TONE OASPARI: Šolske knjižnice. Narodna šola rodi po vsej Sloveniji potrebo preureditve šolskih knjižnic; posebno nujno pa kličejo po tej zahtevi predeli očiščenih šol, kjer se je s prejšnjim usiljevanjem nemškega jezika kvantum nemškili rnladinskih knjig tako ojačil, da so posamezni slovenski zvezki utonili v aolgih vrstah bogato opremljenih nemških knjižic iz mirnega časa in v strupeno zasejanih brošurah vojne literature. Odstranitev takih nemških »vzgojnih« knjig iz naših narodnih šol na meji je prva in sveta clolžnost vsakega upravitelja. Naravna posledica pa je, da takoj poskrbi šola za polnoštevilno nadomestilo, zakaj žeja po lcpih knjigah je tako silna, da počne počasi zanimanje ugašati, če ga ne utešimo takoj. To izpriča lahko vsak.ki je opazil žareče obraze koroške mladine pri čitanju »Mlade Jugoslavije«, še krepkeje pa mi pritrdi oni, ki je videl, s kakšnim nepopisnim zanimanjem je mladina prisostvovala razkazovanju prve številke letošnjega »Zvončka« od strani učitelja. In dokaz za to resnico: y enem razredu se je čez tri dni priglasilo deset novih mladih naročnikov. Odkod naj vzame taka šola slovenskih mladinskih knjig? Res ]e, pravo šolsko knjižnico uredimo popolnoma v smislu načel narodne šole jedva sistematičnim potom, počasi, premišljeno; zakaj tudi slovenski književni trg ima takozvanih mladinskih knjig, ki nikakor ne smejo pred otroka niti s posredovanjem doma, kaj šele v šoli. V naslovu knjige ni moči čitati, preti li nevarnost nravstveni vzgoji otroka, zato se mi zdi popolnoma umesten predlog o sestavitvi posebnega odbora, ki haj vestno izbira gradivo (Hren: Preustrojitev šolskih knjižnic.) Ne strinjam se popolnoma s predlogom o lmunčni določitvi treh stopenj. Kje je pisatelj, ki piše, piše in se trudi, da bi povest ali pesem konvenirala natanko za srednjo ali višjo stopnjo! Pisatelj gradi in polaga na papir, kakor mu pač duh narekuje! In kje je pedagog, ki bi določil tej knjigi isto stopnjo, ne oziraje se na individualiteto posameznih učencev, posebno »v razliki« med srednjo in višjo stopnjo? »Prosta pot nadarjenim!« Ceniu naj se nadarjeni učenec srednje stopnje dolgočasi s knjigo za srednjo stopnjo, ako je že mnogo čital in je zrel že za čtivo druge knjige, naravni vzgoji bolj odgovarjajoče?Naveliča se »prelahke« snovi in s tem omrtvi zanimanje. Prepustimo, da voli in izbira učenec sam s pomočjo učitelja, ki pozna njega individualiteto! Ne trdim, da je določitev stopenj balast knjižnici; potrebna je iz pedagoških ozirov, toda teh ozirov ne smemo z mrkim pogledom pedanta sprejeti za svoje edino merodajno pravilo. Solska knjižnica, ki je pač urejena po snovi (sistematična ureditev snovi, vplivajoče na nravstveno vzgojo učenca), naj bo odprta vsem, in izbirati je učencem po njih lastni volji. Ako je knjiga od književnega odbora aprobirana, ne škoduje nravstveni vzgoji otroka niti ta, niti ona stopnja. — Na_e knjižnice ob meji ne morejo čakati preureditve, ki se jim obeta mogoč_ šele v prihodnjem letu; pri nas si moramo takoj sami pomagati. Dolžnost krajnih šolskih svetov je, da nemudoma ukrenejo potrebno, da dobi knjižnica v prvi vrsti »Zvonček« in »Vrtec«, in sicer letošnje tekoče zvezke, pa tudi nekai letnikov nazaj. Potem nekaj naših najboljših knjig mladinske literature: Oangl, Lah, Levstik, Milčinski, ^upančič. Ponekod pa nastajajo težkoče, posebno ako je načelnik krajn. šolsk. sveta še konservativen mož z oguljenim plaščem brezbrižnosti in s prisiljeno masko »ekonoma«. V takih slučajih pa nai poseže vmes energično okr. šolski svet in enostavno zaukaže to stvar takoj urediti. Nikakega odlašanja! Ko knjige doseze.o svoje mesto, takoj z njimi med mlaamo. Baš zdaj je čas, tisti najvišji čas, ki zameva radikalnosti tudi na tem polju! jako naj se priljubi obmejni mladini slo»enski jezik bolj, kakor s čitanjem lepe siovenske ilustrirane knjižice!