947 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 je, da takšni pojmi ne uspejo razložiti skoraj ničesar več. Izgubili so vso teo­ retično rigoroznost, ki je potrebna za opisovanje družbenih fenomenov. V skladu s tem je politični ekonomist in eden najpomembnejših raziskoval­ cev globalne neenakosti, Branko Mi­ lanović (2018), na svojem twitter­pro­ filu podal uničujočo oceno, da je edi­ na uporabnost populizma v tem, da »so ‘populisti’ po definiciji postali vsi, ki niso del ozkega, sredinskega, dvo­ strankarskega duopola (v katerikoli državi), kar predpostavlja, da smejo samo te stranke voditi državo«. Skrat­ ka, populizem po njegovem mnenju »zamegljuje, kaj so danes resnične te­ žave«. Podobno oceno v svoji zadnji knjigi Capital and Ideology podaja še slavnejši raziskovalec neenakosti, Thomas Piketty, ki mimogrede ome­ nja, da gre za »vsezajemajoč pojem, ki ga pogosto uporabljajo elite, da diskreditirajo politična gibanja, za katere se jim dozdeva, da niso v do­ voljšni meri pod njihovim nadzorom« (Piketty, 2019: 39). Moje udejstvova­ nje v mreži COST o populističnem komuniciranju v Evropi v veliki meri potrjuje spekulativne predpostavke Milanovića in Pikettyja, saj so v osred­ njem raziskovalnem toku te težnje očitne. Populizem je tudi v akadem­ skih krogih preprosto postal pejora­ tivna oznaka. Glede na izjemno veliko debat o populizmu je morda še toliko bolj presenetljivo, da v slovenskem jeziku nimamo skoraj nobenih prevodov temeljnih del s tega področja, pose­ bej glede na ne povsem zanemarlji­ vo količino prevodne znanstvene Jernej AMON PRODNIK Center za raziskovanje družbenega komuniciranja, Fakulteta za druž­ bene vede, Univerza v Ljubljani Jan­Werner Müller Kaj je populizem Mladinska knjiga, Ljubljana 2017, 126 strani, 22,98 EUR (ISBN: 978­961­01­4975­0) Jeremiah Morelock (ur.) Critical Theory and Authoritarian Populism University of Westminster Press, London 2018, 259 strani, brezplačno (ISBN 978­1­912656­05­9) Populizem brez dvoma sodi med pojme, ki so tako v medijskem kot v akademskem diskurzu v zadnjih letih med najbolj prisotnimi. Je kot praz­ na posoda, v katero vsakdo nalije, kar hoče, zato lahko služi za razlago pogosto celo nasprotujočih si druž­ benih fenomenov. Uporablja se ga za označevanje politikov skoraj vseh provenienc, ideoloških usmeritev in svetovnih nazorov, vseuporabnost pa sega celo onkraj politične sfere. Novi­ nar časopisa Delo je na primer nedav­ no zapisal, da »ni dvoma, da sodi tudi jugonostalgija in z njo povezano ma­ likovanje sorodnih idej med evident­ ne primere populizma« (Rak, 2019). Populizem se torej uvršča v ne­ slavno druščino pojmov, s katerimi se hoče razložiti skoraj vse. Po zlorabi so v zadnjih desetletjih z njim primer­ ljivi le še hladna vojna, globalizacija ali terorizem. Razumljiva posledica PRIKAZI, RECENZIJE 948 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 Njegov odgovor je seveda negativen. Vendar je poleg zelo ohlapne upora­ be tega termina v javnem diskurzu te­ žava tudi v dejstvu, da so se skozi zgo­ dovino za populistična sama opre­ deljevala številna gibanja in akterji, ki nimajo nujno kaj dosti skupnega. Posebej v ZDA in Latinski Ameriki bi številna med njimi lahko dojemali za politično progresivna, saj so se za­ vzemala za večanje političnih pravic in širitev participacije. To je bržkone eden izmed razlogov, da Laclau do populizma ni imel takšne distance kot evropski avtorji, ki so se hote ali nehote zmeraj srečali z vprašanji na­ cifašizma. Müller zato izpostavlja, da tovrsten zgodovinski pristop k analizi populizma ni najbolj smiseln, saj le še povečuje zmedo. Ob tem tudi ugotav­ lja, da so za preučevanje neprimerni pristopi, ki bi izhajali iz psiholoških značilnosti volivcev populistov (so­ cialna psihologija – avtoritarizem), ki bi se opirali le na določene družbene razrede podpornikov populizma (so­ ciologija – nižji sloji) ali ki bi preverja­ li kvaliteto javnih politik, ki jih pred­ postavljajo populisti (pozitivistična politologija – neuresničljivi ali finanč­ no nevzdržni predlogi). Avtor se do­ mnevnim težavam zato izogne z de­ duktivnim pristopom. Po njegovem mnenju je edina možnost opredelitev teoretskega okvira, na podlagi katere­ ga bi se nato empirično preučevalo populistično naravo političnih akter­ jev in njihove komunikacije. Logična posledica je, da iz njegove definicije populizma izpadejo nekateri akterji, ki so se morda sami dojemali za po­ puliste. Vendar bi v resnici to težko literature. Že pred več kot desetlet­ jem je izšla knjiga O populističnem umu Ernesta Laclaua (2008), ki pa bi jo težko uvrščali med tipična dela o populizmu. Laclau je podobno kot kasneje njegova partnerka, Chantal Mouffe, namreč predpostavljal, da lahko populistična politika vsebuje tudi emancipacijske elemente. Gre za heterodoksno pozicijo med teoretiki populizma, saj je prevladujoče nor­ mativno stališče, da gre za inherent­ no negativen družbeni pojav, mo­ rebitne pozitivne plati pa so močno omejene. To pozicijo zavzema tudi politolog Jan­Werner Müller, ki ga od nedavnega lahko beremo v prevodu Tee Mejak. Müllerjeva kratka knjiga – bolje rečeno esej – Kaj je populizem je izšla pri Mladinski knjigi, ki ni naj­ bolj znana po prevodih znanstvene literature. Njihovo odločitev gre zato še toliko bolj pozdraviti, saj lahko naj­ večja slovenska založba nagovarja šir­ ši krog bralcev kot bolj specializirane založbe. Vsaj v času nastajanja knjige Mül­ lerja ne bi mogli umestiti med »težko­ kategornike« na področju preučeva­ nja populizma. Debatam se je namreč pridružil šele nedavno, torej odkar se s populizmom ukvarjajo praktično vsi politologi. Kljub temu je spisal ze­ lo kvalitetno sintezo, ki podaja trden teoretski okvir za empirično analizo tega družbenega fenomena. V skladu s pojmovno zmedo, ki sem jo omenil na začetku, knjigo pripravno začenja z retoričnim vprašanjem »Ali so vsi populisti«. V podobnem slogu konču­ je prvo poglavje: »Še enkrat se vpra­ šajmo: ali niso torej vsi populisti?« 949 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 značilnostmi. Med njimi je ključna bolj ali manj nasilna homogenizaci­ ja politične skupnosti, ki že v osno­ vi nikoli ni povsem poenotena in takšna niti ne more postati. V logiki populizma je družba zato razdeljena na dva pola. Na eni strani je morali­ stično opredeljena homogena popu­ lacija; kot poudarja Müller, »je treba domnevno pravo ljudstvo najprej ‘izvzeti’ iz množice dejanskih držav­ ljanov. To idealno ljudstvo nato velja za moralno neoporečno in nezmo­ tljivo« (str. 32). Homogen je tudi pre­ ostanek populacije, ki je lahko ozna­ čen za elito – kakorkoli jo populisti že definirajo – lahko pa gre tudi za zunanjega Drugega, kamor pogosto spadajo migranti, homoseksualci ali ljudje napačne barve ter veroizpove­ di. Populizem je v tem pogledu moč­ no prilagod ljiv glede na zgodovinske značilnosti lokalnega konteksta, v ka­ terem se ga uporablja. V slovenskem primeru v skupino Drugega brez dvoma spada pestra mešanica: od migrantov, komunajzarjev, stricev iz ozadja, »pedrov« in trenirkarjev, torej domnevno neetničnih državljanov Slovenije iz nekdanjih jugoslovan­ skih republik, do ničvrednih lenih akademikov, »domnevnih« strokov­ njakov in »presstitutk«, ki konspira­ tivno nadzorujejo delovanje družbe in vseh njenih podsistemov. (Kot medklic velja omeniti, da za Müllerja teorije zarote »niso zanimiv dodatek populistični retoriki; ukoreninjene so v sami logiki populizma in iz nje izhajajo« (str. 44).) Elite, ki naj ne bi bile del ljudstva, pogosto živijo v do­ mnevni simbiozi z marginaliziranimi dojemali za težavo, nekaj podobnega namreč velja za druge zgodovinske primere, najočitneje za Hitlerjev na­ cionalsocializem, ki ga tako teoretiki kot zgodovinarji praviloma ne pove­ zujejo s socializmom. Müllerjevo opredelitev populizma velja zapisati v celoti, saj uspe v njej za­ objeti temeljne predpostavke knjige: »Trdim, da je populizem poseb­ na moralistična predstava politike, način dojemanja političnega sveta, ki postavlja moralno neoporečno in popolnoma poenoteno – toda po mojem mnenju povsem namišlje­ no – ljudstvo proti elitam, ki veljajo za skorumpirane ali kako drugače manjvredne. Kritiziranje elit je nujen, vendar ne zadosten pogoj, da veljaš za populista. Sicer bi bil po definiciji populist kdorkoli, ki kritizira oblast in razmere v neki državi. Ne samo proti elitam, populisti so vedno usmerjeni tudi proti pluralizmu: trdijo namreč, da samo oni predstavljajo ljudstvo. /…/ Kadar so na oblasti, ne priznavajo legitimne opozicije.« (str. 31) Že pri definiciji vidimo, da po­ pulizem ni zacementirana doktrina, kar je dodaten razlog, da je lahko ta­ ko vseobsegajoč (Cas Mudde (2004: 544), eden izmed ključnih avtorjev v zadnjih desetletjih, ga na primer opredeljuje za »thin­ centered ideo­ logy«, torej šibko ideologijo). Lepi se na različne druge močnejše ide­ ologije in zares ga lahko uporablja­ jo akterji z zelo raznolikimi nazori. Kljub temu ima nabor jasnih trditev in prepoznavno notranjo logiko, v kateri pa mora kritika elit po Müller­ ju neizogibno sovpadati z drugimi 950 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 predstavniki ljudstva bi morali biti nenehno na oblasti« (str. 73). Le oni lahko uresničujejo ljudsko voljo. Kot vidimo, je utemeljevanje samozadost­ no, populistična logika je v resni­ ci tavtološka, poleg tega omogoča učinkovito prelaganje odgovornosti. Če gre kaj narobe, lahko populisti s prstom pokažejo na ljudstvo, da so določene družbene spremembe ho­ teli oni, populisti so jih le uresničili v skladu z voljo ljudstva. Glede na zapisano ni presenetlji­ vo, da med populisti in avtentičnim ljudstvom ne sme biti nikakršnih po­ srednikov, ki bi v to povezavo lahko vnašali šum. Neodvisni mediji ali no­ vinarji, ki niso podrejeni populistom, so posledično nujno problematični, podobno kot javnomnenjske poi­ zvedbe po mnenju populistov nikoli ne morejo dati prave slike o stanju v družbi. Müller učinkovito zavrne (precej plehko) predpostavko neka­ terih raziskovalcev populizma, da po­ pulisti po definiciji ne morejo vlada­ ti, saj naj bi s tem, ko sami postanejo politična elita, padel njihov osrednji politični argument. Iskanje zunanjega in notranjega sovražnika, ki omogoča delitev družbe na dvoje in se ga lahko prikazuje kot predstavnika »resnične elite«, se nikoli ne konča, populisti pa bodo storili vse, da bodo ostali na oblasti, od množičnega klientelizma in korupcije do zatiranja neodvisnih institucij. »Kot je, upam, do zdaj že ja­ sno, populisti niso na splošno ‘proti institucijam’, in ko pridejo na oblast, jih ne čaka samouničenje. Naspro­ tujejo samo tistim institucijam, ki po njihovem mnenju ne dajejo moralno skupinami, ki prav tako niso del pra­ vega, delovnega ljudstva (str. 35). Edini legitimni predstavniki poe­ notenega, moralno čistega in avten­ tičnega ljudstva so seveda populisti. Le oni imajo pravico govoriti v imenu ljudstva, kar ni presenetljivo: zaradi domnevne poenotenosti ima to ljud­ stvo enotno voljo in identiteto. Ker gre v primeru te homogene gmote za fikcijo, ki so jo izgradili sami po­ pulisti, je samoumevno, da lahko v njenem imenu govorijo le oni. Ob­ stoja ali stališč te skupine ne moremo preverjati empirično, ker gre za mo- ralno opredeljeno kategorijo. Zaradi tega ni nujno, da so populisti proti predstavniškemu sistemu, vendar le »dokler pravi predstavniki zastopa­ jo prave ljudi pri pravih odločitvah« (str. 37). Kako torej drugače razložiti primere, ko populisti (še) niso uspeli priti na oblast, kot s teorijami zarote? Edini pravi predstavniki ljudstva te funkcije (še) ne opravljajo, ker jim to onemogočajo »sile iz ozadja«, ki nad­ zorujejo družbo, ali preprosto zato, ker pravo ljudstvo, ta tiha večina, še ni upalo spregovoriti. In nadalje, ka­ ko si drzne kdo sugerirati, da obstaja legitimna opozicija njihovi vladavini, če pridejo na oblast? Poskusi polašča­ nja državnega aparata, ki jih sprem­ ljamo na Madžarskem in Poljskem, krepitev korupcije in klientelizma ali poskusi sistematičnega zatiranja ci­ vilne družbe so logične posledice teh predpostavk. Za povrh populistom tega ni treba prikrivati, saj imajo vso »pravico« za tovrstne posege, ker so nenazadnje edini pravi predstavniki ljudstva. In »kot edini verodostojni 951 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 oboje)« (Müller, str. 110). Za razliko od številnih raziskovalcev populizma – ki jih posredno kritizirata Milanović in Piketty – Müller ni slep za globoke težave, s katerimi se danes soočajo demokracije (npr. str. 69). V odno­ su do tega velja omeniti pripombo Hannah Arendt (2017/1951: 138) v Izvorih totalitarizma, da bo razjar­ jena množica »zmeraj iskala ‘močne osebnosti’, ‘velike liderje’«, saj »sovra­ ži družbo, iz katere je izključena«. Za Müllerja populizem ni le zmerljivka, ki bi implicitno služila delegitimaciji nekaterih političnih akterjev. Tako nekritična uporaba pojmovnega apa­ rata je v resnici najbolj omejena, saj kvečjemu krepi najbolj problema­ tične akterje. Tovrstne oznake zato »nosijo s ponosom«, če uporabimo besede razvpitega svetovalca Do­ nalda Trumpa, Steva Bannona, ki sta ga v slovenskem kontekstu kasneje ponosno povzemala glavni urednik tednika Demokracija, Jože Biščak, in Bernard Brščič. Ne glede na to, da jih jemlje na znanje, so za Müllerja širši konflikti v obstoječih družbah namerno poti­ snjeni v ozadje. Kratka knjiga ni na­ menjena njihovi analizi, vnaprejšnja izključitev zgodovinskega konteksta, družbenih procesov in drugih teore­ tičnih pristopov pa onemogoča iden­ tifikacijo razlogov za izjemen vzpon populističnih akterjev v zadnjem desetletju. V množici monografij o populizmu, ki so izšle v zadnjem de­ setletju, velja zato izpostaviti zbornik Critical Theory and Authoritarian Populism, ki je izšel pri založbi uni­ verze v Westminstru, uredil pa ga je (ne empirično) pravilnih političnih rezultatov. /…/ Populisti na oblasti ni­ majo nič proti institucijam – to je svo- jim institucijam.« (Müller, str. 71) Ob tem velja vzeti na znanje pomembno poanto, ki ne bi smela ostati spregle­ dana: številni populisti po svetu, ki se jih pogosto predstavlja kot nelibe- ralne demokrate (in s tem za grožnjo liberalizmu), nimajo prav veliko z de­ mokracijo. S sistematično razgradnjo civilnodružbenih in državnih institu­ cij, ki so temeljnega pomena za de­ lovanje demokracije, razjedajo njeno bistvo, puščajo pa lupino v obliki vo­ litev, na katerih so drugi akterji pogo­ sto le težko resnična alternativa. Teža­ va torej ni, da so neliberalni demokra­ ti, temveč da so grožnja demokraciji; s tem ko se jih še naprej označuje za demokrate, se samo legitimira njiho­ vo pozicijo, saj svoje nasprotovanje domnevnim zablodam liberalizma ra­ di izpostavljajo kar sami. Müllerjeva knjiga ponuja trdno in robustno opredelitev populizma, ki je dovolj zamejena, da služi kot upo­ rabna podlaga za njegovo empirično preučevanje. Avtor jo zaključi s sed­ mimi tezami o populizmu, ki kvali­ tetno strnejo njegove osrednje argu­ mente. Na tem mestu jih zaradi jedr­ natosti ni smiselno povzemati, kljub temu pa velja omeniti trditev, da »po­ pulizem ni korektiv liberalne demo­ kracije v smislu, da politiko ‘približaš ljudstvu’ ali celo uveljaviš suverenost ljudstva, kot se včasih trdi. Lahko pa je koristen pri dokazovanju, da ne­ kateri deli prebivalstva resnično niso zastopani (pri nezastopanosti gre lah­ ko za določene interese, identiteto ali 952 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 poglavij, ki so razdeljena v tri dele: teorije avtoritarizma, temelji avtorita­ rizma in digitalni avtoritarizem. Med avtorji najdemo nekatere osrednje predstavnike kritične teorije danes, na primer Johna Abromeita, Dougla­ sa Kellnerja, Stephena E. Bronnerja in Christiana Fuchsa. Avtorji se pojmov­ ni relativizaciji populizma izognejo s fokusiranjem na reakcionarno des­ nico, torej na desne avtoritarne po­ puliste ali celo neofašistične akterje. Temeljno poglavje zbornika je brez dvoma uvodna študija Abromeita, ki skupaj z Rensmannovim delom (dru­ go poglavje) ponuja odličen povze­ tek osrednjih ugotovitev frankfurtske šole in njihovo analizo zgodovinske­ ga razvoja avtoritarnega populizma. Abromeit ta izhodišča uporablja za predstavitev razvoja čajankarskega gi­ banja v ZDA, ki je vzpostavilo plodne temelje za kasnejši Trumpov uspeh, in analizo Trumpove politične retorike, oboje pa umešča v kontekst hegemo­ nije neoliberalizma in gospodarske krize leta 2008. Oba dejavnika sta po njegovem mnenju odigrala ključno vlogo pri vzponu avtoritarnega po­ pulizma, vendar je njegove korenine mogoče najti že v meščanskih revo­ lucijah in neenakostih nebrzdanega kapitalizma. Posebej lucid na je Abro­ meitova ugotovitev, da je »sodobno in zgodovinsko miopično družboslovje na čajankarsko gibanje in posebej na uspeh Donalda Trumpa na splošno reagiralo z osramočenim presene­ čenjem« (str. 22). Vendar kot izpo­ stavlja, je ponovna oživitev desnega populizma »le stežka presenetljiva za vse, ki so seznanjeni s študijami Jeremiah Morelock (knjižna zbirka Critical, Digital and Social Media Stu- dies, avtor recenzije sem v njenem uredniškem odboru). Za razliko od Müllerjeve knjige, v kateri primeri slu­ žijo le lažji ilustraciji, zbornik vključu­ je tudi kritično kontekstualizacijo in empirične analize desnega avtoritar­ nega populizma. Izstopa predvsem primer Donalda Trumpa, čigar izvoli­ tev je bila tudi eden izmed povodov za nastanek knjige. Pri tem avtorji ne sledijo obstoječim trendom v preuče­ vanju populizma, temveč se opirajo na kritičnoteoretski pristop frankfurt­ ske šole, predvsem avtorjev prve ge­ neracije, torej Theodorja W. Adorna, Maxa Horkheimerja, Lea Löwentha­ la, Herberta Marcuseja, Franza Neu­ manna in Ericha Fromma. Gre za posamez nike, ki so osebno dožive­ li grozote nacifašizma ter Hitlerjev vzpon in strahovlado njegovega re­ žima. Njihovi raziskovalni interesi so bili torej tudi povsem osebne narave, saj so morali bežati iz Nemčije, večina pa jih je svarila pred možnostjo, da bi do podobnega vzpona avtoritarizma lahko prišlo v drugih kapitalističnih družbah. Njihovo pogosto opiranje na socialno psihologijo in/ali psihoa­ nalizo je zato bilo zmeraj dopolnjeno z umeščanjem družbenih fenomenov v obstoječi družbeni kontekst in poli­ tičnoekonomska razmerja moči. Avtorji v zborniku sledijo tej para­ digi, kar jim omogoča analizo razlo­ gov in mehanizmov, ki so prispevali k vzponu populizma, ne da bi zašli v past psihologizacije populističnih voditeljev ali njihovih podpornikov. V zborniku je poleg uvodnika deset 953 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 analize drugih prostorov, na primer Avstrije, in predsedniške kandidatu­ re Norberta Hoferja (Christian Fuchs v 8. poglavju) ter Latinske Amerike – na podlagi pristopov Habermasa in Wallersteina (Jeremiah Morelock in Felipe Z. Narita v 7. poglavju). Pri oce­ ni zbornika je pomembneje poudari­ ti, da ne gre le za spomenik zgodnji frankfurtski šoli, temveč za osvežitev pristopa in njegovo aplikacijo na ak­ tualne družbene razmere. Ob tem je očitno, da so analize teh avtorjev v mnogih pogledih še dandanes bistve­ no bolj prepričljive od nemalokrat plehkih obsodb populizma, ki jih lah­ ko beremo v znanstveni literaturi. Ali je to dobro ali ne – in kaj to priča o so­ dobnem družboslovju – prepuščamo v presojo bralki oziroma bralcu. LITERATURA Arendt, Hannah (2017/1951): The Origins of Totalitarianism. London: Penguin. Laclau, Ernesto (2008): O populističnem umu. Ljubljana: Sophia. Milanović, Branko (2018): Twitter. Dostopno prek www.twitter.com / BrankoMilan/status/9793537000818 15554, 2. 2. 2020. Mudde, Cas (2004): The Populist Zeit­ geist. Government and Oppo si tion 39 (4): 542–563. Piketty, Thomas (2020): Capital and Ideology. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. Rak, Peter (2019): 25. maj, dan za izobešanje brisač. Dostopno prek www.delo.si/mnenja/komentarji /25­maj­dan­za­izobesanje­brisac­ 185816.html, 2. 2. 2020. avtoritarizma, ki jih je opravila kritič­ na teorija« (str. 22). Gre za pomembno ugotovitev, saj celoten zbornik priča o izjemni razlagalni moči avtorjev in teorij, ki so stare več desetletij. Rensmannovo poglavje je v mno­ gih pogledih logično nadaljevanje in dopolnitev Abromeitovega, saj s pomočjo socialno­psihološkega razu­ mevanja avtoritarne osebnosti in pa­ ranoje podaja bogat pregled Adorno­ vih analiz, ki jih je skoraj v celoti mo­ goče uporabiti v trenutnih razmerah. Ta pristop dopolnjuje s Horkheimer­ jevo teorijo goljufije (angl. racket) v politiki, ki ga je prevzel iz sveta krimi­ nala. Ta nakazuje politično prevlado določenih skupin, ki se predstavljajo kot braniki družbe, podobno kot or­ ganizirani kriminal (npr. italijanska mafija) ščiti svoje pripadnike s kom­ binacijo prisile in nasilja. Poglavji Sa­ mirja Gandeshe in Douglasa Kellner­ ja, ki zaključujeta prvi del zbornika, se opirata predvsem na bogato ana­ litično zapuščino Ericha Fromma in njegove socialne psihologije, posebej zanimivi pa so Kellnerjevi poizkusi prenašanja Frommovih ugotovitev neposredno na Trumpovo osebnost, ki jo označuje za sadistično, skrajno narcisistično, maligno agresivno in maščevalno destruktivno. Obsežen zbornik sicer obsega (ob­ vladljivih) 259 strani, vendar odpira množico vprašanj, povezanih s popu­ lizmom. Celovit povzetek in kritika za­ to nista najbolj smiselna, omeniti velja le, da so poleg raznolikih pogledov na Trumpa vključene tudi empirične 954 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 poudariti drznost urednikov, ki sta odprla vprašanje, kako lahko v glasbi skladateljic iščemo nekakšne odtise ženskosti. Ker sta to pripravila v pri­ merjalni perspektivi, je zadeva še bolj pohvalna. Redki so namreč primeri, ko se uredniki ali avtorji sami odloči­ jo, da bi znotraj zastavljenega okvira naredili primerjalni presek. Razlogov za to je verjetno več, glavni pa je v tem, da je za primerjalni presek treba najti najmanjši skupni imenovalec. V tem delu so to (mlajše) skladateljice. Seveda pa urednika ne odpirata samo teme »ženskega« pri skladateljicah, ampak – po mojem nevede – odpi­ rata širšo temo umeščanja ženskih skladateljic v nekdanjih socialističnih državah, danes državah v tranziciji (z izjemo Avstrije), v katerih še vedno prevladuje klasičen pristop, da je me­ sto skladatelja rezervirano za moške, nasploh pa biti skladatelj ni razumlje­ no kot resno delo. Kot takšen je že skladateljski poklic obravnavan neko­ liko omalovažujoče, o tem, kako v teh družbah razumejo skladateljice, pa si ne upamo niti razmišljati. A če si mi ne upamo, nam to povedo soavtorice monografije same. Vesna Mikić in Adriana Sabo že v naslovu razložita, da bosta analizi­ rali tisto, kar ne obstaja. Na prime­ ru njune analize Srbije po letu 1918 ugotovita, da »ne moremo govoriti o obstoju ženske glasbe oz. glasbenih vsebin, ki bi bile ženske«. Kot pou­ darjata, je vprašanje definiranja, kaj je v glasbi »žensko« in »ženskost« tako zapleteno, da bi morale skladateljice imeti poseben namen, da bi v svoji glasbi poudarjale prav te značilnosti. Boštjan Udovič Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani Leon Stefanija (ur.), Katarina Bogunović Hočevar (ur.) Ženskost v glasbi skladateljic po 1918: Pogledi nekaterih manjših glasbenih kultur Evrope Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2019, 333 strani, 24,90 EUR (ISBN 978­961­06­0139­5) V času, ko je dilema o enakoprav­ nosti spolov več kot prisotna, ostajajo še vedno določena področja, ki niso tako vidna oz. niso še veliko slišala o enakopravnosti spolov. Knjiga ure­ dnikov Leona Stefanije in Katarine Bogunović Hočevar o ženskosti v glasbi odpira to Pandorino skrinjico, saj se ukvarja z vprašanjem, ki je druž­ beno prezrto oz. nevidno, sočasno pa izjemno pomembno prav v času, ko vsi deli družbe iščejo neko skup­ no ravnotežje. Bralec se sprva ustavi ob naslovu, ob besedi »ženskost«, ki odraža neposredni angleški prevod besede femininity. In se takoj zaplete v razmislek o tem, ali bo knjiga govo­ rila o »ženskosti« ali o »ženstvenosti«. Morda pa celo o »ženskem«? Četudi je vse videti podobno ali celo isto, to ni. Obstaja ženska glasba? Ali obsta­ ja samo glasba? In kako bi se žensko odrazilo drugače kot v ženski glas­ bi? Vprašanja, ki so legitimna, vse­ kakor pa v slovenščini zvenijo mal­ ce drugače, kot bi morda zvenela v angleškem jeziku. A ne glede na vso kompleksnost povedanega, moramo TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 955 ženskosti v glasbi preseženo z vpra­ šanji odkrivanja in razkrivanja ideo­ loških in družbenih pomenov«. Po njenem mnenju je tako kakršnokoli definiranje »ženskega« in »ženskosti« v glasbi odraz ideoloških silnic. Temu pritrjuje Kosovka Alma Bejtullahu, ki ženske skladateljice razume kot nosil­ ke ohranjanja tradicionalnih vrednot. To je izjemno zanimivo, saj je logika ohranjevalca tradicije in tradicional­ nih vrednot prenesena iz moškega na žensko, pa še skladateljico povrh. Ostali prispevki niso tako jasni oz. decidirano ne povedo, kaj je »žen­ skega« v glasbi skladateljic. Nekateri to prepuščajo poslušalcem (Romuni­ ja), drugi to izvedejo s pomočjo pre­ puščanja domišljiji bralcev. Enotnega odgovora na razmislek »ženskega v glasbi« ni, seveda ga nismo niti pri­ čakovali, ponuja pa knjiga nastavke za razmišljanje oz. za postavitev te­ meljne dileme, ali ni morda iskanje ženstvenega, ženskega ali žensko­ sti predvsem družbeni konstrukt za utrjevanje klasičnih družbenih vlog. Prav s poudarjanjem določenih razlik in posebnosti mnogokrat utrjujemo obstoječe stanje, na drugi strani pa ravno s klasificiranjem pridemo do točke, ko klasifikacijo ali avtoklasifi­ kacijo uničimo. S tem nevede povzro­ čimo prav tisto, čemur smo se želeli ogniti. Knjiga urednikov Leona Stefani­ je in Katarine Bogunović Hočevar je odlična zaradi treh stvari. Prvič, od­ pira prava vprašanja. Eno od teh je vprašanje pomena spola pri snovanju glasbe. S tem glasbo desakralizirata in umeščata v profani, vsakdanji svet. Kljub temu zaključita, »da je v Srbiji najti medije, postopke in žanre, ki so skladateljicam blizu, a jih ni mogo­ če opredeliti kot izključno ženske«. Avtorici še dodata, da je »pripadnost ženskemu spolu samo eden od seg­ mentov identitet avtoric in ni v nobe­ nem smislu nadrejen nacionalni pri­ padnosti, religiji«. Vprašanje, ki se po­ stavlja, je, ali to velja zgolj za Srbijo in srbske skladateljice ali pa bi lahko to posplošili tudi na druge kulture. Četu­ di se avtorici osredotočata na Srbijo, so zaključki, ki jih izpostavljata, vsaj po našem mnenju, univerzalni. Težko namreč v identitetni politiki ločuje­ mo med eno in drugo komponento osebnosti. Zato je več kot upravičeno vprašanje, ki ga inherentno zastavlja­ ta urednika, ali »ženska« glasba sploh obstaja. Gre za univerzalno in uni­ verzalistično vprašanje, ki postavlja »žensko glasbo« kot antipod »moški glasbi«, sočasno pa določa ključ za razumevanje glasbe kot nesamostoj­ ne enote, družbeno pogojene, pred­ vsem pa odraz neke osebne okoliš­ čine – spola, religije, narodnosti ipd. Razmišljanje o tem, ali obstaja »žen­ ska« glasba oz. »žensko v glasbi«, nas vseskozi vrača na začetek definicije, kako glasbo razumemo. Je ta samo­ stojna ali družbeno pogojena? In če je družbeno pogojena, kdaj nastopi trenutek, da se ustvarijo pogoji za nje­ ne specifike? Posledično – katere so njene specifike in kako se te kažejo? Ter končno – kakšno mesto v tem za­ seda ideologija? Na to vprašanje v po­ vezavi z »ženskostjo v glasbi« odgovo­ ri Ivana Miladinović Prica, ko pravi, da je v Črni gori »vprašanje spola in TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 3/2020 956 navdiha in razmišljanja. Vire, ki raz­ bijajo ustaljene družbene vzorce in ki ne dajejo možnosti za odločanje kratke sape. O »ženskosti« v glasbi ne moremo razmišljati v ideološko do­ ločljivih kategorijah. Svet je namreč preveč kompleksen, poenostavljanje vzorcev pa je za vse škodljivo. Vse po­ vedano pa terja od bralca veliko stop­ njo zbranosti in sprotnega razmiš­ ljanja. Zato priporočam, da se knjigo prebere dvakrat. Prvič za vtis, kot vir za pridobivanje novih informacij. Mnogo jih je in iz vsega zapisanega se lahko naučimo veliko novega. Drugo branje pa naj bo vir temeljitega tehta­ nja, kaj glasba je in ni ter kako jo mo­ derna družba, v katero je vtkana, a jo sama tudi določa, (ne) razume. In jo tudi približata realnosti. Drugič, monografija daje izjemen pregled nad ustvarjalnostjo skladateljic v nek­ danjih socialističnih državah in njiho­ vim položajem v takratni in današnji družbi. Po našem védenju gre za pr­ vo takšno monografijo, zato je njena dodana vrednost še toliko večja. In končno, knjiga ne daje dokončnih odgovorov, ampak zahteva razmiš­ ljanje o tematiki. Urednika ne pri­ stajata na instant recepte in matrice »ženskost DA/NE«, ampak dopuščata možnost, da bralec sam presodi, kaj razume kot »ženskost« in ali se po nje­ govem mnenju v glasbi, ki jo posluša, zrcali prav omenjena/­o »žensko(st)«. Končnih odgovorov tako v tej mo­ nografiji ne gre iskati, najti pa je vire