,
sebičnost in smrt. Evangelji ga zovejo hudiča;
Jezus ga je imenoval hudobo*), satana 2 ), sovraž¬
nika ’), poglavarja tega sveta 4 ) in demona ’), tistega,
ki je ubijavec od začetka. 6 ) Vsak človek čuti z
večo ali manjšo zavestjo njegove usodne napade;
tajno delovanje demonovo razvname naše nagone
in naše neurejene nagibe; upliva na svet, ki se
ze  tako nagiba k vsem pregreham, tem strastnejše,

') Mat., XIII, 19.

’) Mat., IV, 10 in podolno; Luk., X, 18.

’) Mat., XIII, 39

4 ) Jan., XII, 31; XIV, 30; XVI, 11.

5 ) Mat., IX, 34; XII, 24 in vsporedno.

‘) Jan., VIII, 44.

— 272 —

čim pribuljenejši je, in dela v nasprotju z božjim
kraljestvom nevidno na to, da vstanovi svoje
lastno kraljestvo.

Od vseh poskušenj in vseh skušnjav, katerim
zapade človeštvo v svoji celoti in v vsakem izmej
svojih udov, je le ena sama, ki je Jezus ni mogel
poznati: to je tista, katera predpolaga naravo,
popačeno po grehu.

V njem ni nič nerednega, nikake čutnosti,
nikakega napuha, nikake sebičnosti, nikake na¬
pake: zlo ga ne zadene On ubeži občnemu zakonu;
to je zatrjeval večkrat svojim učencem, posebno
pa pri zadnji večerji, ko je z visokim glasom
žalosti in vznemirjenosti rekel: „Ne bom že veliko
z vami govoril. Pride namreč vojvoda tega sveta,
in pri meni nič nima/ ’) To je kakor bi rekel:
On navdušuje Jude, vidim jih iti za njegovim
nagibom: a on nima nikake pravice do mene, ker
jaz sem brez greha. 2 )

Ako pa vender Jezus ni mogel imeti skuš¬
njave, ki obsega hudo v izkušanem bitju; ako na
podlagi sami svoje popolne svetosti ni skušal
notranjih bojev mesa in duha, ne iluzij, ne nego-
tovostij, ne pameških zmot, ne nagibov, ne sla-
bostij, ne obotavljanj, ne prevar, ne napak volje,
— ostane ipak le resničen, živ in skušen človek.
Skušnjava ni mogla biti za-nj hudobna mičnost,
bila je le trpljenje in boj, zakaj On beži pred
hudim, ki ni, da bi se držalo naše narave, ampak
jo le pomanjša in popači, premoti in ogrdi. Na¬
sprotno se zveže z njo najgloboče, upognivši se

') Jan. XIV, 30.

Bossuet, Mčditations sur 1’ Evangile, ad h. 1.

— 273 —

bolj kakor vsa človeška bitja poskušnjam in
skušnjavam, ki napadajo človeka od zunaj.

V tej meri, v kateri se duša dviga, oprošča
notranjega zlega, kroti bolj svoje strasti in za¬
vrača prvotni egoizem po božji ljubezni, napuh
po ponižnosti, častiljubje po nesebičnosti, — vidi
ona notranje boje pojenjavati. Toda s tem, da se
je popolnila po podobi Kristusovi, ni prišla bolj
kakor on do miru. To je ura silovitih bojev od
zunaj; in Jezusu kakor nam „se ni vojskovati
zoper meso in kri, ampak poglavarstva in oblasti,
zoper gospodovalce tega temnega sveta, zoper
hudobne duhove v podnebji" ki gredč venkaj
in z navdajanjem in navdihovanjem provzročajo
velikih muk. Vsi napadi na-nj so tako siloviti,
da mu dajo mesto, vzvišeno nad ves tisti junaški
rod, ki se je vojskoval, trpel, v smrtnem boji bil
za Boga, ki se je upiral svetu, krotil njegovo
pokvarjenost, odganjal hudobce in razdeval v njih
in okrog njih njihovo kraljestvo.

Ena izmej največih bolečin za pravega in
dobrega, pravičnega in svetega človeka je pogled
na hudo, dotika s hudobnim duhom, — v kakeršno
obliko se že zavije; tudi tedaj, če se mu naša
volja trdno ustavlja, je sama njegova pričujoč-
uost še mučna. Jezus je hotel spoznati to bole¬
čino, in pričakujoč, da pije iz pokorščine do svo¬
jega Očeta iz potoka vseh bolečin in skuša od
strani ljudij preganjanje do smrti, prepusti zato
svoje telo oblasti satanovi in se uda biti predmet
njegovih navdajanj.

Že od početka svojega delovanja se postavi
iz lica v lice proti načelu hudega; ta zunanji boj

’) Efež., VI, 12.

otvarja njegovo življenje. Občno izročilo krščan;
sko ga imenuje na poseben način „Skušanje“,
trije evangelisti so ga nam ohranili, eden v skupni-
druga dva v podrobni pripovedi. ‘)

Jezus se je postil v puščavi. Skozi štirideset
dnij in štirideset nočij ni ne pil ne jedel, po
vzgledu Mojzesa in Elije; ni čutil nikake sle od
lakote. Potrebe in sile življenja molče. Za hip
prost te sužnosti ni se držal zemlje.

Kdo more povedati, do katere stopinje svo¬
bode, neodvisnosti in duševnosti more pospeti
svoje telo duša, ki je udana Bogu ? Čas ne ob¬
stoji več za duha, ki ga Bog odtrga od vsega
pozemeljskega, spremenlivega, pogublivega, in ga
sprejme v svojo neminlivo svetlobo.

Čez štirideset dnij in štirideset nočij pa se
Jezus spet podvrže normalnemu zakonu človeštva:
Sin božji da spet pokazati Sina človekovega;
čuti potrebo popraviti svoje moči, ima glad.

Skušnjavec se približa.

Kdo je bil ta novi prorok, na glavo kate¬
rega je prišel sv. Duh in ki ga je glas z nebes
imenoval najljubšega Sina svojega Očeta? Neve;
sluti da je ta nepoznanec morda Mesija, katerega
prikazen ne vleče in preje zakriva njegovo veličje.

‘) Mat., IV, 1—11; Mark., I, 12—13; Luk., IV, 1 — 13.
Molk četrtega evangelja ne more oslabiti veljave spriče-
vanja sinoptikov, ne pretresti zgodovinske verodostojnosti
njihovega pripovedovanja; ta molk se razloži zadostno z
dejanjskim značajem. Človeška narava Jezusova se da
tukaj videti v svoji bolečini in svojem ponižanju in pod
tem naslovom se skušanje ne more strinjati s podobo
Jezusovo, kakor nam jo je hotel četrti evangelist naslikati.
Še je pripomniti, da sv. Janez opusti vse to, kar je bilo
pripovedovano po njegovih predhodnikih, kadar nima
ničesar pridejati in dopolniti njihovim pripovedim.

275 —

Nobena stvar ne spozna brez vere ali narav-
nostnega razodenja tistega neizreklivega odnošaja,
kateri veže v Jezusu človeško in božjo naravo.
Duh hudega, zanikanja in obrekovanja, sile in
zvijače, popačenosti in zmote se ustavlja vsaki
veri, je nepristopen za vsako razodenje; znamenja
vzbujajo njegove slutnje, ne dajo mu jasnosti; on
ostane korenit protivnik vsakega, ki hoče resnico in
dobro, vzveličanje in prerojenje človekovo, in do¬
sledno rojen sovražnik tistega, o katerem si pred¬
postavlja, da ima namen prinesti človeštvu moč,
luč in mir božji; njegovo pravo ime je Antikrist.

Oprezno zapazi uro, ob kateri Jezus skuša
človeško slabost, in kakor da bi ga podkrepil,
da se razodene, mu reče: — Ako si Sin božji,
reci, da naj ti kameni kruh bodo, ter pokaže na
kamene, ki jih je polna puščava.

Prigovarjanje je bilo perfidno. Kaj je zako-
niteje kakor zadostiti prvi potrebi živega bitja?
— Toda puščava je nerodovitna. — Kaj za to!
Ako je Jezus Sin božji, ima Bog samo zapove¬
dati in kameni se spremene na njegovo besedo;
Dog bode uslišal željo svojega proroka in pre¬
tvorjena skala postane kruh.

Skušnjavec je slutil Mesijo v Jezusu in mu
prigovarja, da se posluži svoje vsemogočnosti ter
odpravi modre zakone stvarstva na svojo korist
in osebno zadoščenje; naganja ga v področje
dozdevnih in domišljavih čudežev.

Njegove besede, navidezno popolnoma* po¬
štene, razodevajo vsega duha hudega: sebičnost,
čutnost, željo, da podjarmi Boga v svojo sužnost,
namesto da bi on stopil v službo Bogu.

Krivi proroki gredo za satanovim svetom,
Podvržejo svoji lastni koristi božjo mogočnost,

— 276 —

na katero se opirajo; namesto da bi bili zvesti
služabniki, hrepene na tihem ukazovati Bogu; in
čudeži, katere jim njihovi zgodovinarji pripisujejo,
nosijo magičen značaj.

Jezus zavrne skušnjavca z eno edino besedo:
— „Clovek, zakliče on, ne živi samo od kruha,
ampak od vsake besede, ki pride iz ust božjih."

Živiti se hoče, kakor ugaja njegovemu Očetu;
ako je njegova volja, da trpi lakoto, gospodoval
bode nad potrebami nižjega življenja; ali ne more
oživljajoča, stvarjajoča beseda božja nadomestiti
kruha in živeža, ki je ustvarjen za ohranitev živ¬
ljenja? Ako ugaja Bogu, da se živi od njegove
besede, čemu mu je kruh in ustvarjeni živež?
Kot pravi Sin božji Jezus ne prestriže namere
Očetove; vkljub potrebi, ki ga stiska, ostane pod
ukazom in modrostjo božjo ter se prepusti Bogu,
ki zadošča vsemu.

Zdi se, da je varen pred satanovim prigo¬
varjanjem človek, ki gospoduje nad svojimi nagoni,
ki se nikakor ne opira na krhko tvarino in ki
se utrdi v nepremaglivi volji, katera vse reči
vodi in vlada.

A ni tako. Zlo se more tudi tu uglobiti. Duša,
ki je najbolj udana Bogu, pade sama na-se in v
svojem egoizmu je vsprejemliva za dvom in nepre¬
mišljenost, za obupanje ali za predrzno zaupanje.
To je navadni kamen izpodtike krivih prerokov:
ljubijo bahatost, iščejo izrednih del, skušajo Boga
s tem, da ga nekako puste posredovati za-nje,
zato da bi to posredovanje njim samim dokazalo,
da jih Bog vzdržuje. Tu najdemo še tisto ošabno
pretvezo, da potegnejo Boga v službo svojih
praznih mislij in svoje slabe volje. Ta egoizem,
ker je gol, se pokaže surov; pokrit s čustvom slabo

— 277 —

urejenega zaupanja se dozdeva čednost in napravi
obraz intimnosti in največe familijarnosti z Bogom:
to je past, kateri ne ubeže dostikrat najsve¬
tejše duše.

Tak je nov napad satanov na Jezusa.

Gre se poslužit proti njemu nadčloveške moči
duhov. Prost materijalnih vezij, gospodujoč nad
težo in prostorom, ponese Jezusa na vrh templja,
ua konec kake lope, mogoče na vrh preddverja,
od koder se odpira pogled na Cedronsko dolino,
ali na Hieron, od koder duhovniki vsako jutro
oznanjajo solnčni izhod, ko se nebo zasvita za
Hebronskimi gorami.

— „Ako si Sin božji, mu reče, vrzi se doli;
zakaj pisano je: Svojim angelom je zavoljo tebe
zapovedal in na rokah te bodo nosili, da kje s
svojo nogo ob kamen ne zadeneš."

To posebno povabilo bi se bilo moralo oddati
volji, ki je nezaupna in nerazsodna; zakaj vselej
se skriva v zadnjih povojih duše skrivnosten ego¬
izem, ki jo potegne do nepremišljenih korakov,
v zmoti nad svojimi lastnimi močmi. Toda zaup¬
nost Jezusova v svojega Očeta je neomejena: on
deluje le pod njegovim nagibom in ne more dopu¬
stiti dejanja, katero bi obsegalo kak dvom v po¬
gledu na Boga ali kako neurejeno zaupnost v
njegovih človeških silah.

Na napačno povabilo satanovo odgovori z eno
besedo:

— „Ne skušaj Gospoda, svojega Boga."

Mogoče, da je bilo prigovarjanje satanovo
tudi v soglasju z Jezusovimi mislimi, ki se nana¬
šajo na mesijansko delo in na težave njegove
izvršitve. Vsa narava, tudi urejena, se upira po

Življ. Jez. 19

— 278 —

nagonu zadržku, bolečini, žrtvi. Večkrat je dal
Jezus v svojem življenju videti potrtost, katero mu
je provzročil edini pogled na kelih, ki ga je moral
piti. Kako bi bilo olajšano njegovo zvanje, ko bi
se bil poslužil svoje oblasti in se razodel s po¬
sebnim znamenjem! S kakim veseljem bi ne po¬
zdravilo ljudstvo Mesije, ko bi ga bilo videlo,
zagnati se z vrha templja, v sredo strmeče mno¬
žice, hipoma, kakor bi stopil z nebes, poln moči
in veličastva! Satan mu je prigovarjal. — Stvar
je lahka, pristavil je: ali ni Bog zapovedal svojim
angelom, da te neso na svojih rokah? Ako si
Mesija, ne obotavljaj se tedaj, olajšaj svoje delo,
preslepi ljudstvo z nenavadnim znamenjem.

Jezusov odgovor preseka zlo v njegovi kore¬
nini in razkrinka nesramno razlago te velike
besede sv. pisma, katera pokaže tako dobro ne¬
omejeno zaupanje v Boga.

Kakor strma naj je res pot, po kateri nam
Bog zapove hoditi, gotovi smo, da najdemo na
njem svoje angele, ki nas varujejo in zadržke
odstranijo; toda računati na njegovo pomoč, da
nas reši, v menenjih, v katera nas potegne naša
nepremišljenost, se pravi, skušati božjo previd¬
nost. Tako dejanje je slabo, zakaj vselej je nav-
dahneno z nekakim čutom nezaupnosti v pogledu
na Boga ali predrzne zaupnosti v samega sebe.

Skušanje Kristusovo se razvije liki kak igro-
kaz. Po prizoru v puščavi in na templju sledi
prizor na gori. Jezus se prepusti še enkrat volji
duhovne moči skušnjavčeve. Ta ga ponese na
visoko goro, od koder mu hudič pokaže na štiri
konce obzorja kraljestva, cesarstva tega sveta, in
mu razvije pred očmi njihovo pozemeljsko slavo.

— 279 —

Vsak človek je obdarovan z nekako delav¬
nostjo ter zre v človeško okolico, koder hoče
delovati, s častiljubjem, da ustanovi tu svoje kra¬
ljestvo. Hrepenenje po oblasti je urojeno, se začne
in se razširi z darovitostjo: čim močnejše je bitje,
tem bolj je vleče ta vladohlepna smer. Ako je
taka težitev omejena in urejena, je zakonita; ako
je čezmerna in trinoška, je pregrešna.

Ne spoznali bi poklica Mesijevega, ako bi
zametali v njem trdno in modro voljo, da hoče
pridobiti ves svet za svojo vero, in da hoče
privesti človeštvo pod jarem božji; pa to ni mate-
rijalni meč, ki ga drži v roki, to je meč sv. Duha;
to ni zemeljsko cesarstvo, ki je hoče ustanoviti,
— delo podjarmljenja, nasilja in zvijačnosti, —
to je kraljestvo nebeško, — delo osvobojenja,
milobe in pravičnosti.

Ko je satan pred Jezusom to razgrnil, kar je
°n imenoval svoje cesarstvo, je poskusil se mu
prilizovati in ga zastrašiti; laskal se mu je z
malovrednim častiljubjem, strašil ga je s tem, da
mu je razkril vse te moči, katere bi Kristus imel
z °per sebe, ako bi jih ne imel za sebe. Postavil
mu je pred oči sanjarije o krivem mesijanizmu,
ki je držal judovsko domišljijo in katerega zape¬
ljivostim je takrat vedelo uiti prav malo duhov,
celo mej najomikanejšimi in najizobraženejšimi,
me j najdejavnejšimi in najpobožnejšimi. Satan je
v ladal v njih s temi sanjarijami in je ž njimi
skušal dobiti vstop v Jezusovo dušo.

— Poglej, mu reče, jaz sem gospod, „vse to
dam, komur hočem.“ A da imam tako oblast,
treba je imeti v sebi duhd hudega, zvitega, na¬
saja in sebičnosti. Narediva zvezo, moli tega
duha; in „vse bode tvoje“.

19’

— 280 —

Jezus ne zapade niti privlačnosti častiljubja
niti strahu nasprotnika in z mogočno besedo od¬
bije bogoskrunski nasvet:

— „Poberi se, satan! zakaj pisano je: Go¬
spoda svojega Boga moli in njemu samemu služi."

Jezus ima le enega Učenika, se vrže na kolena
le pred enim Gospodom, ne pozna druge zveze
kakor združenje s svojim Očetom. Najmanjše spo-
razumljenje s hudobnim duhom je negacija sama
mesijanskega dela, katerega najviši zmoter je,
odtrgati vse svobodne stvari iz sužnosti hudega
in jih podvreči v svetosti volji božji.

Razven Jezusa in tistih, ki jih njegov božji
Duh vodi in čuva, ga ni človeka, ki bi ne bil
daroval krivim bogovom tega sveta, duhu laži in
krvoločnosti, sebičnosti in zvijače. Materijelna
osvojitev te zemlje je skoro povsodi človeko-
ubojno delo, označeno z znakom zveri, te temne
moči, ki je vodi in tiranizuje. Satan se tu izdaje
za Boga in stori, da verujejo vanj tisti, ki ga
molijo, češ da bodo tudi oni, kakor on, kot bogovi.

Bog postati je velika sanjavost, ki je po¬
gostna, in omama, ki slepi človeštvo od prvega
človeka naprej. Posebna in uboga božanstvenost,
ki smo mi, ako poslušamo duha hudega, namesto
da bi mu odgovorili kakor Jezus: „Boga samega
moli.“ Naš ošabni „jaz“ izgine, naša modrost je
le nespamet, naša mogočnost le zvijača in trino-
štvo, naša slava le ničemernost; in naše gospod-
stvo je enodnevno in razrušlivo, ker kmalu one-
moremo pod strašnim povračilom vsega tega,
kar smo si za hip podjarmili in osvojili v svoji
sebičnosti in sili.

Taka je zgodovina človeštva pod poveljstvo®
satanovim; nadaljuje se in razvija skozi stoletja,

— 281 —

nezmožna porušiti delo Jezusovo, katero edino
daje božanstvenost svojim vernikom, ako žrtvu¬
jejo hudo in molijo le Boga.

Zmagoslaven v treh svojih skušnjavah,^ se
pokaže Jezus v nravni lepoti, katera ovenča s
sijajem njegovo kratko življenje in njegovo zvanje.
Sklepi, ki jih je nasproti postavil duhu hudega,
so nespremenlivi; to kar je on odklonil z abso¬
lutno voljo, je odklonjeno za vselej; tri gorišca
poželjivosti, ki niso nikoli pogasnila v najboljših
naravah, ne vnamejo v njem niti najmanjše* iskre.
Kot Sin božji se ni udal nikoli v svoji človeč¬
nosti poželjenju tvarine in nikoli ni upotrebil
svoje božje moči v to, da bi ji zadostil; pretrpel
bode lakoto, težave, bolečino in smrt; a nikdar
ne bode prosil svojega Očeta, da bi mu olajšal
pezo njegove usode; ne bode ga skušal nikoli,
nikdar ne bode zapaziti v njem dejstva, katerega
edini zmoter bi bil, bahati se pred ljudmi z
božjim sinovstvom. Ljudstvo bode zahtevalo to
znamenje z nebes, ali on je bode zavrnil ko
navdihovanje satanovo, in se sklica val z bese o,
polno trdosti in skrivnosti, na znamenje svoje
smrti in svojega prihodnjega vstajenja. Do te aj
bode raje sprejel občen položaj in ako se ga
osvobodi, se ne bode zgodilo, da bi si dal samemu
sebi zadoščenje, da se čuti pod pokroviteljs vom
svojega Očeta, ampak da vodi ljudi do ieie, a
jih uči, zdravi in reši. Ne bode se igral nepre
mišljeno s svojim življenjem, no živel bode po
zakonih negrajane modrosti; ponižen in blag, se
ne  bode povišaval v zaupanju, bežal bode pre
nevarnostjo in ušel z begom pred svojimi sovraz
n ’ki in se ne bode podal poprej kakor ob dnevu,
ko se mu bode volja njegovega Očeta naložila

— 282 —

kot dolžnost. Tri bode z nogami brez usmiljenja
pozemeljsko častiljubje, ne bode poslušal niti pred¬
sodkov svojega ljudstva, niti strahopetnosti svojih
učencev, niti nasvetov človeške modrosti, da usta¬
novi svoje kraljestvo in dovrši svoje delo. In ker
bode delal na to, da ustanovi kraljestvo božje,
bode molil le Boga!

Vsa narava, ves duh hudega se pokaže na
tej bolestni strani Jezusovega življenja. Človek tu
lahko razume, s kako strašno silo se mora meriti,
da izpolni tu na zemlji svojo dolžnost in svoj
namen.

Hudo je v človeku, tiči v sami njegovi bit-
nosti, v njegovih zmožnostih, v njegovih nagonih,
v tvarini, iz katere je ustvarjen, v tej lakoti, ki
ga razjeda od prvega vzdiha njegovega življenja
in katere strasti izdajajo trinoški ukazi. Hudo tiči
v tej neizkoreninlivi ošabnosti, ki ga loči od
Boga, vabi v ničemernost, v bahanje in v vse to,
kar more rediti svojo samoljubnost. Hudo tiči v
tem častiljubju, vladati in podjarmiti, se postaviti
za središče kakemu kraljestvu, kjer bode vse¬
mogočen; tiči v tej praktični negaciji Boga, kate¬
rega mesto si hoče prisvojiti, v tem malikovanju,
ki ima za zmoter obožavanje samega sebe, svojih
zmot, svojih strastij in svojih pregreh.

Vsi postopki hudobnega duha se odkrivajo.
Napadi, ki jih je Jezus hotel prenesti, se ponav¬
ljajo v življenju vsakega človeka in celega člo¬
veštva. Človek je v borbi s satanom, katerega
prigovarjanja napolnjujejo zemljo, — to puščavo,
kjer smo izročeni skušanju. Taista zvitost, taista
kriva modrost nas slepi s svojimi čarami, ljub¬
kuje z našo niskotno naravo in nas išče usužniti.
Hudobec se usiljuje celo najpopolnejšim, tistim,

— 283 —

ki žive v zaupanju do previdnosti Očetove; da bi
jih zapeljal, prisvaja si božje besede, katerih res¬
nico pači, skuša zasnivati njihovo srčnost, jih
prepričuje, da bode Bog storil vse in da se lahko
po robu postavijo vsaki nevarnosti; nas potega
na-se s častiljubnimi sanjavostmi, nas povišuje v
nas samih, kakor je dvignil Kristusa na visoko
goro, in nam obeta slavo in moč, vselej pod
taistim pogojem: da smo mu pokorni in da ga
molimo.

Te tri skušnjave obsegajo celi krog naše
delavnosti v vseh odnošajih do tvarine, do Boga,
do človeške okolice; Jezus jih je hotel do cela
spoznati in premagati. V tem nam je skozi in
skozi podoben, da uresničuje v svoji polnosti našo
pravo človeško naravo, in ostane večen tip izku¬
šanih. „Nimamo namreč“, pravi eden izmed nje¬
govih apostolov, govoreč o njem, ki je najbolj
prodrl v njegovo mesijansko nalogo, „nimamo
velikega duhovna, kateri bi ne mogel usmiljenja
imeti z našimi slabostmi, ampak enega v vseh
rečeh (nam) enako skušanega, razun greha.“ ’)

Hudobni duh ni stopil vanj, umaknil se je
za vselej. Osebni boj se ne bode več ponavljal. * 2 )
Nobena neposredna oblast ne bode dana odslej
hudiču nad Jezusom. 3 ) Tresel se bode pred njim
in kričal ob njegovem približanju: „Kaj nam in
tebi, Jezus, Sin božji ? Ali si lesem prišel nas pred
časom mučit 4 ), da nas trgaš iz telesa in duše
ljudij ?“

’) Hebr., IV, 15.

’) Mat., IV. 11.

3 ) Luk, IV, 13.

4 ) Mat., VIII, 29

— 284 —

Po teh bolestnih urah je Jezus okušal čutno
vse božje radosti. Angeli pridejo k njemu, pravijo
evangelji, in mu strežejo. Božji duhovi so mu bili
vselej na razpolago. V trenotku skušanja in po
volji svojega Gospoda, zakrivajo svojo prisotnost;
satan je odgnan, oni se pokažejo. Kot posredo¬
valci mej človekom in Bogom nam prinašajo ti
nebeški sli moč in veselje božje, liki eter raznaša
v prostoru luč in solnčno toploto.

Jezus je živel v spremstvu te nevidne falange,
je videl, kako čuvajo z višine nad otroki, nad
malimi'), je čutil, kako so pripravljeni mu slu¬
žiti 2 ), je izvrševal po njih dela svoje dobrotli-
vosti in svoje mogočnosti, zdravil bolnike, iz¬
ganjal hudobne duhove, spreobračal grešnike,
nasičeval množico. In dasi je mogel, vender ni
prosil svojega Očeta, da mu pošlje na pomoč svoje
zveste legijone. a ) Živel je, pozabivši samega sebe,
ne da bi si olajšal breme te človeške narave, iz
katere je zajemal revščino. Zanj kakor za nas je
življenje dejstvo razporov in radostij, ponižujočih
skušenj in povišujočih zmag. Tukajšno veselje je
kratko, — urno premirje mej brez prenehanja se
obnavljajočimi vojnami, — toda zadošča, da drži
voljo po koncu. Rojeno v skušnji, rase v skušnji;
je mazilo in olje; zdravi rane ranjene duše in
služi kot mazilo borilcu, da pripravi svoje ude
za boljši boj. Tisti, ki so izkušali, koliko tolažbe,
razvedrila in svetega trepeta je Bog vlil v dušo
svojih mučenih služabnikov, razumejo globoki
pomen rešitve Jezusovega skušanja.

>) Mat., VIII, 29.

3 ) Mat., XVIII, 10.

3 ) Primeri Krizostom. Homil. in opere imp. super
Matth.

— 285 —

To dejstvo tako skrivnostnega značaja v
svoji celoti in svojih podrobnostih, so skozi in
skozi prezirali vsi moderni zgodovinarji, ker so
zmatrali zanikanje nadnaravnega kot temeljno
načelo svoje kritike.

Prikazen hudega kot osebno bitje, magična
moč, s katero razpolaga, čudežen značaj prenosa
Jezusovega po skušnjavcu na vrh templja in na
visoko goro, prihiteli angeli, da ga obkolijo in
mu služijo, potem ko je bil hudič premagan: vse
to je preveč za filozofa brez Boga in za materi-
jalistično vedo.

In vender eksegeza ne dovoli dati pripovedi
skušanja druge tolmačbe kakor to, ki nam jo da
citati verna razlaga. Reklo bi se poljubno pačiti,
ko bi zanikali objektivno resnico ustavljenih pri¬
zorov in bi videli v njih le nekako notranje gle¬
danje, katerega pozorišče bi bilo domišljija Jezu¬
sova. ’) Bilo bi otročje neverjetno, predpolagati,
kakor je to skušal stari nemški racijonalizem,
■da hudič ni bil drugega kakor nesramen odpo¬
slanec sinedrija, kak zviti in mogočni farizej, z
nalogo, Jezusa odvrniti od njegovega poslanstva,
in je igral z njim ulogo satanovo. * 2 )

Drugi so videli v tem le priliko, namenjeno,
da pokaže človeku zmožnost, zmagati skušnjavo;
Jezus bi jo bil pripovedoval učencem, ki so jo
vsled nesporazumljenja spremenili v zgodovino.
Toda Jezus ni dal v nobenem slučaju samega sebe
za predmet prilike; in ako se ni pomešal v prizor,
ko je pripovedoval, se ne more razjasniti, kako

’) Sv. Ciprijan in Teodor Mopsuestski.

2 ) Paulus ad h. 1.; Herder, Christ. Sjhrift. zv. 2.

— 286 —

bi bili nadomestili svojega Gospoda z izmišljeno
osebnostjo v prvotnem pripovedovanju. 1 )

Mitična šola 2 ) je hotela imeti to pripovedo¬
vanje le za legendo; zastonj je pomnožila svoje
napore in listala stari testament, da bi pokazala,
kako so prvi kristijani spočeli in zidali to zgo¬
dovino. Izzivala je skušanje prve človeške dvojice
v raju, Abrahamovo in Izraelovega ljudstva v
puščavi, da bi tii našla uzorec za Jezusa. Sklicala
se je na abstraktne ideje nasprotstva mej Mesijo
in njegovim nasprotnikom; nasprotstva, ki mora
roditi podobo boja mej dvema in premage po¬
slednjega. Ni pozabila pripomniti, da se pojasni
pozorišče tega boja, da je bila puščava prebiva¬
lišče demonov. Toda očevidno nemogoče je, s
pomočjo mitičnega postopanja sestaviti igrokaz
treh skušenj s svojimi visokimi moralnimi idejami.

Francoska kritična šola si je napravila manj
skrbij: hotela je pač priznati zgodovinsko vero¬
dostojnost Jezusovega bivanja v puščavi in njegov
ostri post; toda domišljija učencev je sama iznašla
skušnjave, ki jih je pretrpel na tem strašnem
kraji: ta je ustvarila legendo. 3 )

To je samovoljna hipoteza, ki se ne opira
na nikak dokaz in ki sicer nima druge vrednosti
kakor da je sredstvo, narisati dogodke v nasprotju
s filozofijo pisateljevo. Tako obravnavana zgodo¬
vina je le premaklivo torišče, ki se razvija; ne
ostane drugih dogodkov, iz katerih je sestavljena,
kakor tisti, ki najdejo milost pred samovoljo
osebnih sodb in sestavov.

‘) Baumgarten - Curtius, Bibl. theol., § 40. Schleier-
macher, Schrift des Luk., pag. 54.

’) Stremes, das Leben Jesu. t. I.

3 ) Renan, Vie de Jesus.

— 287 —

Po kaki stranski zmoti bi bili apostoli pri¬
volili, tako sanjariti o svojem Gospodu? Ali bi
ne bilo protivno in skoro bogoskrunsko, ko bi
pritrdili, da je bil Sin božji podvržen oblasti
skušnjavčevi ? Sama resničnost jih je mogla učiti;
in ako so bili taki prizori verovani, pripovedo¬
vani in zapisani, ne more se to nikoli drugače
pojasniti, kakor da so se ti prizori res dogodili.
Vse to, kar dela v Jezusovem življenju mračno in
bolestno stran, so učenci le težko in počasi shva-
čali; treba je bilo vzgoje božjega Duha, da so
umeli trpečega Mesijo; skušani Mesija je tedaj ena
izmed najprvih in najglobočjih razodetev skriv¬
nosti njegovih bolečin.

Poslednji zastopniki nemške kritične šole ’)
so tudi zavrgli pisavo te zgodovine, češ da je
nedostojna Kristusa in nesprejemliva v svojih
podrobnostih za pamet razsvetljeno, prosto prazno¬
verja. Zmatrali so jo za ljudsko izmišljotino, ki
skuša nerodno in v neokretni obliki slikati boje,
ki jih je Jezus bojeval bodisi v začetku, bodisi v
teku svojega delovanja. Dve vprašanji ste morali,
kakor pravijo, vznemirjati dušo Jezusovo: dolž¬
nost, izpolniti ulogo Mesijevo in izbira za to ulogo
potrebnih sredstev. Hoteli so videti v teh vpra¬
šanjih predmet notranjih bojev, po katerih je Jezus
s trudom dospel do popolnega spoznanja in izvr¬
šitve svojega namena. Toda evangeljske listine ne
nudijo niti najmanjše sledi teh človeških slabostij.
Kristus, ki ga tako slikajo, ni zgodovinski Kri¬
stus, spada v domišljijo kritike; lahko je podoben
takemu človeku, kakor se mi spoznamo sami v

‘) Keim, Geschichte Jesus von Nazara, zv. I, ad
h. 1. — Schenkel, das Characterbild Jesu, str. 50.

— 288 —

sebi, krhkega duha in še bolj krhke volje, ni pa
človeški tip, ki ga nam je evangelj razodel in
Jezus uresničil.

Jasno in podrobno spričevanje in naposled
tako soglasno, sv. Matevža in sv. Lukeža, ne do¬
pusti zametati resničnost pripovedovanja, katerega
izvor se more nanašati le na Jezusa samega. Ka¬
teri trenotek svojega življenja je zaupal svojim
učencem to, kar je pretrpel v puščavi, na začetku
svojega delovanja, v samoti, ki je bila zanj prvo
skušanje? Teško je to povedati vsled nedostatka
točnih podatkov; morda o zadnji Veliki noči, ko
je tolika žalost in ljubezen napolnovala njegovo
dušo, in ko je svojim učencem odkril najviše
skrivnosti.

— „Vi mi pravite Učenik in Gospod“, jim je
rekel mej drugimi pretreslivimi rečmi; »jaz sem
tudi." In zdaj, ako nisem nikoli zašel s pota, ki
mi je nakazan, vkljub skušanju in skušnjam, tudi
vi ne smete zaiti s pota. „Svoj vzgled sem vam
dal/ ’) In v tej uri, ko je mislil na strašne
skušnje, ki se imajo razliti na njegove učence,
jih je bodril in jim rekel: Verujte, jaz sem svet
premagal. * 2 ) Ali ni to spominalo na njegovo bivanje
v puščavi, koder je res premagal poglavarja tega
sveta, — tistega, ki vzbuja vsa sovraštva, s kate¬
rimi hudobni človek preganja brez prestanka delo
in učence Jezusove ?

Krst in skušanje sledita drug drugemu v
zgodovinski resničnosti, kakor v evangeljskem pri¬
povedovanju. Ta dva neločliva dogodka, ki se
osvetlujeta, nasprotujoča si v živahnem nasprotju,
sta prava predigra Kristusovega življenja.

’) Jan. XIII, 13.

2 ) Jan. XVI, 33.

— 289 -

Prvi je razodetev božjega Duha, drugi je
razodetev hudega duha; prvi nam kaže božje
sinovstvo Jezusovo, drugi njegovo človeško naravo,
posvečeno boju in skušnji; prvi nam razodene
neskončno moč, s katero bode on deloval, drugi
zadržek, ki ga bode odstranil; prvi nas uči nje¬
govega notranjega življenja, drugi zakona njego¬
vega delovanja.

Ta dva duhova, ki delujeta v vsakem člo¬
veku in v celem človeštvu, delata po svojih nepre
stanih borbah velik hrup v zgodovini. Jezus ima
enega v njegovi polnosti, je odločen sovražnik
drugega. Ves njegov zmoter je, da utrdi v človeku
zmago enega in premaga drugega. Kdorkoli hoče
ubogati prvega, mora ga sprejeti od Kristusa, in
kdorkoli hoče premagati drugega, mora za to pro¬
siti njega za moč.

Tako je veličje Jezusovo po svedokih njego¬
vega življenja, po tistih, ki so ga narisali na pragu
njegovega delovanja na teh dveh podobah hiera-
tičnega zloga.

Jezus je brez primere med človeškimi bitji;
zakaj nihče ni „Sin božji“ in nihče ne ubeži brez
njega udarcem hudega. On je obrazec in moč;
treba se je bojevati kakor on, in zmagati se ne
more brez njega.

Njegovo božje sinovstvo in njegova neome¬
jena svetost se svitata tako pri vstopu na nje¬
govo poprišče, razjasnujoča do dna skrivnost
njegovega dela, globokega liki božji sklepi, ob¬
širnega liki človeštvo, resnega, junaškega liki
žrtev, ki jo tirja od svojega začetnika.

—®—

IV. Poglavje.

Začetki očitnega življenja.

Začetki očitnega življenja Jezusovega obse¬
gajo dobo štirinajstih ali petnajstih mesecev po
dnevu, ko je ostavil puščavo, malo pred Veliko
nočjo leta 28., do zaprtja Janeza Krstnika v ječo, 1 )
okrog praznika Purim leta 29. Trije prvi evan-
gelji so napravili s temi poslednjimi dogodki, ki
završujejo poslanje Predhodnikovo, prvi začetek
apostolata Jezusovega in svojega pripovedovanja. 2 )
Molče o začetni dobi, katera prednjači njihovemu
pripovedovanju; bila bi nam do cela neznana, ako
bi nam ne bil pisatelj četrtega evangelja, dopol-
nujoč svoje predhodnike, povedal nekaj posebnih
dogodkov, ki označujejo značaj te dobe. Zvest
svoji metodi, naznanja točno različna potovanja
Jezusova, natančno uro in dneve, sporoča na dolgo
intimne pogovore, katere je najbrže sam zaupno
sprejel, ker sam govori o njih. Vse na teh straneh
izdaja svedoka; duša Jezusova diše z njegovo;
to ni on, — on se vselej umakne, izogibajoč se
imenovati sebe, — to je gospod, ki ga slišimo.

Janez Krstnik spomina, s svojo eneržijo in
svojo divjostjo, na silen veter, ki je nastopil v
viziji Elijevi na Horebu pred prihodom Jehove,
razdirajoč gore in rušeč skale: Jezus je mil in

') Glej dodatek A. Občna kronologija Jezusovega
življenja. II. Posvetitev očitne službe v Galileji.

3 ) Mat. IV, 2; Mark., I, 14; Luk., IV, 14.

— 291 —

lahak šum, samo dihanje božje. 1 ) Njegovi prvi
pojavi so polni miru in jasnosti, milobe in zdrž-
nosti; izimši edini prizor ni nič bučečega, nič
silovitega v njegovih delih.

Po svojem postu in svojem skušanji pride
sam na Jordansko obrežje, v okolico Bet-Abarah,
kjer mu je Janez, potem ko ga je krstil, nepre¬
stano dajal spričevanje.

Srečanje z Jezusom, pogled na odprto nebo,
glas Očetov, prikazen sv. Duha, prišedšega vidno
na Mesijo, je poveličevalo proroka: on ni več
samo oster pridigar pokore, grozeč poslanec božje
pravice, goreč krstnik, on je prvi evangelist novih
časov. To, kar so proroki, njegovi predniki, za¬
pazili od daleč, to on gleda, se dotika, oznanja;
božja luč mu je odkrila to skrivnost, in on je
ne preneha razglašati množici.

Ta napredni razvitek verskega delovanja Ja¬
nezovega je bil popačen, potemnen ali zatrt, po
novošegnih zgodovinarjih, ki so zavrgli tako dra¬
gocene listine četrtega evangelja. Ta velika podoba
je izgubila pod njihovimi peresi najoriginalnejši
znak: popolno zmes moči in milobe, strogosti in
mazila, svete jeze do hudega in ganlive nežnosti,
neupoglive pravice zatajevanja. Jezus ni čutil, kakor
so si nekateri drznili reči, 2 ) na pogubo svojega
lastnega duha vpliva Janezovega in njegovega
službovanja, ampak Janez je skušal vpliv Jezusov.
Pogled na Vzveličarja mu je iztrgal najgloboče
klice, podobne stokom.

Nekega dne zapazi Janez med mimoidoče
množico,  da gre Jezus k njemu. To je bilo po

‘) III Kr., XX, 11 id.

a ) Renan, Vie de Jesus, str. 119.

— 292 —

postu in skušanju, v puščavi; mogoče da se mu
je zdel Jezus potrt po žalosti nad svojim herojič-
njim poklicem. Prorok, ves napolnen od njega,
zavpije, kažoč nanj proti tistim, ki so bili tu: —
Glejte Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. *)

Tako je prvo ime, dano Jezusu, ko je na¬
stopil svoje očitno življenje. Nič ne izraža bolje
zunanje oblike in notranjega značaja tistega, ki
je rekel Janezu, zaobljubljen od Boga za žrtev:
„Tako se nam spodobi, izpolniti vso pravico. 14

Poklic upodobi človeku njegovo dušo, se
utisne v njegove poteze in njegove stopinje, se
uglobi v celo njegovo bitje; poklic Jezusov, naj-
trpkejši in najsvetejši izmed vseh, zavije Jezusa v
ponižnost in krotkost, ga stori najmilejšega med
človeškimi otroki: on je bil resnično Jagnje božje.

S tem, da Janez naziva s tem žalostnim in
skrivnostnim imenom Mesijo Izraelovega, se dvigne
pač visoko nad ideje svojega časa. Drugi Izajija
govori kakor prvi: prorok pokore spomina na
proroka, ki je bil pred več kakor šest stoletji
evangelist trpečega Mesije. „Videli smo ga: nima
ne podobe ne lepote; in kakor zakrito je njegovo
obličje, gospod pa je nanj naložil nas vseh pre¬
greho. On je nosil naše bolečine. On je prevzel
naše bolezni. Darovan je bil, ker je sam hotel in
ne odpre svojih ust kakor jagnje, ki molči pred
njim, ki ga striže. * 2 )

Velika duša Janezova, ki je gromel tako
močno proti pokvarjenosti sveta in vabil k po¬
kori s tako nujnim glasom, je razumela hipoma,
kje je prava pravičnost. In taisti mož, ki je po

') Jan. I, 36.

2 ) Izaj. LIH, 2—7.

— 293 —

razsvitljenju božjem naprej videl strašne resnice
sodbe, vidi zdaj s še višo jasnostjo nedolžno žrtev,
ki naj pomiri in očisti človeštvo.

Presenetil je farizeje, zlorabljajoče izvrše¬
vanje svojega zakona in prazno pravičnost. —
To ni kri našega jagnjeta, darovanega dvakrat na
dan v templji na žgavnem oltarji, jim je moral
reči; ne, to ni kri, ki očiščuje ljudstvo: „Pravo
jagnje je pred vami. 44

In vračajoč se k svoji preljubljeni nalogi,
ponovi svoje razlage o Jezusu, ne da bi kdaj pre¬
nehal, kot tak, ki ga zajeda ena sama misel, eno
neustavljivo prepričanje. Rekel je množici, kažoč
na Jezusa: „Videl sem Duha kakor goloba z
neba priti, in je na njem ostal. In jaz sem videl,
in sem pričeval, da je ta Sin božji. 44  ’)

Te pomnožene, nujne trditve razkrivajo celo
dušo predhodnikovo in dokazujejo, na kak upor
je naletela njegova beseda v zakrknenem duhu
njegovega ljudstva.

Kakeršen je že bil vpliv Janeza Krstnika, ne
kaže, da bi bil njegov nauk o Mesiji prodrl v
srca judovskih mas in iztrebil iz njih mesijanske
predsodke. Vendar se je dotaknil vsaj nekaterih
duš med priprostimi in je končno obrnil na-se
Pplagoma pozornost vseh na Izvoljenca božjega,
ki navidezno nič ni kazal na občudovanje množice.

Prizor o krstu in velike reči, ki jih je prorok
Povedal o Jezusu, delajo skrivnost božjega kra¬
ljestva tem nepristopnejšo. Kako more ta pohlevni
delavec iz Galileje, ta Nazarejec biti Mesija,
upanje in vzveličanje Izraela? Jezus še ne da tega
videti, in množica gre mimo njega, strmeč ali

‘) Jan., I, 32—34.

Življ. Jez. 20

— 294 —

raztresena, zvedava in nevedna; ona ga morda
gleda, a ga ne razume.

V tem pa Jezus ne ostavi Jordanskega
obrežja.

Drugega dne gre ob reki navzdol; solnce je
zašlo. Množica se je umaknila. Janez je bil tukaj
z dvema svojima učencema; gleda na Vzveličarja,
ki prihaja; taisti vtis, ki ga je zaznal, mu vzbudi
nemir in mu iztrga taisti vsklik: „Glejte Jagnje
božje/

Janezovo besedo sta oba učenca slišala Po¬
udarek njunega Gospoda ju vznemiri, pogled na
Jezusa ju potegne na-se; popustita svojega uči¬
telja in gresta za Jezusom.

Tedaj se Jezus obrne in vidi, da mu sledita.
— „Kaj iščeta?" jima reče. — »Učenik, kje stanu¬
ješ?" — „Pridita in poglejta."

Sta prišla in videla, kje stanuje, in sta pri
njem ostala tisti dan; bilo je pa okolo desete ure. 1 )

Ta, ki je narisal to podobo s tako fino
potezo, tako trezno črto in s tako čudovito bojno
svežostjo, ta je bil eden izmed učencev, ki sta
uživala Jezusovo gostoljubnost. Bil je za-nj nepo¬
zaben dan, spominjal se je na uro srečanja, — to
večerno uro, ko luč ugaša, ko molk in mir pospe¬
šujeta zaupnost pogovorov. Ne imenuje se, a
ugane se v sami svoji skromnosti: to je Janez,
najljubši učenec, prvi izbranec Jezusov. Bil je
tudi Galilejec kakor On, sin ribičev in sam ribič.
Kar je slišal iz ust Učenikovih to noč in ta dan,
je ostala skrivnost. Očevidno je popraševal po
božjem kraljestvu, po pričakovanju Izraelovem, p°
vzveličanju ljudstva in po tistem, ki to vzveli-

‘) Jan., I, 36. id.

- 295 —

Čanje prinese, na to pričakovanje odgovori in to
kraljestvo ustanovi.

Sicer pa, kaj je na besedi? Dostikrat pri ču¬
ječnost sama več pove kakor dolgi pogovori: ali
ne more kako više, živo, razumno in ljubeče
bitje pokazati svojega očaranja, ne da bi kaj
reklo, in ujeti molče tiste, ki se mu približajo?

Ena beseda nam da jasno razumeti, da je Jezus
globoko očaral svoja dva gosta; njegova beseda
ju je razsvetlila: verovala sta v njegovo osebo
in njegovo poslanje. Res, drugo jutro teče eden
izmed njih, Andrej, tudi Galilejec, in ribič libe¬
rijskega jezera, da poišče svojega brata. Njegovo
navdušenje je prekipevalo; imel je potrebo, da je
deli ž njim. Ko je srečal Simona, — tako je bilo
ime bratu, — mu reče: „Mesijo smo našli"; in ga
je pripeljal k Jezusu.')

Zdaj ga Jezus ostro pogleda in mu reče:
»Ti si Simon, Jonov sin; ti boš imenovan Kefas“
(Peter).

Podavši novemu prišlecu to ime, ki obseže
toliko rečij, si ga je hotel na prvi hip prilastiti
in ga je tako zaznamoval z znamenjem; dal je
videti sinu Jonovemu, kako globoko čita v nje¬
govi duši, a ne da bi mu še razodel določilo,
katero zakriva to skrivnostno nazvanje. Petru je
bilo dovolj, da se je čutil vezanega na tistega,
ki se jim je začel kazati kot Kristus. 2 )

*) Jan., I, 40 id.

’) Nemški kritiki, ki niso nehali sinoptike postav¬
ljati v nasprotje s četrtim evangeljem, so žrtvovali prve
za drugega in drugega za prve, po svoji pretvezi, ter so
Po naših mislih storili veliko napako. Pomešali so pri¬
poved o poklicu učencev, tisto, ki nam jo opišejo sv. Ma¬
tevž, (iv, is — 22), sv. Marka (I, 16 id ) in sv. Luka,

20»

— 296 —

Božja moč, ki je pokorna zakonom, katere
je postavila, in ki ureja gibanje vesoljnega stvar¬
stva, ne strmoglavi in ne sili ničesar. Vse je tiho
in zakrito v prvotne pojave sveta, ki se dela, in
bitja, ki se rodi.

Prisostvujemo pri prvih pojavih živega duha
Jezusovega. Živeti, za-nj kakor za vsako bitje,
se pravi potegniti na-se in si priličiti druga bitja.
In glej, on izvršuje svojo zapeljivost in svojo
privlačno mogočnost nad nekaterimi izbranimi in
prej določenimi dušami; te prihajajo druga za
drugo, brez hrupa, da se zvežejo z njim: gor-
jušno zrno ne rase mirneje.

V ozadju te Jordanske doline, urezane kot
neizmerna brazda, tu pod žarečim nebesom, na
taistem kraju, koder je beseda Janeza Krstnika
zakvasila dušo Izraelovo, — tu smo zapazili prvo
svitlobo in prvo razcvitanje mesijanske sile Je¬
zusove.

Zdaj ima novince.

Drugi dan potem, ko se mu je priklopil
Peter, pogleda proti Galileji, ki je ni videl od
svojega krsta, in se nameni tja iti.

Bil je na potu, ko sreča drugega Galilej ca,
Filipa, sorojaka Andrejevega in Petrovega, prebi-

(V, 2—11), s pripovedjo sv. Janeza in so hoteli v tein
videti taisto dejstvo, različno pripovedovano. Seveda jim
je bilo tako lahko označiti razlike, nasprotja, nezložnost.
Nepristranska študija obeh tekstov nam ne dovoli vero¬
vati, da se nanašata na eno samo dejstvo. Sklicevanje
prvega učenca, ki ga sv. Janez navaja, je popolnoma
ločiti po času, po kraju in celo v podrobnostih od dru¬
gega sklicevanja, ki je sinoptiki navajajo. Obe dejstvi se
dopolnujeti in pojasnujeti, a se ne razdirati; ne smem«
žrtvovati to za ono, treba ji je približati. Tu, kakor v
mnogih okolnostih, sv. Janez popolnuje sinoptike.

— 297 —

vajočega kakor dva v malem trgu Betsajida, na
obrežju jezera. Jezus ga pridobi s priprosto besedo:
„Hodi za menoj!“’) Poklic Jezusov ima nekaj slad¬
kega in neustavljivega; dotakne se srca in stopi
vanj. Filip deli porajajočo se vero in navduše¬
nost s svojimi sodrugi.

Res, srečal je nekega Natanijela 2 ), sina Tol-
mejevega, in mu ravno tako pravi: „Njega, o
katerem je pisal Mojzes v postavi, in proroki,
smo našli, Jezusa, sina Jožefovega, iz Nazareta/
To ime Nazaret dirne Natanijela neprijetno. —
„Kako!“ zakliče v svoji trdi prostosti, „more-li
kaj dobrega iz Nazareta biti?“

Galilejo so goreči farizeji zaničevali, ker je
bilo njeno ljudstvo pomešano s pagani. Iz Gali¬
leje ne vstane noben prorok 3 ), so rekli. Beseda
je prešla v pregovor, in Nazaret, neznatno me¬
stece, nepoznato v sv. pismu, je bilo še posebno
predmet pobožnega preziranja pravovernikov.

Filip, ki je bil še v prvi gorečnosti svoje
vere in v začaranju Jezusove besede, ni skušal
Natanijelu oporekati. Resničnost veljd več kakor
vsi pogovori; dovolj mu je bilo reči: „Pridi in
poglej/ Nataniel pride k Jezusu, ki ga zagledavši
zakliče: „Glej! to je pravi Izraelec, v katerem ni
zvijače. “ — „Odkod me poznaš ?“ odgovarja Nata-

*) Jan., I, 43 id.

’) Občno izročilo je vselej imelo Natanijela za Bar-
tolomeja. Natanijel je lastno ime, Bartolomej (Bar-Tolmač
je rodbinsko ime. V imenoslovju, kjer so dvanajsteri apo¬
stoli (Mat., X, 2, 3) našteti skupno, po dva in dva, sta
Filip in Bartolomej vselej skupaj. Eksegeti skoro eno¬
glasno spoznajo Natanijela sv. Janeza za Bartolomeja
sv. Matevža in sinoptikov.

3 ) Jan., VII, 52.

— 298 —

nijel strmeč. — Jezus odvrne: „Predno te je Filip
poklical, ko si bil pod figovim drevesom, sem te
videl." Poročilo da točno razumeti, da spozna¬
vanje v Jezusu ni bilo vezano na normalne pogoje
pričujočnosti in zunanjosti. Jezus je videl Natanijela
od daleč in uganil njegove notranje misli. Cital ali
molil je morda, sedeč pod figovim drevesom, po
judovski navadi. Prorok mu je dal videti, — dasi
tega poročilo ne pove, — da je prodrl v njegovo
dušo. Ta pa ne razpravlja dalje; tako velik v
svoji veri, kakor je bil odkrit v svojem ugovoru,
zakliče: „Učenik! ti si Sin božji, ti si kralj Iz¬
raelski." ’)

Jezus je bil ginjen vsled te odkritosti:
,.Ker sem ti rekel: pod figovim drevesom sem te
videl, veruješ; še kaj večega kakor to, boš videl."
Nato se ozre na Natanijela, obrne pa se do vseh,
njegov glas postane slovesen; in posluži se obrazca,
ki ga je rad upotrebil, kadar je hotel odpreti
dušo svojih učencev in jih poučiti o božjih rečeh:
„Resnično, resnično * 2 ) vam povem", zakliče, „videli
bodete nebo odprto in angele božje gori in doli
hoditi nad Sinom človekovim." 3 )

*) Jan-, I, 47 id.

2 ) Ta govorica je stanovitna v ustih Jezusovih. On
je edini Učenik, ki se je posluži v začetku kakega govora;
njemuje posebno priljubljena; obsega dvojno misel resnice in
trdnosti. Podvojivši jo lioče najbrže sv. Janez namigniti na
polnost njenega zmisla. Noben človeški jezik je ni upal
upotrebljati. Judovski učeniki, ti oraklji verske tradicije,
kakor jih izvrstno označi Lightfoot (Horae hebr. et talmud.,
str. 969) pravijo: Jaz pravim resnično, a ne pravim
amen. Ve se, da daje Apokalipsa (III, 14,) Kristusu ime
Amen, kakor tudi Izaija (LXV, 16) kliče Boga samega z
imenom: E 1 o i Amen.

’) Jan., I, 51.

— 299 -

Skrivnostne besede, polne brezkončnega upanja!
Nobeno bitje ne more živeti brez upanja; Jezus
to ve in je da sijati v oči svojih novih učencev.

Da bi le ne ostrmeli, da bi se le ne strašili pred
slabostjo Sina človekovega, tesarja Nazareškega: ta
je pravi očak; nebesa, povsod drugod zaprta, se odpro
nad njegovo glavo; angeli mu prinašajo moči in luči
božje. Zveza je stanovitna in popolna; vsa nje¬
gova človečnost stopa proti Bogu, in božanstvo
se razliva nad njim. Ta ugibajoča formula, ti
zakriti izrazi kažejo učencem neizreklivi odnošaj,
ki potega Gospoda na božji svet; obetajo jim, da
bodo svedoki tega življenja, katerega globino pre¬
iskati se ne bode posrečilo nikdar človeški be¬
sedi, — tudi ko bi bila ta navdahnjena.

Vera teh prvih novincev v Jezusovem mesi-
janstvu je bila gotovo dobro oddaljena od popol¬
nosti vkljub svoji odkritosrčnosti in gorečnosti.
Ti otroci ljudstva niso bili prosti predsodkov
svojega časa in svojega naroda; s tem, da so se
priklopili Jezusu s čustvom simpatije in vesele
zaupnosti, so brez dvojbe hoteli videti v njem
Mesijo svojih sanjavostij. Človekov ideal je daleč
od božjih mislij, toda omame se raztresejo po
meri, po kateri duša napreduje. Ti priprosti Gali-
lejci bodo nekega dne, v šoli svojega Učenika
bolj razumeli kakor vsi izraelski modrijani in
učeniki, skrivnost Kristusovo, svojstvo njegovega
kraljestva, potrebo njegovega trpljenja, tajnost
njegovega poniževanja, večnost njegovega zmago¬
slavja.

Za sedaj so srečni, kakor pravijo, da so
Mesijo našli, in ne moremo si kaj, da ne bi obču¬
dovali mladosti in vesele neustrašencsti teh nese¬
bičnih narav, ki se ne zaprd pred njegovim pri-

— 300 —

stopom. in ki imajo čast, da se nazivajo njegova
prva pridobitev.

Odkar je Jezus ostavil Nazaret, da gre in
prejme krst Janezov, so se pokazali važni do¬
godki: Bog sam se je razodel nad njim in je
posvetil svojega Izvoljenca pred obličjem ljudstva.
Novi prorok, ki je pretresel dežele in katerega
vplivu so se vsi podali, zaznamuje ga očitno kot
Mesijo in Sina božjega. Daši se je zdelo, da hoče
bežati pred pogledi in pritiski množice, ker se je
umaknil v puščavo, vender ni mogoče, da bi nje¬
govo ime ne napolnilo Palestine in letelo od ust
do ust v tej judovski družbi, ki je zatrepetala
pred samo idejo Mesijevega prihoda.

Ko se Jezus v spremstvu nekaj nepoznanih
učencev povrne v Galilejo, ga je njegov glas že
pretekel; toda malo mesto Nazaret ne sprejme teh
ljudskih govoric, tako laskavih za sina tesarje¬
vega, kakor so ga imenovali. Tudi mnogo po¬
zneje, ko je že Jezus opravičil svoje poslanstvo
z odličnimi znamenji, ostane še njegov neznatni
rod, njegov delavski stan, njegova neizobraženost
sramota Nazarenčem. Zavist, ljubosumnost, malen¬
kostne strasti, majhni vaški predsodki jih bodo
slepili do konca: vse to, kar srca stiska, duha zapira.

A če Jezusa na teh krajih niso razumeli,
koder so pretekla njegova otroška in mladeniška
leta, s kako ginjenostjo ga je pač morala spre¬
jeti njegova mati, zagledavši zopet tistega, ki ga
je porodila in hranila, v taistem trenotku, ko je
on prišel uresničevat vse materne upe, zakopane
toliko let v njenem srcu! Nikdo ni bolje kakor
ona razumela te skrivnosti. Ona res ne bode
imela druge uloge kakor slediti svojemu sinu z
ženami, ki naj mu strežejo in ga spremljajo na

- 301 —

njegovih potovanjih; toda vkljub senci, v kateri
ona izgine, ne bodo našle njegove besede, dela,
načrti, notranje življenje Jezusovo, njegove bole¬
čine in njegove zmage v nobeni stvari bolj gore¬
čega sprejema, bolj zvestega odmeva.

Po kateri poti se je Jezus, spremljan od
svojih prvih učencev, povrnil iz Jordanske doline
v Galilejo? Ali je prišel najprvo v Nazaret skozi
Skitopolis? Ali je šel naravnost v Kano? Evangelj
nam daje za ta predmet nekaj podatkov. Od Bet-
A'bare do Kane je daleč več kakor petindvajset
milj. Jezusovo potovanje je moralo biti hitro,
zakaj tretji dan potem, ko je poklical Filipa'),
ga vidimo v malem mestu Kani. Njegova mati je
šla pred njim tja. Bila je tu pri sorodnikih ali
prijateljih. Mogoče, da je po odhodu svojega sina
h krstu zapustila Nazaret in vživala pri njih
gostoljubnost. Iz molčanja o Jožefu, njenem možu,
moremo sklepati, da je postala vdova in da je
živela, po tem žalovanju, sama z Jezusom. * 2 ) Imela
je od strani Jožefove mnogoštevilno sorodstvo:
zelo verjetno je, da jo je sprejela med-se kaka
sorodna družina, da jo je rešila samote.

Ime malega mesta je skrbno označil četrti
evangelist, ki je imenuje Kano Galilejsko, da se
razlikuje od druge Kane, spadajoče v Tirsko
ozemlje. Ne moremo si razložiti zmote Evsebi-
jeve, ki ju je zamenjal. 3 ) Mesto je stalo dve uri

*) Jan., II, 1.

’) Smrt Jožefova in njegov pogreb je na dolgo po¬
pisana v apokrifih (zgodovina Jožefa tesarja, gl XXVIII.
do XXIV). Ta pobožna legenda, ki ni brez veličja, ne
more nikakor obstati pred zdravo kritiko.

3 ) Evsebij, Onomasticon, Kana.

— 302 —

od Nazareta ’), na poti v Tiberijado, ne daleč od
velike ceste, ki veže Ptolomaido z mesti ob gene-
zareškem jezeru. Mestece ni tako nepomenljivo,
ako sodimo po obsežnosti njegovih razvalin, ki
pokrivajo holm, na vrhu katerega se je dvigalo.
Dandanes je le ubožna vas, kup revnih orien¬
talskih hiš; ali muditev Jezusova jo je ovekove¬
čila. Njegov spomin je preživel vse razrušitve.
Tu, kakor drugod, pohlevna cerkvica, dvigajoča
se nad ostanki Helenine bazilike, spričuje po
devetnajstih stoletjih neugonobljivo živahnost be¬
sedij in del Jezusovih.

Glej, kaj se je zgodilo v neki hiši v Kani,
taisti večer, ko je Gospod dospel semkaj.

Tu se je obhajala ženitnina; in po navadi
judovski, vzlasti pri priprostem ljudstvu, je sve¬
čanost trajala več dnij. Jezus je bil povabljen s
svojimi učenci; hiša se je napolnila z gosti: ori-
jentalska gostoljubnost ne pozna meja. Ni bilo pa
v navadi, da bi ženske imele prostor pri poje-

‘) Skušalo se je dvomiti nad pristnostjo Kefr-Kane
kot kraja starega mesteca, kjer je Jezus spremenil vodo
v vino, in skušalo se je najti pravo Kano v Kani el-Djelil,
stoječi devet milj na severu Nazareta in pet in pol milje
od Seforisa N. N. S. To je menenje Robinzona, Biblical
Researches in Palest., 1. II. p. 347. Ne dovoli pa, z njim
soglašati, pazljivo preiskavanje skoro enoglasnih svedokov
starih romarjev, od šestega do štirinajstega stoletja, od
Antonina Placenskega do dominikanca Rikolda s Kriške
gore. In v tem, ko v neličnih razvalinah Kane-el-Djelil
nič ne nosi sledi evangelskega dejstva, so vrhu tega v
Kefr-Kani izkopane ostaline odkrile temelj neke cerkve iz
časa Konstantinovega, kakor dokazujejo novci, ki so se
ondi našli; in vsi kristijani v Palestini, razkolniki in
katoliki, jo časte kot tisto, ki jo je Helena sezidala na
mestu in v spomin čudeža v Kani. Primeri. V. Guerin,
Description de la Palestine. — Galilee, t. I, p. 175. — De
Saulcy, Voyage autour de la mer Morte, t. II.

— 303 —

dini; ostale so ločene od moških, pripravljajoče
jedila, pazeče na postrežbo, prišedše tu pa tam
v slavnostno dvorano. Eden slučaj je zbegal konec
obeda. Vina niso več imeli, — vina, pravi Bos-
suet, ki je sladkosnedeži imenujejo dušo poje¬
dine. Morda je je že Marija sama dala v dar, zakaj
bila je navada pri Judih, če se jih je povabilo na
svatovsko slavnost, da so dajali v dar meso,
zalogo vina in olja ali sadežev. Gostje so bili
mnogoštevilni, zaloga je pošla. Marija vidi za¬
drego ženinovo, in v svoji prijaznosti, v svoji
vznemirjenosti ima le eno misel: svojega sina.
Približa se mu in mu reče: „Vina nimajo.“

Ali so druga čustva vznemirjala njeno srce?
Ali je mislila na vse to, kar se je govorilo o
slavi Jezusovi? Ali je želela, da bi si on izko¬
ristil to priliko, da razodene svojo mogočnost?
Ali je dala videti vso svojo dušo v svojem po¬
gledu in svojem obnašanju? Odgovor Jezusov nas
sili, da to verujemo. Vselej gospod samega sebe
in miru, ki ga nič človeškega ne zmoti, zavrne
milo svojo mater, poblaži silnost svoje ljubezni in
zakliče z resnobo tistega, ki v svojem božjem
poslanstvu ne mara pokoren biti nobenemu spre¬
menljivemu ali pozemeljskemu čutu, ampak samo
svojemu Očetu: „Žena! Kaj je meni in tebi
mar? Zakaj me siliš? Moja ura še ni prišla/ 1 )

’) Običajna govorica mah-li-yaleka je čist
hebrajizem, ki odgovarja grški govorici zi  žjiol xal ool.
Nahaja se pogostoma v sv. pismu, v starem testamentu
(Sodn. XI, 12; II. Kr. XVI, 10; XVII, 18; XIX, 22) in
nekaterikrat v novem (Jan., II, 14; Mat., VIII, 29)- Izraža
vselej neko nezadovoljnost. Kot posvečen obrazec raz¬
odeva skrb, ki se opaža pri kaki besedi ali, dejanju. Do-
slovna prestava latinska ali slovenska ne poda pravega
Pomena. Jezus se je poslužil tega obrazca ljubeznive

Te besede spominajo na tiste v dvanajstem
letu, ko je rekel svoji materi, ki je bila žalostna,
da ga je izgubila, in mu je očitala, da jo je za¬
pustil: „Ali ne vesta, da moram biti v tem, kar
je mojega Očeta ?“ ’)

Materno srce je neizčrpne globokosti; vkljub
ljubeznive tožbe svojega sina Marija ne izgubi
zaupanja; razume, da je njena želja uslišana, zana¬
šajoč se brez vznemirjenosti na dobrotlivost tistega,
ki ji ne more ničesar odreči. In prepričana o
njem kakor sama o sebi, teče k služabnikom in
jim reče: »Karkoli vam poreče, storite!“

Bilo pa je šest kamenitih vrčev, ki so slu¬
žili za umivanje, in so držali vsak dve ali tri
mere. Jezus reče služabnikom: „Napolnite vrče z
vodč!“ In so jih napolnili do vrha. — „Zajmite
zdaj in nesite starejšim!“ In so nesli: voda se je
spremenila v vino.

Starejšina 2 ) ni vedel, kaj se je zgodilo, vedeli
pa so služabniki, ki so vodo zajemali. Jedva je
pokusil, pokliče ženina in mu reče besedo, katera
dobro označi orijentalske šege: „Vsak človek

tožbe, da je poblažil gorečnost svoje matere. Sv. Krizo-
stom (Homil, 20 in Joan) jo prevaja in pojasni s temi
besedami: Quid me molestas ? (Kaj me nadleguješ?) Kar
se dostaje izraza: žena, je v navadi pri Judih in orijen-
talcih, tudi če se govori o svoji materi, in je spoštljiv
pa odličen.

■) Luk., II, 49.

'J ’Ap/trpizkivoj je bil ta, ki je pri obedih čul nad
redom slovesnosti in je ukazoval služabnikom; to je bil
povabljenec, kak prijatelj ženinov. Pri svatbah je spre¬
jemal goste, dajal hvalo pred in po obedu, blagoslavljal
razna jedila: .glej, zakaj je Jezus ukazal njemu nesti v
vino spremenjeno vodo; tako se lahko razlaga ta ton do¬
mače enakosti, s katerim je nagovoril ženina.

— 305 —

da dobro vino prvič, in kadar se napijejo, tedaj
slabejšega; ti pa si dobro vino do zdaj prihranil/

Učenci Jezusovi so bili prizadeti po tem ču¬
dežu. To je bilo prvikrat, da jim je Učenik razodel
svojo mogočnost. Spomnili so se skrivnostne
besede, ki jim jo je govoril malo dnij poprej,
namignivši na čudeže, katerih bode polno njegovo
življenje, in so čutili, da rase njihova vera vanj.

Pustil sem tej pripovesti priprostost, živah¬
nost in bogastvo podrobnostij, katere ji je dalo
verno pero sv. Janeza. Nič ni na videz bolj navad¬
nega kakor ta ženitna pojedina v malem galilej¬
skem mestu; toda pričujočnost Jezusova jo je
predrugačila, in ona ostane v spominu kristijanov
kot simbol, kot hieroglif, ki razodeva in da sre¬
čavati vernikom neizreklive skrivnosti. Jezus po¬
veča in ovekoveči vse, česar se dotakne; njegova
najmanjša dela so živa beseda, katero stoletja
hranijo in obnavljajo.

Božje kraljestvo, ki je je prišel ustanovit, je
svatovska slavnost med Bogom in človeštvom;
Kristus je večni ženin, ki kliče vsako človeško
dušo na svojo božjo zaroko. Voda, spremenjena
v vino, je podoba te pretvorbe naše narave v
krepost in opojno moč sv. Duha. Ta žena, ta mati,
ki kliče: „Vina nimajo“, in ki se obrača zaupno
k Jezusu, je glas vseh tistih, ki čutijo nezado¬
voljnost v življenju, utrujenost človeštva in obč¬
nega stvarstva, ki vzdihujejo pred Bogom, in ki
jim je Bog vselej uslišal prošnjo ob izvoljeni uri,
a večkrat prepočasi po volji njihovih želja.

Ta nenavadni dogodek se je pripetil skoro
neopazno; celo starejšina ni slutil tega čudeža.
Jezus se v svoji začetni dobi očitnega življenja
izogiba hrupa, se umika množici, živi zdržno v

— 306 —

tesnem krogu svojcev, svoje matere in svojih
sorodnikov. Povsodi ima pred očmi svoje učence,
deluje za-nje, ki jih je prve izvolil za svoje
prijatelje, za-nje, ki se jim razodeva. Nič ne kaže
bolj, do katere stopinje je v polni posesti svojih
božjih močij, kakor ta sladkost, ta neskončna
mirnost, s katero izvršuje voljo svojega Očeta,
brez obotavljanja in brez prenaglenosti. Ako vi¬
dimo tak začetek, podoben mirnemu jutranjemu
svitu orijentalskega dneva, ne moremo slutiti
strašnega viharja, ki bode potemnel njegov konec.

Jezus se pomudi malo časa v Kani, a ne
povrne se v Nazaret, gre doli v Kafernavm, v
spremstvu svoje matere, svojih bratov in svojih
učencev. Napačno bi bilo, zamenjati to pot s potjo,
katero je storil mnogo pozneje, da bi tam usta¬
novil svoje bivališče. ') Iz Kane v Kafernavm je
daleč dan hoda. Pot se vije čez griče, zmerom
niže, in se izgubi med dvema skalnatima gručama,
katere strmi obronki, podobni orjaškim zidovom,
razritim po neštetih votlinah, tvorijo Vadi-el-Ha-
mam. Te nepristopne votline, obljudene dandanes
z gručami golobov, so služile za časa Herodo¬
vega za pribežališče Toparskim druhalim. 2 ) Ta
divji prepad se odpira na jezero in na bogato
zelenečo ravnino genezareško. Mala karavana gre
skozi trg Magdala, skozi Betzajido, in dospe na
večer v Kafernavm. Jezus je bil v deželi svojih
učencev; družina Janezova, Andrejeva, Simonova
in Filipova je prebivala v Betzajidi; a Simon, ki
je bil že oženjen, je imel v Kafernavmu hišo, naj-
brže rojstni kraj njegove tašče. Nič podrobnega
nimamo o tem prvem bivanju Jezusovem; drugega

>) Glej knjigo III, gl. II.

’) Antiqu., XII, 11, 1.

— 307 —

namena ni imel, kakor da je utrdil vez med Uče¬
nikom in njegovimi mladimi učenci, in da je od
daleč pripravljal svojo bodočo postojanko; nikak
hrup se ni vzdignil o priliki njegove pričujočnosti.

Jezus je imel drugo misel: zrl je proti Jeru¬
zalemu, proti templju. Tukaj, v središču naroda,

v stolici, pred obličjem ljudstva in duhovništva,
je namerjal pokazati se v svojem blišču. Neki
prorok, govoreč o mesijanskih časih, je rekel:
„Glej, jaz pošljem svojega angela in bo pot
pripravljal pred mojim obličjem. In zdajci bo
prišel k svojemu templju Gospodovalec, katerega

vi iščete, in angel zaveze, katerega vi želite.
Glej, pride . .. kdo pa bo mogel razumeti dan
njegovega prihoda ? . .. Zakaj on je kakor raz¬
tapljajoč ogenj ’) .. .“

Janez, angel, je odprl pot; Kristus, Gospodo¬
valec, more priti. Prilika se je ponudila sama
od sebe; velika noč leta 28. se je približala, in
romarji se družijo v karavane na vseh krajih Galileje.

Jezus gre po cesti skozi Jordansko dolino 2 )
in  potuje  v Jeruzalem. Njegovi učenci ga spremljajo.

‘) Malah. III, 1, 2.

’) Tri glavne ceste vedejo iz Galileje v Jeruzalem.
Prva, na zahodu, se zveže z veliko cesto iz Ptolemaj ide
v Gazo, prestriže Saronsko ravnino, katero je ostavila v
Lidi, in se dviga na Judejske gore, izognivši se Samarije.
Druga, najbolj ravna, gre brez ovinka po Izraelski rav¬
nini, prehodi samarijsko deželo in pride v stolico skozi
Betel, Ramah in Gibeah (dandanes Tell-el-FOl). Tretja se
vleče ob genezareškem jezeru, vstopi v Jordansko dolino,
gre mimo Skitopola, Arhelajide, obide goro Sartabah, gre
doli v Fazaelis in Jeriho, potem se vzdiguje skozi puščavo,
skozi Betanijo in Betfago do Oljske gore. Ta tretja je
bila pot karavan, katere so potovale od zahodnih bregov
jezera; po tej poti je moral Jezus iti, ko je ostavil Ka-
fernavm.

Peto poglavje.

Jezus v Jeruzalemu o Veliki noči 1. 781.

Prvi apostolat v Judeji.

Na potu iz Kafernavma v Jeruzalem so štiri
ali pet postaj. Nič ne vemo o prigodkih, ki ga
označujejo, o različnih postankih Jezusovih, o
njegovih pogovorih, o njegovih notranjih mislih,
o njegovih molitvah. Ni šel več neopažan, kakor
drugod, v galilejskih karavanah, katerim se je
pridružil, da gre praznovat veliko noč. Njegov
glas se je razširjal bolj in bolj. Če so ga videli,
spremljanega od učencev, so rekli: „To je Jezus,
prorok iz Nazareta!" ') Pazljivost množice se je
vzbujala, ko je On mimo šel. Od vseh zvedavo-
stij v orijentalskih deželah je najživahnejša ta,
ki tiči v verskem čutu. Tako je hodil Jezus, obdan
s sijajem, še predno se je razodel v svojem blesku,
napovedan ljudstvu po Janezovem glasu.

Pritisek romarjev v Jeruzalemu o veliki noči
je bil tolik, da se je največe število ustavilo zunaj
zidovja, v predmestjih, v malih sosednih vaseh,
v dvorcih in celo v šatorih, napravljenih brez
števila, da sprejmejo goste, prijatelje in tujce.
Galilejci so se ustanovili na Oljski gori, proti

‘) Mat., XXI, 11.

— 309 —

Betfagi in Betaniji. Misli se, da so imeli tam
skupno prenočišče. Prihajali so zjutraj v tempelj,
hodili čez dan po mestu, in se vračali zvečer v
prenočišče ali v sosedne trge. Verjetno je, da je
Jezus po svoji navadi, kakor bodemo videli iz
podrobnih opisov, ki so nam jih četveri evange¬
listi ohranili o njegovi poslednji Veliki noči,
sprejel gostoljubnost svojega prijatelja Lazarja v
Betaniji in da je od tukaj šel, da vstopi v mesto.

Ako se gre po tej poti, ki prestriže Oljsko
goro, in kadar se dospe na vrb, pokaže se hipoma
Jeruzalem pod zahodnim nebom za Cedronsko
dolino. Pokriva pet gričev s svojimi kupolami in
terasami, s svojimi palačami in stolpi, ogrinjajoč
jih s svojimi visokimi zidovi. V ozadju kolobarijo
Ofel, Sion, Akra in Betzeta amfiteatralično okrog
ploščate Morije, kronajoč obsežne stavbe templja. ’)

Skupnost svetih stavb predstavlja pravilen
četverokotnik, katerega stranica je petsto komolcev
dolga 2 ), obdan z debelimi zidovi kot nasipi.
Vstopi se skozi osem monumentalnih vrat, z bra¬
nami na vrhu. V severo-zahodnem kotu četvero¬
kotnika se odtrga četverovogelna gruča, vsa iz
belega marmorja, obložena z zlatimi ploščami, iz
srede teras in kolonad ter se pospne za sto ko¬
molcev: to je Hieron (svetišče), bleščeč kakor
plamen in časih lesketajoč kakor sneg. To ču¬
dežno nakopičenje stavb, gledano od daleč, je
bilo veličastno; imelo je grozen pogled trdnjave,
krasno prikazen palače.

Vsa duša, ves verski in narodni duh Izraelov
je bil tu. Nič ni bilo zanj bolj svetega kakor to

') Glej načrt templja.

2 ) Komolec pri Judih je meril 0'45 centimetrov.

Življ. Jez. -1

— 310 —

zidovje in ta zemlja, ki jo je sam Bog izbral, da
tu prebiva s svojim ljudstvom; samo pogled na
njo ga zamakne; ne mara umreti, da ni tu molil
in daroval. Celo dandanes, ko so ostali le kosci,
čez dva tisoč let, vidimo Izraelite hiteti od štirih
stranij sveta, da se dotaknejo teh koscev in jih
poljubljajo, da vzdihujejo pred njimi, da jih močijo
s svojimi solzami in da vnamejo s tem dotikanjem
neugaslivi žar svojih upov.

Prestopivši prag enih izmed osmerih vrat
vstopimo v sprednji prostor in v obsežni dvor
paganov. Dve lopi se potegata ob ograjenih zido¬
vih na izhodu in jugu: prva na izhodu se ime¬
nuje lopa Salomonova; druga na jugu Kraljeva
lopa. Salomonova je imela tri vrste slopov iz
belega marmorja, petindvajset komolcev visokih,
počivajočih na tleh, ki so bile potlakane z mnogo-
bdjnimi kameni, in nosečih iz cedrovine izte-
sano streho.

Sprednji prostorje bil odprt vsem, paganom
kakor judom, izobčencem in krivovercem kakor
pravovernikom, nečistim kakor očiščenim.

Bogato v kamen vdelana balustrada in dvajset
komolcev zadaj velik zid ločita dvor paganov od
dvora, pridržanega judom. Balustrado je prediralo
trinajst vrat, pred katerimi se je videlo trinajst
stebrov z napisi, prepovedajočimi prestopiti prag
pod smrtnim strahom tistim, katere je njihova
vera ali kaka nezakonita nečistost storila ne¬
vredne, da vstopijo. Petindvajset komolcev dolgi
zid za balustrado je prediralo devet vrat: štiri na seve¬
ru, štiri na jugu, ene na izhodu, ki so se imenovale lepe
ali korintske. Vsake so imele pomol s štirinajstimi
stopnicami, po katerih je bilo treba iti, da se je
prišlo v sprednji prostor za ženske. Priprosta lopa

— 311 —

več vrst slopov jih je obdajala; med slopi, v
presledkih druga od druge, je bilo postavljenih
trinajst pušic, odločenih, da pobirajo darove po¬
božnih Izraelcev. ’)

Pred sprednjim prostorom za ženske, ločen
od njega po balustradi, je bil dvor Izraelov, pri¬
držan moškim. Imel je le pet metrov globokosti;
vstopilo se je vanj skozi monumentalna bronasta
vrata, imenovana Nikanorjeva vrata, venčana z
mogočnim stolpom. Gori se je šlo po pomolu s
petnajstimi stopnicami, na katerih so duhovniki
peli gotove dneve z inštrumentalno godbo znane
„vstopne psalme“.

Onkraj izraelskega dvora in ločen po novi
balustradi, se je dvigal dvor duhovnikov. Veliki
žrtvenik žgavnih darov je zasedal sredino; tu se
je videlo kovinasto morje in marmornate mize,
ki so služile za klavne darove.

Za žrtvenikom stoji Hieron (svetišče), biva¬
lišče Jehove. Dvokrilna vrata, z zlatom okičena
in z orjaško vinsko trto iz zlata na vrhu, zapi¬
rajo vhod. Notranjost obstoji iz dveh velikih,
četverovoglatih hramov, razdeljenih drug od drugega
po širokem babilonskem zagrinjalu, na katerem
so narisani kerubini z velikimi perutmi: to je

') Talmud jih imenuje Schonperot, grški -j-a^o^ul-dzia.
Talmudski izraz pomeni doslovno „trompete“. Da so se
tako imenovale, je razvidno iz tega, ker so pušice imele
tako obliko. Vsaka je nosila napis, ki je označil njeno
uporabo. Prva je bila namenjena za letne seklje, druga za
stare seklje, tretja za darove golobov in grlic, četrta za
žgavne daritve, peta za darilni les, šesta za kadilo, sedma
za zlato; ostalih šest je bilo pridržanih za radovoljne
darove.

Primeri Lightfoot, Horae hebraicae et talmud., in 4
Evang., Leipzig 1684.

21*

312 —

templjevo zagrinjalo. Hram, ki je pred njim, se
imenuje „sveto“, v njem je ob severnem zidu miza
pokladnih kruhov; ob jugu zlati svečnik s sedme¬
rimi ramami; v sredi, malo proti zahodu, kadilni
oltar, na katerem se je žgalo dvakrat na dan,
zjutraj in zvečer, kadilo na čast Jehovi.

Za zagrinjalom ni ničesar. Najsvetejše je
prazno. Odkar je skrinja zaveze prešla, ni v hramu
drugega kakor kamen, imenovan temelj (Setija),
resen simbol Tistega, ki vse nosi. ] )

Judovski tempelj spomina na templje Egipta
in vsega starega veka; taista ideja navdihuje nji¬
hovo arhitekturo: so bistveno bivališče božanstva.
V krščanskih templjih bivata človek in Bog
skupaj; stari templji so pridržani Bogu: on je tu
sam. Svetišče je njegov hram, „celica“; nepri¬
stopno je vsem, razun velikemu duhovniku, ki je
mogel tu vstopiti v redkih presledkih. Obdano je
povsodi s stolbami in lopami, ali s prostornimi
slopastimi dvoranami, v katerih se zbirajo različne
vrste naroda, bližajoč se bolj ali manj, kakor so
vredne, Bogu, ki stoluje v ozadji skrivnostnega
svetišča.

Duhovniška vrsta obdaja Hieron.

Egipčani so imeli pred drugimi narodi svoje
orjaške pilone, velikansko zidovje, postavljeno na
strmo ravan, liki kamenit zastor ob vstopu v
dvorano, ki je predpostavljalo neposvečencem ne-
prestoplivo pregrajo.

Judje so imeli še višo pregrajo: smrt, katere
grozitev je bila vrezana na stebrih okrog in okrog
sprednjega prostora. Tako se je utrjeval pri njih
strah pred veličastvom Jehove. V svetišče stopi

') Primeri Bell. Jud., V, 5; Antiq., II, 8; I, 22.

— 313 —

samo veliki žrec enkrat v letu. Svečeniki in leviti
se morejo le dotikati zidovja. Sveto ljudstvo samo
je gleda le od daleč; in neposvečenci, pagani so
se zadovolili komaj videti s praga korintskih vrat
skozi oblake kadila dim in ogenj oltarja za žgavne
daritve.

Tukaj v dvoru paganov in v dvoru Izraela
se je godilo veliko število prizorov iz Jezusovega
očitnega življenja. Tu se je prišel prikazat danes,
da izzove pazljivost ljudstva, zmede sinedrij in
versko veljavo njegovo s povodom, polnim ener-
žije in silnosti.

Dospevši v Jeruzalem gre naravnost v tem¬
pelj. ’) Vstopiti je moral skozi Suska vrata, ki se
odpirajo v Cedronsko dolino in se pokažejo naj-
prvo romarjem, ki pridejo z Oljske gore. Pove¬
dejo v Salomonovo lopo in v paganski dvor, ki
so ga imenovali prvi tempelj.

Ko so se bližali veliki prazniki, posebno
velikonočni, se je množica gnetla po prostornih
galerijah: prihajala je in odhajala s šumom in
hrumom. Menjavci so tu postavili svoje mize. Vse
to, kar je treba za umivanje in darovanje, se je
moglo kupiti le za svete novce. Menjavali so
navadne novce za svete in izpreminjali na kljub
zakonu to delo v trgovino. Kupčevalci zasedejo
del dvora, kamor gonijo kakor v klavnico cele
črede volov, bikov, telet, ovac in jagnjet. Proda¬
jalci golobov, grlic in vrabcev so se naselili ob
strani šatorov, kjer se prodaja sol, olje, kadilo in
vse to, kar se potrebuje za daritev. Živalski krik
se meša s hrupom množice, glas kupcev s hrpa-
vimi razgovori farizejev in saducejev. Koristo-

‘) Jan., II, 14 id.

314 —

lovje, prodajoljubje, poželjivost po dobičku pokva¬
rijo najsvetejše reči, porajajo uporne, sramotne
zlorabe, in najdejo dostikrat sokrivce v tistih
samih, ki bi morali biti nepodkupljivi sodniki, ne¬
izprosni cenilci. Učeniki, rabi, so imeli lepe
besede, če se je šlo za ugled, ki pristoji templju:
nihče nima vstopiti, so učili, s svojimi črevlji in
svojimi torbami, da ni otresel prahu od svojih
nog. Nihče naj se ne postopi, bodisi gredoč ali
stoječ, da bi pljuval..') V tem, ko bi se morali
novci menjavati, za daritev odločene živali izbi¬
rati in kupovati pred vratmi, so se resnično na
svetem kraju, na samem mestu molitve.

To ni bil več tempelj, ampak trg in tržišče.

Ta prizor je moral Jezusa že večkrat v ne-
voljo spraviti; trpel je na tihem, toda danes je
bila ura, da deluje. Dal je duška svoji gorečnosti,
svoji nevolji, svoji sveti jezi. Nabere vrvic, ki so
služile za zvezanje ali ograjenje živalij, poveže
jih v tepežnico in začne goniti iz templja vse
kupčevalce z ovcami in voli. Nato strese denar
menjavcev, prevrne njihove mize, in reče tem, ki
so prodajali golobe, v imenu družine velikih du¬
hovnikov: »Spravite to odtod, in ne delajte iz hiše
mojega Očeta hiše kupčije!^ * 2 )

Njegova moč je bila neustavljiva; vsi so se
ji podvrgli. Njegovi učenci pa, videvši ga, se
spomnijo na besedo občeznanega psalma, ki pravi
o Mesiji: „Gorečnost za tvojo hišo me izpodjeda/' 3 )
Res je nekaj božjega v tem delu svete moči.
Edin človek, komaj poznan, s tepežnico v roki,
brez uradne veljave, ki prežene tako vse kupce

*) Talmud Babyl., Jevamoth, fol. VI, 2.

2 ) Jan. II, 16.

3 ) Ps. LXVIII, 10.

— 315 —

z njih živalmi, kateremu se nihče ne upre, niti
množica, niti tempeljska gospoda, niti njeni vojaki,
— tak človek se leskeče od veličja, od moči,
vredne Boga. On ne izpolni navadnega policij¬
skega dela, On se postavi kot prorok, kot refor¬
mator in kot Mesija. On ne deluje samo kot
poslanec božji, on deluje kot Gospod; On ima
bivališče Jehove za svoje: to je prebivališče nje¬
govega Očeta. On ima pravico, izgnati tiste, ki je
vznemirjajo in onečeščujejo.

Človeška zavest je ploskala in še ploska
sveti jezi Jezusovi. Verojetno je, da množica ni
gledala brez simpatije novega proroka, ki se je
vzdignil proti tem, ki s svetimi rečmi trgujejo v
senci templjevi in na njegovo kvar. Pravica in
odločnost človeka, ki se vzdigne proti zlorabam,
ugaja vselej ljudski duši.

Ko je prvi hip minil, obrnejo se do Jezusa
ti, ki so čuvali tempelj. Pridejo k njemu in mu
reko: „S kako pravico prepoveduješ ti to, kar
poglavarji dovoljujejo? S kakošnim čudežem nam
skažeš, da smeš to delati?" ’) Jezus odgovori z
eno tistih skrivnostnih besedij, katerih navzoči
niso razumeli, toda razodevajo njegovo proroško
gledanje in bodočnost jih je pokazala kot resnične.

„Poderite ta tempelj“, jim reče, kažoč z
roko na svoje prsi, „in v treh dneh ga bom po¬
sta vil.“

Sv. Janez, očevidec tega prizora, je moral
spaziti ponašo Jezusovo. Zato je potrebno pristavil
v svojem popisu, da je Gospod govoril o svojem
telesu — kot pravem templju, v katerem prebiva

*) Jan., II, 18 id.

— 316 —

osebno božanstvo, — ki ga morajo v resnici Judje
razdejali in on od mrtvih obuditi. Judje niso raz¬
umeli Jezusovega odgovora in so kričali: „Kaj,
šestinštirideset let se je zidal ta tempelj, in ti ga
boš v treh dneh postavil ?“ ] )

Zlorabe, proti katerim se je Jezus prišel
kregat v imenu vrhovne pravice svojega poslan¬
stva in svojega božjega sinovstva, so se nada¬
ljevale s porazumljeno oblastjo; namesto da bi
jih ta prepovedala, jih je izkoriščala. Dve leti
pozneje, ko je imel izdan biti, bode še nastopil
kot Gospodovalec v hiši svojega Očeta. Izgnal
bode iznova taiste kupčevalce z voli in ovcami,
prevrnil bode mize menjavcev s torbami in nako¬
pičenimi seklji. A če se mu to delo razjarjene
gorečnosti ni posrečilo kot materijelna reforma,
je vender dosegel viši uspeh in svoj zaželeni
učinek: Kristus se je pokazal pred obličjem mno¬
žice in judovske avtoritete kot Gospodar templja
in Sin božji. Prizor je moral napraviti velik
odmev. Javni pozor se je živahno obračal proti
novemu proroku; ljudstvo ga je potrdilo, toda
zadel, naletel, ranil je poglavarje in starejšine,
duhovnike in njihove vernike, ravnodušneže in
samozadovoljneže, vso to vrsto, ki jo' je avtori¬
teta ali blagostanje ostudila, pristaše obstoječih
navad in miru za vsako ceno, vse te, ki se bliže
ali dlje drže oblasti.

Družbe in ljudje so si podobni vselej in
povsodi.

Ta prizor označuje v očitnem Jezusovem živ¬
ljenju čas prvega nasprotja, ki se je dvignilo

‘) Glej, z ozirom na kronologično vrednost te besede,
dodatek A:  Občna kronologija Jezusovega življenja.

— 317 —

zoper njega. Med njim in narodno pa versko
avtoriteto je razpor odslej odprt, je neizogiben in
se bode nadaljeval s skrajno silovitostjo. Izgon
prodajalcev zapusti tak vtis, da bode skrivnostna
beseda Jezusova, ki jo je izrekel ob tej priliki,
služila v njegovo obsodbo. Njegovi sovražniki jo
bodo krivo razlagali in skušali napraviti iz nje
pritožbo, vredno smrti. Zatožili ga bodo, da je
hotel tempelj razrušiti kot tak, ki ima moč, ga v
treh dneh spet sezidati.

Sicer pa pričujočnosti Jezusove v Jeruzalemu
niso več nadlegovali. Bival je tu za veliko noč
ob samih prazničnih dnevih. Storil je mnogo
čudežev, a zgodovinar te dobe njegovega življenja
nam jih ne poda v podrobnostih. To so bile,
kakor bodemo pozneje videli, ozdravitve vsake
vrste, zakaj Jezus je rad pokazal svoje zvanje z
dobrotami. Množica se je trla okrog njega in
veliko število je bilo priča njegovih čudežev ter
ga imelo za Mesijo; a Jezus jim pa ni zaupal
samega sebe ’), kakor izrecno pripomni evangelist.

Človeka navadno potegne za seboj mnenje, ki je
je vzbudil in ki mu pritrjuje. Javno ugodje ga po
tegne dlje, kakor je hotel; namesto da bi on
gospodaril nad njim, ga ono podjarmi in on mu
sledi. Hoče biti gospodar nad množico, a ga ta
vklene. Meni, da si jo je že podjarmil, a ona je
le oslepljena; meni, da je prepričana, a je le zve¬
dava; meni, da je udana njegovi osebi, njegovi
stvari, a posluša le svoje koristi, svoj egoizem.
Kadar zahteva od nje kako žrtev, se ona umakne,
ga izda, se upre in v svoji jezi razdrobi tega, ki
se je štel za njenega malika.

’) Jan., II, 24.

— 318

Jezus se ji ni udal nikoli niti za trenotek.
„On je vse poznal in ni potreboval, da bi kdo
pričeval o človeku; zakaj on je vedel, kaj je v
človeku." ’) Ob prvem srečanju presodi to mno¬
žico: ve, da je nestanovitna in lahkomišljena, hre¬
peneča po novosti in blagostanju, da se ustrašiti
in zapeljati, vselej pripravljena se razvneti, kadar jo
kdo s čim osupne ali se laska njenim predsod¬
kom, še bolj voljna se povrniti, če se ji hoče naložiti
nauke resnice in uzdo pravice. On ve naprej, da
bode igrača tistih mojstrov, katerim služi. To
niso bila tla, pripravna za božjo setev; Jeruzalem
mu je vzbujal nezaupanje vkljub ljubezni, ki jo
je imel do njega.

Jezusovo delovanje na prvem njegovem poto¬
vanju ni bilo omejeno na ljudsko vrsto. Delal je
gaz med bogatine, učenike in duhovnike; njegovo
ime, njegova ponaša in besede so morale biti
predmet živahnih razprav in gorečih razlag.

Tisti, ki razburijo množico, puste redkokdaj
njene učenike ravnodušne. Bog ima povsodi svoje
izvoljence: toda tisti, ki jih resnica razsvetljuje
na službenem polju, nimajo vselej taiste odkritosti,
ne taiste ognjevitosti kakor priproste duše iz
ljudstva. Njihov položaj jih veže, imajo tisoč
ozirov in odgovarjajo le z obzirnostjo po glasu
svoje vesti.

Tega števila je bil neki Nikodem.

Kot vpliven farizej se je najbrže prišteval
velikemu svetu. 2 ) Po Talmudu 3 ) je bilo njegovo
pravo ime Bonaj. Bil je duhovnik, je opravljal

‘) Jan, II, 25.

2 ) jan. VII, 47.

’) Taanith, fol. 20, 1; Sanhedrin, fol. 43, 1; — Pr 1 "
meri Lightfoot, Horae hebraicae et talmud., in Evang. loan.

— 319 —

javno službo in je imel nadzorstvo nad vodami
in studenci, da je preskrbljeval potrebo tujcev, ki
so privreli v mesto ob velikih praznikih. Živel je
še za obleganja Jeruzalema po Titu in se je pri-
šte val eni izmed treh najbogatejših rodbin stolice.
Ko je preganjanje divjalo proti Jezusovim učencem,
je bilo njegovo imetje zaseženo in njegova rod¬
bina je prišla v revščino.

Nikodema so prijeli nauki in posebno čudeži
Jezusovi. V priprostosti svoje porajajoče se vere
se je hotel razsvetliti in poučiti iz ust samega
Učenika. Poprosi ga za skriven pomenek ’) in ga
pride iskat po noči, poudari zgodopisec, brez
dvojbe, da bi ne vzbudil proti sebi sumničenja.
Približati se Jezusu v tem trenotku, bi se reklo
pogubiti se. Vkljub tej opreznosti kaže tak korak
pravo srce. Iskati luč, dasi s plašljivostjo, je vselej
vredno hvale in spoštovanja.

To, nad čimer so strmeli farizeji in vsi pis-
marji dobre vere, ob prvem Jezusovem razodetji,
je bil povrat in vzbuditev preroškega duha. Jezus
na-nje ni napravil vtisa kakega pismarja, učenika
ali hagadista, ampak vtis proroka. Njegova beseda
se ni opirala na nič, ne kakor beseda vseh uče¬
nikov, ki so skozi štiri veke učili ljudstvo o črki
zakona in o človeških izročilih; bila je nepo¬
sredna inšpiracija. Prorok! Nobeno ime v ustih
farizejev ni bilo bolj laskavo in veliko kakor to.

Nikodem da to ime Jezusu in ž njim začne
Pogovor:

„Vemo“, pravi, „da si učenik od Boga prišel;
zakaj nihče ne more teh čudežev delati, katere ti
delaš, če Bog ni ž njim."

') Jan., III, 1 id.

— 320 —

Jezus, katerega pogled je čital v dnu te ne¬
odločne duše, odgovori naravnost na vprašanje,
ki je vznemirjalo m se bavilo z vsemi nabož¬
nimi duhovi, z vsemi Nikodemovimi sovrstniki:

^Resnično, resnično ti povem, ako kdo ni
vnovič prerojen, ne more videti božjega kra¬
ljestva."

Prerojen, ta globoka beseda, ki skriva ves
nauk Jezusov o duhovnem kraljestvu in Mesijevi
službi, je zmedlaNikodema,zadelajenaravnost ob vse
njegove predsodke. Bil je izmed tistih, ki menijo,
da se lahko govori o prerojenju pagana, grešnika;
a ima-li pravi sin Abrahamov, Izraelec čistega
rodu, goreč farizej, potrebo pretvoritve? Ni-li
vreden že po svoji krvi in svoji vernosti nebe¬
škega kraljestva? Hoteč tedaj Jezusovi besedi
dati povse materijelen pomen, odgovarja, ne brez
zvijače in nekake ironije, ki slabo zakrije njegovo
zadrego: „Kako more človek rojen biti, ko je
star? Ali more v telo svoje matere v drugič iti,
in prerojen biti?"

Jezus ponovi svojo trditev in jo pojasni:

„Resnično, resnično ti povem, ako kdo ni
prerojen iz vode in iz svetega Duha, ne more iti
v božje kraljestvo." Krstna voda, kakor jo daje
Janez, pripravlja prerojenje, toda samo izliv sve¬
tega Duha, obljubljenega mesijanskim časom, more
prerojenje izpolniti.

Da zavrne namah vse predsodke njegovega
rodu, mu pove Jezus, da je enako nizko, nevredno,
onemoglo, kar ni Bog in njegovo kraljestvo.

„Kar je rojeno iz mesa, pravi, je meso",
pod kakeršnim že imenom, privilegijem ali rodom-
„Kar je rojeno iz Duha, je duh.“

321 t-

Med mesom in duhom je prepad. Duh se
more razodeti nad mesom, meso pa, samo ob sebi,
se ne more vzdigniti do duha. Kdorkoli hoče
vstopiti v kraljestvo Duha, mora biti rojen od Duha.

»Ne čudi se torej“, pristavi Jezus, da sem
ti rekel: Vnovič morate rojeni biti." Duh je skriv¬
nosten in prost liki veter. »Veter pihlja, kjer hoče;
in glas njegov slišiš, pa ne veš, od kod pride,
ali kam gre; tako je slehern, kateri je rojen iz
Duha.“ On je neprodoren kakor Bog, iz katerega
izhaja, kakor Bog, h kateremu se vrača.

Nikodem ostrmi, obledi, išče razumeti to skriv¬
nost, h kateri mu farizejska vednost ni dala ključa:

„Kako“, odgovarja, „se more to zgoditi ?“

„Ti si učenik v Izraeluodvrne Jezus, „in
tega ne veš?“

Proroki so v resnici povsodi napovedovali
izliv Duha ob mesijanski dobi, izliv, ki prinese
Izraelu sveto ljudstvo in prestvari v njem ono
novo življenje, o katerem Jezus govori Nikodemu:
to je bila duša njihovega nauka in njihovih upov.
Toda gotov pogoj se nalaga: verna pokorščina
besedi poslancev božjih. To poslušnost zahteva
Jezus od svojega pogovarjalca; kdor veruje, raz¬
ume, kdor pa se zadela za človeško vednostjo,
ostane v temi.

Ko se torej Jezus pridruži vsem trumam pre¬
rokov, katerih veljavo Nikodem ne more zavreči,
zakliče:

„Resnično, resnično ti povem, da kar vemo,
govorimo, in kar smo videli, spričujemo; in
ne sprejmete našega spričevanja. Ce vam po-
zemeljske reči pravim", to se pravi pogoje, ki
s>e nalagajo človeku, da more vstopiti v božje
kraljestvo, „ne verjamete; kako bote verovali,

— 322 —

ako vam bom nebeške pravil?" to je skrivnosti
božjega kraljestva.

Nikodem je umolknil.

Jezus je čutil, da je očitanje privelo zaupanje.
Odkril mu je tedaj božji svet, ki ga nihče ne
spozna razun Simi človekovega, zakaj „nihče ni
šel v nebesa, kakor kateri je prišel iz nebes, Sin
človekov, kateri je v nebesih/

„In kakor je Mojzes“, pravi, „povišal kačo
v puščav/ ’), pred obličjem ljudstva, da so bili
ozdravljeni, kateri so jo pogledali; „tako mora
povišan biti Sin človekov", pred obličjem ljud¬
stva, da ga pogledajo in verujejo vanj, „da kdor¬
koli vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno
življenje", življenje Boga samega.

Jezus daje videti vseobsežni načrt Mesijev v
taistem žarku, v kateri se izliva slava in trplje¬
nje Sina človekovega in v katerem se trpljenje
zakriva v slavi. Vsa skrivnost tega načrta ima
svoj neuganljivi vir v božji ljubezni. Zavoljo te
ljubezni „je Bog poslal svojega Sina na svet, ne
da bi svet sodil, temuč da bi bil svet po njem
vzveličan. Kdor va-nj veruje, ne bo sojen; kdor
pa ne veruje, je že sojen": obsodi se samega sebe.
„To pa je sodba", to je ura vzveličanja in „krize“:
treba je, da pride v tir.

Vprašanje nastane pri pogledu na to izbero
človečanstva okrog Simi človekovega. Eni veru¬
jejo in pridejo, drugi ne verujejo in so zavrženi.
Zakaj ? — „Luč je prišla na svet", pravi Jezus, „in
so ljudje bolj ljubili temo ko luč; zakaj njih dela
so bila huda. Sleherni namreč, kateri hudo dela,
sovraži luč, in ne pride k luči, da niso svarjena

, ‘) IV. Mojz., XXI, 9.

— 323 —

njegova dela. Kdor pa dela resnico, pride k luči,
da se razodenejo njegova dela, ker so v Bogu
storjena/ To, kar pride od Boga, se po vrača
k Bogu.

To srečanje Jezusovo s farizejem Nikodemom
je prvo pisano razodenje Učenikovega nauka.
Ohranil nam je je četrti evangelist v nekaterih
izrekih, ki na kratko povedo in pokažejo velike
poteze in globokost.

Vidi se, da je božje kraljestvo udeležitev člo¬
veka samega božjega življenja. Vidi se, kako
je doseže po drugem rojstvu, katero naredi iz
človeka novo bitje, ne meseno, ampak duševno.
Opazi se, da je pogoj tega rojstva krst vode in
Duha. In ve se odslej, da je treba v dosego te
skrivnosti vere v besedo božjih poslancev in
tistega, ki jih vse vlada, Sina božjega. Jezus slika
samega sebe kot senco, kateri bodo naslednji do¬
godki dali svitlobo. On je veliko znamenje, po¬
stavljeno v sredi stoletij in narodov, — znamenje
bolečin in sijaja, liki križ, s katerim zmaguje in
na katerem bode umrl kot obsojenec.

To, kar je govoril na uho nekaterim Judom
v tisti spomina vredni aprilovi noči med zidovjem
male obednice, je razsvetlilo ves svet. Sv. Duh
diše vselej, kjer hoče. Po njem zadete duše se
prerodč, in to, kar je meso, postane duh: to je
veliko dejstvo duhovnega življenja. Sin človekov,
doslej nepoznan, se je dvignil odslej v odprto
pebo, ki razsvetljuje človeštvo; vse oči ga gledajo
in ga bodo gledale. Tisti, ki ga gledajo verno,
so utelešeni ž njim v večnem življenju, drugi se
vale v mesu in krvi, pogreznjeni v temi in smrt¬
nosti. Vsaka Jezusova beseda žari brez konca,
njegove besede ne minejo. Resnice, ki jih je go-

— 324 —

voril, ostanejo nespremenljive liki podnebje, časovi
jih le pojasnujejo, namesto da bi jih izbrisavali,
poneso nas v nov svet. Noben učenik, ne pred
njim ne za njim, ni govoril takega jezika: niti
grški niti rimski moralisti, niti judovski rabini,
noben filozof, noben reformator. To niso prazne
suhoparnosti in zapovedi, ampak oživljajoče besede,
ki kažejo najgloboča dejanja vesti in ki jih sama
vest more uresničiti, — ako ima srčnost, posku¬
šati Boga v veri in požrtvovalnosti.

Kakšen učinek so imele Jezusove besede na
Nikodema? Evangelist ne povč tega. Lahko slu¬
timo, da take razodetve, izšle iz takih ust, dona-
šajo luč v dno farizejeve duše. Postal je učenec
Gospodov, eden izmed skritih učencev, no vselej
pripravljen, ga braniti. Pozneje bodemo zvedeli,
kako je povzdignil glas pravice pri nekem burnem
prizoru sinedrija in učenikov, njegovih tovarišev,
sklenivših Jezusa prijeti, zaklicavši: „Ali obsodi
naša postava človeka, ako ga poprej ne zasliši? 111 )
In ko se je judovskemu sovraštvu posrečilo Kri¬
stusa obsoditi, sledi njegova zvestoba Učeniku tja
v smrt. Pridružil se je Jožefu Arimatejskemu in
drugim učencem, da da zasramovanemu Križa¬
nemu dolžni pogreb, in mazili njegovo telo, in
prinesel je zato bogato zalogo dišav, »zmes mire
in aloe, okoli sto liber. 112 )

Jezus ne podaljša svojega bivanja v Jeruza¬
lemu. Po končanih praznikih ostavi mesto s svo¬
jimi učenci in gre, da se ustanovi v Judovski
deželi. 3 ) Ta nedoločni izraz nam ne dovoli, da
označimo izbrani kraj. Prehodil je v raznih smereh

>) Jan., VII, 51.

s ) Jan., XIX, 39.

! ) Jan., III, 22.

— 325 —

to deželo, ki je tako sprejela pred Samarijo in
Galilejo prvine njegovega apostolata. Nikak spomin
nam ni ostal od tega potovanja; ne najdemo nobene
sledi niti v Betlehemu, niti v Karimu, niti v Hebronu,
niti v Engadiji, niti na mejah Idumeje. Sveti Janez
sporoča samo, da je bila cela Judeja napolnena z
njegovim glasom in da je iz vseh vasij in vseh
mest prihajala množica, da gre za njim in ga
posluša.

Oznanujoč evangelj po Judeji je bil pokoren
potrebam svoje uloge, zakaj Judeja je bila glavno
središče vsega preroškega in mesijanskega delo¬
vanja. Ali se ni moral poslanec božji ustanoviti
v tej deželi, ki je izmed vseh najsvetejša, ki
nosi tempelj, ki hrani najslavnejši rod in ki je
varovala najgorečnejše, najčistejše narodno in
versko življenje? Božja previdnost je dala tukaj
roditi Jezusa; Judovska dežela je bila pod tem
naslovom njegova prava domovina; v njeni puščavi
je Janez napovedaval njegov prihod; svojemu
ljudstvu se je Jezus moral pokazati.

To bivanje v Judeji je trajalo več mesecev.
Ostavil jo je, da se povrne skozi Samarijo v
Galilejo, štiri mesece pred žetvijo, to se pravi v
decembru leta 781. od ustanovitve Rima. ') Neka
beseda četrtega evangelja nam poda vkljub svo¬
jemu lakonizmu dragoceno naznačilo, da označimo
to dobo oznanovanega evangelja po Judeji. „In je
krščeval", pa ne on, ampak njegovi učenci 2 );
»glej ta krščuje, in vsi gredd k njemu." ’) Oči-
vidno je, da je Jezus hotel posvetiti prve čase
svojega  očitnega življenja in pripraviti sam Ijud-

*) Jan., IV, 35. ~

=) Jan., III, 22.

3 ) Jan., III, 26.

22
Zivlj. Jez.

— 326 —

stvo na to, da sprejme njegovo besedo in se poda
njegovemu delovanju. To, kar je Janez Krstnik s
trudom poskušal, ne začenja iznova, ampak popol-
nuje in potrjuje. Zdi se, da je vsa njegova pridiga
obsežena v dveh potezah, katere nam je evangelj
sv. Marka verno ohranil. *) On že ne reče kakor
Janez: „čas se bliža", on pravi: „čas se je do¬
polnil/' Ako proglaša, kakor njegov Predhodnik,
potrebni zakon predrugačenja in pokore, pristavi,
da „se je nebeško kraljestvo približalo" in za¬
hteva „vero v evangelj", v oznanilo, katero on
prinaša in uresničuje. Pusti svoje učence kršče-
vati kakor Janez, in pripravlja na ustanovitev
krščanskega krsta, ki bode vidno znamenje dušev¬
nega prerojenja človeštva. Privlačnost njegove
besede in njegove osebe je mogočna; vsa Judovska
dežela je pokonci vsled te novice in množica hiti
k njemu; vleče jo čarobnost njegove kreposti in
njegovih čudežev.

Ena izmed gospodujočih idej, ki v tem tre-
notku vzbujajo množico in njene učenike, mnogo-
brojne učence Janezove in Jezusove, je očiščenje,
ki je potrebno, da je kdo vreden božjega kra¬
ljestva.

Značilno dejstvo razodeva to stanje javnega
menenja. * 2 ) Gre se za prepir med enim ali več
Judi in med Krstnikovimi učenci, vzlasti o pred¬
metu očiščevanja.

Kaj je bil povod prepiru? Ali se je šlo za
odnosno veljavnost predpisanih umivanj po zakonu,
ali za novo ustanovljeni obred Janezov ali za tisti
krst, ki so ga izvrševali Jezusovi učenci? Nič

') Mark., I, 15.

2 ) Jan., III, id.

— 327 —

nas ne pooblašča v poročilu četrtega evangelja,
da bi odstranili ta dvom. Odločilna podrobnost,
ki nam jo kaže zgodovinar in katera edina je
važna, je nezaupnost, katero kažejo Krstnikovi
nasledniki do naraščajočega uspeha Jezusovega.

Vsled teh pogovorov, ki so jih vzbudili, po¬
iščejo svojega mojstra, kateri je nadalje krščeval
množico in katerega naloga se je imela končati
nekoliko pozneje. Bil je v Enonu, v neznatnem kraju,
znamenitem po izobilju svojih studencev, katerih
imena in sledi so se poizgubile. Sv. Jeronim ga
postavi, po Evsebiju, blizo Salerna v Jordanski
dolini, na desnem bregu, osem milj proti jugu od
Scitopola. Mogoče, da je takrat spadal k ozemlju
Judovske pokrajine. — „Učenik!“ reko Janezu nje¬
govi učenci, »tisti, ki je bil s tabo onkraj Jordana,
glej tisti, o katerem si ti dal spričevanje, krščuje;
in vsi prihajajo k njemu. “

Nevolja in zavist sta dihali iz teh besedij.
Uspeh Jezusov je jezil te, ki so se zbirali okrog
Krstnika. Zdelo se jim je, da slava njihovega
učenika zahaja, da ga prekosi drug, nov učenik.
Niso se mogli sprijazniti s tem porazom, v kateri
so zašli.

Zatajevanje je redka čednost, ena najtežav¬
nejših. Posamičnik je izvršuje časih; stranke, šole
nikoli. Poglavarje vidimo, da je počastč, toda ne
posreči se jim, navdihniti ž njim skupno njihove
učence. Velika duša Janezova je to skušala. Vkljub
svojemu vplivu, vkljub temu, da je junaški pozabil
samega sebe pred Kristusom, vkljub ponovljenim
trudom, da bi mu zbral duhove, ni prišel do tega,
da bi dal Jezusu vse te, ki ga kličejo učenika.
In Janezovci so pod imenom Mendajitov postali
ločina, ki se je nadaljevala skozi dolga stoletja.

22»

— 328 —

Tožba učencev je izzvala od Janezove strani
novo spričevanje o Mesiji. Osebna odpoved je
dobila redkokdaj bolj odkrito in dostojno, bolj
ponižno in nežnejšo besedo; nikdar se ni navdušil

v gotovem slučaju s podobno hvalo tistega, kate¬
remu se je umaknil.

„Cemu ta zmešana in prazna razpravljanja ?“
govori Janez Krstnik. „Človek ne more nič vzeti,
ako mu ni dano z nebes.“ ] ) „Ce sem bil glas v
puščavi, mi je to Bog dal. Jaz nisem drugega,
kakor za kar me je Bog naredil. Sicer pa mi

vi sami spričujete, da sem rekel: Jaz nisem Kri¬
stus, temuč da sem pred njim poslan/

„Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj ženinov
pa, kateri stopi in ga sliši, se silno veseli zavoljo
glasa ženinovega. To moje veselje je sedaj do-
polneno/

Razumel je, da je svoj namen dosegel, in
odpovedujoč se s krotko in trdno dušo, pristavi:
„On mora rasti, jaz pa se pomanjšati.“

Do cela ga je zagrnila misel o Mesiji, v
kateri je povse živel, odkar se je prvič srečal z
Jezusom onstran Jordana. Pregleduje jo in pre¬
mišlja. Naše navadne človeške ločnice ne zado¬
ščajo, da bi narisali, kako jo je on videl. Da pa
govori o nji, iznajde novo govorico.

»On je tisti, ki pride od zgoraj“, pravi,
ozirajoč se na besede Caharije, svojega očeta, ki
imenuje Kristusa tistega, „ki se izhaja iz viso¬
kosti/ 2 ) On je nad vsemi, zakaj vsi drugi priha¬
jajo od zemlje; „kdor pa je od zemlje, je od

*) Jan. III, 27.

3 ) Luk., I, 78.

— 329 —

zemlje, in o zemlji govori. 11  Toda on „je od
nebes prišel; in kar je videl in slišal, to pričuje 11
v nebesih, kjer je resnica kot neizpremenljiva,
neskončna luč. On daje spričevanje o tem, kar
je videl in slišal. Toda ozrši se na svoje učence
pristavi: „Njegovega spričevanja nihče ne sprejme.
Kdor pa je njegovo spričevanje sprejel, je zape¬
čatil, da je Bog resničen. 11

„Zakaj, katerega je Bog poslal, božje besede
govori; ne more se zmotiti, ker Bog mu je dal Duha
nad mero. 11

Pojav krsta se pokaže pred njegovimi očmi.
— „Oče“, pravi, „ljubi Sina in mu je vse v roko
dal. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje;
kdor pa Sinu ne veruje, ne bo življenja videl, temuč
jeza božja ostane nad njim. 11

Ta beseda — poslednja, s katero je rotil
svoje učence, da se pridružijo Jezusu, — je opo¬
roka velikega proroka.

Božja jeza se povrne na ustnice Janezove
kakor ob začetku njegove službe. To je bila ta¬
krat jeza pravice, s katero je pretil trdovratnežem,
da se uklonijo pokori. Sedaj straši oslepljence,
ki se upirajo klicu Mesije, z jezo nepriznane lju¬
bezni.

Odslej utihne.

Nima več povedati o svojem Mesiji. A videli
ga bomo pozneje, kako skuša z največjim trudom,
iz kota svojega zapora, primorati Gospoda sa¬
mega, da nagovori in prepriča njegove uporne
učence.

Hrup vsled Jezusovih uspehov v Judovski
deželi pride na ušesa farizejev, ki so se razvneli.
Ljubosumno tekmovanje Janezovcev je moralo

— 330 —

podkrepiti porajajoče se nasprotstvo, ki se je
pojavilo že v stolici. Jezus je to opazil. Njegovi
učenci, katerih več so bili Janezovi učenci in
kateri so delali stalno zvezo med Janezom in med
njim, so mu sporočali dogodke, ki so se poka-
zovali. On ni maral dati prehudega povoda do
sovraštva njegovih sovražnikov. Njegovo delo se
je komaj začelo in on se je v svoji modrosti
umaknil boju: umikanje miri razpore.

Jezus je ostavil Judejo, vzel sabo svoje učence
in se je podal na pot v Galilejo, odpotovavši
skozi Samarijo.

Šesto poglavje.

Jezus pri Samaritanih.

Samarija dolžuje svoje ime svoji stolici: ta
je vzela ime od griča „Kamerona“, na katerem
jo je sezidal izraelski kralj Omri devet vekov
pred Jezusom. Grič sam se je tako nazival od
„Kamora“, sina Kanaanovega. ’)

Tu najdemo vzgled neminljivosti imen in iz¬
ročil na tem nespremenljivem izhodu, kjer se člo¬
vek, potem ko je toliko upal, samo še spominja.

Samarija je bila po odstavi in pregnanstvu
Arhelajevem del Judovske pokrajine ter je kazala
naravnost rimske oblastnike. Mična deželica, pre¬
sekana z dolinami in gorami, je zaprta med Judejo
in Galilejo, se razprostira od Saronske ravnine
do Jordanske, mejijo od severa Jčzreelska ravnina
in od juga Vadi Luban. Jožef Flavij ’) hvali njeno
rodovitnost, njene sadeže, njene pašnike, mleko
njenih čred in izobilje njenih zajetnih studencev.

Še dandanes hrani Samarija, vkljub opusto¬
šenju vse palestinske zemlje, manj mračen po¬
gled, ki nasprotuje Judeji, pusti in trdi kakor
njena skalovita tla.

‘) Gen., X, 18.

3 ) Antiq., VIII, 12, 5.

— 332 —

Poteze pogorja so mehke, griči zaokroženi,
doline široke, vode žuboreče. Oljka, katere potr¬
pežljivi obraz pomnožuje žalobnost Judeje, se v
Samariji predrugači, debla in veje se vzpenjajo
kvišku, listje daje svitlo, srebrno barvo.

Samaritani so bili od strani vseh prebivalcev
Palestine, Galilejcev in Judov, predmet globokega
sovraštva, katero sega več stoletij nazaj; čas ni
pomiril, ampak pomnožil to sovraštvo. Prvi izvor
tega je bila ločitev deseterih rodov, ki so raz¬
trgali edinstvo Davidovega kraljestva; za tem pride
pregnanstvo in razpad Izraelskega kraljestva. Ko
je bila Samarija opustošena po pregnanstvu, nase¬
lili so se v nji, da bi deželo obljudili, na ukaz
Salmanasorjev tuji naseljenci iz pokrajine Babel,
Kutra, Ava, Hamat in Safarvajm. Kri Efrajmova
se je pomešala s krvjo teh paganov, in dasi je
Mojzesova vera ostala gospodujoča pri Samari¬
tanih, so se Izraelci branili jih spoznavati za brate
in so pridevali zaničevanje k staremu sovraštvu.
Imenovali so jih „Kutejene“ po imenu nekega
paganskega rodu, v katerem so se ženili. ’) Ko so
judovski naseljenci prišli iz Babilona, pod vod¬
stvom Zorobabela, in nameravali zopet sezidati
Jeruzalem in tempelj po nagovarjanju Esdre in
Nehemije, so zavrgli z nevoljo sopomoč Sama¬
ritanov. Užalitev je bila trda. Pozabili je niso v
Samariji dve stoletji pozneje. Manases, brat veli¬
kega duhovnika Jaduve, je izkoristil to zastarano
sovraštvo in je sezidal z dovoljenjem Aleksandra
na Garicimu tempelj, ki se je skušal s templjem
v Jeruzalemu. 2 ) Ta bogoskrunski napad je po-

') Dej. ap., IX, 14.

Antiq., XI, 8, 2.

— 333 —

dvojil napetost pravih Judov proti krivovercem
in ločencem. Garicimski tempelj je razrušil Az-
monejec Janez Hirkan leta 129. pred Kristusom.
Razvaline so še in gora, oropana svojega svetišča,
ostane za premagance mesto molitve. Redki pre-
živelci te judovske ločine jo imenujejo še dan¬
danes sveto, blagoslovljeno. In kakor Judje gle¬
dajo ob uri molitve proti Sionu, obračajo Sama¬
ritani svoj obraz proti Garicimu.

V prvem stoletju, o času Jezusovem, odnošaji
med Judi in Samaritani niso ničesar izgubili na
svojem skrajnem sovraštvu. Vse je trdo in se
pomnožuje v tem upornem rodu. Ni bilo brez
nevarnosti, prehoditi Samarijo, če je šel kdo v
Jeruzalem. Mnogo Galilejcev je krenilo v stran,
da so se je izognili, in so šli skozi Jordansko
dolino ali po Saronski ravnini. Samaritani so
osvetili zaničevanje s silo in so zametali gosto¬
ljubnost.

Zadeti po tej osamljenosti skozi več stoletij,
so ostali popolnoma tuji vsemu verskemu razvoju
Izraela. Zadovoljili so se s Pentatevhom in morda
s starimi proroki; toda nikak farizejski uk ni
imel pri njih pristopa. Edina zveza z Judi ob tem
času je bila ta, da so pričakovali kakor oni
Mesijo, velikega proroka, napovedanega po Moj¬
zesu. *)

Ta up je bil izključno verski; nikaka poli¬
tična častihlepnost, nikake pozemeljske sanje ne
spremenč njegove čistosti. Veliki prorok ni bil
vesoljni gospodovalec, kakor pri Judih, ampak po¬
slanec, podoben Mojzesu, zakonodavec, reformator,
katerega uloga je bila povse moralična in duševna.

‘) Deut., XVIII, 25.

— 334 —

Niso samo zametali izročila in šeg učenikov,
tudi poznali jih niso. Nič ne more pokazati zani¬
čevanja, ki so je imeli učeniki, strogi pravoverci,
do tega narodiča, ostudnega v njihovih očeh.
Izogibali so se ga imenovati: skrajna užalitev v
njihovih ustih ni bil pridevek pagana ali mitarja,
ampak pridevek Samaritana.

Jezusu ga niso prizanesli. ’)

Jezus je ljubil te izobčence Samaritanske l 2 ),
nikakor, da bi se udeležil čustev in predsodkov
teh sovrstnikov. In če je zapustivši Judejo hotel
iti skozi njihovo ozemlje, je to zato,- ker je vedel,
da bode tu našel pripravna tla za sprejetev svoje
besede v tej okolici, ki je bila zaprta vplivu svojih
sovražnikov.

Njegovo pričakovanje se ni varalo.

Vsa ta stara kanaanska zemlja je bila polna
spominov. Najsvetejši spomini se zbirajo okrog
starega Sihema. To mesto, ki je prejelo svoje ime
od nekega glavarja od rodu Hevejev, je stalo
med Ebalom in Garicimom, na križpotju dveh
cest. Ena teh je vezala „veliko morje" 3 ) z Jor¬
danom in onstransko deželo, druga pa Mezopota¬
mijo in Kaldejske ravnine z Egiptom in zahodom.
Ne daleč od tod je hrastovi log Moreje, koder je
Abraham taboril in koder mu je Bog rekel: „To
zemljo bom dal tvojemu zarodu." V spomin te
prikazni je oče verujočih postavil na tem kraju
kamen Jehovi. 4 )

l ) Jan., VII, 42.

’) Luk., X, XVII.

3 ) Izraz, ki so ga upotrebljali hebrejski pisci za
označenje Sredozemskega morja.

4 ) Gen., XII, 7.

- 335 —

Jakob je na svoji povrnitvi iz Mezopotamije,
koder je služil dvakrat po sedem let svojemu
stricu Labanu, tukaj razložil svoje šatore in je
tudi postavil kamen, da na njem daruje Vsemo¬
gočnemu Izraela. Očak je kupil neko polje blizo
Moreje in je tam izkopal globok vodnjak za po¬
trebe svoje družine in svojih čred. ’) Ko je Jožef
umiral v Egiptu, je prosil, da ga tu 'nekega dne
pokopljejo. Mojzes se je spomnil poslednje volje
velikega moža, ko je bežal iz Egiptovske dežele.
Nesel je njegove kosti do Kanaanskih tal 2 ) in
Jozve jih pokoplje na pristavi, katero je Jakob
kupil za sinove Hamorja, Hevejca. 3 4 ) Tukaj tudi,
ob podolju Ebala in Garicima, je Jozve razdelil
dvanajstere rodove in razglasil blagoslove in pre¬
kletstva, kakor se čita v peti Mojzesovi knjigi. 1 )

Sihem je rasel, je postal glavno mesto Izra¬
elskega kraljestva, toda njegov sijaj je kmalu
preminil.

Za časa Jezusovega je imela pokrajina Sama¬
rija za stolico novo mesto. Sezidal je je Herod
na zahodu starega glavnega mesta, na griču, ki
gospoduje nad Saronsko dolino, in se naziva Se-
bast, po imenu Avgusta, njegovega vsemogočnega
samodržca. Toda Sihem je ostal častitljiv po svojih
spominih; njegova ugodna lega blizo dveh cest,
ki delata glavne zvezne črte med izhodom in
zahodom, med severom in jugom, mu daje veliko
trgovsko važnost; Judje ga imenujejo prezirljivo
Sihar. 5 )

l ) Genes., XXIII, 18.

. ’) Exod., XIII, 19.

3 ) Jozve, XXIV, 32.

4 ) Deutor., XXVII, XXX. .. ,

5 ) Ime Sihar ali Sikar kaže biti res žaljiv priimek,
ki so ga dajali Judje v gotovem času mestu Sihemu. Iz-

— 336 —

Ko je Jezus stopal po taisti poti, po kateri
sta hodila Abraham in Jakob, in se vračal iz
Judeje v Galilejo, se je ustavil opravičeno blizo
Sihema, zaničevanega mesta, na pristavi, ki jo je
Jakob dal Jožefu, svojemu sinu, in ob robu vod¬
njaka, ki ga je očak izkopal. ’) Truden od pota
sede na rob. To je bilo o zimskem času, v sredi
decembra. Bilo je opoldne, ob šesti dnevni uri po
orijentalski štetvi. Učenci so šli v mesto nakupit
živil, pustivši Jezusa samega.

Zdelo se je, da nekoga pričakuje.

Neka žena iz Samarije pride vodo zajemat.

Jezus ji reče: „Daj mi piti!"

Toda ona ga spozna po jeziku, da je Jud,
in se brani.

„Kako“, mu reče,« „ti, ker si Jud, mene piti
prosiš, ki sem samarijska žena? Zakaj Judje se
ne pečajo s Samarijani."

Jezus ji odgovori: „Ako bi poznala dar božji
in kdo da je, kateri ti pravi: daj mi piti, bi bila
ti njega morebiti prosila, in bi ti bil dal žive vode.“

Ta ugibajoča beseda iznenadi Samaritanko in
vzbudi njeno radovednost. „Gospod“, mu reče, „saj
nimaš s čim zajeti, in studenec je globok; odkod
imaš tedaj živo vodo ? Ali si ti veči kakor naš
oče Jakob, kateri nam je dal studenec, in je iz
njega pil on, in njegovi sinovi in njegova živina?"

vaja se lahko iz hebrejskega sequer, laž, ali sikor, pija¬
nec. V prvem slučaju so se nanašali Judje na bogočastje
Samaritanov, pomešano s paganstvom; v drugem slučaju
so kazali na splošno napako, ki je bila menda pri prebi-
valcih Efrajimskega pogorja. Več mest v zgodovini govori
o Efrajimskih pijancih (Izajija, XXVIII, 1. 3.)

') Jan., IV., 1 id.

— 337 —

Jezus, sledeč njeni misli in hoteč misel žene
dvigniti, ji odgovori: „Sleherni, kateri pije od te
vode, bo zopet žejen; kdor pa pije od te vode, ki
jo mu bom jaz dal, ne bo žejen vekomaj: ampak
voda, katero mu bom jaz dal, bo v njem studenec
vodejzvirajoče v večno življenje."

Zena, bolj še radovedna kakor razsvitijena,
mu reče živahno: „Gospod! daj mi te vode, da
ne bom žejna, in da ne bom hodila semkaj za¬
jemat !“

Jezus ve dobro, da Samaritanka ni razumela
pomena njegovih besedij; da bi odprl njene oči
resnici, je hotel prodreti v njeno vest: semkaj se
je treba obrniti, da se duša odpre in razume Boga.

„Pojdi“, ji reče, „pokliči svojega moža in pri¬
dita semkaj!"

Beseda je zadela. Ona se je hotela izviti z
dvoumnim odgovorom, ne marajoč, niti udati se
niti zlagati: „Nimam moža", pravi. Jezus odvrne:
„Prav si rekla: nimam moža; zakaj pet mož si
imela in katerega zdaj imaš, ni tvoj mož; to si
prav rekla."

„Gospod", zavpije žena, čuteč se premagano,
»vidim, da si ti prorok."

Kmalu se njena misel povzdigne. „Naši očaki",
pristavi ona, kažoč na Garicim, „so na ti gori
molili; in vi (Judje) pravite, da v Jeruzalemu je
mesto, v  kjer se mora moliti."

„Žena, verjemi mi, da pride ura, ko ne bote
ne na ti gori, ne v Jeruzalemu molili Očeta. Vi
(Samaritani) molite, kar ne veste; mi (Judje) mo¬
limo, kar vemo, zakaj vzveličanje je od Judov.
Pride pa ura, in je že zdaj, ko bodo, kateri
prav molijo, Očeta molili v duhu in v resnici;
tudi Oče namreč hoče, da so taki, kateri ga molijo.

— 338 —

Bog je Duh, in kateri ga molijo, ga morajo v
duhu in resnici moliti?

„Vem“, reče žena, ponovivši poljudno postalo
idejo, »vem, da Mesija pride."

In vsa pripravljena, poslušati ga v pripro-
stosti svoje vere, pristavi:

„Kadar tedaj on pride, nam bo vse naznanil."

Jezus, uvidevši to odkrito dušo, se razodene.

„Jaz sem (Mesija)", ji reče, „ki govorim s
teboj."

To srečanje z ženo pri Jakobovem vodnjaku,
ta prošnja za požirek vode, ta pogovor, ti tako
navadni pripetki življenja so dali Jezusu priliko,
da ganljivo in vzvišeno razodene samega sebe.

On je Kristus, tisti, ki pride in ki ga priča¬
kujejo Samaritani in Judje in vse človeštvo. On
govori to grešnici, katero je njegova pričujočnost
predrugačila, katero je njegova beseda posvetila
za večno življenje. Imenuje se dar božji. Kdor¬
koli ga prosi, mu priobči Duha, katerega imenuje
živo vodo, vzemši ta simbol od vode same, za
katero je prosil Samaritanke.

Kateri je ta Duh? Odkod pride? Kam gre?
Nepredoren sam v sebi, se da spoznati samo po
svojih učinkih, zakaj on postane v duši verujočih
živahen studenec, kateri edini potolaži žejo nji¬
hovih neskončnih želja. Kakor zemeljski studenci,
katerih izliv je v taisti višini z izvirom, tako iz¬
haja živa voda Duha iz globin božjih, žubori v
vesti in se poizgubi v Bogu. Dati to živo vodo,
to je osobita služba Mesijeva: on je prvi Jakobov
vodnjak, izkopan po Bogu samem na križpotih
cest, po katerih gredo človeške karavane. On
ustanavlja tako večno vero, bogočastje v duhu in

- 339 —

resnici. Odslej ni več Jeruzalem, ni več Garicim;
on je edini tempelj in ta tempelj je v vsaki duši,
v kateri sv. Duh prebiva in ki moli Boga v tem
Duhu ljubezni in resnice: to je njegova cerkev in
njegovo kraljestvo.

V tem, ko je Jezus Samaritanki evangelj ozna-
noval, so se vrnili njegovi učenci iz mesta. Ostr¬
meli so, zagledavši Učenika v takem pogovoru.
Judovska šega je ravnala z žensko nekako pre¬
zirljivo; mož je ni pozdravil, niti se ni pregovar¬
jal očitno celo s svojo ženo. Rabini so še pre¬
tiravali ta strogi običaj ’), niti učiti jih se jim ni
vredno zdelo. „Vrzite raje besede zakona v ogenj",
rekli so z zopernim napuhom, „kakor da jih pri¬
občujete ženskam/ Učenci Jezusovi so morali biti
polni teh predsodkov, zato so ostrmeli. Toda
toliko je bilo njihovo versko spoštovanje do Uče¬
nika, da si ni nihče izmed njih upal pokazati
svoje začudenosti in ne pristaviti kake male opazke.
Celo radovedni niso bili, vprašati ga, kaj je govoril
s to Samaritansko ženo.

Jezus je pokoren mnogo višemu zakonu. Na
veliko pohujšanje farizejev se ne meni za člo¬
veška izročila in se ne pomišlja, jih teptati z
nogami vsakikrat, kadar nasprotujejo njegovemu
delu. Po viši inicijativi, bodisi, da govori, bodisi
da deluje, v najpriprostejših okoliščinah življenja,
ne beži samo pred svojo okolico, ampak tudi
gospoduje nad časom. Nikoli ne zapazimo v njem
Juda z njegovimi omejenostmi in njegovim partiku-
larizmom. To je Sin človekov, ki se kaže v večni
lepoti in resnici. Njegova dela ukazujejo nove
šege, njegove besede bogate pamet z nadčloveškim

*) Joma, fot. 240, 2.

— 340 —

razsvitljenjem in jo uvajajo v nepredorne skriv¬
nosti božje.

To srečanje na robu Jakobovega vodnjaka z
žensko, in to s propalo žensko, ostane najganlji-
vejše spričevanje Kristusove dobrotljivosti in usmi¬
ljenosti. ac  se kaže kot dober pastir, ki vodi
izgubljene ovce. Vse to, kar je slabo, zmotljivo,
zablojeno, je določeno, da postane njegova čreda.
Revščina je vzrok, da se ji pridruži. Kdo bi to
povedal, kako je Gospod žensko povzdignil in
počastil v tej Samaritanki, katere se ni sramoval
poprositi jo za vodo in s katero se je pogovarjal
o tej skrivnostni vodi! Ta voda ugasi žejo tistim,
ki čutijo kakor ta ženska, v svoji bolečini tem
hujšo žejo po večni tolažbi.

Po dohodu učencev se Samaritanka oddalji,
pustivši za pokrepčanje popotnikov svojo polno
posodo. Vsa prevzeta od tega, kar je slišala, hiti
v mesto. Zena ima potrebo, sporočiti to, kar jo
je vznemirjalo, in vsem povedati. Jezus je dobro
vedel, da se bodo njegove besede ponavljale v
Sihemu.

„Pridite in poglejte' 1 , pripoveduje vsem, katere
je srečala, „našla sem ob Jakobovem vodnjaku člo¬
veka, kateri mi je vse povedal, karkoli sem sto¬
rila; ali je on Kristus?"

Misel, da utegne biti tu veliki prorok, je
vzburila mesto. Kdor pozna izhod, zmerom tako
spremenljiv, tako radoveden za verske novice, se
ne bode čudil nad učinkom, ki ga je napravila
pripfosta ženska beseda. Prebivalci Sihemski so
se vzdignili in se napotili proti očakovemu vod¬
njaku.

Med tem časom je Jezus še zmerom sedel ob
vodnjaku. Kazal se je zatopljenega, ne toliko po

— 341 —

utrujenosti pota kakor po misli na delo, ki se je
imelo dopolniti in ki je je previdnost njegovega
Očeta zastavila v Samariji.

On ni jedel.

„Učenik, jej!“ so učenci prosili Jezusa.

On se je branil.

,, Jaz imam jed jesti“, pravi, „katere vi ne veste. “
Niso se upali siliti ga, in ne sluteč notranje
misli Jezusove, govori na tihem drug drugemu:
,,Mu je li kdo jesti prinesel ?“

Jezus jih odvrne od zmote.

»Moja jed je“, pristavi, „da storim voljo tega,
kateri me je poslal, in da dopolnim njegovo delo.“

Cim više se človek povspne, tem bolj ubeži
trinoštvu potreb. Telo živi od zemlje, a duša se
hrani-od Boga;jpo njem nasičena vzdrži in dviga
oslabelo telo. Cut dolžnosti, v svoji najviši in
najčistejši obliki, je bil v Jezusu z vso svojo
silo. Glas njegovega Očeta, govorečega v njem,
je bil njegova vest,\ njemu biti pokoren je bilo
njegovo življenje. Človek se prevari vsako uro,
je raztresen, negotov, nestanoviten, se umika svojim
nagonom in se upogiba pod žrtvijo; božja volja
pa zahteva od Jezusa herojičnih žrtev, in žrtev je
njemu hrana. Toda v tem trenotku je volja Oče¬
tova polna milobe; po prvih težkočah, na katere
je naletel v Jeruzalemu in Judeji, vidi v Samariji,
zapuščeni zemlji, kako se celo mesto vname in
Pride k njemu.

Res, ko je on govoril o tem, kaj ga živi,
se obrne proti Sihemu. Prebivalci se mu približajo.

On nagovori svoje učence:

„Ali ne pravite vi, da je še štiri mesece in
žetev pride? Glejte! vam povem: Povzdignite svoje
oči in poglejte polje, da je že belo za žetev.“

Živij, Jez. 23

— 342 —

Ta samaritanska množica se mu je zdela liki
zrelo polje; veselja se je tresel, ko jih vidi pri¬
hajati.

„In kdor žanje“, pristavi, „prejme plačilo in
zbira sad v večno življenje, da se vkupaj veselita,
kateri seje in kateri žanje. Zakaj v tem je pre¬
govor resničen: drugi seje in drugi žanje. Oče
je razdelil to ulogo. Jaz sem vas poslal žet, česar
niste obdelali; drugi so obdelali in vi ste v njih
delo stopili. “

Jezus s tem kaže na očake in proroke, katerih
beseda, vržena kot božje seme na zemljo, je spala
dolgo stoletij in ki postane naenkrat na njegov
glas in po njegovem vplivu zrela žetev, priprav¬
ljena, da pade pod srpom učencev.

Sihemci so ga sprejeli navdušeno in prosili,
da ostane pri njih. Njihovi sovražni predsodki
so izginili. Jezus se uda njihovi prošnji in pride
v Sihem, koder ostane dva dni.

Skupno poročilo sv. Janeza nam ne poda
nikakih podrobnostij o tem oznanovanju evangelja
v Sihemskem mestu. Uspehi so bili nenavadni. Na
samo spričevanje žene jih je veliko verovalo v
Jezusa; toda ko so slišali njega samega, je še veče
število spoznalo v njem pričakovanega Mesijo. Tu
ne rešuje vprašanje o znamenjih in čudežih kakor
v Jeruzalemu in Judeji. Ta zaničevani rod, ti
izobčenci Judov, ne potrebujejo drugega, kakor da
Jezusa slišijo, pa se mu pridružijo. Verojetno
je, da jim je razodel kakor Samaritanki, skriv¬
nost svojega poslanstva in svojega kraljestva, v
katero je poklican vsak človek, brez razlike rodu,
pod samim pogojem, da veruje v njegovo besedo.
Dvignil jih je iz stoletnega zaničevanja, v katero
so jih Judje potlačili; kakor so verovali v Moj-

— 343 —

zesa, verujejo v proroka, katerega prihod je Mojzes
napovedal, in vidijo v njem Vzveličarja sveta.

Ta apostolat v Samariji je napolnil Jezusa s
svetim veseljem. Ne naleti na nikako nasprotstvo,
ne zadene na nikako ograjo predsodkov ali praznih
naukov, človeške zvedavosti ali zakonitosti. Nikaka
nezaupna oblast ne zahteva od njega opraviče¬
nosti poslanstva. Noben farizej ne postavlja na¬
sproti njegovi besedi premetenosti svoje ošabne
vednosti. Nobena pretirana in nezadovoljna mno¬
žica ne izziva čudežev.

On je moral videti naprej bodočnost, pridr¬
žano njegovemu nauku, kateri bode nekega dne
odstranil ozke meje Judovske in se razlil po
celem paganskem svetu. Ta mala žetev je bila
predigra velike žetve, zakaj on je vedel, da bode
njegovo kraljestvo kraljestvo ponižnih in razde-
dovanih, malih in ubogih, lačnih in žejnih. Cim
več se trpi, tem laže se pride vanje.

Sam bode to izkusil v svojem kratkem torišču.
Samarija ga sprejme boljše kakor-Galileja, Gali¬
leja boljše kakor Judeja, Judje na deželi boljše
kakor v stolici, ljudstvo boljše kakor učeniki,
učeniki boljše kakor duhovništvo, nevedni boljše
kakor izobraženi, grešniki boljše kakor tako zvani
pravični, pagani boljše kakor Judje. To je zakon
v velikem delu Kristusovega vzveličanja, se nada¬
ljuje in zmerom uresničuje v zgodovini: čim bolj
človek ugaja samemu sebi, svoji moči, svoji
znanosti, svojim napačnim čednostim, tem bolj
postaja uporen uplivu Jezusovemu. Mora ga pora¬
ziti bolečina, mora potlačiti čut uboštva, da se
podvrže in spozna v Jezusu, liki Samaritanka,
pravega Odrešenika sveta.

23”

— 344

Od mesta, koder je Jezus evangelj oznanoval,
je ostala le borna vas z imenom Bala ta. Od Ves-
pazijana sem se je Sihem prenesel bolj proti
zahodu in je postal mesto »Flavija", dandanes
„Naplus“. Toda nepretrgano in splošno izročilo
je ohranilo spomin na Jožefov grob, na Jakobovo
pristavo. Vodnjak, ki mu je pogovor Jezusov dal
več slave kakor očak, stoji še zdaj, globok in
o zimskem času na pol napolnen z vodo. Skoro
razvaljen obok ga zakriva in daje videti prvotno
odprtino; razvaljena groblja ga obdaja; le pet
granitnih stebrov, potrtih, razdejanih, zakopanih
v gramoz in zadelanih z visoko travo, spričujejo
vero in pobožnost prvih kristijanov, ki so hoteli
častiti kraj, kjer je Jezus rekel: „Pride čas, ko
ne bodete molili Očeta ne na Garicimu, ne v Jeru¬
zalemu, ampak v Duhu in resnici/

Košček zemlje, kjer so bile te besede izgo¬
vorjene, jih ni ohranil. Niti z Garicima niti z
Ebala ne odmevajo več v tej mrtvi, od luči zaliti
prirodi. Muzelmani, ki gredo mimo izsušenega
vodnjaka, ne poznajo tistega, ki je sedel neki dan
tukaj in osvobodil njihove prednike na izhodu in
njihove tovariše na zahodu od sužnosti, pod katero
sami še zdaj zdihujejo. Da tu zopet najdejo Jezusove
besede, treba jih je sem prenesti po verujoči duši
iz zahoda, kamor so zbežale.

Gospodove besede so Duh in življenje, ne
morejo biti omejene po času in prostoru; vesolj¬
stvo jih je poslušalo in jih še posluša, boljše
kakor Samaritanka in Sihemci. Prestopile so ozko
dolino, zarito med Ebalom in Garicimom, in so
preplule zemljo. Na milijone tistih, ki molijo Očeta
v duhu in resnici, so vzbudile, takih, kakeršne
Oče hoče.

— 345 —

Po tem dvadnevnem postanku Jezus nadaljuje
svojo pot proti Galileji. Vere polni sprejem pri
teh tujcih, teh pol-paganih, ga je omečil in ganil.
Vračujoč se v svojo deželo, mej svojce, koder mu
je ukazala delovati njegova mesijanska naloga, je
mislil naravno na težave, ki so ga pričakovale,
na odpor, ki ga bode izzval in katerega trdobo in
silo je že skusil v Jeruzalemu. V svoji žalosti je
primerjal Samaritane, ki jih je zapustil, z Judi,
katere je šel iskat, in je izrekel do svojih učen¬
cev besedo, katera je prišla večkrat na njegove
ustnice: „Prorok v svojem rojstnem kraju nima
časti/ ’)

V tem pa Galileja ni ostala tuja in ravno¬
dušna do naraščajočega glasu Jezusovega. Blesk
njegovega razodenja v stolici, uspehi njegovega
apostolata na deželi Judeje in sredi ljudstva, nena¬
vadna znamenja, ki so podpirala njegov upliv in
njegovo delovanje, vse je pripomoglo, da je postal
sloveč pri svojih sodeželanih. Sicer je veliko šte¬
vilo videlo na svoje oči njegovo moč čudežev v
samem Jeruzalemu in na obrežju Jordanovem. To
je posebno ganilo te duhove, ki so bili željni
čudovitega. * 2 3 ) Jezus je trpel na takem stanju duše,
je zavračal to nagnenost, to silno privlačnost do
čudežev, je videl v tem skrit egoizem, neumestno
zahtevo, nedostatek zaupanja, napačno radovednost.

„Ako ne vidite", pravi jim z očitajočim glasom,
»znamenj in čudežev, ne verujete.“ s )

V tem pa so ga Galilejci blagohotno sprejeli
vsled glasu, ki je šel pred njim.

’) Jan., IV, 44; primeri Mat., XIII, 57; Mark., VI, 4;
Luk., III, 24.

’) Jan, IV, 45.

3 ) Jan., IV, 48.

346 —

Mala karavana se je ločila. Učenci se vrnejo
vsak v svoj kraj, eden v Kano, drugi v Betzajido
in Kafernavm. Kar se tiče Jezusa, se ne zdi, da
bi se bil povrnil v Nazaret. Izognil se ga je,
kakor ob svoji prvi povrnitvi; iz kakšnih razlogov,
ne vemo. Umaknil se je v Kano, koder je morala
bivati njegova mati pri svojih sorodnikih in pri¬
jateljih.

Na hvalo razpršenih učencev se je glas Jezu¬
sovega prihoda hitro razširil po vseh pokrajinah
in posebno v mestu Kafernavmu, kjer je Peter
prebival. Odličen dogodek je pomnožil slavo Gali¬
lejskega proroka in nesel njegovo ime tja na dvor
Heroda Antipa. ] )

Eden izmed tetrarhovih oficirjev je imel
sina bolnega v Kafernavmu. Ko je zvedel, da je
Jezus na povratku iz Galileje, v Kani, pride k
njemu in ga prosi, da gre doli v Kafernavm, da
bi ozdravil njegovega umirajočega sina.

Obveščenja, obiski, poslanstva na izhodu se
vrše vselej z gotovo slovesnostjo; visoka oseba,
ki se je Jezusu predstavila, je morala imeti svo¬
jega spremljevalca; s tem je stopil oficir v biva¬
lišče prerokovo.

Jezus precej ni maral uslišati njegove prošnje.
Dobro je čutil, da ni prišel iskat v njem Mesije,
ampak človeka, ki dela čudeže in ozdravlja skrajne
bolezni. Taka vera ga je malo ganila. Ne da bi
se ozrl najprej na bolest prosečega očeta, ampak
kot pravi Vzveličar hoče vselej poprej ozdraviti
dušo kakor telo:

„Kakšna je vaša vera?“ zakliče, „ako ne vidite
znamenj in čudežev, ne veruj ete.“

') Jan., IV, 47. id.

— 347 —

Ta očitajoči glas je pomnožil bolest očetovo.
„Gospod“, mu reče usiljivo, „pojdi doli, predno moj
sin umrje.“

Jezus se da ganiti.

„Pojdi“, mu reče, »tvoj sin živi."

Jezusova beseda se je končala vselej s tem,
da je prodrla v dušo.

Tu se posebno očitno vidi, s kako umnostjo
je znal izzvati popolno zaupnost. Ljubil je pri-
proste ljudi, ki pridejo k njemu prostovoljno,
predno so videli njegova znamenja, in mu prineso
začetke svoje vere. Pod takim pogojem pripusti
delovati svoje božje moči. Da bi svetovalca
Herodovega privedel do zaupanja, mu zatrdi, da
je njegov sin zdrav; ta pa veruje v to, kar je
Jezus rekel, predno se je prepričal, brez obotav¬
ljanja in brez zadržka; ima vero, popolno vero
in se oddalji.

Ko je bil na potu v Kafernavm, že vidi pri¬
hajati naproti svoje služabnike, ki niso strpeli,
da bi ne naznanili srečne novice: njegov sin živi.
Hotel je vedeti, ob kateri uri je bil sin ozdravljen.

„Mrzlica ga je popustila včeraj ob sedmi uri“,
mu odgovori ljud.

Oče je tedaj spoznal, da je bilo tisto uro,
katero mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.“

Cela družina tetrarhpvega oficirja je vero¬
vala v novega proroka. Čudež ni bil, da bi ne
imel mnogo odmeva. To, kar se dogaja v mno¬
žici, ne pride vselej do velikašev in se poizgubi
v nejasnosti ljudstva; kar pa se dotakne veli¬
kašev, vzbudi uvažanje in ugled pri teh, ki jih
obdajajo.

348 —

To ozdravljenje od daleč je človeško nemo¬
goče, toda je božje dejanje. ’) Človek, ki presoja
to poročilo po meri izkušenih močij, je zametava;
ta, ki je presoja po tem, kar je, po meri Boga,
je sprejme kot spričevanje njegove neskončne
oblasti. Prvi je omeji in popači, drugi izgine sam
na sebi pred vsemogočnostjo, ki vse vlada, in je
poveča. Ta čudež je prvi izmed tistih, ki jih je
toliko storil v tej galilejski deželi, ko je prišel
tja ustanovit svoje bivališče. V tem, ko je čudež
v Kani storil zdržno in skrivno, je ozdravil sina
tega oficirja Antipovega s sijajem. V resnici je
bilo na tem, da se je javno menenje pripravilo
polagoma na delovanje, katero je Jezus izvrševal.
Nič se ni temu bolj očevidno prikladalo, kakor
ta božja dela, v katerih se je pokazalo tesno,
popolno združenje Jezusa z njegovim Očetom. V
človeškem pomenu besede obeta on nekaj nemo-

’) Ta čudež, ki predpostavlja v čudodelcu nadčlo¬
veško spoznanje in moč, je seveda racijonalistična šola
zavrgla kakor vsa dejstva te vrste. Zanikati je lahko;
toda zanikanje še ne razloži pripovedi, ki so jo nam listine
ohranile. Bajeslovna teorija Straussova ni našla nič vero-
jetnega, kar bi dalo podlago tej legendi po kaki slični
pripovedi iz starega zakona. Spominala je v ta namen na
to, da je Elija ozdravil od daleč in ne da bi zapustil svoje
bivališče, nekega Naamana, gobavca, ukazavši mu, da se
gre sedemkrat v Jordan umit. To se pravi zlorabljati pri-
prostost čitateljevo in zahtevati od njega več vere, kakor
jo zahteva čudež.

Weiss je hotel videti v tej pripovedi priliko. Listine
se mu ustavljajo. Nič ne more pozakoniti podobne razlage.
Kar je res, je to, da ima pripovedovani dogodek tipičen
značaj kakor vsi evangeljski dogodki. Ta kafernavmski
pagan je podoba nevernega sveta, ki je čutil, dasi ni
videl Kristusa kakor Judje, najviši upliv njegovih božjih
moči.

— 349 -

gočega, in uresničuje nemogoče za tiste, kateri
po vzgledu Kafernavmca verujejo v njegovo besedo.

Bivanje Jezusovo v Galileji na njegovem
drugem potovanju se je podaljšalo od meseca
decembra leta 781. pa do praznika, katerega če¬
tveri evangelisti ne imenujejo, toda mislimo si ga
lahko za praznik purim. ’) Ta se je slavil meseca
Adar-ja, ki odgovarja našemu mesecu februva-
riju, dva meseca pred Veliko nočjo. Jezus, katerega
središče delovanja je bilo še v Jeruzalemu in v
Judeji, se je podal o priliki tega praznovanja v
stolico. Popolnoma neznane so nam podrobnosti
o teh delih pred njegovim potovanjem. Verojetno
je, da je takrat obiskal večkrat svoje učence v
Betsajidi in v Kafernavmu, in da se je razodel z
več znamenji. Tu imamo prazno stran in ker
nedostaje listin, ne moremo je popolnih s podme¬
nami. Niti ne vemo, kdo ga je spremljal v Jeru¬
zalem. Vse, kar moremo povedati po spričevanju
sv. Janeza * 2 ), je to, da je bil novi prihod Jezusov
v sveto mesto odločivne važnosti v razvoju nje¬
govega poslanstva.

‘) Glej dodatek A. Občna kronologija Jezusovega
življenja, II. Začetek očitne službe v Galileji.

2 ) Jan., V.

Sedmo poglavje.

Jezus — Sin božji.

Prvo bivanje Jezusovo v Jeruzalemu in njegov
apostolat vjudeji sta napravila pomenljive posledice.

Obvestile so se celemu narodu, ljudstvu in
duhovništvu, ravnodušnim in gorečim za Zakon,
neukim in modrim. Množica je bila v obče ga¬
njena po njegovih čudežih in ga je imela za pre¬
roka. Več celo, med tistimi, ki so proučili sveto
pismo, naprimer Nikodem, se jih ni moglo zdržati,
da ne bi videli v njem poslanca božjega in Učenika.

V tem pa je pomniti, da se ime Mesije v
hrupu množice ni imenovalo. Pogled na galilej¬
skega delavca komaj odgovarja domišljavim sanjam
ljudskim in predsodkom farizejske vednosti. Sicer
pa se je Jezus z nekako skrajno opreznostjo iz¬
ogibal'vsaki besedi, vsakemu dejanju, ki bi uteg¬
nilo nekatere razdražiti in drugim se laskati.

Močna užalitev, ki jo je provzročil v templju
z izgonom prodajalcev,, razodeva ga duhovnega
reformatorja, katerega gorečnost božja razjeda.
On ni samo kakor Krstnik glas vpijočega v pu¬
ščavi ljudem, on je oblast, ki posreduje v sami
preustrojbi teokracije. Javne oblasti so jo čutile
• na prvi hip, in s tem inštinktom, ki težko pre¬
vari tiste, ki menijo, da se jim grozi, slutijo v
Jezusu moč, kateri se je treba podvreči, katero

— 351 —

je treba ulomiti ali zatreti. Toda nikoli se ni
posrečilo zavreti to, kar mora biti, zvijači in silo¬
vitosti človeka, njegovi kratki vednosti in njegovi
mimogredoči moči, njegovemu kovarstvu in njego¬
vemu razrušnosti.

Pri tem prvem srečanju z verskimi pogla¬
varji Jezus še ni razodel samega sebe. Izbral si
je stališče, katerega trdnost jih preseneči in kate¬
rega sveta srčnost jih osupne. Močan v svoji pra¬
vici pri delu, katero se že priporoča s čistejšim
čutom do vere in pravičnosti, ni hotel imenovati
svojega imena. Umaknivši se, bežeč pred mno¬
žico, kateri ne zaupa, razsvetluje duše dobre volje
in pusti duhovništvo, katero strmi, zasleduje in
že grozi.

Deset mesecev pozneje se pokaže v Jeru¬
zalemu.

Daši je bil še zdržen in oprezen v svojem
očitnem delovanju, je njegova moč zažarela od
daleč. Ako bi kedaj njegovi sovražniki započeli
misliti, da ga morejo prezirati, bi njegov naraščajoči
vpliv skoro razgnal tako omamo. Trenotek je
nastopil, da pove to, kar je bilo, da razjasni svojim
nasprotnikom samim svoje božje poslanstvo, da
dokaže svojo pravico pred versko veljavo. Jezus
začne pojasnovati celo veličje svoje verske naloge.

Povod k temu je bil čudež, katerega povedane
podrobnosti ’) moramo poznati, zakaj to so po¬
drobnosti, na katere so Farizeji kazali z gren-
kostjo in katere so privele k novemu spoprijemu
Jezusa z glavarji naroda.

V Jeruzalemu, blizo Ovčjih vrat, je bila
kopel * 2 ),  obdana s peterimi lopami, katero so Judje

’) Jan., V.

2 ) Glej dodatek E. Kopel v Bethesdi.

— 352 —

imenovali Bethezdo '), nekako bolnico, ki je slu¬
žila po dnevu za pribežišče bolnikom pred vetrom,
solncem in dežjem. V nji je ležala množica bol¬
nikov, slepih, kruljavih in suhoudnih. Pripisavali
so kopelni vodi nadnaravno moč. V trenotku, ko
jo je skrivna moč zazibala, je zapljivkala, in tisti,
ki se je prvi zagnal v penečo se kopel, je iz¬
stopil zdrav in nepokvarjen, katerokoli bolezen
je imel.

V sredi teh nesrečnikov je bil torej človek,
ki je bil mrtvouden še osemintrideset let.

Jezus stopi k njemu in vedoč, da je bil že
dolgo časa bolan, ga vpraša:

„Hočeš ozdravljen biti?“

»Gospod", odgovori bolnik, „nimam človeka,
da bi me, kadar se voda skali, v kopel djal;
zakaj predno pridem, drugi pred menoj vanjo
stopi."

»Vstani", mu reče Jezus, »zadeni svojo posteljo
in hodi!"

In tisti človek je zdajci ozdravel, je vzel
svojo posteljo in je hodil.

Ta dan pa je bila sobota.

Ko Farizeji vidijo bolnika nesti svojo po¬
steljo, zavpijejo, pohujšajoč se: „Sobota je, ne
smeš svoje postelje nositi.

Toda ta odgovori, ne da bi se zmedel: „Kateri
me je ozdravil, mi je rekel: Zadeni svojo posteljo
in hodi!" Oni ga vprašajo: „Kdo je tisti človek, kateri
je rekel: zadeni svojo posteljo in hodi?“

Ta pa ni vedel; zakaj Jezus se je umaknil za
množico, ki je bila na tem kraju.

') Beth-Hesda, hiša dobrodelnosti.

- 353 —

Nekaj časa potem Jezus sreča v templju bol¬
nika, ki ga je ozdravil.

»Glej, ozdravljen si“, mu reče; „nikar več ne
greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi.“

Organična hiba je več kakor simbol, je
lahko učinek moralne nerednosti, zakaj bolezni
imajo večkrat svoj vzrok v grehu. Pregreha, ki
zmede dušo, porodi tisoč slabostij, katere zade¬
vajo funkcije življenja, jih razkrajajo, jih zadržu¬
jejo, jih pospeše, jih otrpnijo. Fizična bolečina
postane taka kazen božja. „Kdor greši pred očmi
svojega stvarnika, bo prišel zdravniku v roke
govore navdihneni modreci Izraelovi. Od Jezusa
ozdravljeni bolnik je bil brez dvojbe eden teh
krivcev; Jezus ga je spomnil na to. Potem, ko
mu pa je dal zdravje, ga je  hotel vzbuditi, raz¬
odeti in očistiti njegovo vest; zakaj njegova božja
moč se je dotaknila telesa zato, da je zadela in
rešila dušo.

Ko je mrtvoudni spoznal svojega dobrotnika,
se je vzdignil poln hvaležnosti, povsodi oznanujoč
Jezusovo ime. Ni slutil, da utegne vzbuditi za¬
vist in sovraštvo Farizejev, ako jim razodene
tega, od katerega je prejel zdravje. In res je bil
to povod novemu preganjanju, katero označuje
drugi pojav prerokov v Jeruzalemu.

Iskali so ga in zasledovali. On pa se takrat
ni odtegnil, zakaj on je nastopil svoj poklic, da
se bojuje do usodnega trenotka s svojimi sovraž¬
niki, da jih poskusi prepričati, in ako se mu to
ne posreči, da konča s tem, da jih osramoti.
Prebil je svoje dneve v templju, pogovarjajoč se,

’) Sir., XXVIII, 15.

— 354 —

učeč in množeč svoje dobrote. Njegovo ime ni
bila več skrivnost; njegova prisotnost razburja
zmerom bolj in bolj ljudstvo, ki se ne spušča v
razpravo, ne razsoja in se podvrže radovoljno
čarobnosti vsake osebnosti, ki je sposobna, da
očara njegovo domišljijo. Noben človek ni tako
globoko vplival kakor Jezus; v tem je treba iskati
prvi vzrok naravne antipatije, ki jo najdemo v
judovski aristokraciji. Naj so ga pustili iti ravno¬
dušno, njega in njegov nauk, naj so ga pomešali
s tolpo mitarjev in grešnikov, naj so ga tudi iz¬
postavljali zaničevanju, — no on je deloval, je
potegal na-se: to je bila njegova krivda.

Kar je grozeča oblast napadala in zoper kar
se je borila, je to, da je v višem bitju njegovo
delovanje; vse drugo je le pretveza. Vrhu tega je
vse v Jezusu jezilo zastopnike oblasti in učenike,
prevračalo njihove predsodke in žalilo pretveze
narodne ošabnosti ali nestrpne pobožnosti: nje¬
govo galilejsko pokoljenje, nizkost njegovega stanu,
predrznost njegovega nastopa, njegovo preziranje
vseh farizejskih izročil, samostojnost nauka in
besede, ki ne razodevajo nobenega mojstra in se
ne opirajo na nobeno človeško veljavnost. Po
skrivnostnem načrtu je božja previdnost odteg¬
nila Jezusu vsak pojav, ki bi utegnil s pozemelj-
skega stališča laskati se javnemu menenju. Celo
takrat, kadar se pokaže v svojih besedah ali
svojih delih, je redko, da bi v teh ali onih kaka
podrobnost ne užalila šege ali strankarskih naukov
kake ločine. Tako torej on razsvetljuje in slepi,
uči in pohujšuje. Prava srca ga spoznajo, pre-
tvezni duhovi ga zametajo.

On je na odličen način zakrito bitje, kar
dokazuje vse njegovo življenje.

— 355 —

Kraljeve in Davidove krvi je, a njegova dru¬
žina je padla. Rojen je v Betlehemu, a imeli so
ga za Nazarenca. Govori kakor ni govoril noben
učenik, a nima nikakega šolskega naslova. Množi
znamenja svoje mogočnosti, a to niso tista, ki jih
Judje zahtevajo. On ozdravlja, a večkrat na so¬
botni dan. Imenuje se Mesijo, a ne da bi prevzel
pozemeljsko ulogo, kakeršno učeniki hočejo. On
ustraja z močjo naraščajoče trditve na svojem
božjem sinovstvu in se jednači z Bogom, a ravno
to božje sinovstvo žali verske poglavarje in je
zanje največe bogokletstvo. On ustanavlja božje
kraljestvo in proglaša zakon, a to kraljestvo in
ta zakon sta konec judovske moči in zakona.
Mojzes je preminil, Izrael se mora prestrojiti ali
umreti.

Ko so judovske oblasti zvedele za ozdrav¬
ljenje mrtvoudnega v Bethesdini kopeli, celo niso
mislili občudovati tega, kar je bilo čudovitega. Kakor
vsi predsodni, ozkosrčni in zlovoljni ljudje, kažejo
na podrobnosti, ki jih žalijo in se jeze, užaljeni
v svoji prazni veri. Da Jezus ozdravi mrtvoudnega
človeka z eno besedo, to ni nič pri njih. On je
zdravil sobotni dan, ukazal človeku nesti svojo
posteljo na zaničevanje zakona o sobotnem po¬
čitku: to je pohujšanje. Samovoljne naredbe, člo¬
veška izročila, šolske določbe, uboga kazuistika:
to je zanje bistveno. Kdorkoli se ne upogne pod
tem jarmom, je krivec, je grešnik, je upornik:
treba ga zasledovati in prijeti. Nič ni bolj neiz¬
prosnega in trdosrčnega kakor duhovi, ki se udajo
te vrste verskim zmotam. Človek, ki ljubi Boga in
ki ga moli v resnici, je krotak; toda tisti, ki ljubi
samega sebe pod versko odejo, je vselej zopern
in silovit. Prava pobožnost je vrhunec milobe; na-

— 356 —

pačna vrhunec hinavstva in surovosti. Velika ve¬
čina udov hierarhije, Saduceji in Farizeji, so oso-
bito prevrgli Mojzesov zakon; ta zastarana pre-
vrženost jih je oslepila in ponižala, jim je morala
zapreti resnico, in jih je navdala do Jezusa s tako
zopemostjo, da je ni moglo nič premagati.

Farizeji so tedaj Jezusa zatožili, da je oskrunil
soboto. 1 ) Ali je bila ta zatožba juridično dejanje?
Ali je moral Jezus prikazati se pred sodiščem,
katerega naloga je bila, soditi verske prestopke ?
Je mogoče. Morebiti, da ni sinedrij posegal vmes
tako daleč in so bili samo nekateri udje poslani
do Jezusa, da mu očitajo, češ da zaničuje zakon.
V vsakem slučaju se mora Jezusov odgovor pro¬
učiti od blizo, v obsegu, kakor so ga nam ohra¬
nili četveri evangelji. Ta odgovor je bil za Jezusa
ugodna prilika, da točno in slovesno pojasni to,
kar je bilo, da pokaže sinedriju ali njegovim od¬
poslancem, v čem obstoji njegovo versko delo,
in da se sklicuje na neutaljive naslove, na katerih
temelji njegovo javno delovanje.

Očitanje, ki je veljalo Jezusu, se ne opira v
ničemer na Mojzesov zakon; opravičiti bi se dalo
le s samovoljnimi naredbami in otročjo natanč¬
nostjo, s kakeršno so ga pismarji in učeniki ob¬
tožili. Toda ti malenkostni predpisi so jih bolj
zanimali kakor Zakon sam: dodatki, prazni do¬
datki so jih pustili pozabiti bistveno; njihove
ubožne ideje so zaprle prostor besedi božji. Oslep¬
ljeni po črki in tuji po duhu, so zatrli to besedo,
namesto da bi jo prodrli. Eno teh posebnih pravil
je prepovedovalo izrečno, da se ne sme z enega

’) Izraz ž8£o>xov, ki ga Vulgata preloži z izrazom per-
sequebantur, se lahko tolmači v pomenu, da je bil Jezus
tiran pred sodišče.

— 357 —

kraja v druzega prenašati niti najmanjših pred¬
metov sobotni dan, ako ni skrajna sila.’)

Jezus v svojo opravičbo ni maral v tej okoli¬
ščini pokazati tožnikom praznosti in ničevosti
njihovih šeg in ukazov, on ima tirjati višo pra¬
vico. Ne sklicuje se proti farizejskim natančnostim
na čisti Mojzesov zakon, ne potega se za neiz¬
ogibno svobodo, delati dobro, česar ne more ovi¬
rati nobeno človeško razpoloženje; ne spušča se
v razprave, on zatrjuje, se sklicuje na božjo pra¬
vico samo kakor na svojo in na vzgled svojega
Očeta, ter govori v popolni zavesti svojega božjega
sinovstva:

„Moj Oče do zdaj dela, in jaz delam.“

Bog ne pozna počitka, on je delavnost sama;
njegova moč se ne utrudi nikoli in le po njegovi
delavnosti reči bivajo in žive, po njej vstrajajo
in se gibajo. Prenehanje njegovega vpliva bi bilo
uničenje vsake stvari, katero njegova vedno živa
beseda nosi, 2 ) hrani, razvija in vodi k sebi.

Človeka vlada v njegovem prostem gibanju
njegova vest in njegova negotova pamet, ki mu
narekuje zapovedi in sestavlja zakonike; Jezusa
pa vlada v njegovem življenju le volja in vzgled
njegovega Očeta. On ga posluša in gleda; dela
njegovega človečanstva so le izvršitve te izrekljive
volje in posnemanje tega večnega vzgleda. Kakor
nobena človeška oblast ne more oslabiti božje
oblasti, ne more oslabiti njegove; njegova pravica
delovanja je enaka pravici božji. Oče dela brez
prestanka za zveličanje človeštva; to delo je stano-

*) Talmud, Schabbat, fol. 6, 1.

’) Hebr., I, 3.

Življ. Jez.

24

— 358 —

vitno, napredno kakor njegova ljubezen, ne pre¬
nese nikakega prestanka, nikakega premirja.

„Karkoli On dela“, pravi Jezus, »to tudi Sin
tako dela.“

Katera sobota more odpraviti zvezo božjo z
vsem stvarstvom?

Tak odgovor potrjuje točno božanstvo Mesi-
jevo in Jezusovo poslanstvo.

Ti dve resnici, ki obsegati ves evangelj, sta
podlaga sama Učenikovega dela, prevevati vse
njegove govore, razjasnujeti celo njegovo življenje,
sovraštvo in črtenje, ki je je vzbudil, tragično
razvozlanje, ki je je končal, in čudoviti vpliv, ki
ga izvršuje vzlasti po smrti.

Judovski učeniki in udje hierarhije so tako
ali tako obe resnici tajili v svoji trdovratnosti.

Pozabili so stanovitni nauk prorokov, so opu¬
ščali njihove najvzvišenejše nauke, vsi prevzeti
z obredoslovnimi in pravoslovnimi vprašanji za¬
kona, so jih mešali s političnimi in narodnimi
predsodki, so vezali Boga v njegovem edinstvu,
katerega skrivnost niso spoznali. Nikoli niso ho¬
teli v svoji večini spoznati osnovno pravo mesi¬
janske osebnosti, pravo, ki edino more pojasniti
njegovo službo. Pripisavali so mu vse prednosti:
vesoljno sodbo, vzveličanje, prereditev sveta, usta¬
novo božjega kraljestva, zmago nad vsemi so¬
vražniki, večni sedež na desnici božji, udeležitev
njegove moči in slave. Toda zavrgli so trdovratno
njegovo božanstvo in v svojih vsakdanjih molitvah
niso nehali govoriti: „Poslušaj, Izrael, Jehova je
naš Bog, in Jehova je eden“; ta obrazec so tol¬
mačili v edinostnem zmislu, kateri izključuje v
Bogu pravo sinovstvo.

— 359 —

Vendar pa se je več učenikov izogibalo te
zmote mesijanskih idej in se je varovalo, svetost
Jehove nasproti postaviti božanstvu Mesije. Pisci
apokrifov in sibilinskih knjig gotovo niso bili
deležni teh šolskih zmot; tako jasna spričevanja
Janeza Krstnika o Kristusovem božjem sinovstvu
tudi niso ostala brez odmeva.

Toda naslov Sina božjega je točno edini
naslov, ki ga Jezus potrebuje kot Mesija. In taka
je bila sila predsodkov teh pismarjev, učenikov,
duhovnikov in glavarjev, da jih je Jezus, ker je
sprejel ta naslov, moral pohujšati in nakopičiti
zoper sebe vse sovraštvo njihove goreče vere.

Jezus ne odneha, on dokazuje to brez dvo¬
umnosti in brez potajitve. Vsakikrat, kadar je
imel pred sabo zastopnike vede in oblasti, jim je
govori brez prilik, v jasnih izrazih, ki jih ne za¬
kriva nikak zofizem. On tudi ne čaka na pri¬
ložnost, on jo napravi. Tako zatrjuje povodom
farizejskega praznovanja sobote svoje božje si-
novstvo, in se odkrito izdaja kot Bogu enakega.

To je prva slovesna izjava, ki jo naletimo v
njegovem življenju.

Odposlanci sinedrija se razvnamejo in po¬
hujšujejo:

„Ni le sobote prelomil“, so kričali, „temuč je
tudi Boga imenoval svojega Očeta, in se Bogu
enakega delal.“’)

Od tega časa se jim je Jezus zdel bogokletnik,
ki ga je treba umoriti; in slišal je lahko mrmranje
okrog sebe, da mu pretč s smrtjo.

A ta, ki se ne boji odkrito nastopiti proti
predsodkom, se tudi ne da zastrašiti s sovraštvom,

‘) Jan., V, 18.

24*

— 360 —

kakeršno so njegovi nauki morali provzročiti. Volja
njegovega Očeta vlada povse v njem. Kaj mu je
umreti, ako ga ta volja pokliče na smrt? Čemu
je na tem svetu, ako ne za to, da daje spričevanje
resnici ?

Povzame bolj slovesen in zatrjevalen glas;
in ne da bi pomanjšal to enakost z Bogom, ka¬
tera mu očita bogokletstvo, jo še raztegne in po¬
kaže v vsi svoji moči.

Obrazec, vodilni zakon njegovih del ni nič
stvarjenega, nič človeškega, je Bog sam, je de¬
lavnost Očetova.

„Resnično, resnično vam povem, Sin sam od
sebe nič ne more storiti, zunaj kar vidi Očeta
delati; zakaj karkoli on dela, to tudi Sin tako
dela."

Človek ne vidi Boga in ne more samega sebe
tako povzdigniti, da bi Boga vzel za obrazec svo¬
jega življenja. Toda Oče ljubi Sina, taisti Duh
ljubezni dela neizrekljivo zvezo mej obema, in Oče
pokaže Sinu vse, kar on dela. Med obema je taista
luč, taista neskončna oblast; enakost je popolna,
združitev absolutna: tu je vsa skrivnost narave in
delavnosti Mesijeve.

»Dela, ki jih je Sin pokazal zajedno z Očetom,
so majhna", pravi; „še večja dela kakor ta mu bo
pokazal, da se bote vi čudili."

Jezus je tu razodel svoj mesijanski poklic;
to ni dogmatičen nauk, to so dejstva božjega reda,
ki ga zatrjuje. On ne govori kot učenjak v suho¬
parnem jeziku, on odpre svoje srce in spričuje
to, kar vidi, in to, kar je.

„Oče“, pristavi, „mrtve obuja in oživlja, on je
začetnik življenja; tako tudi Sin oživlja, katere
hoče. Oče tudi nikogar ne sodi, temuč je vso

— 361 —

sodbo Sinu dal, da pokliče tega ali tega, da vzame
enega, da pusti drugega, da izbere, da razdeli, da
vsi časte Sina, kakor časte Očeta. Kdor Sina ne
časti, ne časti Očeta, kateri ga je poslal.“

„Kdor mojo besedo posluša, in veruje njemu,
kateri me je poslal, ima večno življenje, in ne
pride v sodbo, temuč je prišel iz smrti v življenje/'

Vsa mesijanska uloga je v tem delu življenja.
Ze proroki so govorili o njem s prikritimi bese¬
dami, za katere so učeniki morali vedeti. Ali ni
polje, polno suhih kostij, ki je je videl Ecehijel,
pričalo mrtvega človeštva? 1 ) Glas božji je govoril
tem suhim kostem: „Jaz bom duha v vas poslal,
ter bote oživeli", — ali ni bil ta glas Sina člo¬
vekovega, Mesije? Ko je Izajija klical: „Oživeli
bodo tvoji mrtvi, moji pobiti bodo vstali; vzbu¬
dite se in hvalo prepevajte, ki v prahu stanujete!
Ker rosa svetlobe je tvoja rosa, in deželo veli¬
kanov boš potegnil v pokončanje," *) — ali ni Iza¬
jija takrat videl dobe Kristusove? Celo rabini
niso tega prezirali. Narodi paganskih dežela, učili
so, nimajo življenja, 3 ) in suhe kosti so človeški
otroci, ki niso prejeli rose zakona.

Ako je Jezus tako zatrdil svoje poslanstvo
pred jeruzalemskimi učeniki, jim ni govoril ne¬
zaslišanega jezika. Odprl jim je le knjigo, katere
ključ so mislili, da imajo in katere globokega
pomena njihova oslepljena vednost ni mogla
uganiti.

Te trditve se jačijo in postajajo silnejše po
tej meri, kakor jim govori; toda zmerom trdo-
vratnejši poslušalci se upirajo.

') Ecehijel, XXXVII, 1-13.

’) Izajija, XXVI, 19 id.

’) Ketubb., fol. 3, 2.

— 362 —

Vi pričakujete to vstajenje mrtvih, napovedano
po prorokih, o prihodu Mesijevem. Dobro torej,
„ resnično, resnično vam povem, da pride ura in
je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Sina božjega;
in kateri bodo slišali, bodo oživeli. “

„Ne čudite se temu/

To je le prva ura in prvo vstajenje, vstajenje
mrtvih duš in izsušenim kostem podobnega člo¬
veštva. Pride pa ura, ob kateri bodo vsi, ki so v
grobeh, slišali glas Sina božjega. In bodo prišli,
kateri so dobro delali, v vstajenje življenja, kateri
so pa hudo delali, v vstajenje obsojenja.

Razločujoč ti dve skrajni točki svojega dela,
je Jezus dal vstajenju vso svojo obsežnost, je dal
videti, da objema vse to, kar je tostran in onstran
grobov, je razpršil mešanico, ki jo je storilo ve¬
liko število, med dvemi vstajenji, eno moralno,
skrivnostno, skrito na dnu vesti, drugo materijalno,
sijajno, odločilno, ob sodnem dnevu. Prvo se je
že izvršilo po besedi Jezusa, Sina božjega, skri¬
tega v nepriznanem Sinu človekovem; drugo je
ostalo v daljavi, polno upanja in strahu, veselo
za te, ki niso zavrgli glasu Mesijevega, strašno
za te, ki so se upirali njegovemu poklicu.

Da boljše razumemo te pogovore, se moramo
otresti predsodkov, kakor bi bile listine, ki te
pogovore donašajo, kaki stenogrami, in se moramo
privaditi, da jih smatramo kot raztresene in po¬
snete spomine.

Misel Jezusova o Mesijevem božanstvu, o nje¬
govi splošni ulogi in njegovem delu je vselej in
povsodi taista; oblika je različna po okoliščinah,
vsebina je taista. Naj razlaga svoj uk v intimnem
pogovoru s farizejem, učenim kakor je bil Niko-
dem, z neomikano žensko iz Samarije; naj ga raz-

— 363 —

grne v sovražnem krogu kakor je bil ta, ki ga
zdaj toži, — vselej ohrani svoj bistveni znak: bo¬
žanstvo osebe in božanstvo poklica. Človeku ni
mogoče, izpolniti tako nalogo, kakeršna pristoji
le Bogu.

Kristus je vir življenja, ne materijelnega in
mimogredočega, pozemeljskega in umskega živ¬
ljenja, — tako življenje je primerjati senci in
smrti, — ampak duhovnega in večnega, nebeškega
in božjega življenja. To življenje poteka iz Njega
liki potok, liki reka, prepluvajoč človeštvo. Da
je dosežemo, je treba poslušati njegovo besedo;
kdorkoli veruje v Sina božjega, prestopi iz smrti
v življenje, in kdorkoli se upira njegovemu klicu,
ostane v smrti.

Tako osvobojeno vsakega judovskega ele¬
menta, odgovarja mesijansko delo vsemu temu,
kar so napovedovali proroki, in se pokaže v svoji
čisti lepoti, v svojem večnem veličji. Ne laska se
predsodkom oslepljenega in zavoženega naroda,
ampak najde odmev v vesti človeški in njegovih
najviših težnjah.

Človek vč, da je v moralni revščini in v
smrti, toda on čuva nagon svojega božjega zmotra,
najgloboče ponižan v svoji naravi po hudem, ima
glad in žejo po življenju, katero napolnuje njegove
neizmerne želje z resnico, popolnostjo, večnostjo.
Sin božji mu namreč govori, da se mu razodene,
da ga vzbudi in oživi.

Jezusa so Judje poslušali vkljub svojemu
praznoverju o edinosti božji, vkljub svoji hudo-
voljnosti in sovražni nasprotnosti, vkljub svoji mo¬
gočni ošabnosti in visokim pretvezam. Moral je
ojačiti, ne morda njihovo občudovanje, ampak nji¬
hovo molčanje in pazljivost.

— 364 —

Najtrdovratnejši se pokore čarovitosti člo¬
veške besede, kadar je ta v službi resnice in čed¬
nosti. Beseda Jezusova je imela neustavljiv vpliv.
Nalagala je in čarala, poniža vala in razodevala,
odpravljala jezo in sovraštvo, gospodovala nad mno¬
žico in budila strmenje v tistih, ki so mislili, da nekaj
vedo. Prehitevala je skrito očitanje, uganila najin¬
timnejšo misel pogovarjalcev; bila je ostrejša kakor
vsak na obe strani ojster meč in je segla do ločitve
duše in duha, tudi sklepov in mozga, in razsodi
misli in namene srca. 1 )

Jud ni mogel brez trepeta slušati govora svo¬
jega Mesije. In kateri učenik, kateri prorok je
kdaj tako govoril kakor Jezus? On odgrne vse
zavese, odstrani vse podobe, kaže resnico brez
sence in brez zamolka, priprosto in golo, čuvajoč
le skrivnost nje globokosti.

Ko je Jezus pojasnil Judom, prišedšim ga za¬
tožit, božanstvo Sina božjega, svojo enakost z
Očetom in veličje mesijanskega dela, je dobro
čutil, da se bodo, ako sprejmejo njegov nauk,
— brez ozira na človeka, v katerem je ta nauk
našel svoj izraz — uprli misli, da je on ta človek.
Njegov nauk je mogel njihove misli vžaliti in
nasprotovati njihovim predsodkom; toda njegova
oseba jim je bila v pohujšanje. Nauk je razburil
njihova menenja; toda oseba jih je poniževala, za¬
devala ob njihovo samoljubje. Kaj, Galilejec, ne-
poznanec, človek iz ljudstva, grešnik, naj bode
Mesija naroda! Nič ni teže, kakor postaviti se
nasproti užaljenemu napuhu kake vrste ali kakega
ljudstva. Menenja se ublažijo in večkrat poravnajo;

') Hebr., IV, 12.

— 365 —

toda užaljen napuh oslepi duha in zapre srce, je
trdovraten in ne odpusti.

Jezus se je vse svoje življenje upiral temu
zadržku na svoji poti; ta zadržek mu stopa na¬
sproti v vsi svoji oholi sili, in ako zatrjuje On svoj
poklic, je to zato, da odstranja ta zadržek.

Sama trditev je lahko zadoščala priprostim
dušam, ki se dajo potegniti od razsvetljenja in ki
ne zamude, da bi ne okušali sadov v svojem srcu,
odkrivajoč se resnici. Toda za duhove, ki se v
svoji pretveznosti ustavljajo, se prepirajo, se za¬
našajo na svoje lastne ideje, za take duhove vzbuja
ta trditev zaničljivo očitanje. Kdor sam sebi daje
spričevanje, nima pravice, da se mu veruje; pra¬
vičnost hoče spričevanje tretjega in pamet hoče
dokazov.

Jezus, ravnodušen proti sovražnosti in hudo-
voljnosti svojih nasprotnikov, odgovarja, sodeč sa¬
mega sebe, ne tako kakor tisti, ki jih potegne osebno
častiljubje ali lastna volja, da igrajo gotovo ulogo
in da sprejmejo kako poslanje.

„Kakor slišim, tako sodim", pravi..., „ker ne
iščem svoje volje, ampak voljo Njega, ki me je
poslal."

„Ako jaz sam od sebe spričujem, moje spri¬
čevanje ni resnično. Drugi je, kateri o meni
spričuje", da potrdi mojo besedo, „in vem da je
pričevanje resnično, ki ga od mene daje. Vi ste
poslali k Janezu, in je pričeval resnici", on je
spoznal pred vami moje dostojanstvo in mojo
službo. „Jaz pa od človeka ne vzamem pričevanja;
temuč to rečem", iz blagohotnosti do vas, „da
bi bili vi vzveličani. On je bil goreče in sveteče
svetilo. Vi pa ste se hoteli nekaj časa nad nje-

— 366 —

govo lučjo veseliti", kakor se vesele otroci nad
plamenom.

Jaz pa imam veče spričevanje, kakor je Ja¬
nezovo", to so dela, ki mi jih je Oče dal izpol¬
niti. „Dela namreč, katera mi je Oče dal, da jih
delam, ta dela, katera jaz delam, pričujejo o
meni, da me je Oče poslal. In Oče, kateri me je
poslal, on je pričeval o meni; nikoli niste sli¬
šali", pravite, ..njegovega glasu, ne videli njego¬
vega obličja"; in vender, ali me ni proglasil v
vpričo Janeza in ljudstva ob krstu za svojega
Sina, na katerim ima dopadajenje? „Toda njegova
beseda ne prebiva v vas“, vi se zapirate njegovi
luči, „zakaj, katerega je on poslal, njemu vi ne
verujete/

„Vi preiskujete pisma ££ , a ne ostanite pri črki,
ampak prodrite v pomen in duha, „ker menite,
da imate v njih večno življenje", katero mora
Mesija prinesti; „in ona so, ki o meni pričujejo.
In nočete k meni priti, da bi imeli življenje", ka¬
tero vam prerokujem.

Dokazovanje je bilo ostro in neovržljivo. Vse
to, kar je moglo prepričati najvernejšega in naj-
razsvitljenejšega, najupornejšega in največ zahte¬
vajočega Juda, je bilo našteto in opomneno: pre¬
roška veljava Jezusova, ki je še živela in katere
neodvisnosti in čednosti nihče ni mogel ovreči;
sijajna znamenja, s katerimi je Jezus potrjeval in
opravičeval, da je v njem božja moč; naposled
sv. pismo, ta knjiga, ki dela zakon, ki zapoveduje
misli in življenju, ki je bila za ves Izrael večna
in neizmotljiva beseda.

Daši se je Jezus oborožil z vsem spričevanjem,
ni se mu posrečilo premagati in prepričati te trdo¬
vratne učenike. Zametali so Janeza, ki jih je bičal

— 367 —

s strogo besedo; zanikali niso čudežev Jezusovih,
toda pripisavali so jih moči hudega; niso zametali
sv. pisma, toda branili so se, je razumeti, zahte¬
vajoč od njega, da potrjuje njihove zmote in po¬
svečuje vso njihovo materijelno vero. Nič ne ukroti
prostega bitja, ako je to zaverovano samo v sebe;
ima strašno pravico, upirati se resnici, pameti,
razvidnosti, klicem dobrotljivosti, prisegam ljubezni,
čaru lepote, vsemu sploh, tudi Bogu samemu.

Ta nepremagljiva trdovratnost, na katero je
Jezus naletel, je bila v načrtu Očetovem in v nje¬
govi lastni določbi. Skuša jo takrat v njeni grenki
resničnosti; in kdorkoli je do te stopinje to skušal,
je opazil, da je največa britkost življenja pogled
na odrevenelega človeka, ki zameta resnico in
mre v krogu svojih zmot in svoje revščine.

Z žalostjo, pomešano s sladkostjo in pretitvijo,
izreče Jezus zadnje besede na odposlance sinedrija:
„Ne mislite, ako se izdajam za Sina božjega in vas
silim, da se priklopite moji besedi, da iščem
čaSti pri ljudeh. Ali poznam vas, da nimate lju¬
bezni božje v sebi. Jaz sem prišel v imenu svo¬
jega Očeta, in me ne sprejmete; ako kdo drugi v
svojem imenu pride, brez povabila in brez ukaza,
ustrezajoč vašim predsodkom, ga bote sprejeli.
Kako morete vi verovati, ki drug pri drugem
časti iščete; in časti, katera je od samega Boga,
ne iščete?

Nikar ne mišlite, da vas bom jaz zatožil pri
Očetu; Mojzes, v katerega vi zaupate, on je, ki
vas toži. Zakaj ako bi Mojzesu verovali, bi more¬
biti tudi meni verovali; zakaj on je o meni pisal.
Ako njegovim pismom ne verujete, kako bote
mojim besedam verovali?"

— 368 —

Jezus je dal liti na te zaprte oči poslednje
žarke svitlobe. Spomina jih očevidno na dve me¬
sijanski mesti o Mojzesu, na prorokbo Jakobovo,
ki označuje čas prikazanja Mesijevega in čas od¬
vzetja Judovega žezla, 1 ) in na prorokbo Mojzesa
samega, ki gleda od daleč prihod velikega pro-
roka, podobnega njemu, in ki preti tistim, kateri
ga ne poslušajo, da bodo iztrebljeni iz ljudstva. 2 )

Jezus se umakme svojim sodnikom, ne da bi
se vznemiril, in jih zapusti v njihovi osleplje-
nosti, vedoč, da se ima vsega bati od njihovega
sovraštva.

Skrivnost človeške nevere je zakrita v konec
teh pogovorov, in se nadaljuje skozi dolga stoletja
človeštva, taka, kakor se kaže tu v lopi Salomonovi.
Evangeljska zgodovina ni kakor človeška, se ne
začenja vedno iznova, se nadaljuje, vselej istovetna
sama s sabo, neizpremenljiva v tem mrtvem in
spremenljivem svetu. Sin božji se pojavi nad vsem,
priznan po spričevanju velikih duhov, ki ga spo¬
znavajo, velikih močij, ki ga molijo, dela njego¬
vega življenja ga spremljajo, spričujoča moč, ka¬
tere je poln. In sv. pisma, ki so govorila o njem,
predno je bil, ostanejo odprta knjiga, v kateri se
pokaže edini med ljudmi kot zaželjenec vseh vekov.
Velikaši, glavarji, učeniki misli se zapirajo liki
judovski farizeji pred temi sijajnimi naslovi; pre¬
zirajo in tožijo edino bitje, ki je poslano, da daje
večno življenje, katerega poželi človeška duša.

Zakaj? Ne ljubijo Boga, ne ljubijo ne res¬
nice, ne dobrosti, ljubijo same sebe. Upornost duha
ima svojo koreniko v samoljubju; ta, ki se ljubi,

‘) Genes., XLIX, 10.

2 ) Deutor., XVIII, 15-18.

— 369 —

vidi le sebe in to, kar se mu laska, se predpo¬
stavlja Bogu, je bog samemu sebi. Zameta vse to,
kar ni on, sprejme le to, kar se prilega njegovim
teorijam in njegovi koristi.

Čudno to! Vsi ti egoisti so zvezani z vza¬
jemno laskavostjo, se nazivajo hinavski drug dru¬
gega kot prvaka in mojstra, toda vsak se ima
samega sebe za prvaka in mojstra. Vsi imajo svojega
Mojzesa, — to je, kar se dandanes imenuje znanost
ali čisti razum; — toda vsak ga razlaga po svoji
volji, kakor judovske stranke, in nihče neče vi¬
deti, da po svojem načinu znanost in čisti razum
dajeta, kakor Mojzes, spričevanje o božjem Sinu.
Ta edini daje zadnjo besedo o početkih, katerih
znanost ne more prodreti, in zadnjo besedo o na¬
menu, o katerem je bil čisti razum vedno tako
negotov.

Ta prva doba Jezusovega življenja, med prvim
poklicem nekaterih njegovih učencev in med tem
drugim potovanjem v Jeruzalem, razodeva junaka
in otvori vse njegovo evangeljsko delovanje. Raz-
odetev je sijajna, otvoritev odločivna.

Jezus se proglasi za Sina božjega in začne
svojo službo v samem Jeruzalemu, pred obličjem
ljudstva in oblasti. Tu v Jeruzalemu je ves narod,
je središče, iz katerega se iztekati dve sili, kate¬
rima je vse pokorno: javno menenje in oblast.
Ve se, kdo je, ve se, kaj hoče; povsodi, kamor
ga odslej poneso njegove noge, bode nad njim
pozornost ljudstva in oči glavarjev.

Učinek je dosežen. Od severa do juga, od
Hermona do Idumejskih meja, od zahoda do iz¬
hoda, od „velikega morja“, kakor se je imenovalo
sredozemsko, do prostranih ravnin arabskega kra¬
ljestva Arete, je bila Palestina obveščena, da se

— 370 —

. je pokazal velik prorok, imenujoč se Sina božjega,
dokazujoč svoje poslanstvo s čudeži in zahtevajoč
vero v svojo besedo. Palestina ne vč, da so se
duhovi razdvojili v svojem predmetu, da on po¬
tega na-se množico, da pa so mu v proglašenem
nasprotju glavarji ljudstva, z zelo malimi izjemami,
učeniki in starejšine, aristokracija bogastva, du¬
hovništva in vednosti, veliki duhovniki in si-
nedrij.

Ti vidijo v njem krivega proroka, brezbož-
nika, bogokletnika; nadzorujejo ga, zalezujejo in
se boje, da bode zapeljana množica ubegla njihovi
oblasti; sklenejo, dvigniti se in postopati proti
Jezusu z vso strogostjo, s katero zakon grozi
tistim, ki zapeljujejo ljudstvo in preklinjajo Jehova.

Tako se je Jezusu posrečilo v Jeruzalemu
zbrati v množici nekaj priprostih in odkritih duš,
si pridobiti v viših vrstah nekaj nepoznatih, zdržnih
prijateljev, kakor sta bila Nikodem in Jožef Ari-
matejec, ki so izzvali v uradnem svetu, kot ču¬
vaju izročil in zakona, nepremagljiv in grozeč upor.

Neprijaznost duhovništva proti Jezusu bi bila
lahko od prve ure njegovo delovanje zadržala,
omejila in celč uničila. Toda Bog brzda moč hu¬
dega in strahuje napetost njegovega sovraštva. Po
drugi strani Jezus pozna točno mero nasprotstva,
katero more odmotati, ne da bi bilo na kvar nje¬
govemu delu; in ker njegova ura še ni prišla, ima
modrost, da beži pred nevarnostjo, kadar je ta
preveč grozeča.

To je tista modrost, v kateri je treba iskati
zgodovinski vzrok, zakaj on zdaj zapušča Judejo
in njeno stolico ter gre iskat v Galilejo mirnej¬
šega in gostoljubnejšega kraja, kateri mu dovoli
ustanoviti delo svojega kraljestva. To je bila iz-

— 371 —

voljena zemlja. Ko ga Judeja zapodi, se on umakne
v Galilejo, da uresniči besedo proroka, ki je šest
vekov pred njim že popisal njegovo življenje.
„Vender ne bo zmerom temno, kjer je zdaj stiska.
Prvi čas je bila dežela Zabulonova in dežela Nefta-
lijeva zaničevana, poslednji čas bo češčeno pri¬
morje') takraj Jordana v Galileji narodov. Ljudstvo,
ki je po temi hodilo, je ugledalo veliko luč. Pre¬
bivalcem v okrajini smrtne sence se je luč pri¬
kazala. “ 2 )

Velik verski'dogodek, ki je  provzročil glo¬
boko gibanje v judovskem narodu, je obvestil Je¬
zusa, da je prišel čas, da da svojemu delovanju
ves polet. Bog vodi tiste, ki jih pošlje. Dejstva
njihovega življenja, dogodki v okolici, uloga, ki
so jo dolžni izvršiti, vse to se ujema med sabo;
okoliščine se urejajo same po sebi pod nevidno
roko, ki vse vodi; in zaželjeno delo se izpolni
dostikrat na vkljub in proti volji tistih, ki je ho¬
čejo zadušiti.

Janeza so zaprli v ječo. 3 ) Srčni in neugnani
prorok, pravice lačni in grozitve polni spokornik
proti pregreham svojih sovremenikov, tisti, ki je
razkrinkal vsako hinavstvo in ni prizanesel ni¬
komur v svoji sveti jezi, se ni obotavljal, da ne
bi ožigosal kraljevega pohujšanja. Njegov glas, ki
se je poblažil ob Jezusovi prisotnosti, je našel vso
svojo silovitost, da osramoti in obsodi vedenje
Heroda Antipe. Četrtnik, posnemajoč brezbožne
vzglede svojega očeta, je zapodil svojo ženo, hčer
Arete, arabskega kralja, da bi vzel za ženo

') Galilejsko morje.

Izaj., VIII, 22, IX, 1, 2.

’) Antiq., XVIII, 5, 2; Mat., XIV, 2; Mark., VI, 14;
Luk., III, 19.

— 372 —

kraljičino svoje krvi, Herodijado, ženo svojega
brata Heroda Filipa. Proti tej prešestni zvezi so
se uprli vsi pravi Judje. Janez je bil maščevalec
užaljene narodne vesti: v božjem imenu je očital
Herodu to pregreho.

Četrtnik bi bil morda na tihem požrl poni¬
žanje, ki mu je je prorok napravil; bil je boječ
duh in neodločen značaj. Herodijada ga ne more
prenesti. Vladohlepna kreatura je vplivala brez
truda na človeka, ki ga je navdala slepe strasti,
orožja svojega sovraštva.

Pod pretvezo potrebe, čuvati nad javnim
redom, kakor vselej, se je domišljevalo, da vidijo
nevarnost v množici, katero je Janez potegnil
nd-se: njegov zapor je bil odločen. Treba je bilo
zadušiti ta neprijetni glas. Herodovi vojaci so do¬
bili ukaz, da primejo Janeza in ga povedejo na
mejo Pereje in Arabije, v trdnjavo Maherus, na
samotne in strme gore Moabske.

Njegova naloga je končana, božji mož izgine,
zapustivši tem, ki imajo priti, prosto polje; Jane¬
zova naloga je izpolnena: pota so odprta, duše
pozorne. Predhodnik lahko utihne, Kristus pride
govorit in delat.

00000174'

'S

-


narodna in univerzitetna
knjižnica