Linguistica & philologica | 33 Zbirka Linguistica et philologica 33 Urednica zbirke Andreja Legan Ravnikar Luka Repanšek Keltska dedišcina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora © 2016, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC, ZRC SAZU Uredila Andreja Legan Ravnikar Recenzenti Harald Bichlmeier Metka Furlan Marjeta Šašel Kos Terminološki pregled Matej Šekli Jezikovni pregled Matej Šekli Andreja Legan Ravnikar Izdelava zemljevidov Mateja Belak Oblikovanje Brane Vidmar Prelom Simon Atelšek Izdajatelj Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Zanj Marko Snoj Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Zanj Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogacnik Tisk Cicero Begunje, d.o.o. Naklada 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis Ljubljana 2016 Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence https://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/4.0/ prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610504139. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6’373.21:811.15 REPANŠEK, Luka, 1987- Keltska dedišcina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora / Luka Repanšek ; [izdelava zemljevidov Mateja Belak]. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. - (Zbirka Linguistica et philologica, ISSN 1854-2956 ; 33) ISBN 978-961-254-964-0 287233792 Luka Repanšek Keltska dedišcina v toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora Ljubljana 2016 Vsebina Predgovor ........................................................................................................................9 Uvod..............................................................................................................................11 1 Opredelitev teoreticnih in metodoloških izhodišc raziskave..................................19 2 Problematika stratifikacije substratnih zemljepisnih lastnih imen na slovenskem jezikovnem ozemlju ...............................................................31 Ekskurz: Etimološka obravnava imen recnih božanstev..................................43 3 Fonološki opis..........................................................................................................49 3.1 Vprašanje zahodne keltšcine.............................................................................49 3.2 Fonološki opis zgodnje in klasicne galšcine ....................................................54 4 Strukturni tipi starokeltske toponimije...................................................................65 4.1 Teoreticni uvod v analizo gradiva.....................................................................68 4.2 Analiza gradiva.................................................................................................69 4.2.1 Vecbesedna imena ..................................................................................69 4.2.2 Neizpeljana enobesedna imena ..............................................................70 4.2.2.1 Izobcnoimenska imena ....................................................................70 4.2.2.1.1 Izsamostalniška imena................................................................70 4.2.2.1.2 Izpridevniška imena ...................................................................73 4.2.2.2 Izlastnoimenska imena ....................................................................74 4.2.3 Priponske in predponsko-priponske tvorjenke ......................................75 4.2.3.1 Pripona *-(i).o- .................................................................................76 4.2.3.2 Zobniške pripone..............................................................................80 4.2.3.2.1 Pripona *-ati-..............................................................................80 4.2.3.2.2 Pripona *-et-................................................................................83 4.2.3.2.3 Pripona *-nt-...............................................................................86 4.2.3.3 Mehkonebne pripone .......................................................................87 4.2.3.3.1 Pripona *-ako-.............................................................................87 4.2.3.3.2 Pripona *-iko-..............................................................................89 4.2.3.3.3 Pripona *-(V)nko-........................................................................90 4.2.3.4 Nosniške pripone..............................................................................91 4.2.3.4.1 Pripona *-on-..............................................................................91 4.2.3.4.2 Pripona *-no-..............................................................................93 4.2.3.4.3 Pripona *-un.o-...........................................................................93 4.2.3.5 Manj jasne pripone............................................................................94 4.2.3.5.1 Pripone tipa *-o/a.(.)o-...............................................................94 4.2.3.5.2 Pripona *-enna............................................................................96 4.2.4 Predponske tvorjenke .............................................................................97 4.2.5 Slovnicno tvorjena imena........................................................................99 4.2.6 Zloženaimena.......................................................................................100 5 Romansko-slovansko substitucijsko glasoslovje...................................................103 5.1 Teoreticna izhodišca........................................................................................103 5.2 Substitucije......................................................................................................113 5.2.1 Substitucije samoglasnikov...................................................................113 5.2.1.1 Substitucije naglašenih samoglasnikov..........................................113 Substitucije romanskega *a. ...................................................................123 Substitucije romanskega *.......................................................................128 Ad Celje, ant. Celeia.................................................................................132 Substitucije zaporedij *(-)VRC-................................................................139 Povzetek ...................................................................................................141 5.2.1.2 Substitucije nenaglašenih samoglasnikov......................................142 Povzetek ...................................................................................................144 5.2.2 Substitucije soglasnikov........................................................................145 5.2.2.1 Substitucije romanskih trdonebnikov.............................................145 5.2.2.2 Substitucije romanskih jotiranih soglasnikov................................151 5.2.2.3 Substitucija romanskega *ß.............................................................155 5.2.2.4 Vprašanje romanskega posredništva na vzhodnoromanskem makroarealu..............................................158 5.2.3 Naglasne substitucije.............................................................................159 5.2.4 Oblikotvorne substitucije......................................................................164 6 V anticnih virih izpricana keltska imena s kontinuiteto in brez kontinuitete v slovenskem toponimskem fondu........................................167 *Ar(r)abon-...........................................................................................................167 *Bil(li)acum ..........................................................................................................174 .a......a(.) .......................................................................................................177 Crucio ...................................................................................................................189 Longatico ..............................................................................................................191 Ekskurz:Nauportus ........................................................................................197 Matucaio ...............................................................................................................199 Meclaria ..............................................................................................................202 Neuiodunum...........................................................................................................204 Tasinemeti .............................................................................................................208 Uirunum ...............................................................................................................209 7 V anticnih virih neizpricana keltska imena s kontinuiteto v slovenskem toponimskem fondu .................................................211 Zakljucek....................................................................................................................245 Povzetek ......................................................................................................................251 Celtic Legacy in the Toponymy of South-Eastern Alps.............................................253 Viri in literatura..........................................................................................................269 Krajšave ......................................................................................................................305 Simboli........................................................................................................................308 Besedno kazalo ...........................................................................................................309 Anticna oz. starejša izpricana zemljepisna imena................................................309 Sodobna zemljepisna imena..................................................................................316 Ostalo lastnoimensko gradivo ...............................................................................321 Kazalo oseb.................................................................................................................329 Predgovor Negotova1 ocena o dejanski kvantiteti in kvaliteti keltske zemljepisnoimenske (topo­nimske) dedišcine v slovenskem zemljepisnoimenskem fondu spada med pomembnej­ša vprašanja slovenskega imenoslovnega znanstvenega raziskovanja. Lastnoimenska plast, ki bi utegnila izkazovati keltski odtis, doslej ni bila sistematicno preucena, a se je v etimoloških imenoslovnih razpravah kljub temu doslej vse prehitro rado sklepalo na keltski izvor zemljepisnega lastnega imena, ce se je le ugotovilo, da pripada nekemu ne­ slovanskemu in hkrati predromanskemu odtisu in se je keltska interpretacija zdela kakor koli verjetna. Nejasna je ob tem ostajala tudi slika o celotnem keltskem zemljepisno­imenskem nanosu na obmocju jugovzhodnih Alp, torej pregled nad tudi takšnimi zem­ ljepisnimi lastnimi imeni, ki jih substratna plast slovenskega zemljepisnoimenskega fonda ne vsebuje, a se jim kot sporadicno izpricanim da slediti v mreži anticnih lastnih imen, ki je bila za ta prostor vzpostavljena na podlagi anticnih virov. Ker izlušcenje eti­mološko keltske lastnoimenske plasti pri stratifikaciji neslovanskega dela fonda sloven-skih zemljepisnih lastnih imen ne more biti uspešno brez celovitega pregleda nad zna-cajem keltske lastnoimenske dedišcine jugovzhodnega alpskega prostora in ker obenem ta ni popoln do izlušcenja morebitnih prežitkov brez znanih anticnih predlog, gre v pri-cujocem delu za dopolnjujoci se etimološki raziskavi znanega jezikovnega gradiva, ki vsaka zase prispevata k preucevanju tako slovenskih kot starokeltskih zemljepisih imen. Razprava je v tem smislu primarno namenjena bralcu, kompetentnemu v zgodovinskem primerjalnem jezikoslovju, ki se ukvarja s slovenskim oz. slovanskim, romanskim in keltskim imenoslovjem, s problematiko starejših plasti medjezikovnosistemskih odno­sov ter preucevanjem heterogenega jezikovnega sedimenta širšega jugovzhodnoalpske­ga prostora in sticnih arealov. Zlasti zadnji trije raziskovalni fokusi monografije utegne­jo delo zanimivo narediti tudi za preucevalce anticne zgodovine in arheologije. Ker se v etimoloških razpravah o posameznih lastnih imenih primarnemu bralcu ponuja celotno argumentacijo, ki poteka v okviru znanstvenega diskurza zgodovinskega primerjalnega jezikoslovja, se drugim zainteresiranim bralcem, ki jim utegneta biti argumentacija in Besedilo je pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (ZRCola.zrc-sazu.si), ki ga je na ZRC SAZU v Ljubljani (www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. terminologija težje dostopni, glavne ugotovitve ponuja v obliki sklepov, ki so podani ob koncu pomembnejših etimoloških razdelkov. Pri nastajanju ter koncnem oblikovanju besedila so mi bili v veliko oporo komen­tarji in predlogi vseh treh recenzentov, dr. phil. habil. Haralda Bichlmeierja, prof. dr. Metke Furlan in dr. Marjete Šašel Kos. Vsem izrekam iskrena hvala. Za nasvete in pomoc pri korigiranju in odpravi tehnicnih pomanjkljivosti besedila se dodatno zahva­ljujem urednici zbirke dr. Andreji Legan Ravnikar, Mateji Belak za izdelavo zemlje­vidov ter dr. Mateju Šekliju za strokovno lekturo koncnega besedila. Ljubljana, junija 2016 Avtor Uvod 1 Stratifikacija substratne plasti nekega zemljepisnoimenskega (toponimskega) fonda v nediferenciranem sinhronem stanju vzpostavlja med seboj kronološko in arealno ureje­ne nanose lastnoimenskih plasti, ki ustrezajo jezikovnosistemsko in jezikovnogenetsko razlicnim jezikovnim plastem. Lastnoimenska plast z jezikovno na poljubni tocki na casovni osi seveda ni nujno prekrivna, pac pa prva drugo logicno predpostavlja kot svoj jezikovnosistemski generator. Jezikoslovna paleontologija, ki se ukvarja s siste­maticnim preucevanjem jezikovnega gradiva substratnih plasti, sodi med zahtevnejša poglavja v etimološkem pristopu k raziskovanju lastnih imen in kot takšna zahteva po­globljeno in diahrono usmerjeno znanje o udeleženih jezikovnih sistemih (idiomih) ter obvladovanje etimološke metode in teoreticnih nacel imenoslovnega preucevanja na­sploh, zato lahko poteka le v okviru metodološko primerljivega znanstvenega diskurza. Pri zgodovinskojezikoslovnem raziskovanju slovenskega zemljepisnoimenske­ga fonda se kot nedvomno prisotna identificira plast imen predslovanskega izvora, ki se zgošca v smeri vzhod–zahod, in sicer kot odraz pojemajoce intenzitete slavizacije jugovzhodnega alpskega prostora. Z induktivnim preucevanjem, ki izhaja iz sistema­ticne analize celotnega lastnoimenskega korpusa, se je doslej omogocilo razmeroma jasno izlušcenje jedrnega dela neslovanskega gradiva2 in znotraj tega dokaj uspešno identifikacijo najstarejše, substratne romanske plasti lastnih imen, vendar pa tovrsten pristop ob pomanjkanju ustreznih metodoloških prijemov ne zmore tudi zanesljive je­zikovnosistemske opredelitve posameznih elementov, pripadajocih predromanskim3 lastnoimenskim plastem, ki pri tovrstnem presejanju ostanejo na situ. Za natancnejši 2 Napacno bi bilo reci, da je bil doslej že uspešno identificiran jedrni del slovanske dedišcine v sloven- ski toponimiji, saj se na tem podrocju zlasti v zadnjem casu, ko je gradivo zopet podvrženo sistemski in metodološko korektno podprti obravnavi, odpira še veliko vprašanj. Poleg tega bi se takšno trditev v psevdoznanstvenem pristopu utegnilo zlorabiti kot argument v prid neslovanski interpretaciji imen zgolj na podlagi njihove še ne zadovoljivo argumentirane slovanske etimologije. 3 Izraz predromanski se uporablja kot kronološka oznaka za nestratificirani lastnoimenski sediment do casa romanizacije. Izraz je upravicen zlasti zaradi celovitosti jezikovne romanizacije obravna­ vanega prostora, medtem ko po istem principu skovana oznaka predkeltski, ki se v imenoslovni literaturi pogosto rabi kot dejanski ekvivalent oznaki nekeltski, na tem prostoru ni upravicena, saj bi predpostavljala celovito keltizacijo (gledano jezikovno) jugovzhodnega alpskega prostora, ki pa je ni mogoce argumentirano dokazati kot realne. izris stratigrafske slike lastnoimenske dedišcine slovenskega jezikovnega ozemlja se torej zdi smiselno k problematiki pristopiti v obratni smeri in izvesti sistemske študije lastnoimenskega nanosa posameznih substratnih plasti. V sklopu opisanega deduktiv­nega pristopa k obravnavi zemljepisnoimenskega fonda je v pricujocem delu za izho­dišce predpostavljena prisotnost lastnoimenske plasti po jezikovnogenetski opredelitvi keltskega jezikovnega sistema, in sicer kot ene izmed takšnih predromanskih jezikovnih plasti na slovenskem jezikovnem ozemlju, ki ji lahko nedvoumno dolocimo jezikovno­ sistemsko in jezikovnogenetsko pripadnost in je bila na tem prostoru nedvomno tudi prisotna. Jezikovno prisotnost keltskega idioma na nekem prostoru potrjuje skupna, ku­ mulativna vrednost tako neposrednih kot posrednih pokazateljev keltskega jezikovnega odtisa, tj. besedil (ta na perifernih obmocjih sicer le izjemoma predstavljajo relevanten kriterij), keltskih osebnih imen (antroponimije), izpricanih v epigrafskih virih (tj. na neprenosljivih ali težje prenosljivih predmetih) in keltskih zemljepisnih imen (topo­nimije), lahko celo v kombinaciji z jezikovno gledano keltskim plemenskim imenom (etnonimom), ki lastnoimenskemu arealu casovno in prostorsko ustreza, vendar slednje dejansko ne predstavlja odlocilnega kriterija (gl. spodaj). Z ozirom na izpostavljene kategorije se delna »keltskost« prostora, ki geografsko ustreza današnjemu slovenske-mu jezikovnemu ozemlju, zdi nesporna. Posredno jo dokazujejo sicer redka anticna zemljepisna lastna imena, ob tem pa izjemno dobro zastopana osebna imena in imena božanstev (teonimi) jezikovno keltskega izvora, tj. zlasti na poselitvenem obmocju Ta-vriskov in v relevantnem delu Norika.4 Ker iz tega sledi, da je keltski jezikovni sedi­ment pricakovan tudi v okviru obravnavanega lastnoimenskega areala (tj. z izoglosami opisanega jezikovnogeografskega obmocja), je pricakovati, da je v okviru slovenskega zemljepisnoimenskega fonda mogoce identificirati tudi keltsko lastnoimensko plast, tj. prepoznati kontinuirano gradivo ali lastnoimenske prežitke, ki jih je po etimološkem kriteriju mogoce zanesljivo opredeliti kot keltske. Lastnoimenski prežitek lastnoimen­ ske plasti X v okviru celotnega zemljepisnoimenskega fonda lastnoimenske plasti Y se pri tem definira kot zemljepisno lastno ime, ki je bilo tvorjeno v jezikovnem sistemu, ki mu pripada lastnoimenska plast X, in ima v fondu lastnoimenske plasti Y tudi izkazano kontinuiteto.5 4 Prim.Katicic 1966, Šašel 1975, Šašel Kos1997,1999,Lovenjak 1998, Anreiter et al. 2000, Anre­iter 2000, 2001, Anreiter, Roider 2007, Meid 2005, Jelenko, Visocnik2006, ACPN: 203–208 itd.; glede osebnih imen, sporocenih na novcih, gl. Birkhan 1973. Kot neposredni znak keltizacije mor­da služi ptujsko besedilo ARTEBYTZBROXTYI =artebudzbrogdui (gl. Eichner v Eichner et al. 1994: 136–137, DLG: 335), vendar le v primeru, da je etimološko gledano galska interpretacija napisa pravilna, kar sicer ni zavezujoce. Tipicno galske poteze napisa so gal. *br- < pkelt. *mr-, gal./pkelt.*-u. < pide. *-o., morda zlitnik *ts , vendar pri tem nejasen ostaja presenetljivi vezni samoglasnik -e- za pricakovani *-o-, nesistemska apokopa izglasja prvega imena in nejasno ime­notvorje drugega imena. Enako velja v primeru domnevnih antroponimov siraku in dubnibanuabi na napisih a in c na celadi A iz Negove (gl. Nedoma 1995: 18–20). Oba napisa izkazujeta elemente, deloma primerljive z galskim gradivom, vendar s stališca celotne zgradbe ne zadostujeta tocnim kriterijem takšne jezikovnogenetske opredelitve. 5 V besedilu se termin prosto zamenjuje z besednimi zvezami lastnoimenska dedišcina, lastno ime s kontinuiteto oz. (lastnoimenski) kontinuant. S to delovno hipotezo je mogoce pristopiti k empiricnemu vprašanju, v kolikšni meri je taka jezikovnosistemsko natancno opredeljena plast v substratnem delu slo­venskega zemljepisnoimenskega fonda dejansko tudi vidno prisotna in hkrati izdela-ti nacela neoporecnega metodološkega pristopa k preucevanju v jezikovnogenetskem smislu identificiranih substratnih lastnoimenskih plasti slovenskega lastnoimenskega fonda. Gre torej za temeljno raziskavo, ki ponuja sistematicno preucitev kontinuiranih elementov keltske lastnoimenske dedišcine v slovenskem zemljepisnoimenskem fondu in se hkrati vkljucuje v raziskovanje lastnoimenskega gradiva (staro)keltskih jezikovnih fondov, ki je v okviru sodobnega keltskega primerjalnega jezikoslovja šele v zadnjem casu postal deležen zaslužene pozornosti. Empiricni del raziskave se logicno vkljucuje v sklop monografskih obravnav posameznih smiselno zamejenih lastnoimenskih area-lov keltske koiné (Anreiter 2001 – Pannonia, García Alonso 2003 – Hispania, Gohil 2006 – severna Evropa, Falileyev2007 – Dacia in Scythia Minor, Falileyev 2013 – bal­kanski prostor, Falileyev 2014 – srednja in vzhodna Evropa), in sicer kot celovita in v zgodovinskoprostorskem kontekstu izvedena preucitev keltske lastnoimenske dedišcine na ožjem obmocju jugovzhodnega alpskega prostora, ki geografsko ustreza slovenske-mu jezikovnemu ozemlju, s tem pa s stališca lastnoimenskega areala tudi slovenskemu zemljepisnoimenskemu fondu (tj. v okviru koordinat f +46º : . +13º–16º; f +47º : . +13º–15º).6 V ta fond spadajo tudi naselbinska imena, ki sicer ležijo na stiku sloven-skega jezikovnega ozemlja s furlanskim, istriotskim, beneškoitalijanskim, bavarsko­nemškim oz. madžarskim jezikovnim ozemljem, a so njihovi kontinuanti v slovenšcini lahko upraviceno razumljeni kot avtohtoni, saj spadajo v najstarejšo plast integratov ne­slovanskih zemljepisnih imen (npr. Gumin, Ratenj, Cedad, Videm, Krmin, Oglej, Buzet, Beljak) oz. jih je mogoce identificirati vsaj kot filter v kontinuantih superstratnih plasti (npr. nem. Sulm . slov. *S.lba . ant. Solua). 2 Jugovzhodni alpski prostor s stališca keltskega zemljepisnoimenskega odtisa še ni bil deležen sistematicne obravnave. Zacasne analize gradiva ponuja zlasti Anreiter et al. 2000: 113–142 (upoštevano je le gradivo, sporoceno pri Ptolemaju), Sims-Williams 2006 = ACPN: 205–206, deloma Anreiter 2001 (v okviru panonskega gradiva) in Anrei­ter, Roider 2007: 117–122 (diskusija poteka na izbranih primerih). V vseh sodobnih keltisticnih imenoslovnih delih so bili med zemljepisnimi imeni, ohranjenimi v anticnih virih, kot jezikovno zagotovo ali verjetno keltski (slednji so v nadaljevanju opremljeni z vprašajem) opredeljeni: • Anreiter et al. 2000: Neuiodunum, Santicum (?), Uirunum (?); • Anreiter 2001: Arrabo, Neuiodunum; • Isaac 2002, 2004: Arrabo (?), Carnuntum, .a......a, Celeia (?), Neuiodunum, Santicum (?), Uirunum (?); • Sims-Williams2006 = ACPN: Arrabo, Carnium,7 Caruanca, Crucium, Longaticum, Matucaium, Praetorium Latobicorum, Santicum (?), Tasinemetum, Uirunum (?); • Anreiter, Roider 2007: *Billiacum, *Glano-, Matucaium, Tasinemetum; • Falileyev et al. 2010 = DCC: Ad Medias (?), Carnium, Celeia (?), Crucium, Longaticum, Matucaium, Neuiodunum, Praetorium Latobicorum, Santicum, Tasinemetum, Uirunum; • Delamarre2012: *Albantia, Arrabo, *Billiacum, *Glano-, Carnium, .a...a..a(.) [sic!], Celeia, Crucium, Longaticum, Matucaium, Natiso, Neuiodunum, Poetouio, Santicum, Sauus, Tasinemetum, Timauus, *Turriacum, Uirunum; • Falileyev 2014a: Arrabo (?). 6 Za natancno definicijo slovenskega jezikovnega ozemlja gl. Ramovš 1936: 1–2. 7 Vkljucno z Iulium Carnicum (Sims-Williams 2006: 204 z op. 86). Število zemljepisnih imen, izpostavljenih v naštetih delih, je deloma sicer odvisno od korpusa (geografsko ali kako drugace zamejenega), na katerem temeljijo omenjene raz­prave (Anreiter et al. 2000: Ptolemaj, Anreiter 2001: Pannonia, Isaac2002: Itinerari-um Antonini, Isaac 2004: Ptolemaj, Falileyev 2014a: vzhodna Evropa, kar vkljucuje le skrajni vzhodni del jugovzhodnega alpskega prostora), vendar je glavni razlog za povprecno številcno precej razlicno identifikacijo domnevno keltskega zemljepisnoi­menskega gradiva metodološko ozadje posameznega dela in z njim povezanim nabo­rom ustreznih kriterijev, po katerih se za konkretna imena sklepa na keltski etimološki izvor. Ti so lahko zastavljeni strožje (kriticno) oz. zelo široko, v slednjem primeru pri­marno z namenom maksimalne vkljucenosti etimološko nejasnega gradiva (po istem principu deluje tudi Holder, AcS). Razen Anreiter et al. 2000 in Anreiter 2001 so ostale naštete tuje imenoslovne razprave v svojem pristopu k celotni lastnoimenski dedišcini na obravnavanem obmocju izrazito deduktivne in pri identifikaciji morebitnega kelt­skega gradiva le redko upoštevajo tudi družbenozgodovinski kontekst prostora, ki ga preucujejo. V okviru znanstvenega imenoslovnega raziskovanja v slovenskem strokovnem prostoru se etimološkemu preucevanju substratnih imen slovenskega zemljepisnoimen­skega fonda ni posvecalo sistematicno, predvsem pa se je k problematiki vedno pristo­palo le s slavisticnega (in deloma romanisticnega) stališca in ne z zornega kota posame­znih jezikovnih sistemov, ki so razpoznavni v lastnoimenskih reliktih jugovzhodnega alpskega prostora. V želji cim bolj uspešno pristopiti k identifikaciji in etimologizaciji slovanske lastnoimenske dedišcine pa se je vseskozi vendarle dovolj jasno izpostavljalo substratno plast, da se je skozi zgodovino slovenske imenoslovne misli pocasi vsaj v glavnih obrisih pokazal nabor predslovanske lastnoimenske dedišcine. V grobih pote­zah se je izrisala tudi stratigrafska slika. Med zacetke metodološko korektne sistematizacije substratnih zemljepisnih imen v slovenšcini nedvomno sodijo dela etimologa in imenoslovca Franceta Bezlaja, med-tem ko je obdobje pred njim zaznamovano s pristopi, ki so nesistematicne narave ali pa s stališca sodobnega zgodovinskega primerjalnega jezikoslovja ne vzdržijo preverjanja. Med najpomembnejše avtorjeve stratigrafske orise poleg etimološkega slovarja sloven-skih hidronimov (Slovenska vodna imena I–II, 1956–1961), ki diferenciacijo med la-stnoimenskimi odtisi posameznih jezikovnih plasti vzpostavlja na tematsko zamejenem korpusu, sodijo jezikoslovni spisi Bezlaj 1955, 1958, 1959/1960, 1960, 1961, 1969 in 1970. Vanje je vecinoma vkljucen že tudi delen uvid v stratifikacijo hidronimije, ki pa za substratni del praviloma kriticno sloni na starejših interpretacijah in le mestoma ter previdno sprejema spoznanja o staroevropskem hidronimnem sistemu. V skladu s takrat vecinsko sprejetim, cetudi že nekoliko zastarelim8 razumevanjem jezikovne sestave najstarejše, tj. predromanske in predkeltske substratne plasti na obmocju jugovzhodne Evrope, Bezlaj neromansko in nekeltsko substratno gradivo na vec mestih opredeljuje kot »iliro-venetsko« oz. »veneto-ilirsko«. Na vsaj enem mestu pa se pojavi celo etiketa »veneto-norijsko« (Bezlaj1955: 71 = ZJS I: 54), in sicer z ozirom na venetski odraz pide. *#bh > *#f- v primerjavi z obicajnim »ilirskim« (lato sensu) *b. Ker referenca ni podana, implicitne funkcije te oznake ni mogoce ugotoviti, zdi pa se verjetno, da gre pri njeni osamljeni uporabi za spoj jezikovnosistemskega termina z geografskim, ki tudi v tem primeru odraža intuitivno že zapaženo, vendar še ne precizirano sistemsko razmejitev venetskega gradiva od splošno »ilirskega« v tedaj veljavnem razumevanju te jezikovnogenetske oznake. Zgolj iz rabe tovrstnih, kvazisistemskih hibridnih oznak njihove interpretativne im­plikacije naceloma sicer niso jasno razvidne, vendar pa vsaj izraz »iliro-venetsko« oz. »veneto-ilirsko« v vsakem primeru implicira prepricanje o tesnejši povezanosti med obema sistemoma in po vsej verjetnosti ne odraža toliko jezikoslovnega spoznanja, da gre za gradivo, ki ga po glasovni plati ni mogoce uvršcati med »ilirsko« (lato sensu), temvec v vecji meri nelagodje do dejanske splošno »ilirske« interpretacije gradiva v od­nosu do venetskega gradiva. Slednje namrec kljub temu, da sprva jezikovnogenetsko ni doživelo jasne sistemske razmejitve od širše »ilirskega«,9 opozarja na bogatejšo, vseka­kor pa ne monolitno sestavo substratne plasti na jugovzhodnem alpskem prostoru. Gre torej za uvedbo izraza, s katerim se v odnosu do jezikovne provenience specificnega lastnoimenskega gradiva poskuša vpeljati previdnejši pristop. Na po interpretativni moci podobni akumulaciji ugotovitev o stratigrafski sliki substratne plasti zemljepisnih imen, dodatno seveda bistveno podprti in v mnogih po­gledih korigirani z indoevropeisticnim znanjem, temelji tudi stratifikacijski oris v Fur­ 8 Do identifikacije še starejše, staroevropske substratne plasti oz., natancneje, substratnega lastnoi­menskega sistema, ki je proseval skozi gradivo, sprva opredeljeno kot »ilirsko« (zlasti po glasov­nih in imenotvornih znacilnostih), in tako dajal napacen vtis o sistemskih povezavah na mnogo širšem arealu, kot bi bilo to dejansko upraviceno (slednje spoznanje je med drugim dalo zagon panilirski teoriji, ki jo je najbolj sistematicno zagovarjal J. Pokorny, gl. Pokorny 1936, 1940), je prišlo že po izoblikovanju jasno artikuliranih razlikovalnih lastnosti med ilirskim in venetskim ter liburnijskim jezikovnim/lastnoimenskim sistemom na eni ter ilirskim in keltskim ter tracanskim na drugi strani (gl. Krahe1964b). Koncept »ilirsko« stricto sensu je v tem casu že zreduciran na lastno- in redko obcnoimensko (Eichner 2004) gradivo na prostoru južne Dalmacije, kamor so po anticnih virih lokalizirani Illyrii proprie dicti (gl. Kronasser 1962,1965). 9 Gl. Jokl 1945/1946, Mayer1957: 16–18. Glavni razlog za nezadostno diferenciacijo substrata se zdi povezan s še neprepoznano distribucijo posameznih lastnoimenskih arealov v okviru »ilirskega« gradiva. Ker se venetska osebna imena vkljucujejo v severnojadranski lastnoimenski areal, ta pa je preko liburnijskega povezan z balkanskim prostorom, je razumljivo, da je bil tudi venetski prostor v okviru ilirske teorije vkljucen v širši, navidezno »ilirski« areal. lan 200210 in dokaj celovita obravnava substratnega gradiva v Snoj2009 = ESSZI.11 Omenjena dela, v kolikor se ukvarjajo z jezikovnogenetsko in jezikovnosistemsko opredelitvijo lastnoimenskega gradiva, pa vendarle po svoji teoreticni usmerjenosti in glavni interesni sferi izhajajo iz slovanskega zornega kota in odsevajo oz. povzemajo starejše stanje raziskovanja na podrocju jezikovne paleontologije relevantnega pro-stora. Takšen pristop pride do izraza predvsem pri ponovnem preverjanju in kriticnem ovrednotenju morebitnih, v starejši literaturi predlaganih keltskih etimologij zemlje­pisnih imen, ki praviloma potekata s stališca slovanskega kontinuanta (zlasti z ozirom na glasovje), ne pa tudi na podlagi dejstev keltske primerjalne slovnice in spoznanj o starokeltskih (zemljepisnih) lastnih imenih. Jezikovnosistemski stratifikaciji hetero-gene substratne plasti se sicer praviloma ne posveca ustrezne pozornosti, konkretno pri identifikaciji keltske dedišcine pa sta nesistematicna obravnava in nejasna slika predvsem posledica umanjkanja uvida v sistem starokeltskega zemljepisnoimenskega fonda. Dejstvo je, da ta pred prelomom tisocletja sicer ni bil mogoc niti v keltolo­ giji, saj je do napredka v poznavanju starokeltskih zemljepisnih imen prišlo šele v obdobju preteklih dveh desetletij. Poleg tega se je v tem casu bistveno izostrila tudi slika predkeltskih lastnoimenskih arealov v srednji in jugovzhodni Evropi, kar šele v zadnjem casu omogoca metodološko izcišcen pristop k identifikaciji lastnoimen­skega odtisa posameznih jezikovnih sistemov s primarno oz. sekundarno prisotno­stjo na omenjenem prostoru. Pomembno je poudariti, da se je od casa, ko so nastala Bezlajeva dela, v slovenskem imenoslovju kljub temu vselej ohranjalo prepricanje o površinski jezikovni keltski prisotnosti v jugovzhodnih Alpah in neposredni okolici in s tem relativni redkosti keltskih lastnoimenskih reliktov (prim. Bezlaj 1955: 68, 1958: 678, 1959/1960: 291, 1960: 121, 1961: 152).12 Za dokoncno razrešitev vpraša­nja keltskega deleža v slovenskem substratnem lastnoimenskem fondu ta splošni vtis seveda predstavlja argumentum e silentio, saj domneva ni bila nikdar sistematicno do-kazana oz. ovržena. Takšna, na vec mestih izražena opazka pa je vendarle pomembna, ker prica, da slovensko strokovno udejstvovanje na podrocju preucevanja keltskih lastnih imen nikdar ni posegalo po oznaki »keltsko« kot golem nadomestku za oznako »neilirsko«,13 kar sodi med najocitnejše interpretativne pomanjkljivosti vseh starejših 10 Izpostavljena je romanska plast, med starejšimi pa staroevropska, v razpravi deloma napacno poime­ novana kot ilirska, v primeru tpn. Atrans in hdr. Aesontius/Isontius zaradi presenetljivih glasovnih odrazov neka starejša, vendar neilirska plast (Furlan 2002: 33), in z zadržki tudi venetska. 11 Avtor identificira romansko, keltsko, venetsko in staroevropsko plast. Slednja je opisno poimenovana kot »starejša predromanska in predkeltska, vendar že indoevropska« (ESSZI: 11). Na drugih mestih je isti domnevani izvor opredeljen tudi kot »verjetno že ide., vendar neznanega izvora« (ESSZI: 339) ipd. 12 Konkretno se domneva o redkem keltskem substratu v jugovzhodnih Alpah (Bezlaj 1959/1960: 291 = ZJSII: 912), kise gasopostavlja z arheološkobogato dedišcino (Bezlaj 1960: 121 =ZJSI: 193)in razlaga z dejstvom, da je poselitev Keltov na tem prostoru (podobno kot rimska) okupacij­ske in s tem manj globinske narave (Bezlaj 1961: 152 = ZJS I: 211). 13 Jezikovnogenetska opredelitev »keltsko« najpogosteje implicira izkljucno zelo površinsko spo­znanje, da gre za gradivo, pripadajoce lastnoimenski plasti, ki jo je mogoce relativnokronološko opredeliti kot predromansko, vendar ne najstarejšo oz. mlajšo kot staroevropsko (ce gre za hidro­nime), ilirsko (lato sensu) ipd. etimoloških obravnav substratnega gradiva. S tem se je v slovenskem imenoslovju posredno izreklo proti metodološko neupraviceni sistemski opredelitvi keltšcine kot nediferenciranega skupka negativnega nabora nekih glasovnih, oblikotvornih in be-sedotvornih znacilnosti.14Tudi v sodobnih slovenskih strokovnih imenoslovnih delih opredelitev »keltsko« brez nadaljnjega implicira pripadnost lastnoimenskega elemen­ta keltskemu sistemu, in sicer po glasovni, oblikotvorni, besedotvorni in/ali leksikalni plati, vendar pripis oznake ni vselej osmišljen v okviru sinhronih in diahronih spo­znanj o specificnih podsistemih doticnega idioma, interpretacija pa ne poteka vedno v skladu s podatki, ki jih dejansko ponuja notranjekeltsko primerjalno gradivo. 3 Kljub temu, da so se z objavo sodobnih strokovnih imenoslovnih raziskav starokelt­skega lastnoimenskega fonda v keltistiki v zadnjem casu odprle nove možnosti za na­predek pri raziskovanju problematike keltskega lastnoimenskega odtisa v okviru posa­meznih lastnoimenskih arealov na geografsko zakljucenih obmocjih, pa se je za glavno pomanjkljivost doslej izkazal predvsem nesistematicen pristop k besedotvornemu sis- temu na splošno, v okviru tega pa zlasti nesistemska obravnava izpeljank v keltskem imenotvornem sistemu (gl. poglavje 4). Drugo pomembno podrocje, h kateremu se v keltistiki doslej še ni pristopilo siste­maticno, je vprašanje t. i. vzhodne keltšcine oz. vzhodne galšcine, ki se jo na podlagi lastnoimenskega gradiva obicajno pri klasifikaciji keltskih jezikov implicitno obravna­va kot samostojno vejo. Eksplicitno se o vzhodni keltšcini (ang. Eastern Celtic) prvic govori v Eska 2013, ki predstavlja tudi prvi poizkus vzpostavitve sistematike locevanja med zahodnim in vzhodnim arealom v okviru galskega gradiva. Ker je za metodološko korektno etimološko preucevanje lastnoimenskega gradiva katerega koli jezikovnega sistema bistvena njegova jasna in natancna jezikovnogenetska opredelitev, je posebno pozornost treba nameniti sistematicni izdelavi glasoslovnega opisa jezikovnega siste-ma, v okviru katerega so bila tvorjena zemljepisna imena vzhodnega obmocja keltske poselitve, in s tem razrešitvi vprašanja dejanske upravicenosti vzpostavitve vzhodne galšcine kot jezikovnogenetsko locene enote (gl. poglavje 3). 14 Na tem mestu je treba omeniti in kriticno ovrednotiti tudi rabo oznake »romano-keltsko« (rom.-kelt.), ki jo je mogoce zaslediti v razpravah pripadnikov ljubljanske romanisticne šole (F. Šturm, A. Grad,M.Skubic), prim. tudi Ramovšv primeru tpn. Poetouio (HGII: 180–181). Oznako je treba razumeti v smislu regionalne diferenciacije romanskega superstrata glede na njegovo substratno podlago, kjer naj bi ta po zgodovinsko-arheoloških kriterijih bila keltska, deloma pa gre za opre­delitev dejanske jezikovnogenetske pripadnosti imena, ki je v konkretnem romanskem idiomu substratno, prim. na primer »rom.-celt. Carnia«(Grad 1958b: 43). V prvem primeru oznaka seveda nima implikacij za pripis substratnega imena keltskemu sistemu po etimološkem kriteriju. 1 Opredelitevteoreticnihinmetodoloških izhodišcraziskave 1.1 Substratno plast danega zemljepisnoimenskega fonda lahko definiramo kot nako­picenje prežitkov, do katerega je prišlo pri casovno kontinuiranem naplašcanju lastno­imenskih plasti razlicnih jezikovnih sistemov. Lastnoimenska plast Y torej predstavlja skupek elementov v zemljepisnoimenskem fondu kronološko najmlajše superstratne plasti, ki je v nekem casovnem obdobju in na tocno dolocenem prostoru pripadal jezi­kovni plasti Y. Lastnoimenski fond je torej del jezikovnega sistema, tj. njegova pod-množica, vendar z njim ni nujno prekriven. Ker velja, da je v okviru zemljepisnoimen­skega prostora15vsako zemljepisno lastno ime presek treh prostorskih ravnin (tj. fizic­ne/realne, arealne in jezikovnosistemske),16 ga je za cas njegovega nastanka mogoce umestiti v sistemsko in jezikovnogenetsko natancno opredeljiv jezikovni sistem, tj. tisti sistem, ki je generiral njegovo dejansko površinsko podobo. Lastnoimenski prežitek kot casovno kontinuiran jezikovni element je torej v prvi vrsti treba razumeti v kontekstu 15 Zemljepisnoimenski (toponimski) prostor je abstraktna preslikava fizicnega/realnega prostora v njegovo funkcijsko vrednost, preko katere se lahko vkljucuje v družbeno komunikacijo. Njegova dejanska funkcijskost je seveda omejena, kakor je omejen prostor, ki vstopa v realno komunikacijo posameznika (primerjaj npr. z zemljevidi ipd., ki ustvarjajo hiperfunkcionalne prostore kot seštev­ke mikroprostorov), zato se v teoreticni onomastiki a priori operira z idealiziranimi abstraktnimi kategorijami. 16 Fizicni/realni prostor lahko zreduciramo na množico predmetov (objektov) (O) .O. Elementi te množice hkrati tvorijo podmnožico predmetov lastnoimenskega poimenovanja (onimskih objek­tov) (N) .N, tj. tistih elementov množice .O, ki vstopajo v prostor družbene komunikacije oz. jezika. Ta je pri nastajanju in obstajanju lastnih imen hkratno soudeležen na dveh ravninah, jezi­kovnosistemski in komunikacijski. Jezikovnosistemski prostor je tisti, ki s pomocjo razpoložlji­vega surovega jezikovnega gradiva generira površinsko, tj. jezikovno podobo ustaljenih odnosov med predmeti lastnoimenskega poimenovanja ter zemljepisnimi imeni (npr. površinska podoba funkcije, ki predmet [most] lokalizira v odnosu do komunikacije, je v slovenskem sistemu npr. »Most«). Zunanja manifestacija jezikovnosistemskega prostora je t. i. arealni prostor v svoji najo­snovnejši opredelitvi zamejenega prostora predmetov lastnoimenskega poimenovanja, tj. skupka elementov podmnožice .P, cigar realizacija je pogojena z realnim prostorom, iz katerega se izlušci (arealni prostor pri tem nikdar ne preseže realnega prostora). Vsak fiksiran odnos med predmetom lastnoimenskega poimenovanja in pripadajocim lastnim imenom, ki je nastal v triclenski verigi predmet > predmet lastnoimenskega poimenovanja > lastno ime, v svoji prvotni funkciji vstopa v komunikacijski prostor. Obstoj oz. funkcionalnost lastnega imena v komunikaciji namrec vzdržu­je izkljucno njegova funkcija in ne (vec) jezikovna podoba. lastnoimenske plasti v njenem linearnem poteku, tj. skupku casovnih prerezov skozi funkcijsko vzdrževano obstojnost zemljepisnega imena v komunikaciji. S stališca eti­mološkega pristopa v imenoslovju zato pri stratifikaciji lastnoimenskega fonda neke superstratne plasti ni ustrezno upoštevati lastnih imen, ki jih je kot pripadajoca je­zikovnemu sistemu Y mogoce opredeliti zgolj po strukturalnem kriteriju17 (po tem kriteriju se v obravnavo namrec vkljucuje celoten lastnoimenski fond, ki je pripadal lastnoimenski sferi sistema Y, ne glede na dejanski etimološki izvor posameznih ele­mentov), temvec le takšno jezikovno tkivo, ki je bilo v okviru njegovih glasovnih, oblikotvornih, besedotvornih, skladenjskih in leksikalnih danosti tudi tvorjeno. V smislu linearnega razvoja imena na casovni osi od njegovega nastanka do zamrtja (temporalni aspekt lastnega imena)18 se takšen pogled osredotoca na cas nastanka imena, ne pa tudi na cas njegove rabe. Po etimološkem kriteriju je lastnoimensko plast torej treba razumeti kot pojem, ki je definiran jezikovnosistemsko in jezikovnogenetsko,19 kar posledicno omogoca hori­zontalno stratifikacijo casovno-prostorskega poteka lastnoimenskega nanosa na obrav­navanem obmocju.     1.2 Pojem keltska lastnoimenska dedišcina dolocenega lastnoimenskega areala, ki ustreza dolocenemu geografskemu prostoru, je tu opredeljen kot skupek (osebnih in zemljepisnih) lastnih imen, ki ga je kot keltskega mogoce opredeliti po izkljucno eti­mološkem nacelu. Oznaka keltski je v prvi vrsti pojem, ki ima svojo primarno uteme­ljitev v indoevropskem primerjalnem jezikoslovju (tako zgodovinsko gledano kakor s stališca jasnosti jezikovnogenetske opredelitve), saj oznacuje le takšno jezikovno gra­ divo, ki ga je po njegovih glasovnih, oblikotvornih, besedotvornih (manj skladenjskih 17 Prim. Matasovic 1997: 91. 18 Prim. Šrámek 1999: 75, 78–89. 19 Nicholaisen lastnoimensko plast definira kot casovno plast: »die Zeitspanne, während der die Sprecher einer Sprache in einem Gebiet Namen geschaffen und zum schon bestehenden Onomasti-con oder Nameninventar hinzugefügt haben« (1991: 67 v op. 4). Tovrstna definicija je neustrezna in v etimološkem imenoslovju neuporabna, saj združuje horizontalni in linearni aspekt casovnega razvoja lastnega imena in s tem etimološki kriterij pri jezikovnogenetski opredelitvi lastnega ime­na s strukturalnim. in leksikalnih) znacilnostih mogoce projicirati na prakeltsko stanje. Slednji konstrukt opisuje vejo indoevropske jezikovne družine (natancneje snop izoglos), ki se od ostalih vej te družine oz. od jezikov neindoevropske družine loci po skupku izkljucno temu sistemu lastnih glasovnih sprememb (inovacij). Najrelevantnejše takšne splošnokeltske glasovne spremembe so:20 i. pide. *e > pkelt. *i (npr. pide. *H3re.-s > pkelt. *ri.-s ‘vladar’); ii. pide. *-o# > pkelt. *-u# (npr. pide. *H2ep-H1/3o > *abo > pkelt. *abu ‘reka’); iii. pide. *o (ne glede na izvor) > pkelt. *a (npr. pide. *bhleH3-tu- > *blo-tu-> pkelt. *blatu- ‘cvet’); iv. pide. *e. > pkelt. *e2, vsaj v nezadnjem zlogu (npr. pide. *H3re.H-no- > pkelt. *reno- *‘tok’); v. pide. *e., *u. > pkelt. *o. (npr. pide. *te.teH2- > pkelt. *to.ta ‘ljudstvo, pleme’, *H2.u-H1/3.-ko- > *.u..ko- > *.o.anko- ‘mlad’); vi. pide. *. > pkelt. *Ri / _T (+ / _*m) (npr. pide. *..d-.-o- > pkelt. *krid.o- ‘srce’); vii. pide. *. > pkelt. *aR / _C [– zapornik] (npr. pide. *m.-.o- > pkelt. *mar.o- ‘mrtev’); viii. pide. *. > pkelt. *aN (npr. pide. *H2..-.t-o- > pkelt. *arganto- ‘srebro’); ix. pide. *g. > pkelt. *b (npr. pide. *g.o.-k(.)ol-.o- > pkelt. *bo.kol.o- ‘pastir’); x. pide. *K [+ pal.] > pkelt. *K [– pal.] (npr. pide. *(d)..-to- > pkelt. *kanto- ‘sto’); xi. pide. *MA > pkelt. *M (npr. pide. *bh..h-.t- > pkelt. *brigant- ‘visok’); xii. pide. *p > pkelt. *f > *h > .21 (npr. pide. *pet-no- > pkelt. *(f)etno- ‘ptica’, *pelH1-u- > *(f)elu- > *(h)elu-, prim. etn. Helvetes, *upo- > *u(f)o- ‘gor’, prim. lepont. antr. UVAMOKOZIS); xiii. pide. *#H2/3.C- > pkelt. *#aRC- (npr. pide. *H2.t.o- > pkelt. *arto- ‘medved’); xiv. pide. *#H1.C- > pkelt. *#.C- (npr. pide. *H1..-e/o- > pkelt. *rig-e/o- ‘iti’); xv. pide. *#.HC- > pkelt. *#RaC- (npr. pide. *.H2-ti- > pkelt. *mati- ‘ob pravem casu, dober’); xvi. pide. *#H.HC-> pkelt. *#RaC- ~ *#RaC- (npr. pide. *H2.H3-ti- > pkelt. *rati- ‘okop’ *..H-ti- > *.lati- *‘vlada(nje)’); xvii. pide. *CHC > pkelt. *CaC-(npr. pide. *pH2-ter > pkelt. *(f)atir ‘oce’) ~ *-CHT­> *-CC-(npr. pide. *.enH1-to- > pkelt. *gento- ‘rojen’) ~ *-CHR- > *-CaR-(npr. pide. *p.tH2-no- > pkelt. *litano- ‘širok’) ~ *-RHC- > *-RaC-(npr. pide. *t.H2-.-iH2­> pkelt. *tana.i- ‘tenka’); xviii. pide. *-.HV-> pkelt. *-aRV- (npr. pide. *d.H2-o- > pkelt. *damo- ‘udomacen’); xix. pide. *H > pkelt. . / _ ., . = {*.} (npr. pide. *H2erH3-.e/o- > pkelt. *ar-.e/o- ‘orati’); 20 Gl. zlasti KPV: 115–138, McCone 1996: 37–65, Isaac 2007: 62–74, Schrijver 2011b (ss. 1–2), Sims-Williams 2007: 309–333, Matasovic 2009: 6–11 (1997: 92), Zair 2012, Gibson, Wodtko 2013: 9, Repanšek2015a. 21 Razen tam, kjer že predhodno *p > *k. / _*VC0 k. (npr. pide. *penk.e > pkelt. *k.enk.e ‘pet’),*p > *. / _T (npr. pide. *sept. > pkelt. *se.tan ‘sedem’), *f > *ß / V_R (npr. pide. *kapro- > pkelt.*gaßro-> *gabro- ‘koza’), *f > *. / V [+zadnji] _*n (npr. pide. *supno-> pkelt. *su.no-> *so.no-‘sen’). xx. pide. *H > pkelt. . ~ *a /._, . = {*., *.} (npr. pide. *g.e.H3-to- > *be.-to- > pkelt. *beto- ‘živež’ ob *.e.H-ro- > *ke.aro- > *ka.aro- ‘velikan, junak’); xxi. pide. *-sR-> pkelt. *-RR-, R ={*r, *l, *m, *n} (npr. pide. *k.res-no-> pkelt. *k.renno- ‘drevo’); xxii. pide. *Rs, *Rp > pkelt. (*RF >) *RR, R = {*r, *l}, F = {*f, *s} (npr. pide. *bh.s-o- > pkelt. *barro- ‘vrh, glava’). Marsikatera od izpostavljenih glasovnih sprememb sama po sebi seveda ni lastna le pra­keltskemu glasovnemu sistemu, saj gre pogosto za univerzalne spremembe, ki jim je v zgo­dovinskem jezikoslovju mogoce najti vzporednice tudi v drugih indoevropskih jezikovnih vejah. Iz tega sledi, da lahko prakeltski glasovni sistem v prvi vrsti opisuje le celotni iz­postavljeni konkretni nabor identificiranih glasovnih sprememb. Posamezni keltski idiomi (lepontšcina, galšcina, cisalpska galšcina (?), hispanokeltšcina, britanska keltšcina, gojde­lšcina) so izoblikovani na podlagi nesplošnokeltskih glasovnih sprememb, ki se odražajo kot skupek inovacij oz. arhaizmov, specificnih le vsakemu od teh sistemov. Ker je treba na obmocjih z izpricano prisotnostjo keltske lastnoimenske dedišcine, ki se nahajajo izven kelt­ske pradomovine, za cas keltske poselitve racunati z razdrobitvijo na že izoblikovane keltske idiome, je pri jezikovnogenetski opredelitvi jezikovnega gradiva, ki pripada tem sistemom, posplošena oznaka keltsko nenatancna.22 Tocnejša opredelitev idioma, ki mu obravnavani jezikovni element pripada, je potrebna prav zaradi posebnosti, ki jih idiom v odnosu do dru­gih sistemov keltske jezikovne veje, zlasti pa v odnosu do nekeltskih idiomov, ki so z dotic­nim keltskim v stiku oz. z njim celo vstopajo v substratno ali superstratno razmerje, izkazuje na glasovni, oblikotvorni (in oblikoglasni), besedotvorni, skladenjski in leksikalni ravnini. 1.3 Iz povedanega sledi, da t. i. jezikovna keltskost23 že a priori ne more biti prekrivna z uporabo iste oznake v okviru (anticne) zgodovine24ali arheologije.25 V okviru obeh di­sciplin ima termin svojo opredelitev in s tem tudi razlicne konotativne vrednosti, kar pa 22 Tak posplošen termin je sicer v splošni veljavi v keltisticni literaturi (prim. Falileyev2007,s.vii: »“Celtic” still remains a very useful umbrella term for the linguistic attibution of the personal-, pla­ce-, and ethnic names discussed …«), zlasti kot sinonim za galsko (to skoraj žargonsko rabo oznake keltski je treba pripisati tradiciji). Uzus izvira iz dejstev casovno-prostorske razporeditve keltskih idiomov, ki v veliki meri že sama po sebi omogoca dokaj nedvoumno opredelitev jezikovnega gradi­va. Vendarle pa enakega posploševanja pri obravnavi obcnoimenskega gradiva ne srecamo, zato se zdi ponatancnjeno jezikovnogenetsko opredelitev smiselno aplicirati tudi na lastnoimensko gradivo. 23 Izraz je kalkiran po ang. celticity in nem. Keltizität, ki se pojavljata v teoreticnih in metodoloških uvodih v razprave o arealni razširjenost keltskega lastnoimenskega elementa v Evropi in Mali Aziji (npr. Ptolemy 2000, Ptolemy 2005, ACPN, Anreiter 2000, 2001, 2006). 24 Glede relativizacije opredelitvene vrednosti izrazov Ga..ta., Galli (McCone 2006: 103–107, 2008: 6),.e.t..(McConeop. cit., ss. 38–39, prim. Sims-Williams2011: 276–278) in Celtae v anticni histo­riografiji za identifikacijo jezikovno keltskih entitet gl. zlasti ACPN: 324–326, Sims-Williams 1998: 22–28, Tomaschitz 2002: 11–12, Collis 2003: 128, McCone 2006: 2–6, Rodway2010: 13. V grobem so takšni izrazi etnicne pripadnosti sicer dokaj dobro prekrivni z dejanskimi nosilci keltskega idioma, vendar prevec ohlapni, da bi se jih lahko uporabilo kot kriterij pri dolocanju jezikovne keltskosti. 25 Glede vprašanja prekrivnosti z arheološkega stališca tradicionalno kot keltsko opredeljenega gradiva in obmocij z dejansko prisotnostjo keltskega jezikovnega gradiva gl. ACPN: 326–327, Sims-Williams seveda ne pomeni, da se opredelitve medsebojno nujno izkljucujejo in med njimi nikdar ne prihaja do delnega prekrivanja. Nasprotno – ce se na nekem geografsko logicno za­ mejenem prostoru z relativno gostoto keltskega jezikovnega gradiva keltska prisotnost dodatno potrjuje z zgodovinskimi viri in tudi s stališca arheološke opredelitve (zlasti to velja za obmocja s kronološko poznejšo, drugotno keltsko poselitvijo), kumulativna vrednost dokazov vsekakor prica o tem, da gre za jezikovno keltsko obmocje. Nepre­ krivnost samih kategorij, ki opredeljujejo keltskost nekega prostora, prihaja do izraza predvsem ob pomanjkanju indicev na eni od ravnin. Zgolj na podlagi zgodovinsko in/ ali arheološko potrjene keltizacije nekega prostora je namrec metodološko neustrezno sklepati tudi na prisotnost keltskega idioma oz. jo a priori izkljucevati le na podlagi po­manjkanja zgodovinskih virov in/ali arheološkega odtisa (prim. npr. odsotnost latenske kulture na jezikovno jasno keltiziranih obmocjih, kot so npr. gojdelsko, hispanokeltsko in lepontsko).26 Z drugimi besedami, na jezikovnosistemsko opredelitev lastnoimenske­ga fonda, ki mu neko lastno ime (najsi bo osebno ali zemljepisno) pripada, se nikdar ne sme sklepati zgolj na podlagi iz zgodovinskih oz. arheoloških virov pridobljene pred-stave o casovno-prostorski sliki prostora, ki mu ustreza lastnoimenski areal, v katerega je preucevano lastno ime vpeto. Enako velja glede posploševanja o jezikovni keltskosti gradiva, ki je casovno-prostorsko prekrivno z nekim jezikovno keltskim etnonimom, in sicer ne glede na to, ali so pripadniki doticnega plemena tudi zgodovinsko opredeljeni kot keltski ali ne, saj po etimološkem kriteriju kot keltsko opredeljeni etnonim sam po sebi nima informativne vrednosti za dejansko jezikovno situacijo, ki je veljala med go-vorci doticnega etnosa. Enako velja v primeru jezikovno nekeltskih etnonimov (prim. etn. Scord-isci, Arau-isci, Taur-isci, Nor-ici, kar so vse hibridne tvorjenke, proti npr. Carni, ki predstavlja etimološko najverjetneje nekeltski etnonim ob etn. Latob/uici, ki je etimološko gledano nedvoumna keltska dedišcina). Tudi jezikovno keltskost pripa­dnikov nekega plemena s keltskim ali nekeltskim imenom (ne glede na zgodovinsko oz. arheološko opredelitev) torej lahko potrjuje izkljucno jezikovno gradivo, ki etnonimu ustreza casovno in prostorsko. 1.4 Kakor je že bilo nakazano, posebno problematiko v sklopu povedanega odpirajo obmocja z drugotnokeltsko prisotnostjo, tj. predvsem vzhodnoalpski, panonski in bal­kanski prostor, kamor je bil keltski, konkretno galski idiom vnesen v procesu galske ko­lonizacije in predstavlja kronološko gledano sorazmerno mlado plast. Tu pricakujemo površinsko jezikovno keltizacijo (zlasti v zemljepisnih imenih), ki je posledica casovno neglobinske vpetosti v jezikovno že stratificiran areal. Ker se smer in intenziteta kul­turne keltizacije oz. latenizacije vzhodnega galskega poselitvenega ozemlja (v grobem 1998: 29–33, 2000: 1–2, Rodway 2010: 18–20 s pregledom razlicnih v polemicni literaturi zastopanih mnenj. O metodološki neustreznosti povezovanja arheološke slike nekega prostora z etnicno (in s tem jezikovno) pripadnostjo ljudstva, ki ga poseljuje, gl. še Guštin 2001: 336. 26 Prim. Sims-Williams 2012b: 16. torej jugovzhodne Evrope)27ujema z jezikovno (prim. smer upadanja gostote galskih zemljepisnih imen v smeri zahod – (jugo)vzhod,28 kar je v grobem prekrivno s potekom kolonizacijskih valov), obe pa lahko kot zgodovinsko realni identificiramo v keltskih migracijah, evidentiranih v anticni historiografiji,29 je konkretno za jugovzhodni alp-ski prostor mogoce predpostaviti enacbo nosilec latenizacije = galski idiom.30 Pri tem je vredno poudariti, da pojma galšcina in latenska kultura na konkretnem obmocju nista v celoti prekrivna, saj se slednja razširi tudi k jezikovnogenetsko negalskim (nasploh nekeltskim) jezikovnim skupnostim, ki so bile z galskim v stiku oz. jih le-ta ni preplastila. Na kasnejšem selišcu slovenskega jezikovnega prostora za presek vseh treh ka­ tegorialnih opredelitev keltskosti veljajo nosilci galskega idioma, ki jih je arheološko mogoce enaciti zlasti z mokronoško skupino,31 historiografsko pa nedvomno pre­poznati v plemenu oz. plemenski zvezi Tavriskov (Strab. IV,6,9; IV,6,10; IV,6,12; V,1,6; VII,2,2; VII,3,2; VII,3,11; VII,5,2; Liv. 43,1,4–12; 43,5; Plin., N.h. III,20,133; III,25,147; III,25,148; App. III,16; Cass. Dion 49,34,2; 50,28,4; prim CIL V/8270).32 Njihovo poselitveno obmocje obsega recne doline Save (in Ljubljanice do Nauporta, prim. Strab. VII,5,2, gl. zlasti Šašel Kos1990 – na vzhod morda segajo vse do kra­škega roba), Krke (na Dolenjskem morda segajo južno do Kolapijanov ob Kolpi, gl. Božic2001, in ant. Segest(ik)e/Siscije, prim. Strab. VII,5,2 obIV,6,10)33 ter Drave in spodnjega toka Mure na Štajerskem do zahodnega dela osrednje Hrvaške (Zvoni­mirovo, gl. Dizdar2011, 2013; prim. Plin., N.h. III,25,148 – lokalizacija se casovno sicer nanaša na obdobje po prikljucitvi vzhodnoalpskega prostora rimskemu impe­riju). V pasu, ki sega iz Panonije vse do opredeljenih podaljškov v smeri južnih in jugovzhodnih obronkov vzhodnih Alp, se ta entiteta vkljucuje v zahodni del keltskega poselitvenega obmocja v savsko-donavskem medrecju (meja poteka nekako po zracni crti od Segest(ik)e/Siscije do poselitvenega obmocja Eraviskov in Herkunijatov med Blatnim jezerom, ant. Pelso, in Donavo), ki je rezultat starejšega vala galske koloni­zacije iz druge polovice 4. st. pr. n. št.,34 medtem ko je vzhodni del (presek jezikovno, 27 Gl. npr. Božic(ur.) 1983, Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije, Guštin 1984, Božic 1987,Collis2003:209inpass.,Falileyevetal.2010:5,Vagalinski(ur.),In search of Celtic Tylis in Thrace, 2010, Guštin, Jevtic (ur.), The Eastern Celts, 2011. 28 Geografska razporeditev lastnoimenskega odtisa seveda ni kontinuirana, kakor je tudi pricakova-no glede na vrsto in cas keltske poselitve obmocja. Gl. Weisgerber1931:158–159,Falileyev2007a, 2007b, 2008: 149–151, 2010, 2013a, 2013b, 2014a: 92–132, ACPN: 224–285 in pass., Repanšek 2013a:275–276. 29 Pregled relevantnih virov v Tomaschitz 2002: 92–141. 30 Prim. KPP: 329, Meid 2011: 253, Falileyev et al. 2010: 4. 31 Gl.Guštin1984, 1996, 2011, Božic1984, zlasti s. 893, 1999: 193–201 in pass., Dizdar2011: 99, Šašel Kos 1997: 25, 1998: 219. 32 Dalje gl. zlasti Guštin 1984: 349, 1996, 2011: 120–123, Božic 1987: 855–857, Šašel Kos1997,1998. 33 S kasnejšimi Latobiki (Plin., N.h. III,25,147, III,25,148) jih identificira Šašel Kos1998: 214, prim. Božic 1987: 857, ILSl I: 14–15. 34 Prim. prve omembe Keltov na vzhodu keltske koiné okoli leta 359/358(?) in 335 pr. n. št. (Dobesch 1986: 11–12, Tomaschitz 2002: 92–95, Šašel Kos 2005: 168–170, toda prim. Džino 2008: 56). zgodovinsko in arheološko keltskega elementa na tem obmocju predstavljajo Skordi-ski) kronološko mlajši (prim. Strab. VII,3,11; VII,5,12, dalje gl. Guštin1984: 348 in pass.) in jezikovno gledano tudi šibkejši.35 1.5 Ob vsem tem se torej zastavlja kljucno vprašanje, kdaj in s pomocjo katerih me-todoloških prijemov je zemljepisnoimensko gradivo mogoce zanesljivo opredeliti kot keltsko, oz. natancneje, kdaj ga je po etimološkem kriteriju sploh mogoce oceniti kot pripadajoce takšnemu jezikovnemu sistemu, ki po jezikovnogenetskih kriterijih spada v keltsko jezikovno vejo. Holderjanski pristop k ostankom starokeltskega jezikovnega fonda (A. Holder, Alt-celtischer Sprachschatz, 1896–1910)36 temelji na cim širši vklju-citvi jezikovnega gradiva, in sicer ne glede na to, ali je njegov keltski izvor dejansko utemeljen (kjer je le-ta ociten, avtor navaja notranjekeltsko primerjalno gradivo), pac pa predvsem na podlagi zunajjezikovnih dejstev, ki bi govorila v prid pripadnosti gradiva posameznim keltskim idiomom (najsi bo na podlagi strukturalnega ali etimološkega kriterija) glede na njegovo geografsko in casovno komponento.37S tem omenjena zbir­ka zaradi bogatega korpusa primarnega primerjalnega gradiva sicer predstavlja uporab-no orodje, ki pa se ga ne sme zlorabiti oz. napacno uporabiti v namen ocenitve pozitivne oz. negativne keltskosti nekega jezikovnega elementa zgolj zaradi njegove vkljucenosti oz. nevkljucnosti v korpus – metodološko tovrsten indic namrec ne predstavlja relevan­tnega kriterija. Korpus je torej prav zaradi specificnega pristopa k ovrednotenju jezi­kovnega gradiva za metodološko neoprecno raziskovanje primeren le za specialiste s podrocja keltskega primerjalnega jezikoslovja, njegova relevantnost pa je tudi na tem podrocju omejena, saj je zbirka nastala še pred sistematicno kategorizacijo lepontskega, cisalpskogalskega in hispanokeltskega gradiva in kot taka ni popolna. 1.5.1 V okviru imenoslovnih raziskav starokeltskega jezikovnega fonda je v sodobni keltistiki mogoce identificirati dve težnji v jezikoslovnem raziskovanju. Francoska šola, ki jo zastopa keltolog Xavier Delamarrein ji v nacinu pristopa k la-stnoimenskemu gradivu sledijo razprave Patrizie de Bernardo Stempel, temelji na pozi­tivisticnem pristopu h gradivu, ki v imenih za vsako ceno, cetudi je to možno le z nekaj jezikoslovne manipulacije podatkov, išce keltsko jezikovno interpretacijo, ne glede na to, ali je ime kot keltsko dejansko mogoce osmisliti tudi v kontekstu lastnoimenskega areala, v katerega je vpeto. Tovrstne etimologizacije mnogokrat (zlasti v problematicnih primerih) ne upoštevajo strogih nacel etimološke metode in jih je zato mogoce hitro pre­poznati kot metodološko oporecne in argumentirano ovreci. S tega stališca je še posebej Glede arheoloških najdb latenske faze B2, ki pripadajo prvotnemu valu poselitve, gl. Lubšina, Kavur 2011, Guštin 2011: 123–124, 129, Grahek 2015. 35 Med galskimi osebnimi imeni z obmocja Skordiskov je kot bolj ali manj zanesljivo galska mogo-ce opredeliti Amaca, Abudius, Amba, Ambactus, Attedius/-a, ?Cutius, ?Iaritus, Nantius, Oclatius, Uiracius, Uoconia.Gl. Katicic 1965: 63–69, Matasovic 2003 (zlasti ss. 14–15), Falileyev 2013a pass., prim. Repanšek 2013a: 276. 36 K temu še dodatki Georgesa Cousina zbrani v Cousin 2006 (Sims-Williams et al., ur.). 37 Gl. Matasovic 1997: 93–94, Wodtko 2013: 215. problematicen Delamarrov slovar keltskih zemljepisnih imen Noms de lieux celtiques de l’Europe ancienne (2012), ki temelji na predpostavki o vecinsko izosebnoimenskem (deantroponimnem) izvoru starokeltskih naselbinskih imen in zato sistemsko vzposta­vlja etimologizacijo zemljepisnoimenskega gradiva, ki dopušca nekriticno pripisovanje jezikovnogenetsko heterogenega gradiva keltski lastnoimenski dedišcini. Operira se namrec z minimalnim številom nediagnosticno keltskih pripon, s katerimi naj bi bila iz podstavnih osebnih imen tvorjena predialna zemljepisna imena (gl. zlasti ss. 30–35). Ker je za marsikatero zaporedje fonemov mogoce predpostaviti, da se v njem morda ohranja enodelno osebno ime (zlasti kadar ime nima znanih vzporednic), saj so le-ta pomensko izpraznjene kategorije, ki jih je pogosto težko uspešno etimologizirati, poleg tega pa je zanje znacilno prehajanje med osebnoimenskimi fondi jezikovnogenetsko razlicnih jezikovnih sistemov, je tovrsten pristop k etimologizaciji pri pripisovanju ze­mljepisnih imen keltskemu idiomu precej svoboden in skoraj nima meja. Pomembno je poudariti, da vpleteno imenotvorje samo po sebi ne predstavlja odlocilnega kriterija pri etimologizaciji, poleg tega pa s stališca strukturnih tipov starokeltskih zemljepisnih imen izosebnoimenskega izvora ni mogoce identificirati kot enega izmed jedrnih mode-lov starokeltskega imenotvornega sistema (gl. Repanšek 2016a: 246). Druga smer, ki je bila s publikacijami Ptolemy 2000 in Ptolemy 2005 ter ACPN38 v kombinaciji z DCCutemeljena na Oddelku za kimrijšcino Univerze v Aberystwythu in ki sta ji v geografsko zamejenih razpravah o lastnoimenski dedišcini deloma sledila ruski keltolog Alexander Falileyev in avstrijski keltolog Peter Anreiter,39 se opira na empiricno metodo pri dolocanju keltskosti jezikovnega gradiva. Tak pristop izvira iz primarnega namena omenjenih treh publikacij (prim. zlasti koncno sintezo v ACPN v kombinaciji s slovarsko predstavitvijo v DCC), ki ni ponuditi etimološko dognane razprave o keltski lastnoimenski dedišcini Evrope in Male Azije, tj. obmocij z izpricano keltsko poselitvijo, temvec omogociti statisticno gledano relativno zanesljivo kartiranje prisotnosti keltskih idiomov na omenjenem arealu40 kot osnove za nadaljnje imenoslov-no raziskovanje posameznih obmocij znotraj areala v kontekstu lastnoimenskega fonda predkeltskih jezikovnih plasti. Gre torej za jezikovnogeografski pristop k odkrivanju jezikovne keltizacije, ki za svoj korpus uporablja zemljepisnoimensko gradivo, saj to v sklopu starokeltskega jezikovnega gradiva predstavlja edino dosledno zastopano kategorijo. Pri indeksiranju41obravnava doticnega imena poteka v izolaciji, pri cemer se stopnjo keltskosti, tj. stopnjo pripadnosti zemljepisnega imena lastnoimenski sferi keltskega jezikovnega sistema, izraža kvantitativno, in sicer kot kardinalnost množi­ce (#IndK), ki lahko vsebuje maksimalno štiri indikatorje oz. parametre keltskosti: a) 38 Metodološki pristop je bil prvic vzpostavljen pri García Alonso 1992, prim. Sims-Williams 2000: 4–5, 2005: 268–269. 39 Za njuno delo je v resnici sicer mnogo bolj znacilna strožja aplikacija etimološke metode, ki po­ sledicno prinaša zanesljivejša spoznanja. Tudi v okviru publikacijPtolemy 2002 in zlasti Ptolemy 2005 posamezni prispevki empiricni pokazatelj keltskosti dejansko beležijo le kot stranski rezultat predhodne etimološke obravnave. 40 Gl. ACPN: 27–28, 38, Sims-Williams 2011: 279–280. 41 Prim. Anreiter 2001: 148, Anreiter, Roider 2007: 100–104. glasovni parameter (F), b) besedotvorni parameter (B), c) obstoj vzporednic v lastno­imenskem fondu (ParO) in c) obstoj vzporednic v obcnoimenskem fondu (leksiki), ki je (bil) del keltskega idioma (ParLx). Glavni metodološki problem tega na videz sicer ucinkovitega prijema pa se pojavi pri relativizaciji posameznih parametrov, tj. ocenitvi stopnje dejanske povednosti oz. moci nekega parametra. Ce je npr. #IndK = 4 zanesljivi pokazatelj, da element nedvomno spada v keltski sistem, #IndK = 0 = ¬IndK pa dokaj za­nesljiv pokazatelj, da element pripada nekemu drugemu sistemu, odsotnost vseh para­metrov seveda še ne more biti argument proti maksimalni indeksiranosti preucevanega elementa. Parametra ParLx ter ParO sta namrec lahko zaradi narave korpusa tudi povsem po nakljucju nicto zastopana, medtem ko sta parametra B in F obcutljiva na nespecific­no zastopanost (F celo v vecji meri kot B). Morfemska oz. glasovna podoba elementa lahko namrec ne vsebuje nobenega specificnega znaka, ki bi imel za keltski sistem diagnosticno vrednost. Za keltski jezikovni sistem, kot je bil realiziran v preucevanem casovnem in prostorskem arealu, je nabor glasovnih identifikacijskih znakov dokaj iz­razit, vendar glede na stopnjo realizacije (tj. verjetnosti dejanske pojavitve glasovne znacilnosti v doticnem leksemu) relativno skromen. Od zgoraj navedenih splošnokelt­skih glasovnih sprememb so na primer glede na skupek glasovnih sprememb, znacilnih za jezikovne sisteme, s katerimi je bil keltski idiom v stiku na jugovzhodnem alpskem prostoru, diagnosticni zlasti *p > ., *k. > p,42 *g. > *b, *e > *i, *e. > *e, *. > *Ri. Na imenotvorni ravnini je ob tem treba racunati s še manjšo stopnjo diferenciacije med jezikovnogenetsko sorodnimi (ceprav razlicnimi) jezikovnimi sistemi in je zato verje­tnost vsaj oblikovnega ali celo oblikovno-pomenskega ujemanja strukture imenotvorne pripone v dveh jezikovnih sistemih toliko vecja, s tem pa povednost parametra manjša oz. celo popolnoma zrelativizirana. Kljub temu je ob odsotnosti za keltšcino izkljucno identifikacijskih parametrov F in B elementu treba dolociti pozitivno vrednost parame­tra F in/ali B, tudi kadar parametra nimata diagnosticne vrednosti, ce le nista v sporu z dejstvi jezikovnega sistema. S tem se namrec maksimalno poveca povednost odsotnosti F in/ali B, ki zapoveduje absolutno nicto indeksacijo (¬IndK). Iz povedanega sledi, da v primeru, ko #IndK = 1–4, F in/ali B pa imata identifikacijsko vrednost, o pripadnosti lastnega imena keltskemu sistemu ni dvoma, medtem ko so primeri z #IndK = 243–4, pri katerih F in/ali Bt nimata identifikacijske vrednosti, problematicni. V takšnih primerih se ponavadi govori o potencialnih keltemih, ki pa so posledicno na obrobju keltske koiné tudi vecinski. Ce bi tovrstni prijem uporabili na primeru nekaterih anticnih imen jugovzhodnega alpskega prostora, bi dobili naslednje rezultate: Longatico {F, Bt, ParLx, ParO}, #IndK = 4; Praetorium Latobicorum {F, Bt, ParLx, ParO}, #IndK = 4; .a...a..a {F, ParLx}, #IndK = 2; Poetouio {F, Bt, ParLx, ParO}, #IndK = 4 ali ¬IndK; Celeia {F, Bt, ParLx}, #IndK = 3; Carnium {F, Bt, ParLx }, #IndK = 3; Neuiodunum {F, Bt, ParLx, ParO}, 42 Razen v zaporedjih *k. / *._, kjer po de Saussurju (1889: 161) pride do najverjetneje že prajezicne disimilacijske izgube segmenta *., in *k. > k (> .) / _*s, *t. 43 Primerov z #IndK =1,kjerF oz.B nimata identifikacijske vrednosti, opisani metodološki pristop seveda ne dovoljuje, saj bi odsotnost enega od parametrov takšnim primerom takoj pripisala nicto indeksiranost. #IndK = 4. Nezanesljivost takšne metode se jasno pokaže ravno ob sopostavitvi z rezul­tati etimološke obravnave, ki, kakor bo prikazano v nadaljevanju (gl. zlasti poglavje 6), dejansko keltsko (tj. galsko) interpretacijo dovoljuje le za dve od sedmih tu izpostavlje­ nih zemljepisnih imen! 1.6 Jezikovno keltskost dokumentiranega gradiva (obcno- in/ali lastnoimenskega), ki posredno prinaša tudi uvid v dejansko stopnjo jezikovne keltizacije zlasti z vidika stra­tifikacije problematicnih obrobnih poselitvenih obmocij, se da torej korektno in meto­dološko neoporecno oceniti izkljucno z uporabo etimološkoimenoslovne analize, ki jo usmerjajo jasno zacrtani prijemi in nacela etimološke metode v indoevropskem primer-jalnem jezikoslovju. Univerzalen nabor premis, ki jim mora zadostiti preucevano ime N, da ga je po etimološkem kriteriju mogoce opredeliti kot pripadajocega jezikovne-mu sistemu Y, mora vsebovati kriterije, ki se jih da z istim ucinkom aplicirati tako na gradivo dobro izpricanih in kontinuiranih sistemov kot fragmentarno dokumentiranih idiomov. Kot glavna pri tem veljajo naslednja nacela:44 a) Rekonstruirana podoba lastnega imena mora biti etimološko prepricljiva (solidna). Glasovno, oblikovno in besedotvorno mora biti zemljepisno ime v skladu z dejstvi, ki se jih na teh ravninah ugotavlja z notranjesistemskim in zunanjim preverjanjem. Z drugimi besedami, v razvoju od svoje rekonstruirane podobe do trenutka, ko je prvic zabeleženo, mora strukturno ogrodje lastnega imena zadošcati zakonom zgo­dovinskega glasoslovja, oblikoslovja in besedotvornega (oz. imenotvornega) siste-ma jezika, v katerem je lastno ime nastalo. Sem je vkljucen tudi leksikalni kriterij, saj pri izobcnoimenskih tvorjenkah imenotvorna podstava zemljepisnega imena temelji na besedju (leksiki) kot obcnoimenskem fondu jezikovnega sistema. Pra­viloma kot najboljša potrditev etimološkega predloga služi tipološka ali dejanska vzporednica (najsi bo le na eni ali vec ravninah) v sklopu primerjalnega gradiva. b) Rekonstruirana podoba lastnega imena mora biti etiološko prepricljiva, tj. pomen­skomotivacijsko mora biti v skladu z zunajjezikovno stvarnostjo. c) Pripis lastnega imena nekemu jezikovnemu sistemu mora biti v okviru lastnoimen­skega areala, ki mu pripada, smiseln, tj. vpet v vidno mrežo lastnih imen istega jezikovnega izvora. Iz tretjega nacela sledi pomembno vodilo pri identifikaciji lastnoimenskega odtisa je­zikovnih sistemov na prostoru, kjer je njihova prisotnost drugotna: lastnega imena se kot linearno kontinuirane stalnice v horizontalnem nanosu lastnoimenskih plasti (te so odraz nanosa jezikovnih plasti) nekega areala nikdar ne sme obravnavati v izolaciji, temvec vselej v kontekstu substratnih (podplastnih), adstratnih (soplastnih) in super-stratnih (nadplastnih) sistemov. Velja torej nacelo, da v mejnih primerih, tj. kadar ime 44 Konkretno za identifikacijo keltskih imen prim. ACPN: 8, Anreiter 1996: 16, 1997: 182–183 (nabor premis je mogoce aplicirati le na etimologizacijo obcnoimenskega gradiva), 2000: 61 (prilagojeno za potrebe imenoslovnega raziskovanja), 2001: 147 (kombinacija obeh naborov premis), Anreiter, Roider 2007: 100. ne izkazuje zadostnih diagnosticnih znakov, na podlagi katerih bi ga bilo mogoce za­nesljivo identificirati kot pripadajocega jezikovnemu sistemu Y (ne pa npr. jezikov­nemu sistemu X), etimologizacije metodološko ni ustrezno osnovati le na pozitivno ovrednotenih parametrih, pac pa je v takšnem primeru treba prednostno upoštevati prav negativne indikatorje. Najboljši indikator za negativno izraženo pripadnost imena sis-temu Y je namrec pripis imena takšnemu sistemu X, ki ga je mogoce identificirati kot jezikovnogenetsko locen zemljepisnoimenski areal.45 1.7 Posebno problematiko predstavlja identifikacija jezikovno keltskih zemljepisnih imen v kontinuiranem lastnoimenskem gradivu brez anticnih predlog. Ta predpostavlja védenje o predkeltskih in pokeltskih substratnih plasteh in procesih medjezikovnosis­temske glasovne substitucije (nadomešcanja) ter oblikovnih in oblikoglasnih prilagodi­tvah, ki so potekale pri linearnem prehajanju imena skozi razlicne jezikovnosistemske filtre. Število pravil glasovnega nadomešcanja (substitucije) je odvisno od stopnje po­dobnosti med fonemskim sistemom (glasovjem) izhodišcnega in ciljnega jezikovnega sistema v casu medsistemskega prevzema jezikovnega gradiva. Do prvotne podobe ze­mljepisnega imena je namrec mogoce priti le s sistematicnim regresivnim odstranjeva­njem nanosa glasovnih, normativnih, oblikovnih in drugih sedimentov jezikovnih sis-temov (njihovi jezikovnogenetski razlicnosti navkljub), skozi katere je lastno ime pre­šlo. Rekonstruirana podoba lastnega imena mora nato zadostiti že opisanim kriterijem jezikovnogenetske opredelitve. Zgostitev tovrstnih lastnih imen je seveda pricakovana izkljucno na jezikovno keltiziranih obmocjih, vendarle pa ob pogosti relativno skromni zastopanosti tako posrednih kot neposrednih indicev, ki keltizacijo potrjujejo, možnosti njihove identifikacije ni mogoce izkljuciti zgolj zaradi pomanjkanja relevantnih krite­rijev, na podlagi katerih lahko pricakujemo keltski odtis na lastnoimenskem arealu. To nacelo velja zlasti v primeru t. i. belih lis, tj. geografsko strnjeni odsotnosti anticnih lastnih imen keltskega izvora, ce je le-ta posledica v anticnih virih neevidentiranega ze­mljepisnoimenskega gradiva in ne odraža dejanske odsotnosti vidne keltizacije lastnega imenja (prim. npr. znacilno belo liso, ki v severovzhodni smeri poteka v pasu od Emone preko Celeje in Petovionev smeri anticnega Karnuntain Skarbantije).46 45 Razen etiološkega kriterija, ki predstavlja specificno sredstvo za preverjanje rekonstruirane po­menske motivacije v toponimiji, povsem enaki kriteriji veljajo pri jezikovnogenetskem opredelje­vanju osebnoimenskega fonda nekega lastnoimenskega areala. 46 Pas z obeh strani zamejujeta galska lastnoimenska areala. Na odsotnost galskih lastnih imen na tem obmocju opozarja že Šašel Kos 1997: 38, prim. ACPN: 305, Meid 2005: 311. 2 Problematikastratifikacijesubstratnihzemljepisnih lastnihimennaslovenskemjezikovnemozemlju 2.1 Iz anticnih virov je za ožji jugovzhodni alpski prostor, tj. obmocje med severnim Jadranom in južnimi obronki vzhodnih Alp, ki mu v grobem ustreza tudi kasnejše slo­vensko jezikovno ozemlje in s tem slovenski lastnoimenski areal, mogoce izlušciti na­slednja (predrimska/predromanska) zemljepisna lastna imena:47 Ojkonimi (naselbinska imena): Aegida!, Artenia, Atrans, Aquileia ~ ......a, Auesica (?), *Bilachinium, Broxas(!), Capris, Carnium,48 Celeia, Colatio (?),49 Cormones, Crucio, Curta (?),50 Emona,51 Glemona, Halicanum, Iuenna, Larice!, Longatico, Lotodos, Matucaio, Meclaria, Nauportus, Nemas(!), Neuiodunum ~ .....ód....., Noreia, Ocra, Osopum, Poetouio ~ .ata...., .....e.t.., Pirano(n), Pucinum (?), Pultouia, Ragando, Re/amista, Sala, Santicum, Tasinemeti!, Tergeste, Teurnia, Upellis!, Uirunum. Poleg tega Rav. IV,21 omenja še 24 ciuitates v Carneoli (»in qua Carnech patria«), ki jih razen toponima Carnium (dan. Kranj) ni mogoce lokalizirati, prav tako pa so etimološko izrazito nepregledni: Scoldium, Bipplium, Ris, Planta, Clemidium, Sedo, Seution, Patiuma, Sorbam, Eperunto, Precona, Lebra, Ambito, Barneo, Paris, Elebra, Ecuno, Selunto, Poreston, Artara, Ranio, Rinubio, Benela, Cliena (gl. Šašel1970/1971: 34–35, 1975: 88–95, Kos 1902, št. 182; prim. tudi Kelemina1951: 179–180, Bezlaj 1958: 688 (= ZJS I: 142) z nekaterimi izhodišci za etimološko obravnavo). 47 Klicaj je nadpisan za oblikami, ki se v virih pojavljajo v petrificirani sklonski obliki (Capris za *Caprae ipd.). 48 Zanesljivo substratnega izvora je tu le podstavno lastno ime (etnonim?) *Karno-. 49 Ni jasno, da gre zagotovo za predrimsko ime, ki pa bi se sicer logicno vklapljalo v kontekst sub-stratnih, predkeltskih noriških naselbinskih imen. 50 Gl. Šašel 1975: 91, prim. Anreiter 2001: 58–59. 51 NapacnoMeid 2005: 13 v op. 6 za reko Ljubljanico (=Nauportus) sklepa tudi na anticno poimeno­vanje (H)emona (prim. CIL III/3224; za pravilno interpretacijo epigrafskega spomenika gl. Šašel Kos 2009a: 93), torej na prenos naselbinskega imena na recno oz. obratno. Hidronimi (vodna imena): Alsa, Arrabo, Argao, Drauus, Formio, Isontius ~ Aesontius, Colapis, Corcac,52.o..ó.a., ....e.. (lacus), Natiso, Nauportus, .óa...(?),53 Rusano, Sala,54 Sauus, Solua, Timauus, Turrus. Oronimi (gorska imena):55 ..ß.../..ß.a, .a......a, .a...s.d..., ...a. 2.2 Celovite stratifikacije navedenega gradiva se ne da orisati, saj ni mogoce izdelati sistematizacije prav vseh vpletenih jezikovnih sistemov kot podlage za njihovo uspešno identifikacijo. Pac pa se da del predromanskega substratnega lastnoimenskega gradiva, ki je na vzhodnoalpskem prostoru avtohtono (torej predkeltsko), po etimološkem krite­riju z veliko verjetnostjo pripisati vsaj dvema izrazitejšima, najverjetneje socasnima in po jezikovnogenetskih kriterijih jasno zamejenima ploskvama, ki jim ustrezata dva med seboj jasno locena lastnoimenska areala. To sta panonska in severnojadranska ploskev, pri cemer je v okviru zadnje možna nadaljnja razmejitev na središce areala in njegovo obrobje. S slednjim je prekrivna ižanska narecna ploskev, na tem mestu tako poime­novana po fondu osebnih lastnih imen, izpricanih na rimskih epigrafskih spomenikih ižansko-emonskega prostora. Uporabljeni termin ploskev implicira možnost casovne neprekrivnosti in pro-storske prekrivnosti posameznih plasti, medtem ko bi bili oznaki areal (tj. jezikov­nogeografsko obmocje) in plast (skupek jezikovnogenetsko homogenega nanosa jezikovnega gradiva na danem arealu) v tem oziru manj ustrezni, saj prva ne vsebuje kronološke komponente, druga pa predpostavlja kronološko sosledje. Lastnoimen-ski areal (nem. Namenladschaft) z jezikovnim arealom (nem. Sprachlandschaft) ni nujno kronološko prekriven, vendar velja, da je drugi v odnosu do prvega terminus ante quem non. Iz tega sledi, da je tudi lastnoimensko gradivo mogoce opredeli-ti v jezikovnosistemskem smislu, oz. obratno, na podlagi lastnoimenskega areala vzpostaviti jezikovni sistem, v katerem so lastna imena nastala z le-temu sistemu lastnimi jezikovnimi sredstvi. Lastno ime kot beseda namrec minimalno predstavlja presek vseh jezikovnih ravnin in tako omogoca rekonstrukcijo glasovnih, oblikov­ nih, besedotvornih, leksikalnih in skladenjskih prvin jezikovnega sistema, ki mu pripada. Kot glavni kriterij pri posrednem vzpostavljanju posameznih jezikovno­ sistemskih ploskev je sicer v prvi vrsti treba upoštevati dejstva glasovnega razvoja, 52 Rav. IV,21, za morebitno sinkopirano *Corcas. Hidronim se dejansko nanaša na reko Kokro (Šašel 1970/1971: 35, 1975: 81). 53 Ime omenja Strabon (VII,5,2;12) kot reko, ki se na ozemlju Skordiskov izliva v Donavo (tj. pri Beogradu, ant. Singidunum) in v katero se pri Sisku (ant. Siscia/Segest(ic)a) izliva Kolpa (ant. Colapis). S Savo oz., kar je verjetneje, s spodnjim tokom Save ga pravilno enaci Šašel Kos2002. Za podobne razmere pri poimenovanju prim. anticni imeni reke Salzach, zabeležene kot Igonta (za verjetno *Isonta, o cemer gl. spodaj) v zgornjem toku in Iuuarus v spodnjem. 54 Enakozvocno naselbinsko ime leži izven avtohtonega slovenskega jezikovnega ozemlja (Šašel 1975: 94). 55 Nepravilno Schramm (1981: 321 in pass.), ki anticni tpn. ...d....(Ptol. II,13,3) identificira s slo­venskim orn. Peca (prim. E. Polaschek, RE XXI,1 (1951), 1150ss.). Gre za kraj Bruck an der Mur (f +47, . +15), gl. BA 20: C3 + directorium (ur. Kos, Šašel Kos),Sims-Williams 2006: 203, 208. saj lahko leksikalni fond in zlasti imenotvorni sistem, deloma pa tudi oblikotvorje dolocenega jezikovnega sistema vsebujeta integrirane elemente drugih, sticnih la-stnoimenskih arealov. 2.3 V nadaljevanju bo najstarejša ugotovljiva casovno-prostorska stratifikacija jugo­vzhodnega alpskega prostora kot bodocega selišca deloma galskega, nato romanskega in naposled slovanskega (kasneje tudi bavarskonemškega) idioma podana v obliki gla­soslovnih opisov, tj. nabora definicijskih lastnosti jezikovnih sistemov, ki jih je mogoce predpostaviti na podlagi skupka sistemsko regularnih glasovnorazvojnih dejstev, na ka­tera opozarja obcno- in lastnoimensko gradivo. Vzpostavljenemu sistemu diagnosticnih glasovnih sprememb (sistemskih in sporadicnih) v strnjeni tabelni obliki sledi nabor najpomembnejših razlikovalnih lastnosti, tj. arhaizmov, ki predstavljajo definicijske la- stnosti danega idioma v odnosu do drugih jezikovnih sistemov, ki so bili z obravnavnim v stiku. 2.3.1 PANONSKA PLOSKEV56 pide. pan. zgledi *o *a (Aquae) Iasae, Teutanus, Ualcum *o / _ *.$ *o (preko *a ?) Ouianus, Iouista, Pultouia (?), *Petouia (?) *. *uRMursa,57 ºburgium, Pultouia, morda Ulcisia (?) *. *uN-unt- (Carnuntum), Acumincum (?)58 *MA (= *bh, *dh, *M (= *b, *d, ºburgium (Teutoburgium),Burgenae, Uidasus (?) *gh, *.h, *g.h) *g, *g.?) *R. (*n., *l.) *RR (*nn, *ll) Pannonia < *Pan-.o-, Adsalluta < pide. *-s.l-.ú­*(-)CHR-*(-)CaR-Poetouio < *-a.-, Pultouia < *-a.-, *Arauia *-iH2# *-.a (?) oz. *-.a Pultouia, *Arauia *#k..-*#kuR-Curta59 *#..C- *ulC- (< *.ulC- ?) Ulicisia (?),Ulca (?) < *..k- (Anreiter 2001: 258) *e / _NC *. (graficno ) -incum (Acumincum, Aquincum) [+ pal.] (= *.(h), *.) [– pal.](= *g, k) ºburgium (Teutoburgium), Burgenae < pide. *bh..h­*e. *e. Teutanus, Teutoº (Teutoburgium), Leuconum, Neuio- (?) *k. *k. Aquincum *ls *ls Pelso 56 Glavne poteze panonskega glasovnega sistema so sistematicno predstavljene v Anreiter 2001: 15–17, 21. Pricujoci seznam že znani nabor glasovnih sprememb dopolnjuje z do sedaj še neizpo­stavljenimi in novimi dejstvi, ki jih je bilo mogoce ugotavljati predvsem na podlagi v monografiji obravnavanih panonskih etimologij. 57 Primer sam po sebi sicer nima neposredne informativne vrednosti, saj bi bilo zaradi ustnicniškega okolja tipološko mogoce predvideti tudi pogojeno glasovno spremembo tipa ven. murtuvoi (Lejeune 1974, št. 75ter) z *oR > *uR / *m_. V primeru panonšcine se sistemskost glasovnega odraza kljub temu dovolj zanesljivo potrjuje z drugimi zgledi. 58 Ce za *Akumn-.nko- < *Akumn-enko- po disimilativni izgubi prvega *n k tematski imenotvorni podstavi*akumno-‘kamen, skala’ < *ak-.n-o- (popolna besedotvorna vzporednica je v tem pri­meru gal. *aka.no- gl. saxum < *akamno-) k pide. *H2é.-mon-/*H2e.-(m)n-´ ‘oster’. 59 Tipološko k takemu glasovnemu razvoju prim. lat. curtus ‘kratek’ < *kurto- < pide. *k..-tó-. 2.3.1.1 Panonski tpn. Ulcisia, domnevno k pide. *..k.o-‘volk’ > *.ulko- > *ulko- (tako Szemerényi1954: 199–205, Anreiter2001: 16–17, 92–92, 140–141) ni najzanesljivejši zgled razvoja pide. *. > pan. *uR, saj je tu že v izhodišcu lahko prišlo do zamenjave za­poredja nezložnega in zložnega elementa (resilabifikacije) *..k.o- v *ulk.o-.Tipološko primerljiv bi bil npr. razvoj v lat. urge/o- ‘zasledovati; pritiskati’, turba ‘vrvež’ z #ur- < #..- (gl. Meiser 1998: §49). Osnova *ulk.o-se med drugim potrjuje v alb. ujk ‘volk’ < *ulk.o-(Demiraj 1997: 48 ins.v.) in staroirskem pridevniku olc (prim. og. ULCCAGNI, M–100 < *Ulko-gno-), morda tudi v lepontskem antr. ulKos (Lep. B6).60 V vseh ome­njenih primerih gre namrec bolj verjetno za resilabifikacijo *..k.o- > *ulk.o- kot pa za tristopenjski glasovni razvoj *..k.o->*.ulk.o->*ulk.o-. Na to posredno lahko opozarja tudi razlika med razvojema pide. zaporedij *#..C/H- v *..k.o-> pkelt. *ulk.o- proti *..H-tí- ‘vladavina’ > pkelt. *.lati- v stirs. flaith ‘vladar’. 2.3.1.2 Zelo negotov je položaj panonske ploskve v okviru širšega areala, ki naj bi za­obsegal vzhodnoalpsko jezikovno ploskev61 skupaj z arealom južno in jugozahodno od Panonije. Skupne poteze, ki se obicajno navajajo kot dokaz za morebitno medsistemsko povezanost jezikovnega gradiva naštetih arealov, so namrec poleg primerljivosti ime­ notvornih sistemov, ki pa ne predstavljajo relevantnega kriterija pri jezikovnogenetski opredelitvi, po vecini skupni glasovni arhaizmi (kentumski odrazi pide. trdonebnikov in izguba pridihnjenosti pide. pridihnjenih zapornikov), ki so v tem oziru prav tako brez informativne vrednosti. Sam nabor možnih preksistemskih »skupnih inovacij« je za vzpostavitev jezikovnogenetske enote preskromen (*o > *a, *. > *uR).62 2.3.2 Severnojadransko ploskev, tu poimenovano po ustaljenem terminu za severnoja­dranski osebnolastnoimenski kompleks (o slednjem Katicic1976: 178ss.), ki ji jezikov­nogenetsko pripada, je mogoce razumeti kot vzhodni podaljšek jezikovnega kontinuu-ma, ki od zahoda v obsevernojadranskem pasu poteka od svojega centra, tj. venetske na­recne ploskve z žarišcem v Padski nižini, proti sticišcu s panonsko ploskvijo na obmocju emonske nižine. V obrobni del areala spadajo anticna osebna imena ižansko-emonskega prostora in skopo dokumentirano osebnoimensko gradivo iz Šmarate v Loški dolini, pri cemer gre pri slednjem zelo ocitno za severni podaljšek histrijsko-liburnijskega in ne za južni, obrobni del ižanskega podsistema (gl. Repanšek 2016b: 333–334). 60 Prim. McCone 1985: 174, De Bernardo Stempel 1987: 134–135, 2013: 79. 61 Nem. Ostalpenblock, Ostalpenindogermanisch. Za poskus jezikovnogenetske utemeljitve gl. Anreiter 1997: 148–150, 1999: 23 v op. 3, 2001: 10–20. 62 Poleg tega se na podlagi zemljepisnoimenskega gradiva v okviru vzhodnoalpske plasti prepoznava tudi t. i. f-plast (nem. f-Schicht oz. Ostalpenindogermanisch A), ki kaže na priporniške odraze (vzglasnih) pridihnjenih zvenecih zapornikov in razvoj *. v *iR (Anreiter 1999: 23 v op. 2, 2001: 10 v op. 2, Anreiter et al. 2000: 114), a s prvo zagotovo ni povezana drugace kot v izkljucno ze­mljepisnem smislu. Dodati je treba, da se celoten kompleks vzhodnoalpskega gradiva vzpostavlja izkljucno na podlagi prežitkov brez anticnih predlog. 2.3.2.1 Kot merilo so v nadaljevanju najprej podane znacilnosti venetšcine kot jezi­kovnega središca areala, ki mu severnojadranska antroponimija pripada. Med zgledi je navedeno predvsem obcnoimensko gradivo, saj je le-to v primeru venetšcine, ki za razliko od obrobnih idiomov severnojadranske ploskve ni onomasticni jezik, na voljo in ima vecjo informativno vrednost kot zgolj lastnoimensko gradivo. VENETSKI SISTEM pide. ven. zgledi *e. *o. vho.u.g.º *. *oR murtuvoi, vo.l.tiº *. *aN donasan, iiuva.n.tº *#bh- *#f- (: *-bh- > *-ß-) vhratere.i. (: -bo.s.) *#dh- *#f- (: *-dh- > *-d-) vhag.s.to (: lo.u.derobo.s.) *#gh-, *#.h­ *#h-63 ho.s.ti-havo.s., horvionte *#g.h­ #f- (?)64 hdr.Formio < pide. *g.hor-mo­ *#g.- *#.­ vivoi [+ pal.] [– pal.] magetlo.n., mego, °gene.i. *#CHC­*-.HV- *#CaC-*-oN­ vhag.s.to < pide. *dhH1-k-, kar- < pide. *kH2-ro-, PATER < pide. *pH2-ter dekomei *-.HV­ *-aR- ºparis *e /*._*l *o vo.l.te.r.kon. < *.el-tro-, de.i.volajos (ce za *de..-elo-) *#.l­ *#l­ leno, hdr. Liquentia < pide. *.lik.- (?) *o *k. *o *k. OSTINOBOS < *H2ost(H)-i-, .o.p-, -tor-, -mon-, -ont-.e.kvo-, -kve 2.3.2.2 Sistem, ki ga je mogoce v glavnih obrisih predpostaviti na podlagi ižanske pod-skupine severnojadranske ploskve, se z venetskim skoraj v celoti ujema v samoglasni­škem sistemu, medtem ko v soglasniškem sistemu in odrazu dvoglasnika *e. (enako histrijski in liburnijski lastnoimenski areal ter lastnoimensko gradivo iz Šmarate) izka­zuje bolj arhaicno podobo. V takih glasovnorazvojnih razmerah se neposredno zrcali obrobni status idioma. 63 Medglasni*-gh- je verjetno prav tako prešel v *-h-, a gradivo ugotavljanja konkretnega zgodovin­skega glasovnega razvoja ne omogoca. 64 Medglasni*-g.h- je morda prešel v *-b- oz. *-ß-, o cemer bi lahko prical anticni hdr.Lambrus < *Lanbro- *#o-, bi se soobstoj ojevske prevojne stopnje v korenu in dejstva, da je tvorjenka ocitno tematska, kar jasno kaže na izvorni pridevnik, dalo interpretirati kot: a) analoški vnos ojevske prevojne stopnje korena soobstojecega podedovanega ijevskega samostalnika v tematski pridevnik, b) vrddhizacijo *H2o.-r-.-ó-, pri kateri bi bilo nadalje treba dokazati obrušenje *. v sogla­sniškem sklopu *-kr.-, c) tematsko izpeljavo *H2o.-r-ó-s pripadnostnim pomenom. Ce je pravilna zadnja razlaga, kakor se ob šibki razlagalni vrednosti prvih dveh možnosti zdi skoraj neizbežno, je kot vzporednico k implicirani besedotvorni verigi mogoce na­vesti gr. ./....ó. ‘cvrst, trden, trpežen’69 < pide. *so/e.h-ur-ó-, kar je s popridevljenjem preko tematizacije nastalo iz pide. heterokliticnega akrostaticnega samostalnika sredn­jega spola *só/é.h-.r/n- ‘moc’ (k pide. *se.h-‘premagati, biti zmagovit’).70 Enako torej *H2ó/é.-r/n-‘ostrina’(prim. tip pide. *.ó/éd-r/n- ‘voda’) . *H2o.=r-ó- ‘ki ima ostrino, oster’. 2.3.2.4 V odrazu pide. zaporedja *-.HV-, ki se za ižansko ploskev potrjujev avtoh­tonem ženskem osebnem imenu Uenixama71 < *.enik-(i)s.Ho-(gre za italo-keltsko pripono *-is.Ho- za tvorbo presežnikov) kot *-am-, je mogoce znotraj severnojadran­ske jezikovne ploskve identificirati dodatno izogloso. Enak odraz je namrec izprican še v le enkrat zabeleženem noriškem ženskem osebnem imenu Uoltisema iz Agunta (AE 1989, 587, ib. 1996, 1190: Uoltisemae Bussumari f.),72 ki ga je najverjetneje treba ra­zumeti kot posamostaljeni presežnik *..t-is.Ho- ‘desideratissimus’ k *.olto- < *..-tó-‘desideratus’. Sam osrednjevenetski areal medtem za enako zaporedje izkazuje tipicen italski refleks *-om-,73k cemur prim.ven. Med d4ekomei < *de..-Ho- = lat. decimus < *dekomo-(Tavola d'Este, gl.Marinetti 1999: 416, 420). Osebno ime *Dekomon-, enkrat izpricano na Ižanskem (CIL III/3802: [---?]o Decomonis f) utegne kazati na z nosniško pripono s funkcijo individualizacije (tj. formalnega posamostaljenja) opremljeni vrstil­ni števnik *dekomo- < *de..-Ho-, torej *dekom-on- tipa lat. Quarto, -on- ob Quartus ali ven.antr. turijone.i. (Ded, Ca 24) < *tur(i).-on- k pide. *k.t=ur-i.o- ‘cetrti’(prim. sti. tur.ya- ‘id.’ in psevdogentilno ime Turoius, CIL III/10724, 10725, iz Šmarate, ki jasno kaže na tvorbo *k.t=ur-(H2)ó-.o- z enakim pomenom). Ce je etimologija antr. 69 Ob istopomenskem sti. sáhur-i-< *se.h=ur-i-, kar je iz podstavnega tematskega pridevnika s pre­tvorbo v ijevsko osnovo nastalo v besedotvornem postopku individualizacije (tj. formalnega posa­mostaljenja). 70 Sem spada še hetitski izsamostalniški glagol šakuri.a-‘poraziti, premagati’ < *se.h-ur-.o-(gl. Oettinger 1986, Nussbaum 1998). 71 S štirikrat zabeleženo glasovno razlicico Uenixema (CILIII/3820, 3825, 3797, gl. Veranic, Repan­šek 2016, št. 2). 72 Ocetovo ime v filiaciji je seveda diagnosticno galsko, vendar mešanje razlicnih onomasticnih tra­dicij v tem prostoru ni neobicajno. 73 Prim. predsamnitsko ...a.s.µ.s (Ps20, gl. Rix 2002: 70) < *-is.Ho-s sekundarnim prehodom *-om- v -um-, kakor v 1.os.ed. esum (Ps5, Rix, op. cit., 71) < pital. *esom. *Decomon- pravilna, to ob zagotovo avtohtonem Uenixama ~ Uenixema z drugacnim odrazom identicnega zaporedja ne more predstavljati epihoricne imenske dedišcine in gre najverjetneje za imenski infiltrat. 2.3.3 Arealna razporeditev identificiranih jezikovnosistemskih ploskev se v grobem ujema z lastnoimenskimi areali, ki jih je mogoce zarisati na podlagi razlicnih tipov osebnih imen. To sta (od zahoda proti vzhodu) severnojadranski in panonski lastnoi­menski areal kot del dalmatsko-panonske skupine (ter južno od tega pasu liburnijski in ilirski (stricto sensu) areal ter tracanski kompleks).74Galska osebna imena s svojo severovzhodno distribucijo niso vkljucena v izpeljavne vzorce nobenega od naštetih lastnoimenskih sistemov in zelo jasno predstavljajo endogeno celoto z razvidno drugo­tno vkljucitvijo v arealno že mocno razclenjen prostor.75 Kljub Meidu (2005: 11, 27) ni mogoce z gotovostjo govoriti o širših predzgodovinskih nadregionalnih povezavah med posameznimi areali oz. njihovimi podskupinami, še manj pa o »ilirski« antropo­nimiji lato sensu, saj vsaj v okviru antroponimije vtis vecje medsistemske povezano­sti med posameznimi lastnoimenskimi areali na konkretnem prostoru dejansko daje le njena izrazito epihoricna narava v odnosu do v ta prostor drugotno vnesenega galskega lastnoimenskega elementa, zlasti noriško-panonske skupine, in pa casovno-prostorska sticnost med heterogenimi areali ter z njo povezano prehajanje osebnih lastnih imen iz sistema v sistem. 2.4 Staroevropska hidronimija Kakor je znano, imena recnih tokov na obmocju Evrope (praviloma vecjih, a ne nuj-no) pripadajo najstarejši še zaznavni lastnoimenski plasti indoevropskega izvora, ki se jo oznacuje kot staroevropsko (tako najpomembnejši utemeljitelji teorije Hans Krahe, Wolfgang P. Schmid in Jürgen Udolph)76oz., manj tocno, predposameznojezicno indo­evropsko (Peter Wiesinger), previdneje tudi kot najstarejšo že indoevropsko substratno plast. Glede definicije splošno uveljavljenega termina staroevropski (nem. alteuropäisch) gl. Bichlmeier2012b, zlasti ss. 366–367, s pregledom starejše literature. Nadomešca­nje termina z oznako stara indoevropska hidronimija, ki se ga obcasno uvaja v izogib enakozvocnosti s pridevnikom staroevropski s primarno arheološkimi konotacijami, je neustrezno, saj ta implicira širšo arealno in globljo casovno umešcenost relevantnega fonda recnih imen, kakor je to dejansko upraviceno. Med bistvenimi kriteriji, na podlagi katerih se za hidronim lahko predvidi pripa­dnost staroevropskemu kompleksu, se praviloma navaja naslednje: a) rekonstruirana podoba hidronima mora biti v skladu s spoznanji o indoevropskem glasovnem, obli­ 74 Gl.Katicic 1962 (ilirski areal),1963(dalmatsko-panonskiareal),1968 (ižanska skupina), pregle­ dnoKaticic1964a,1965: 53,1976: 178–184, Meid 2005: 26–30 (ižanska in panonska skupina). 75 Prim. Katicic 1965, Matasovic 2003, Meid 2005: 310–311. 76 Prim. še Ekwal 1928, Kitson 1996. kovnem in besedotvornem sistemu, b) izhodišcni rekonstruirani podobi hidronima na nivoju glasovnih, oblikovnih, besedotvornih ali leksikalnih inovacij ni mogoce pripisati enoznacne jezikovnogenetske opredelitve po etimološkem kriteriju, c) hi-dronim mora imeti vsaj eno delno ali popolno vzporednico izven ožjega areala, na katerem se nahaja. Z drugimi besedami, torej – hidronim se mora v korenu in v vse­bovanih identificiranih besedotvornih oz. imenotvornih morfemih vklapljati v siste­matiko predvidenih strukturnih makrotipov.77 Ker ti, na mnogih mestih ponovljeni in z razlicnih zornih kotov metodološko utemeljevani kriteriji78 za glavni povezovalni dejavnik gradiva torej prepoznavajo predvsem njegovo vlogo v sistemu (strukturo imena in njegov položaj v nadregionalni arealni distribuciji strukturnih vzporednic k istim osnovam/podstavam), s tem pa v celoti zaobidejo vprašanje glasovnega razvo­ja kot sicer najvažnejšega skupnega imenovalca katerega koli jezikovnega gradiva, se v zvezi s tovrstnim lastnoimenskim korpusom upraviceno zastavlja vprašanje, ali vendarle ni mogoca preciznejša utemeljitev staroevropskega hidronimnega fonda kot nabora zemljepisnih lastnih imen, ki ga je generirala neka sistemsko tocno dolocljiva jezikovna plast.79Ob negativnem odgovoru na to prvo vprašanje pa, kako prepricljivo utemeljiti izvor takšnega sistema hidronimije, ki ne bi bil vezan na jezikovnosistem­sko natancneje opredeljivo enoto. Ker je lastnoimenski fond kot del lastnoimenske sfere jezika nelocljivo povezan z jezikovnim sistemom, ki ga generira, to v primeru pogleda na staroevropsko hidro­nimijo kot zgolj na skupek gradiva z nekaterimi povezovalnimi lastnostmi narekuje njegov jezikovnogenetsko heterogeni izvor, medtem ko interpretacija v smislu la-stnoimenskega odtisa natancno opredeljive jezikovne plasti zahteva predvsem gla­sovnorazvojno endogeno strukturo celotnega fonda. Dejansko je na podlagi glasovnih znacilnosti izhodišcnih substratnih toponimov (zelo verjetno ne le hidronimov), ki jih tudi sicer povezujejo kriteriji, po katerih jih je tako ali drugace upraviceno obravnava-ti v sklopu širšega fonda staroevropskega lastnoimenskega odtisa, mogoce ugotavljati izrazito kentumski znacaj gradiva (pide. *. > *K ob vzajemni ohranitvi pide. *k. ~ *g.), sistemsko odpravo pridihnjenih zvenecih zapornikov in sovpad pide. kratkega *o s kratkim *a. Ni popolnoma jasno, ali je do sovpada vzporedno prišlo tudi v primeru pide. dolgih *o in *a (gl. Bichlmeier2012b: 369). O odsotnosti sovpada tudi pri dolgih samoglasnikih morda prica hdr. .óa..., izprican pri Strabonu (VII,5,2;12) kot ime za spodnji tok reke Save (ant. Sauus), ce je v njem upraviceno videti zaporedje *No-.a­ra-( za *-o.a- kot za *-a.o(n)-) < pide. *(s)noH2-.o-ró-.ki pripada/ki je v zvezi s *(s)noH2-.o-', tj. izglagolsko tvorjenko k pide. *(s)neH2-.kopati se, plavati' 77 Struktura staroevropske hidronimije je najbolj sistematicno podana v Krahe 1962/1963, prim. Udolph 2003/2004. Gre za razvejan sistem podedovanih besedotvornih (in drugotno iz njih nasta­ lih imenotvornih) sredstev (tako izglagolskih kot izimenskih), s katerimi je iz omejenega nabora obcnoimenskih imenotvornih podstav oz. glagolskih korenov tvorjena mreža bolj ali manj sopo­ menskih recnih imen. 78 Prim. Krahe1962/1963,1964a, Schmid 1968,1972,1981, 1988, Udolph 1990: 60–63; pregledno o zgodovini raziskovalnega problema op. cit., 28–60. 79 V tem smislu zlasti Bichlmeier 2011, 2012a, 2012b, 2013. (LIV2: 572–573), gl. Repanšek2015c: 785 v op. 22. Ob tem hidronima *Kolapis in *Korkora(s) oz. *Korka, ki oba izkazujeta nepricakovani ojevski samoglasnik v ko­renu, lahko kažeta na sistemsko zaokroženje pide. *e v položaju za *k. in naknadno disimilacijsko izgubo ustnicnega elementa: *k.e(R)->*k.o(R)->*ko(R)-80 (tipološko prim. razvoj pide. zaporedja *k.e- v lat. *ko- / _CVO tipa lat. coque/o-‘kuhati’ < pide. *k.ek.-e/o- ali cole/o-‘obdelovati’ < pide. *k.elH1-e/o-), ce seveda etimološko spadata k pide.*k.elH1- ‘narediti obrat, obrniti se’ (LIV2: 386–388) in *k.erk.u- ‘hrast’.81 Nabor razlikovalnih glasovnorazvojnih lastnosti staroevropske hidronimije kot de­dišcine morebitne homogene jezikovne plasti bi se torej v grobem glasil: pide. stevr. (?) zgledi *o *a Argao, Drauus, Noaros, Plauis *. *aN Ambra (?), ºantia82 *MA *M *Albº [+ pal.] [– pal.] *Argº *#H.­ *#aR- Arsia, Argantia *(-)CHR­ *(-)CaR- Isara, Kalamantia,83 *Arauia (?) *-iH2 *k. *-.a (?) oz. *-.a84 *k. -antia Aquantia 80 V nasprotju z Mayer 1959: 62. Na zaokroženje *.e > *.o sklepata že Krahe 1932: 188 in Sze­ merényi 1954: 203, in sicer na podlagi etn. Daorsei (Liv. 45,26), .a..se.., .a..s.. (Polyb. 32,18,2) ~ Dauers[---] (CIL XVI/38) ter antr. Dauerzus (XIII/7507),Uolsouna (CIL III/3149) ~ Uelsouna (CIL III/3038) ipd. Kriticno Mayer 1957: 115–116. 81 Prim. SVI I: 308–309 s st. lit., ESSZI: 215, Mayer 1959: 63, Schramm 1981: 256, Anreiter2001:229. 82 Številne izglagolske in izimenske tvorjenke na -antia lahko poleg pide. pripone *-.t-iH2-(tj.ženske oblike tvornosedanjega deležnika) odražajo tudi pide. *-o-nt-iH2-, vendar vsekakor ne v primeru deležniških tvorjenk k atematskim glagolom (proti tematskemu *-o-nt-), kjer je ojevska prevojna stopnja pripone izkljucena s prvotno amfikineticnim (oz. v primeru izpeljanih ustreznic ženske­ga spola mezokineticnim) naglasno-prevojnim vzorcem. Deloma gre pri tovrstnih tvorjenkah po vsej verjetnosti tudi za odraz produktivnega imenotvorja, v sklopu katerega je bila pripona -ant.. (oz. še neokarakterizirano *-.ti/-..) lahko drugotno dodajana na imenske (prim. tip Alb-antia, Aqu-antia) in, kot se zdi, verjetno tudi glagolske osnove, prim. tip *Dru(u)antia (Krahe 1964a: 55, 1962/1963: 323–324, Udolph 1990: 107–112) k nictostopenjskemu *dru- za sicer pricakova­no**Dre.-o-nt-iH2- (prim. sti. dravati ‘tece’ < pide. *dré.-e/o-) ali **D..-(a)nti/-... Teoreticno možna je sicer tudi alternativna razlaga tovrstnih hidronimov kot svojilnih izsamostalniških pri­devnikov (adiectiva abundantiae), tvorjenih s pripono pide. *-.ent-, ž. *-..t-iH2- (gl. Kitson 1996: 79–80, prim. Bichlmeier 2012b: 379). 83 Tpn. .e.eµa.t.a (Ptol. II,11,15;zavar. lect. .a.aµa.t.a, .e.aµa.t.a gl. Falileyev 2014: 112– 114) < *Kalam-ant.. (morda iz pan. *kalama- < *kola-mo- < pide. *kolH-mo-kpide.*kelH- ‘dvi­gati se’, vendar le ob predpostavitvi nedelovanja de Saussurjevega zakona, po katerem bi sicer pri-cakovalipide.*kol-mo- > pan. **kalma-) je v anticnih virih izprican le v severni Panoniji, vendar s številnimi sodobnimi kontinuanti izkazuje mnogo širšo, nadregionalno distribucijo. Podrobneje v Repanšek 2015c. 84 Analoškega nastanka po posplošitvi polnostopenjske oblike pripone iz stranskosklonskih oblik. Vendarle pa se zaradi izjemno širokega areala, na katerem je mogoce identificirati re-likte staroevropske lastnoimenske plasti, ne zdi zelo verjetno, da bi jo bilo realno pri­pisati eni sami homogeni substratni jezikovni plasti. Poleg tega daje razlicna glasovna podoba izvorno strukturno identicnih hidronimov – npr. *Isara v zahodni in srednji Evropi,85prim. .s..a. (Strab. IV,6,9), Isara (Liv. 21,31,4), .sa.(o.) (Ptol. II,10,6),86 proti *Isro- (> *Istro-) v tracanskem (?) .st.o.,87oboje nedvomno za pide. izglagolsko tvorjenko *H1isH2-ró- (= sti. i.irá-‘mocan’ k pide. *H1e.sH2- »kräftigen; antreiben«,88 LIV2: 234) – slutiti, da so zgoraj izpostavljena povezovalna dejstva glasovnega razvoja lahko tudi zgolj posledica filtracije izvorno glasovno še neokarakteriziranih lastnoimen­skih izhodišc skozi v osnovi podobne jezikovne sisteme, kar posledicno ustvarja drugo­tni vtis pripadnosti eni sami jezikovni plasti s specificnim naborom skupnih glasovnih inovacij. Ohranitev laringala z naknadnim razvojem anaptikse v položaju *-T_R-oz. njegovo regularno onemitev v istem glasovnem okolju v primeru hdr. *Is(a)-ró/-. je namrec mogoce razložiti le ob predpostavki, da sta ti strukturno in pomensko vzporedni poimenovanji za vec evropskih hidronimov dejansko starejši od onemitve laringalov. S tem pa njun transponat predstavlja dejansko glasovno vrednost hidronima v casu, ko je bil tvorjen, in se kaže v svoji najbolj arhaicni, glasovno še neokarakterizirani in nedife­rencirani (ali slabo oz. nezaznavno diferencirani)89 podobi. Ceprav je teoreticno treba predvideti tudi šum, ki ga lahko povzrocajo morebitne posameznojezicne vzporedne tvorjenke, pa na verjetnost, da staroevropska hidronimija skozi prostorsko in casovno razlicne substratne plasti proseva le v razlicnih glasovnih realizacijah, kaže zlasti prisotnost zelo specificnega glasovnega razvoja (*H > . / ._) v hdr. *Re.no-(in ne npr. **Re.ano-) za pide. *H3re.H-no-(prim. lat. ri-uus, sti. ri-tí-‘tok’). Hidronim z onemitvijo laringala v položaju za*. namrec nesporno izkazuje spe­cificno keltski glasovni razvoj, a ga ne glede na obstoj popolne besedotvorne staroirske vzporednice rían ‘morje’ (pomenska sprememba je tu lahko drugotna in je ni mogoce datirati) po etimološkem nacelu vendarle ni ustrezno brez nadaljnjega opredeliti kot 85 Pregledno Bichlmeier 2014a, ki za celoten kompleks recnih imen, osnovanih na topoleksemu *Isa­ro- (torej z razvojem *-CHC-> *-CaC-), predpostavlja neposreden odraz prakeltskega glasovnega razvoja. 86 AcS II: 72–75, Krahe 1962/1963: 327, Greule 2014 s.vv. Isar, Iser. 87 Vendar prim. Janakieva 2009: 79, 179, 183, kjer se sklepa na vzporedno tvorjenko. Po morfemski zgradbi in tipološko primerljivem glasovnem razvoju je s tracanskim z izjemo slovnicnega spola identicen letonski hidronim Istra. 88 Glede verjetnega prvotno neprehodnega pomena te glagolske osnove gl. Repanšek 2015b: 64–65. 89 Prim. Krahe1954: 104–105 (nadgrajuje Bichlmeier2012b: 371–372), kjer se glede na dejstvo, da je lastnoimenska plast vendarle prostorsko zamejena in s tem po vsej verjetnosti mlajša, sklepa, da a priori ne more iti za sistem, identicen tistemu, ki se ga projicira na praindoevropsko stanje. V kolikšni meri je glasovno podobo staroevropske plasti upraviceno rekonstruirati na podlagi zgoraj izpostavljenih znacilnosti (tako Bichlmeier loc. cit.), pa je vendarle zelo vprašljivo, zlasti kar se tice izofone *a < pide. *o, nastanka anaptikse v zaporedjih *-CHR- in razvoja zlogotvornih nosnikov v *aN, ki v primeru, da tvorijo realen glasoslovni opis homogenega sistema, za odnos staroevropske hidronimije do kasnejših idiomov na prekrivnem arealu absolutno predpostavljajo substratno-superstratnorazmerje. keltskega. Zlasti ne zato, ker bi bilo v tem primeru nemogoce utemeljiti dejstvo, da kel­tizacija hidronima niti ni popolna, kot se jasno kaže v odsotnosti monoftongizacije *e. > pkelt. *e2 (germanski substitut tega substratnega, predgermanskega hidronima namrec zahteva izhodišce *Re.no- in ne *Reno-, prim. stvn. Rîn). Metodološko ustrezna se v tovrstnih primerih zdi le interpretacija, ki v obliki *Re.no- prepoznava glasovno ustali­tev imena (tj. zadnjo stopnjo nemotenega glasovnega razvoja pred zacetkom procesov glasovne substitucije in oblikotvornih prilagoditev) na stopnji, ko je na njem potekla že neka nesplošnoindoevropska glasovna sprememba (konkretno *H > . / *._), ki pa je v konkretnem primeru znacilna (tudi) za prakeltšcino.90 Nabor nesplošnoindoevropskih glasovnih sprememb, ki jih toponim izkazuje na tocki ustalitve svoje glasovne podobe, je torej odvisen od položaja na arealnem kontinuumu, na katerem se izoblikujejo in zgošcajo izoglose (in s tem seveda od lege v realnem prostoru), ter od casa, ki potece od nastanka imena do ustalitve njegove glasovne podobe. Kot toponim, ki ga je dejansko generiral starejši sistem, pa lahko natancnejšo jezikovnogenetsko opredelitev dopušca le v okviru strukturalnega kriterija, ne pa tudi etimološkega.91 Zelo težko je seveda v vseh primerih zanesljivo oceniti, v kolikšni meri je gla­sovna podoba posameznih substratnih hidronimov dejansko še vezana na nesplošnoin­doevropske glasovne spremembe in v kolikšni meri je le-ta posledica filtracije cez že izoblikovane jezikovne sisteme. Tako kot npr. ni mogoce zagotovo predvideti keltskega filtra v primeru hdr. *Ambra < pide. *.bh-ra (= sti. abhrá- ‘dežni oblak’),92 je težko ugotavljati, ali je prehod izhodišcnega kratkega *o v ajevski samoglasnik v primeru hidronimov *Sa.a-za pide. *sH2o.-o-ali morda *so.H1-o- (gl. 5.2.1.1)in *Dra.a- za pide. *dro.-o- treba pripisati panonskemu glasovnemu razvoju oz. se v slednjih imenih ohranja že panonski integrat starejše substratne predloge. Zelo verjetno se sicer zdi, da je tovrstno kategorialno gledanje (kadar zanj seveda ni kakih drugih razlogov, zlasti nekega drugega glasovnega odraza, ki bi opozarjal na horizontalno preplastitev) na splošno napacno in da hidronima *Sa.a-, *Dra.a- dejan­sko izkazujeta panonski glasovni razvoj v toliko, kolikor je le-ta rezultat izdvajanja za panonšcino definicijskih izoglos v vertikalnem, kontinuiranem razvoju na konkretnem arealu. Napacna bi bila torej jezikovnogenetska opredelitev hidronimov kot panonskih, njuni glasovni podobi navkljub, saj imeni, kot kaže njuna vpetost v kompleks staroe­vropske hidronimije,93 nista bili tvorjeni šele na stopnji izoblikovanja panonskega siste-ma (in s tem ne tvorita živega, produktivnega dela lastnoimenskega podsistema panon-šcine), temvec predstavljata del starejše lastnoimenske plasti s staticnim znacajem. 90 Prim. kimr. bwyd ‘hrana, živež’, stirs. bíathaid ‘hraniti’ < *bet-a.e/o-) < pkelt. *beto-< pide. *g.e.H3-to-.Monoftongizacijapide.*e. v nezadnjem zlogu je že prakeltskega datuma, prim. lep. antr. Teu = De.u < pide. *de..o-, hispkelt. antr. teiuoreikis za *di.o- = gal. dvojnicno Dio- (Sims-Williams 2007: 314–315). 91 Enako v primeru (hibridnih?) tvorjenk tipa gal. *Ro-danu- (Busse 2007: 92). 92 Gl. Krahe 1964a: 90–91, Bichlmeier 2013: 58–64. 93 Gl. Krahe 1962/1963: 322–323, 336,1964a: 44–45, 50, Udolph 2003/2004. Ekskurz: Etimološka obravnava imen recnih božanstev Na votivnih spomenikih izpricana recna božanstva Adsalluta, Laburus, Ouianus, Sauercna (sem spadata še panonska Thana in Uidasus, izpricana v Topuskem)glede na svojo verjetno etimologijo zagotovo niso vsa nastala iz recnih imen (za nedvomen pri­mer recnega božanstva, ki je nastalo z golim prelastnoimenjenjem podstavnega recnega imena, prim. Sauus: CIL III/3896, 5134, 5138, 11684, AIJ: 27, 255, 475, 557, Šašel Kos 1999: 95–101, in Drauus:CIL III/10263, AIJ: 266, 267, 268), zato na njihovi podlagi tudi ni upraviceno posredno sklepati na obstoj enakozvocnih imen rek, ki sicer v virih neposredno niso izpricana. S tem seveda ni izkljuceno, da se lahko vsaj v delu tovrstnih poosebitev (personifikacij) ohranja tudi nekdanje substratno recno ime oz. ime za spe­cificen del recnega toka, s katerim so obravnavana recna božanstva povezana. Adsalluta (za zabeležbe gl. Šašel Kos 1999: 95–99) Na prvi pogled gre za tvorjenko k pide. *solH-u-/*s.H-é.- ‘cel’, in sicer*Ad-solH-u-tó-s prehodom *o > *a, na tem obmocju sicer znacilnim le za panonski sistem, ali *Ad-s.H-u-tó-,v tem primeru v okviru jezikovnega sistema z izpricanim razvojem pide. zaporedja *-.H2 - v *-al-, kakršen se med drugim potrjuje za keltske sisteme in po vsej verjetnosti tudi v ižanski plasti (za panonšcino ni podatka, ni pa tak razvoj teoreticno izkljucen). Polno­stopenjska razlicica pide. *solH-u- se ohranja v latinskem tematiziranem sollus ‘cel’ < *sol-.-o-(= sti. sárva-‘cel, ves, vsak’, gr. ....), ki lahko kaže ali na zgolj strukturalno tematizacijo podstavnega ujevskega pridevnika v ojevski prevojni stopnji, ki bi bila vnesena iz enakozvocnega akrostaticnega samostalnika (tip gr. p...- < *polH1-ú-za pricakovano *p(e)lH1-u-), oz. na pridevniško izpeljanko s pripadnostnim pomenom iz­hodišcnega samostalniškega *solH-u-/*selH-u-tipa *medh-.-ó- ‘ki je v zvezi z *medhu-’ = ‘meden’. Nictostopenjska razlicica *s.H-u- se ohranja v lat. salvus ‘varen’ = osk. SALAVS < *s.H2-e.-o- (?)94 in lat. *salu- v salus ‘zdravje’, salubris ‘zdravilen, zdrav’. Teoreticno bi torej lahko šlo za kratko ime *Ad-salut-º. Ad=salut-a tipa gal. Ad=namat-a, a se kot verjetnejša ponuja razlaga, ki bi v zaporedju *-salu-tó- prepozna-la svojilni pridevnik latinskega tipa barbatus. Podobno meni že Šašel Kos1999: 109ss., ki ime primerja z lat. salut- .zdravje, blagostanje, varnost; pozdrav' < pide. *s.H-uH1-t-. Slednje zaporedje naj bi pri romanskem prebivalstvu vzpodbudilo vsaj asociacijo (ce­tudi paretimološko), da gre za božanstvo, povezano z zdravilnimi lastnostmi termalne vode. Glede na predpono ad-se tvorjenko obicajno oznacuje za verjetno keltsko (gl. loc. cit.). To seveda ni obvezujoce, saj element ni diagnosticno keltski (prim. lat. ad in got. at < pide. *ad-), poleg tega pa je v okviru te jezikovne veje mogoce dokazati le obstoj pridevniške razlicice *s.H-nó-> stirs. slán .varen, zdrav', kimr. holl .ves, cel' (premena tipa *p.H1-ú-proti sopomenskemu *p.H1-nó- .poln'). Problematicen pri tej interpretaciji pa ostaja tudi podvojeni zapis, saj za morebitni glasovni razvoj *lH2 > *ll 94 Gl. de Vaan 2008: 537, Pronk 2011: 188–189. ne v keltšcini niti v katerem drugem možnem viru teonima ni znakov, za asimiliacijo *-l-.- > *-ll- (prim. lat. sollus) pa v tako rekonstruirani obliki ni pogojev. Meid (2005: 56 v op. 77) predpostavlja izglagolsko tvorjenko k pide. *sal-‘skakati’ (gl. IEW: 899), pri cemer v dosledno zapisanem -ll- v medglasju vidi dvojni soglasnik ekspresivnega nastanka. Ta etimološka razlaga je sicer privlacna tudi s pomenskomo­tivacijskega stališca, vendar bi pri tem nepojasnjen ostal implicirani besedotvorni vzo-rec *s(o)l-u(-)t-o-(?). Lat. saltus < nomen actionis *sal-tú- ‘skakanje’, ki ga implicira avtorjeva razlaga, je s teonimom seveda sorodno le v smislu korenske etimologije, s tem pa z njim le površinsko, ne pa tudi strukturno podobno. Element *ad-je izprican tako v vlogi predpone kot preverba in tako za ugotavljanje besedne vrste osnove *sal(l)uto- ni poveden. Boljša bi zato bila etimološka interpretacija, s katero bi se dalo hkrati uspešno pojasniti konsistenten zapis teonima z dvojnim medglasnim -ll-. Ustrezno izhodišce je mogoce predvideti kot izglagolsko priponsko tvorjenko *-sol-.ú- ~ *-sal-.ú- k že ome­njenemu pide. korenu *sel- (*sal- ?) »sich losschnellen, springen« (LIV2: 527–528). Asimilacija *l. > *ll je tipološko gledano trivialna glasovna sprememba, vendar skupina ostane ohranjena tako v galšcini kot v venetšcini. Nasprotno pa se za panonski sistem asimilacija pide. *R. > pan. *RR potrjuje ravno v panonskem hrn. Pannonia, ki nedvo­mno odražapide. *pon-.o- ‘mocvirje’ (prim. pgerm. *fanja- ‘id.’, gl. Anreiter2001: 110, Meid 2005: 19–20). Pomensko gre lahko pri predpostavljenem pan. *-sal-.ú- za nomen agentis ‘ki skace, poskakovalec’ = ‘brzica, slap’ (?) tipa sti. tayú- ‘tat’ < *(s)teH2-.ú-95k pide. *(s)?teH2- ‘krasti’ ali za nomen actionis ‘skakanje, poskakovanje’ s tipološko možnim prehodom v nomen concretum tipa ‘brzica, slap’ (o besedotvorju IdgGr II/1: §§149–150).96 Etimološko gledano bi bila panonska tvorjenka *(Ad)-sallu-tó-z žensko obliko pridevnika Adsallu-ta v teonimu Adsalluta v tem primeru posamostaljeni svojilni pri­devnik. Tovrstna interpretacija izvira iz diahronih jezikovnih dejstev in ne temelji na zunajjezikovnih argumentih, ki z ozirom na dejansko naravo božanstva sicer niso ne­dvoumni.97Ce je bil teonim integralni del galske teonimije jugovzhodnega alpskega ob-mocja (gl. Šašel Kos1999: 110 in pass.), je bil tak, kakor potrjuje diagnosticno negalski glasovni odraz podstave *sallu- < *so/al-.ú-, seveda le po strukturalnem kriteriju, ne pa tudi po etimološkem.98 95 Glede morfemske segmentacije prim. sti. pa-yú-‘cuvaj’ k pide. *peH2- »schützen, hüten, weiden« (LIV2: 460). Ijevski element v sopomenskem sti. stená-‘tat’, ki odseva *(s)teH2=i-nó-, je tako kot v stéyam ‘tatvina’ < *steH2=i-.o-del drugega besedotvornega predhodnika oz. deloma lahko pripada tudi morfemu *-.e/o- sedanjiške osnove (tip psl. *pis.mo < *pe..-i-mo- k *piše/o- *ad-sálu-to-(*o > *u /l_) in naknadno ponaglasno podvojitvijo medglasnega *-l- v *ad-sállu-to-. Aquo(AE 1974: 488, id. 489 = 1975: 672) Najverjetnejegre za tvorjenko *H2ek.o-H1/3on-‘ki je v zvezi z vodo/reko’ k pide. *H2ek.-eH2­‘voda, reka’. Ce je v medglasnem dejansko upraviceno prepoznati odraz pide. *k. in ta ni le posledica latinske glasovne prilagoditve substratnega imena po naslonitvi na lat. aqua (kar pa se vendarle zdi manj verjetno), je galski izvor imena izkljucen že z glasov­nim razvojem (pide. *k.> gal. p!).99 Glede na arealni položaj hidronima bi bilo mogoce sklepati na panonski izvor, k cemur prim. tpn. Aquincum < *ak.-enko- (dalje gl. Anreiter 2001: 32–34), ki posredno kaže na obstoj obcnega imena *ak.a < pide. *H2ek.-eH2­tudi v panonskem sistemu. Slovenski hdr. *Ag.ana > *Ag.ana (danes Voglajna < *Og.ana),100 domnevno predslovanskega izvora, je s stališca romansko-slovanskega substitucijskega glaso­slovja nemogoce izpeljevati iz osnove *Ak.o/eH2-, naj si bo romanska (*aquanea > *Ak.ana, gl. Skok1921/1922: 153) ali predromanska (tako BezlajSVIII s.v., prim. Šašel 1980a – prvotna lokacija votivnih ar AE 1974: 488–489 in AE 1975: 672, ki naj bi se nanašale na dehidronimno božanstvo reke Voglajne, sicer ni znana),101 saj na vzho­dnoromanskem prostoru medglasna lenizacija (*k. > *g.), ki bi jo narekoval morebitni slovanski substitut, ni pricakovana. Laburus (CIL III/3840) Verjetno iz *Laburo- oz. *Lab(V)ro-, ce gre za anaptikso. Tvorjenka kljub privlacni pomenski motivaciji (šlo naj bi za personifikacijo brzic (?) nekdaj nevarnega predela Ljubljanice pri Fužinah, gl. Šašel Kos1999: 112 in pass., Meid 2005: 55), ki bi jo nare­kovala etimološka povezava s pkelt. *lab(a)ro- ‘eloquens’,102 po vsej verjetnosti ni gal-ska. Prakeltsko *labaro- < *labro- < *plab-ró- (IEW: 831, Matasovic2009 s.v.) sicer najverjetneje kaže na ajevski vrinjeni samoglasnik tipa *kantalo- < *kantlo- ‘pesem’, *magalo- < *maglo- ‘velikaš’, medtem ko je zaporedje *-ur- v Laburus, ce zapis verno odraža dejansko glasovno podobo substratne osnove, med drugim lahko tudi priponske­ga izvora. Teoreticno bi bilo sicer možno predpostaviti ošibitev ajevskega samoglasnika v reducirani samoglasnik oz. polglasnik v predzadnjem zlogu in naknadno zaokroženje polglasnika (zapisanega kot ) ob predhodnem *b (podobno De Bernardo Stempel 2003: 62,2015a: 196), kar pa seveda ni dokazljivo. 99 Da bi se v primeru hdr./teon. *Ak.on- ohranjal arhaicni odraz *k. za pricakovano gal. *p, kakršen se obicajno prepoznava v galskem etn. Sequani ob hidronimu in poosebljenem dehidronimnem božanskem imenu Sequana, ni verjetno. Indicev, ki bi govorili v prid galskemu izvoru hidronima *Sequana, prav tako ni (prim. Lambert 2005: 219). 100 Za narecno gradivo gl. SVI II: 307, ESSZI: 463. 101 Prim. Šašel Kos 1999: 135–136. 102 Ob tem se kot možna ponuja tudi etimološka povezava s pide. pridevnikom *lH2 p-ró- ‘svetlec se’ > *lab-ró-> *labVró-(tj. ob privzetem ozvenecenju *p po regresivni asimilaciji in drugotnem nastanku anaptikse v tako nastalem zaporedju *-br-) k pide. *leH2 p- »aufleuchten« (LIV2: 402), kakršen se lahko preko bavarskonemškega hdr. Laaber, ce je slednji galska dedišcina,posredno potrjuje tudi v pkelt. *laßro-(> *labaro-). Gl. Bichlmeier 2014b: 66–67. Sauercna103 V izhodišcu se morda ohranja hidronimna podstava *Sa.a-ra-, ki se zdi v besedotvor­nem (obcnoimenskem ali lastnoimenskem) razmerju do hidronima *Sa.as, za kar prim. razmerje med nicto polastnoimenjenim *sH2o.-o- v hdr. Sauus in njegovo bolj ali manj enakozvocno pripadnostno pridevniško izpeljanko *sH2o.=o-ró-,104 ki se med drugim ohranja v izpeljanem hdr. Sa..a..a.(Ptol. II,15,1) > nem. Zern. Iz hidronimne podsta­ve se zdi s pripadnostno pripono *-iko-oz. *-ko- tvorjen pridevnik s pomenom ‘ki pripada reki *Sauara’ oz.‘ki pripada toku, reki’ (slednje v slucaju, da je vpleteno besedotvorje obcnoimensko). Iz izhodišcnega *sa.a=r-(i)ko-je bil lahko nato s pripono *-na, ki se jo kot produktivno sredstvo izpeljave ženskih oblik (feminativov) k podstavnim moškim antroponimom identificira v okviru venetskega imenotvornega sistema, tvorjen teonim *Sa.ar=(i)k-na. K tovrstni triclenski besedotvorni verigi prim. *Tur-ko- k *Turo-, od koder venetsko žensko osebno ime tu.r.k-na (Es 93) = *Tur=k-na. Ob predpostavitvi, da bi bil samoglasnik drugega zloga v zaporedju *Sa.arkna kljub temu, da se nahaja v zaprtem zlogu,105podvržen sinkopi venetskega tipa, bi v primeru izhodišcnega *Sa.arkna = *Sa.ar=k-na (ne pa tudi *Sa.arikna!) pricakovali razvoj *Sa.†rk-na > *Sa..2k-na z nadaljnjim regularnim prehodom v *Sa.erk-na , tj. z odrazom *er za drugo­tni, po sinkopi nastali zlogotvorni ven. *.2. K tovrstnemu glasovnemu razvoju prim. ven. vo.l.te.r.ko- < *.el-t.2-ko- < *.el-tr-†ko- < *.el-tr-iko- (gl. Lejeune 1974: §130a).106 Thana (CIL III/3941) in Uidasus (CIL III/3941) Digraf v zapisu Thana zagotovo odraža latinskemu glasovnemu sistemu tuj glas. Z ozi­rom na uzus pri zapisovanju galskega *ts se zdi verjetno, da je tudi v primeru teonima Thana s crko theta zapisan zlitnik. Ce je etimološka razlaga pravilna in gre za prilagoditev latinske­ga teonima Diana (gl. Mayer1951: 238), se kot najverjetnejša interpretacija zaporedja na glasovni ravni ponuja *[dzana] < *D.ana. Prehod *d. v *dz lahko odraža starejši, panonski glasovni razvoj, kakršen se morda potrjuje v etn. Andizetes in hdr. Azao (It. Ant. 246,3). Ker gre vsaj v drugem primeru lahko tudi za odraz vulgarnolatinskega glasovnega razvoja, ki ga morda v arhaizirani obliki odpravlja zapis Adiauum (Not. Dign. 33,8), pa ni izkljuceno, da je tudi zlitnik v obravnavanem teonimu mlajšega, nesubstratnega nastanka. Teonim Uidasus se obicajno primerja107 s stnord. teon. Virr (Voluspá 55, Vafþrúþnismál 51, Gylfaginning 29), kar je mogoce izvajati iz strukturno identicnega 103 Za zabeležbe gl. zlasti Lovenjak 2007,2012. Tam podana etimološka interpretacija je sicer nepre­ pricljiva, saj ni v skladu z naceli etimološke metode. 104 Prim. Bichlmeier2011: 79–80. Prim. sti. dravará-(RV 4,40,2) z možnim izvorno svojilnim/pripa­ dnostnim pomenom ob agentivnem dravá-, drugotno (?) oboje s pomenom ‘hitro tekoc’ (EWAia I: 755, Schmid 1970: 376). 105 Opisno gledano, sinkopa v italskih jezikih sistemsko prizadene samoglasnike, ki se nahajajo v od­ prtih zlogih. Venetsko gradivo sicer ne ponuja protiprimera, ki bi jasno zavracal možnost sinkope samoglasnika tudi v nenaglašenem zaprtem zlogu. 106 Neprepricljivo teonim preko svojilne izpeljanke *sH2o.o-r-.o-(k sicer istemu izhodišcu *sH2o.o­ ro-) > *Sá.ar.a > Sáveria .Savéri-kna izvaja De Bernardo Stempel 2013b: 75, 89,2015b:335–336. 107 Gl. Mayer 1951: 238–241 (pritrjuje Meid 2005: 52, prim. tudi Krahe/Meid 1967: 136). teon. *.idh-os-o-, domnevno k pide. *.idhú- ‘drevo; gozd’ (= pgerm. *.iðu-‘drevo, gozd’ v stnord. víðr in pkelt. *.idu-‘gozd’ v stirs. fid, kimr. gwydd), tipa lat. Silvanus. Nepoja­ snjeno pri tem sicer ostaja razmerje med ujevsko in tematizirano sigmatsko osnovo, kar korensko etimološko povezavo z *.idhu-postavlja pod vprašaj.108 Sama glasovna podoba (pide. *o > *a) sicer govori v prid verjetnemu panonskemu jezikovnemu izvoru teonima. Ouianus (CIL III/1435422, gl. Mayer 1951: 238) Gre za pridevek (epitet) vodnega božanstva Neptuna (gl. ILSl I, št. 59 s starejšo litera­turo, Šašel Kos 1999: 135), vendar je ime etimološko slabo pregledno, in sicer zlasti za­radi vzglasnega ojevskega samoglasnika. Ce je za panonski glasovni sistem mogoce ra-cunati s splošnim prehodom *a >*o / _*.$, na kar utegne kazati tudi zaporedje ºouia v tpn. Poetouio in Pultouia itd. za verjetno *-a..o/a-, pride v poštev izpeljanka *O..o-no­tipa *Te.to-no- k *te.ta ‘ljudstvo’ (prim. panonski teon. Teutanus). V zaporedju , ce za *-ano-, pa se lahko ohranja tudi latinsko besedotvorje, morda k substra­tnemu tpn. (?) *O..o-, od koder bi bil v latinskem besedotvornem sistemu teoreticno izpeljan pripadnostni pridevnik *O..-ano-(prim. ex fundo Ouiano, CIL XV/4585, gl. RE XVIII, 2 (1942), s. 1907, Patsch 1905: 140 z op. 20). SKLEP Za nobenega od obravnavanih izpricanih teonimov ni mogoce zanesljivo ugotoviti neposredne etimološke povezanosti s podstavnimi imeni rek, na podlagi katerih bi utegnili nastati. To je lahko seveda deloma povezano tudi z dejstvom, da za številna recna imena, ki jim recna božanstva (dehidronimni teonimi) pripadajo, anticna poimenovanja niso izpricana. Kot etimološko gledano dokaj ocitne, cetu­di zaradi umanjkanja virov ne nedvoumno dolocljive poosebitve (personifikacije), je mogoce prepoznati le teonime Adsalluta, Aquo in morda Laburus (sem seveda sodita tudi teonima Drauus in Sauus, ki sta etimološko najbolj jasno opredeljiva). Jezikovnogenetsko gledano je devet izpricanih teonimov mogoce razdeliti v dve skupini, ki ustrezata dvema jezikovnima oz. lastnoimenskima arealoma na jugo­vzhodnem alpskem prostoru v casu pred jezikovno keltizacijo. Ce so podani po­izkusi etimologizacije imen recnih božanstev pravilni, teonimi Adsalluta, Aquo, Drauus, Sauus, Thana, Uidasus (in morda Ouianus, ki je strukturno najtežje opre­deljiv) pripadajo panonskemu jezikovnemu sistemu (vsaj recni imeni, na podlagi katerih sta nastali poosebitvi Sauus in Drauus, sta lahko ožje panonski ali pa sodita v še starejšo plast staroevropske hidronimije), medtem ko Sauercna in verjetno tudi Laburus jasno pripadata venetoidnemu sistemu. 108 Tipološko se da razmerje v besedotvorju sigmatske osnove *.idh-os- in ujevske osnove *.idh-u- primerjati s pari tipa sti. tápas-‘vrocina’ < pide. *tep-es- ob tápu.-‘id.’ *a.a113 (antr. .a.a..., Cauarinus, KAVARON), b) premena *-.e- ~ *-.a- < *-.e- (antr. Adiatu- ~ Adietu-), c) *-bn- > *-mn- (antr. Suobnillus, Dubnomara, Dumnotalus, Oxidubna, Dubna, Essibnus, Essimnus), c) *#mr- > *#br- (antr. Brogimarus), d) *e. > *o. (antr. Danouius, Louco, Toutomara, Toutus), e) *o. > *o (antr. Bounia ~ Bonia, Bodiccius, ...d....), f) TT > *ts (antr. Bussugnata, Diassumarus, Tessimarus, Redsomarus, Redtimarus, Meliia), g) *-m.- > *-.- (antr. Couirius) ipd. V jezikovnogenetskem smislu o »vzhodni keltšcini« kot o jezikovno locenem sistemu keltske jezikovne veje torej ni upraviceno govoriti. Termin je nadalje neustrezen, saj združuje jezikovni parameter z geografskim kriterijem, prav tako pa s stališca arealnega jezikoslovja ni smiseln, saj niti »zahodna keltšcina«, ki bi jo takšna razdelitev pred­postavljala, ne tvori logicne vmesne razvojne stopnje med prakeltšcino in nastankom posameznih keltskih idiomov. Pri tem se zastavlja nadaljnje vprašanje, ce gradiva, ki je izpricano na vzhodnem delu keltskega jezikovnega ozemlja, morda vendarle ne bi bilo ustrezno pripisati nekemu z galšcino sorodnemu, a vendarle samostojnemu idiomu, kot npr. vzhodni galšcini. Pri poskusu uspešne razmejitve geolekta B, torej predlagane »vzhodne galšcine«, od geolekta A, v našem primeru osrednje galšcine, so kljucnega pomena inovacije na ravni glasovnih sprememb, ki pa so po naravi lahko tudi univerzalne oz. trivialne (disimilacija, asimilacija ipd.), ce so seveda sistemske in ne le sporadicne. B v razmerju do A predstavlja drug, samostojen geolekt, ce: a) inovacija v B ustreza arhaizmu v A, b) do inovacije pride tako v B kot v A (inovaciji se morata razlikovati po vrsti glasovne spremembe, vendar morata potekati na istem segmentu), c) inovacija v A ustreza arhaizmu v B: idiom A idiom B arhaizem inovacijaj inovacijai inovacijaj inovacijai arhaizem Tretje izhodišce za vzpostavitev samostojnega geolekta B v razmerju do A predstavlja relevanten kriterij le, ce gre tako v primeru A kot B za jezikovno kontinuiteto. Za vpra­šanje morebitne vzhodne razlicice galšcine je ta kriterij brezpredmeten, saj bi bilo na 113 T. i. Josephov zakon (gl. Joseph 1982, SBCHP: 72ss.). podlagi arhaizma, ki je izprican v B in le v B, mogoce zakljuciti, da B predstavlja kon­zervativnejšo oz. arhaicno stopnjo A, torej njegov hronolekt, ne pa tudi od A razlicnega geolekta.114 Ce bi bil tak arhaizem izprican na poznejši razvojni stopnji jezikovnega sistema kot inovacija v A, bi bilo B v razmerju do A mogoce opredeliti kot samostojen geolekt, in sicer na podlagi negativne prisotnosti inovacije. Ker v konkretnih keltskih sistemih kronološke razclenjenosti pojavov ni mogoce dovolj natancno dolociti, prideta v poštev le prvi dve možnosti. A ce in dokler ustrezne inovacije v gradivu ni mogoce zaslediti, je torej vzhodno keltsko gradivo treba obravnavati v sklopu galšcine kot v casu kolonizacije vzhodnega dela keltskega jezikovnega obmocja notranje nediferenci­ranega jezikovnega sistema. Razlike na ravni oblikotvorja, besedotvorja oz. leksike za vzpostavitev jezikovne meje med dvema geolektoma, kakor že omenjeno, niso povedne. Na primer: izbor pred-pone (prefiksa) Ambi- (Ambi-sa.o-, Ambi-reno-) proti Are-(Are-morici, Are-sequani, RIG: L–12, G–271) pri tvorbi dehidronimnih etnonimov na vzhodnem oz. osrednjem galskem obmocju je lahko zgolj pomenske narave (ambe-‘okrog’ proti are-‘pred’) oz. temelji na razlicnem izboru oblik s podobnim pomenom ter naknadni vzpostavitvi pro-duktivnega imenotvornega vzorca. Primerljiva je npr. distribucija enakozvocnih obcnih imen *briga proti *brig-‘vzpetina’ v okviru galskega sistema, kjer se v tpn. ....ß... (Scythia minor, gl. Ptol. III,10,5) < *Al.o-brig-(Falileyev 2007: 4–5) stara, atemat-ska izglagolska tvorjenka pojavlja ob splošni, na obmocju osrednje oz. zahodne galšci­ne razširjeni razlicici *briga, npr. Eburobriga (Tab. Peut. I,4/5), Litanobriga (It. Ant. 380,4). Na soobstoj korenske ob tematiziraniizglagolski tvorjenki v keltskem sistemu dalje opozarja stirs. brí < *brig-s, hispkelt. *bri.s v tpn. nerto-bis, sekobirikeð < *ºbrig- (MLH V.1: 277–279, 329) ob kimr. bre < *briga (prim. brit. BRIGE, It. Ant. 486,12) in hispanokeltskem dvojnicnem *briga, vse k pide. *bh..h- ~ *bh..h-eH2-. Tudi noriško-panonska imena Suadra in Suadru ob osrednjegalski razlicici *S.adu-(prim. antr. Suadulla (CIL III/10795) < *-u-lo-) < pide. *s.eH2d-u-/-ró- ‘sla­dek’ predstavljajo besedotvorni arhaizem.115Noriško-panonska antroponimija keltske­ga izvora, kot je dobro znano, sicer izkazuje številna osebna lastna imena, ki se zunaj tega areala ne pojavljajo, prim. Uer-com-bogius,116 Deui-gnata,117 Orceti- (KPP: 252), Mogeti- (Corpus, ss. 164–165) ipd., a se ob tem vsaj v primeru trizložnih zaporedij *Moget-o-, *Orcet-o-zdi, da je v izstopajocih razlicicah morda treba prepoznati le od­raz drugotne šibitve nenaglašenega veznega samoglasnika. Na to možnost opozarjata zlasti razlicici Mogitu-marus (CIL XII/731) in Mogit-marus (CIL III/3325, prim. KPP: 111), ki nedvomno kažeta na šibitev -o- v prednaglasnem zlogu in celo njegovo popolno onemitev v sinkopirani razlicici Mogit- (gl. De Bernardo Stempel2013a: 64, Sims-Williams 114 Prim. Uhlich 1997: 281–282 =2007: 378. 115 K morebitnim oblikotvornim arhaizmom prim. še sklonilo za Dmn -bos v Uibebos, Senab[os] (Wedenig, De BernardoStempel 2007: 622, 623, Stifter 2012a: 533) ob osrednjegalskem -bo < pide.*-bhos (prim. lep. -Pos, hispkelt. -bos). 116 Na splošno je zaporedje predpon *.er- in *kom- omejeno le na ta areal, gl. Corpus (zlasti s. 177). 117 Za pricakovano *De.o-, prim. Sims-Williams 2013: 40. 2015: 325). Le na noriško-panonskem imenskem arealu je produktivna tudi razlicica *magi-za obicajno gal. *mag-.o-‘velik’, k cemur prim. antr. Magi-marus.118 Ta se sicer pojavlja ob tipu Magio-marus (CIL III/11579), prim. še Magio-uindus (CIL III/6495), vendar se ne zdi pogojena s sinkopo ali kakšnim drugim sekundarnim glasovnim razvo­jem. Ijevska osnova bolj verjetno kot arhaizem119 tipa *s.adro- predstavlja inovacijo, morda retrogradno tvorbo po zgledu na podedovana razmerja ijevski samostalnik (*-i-) : tematizirani pridevnik (*-.-o-). Podobno je o dveh lastnoimenskih arealih treba govoriti tudi v okviru toponimije, kjer je mogoce opazovati predvsem razliko v distribuciji lastnoimenskih elementov (na vzhodnem galskem arealu so v dvodelnih imenih npr. popolnoma odsotni za osrednji galski prostor znacilni elementi *ºbri.a, *ºbriga-º, *ºduro-º, *ºmagos-).120 A niti ta kri­terij ni poveden za ugotavljanje dveh horizontalno sorodnih idiomov, saj tovrstna raz­hajanja bolj verjetno kažejo zgolj na razlicno zastopanost posameznih topoleksemov v lastnoimenskem jedru dveh povsem avtonomnih lastnoimenskih sistemov, deloma pa so lahko razlike v rabi posameznih elementov pogojene tudi z zunajjezikovno stvar­nostjo. Vsekakor je razliko v rabi treba razumeti kot odraz regionalne, nikakor pa ne kronološke diferenciacije.121 Iz povedanega sledi, da bi morala »vzhodna galšcina«, ce naj bo oznaka jezikov­nogenetsko upravicena, v prvi vrsti izkazovati vsaj eno sistemsko inovacijo na ravni glasovne spremembe. Prav takšno glasovno spremembo se obicajno prepoznava v izgubi gal. *. v po­ložaju za *r (. > . /r_V),122 a so vsi razpoložljivi zgledi tega razvoja dvoumni.123 V antr. .....ta..., ...óta..., Deiotarus (CIL III/806529, Dacia) in tpn. .a.ód..... se namrec lahko ohranja tudi agentivni *taro- < *t.H2-o-(»qui traverse«, gl. DLG s.v. taro-)oz. gre za grecizacijo galskega zoonima *tar.o-‘taurus’. Poleg tega v panon­skem prostoru izpricano galsko kratko žensko osebno ime Derua (RIU 1354, 1226, CIL III/3404/05, 5419), kjer se *. pojavi v identicnem glasovnem okolju, odlocno govori proti njegovi sistemski izgubi. Prav tako niso relevantna imena tipa Conerta (AE 1987: 826), Conertus (CIL III/5646), Counertus, -a (gl. Corpus: NOR passim),124 Couinaerta Couinerti f. (CIL III/4999), Cunerta (CIL III/15205f), ki ob bolj konzervativnem osrednjegalskem Com-nertus (CIL XIII/1061) < *Kom-nerto- izkazujejo le razvitejšo stopnjo disimila­ 118 Corpus (NOR 47, 50, PAN 4, 27, 83, 125). 119 Ni verjetno, da bi šlo za vzporedno pretvorbo starega, atematskega pridevnika *me.-H2 (Ied s.) . *me.=H2-i-, kakršna je razvidna iz het. mek ob mekki ‘velik’, saj je slednja upravicena na sinhroni, notranjehetitski ravni, prav tako pa v tem primeru ne bi bila pricakovana nicta prevojna stopnja korena, ki jo izkazuje gal. *mag- < pide. *m..-. 120 Höring 1950: 133, ACPN:312–314. 121 Kljub mnenju, podanem v Rix op. cit., ki najstarejšo plast imen prepoznava v toponimih z elementom *briga, medtem ko naj bi bila konkurentna *dunon in *magos mlajšega tipa, prim. ACPN: 307, 314. 122 GPN: 397 v op. 1, Eska 2013: 55. 123 Prim. KGP: 100, 275–276, GPN: 261–262, Weisgerber 1931: 172. 124 Gl.Corpus (Alphabetical table, s. 146). cije nosnikov na morfemskem šivu dvodelnih imen. Disimilacija galskega zaporedja *-mn-(< pkelt. *-mn- oz. *-bn- < pide. *-bn-oz. *-.n-) v *-.n- (razen v položaju za *u, prim. gal. *dubno- ~ *dumno- ‘svet’ < pide. *dhub-no-‘globok’) je prisotna tudi na osrednjem galskem prostoru in torej predstavlja splošno galsko inovacijo,125prim. *aka.no-gl. saxum < pkelt. *akamno- < pide. *H2e.-.n-o-, *ala.no-‘alumnus’ < pide. *H2el-mno-. Poleg tega primeri kot antr. Comerta (CIL XIII/710) ali Cobnertus (CIL XIII/6681, 6017) kažejo, da sta bila nosnika na morfemskem šivu lahko disimilirana na vec nacinov:126 -m=n- (Aquitania) > -bn- (Belgica),-.n- (Pannonia, Noricum), -n- (Pann., Nor.), -m- (Aquitania). Tudi gal. antr. Exouna (CIL III/13403) obEssibnus, Essimnus, Exomnius, vse k pkelt. *°obno- ‘strah’, zagotovo ne izkazuje arhaizma, tem­vec, nasprotno, najnaprednejšo stopnjo disimilacije medglasnega zaporedja *-bn-.127 Izpricano jezikovno gradivo vzhodnega galskega areala torej ne ponuja nobene­ ga indica, na podlagi katerega bi ga bilo utemeljeno pripisati samostojnemu geolektu, temvec je v jezikovnem smislu za celotno kolonizirano ozemlje v jezikovnogenetskem smislu najbolj pravilno govoriti o galšcini. Slednja v primerjavi z galšcino osrednjega prostora sicer izkazuje nekatere arhaicne poteze, ki pa so glede na izvor treh vrst: a) Jezikovno gradivo vzhodnega dela galskega jezikovnega ozemlja je neposredno primerljivo le z jezikovnim gradivom, ki pripada razvojni stopnji galskega idioma v casu jezikovne kolonizacije keltskega vzhoda. Primerjava z gradivom iz poznej­ših plasti (ki pa je zaradi neravnovesja v gradivu neizogibna) zato ustvarja vtis arhaicnosti. b) Vzhodni del galskega jezikovnega ozemlja v odnosu do središca v jezikovnogenet­skem smislu predstavlja njegovo obrobje. Arhaicnost geolekta se tu kaže predvsem kot odsotnost inovacij. Poleg tega je treba upoštevati tudi a priori bolj konzervativ-no naravo lastnoimenskega gradiva, v katerem se inovacije širijo pocasneje; takšno gradivo zato tudi ne nudi nujno neposrednega vpogleda v konkurentno jezikovno stanje. c) Vzhodnogalski prostor v odnosu do osrednjegalskega v okviru lastnoimenskega gradiva predstavlja avtonomen lastnoimenski areal. Sklep: galšcina vzhodnega galskega jezikovnega ozemlja v odnosu do osrednje galšcine predstavlja njegovo arhaicno obrobje. Splošni arhaizmi kot npr. ohranitev dvoglasnika *e. v nekaterih leksemih (gl. spodaj) pa so obenem prisotni v okviru celotnega galskega lastnoimenskega gradiva. 125 Disimilacija v obrnjenem zaporedju *-nm- <*-.n- ni splošno galska, prim. Teds.anuana ‘imena’ (RIG:L–98,1a2,8) < *an.ana < *anman-a ob Omn s. anmanbe ‘z imeni’ (Châteubleau, gl. Lam­bert 2001) < *anman-bi z ohranjenim zaporedjem *-nm- (prim. stirs. ainm ‘ime’, Red anmae < *anµæn, *-es < *anman, *-men-s). 126 Kljub De Bernardo Stempel2013a: 76, ki v dvojnicnem Counertus predpostavlja graficni odraz sistemske šibitve *m > *ß [bolje *µ], pri cemer zapis Cobnertus (»pronounced[koßnértus]«,loc. cit.) interpretira kot hiperkorekten. 127 Razlicica Cou-runa, prim. Gou-runa (CIL III/5422a, 4925), najverjetneje ne kaže na dejanski prehod*-br-v*-.r-(karbisicerlahkopredstavljaloinovacijo),temvecjetulegraficnenarave. 3.2 Fonološki opis zgodnje in klasicne galšcine Vzpostavitev galskega fonemskega sistema v veliki meri sloni na jezikovnih podatkih, ki jih je mogoce izlušciti iz osrednjegalskega (tj. transalpskogalskega) gradiva, in sicer tako lastnoimenskega kot obcnoimenskega. Ker gre za neprimerno vecji fond gradiva, se nam v njem kažeta tako narecna kot kronološka diferenciacija, s katero v vzhodnem keltskem pasu, ki je bil poseljen kasneje (tj. od 4. st. pr. n. št. dalje),128 ni racunati v ena­kem obsegu oz. poteku. Pozno kolonizirano ozemlje je v primerjavi z jedrom praviloma arhaicno, poleg tega pa je treba racunati z razlicnimi jezikovnimi situacijami, predvsem kar se tice hierarhicnega odnosa galšcine do latinšcine in zgodnjeromanskih idiomov. Ceprav lahko torej vsaj v primeru lastnoimenskega galskega gradiva za celotno obmo-cje, kjer je bil idiom v rabi, govorimo o jezikovnem kontinuumu (obstoj dveh locenih lastnoimenskih arealov te predpostavke seveda ne izkljucuje), takšne posplošitve ni mogoce tvoriti tudi z ozirom na sistemske spremembe v jeziku, predvsem spremembe v okviru fonemskega sistema. Iz tega sledi, da enotnega fonemskega sistema galšcine zaradi neravnovesja v jezikovnem gradivu ni mogoce izdelati, pac pa se zdi smiselno vzpostaviti posamezne etape v njegovem razvoju od prakeltšcine do t. i. pozne galšcine. Osrednjegalsko jezikovno gradivo se lahko na podlagi opazovanih sistemskih glasovnih sprememb razdeli v tri razvojne etape.129 Takšna razdelitev seveda temelji predvsem na sistemskih premikih v jezikovnih znacilnostih galskih besedil: a) Zgodnjegalsko obdobje zaobsega korpus besedil, ki so nastajala od zacetka galske pismenosti (3. st. pr. n. št.) do 1. st. pr. n. št. Sem spada epigrafsko gradivo Galije Narbonensis in pa cisalpskogalsko gradivo (Todi, RIG: E–5, Vercelli, E–2, Briona, E–1), slednje seveda le, da v primeru cisalpske galšcine ne gre za od osrednje gal­šcine loceni idiom.130 b) Klasicnogalsko obdobje sega v cas med 1. st. pr. n. št. in 2. st. n. št. V to obdobje sodi zlasti korpus galo-latinskih besedil, torej besedil, ki so nastajala v kontekstu latinizacije avtohtonega galskega jezikovnega prostora, npr. Chamalières (RIG: L–100), Larzac (RIG: L–98), Lezoux (RIG: L–66), Graufesenque, Coligny (RIG III), Chartres (gl. Études celtiques 2013). c) Poznogalsko obdobje (2. st. n. št. do zamrtja): Châteaubleau (RIG: L–90, 93), Rezé (RIG: L–142), Rom (RIG: L–103) in galske glose, izpricane v srednjeveških virih, npr. Glossarium Endlicheriensis, De medicamentis (Marcellus Burdigalensis) ipd. 128 V prid tej sicer tudi zgodovinsko in arheološko potrjeni trditvi med drugim govori predvsem skro­ mna zastopanost keltskih/galskih hidronimov v toponimiji obmocij s poznejšo keltsko infiltracijo, zlasti ko gre za vecje oz. prepoznavnejše recne tokove (gl. Falileyev 2006b: 58–59,2007: 14,2013: 105–106,2014: 39–46). 129 Watkins 1955, Schmidt 1983: 993–995, Lambert 1997, v RIG II.2: 9, Meid 1998: 6–31, Stifter 2012a. 130 Prim. Uhlich 1999, 2007 proti Eska 1998. 3.2.1 Samoglasniški sistem 3.2.1.1 Izhodišcni prakeltski samoglasniški in dvoglasniški sistem *i *u *i*u *e *e *o *a *a + *-u.# *e. (?) *o. *o. *.. *.. Op. Pkelt. *i < pide. *e. Pkelt. *e = *e1 < pide. *eH1, *eH2/3, pkelt. e2 < pide. *e.. Pkelt. *u < pide. *u oz. o (v zadnjih zlogih). Pkelt. *a < pide. *a (< *eH2) oz. *o (v nezadnjih zlogih). 3.2.1.2 Galski sistem kratkih samoglasnikov *i *u *[.] *e *o *[æ] *a Op. Alofona *[.] in *[æ] sta nastala v položaju pred pokritim nosnikom (tj. v kombinaciji z zapornikom ali homorganskim nosnikom) in pred nosnikom v izglasju: *e > *[.] / _NT, / _*nn, *a > *[æ] / _NT, / _*nn, / _N#. Gal. *a < pkelt. *a in deloma *o /*._. Slednje vsaj v primeru gal. *pet.ar-‘štiri’ < pide. *k.et.or-in *.a-bero-> fr. hdr. Vavre, antr. Uaberius, ob *.o-bero-> fr. hdr. Veuvre itd.,131 vendar ne tudi v predlogu uo (Chartres, B8),132 ki se kot predpona ohra­nja še v antr. Uo-dercila, Bo-contia, Uo-contius, Uo-karant[---], Uo-carus, Uo-genus, Uo-nato-rix, Uo-tepo-rix itd.133 V primeru gal. *.asso- ‘podrejeni’ < pide. *upo-stH2-o­(prim. antr. Dago-uassus, Dago-uassa, Uasso-rix) je vpadljiva predvsem odsotnost razlicice *.osso-; prim. celo lep. UASEKIA (VB·16, M–47), UASI (M–248), ce za *.o-seg-.a ob galskem antr. Uosegus ~ Ua-segus. Pojav bi se dalo razložiti ob predpo­ 131 Weisgerber 1969: 70, Grzega 2001: 249, Billy 2007: 129–130. 132 Gl. GPN s.v. vo-. 133 Delamarre 2007, KPP, Stüber 2005 s.vv. stavki, da je bila v dani zloženki morfemska meja zgodaj zabrisana, kar pa bi nujno im­pliciralo, da je razokroženje *o v *a ob *. v galšcini sistemsko, razlicice z »arhaicnim«, ohranjenim ojevskim samoglasnikom pa bi bile v primerih, kjer je bila morfemska meja še obcutena, lahko naknadno ponovno vzpostavljene na podlagi predloga *.o, v kate-rem se je, kadar ta ni nastopal kot prvi clen zloženih imen, ocitno še ohranjalo starejše stanje (prim. že omenjeni predložni uo, Chartres, B8). Razliko bi bilo morda treba pripi­sati tudi naglasnim razmeram. Poleg tega obstaja možnost, da je bila premena *.o ~ *.a na splošno nepogojena in da je v primeru leksema *.asso-prišlo do zgodnje leksikaliza­cije razlicice z razokroženim samoglasnikom. Vsekakor se zdi, da gre v primeru preho­da *.o v *.a za sporadicen pojav, ki je v skladu z razvojem zaporedja *.o v *.a v gal. petuar[---] < *pet.or-in tipološko primerljiv z regularnim razokroženjem v brit. *.asso-(= kimr. gwas ‘sluga’, vendar prim. gal. Uolto- proti kimr. gwallt ‘lasje’ < *.olto-) proti konzervativnemu stirs. foss ‘sluga’ < *.osso- (prim. SBCHP: 121, 128–129). 3.2.1.3 Galski sistem dolgih samoglasnikov *i *u *e *a Op. Dvojnica ..tóµa...ob .atóµa... (Ptol. II,8,8) bi lahko kazala na prehod *a v *o,134vendar je, ce se v zapisih skriva realnejša oblika, kar ob osamljenosti po-java ni zelo verjetno, morda bolje predvidevati odprt izgovor *a v smeri /../ oz. /../. Enak pojav je morda treba prepoznati tudi v zapisu antr. Bloturix (gl. Sims-Williams 2003, 56 z op. 210, Raybould, Sims-Williams 2009, 138) za gal. *blatu- ‘cvet’ < pide. *bhl(e)H3-tu-. 3.2.1.4 Galski sistem kratkih dvoglasnikov 134 Tako Lambert 2000: 164, prim. GPN: 393, Hubschmied 1933: 261. Op. Zgodnjegalsko *a. > klasicnogalsko *i / _#, prim. teon. (Ded) ....saµ.. Zgo­dnjegalsko *o. > klasicnogalsko *i / _#, prim. etn. (Imn) Aresequani (RIG: L-12). Zgodnjegalsko *o. morda > *u.135 V medglasju se pojavlja težnja po monoftongizaciji v *e, prim. Geso-, Gesato-ob Ga..ató-..... < gal. *ga.so- ‘sulica’. Tpn. .a.tóß... (Ptol. II,5,2) proti Cetobricca (Rav. IV,43) ob Catobrica (It. Ant. 417,1)136 v tem oziru ni relevanten, saj se nahaja na hispanokeltskem arealu. Specificno problematiko predstavlja sovpad ujevskih dvoglasnikov *e. in *o. v gal. *o.. Kronološko je sovpad mogoce datirati že v prakeltsko obdobje, zato bi bilo treba vse primere, kjer se namesto *o. pojavlja nepricakovani *e. razložiti nefonetic­no. Razlicici se pojavljata izkljucno v okviru latinske grafije in nikdar v sklopu grške ali etrušcanske zapisovalne tradicije, prim. gal. t.o.t.... (RIG: G–153), cisalp. gal. XOVX- =TOVT-(RIG: E–1). Ob tem je povedno dejstvo, da se dvojnicni zapisi z ne pojavljajo niti v tistih galskih leksemih oz. imenotvornih podstavah, ki vsebujejo etimološki pide. *o.. Takšni so npr. *bo.di- ‘zmaga’, *kro.ko- ‘hrib’,*ro.do-‘rdec’ < pide. *H1ro.dh-o-, morda *bo.no- < *bho.-no-.137Ce bi bil odraz zapisovalnega uzusa v latinskem kontekstu, bi morala biti graficna podoba starega *o. in novega *o. < *e. seveda v celoti zamenljiva ne glede na etimološki izvor.138 Iz tega logicno sledi, da morajo dvojnicni zapisi z vsaj deloma predstavljati arhaizem, cetudi je v nekaterih primerih morda vendarle treba racunati z vplivom latinske grafije (prim. 3. os. ed. pf. IEVRV v RIG: L–3 proti 3. os. mn. pf. IOVRVS, RIG: L–12) in možnostjo namerne arhaizacije. Razlicice z so vecinoma sicer omejene ravno na lekseme, ki niso specificno galski (tip *te.t-, *le.k-) in so lahko pripadali tudi drugim idiomom, s katerimi je bila galšcina v stiku. Prisotnost v jezikovnogenetskem smislu raznoro­dnih oblik v naboru dolocenega imena pa takšnih dvojnic vendarle ne more pojasniti tudi na prostoru, kjer do adstratnega mešanja etimološko sorodnih oblik ni prihajalo. Vsaj dvojnice tipa Leucetius ~ Loucetius bi bilo zato mogoce razumeti kot odraz medsebojnega vpliva podedovanih dvojnic, torej pkelt. *le.k-(>*lo.k-)ob *lo.k- < pide. *le.k- ~ *lo.k-. A ta možnost seveda ne pride v poštev pri alternaciji *te.ta ~ *to.ta < pide. *te.H-teH2-.139 Zapisi z kot npr. pri teonimu Teutates (AcS II: 1805–1806), prim. tudi galac. antr. ..-te.t.., zato najverjetneje odražajo realno glasovnorazvojno razlicico, tj. arhaizem, ki se je lahko preko zgodnjih leksikalizacij ohranjal prav v okviru lastnoimenske sfere. Ta je namrec v odnosu do obcnoimenske sfere jezikovnega sistema razvojno manj progresivna. 135 LG: 42, 191. 136 Gl. GPN: 396, DCC: 86. 137 LÉIA–B–110, Zair 2012: 228, prim. Bichlmeier 2015: 15–16 v op. 15. 138 Prim. Sims-Williams 2007: 313. 139 Teoreticno sicer enako verjetna rekonstrukcija pide. *to.H-teH2- z ojevskim prevojem v korenu ne pride v poštev ravno zaradi obstoja dvojnicnih zapisov z eu (kljub Irslinger 2002: 364). 3.2.1.5 Poznogalske spremembe v sistemu dolgih samoglasnikov in dvoglasnikov *i    *e    *a       Op. K monoftongizaciji *o. prim. antr. Boudio ~ Bodiccius (h gal. *bo.di-‘zmaga’), Louco ~ Locita (k *lo.k-o- ‘svetel, svetlec’), morda Bounia ~ Bonia, vkljucno z elemen-tom ºbona, produktivnim v dvodelnih naselbinskih imenih, ce oboje k pkelt. *bo.-no- < pide. *bho/e.(H2)-no-. 3.2.1.6 Povzetek pkelt. zgal. pgal. pgal. zgal. pkelt. Op. Jezikovno gradivo, ki bi potrjevalo nadaljnjo zoženje poznogalskega *o v smeri *u, kakršno je izpricano za britanskokeltski sistem,140je problematicno. Etimološka analiza toponima .......t..... (Ptol. II,8,2), ki se ga v imenotvorni podstavi povezuje z gal. *kro.ko-‘hrib’, stirs. crúach, kimr. crug, prim. brit. tpn. Pennocrucio (It. Ant. 470,1) < *Penno-kro.k-.o- ob Croucingo (Rav. 107, 31) < *Kro.k-enko-, ni zanesljiva. Enako velja v primeru tpn. Clunia, ......a141k domnevnemu *klo.-nV-ob primerjavi s stirs. clúain ‘travnik’. V prvem clenu toponima ......-...ta (Falileyev2013: 83), ce ta dejansko spada h gal. *nantu- ‘dolina’ (prim. trinanto gl. tresualles, Gloss. Endl. 2,4) in ki bi skupaj s kopico antroponimov, izpeljanih iz osnove *luk-,142 eventualno kazal na *luk- < *lo.k-< pide. *le/o.k-, se lahko ohranja tudi nictostopenjska razlicica pide. *luko-. Pri tpn. Uxisama (....s.µ., Strab. I,4,5) < *u.s-isamo- oz. hispkelt. usama < *u.s-amo- (MLH V.1 s.v.), obakrat presežnik k pkelt. *u.s-elo- ‘visok’, je za 140 Gl.LHEB: 306–307, 313, Sims-Williams 2003: 23. Glede brit. *u < *o. prim.tpn.Uer-lucio (It. Ant. 486,4) < *-lo.k-. 141 AcS I: 1050, García Alonso 2000: 34–35. 142 Gl. Delamarre 2007: 120, KPP:274–275. razliko od obeh otoškokeltskih sistemov, ki dejansko kažeta na polnostopenjsko *o..s­amo-(kimr. uchaf ‘najvišji’) oz. *o..s-elo- < pide. *o.ps-(kimr. uchel, stirs. úasal ‘visok’),143najverjetneje treba racunati s posplošitvijo nictostopenjske osnove (prim. gr. ...... ‘id.’).144 Na podlagi jezikovnega gradiva vzhodnega dela galskega jezikovnega ozemlja lah­ko torej vzpostavimo naslednji samoglasniški sistem, ki od sistema zgodnje galšcine, rekonstruiranega na podlagi gradiva iz osrednjega dela galskega jezikovnega obmocja, ne odstopa v nobenem segmentu: *i *u *a *i *e2 *o *e *o *a *a 3.2.1.7 Pozna (narecna) diftongizacija145 Gal. dolgi naglašeni *e je v virih sporadicno zabeležen kot oz. , kar morda odraža diftongizacijo gal. *e v pgal. */i./ (v nadaljnjem razvoju morda */ia/, prim. *g(i).emo- > gal. *gi.amo-‘zima’, ce seveda ne gre za dve tipološko in kronološko loceni spremem-bi): *redo- (prim. tpn. .p..ed.a, Ptol. III,1,34) v ...d..e. (Ptol. II,8,9), Riedones (Plin., N.h. IV,107), Reido-marus (CIL XVI/179), *deno-‘hiter’ v Longi-dienus (CIL XI/139), Cassi-dienus (CIL VI/31743), Ro-dienus (CIL VIII/24087), Magu-dianus (CIL VIII/20764), Su-dianus (Delamarre2007: 173), *meno- (prim. kimr. mwyn ‘nežen’) v osamljenem Mianus (gl. Delamarre 2007: 133) in morda tudi *de.-.-on- ‘divinus’ v antr. Dieuio (CIL III/5417) ter *agedo- (?) v tpn. Agied[incensium] (CIL XIII/2949), prim. ...d.... pri Ptolemaju (Lambert 2005: 237). V tem oziru problematicen je antr. Bietu-mara (KPP: 98). Ce se v zapisu Bietu- odraža *Bitu- k *bitu-‘svet’ (k *Bitu-mara prim. antr. Bitu-marus, Bitu-rix), je razlog za neustaljeno grafijo zagotovo treba iskati v okviru zunajjezikovnih dejavnikov, kar bi pod vprašaj postavilo tudi dejansko vrednost zapisov z oz. v zgoraj nave-denihprimerih. Dokazna vrednost osamljenega antr. Bietumara je sicer omejena, saj je na voljo tudi možnost, da se v prvem clenu ohranja gal. *be2tu-oz. *be2to- (glede 143 Starobritanski toponimi Uxelodunum, ......a, ...e.... (Ptol. II,3,2; II,3,6), gl. PNRB: 483, izkazujejo sistemski odraz britanskokeltske monoftongizacije pkelt. *o.. 144 Glede prakeltske presežniške pripone *-isamo-<*-is-.H2o- (=kimr.-haf, stirs. -em)obdvojnic­nem pkelt. *-amo- < *-.H2o- prim. hispkelt. tpn.usama < *u.s-amo- (MLH V.1: 463–465) ~ kimr. uchaf,hispkelt.UERAMOS < *uper-amo-, lep. UVAMO- < *up-amo- in morebitnem drugotnem *-samo- v gal. olusami (Chartres, A7), ce za *polH1u-samo- (Repanšek 2013b: 183). 145 DeBernardoStempel(2013: 73) racunassporadicnimpojavom(»sometimestheproductofstreng­thening under the stress«). zamenjave veznega samoglasnika -o- z -u-, ki bi ga bilo v tem primeru treba pred­postaviti, prim. Dannu-mara za *Danno-, EPPV-DVNO za *Epo-, Senu-condius za *Seno-, Segu-marus za *Sego- ipd.),146identicen s kimr. bwyd, stirs. *bíath (ohranjeno le v izimenski glagolski tvorjenki bíathaid ‘hraniti’) < pkelt. *be.to- ‘živež’ < pide. *g.e.H3-to- (prim. psl. *žito). 3.2.2.1 Izhodišcni prakeltski soglasniški sistem *p *b *f *[ß] *t *d*s *k *g *k. *g. *[.] *. *m *l *r*n *. Op. Pide. *k in *g > pkelt. *[.] / _*s, *t. Pide. *p > pkelt. *[ß] / V_R. 3.2.2.2 Galski soglasniški sistem *p *b * [f] *t *d *ts *s *k *g * [.] *. *m *l *r*n *. Op. Gal. *s > [f] / #_r.147Gal. */ts/ < *t / _C [+ zobnik]. Gal. *. < pkelt. *. in *g. (< pide. *g.h), slednje vsaj na besednem vzglasju. Reliktno pkelt. *f > gal. *. / _V [+ sprednji]. 146 Dalje gl. Sims-Williams 2013: 40–42. 147 Prim. hdr. F...d.o. (Ptol. II,9,2) za *frutis < *sru-ti- ‘tok’ oz. *frutus < *sru-tu- ‘id.’, *frogna ‘nosnica’ < *srogna (= kimr.ffroen, stirs. srón). Dalje gl. Meid 1960: 39, 42, Grzega2001:170–171, SBCHP: 441–443. 3.2.3. Sporadicne oz. sporadicno izpricane glasovne spremembe 3.2.3.1 Izguba *. v medsamoglasniški legi148 3.2.3.1.1 *. > . / VE_VO Glasovna sprememba je izpricana v zaporedjih: a) *-i.o- > -i·o- v Bio-cno (CIL VII/1336154) < *bi.o- ‘živ’, Lio-mari149 < *li.o- ‘barva’, b) *-i.a > -i·a v brio gl. ponte (Gloss. Endl. 1,12), tpn. Brio-treide za romanizirano galsko *Bri.o-treget.on < *Bri.o=treget-.o-oz. *Bri.o-treget-e(m), oboje k *bri.a ‘most’, in c) *-e.o->*-e·o- (?) v gal. *de2.o- ‘bog’. Gal. *de2.o-< pkelt. *de..o-se pojavlja v štirih razlicicah: a) deuo-= gal. *de.o- v Deuo-gnata (CIL III/5101), Deuo-marus (KPP: 105), b) deo-= gal. *deo-<*de.o-v Deo-marus (KPP: 105), galac. .EIO- ~ .HIO-, prim. Deio-tarus (CIL III/806529), hisp­kelt.tpn. .eóß...a, .eoß.....a (Ptol. II,6,51-52), hdr. ....a (Ptol. II,6,8), c) diuo- = gal. *di.o- v Diuos, Diuo-gena (CIL XIII/571), Diuuo-gna (RIG: L–125), tpn. Bibona (Tab. Peut. I,2), Diuonna (Commentarii Notarum Tironianarum 87,21)150= ....o.a (za*....o.a) pri Ptolemaju, prim. še teon. Diuona (Bordeaux),morda hispkelt. teiuo-reikis < *di.o-(prim. brit. DEVO-RIGI),151in c) dio-= gal. *dio-v pgal. Tiono-uimpi152 < *de.o-no-‘divinus’, Dio-rata (CIL XIII/721, 2583), Dio-rix, Dio-carus, Diocaitus, tpn. ..ód..... (Ptol. II,9,7) ob ....ód....., prim. tudi Diuodurum (It. Ant. 363,4)153 ob Dioduro (It. Ant. 384,6). Starejše stanje zagotovo odsevajo oblike z ohranjenim ejevskim samoglasnikom, ki so tudi sicer mnogo redkejše in omejene na obrobje keltskega lastnoimenskega areala. Zapisi tipa dio-nedvomno odražajo mlajšo, razvojno progresivnejšo razlicico k diuo-. Ker pri slednji izvajanje iz nictostopenjskega *di.-o-besedotvorno ni upraviceno, je verjetno, da galsko (in morda hispkelt.) *di.o- predstavlja dejansko glasovnorazvojno dvojnico – bodisi preko zoženja dolgega ejevskega samoglasnika (prim. Stüber2005: 103) ali s prehodom naglašenega *e2 v *i pred *. (tako Sims-Williams2007: 314) – k izhodišcnemu *de.o-, ki se kot arhaizem ohranja v vzhodnem, tj. noriškem in panon­skem osebnolastnoimenskem fondu: *de2.o- . *deo­ . *di.o- .*dio­ 148 Prim. KGP: 99–100, GPN: 397. 149 Maurin, Inscriptions Latins d'Aquitaine (Santons), 1006, 17 (gl. Corpus, s. 21 v op. 101). 150 Dottin 1918: 43, 89. 151 Sims-Williams 2007: 314–315, kriticno Wodtko, MLH V.1 s.v. 152 Meid 1983: 1038–1040, 1992: 53. 153 Evans 1967: 191–193, Lambert 2000: 166, DCC: 114. 3.2.3.1.2 *. > . / V[– sprednji] _V [+ sprednji] Glasovna sprememba je izpricana v zaporedjih: a) *-o.i- > *-o·i-v antr. Ioincatia (CIL XIII/5287) ob Iouincatus, Ioinco-rix, Uindoroicia < *°ro=.ik-.a, Ualloicis (Red, AE 1980: 641) < *-o-.ik-es154in b) *-o.e- > *-o·i-v epit. ......s.aß.(Dmn, RIG: G–65) < *ro=klo.es-.a-bo(s) < pide. *pro-.le.es-.o-. Posebno problematiko v okviru šibitve medglasnega *. predstavlja razvoj zaporedja *-o..o-, kakršen je pri Ptolemaju izprican v ....-155za gal. *no.(i).o-‘nov’ < *pkelt. *no.(i).o-(prim. stirs. nuë ‘id.’ < *nu.’e.a- < *no.e.a- < *no.i.o-, kimr. newydd ‘id.’ < *no.i.o-). Enako verjetni sta tako izguba *. (morda preko asimilacije *.. > *..) kot monoftongizacija *-o.- v istozložnem položaju, torej *-o.o-.156 Ker se tako kot v oto­škokeltskih kontinuantih tudi v galskem pridevniku lahko ohranja Sieversova razlicica *no.i.o-(za sicer pricakovano *no..o-, prim. sti. navyá- < pide. *ne.-.-ó-), pa bi bilo zaporedje ....-, sporoceno pri Ptolemaju, morda treba razumeti ravno v sklopu glasovne spremembe *-o.i- >*-o·i-tipa Ioincatia, prim. še antr. Noiobito, ce za *No.(i).o-bitu-.157 Gal. namet[os] ‘deveti’ (Graufesenque) < *na.am-eto-k*ne.-. ‘devet’ morda kaže na kontrakcijo zaporedja *-a.á- > *-aá- (> a), vendar glede na besednovrstno funkcijo leksema ni izkljuceno, da gre v tem primeru pri izgubi zloga za haplologijo.158 Kolikor je to razvidno iz toponimije, se *. v zaporedjih *-a.a-, *-o.a- (vecinoma sicer *-á.a-, *-ó.a-), torej med dvema zadnjima samoglasnikoma, ohranja. Sinkopirano zaporedje *-a.a- v pgal. lautro gl. balneo (Gloss. Endl. 2,2) < *la.atro- < pide.*le.H3-tro-po vsej verjetnosti odraža vul­garnolatinski glasovni razvoj (Repanšek 2015a, gl. v op. 100, prim. Blom2011: 174, 179). 3.2.3.2 *s / V_V Do šibitve gal. *s prihaja le v medsamoglasniškem položaju, konkretno v zaporedju *-esVO-, pri cemer po onemitvi medglasnega *s nadalje pride do dviga predhodnega sa­moglasnika *e v *i pred sledecim zadnjim samoglasnikom: *-esVO- > *-e·VO- > *-i·VO-. Galski razvoj takšnih zaporedij je v celoti primerljiv z gojdelskim, prim. stirs. suide ‘tisti’ < *sud’e·ah < *sodi·ah < *sode·ah < *so-de-sos, Red tige ‘hiša’ < *ti.’i·ah < *te.’e·ah < *teges-os ipd.159Zanesljivi primeri tega razvoja so sicer dobro izpricani le v obcnoimen­skem galskem gradivu: Omn suiorebe (RIG: L–6) < *s.esor-i-bi (prim. stirs. Ted siair < *s.iar’æn < *s.esoran, kimr. mn. chwior-ydd < *h.i(h)or-< pkelt. *s.esor- ‘sestra’), 3. os. ed. sed. sioxti ‘?’ (RIG: L–31) < *se-so.-ti, 1. os. ed. prih. siaxsiou ‘?’ (RIG: L–93,6) < *si-sag-si.u,160 Imn regenia ‘potomstvo, družina’ (?) (RIG: L–93,3) < *pro-genes-a,161 154 KGP: 100, 227, DAG: 1064, 1128. 155 Nabor oblik pri Lambert 2000: 166. 156 Slednji razvoj (napacno enacen z gojdelskim) predvideva De Bernardo Stempel 2005: 90. 157 Pecat, gl. KGP: 245, Delamarre 2007: 143. 158 Prim. Weisgerber 1969: 63, De Bernardo Stempel 1987: 132. 159 Gl. SBCHP: 387, prim. og. MAQQI-IARI, IARRI < *(º)Isari (Sims-Williams2003: 294 z op. 18, prim. Ziegler 1994: 186–187). 160 Gl.Stifter 2012: 538–539. 161 Schrijver 2005: 57 (= Lambert 1998–2000, kljubStifter 2012a: 536ss.). andoedo, ce za *ando-sed-o- (= kimr. annedd ‘dom’),162 Ied sondio(s), Omn sondiobi (Chartres A6, B10, o cemer gl. Repanšek2013b: 186–187) in morda tudi antr. Clouius, ce za *Klo.io- < pide. *.le.-es-o- h *.le.-es- ‘slava’. Ce se v omenjenem kazalnem zaimku *sondio-zares ohranja galski glasovni odraz zaporedja *son-d.o-, je oblika razumljiva le kot razlicica k *son-do-tipa *so-s.o-v gal. sosio(d) (Séracourt) ob *so-so-v gal. Ied s. s.s.. (RIG: G–153) < *so-sim (gl. Schrijver1997: 25, 33–34, 48). Kljub tej možnosti pa bi bilo v tvorjenki upraviceno videti tudi s kazalnim *so-okrepljeni kazalni zaimek *so-de (prim. stirs. so-de-so- v suide, gl. Schrijver 1997: 31–33), vendar v petrificirani obliki za Ted m., torej *son-de + *so-, kakršna se npr. ohranja v kimr. hwnn (m.), honn (ž.) ‘ta’ in morda tudi v gal. I/Tmn s. onda (RIG: L–98, 2a2), ce za *sonda = kimr. honn < *sondo-. *son-de. 3.2.3.3 Šibitev *i Do znižanja *i v *e v galšcini prihaja v položaju za *r in v absolutnem izglasju. V obeh primerih gre verjetno za sporadicno glasovno spremembo. Ce izmenjujoca se zapisa oz. za etimološki *-i# na besednem izglasju ponazarjata šibitev *i v smeri polglasnika, pa bi bilo treba predpostaviti, da gre vsaj v tem glasovnem okolju za redovit razvoj. a) *i > *e / _*r: Dmn µat.eß. (RIG: G–14, G–203) < *matribo < *mat.-bo (k *matir ‘mati’), Dmn atrebo (RIG: L–15) < *atribo <*at.-bo (k *atir ‘oce’), Omn suiorebe (RIG: L–6) < *s.esor-i-bi (k *s.esor ‘sestra’),cis. gal. KomaTereKos (RIG: E–2) < *kom-mat(e)r-iko- < *-mH1-tr-,163 tpn. Combretouio (It. Ant. 480,2), ce za *Kom­brito.-.o- (gl. 4.2.3.1). b) *i > *e / _#: Omn suiorebe (RIG: L–6), Omn anmanbe (RIG: L–93,2; L–93,5) < *anman-bi (k *anman ‘ime’), Omn gandobe (RIG: L–66,2) < *gando-bi,164 topo-formant -ate (morda tudi -e v tpn. Condate, ce za *Kom=dat-i, gl. 4.2.2.1.1), pgal. more gl. mare (Gloss. Endl. 1,6) <*mori, brogae (gl. LG: 190)165 < *brogi (s.?), prim. stirs. bruig ‘dežela, ozemlje’ < *mrogis. Ker se zadnja dva primera izglasne šibitve pojavljata v izrazito latinskem kontekstu, bi tu lahko zapis odražal tudi sistemsko znižanje izglasnega *i v *e v procesu latinizacije.166 3.2.3.4 Šibitev medglasnega *g 3.2.3.4.1 *g > . / _*. (?) Primeri izgube *g v položaju pred *. v poznogalskem jezikovnem gradivu najverje­tneje odsevajo že romanski glasovni razvoj. Temu v prid govori zlasti oblika treide gl. pede (Gloss. Endl. 2,13) za gal. *treg-et-, ki na romanizacijo izhodišcne galske oblike 162 Prim. galo-lat. essedum (ThesLG: 73) < *en-sed-o-, gl. LG: 143–144, DLG s.v., Uhlich2002:423–424. 163 Gl. De Bernardo Stempel 2007: 153 (= NWÄI: 125, 308). 164 Gl. McCone 1996b: 111. 165 »ideo autem dicti Allobrogae quoniam brogae Galli agrum dicunt« (gl. AcS I: 97), prim. etn. ..t..-ß...e.. za *Nit.o-brogis k *brogi(-). 166 Prim. VGKS I: 40, 256, GPN: 393, LG: 41, McCone 1996b: 112, prim. Uhlich 2010: 147. dodatno opozarja s tipicno zahodnoromansko ošibitvijo medglasnega *t > *d. V isto ka­tegorijo spadajo še pgal. caio (Gloss. Endl. 2,6) ‘ograda’ < *kag.on167 in breialo (Gloss. Endl., ib.) gl. bigardio < *brog.-alo-ali *brogi-lo- k *brogi- ‘ozemlje’168 (k besedo­tvorju prim. antr. Albialus, AE 1964: 241, < *albi.-alo- ‘mundanus’ k *albi-.o- ‘svet’). Sporadicne zglede popolne onemitve medglasnega *g, najverjetneje preko asimila­cije tipa lat. maior ‘vecji’ < *ma..os < pide. *m.. -.os, je sicer mogoce identificirati že v klasicnogalskem gradivu:169 prim. Maio-rix (DAG: 217?) ~ Magio-rix (CIL XIII/4534) < *mag.o-, Maionus (DAG: 217) ~ Magiona (CIL III/5220, 5464, XIII/4031/32) < *mag.o-no-, morda Caia (CIL III/4204), Uer-caius (gl. NNN s.vv.) ~ Cagius (DAG: 1114?), ce za *kag.o-(KPP: 224),170 in Saius (CIL XIII/630) ~ Sagius (DAG: 1141) < *sag-.o-. Antr. Combolomarus (Liv. 38,19,2), ce za *Kom-bo.o- (prim. Bolodurum, Tab. Peut. III,4, za nedvomno Boi(i)o-durum), vkljucno z elementom *bo.o-(prim. etn. Boii ob Boi-ates in antr. Boiio-rix,171CIL XIII/2656) ni poveden, saj se v slednjem lahko ohranja tako nomen agentis *°bog.o-k pide. *bheg- »brechen« (LIV2: 66) kot njegov sopomenski par *°bo.o- k pide. *bhe.H- »schlagen« (LIV2: 72). 3.2.3.4.2 *g > . / V_V (?) Izguba *g v medglasju je sicer najpreprosteje razložljiva kot odraz medglasne šibitve, ven­dar se ta glasovna sprememba za galšcino ne potrjuje kot sistemski pojav. Med sporadicne primere tega glasovnega razvoja lahko spadajo antr. Catuenus <*Katu-geno-(?) (AE 1981: 544), Maupennos < *Magu-penno-,172 Matuenus < *Matu-geno-,173, 174 in deo Mouno (Ded, RIB: 1226) za *Mogunos, k cemur prim. obliko mouno (RIG: L–70), ce ta odraža starejše *Mogunos.175Težavno je razmerje med tpn. ..da... (Ptol. II,13,3), ce za *Bed-ako-h gal. *beda ‘jarek’ in dvojnicnim zapisom Bi/edaio v It. Ant. (236,1; 257,1; 258,7) in Tab. Peut. (III,3). Slednja razlicica toponima je posredno izpricana tudi v teon. Bedaium (gl. Hainzmann 2007), kar realnost oblike, izpricane pri Ptolemaju, postavlja pod vprašaj. Vsekakor vsaj v sklopu galskega glasovnega razvoja ni upravicena domneva, da bi slednja lahko predstavljala starejšo razvojno dvojnico k pozneje izpricani varianti *Beda.o-.176 167 Grzega 2001: 123–124. 168 LG: 190, 204, Toorians 2008: 174–175, Blom 2011: 175. Prim. vlat. broilus, brugilus, broialum (REW: 1324, MLL: 141). 169 GPN: 400, McCone 1996: 85. 170 Glede na številne zabeležbe imena Uercaius (nikdar**Uercagius) na noriškem prostoru je sicer bolj verjetno, da se v imenu ohranja neka druga osnova in ne gal. *kag.o-, enako tudi v primeru nezložene razlicice *Ka.o-. 171 K zapisu z dvojnim *.. prim. tpn. Boiioduru (CIL III/5755) = *Bo.o-duron. 172 LG: 44, Delamarre 2007: 130. 173 Ob Matucenus (= Matugenus, kljub DeBernardoStempel 2013a: 69, ki v zapisu povsem neupravi- ceno prepoznava hiperkorektno razlicico za splošno *Matu-enos). 174 Prim. etn. Matu[e]niq(um) (GPN: 400) < *Matu-gen-iko-(?). 175 Rekonstrukcija je odvisna od interpretacije fragmenta calia ueíobiu sauni tíoberte mouno, pri ce- mer pomen glagolske oblike ueíobiu (prim.ueííobiíe, RIG: L–93,8-9) zaenkrat ostaja negotov (gl. Stifter 2009: 232–233). 176 Kljub DCC s.v. Bedaium, prim. Anreiter et al. 2000: 117. 4 Strukturnitipistarokeltsketoponimije Sistematizacija starokeltskih imenotvornih procesov je nujen predpogoj za uspešno lo­cevanje med keltskim in nekeltskim lastnoimenskim odtisom na nekem prostoru tudi izven strogo glasovnorazvojnega in leksikalnega kriterija, saj sta lahko oba slednja za­stopana z za keltski jezikovni sistem nediagnosticnimi pojavi. Podobno kot v primeru identifikacije tipicnih (specificnih) ali celo diagnosticnih znacilnosti na glasovni ravni je tudi tovrstno sistematiko mogoce izraziti kot nabor lastnoimenskih strukturnih tipov, ki predstavlja stabilno jedro starokeltskega imenotvornega sistema, hkrati pa sistema­tizacijo imenotvornih sredstev v njihovi sinhroni in diahroni funkcijski osvetlitvi ter arealni distribuciji. Do takega nabora je mogoce priti z deduktivno preucitvijo lastno­imenskega gradiva, ki se ga da zanesljivo etimologizirati kot keltsko. Pri tem je treba predpostaviti, da je dejanski nabor imenotvornih sredstev glede na lastnoimenski areal, ki mu preucevana imena pripadajo, lahko razlicen, kakor se med seboj razlikujejo tudi posamezni jezikovni sistemi keltske jezikovne veje, poleg tega pa lahko celo v okviru enega jezikovnega sistema obstaja vec lastnoimenskih arealov, in sicer glede na more-bitno razlicno medsebojno hierarhicno razvrstitev imenotvornih postopkov oz. sredstev v okviru posameznega lastnoimenskega jedra. Lastna imena, med njim pa predvsem zemljepisna lastna imena, predstavlja­jo vecinski del starokeltskega jezikovnega gradiva in zato ponujajo možnost uvida v problematiko (pra)keltskega besedotvornega sistema, in sicer kot dopolnitev iz­sledkov, ki jih že ponudi poglobljen študij staroirskega in britanskokeltskega zlasti obcnoimenskega besedotvornega sistema, ter njihova dopolnitev predvsem v smislu natancnejšega razumevanja geneze tako arhaicnih kot produktivnih besedotvornih vzorcev. Ker se študij strukturnih tipov starokeltske toponimije neposredno vklju-cuje v problematiko (staro)keltskega imenotvorja, je pri preucevanju jezikovnega gradiva bistvenega pomena strogo locevanje med obcnoimensko in lastnoimensko sfero jezikovnega sistema, kar pa je ravno zaradi izrazite splošne fragmentarnosti gradiva, zlasti pa slabo zastopanega primerjalnega nelastnoimenskega gradiva precej oteženo. Težavnost jasnega locevanja med obema sferama se najizraziteje pokaže pri dolocanju nastanka (geneze) toponimov, za katere sta enako verjetna in v enaki meri nedokazljiva tako izlastnoimenski kot izobcnoimenski izvor (tip *Segont.o-ipd., gl. 2.2.1.2). Mestoma se sicer da prav na podlagi ohranjenega obcnoimenskega gradiva sklepati na izhodišcno (podedovano) funkcijo dolocene pripone in deloma celo pred­videti smer njene produktivnosti (prim. npr. priponi *-ati- in *-et-, gl. 2.3.2.1–2 in Repanšek 2014a), vendar so takšni primeri redki in odvisni predvsem od produk­tivnosti preucevanega imenotvornega postopka. Funkcijska opredelitev posameznih identificiranih pripon, ki nastopajo v vlogi topoformantov (tj. morfemov, rabljenih v imenotvornem sistemu), je pogosteje mogoca le v okviru lastnoimenske sfere jezikov­nega sistema. Z ozirom na dejstvo, da ima lahko enakozvocna pripona glede na to, ali je primarno udeležena v besedotvorju ali imenotvorju, razlicno funkcijo/nabor funk- cij, je posploševanje besedotvornih funkcij le na podlagi lastnoimenskega gradiva ali obratno metodološko neucinkovito. Kljub temu je funkcijska opredelitev topofor­mantov mnogokrat mogoca le preko primerjave z besedotvornimi vzorci drugih indo­evropskih jezikov, torej etimološko. To pomeni, da se v takšnih primerih o sinhroni vlogi imenotvorne pripone sklepa z ozirom na njeno diahrono funkcijsko vrednost, ta pa je lahko v odnosu do dejanske znotrajsistemske, ki je mnogokrat preusmerjena oz. specializirana, celo primarnejša. Metodološko je torej treba privzeti, da se v pro-cesu izlušcevanja pripon (sufiksov) in zloženih pripon (sufiksalnih konglomeratov), tj. priponskih verig, udeleženih v (staro)keltskem imenotvornem sistemu, ustvarja nabor topoformantov, ki so lahko v odnosu do besedotvornega sistema konkurentne obcnoimenske sfere arhaicni, funkcijsko preusmerjeni, imajo drugacno oz. povsem nasprotno produktivnost, težko pa je ugotavljati tudi njihovo valenco.177 Pri besedotvorni analizi toponima se nikdar ne morfemizira elementov, ki tvorijo sámo pomensko strukturo topoleksema, razen v primerih, ko le-te ni mogoce nedvou- –.nik. mno interpretirati, prim. slovenski tpn. Kamnik < psl. *Kamen-.nik. = SxPr_S k psl. –ik. *kamy, -men- .kamen'oz. *Kamen.n-ik. = SxPr_Adj k psl. *kamen-.n. .kamnit'. S takim postopkom se je mogoce uspešno izogniti transponatom (tj. projiciranim rekonstruira­ nim oblikam brez utemeljitve v besedotvornem sistemu jezikovne stopnje, v katero se oblike projicira), prav tako pa se na ta nacin ohrani informacija o nastanku toponima, kar v vsakem konkretnem primeru omogoca dolocitev razmerja med lastnoimenskim in obcnoimenskim fondom (npr. *U.sama z nictim polastnoimenjenjem podstavnega pridevnika *u.s-amo- .najvišji' in ne **U.s-ama) ter odnos med obema relevantnima lastnoimenskima podsistemoma, tj. osebnimi in zemljepisnimi lastnimi imeni, npr. *Adnama(n)t-.as pripadnostno pripono *-.o- k podstavnemu antroponimu *Adnama(n)to- z morfemsko segmentacijo *Ad-nama(n)to-, ne pa **Ad-nama(n)t-.a ipd. Tako pridoblje­na morfemska analiza je hkrati tudi prepogoj za uspešno preucevanje funkcij posamez­nih topoformantov. 177 Morfemska valenca v imenotvornem sistemu opredeljuje družljivost dolocenega topoformanta (pripone – Sx/predpone – Px) z dolocenim tipom imenotvorne podstave. V tem pogledu ima topo- formant lahko izpridevniško (deadjektivno) (Sx/PxAp_Adj–x– ) oz. izsamostalniško (desubstantivno) –x– (Sx/PxAp_S) funkcijo; ce gre za izlastnoimensko tvorjenko (Pr =nomen proprium), pa je glede na svojo –x– produktivnost topoformant lahko vezan na izpeljavo iz toponima (s podkategorijami) (Sx/PxAp_tpn=...), –x––x– antroponima (Sx/PxPr_antr) ali etnonima (Sx/PxAp_etn). Na podlagi sistematike strukturnih tipov zemljepisnih lastnih imen178 se da celo-ten korpus starokeltske toponimije razvrstiti v štiri produktivne kategorije. Enobesedna imena, tvorjena v procesu polastnoimenjenja (tj. nicte onimizacije – O), tvorijo skupini izobcnoimenskih in izlastnoimenskih izsamostalniških ter izpridevniških lastnih imen (izštevniška imena v gradivu še niso bila zanesljivo identificirana). Med ponskimi (afi­ksalnimi) stukturnimi tipi so prisotna priponska (sufiksalna) (Sx), predponska (prefi­ksalna) (Px) in predponsko-priponska (prefiksalno- sufiksalna) (Sx-Px) imena. Najpro­duktivnejšo in zaradi oblikovne preglednosti tudi najbolj prepoznavno skupino tvorijo endocentricna (samostalniške zloženke z notranjim jedrom) in eksocentricna zložena imena (pridevniške zloženke z zunanjim jedrom) (Cp). Posebno problematiko predsta­vljajo slovnicno tvorjena imena (Gr), in sicer tako med brezponskimi (brezafiksalnimi) izsamostalniškimi kot, vsaj na prvi pogled, med zloženimi imeni. Ob tem za kategorijo vecbesednih lastnih imen ni mogoce ugotavljati produktivnosti. Tip I:Enobesedna brezponska (brezafiksalna) imena (O): Tip Ia: Deapelativi (izobcnoimenska lastna imena) (OAp): • desubstantivi (izsamostalniške tvorjenke) (OAp=S) • deadjektivi (izpridevniške tvorjenke) (OAp=Adj) • denumeralia (izštevniške tvorjenke) (OAp=Num) Tip Ib: Depropriji (izlastnoimenska lastna imena) (OPr): • dehidronimi (izvodnoimenske tvorjenke) (OPr=hdr) • deteonimi (izbožanskoimenske tvorjenke) (OPr=teon) Tip II: Ponska (afiksalna) imena (priponska (sufiksalna) (Sx), predponska (prefiksalna) (Px), predponsko-priponska (prefiksalno-sufiksalna) (Px–Sx)): Tip IIa: Enobesedna priponska (sufiksalna) imena (Sx): • deapelativi (izobcnoimenske tvorjenke) (SxAp): desubstantivi (izsamostalniške tvorjenke) (SxAp=S), deadjektivi (izpridevniške tvorjenke) (SxAp=Adj) • depropriji (izlastnoimenske tvorjenke) (SxPr): -deantroponimi (izosebnoimenske tvorjenke) (SxPr=antr) -deteonimi (izbožanskoimenske tvorjenke) (SxPr=teon) -deetnonimi (tvorjenke iz poimenovanja za pleme oz. narod) (SxPr=etn) -detoponimi (izzemljepisnoimenske tvorjenke): -dehidronimi (izvodnoimenske tvorjenke) (SxPr=hdr) Nabor produktivnih topoformantov: *-.o/-a, *-(.)on-, *-no-, *-n.o/-a, *-ako-, *-iko-, *-Vnko-, *-ati-, *-et-, *-Vnt-, *-enno/-a, *-.o/-a, *-o.(.)o-Tip IIb: Enobesedna predponska (prefiksalna) imena (Px): • desubstantivi (izsamostalniške tvorjenke) (PxAp=S) • deadjektivi (izpridevniške tvorjenke) (PxAp=Adj) Tip IIc: Enobesedna predponsko-priponska (prefiksalno-sufiksalna) imena (Px-Sx): • desubstantivi (izsamostalniške tvorjenke) (PxAp=SSx) 178 Gl. Eichler, Šrámek 1988: 20–25, Repanšek2014c. Tip III: Slovnicno tvorjena enobesedna imena (Gr): • preko spremembe števila: -pluralizacija (GrNum=pl) • preko spremembe slovnicnega spola (GrG=ntr) Tip IV: Zložena imena (Cp): • CpS1–S2 (S1 = obcno ime oz. lastno ime (. antroponim, . teonim)) • CpAdj–S2 (Adj = obcno ime oz. izlastnoimensko lastno ime) • CpNum–S2 Tip V: Vecbesedna imena (?) 4.1 Teoreticni uvod v analizo gradiva Doslej strukturni tipi starokeltskega zemljepisnoimenskega fonda še niso bili deležni sistematicne in celostne obravnave, obstojeci, vecinoma sinhroni opisi pa praviloma ne sledijo dovolj nacelom imenoslovne teorije (pri tem se misli predvsem na upoštevanje nastanka posameznih toponimov pri njihovi razvrstitvi v dolocen tip). Med splošnejšimi, že obstojecimi opisi je treba omeniti LG: 36–39 (»Quelques types toponymiques Gau­lois«), Anreiter2001: 184–186, 192–193, 203–204, Falileyev2014: 133–141 (».Eastern Celtic' linguistic data: Some aspects of word formation«), Delamarre2012: 15–35 (»Le système de formation des noms de lieux celtiques«), 283–316, pri cemer se slednji oris v veliki meri opira na pozno izpricano in rekonstruirano gradivo (prežitke), ter De Bernardo Stempel2000 (predvsem sinteza na ss. 105–106), 2005 (predvsem sinteza na s. 98). Med najpomembnejše specialisticne študije posameznih priponskih tvorjenk nadalje spadajo Russell 1988 (pripona *-ako-) in 1990 (priponi *-iko-in *-ako-), Lambert1995 (izpred­ponske tvorjenke) in Falileyev2013b (pripona *-isko-), Repanšek2014a (priponi *-ati- in *-et-) ter deloma Stüber 1999 (nosniške pripone) in Irslinger 2002 (zobniške pripone). Ker je starokeltsko zemljepisnoimensko gradivo le izjemoma sporoceno neposredno (prim. toponime kot so Alisontia, RIG: G–224, in Alixie =Alis.a(.),179L–79, in AlisiIa, L–13, *Namausos, G–153, NANT(-)AROR, L–106), se je pri preucevanju tovrstne proble­matike treba opreti predvsem na drugotne vire. Da bi se kar najbolj približalo izhodišc­nemu fondu, ki še ni kontaminiran s strukturnimi tipi, produktivnimi v vulgarnolatinskih ali zgodnjeromanskih kontekstih, je korpus treba osnovati primarno na anticnih virih, saj srednjeveški viri v tem oziru niso vedno zanesljivi. V poštev torej pridejo predvsem an-ticni avtorji (Polibij, Cezar, Tacit), geografska dela (Strabon, Plinij Starejši, Ptolemaj), vkljucno z rimskimi itinerariji Itinerarium Antonini, Tabula Peutingeriana, Ravennatis Anonymi Cosmographia, Itinerarium Burdigalense, in podatki epigrafskih virov. 179 za dejansko je tu hiperkorektnega izvora po vulgarnolatinskem prehodu lat./ks/ v /s/ (Lam­bert v RIG II/2, s. 381, Stifter 2013: 117). Ker so drugotni viri obloženi z jezikovnimi in graficnimi posebnostmi sistemov, v ka­terih so nastali, je preliminarna naloga sistematicnega preucevanja starokeltske toponimije izlušcenje oz. rekonstrukcija prvotne podobe toponima, na podlagi katere nato lahko poteka etimološka analiza. Takšne drugotne prilagoditve keltskih izhodišc je mogoce identificirati na ravni: a) oblikotvornega morfema (prim. hdr. *Tragisamus za kelt. *Tragisama(?), mor­da hdr. Argenteus, ce za *Argant.a), b) sporadicnih glasovnih sprememb (prim. ....o.a pri Ptolemaju, ki lahko kaže na premet *... = *e. v *...,180 lat. /ks/ = za gal. */.s/), ki pa so lahko tudi posledica reinterpretacije (npr. lat. Argento-za kelt. *Arganto-po naslonitvi na lat. argentus, Diuona za *De.ona po lat. diuus ipd.), c) sinhrone vkljucitve v produktiv­ne sklanjatvene vzorce (galske nosniške osnove na *-u, -on-so npr. sistemsko vkljucene v latinsko tretjo sklanjatev, podobno v primeru gal. *Dub(.)i . lat. Dubis, gal. *Bri.ati-. lat. Briuas (uicum), z vkljucitvijo v latinski produktivni vzorec -as, -atis, gal. *Bebrakta . lat. Bibracte, kar implicira reinterpretacijo keltske stranskosklonske osnove kot latin­ske ijevske osnove *Bibracti-, -is oz. soglasniške osnove *Bibrax, -ctis181 ipd.). Tovrstne posebnosti so posledica filtracije lastnoimenskega gradiva skozi glasovni in oblikotvorni ustroj jezika posrednika, najsi bo v primeru, da je bilo keltsko gradivo vkljuceno v lastnoi­menski sistem nekega drugega jezikovnega sistema (konkretno tu pride v poštev latinšcina oz. njena poznejša razvojna stadija), ali pa je bilo kot neživo jezikovno tkivo tujejezicnim glasovnim in oblikotvornim, deloma pa tudi besedotvornim, leksikalnim in skladenjskim znacilnostim prilagojeno v procesu transmisije, tj. ohranjanju informacije o imenu preko tu­jejezicnih pisnih virov (konkretno starogrških in latinskih). Iz tega sledi, da je, ko imamo na primer opraviti z grškimi viri, treba racunati tudi z možnostjo, da je šlo lahko ime cez dvojno sito, prim. ....... .a......k etn. *Karn-, .a..... (Ptol. II,14,3) ob Carnunto (It. Ant., Tab. Peut.) za *karn-unt-, F.... Se...s.a... ob Forum Segusiauorum k etn. Segusiaui,182 ....d....s.a ob *Lugdunensia (Lambert 2000: 164)ipd. 4.2 Analiza gradiva183 4.2.1 Vecbesedna imena (Tip V) Gradivo, ki bi kazalo na obstoj vecbesednih imen, je zelo skopo in izkljucno epigrafske narave, zato ne dopušca nedvoumne interpretacije. Sem spada tpn. Briuae Sugnutiae 180 Gorrochategui 2000: 144, Lambert 2000: 166. 181 Prim. Ded teon. deae Bibracti (CIL XIII/2651–3) inojko- oz. oronim Bibrax (AcS I: 416). 182 De Bernardo Stempel 2008, Lambert 2002: 167, 2005: 235. 183 Ker gre pri obravnavi toponimov vecinoma za naselbinska imena (ojkonime), ti v nadaljevanju ne bodo posebej oznaceni. Oznaka toponim (tpn.) pred skupino vec imen je torej lahko uporabljena kot sinonim za naselbinska imena (ojkonime), v primeru, da gre za drugo vrsto toponima, pa je natoopozorjenozustreznokrajšavopredimenom(hdr.=hidronim/vodnooz.recnoime,nsn.= nesonim/ime otoka, orn. = oronim/gorsko ime, hrn. = horonim/ime pokrajine oz. regije). Z izjemo primerov, pri katerih je navedeno drugace, so vse sledece rekonstrukcije (pra)keltske. Ta opomba ne velja za rekonstruirane citatne (tj. latinske) oblike toponimov. Kjer bi lahko prišlo do dvoumne­ga branja, je v oklepaju vselej navedena dejanska izpricana oblika imena. (CIL XIII/2828: uico Briuae Sugnutiae), ki implicira izhodišcno *Bri.a Sugnut.a s svojilnim pridevnikom k teonimu *Sugnus < pide. *-gnoH3-t-184v prilastkovni vlogi. Sintagma RATIN BRIVATIOM (RIG: L–3)185 < *ratin Bri.at.on (v primeru prilastka *Bri.at.on gre za Rmn etnonima *Bri.-ati-) glede na skladnjo besedila, v katerem se pojavi kot premi predmet glagola dajanja, zagotovo ne more predstavljati že dokoncno izoblikovanega in polno funkcionalnega krajevnega imena. Primeri tipa Durocatelaunos lahko sicer implicirajo obstoj vecbesednih imen kot *Duron Catuuellaunon (z Rmn etnonima *Katu.ella.no.), prim. tpn. Durocornouio za *Duron Korno..on, kar se zdi drugotno tvorjeno k imenu *Korno.-.o-n, vendar so imena tega tipa morda bolje razumljiva v sklopu dvoclenskih toponimov z inverzijo ele­menta *duron, prim. Duro-briuae proti Briuo-durum (S–S) = Boio-durum proti *Duro­katu.ela.no-186 (etn.–S/S–etn.). 4.2.2 Neizpeljana enobesedna imena (Tip I)187 4.2.2.1 Izobcnoimenska imena (Tip Ia) 4.2.2.1.1 Izsamostalniška imena V kategorijo izsamostalniških imen (desubstantivov) sodijo toponimi, ki so nastali iz obcnih imen, in sicer z golo spremembo obcnega imena v zemljepisno lastno ime (nicta onimizacija). Obcno ime (apelativ) je v tem postopku pretvorjeno v topoleksem. Glede na stvarno ali le metaforicno prekrivnost podstavnega obcnega imena s predmetom la-stnoimenskega poimenovanja je tako nastale topolekseme mogoce razdeliti na podstave za nemetaforicna poimenovanja (nomina geographica, npr. gora . Gora) in podsta­ve za metaforicna poimenovanja (nomina metaforica, npr. korito . Korito). Tovrstna pomenska razdelitev topoleksemov na dve skupini velja ne glede na tip imenotvorne izpeljave, saj se polastnoimenjena obcna imena lahko v okviru drugih lastnoimenskih strukturnih tipov pojavljajo tudi v vlogi toponimskih baz oz. imenotvornih podstav (npr. gora . Podgora ali korito . Korita, Koritnica ipd.). Zgledi tovrstnih zemljepisnih lastnih imen so *Abona . *abona ‘reka’ (prim. kimr. afon ‘reka’), *Bri.s . *bri.s ‘vzpetina, hrib’ (prim. stirs. brí ‘vzpetina, hrib’), *Briga . *briga ‘id.’, F...d.o.(Red) . *frutis < pide. *sru-ti-‘tok’ oz. *frutus < pide. *sru-tu-‘tok’ (prim. kimr. ffrwth < pide. *sru-tu/o-, stirs. sruth < pide. *sru-tu-), ...d.. . *lindon ‘jezero’, Rhenus < *Renos . *reno- < pide. *H3re.H-no-s ‘kar tece’ > ‘tok’,188 ....a(prim. stirs. uilenn ‘komolec’ < *olina), Uobera . *.obera (prim. kimr. gofar ‘potok’ < *upo-ber-a).189 184 Lambert 2013a: 152. 185 Glede Ted ratin ‘okop’ (< pide. *H2.H3-tí-, gl. McCone1996: 54, Irslinger2002:210–212)prim. RATII (Naix-aux-Forges, gl. Burnand, Lambert2004). 186 Prim. Rivet 1980: 13–16. 187 Gl. tudi razpravo v Repanšek2014c. 188 Besedotvorni tip pide. *pet-no-, *.e.h-no- > stirs. én, kimr. edn ‘ptic’ (ce seveda ne gre za tematizacijo stranskosklonske osnove izvorno heterokliticnega izglagolskega samostalnika *pot-r-/*pet-n-),stirs. fén, gl. carpat. Strukturno prim. staroevropski hdr. Druna < *dru-no-k pide. *dre.- ‘teci’. 189 NIL s.v. *bher-, Busse 2007: 96. V hidronimu G..... = *Glanis se morda ohranja izpridevniška tvorjenka tipa psl. *bel. ‘belina’ ob pridevniku *bel. ‘bel’, lit. s.nis ‘senex’ ob s.nas ‘star’ ipd., k cemur prim. zlasti stirs. glain ‘steklo; cistoca, jasnost’. Ta je bil preko metonimije ocitno kon­kurenten z obicajnim pridevniškim pkelt. *glano-‘cist’, ki pa je ostal produktiven v okviru hidronimije. V tpn. Ge..a(Ge...a., G....a.), ....e...a (= *Are-gen(o).a),190 Gen(a)ua se najverjetneje ohranja kolektiv pkelt. *gen(u).a ‘usta’ . *Gen(o).a ‘ustje, ostium’ k topoleksemu *genu-, sopomenskemu z obcnim imenom *genu- < pide. *.enu-‘celjust’ (prim. stirs. giun ‘usta’ = kimr. gin ob geneu ‘usta; recno ustje’ < *genó.-es). Obcno ime oz. topoleksem *kondati-‘sotocje’ <*kom-dati- je teoreticno mogoce razumeti kot odraz pide. *kom-dhH1-ti-= gr. s...es.. ali, kakor se s stališca pomenske motivacije zdi bolj verjetno, *kom-dH2-ti-‘confluens’ (prim. LG: 38, DLG s.v. con-date). V virih se dosledno pojavlja v petrificirani obliki Condate, v latinski preobleki tudi kot Confluentes (Meyer-Lübke 1907), ter pomensko in deloma strukturno ustre­za sopomenskemu pkelt. *kom-ple.-t- k pide. *ple.- »schwimmen, schweben« (LIV2: 487–488), ki je kot topoleksem primarno razširjen na hispanokeltskem arealu. Ejevsko izglasje se pojavi celo pri Ptolemaju (...d.te, Ptol. II, 8, 9), s cimer se tudi latinizi­rana oblika Condate potrjuje kot jezikovno realna, saj bi bila v nasprotnem primeru v starogrškem viru skoraj zagotovo prevedena v samostalnik srednjega spola tematskih osnov, torej **...d.to.. V skladu z regularno šibitvijo izglasnega *i > *e / _# (gl. v pogl. 3.2.3.3), ki jo je mogoce zaslediti v gal. more ‘morje’ < *mori, suiorebe ‘s sestra-mi’ (RIG: L–6) < *s.esori-bi, anmanbe ‘z imeni’ (RIG: L–93) < *anman-bi, gandobe (Omn) < *gando-bi (RIG: L–66, 2) in na splošno v topoformantu -ate < *-ati,191 bi bilo v toponimu Condate ~ ...d.tezato mogoce videti ijevsko osnovo srednjega spola z nictim sklonilom, vendar ta, diahrono gledano, kot nomen actionis *‘sotocje’, ki ga tvorjenka *-da-ti- prvotno nedvomno nadaljuje, ni pricakovana. Izobcnoimenski izvor topoleksema *kondati- se posredno morda potrjuje v teoni-mu Condatis,192 ki kot v sklonilu latinizirana oblika implicira izvorno ijevsko osnovo: gal. *Kondatis . lat. Condatis ali *Condas, -atis. Kljub mnenju, podanem v Irslinger 2002: 191 (enako NIL s.v. *dheH1-), ejevsko izglasje ni razložljivo preko petrificiranega mestniškega sklonila *-e < pide. *-e.-i. Sklonilo mestnika ednine galskih ijevskih osnov bi se namrec po pricakovanju moralo glasiti *-i(.) in ne *-e (gl. Repanšek2015c: 112). Drugotno, po analoški izravnavi z vzporednim ujevskim sklanjatvenim vzorcem ponov-no vzpostavljeno mestniško sklonilo *-e.-i (za že indoevropsko prajezicno skrceno *-e. < *-e.-i, gl. Mayrhofer 1986: 173 s starejšo literaturo) je namrec pricakovano le v tistih oblikovnih sistemih, ki so ob konkurentnem analoško preoblikovanem sklonilu *-e. ohranili tudi podedovano mestniško sklonilo ujevskih osnov *-e.-i (tip sti. sunávi), kar 190 Gre za zloženkoiz predložne zveze s pomenom ‘(kraj) ki je pred recnim ustjem’. Povsem neupravi- ceno Lambert(2005: 238) predpostavlja drugotno polastnoimenjenje prvotne predložne zveze *are geno.a »before (are) the estuary (genua)«. 191 Prim. GPN: 393, LG: 41, McCone 1996b: 112. 192 Ded Condati (RIB: 731). pa za galski sistem ne velja. Poleg tega se pojav nepricakovanega izglasnega -e v gal-skem gradivu zdi širši. Enako problematicna so namrec izglasja toponimov ...e.t.­.at.. ob Argento-rate, Argento-rata in Argento-rato, Carbanto-rate, morda ...-.at.. za *Are-late (prim. .at.-at..pri Ptolemaju za izvorno *Rati-ate, gl. Lambert2000: 167),....-..t..in ..d.-..d.., ce za *-riton z ošibitvijo *-t- v *-d- in odrazom no-tranjegrškega sovpada /i/ s starim /e/.193 Podstavne topolekseme navedenih dvoclenskih toponimov je vsaj deloma mogoce identificirati kot ijevske osnove. Takšna sta *ratis ‘okop’ < pide. *H2.H3-ti-194in morda *lati(-), k cemur prim. kimr. llaid ‘blato; mocvirje’ < *lat.o-oz. stirs. laith ‘pivo, tekocina’, kimr. llad < *lati-, kar je kot primerjalno gra­divo sicer problematicno s pomenskega vidika.195V elementu *-riton se lahko ohranja pkelt. *ritu- ‘brod’ < pide. *p.-tu-196 ali *rito-‘tok’ < pide. *.t-o-(gl. NIL s.v. *ret-, De Bernardo Stempel1987: 137). Ejevsko izglasje v elementu °rate se glede na izpricanost v virih zdi prvotnejše, njegov sekundarni prehod v srednji spol pa bi se dalo razložiti s popridevljenjem v eksocentricni zloženki. V primeru zloženih imen z domnevnim uje­ vskim samostalnikom v drugem delu je na prvi pogled vpadljiva predvsem odsotnost tipa °ritu, ki bi bil vzporeden s tipom °rate, a je le-ta lahko tudi povsem slucajna. Zapisi kot Condatum, Condatus, ki bi utegnili kazati na vzporeden obstoj tematske osnove tipa sti. sa.-hitá-‘condatus’, so nepovedni, saj predstavljajo pozno latinizirane oblike. Ojevski vezni samoglasnik v Condato-mago (Tab. Peut. I,3) prav tako nima informativne vrednosti, saj je v tem primeru njegova zamenjava nedvomno drugotna, in sicer tipa ...d.-..... (Ptol. II,11,28) za dejansko *Bo.di-rigo-(gl. Sims-Williams 2013: 42). Ker topoleksem *kondati- zagotovo ni bil pridevnik in ker prav tako tudi ni mo-žno znotrajsistemsko polastnoimenjenje obcnega imena z golo spremembo slovnicnega spola, se kot verjetnejša ponuja možnost, da gre pri tpn. Condate vendarle za petrificira-no sklonsko obliko. V tem primeru pridejo v poštev: a) dajalniško sklonilo *-e < pkelt. *-e. (prim. teon. Ded VCVETE, RIG: L–13, teon. Ded ..e.te, G–213), b) notranjela­tinska reinterpretacija imenovalniške oblike kot abl. loci množine ženskih osnov na -a: Ied -is = lat. abl. loci mn. -is, od koder bi izšel drugotni, neorganski Imn *Condatae, zapisano Condate197ali c) analoška izravnava po produktivnem tipu imen, tvorjenih s pripono -ate < *-ati (gl. 2.3.2.1). Slednje sicer pride v poštev le v slucaju že pretrgane vezi med topoleksemom in ustreznim obcnim imenom. Ker gre vec kot ocitno za vezavno zloženko z nomenom actionis v drugem clenu, pa ni izkljucena niti možnost, da bi se v latiniziranem tpn. Condate kljub siceršnjim besedotvornim vzporednicam tipa sti. °hiti-, gr. °.es.., lat. con-ditio (za prvotno 193 Prim. ......t.. za *Bri.atis oz. F...d.. za *frutis (Lambert 2000: 162, 166). 194 Gl. McCone 1996: 52, Zair 2012: 43. 195 Prim. Irslinger 2002: 206–207, IEW654–655. 196 Prim. še gal. tpn. Ritu-magus (It. Ant. 382,4), .....st.-..t.. (Ptol. II,7,9). Glede gal. *ritu- = stirs. -rith, kimr. rhyd gl. De Bernardo Stempel 1987: 137, Irslinger 2002: 123. 197 Tipološko primerljiva je umetno vpeljana latinizirana množinska oblika Ratas (It. Ant. 477,4) za *Ratae ob izvornem Ratis (It. Ant. 479,3). *kon-dati-) ohranjal starejši tip tvorjenke, in sicer nerazširjena soglasniška osno­va *kon-da-t-k pide. *d(e)H2-t-tipa sti. sam-ít-‘srecanje, zbor’ ob istopomenskem sam-it-i-k pide. *H1e.- ‘iti’. S to interpretacijo bi se odprla možnost, da se v pertificira­nem koncniškem -e morebiti prepozna regularni razvoj Med *-i na besednem izglasju. Sklonilo mestnika ednine soglasniških osnov v sklopu galskega jezikovnega gradiva sicer ni zanesljivo izpricano, vendar bi glede na staroirski Ded rí < *rig-i ob konkuren­tnem Ded ríg < *-e., ki opozarja na drugotni sinkretizem in s tem na funkcijsko vrednost mestnika ednine za pkelt. *-i, vsaj izhodišcno tudi v okviru galskega oblikotvornega sistema pricakovali *-i. Sklonilo *-e < *-e.198 (Ded) je v primeru izhodišcne ijevske oz. soglasniške osnove manj verjetno, saj funkcijsko s stališca teoreticnega imenoslovja ne predstavlja tipicno referencne sklonske oblike toponima, možnost, da bi se v njem po sinkretizmu ohranjal tudi pricakovani mestniški pomen, pa je treba zavrniti kot nepre­pricljivo. Do sinkretizma namrec sistemsko prihaja v sklopu mestniških in ne dajalni­ških oblik, na kar jasno opozarja staroirsko gradivo. Izglasni -i v domnevnih galskih da­jalniških oblikah µa....e...(RIG: G–121), ateµa...t.(RIG: G–122), Epatextorici (RIG: L–6) in morda tudi BRIGINDONE/I s sicer nezanesljivim branjem izglasja (RIG: L–9, gl. Stüber1998: 13–14) bi bilo v tem primeru treba oceniti deloma kot rodilniško sklonilo *-i, kar je v obeh galo-grških primerih skladenjsko celo zelo verjetno, deloma pa kot latinizacijo avtohtonega oblikotvornega sistema.199 4.2.2.1.2 Izpridevniška imena Sem sodijo toponimi kot Alauna (hdr.) k deležniku *H2el-.no- (?) (pide. *H2el-»näh­ren, aufziehen«, LIV2: 262), Acaunum h gal. *aka.no-gl. saxum < pkelt. *akamno-< *ak-.n-o- . pide. *H2e.-mon-‘ostri’ (prim. psl. *kamy, -men- ‘kamen’), Dumna (nsn.)k pkelt. *dubno-‘globok’, Glanum k pkelt. *glano- ‘cist, svetel’, Leuca k pkelt. *le/o.ko- ‘svetel, odprt’, Noo..o. k pkelt. *no..o-‘nov’, Petuaria (prim. kimr. pedwerydd ‘cetrti’, gal. *pet.ar.o-‘cetrti’), Sena (hdr.) k pkelt. *seno-‘star’, *Stuktia (> kimr. Ystwyth) (prim. kimr. ystwyth ‘upogibljiv’), *Tragisamus (morda latinizirano za izhodišcno *Tragisama) h gal. *trag-isamo- ‘zelo pocasen, najpocasnejši’, Uxisama (nsn.) k pkelt. presežniku *u.s-isamo- ‘zelo visok, najvišji’, ...e...., ......a k pkelt. *u.s-elo- (prim. stirs. úasal, kimr. uchel ‘visok’ < *o..s-elo-),200 morda mrn. ..e........, ce k stirs. fairrge ‘ocean’ (gl. De Bernardo Stempel 2000: 105). Hdr. ....ta (Ptol. II,2,2) najverjetneje odraža glasovno podobo zgodnjeirskega *Arg.da ‘Srebrna (reka)’ k pkelt. *arganto-‘srebrn’. Manj verjetno gre za odraz pide. *H2..-et-a (prim. gr. ....., -.t- ‘svetlec’ in besedotvorno gal. Locita (antr.), ce za 198 Prim. Ded Toranei (Istres, Bouches-du-Rhône, Markey et al. 2013, Falileyev 2014b:232–236)k dvojnicni ijevski osnovi v teon. Tarani- ~ Taranu-. 199 TeonimARTIONI (ž) (CIL XIII/5160) je treba razumeti ali kot latinizirani dajalnik -on-i ali pa v njem prepoznati avtohtoni galski Ded *-i < *-a., obakrat k teon. *Artiona (glede slednjega prim. Lambert 1997: 399) in ne k nosniški osnovi **Artiu, -on- (tako sicer Stüber 1999: 94). 200 Glede identifikacije imenotvornih podstav prim. DLG s.vv., DCC: 5–35. K priponi *-elo-prim.gr. ...... ‘visok’. *Lo.k-et-a, o cemer gl. dalje spodaj s.v. Neuiodunum). V isti kontekst sodi izobcnoi­menski nsn. .d... (Red) za zgirs. *.dra- < *antro- k pkelt. *antro- ‘otok’.201 V hidronimu ...ß..(gl. DCC: 115) se preko latinizacije oblikotvornega morfema (prim. flumen Dubis, Caes. BG I,38,4) lahko ohranja gal. *dub.-i z arhaicno pripono *-i- < pide. *-iH2-za tvorbo ustrezne oblike ženskega spola k ujevskemu pridevniku *dubu-‘temen’ (tako Hamp1988b: 127–128). Verjetneje se sicer zdi, da gre za izpelja­vo iz sopomenskega, vendar že tematiziranega pridevnika *dub.o-(prim. og. DOVA°, gl. Uhlich 1989). Nastanek toponima Deruum202 < *Der.on je težko enoznacno opredeliti, saj ni oci­tno, da gre pri imenotvorni podstavi *der.o-za pridevnik. Glede na obstoj kolektivnega topoleksema *dar.on (= stirs. daire ‘hrastov gozd(ic)’),203 kakršen se utegne ohranjati v galskih zloženih imenih tipa .a...-..t..in se ga da preko pridevniške izpeljave s pri­padnostno pripono *-.o- povezati z notranjekeltskim preoblikovanim izvornim sklanja­tvenim vzorcem pide. *doru-/*deru-. pkelt. *daru-, *dar-o.- (prim. stirs. daur, kimr. dar ‘hrast’), bi se lahko za keltski sistem upraviceno dvomilo v obstoj formalno tema­tizirane ujevske osnove *der.-o-< pide. *der.-o-m, enakozvocne z atematskim *deru ‘drevo’ > ‘hrast’. Zdi se torej verjetno, da je tematizacijo *deru- . *der.-o-, kakršna je nedvomno izpricana tudi v tpn. Deruum, treba razumeti v smislu arhaicnega vzorca na­stanka pridevnika preko tematizacije tipa stirs. derb ‘trden, mocan’ < *der.-o-ali stirs. Medb (antr.) < *med.-o- k *medu- .med(ica)'. Tovrstna tematizacija se lahko ohranja in s tem kot pomensko živa potrjuje tudi v antr. Derua (KPP: 193), ceprav ni izkljuceno niti, da gre v slednjem primeru za kratko ime tipa Nerta, Sega, Giama (k *nerto-‘moc’, *sego- ‘moc’ oz. ‘mocan’, *gi.amo-‘zima’). V sklopu galšcine je bila namrec izvorno pridevniška tvorjenka *der.-o- s prvotnejšim pomenom ‘gozdnat; lesen; hrastov’ ali po­dobno lahko tudi že posamostaljena, k cemur prim. kimrijski kolektiv derw ‘hrastje’.204 4.2.2.2Izlastnoimenskaimena(TipIb) Posebno kategorijo tvorijo zemljepisna lastna imena, ki so s prelastnoimenjenjem (tran-sonimizacijo), tj. s funkcijskim prenosom lastnega imena, nastala iz antroponimov in teonimov, torej elementov drugih lastnoimenskih podsistemov. Med tovrstna zemljepi­sna imena lahko spada tpn. .....t....(ce se v zapisu pravilno prepoznava tvorjenko *Lo.entinon), ki se zdi osnovan na enakozvocnem recnem imenu, nastalim iz nome­na agentis *lo.-ent-ino-‘ki pere’ (prim. sln. hdr. Pericnik), gl. Sims-Williams2000: 9, prim. PNRB: 400. Sorazmerno produktivno kategorijo predstavljajo tudi deteoni­mi205 kot Arthona . teon. *Arto-na k *arto-‘medved’, Belisama . teon. *Bel-isama 201 Kljub De Bernardo Stempel 2002: 104,2005: 102. Dalje gl. Sims-Williams 2000: 6v op. 22. 202 Prim. »in foreste Deruo, in loco qui … Deruum nominatur« (AcS I: 1272). 203 Morda iz *dar.-.o- (Lambert 2005: 239, prim. Hamp 1988b), vendar tako predvideni glasovni razvoj nima identificiranih vzporednic. 204 Prim. še etn. Deruaci < *Der.-ak.-in tpn. Deruentum (ce za *Der.-ent-),najverjetnejetvorjena k že posamostaljenem, izvorno pridevniškem *der.-o-. 205 Prim. LG, s. 36: »La source, la riviere, la montagne ne fait qu'un avec le dieu qui l'habite«. k *bel-isamo- ‘zelo mocan, najmocnejši’, Matrona . teon. *Matr-ona k *matir, -tr- ‘mati’, ....a in ....a.a . teon. *De.o(-na) k *de.o-‘bog’, morda Mo/agontia (prim. dea Mogontia, CIL XIII/4313). Hdr. ...d..a < *.id.a206 je s formalnega vidika razumljiv le kot posamostaljena stara tematizirana osnova *.id.-o-‘silvanus’ h gal. *.idu-207 ‘gozd’ že omenjenega tipa stirs. *medb ‘meden’ (. Medb) < *med.-o-. 4.2.3Priponskeinpredponsko-priponsketvorjenke (Tipa IIa in IIc) Znano in tudi povsem pricakovano je, da so s stališca pripisa dolocenega toponima kelt­skemu jezikovnemu sistemu dalec najtežavnejše prav priponske (sufiksalne) tvorjenke, saj gre pri priponah za kratka zaporedja, ki si jih lahko deli vec jezikovnih sistemov, prav tako pa je povecana verjetnost nakljucne sinhrone podobnosti oz. identicnosti med funkcijsko in tudi genetsko razlicnimi priponami razlicnih jezikovnih sistemov. Z ozirom na predlagani metodološki pristop k identifikaciji jedrnega dela staro­keltskih lastnoimenskih strukturnih tipov lahko torej pri procesu vzpostavitve nabora produktivnih pripon predvidimo štiri raziskovalna izhodišca: a) Poznana je keltska imenotvorna podstava, na podlagi katere se ugotavljata vsaj morfemska podoba in funkcija, ob idealnih pogojih pa tudi produktivnost pripone in njena arealna distribucija. Pri tem je treba identificirano pripono umestiti v sis-tem in jo besedotvorno utemeljiti. Tip Bagacum. b) Poznana je keltska imenotvorna podstava, identificirana pripona pa je funkcionalna in produktivna v vec jezikovnih sistemih. Pri tem obstaja tudi možnost hibridnih tvorjenk. Tip Gallia. c) V okviru keltskega imenotvornega sistema produktivna in znotrajsistemsko do-bro zasidrana pripona omogoca identifikacijo imenotvorne podstave kot morebitno keltske, kar pa je treba nadalje etimološko utemeljiti, saj pri tem obstaja možnost hibridnih tvorjenk. Tip Singidunum oz. Cornacum. c') Kombinacija c in b. Tip Brixia. c) Poznani nista ne imenotvorna osnova ne pripona. »Keltskost« konfiguracije je treba ute­meljiti preko preverjanja vsakega od sestavnih delov posebej, pri cemer je za uspešnost interpretacije prvotnega pomena znotrajsistemsko primerjalno gradivo. Tip Bergusia. Osnovni funkciji, na katere se deli pripone (sufikse) oz. zložene pripone (sufiksalne konglomerate) za tvorbo eksocentricnih pridevnikov, sta svojilna (posesivna) in pripa­dnostna (ad- oz. inesivna) funkcija. Kategorizacija je odvisna od pomenskega odnosa izpeljanke do zunanjega jedra (‘ki ima X’ oz. ‘pripadajoc X’, pri cemer je X podstava priponske izpeljanke) in ne s stališca besedotvorne podstave, saj v nasprotnem primeru ni mogoce funkcijsko opredeliti pomenskih razmerij med podstavo in zunanjim jedrom, kadar gre za izražanje svojilnega pomenskega razmerja – zorni kot pri svojilnih ekso­centricnih izpeljavah namrec ni zamenljiv. 206 Prim. Uidua (875) > fr. La Veuve (TGF: 135). 207 DLG s.v. uidu, prim. stirs. fid, Red fedo ‘id.’. 4.2.3.1 Pripona *-(i).o- Pide. priponi *-.o-(< *-.o-, *-.-o-) ob Sieversovi razlicici *-i.o-(< *-iH2-o-oz. *-ï-o- > *-i-.-o-) tudi v okviru keltskega sistema funkcijsko nista loceni, na kar opozarja arbitrar­na razporeditev obeh razlicic v stirs. duine ‘clovek, oseba’ < *-i.o-ob kimr. dyn < *-.o-in dvoumnem cisalp. gal. Teuo-.Tonion (RIG: E–2) < *-n.o- < *dh.h-om-.o- za prvotno *dh.hom-i.o- (gl. SBCHP: 282). Prim. tudi kimr. gobenydd ‘blazina’ < *upo-k.enn-i.o- z jasno dvozložnim *-i.o-(gre za prepozicionalno zloženko, strukturno identicno s stirs. com-arbae ‘dedic’ < *ºH1orbh-i.o-ali gr. e..-..... ‘morski, ki je v morju’ < *ºsal-i.o-, sti. ádhi-gartiya- ‘ki je na kociji/vozu’ipd., vse za pide. *-i-.-o-) ob *-.o-v bret. empenn = stirs. inchinn ‘možgani’ < *eno-k.enn-.o-. Dalje prim. še pkelt. *no.i.o-‘nov’ v kimr. newydd za pricakovano *no.-.-o- (sti. navyá- ‘id.’), kimr. gwyddyf < *-.o-ob stirs. fidbae < *-i.o-in galo-lat. uidubium, -a (gl. ThesLG s.v.) ‘krivec (nož)’ za *.idu-b(i).o- < pide. *.idu-bhiH-(.)o-208 ipd. Galsko gradivo locevanja med razlicicama pripone *-.o- in *-i.o-(stirs. i-osnova proti .o-osnovi, kimr. -.[+preglas] proti -ydd/-edd) ne mogoca niti z ozirom na razliko v odrazih niti na graficnem nivoju, zato bo pri rekonstrukcijah galske­ga gradiva vseskozi uporabljen zapis *-.o-, razen kjer je diahrono jasno razvidno, da se v zaporedju -io-, -ia-ohranja dvozložna razlicica, npr. *.eni-.o-(= stirs. fine < *.eni-.a ‘rod, družina’) k ijevski osnovi *.eni-, morda *albi-.o- v nsn. Albion, ce k *albi- tipa psl. *bel. (gl. dalje spodaj) ipd. Nomina actionis tipa stirs. lige ‘ležanje, leganje’ < pide. *legh-.o-m, suide ‘sedež’ < *sod-.o-m, orbae ‘dedišcina’ = got. arbi < pide. *Horbh-.o-m209 je mogoce identificirati v kategoriji toponimov, nastalih iz obcnih imen, kakršna sta hispkelt. konterbia . *kom­treb-.a (gl. MLH V.1 s.v.) in gal. Cosedia (It. Ant. 386, Tab. Peut. I,2) . *kom-sed-.a k pkelt. *kom-‘skupaj’ in *treb- ‘prebivati’ oz. *sed- ‘sedeti’. V galskem tpn. .p..ed.a (Ptol. III,1,34) < *Epo=red-.a k pkelt. *epo-‘konj’ in *red-‘teci’ se, nasprotno, naj­verjetneje ohranja pripadnostna tvorjenka k podstavni determinativni zloženki *epo-redo/a-(prim. Pellegrini 1987: 103), morda identicni z obcnoimenskim *epo-redo/a-v izpeljanem agentivnem *epo=red-.o-, izpricanem v galo-lat. eporedias gl. boni equorum domitores (Plin., N.h. III,123, gl. ThesLG: 72). K pomenski motivaciji *Epo=red-.o-za utrjeno naselje prim. toponime tipa Carro-dunum, Carbanto-rate. Za gal. *reda ‘kocija’ (galo-lat. r(a)eda, gl. ThesLG: 123) prim. galo-lat. ueredus ‘poštni konj’ < gal. *.o-redo-‘ki je pod kocijo’ = kimr. gorwydd ‘konj’ (ThesLG: 155, DLG: 314, Uhlich 2002: 424), v katerem se jasno ohranja eksocentricna predložna zloženka. Med izobcnoimenske pridevnike sodita tudi tpn. Segontia in Segontium, ki sta s formalnega vidika zagotovo osnovana na pridevniški, izdeležniški tvorjenki *segont.o­‘zmagovit’za pide. *se.h-o-nt-,210 k cemur prim. še etn. Segontiaci, osnovan na pripadno­stnem pridevniku *Segont.-ako- ‘ki pripada (kraju) *Segont.o-’. Tak utegne biti tudi tpn. 208 Tip ºgn-o- < ºg.H1-ó-(gl. Balles 1997: 159–160, Uhlich2002: 423), prim. epit. Latobius, latinizi­ rano za gal. *Lato-b.o-< ºbh.-o-. 209 Širšeprim.šepgerm.*kun.an ‘rod’ < pide. *..H1-..-m, sti. vidy. ‘znanje, védenje’ < pide. *.id­ .eH2-, psl. *.-oz’e ‘vrv’ < pide. *H2em.h-.o-m (NIL s.v. *H2em.h-, Snoj v ESSJ IV: 348) ipd. 210 Prim. MLH V.2: 331–332, NIL s.v. *se.h-. ......t... (Ptol. II,12,3) ob Brigantia (It. Ant. 278,3) k pkelt. *brigant-.o-oz. *brigant-i.o- (< pide.*-iH2-(.)o-) za pide. *bh..h-.t-‘visok’ (prim. etn. Brigantes), ceprav bi pri slednjem lahko šlo tudi za deteonim, prim. dea Brigantia (za starejše *Briganti < pide. *-iH2-)211 ob formalno identicnem av. b.r.zaiti- ‘visoka’, ali celo deetnonim (ce k pod-stavnemu etn. Brigantes, tipološko prim. tpn. *Delgo.ik-.a k etn. *Delgo-.ikes). Posamostaljene pripadnostne tvorjenke k podstavnim etnonimom, antroponi-mom/teonimom in samostalnikom predstavljajo v besedotvornem pogledu primitiven in sorazmerno produktiven tip, prim. galski etn. Segobrigii < *Sego=brig-.o- k tpn. *Sego-brig-tipa stirs. ríge ‘kraljestvo’ = got. reiki < pide. *H3re.-.o-m, lat. uiduuium ‘vdovstvo’ . uidua ‘vdova’, stvn. hirni ‘možgani’ < pide. *.ersn-.o-m, mik. di-u-jo < *di.-i.o-n ‘Zevsovo svetišce’ (k teon. *D.e.s), stgerm. mrn. mare Cronium ipd.212 Kot produktivno sredstvo izpeljave se pojavlja v naslednjih kategorijah: a) Deetnonimi:213 ..a.....(. *Ana.no.), Carnium (. *Karno.), Longouicio (za *Longouicium, k *Longo.ikes), Uercouicium (. *.er-ko-.ikes < *.er-kom-.ikes),214......ó....(. *.irokones),215 Delgouicia (. *Delgo.ikes), Galatia (. *Galatis), Uenetia (. *.enetes), Ueniatia (. *.en.atis). b) Deantroponimi/deteonimi: Annama(n)tia (. *Adnama(n)tos), Crixia (.*Kri.sos), Gobannio (za *Gobannium <*Gobann-..-h*gobanno-‘kovac’ > kimr. gof, oz. k teon. *Gobannos, prim. gal. teon. Gobano216), Magantia (k teon. *Mogons). V pri­meru tpn. ..e......gre najverjetneje za izobcnoimensko (tj. k že posamostaljenemu *.eni-ko- ‘amicus’) oz. iz slednje izpeljano deetnonimno podstavo *.eniko-. c) Deapelativi: Carbantia (. *karbanto- ‘bojni voz’), .et...(. *ka.to-‘gozd’). Ime­notvorno podstavo tpn. .a..at.a<*Bannat-.a bi bilo v besedotvornem smislu naju­strezneje razumeti kot tip lat. barbatus, torej *banna-to- k *banna ‘vrh, vršic’.217Svo­jilne pridevniške izpeljanke, tvorjene s pripono *-to-oz. z zloženo pripono *-ato-, so notranjekeltsko razvidne vsaj iz primerov, kot sta galska antroponima Giamatus za *Gi.am-ato- h *g(i).amo-‘zima’ in *Ga.s-ato- h *ga.so-gl. gaesum, prim. še stirs. dúalath ‘kodrast’ < *-ato-k stirs. dúal ‘koder’ (kljub Stüber2013: 163, prim. Ziegler 1994: 167). Glede na novoodkrito zvalniško obliko G..ate(Falileyev2013a: 69), ki dodatno potrjuje primarnost tematske oblike *ga.sato-(prim. antr. Gesatus, Gesatius, Gesato-rix), je tudi v primeru etn. Ga.s.ta. (Polyb. 2,28-30) odsotnost izpricb z ate-matskim množinskim sklonilom najverjetneje treba razumeti kot prvotno in v imenu prepoznati svojilni pridevnik (z možnim drugotnim agentivnim pomenom) istega tipa. 211 Oblikotvorno inovacijo v sedanjem tvornem deležniku ženskih osnov (*-i .*-.a) domneva De BernardoStempel(2007: 150) tudi za tpn. Segontia, kar pa je s stališca keltskega besedotvornega sistema nepotrebno (gl. 2.3.2.3). 212 Krahe/Meid 1967, s. 71: »Walfischmeer«. 213 Prim. .a.....a < *pan.=on-.a k etn. Pannones (KPP: 20). 214 PNRB: 493–494. Glede sistemske disimilacije *-m.- > *-.-gl. McCone 1996: 48–49 in prim. pkelt.*ko.iro-< *kom-.iro- (= kimr. cywir ‘pravilen,pravi’). 215 Natancneje k interpretaciji etnonima Delamarre 2006: 30–31. 216 Stüber 1998: 172, 2005: 31–36, Delamarre 2007: 105. 217 Za [bænna]. Prim. DLG s.v. banna, benna. V slucaju, da gre pri tpn. ....... (k *dunon ‘vrsta krožne utrdbe’), izpricanem pri Ptolemaju, le za razlicico k izobcnoimenskem *Dunon (prim. enako razmerje med tpn. .ed........in .ed.ó.a...), ta za obravnavni tip ni relevanten. Ob tem sicer ni iz­kljuceno, da omenjeni tip .ed........ predstavlja posamostaljenje izpeljanega pripa­dnostnega pridevnika k *Med.o-lanon ‘(mesto, kraj) ki je sredi ravnine’ (zloženka tipa gr. ....-p.... ‘ki je na vrhu mesta’) z neugotovljivim dejanskim pomenskim premikom ali celo eksocentricno zloženko *Med.o=lan-.o-tipa lat. acupedius ‘hitronogi’, sti. híra.ya­kesa-‘ki ima zlato grivo/lase’ ob sopomenskem híra.ya=kes-ya-(gl. AiGr. II/1: §47) ipd. V primeru zloženke Arebrigium (< *Are=brig-.o-) gre za hipostazo elementov *are ‘pred’ + *brig(a) ‘vzpetina’ (ali ‘utrdba na vzpetini’), strukturno primerljivo z ve­netskim tpn. Opitergium = *Opi=terg-.o- (prim. prid. .o.te[.r.]gin[---], Od 5, < *-ino-k *tergo-‘trg’,gl. Lejeune1974: 294), pri cemer nastanek pridevnika, formalno izražen s pripono *-.o-, seveda predstavlja obcnoimensko besedotvorje. Težaven pa je z *brig(a) sorodni topoleksem *bri.s-, ki se morda ohranja v cisalp. gal. toponimu .....a(prim. ....e....218 < *bri.s-elo-tipa lat. porculus k porcus ali stvn. burg-ila ‘castellum’ ob got. baúrgs ‘mesto’). Predlagana morfemizacija je upravicena le, ce gre za razlicico k splošno razširjenem atematskem *brig-ob tematskem *briga < pide. *bh..h-(o-), ki pa bi lahko kazala na sigmatsko osnovo *bher.h-es-(prim. sti. bárhas- ‘moc, trdnost’), torej *bh..h-s-. Negotova je morfemska segmentacija *brig-s.a z domnevno kolektiv-no pripono *-s.a (tako De Bernardo Stempel 2000: 92, 2005: 88, 106), saj se tovr­stna pripona z znotrajsistemskimi argumenti pravzaprav nikjer ne potrjuje, prav tako pa manjkajo jasne vzporednice v besedotvornem oz. imenotvornem sistemu sorodnih idiomov. Navsezadnje proti takšni morfemizaciji govori tudi tpn. ....e...., ki se zdi tvorjen k isti obcnoimenski podstavi. Prav tako ni upravicena identifikacija zaporedja s pripono *-s.a, ki bi ga bilo mogoce identificirati na podlagi primerjave toponima (in enakozvocnega teonima, gl. CIL XIII/11247) Bergu-sia z domnevno hispanokelt-skim tpn. ......-.ain tpn. .e...... v Turciji (Ptol. III,11,7). Toponima se obicaj-no povezuje s kimr. bera ‘kup (kamenja)’ < *berg-u-(Falileyev 2010: 122, 2014a: 20–21), vendar bi bil polnostopenjski ujevski pridevnik *bhér.h-u-za pricakovano pide. *bh..h-ú- (prim. het. parku-‘visok’), ki ga takšna etimološka razlaga predpostavlja, v sklopu primerjalnega gradiva nepricakovan in malo verjeten arhaizem, medtem ko je kimr. bera popolnoma regularno mogoce izvajati tudi iz tematskega *berg-o-, kakršen se npr. ohranja v germanšcini (prim. stang. beorg ‘gora’ itd., gl. Repanšek2016a: 244). Iz navedenega sledi, da bi bilo tvorjenki, ce gre v resnici za keltski izpeljanki, bolje kot k podstavi *bergu- morda razumeti v sklopu hipokoristika gal. Manduilla (Stüber2005: 71) k impliciranemu hipokoristiku *Mandu-l(l)o/-a, torej *Berg-u(l)lo-. K takšni mor­femski segmentaciji prim. hispkelt. tpn. .e.-ß......a (Ptol. II,6,51) < *°brig-ula ob neizpeljanem .e.-ß...a<*De.o-briga (Gorrachategui 2000: 149) ter hdr. *Brig-ulo-(Ps.-Plut., De fluv. 6: »..a.e.t. d. p.óte... .........«), splošno k manjšalnicam pa tpn. *Bri.s-e-l(l)o-, strukturno primerljiv z latinskim obcnoimenskim porculus < 218 Gl.DeBernardoStempel 2000: 92, glede priponskega *-s- v Brixia že Krahe 1932: 188; prim. tudi teon. Brixia (CIL XIII/5426). *pork-e-lo-ali got. magula ‘decek’ < pgerm. *-u-la-n- k magu oz. mawilo ‘deklica’ < pgerm. *-i-lo-n- k mawi.219 Verjetna morfemska segmentacija tpn./teon. Bergusia torej vsaj na podlagi sopostavitve s primerjalnim gradivom ne dopušca izlušcenja zložene pripone *-s.a, kar tovrstno besedotvorno analizo pod vprašaj dodatno postavlja tudi za tpn. .....a. Ce se v tpn. Bergusia ob tem ohranja dvojnicna sigmatska osnova *berg-us-, primerljiva s keltskim dvojnicnim *seg-us-ob *seg-es-,220 prim. tpn. Se...s... (ob Segusio) < *Seg-us-.o(n)-in pripadajoci etn. Segusiaui < *Seg-us-.-a.o-,221 na podlagi dostopnega gradiva ni zanesljivo ugotovljivo. S stališca prepricljive etimološke osvetlitve topoleksema je težaven tudi britan­skokeltski toponim Combretouio (za *Combretouium, gl. PNRB: 313–314). V konte­kstu sistematike pomenskih motivacij se zdi razlaga v smislu »lieu de jugement« (tako Delamarre2006: 29–30) k stirs. bri/eth ‘sodba’ < pide. *bh.-tu- neprepricljiva. Prvotni pomen staroirskega brith = kimr. bryd < *bri-ti-/tu- je seveda rudimentarnejši, in sicer ‘nošenje, prinašanje’, kar pa je pomensko ustrezno tudi za konkretni topoleksem. Ce-lotno konfiguracijo bi se torej dalo razumeti kot zloženko *kom-bh.-tu-‘sotocje’ s pre­verbom *kom- ‘skupaj’ (pomensko prim. galski antr. Uercomberus (KPP: 170), stirs. kommer ‘sotocje’, stkimr. cimer (EGOW s.v.) < pide. *kom-bher-o-, strukturno pa gal. Condate < pide. *kom-dH2/1-ti-oz. stirs. fossad ‘stabilnost’ < pide. *upo-stH2-tu-). K takšni podstavi je bil v imenotvornem procesu lahko tvorjen pripadnostni pridevnik *Kombreto.-.o-(brit. *bretu- < pkelt. *britu-< pide. *bh.-tu- z regularnim prehodom *i v *e ob *r tipa gal. µat.eß. < *matr-i-). V primeru tpn. ......a dejanska funkcijska vrednost pripone *-.a ni ugoto­vljiva, saj je nerazvidna tudi funkcija same imenotvorne podstave. Strukturno se zdi pri­merljiva s panonskim hrn. .a.....a < *Pannon-.a k *pan.-(.)on- ‘paluster’, vendar glede narazpoložljivo gradivo na deetnonim v primeru Bononia ne gre sklepati. Ce imeno­tvorna podstava vsebuje element *b.na, k cemur prim. tpn. Uindo-bona, Iulio-bona, Augusto-bona (za pogosti drugi element °bona »source/lieu habité« v zloženih ze­mljepisnih lastnih imenih gl. LG: 37, Anreiter2001: 158–159), se lahko v*b.n-on­ohranja pripadnostna izsamostalniška tvorjenka (iz osebnoimenskega fonda prim. imeni Bonio ob Bononius, KPP: 258). Mogoce pa bi bilo v imenu videti tudi deteonim k sicer neizpricanemu teon. *B.no-na (tip ilir. Teutana <*Te.to-na k*te.ta) ali eventualno in ob predpostavitvi progresivnega glasovnega razvoja *Bo.no-na *gall­ (prim. Schumacher 2004: 324–325). 236 Prim. Wodtko 2013: 221. 237 Sum na latinizacijo keltskega izhodišcnega *-is na podlagi množinskih imenovalniških oblik ne­ dvomno ijevskih osnov kot npr. Allobroges, ..t..ß...e.. = *Nit.o-brogis (k *mrogi- ‘dežela’)je izražen že pri Lambert, LG: 59–60, enako tudi Irslinger 2002: 195. Glede rabe grškega digrafa za gal. *i ~ *i prim. G.a.e..aß. < *Glan-iko-, º.e.. < *ºri.s,de.......a,de.......a..s(GPN: 82, 400) < *Di-.ik-.a. funkcijsko pretvorjenega nomena actionis pide. *gelH-ti- > *gela-ti- > *gala-ti-238 (z za galšcino regularno samoglasniško asimilacijo po Josephovem zakonu: e > a / _$a). Kot tak lahko predstavlja tip tvorjenk, ki so bile dejansko izhodišce razširitvi deglutinata *-ati- kot primarno agentivne, drugotno pa pripadnostne pripone, od koder nedvomno izvirajo tudi prvotno izpridevniški toponimi tipa *Bri.ate < *Bri.ati, *Rat.ate (iz sle­dnjih se pozneje osamosvoji izrazito produktivna galoromanska imenotvorna pripona -ate ~ -atis, gl. Delamarre2012: 20, TGF: 163–165). Poznejša, otoškokeltska izsamo­stalniška nomina agentis je ob tem treba razumeti kot rezultat drugotne, iz pripadnostne funkcije nastale besedotvorne kategorije, in sicer na podlagi posamostaljenja pridevni­ških tvorjenk, katerih zametki so v tej funkciji že razvidni v sicer še jasno pridevniškem galskem tipu Dunatis, Sinatis (sc. Mars) itd.239 4.2.3.2.2 Pripona *-et-240 Morfem -et-je produktiven tako v obcnoimenski kot v lastnoimenski sferi, a se iz­kljucno v imenotvornem sistemu pojavlja v izrazito izimenski fukciji, katere izvor je težko opredeljiv. Izsamostalniške tvorjenke, ki jih implicirajo relevantni toponimi *Brigetio (....a.t..., Bregetione), Bodetia ob Bodecia (gl. DCC: 77) (?), Borbet-o­(...ß.t.µa...),241 Cunetio, Dercetius (orn.), *Duretia (?),242 Gaß..ta (sc. ...), Lutetia (?),243.a..a.t..., .....t.a, morda Saletio, tj. *brig-et-.o(n)-, *bo.d-et-.o- (?), *bor.-et-o-, *kun-et-.o(n)-, derk-et-.o-, dur-et-.o- (?), *gabr-et-o-, *lut-et-.o- (?), *sal­et-.o- (gl. Greule2007: 199–200), *tasg-et-.o-, *.ik-et-.o-, so nedvomno heterogenega izvora, a je vsaj primarne izsamostalniške tvorjenke, izpeljane s pripono *-et-o-oz. *-et-.o-, mogoce vzporejati z vzporednim stanjem v osebnoimenskem fondu: *bag-et-on-(antr. Bageto) k bago-‘bukev’, *kun-et-.o-(?) morda h *kun-‘pes’ (prim. og. CUNITTI, gl. Ziegler1994: 162), *tasg-et-.o-(antr. Tasgetios, Delamarre2007: 179) k *tasgo-‘jazbec (?)’, *tro.g-et-(.)o-(antr. Troucetimaros, Troucetissa, KPP: 119, 207) k stirs. trúag ‘žalosten, beden’, *o.s-et-.o-(antr. Oxetius, KPP: 239) k *o.si-‘?’.244 238 NeupravicenosklepaMcCone2008:5nasvojilnotvorjenkohgal.*gala (prim. stirs. gal »warlike ardour, fury, valour«, gl. DIL s.v. gal-). 239 Prim. funkcijsko identicno rabo pripone *-ati- v latinskem teon.Penates < *Pen-ati-k penus ‘ži­ vež’ (gl. Leumann 1977: §309). 240 Gl. Repanšek 2014a: 245–251. 241 Ob var. lect. Bormitomago (It. Ant. 355,3; 374,6). H graficni alternaciji ~ prim. Uindomona (It. Ant. 233,8) za Uindobona (Tab. Peut. IV,1) (Pokorny 1940: 101, Höring 1950: 135). 242 Izpricano le kot Duretie (Tab. Peut. I,2). 243 Ob nejasnih Lutecia (Cezar) in .e/o...te..a (Ptolemaj, Strabon), izpricanih v starejših virih (gl. DCC: 154). Ce se v zapisu .e/o...te..a dejansko ohranja pkelt. *luk-ot- ‘miš’ = stirs.luch (gl. Irslinger 2002: 61–62), bi Cezarjev zapis teoreticno lahko odražalallegro-obliko, a bi pri tej raz­lagi nepojasnjeno ostalo priponsko zaporedje -e..a. Ce se za zapisom -e..a skriva -et.a (prim. alternacijo med in v Bodetia ~ Bodecia), se v toponimu lahko ohranja desubstantiv *lukot-et­(strukturno prim. *tasg-et-).Lambert (2005: 246) predlaga izpeljanko *-ik-a ksicerneizpricane­mupodstavnemuantr.*Lukot-iko-, vendar je v tem primeru težje pojasniti prehod *i v , ki ga jasno izkazujejo vsi zapisi tega toponima. 244 Gl. DLG s.v. oxso-, oxi- »boeuf«, »haut«, oboje neprepricljivo. Vto skupino utegne spadati tudi etn. Heluetioi, ce za *sel.-et-.o-k pkelt. *sel.o- ‘ime­tje’ (prim. stirs. selb, kimr. helw ‘id.’), vendar se ob splošni težnji po dosledni ohranitvi vzglasnega pkelt. *s- v celotnem celinskokeltskem korpusu takšna etimološka interpre­tacija zdi v sporu z dejstvi. Veliko verjetneje je namrec, da se v vzglasnem h, kakršen je izprican vsaj še v tpn. Hercynia < *[p]erku-, ohranja odraz pkelt. *p (> *f >*h > .) pred sprednjim samoglasnikom, s tem pa tudi v primeru omenjenega etnonima pide. pridevnik *pelH1-u- ‘mnogo’ > kelt. *[p]elu- in ne pkelt. *sel.o-.245 Keltske izpeljanke z enostavno pripono *-et-oz. njenimi razširjenimi razlicicami so heterogenega izvora. Med redke izglagolske pridevnike tipa sti. yaj-atá- ‘laudabilis’, kar ustreza produktivnemu tipu staroiranskega gerundiva, po vsej verjetnosti spadata gal. .eµ.t.. (RIG: G–153) < *nem-etó-(= stirs. nemed gl. sacellum) in *geneta ‘de­klica’ < pide. *.enH1-etó-, prim. gr. .e.et. ‘rojstvo, porod’ (Vine 1998: 56ss.), skoraj zagotovo pa tudi še neposamostaljeni pridevnik *k(’)al-etó-‘trd’ (stirs. calad ‘trd(en)’, prim. antr. Caletus, etn. Caletes, gl. Lambert 2005: 226) ob drugotnem *k(’)al-et.o­(prim. antr. Caletius, stirs. antr. Cailte, og. CALLITI).246 Ob navedenem tipu je iz pide. histerokineticnih pridevnikov kot npr. gr. ....., -.t- ‘candidus’ < pide. *H2..-ét-247drugotno izšel v okviru galšcine izredno produktiven tip iz­glagolskih atematskih nomina agentis z (vsaj v izhodišcu) osnovno prevojno stopnjo v ko­renu: *nem-et-(etn. Nemetes), *dem(H2)-et-(etn. Demetai), *.hengh-et-(antr. Cinget-o-rix, Cingetius), *se.h-et-(teon. Segeta, Delamarre2007: 163),248 *.enH1-et-(etn. Uenetes), *H3erg-et-(antr. Orget-o-rix, Orgetius), *magh-et-v teon. Mogetius ob Mogons < *-ont-249 k *magh-‘moci’,250 *tragh-et-(prim. poznogalsko treide gl. pede, Gloss. Endl. 2,13), morda gob-et-‘kovac’ (izpricano kot Omn gobedbi < *gobet-bi, RIG: L–13, gl. Hamp 1988c: 54), *der.-et-(antr. Dercetius),251*kar-et- (k drugotnemu, prakeltskemu glagol­skemu korenu *kar- ‘ljubiti’, prim. hispkelt. antr. kares < *Kar-et-s ob *kar-ant-= stirs. carae .prijatelj', MLH V.1 s.v. kares, De Bernardo Stempel2007a: 150) in, kljub got-ski vzporednici liuha‘luc’ < *le.k-ot-o-kot tematizaciji proterokineticnega nomena 245 Gl. Thurneysen 1923: 11–12, Weisgerber 1969: 58, Falileyev 2006a. K vmesni stopnji *f prim. lep. UVAMOKOZIS < *Ufamo-go.is < *up-amo- (Eska 2012 vendar prim. Dupraz 2015). 246 V tem primeru je keltsko izglagolsko tvorjenko treba lociti od tipa stang. hæle, -e-‘junak’, ki kaže na že izhodišcni nomen agentis *kal-et-. Galski etnonim Caletes (ce gre za atematski Imn *Kal-et-es in ne za izvorno tematsko osnovo) lahko spada sem ali k tipu *org-et- (gl. spodaj). 247 Gl. IdgGr II/1: §313., Rieken 1999: 86–89, Irslinger 2002: 45–47. 248 Segeta kot kratko ime k *Seg-et-o- (tip Nerta k *Nerto- za gal. *nerto-‘moc’), izlušceno iz dvoclen­ skih imen. 249 De Bernardo Stempel 2003: 43, 53–54. 250 Stifter (2012b: 541 z op. 6) izhaja iz glagolskega pridevnika *mog-eto- k notranjekeltskemu kavza­ tivu h korenu *me.-.velik' (NIL: 468ss.), prim. stirs. mogaid*/moigid (KPP: 467) .povecevati, množiti'. Ce je domneva pravilna, bi bilo primerljivo tvorjenko mogoce identificirati v galskem antroponimnem elementu -gon(n)et(o)-(prim. antr. Ad-gonetus, Con-gonetus, Con-gonetiacus itd., gl. GPN: 210–211), ce gre dejansko za *gon-et(o)- < pide. *g.hon-(dekavzativ k pide. korenu *g.hen- .tolci', vendar prim. Wodtko 2013: 220–221). Dalje gl. De Bernardo Stempel 2007a: 151. 251 V tem primeru je oronim Dercetio (za *Dercetius) morda deteonim. Glede identifikacije tega osa­ mljenega imena glej DCC: 113 (prim. Delamarre 2007: 84). actionis (Casaretto 2004: 434), vendarle tudi *le.k-et-‘blisk, strela’ (antr. Loucetius) ob funkcijsko ocitno identicnem agentivnem *le.k-.t-‘svetlikajoce, bliskajoce se’ > stirs. lóichet ‘blisk’. Razlicice s prevedbo v .o-osnovo so ocitno nastale po vzoru v keltšcini produktivnih nomina agentis, tvorjenih s pripono *-.o-(prim. gal. *adgar.os ‘tožnik (?)’, Chartres, A6), cemur v prid lahko govori vsaj antr. Lu.terios(RIG: M–203, 204, gl. De Bernardo Stempel2007a: 153) ob nomenu agentis *l(e)uk-ter-. V tem oziru je problematicen zlasti toponim Uicetia, ki bi ga bilo mogoce razumeti kot konkreti­zacijo pripadnostnega pridevnika, tvorjenega iz nomena agentis *.ik-et-‘bojevnik’ k pide. *.e.k-(prim. gentilno ime Diuicia k *Di.ik- < *de-.ik-),252torej *.iket-.o-, vendar se zdi253takšna razlaga prisiljena tako v luci znotrajsistemsko osamljene nicte stopnje izglagolske tvorjenke kakor tudi ob nekeltskih imenotvornih vzporednicah tipa .p.t... (tpn.) ipd. (gl. Krahe/Meid 1967: 177) in var. lect. ....e.t.a, na katero navsezadnje kaže tudi sodobni italijanski kontinuant substratnega imena Vicenza, ki zagotovo odraža primarnejšo podobo toponima. Na podlagi primerjave morfemske segmentacije tpn. *Brig-et-.-on- z *Bor.-et-o­magos, ki dopušca interpretacijo tematskega samoglasnika *-o- kot veznega samogla­snika v dvoclenskem imenu, je mogoce zakljuciti, da gre v primeru razširitev prvo­tnih soglasniških osnov s pripono *-.o- najverjetneje za zgolj strukturalno pripono, ki imenotvorne verige ni razširjala v pomenskem smislu. Topolekseme, ki temeljijo na izsamostalniških *brig-et-, *bor.-et-, *gabr-et-(Pokorny1936: 323), *tasg-et- (morda tudi *dur-et-, *kun-et-, *lut-et-, *sal-et-), bi bilo tako mogoce interpretirati kot svojilne pridevnike. Vzrok za takšen pomenski premik je morda treba iskati v reinterpretaciji agentivne pripone *-et- kot svojilne pripone, ki bi lahko izvirala iz primerov, kjer je bil primarni pridevniški in po naravi deležniški pomen še ohranjan (prim. tip gr. ...-.t­‘svetlikajoc se, svetlec’), ali pa iz drugotnih izimenskih agentivnih tvorjenk tipa gr. .pp.-t-.. ‘eques’ < *.pp.-t-.. za *.pp.-t- k .pp.. ‘equus’ oz. lat. termes <*termo-t- ali *term-et-k pide. *terH1-mo- ‘ki vrta (v les)’ (prim. Risch 1974: 34–35, Rieken 1999: 89), ki so bile zlahka interpretirane v svojilnem smislu. V kolikšni meri se med izlu-šcenimi keltskimi izsamostalniškimi tvorjenkami ohranja tak tip besedotvorja, seveda ni ugotovljivo,254vsekakor pa je verjetno, da je pripona *-et-oz. *-et-.o- tudi v imeno­tvornem sistemu služila kot sredstvo izpeljave s funkcijskim pomenom ‘ki je v zvezi s tem, kar izraža osnova’ (v tem smislu intuitivno že Anreiter2001: 203, Greule2007: 200). Pri tem je v nosniški razlicici *-et-.-on- treba prepoznati sredstvo formalnega posamostaljenja tovrstnih podstavnih pridevnikov. Povsem mogoce je, da je razširjena pripona *-et-.-on-drugotno lahko služila tudi za tvorbo kolektivov, k cemur tipološko prim. stirs. daire ‘hrastov gozdic’ < *-.o- k pkelt. *daru- ‘hrast’. 252 LG: 39, Stüber 2005: 95, prim. Wodtko 2013: 225. 253 Proti DeBernardoStempel (2000: 94), ki ponuja interpretacijo »the Fighting town«, kar je nepre­ pricljivo že s stališca poimenovalne motivacije. 254 Morda se takšna tvorjenka skriva v galskem antr.Bageto ‘bojevnik’ (?), ce k pkelt- *baga ‘bitka’ (k temu vprašanju gl. Repanšek 2014a: 249–250). 4.2.3.2.3 Pripona *-nt- V primeru morfema *-nt-je treba razlikovati med izpeljankami, ki pripono vsebujejo že v imenotvorni podstavi, od tistih, pri katerih je le-ta v vlogi topoformanta. Drugotni so zato v tem smislu toponimi, tvorjeni iz deležnikov na *-ont-/*-o-nt-oz. *-.t-, oz. takšni, ki so bili tvorjeni v kontekstu Calandovega sistema izpeljave: npr. *segont-(.o-) k pide. *se.h-o-nt-(Segontia), *brigant-< pide. *bh..h-.t-(. *Brigant-.-on-, *Brigant-.o-,*Brigant-.a, *Brigant-ino-. Iz drugih lastnoimenskih ravnin prim. etn. Lepontii < *Lek.-ont-.o- k pide. *le.k.-o-nt-, antr. Lucontius (AcSII: 301) < *Le.k-ont-.o- k *le.k-o-nt-, *karant-255 ‘amabilis’ < pide. *kH2-r-eH2-nt-256 (antr. Carantus, Carantodius …), *namant-‘in-amabilis’ < pide. *.-H2.H3-.t- (antr. Namanto-, Namantius; gl. Hamp 1976a: 6–8). Produktivnost topoformanta *-nt- v okviru keltskega imenotvornega sistema je do-locljiva le ob strogem locevanju med keltskimi in predkeltskimi tvorjenkami, kar pa je mocno oteženo v primeru imenotvornih podstav, ki niso diagnosticno keltske in lahko pripadajo kateremu koli oz. ponekod verjetneje kar obema sistemoma (npr. *albo/i-, *argant-ipd.), prim. tpn. Albantia ~ Albentia, Argantia ~ Argentia ipd. Funkcija pripo­ne -nt-, kakršna je dolocljiva iz diagnosticno manj problematicno keltskih tvorjenk, je predvsem izimenska in v izhodišcu zagotovo pripadnostna (enako ugotavlja že Pokorny 1959: 9–12, 15). Ta je v okviru obcnoimenskega besedotvornega sistema jasno prisotna v antr. ...a.t.... (RIG IV, št. 234) < *Rig-ant-iko-257 k *rig-ant-o-= stbret. roiant ‘regius’ in teon. Brixantus (CIL XIII/2812), domnevno k zgoraj omenjeni sigmatski razširitvi *brig-s-.258Zelo verjetno sem sodi tudi manjšalnica *gabr-ant-o-, kakršna se ohranja v etn. *Gabranto-.ikes (ob staroirski manjšalni priponi -(n)at, ki kaže na te­matsko izpeljavo *-ant-o-, je *Gabranto-.ikes morda ustreznejša morfemska segmen­tacija kot *Gabrant-o-.ikes). V okviru toponimije se sicer ohranja le svojilna funkcija topoformanta. Zaslediti jo je v tpn. (izvorno morda dehidronimu, prim. PNRB: 333ss.) *Deruentio, ce za *Der.-ent-.-on- k *der.-o- ‘hrast’ in ne (predkeltsko?) *der(u)-.ent-, in tpn. Meduanto (Tab. Peut. I,5), ce za *med.-.t-o-k pkelt. (?) *medu- ‘med’, pri ce-mer gre lahko v osnovi za svojilna pridevnika tipa *.r-ent-/-.t-‘cornutus’ k pide. *.er- ‘rog, roževina’ . stvn. hrint ‘govedo’ < pgerm. *.rínð-iz-259ali het. perunant-‘skalnat’260 < 255 S kratkim *-a- pred pokritim nosnikom po notranjekeltski razlicici Osthoffovega zakona. 256 Rekonstukcija predstavlja transponat. Denominativni glagol k izglagolskemu pridevniku *kH2-ró- ‘ljubljen’ (k pide. *keH2- »begehren«, LIV2: 343) . *kH2-r-eH2- je notranjekeltska inovacija z mo- žno besedotvorno vzporednico v ven. *kara-, ce gre za *kar-a-(prim. patronimik kara.n.mn.s. (Es 24),kara.n.mniio.i. (Pa 2) < *kara=mn-.o- k ptcp. med.-pas. *kar-a-mno-) in ne morda *kar-a-, k cemur prim. lat. carus (gl.Lejeune 1974: 52). 257 Substantivizacija tipa *penno=tam-iko- (gl. pogl. 6 s.v. Longatico). 258 Pokorny 1959, s. 10: »der zur Anhöhe gehörige«. 259 TakoKrahe/Meid 1967: 133, vendar je izpeljanko mogoce interpretirati tudi kot zobniško razširitev nosniške osnove pide. *.er-en- .rog' . *.r-én-t-. Prim. Kretschmer 1925: 86–87 (enako Krahe/Meid op. cit., s. 172), kjer se izhaja iz pide. *.r-ent-, tj. tvorjenke tipa psl. *pors-et-.porculus', nadalje primerljive z italskim etn. Ursentini k ursus (Szemerényi 1954: 209ss.) ipd. 260 NA4pé-ru-na-an-za (KUB14.15iii41)kperuna-(comm.)‘skala’ (gl. Friedrich 1960: §48.2, CHD 1997 s.v.). *per-un-(e)nt-ob sti. párvata-‘gora’ < *per-..-tó- latinskega tipa barbatus.261 Ti-pološko primerljiv utegne biti tudi pomen sopomenskih staroevropskih hidronimov *.arant.a, *Ak.ant.a, *Apant.a < *-(o)nt-i (1053: Werinze > nem. Wnitz, 938: Achaza > nem. Echaz, fr. Apance, gl. Krahe1964a: 39–42), vendar gre lahko v navedenih pri­merih tudi za že po modelu tvorjene hidronime, na kar opozarja ocitno izglagolska struktura pripone pide. *-(o)nt-iH2- (gl. Repanšek 2015b: 786–787). Prav tako arhaicna je kolektivna funkcija formanta *-nt-, ki se lahko ohranja v verjetno galskem hidronimu (. ojkonimu) Alisontia < *aliso-nt-(prim. nomen originis a..[s].[.t]ea., RIG: G–224, < Red *Alisont.as)262 k pkelt. *alisa ‘jelša’.263 Slednja tvorjenka se navadno umešca v predkeltsko lastnoimensko plast (prim. Krahe1964a: 38, TGF: 22–26), vendar se zdi to nepotrebno ob dejstvu, da je imenotvorna podstava *alisa v keltskem imenotvornem sistemu dobro zasidrana, prim. tpn. *Alisenna < *Alis-enno-, *Alis.a < *Alis-.o- ob galo-latinskem teon. Alisanus (RIG: L–133) < *-ano-. Iz osamljenega primera izpridevniške tvorjenke, kakršna se ohranja v toponimu Nouiantum < *No.(i).-.t-o-(LG: 83) ob dvojnicnem Nouientum < *-ent- (toponim je sicer izprican v srednjeveških virih, a kot prežitek v francoskem zemljepisnoimenskem fondu predstavlja zelo razširjen tip naselbinskega imena, gl. TGF: 145–146), pomenske funkcije pripone -(e)nt- ni mogoce zanesljivo dolociti, zdi pa se, da bi bila tvorjenka po funkciji in/ali pomenu lahko kolektivna. 4.2.3.3 Mehkonebne pripone 4.2.3.3.1 Pripona *-ako- Kompleksen in obširen nabor toponimov, tvorjenih s pripono *-ako-oz. njeno pogostejšo razlicico *-.ako- (= *-.-ako-), prav zaradi produktivnosti, ki jo tovrstne tvorjenke prido­bijo v casu latinizacije/romanizacije (pri tem se povecuje tudi število hibridnih tvorjenk), otežuje jasen uvid v prvotne razmere. V tem obdobju produktiven tip imen predstavljajo zlasti deantroponimi, praviloma tvorjeni z galo-romanskim -iacus/-um/-a. Da ob tem sta­rejša, izobcnoimenska plast v odnosu do deantroponimov predstavlja arhaizem, je razvi­dno že iz razmerja med obema tvorjenkama v gradivu, izlušcenem iz virov, ki zanesljivo odsevajo starejše stanje:264...a...(k *bago- ‘bukev’), ..da...(k *beda ‘jarek, pre­kop’, DLG s.v. bedo-, DCC: 9), ....a... (k *banna /bænna/ ‘vrh, rog’) = kimr. Bannog, .ó..a...(h*korno- ‘rog’),265.ßó.a...(k fitonimu *eburo-) = kimr. Efrog, Nemetacum 261 Prim. Kretschmer 1925, zlasti ss. 89–92, kjer v priponi na podlagi »ilirskega« (lato sensu) zemlje­ pisnoimenskega gradiva prepoznava pripadnostno funkcijo: »-nt-in den Ortsnamen, vermutlich vom Begriff der Zugehörigkeit aus, die Nachbarschaft, die geographische Lage bezeichnet«. 262 DLG: 39, 334, De Bernardo Stempel 2007a: 150, napacno GPN: 305–307 (s pregledom starejše literature). 263 K *aliso-(dalje gl. DLG s.v.alisia, DCC: 6,Weisgerber 1969:50, De Bernardo Stempel1987:71, Stifter 2012a: 536). 264 Gl. tudi Russell op.cit., s. 149–150, 155–156, 161–162, 165, 168–169 in Lambert 2008: 133–137. 265 Ob *karn-o-/-u-, prim. galo-lat. carnuat[i] .cornuti' (Vendryes 1925: 222, gl. tudi Nussbaum 1986: 5). Zaradi etn. Cornouii < *Korno.-.o-, ki bi kazal na izhodišcno ujevsko osnovo *kornu-, bi mor­da pricakovali *Korn(u).-ako-, prim. .edóa... < *med.- k *medu- (ce gre pri slednjem dejansko za keltski ne pa predkeltski, morda venetski hidronim). (k *nemeto- gl. fanum), Spernacum (k *sperno-‘trn’),266 Turnacum (k *turno-‘?’, gl. DLG s.v. turno-), Uenniacum (morda k *.eni-‘sorodnik, prijatelj’),267 BRAVNIACO (CIL VIII/4800), ce za *Bra.on-.-ako-(prim. obliko Brauonacis, It. Ant. 467,4) ter antr. Braunius, Delamarre2007: 48) k *bra.on-(= stirs. bráu ‘mlinski kamen’), morda hdr. .edóa... (k *medu-, prim. etn. Meduaci, ce ne gre za izvorno nekeltski hidronim). Med starejšo plast deantroponimov spadajo .p.a...k antr. Ep(i)us, G.s...a.ó. (morda za *°rig-.o-), .....t.....k teon. *Mogons, -nt-, .ß..d.a.ó.k antr. Abudius (Falileyev2013a: 1), Acitoriziaco (Tab. Peut. VIII,5), domnevno k antr. *Akito-ri.s (?), Curmiliaca k antr. Curmillius in Solimariaca k antr. Solimar(i)us. Med slednjimi zaradi sicer drugotnega, a casovno neopredeljivega soobstoja imen in iz njih izpeljanih patro­nimikov oz. gentilnih imen razen v primerih, ko patronimicna razlicica ni izpricana, torej v primeru *Mogont-.o- in morebitnega *°rig-.o-, ni nikjer mogoce zanesljivo skle­pati na vmesno besedotvorno stopnjo, na kateri bi iz podstavnega antroponima nastal pripadnostni pridevnik. Ta se sicer nedvomno potrjuje v starih galskih patronimikih tipa [.]..a....a...(RIG: G–203), ........a...(RIG: G–28), ....d.a...(RIG: G–118) in a.t....a...,268 od katerih lahko vsaj pri zadnjih dveh z gotovostjo sklepamo na triclen­sko besedotvorno verigo: *.indos/*Art-iknos . pripadnostni pridevnik 1 *.ind-.o-/ *Artikn-.o-. pripadnostni pridevnik 2 *.ind-.-ako-/*Artikn-.-ako-. Prav tako se dru­gostopenjsko popridevljenje zdi prisotno v pridevku *Dubnokarat.o- (Mercurio Dub-nocaratiaco, Appolino Dubnocaratiaco, gl. Delamarre2007: 90, LG: 35), tvorjenemu k dvoclenskemu antr. *Dubno-karatos (morda *Dubno-kara(n)tos), a bi bilo v kon­kretnem primeru treba vzeti v obzir tudi možnost že izhodišcnega *Dubno-kar.(n)t.os (prim. Carantia, Carantius ob Caranta, Carantus, prim. Stüber2005: 55–6, 71, Dela-marre 2007: 57). V vsakem primeru je gotovo dejstvo, da funkcijo konkretnega nome­na originis opravlja celotna konfiguracija, torej *Dubno=kar.(n)t-.-ako- ‘ki pripada D.’. Ta se posamostaljena potrjuje v toponimu *Dubnocaratiacum (deae Rosmertae Dubnocaratiaci).269 Strukturno je v celoti primerljiv pridevek Excingiorigiatis (AE 1935: 29), kjer je v podstavi pripadnostne tvorjenke, izpeljane z že obravnavano pripa­dnostno pripono *-ati-, kot vmesno besedotvorno stopnjo treba identificirati pripadno­stno pridevniško izpeljanko *E.skingo=rig-.o-, od koder *E.skingo=rig-.-ati-.270 Izvornostno-pridevniško funkcijo je razpoznati tudi v deetnonimu Parisiacus, -a ‘Parisiensis’ . etn. Parisii (AcS II: 936), hispkelt. kontebakom < *Kontreb-ako- in titiakos < *Trit.-ako- k toponimoma *Kontreba in morda *.(r)it..- (MLH V.1: 192–3, 399–340), prav tako pa tudi v etnonimih tipa Teutobodiaci < *To.to=bo.d.-ako-, Segontiaci < *Segont.-ako-, pri katerih gre izvorno za deetnonime. 266 Toponim je sicerizprican šelevsrednjeveškihvirih(gl.TGF:163),a sev njemnedvomnoohranja star tip izpeljave. 267 Prim. stirs. kolektiv fine ‘sorodstvo, družina’ < *.eni-.a. 268 Gl.Regional epigraphic catalogues of Asia Minor II/115 (pri Eska 2013: 60). 269 Prim. LG, s. 35: »à la déesse Rosmertia de Dubnocaratiacum«. 270 Gl.Repanšek2014a: 243. Tipološko prim. venetska patronimika vho.u.go.n.tiiaka in .o.stiiako < *-.-ako- k antr. Fo.gont- oz. (H)osti- (Lejeune 1974: 56). Pripadnostna funkcija pripone *-ako-se je lahko razvila iz prvotnejše svojilno-opis­ne (posesivno-deskriptivne), ki se ohranja v pomenski stukturi starejše plasti toponi­mov, tvorjenih iz obcnoimenske osnove, tj. tip *Bag-akon ‘fagetum’271(prim. še etn. Deruaci k *der.o-, strukturno pa tpn. *Bannato- < *-a(-)to- . .a..at.a, istopomenski z gal. *Bennakon = kimr. Bannog). Iz obcnoimenskega besedotvorja prim. identicno razmerje med kimr. barfog ‘bradat’, alannog ‘kraj, kjer raste lapuh’, stirs. cráebach ‘vejnat’ ipd. proti stirs. muccach ‘suillus’ ali kimr. gwladog ‘deželen, civilis’ (gl. Rus­sell 1990: 36, 92–93). Deloma se lahko v izpeljankah s pripono *-ako- ohranjajo tudi hipokoristiki, prim. Durn-acos, Carant-acus, Nert-acus, Dumn-acus,272og. BIR-ACO, *Onn-akos,273morda *Anuallon-akos (Ded anualonnacu, RIG: L–10, prim. deo Anuallo, CIL XIII/11225-6), a je jedro tovrstnih tvorjenk morda bolje videti v izpeljavi kratkih imen, nastalih iz dvoclenskih antroponimov, npr. Nemet-o- . *Nemet-ako-, Eburo- . *Ebur-ako- (podobno Lambert 2008: 134). 4.2.3.3.2 Pripona *-iko- Pripona *-iko-, ki je po svoji pomenski funkciji od pripone *-ako- sicer nelocljiva, je za razliko od prvega pri zemljepisnih lastnih imenih komaj zaznavna. Kakor je razvidno iz obcnoimenskega in ostalega dela lastnoimenskega fonda, si *-iko- s pripono *-ako-deli tako svojilno kakor tudi iz slednje razvito pripadnostno pridevniško funkcijo, prim. kimr. ffroenig ‘ki ima velike nosnice’ proti Gwyddelig ‘Hibernianus’ (gl. Russell 1990: 63). Zametki zložene (konglomeratne) pripone *-iko- so najlepše prepoznavni v zložen­ki Aremorici (etn.) gl. antemarini (Gloss. Endl. 1,4) < *are=mori-ko-, kar strukturno in pomensko natancno ustreza psl. *pri=mor(’)-.sk. ‘primorski’. K temu prim. obcno ime ..e..... (RIG: G–279) < *.eni-ko- ‘prijateljski’k *.eni- ‘amicus’ (prim. lat. bellicus ‘vojaški’ . bellum), morda etn. Matici k adj. *mati-‘dober’, in že po modelu tvorjeni etn. Arnemetici < *Are=nemet-iko- (prim. De Bernardo Stempel 2008: 106). Že uvodoma je bila podana metodološka opazka glede locevanja med keltskimi in hibridnimi grško-keltskimi oz. latinsko-keltskimi izpeljankami s pripono *-iko-, saj gre za funkcijsko prekriven in v vseh treh sistemih produktiven besedotvorni in imeno­tvorni morfem, prim. nedvomno grške oz. latinske izpeljanke iz keltskih osnov kot npr. G.....a, Britannicum (sc. mare) oz. ..eta....o. (sc. ..ea.ó.) ipd. Vendarle pa je ob tem obstoj zlasti iztoponimskih pridevniških osnov keltskega porekla nedvomen. Ta-kšni so .aµa.s..aß. (RIG: G–203) < *Nemaus-iko-‘Nemausensis’, ..a.e..aß. (RIG: G–64) < *Glan-iko-(k tpn. Glanum), antr. Briganticus (k tpn. *Brigant.o/-a), hibridna tvorjenka .......(etn.) ob hrn. Noricum (prim. antr. Norica, KPP: 278) < *nor-iko- k predkeltski podstavi (?) *nor-i-, antr. Bellenica, Belenicus (k teon. *Belenos) itd. Kljub temu ni mogoce z zanesljivostjo ugotoviti, v katerem sistemu so bili na primer tvorjeni horonimi tipa Aremorica ali Belgica (strukturno prim. G.....a, ki zagotovo ne pred­ 271 Prim. drugotno kolektivno funkcijo pripone, kakršna se ohranja v stirs. tipu cráebach ‘vejevje’ (ob enakozvocnem pridevniku cráebach ‘vejnat’), íascach ‘ribe’ itd. (Russell 1990: 93). 272 Delamarre 2007: 92, Russell op. cit., s. 16–17, VGKS II: §405. 273 ...a....ateµa...t. (Ded), RIG: G–122. stavlja avtohtone izpeljanke). V primeru, da gre za izvorne keltske tvorjenke, bi jih bilo verjetno treba razumeti kot kolektiva. Med redkimi toponimi, tvorjenimi s pripono *-iko-, kot so ....t..o. (Ptol. II,9,21) ob Auenticum, prim. teon. Auentia (CIL XIII/5071-73), ..t..... (Ptol. II,8,10), ......o. (Ptol. II,7,10), *Lautricum (> fr. Lautrec, gl. AcSII: 164), Longatico (za *Longaticum/-us), se da z nekaj verjetnosti kot v celoti keltska (galska) identificirati le tpn. *Lautricum ob gal. lautro gl. balneo (Gloss. Endl. 2,2) za *la.atron < *lo.atro- = stirs. loathar274 in morda Longatico (gl. v pogl. 6 s.v.). Vzporedno z izlastnoimenski-mi tvorjenkami tipa *Namaus-iko-, *Glan-iko-je toponime kot ..t....., ......o. po vsej verjetnosti sicer treba razumeti kot posamostaljene pripadnostne pridevnike *Autr-iko-, *Auar-iko-k podstavnim hidronimom *Autura (> fr. Eure)275 in Auara (> fr. Yèvre), prim. hdr. Auario (> fr. Aveyron, gl. DCC: 66); morda sodi sem tudi tpn. *La.(a)tr-iko-, k cemur prim. britanskokeltski tpn. *La.atra (izprican kot lat. abl. loci Lauatris, gl. PNRB: 384) k brit. *la.atron < *lo.atron. 4.2.3.3.3 Pripona *-(V)nko- Zloženi priponi *-(V)n-ko-, izlušceni iz razširitev s pripono *-ko- k nosniškim osnovam tipa sti. vesmaká- (k vésman-‘bivališce’) < pide. *.e..=m.-ko-, lat. auunculus ‘stric’, homunculus ‘možic’ (k *auon-, *humon-),276se navadno pripisuje osnovna svojilna oz. pripadnostna funkcija. Ta je lahko izšla iz eksocentricnih tvorjenk, ki so še jasno pre­poznavne v sti. madhu-ka-‘cebela’ (k madhu-‘med’), an=ástha-ka-‘ki je brez kosti’, prim. gr. ./.sta.ó. ‘rak (zoonim)’ < pide. *H2o/est(H)=.-ko-). K temu prim. tudi sta­rogermanska etnonima Teruingi (k *ter.a-‘gozd’) in Greutungi (k *gre.ta-‘prod’)277 oz. funkcijsko prekrivnost izpridevniških samostalnikov, kakršni se ohranjajo v antro­ponimih tipa stvn. Berht-on-=Berht-ing (Krahe, Meid 1967: 205–207). Lahko pa je ta­kšna pomenska vrednost izšla tudi iz drugotno vzpostavljenih pomenskih razmerij med izpeljankami in njihovimi podstavami, kot npr. med pkelt. *ab-on- ‘reka’ in njegovo izpeljanko *abanko- < *ab-.-ko- (= stirs. abacc gl. bec abae,278kimr. afanc ‘bober’), in-terpretiranim kot ‘aquarius, aquatilis’.279Slednje se potrjuje tudi v pripadnostni funkciji pripone, ki jo je mogoce zaslediti v latiniziranem nautae Aruranci (CIL XIII/5096), v katerem se ohranja po izvoru ocitno galski ktetik *Aruranko-, s pripono *-anko- izpeljan 274 Pristnost in starost domnevne sinkope v galskem kontinuantu *la.(a)tro-(prim. *ka.aro- > *ka.†ro-> kimr. cawr) nista ugotovljivi (gl. Pokorny1917: 191,Blom 2011: 174). Poleg tega ni izkljuceno, da gre v primeru poznogalskega lautro dejansko za vulgarnolatinsko razlicico lat. lauatro-(s samoglasniško asimilacijo po Havet-Thurneysenovem zakonu) z regularno sinkopo (tako tudi Blom 2011: 174, 179). 275 Gl. DCC: 65 s.v. Avaricum, Lambert 2005: 239. 276 Prim. IdgGr II/1: §374, Krahe/Meid 1967: 205–207. 277 Sitzmann, Grünzweig 2008: 159–160, 268–269. 278 Corm. Y 83 (gl. DIL s.v. abacc). 279 Iz obcnoimenskega besedotvornega sistema prim. tudi samostalnik *a(b)brinka < *ad-bhr-enko- (prim. kimr. aber ‘recno ustje’ < *abbero- < *ad-bher-o-). Kot galski topoleksem ga implicira tpn. .ß....a (ob variantnem .ß....a, vendar prim. etn. Abrincates), ki pa je najverjetneje nastal preko konverzije (dalje gl. spodaj s.v. .a......a(.)). iz (nekeltskega) hdr. *Arura.280 V hipokoristicni funkciji, ki je prav tako izšla iz primar­nejše pripadnostne, se ista pripona ohranja v teon./antr. *Bel(l)ankos (CIL XIII/7819, AcS I: 387) in morda tudi Mogiancus (CIL III/6491, 4944, vendar prim. NNN s.v.). V sklopu toponimije, kjer so tovrstne tvorjenke zelo redke, se ohranja predvsem polnostopenjska pripona *-inko- < *-.nko- < *-enko-. V slednjem bi se glede na latinizi­rani zapis galskih antr. Iouincus in Iouincillus k *.o.anko-(= stirs. oac ‘mlad’ < *.u-..-ko- < pide. *H2.u-H1/3.-.o-‘uiuidus’, gl. SBCHP: 99, prim. McCone1996a: 50–51) vsaj teo­reticno vendarle lahko vsaj ponekod ohranjala tudi nictostopenjska razlicica *-anko- > /-æ.ko-/, vendar to v nobenem od primerov ni enoznacno dokazljivo. Zaradi skopega in v glasovju dvoumnega gradiva tudi ni mogoce sklepati na funkcijsko in produktiv­nostno razmerje med obema domnevnima razlicicama. Vsaj v primeru tpn. Lemincum k *lemo-‘brest’ in *Croucincum (Croucingo, Rav. 107,31) h *kro.ko-‘hrib, gric’, morda Alisincum k *aliso/a-281 in .ß....a < *A(b)=br-enko- pa bi bilo mogoce s precejšnjo zanesljivostjo sklepati na (izhodišcno) svojilno oz. pripadnostno funkcijo topoformanta. 4.2.3.4 Nosniške pripone 4.2.3.4.1 Pripona *-on- Za morfološko podobo dela toponimov se da glede na stranskosklonske oblike, v ka­terih so v virih sporoceni, sklepati na izhodišcno nosniško osnovo. V kolikšni meri takšno stanje odseva prvotne vzorce, je neugotovljivo, saj so dokumentirana imena v oblikotvornem morfemu v celoti latinizirana (grški viri se tu z latinskimi le izjemoma ujemajo – navadno koncniškemu lat. -o, -one(m) v grški tradiciji ustreza Ied. s. -..),282 gotovo pa je, da v vseh primerih ni racunati z že keltskim oblikotvorjem in da je preved­ba v nosniško osnovo v marsikaterem primeru drugotna. Na to možnost lahko opozarja sicer le (v okviru sicer omejenega razumevanja starokeltskega imenotvornega sistema) morebitno nefunkcionalno soudeleženje pomenskih komponent vseh topoformantov. Obe nosniški priponi, torej izpridevniški *-on-s funkcijo individualizacije, tj. for-malnega posamostaljenja (prim. pgerm. *beron ‘medved’ . ‘rjav’, av. mar.ta ‘mrtvec’ < pide. *m.-t-on-) in izsamostalniški *-on- < *-H1/3on-s svojilno funkcijo (prim. latin-ski kognomen Naso . *nas-o- ‘nos’, gal. antr. *Bor.-on- k *bor.o-‘izvir, vrelec’, gl. AcSI: 493–494), se ohranjata tako v besedotvorju kot v imenotvorju, zastopanem v gradivu drugih lastnoimenskih ravnin: npr. v etn. Senones kot individualizaciji pridev­niške podstave *seno-‘star’ protietn. Redones (= *Redones), v katerem se jasno ohranja posesivizacija izglagolskega *redo/a- ‘kocija’ itd.283 280 Ant.Arulam flumen, danes švicarska reka Aare. Gl. AcS I: 230, Stüber 2005: 38, Greule 2007: 126. Prim. tudi etn. Ambarri, ce dejansko za Amb-arar-o-(DCC: 45, K. Ihm, RE I,2 (1894), 1795–1796, Greule 2007: 127). 281 O problematiki v zvezi z etimologijo topoleksema gl. DLG s.v. alisia, DCC: 6. 282 Prim...t.ß..., ....a.t... pri Ptolemaju proti Poetouio, Brigetio ipd. v latinskih virih. Deloma gre lahko za umetno vpeljane oblike, nastale na podlagi reinterpretacije imenovalniških latinskih oblik kot ablativov tematskih osnov (Höring 1950: 120). 283 Za natancen pregled celotnega gradiva obcnoimenskega in deloma lastnoimenskega fonda gl. Stüber 1998: 90–118. V okviru galskega sistema je pri obeh izpeljavnih vzorcih v stranskih sklonih V kategorijo izsamostalniških tvorjenk spadajo toponimi kot *Aballo (Aballone) k *abalo-gl. poma (Gloss. Endl. 2,10) oz. *abal-no- > *aballa ‘jablana’, morda *Matauo (Matauone), ce za *Mato.-on- k *matu-‘medved’ (prim. morebitni kolektiv v tpn. *Mato..on), in ......a, ce za *-on-.o- k *bona (gl. zgoraj pod 4.2.3.1). V to skupino lahko uvrstimo tudi številne deteonime tipa *Tutatio (Tutatione) < *To.tat.-on-(k teon. Toutatis), *Uesontio (Uesontionem) ob ...só.t... < *.esont.-on-(k teon. Uesontis).284 Celoten imenotvorni postopek je kot kategorija pomensko in formalno primerljiv s sta­rogrškim tipom ..t...k ..t... ‘pecina; jama’, ..e..k .... ‘mocvirje’ ipd. (gl. Risch 1974: 57–58). Nosniška osnova toponima ..ß...(Red ........., Ptol. II,3,1) se ob navide­zno tematskem Albion potrjuje tudi v stirs. Albu ‘Irska’. Ce je bil toponim tvorjen k imenotvorni podstavi *alb(i).o-(= kimr. elfydd ‘svet’) v pomenu ‘svet’ (prim. Hamp 1989a, Meid 1991), kakršen se ohranja predvsem v starokeltski antroponimiji, pomen­ske izpeljave ni mogoce prepricljivo utemeljiti. Vendar pa ob hdr. *Albis, ki morda kaže na izhodišcno ijevsko osnovo, obstaja verjetnost, da je z nosniško pripono opremljeni pridevnik *albi.o-‘bel, svetel’ z naknadnim posamostaljenjem in pomensko spremem­bo v smeri ‘kar je svetlo’ > ‘svet’ (gl. Meid loc. cit.) treba razumeti ali kot posamosta­ljeno svojilno tvorjenko k izpridevniškemu samostalniku *albi- ‘svetlost, belina’, torej *Albi.-on-‘ki ima svetlost, za katerega je znacilna svetlost’ . *albi-‘svetlost’ (. *albo- ‘svetel’), oz. kot individualizacijo *Albi.-on-‘svetli’ k pridevniškemu *albi-(.)o­‘svetel’ . *albi-‘svetlost’ (. *albo- ‘svetel’) tipa gr. ...ss.. ‘srcika jelke’ < *lo.k=.-o-(prim. psl. *l.ž. < *-i-= stang. lige ‘laž’ proti *l.ž. = stvn. luggi ‘lažniv’ < *-.-o-), gl. še Repanšek2014a: 251. Dvojnicna pripona *-.on-<*-.-on-se tudi nace­loma izhodišcno pojavlja le pri izpeljavi iz ijevskih in .o-osnov, prim. že omenjeni tip *To.tat.u oz. got. arbja ‘dedic’ < pide. *Horbh-.-on-k pide. *Horbh-.o-m ‘dedovanje’ > arbi ‘dedišcina’ (Casaretto 2004: 262). Jasno izpridevniške so po vecini izpeljave iz pripadnostnih pridevnikov tipa gr. ...a.... (.e.. ...a....e.) ‘caelestis’ (k ......o. ‘id.’), ......... (patronimik), lat. centurio ‘poveljnik centurije’ (. centuria), .a..e.. ‘kovacnica’ (< *.a..-ej-..- . .a..ó. ‘kovina’), mik. a-mo-te-jo-na-de ‘kolovoznica’ (k ..µ.te... ‘kar spada k vozu’, gl. Risch 1974: 57–58) itd. Ob že omenjenem enostavnem iztematskem etn. Senones < *Sen-on- k *seno-‘star’ (strukturno identicno z latinskim kognomenom Cato h catus .moder') prim. še galski teon. ARTIONI (latinizirani Ded k *Artiona), ki implicira osnovo *Art-.-on- k *art-.o- ‘ursinus’,285dalje staroirski teon. Goibniu < *gobann-.-on-k *gobanno-‘kovac’, ter toponime *Deruentio (Deruentione), ce gre za *der.-ent-‘olésen’ ali morda *der.-ent-.o-‘id.’, *Uerlucio (Uerlucione) < *.er=lo.k-.-on- k posplošen kratki *o v priponi, torej *-u < *-o, *-on-(po odpravi prvotnega amfikineticnega pre­vojnega vzorca), in sicer ali po tipu z individualizacijsko pripono -on-(tako Stüber 1998: 91) oz. je bilo v sklopu svojilnih tvorjenk s pripono *-H1/3on-posplošeno prevojno razmerje, znacilno za tvorjenke iz atematskih osnov (tip *abu, *-on-). 284 Za ta tip imenotvornega vzorca gl. zlasti Delamarre 2013b (prim. Delamarre 2012: 313–316). 285 Stüber1998:94 (prim. s. 14), prim. Lambert 1997: 399. *.er-lo.k-.o-‘zelo svetel’286 in *Brigantio (Brigantione) k *brig=ant-.o- ‘vzvišen, privzdignjen’ (prim. strukturno identicno tvorjenko v stgerm. Burgundiones (etn.) za pgerm. *Burg=unð-(i).-on-, gl. Sitzmann, Grünzweig 2008: 69). V tem procesu so tako v besedotvornem kot imenotvornem sistemu preko nasloni­tve koncne izpeljanke na simpleks (npr. gr. ......o. : ...a.... = ...a... ‘caelum’ : ...a....) lahko nastajale tudi drugotne izpeljave z osamosvojeno pripono *-.on-, prim. npr. produktivno kategorijo nomina agentis tipa stvn. burgio ‘mešcan’, got. fiskja ‘ri­bic’ < *-.on-‘kdor pripada X’, tvorjenih neposredno k burg ‘mesto’ oz. fisks ‘riba’. Na takšne tvorjenke bi bilo morda upraviceno sumiti v primeru tpn. *Brigetio (Bregetione, ob ....a.t...), *Cunetio (Cunetione), in sicer kot rezultat besedotvorne verige *brig(a) . *brig-et-‘collinus’. *Brig-et-.on-,287primerljive z *bago/a- . *bag-et-‘faginus’ oz. ‘bellicus’ . *Bag-et-on-, pri cemer gre v slednjem primeru za antroponim, ki, kakor se zdi vredno opozoriti, nima nujno primerljivih semov sicer enakozvocnih priponskih morfemov. 4.2.3.4.2 Pripona *-no- Izimensko pripono *-no-tipa lat. dominus < *dom-o-no-, pan.288 Teutanos (teon.) < *Te.to-no- (KPP: 59–62) ali gal. t..t....a. (Ded ž., RIG: G–163) < *To.to-n-.a289 je kot produktivno sredstvo izpeljave s pripadnostno funkcijo mogoce identificirati zlasti pri etnonimih, npr. *Coriono-totae (AcSI: 1126) < *kor.o-no-(h *kor-.o-> stirs. cuire ‘vojska’), Dumnonii k *dumno-‘svet’, Eburones k *eburo-(fitonim), .........k teon. *Lugu-, Morini k *mori gl. mare (Gloss. Endl. 1,6). Med redke takšne tvorjenke v okviru toponimije zagotovo sodi tpn. Duronum (k *duro- ‘vrsta utrjene naselbine’) in morda Magalona (k *magalo-= stirs. mál, kimr. mael ‘vladar, voditelj’). V primeru tpn. Cambono (gl. DCC: 88) h *kambo-(= stirs. camb ‘ukrivljen’) po vsej verjetnosti ne gre za izpridevniški samostalnik, saj o obstoju drugotnih tematizacij pri tipu pridevnik + *-on-(gl. 4.2.3.4.1) ni jasnih znakov. Kot že nakazano pri obravnavi tpn. Cambate, je bil galski (topo)leksem *kambo- po vsej verjetnosti lahko rabljen tudi v vlogi samostal­nika s pomenom ‘recna vijuga’. 4.2.3.4.3 Pripona *-un.o­ Arhaicen in neproduktiven vzorec predstavlja toponim ........ (sc. d..µó.) ~ Hercynia (sc. silua), ki se zdi k pkelt. *erku- < *herku-< *ferku-‘hrast’ < pide. *perk.u-(IEW: 822–823) 286 GledeUerlucio pravilna analiza že pri PNRB: 494. 287 Ali verjetneje, kakor že nakazano pri obravnavi pripone *-et- (gl. 2.3.2.2), *brig(a) . *brig-et- = *brig-et-.o- ‘collinus’. *brig-et-.-on-. 288 Kljub DeBernardoStempel 2013a: 71, ki v teonimu povsem neupraviceno vidi izpeljanko k pra­ keltski obcnoimenski ženski ajevski osnovi *to.ta. Za drugotno izpeljanko neposredno iz ajevske osnove *to.ta (proti starejšim, iztematskim izpeljankam) sicer lahko govori antr. Toutanno-(v Toutannorix, CIL XIII/17, gl. Corpus, AQV–02), kjer graficno zaporedje po vsej verjetnosti odraža starejše *-ano- (prim. tip Cernunnos, Uesunna ipd.). 289 Glede vzorca izpeljave ženske oblike imena prim. antr. .......a. (Red ž., RIG: G–523) < *.iro-na oz. *.iro-n-.a k podstavnemu moškemu imenu Uironus (za gradivo gl. Delamarre 2007: 202). tvorjen s kolektivno pripono *-n.a s prvotno pripadnostno funkcijo, prim. besedotvorno identicno lat. pecunia ‘posest, bogastvo’ (k pecu ‘živina’) ob staroindijskem kolektiv­nem himan. ‘gmota snega’ (k himá-‘sneg, led’) oz. stnord. fjorgyn ‘Zemlja’ (+ teon.) < *perk.-n.a ob stvn. tpn. Firgunnea, Virgunna ‘Ceško rudogorje’, Puohunna ‘Buchen­wald’ < Bago-n.a.290 Ni jasno, ali sem spada tudi tpn. Assegonia (morda *Ad=sego­n.a). Na podlagi osamljene izpeljanke s to arhaicno pripono v pkelt. *(H)erkun.a na­mrec še ni mogoce sklepati na njeno tocno funkcijo, prav tako pa v primeru, da se v njem ohranja prvotnejša, torej pripadnostna funkcija, ni mogoce predvideti valence. Imenotvorno podstavo toponima Assegonia bi bilo sicer najlažje utemeljiti v okviru antroponimov, ceprav podobna tvorjenka ni bila nikjer evidentirana. V tem primeru gre lahko seveda tudi le za preprosto izpeljavo s pripadnostno pripono *-.o- k posamo­staljenemu *Ad=seg-on-(k *Ad-sego-‘fortis, ferox’, prim. tip *Ad-maro-) in s tem za deantroponim. 4.2.3.5 Manj jasne pripone 4.2.3.5.1 Pripone tipa *-o/a.(.)o- Bogato zastopan je tip toponimov, tvorjenih s priponskimi razlicicami *-o.o-, *-a.o-, *-o..o-, *-a..o-, ki pa ga z ozirom na etimološko vecinoma nejasno imenotvorno pod-stavo ni mogoce vkljucevati med primarno primerjalno gradivo.291 Sem niso vkljucene izpeljanke podstavnih ujevskih obcnoimenskih ali lastnoimenskih osnov, kamor spada­jo že obravnavani tpn. *Kombreto..on, *Mato..on, *Korno..on, *Gen(o).a. Najver­jetneje v isto kategorijo sodi tudi tpn. *Canouium = kimr. Canovivm (> kimr. Conwy, gl. Sims-Williams2000: 9) < pkelt. *Kano..o-h kimr. cawn < *kanV (SBCHP: 296, PNRB: 297), k cemur strukturno prim. prav tako kimrijski tpn. Donwy < *Dano..o-.292 290 Gl. Meid 1956: 285, Krahe/Meid 1967: 120–122, Casaretto 2004: 330–332. 291 AcS I: 1439, Ziegler 2003: 292, Delamarre 2012: 20. 292 Kujevski osnovi*danu- ‘tok,reka’ fr. Rhe), ki lahko kaže na obstoj podedovanega keltskega obcnega imena *danu-.Pri slednjemhidro­nimu gre sicer lahko tudi za hibridno tvorjenko z gal. intenzivno predpono *ro- < pide. *pro- (enako Busse 2007:92)k predgalskemu hdr. Danu- stvn. Tuonouwa, srvn. Tuonouwe) – prim. še vzhodnoevropski recni imeni Dnjepr (...ap..) in Dnjestr (...ast...), ce sta dejansko tvorjena iz podstavnega *Danu- (dalje gl. Krahe1964a: 103, Schramm 1981: 229–233, Anreiter 2001: 237) –, za katerega pa je na podlagi zgolj jezikovnih dejstev nemogoce zanesljivo ugotavljati jezikovni vir. Verjetno se sicer zdi, da je do poimenovanja enega najdominantnejših recnih tokov Evrope prišlo že v najstarejši fazi, s cimer bi bilo ime upraviceno obravnavati v sklo­pu staroevropskegasistema hidronimije. Drugovprašanje je,vkolikšni meri jeojevski samogla­snik v priponi (prehod *o. v u. v latinizirani obliki hidronima je sekundaren) v polnostopenjskem izglasju osnove primaren (*Dano.-.o-) oz. ga je upraviceno pripisovati že keltskemu glasovnemu razvoju (*deH2-ne/o.-.o->pkelt.*Dano.-.o-). Ce hidronim dejansko pripada staroevropski hidro­nimni plasti, bi bila delna filtracija staticnega hidronima cez keltski sistem primerljiva z zgodovino hdr. *Re-no-(gl. v poglavju 2). Med redke toponime z dejansko zloženo pripono *-o/a.(.)o-, ki dovoljujejo ja­sno keltsko interpretacijo, vendar niso izpeljane iz ujevskih osnov, spadata toponima .ß..ßa = *Abn-o.a (prim. teon. deae Abnobae, orn. Montis Abnouae, gl. Ziegler2003) k *abon-‘reka’ in Aballaua = *Abal(l)-o.a k *abalo-‘jabolko’ oz. aballa ‘jablana’. Oba se glede na besedotvorje obcnoimenskih podstav zdita ali tvorjena s pripono *-o.o­(oz. *-o.a), ki je bila lahko izlušcena iz tematskih osnov (prim. av. par.nava-‘pernat’ k par.na- ‘pero’, sti. kesavá-‘lasat’ h késa- ‘griva, lasje’, prim. IdgGr II/1: §124), oz. se v obeh primerih ohranja še neosamosvojena razlicica *-.o/a-, torej *Abal(l)-o-.a oz. *Abn-o-.o-.293 V obeh primerih gre najverjetneje za konkretizirane svojilne tvorjenke. Pri tem bi bilo treba dodatno utemeljiti variiranje v barvi povezovalnega morfe-ma *-a- ~ *-o-(*-a-uo- : *-o-.o-). Kakor je razvidno iz sicer poznogalskega etimona lautro gl. balneo (Gloss. Endl. 2,2) za pkelt. *lo.atro-(= stirs. loathar, srbret. louazr), se da v kontekstu samoglasniških asimilacij v zaporedjih *-eRa-, *-oRa- > *-aRa- (po razširjenem Josephovem pravilu)294za galski sistem sklepati na regularni prehod *-o..­> *-a..-, kakršen se nedvomno potrjuje vsaj v primeru starih podedovanih zaporedij *-e..-(prim. gal. antr. .a..... < pide. *.e.H-ro-).295 Vendar se takšen sklep ob gal-skem antr. Iouincus < pkelt. *.o.anko- < *.u.anko-vendarle zdi preuranjen. Ker je razvoj zaporedja *-u.- > *-o.-pred neprednjim samoglasnikom sledecega zloga že prakeltske starosti, se le v galšcini prisotnega prehoda zaporedja *-o..->*-a..-ne da razložiti zgolj s pomocjo relativne kronologije, saj bi splošni prehod *-o..- > *-a..- nujno zajel tudi vsa stara zaporedja *-u.-. V primeru antr. Iouincus, ki najverjetneje predstavlja glasovno realnejšo obliko /.o.æ.kos/ oz. /.o...kos/ < *.u.anko-, bi v zapo­redju /-o.æ-/ asimilacija sicer lahko izostala, vendar proti splošnemu (cetudi sorazmer-no poznemu) prehodu *-o..->*-a..-govorijo vsaj še primeri kot antr. Iouantucarus < *-u.-a-, tpn. Nouantico < *-o.-a-ipd. Galska prekozložna asimilacija *-o- > *-a-, do katere je moralo priti po že izvršenem regularnem prehodu zaporedij *-e..- >*-a..- ter *-u..- > *-o..-, torej ni sistemski temvec sporadicen pojav (najverjetneje tudi nepo­vezan z naglasnim mestom, k cemur prim. tpn. *Geno.a ~ *Gena.a < *Gen(u).-a h *genu- ter morda *la.(a)tron < *lo.tron), shematicno torej: pkelt. *-o..- > gal. *-o..- . *-a..­ pkelt. *-u..- > gal. *-o..- . *-a..­ pkelt. *-e..- > gal. *-a..- Pri morfemskem zaporedju *-o..o- gre primarno za pridevniške izpeljave s pripono *-.o-iz ujevskih osnov, prim. tpn. *Korno.-.a (stkimr. Cornou), *Dano.-.o-(kimr. Donwy), *Kano.-.o- h *kornu- ‘rog’, *danu- ‘tok’, *kanu-(= kimr. cawn ‘trs’). Kot drugotno bi bilo zato v primerjavi z omenjenim tipom treba razumeti tvorjenko 293 TakoZiegler 2003: 293. Glede tematske izpeljave namesto pricakovane atematske **Ab.-.o-prim. lat. cernuus ‘ki je z glavo naprej’ < pide. *.ers-n-e/o-.o-. 294 Gl. SBCHP: 72ss. in zlasti 97–101, prim. AcS II: 164–165, Pokorny1917. 295 SBCHP:212,Zair2012:237,Falileyev2013a:45–46;gledestirs.coär <*ko.aro-gl. Uhlich1995: 23 z op. 66. Uirouia (MLH V.1 s.v. uirouia),ce le-ta spada h kelt. *.iro- ‘mož; junak’.Prav tako najverjetneje tudi v primeru tpn. Se....a k *seg-o-(in ne **seg-u-).296 Dvojnicne pripo­ne *-a..o-, kakršna se ohranja v tpn. Nantauia (753) oz. kimr. Manaw < *Mana..a (pri tem je slednji etimološko sicer nejasen,297prvi pa pozno izprican), ni mogoce razložiti preko pricakovanega glasovnega razvoja, zato gre lahko v takšnih primerih za sesta­vljeno pripono *-a..o-, kakršna bi bila lahko posplošena in izlušcena iz ujevskih osnov tipa *Lita..a (tpn.) < pide. *p.tH2-(e).-.eH2- (prim. kimr. tpn. Llydaw ob galskem teon. Litaui < pide. *p.tH2-(e).-iH2-). 4.2.3.5.2 Pripona *-enna Lastnoimensko gradivo, na podlagi katerega bi bilo mogoce podrobneje preuciti pripo-no *-enna, je za to preskopo, vendar se zdi, da gre vsaj v primeru zanesljivo keltskih tvorb za izsamostalniške tvorjenke z izvorno svojilnim pridevniškim pomenom, ki pa so pogosto konkretizirane. V imenotvorni podstavi toponima Arduenna (sc. silua) se namrec lahko ohranja tako pridevniška obcnoimenska podstava *ard.o- ‘visok’ (= stirs. ard) < pide. *H2/3.dh.-o-kot njegova posamostaljena razlicica, ki jo nadaljuje cisalp. gal. arTuas ‘stellae, monumenta’ (Tmn ž., RIG: E–5) < *ard.a-ns k *ard.a (podobno verjetno velja v primeru tpn. Clarenna, ce je bil tvorjen k že posamostaljenemu pkelt. *kla-ro-> stirs. clár ‘ravna površina; deska’). Interpretativno manj zanesljiv je ob dvoj-nicnem in starejšem zapisu .a......a (Ptol. II,9,4) tpn. Taruenna (It. Ant. 376,4), ki je lahko tvorjen k pkelt. *tar.o-‘bik’. V oronimu ..µµe... (Ptol. II,8,4; II,8,11, Strabon IV,6,11) ob var. lect. Ceuenna (Caes., BG pass.) ~ Cebenna (Plin. III,31) < *Ke.-enna, po disimilatornem izpadu prvega nosnika, nastalem iz že disimilirane obli­ 298, 299 se ke *Ke.n-enna < *-mn-,lahko ohranja izpeljanka gal. *kemnV-‘hrbet’ (prim. kimr. cefn ‘hrbet’ < *keb/mno-). Oblika, sporocena pri Ptolemaju, utegne odražati ne­sistemsko asimilirano *Kem(m)-enna < *Kemn-enna.300 Med drugotnim gradivom so vredni omembe pons Prienne (1254, danes Perjen, severna Tirolska, gl. Anreiter1996: 39–41,2013), ce gre za substratno *Bri.-enna k *bri.a ‘most’,301 Bageno uico (AcSI: 313) < *Bag-enno- k *bago- ‘bukev’ in posredno tpn. *Der.-enn-ako-(Anreiter 1997: 156), ki bi impliciral podstavni tpn. *Der.-enna k *deru- oz. *der.o- ‘hrast’. Najverjetneje gre torej za pridevniški topoformant *-enno-,302 ki bi se ga dalo povezo­vati s pripadnostno pripono *-e.-no-tipa lit. ropienà ‘repišce’ k rópe ‘repa’ oz. avestijski­ 296 Kljub NIL s.v. se.h-. 297 Prim. stirs.nesonim *Manu < *Mana..on- (Ziegler 1998: 103–104). 298 Prim. gal. Counertus, Counerta za *Kom-nerto-. 299 V nasprotju z Lambert 2005: 220 in DCC: 98, vendar prim. še pozno izpricano obliko Cimenice (regio) pri Avienu (DAG: 79, GPN: 410). 300 Za primerljivo razlago navidez protislovnih oblik prim. Anreiter2013 v op. 3. V alternaciji b ~ u avtor vidi posledico vulgarnolatinskega betacizma. 301 Sem morda spada tudi tpn. Briennon, gl. AcS I: 532–533. 302 DeBernardoStempel 2013a: 75 domneva ponaglasno podvojitev soglasnika v izhodišcnem *-éno-. Anreiter in Jambor 2013 pripono -enno- izvajata iz *-en.o-, kar je besedotvorno in s stališca gal- skega zgodovinskega glasoslovja izkljuceno. mi snovnimi pridevniki na -aena-(prim. .r.zataena-‘srebrn’ < pide. *H2..=.t-e.no-). V tem primeru bi se dalo zapise z dvojnim (geminiranim) n razložiti kot (notranjelatin­sko) graficno sredstvo za ponazoritev samoglasniške dolžine (*-e.-no- > pkelt. *-eno-), kakršno se npr. potrjuje pri teon. Cernunnos < *-u-no-,303 vendar bi v takšnem sluca­ju presenecala zlasti neobicajna doslednost v zapisovalnem uzusu.304 Prav tako notra­njekeltsko ni znakov o dejanskem obstoju polnostopenjske razlicice zložene pripone *-e.-no-, ki se potrjuje le kot *-i-no- < pide. *-i-H2-no- tipa lit. beržýnas ‘brezje’, lat. diuinus k diuus, stvn. triweins ‘lesen’ < *dre.-i-no-,305prim. *brigantino- (kimr. bren­hin ‘kralj’) k *brigant-, teon. Baginus (Delamarre2007: 37) < *Bag-ino-, kimr. meinin ‘kamnit’k maen ‘kamen’ (VGKSII: §400, Zimmer2000: §74) ipd. Soobstoj razlicnih tipov pripadnostne pripone *-(e).-no-oz. *-i-no- v okviru enega jezikovnega sistema seveda ni izkljucen (prim. stanje v balto-slovanšcini), vendar bi bila zaradi narave sta­rokeltskega jezikovnega gradiva takšna rešitev v sili seveda ad hoc. Druga možnost je, da se v priponi ohranja aglutinat *-es-no-, izlušcen iz pridevni­ških izpeljav s pripono *-no-k sigmatskim osnovam tipa lat. uenenum‘napoj’ < *.enes-no-, aenus ‘bakren’ < *a.es-no-, stsaš. segisna ‘kosa’ < pgerm. *segis-no.306 K asimila­ciji podedovanih soglasniških sklopov *sn v pkelt. *nn prim. gal. *prennon gl. arborem grandem (Gloss. Endl. 2,12) < pide. *k.res-no-. V prid tej možnosti etimološke osve­tlitve zložene pripone pa vsaj notranjekeltsko (še) ni mogoce predvideti prepricljivega modela, po katerem bi utegnilo priti do njene osamosvojitve. 4.2.4 Predponske tvorjenke (Tip IIb) Nabor keltskih predpon (prefiksov) je dobro poznan in njihova »keltskost« prezentna ter povecini nedvoumna, prim. *are-, *ande-, *ambi-, *eri-, *.er-, *ate-, *.o-, *u.se-, *di-, *e.s-itd. (prim. Uhlich2010, Lambert 1995). Strogo gledano je treba govoriti: a) o predponah, ko gre za vezane morfeme tipa *H1su-, *dus-, privativni *.- ali drugotno predponske intenzifikatorje kot *ro-(gl. uiolentum, Gloss. Endl. 1,11; 1,9),307 *ad-, *.er-, *.o-(?), prim. gal. antr. Ad-marus, Ate-gnatus, Uer-cobius, Uo-connius ipd. (gl. KGP: 60–63), b) o predlogih, ko imamo opraviti s prepozicionalnimi, tj. pred­ložno-rekcijskimi zloženkami, prim. galski etn. Are-morici, antr. Ambi-renus ipd., in c) o preverbih v primeru glagolsko-rekcijskih zloženk, kjer je v izhodišcu besedotvorne verige mogoce prepoznavati s preverbom opremljeno glagolsko obliko, prim. galski antr. Ande-genus, etn. Atrebates < *ad-treb-ipd. (prim. KGP: 56–65, Wodtko 2013, prim. Uhlich 2002). 303 Meid 1956: 284, NWÄI: 458. 304 Pravilo latinskega tipa litera ~ littera, pri katerem zlog, dolg po naravi, lahko nadomesti zlog, ki je dolg po stavi, v keltskem sistemu drugod ni bilo identificirano kot tvorno, zato je tipološko primerljivo pravilo, ki bi pojasnilo stalni zapis za morebitno etimološko *-e-no- v galskem topoformantu, nedokazljivo. 305 Za genezo priponskega zaporedja gl. Hajnal 1994: 100–102. 306 Krahe/Meid 1967: 114–115, Casaretto 2004: 374–5. 307 Gl. Weisgerber 1969: 65, Toorians 2008: 169ss. Repertoar doslej razpoznanih predlogov/preverbov, produktivnih v toponimiji, je omejen na *are-‘pred’, *ambi- ‘(na)okrog’, *eri- ‘okrog’, *.o- ‘pod’, *kom- ‘sku­paj’, morda *ande- ‘?’, ter intenzifikatorja *ro-(prim. hdr. ..-d..µ.a, *Ro-danu-) in *.er-(prim. *.er-nemeton).308 Prisotnost drugih predpon v okviru toponimije je drugotna, saj gre v teh primerih, gledano s stališca nastanka toponima, vselej za dean-troponime, prim. Escingomagus = *E.s-k.ngo-mago- h galskemu antr. *E.s-k.ngo-, *Adnama(n)t.a k antr. *Ad-nama(n)tos ipd. Prav tako gre pri toponimih kot Cantium, ...t... (AcS I: 749–750, PNRB: 300), grajenih na podlagi nekaterih predlogov, dejansko za izobcnoimenske tvorbe, prim. stirs. céte ‘zbor’ < *kant.-o-m (Lambert 1995: 118–119). Tudi toponim Remetodia (Tab. Peut. VI,5)309 zagotovo ni primer izprislovne izpeljanke tipa Ambiacum,310 saj gre najverjetneje za izpridevniški samo­stalnik k *rem=et-od.o-oz. *rem=eto-d.o-. K priponi *-et(o)-, ki je po vsej verje­tnosti služila tudi kot izprislovna pripona z morebitno funkcijo popridevljenja, prim. antr. *.er=et(-)o-maros (Ded patr. ..e.et.µa.e[.].., RIG: G–147), k priponi *-(o)d.o-(= kimr. -eid, stirs. *-(ai)de),pravtakozjasno razvidno pridevniško funkcijo, pa galska izprislovna pridevnika andedíon (RIG: L–100,1) < *ande-d.o-‘spodnji’ in uxsedia (Graufesenque 18,2) < *u.se-d.o-‘zgornji’. Za tovrstno produktivno obcnoi­mensko besedotvorje dalje prim. gal. *karantod.o-v antr. Carantodius, Carantodia h *karant-‘prijatelj’, stirs. izpridevniški pridevnik tanaide ‘fin, tanek’ (k tanae ‘tanek’) ipd. (gl. NWÄI: 357ss., Uhlich 2010: 146). Posebno problematiko interpretacija toponima kot izprislovne tvorjenke predsta­vlja severnoitalijanski tpn. *.erona (......a, Ptol. III,1,31). Imenotvorne podstave *.erono- k predponi/prislovu *.er-(tako DCCs.v., De Bernardo Stempel2000: 94) ‘nad’< pide. *uper-, ki bi jo takšna etimologizacija implicirala, sicer ni mogoce pre­pricljivo argumentirati s pomocjo eksternega primerjalnega gradiva, saj v primeru, da gre za izprislovno izpeljanko s pripono *-no-tipa let. pêrns ‘lanski’ (< pide. *per-no-), 308 Prim.tpn. Uernemeto (npr.It. Ant. 479,2) ob Uernemetis (AcSIII: 218), ki v nasprotju z mnenjem, podanim v VGKS II: 12, enako LG: 59, prav zagotovo ne predstavlja tipa lat. inermis ‘neoboro­žen’,bicornis ‘ki ima dva rogova/vrhova’ ipd., saj je tvorjenka endocentricna. Glede na latinski kontekst, v katerem je toponim pravilno glosiran kot ‘veliko svetišce’(»nomine uernemetis uoluit uocitare uetustas quod fanum ingens lingua gallica refert«), gre za lat. abl. loci mn. Gal.arepennis ‘pol jutra’ (mera) < *are-penn-i-k *penno-‘glava’ se ob tpn. Uernemetis pogosto omenja kot drugi galski primer tipa lat. inermis,ajezarazlikoodtoponimapriobcnemimenutakšnarazlagaupra­vicena – tocnejša primerjava bi sicer bila z lat. enormis ‘brezoblicen; velikanski’, saj gre v obeh primerih za prepozicionalno zloženko (gl. Uhlich1993: 365 v op. 16). K besedotvorju prim. v stari iršcini produktiven tip *X-o/a-. su-/dus-/e.s-X-i-/-.o-, npr. sonairt ‘mocan’ < pkelt. *su-nert-i-, dochenéuil ‘nizkega rodu’ < pkelt. *dus-kenetl-i-, énirt ‘šibek’ < pkelt. *e.s-nert-(i).o-ipd., gl. GOI: §61, Uhlich 1993: 362–365, Stifter 2013: 109–110. 309 Falileyev 2013a: 112, DCC: 186, Falileyev, Isaac 2006 q.v. Toponim spada v skromno enklavo domnevno keltskih imen severovzhodne Bolgarije (dan. Orsoja), kar že a priori otežuje njegovo jezikovnogenetsko opredelitev. 310 Vprašanje produktivnosti izprislovnih tvorjenk v keltskem imenotvornem sistemu je bilo v litera­turi veckrat izpostavljeno, prim. Isaac2004, Celtic elements, s.v. au-, auo-, DCCpassim, Falileyev 2013: 113 in pass., Falileyev, Isaac 2006. prisotnost tematskega samoglasnika ne bi bila pricakovana, prim. tudi gal. *ander-no­‘spodnji’ (RIG: L–98, 1a2–3,9) = lat. infernus ob gal. anderon (RIG: L–100,3). Vendar­le pa ni izkljuceno, da je ob izprislovni osnovi *.er- vsaj v galskem sistemu obstajala tudi razlicica z veznim samoglasnikom *.er-o-, na kar se da posredno sklepati iz gal. pridevnika ueronadas (Imn, RIG: L–98, 1b7),311 pri katerem gre po vsej verjetnosti za kolektivno tvorjenko tipa *andern-ad- k *ander-no-,312 torej *.eron-ad- k izprislovne-mu pridevniku *.er-o-no-. 4.2.5 Slovnicno tvorjena imena Zaradi posredne izpricanosti keltskega lastnoimenskega gradiva je nemogoce z gotovo­stjo razpoznati tip že v keltskem sistemu slovnicno izpeljanih toponimov, ki so nastali s spremembo števila v smeri ednina . množina (pluralizacija).313 Ni prepricljivih znakov, da bi se npr. za latinsko obliko hidronima in dehidronimnega toponima Dubris (lat. abl. loci ed.)skrivala izhodišcna množinska oblika *Dubras (tako PNRB: 341), ki bi jo la-tinski vir zares impliciral. Ob stirs. dobur s prvotnejšim pridevniškim pomenom ‘temen; umazan’ in z drugotno posamostaljeno enakozvocno ojevsko osnovo dobur v pomenu ‘voda’ = kimr. dwfr ‘id.’ < *dubro-, gal. *dubro-‘voda’314kvecjemu kaže na možnost obstoja kolektiva *dubra k *dubron ‘voda’ (ed.). Prav tako latinski abl. loci mn. °briuis (prim. Durobriuis) ali Tmn °briuas (prim. Samarobriuas, It. Ant. 379, 9–10) vkljucno s francoskima toponimoma Brives, Brèves < *Bri.as ne implicira nujno izhodišcnega gal. *Bri.as, nastalega s pluralizacijo gal. *bri.a ‘most’, temvec gre lahko prav tako za povsem sekundarne oblike. Zanimivejša sta toponima Magis (lat. abl. loci mn.), z verjetno latinsko interpretacijo izvornega kolektiva *Magesa >*Magia,315 in Mantala kot pluralizacija gal. *mantalon ‘pot’ (prim. Petro-mantulum, Mantalo-magensis).316 V primeru gal. *attegia, ki se kot psevdokeltski topoleksem ohranja v romanski toponi­miji (gl. Grzega2001 s.v. tegia), gre nedvomno za abstraktni samostalnik tipa hispkelt. konterbia (gl. zgoraj) in ne za kolektivno tvorjenko *attegia < *attegesa < *ad=teges-a (kljub Lambert 2013: 318). Možnost sistemskega polastnoimenjenja podstavnih antroponimov preko spre­membe slovnicnega spola v smeri moški spol/(redko) ženski spol . srednji spol ed./ mn. (kolektiv), ki ga kot produktivno sredstvo keltskega imenotvornega sistema v gra­divu identificira Delamarre (gl. Delamarre 2009, 2012 passim), je treba zavrniti kot 311 mnas ueronadas (Rmn, RIG: L–98, 1b7) »femmes ci-dessus, qui sont en haut« (Lambert 1996: 77 = LG: 169, DLG s.v. ueronados, NWÄI: 169). 312 andernados (Rmn, RIG: L–98, 1a9) »du groupe ci-dessous« (Lambert 1996: 75 = LG: 168). 313 Pri deetnonimih tipa *Limouicas (> fr. Limoges) gre za romanski model. 314 DLG s.v. dubron, dubra. Galska tpn. *Arganto-dubron in *.erno-dubron celo v slucaju, da gre za eksocentricni zloženki, kažeta na gotovi pomenski premik v smeri substantivizacije tudi v galskem sistemu. 315 Neproblematicno preko *mageha > *mage'a > *magia kot v gal. suiorebe < *s.esor-i-bi, sioxti < *se-sog-ti, sondios <*son-de-sos itd. Prim. kimr. -fai <*°ma.ia/oh <*°magesa/os (SBCHP:392). 316 GPN: 67–68, DAG: 80, 179, De Bernardo Stempel 1987: 157–158. tipološko neosmišljeno in v metodološkem smislu nezadovoljivo dokazano (gl. Repan­šek 2014c: 207 v op. 65,2016a: 246). Tovrstni primeri deloma praviloma odražajo kon­kretizacije podstavnih pridevnikov (tip Glanon), posamostaljene prvotne pridevniške eksocentricne zloženke (tip Andematunnum, Condercon), deloma pa gre za posamosta­ljene pripadnostne tvorjenke (tip Luxouium, Carantia). 4.2.6 Zložena imena (Tip IV) Ker morata v primerih vecclenskih imen etimološkemu preverjanju (razen pri skupini redkih hibridnih imen) zadostiti dva topoleksema, je ta tip imenotvorja vsaj v glavnih obrisih neproblematicen. Prav tako gre nedvomno za najproduktivnejši tip starokelt­skega imenotvornega sistema (tudi v antroponimiji), kar ponuja raznovrstno in drago­ceno, veckrat pojavljajoce se gradivo. Doslej identificirani tipi dvoclenskih toponimov so determinativne zloženke, sestavljene iz dveh samostalnikov (S–S) ali prilastkovnega (atributivnega) pridevnika in samostalnika (Adj–S). V obeh primerih je repertoar topo­leksemov v drugem clenu omejen na znacilne obcnoimenske elemente °briga/°bri.s, °duron, °dunon, °.alon, °magos, °.ar.a itd.317Zanimivejše so izštevniške zloženke tipa *Petro-mantalon (Petromantulum), *Tri-le/o.kon (....e....), morda *Tri-korn.on (Tricornium), pri katerih gre za v procesu polastnoimenjenja posamostaljene eksocen­tricne tvorbe. Loceno skupino tvorijo dvoclenska imena, ki v prvem clenu vsebujejo antropo­nim ali teonim (npr. *E.s=kingo-magos, *Lugu-dunon k antr. *E.s-kingo-oz. teon. Lugus). Teoreticno predvidljive so tudi zloženke s pridevniškim deantroponimom v pr-vem clenu, vendar razpoložljivo gradivo ne ponuja nedvomnih primerov te podkatego­rije (prim. Autessio-durum, Iblio-durum, ce spadata k izgalskima gentilnima imenoma Autestio (CIL XII/3462) oz. Iblio-). Sistematika veznih samoglasnikov (tj. samoglasniških izglasij osnov) je za prakelt-ski sistem v osnovi jasna: *-o-za tematske (vkljucujoc *.o-) in ženske a- oz. .a-osnove, *-i-za ijevske in *-u- za ujevske osnove,318 vendar je tako v procesu transmisije kot verjetno tudi že keltsko znotrajsistemsko prihajalo do analoških in z glasovnim okoljem oz. naglasnim mestom pogojenih zamenjav, ki pa so praviloma precej lahko razpo­znavne. Pojav je seveda mnogo pogostejši v sklopu manj konzervativne antroponimije, vendar je zglede tega procesa mogoce identificirati tudi v sklopu toponimije. Taki so redki primeri z neetimološkim veznim samoglasnikom tipa ...ó-..t.., ...dó-..... za *loku-, *bo.di-in npr. kompromisna oblika RATVMACOS za *ritu-‘prehod, brod’ oz. *rati- ‘okop’ ipd. Soglasniške osnove izkazujejo ojevski vezni samoglasnik,319 medtem ko v sklopu toponimije arhaizmov z nictim veznim samoglasnikom (npr. og. COVAGNI za *Ko.an­ 317 Za bolj ali manj izcrpen (a ne v vseh pogledih neproblematicen) nabor gl. še LG: 37–39, Delamarre 2012: 22–27. 318 Prim.VGKS II: 2–3, KGP: 90–91, Ziegler 1994: 62–65 in sistematicno Sims-Williams 2013, 2015. 319 Prim. germ *-a- v got. naht-a-º, psl. *ne(k)t-o-º < pide. *nek.t-o- ‘noc’ipd. po disimilaciji < *.u..-= sti. svaºs sufiksoidnim º*-gno- < *-.n-o-)320 ni mogoce iden­tificirati. Vprašljiva je interpretacija prvega clena v tpn. Lopo-dunum, morda Lopo-sagion (AcS II: 286), ki se ju obicajno razlaga v sklopu jezikovnogenetsko mešanih, tj. hi-bridnih dvoclenskih imen tipa Cp[Prantr–S2] z nekeltskim antroponimom v prvem delu (prim. DCC: 151). V prvem clenu toponima bi se sicer lahko ohranjala tudi zgodnja te­matizacija pide./pkelt. *loku-‘jezero’, torej pide./pkelt. *lok.-o- > *lok.o-> gal. *lopo- (podobno že Bichlmeier2009a: 262). Obstoj obcnoimenske ujevske osnove *loku- v galskem sistemu je nesporen, prim. ......t.. (Ptol. II,11,14) < *Loku-ritu-, morda Sege-loci (It. Ant. 375,4) za *Sego-locu- (prim. Sege-duno, Not. Dign. 60,33, < *Sego-, gl. LHEB: 645, PNRB: 453) in tpn. Pennelocos (It. Ant. 351,7), ki ga je kot lectio dif­ficilior ob dvojnicnem Pennolocus (Rav. IV,26) mogoce interpretirati kot dvobesedno zvezo *penne lokos v pomenu ‘na glavi/zgornjem koncu jezera’ k penne kot Med k *penno-‘glava’ in locos =*lok-os < *lok-o.-s321 kot Red k *loku-.322 Ob tem se glede na domnevno galski toponim *Are-lapa (Bichlmeier 2009a), rekonstruiran na podlagi anticnih zapisov Arlape (It. Ant. 234,3, 248,5), Arlape (Not. dig. occ. 34,34; 34,42), Arlate (Tab. Peut. IV,5), ..e..t. (Ptol. II,13,3),323 postavlja vprašanje, ali je v okviru enega in istega sistema ekonomicno racunati z obstojem tako krepkosklonskega *loku­kot njegove zgoraj predlagane tematizacije v *lopo-in stranskosklonskega *laku-, s prav tako zgodnjo tematizacijo v *lapa. Pri razpadu sklanjatvenega vzorca, ki bi ga takšen nabor oblik predpostavljal, obicajno namrec prihaja do spremljajoce pomenske diferenciacije novih leksemov, prim. stirs. íath ‘zemlja, dežela’ proti ith ‘zrnje’ < pide. *pé.t-u- ~ *pit-ú-324ali stirs. cruth (Red crotho) ‘oblika’ proti creth (Red cretho) ‘ume­tnost’ < zgirs. *kru.uh (< pide. *k..-tú-), Red *kre.oh (< *k..-tó.-s).325V stirs. loch, Red locho326 se potrjuje prvotni akrostaticni naglasno-prevojni tip samostalnika pide. *lók-u-(s.) s preoblikovanim stranskosklonskim *lék-u-s . *l.k-é.-(enako že Mataso­vic2009: 243) > popide. *lak-é.-, od koder je lahko prišlo do posplošitve ene ali druge prevojne stopnje v enovitem sklanjatvenem vzorcu *lok-u-/*lok-e.-oz. *lak-u-/*lak-e.-. Lat. lacus ‘jezero’ < pide. *lo/aku-(glede pide. *o proti lat. a prim. mare ‘morje’ < 320 Gl.Ziegler1994: 156, 2003: 293, AiGr II/1: §§22–23, 25, Lindner2011: §80. Glede patronimicne oz. hipokoristicne pripone *-gno- gl. Russell 2013. 321 GOI: §311, DCC: 181, prim. Klingenscmitt 1992: 106, ACPN: 98. 322 Interpretativno nepregledni so toponimi Eborolacum (gl.DCC: 117, De Bernardo Stempel2013a: 68 k etn. Eburolaci),Lacobriga in Mediolacus (gl. AcS II: 117, DCC: 140). 323 Obliko, kot jo beleži Ptolemaj, in zabeležbo toponima v Tabuli Peutingeriani je mogoce z goto- vostjo oceniti kot napaki pri prepisu (oz. gre za v procesu transmisije nastali geografski prenos dejanskegagalskegatpn. Arelate), in sicer na podlagi kontinuanta v nemškem hdr. Erlach (832: Erlafa,gl. Wiesinger 1990: 283–284) = *Ërlaffa . *Er†lape/a.Za sinkopo prim. Ar†morica ob nesinkopirani razlicici hrn. Aremorica (Pokorny 1936: 326). 324 McCone 1991: 3–4,1994: §18.1, Irslinger 2002: 165–166, vendar prim. Malzahn 2011: < *p[e].-tu-(o)­ (tj. vrddhi k *pitú-), kar je sicer manj prepricljivo. 325 McManus 1983: 47 z op. 61, McCone 1994: §18.2, Irslinger 2002: 78, 93–94, 142. 326 Obdvojnicnemlach negotove starosti, toda prim. stirs. lachu .raca',ceiz*lak-.-on-k*lak-.-ó­ (tako Bichlmeier 2009a: 259). pide. *mori), psl. *loky, Red lok..e ‘lokev’ < *lo/aku-, *-u.- in pgerm. *lagu-(stnord. logr ‘mokrota, voda, morje’, stang. lagu ‘id.’) < *lo/ak-ú- so za ugotavljanje izhodišcne prevojne stopnje dvoumni. V galskem *loku- ~ *lopo- ~ *lapa se torej prvotne alomor­fije zagotovo ne sme prepoznavati kot žive, pac pa se ta petrificirana verjetno ohranja v zgodnji tematizaciji stranskosklonskega *lak-.-ó-‘ki je v zvezi z *loku-’327tipa pide. *ud=r-ó-328 ‘aquaticus’ k *.od-r/n-‘voda’, od koder je bil tvorjen tudi kolektiv *lak-.-a. Ce se v elementu *lopo- zares ohranja galski topoleksem, bi bilo torej v njem mogoce prepoznati le zgodaj nastalo kontekstualno pogojeno zaporedje *lok.-o-, in sicer v zloženki pred soglasniškim vzglasjem drugega clena kot (morda analoško) dvoj­nico k obicajnemu *loku-. 327 Pomenski premik je ob besedotvorno funkcionalni tematizaciji lahko nicti oz. se razvije v sme­ri posesivizacije, medtem ko zgolj strukturalna tematizacija pomenskega premika ne povzroci (prim. psl. *der-.-o- za *deru- ipd.). 328 Najsi bo s preprosto tematizacijo osnove *.ed-r/n- ali preko tematske pridevniške izpeljave k Med *ud-ér .v vodi' (tip pide. *H2us-s-ér .ob jutranji zarji', *dh.h-m-ér .na zemlji' ipd.). 5 Romansko-slovanskosubstitucijskoglasoslovje 5.1 Teoreticna izhodišca 5.1.1 Substitucijsko (nadomestno) glasoslovje je sklop pravil, ki urejajo prevzemanje (integracijo) jezikovnih elementov iz izhodišcnega v ciljni jezikovni sistem.329 Prevzeti element iz izhodišcnega sistema v ciljni sistem predstavlja tujo predlogo oz. integrat, medtem ko je njegova nova, v ciljni sistem preko substitucije integrirana podoba sub- stitut. Pri tem procesu je treba upoštevati naslednja teoreticna nacela: a) Substitucijsko glasoslovje ureja razmerje med izhodišcno obliko (integratom) in cilj-no obliko (substitutom) izkljucno na glasoslovni ravnini, ne pa tudi v oblikotvorju. b) Substitucija (nadomešcanje) poteka v sklopu prevedbe in integracije glasovne prvi­ne, tj. foneticne realizacije fonema330 oz. nadsegmentne prvine izhodišcnega sistema (npr. naglasnega mesta ipd.) v fonem oz. nadsegmentno prvino ciljnega sistema. c) Prevzem zaporedja segmenta/segmentov iz izhodišcnega v ciljni sistem na neki tocki razvoja teh sistemov se definira kot substitucijski moment. c) Segmenti izhodišcnega sistema, ki so v substitucijskem momentu ciljnemu sistemu tuji, so substituirani po nacelu najbližjega substituta(tj. tistega fonema oz. nadse­gmentne prvine ciljnega jezika, ki je foneticni realizaciji fonema oz. nadsegmentne prvine izhodišcne tuje predloge v glasovnem sistemu ciljnega jezika najbližje). d) Substitucije ciljnemu sistemu tujih oziroma manjkajocih segmentov izhodišcnega sistema so na vsaki tocki razvoja ciljnega sistema regularne in s tem dosledne ter posledicno predvidljive glasovne zamenjave. e) Substitucija lahko deluje med jezikovnimi sistemi, ki so v medsebojnem adstra­tnem (hierarhicno enakopravnem) ali superstratno-substratnem (hierarhicno nee­nakopravnem) odnosu. 329 Sem niso vkljuceni rezultati medsistemskega kalkiranja (dobesednega prevajanja) imen kot npr. Ad fornulos . Pec, Ad pirum . Hrušica (1253:»nemus quod uulgiter pirpoumerwalt nuncupatur«), Argentaria . Srebrenica, Aqua nigra . Tamnava itd. (Kos 1950:247, Loma 1991:122, Furlan 2002: 33, Šimunovic 2013: 149). Za isti pojav iz obmocja latinsko-keltskega jezikovnega stika prim. *Kondatis, -e . Confluentes, *Bri.a(s) . Pontibus (PNRB, passim, Delamarre 2004, sub 1). 330 Glede dejstva, da pri integraciji glasu (ali nadsegmentne prvine) izhodišcnega sistema v sistem ciljnega jezika prihaja do substitucije na zgolj foneticni in ne prvotno na fonološki ravni, prim. integracijo starofurlanskih foneticno dolgih samoglasnikov pred zvenecimi zaporniki/zlitniki v slovanske fonemske dolžine: *.i..dád. > *.i..dád. . slov. *....d.d.. f) Sistematika glasovnih substitucij se spreminja linearno, in sicer v skladu z linear-nim razvojem izhodišcnega in ciljnega sistema. g) Po principu glasovne oz. oblikotvorne prenove331 substituta, do katere lahko pri­de ob vzdrževani konfrontaciji substituta v ciljnem sistemu z mlajšimi razvojnimi stopnjami vira v adstratnem izhodišcu, starejše rezultate substitucijskih procesov (v tem primeru tudi oblikotvornih) lahko prekrijejo mlajši.332 h) Glasovna substitucija izhodišcne oblike v ciljnem sistemu je horizontalni presek skozi linearni razvoj izhodišcnega in ciljnega sistema, zato jo je vedno treba opre­deliti glede na njeno relativnokronološko vrednost v odnosu do vsakega od siste­mov, vpletenih v substitucijski proces.333 i) Slednje omogoca izris združene relativne kronologije glasovnega razvoja izhodišc­nega in ciljnega sistema. Pri tem je mogoce predvideti tri osnovne tipe razmerij: I Po izvršeni glasovni spremembi A izhodišcnega sistema y v ciljnem sistemu x pride do glasovne spremembe (2). Substitut a1 se pri tem v ciljnem sistemu zamenja s substitutom a2. 331 Koncept je povzet po Schramm1981: 59–67, zlati s. 64, kjer se za princip glasovne/oblikotvorne prenove uvaja izraz »Rückanlehnung«. 332 Prim. hrv. starejše Lapkat proti mlajšemu Vrgada za ant. (Insula) Rubricata ipd. (Skok 1950: 140–141,Tekavcic 1976: 51). 333 Poucen zgledpomembnosti razumevanja kombinatorike linearne,tj. znotrajsistemske, relativne kronologije glasovnih sprememb v odnosu do horizontalne, medsistemske ponuja v imenoslov­ni literaturi veckrat izpostavljena interpretacija razmerja med bavarskonemškima hidronimoma Mll proti Mallnitz. Neupraviceno na podlagi hdr. Mll (sln. Mela pri Špitalu na Dravi) Kranz-mayer (1956: 37) predpostavlja keltsko *molV- in izpeljanko *mol-.na ‘gorski potok’ oz. podobno, in sicer zlasti zaradi domnevno ohranjenega kratkega *o za predpostavljeno pide. *o. Ta naj bi bil v bavaršcino prevzet brez slovanskega posredništva, medtem ko bi ojk. Mallnitz preko slov. *Mal.nica kazal na »ilirski« a < pide. *o (razlago kot verjetno privzema tudi Bezlaj 1969: 22 = ZJS I:391).Ker se tako v hdr. Mll (sln. hdr. Melaje substitut nemške podobe imena po prehodu /ö/> /e/,prim.nem.Dellach ~ Dllach < *Dlj- < *Dolj- . slov. *Dola..) kot ojk. Mallnitz zelo jasno ohranja isto slovansko izhodišce *mol.na ‘?’ (naj si bo slovansko tudi po etimološkem kriteriju ali le kot integrat substratnega zaporedja *mal-inV- oz. *mali-nV-, prim. ESSZI: 268–269), je enostav­nejša in prepricljivejša rešitev predpostavitev dveh kronološko locenih integracij slovanskega hdr. *Malina oz. iz njega tvorjene manjšalne oblike *Malin-ica v bavarsko nemšcino, in sicer 1. slov. *Malinica .stbav.*Malini.a >*Mälini. >*Mälni. > Malni. in2.slov.*Malina > *Mol.na . stbav. *Molina > *Mlina > *Mln > Mll. Podobno ugotavlja že Pohl 2010: 201–202. II Do glasovne spremembe B v izhodišcnem sistemu y pride pred glasovno spremembo (2) v ciljnem sistemu x. Substitut a1 se pri tem zamenja s substitutom b1, nato v casu sta­nja po glasovni spremembi B izhodišcnega sistema y ob nastopu glasovne spremembe (2) v ciljnem sistemu x velja B . b1 + b2 kakor pod I. III Do glasovne spremembe (2) v ciljnem sistemu x pride pred glasovno spremembo B v izhodišcnem sistemu y. Pri tem do nastopa glasovne spremembe B v izhodišcnem sistemu y velja A . a1 + a2 (kot pod I). Substitut a2 v ciljnem sistemu x se po nastopu glasovne spremembe B v izhodišcnem sistemu y zamenja s substitutom a2. 5.1.2 Stratigrafija slovanskih substitutov predslovanskih lastnoimenskih predlog, tj. njihova casovna in prostorska razporeditev, mora upoštevati tako regionalno diferen­ciacijo(gl. 1.2.1) kot casovno stratifikacijo(gl. 1.2.2) vpletenih jezikovnih sistemov. Pri tem ni pomembno, ali gre pri prehodu imena iz izhodišcnega v ciljni sistem za po­ sredovanje elementa, ki tudi v etimološkem smislu, torej jezikovnogenetsko gledano, pripada izhodišcnemu sistemu, oziroma le za jezikovni filter (jezikovni sistem v vlogi posrednika), preko katerega je šel jezikovnogenetsko gledano starejši, že v odnosu do izhodišcnega sistema substratni element. V obeh primerih je namrec s stališca ciljnega sistema (v našem primeru slovanšcine) zadnja možna (tj. od najstarejše ohranjene re-levantne podobe substituta casovno kolikor je mogoce oddaljena) tocka rekonstrukcije prvotne podobe imena prav njegova podoba v casu substitucijskega momenta; v tem procesu pa sta udeležena le izhodišce oz. posrednik (v našem primeru romanski sistem) in ciljni sistem. 5.1.2.1 Regionalna diferenciacija Jezikovni sistem, ki je na kasnejšem slovenskem etnicnem ozemlju (enako velja za celotno južnoslovansko jezikovno ozemlje) preko jugozahodnega slovanskega naseli­ tvenega vala preplastil in asimiliral lastnoimenski areal romanskih in predromanskih sistemov, je glede na jezikovna dejstva, iz katerih se posredno lahko sklepa prav preko med(jezikovno)sistemske interference (z drugimi besedami preko substitucij kot po­sledice asimilacije jezikovnega tkiva substratne plasti v superstrat), treba oznaciti kot sistem s praslovansko podlago, ki ga še po ustalitvi na jugovzhodnem alpskem prostoru v celoti dosežejo splošno- oz. panslovanske glasovne spremembe (tj. v casovnem raz­ponu od 6. do zacetka 9. stoletja). Relevantna razvojna stopnja se pogosto opredeljuje kot alpskoslovanski sistem, vendar je vsaj v jezikovnogenetskem smislu tovrstna opre­delitev neustrezna prav zaradi odsotnosti za alpsko slovanšcino že specificnih glasov­ nih sprememb v obdobju prevzemanja najstarejše plasti substratnih imen (v enaki meri neupravicena bi bila na primer raba izraza primorskoslovansko za jezikovni sistem, v katerem so se izoblikovali substituti substratnih predlog ob vzhodni jadranski obali ipd.). Takšna oznaka je lahko uporabna le v smislu geografske opredelitve, ki pa seve­da ne predstavlja ustreznega jezikovnogenetskega kriterija. Pri navajanju rekonstrukcij slovanskih substitutov substratnih predlog bo zato v nadaljevanju rabljena nevtralna oznaka slovansko, in sicer v pomenu »popraslovansko splošnoslovansko«.334 Romanski jezikovni prostor, ki ga na obmocju jugovzhodne Evrope (tj. na ozemlju rimskih provinc Italije na eni in Norika, Panonije ter Ilirika na drugi strani), preplasti slovanšcina, zaobsega oba do tistega casa že jasno izoblikovana romanska makroareala 334 V rekonstrukcijah prvotnih slovanskih substitutov neslovanskih predlog, ki torej predstavljajo naglasno stanje pred poznopraslovanskimi naglasnimi spremembami (tj. zlasti pomik starega cir-kumfleksa z naglašene kracine na sledeci zlog naglasne enote po Dybojevem zakonu in nevtraliza­cija tonemov v fonološko nenaglašenih zlogih), se bodo na naglašenem zlogu zapisovala naglasna znamenja prabaltoslovanskega tipa, tj. cirkumfleks (*˜) na dolžini (*. oz. *.R) oz. kracini (*.) in akut (*') na dolžini (*. oz. *.R). V popraslovanskih splošnoslovanskih kontinuantih (in po uzusu tudi v tradicionalnih t. i. klasicnih praslovanskih rekonstrukcijah) jim v tem vrstnem redu ustreza­ta (pra)slovanski stari cirkumfleks na dolžini (*ˆ) oz. kracini (*.) in (pra)slovanski stariakut (*.) na dolžini (tem se pridružujeta še novi akut na dolžini (*´) in novi akut na kracini (*`)). Dodatni uporabljeni naglasni znamenji sta še popraslovanski nesplošnoslovanski novi cirkumfleks (*^) in cakavski novi akut (˜). Rekonstrukcijam tipa **S..a, ki ne predstavljajo realnega stanja, saj odražajo stanje pred naglasnim pomikom in hkrati potek cirkumfleksnega tona, kakršen se je izoblikoval šele po tem procesu, se zavestno izogiba. – zahodno romanšcino (na sticnem ozemlju s slovanšcino predvsem alpsko romanšcino oz., natancneje, narecno ploskev, na kateri se izoblikuje furlanski sistem) in vzhodno romanšcino, ki jo druži zlasti odsotnost zahodnoromanskih inovacij, torej skupni arha­izmi in ne skupne inovacije (v geografskem smislu gre za »balkansko« romanšcino, ki zaobsega dalmatšcino, istriotšcino, romunšcino ter posredne jezikovne ostanke, kot so albanski latinizmi, grški latinizmi in rekonstrukti izhodišc slovanskim substitutom). Prehodno obmocje med obema arealoma poteka tudi preko kasnejšega slovenskega je­zikovnega ozemlja. Meja, ki na tem obmocju locuje zahodno romanšcino z zgodnjim, pred prihodom Slovanov že zakljucenim (prim. Kranzmayer1939: 203) ozvenecenjem (sonorizacijo) zapornikov [+ son.] kot posledico šibitve (lenizacije) in palatalizacijo *k, *g335[+ pal.] od vzhodnoromanskega, v tem oziru konzervativnejšega romanskega prostora z odsotnostjo omenjenih izofon, sledi naravni razmejitvi prostora, na katerem so se zaustavljale zahodnoromanske glasovne spremembe (inovacije),336 tj. na severu ob Karnijskih Alpah, na vzhodu v smeri od severa proti jugu ob Julijskih Alpah do Solkana. Natancnejšo razmejitev na tem delu prehodnega obmocja uspešno zarisuje zracna crta, ki poteka od današnjega Solkana proti severu v smeri Beljaka:337 *.i.id.du [+ son., + pal.],338 *Tar.../.u [+ son.], *Kabar.du [+ son.], *Sili..du [+ son., + pal.], *Agul.ju [+ son.], *Mu1gla [+ son.]) proti *Bil.ku [– son.], *Gila [– pal.], *Kel..a [– pal.], *Silik.nu [– son.], *Bata..u [– son.], *Tirgistu [– son., – pal.], *Kãpru [– son.], *Lung.tiku [– son.]. Nepoveden v tem oziru je tpn. *..1dinu, ki kaže na rom. *.di/.nu, saj lahko an-ticni zapisi tipa Utinum glede na najstarejši ohranjeni zapis Udene (DTFT: 943) pred­stavljajo tudi poznejšo, hiperkorektno latinizacijo. To seveda ni nujno in lahko kljub kronološkemu sosledju obeh najstarejših zapisov velja tudi obratno. Prisotnost zaporedja -nd-proti anticnemu -nt- v predslovanskem (kljub Torkar 2012: 698–699) tpn. *Atrant-<*Atr-ant- (?)339 v okviru vzhodnoromanskega jezikov­ 335 Odsotnost zahodnoromanske palatalizacije mehkonebnikov v položaju pred prednjim *æ < *a je v tem oziru povsem irelevanten kriterij, saj gre tu za mlajši val romanskih palatalizacij (gl. zlasti Finco 2009, prim. Grad 1958b). Prav tako nepovezana s starejšim valom zahodnoromanskih pa-latalizacij je mlajša palatalizacija v jezikovnogenetsko gledano sicer vzhodnoromanski veljotski dalmatšcini in romunšcini (v obeh primerih je palatalizacija omejena le na za palatalizacijo najbolj ugodno glasovno okolje), saj v starejših slovansko-romanskih substitucijah, tj. v casu, ko je na zahodnoromanskem arealu prišlo že do asibilacije palataliziranih mehkonebnikov, ta glasovnora­zvojni proces ni pustil sledi (prim. Skok 1926: 409). 336 Zmotno meni Bezlaj 1969: 25 (= ZJS I: 393), da gre pri odsotnosti oz. prisotnosti izkazane šibitve v slovanskih substitutih romanskih predlog le za kronološko dejstvo. 337 Gl. predvsem Grad1958a (zlasti ss. 37–40; podobno, a manj tocno že Šturm 1928: 23, Kranzmayer1939: 211), prim. tudi Šega 1998: 67, Furlan 2002: 33, Šekli 2009: 145–146. 338 Foneticni simboli *., *., *., *. oznacujejo slovanske trdonebne (palatalne) foneme, ki so iz praslo­vanskih mehkonebnikov (velarov) in *s, *z nastali po palatalizaciji in/oz. jotaciji. Njihovo trdoneb­nost (palatalnost) se z dodatnim znakom mehkosti nad strešico oznacuje tako v rekonstrukcijah slovanskih substitutov kot romanskih predlog. Pri klasicnih praslovanskih rekonstrukcijah se v skladu z ustaljenim uzusom uporablja zapis enakih fonemov kot *c, *ž, *š, *.. 339 V virih zabležena imenovalniška oblika Atrans je tako kot .a..... (Ptol. II,14,3) za ant. Carnuntum neorganska. nega filtra ni moteca, saj ne izkazuje šibitve, temvec asimilacijo po zvenecnosti, ki je sporadicen in tako medjezikovnosistemsko izprican pojav, pri cemer seveda ni nujno, da je do ozvenecenja prišlo šele v romanskem sistemu. Zapisi s šibitvijo -tr- > -dr- (prim. Ramovš1923: 54 = ZD II: 87, Skok1934: 203) glede na vire, v katerih se poja­vljajo (Adrante, Tab. Peut. IV,2, Hadrante, It. Burdig. 560,9), lahko teoreticno kažejo tudi na zahodnoromanski vpliv, do katerega bi utegnilo priti v transmisiji, in ne nujno na starejše stanje *Adrant- z morebitnim drugotnim prehodom *(-)dr- > *(-)tr-. Na jugozahodnem delu kasnejšega slovenskega jezikovnega ozemlja je za cas za-cetka interakcije slovanskega z romanskim jezikovnim sistemom treba racunati z zaho­dnoromansko preplastitvijo vzhodnoromanskega areala, ki v tem casu v obalnem pasu v smeri od juga proti severu sega vsaj še do Kopra,340v starejšem casu pa zagotovo dalj na sever (slednje je med drugim jasno razvidno iz slovanske substitucije ant. toponi-ma Tergeste, v kateri se ohranja še substitucijski odraz starejšega, vzhodnoromanskega glasovnega razvoja). Gre torej za prehodno jezikovno obmocje, ki je nastalo na pod-lagi preplastitve starejšega z mlajšim sistemom. Iz najstarejše plasti substratnih imen v slovenskem zemljepisnoimenskem fondu ni razvidno, do kod se je v casu zgodnje interakcije s slovanšcino v klinastem pasu Solkan–Logatec/Longatico–Trsat/Tarsatica v notranjost zajedala zahodnoromanska preplastitev, vsekakor pa ta ni segala vzhodneje od crte Trsat–Logatec. S stališca starejše faze romansko-slovanskih odnosov na širšem prostoru vzhodno­romanskega makroareala je ob njenem osrednjem delu (t. i. area Danubiana z današnjo romunšcino, gl. Solta1980: 170), ki izkazuje tipicno balkanskoromanski samoglasniški sistem in se ga smatra za center nekaterih vzhodnoromanskih inovacij (prim. Solta op. cit., 144ss.), treba prepoznati vsaj še dve loceni enoti,341tj. zahodni, priobalni pas (area Dalmatica) s konzervativnim, staticnim vzhodnoromanskim soglasniškim in samoglasni­škim sistemom osrednjezahodnoromanskega tipa (tj. s štiristopenjskim sistemom v meh­konebniški samoglasniški vrsti in izvršeno podaljšavo samoglasnikov v odprtem zlogu), ter obmocje Romanie submerse na vzhodnoalpskem prostoru.342Slednjo enoto je morda treba obravnavati v kontekstu širšega areala, ki je v loku potekal od (jugo)zahodnega dela Panonije (vecji del kasnejšega slovenskega ozemlja), vkljucno z južnim noriškim delom preko zahodne Panonije v predalpski svet severnega Norika. V nasprotju z vzho­dno romanšcino priobalnega pasu (kasnejša dalmatšcina in istriotšcina) in alpsko zahodno 340 Istrski tpn. Pican, ki se obicajno navaja med glasovnimi arhaizmi v soglasniškem sistemu kasneje sicer venetizirane istrske romanšcine (prim. Grad1958a: 38), nima informativne vrednosti, saj je romanska predloga za njegov nastanek po vsej verjetnosti *Pecina < *-t.- in ne *Petena (prim. Šimunovic 2005: 52; Kranzmayer 1939: 206 neupraviceno racuna z izhodišcem *Pe.ina). 341 Kranzmayer (op. cit., s. 199, 207ss.) na podlagi domnevnega romanskega prehoda *k- > *.- na obmocju vzhodne romanšcine identificira še t. i. severovzhodno romansko plast. Mnenje ni pre­ pricljivo, saj temelji na zmotni predpostavki, da je do starovisokonemškega prehoda *k > k. prišlo v sklopu prve ne pa šele druge etape (okoli 750 n. št.) v premiku starovisokonemških zapornikov. 342 Šturm (1927: 47 in pass.) za ta del vzhodne romanšcine uveljavlja izraz »kelto-romansko obmo- cje«, ki je ustrezen le, ce se ga rabi v zgodovinsko-geografskem smislu in brez vsakršnih implika­ cij za dejansko jezikovno situacijo. + 12 stopinj 13 30 14 14 30 15 15 30 16 + 46 30stopinj .*G la. .*G la. )u *Magl(’) ru*Kúrk(ur)a*Glana. *Álbanta. . *Kúrk(ur)a 46 1 nu*Turu (?)1 nu*Art.nu1 dinu *Tarb/*Blicu 1 nu 1 nu *Béldu*Kãrnu*Kúnkura. *Trãnd-. .*Súntula. . 45 30 1 nu *Tirgistu1 gla (?) *Kãpru . *Kúrk(ur)a*Kúlpa. *Kúrk(ur)a.*Kúlpa. *Súntula*Kúrk(ur)a.*Kúlpa. 44 *Kúlpa romanšcino, ki s slovanšcino vstopita v adstratni odnos, kar posledicno omogoca zunanje preverjanje rekonstrukcij substitucijskih procesov, je o jezikovnih dejstvih romanskega idioma (oz. vecih romanskih idiomov) na opredeljenem pasu mogoce sklepati le posre­ dno, in sicer kot na skupek vzrokov za motnje v nadomestnem glasoslovju pri slovanski integraciji substratnih imen skozi romanski filter. Ker je torej romansko posredništvo na predpostavljenem severnem podaljšku vzhodnoromanskega makroareala le suponirano in praviloma rekonstruirano izkljucno na podlagi slovanskih (in deloma bavarskonemških) kontinuantov, ga je vkljucno z rekonstrukcijami treba razumeti le kot teoreticno možni jezikovnosistemski filter (o tem nadrobneje v razdelku 5.2.2.4.). Z metodološkega vidika se pri rekonstrukcijah zahtevajo postopne projekcije od popraslovanske splošnoslovanske podobe imena po poteku vseh splošnoslovanskih ino­vacij, kot so palatalizacija mehkonebnikov (velarov), monoftongizacija, preglas, jotaci­ja, prehod *a > *o in *u1> *y, nastanek nosnih samoglasnikov, splošnoslovanske nagla­sne inovacije ipd., do izhodišca, ki bo v primeru romanskega posredovanja praviloma romanska podoba substratnega (naj si bo etimološko romanskega ali predromanskega) imena. Le pravilna rekonstrukcija substitucijskega momenta, tj. prehod zaporedja se­gmentov iz izhodišcnega v ciljni sistem po pravilih, kakor so bila ta predeterminirana s konkretnim sinhronim stanjem v njunih fonemskih sistemih, lahko odkriva posamezna jezikovna dejstva o sistemih v interakciji. 5.1.2.2 Casovna stratifikacija Razlikovanje med imeni substratnega in adstratnega izvora (prim. Snoj2002: 41–42) je v neposredni zvezi z medsebojnim hierarhicnim odnosom med sistemoma v casu izposoje jezikovnega tkiva. Ko ciljni sistem scasoma v celoti asimilira, tj. preplasti izhodišcni jezikovni sistem, se ta preko jezikovnih elementov (enako velja za lastno­imensko kot obcnoimensko gradivo), ki jih je posredoval ciljnemu sistemu, vkljuci v substratno plast dominantnega sistema. Ce do preplastitve ne pride, stopi izhodišcni sistem s ciljnim v adstratno razmerje, pri cemer oba sistema soobstajata. Razlikovanje med substratnim in adstratnim v fondu ciljnega jezika torej ne more biti pogojeno s starostjo izposoje, saj casovni dejavnik lahko napove le relativni cas izposoje (npr. da je tuj jezikovni element postal del fonda ciljnega sistema zgodaj oziroma pozneje), ne pove pa nicesar o dejanskem medsebojnem razmerju sistemov v substitucijskem momentu. Iz tega sledi, da je delitev na gradivo substratnega oz. adstratnega izvora v neavtohtonem delu fonda ciljnega jezika dejansko stvar regionalne diferenciacije izhodišca (o slednjem gl. pod tocko 2.1) in ni pogojena s kronologijo. O stratifikaciji casovnih plasti je pri substituciji torej smiselno govoriti le v primeru adstratnega od­nosa med izhodišcnim in ciljnim sistemom. Tu je glede na starost substituta mogoce predvideti tri izhodišca: a) Ime je na neki tocki razvoja oblike v izhodišcnem sistemu zgodaj integrirano v ciljni sistem, pri cemer se od casa substitucijskega momenta nemoteno vzporedno razvija v ciljnem in izhodišcnem sistemu (tip *.i.id.du (> *....d.d. > …) . rom. *.i.id.d. > *.i.id.d > nar. furl. Sividât). b1) Ime je integrirano zgodaj, vendar ob stalni konfrontaciji z razvojem imena v ad- stratnem sistemu (ne nujno identicnem s prvotnim izhodišcnim) pride do prenove imena v ciljnem sistemu, tj. do naslonitve na sodobnejšo adstratno podobo imena. Verjetnost, da bo prišlo do prenove substituta preko naslonitve na sodobnejšo po­dobo adstratne predloge, je odvisna od stopnje stika med sistemoma v adstratnem razmerju. Zanesljiva identifikacija tovrstnih primerov je sicer mogoca le, ce ob-staja starejše gradivo, ki ob primerjavi s sodobnim kaže na moteno kontinuiteto v razvoju imena v ciljnem sistemu. b2) Ime je integrirano zgodaj, vendar ob stalni konfrontaciji z razvojem imena v ad-stratnem sistemu (ne nujno identicnim s prvotnim izhodišcnim) pride do zame­njave imena v ciljnem sistemu (pri tem se starejša razlicica praviloma ohranja ob mlajši). Pride torej do ponovnega prevzema imena iz mlajše adstratne predloge (tip *Agul..u (> *Og.l... > …) . rom. *Ag.l..a . it. knj. Aquileia . nar. sln. Akvileja, *Kurkuru (> *K.rk.r. > …) . rom. *Kórkura . rom. *Kórk’ula (> ben. Curzola) . hrv. Korcula). c) Ime je v ciljni sistem prvic integrirano pozno, tj. na poznejši tocki razvoja imena v izhodišcnem sistemu. Težavno pri tem je razlikovanje med možnostma c in b1, saj so glasovne (in oblikovne) prenove starejših substitutov prepoznavne le po mlajših glasovnih odrazih ciljnega sis-tema in približanju podobi mlajše oblike adstratne predloge, kar pa bi bil obenem lahko tudi rezultat neposredne (pozne) izposoje. Vendarle pa je treba vzeti v obzir dejstvo, da ni zelo verjetno, da bi bilo mlajše adstratno ime, ki je moralo biti na obmocju zgodnjega stika ciljnega sistema z izhodišcnim realni del lastnoimenskega fonda tudi ciljnega jezi­ka, prvic prevzeto šele pozno in ne hkrati z drugimi imeni v njegovi neposredni bližini (možen razlog bi sicer lahko bil v preimenovanju (b2) obstojecega imena, ki v svoji prvotni podobi (še) ni sledilo adstratni predlogi). Takšni mejni primeri iz mlajše adstratne plasti so hidronimi tipa Dragonja, Na-diža, Rižana,343 Timava (ob tudi oblikovno prenovljenem Timav), Timent ipd., ki z mlajšo (že slovensko) glasovno substitucijo kažejo na prevzem iz adstratnih predlog *Dragóna (ant. *Arga.on-: Argaone, Rav. IV,36, prim. it. Dragogna),344 *Nadízo-(ant. *Natison-: Natiso, Pomp. Mela II,61, Plin., N.h. III,18,126) ob furl. Nadisón < *Natisóne, *Rizáno-(ant. *Risanum/-us: Rusano, Rav. IV,36, prim. furl. Risàn), Timávo- (ant. Timauus,345prim. furl. Timàu), *Til(i)ménto-(prim. furl. Tilimènt, Timènt za pricakova-no *Tilaménto-k ant. Tiliauentum, ...a....t.. = *Tilia./mentum).346Podobno pri tpn. 343 Gl. še Furlan 2002: 29 z op. 1. 344 Gl. Vedaldi Iasbez 1994: 122, SVI I: 147, ESSZI:121–122,Šimunovic 2013: 201, Repanšek2014b, Furlan 2015. 345 Glede zgodovinskihzapisovgl. LVen I: 581,VedaldiIasbez1994:160–172,DTFT:913–914, SVI II: 260. 346 Gl. LVen I: 580–581, Vedaldi Iasbez 1994: 156–157, DTFT: 891–892. Prim. še furl.Taiament (Piro­na 1871: 631) *quétu (prim. vlat. QUESCAS, CIL V/2108, za quiescas, gl. Meiser 1998: 91) > furl. cêt, it. cheto itd. oz. nesistemskem prehodu *-aó- > *-o- (sinaloefa), vendar prim. Furlan op. cit., kjer se zagovarja sistemski glasovni razvoj izhodišca preko istriotske razlicice *Argáone, od koder istrskobeneško *Argáone z nadaljnjim regu­larnim glasovnim razvojem v *Argóne < *Argá.ne. V tem primeru sicer le z obvezno posplošenim naglasnim mestom v vulgarnolatinski predlogi *Argáone > *Argáone s skrajšavo pred sledeco dolžino tipa lat. pius. Substratni hidronim se s svojim imenotvor­jem in glasovno podobo jezikovnogenetsko smiselno vklaplja v mrežo staroevropske hidronimije (gl. Repanšek 2014: 816–818 s st. lit.). Anticni zapis Natissa (gl. LVen I: 581, Vedaldi Iasbez1994: 149–159, DTFT: 575) se nanaša na furlanski hdr. Natisse, it. Natissa in kljub mnenju, zastopanem v Schramm 1981: 301, ne govori v prid že stari dvojnicni ajevski osnovi ob nosniški. Kljub splošno sprejetemu mnenju, da gre pri hdr. Nadíža glede na furlanski kontinuant Natisón za dru­gotno, po hidronimih tipa Aníža, Adíža prilagojeno obliko (tako Šturm 1928: 22, SVIII: 47, Furlan2002: 29–30 v op. 1), nikakor ni izkljuceno, da se v slovenskem substitutu vendarle ohranja oblikotvorna substitucija krepkosklonske razlicice *Nadízo < *Natíso (prim. ant. *Ar(r)abon-. slov. *Rába), z regularno, pozno glasovno substitucijo za furl. z = /z/. (prim.1987: 379, LVen I: 581) in Doria 1972: 22, 28, da se v razlicici *Tiliamentum proti starejšemu in etimološko domnevno upravicenemu Tiliauentum (Plin., N.h. III,18,126), ...a....t.. (Ptol. I,15,4;III,1,1),Tiliabinte (Tab. Peut. III,5) < pide.*-.ent- ohranjasledkeltskega glasovnegafiltra. Galski sistem regularne glasovne spremembe *. > *m namrec ne pozna. 347 Gl. še Furlan 2002: 29 z op. 1. 348 Lahko gre za poznejšo integracijo v a. p. b, kot je to obicajno za kasnejše adstratne izposojenke s kratkim naglašenim samoglasnikom. 349 Kljub Ramovš 1927b: 22 (= ZD II: 234), SVI I: 148, ESSZI: 122, nekriticno Brozovic Roncevic 1995: 23. 350 V 16. stoletju zapisano kot Largon(e). Zapis se nanaša na Piranski zaliv. Gl. Kladnik et al. 2014, za argumentacijo in etimološko interpretacijo gl. Furlan 2015: 76–79. Toponim Neme (ter. 'Niéme, lok. t.u 'Niémax, gl. Merkù2006: 138) se na prvi po­gled zdi kontinuant slov. *Neme, kar bi z ozirom na ant. Nemas kazalo na star substitut izhodišcnega rom. *N.mas. Tovrstna podaljšava v okviru furlanskega sistema sicer ni pricakovana, na kar opozarja že sam furlanski kontinuant Nimis oz. Nimes (oboje iz *-as) < *Nime/is < *N.ime/is <*N..me/is (prim. buine < *b..næ < *b.na), tj. z izho­dišcno kracino. Ker na tem prostoru romansko-slovanskega stika ne moremo racunati z drugim romanskim sistemom kot starofurlanskim, je potreben zakljucek, da je terski dvoglasnik dejanski substitut za furlanski dvoglasnik *.. še pred absorbcijo drsnika *.. Anticna podoba toponima Nemas (gl. LVen I: 579, Vedaldi Iasbez 1994: 358, DTFT: 578)je zapisana pozno (Paul. Diac., Hist. Lang. IV,37; V,22), zato ni mogoce ugotavljati, v kolikšni meri je njegovo oblikotvorje že latinsko/romansko oz. gre le za integracijo izhodišcnega *Nemas v obstojeci deklinacijski vzorec po reinterpretaciji in prevedbi lat. -as (Tmn ž.) v sinhroni furlanski imenovalnik množine ajevskih osnov (prim. tpn. Broxas, Paul. Diac., Hist. Lang. V,23). Obicajno se ga razlaga kot predro­mansko, z vecjimi in upravicenimi zadržki pa tudi kot keltsko dedišcino (prim. DTFT: 578–579, Pellegrini1969: 23, Doria 1972: 27, Frau1978: 86, Desinan1983: 24, Vedal­di Iasbez loc. cit. s st. lit.) k pide. *nem- »zuteilen« oz. »sich neigen« (LIV2: 453, EWAia II: 16). Sigmatska izglagolska osnova k *nem- ‘dodeliti’, torej *nem-es- ‘dodeljevanje, darovanje’ (prim. sti. námas-‘cašcenje’ = av. n.mah-), se s prehodom v nomen rei actae/nomen loci ‘gozd; gaj, cistina; sveti gaj’ ohranja vsaj v lat. nemus, gr. ..µ.. (gl. Stüber2002: 132–133), k cemur prim. galski tematski deležnik *nemeton ‘sveti gaj’ < *nem-etó-(gl. Repanšek2014a: 245) ob besedotvorno nejasnem *nem-auso-v tpn. *Nemausos (> stprov. Némes. > Nems(e) = fr. Nîmes oz. Nemours). Razen z omenjeno korensko etimologijo (pide. *nem- ?), ki pa za uspešno etimološko interpretacijo ne zadostuje, se imenu interpretativno torej ni mogoce zadovoljivo približati. 5.2 Substitucije351 5.2.1 Substitucije samoglasnikov 5.2.1.1 Substitucije naglašenih samoglasnikov Po vulgarnolatinskem preoblikovanju samoglasniške kolikosti (vokalne kvantitete) v nasprotje po samoglasniški kakovosti (vokalni kvaliteti) je izhodišcni praromanski sistem naglašenih samoglasnikov maksimalno tvorilo sedem samoglasnikov: *i, *. (ozki /./), *e (najverjetneje široki /./), *a, *o (najverjetneje široki /./), *. (ozki /./) in *u. Ker je slovanski substitut za samoglasnike romanske zadnje samoglasniške vrste (*o, *., *u) zaradi odsotnosti samoglasnikov ojevske barve v ciljnem sistemu vselej 351 Romanske kracine in slovanske kracine v rekonstrukcijah, ki upoštevajo stanje v samoglasni­škem sistemu slovanšcine pred nastankom polglasniških samoglasnikov *. in *., ne bodo posebej opremljene z znakom za kracino, razen kadar je bilo zaradi vecje jasnosti pri obravnavi dolocene problematike kratkost samoglasnika treba dodatno izpostaviti. V vseh tovrstnih rekonstrukcijah samoglasniki brez diakritike za dolžino torej avtomaticno pomenijo kratke samoglasnike. *u (prim. rom. *Korm.nV-. *K.rmyn. < slov. *Kurmu1nu, *K..ara .*K..ara < slov. *Ku.ara), za izhodišcni/e sistem(e) vzhodnoromanskega areala brez kontinuitete na podlagi slovanskih substitucij ni mogoce podati nikakršnih ugotovitev o dejanskih razmerah pri zadnjih samoglasnikih. Glasovne posebnosti vulgarnolatinskih napisov so v tem oziru nepovedne, saj ti za samoglasnike prednje vrste (*i, *., *e) praviloma izkazujejo samoglasniški sovpad zahodnoromanskega tipa352(tj. sovpad starega *o z *u v *. z novo samoglasniško kakovostjo), in sicer na mnogo širšem arealu, kot bi prica­kovali na podlagi stanja v samoglasniških sistemih kontinuiranih romanskih idiomov. Za t. i. balkanskolatinski, tj. izhodišcni ožje vzhodnoromanski sistem se na podlagi ro­munšcine obicajno rekonstruira dvojnicni vulgarnolatinski sistem z nesimetricno težnjo po sovpadu v prednji in zadnji samoglasniški vrsti, pri cemer v zadnji vrsti pride le do nevtralizacije samoglasniške kolikosti, samoglasniška kakovost pa se pri tem ohrani (prim. Bidwell 1961: 114, Lausberg 1969: §161). Ker samoglasniški sistem obrobnega dela balkanskoromanskega areala, tj. pred­vsem (veljotske) dalmatšcine, nadaljuje že v izhodišcu someren sistem *i ~*. ~*e ~ *a ~ *o ~ *. ~ *u353(slednje je razvidno iz sovpada odrazov starega *. in *u v zaprtem zlogu, prim. velj. furma ob buka < lat. forma, bucca, in razlike v odrazih med starima *o ter *o v zaprtem zlogu, prim. velj. bucca : mwart < *m.rt < lat. morte),354 kakršen je sicer znacilen predvsem za zahodno romanšcino, za vzhodnoromanski areal ni upra-viceno predpostaviti enotnega izhodišcnega vulgarnolatinskega samoglasniškega siste-ma. Za obmocja z zgodnjo asimilacijo romanskega elementa je takšno stanje nedoka­zljivo, slovansko-romansko substitucijsko glasoslovje pa, kakor omenjeno, v tem oziru ni povedno.355Vsekakor je z uravnoteženim štiristopenjskim samoglasniškim sistemom romanskega izhodišca treba racunati pri substitucijah, do katerih je prišlo na obmocju stika slovanskega idioma z romanšcino zahodnoromanskega tipa. Romanski naglašeni samoglasniki so po reorganizaciji na širšem delu Romanije (vkljucno s priobalnim delom vzhodne romanšcine)356ponovno podvrženi podaljšavi, kadar stojijo v odprtem zlogu.357Gre za odraz izenacitve trajanja zložne kolikosti: CV$ 352 Vkorpusurimskihnapisov,odkritihnasedanjemslovenskemprostoru,pojavanimogoceopazo­vati. Razviden je npr. sovpad lat. i z e v nenaglašenem zlogu (Uerun za Uirunum, CIL III/4822, Uebeni za Uibeni, CIL III/11635) in reorganizacija samoglasniške kolikosti v trdonebni vrsti, prim. graficno ~ za lat e, kar kaže na novi /./. Glede o ~ u v nenaglašenem zlogu prim.munmentum (CIL III/13523, gl. Visocnik2007b) ter morda uolnus CIL III/5295 za naglašeni /./ < u? Dalje gl. Bajec 1928,Skubic 1981, Šega 1998: 64, Visocnik 2007a,b. 353 Lausberg 1969: §§26, 156, Muljacic 1971: 404–405,2000: 378, kljub Solta 1980: 147–148. 354 Za zglede gl. Muljacicloc. cit. 355 Pri rekonstrukciji romanskih predlog bo zato v nadaljevanju uporabljen zapis *./o oz. *./o. 356 Lausberg 1969, §163: »Der archaische Zustand der gleichmäßigen Behandlung in gedeckter und freier Stellung liegt oder lag also ursprünglich vor: im Sardinischen und Korsischen, im Gros der Ostromania [podcrtal LR], in einem konservativen Teilraum der Westromania …«. 357 Kljub mnenju, izraženem priHolzer 2007: 37 (toda prim. Lausberg1969: §§96, 163), pa zagotovo ne le, ce gre za naglašen predzadnji zlog, kakor je npr. razvidno iz slov. ..k.n. ~ .ák.n. k lat. diaconus, ki kaže na rom. *..konu < *.ákonu (ob *..kunu > *.ak.n., Red *.ák.na (a. p. D) . *.ak.n. (a. p. B)). Za narecno gradivo, ki opozarja na a. p. B, gl. Furlan 2009: 417 z op. 7. = CVC$. Do fonemizacije novih samoglasniških dolžin do casa romansko-slovanskega stika sicer še ni prišlo, saj segment ni imel razlikovalne vrednosti, vendar so bili takšni samoglasniki tudi pri substituciji praviloma obcuteni kot dolgi in v slovanšcini substitu­irani z naborom fonemov iz dolgosamoglasniškega sistema. Slednje je zlasti dobro raz­vidno iz situacije na obmocju starofurlanskega romanskega sistema, kjer do podaljšave v odprtem zlogu ni prišlo v sklopu omenjenega procesa, temvec je podaljšava glede na primere, kjer regularno izostane (tip *skóla > *sk..læ, Nimis < *N..mas < *Némas itd., z naknadno diftongizacijo izvorne kracine), ocitno posledica fonologizacije izvorno le foneticnih in ne fonemsko relevantnih razlik v kolikosti samoglasnika pred zvenecimi oz. nezvenecimi zaporniki v predzadnjem zlogu po apokopi koncnih reduciranih samo­glasnikov in onezvenecenju zapornikov na besednem izglasju v pavzi: *-adV : *-atV = *[-à.d.] :*[-àt.] > *[-à.d] :*[-àt] > /-à.t/ :/-àt/ (gl. Vanelli 1998/2005, Finco2005). Ker je najstarejša plast starofurlanskih integratov (med njimi toponimija) v slovanšcino zagotovo vstopila še pred apokopo izglasnih samoglasnikov, saj bi v nasprotnem prime-ru pricakovali *kr... [..] > /kr..š/ . slov. **kryš. oz. *.i.idád. > *.i.idád. [a.] > /.i.ida.t/. slov. **....dat. itd., je starofurlansko zgolj foneticno dolžino treba opre­deliti kot dovolj distinktivno, da je bila v slovanskem sistemu regularno nadomešcena s fonemsko dolžino. Kakor na to opozarjajo številni primeri substitucij romanskih samoglasnikov pred soglasniškim sklopom T/DR (muta cum liquida) s slovanskimi dolžinami358(prim. slov. *Mu1gla. rom. *M.gla< vlat. *Múkla<*Mut†la, slov. *D.2kla. rom. *D.kla< ant. ....ea), je ostal zlog pred omenjeno skupino enako kot v latinšcini odprt, vendar šele po tem, ko je v proparoksitonih ('V-V-V) že vulgarnolatinski kratki nenaglašeni pred­zadnji zlog v takšnem položaju pridobil naglas: lat. -V$T/DRV- > vlat. -VT/D$RV-, prim. ténebrae > tenébrae, uólucris > uolúcris itd. (gl. Lausberg1969: 140, Herman 2000: 37). V tem oziru tpn. Koper < *Kòpr. < slov. *Kãpru . rom. *Kápr. (in ne **K.pr.) utegne kazati na starejši, vulgarnolatinski glasovni razvoj.359Tpn. *Kobor.d. k rom. *Kaßor.do za preucevanje pojava nima informativne vrednosti, saj je glede na furlanski kontinuant Cjaurêt za starejše *Caßor.d, prim. Cjaurleç ob Cjavorleç < *Kaproletiu, anaptikso ojevskega samoglasnika v zaporedje *-ßr-treba predvideti že za romansko izhodišce (gl. tudi Ramovš1921/1922: 62 = ZD II: 269). Ker gre tudi sicer za samoglasnik v nenaglašenem zlogu, se ta v nobenem primeru ne bi podaljšal. Glede na substitucije dalmatskoromanskih predlog z naglašenim samoglasnikom pred odrazom romanske jotacije s slovanskimi dolžinami (npr. *-ak.- > *-..-v *D.r... k ant. Dyrrhachium ipd.)360 se da sklepati, da je v takšnih zaporedjih do poenostavitve dvojnega soglasnika (degeminacije) prišlo še pred romansko podaljšavo v odprtih zlo­gih, medtem ko pri nejotacijskih zaporedjih do poenostavitve izvornih dvojnih soglasni­ 358 Za zglede gl. Mayer 1959: 140, Holzer 2007: 37–38. 359 Na stopnji vulgarne latinšcine, torej na vmesni stopnji med latinskim in posameznimi romanskimi sistemi, je skupina muta cum liquida tvorila položajno dolžino, kar pomeni, da je zaporedje zlog zapiralo (gl. Lausberg 1969: §149). 360 Za ilustrativno gradivo gl. dalje Holzer 2007: 38, prim. Bocek2012. kov praviloma pride šele po podaljšavi, prim. *Mosor. k Massarum, *Bol. k *ßallum, *M.k.r. k Muccurum itd. Slednje je zlasti dobro razvidno iz primerov z že izvornim dvojnim soglasnikom kot npr. *-átt.- > *-..- (slov. *Br... k ant. Brattia), *-íss.- > *-..- (slov. *Omíš. k ant. Almissia). V nasprotju s prikazanim razvojem pa jotacijski sklopi v zahodnoromanskih sis-temih naglašeni zlog zapirajo, kakor je npr. razvidno iz furl. breç ‘voz’ < *br.ec < *br.t.. < lat. biroteum, poç ‘vodnjak’ < *p.t.. < lat. puteus ob regularni podaljšavi pred trdonebnikom po apokopi izglasja v furl. (karnijskem) [diš] ‘deset’, [kr.š] ‘križ’ < *d..., *kr... < *d.g’., *kr.g’. < lat. decem, crucem. Tak glasovni razvoj se posredno odraža v substitucijah tipa *Bl.c. < slov. *Blicu . rom. *Pl.c. < *Plit.um (proti izsln. *Trab/.íž < *Trab/.íž. < slov. *Tarb/.../.u . rom. *Tarß/.í.V [i.] < *Tar.is.V), kjer v odrazu romanskega izhodišca *Pl.t.. po jotaciji v zaporedju *-t.-361 ne pride do šibi­tve in posledicne (foneticne) podaljšave predhodnega samoglasnika. Takšno stanjenaj­verjetneje odseva pozno odpravo dvojnega soglasnika oz. je pozno prišlo do absorbcije *. v predhodni soglasnik, k cemur dalje prim. slov. *Art.nu > *Ratén. (rez. (Solbica) Ra'ten, Rata'na, gl. Šekli2009: 152) ob furl. Artìgne, Dartìgne (DTFT: 74), ki z i < *. / _NC (tip furl. timp ‘cas’ < *t.mp < lat. tempus) jasno kaže na kracino pred pokritim nosnikom oz. dvojnim soglasnikom /ññ/.362 Z naglašeno kracino sta bili v slovanšcino prevzeti naslednji substratni imeni: 363 toponim anticno ime romansko slovanski substitut Celovec ? *K.í/.lu // *K.i/.lu // *C../il-...c. // *K.í/.l(')a./ßa *K.i/.la.u *C../il..-.c. ali ali ali *K.il(')á./ßa364 *K.ilã.u *C..lo.-.c., Red *C..lò.-.ca Celje Celeia *Kelé.a *Kel..a *Cel... 360 Jotacija je starejša od medglasnega ozvenecenja, na kar opozarjata razlicna odraza za rom. *t. ~ *d. oz. *k. ~ *g.. 362 Glede razvoja *n. v posameznih romanskih idiomih gl. Rohlfs 1966: §282, Lausberg 1967: §463. 363 Rekonstrukcijev zadnjem stolpcu so izhodišcnojužnoslovanske, tj. popraslovanske po že izvršenih splošnoslovanskih inovacijah, ki vkljucujejo slovansko drugo in tretjopalatalizacijo mehkonebni­kov, preglas, monoftongizacijo, protezo, nastanek nosnih samoglasnikov, *. in *., prehod *a > *o, prehod *u1 > *y, naglasni pomik po Dybojevem zakonu in naglasni umik po Ivšicevem zako-nu, hkrati pa je z izpeljanim vzglasnim in medglasnim premetom jezicnikov upoštevana že tudi prva nesplošnoslovanska glasovna sprememba. Ti rekonstrukti pri najstarejših slovanskih substi­tutih romanskih predlog predstavljajo logicno vmesno fazo med izhodišcno podobo substituta in re-konstrukcijo njegovega izhodišcnoslovenskega kontinuanta. Kadar ni bilo mogoce z gotovostjo re-konstruirati tonema, je na tem mestu podana izhodišcnoslovenska oblika. V okviru obcnoimenskega fonda (zlasti podedovanega) se bo v skladu z ustaljenim uzusom uporabljalo klasicne praslovanske rekonstrukcije, medtem ko se pri obravnavi substratne toponimije tovrstnim rekonstrukcijam zavest-no izogiba, saj so le-te v osnovi nezgodovinske (npr. prehod *a > *o pred premetom jezicnikov!). 364 HGII: 139, Pohl1994: 171–172,2010: 71, prim. ESSZI: 88. Teoreticno bi bilo seveda mogoce ra-cunati tudi z izhodišcem *K.././.l(')-, torej z rom. *., *. oz. *. . slov. *i, *i, *., a za rekonstrukcijo takega izhodišca na danem arealu ni prepricljivega razloga. Za tpn. *Kel..a, ki je bil prevzet na skrajnem vzhodu, kjer arhaicne oz. konzervativne poteze niso nepricakovane (prim. slov. substitut *i za rom. *. v slov. *akitu >*oc.t. . vrom. *ak.tu k lat. acetum ‘kis’), gl. dalje spodaj. Ker se da narecno sln. (rož., gor.) Cl.uc, rez. C(i)j.w.c izvajati tako iz izho­dišcnoslovenskega *C..l...c. kot *C.il...c. (slednje po samoglasniški redukciji v prednaglasnem položaju, gl. HG II: 66, 138–139), ni mogoce zanesljivo ugotavljati, ali je v romanskem izhodišcu do podaljšave prišlo oz. je ta izostala. Vsekakor bi bilo izostanek podaljšave treba predvideti v primeru izhodišcnega rom. *K.il(')á./ßa (. *C..lo..+-.c. > *C..lo..c.), vendar je slednja rekonstrukcija manj ustrezna tako iz notranjeslovanskih naglasoslovnih razlogov (v naglasnem tipu D s posplošenim umi­kom s polglasnika v šibkem položaju v obliki *C..lò..c. ne bi pricakovali nastanka novega cirkumfleksa), kakor tudi s stališca latinske oz. vulgarnolatinske prozodije – trizložnica s strukturo V-V-V bi bila po pricakovanju naglašena na predpredzadnjem zlogu (antepenultimi), torej *Aqu.l(')a.a > vlat. K..l(')a./ßa365> rom. *K.í/.l(')a./ßa . slov. *C../il..-.c. (a. p. E), k cemur prim. ant. Ouilauis (It. Ant. 235,2 in pass.) za vlat. *O./ß.la./ßa . stvn. *Wëlas > nem. Wels (gre za star integrat).366 Naglasno stanje slovanskega substituta lahko sicer odraža tudi replicirano naglasno mesto substratne predloge, k cemur prim. ohranjeno, tj. neromanizirano mesto naglasa v substratnem tpn. *Kelé.a (Celeia). Zlasti težavno je v tem oziru naselbinsko in recno ime Ter. Tersko 'Ter, Red Té.ra, Té.rà oz. Te'ra)367izkazuje nejasen ejevski odraz novoakutiranega jora (*.) v položaju pred r, vendar narecno gradivo nedvomno kaže na naglasni tip b, kar izkljucuje mo-žnost, da bi se ime izvajalo iz slov. *T.1ru >*T.r. (tako Furlan v ESSJ: 172, in sicer kot substituta romanske predloge *T.r.. Ta bi na prvi pogled sicer lahko predstavljala razlicico k ant. Turrus,368 v kateri je zgodaj prišlo do poenostavitve dvojnega soglasnika. Nar. furl. T za rešitev vprašanja ni povedno, saj lahko kaže tako na izhodišcno *T.r. < *Tur. oz. *Tor. (vendar ne **Tor., kar bi dalo furl. **Tur, prim. nuf < lat. nouem) kot T.r (z upoštevanjem nevtralizirane dolžine pred izglasnim -r)369 < *T.r < *T.rr. < *Turr. oz. *Torr. (vendar ne **Torr., kar bi dalo furl. **Twar). Rez. 'T.r, Red Ta'ra 365 Iz *(L’A)k..l(')a./ßa po reinterpretaciji morfemske meje in deglutinaciji clenaali z aferezo tipa furl. Cuilin < Aquilinus. 366 Dalje prim. gal. *Katubrí(g)a . rom. *Katúbri(g).(z naknadno oblikotvorno prilagoditvijo, prim. Cadubrio (1031), gl. LVen I:457, Pellegrini 1969:25,1987: 104, Anreiter, Roider 2007: 122, Anrei­ter 2013) > *Katúßri(g). (> *Kad.ßre/i(.). . bav. Kataufers ob mlajšem Kadober, it. Cadore) > stfurl. *K'æd.ßri.. > furl. Cjadovri (glede glasovnega razvoja nenaglašene skupine *-ig. < *-ik/g. > *-i prim. furl. *mj.di ‘zdravnik’ < lat. medicus). Romanske naglasne substitucije substratnih predlog v okviru trizložnic sicer niso sistemsko izvedene, prim. stprov. Nems(e) < *Némes. < *Némausum za gal. *Nemáuso-, kar se s prvotnim naglasnim mestom ohranja v fr. Nemours (gl. De Bernardo Stempel 1994: 31–32). 367 Merkù 1997: 200–201, ESSJ s.v. ter2, ESSZI: 425. 368 Prim. Ded Turro (Natiso cum Turro) za Turrus (Plinij, N.h. III,126). Za starejše zapise gl. LVen I: 582, SVI II: 257, Vedaldi Iasbez 1994: 178, DTFT: 923–924. 369 Vzhodna predalpska furlanšcina je prehodno narecje med osrednjo in karnijsko furlanšcino, od katerih prva tovrstno nevtralizacijo pozna, druga pa je ne izkazuje (gl. Frau 1984: 21–22). (< *T.r. ali *Ter.) je teoreticno izvedljivo tudi iz pricakovanega rom. *T.rr. . slov. *Turu > *T.r. > *T.r.. Za odraz novoakutiranega polglasnika ob *r, na katerega bi utegnila kazati imenovalniška oblika, v rezijanšcini sicer ni internega primerjalnega gradiva, vendar se ne zdi izkljuceno, da je narecni odraz novoakutiranega *. v položaju pred *r (morda je relevanten tudi levi pogoj) treba prepoznati tudi v terskem e. Posredno lahko na takšen razvoj namrec opozarjata terski narecni obliki 'té.rn .trn' < izsln. *t.n < psl. *t.rn. in 'dé.rva ‘drva’ < izsln. *d... < psl. *dr....370 Pri imenih, prevzetih z naglašeno dolžino, je treba locevati med skupino imen z mlajšo, šele romansko dolžino in skupino imen, v katerih dolžina v romanskem izhodi-šcu ustreza izvorni dolžini substratne predloge (latinske ali predromanske). Ni namrec mogoce izkljuciti možnosti, da je vsaj v delu gradiva z naglašeno dolžino, zlasti vzhodno od izoglose Solkan–Beljak, kjer romanski glasovni razvoj ni neposredno poznan, ohra­njena dolžina primarna. V tem oziru nejasno gradivo predstavljata le vrom. *Long.t.ku (. *Log.t.c.) in zrom. *.di/.nu (. *.yd.n.). Ce gre v primeru tpn. Longatico (za -um oz. -us)dejansko za keltsko dedišcino (o tem v pogl. 6 s.v.), bi bilo mogoce izhajati tudi iz prvotne kracine (kar je sicer manj verjetno) z drugotno romansko podaljšavo (*Long.t.ku . substr. *Long.tikon), medtem ko bi v primeru etimološko upravicene dolžine v zaporedju *-ati-romansko izhodišce izkazovalo primarno dolžino. Z naglaše-no dolžino (primarno oz. sekundarno) so bila v slovanšcino prevzeta naslednja imena: toponim anticno ime romansko slovanski substitut Beljak *Bil(li)acum *B.l.ku *Bil.ku *B.l.k. Megvar(je) Meclaria *Magl.ra *Magl.ru *Mogl.r. . *Mogl.rane Korotan *Carantano-*Karant.nu/a *Karant.nu *Korot.n. Krmin Cormones *Korm.nV- *Kurm.1nu *K.rmýn. Gumin Glemona *Gl.m.na *Glim.1nu *Gl.mýn. Breginj *Bergona *ß.rg.na *Birg.1nu *B.rgýn. Cedad *Ciuitatis/em *.i.id.d. *.i.id.du *....d.d. Kobarid *Capretum *Kaß(o)r.d. *Kabar.du *Kobor.d. Sužid *Silicetum *Sili..d. *Sili..du *S.l...d. Tolmin ? *TVl(V)m.na *Tu/ilm.1nu *T.lmýn. Milje *Mutula *M.gla *M.1gla *M.gla Metodološko neupraviceno bi bilo tudi na gradivo severno in vzhodno od izoglose, ki locuje zahodnoromanski areal od vzhodnoromanskega, projicirati splošnoromansko po­daljšavo, saj lahko na pojav sklepamo le posredno na podlagi substitutov, ti pa teoretic­no lahko kažejo tudi na bolj arhaicen romanski glasovni razvoj. V ta sklop morda sodita romanska toponima *B/ßil.ku z ohranjeno kakovostjo prednaglasnega *i in ohranjeno primarno dolžino . slov. *Bil.ku in *K.ílu ~ *K.il(')á./ßa oz. *K.íl(')a./ßa . slov. *K.il(a.)u z morebitnim ohranjenim *i in odsotnostjo podaljšave v romanski predlogi 370 Za navedeno, na terenu zbrano narecno gradivo se zahvaljujem Mateju Šekliju in Janošu Ježovniku. ob hkratni arhaicnosti soglasniškega sklopa na besednem vzglasju (prim. slov. *Ki- in ne *C.i- < *K.i-v slov. *Kir.nu > *K.rin., ki kaže na že romanski razvoj *K.VE > *KVE, torej rom. *K.r.nu oz. *Kir.nu < *Kür.nu (?)371 < *K.irinus, lat. Quirinus).372 Na konzervativni glasovni razvoj v rom. *Kelé.a, ki se odraža v ohranitvi kakovosti pred­naglasnega *e kot /e/in odsotnosti podaljšave, jasno kaže slovanski substitut *Kel... (gl. dalje spodaj). Prav tako je slov. *Gila teoreticno mogoce izvajati tudi iz rom. *G.la z ohranjeno dolžino monoftonga. Imena tipa *Álb/ßanta, *Kórkora, *Sóntula, *Kólpa, *Kárnu, *Karán.a (> *Karánca), *Magl.ra in *B/ßéldu v tem pogledu niso povedna. Prav tako ne dovoljuje enoznacne interpretacije gradivo, ki izkazuje drugotno dolžino nekdaj kratkih naglašenih samoglasnikov: toponim anticno ime romansko slovanski substitut Drava (hdr.) Drauus *Drá/..V *Dr..a *Dra.. Glana (hdr.) *Glana, *Glanis *Glá/.nV *Glana izsln. *Glána Raba (hdr.) Arrabo *Rá/.bV *R.ba *Rab. Sava (hdr.) Sauus *Sá/..V *S..a *Sa.. Oglej ......a/Aquileia *Ag.l..a *Agul..u *Og.l... Substitut rom. *Ag.l..a < *Akulé.a (prim. starejše furl. Olê, Olèe < Aolèe373 < *Ag.lé.æ < *Akul..a) se od ostalih toponimov na seznamu loci po tem, da izkazuje zahodnoro­manske glasovnorazvojne znacilnosti. Skok (1921/1922: 30–31) in Ramovš (1927a: 8–9 = ZD II: 151–152,1936: 40) za naglašeni *e v izhodišcnem rom. (furl.) *Agule.a sicer predpostavljata široki *e, ki bi bil rezultat interference pricakovanega avtohtonega **Agul..a z umetnim, cerkvenolatinskim izgovorom [.]v tpn. Aquileia. To seveda ni potrebno, ce je bil ejevski samoglasnik na tem mestu šele drugotno podaljšan in bi bila zato tudi v njegovi dolgi vulgarnolatinski/romanski razlicici pricakovana široka kako­vost. Kljub anticnim zapisom ......a (Strab. V,1,8), ........a (Ptol. III,1,29), ki v nasprotju s .e.e.a(Ptol. II,13,3) in ...e.a.(Strab. V,1,8) vsaj graficno kažejo na na­glašeno dolžino, je za substratno predromansko pripono *-e.a < *-e.-ó- (tip lat. aureus ‘zlat’, gr. -eo., sti. -ayá-) po vsej verjetnosti treba izhajati iz primarne kracine.374Ta je bila v latiniziranih ustreznicah tovrstnih imen zagotovo naglašena in vsaj v primeru tpn. Aquileia (za razliko od ohranjene kracine v romanski razlicici tpn. Celeia) naknadno podvržena podaljšavi. Ce vztrajamo pri Skokovi in Ramovševi interpretaciji glede že izhodišcne dolžine v priponi, ki pa se vendarle zdi delno podprta z dejstvom, da bi bila v 371 Prim. gr. ...e.... (Lausberg 1967: 24, op. 1). Glede dalmatskega razvoja zaporedij *(-)k.i-, *(-)g.i- > *(-)k-, *(-)g-prim. velj. an.ola ‘jegulja’,conko ‘petdeset’ (< *-o.- < -) < *anguíl(l)a, *k.índeke (Lausberg 1967: §§346, 482). Zgledi, ki jih v ta namen navaja Muljacic(1971: 407), so irelevantni:ci < *ki (ne*k.i-),cenk ‘pet’ < *kink.e (ne*k.ink.e),kocayna ‘kuhinja’ < *kokina (ne *kok.ina) ipd. 372 Gl. Holzer 2007: 102–103. Prim. Cirinj (Krk) < *Cirin-.. . *Kirinu (ant. *Quirinus), gl. Skok 1926: 397. 373 DTFT: 65, Skok 1921/1922: 30–31, Pellegrini 1990: 302. 374 Prim. Anreiter et al. 2000: 123, Anreiter 2001: 145, kljubSkokop. cit., s. 27. (vulgarno) latinšcino prevzeta imena tipa *Kele.a,*Ak.i/kule.. sicer naglašena na pred­predzadnjem zlogu, bi bilo za romansko izhodišcno *Kele.a treba predpostaviti izgovor *[Kel..a] < *Kel..a[sic!], kontrastni zapisi -..a ~ -e.a za eno in isto pripono pa bi v tem primeru odražali prisotnost oz. odsotnost romanske podaljšave (najsi bo primarna ali sekundarna po predhodni skrajšavi). Tak sklep sicer ni potreben, saj se zdi verjetno, da je bilo lahko naglašeno substratno zaporedje *-é.a s kratkim naglašenim *é ob in-tegraciji v vulgarnolatinski/romanski sistem drugotno podaljšano po modelu, medtem ko je na vzhodnem romanskem arealu ta podaljšava regularno izostala. Eventualno se da razliko v kakovosti naglašenega samoglasnika romanskih ustreznic v priponi *-é.a izvorno nedvomno enakozvocnih substratnih predlog razložiti tudi z monoftongizacijo *-e.a > *-ea, ki bi v morebitnem drugotno (tj. notranjelatinsko) ponovno naglašenem *Ak.í/kúle.a za izhodišcno *Ak.i/kulé.. povzrocila naglasni premik na predzadnji zlog (*´-e.a > -.a), torej *Ak.i/kulé.. . *Ak.í/kúle.a >*Ak.í/kúlea >*Ak.i/kul.a, medtem ko bi v primeru Celeia tovrstna latinizacija/romanizacija naglasnega mesta pricakovano izostala. Latinska prilagoditev tpn. Aquileia je morda dodatno posredno razvidna iz razmerja v prvem delu osnove med lat. *Aquil-in dejanskim izhodišcem romanskemu kontinuantu *Akul- (furl. Aolèe < *Ag.lé.æ < *Akul..a), ki utegne kazati na izpeljavo iz substratne osnove *Akuli-(prim. omembo hdr. ...... pri Zosim V,29 in Sozomen, Hist. eccl. I,6,4).375 Vendar pa je treba poudariti, da bi bilo tudi v primeru dejanskega izhodišcnega *k. in ne *ku mogoce racunati s šele notranjeromanskim prehodom nena­glašenega zaporedja *-k.i- v *-ku-.376Anticna razlicica hidronima ...... lahko ob tem odraža tudi sistemsko starogrško substitucijo lat. qui z gr. .., ..., prim. gr. ...e.... za lat. Quirinus, ....a. za lat. Aquila.377Nemogoce je torej predvideti, ali gre v pri­meru A....-za grecizacijo in v rom. *Akuli-za notranjeromanski glasovni razvoj oz. v primeru *Ak.ili- za latinizacijo izhodišcnega *Akuli-.378 375 Daljegl. ACSI:168,LVenI:578–579,Mayer1959:212,VedaldiIasbez1994:114–115,Anreiteret al. 2000: 123. Neutemeljeno Anreiter 2001, s. 145: »Aqu-il-e.a .Gebiet am Wasser'«. 376 Gl.Skok1921/1922: 31 z op. 4, prim. Meyer-Lübke 1890: §502, Rohlfs 1966: §294, Lausberg1967: §482). Slov. *.-e/ingu2la velj. angiola < *ang'üla) k lat. anguilla ‘jegulja’ (gl. Lausberg loc. cit., Muljacic 1971: 407, Šega 2006 s.v., Bocek 2012: 157) kljub Skoku (loc. cit., 1926: 408) ni dober zgled primerljivega razvoja, saj tu v zaporedju *-g.i- ni prišlo do nastanka *-gu-, prim. furl. anzile < *-g'i- (morda iz *-g'ü-, gl. Lausberg op. cit., §346). 377 Gl. Lausberg1967: 24, op. 1. V anticnih virih poleg ......a morda isti pojav še v ......a, var. lect. ......a (Ptol. III,1,48) za Ad aquilam, vendar prim. ........a ob .....ta..a (Ptol. II,7,2) ~ Aquitania, ......... (II,15,4) – tu sicer pod naglasom – za Aquincum ipd. 378 Glede substitucije rom. *. . slov. *. gl. Skok op. cit., ss. 31–32, Ramovš 1927c: 88 (= ZD II: 264). Neustrezna je rekonstrukcija izhodišcnega *Agul..a . slov. *Agule.u (s kasnejšim prehodom *. > *j) (prim. ESSZI: 528, v tem smislu tudi Skok op. cit., ss. 25, 32, in Šturm 1927: 66–67, vendar ne v konkretnem primeru), saj bi bil tak substitut za romanski odraz vulgarnolatinskega medglasnega *. mogoc šele po prehodu slov. *. v *ž oz.*. > *z, in sicer za kakršen koli romanski odraz *., tj. prvotni *. oz. njegova nadaljnja razvojna stadija *. ~ *. ali *j (prim. Ramovš op. cit., s. 89 = ZD II: 265, Holzer 2013: 144–145). Izrazito problematicna sta hidronima *Sa.a, *Dra.a, ki kot indoevropska pred­ keltska dedišcina nedvomno nadaljujeta staroevropska oz. panonska *Sa.o-, *Dra.o- k pide. strukturno vzporednima izglagolskima tvorjenkama *sH2o.-o-379in *dro.-o- in kot takšna v izhodišcu po vsej verjetnosti izkazujeta primarni kracini. S stališca obcno­imenskega besedotvornega sistema prav tako upravicena ejevska prevojna stopnja ko­rena, ki bi v substratnem izhodišcu *sH2e.-o- > *sH2a.-o- (ce je le-to seveda ustrezno) sicer privedla do enakega rezultata, je izkljucena s strukturno zagotovo identicnim hdr. *Dro.-o-, kjer je izvor samoglasnika *a v korenskem delu izpeljanke lahko le posledica nedvomno substratnega, konkretno staroevropskega oz. notranjepanonskega glasovne­ga razvoja pide. *o. Prvotno naglasno mesto ni ugotovljivo, saj se tudi s stališca pomena zdi enako verjetno izhajati iz nomina agentis *sH2o.-ó-, *dro.-ó- tipa gr. f...., torej *‘ki moci, lije’ (prim. sln. hdr. Mocilnik) oz. ‘ki tece’ kot nomina actionis *sH2ó.-o-, *dró.-o- tipa gr. f...., tj. torej *‘mocenje, izlivanje’ oz. ‘tok’. V primeru hdr. *Só.-o- oz. *So.-ó-bi bilo ob tem možno izhajati tudi iz pide. *se.H1-, ki ga LIV2: 538–539 sicer nastavlja s prehodnim pomenom »antreiben, in Bewegung halten«, a se glede na tam navedene, jasno motivirane glagolske tvorbe z znacilno kavzativno funkcijo (prim. zlasti *suH1-é/ó-, gl. loc. cit., Oettinger 1979: 297, 314, Goto 1991: 692–695) kot pri­marnejši verjetno potrjuje neprehodni pomen ‘biti v pogonu, v teku’ in s tem odpira tudi možnost etimologizacije *só.H1-o- ~ *so.H1-ó- ‘tok’380 (za enak problem prim. etimologizacijo hdr. Isontius/Aesontius pri Repanšek 2015b). Do casa romansko-slovanskega stika je s posredovanjem romanskih glasovnora­zvojnih znacilnosti treba racunati z izhodišcnim (morda tudi v naglasu prilagojenim) rom. *Sá./ßa/u (lat. Saus = *Sá.us, gr. S..., S.....) oz. *Drá./ßa/u ali *S../ßV, *Dr../ßV. Dolgi *a, na katerega nedvomno kažeta slovanska substituta *S..a,*Dr..a (> *Sa.., *Dra..),se obicajno pripisuje romanskemu posredovanju,381 vendar se ob obstoju enakozvocnih substratnih hidronimnih osnov *Sa.., *Dra.a, ki se ohranjata v polj. hdr. Sawa, Drawa382 in ju ni mogoce pripisati podaljšavi romanskega tipa, takšna razlaga postavlja pod vprašaj. Prav tako substratni tpn. Celeia ne izkazuje podaljšave naglašenega izvorno kratkega *e v naglašenem zlogu, kar prica o verjetni odsotnosti splošne romanske podaljšave na doticnem arealu. V vsakem primeru za izhodišce slo­vanskima substitutoma pride v poštev bodisi substratno *S../ßV oz. *Dr../ßV s pri­marno dolžino ali s sekundarno dolžino notranjeslovanskega izvora za substratno *S../ßV oz. *Dr../ßV. 379 Prim. SVI I: 152, SVI II: 173–174, ESSZI: 124, 367–368, Anreiter 2001: 241, 257, Udolph 2003/2004: 543–544, Bichlmeier 2011: 69, 75 380 Prim. sti. prasavá- .sunek, potisk' (RV III.33,2a-b: índre.iteprasavámbhík.ama.e / ácha samudrá. rathíyeva yatha. .Ko Indra vaju je pognal v tek, ki hrepenita po vzpodbudi, kakor dve kolesi voza / kolesnici, pripotovali sta do morja'). 381 Schwarz 1932: 294 (navaja Schramm, non vidi),Mayer1957: 60, Schramm 1981: 234, 348, Bichlmeier 2010: 107, 2011: 69–71, 74, 76, vendar prim. Udolph 1990: 340,2003/2004: 541–543, SVI II: 174. 382 Udolph 1990: 103–107, Babik 2001: 368, 252. Prim. tudi hdr.Sava v porecju zgornjega toka Dnjestra. Glede na etimološko transparentnost obeh izglagolskih tvorjenk bi bilo izvorno, substratno dolžino mogoce utemeljiti le v okviru vrddhizacije *so.-o-/*dro.-o- . *so.-o-/*dro.-o-(prim. Bichlmeier 2011: 78–79). Odraz pide. *o v panonskem oz. predpanonskem sistemu sicer ni zanesljivo dolocljiv, a se ob hidronimu .óa... (Strab. VII,5,2;12, gl. zgoraj) vendarle zdi verjetno racunati z ohranitvijo samoglasniške barve (prim. tudi Mayer1959: 155). Kljub temu omenjena možnost navkljub v tem primeru pricakovanemu slovanskemu substitutu in ne, kakor je izpricano, *a vendarle ni *u2 izkljucena, saj bi bil vzorec vrddhizacije preko podaljšave lahko produktiven tudi še po prehodu pide. *o v (pan.?) *a, torej pide. *so.-ó- > *sa.-ó- . *sa.-ó-(prim. Schmid 1998: 23).383 Ce bi do podaljšave in z njo povezane metatonije prišlo šele v okviru slo­vanšcine (*. . slov. *ã),384bi pricakovali staroakutski tonem (tip psl. *..rna).385Dru­gotna identifikacija s pripono *-..a prav tako ne pride v poštev, saj bi v tem primeru pricakovali sln. **S.va, **Dr.va. Tudi v primeru torej, da za izhodišce predpostavimo naglašeno kracino *., bi morala biti ta ob integraciji v slovanski sistem prevzeta s sta­rocirkumflektirano ali staroakutirano dolžino (slednja bi po vkljucitvi v tip z metatonijo lahko metatonirala v cirkumfleks), vendar vzrok za takšno substitucijo (nedvomno bi sicer bila analoška) ni razviden. Na enako drugotno podaljšavo nedvomno kaže tudi hdr. *Glana (rož. G.á.na, nov terenski podatek, k cemur prim. ESSZI, s. 139: »nar. G.an.«, verjetno za *G.á:nà) h keltskemu izpridevniškemu *Glana (. *glano- ‘cist’) oz. izobcnoimenskemu *Glanis (. *glani- ‘cistost, bistrost’).386 Ker gre za hidronim s strukturo, primerljivo s tipom *Sa.a, niti tu ni izkljucena podaljšava v slovanskem kontekstu, cetudi zanjo še ni mogoce po­dati ustrezne razlage.387 Vsekakor je ob sopostavitvi do sedaj omenjenih substratnih hi-dronimov z izhodišcno kracino korenskega samoglasnika in strukturo *C.C.-mogoce zaslediti vzorec izvorno morda vendarle notranjeslovanske substitucije teh zaporedij s tonemskim ogrodjem *C.Ca. Sem sodijohidronimi *Sa.. < *S..a, *Dra.. <*Dr..a in *Rab. < *R.ba, po vsej verjetnosti pa tudi G.á.na < izsln. *Glána (< *Glan.?) < *Glana (= slov. *Gl.na) in zaradi izvornega dvoglasniškega zaporedja v korenu po­gojno tudi *Zil. < *..la (zilj. Zlí.ca (Žabnice/Camporosso), nov terenski podatek) < *Zil.ca (a. p. F1) . *Zil. (a. p. b)). 383 Loma (2013: 193–194) sklepa na vzhodnoiransko (sarmatsko) posredništvo, in sicer po pareti­ mološki naslonitvi na *sa.a-.crn' > oset. sau .id.' (< pide. *..eH1-.o-), kar pa seveda ne razloži podaljšave v slov. *Dra.a, ki mora biti nedvomno istega izvora. 384 Prim. Udolph 2003/2004, s. 542: » … das ungewöhnliche -a- in Drava, Sava usw. einem besonde­ ren Zug der Slavisierung anzulasten«, dalje Schmid 1979: 410–411,1986, 1996, s. 91: » … in einem in Slawischen schon vorhandenem Typ mit Dehnstufe und Genuswechsel […] integriert … «. 385 Iz gradiva prav tako ni razvidno, ali bi ob metatoniji lahko pricakovali tudi odraz dejanske podalj­ šave samoglasnika. 386 Gl. DCC (Principal elements, s. 20), Isaac 2004, Celtic elements, s.v. glano-, Anreiter, Roider 2007:120–121, Busse2007: 95, zmotno Kranzmayer1958: 82, ki predvideva izvorno dolžino v korenskem delu imenotvorne podstave (»zu kelt. Glana«, loc. cit.). 387 Prim. Babik 2001, s. 252: »Nieobjasniony pozostaje jednak stopien wzdluzony«. Naglašeni romanski samoglasniki v zaprtem zlogu niso podvrženi podaljšavi, pri cemer zlog minimalno zapira zaporedje dveh soglasnikov. To je lahko primarna so-glasniška skupina tipa *-C1C2C0 - (*Karan.a/u, *Albantu, *B/ßeldu, *Karnu, *Trandu, *Kunk(u)ra, *Suntula, *Tir/rigistu,388 *Karsu, *Ar.a, *Kurk(ur)a, *A.timu, *Sun.a) ali *-C1C1C0 - oz. drugotni soglasniški sklop, ki je nastal po sinkopi (prim. slov. *Kulpa . rom. *Kol†pa < *Kolapa/.) ali jotaciji (prim. slov. *Blicu . rom. *Plícu < *-t.-, *Art.nu . *Arténa < *-n.-). V romanšcino podedovana skupina muta cum liquida, kot že omenjeno, ne zapira zloga, medtem ko vulgarnolatinski prozodicni sistem na tem mestu tvori položajno dolžino, prim. slov. *Mu1gla proti *Kapru . rom. *Mugla proti *Kapr. < *Mukla (< *Mut†la),389 *Kapris. Substitucije romanskega *a. Dolocitev substitucijskih procesov pri prevzemu anticnega imena Poetouio v njegovi substratni podobi v slovanšcino je otežena z dvema dejstvoma: a) iz razlik v zapisu imena v anticnih in srednjeveških virih je težko rekonstruirati prvotno in avtohtono po­dobo imena (pri tem hrononima niti nista nujno prekrivna), b) toponim morda vsebuje zaporedje fonemov (tj. dvoglasnik *a.), ki bi bilo v slovanšcino glede na cas prevze- ma sprejeto v skladu s stanjem v fonemskem sistemu sistema, kakršen je bil ali pred monoftongizacijo ali po njej, ravno obravnavano ime pa bi bilo lahko mocan indic za ugotavljanje relativno- in tudi absolutnokronološke umestitve slovanske monoftongiza­cije na južnoslovanskem prostoru. V izogib metodološko neustreznemu krožnemu skle­panju je torej treba pretehtati vse možne kombinacije med izhodišcno in ciljno podobo imena, da bi bilo mogoce izpostaviti tisto, ki je kombinatoricno najbolj verjetna. Dvojnicne starejše zapise toponima je mogoce strniti v tri skupine: a) Poetouio (Tac., Hist. III,1; It. Ant., passim, CIL III/4071) z vulgarnolatinsko razlicico Petouio ~ Petobio, b) Patauio(n) = .ata.... (Ptol. II,14,4), var. lect. ..t.ß..., pri cemer ni mo­goce izkljuciti niti možnosti, da predstavlja prepis izvornega zaporedja , toda prim. identicen zapis Patauione (It. Ant. 129,6), c) Petauio (Rav. IV,19), kar je lahko vulgarnolatinska razlicica starejšega *Poetauio. Zapisi torej variirajo na dveh segmen­tih. V prvem zlogu se pojavljata tako dvoglasnik *o. oz. (po vsej verjetnosti njegov vulgarnolatinski monoftongirani ustreznik *. oz. *. po skrajšavi v nenaglaše­nem zlogu) kot kratek ajevski samoglasnik, ki ga je mogoce neposredno vzporejati z *a v ant. Patauium (Tac., Hist. III,6), ki se ohranja v italijanskem tpn. Padua/Padova < *Pát†.a < *Pata.a.390 Morda je treba izhajati iz oblike *Pet- (enako Anreiter 2001: 388 Slovanskasubstitucijasubstratnega*Tergeste oz. *Tregeste z *-.- < *-i- v predzadnjem zlogu kaže na izhodišcno rom. *-.-, kar bi se dalo razložiti preko prvotno dolgega *e v priponi *-este. ERHSJ II: 424, ESSZI: 262, prim. Šimunovic 1985: 181, Brozovic Roncevic 1998: 4, 10, ESSZI:262. 390 Glede razvoja soglasniškega zaporedja prim. Genova, Mantova (gl. Pellegrini 1990: 138–142). Neupravicena se zdi domneva (loc. cit.) o razvoju izhodišcnega *Patauium v ben. **Padèbo na podlagi primerjave razvoja lat. cauea > ben. chèba (tj. preko *kajba < *kaß’a), saj bi se staro za­ poredje*a. v istozložnem položaju pred *. zagotovo razvijalo drugace kot zaporedje *-aß.-, ki je moralo nastati po odpravi hiata v *-aßea < lat. -auea. 114), pri cemer bi bil digraf hiperkorektnega izvora (po modelu vlat. *. = lat. oe), a pri Ptolemaju, ce je pristen, pa po naslonitvi na etimološko morda sorodno ime v Severni Italiji. Ker je ravno vzglasni p eno od zgolj dveh ustnicnih okolij (#p_, #f_), ki dopušcata ohranitev latinskega dvoglasnika *o. v nemonoftongirani obliki, se zelo verjetna zdita tudi hiperkorekcija oz. psevdoarhaizacija. Vsekakor je nihanje gra­ficne ponazoritve samoglasnika v prvem zlogu primarno zagotovo posledica njegove nenaglašenosti (ime je nedvomno (pro)paroksitonon z naglasom na (pred)predzadnjem zlogu) in s tem tako redukcijske samoglasniške kakovosti kot verjetne podvrženosti prekozložni asimilaciji. Težje je opredeljivo nihanje med dvoglasnikom *a.in zaporedjem *o+. v drugem, naglašenem zlogu. Ce gre za toponim panonskega izvora,391 dvojnost zapisa -au- ~ -ou- morda odraža realni soobstoj avtohtone panonske in nepanonske, latinizirane razlicice toponima. Etimološko je toponim mogoce razumeti kot posamostaljeni pripadnostni pridevnik *Pe/ata.-.o- ‘ki pripada ravnini’ ali podobno (gl. Repanšek2014b: 816, prim. »Ort in der Ebene« pri Anreiter 2001: 114) k nomenu actionis *pe/at-a.o- < *peta-.o- ~ *p.ta-.o- ‘širjenje, (raz)širitev’ (z verjetnim in teoreticno predvidljivim pomen-skim premikom v smeri ‘ravnina’) oz. *pa/et-a.o-(tj. z že osamosvojenim priponskim *-a.o-), ki je bil s pripono *-.o-izpeljan iz pide. korena *petH2- »ausbreiten« (LIV2: 478–479). Ce je razlga pravilna, se za drugi zlog kot primaren vsekakor kaže kratki aje­vski samoglasnik, in sicer kot odraz *H2 v predsoglasniški legi (*p(e)tH2-.o-). Izglagol-ska funkcija pide. pripone *-.o-oz. njene iz laringalnoizglasnih korenov osamosvojene razlicice *-a.o-(< pide. *-H-.o-) se potrjuje tako v deležniških tvorjenkah, deloma s prehodom v nomina agentis (tip gal. *med-.o- »qui governe, qui dirige« (Pinault 2007: 301) k pide. *med- »messen, f Einhaltung sorgen, sich kmern«, LIV2:423), kot v redkejših nomina actionis tipa sti. é-va-‘Gang’ < pide. *H1e.-.o-, psl. *m.l.o *‘mletje’ = pgerm. *mel.a- (s.) < pide. *melH1-.o-, *let.. ‘letanje’ k psl. *let-e-ti, *p..o *‘pi­tje’ < pide. *piH3-.o- (gl. Furlan2013 s.v. letev, 2014a: 152–153), morda tudi pgerm. *smer-.(-?)o- ‘mast’ (toda prim. stirs. smiur ‘mozeg’, ki kaže na pide. ujevsko osnovo *smer-u-). Lat. riuus ‘tok’ < pide. *H3r(e)iH-.o- je v tem oziru pomensko dvoumen (IdgGr II/1: §128, Repanšek 2014b: 816). Pomenskomotivacijsko primerljiv s predpo­stavljenim topoleksemom *pe/.ta-.o-je bližnji tpn. Pultouia (It. Burdig. 561,3), ki ga je po vsej verjetnosti treba razumeti kot specificno panonski odraz pide. *p.tH2-.-iH2-,392 391 Neustrezna je razlaga tpn. Poetouio pri Delamarre 2009 s.v. (deloma revidirano v Delamarre 2012: 217, 316 = 2013: 179), kjer se v izhodišcu predpostavlja teonim/pridevek *Po.to..o-»Celui de la Vengeance« < *K.o.=to.-.o- . *k.o.-tu-»vengeance« (pomen je impliciran; pomenska motiva­ cija je sicer povsem ad hoc) k pide. *k.e.- »compenser, payer, punir« (loc. cit.). Toponim bi bil iz podstavnega toponima izpeljan po sicer identificiranem postopku posesivizacije z nosniško pri­ pono(*Po.to..o-. *Po.to..u, -on-) tipa To.tat.u, -on- (Tutatione). Poleg dejstva, da v izglagolski tvorjenki, izpeljani s pripono *-tu-, ojevska stopnja v korenu ni pricakovana, je neutemeljena tudi tvorjenka domnevnega nomena agentis kot posamostaljenega svojilnega pridevnika k podstavne- mu nomenu abstractum. 392 Tj. z regularnim pan. *ul za pide. *.. tj. ženske oblike pridevnika *p.tH2-ú-‘širok’ k pide. izhodišcu *pletH2-»breit werden, sich ausbreiten« (LIV2: 486–487).393 Ker oba toponima izkazujeta zaporedje -ouia (*-o...)na mestu, kjer bi sicer pricakovali pan. *-a..., je mogoce sklepati ali na sis-temsko izvedeno latinizacijo koncniškega dela *-a... . -ouia (. -oui-on-)oz. pred­postaviti, da se podedovana zaporedja pide. *o. vsaj v položaju pred *. ali splošneje v zaprtem zlogu notranjepanonsko regularno odražajo kot *o. (morda celo preko *a. < pide. *o. s splošnim prehodom pide. *o > pan. a).394 Glede na dejstvo, da vse pozneje izpricane oblike in navsezadnje tudi slovanski substitut izkljucujejo nosniško osnovo izhodišca (prim. hibridno obliko Petauiona, Rav. IV,19, gl. Kos 1902: 222, Šašel1975: 80), lahko vsaj za vulgarnolatinsko oz. romansko izhodišcno podobo imena predpostavimo *P.tá/ó..a ~ *Petá/ó..a ~ *Patá/ó..a, pri ce-mer bi se oblike z zaporedjem *-ó.- najverjetneje razvile v smeri -óß.a > *-óß’a, prim. nem. Gis < *G.fis < *(Se)gó.jas . rom. *Segóß’a < Segouia (Anreiter 2007: 109). Nemške, deloma latinizirane oblike Bettovia (Conversio 11), prim. še Petowa (874), Petovia (984), Bethowe (1137)395kažejo na stbav. *P.touja (ali starejše *P.tauja) > *P.touw. > Pettau, kar je lahko bavarskonemški substitut (z zgodnjo baritonezo, ven­dar po zakljuceni starejši fazi starovisokonemškega premika soglasnikov okrog 650 n. št.)396 za rom. *Petá..a oz. *Pet...a.397Slednje romansko izhodišce se sicer zdi nekoli­ko manj verjetno prav s stališca vulgarnolatinskega/romanskega glasovnega razvoja, a ob predpostavitvi bolj arhaicnega glasovnega stanja vendarle ni povsem izkljuceno. Za samoglasnik v prednaglasnem zlogu germanski substitut *ë skupaj s slovanskim *i (> *o.398 *.) kaže na izhodišcni ozki ejevski samoglasnik rom. *., najsi bo iz vlat. *. < lat. po skrajšavi oz. iz *e s prehodom v *. v nenaglašenem zlogu tipa rom. *T.rg-´ v ant. Tergeste . slov. Tirg- > *T.rg-, rom. *Gl.m.na . slov. *Glimu1nu. V tem oziru se samoglasnik prednaglasnega zloga na danem arealu ne ujema z arhaicno potezo bližnje­ga toponima Celje (izhodišcno slov. *Kel..a), ki je bil v slovanšcino prevzet kot replika rom. *Kelé.a (gl. spodaj s.v.). Glede substitucije romanske predloge v slovanšcino je treba izbirati med rekon­strukcijami substitucijskega procesa v fazi pred slovansko monoftongizacijo (1) in v fazi, ko je bila ta relativno stara glasovna sprememba že zakljucena (2). 393 Prim. pkelt. hrn. *Lita.-.a ‘Bretanija’(stbret.Letau, kimr. Llydaw, srirs. Letha) < *Lita-.-i < pide. *p.tH2-.-iH2-. Dalje gl. Repanšek 2015c: 785. 394 Dodaten zgled tovrstnega razvoja je lahko teonim Ouianus (CILIII/1435422), ce z -a-no-izpide. *-o-no- (strukturno prim. pan. teon. Teutanus < *Te.to-no-). Dalje o teonimu gl. v pogl. 2. 395 Za zgodovinske zapise gl. Ramovš 1919: 380 (= ZD II: 100), Schramm 1981: 319, Anreiter 2001: 112. 396 Prim. razvoj v priponi primerljivega nemškega tpn. Passau (st. zap. Ba..awa) . *Bataua (Not. Dign. 35,24: Batauis = ant. Boiodurum) še z izvršenim premikom nezvenecih zapornikov. 397 Prim. zapis Ba..oua (s sicer nejasnim za *b/p- ob .. < *-t-) za italijanski tpn. *Pata.a (Pelle­ grini 1990: 139). 398 Gl. Lausberg 1969: §241, prim. Schramm 1981: 121, Šega 1998: 75; neustrezno Ramovš1919:379 (= ZD II: 99),1936: 34 (*e . *.). 1.1 Rom. *P.tá..a . slov. *Pitã..u > *Pit..i (> *Pit..i) > *Pitu2.. > *P.tú... 1.2 Rom. *P.tó..a (?) . slov. *Pitã..u > *Pit..i > *Pitu2.. > *P.tú.., pri cemer bi bilo treba predpostaviti substitucijo rom. *o.. slov. *a.. Deloma se arhaicen glasovni razvoj z ohranitvijo istozložnega zaporedja *o. ter njegova integracija v slovanšci-no kot dvoglasnika *a. lahko dodatno potrjuje pri prevzemu substratne predloge *.o.(e)na kot slov. *.a.na > *.u2na (danes ohranjeno v horonimu Podjuna). 1.2.1 Rom. *P.tóß’a . slov. *Pitub/..u > **Pitub/.li. 1.2.2 Rom. *P.t.ß’a . slov. *?, morda s koncnim rezultatom **Pitu2b/.li. Po-daljšava naglašenega rom. *ó v predzadnjem zlogu je bila mogoca le, ce je bil ta odprt in torej le ob prehodu zaporedja *-..a v *-ß’a (prim. Alluuium > rom. b.).399 *Al.ß’u . slov. *Al.1 2.1 Rom. *P.tá..a . slov. *Pita..i > *Pita.li > **Pito.li, prim. rom. *La.r.na . slov. *La.r.nu > *Lovrán., *Pa.l.na . *Povlán..400 2.2 Rom. *P.tó..a (. slov. kot zgoraj). 2.2.1 Rom. *P.tóß’a (. slov. kot zgoraj). 2.2.2 Rom. *P.t.ß’a . *Pit.b/.lii > **P.tu2b/.l.oz. *Pitu1b/.lii > **P.tyb/.l.. Predpostavljeni razvoj romanskega zaporedja *-Vß’-v slov. *-Vb/.l-, pri cemer ni znan odraz romanskega neobstojnega401 *-ß’- v konkretnem geolektu, ki mu pripada ime, kakršno je bilo prevzeto v slovanšcino (teoreticno je mogoce racunati z razvojem -bj-, -jb-, -j-, -vj-, -jv- ipd., prim. sln. gajba . rom. *g.jba < *k.ß’a < lat. cauea, hrv. štok. G.balj < *Gr.bl. . ant. Agruuium, Mayer1959: 160), je osnovan na glasovnorazvoj­nem dejstvu, da bi se po zakljuceni monoftongizaciji slovanski substitut *b/*ß (za rom. *ß) oz. *. (le ce za rom. *.) v položaju pred *. vkljucil v še vedno trajajoci proces slovanske jotacije. Znano dejstvo, da se zgodnje psl. *ka..om razvije v smeri *ku.o in ne **ko.lo, ni povedno za splošno medsebojno relativnokronološko umestitev praslo­vanske jotacije in monoftongizacije, saj je iz psl. *ku.o ‘kujem’v odnosu do glasovnega predhodnikarazvidnole,da se je jotacija na segmentu *. (oz. *ß) izvršila šele, ko je ta v fonološkem sistemu pridobil status soglasnika (tj. po zakljuceni monoftongiza­ciji). Ker tudi ni mogoce ugotavljati motivacije za epentezo (soglasniško vstavitev) jezicnika *-l-med ustnicni segment in sledeci *. pred zacetkom jotacijskih procesov, pac pa je do epenteze lahko prišlo tudi ob že obstojecih rezultatih jotacije tipa *-p-l­(oz. starejše *-p-l-.-), ni verjetno, da bi bilo po casu nastanka zaporedij *-bl- tudi za 399 Holzer 2007: 121, vendar prim. Bocek 2012: 157 s predpostavljenim razvojem *Allußju . *Olyb., kar implicira izhodišcno slovansko *Alu1bu. 400 Skok 1930: 498, Tekavcic 1976: 46, Šimunovic 1985: 188, Holzerop. cit., ss. 52, 54 in pass., Klotz 2013:74–75. 401 Prim. furl. tpn. Codroip < *Kodr.ß’-< lat. Quadruuium (gl. DTFT s.v.Codroipo) in Trèp < Triuium (DTFT: 933) z razvojem *-jb- < *ß’ ob obicajnem odrazu ß > furl. v ~ f (/ _#) za rom. *ß. izvensistemski *ß’ pricakovati drugacen substitut.402Po vsej verjetnosti izkljucena je torejtudi možnostmorebitnega razvoja rom. *P.t.ß’a . slov. *Pit...i, od koder po asimilaciji *-..- > *-.- slov. *P.tu2.. < *Pit..i (tako še Ramovš 1919: 379 = ZD II: 99, prim. Furlan 2002: 30–31). Kot možno izhodišce bi bilo vredno v pretres vzetiromansko izhodišce *P.t..a403 s sicer neregularno monoftongizacijo tipa ....-, izpricano pri Ptolemaju404 (ce za *No.o-< kelt. *No..o-), kar bi bilo regularno substituirano s slov. Pit..i > *P.t.... Vendar takšno romansko predlogo izkljucuje nemški substitut imena, saj bi moralo v tem primeru po srednjevisokonemški diftongizaciji dolgega *. naglasno mesto ostati na predzadnjem zlogu (ustalitev naglasnega mesta na prvem zlogu (baritonizacija) poteka le do 10. st.), prim. Glemáun < *Glem.na . rom. *Glem.na, prav tako pa bi pricakovali ijevski preglas. Kot najverjetnejše bi bilo torej treba predpostaviti romansko izhodišce *P.tá..a (oz. morda *P.tó..a z v romanšcini nesistemsko ohranitvijo dvoglasnika *o.) z ne­posrednim slovanskim substitutom *Pitã..u > *Pit..i (> *Pit..i) > *Pitu2.. > *P.tú.. (sln. prleško Ptu, Red Ptuja)405 oz. *Ad P.tá/ó..am . *Ad Pitã..u406 > *Apit..i > *Apitu2.. > *Op.tú.. k dvojnicnemu Optuj,407 kar praslovansko monoftongizacijo ab-solutnokronološko implicitno umešca v cas po slovanski kolonizaciji jugovzhodnega alpskega prostora.408, 409 Odsotnost odraza predmonoftongizacijskih substitutov v pri­morskislovanšcini (tip Lovran, Povljana in ne **Luran, **Puljana ipd.) je pricako­vana, saj gre v tovrstnih primerih za pozneje, tj. po že zakljuceni monoftongizaciji prevzeta imena. 402 K temu sicerprim. rom.*Al.ß’u . slov.*Alu1b. (hrv.Ol.b), kar na prvi pogled sicer ne izkljucuje možnosti substitucije rom. *ß’ . slov. *b (Holzer 2007: 121),vendar ob st. zap. Alluybum (15. st., loc. cit.) ni izkljuceno niti, da tu dejansko ne gre za neposredno substitucijo rom. *ß’. 403 Prim.Ramovš1936: 34:*Peto.o,ERHSJII: 561–562(primerjava zrazvojemprednaglasnega zaporedja *-o.o- v gal-rom. imenih tipa Nouio°,Nouientum ipd. (gl. TGF: 191) je irelevantna), Šturm 1927: 73. 404 Celoten nabor oblik pri Lambert 2000: 166. 405 Rajh 2010: 191, prim. HG II: 180–181. 406Oz. z obrušenjem soglasniškega sklopa že v romanskem izhodišcu *Ap.tá..am, prim. mutatio Apicilia (It. Burdig.) za verjetno *Ad Piciliam, prim. mutatio Adpacilia (Codex Veronensis 52), o cemer Bosio 1983. 407 Gl. Ramovš 1936: 39, ERHSJ II: 562. 408 Istega mnenja Bidwell 1961: 120, Furlan2002: 30, obakrat sicer z manj ustrezno rekonstrukcijo vulgarnolatinske (= romanske) oz. slovanske oblike. Ramovševo mnenje (1919: 379 = ZD II: 99, 1936: 34) o nastanku slovanskega substituta ni relevantno, saj še ne upošteva poznega prehoda *a >*o.Pravtakonipravilnadomnevaosubstitucijskemsamoglasniku*. za domnevni široki kratki rom. *e v predpredzadnjem zlogu. 409 Morda je med tovrstne substitute treba umestiti tudi slov. *Botu.. (> *Botu-.ane > sln. Batúje), ce izsubstratnega*Batá..a (prim.ESSZI:53),kipagazaradivzglasnega*b-,kiganimogocerazlo­žiti na podoben nacin kot *b- v *Bl.c. < *Pl.c. (za proces *pl- > *bl-tipološko prim. hispkelt. tpn. Bletisam(a), CIL II/858, ce k presežniku *pletH2-is.Ho-, gl. MLH V.1 s.v. letaisma) ali istrskem tpn. Buzet < *B..et. < *P.l.et. < slov. *Pilgentu . rom. *Pil/ngént. (prim. Skok 1934: 432), naj­verjetneje etimološko ni ustrezno povezovati s substratnim izhodišcem toponima *P.tú... Substitucije romanskega *. Kot substituta za romanski dolgi naglašeni ozki *., ki je po podaljšavi v odprtem zlogu nastal iz izhodišcnega *o, se v slovanskem gradivu pojavljata tako *y < *u1 kot *u < *u2. Ker je bil slovanski samoglasniški sistem ravno v casu južnoslovansko-romanskih substitucij v fazi prestrukturiranja (tu se misli predvsem na stanje pred in po monofton­gizaciji, ki se odvije šele v casu po slovanski ekspanziji na jug in proti zahodu), je treba razlicne substitute utemeljiti predvsem na podlagi posameznih faz v razvoju zadnje samoglasniške vrste slovanskega samoglasniškega sistema. Prva oz. izhodišcna faza (I) je stanje v samoglasniškem sistemu pred monoftongi­zacijo (sistem vsebuje *u1 = */u/ in *a.). V drugi fazi (II) pride do monoftongizacije *a. >*u2, pri cemer je glasovna vrednost *u2 na prvi stopnji monoftongizacije verjetno */o/ oz. */./. V zadnji fazi (III) pride do dviga *u2 v *u = */u/ in vzajemnega prehoda starega *u1 v tej vrednosti v jeri (*y). Ker je zadnji omenjeni premik v samoglasniškem sistemu mogoce osmisliti tako s potisno kot potezno verigo, se da predvideti dva verje­tna kronološka poteka razvoja: a) 1. *u1 > *y, 2. dvig *u2 > *u po potezni verigi oz. b) 1. dvig *u2 >*u, 2. *u1 >*y po principu potisne verige. V prvem primeru je v okviru tretje faze treba racunati še z vmesno razvojno stopnjo, na kateri sta pred dvigom *u2 > *u v sistemu nekaj casa soobstajala jeri (*y)in *u2 (*/./), medtem ko je v primeru potisne verige tak vmesni stadij nepotreben. Na podlagi slovanskih substitutov tipa *Trag.1ru (> *Trogír.)za rom. *Trag.ru (ant. Tragurium), kjer je do integracije zagotovo prišlo še pred spremembo izhodišcnega *u1 in pred prehodom psl. *a v *o (ta kronološko sledi prvi spremembi), ni mogoce zanesljivo ugotavljati, da se kot realna izkazuje le prva teoreticno predpostavljena kronologija (prim. Holzer1999/2008: 82), saj bi se tudi v slucaju kronološko prej izvršenega prehoda *u2 > *u substratni *u gotovo ne substituiral s slov. *u2, temvec z *u1, kakršen bi v tem primeru v sistemu obstajal še tik pred vzaje­mnim, tj. kronološko hkratnim premikom *u2 > *u in *u1 > *y. Ne glede na relativno kronologijo dogodkov v procesu preoblikovanja zadnje sa­moglasniške vrste v slovanskem sistemu bi bil izhodišcni romanski *. v prvi fazi pre­strukturacije najverjetneje substituiran z *u1. Temu v prid govorijo tudi zgodnje roman-ske izposojenke v slovanšcino tipa *R.ma . slov. *Ru1mu (> *Rim.) in *kr..e (*. je tu le foneticno dolg!) . slov. *kru1.u (> *križ. ‘križ’).410 Po vstopu monoftongov v slovanski samoglasniški sistem bi bil isti romanski *. verjetno identificiran s slov. *u1 ali *u2 – odvisno od tega, ali je bila glasovna vrednost slednjega (še) */o/ oz. (že) */./. Po prehodu *u1 v jeri (*y) in ne glede na to, ali je do dviga *u2 > *u prišlo pred (shema Ia/IIa spodaj) ali po tej spremembi (shema Ib/IIb spodaj), pa bi bil rom. *. nedvomno izenacen in zato substituiran s slov. *u2. To dejstvo je posredno razvidno iz poznih iz­posojenk tipa rom. *rac.ne .slov. *ra.un. ‘racun’, *stac.ne .*sta.un. ‘postaja’, 410 Glede zgodnjega prehoda *y > *i gl. zlasti Shevelov 1964: 384, Bocek 2010: 85ss., prim. Skok 1930: 507, ERHSJ II: 202. Glede rekonstrukcije *kr..e z že izvršeno zahodnoromansko palata­lizacijo in šibitvijo kot izhodišca za južnoslovanski substitut prim. alb. kryq, rom. cruce, dalm. (velj.)krauk, ki nasprotno kažejo na izhodišcno vzhodnoromansko *kruke. *n.p.ca > *nepu.a ‘necakinja’411 (v teh zgledih se kasnejši datum izposoje neposredno dodatno potrjuje s substitucijami rom. *a .slov. *a < *a, rom. *e oz. *. .slov. *e, do katerih je lahko prišlo šele po prehodu slov. *a >*o, *i >*. itd.), deloma pa tudi iz substitutov, ki sodijo v cas po prehodu *u1 v jeri (*y), vendar še pred prehodom slovan­skega kratkega *a v *o412(prim. rom. *Laf.da . *Lapud. > hrv. Lopud, *Lakr.ma . *Lakrum. > hrv. Lokrum).413 Shematicno: Ia A . A1 [= *u1] + A2 [= *u1] + A3 [= *u2] + A4 [= *u2], pri cemer A = *., 2 = monoftongizacija, 3 = */o/ > */./, 4 = */./ > */u/ + *u1 > *y, oz. Ib A . A1 [= *u1] + A2 [= *u1] + A3 [= *u2] + A4 [= *u2] + A5 [= *u2], pri cemer A = *., 2 = monoftongizacija, 3 = */o/ > */./, 4 = *u1 > *y, 5 = */./ > */u/. Substituti romanskega širokega dolgega naglašenega *o (< *o) s slov. *u2 (npr. rom. *P.la. slov. *P.2lu > *Pul., B.na . *B.2na > *Buna, prim. še *mo..lu . *m..úl. ‘caša’, gl. Furlan2009: 417) ob tem ne presenecajo, saj bi bil celo na stopnji razvoja */./ slovanski monoftong *u2 njegov najbližji in s tem najverjetnejši substitut (1. del II. faze: rom. *. . slov. *u1, rom. *o . slov. */o/, 2. del II. faze: rom. *. . slov. */./= u2, rom. *o . slov. */./ = *u2). Starejši zapisi romanskih toponimov kot npr. ..ß..... (Porphyr., De adm. imp. 30), F.lâma (1154, gl. Tekavcic1976: 44; Holzer1999/2008: 80–81) za ant. *Albona oz. *Al.ona (prim. ......a pri Ptolemaju in Aluona pri Pliniju) in *Flanona lahko deloma govorijo tudi v prid že romanskemu sovpadu *. in *u oz. za izredno ozek iz­govor *[.] ~ *[u], ki bi bil graficno sporadicno lahko zabeležen kot .414 Ker takšne nevtralizacije na konkretnem romanskem arealu ni mogoce predvideti kot sistemske, bi bilo na podlagi tovrstnih zapisov mogoce sklepati na položajno razlicico rom. *. pred nosnikom v odprtem zlogu, vendar ob odsotnosti drugih primerov primarno oz. vsaj za predromansko pripono *-ona415(glede na slov. substitut *K.rmýn. ob bav. Cremawn (1324) < *-.n-za rom. Cormones (628), morda tudi za pripono *-ones, toda prim. furl. 411 Tekavcic 1976: 43, 45, Šega 1998: 73, Holzer 2007 s.v., 2013: 139. 412 Kakor je nedvomno razvidno iz navedenih primerov, razvoj psl. *a, *a v *o, *a nastopi šele po prehodu *u1 v jeri (gl. tudi Shevelov 1964: 384ss.). 413 NeustreznoTekavcic 1976: 53–54. 414 Reichenkron 1939: 162–166, ERHSJ III s.v. Solin,Tekavcicop. cit., s.49,Holzerop. cit., ss. 79–81. Mayer (1959: 140) prehod *. v *u pripisuje predromanskemu substratu. 415 V literaturi (gl. prejšnjo opombo, Šimunovic 1985: 188 z op. 63b) se navadno misli tudi na samo­glasniško harmonijo v mestniških oblikah (*-.nis > *-uni, vendar prim. tpn. L.n (Pag) < *Lú2n. . *(punte)loni, gl. Šimunovicop. cit., s. 181), a bi bila ta možnost lahko veljavna le za del gradiva. Nerealno je namrec predpostavljati posplošitev mestniških oblik na tako širokem arealu. Poleg tega bi v tem casu, tj. po razgradnji latinskega sklonskega sistema, pricakovali morebitno ohrani­tev le sporadicnih petrificiranih oblik. Cormóns, ki jasno kaže na izhodišcno *Korm.nes416in ne **Korm.nes). Teoreticni niz substitutov rom. *u . slov. *u1, *u2 bi bil v tem primeru naslednji: IIa A . A1 [= *u1], B . B1 [= *u1] + B2 [= *u1] + B3 [= *u2] + B4 [= *u2], pri cemer A = *., B = *[u], 2 = monoftongizacija, 3 = */o/ > */./, 4 = */./ > */u/ + *u1 > *y, oz. IIb A . A1 [= *u1], B . B1 [= *u1] + B2 [= *u1] + B3 [= *u2] + B4 [= *u2] + B5 [= *u2], pri cemer A = *., B = */u/, 2 = monoftongizacija, 3 = */o/ > */./, 4 = *u1 > *y, 5 = */./ > */u/. Ker slovansko gradivo za rom. *.oz. *u (*/u/)izkazuje dvojnicni substitut tudi v primeru pripone *-ona in zaporedja *-one(s), pa bi bilo seveda na takšno položajno razlicico (rom. *. > *u / _N$) mogoce racunati le, ce je bila arealno zamejena. Slovanski substituti rom. *. v priponi *-.nadejansko tvorijo dva areala: zahodni s substitucijo *u1 in vzhodni z *u2 s pomembno izjemo tpn. *Bon.nia . *Bunu1nu > *B.dyn.,417 danes Vidin, Bolgarija (morda tudi srb. tpn. Cestelin, domnevno k rom. *Kastelona, gl. Loma1991: 126). Taka razporeditev bi lahko posredno pricala o za zahodni del specificnem razvoju, tj. izredno ozkem izgovoru rom. *-. vsaj v priponi *-.na (in -.nes), ki je bila nato ne glede na stanje v razvoju slovanskega samoglasniškega sistema identificirana s slov. *u1 (= */u/): rom. *Gl.m.na . slov. *Glim.1nu > *Gl.mýn., *B.rg.na . *Birg.1nu > *B.rgýn., *TVl(V)m.na . *Tu/ilm.1nu > *T./.lmýn., *Alß.na . *Albu1nu > *Albyn. > *Labyn. (JV Istra),418 *Flan.na . *Plam.1nu > *Plòmyn. (hrv. cak. Pl.min <*Pl.min, JV Istra), *Kas.nes .*Kas.1nu >*Kosýn. (hrv. štok. Kòsinj, Red Kosínja), *N.na > *N.1nu > *Nýn. (hrv. cak. Nin, srednja Dalmaci­ja), *Prom.na . *Pram.1na (hrv. štok. Prina, južna Dalmacija), *Skard.na . *Skard.1nu > *Skradýn. (hrv. cak. Skradin, srednja Dalmacija), *St./olp.na . *Sti/ulp.1nu > *St./.lpýn., *Alß.na . *Alb.1nu > *Labýn. (hrv. štok. Làbin, srednja Dalmacija; ant. Albona (1078), gl. Šimunovic 1985: 180), *Sal.na . *Sal.1nu > *Solýn. (hrv. cak. Solin, srednja Dalmacija), *K.nt.na . *Kint.1na (hrv. štok. Cétina, srednja Dalmacija), *Nar.na > *Nar.1nu > *Norýn. (hrv. štok. Nòrin, južna Dalmacija), *Ak.na . *Ak.1nu > *.-akýn. (hrv. cak. Jakin; gre za eksonim Ancona, gl. Šimunovic 2006: 210). 416 Glede sinkope *-es > furl.-s prim. karnijsko tâs ‘molciš’ < *taž†s < *tažes < *ta.es < *t.kes < lat. taces. 417 Po prekozložni asimilaciji po zapori b ~ n > *b ~ d (prim. obratno asimilacijo v lit. debesìs ‘oblak’ < pide. *nebhes-i-). Za st. zap. Do B.dyni, Bdyn., Bdin., gr. ..d... gl. Schramm 1981: 402. 418 L.bin, L.bina (Holzer 2007: 110 v op. 110 z natancnimi viri za tovrstno, sicer nepricakovano, naglasno stanje), toda prim. Šimunovic1985: 184,2013: 168 z navedbami narecnega cakavskega gradiva Labin, enako Plomin. Za pojasnitev razporeditve slovanskih substitutov se tako pravzaprav ponujata dve možnosti oz. kombinacija obeh: a) razlika je arealno pogojena, b) razlika v substitu­tih je pogojena s kronologijo prevzema. Morebitna kronološka razlika je bila lahko širša (I. proti II. fazi v razvoju zadnjih samoglasnikov v slovanskem samoglasniškem sistemu) oz. ožje zamejena (tj. le v okviru II. faze). V primeru razlik med substituci­jami v sklopu le II. faze bi šlo za razliko v približku slov. *u2 romanskemu *. v casu njegove glasovne vrednosti */o/ (rom. *. . slov. */o/, zato rom. *. . slov. *u1) oz.*/./ (rom. *. = slov. */./, zato rom. *. . slov. */./ = *u2).419Imena tipa *Kast.l.ne . *Kas(ti)l.2nu (*Kas(ti)l.nu) > *Košlun. (hrv. cak. Red Košlj.na, Krk),420 ki temeljijo na izobcnoimenskih topoleksemih (prim. tudi rom. *mans’.ne . slov. *man..2nu > *mošun. > hrv. cak. moš.n < *mošun, hrv. štok. moš.n ‘ograda, hlev’),421 bi sicer lahko predstavljala kasnejše substitute, vendar prim. rom. *Kast.l.ne s pricakovanim slovan-skim substitutom *Kas(ti)l.1nu > *Košlín. (Košljin, Veli Iž). Malo verjetna pa se vecja kronološka razlika zdi med substitucijo rom. *. s slov. *u1 (I. faza) oz. z */./ = *u2 (II. faza) ravno pri parih *Sal.na . *Salu2nu (*Sal.nu) > *Solun. (danes Solun, Grcija)422 in *Sal.na . *Sal.2nu (*Sal.nu) > *Solun. (Sòlun, Med Solúna, Bosna) proti *Sal.na . *Sal.1nu > *Solyn. (hrv. cak. Solin, Srednja Dalmacija) oz. *Alß.na . *Albu2nu (Alb.nu) > *Labun. (Olovo, Bosna) proti *Alß.na . *Alb.1nu > *Labyn. (Labin, srednja Dalmacija) in *Alß.na .*Albu1nu >*Albyn. >*Labyn. (JV Istra). Toponimi kot npr. Solun (tako grški kot bosanski) in *Labun so bili namrec najverjetneje prevzeti pred casom substitucije dalmatskih enakozvocnih substratnih predlog, zagotovo pa vsaj pred casom, ko je bil prevzet tpn. Labin v Istri, kjer je bila slavizacija najpoznejša.423 419 Glede posameznih faz v razvoju monoftonga gl. npr. Shevelov1964:276–277,Bezlaj 1965: 6 (= ZJS I: 271), Greenberg 2002b: 75, Holzer 2007: 59,2013:241. 420 Hrvaško gradivo je v nadaljevanju navedeno po Šimunovic 1985, 2005, Holzer 2007 s.vv., Matasovic 2007: 110–11, naglasne rekonstrukcije na podlagi slovenskega narecnega gradiva pa po Šekli 2009. 421 Gl. Šimunovic op. cit., ss. 77, 92. Prim. tudi sln. orn. Mašun < *mošun. (s prednaglasnim aka­njem)oz.*mašun. . rom. *mas'.nu (z rom. prehodom *VNS > *.S). Tpn. nar. M.šne, kar bi na prvi pogled sicer kazalo na nepricakovani substitut *moš.n. < *manšunu (gl.ESSZI: 272–273), je lahko analoškega nastanka iz prvotnega *Mošú?ne oz. *Mošun.ne(Mmn *Mošun... > *Mošnjàh), in sicer na podlagi allegro-oblik v stranskosklonskih oblikah (vzporedno s tipom gor. B.g†ne za *Begúne). 422 Glede izhodišca rom. *Sal.na : gr. Sa...... gl. Schramm 1981: 341–345, A. Loma, S. Loma 2011: 2. 423 Toponimi z zaporedjem slov. *-'u, ki je bilo podvrženo preglasu (*Kas(ti)lu1nu, morda *Ro.in., ce iz *RVn..1nu < rom. *-onV-), v tem oziru niso povedni, saj se je zaporedje razvilo enako, ce je v slovanšcino prešlo pred preglasom (in s tem pred monoftongizacijo, tj. v I. fazi) ali po njem (II. faza). I. faza (pred monoftongizacijo) substitucije gradivo *u1 *a. *. . *u1 *o . *u1 *u . *u1 *a. . *a. rom. *Sal.na . *Solu1nu (*Solyn.) *kr..e . *kru1.u (*križ.), *R.ma . *Ru1mu (*Rim.) rom. *P.?ta..a . *Pita..u (*P.tu..), prim. germ. *la.kaz . *la.ku (*luk.) II. faza (monoftongizacija) *u1 = */./ ~ */o/ *u2 Op. Dybojev zakon je v teku druge faze zakljucen, vendar še pred prehodom *u1 v *y424 (prim. *Plòmyn.). *. . *u1 ~ u2 *o . *u2 *u . *u1 *a. . *a+. rom. *Sal.na . *Solu1nu (*Solyn.) . *Solu2nu (*Solun.) rom. *Pola, *Bona … . *Pu2lu, *Bu2na prim.zgerm.*boko, *plogaz … . *bu2ku (*buky), *plu2gu (*plug.) rom. *Soluna (?) . *Solu1nu (*Solyn.) rom. *La.rana . *La.ranu (> Lovran.) III. faza > *y *. . *u (< *u2) rom. *rac.ne, *stac.ne .*ra.un., *sta.un. *u1 > *u *o . *u (< *u2) *u2 Op. V teku III. faze nato *u . *u (< *u2) rom. *Lakr.ma . *Lakru2mu (*Lokrum.) *a, *a > *o, *a. Ad Celje, ant. Celeia Ker je na podlagi narecnih oblik in starejših zapisov treba izhajati iz slovenskega *Celj. > *Cèlje,425pri cemer je akutirano izglasje *-j. treba razumeti kot kontrahirani odraz starejšega dvozložnega zaporedja *-...,426za izhodišce ni mogoce predvideti roman-ske baritonirane osnove *Kéle.a, temvec paroksitonon *Kelé.a: rom. *Kelé.a . slov. *Kel..a > *Kele.. > *Cel... > *Celj..427Arhaicnost romanskega geolekta, iz katerega je bilo ime prevzeto, je mogoce opazovati na vec segmentih: a) ohranjena je samogla­sniška kakovost prednaglasnega *e (in ne razvoj v *.tipa rom. *T.rg-´ . slov. *T.rg-), s cimer se med drugim potrjuje tudi izvorna samoglasniška kolikost predromanskega 424 Prim. Holzer 2007: 59. 425 Prim. Ramovš1921/1922: 34. Neustrezno je Ramovševo izvajanje slovanskega substituta iz lat. abl. loci *Celeae > rom. *Kel. (enako Skok 1921/1922: 29), saj bi bil romanski odraz kontrahirane­gapredpostavljenegazaporedja-eae v vsakem primeru v slovanšcino substituiran z *i1 (ce . rom. *.) ali (ce . rom. *e). Prej bi pricakovali ohranitev medglasnega rom. *. in obliko *Kel..e (s *e1 podaljšavo starega kratkega substratnega *e, tj. novega romanskegaširokega *e) oz. *Kelé.e (brez podaljšave), kar bi bilo v slovanski sistem morda prevzeto kot **Kele.e oz. *Kele.e > *Keli.e > **Cel..e. 426 Kljub Ramovš loc. cit. Povsem zmotno o naglasnih razmerah Bezlaj 1954: 68 (= ZJS I: 52). 427 V tem smislu je napacna domneva, podana v Šašel1965:9–10, kjersevzapisihtoponimakotpro­paroskitona (tip ...e.a, Ptol. II,13,3) po nejezikoslovnih kriterijih prepoznava prvotno naglasno mesto, s tem pa nadalje neupraviceno predvideva naglasno repliko v slovenskem umicno naglaše­nem Célje. substratnega izhodišca *Kele.a,428 b) naglašeni odprti kratki predzadnji zlog vsaj do casa prevzema v slovanšcino ni bil podaljšan (v nasprotju z razvojem v *Akulé.. > rom. *Ag.l..a . slov. *Agul..u > *Og.l...), c) ohranjeno je naglasno mesto substra­tne predloge (prim. tip *Álbant(i)a v slov. integratih *L.bot./*Labo.a). Takšen razvoj je primerljiv s substitutom za rom. *. < lat. . v slov. *akitu > *oc.t.‘kis’, ki kaže na romansko izhodišce *ak.tu < vlat. *ak.tu < lat. acetum ‘id.’,429 in se z nadaljnjo odso­tnostjo šibitve/ozvenecenja in palatalizacije medglasnega mehkonebnika *-k- vklaplja v isti, tj. vzhodnoromanski areal (v vzglasju slovanske oblike toponima Celeia s prvotno enakim ohranjenim arhaicnim *k se ob tem ohranja odraz slovanske druge palatalizacije mehkonebnikov: rom. *Kele.a . slov. *Kele.a > *Cel..e). Malo verjetna je možnost, da bi šlo za substitucijo rom. *-..a . slov. *-i.a (> *-..e), saj bi bilo v tem primeru treba predpostaviti izhodišcno substratno *-e.a, kar je glede na nedvomno indoevropski jezikovni izvor imena (cetudi jezikovnogenetsko težko tocneje opredeljiv, gl. dalje spo­daj) besedotvorno gledano manj ugodna rešitev. Najprepricljivejša se torej zdi tudi najbolj preprosta razlaga, po kateri bi se v slo­vanskem izglasju *-..e prepoznalo repliko substratnega zaporedja *-e.a. To bi bilo po prevzemu v slovanšcino vkljuceno v regularen razvoj podedovanih zaporedij *e. > *i. (> *-..)v raznozložnem položaju, pri cemer je v izglasju nato lahko še prišlo do pre­glasa, torej rom. *-e.a . slov. *-e.a > *-..e. Ce je v izhodišcu vendarle treba racuna-ti s slov. *Kel..u > *Celi.i > *Cel..., tj. s pricakovanim oblikotvornim substitutom tipa *Br.ca . *Br..., *L.k.n.na . *L.k.n.n. (Làkljan), *Urs.ra . *..rs.r., *Bon.na . *B.dyn. ipd.,430pa bi morala biti takšna oblika zelo zgodaj, tj. pred delo­vanjem umika po Ivšicevem zakonu, naslonjena na kolektive s pripono *-..e < *-i.e < *-i.a (< pide. *-e.-o-). Ker je praslovanski preglas, ki ga predpostavlja predlagani razvoj substituiranega zaporedja *-e.a v *-..e, relativnokronološko treba umestiti pred slovansko monoftongi­zacijo, bi bilo v prehodu substituiranega zaporedja *-e.a > *-i.e lahko prepoznati doda­tno potrditev casovne umestitve monoftongizacije v cas po slovanski razselitvi, na kar opozarja že zgoraj obravnavani integrat Ptuj. Substitutov, ki bi s svojo glasovno podobo nedvomno potrjevali delovanje preglasa *a > *e po casu izposoje imen v slovanski sistem, sicer ni.Nepoveden je npr. v tem oziru substitucijski odraz v slov. *K.ila.u . rom. *K.íl(')a./ßa (v primeru, da je slednja rekonstrukcija pravilna in ne gre za slov. *K.ilu . rom. *K.ílu oz. *K.íl(')a./ßa),431saj bi se substitut *K.ila.u tako preko pre­glašenega *K.ile.u kakor tudi neposredno (tj. v primeru, da bi šlo za izposojo po že zakljucenem preglasu) razvil enako: *K.ila.u > *C..l... . *C..l...c.. Substitucija rom. *l v položaju pred zadnjim samoglasnikom s slov. *l (tip slov. *Pul.) v predposta­vljenem substitutu *Lung.tiku bi na prvi pogled sicer lahko govorila proti domnevi, da 428 Morda bi bilo torej tudi v primeru tpn. *P.tu.. bolje izhajati iz vlat./rom. *. < *. kakor iz *e. 429 Prim. Skok 1926: 394, Šega 2006 s.v., Bocek 2009: 62,2010: 33–36. 430 Prim. *Koc.ra . ž. *Ku..ra > *K...ra > hrv. Kc.ra (Holzer 2007: 103). 431 Slednje romansko izhodišce k substratnemu *Ak.il.-a.. se glede na imenotvorno podstavo *ak.ili- oz. *akuli-k toponimu *Ak.i/kule.a zdi bolj verjetno. je bil v substitucijskem momentu preglas še delujoc, saj bi v tem primeru nujno prica­kovali razvoj *Lung.tiku > *Ling.tiku > **Leg.t.c. namesto dejanskega *Lung.tiku _VO > *Log.t.c. > Logátec. Vendar se ob številnih primerih substitucije rom. *l / s slov. *l (= [l]) kot npr. rom. *ßal(l)u . slov. *Balu > *Bol., *Sal.na . *Solu1nu > *Solyn., *Flan.na . *Plamu1nu > *Plomyn. kot enako, ce ne celo bolj verjetna ponuja rekonstrukcija substituta *Lung.tiku > *Log.t.c., najsi bo še v casu delovanja preglasa ali pred tem procesom. Posredno se lahko takšno izhodišce potrjuje tudi v morebitnem (ce ne le modelnem) odrazu slovanske tretje palatalizacije mehkonebnikov *-iku > *-ici, hkratno izpricane ravno v tem toponimu, ki pa jo je treba umestiti pred delovanje preglasa *u > *i (in vzporedno pred prehod *u > *i), prim. psl. *..go ‘jarem’ <*.uga in ne npr. **...e (tip *lice ‘lice’, Red *licese). Ce je bil torej tpn. Longaticum v slovanšcino integriran pred delovanjem slovanske tretje palatalizacije mehkonebnikov, bi bilo treba v njegovem nadaljnjem razvoju racunati tudi s preglasom,432s cimer je možnost substituta *Lung.tiku (z nadaljnjim neproblematicnim narecnim razvojem *l > l, gl. Furlan2002: 31, 32) izkljucena.433Ugotovljivo ni niti, ali je v slovanšcini do pre­glasa *a > *e prišlo hkrati s preglasom *. > *. oz. je do procesa prišlo v dveh valovih, saj je bil v primeru dvoglasnika *a. (po preglasu *e. > *i2) v casu delovanja slovanske tretje palatalizacije mehkonebnikov (tj. pred monoftongizacijo) povzrocitelj palataliza­cije *., medtem ko *e2 (< *a.) tako kot *e1 palatalizacije ni povzrocal. Iz navedenega sledi, da je najustreznejša relativnokronološka soumestitev glasovnih pojavov v nasle­dnjem vrstnem redu: slovanska tretja palatalizacija mehkonebnikov . preglas *. > *. . monoftongizacija. Cas poteka preglasa *a > *e je ob tem najbolj ekonomicno enaciti s casom poteka preglasa *. > *. (enako Holzer 2007), tj. po delovanju slovanske tretje palatalizacije mehkonebnikov in s tem po pricakovanju tudi v nadaljnjem razvoju slovan­skih substitutov romanskih predlog, vkljucujoc obravnavano zaporedje *-e.a v *Kele.a. Tpn. Celeia ~ ...e.a, var. lect. .e..a, .e.e.a (Plin., N.h. 3,146, Ptol. II,14,3, Tab. Peut. IV,2, It. Ant. 129,4, It. Burdig. 560,11)434 je v priponi primerljiv s toponimi kot Aquileia, Noreia ~ ...e.a(prim. Strab. V,1,8, Caes., BG I,5,4, Plin., N.h. 3,131, Tab. Peut. IV,1),435 Matreio (Tab. Peut. III,2), prim. *M.tre.a (Matrei (Innsbruck) na severnem in Matrei (Lienz) na vzhodnem Tirolskem), s poselitvenega obmocja Skor­diskov Ardeia in Uinceia (Falileyev2013: 14, 152), morda Uindeleia (Hispania, Ptol. 432 Prim. srb. tpn. Istinici, domevno iz *..st.nV (+*-i.i) < *.ist.nV (popreglasu)<*.ust.nV . rom. *.ust.na (Loma 1991: 125 v op. 24). 433 V primeru, da gre za morfonološko substitucijo *-iku (> *-.k.) . *-ici (> *-.c.) in je bilo ime izposojeno po zakljucenem delovanju slovanske tretje palatalizacije mehkonebnikov, lahko seveda v izhodišcu racunamo tudi s substitutom *Lung.tiku. Glede substitucij rom. *l pred zadnjim samo­ glasnikom gl. dalje v razdelku 5.2.2.2. 434 S panonskega prostora prim. še *.er.e.a, ce se v zapisu ße.ß.. (Ptol. II,16,6) ohranja domnevni lat. abl. loci *Uerueis (Anreiter 2001: 144–145); prim. še zapisa Uereis (It. Ant. 130,6) in Berebis (Tab. Peut. V,1). 435 Gl. Šašel Kos 1997: 39,2010: 82; glede teonima, nastalega iz podstavnega toponima gl. Šašel Kos 1999: 33–39. II,6,52, It. Ant. 454,6; prim. etn. Uindelici, oboje k *.ind-elo-).436Pripona *-e.a se v okviru keltske onomastike sicer pojavlja v vlogi produktivnega sredstva izpeljave, ven­dar se njena raba zdi omejena na tvorbo hipokoristikov tipa Careia (CIL XII/3716), Derceia (XII/5788), Iareia (XIII/2723), Luteia (XIII/6410, 1872, gl. AcSI: 1410, Stü­ber 2005: 71), k cemur prim. tudi nedvomno galski teon. Cobeia,437 medtem ko v razpo­ložljivem zemljepisnoimenskem gradivu, ki izkazuje formant *-e.o- oz. njegov. v žen­skem spolu posamostaljen. razlicico *-e.., ni mogoce identificirati nobenega primera z zanesljivo keltsko korensko etimologijo. Povedno je tudi dejstvo, da se tpn. *Celeia med drugim pojavlja v sklopu ligurskega gradiva, k cemur prim. ligurski etn. Celeiates (Liv. 32,29,7) < *Kele.-.ti-. Tudi v okviru britanske (v zemljepisnem smislu) hidroni­mije, kjer se tovrstne tvorjenke nedvomno ohranjajo, prim. Seteia, Tameia, Uerbeia (ob dehidronimnem teonimu Uerbeia, RIB: 535),438 vsaj zadnji dve nedvomno z izglagol-skim besedotvorjem (k pide. *temH1- »schneiden«, LIV2: 625, in *.erb(h)- ‘?’), korenom ni mogoce pripisati diagnosticno keltskih etimologij. Besedotvorje galo-lat. cateia gl. aclys (Servius, ad Aen. 7,741) h *kat-.e/o-‘metati’ (= stirs. caithid, gl. Matasovic2009: 195–196) je nejasno, a morda primerljivo s kimr. rhodwydd ‘okop’ < *rat-e.o- k *rati­(= stirs. ráith ‘id.’ < pide. *H2.H3-tí-) in kimr. nodwydd ‘igla, šivanka’, ce iz *snat-e.o­(k stirs. snáithe ‘id.’ < *snat-.o-), prim. še kimr. celwydd ‘laž’ (za ta tip britanskokelt­skega besedotvorja gl. Burnand, Lambert 2004: 686 z op. 13, Lambert2005: 237). Pripona *-e.. kot produktivno sredstvo izpeljave ni prisotna niti v opisnem besedo­tvornem sistemu staroevropske hidronimije. S stališca samega indoevropskega besedo­tvornega sistema pa je zaporedje *-e.o-mogoce interpretirati na vec nacinov. Lahko gre za zgolj strukturno tematizacijo ijevske osnove tipa gr. ...e.. ob ..... ‘ptic’, .st... ‘kost’ < pide. *H2ost(H)-e.-o- za *H2ost(H)-i- (= sti. ásthi- ‘id.’), sti. h.dayam ‘srce’ < pide. *..d-e.-o-za *..d-i-ipd. V ta vzorec sodi tudi pide. pripadnostna pripona *-é.-o-k prvotno tematskim samostalniškim osnovam tipa sti. híra.-ya-‘aurum’ < pide. *.h.H3=en-i.o-(Balles 1997: 145–147) . *-i- . hira.y-áy-a- ‘aureus’ < *-e.-ó-(prim. Hajnal 1994). V priponi se lahko ohranja tudi popridevljenje izhodišcne ijevske osnove (*-i- . *-e.-ó-), ki jo obicajno spremlja vrddhizacija korenskega samoglasnika (prim. het. É.išta- ‘kostnica’< pide. *H2est(H)-e.-ó-). Ce se v toponimu ohranja obcnoimensko besedotvorje, bi bilo v obeh primerih v obcnoimenski podstavi tpn. Celeia treba prepo­znati ali ijevsko osnovo *kel-i- (v tem primeru verjetno stranskosklonsko osnovo izvor-no akrostaticnega samostalnika tipa *H2o.-i-/*H2e.-i- .ovca') oz. *kel-i-(tip psl. *rec. .beseda', toh. A reki, B rake .beseda, ukaz' < pide. *rek-i-)439oz. tematsko tvorjenko *kel-o-. Korenski del izpeljanke je mogoce identificirati tudi v tpn. Celena (It. Burdig. 436 Gl. Kranzmayer 1956: 23, 122 v op. 35, Anreiter et al. 2000: 123, Anreiter 2001: 144, Falileyev 2013: 14. 437 AcS I: 1053, DAG: 1102, DLG s.v. cobo-. 438 Sem morda tudi tpn. Arbeia (PNRB s.vv.). 439 Gl. LIV2: 506, Furlan v ESSJ III s.v. rec. 562,3) v spodnji Panoniji,440 v katerem se najverjetneje ohranja tematizacija nosniške osnove *kel-en- (prim. tpn. Serena < *ser-en-ob tpn. Sirmium < *ser-mo-in etn. Seretes < -et-).441V razlicnih pretvorbah se takšna izpeljanka potrjuje v lit. kálnas (a. p. 3), let. ka.ns,442run. hallaz (stnord. hallr, stang. heall) < *kol(H)-n-o-, lat. collis, run. hali < *kolH-n-i-, stang. hyll < *k.H-n-i-,443vse z osnovnim pomenom ‘hrib, vzpetina’. Dalje prim.tematizirano gr. ...... < *kolH-on-eH2-444 in z drugo pripono lat. columen ‘vrh’ < *kelH-men-,445vse k pide. *kelH- »aufragen, hochragen« (LIV2: 349).Manj verjetno je, da bi se v tpn. Celena ohranjala tvorjenka *Kelina < *kel-i-no-,446 v tem primeru sicer popolnoma vzporedna s *k.l-e.-ó-, saj bi bilo zapise z e mogoce razložiti le kot romanski odraz *. za substratni *í, kar pa v sklopu virov, v katerih se ime pojavlja, ni obicajno.447 Neposredna primerjava toponimov tipa Celeia oz. Celena s toponimi, kot so Kallmz, Kehlmz, Kellmz, Kollmz, Kollmitz, Kulmitz(en), je neustrezna.448 Kljub enkratnem zapisu Celio monte (It. Ant. 250,7) za današnje Kellmz (Iller, gl. Wiesinger1990: 287, Greule2010: 10), pri katerem gre ocitno za latinsko reinterpre­tacijo substratnega imena, je za celotno skupino tovrstnih imen mogoce predpostaviti enotno izhodišce *Kalam-ant.., ki se neposredno potrjuje v severnopanonskem predstav­niku .e.eµa.t.a (Ptol. II,11,15; prim. var. lect. .a.aµa.t.a, .e.aµa.t.a). To z izpeljan­kama *kel-en-o- in *k.l-e.-o- sicer nedvomno spada v isto diahrono besedno družino.449 440 Za anticne zapise gl. Mayer 1957: 184, Anreiter 2001: 50–51, ki predlaga pomensko motivacijo »Siedlung auf dem Hügel«. 441 Mayer 1959: 103–104, Anreiter 2001: 127–128, Greule 2007: 107. 442 < pbalt. *kál'nã- z ohranjenim akutiranim dvoglasniškim zaporedjem *-ál- *kel-e-na-, saj za panonski sis-tem, ki mu po vsej verjetnosti pripada obravnavani toponim, monoftongizacija dvoglasnika *e. ni znacilna, prim. antr. Deiua, Deiuo (KPP: 229). 448 Glede romanske predloge navedenim bavarskonemškim substitutom gl. Wiesinger 1990: 286–287, Holzer 1997/2008: 31–32. 449 Za predlagano etimologijo pan. *kalama- < *kola-mo- < pide. *kolH1-mo- h *kelH- gl.Repanšek 2015c. Povsem zmotno Delamarre 2010/2011: 114 (=2012: 112) predpostavlja kolektiv pripadnostnega Nemogoce je torej predvideti, ali se v priponskem delu tpn. Celeia ohranja obcno­imensko besedotvorje ali imenotvorje, v obeh primerih pa je treba racunati tudi z mo-žnostjo drugotne izpeljave z že izoblikovano zloženo pripono, ki bi ji bilo glede na njen izvor najverjetneje treba pripisati pripadnostno funkcijo (X-e.a ‘ki pripada X’, prim. hipokoristicno funkcijo v galskih ženskih imenih na -eia tipa Luteia ob Lutu-marus). Tako pomensko razmerje se lahko ohranja med tpn. *Ak.il..a oz. *Akul..a in more-bitnim podstavnim hidronimom ......450 (Zosim. V,29; Sozom., Hist. eccl. I,6,4)451 < *Aku/k.ili-(prim. lat. aquilus ‘temen’ < *H2ek.i-lo- kot nubilus ‘oblacen’ < *-i-lo- k nubes)452oz. *Aku/k.il..-z venetsko (oz. venetizirano?)453 glasovno podobo oblikotvor­nega morfema (pide. *-.os > ven. -is). A tesnejšega besedotvornega razmerja med to-ponimoma (*-i-oz. *-.o- . *-e.o-) ni mogoce z gotovostjo identificirati. Ce se v -e.a ohranja že osamosvojena imenotvorna pripona, gre seveda lahko (vsaj) v tem primeru tudi za enostavnejše, izkljucno imenotvorno pogojeno razmerje hdr. *Ak.i/ul(.)o/a- oz. *Ak.i/uli- . ojk. *Ak.il-e.a. Ker za toponim tipa Celeia jasnega izlastnoimenskega izvora ni mogoce identifici­rati, se zdi bolj verjetno, da se v konkretnem primeru vendarle ohranja izimenski vzorec k tematski obcnoimenski podstavi pide. *kelH-o- . *kelH-i- . *kelH-e.-ó- ‘ki je v zvezi s *kelH-o-’ (tip lat. argenteus ‘srebrn’, psl. *..lc... ‘volcji’ < pide. *..k.-e.-o-) ali k že izvorno ijevski osnovi pide. *k.lH-i- (izglagolski nomen actionis ali nomen agentis), morda z vrddhizacijo v pide. *kelH-e.-ó-‘ki je v zvezi s *k.lH-i-’. V poštev teoreticno pride tudi izhodišcno pide. *kelH-e.-ó-z vrddhizacijo pripone z nictim oz. nerazpoznavnim pomenom tipa toh. A psär < pide. *pi.-eró- = *pi.-ró- ‘oster, zaši­ljen’ v podstavnem pridevniškem *k.lH-.-ó-‘ki je v zvezi z/ki pripada *ko/elH-i-’ . *kó/élH-i-. Po vseh naštetih teoreticno možnih besedotvornih izpeljavah pa bi se pomen koncne tvorjenke dalo rekonstruirati kot pripadnostni pridevnik k ‘hrib, vzpetina’. pridevnika h gal. antr. *Keli/e-mant(i.)o- (tip Ueni-mantius k *.eni- ‘prijatelj’ in *manti = stirs. méit gl. magnitudo < pide. *mH1-.ti, gl. KPP: 148–149). Neprepricljivo tudi Scheungraber, Grün­zweig 2014 s.v. Calamanti. 450 Tako že Kretschmer 1925: 95 vop. 1,kitipološkovzporeja parhdr.Tara ~tpn.*Tara-nto-. Prim. še hdr. *Uindelis ob zgoraj omenjenem Uindeleia (Schmeja 1961). 451 Hidronim se pojavi le v navedenih dveh delih, ki sta sicer pozni, a gradita na starejših virih. Glede na rekonstruirano pisno tradicijo pri transmisiji hidronima pa ni mogoce zanesljivo ugotavljati, v kolikšni meri gre morda za povsem fiktivno ime, ki bi kot retrogradna tvorjenka nastalo na podla­gi ojkonima Aquileia (prim. Vedaldi Iasbez 1994: 114–115 s st. lit., Anreiter et al. 2000: 123). 452 Walde-Hoffmann 1938: 60–61. Prim. še nem. hdr. Eichel (Aquila, Aculia (8.st.), in pago Aculinse (713),in pago Aquilinse (755)) < *A..ila (AcSI:168, Greule2007:126,2014: 115). Schmid (1979: 413) predpostavlja priponsko izpeljanko *Aquila (=*H2ek.-ilo/eH2-). 453 Enakozvocni toponimi se pojavljajo tudi izven areala venetske toponimije, prim. Aquileia (Tab. Peut. III,2) (gl. AcSI: 168 s.v. Aquila, Aquela). Pri enakozvocnih imenih oz. njihovih imenotvornih pod-stavah je težko razlikovati med tvorjenkami iz predromanske osnove in latinskimi tvorjenkami k aquilus ‘temen’, aquila ‘orel’, manjšalni obliki aquila in adj. aquilis, oboje k aqua ‘voda’. Primerljiv vzorec se lahko potrjuje v tpn. *Nore.a454 . *(H)nor-e.-ó- k *(H)nor-i-, morda za starejši korenski samostalnik *(H)nor-, kar bi pojasnilo ojevsko prevojno sto­pnjo v korenu (strukturno prim. pide. *H2ost(H)-i- ob *H2ost(H)-v lat. os ‘kost’ < *ost-s, pide. *mor-i- za starejše *mor- ‘mrtva/stojeca voda’, gl. Furlan 2011: 5–6), oz. tipa pide. *molH3-i-> alb. mal ‘gora’ (Demiraj 1997: 256) k pide. *melH3- »hervorkommen« (LIV2: 433–434)ali psl. *mol.‘molj’ < *molH2-.-o- k pide. *melH2- »zerreiben, mahlen« (LIV2: 432–433), obakrat z jasnim agentivnim pomenom. Vprašljivo je sicer, ce je topo­nim dejansko mogoce izvajati iz korena *H2ner-‘biti mocan’ (tako npr. Meid2005: 59), ki se ga da rekonstruirati na podlagi pide. korenskega samostalnika *H2ner-‘moški’ < *.moc' (?) (gl. NIL: 332–335) in domnevno tudi elementa *-H2ner-o-v sti. sunára-.mocan', prim. kl. luv. annara-.id.' < pide. *.n-H2ner-o-(toda prim. NIL: 303ss.). S stališca pomenske motivacije tak prvotni pomen sicer ni izkljucen, prim. hispkelt. tpn. *Sego-bri.s(gl. MLH V.1 s.v. sekobirikeð) in gal. Segontium, Segontia, vendar struktur-no in pomenskomotivacijsko gledano pride v poštev npr. tudi koren *nerH- »untertau­chen« (LIV2: 454), prim. npr. praslovanski geografski termin *ponor.. Britanskokeltski teon. Narios (gl. Green, Raybould 1999 priDe Bernardo Stempel2003: 63) < *N(o)r-.o­‘ki krepi’ (?) je lahko s pripono za tvorbo nomina agentis izpeljan iz kavzativnega ko­rena *H2nor-. Malo verjetno je sicer, da se tovrstna tvorjenka ohranja tudi v gal. risun / aritu (RIG: L–100,1-2) < *nor-i- < *H2nor-.e/o-(tip lat. sopio ‘uspavam’).455 Kljub Matasovicu (2009: 284, prim. tudi Šašel Kos2010: 82) k etimologizaciji ni mogoce pri­tegniti staroirskega pridevnika nár .skromen, plašen; plemenit' < *neH2-(s)r-o-oz. (ce sorodno s kimr. nâr .poglavar, vodja') < *na.(C)ro-(gl. LÉIA–N–3, SBCHP: 445–446, Zair 2012: 152–153). Vendarle pa ni izkljucena možnost, da se na zacetku besedotvorne verige nahaja epihoricni etnonim, tvorjen k podstavnemu pridevniku (?) *nor-V-, od koder bi bila s pripadnostno zloženo pripono -e.atvorjena tako izlastnoimenski toponim *Nor-e.a kot z galskimi imenotvornimi sredstvi izpeljan hibridni etnonim *Nor-iko-. Za to možnost lahko govori tudi grško ...e. gl. ..e..e. (Hesych.) < *nor-é-.e/o-. Po-daljšano ojevsko prevojno stopnjo bi bilo sicer mogoce utemeljiti le preko vrddhizacije podstavnega *H2nor- . *H2nor-ó-. Opomba: V keltisticni literaturi se v zadnjem casu pojavljata etimologizaciji imena Celeia kot izpeljave k pide. korenu *.el- »verbergen« (LIV2: 322–323).456Takšna raz­ 454 Anticni grški viri sicer izkazujejo omego (.), vendar ta ne kaže neposredno na prednaglasno dol­ žino, saj je v okviru grškega sistema do nevtralizacije med o in . prišlo še pred casom, v katerega sega vir. Ce je za korenski del toponima kljub temu dejansko treba predvideti dolgi ojevski samo­ glasnik (za kar morda posredno govori tudi ohranitev ojevske barve, zlasti v primeru, da je bil toponim izoblikovan v sistemu, ki sicer pozna sovpad pide. *o v *a), je to problematicno s stališca galskega glasovnega sistema, kjer bi v nezadnjem zlogu pricakovali substitucijo substratnega *o z gal.*a, tj. vsaj v obdobju pred monoftongizacijo *o. > *o,kipa je lahkovsaj vsporadicnihprime­ rih že zgodnja. Vsekakor bi dolgi *o že a priori izkljuceval galsko poreklo tudi na ravni korenske etimologije. 455 Prim. gl. De Bernardo Stempelloc. cit., prim. Meid 1992: 39, Evans 1996: 14–16. 456 Isaac 2004, Possible Celtic elements, s.v. celo-/a, DCC, Principal elements, s. 14 in s.v. Celeia. laga je problematicna s stališca besedotvorja, saj priponi *-e.o- vsaj v okviru keltskega besedotvornega sistema ni mogoce pripisati izglagolske funkcije.457 Povsem neustrezna je tudi razlaga toponima kot kolektiva pripadnostnega pridevnika *Keli.o- . *Keli.a k izobcnoimenskemu antr. *Keli.os k pkelt. *ke.li.o-458(< *.e.-l-.o- . *.e.-lo-), prim. stirs. cé(i)le, kimr. cilydd459‘družabnik, tovariš’). Neposredno predpostavljeni antropo­nim v korpusu galskih osebnih imen sicer ni izprican. Pri tem se nadalje neupraviceno predpostavlja substitucijo substratnega *-i.a z lat. -eia, hkrati pa ne upošteva pomemb­nega nacela identifikacije keltskih toponimov na obmocjih, kjer je njihova distribucija obrobna, tj. tipologije notranjekeltskih strukturnih tipov v odnosu do strukturnih tipov posameznih predkeltskih, substratnih plasti toponimov. Substitucije zaporedij *(-)VRC- Naglašena substratna zaporedja *(-).RC- (R = {*r, *l})oz. *(-).NC- (N = {*n, *m}), ki so prevzeta pred slovanskim premetom jezicnikov (metatezo likvid) oz. nastankom nosnih samoglasnikov (sem sodi najstarejša plast substratnih imen), so substituirana na povsem identicen nacin kot druga zaporedja, pri cemer so nepodaljšani romanski samoglasniki v zaprtem zlogu substituirani z naborom fonemov iz kratkosamoglasni­škega sistema: *(-)áR/NC- . *(-)aR/NC-, *(-)éR/NC- . *(-)eR/NC-, *(-).R/NC-. *(-)iR/NC-, *(-)óR/NC-. *(-)uR/NC-, *(-).R/NC- . *(-)uR/NC-, *(-)úR/NC-. *(-)uR/NC-, *(-)íR/NC- . *(-)iR/NC-. Substituirano dvomorno zaporedje *VR/N v is-tozložnem položaju je bilo identificirano kot dvoglasniško zaporedje, pri cemer je le-to lahko pridobilo stari cirkumfleks ali stari akut. V okviru substitutov *(-)VRC-sta bili zaporedji *(-)aRC-in *(-)eRC- skupaj s po­dedovanimi enakozvocnimi zaporedji zajeti v proces popraslovanskega nesplošnoslo­vanskega (tocneje južnoslovanskega) premeta jezicnikov (pri tem je irelevantna pred­hodna podaljšava *(-)aRC-, *(-)eRC-,460 kakršno se navadno predpostavlja na podlagi osnov brez premeta tipa stcsl. ald.ja ‘ladja’ (in ne npr. **old.ja) < *aldi.a < *aldi.a): *(-)aRC-, *(-)eRC- > *(-)RaC-, *(-)ReC-. V substituiranih zaporedjih *(-)aNC-, *(-)uNC-, *(-)eNC- in *(-)iNC- v okviru slovanskega zakona odprtega zloga regularno pride do izgube istozložnega nosnika in nastanka nosnih samoglasnikov *(-)oC- in *(-).C-. 457 Interpretacija v smislu imenotvorne verige *.el-o- = kimr. cêl ‘zatocišce’ (prim. latinski teon. Cela k denominativu celo ‘skrivam’) . *.el-e.a »Place of Shelter(s)« (Isaac loc. cit.) je povsem ad hoc in je ni mogoce podpreti s primerjalnim gradivom. 458 Tako Delamarre 2010/2011: 113 (»Les domaines de Compagnon«), prim. 2012: 111. 459 SBCHP: 242, kljub De Bernardo Stempel 1999: 527, op. 38. 460 O tem gl. Furlan 2002: 31. Zmotno Ramovš 1927b: 24 (= ZD II: 236), ki misli na slov. *(-)aRC-, s cimer pojasnjuje substitute tipa *Kork- . *K.rk-, *Korm- . *K.rm-. Pravilen je njegov sklep o substitucijirom.*alt.r. . *alutáru > *ol.tár. ‘oltar’ po že zakljucenem procesu premeta jezicni­ kov (Ramovš op. cit., s. 25 = s. 237). toponim anticno ime romansko slovanski substitut *Laboca (hdr.) *Albantia *Álb/ßanca461 *Álban.a *L.bo.a Koroška *Carantia (?) *Karánca (?) *Karán.-*Kor..-.sk. Korotan462 *Carantano-*Karant.nu/a *Karant.nu *Korot.n. Labota (hdr.) *Albanta *Álb/ßanta463 *Álbantu *L.bot. Bled ? *B/ßeld-464 *Béldu *Bl.d. Kranj Carnium *Kárnu *Kãrnu *Krán. Trojane Atrans *Tránde *Trãnd-*Tr.d. . *Tro..ne465 Kokra (hdr.) (Corcac) *Kó/ánk(o)ra *Kú/ánk(u)ra *K.k(.)ra Sotla (hdr.) ? *Sá/ó/úntu/ila *Súntu/ila *S.t./.la Kras *Carsu-*Kársu *Kársu *Kr.s. Krka (hdr.) ......a. *Kórk(or)a *Kúrk(ur)a *K.rka Kolpa (hdr.) Colapis *Kólpa/*Kólp. *Kúlpa *K.lpa Soca (hdr.) Ae/Isontius *SóncV/*Són.V *Sun.a izsln. *S..a Identicno velja za substitucije nenaglašenih zaporedij *(-)VR/NC-, le da je glede na re-dukcijo samoglasniške kakovosti v prednaglasnih zlogih na vulgarnolatinski/romanski trostopenjski sistem (*i ~ *. ~ *a ~ *o oz. *. ~ *u)466oz. dvostopenjski sistem (*. ~ *a ~ *.) kombinatoricnih možnosti predlog manj. Kot kažejo slovanski substituti *(-)iRC- > *(-).RC- romanskih zaporedij *(-)eRC-(prim. slov. *B.rgýn. za rom. *B.rg.na), je bil romanski nevtralizirani ejevski samoglasnik zagotovo ozek,467 saj bi v nasprotnem pri­meru pricakovali substitucijo rom. *(-)eRC-. slov. *(-)eRC-, kar bi bilo v nadaljnjem razvoju vkljuceno v proces slovanskega premeta jezicnikov. Takšna posplošitev seveda ne velja za vsak romanski kratki samoglasnik v predpredzadnjem zlogu paroksitonov, 461 Naglasno mesto je tu vsekakor staro, neprilagojeno vlat./rom. prozodicnemu sistemu, k cemur prim. *Kelé.a. 462 Latinski pripadnostni pridevnik *Karant-ano-je izprican kot Carantanum (Hist. Lang. V,22),Ca­rentano (888), Carantana (927), gl. Kos 1902: 219, št. 178, Kranzmayer 1956: 22,1958: 116, Pohl 2010:184–185,ESSZI: 201. Tvorjen se zdi k izhodišcnemu *KarantV, k cemur prim. *Charanta- ob lat. ciuitas Carantana (=1201:Chaerenpurch) za današnji Karempurg (tudi Koroški grad, Krnski grad, nem. Karnburg), gl. Pohl loc. cit., Anreiter et al. 2000: 122 v op. 188. Ktetik *Karant-ano- je moral biti kot horonim v slovanšcino sprejet zgodaj (prim. SVI I: 284), na kar jasno kaže rezijanski kontinuant(Solbica)Koro'ten, Red Koro'tona < izsln. *Korotàn, Red -àna < *Korot.n., -.na. 463 Glede naglasnega mesta veljajo enake arhaicne razmere kot pri hdr. *Laboca. 464 Prvotno soglasniško vzglasje ni zanesljivo ugotovljivo. Slovanski *#b-je v casu integracije imena ustrezen substitut tako za rom. *#b-kot *#ß- (< *#b-, *#.-), bav. f- v substitutu Veldes pa ob tem odseva stari *., ki je pricakovani nadomestek substratnega *#b-, *#.- in *#ß-. Ce je pravilno v nadaljevanju na vec mestih izpostavljeno opažanje, da integrati na vzhodnem romanskem arealu kažejo na konzervativne razmere v glasovju substratnih predlog, se v konkretnem primeru ven­darle zdi izkljucen vir z vzglasnim *#.-, za katerega bi pricakovali slov. *#.- in ne *#b-. 465 Gl. HG II: 264, ESSZI: 439–440, prim. Torkar 2012: 698ss. 466 Prim. popolno nevtralizacijo samoglasniške kakovosti prednaglasnih zlogov v zadnji samoglasni­ški vrsti v *u v romunšcini (Lausbergop. cit., §§250, 255). 467 Na tem mestu ustrezna interpretacija tudi pri Ramovšu, vendar z neutemeljeno predpostavljeno podaljšavo v zaporedjih *(-)eRC- (1927: 25–26 = ZD II: 237–238). kar je razvidno že vsaj iz izhodišcnega vzhodnoromanskega prednaglasnega *e, kakršen se potrjuje s slovanskim substitutom *e v *Cel... (in ne npr. **C.l... < slov. **Kile.a). Dejanska kakovost romanskega prednaglasnega *o zgolj iz slovanskih substitucij se­veda ni razvidna, vendar bi bilo vsaj za tiste izhodišcne sisteme, v katerih se za prednji samoglasnik potrjuje samoglasniška kakovost *., upraviceno izhajati iz simetricnega sistema. Predvidena so torej naslednja substratna zaporedja z ustreznimi slovanski-mi substituti: *(-)arC-´ . *(-)arC-´, *(-)o/.rC-´ . *(-)urC-´, *(-).rC-´ . *(-)irC-´, *(-)aNC-´ . *(-)aNC-´, *(-)o/.NC-´ . *(-)uNC-´, *(-).NC-´ . *(-)iNC-´. Zaporedje *(-)arC-´ je v nadaljnjem razvoju regularno podvrženo premetu jezicnikov (seveda le, ce je substitucija kronološko starejša), v zaporedjih *(-)aNC-´, *(-)uNC-´ in *(-)iNC-´ pa pride do nastanka nosnih samoglasnikov *o in *.. toponim anticno ime romansko slovanski substitut Krmin Trst Cormones Tergeste *Korm.nV-*T.rg.st. *Kurm.1nu *Tirgistu *K.rmýn. *T.r..st. Logatec Long.tico *Long.t.ku *Lung.tiku *Log.t.c. Breginj Ratenj *Bergona Artenia *ß.rg.na *Arténa *Birg.1nu *Art.nu *B.rgýn. *Ratèn. Trbiž ? *Tarß/...a *Tarb/.../.u *Trab/.í./.. Tolmin Rocinj ? ? *TVl(V)m.na furl. Runcine *Tu/ilm.1nu *RVn..1/.nu *T./.lmýn. *Ro.ín. POVZETEK Med ciljnim slovanskim dvostopenjskim in funkcijsko gledano štirikotnim (vsaj pred nastopom monoftongizacijskih rezultatov) in izhodišcnim romanskim štiristopenjskim, trikotnim samoglasniškim sistemom so se po nacelu najbližjega substituta izoblikovala naslednja pravila substitucijskega glasoslovja (tabularno in shematicno):468 rom. i u . . e o i a u e a = /./ slov. rom. i u . . e o i a u1 (.) e = /./ a = /./ slov. 468 Prim. npr. Šega 1998: 72–75, Holzer 2005: 37,2007: 44, Bocek2010:151–155in pass., nenatancno Bidwell 1961: 115–120. romansko slovansko oz. substratno *i . *i *i . *i1 *u . *u *u . *u1 *. . *i *. (< *e, *i, *o.) . *i1 *. . *u *. . *u1 (?) // *o ~ *. romansko slovansko oz. substratno *e . *e *e (< *e, *a.) . *e1 *o . *u *o . (*u1) // *o ~ *. *a . *a *a . *a *a. . *a. // *a + *. *o. (?) . *a. (?) 5.2.1.2 Substitucije nenaglašenih samoglasnikov Nabor samoglasnikov romanskih prednaglasnih zlogov je skrcen na tristopenjski sis-tem kratkih samoglasnikov *i ~*e ~*a ~*o ~*u (ob ohranjenem dvoglasniku *a. in monoftongijalnih rezultatih *e oz. *. za *a. in *o..469, 470 Substitucije rom. *e s slov. *i (> *.) nedvomno kažejo na ozko samoglasniško kakovost romanskega izhodišca, prim. *T.rgéste ~ *Tr.géste, *Gl.m.na, *ß.rg.na, vendar *Kelé.a. V primeru zilj. M.g.á.r, rod. M.g.á.rja ob M.g.á.rje (gl. HGII: 6, Zdovc2010: 229) je kljub zgodovinskemu zapisu Medaria =*Meclaria (Paulus Diaconus, Hist. Lang. IV,38) glede na nem. Maglern <*-ä-, ki kaže na izhodišcni korenski *-a-, po vsej verjetnosti ustrezneje izha­jati iz slov. *Moglar. oz. *Moglar-ene/-.ane k rom. *Magl.ra preko redukcije predna­glasnega *o v *. (prim. Furlan2002: 32, op. 8) kot pa iz *M.glar. . rom. *M.gl.ra . Sovpad samoglasniške kakovosti lahko vsaj pri substitutih zahodnoromanskih pre­dlog teoreticno predpostavimo tudi v primeru romanskega nenaglašenega *o, vendar sam slovanski substitut *u, ki je po nacelu najbližjega substituta ustrezal rom. *u, *o in *., v tem pogledu nima informativne vrednosti. Prav tako zgolj na podlagi slovan­ 469 Prim. hrv. Imotski < *.-i- . *.- < *a.-(ant.Aematis,Mayer 1959: 130, 143).Enako velja za samo­glasnike ponaglasnih zlogov v proparoksitonih tipa *.d.n./. < *U/Ud/tine/um . slov. *.-u1dinu, prim. zapis Udene iz l. 983 (DTFT: 943). 470 Afereza v ant. Aesontius oz.Isontius je glede na zgodovinske zapise, ki beležijo dvojnicoSontius oz. dvakrat Sontis (gl. SVI II: 203, LVen I: 581, DTFT: 438, Vedaldi Iasbez1994: 109ss.), po vsej verjetnosti predslovanskega datuma (kljub Kranzmayer1939: 205), najsi bo v zvezi z deglutinacijo v *I(n)Sontio/um (prim.lat.ins > vlat. is),*Pontesonti(i)s < *Ponte .sonti(is) (prim.Ponte Sonti, Tab. Peut. III,5) oz. tipa rom. *N.na > slov. *Nyn. za ant.Aenona (Schramm 1981: 262, 306–307). Romanski kontinuant v furl. Lusìnç ~ nar. L’Isns (Oglej), il Lusìns (Flumisel/Fiumicello) (gl. DTFT: 437) < *Iz.n.. kaže na izhodišcno *Isónt.o- > *Isón.. > *Izón.., kar pomeni, da oblika z aferezo, kakršna je bila prevzeta v slovanšcino, ni starofurlanska oz. predstavlja dvojnico, ki je po svojem nastanku starejša od zahodnoromanskega ozvenecenja *-s- > *-z-. Cetudi je romanska palatalizacija, ki jo za cas prevzema predpostavlja slov. *., na zahodnem romanskem makroare­alu relativnokronološko starejši pojav kot medglasna lenizacija, je na podlagi številnih primerov romansko-slovanske substitucije v soglasniškem sistemu za cas stika med obema idiomoma treba racunati tudi z že izvršeno romansko lenizacijo in s tem na potencialni integrat *Izón.. in ne **Isón... Dalje gl. Repanšek2015b. skih substitucij ni mogoce ugotavljati glasovne vrednosti romanskega odraza izhodišc­nega (substratnega predromanskega oz. latinskega) *i in *i, prim. slov. *.i.id.du za rom. *.ißid.d. < *Ki.it.te oz. *.ißid.d. (furl. Cividât, nar. /s-/ < *ts), *Sili..du . rom. *S.l...d. ~ *Sili..d., *Silik.nu . rom. *S.l.k.nu ~ *Silik.nu, *Bil.ku .rom. *B.l.ku oz. *Bil.ku ipd. V nenaglašenih zlogih substratnih predlog je sporadicno prihajalo do vulgarno­latinske/romanske sinkope, in sicer v proparoksitonih *V0-.-V-V > *V0-.†-V (zlasti v skupinah *-RVC-, *-CVR-, *-DVD-, *-RVR-) in v prednaglasnem zlogu štirizložnic *V-V-.-V > *V†-.-V.471Tako moramo iz že v izhodišcu sinkopirane razlicice izhajati pri hidronimu *Kolap./a > *Kol†p./a.472Sinkopa je v odnosu do rekonstruirane izho­dišcne podobe *Kólapis, ki jo je mogoce vzpostaviti na podlagi anticnih virov, tu zago­tovo že romanska in v nenaglašeni skupini *´-lVC- tudi pricakovana, prim. vlat. *kol†pu < lat. colaphus ‘zaušnica’, *kal†mu < lat. calamus ‘trst’.473 Prav tako so sinkopirane izhodišcne razlicice verjetne tudi v primeru hidronimov *Korkora (......a., Strab. IV,6,10; VII,5,2) > *Kork†ra (?) > *Korka in *Ko/ankora > *Ko/ank†ra,474prim. še *Kuriku > *K.r†ku . *K.rk. (hrv. cak. K.k, -.), *Ad musk†lum475 > *Am.slu476.*Om.šl.ipd. Glede na enkratni anticni zapis hrn. Kras kot .a...s.d... (Ptol. III,1,1) je morda isti pojav treba identificirati tudi v substratnem izhodišcu slov. *Kr.s., torej *Kár†su- < *KarusV-.477 Zapis Corca iz. l. 799 (Paul. Aquilei., carm. II,1,v.4–5, gl. Kos 1902: 362, št. 329) ne kaže nujno na romansko obliko, temvec lahko odseva že slovanski glasovni razvoj, prim. zapisa Culpa in Drauva za hdr. Kolpa in Drava v isti pesnitvi (ib. in II,6,v.2). Enako lahko velja za hdr. Corcac (Rav. IV,21) (= *Corcas oz. *Corcae ?).478Ce to-vrstni zapisi vendarle odsevajo substratno (romansko?) *Korka ali podobno, se v njih morda potrjuje zgodnja sinkopa oz. jih je treba prepoznati kot brezpriponske razlicice *Korko- h *Korko-ro-. Ker se slednja, trizložna oblika potrjuje izkljucno za Krko na 471 Rohlfs 1966: §§138, 140, Lausberg 1967: §253, Tekavcic 1970: 119–122, Holzer 1995: 35–36. 472 Prim. Ramovš 1927b: 24 (= ZD II: 236),1936: 25, Holzerloc. cit., Furlan 2002: 31. 473 Gl. Lausberg 1969: §282, Holzer 2005: 35 (neustrezno Mayer 1957: 195, ki sklepa na slov. **K.l.pa .**Kolop-). Skok 1930: 487 (= ERHSJ II: 237) neupraviceno izhaja iz rom. *Cólepis [sic!] < *Kólapis, prim. anticne zapise Colapis, CIL III/11227, ...ap.., Strab. IV,6,10; VII,5,2, Colapis, Plin., N.h. III,148,....., Cass. Dio XLIX 37,3-5; slednja razlicica zagotovo ne kaže na sinkopo -i- (kljub Schramm 1981: 281, Anreiter 2001: 228), pac pa gre za v transmisiji uvedeno umetno obliko po reinterpretaciji ijevske osnove kot soglasniške. 474 Enako ESSZI: 195 (brez domneve o sinkopi HG II: 78, SVI I: 271). Za disimilacijo *Korkor-> *Konkor-prim. lat. cancer ‘rak’ < *karkro-. Prim. še razvoj v rom. *Korkura > *Kurkura ~ *Kurk†ra . slov. *K.rkr. > hrv. K.kar (Holzer 2007: 108). 475 Skok 1950: 24, Holzerop. cit., s. 121. 476 Glede prehoda *-skl- > *-sl- gl. ERHSJ II: 385 s.v. mašalj. 477 Kljub Vedaldi Iasbez 1994: 95, prim. Schramm 1981: 272 (glede sinkope enako Kranzmayer1939: 210, ESSZI:212). 478 Lokalizacija hidronima sicer ni gotova, a se po vsej verjetnosti nanaša na današnjo Kokro. V na­sprotju z mnenjem, zastopanim v Schramm1981: 256, zagotovo ni mišljena reka Krka (nem. Gurk) na Koroškem. Glede morebitnega za prim. ...só.t... (Ptol. II,14,4) ob zapisu Picentino (It. Ant. 260,7). Dolenjskem (prim. Strab. VII,5,2: ...s... d. t.. .a.p..t.. p.taµ.. .st. ......a., gl. Šašel1977: 158–159, Šašel Kos1990: 18 z op. 7) in ker sta tako domnevna sinkopa in naknadna disimilacija r ~ r > r ~ . sporadicna, ne pa sistemska glasovna pojava, je sicer mnogo verjetneje, da je v primeru nedvomno sorodnih hdr. Krka (ant. Titius), Krka (nem. Gurk), Krka (madž. Kerka), ki se ohranjajo le kot prežitki in kot takšni kažejo na širše razširjeno substratno predlogo *KorkV-, treba izhajati iz nesinkopirane oblike *KorkV- in ne *KorkrV- < *KorkorV-. V strukturno identicnem hdr. *Sa/o/untu/ila je morala romanska sinkopa izosta-ti, saj tudi v slucaju pozne sinkope in s tem izostankom prehoda soglasniške skupine *tl v *kl (tip lat. uetulus ‘star’ > vlat. *ßet†lu > *ßeklu) na podlagi izhodišcnega rom. **Sa/o/unt†la ne bi mogli upraviciti zaporedja *-tl-v slovanskem substitutu *S.tla < *S.t./.la < *Súntu/ila.479 Ponaglasna sinkopa bi bila teoreticno pricakovana tudi v toponimih s strukturo tipa *Silik.nu, prim. tpn. (rom.) *Kast.l.n. > *Kastl.n. > *Kasl.n. . slov. *Košlu/in. (ker v tem okolju niti v okviru zahodne romanšcine ne bi prišlo do ozvenecenja, bi bilo sinko­pirano obliko *Si/.lk.nu/. za dolocitev izofone, ki na podlagi odsotnosti oz. prisotno­sti ozvenecenja loci zahodni od vzhodnoromanskega areala, izlociti kot neuporabno). Zgodovinski zapisi tipa Silig/kanum (1001, gl. Kos 1911, št. 1–2), ki jasno kažejo na že slovanski odraz *Silik.nu >*S.l.k.n. (> izsln. *S.k.n, v 12. st. zapisano v latinizirani dvojnici S/Zelcan(um), gl. Kos 1915,št. 56, 129, 680) sicer govorijo proti sinkopirane-mu izhodišcu. Odsotnost sinkope v integratu z enako strukturo pa se povsem neposred-no dodatno potrjuje v strukturno identicnem tpn. *Sili..d. < *Silik’.t. < *Silik.tum, ki je bil v slovanšcino prevzet kot *Sili.ídu > *S.l...d. > izsln. *S.žíd in ne kot **Sil.ídu > **S.l..d., kar bi bil pricakovani odraz sinkopirane romanske predloge *Sil†..d. < *Sil†k’.t. < *Silik.tum. POVZETEK romansko slovansko *. . *i arhaicno *e . *e *u . *u *. oz. *o . *u *a. . (*a.) // *a + *. (prim. tip hrv. Lovran, Povljana ipd.) 479 Glede možne panonske etimologije hidronima z ozirom na verjetni odraz *un za *. v korenskem delu hidronima gl. Repanšek 2015b: 62 v op. 11. Zaporedje *-tVlo- je pri tem mogoce segmenti­rati tudi kot *-tlo- oz. *-t-lo- z naknadno anaptikso tipa ...st...a(Krahe 1964: 102–103; prim. Schneungraber, Grünzweig 2014: 368–369). 5.2.2 Substitucije soglasnikov 5.2.2.1 Substitucije romanskih trdonebnikov Izofona, ki razmejuje zahodno od vzhodne romanšcine glede na prisotnost oz. odso­tnost ozvecenja ter ošibitve nezvenecih in zvenecih zapornikov v zvenecem medglas­ju (gl. 1.2.1), je prekrivna s staro mejo, do katere seže val palatalizacijskih procesov, ki prizadene mehkonebno soglasniško vrsto. Ohranitev mehkonebnosti *k in *g pred sprednjimi samoglasniki *i, *i, *e, *e, *., *. je znacilna konzervativna poteza vzhodne­ ga romanskega makroareala, medtem ko na zahodu v istem okolju regularno pride do palatalizacije v smeri *. oz. *c <*kE in *. oz. *. <*gE.480 Zdi se, da ta izofona vsaj v grobem sovpada tudi s crto, ki locuje odraza trdonebnih zapornikov *. in *., nastalih iz *k’, *g’ oz. *t’, *d’ v procesu romanske jotacije,481 vendar slika tu ne ponuja dveh jasno zarisanih arealov, saj je vsaj v okviru zahodne romanšcine treba racunati z gostejšo raz­poreditvijo izoglos. Skrajno vzhodno obmocje severnega dela zahodne romanšcine, tj. furlanska narecna ploskev, za *. in *. namrec izkazuje oba pricakovana odraza *c ~ *. (*ts ~ *dz)oz. *. ~ *. (< *tš ~ *dž). Ta dvojnost se obicajno razlaga482 preko invariabil­nega izhodišca *. ~ *. s poznejšim razvojem zlitnikov *. ~ *. v *c ~ *. v perifernem loku vzhodno, južno in zahodno od središca, in sicer po drugotnem splošnem sovpadu sicnikov in šumnikov (s ~ š, z ~ ž). Možno je sicer tudi, da je do razlike v odrazih prišlo že v izhodišcu in gre le za izogloso, ki osrednji furlanski prostor loci od perifernega, hkrati pa periferno obmocje povezuje s sticnim severno-italijanskim. Ker se slovanski substitut za romanska *. oz. *c in povsem vzporedno *. ali *. (primerov sicer ni) pred vstopom zlitnika *c (< *k po slovanski drugi in tretji palatali­zaciji mehkonebnikov) v soglasniški sistem glasi *. (genetsko gledano gre za rezultat slovanske prve palatalizacije *k), se ne da podati nobenih ugotovitev v zvezi z razpo­reditvijo odrazov rom. *. (in *.) le na podlagi v slovanšcino sprejetega substratnega gradiva. Kakor je znano, pa se vsaj za skrajni jugozahodni del (area Dalmatica), kjer se romanski idiom ohrani dovolj dolgo, da je tudi neposredno izprican, potrjujeta zlitnika *c ~ *..483V vsakem primeru je za cas stika romanskega substrata s slovanšcino tudi na vzhodnoromanskem arealu za izhodišcno *., *. treba predpostaviti že nadaljnji razvoj v zlitnika, saj je edino tako razumljiva sistemska substitucija odrazov romanskih trdo­nebnikov s slovanskima zlitnikoma *. oz. *. (slednji pred drugotnim prehodom v *ž) in ne npr. s slovanskima trdonebnima zapornikoma *. in *., ki sta v sistem vstopila po slovanski jotaciji oz. drugi in tretji palatalizaciji mehkonebnikov: 480 Enako velja za odraz *.-, ki praviloma sovpade z odrazoma *d.- in *gE- (Lausberg 1967: §329). 481 Odrazi sovpadejo na širšem romanskem obmocju, ne pa npr. v osrednji italijanšcini (toskanšcini), prim. Rohlfs 1966 (= 1949): §275, Lausbergop. cit., §§425ss., §§467ss. 482 Frau 1984: 45–46, Benincà 1989 (= LRL III), s. 569. 483 Za ilustrativno gradivo (navedeno po Bartoli, Das Dalmatische, 1906) gl. Holzer 2013, zlasti s. 138, Muljacic 1971: 408, 412. rom. *c ~ . < *. < *t. . slov. *. toponim anticno ime romansko slovanski substitut Koroška *Carantia (?) *Karánca (?) *Karán.- *Kor..-.sk. Bovec ? *Plícu/*Plíc. *Blicu *Bl.c. Rocinj ? furl. Runcine *RVn..1/.nu *Ro.ín. Soca (hdr.) Ae/Isontius *SóncV/*Són.V *Sun.a izsln. *S..a V okviru lastnoimenskega gradiva so primeri substitucije romanskih zlitnikov *c, *. na arealu, kjer sta bila prisotna, s slov. *c, *. redki, prim. *..dr. (hrv. Z.dar), morda *Blicu > *Bl.c. > Bovec, o katerem gl. spodaj. Vpletene identifikacije fonemov so bile namrec mogoce šele po vstopu odrazov slovanske druge in tretje palatalizacije mehkonebnikov v slovanski soglasniški sistem. Glede relativne kronologije prim. slov. *nep.2.a (hrv. štok. nèpuca ‘necakinja’, gl. ARj s.v.) . rom. *n.p.ca (lat. nepotia) s substitucijo *u2 = /./ za rom. *., vendar še s *. za rom. *c, kar cas izposoje tega obcne­ga imena jasno umešca v fazo po delabializaciji *u1 < *y.484 Da sta bila romanska nezveneca zlitnika *. oz. *c sistemsko substituirana s slovan-skim *. in ne s *., pricajo številni substituti s *., ki se pojavljajo v relevantnih slovan­skih idiomih, ki še vzdržujejo striktno locevanje med *. in *. oz. njihovima nadaljnjima odrazoma,485npr. v cakavskih govorih in na slovenskem zahodu. Takšni za substitucijo povedni toponimi so nad. Só.ca (Šekli 2008: 166), rez. (Bila) Sóca (Steenwijk 1992: 310) < hdr. *So.a < slov. *Sun.a . rom. *Sónca/u-oz. *Són.a/u- < *Son.a/u-, hrv. cak. Por.c (ERHSJ III: 11, Holzer2007: 126) < *Por... < slov. *Parén.u . rom. *Paréncu < *Paren.u, hrv. cak. Lovr.c (ERHSJ II: 277)< *Lo.r... < slov. *La.rén.u . rom. *La.réncu < *La.ren.u,486hrv. cak. Brõc (Šimunovic2006: 81,2013: 30) < *Brác. < slov. *Br..u . rom. *Br..a, hrv. cak. R.c < *R... < slov. *R..u . rom. *R..a (Šimunovic 1985: 184, Brozovic Roncevic1998: 10) ipd. Ramovševa domneva o izhodišcnem *. v hdr. **So.a (HGII: §152, vendar prim. Ramovš 1936: 51)je torej poleg dejstva, da bi bile takšne substitucije teoreticno povsem nepricakovane, neupra­vicena tudi z ozirom na gradivo,487 proti asimilacijskim in disimilacijskim procesom, ki so pri Ramovšu še predpostavljeni za razlago oblik tipa *Šo.a > Šo.a, pa govori vsaj nacelo Occamove britve. Slov. *Kor... s sopomenskim posamostaljenim ktetikom (tj. iz toponima izpelja­nim pridevnikom s pripadnostnim pomenom) *Kor..-.sk.(..) je lahko preko latinske­ga hrn. *Karantia izpeljan iz iste podstave *Karanta- kot lat. *Karant-ano- . slov. 484 Prim. Holzer 2013, s. 143: »In Namen, die erst nach der Assibilierung [podcrtal LR] der durch die Dritte und die Zweite Palatalisierung entstandenen *., *. zu c=ts, dz entlehnt wurden, … «, 1999/2008: 81–82. 485 Prim.Šimunovic 1985: 187,2004: 30, 173. Za obširno gradivo gl. Tekavcic 1976: 41 in Holzerop. cit., ss. 139–140. 486 Prim. *Masén.u > *Mose.. (Mosec) . rom. *Mas(s)éncu < *Massentiu-(Šimunovic 2013: 170). 487 Dvom upraviceno izražen že pri Šekli 2008: 166. *Karant.nu > *Korot.n. (prim. ESSZI: 201). V tem primeru bi bilo Ramovševo re-konstrukcijo *Koro../a (loc. cit.) skupaj s predpostavljeno disimilacijo vtudi sicer eti­mološko nejasnem *Koron.i.. < *Koron.i.. (gl. Dapit 1995: 114, Furlan2002: 31–32) treba oceniti kot neupraviceno. Ker je izhodišcni hrn. *Karantia dejansko predposta­vljen le na podlagi slovanskega substituta, pa takšna rekonstrukcija izhodišca seveda ni edina možna. V primeru posamostaljene ženske oblike izpeljanega ktetika v današnjem horonimu Koroška bi bilo mogoce izhajati tudi iz podstavnega prebivalskega imena *Kor.t-.ane (. *Kor..-preko stranskih sklonov: Mmn *Kor..ax. < *ºt-.ax., Omn *Kor..am. < *ºt-.am. ...), od koder bi bil s pripono *-.sk./-a tvorjen pripadnostni pridevnik *kor..-.sk..488Tretja, po glasovnem razvoju sicer nedokazljiva možnost pa je v slovanskem pridevniškem *Kor...sk. prepoznati triclensko besedotvorno verigo: *Kor... (za rom. *Karánca) oz. *Kor.t. (za rom. *Karánta) . *kor..-’. > *kor... oz. *kor.t-’. > *kor... . *kor..-’.sk. > *kor...sk. oz. *kor.t-’.sk. > *kor...sk.. Vsaj v okviru slovenšcine je tovrstnih tvorjenk vec, prim. blejski k Bled, prosnijski k Prosnid, subijski k Subid, cedajski k Cedad ipd., ni pa mogoce zanesljivo dokazati, ali gre v navedenih primerih dejansko za ktetike, tvorjene k podstavnim prebivalskim imenom, oz. je v priponi *-.sk. morda treba identificirati strukturalno izpeljavo iz pod-stavnih starih pripadnostnih pridevniških tvorjenk, ki besedotvorne enote v pomenskem smislu ni razširjala, pac pa le krepila njen pripadnostni pomen: *Bled-’. ‘blejski’ . *ble.-.sk. ‘id.’,*....dad-’. ‘cedajski’ . *....da.-.sk. ‘id.’,*Hud-’. . *hu.-.ska (prim. mikrotoponim Hujska loka, oboje k tpn. Hudo, kraj pri Radomljah). Ta možnost se nenazadnje ponuja tudi v primeru ktetika tržáški po razvoju *T.rz.st. . *t.rz.st-’. . *t.rz.šc-.sk... > *t.rz.šc.ski > *t.zášcski > *t.zášcški > *t.žáški (slednje po naknad­nem obrušenju soglasniškega sklopa in prekozložni asimilaciji *z – *š > *ž – *š). Kljub vsemu je v primeru *kor..-.sk. treba racunati tudi z možnostjo drugotne, zgolj ana­loške tvorjenke po naslonitvi na tip *nem..-.sk... > *nem.cski > *nem.cški > nemški tipa sln. nebeški ob konzervativnem *nebeski (v rez. (Solbica) nab'.sk., gl. Steenwijk 1992 s.v.) < *nebes-.sk.... Prav slednji razvoj je v starejši literaturi obicajno predviden tudi za nastanek ktetika tržáški,489in sicer iz izhodišcnega *t.rz.st-.sk... > *t.zaski . z analoško pretvorbo v *t.záški > *t.žáški (tudi v tem primeru seveda po prekozložni asimilaciji po šumnosti *z – *š > *ž – *š). Problematicna ostaja le substitucija *c v tpn. *Blicu > *Bl.c.,490 ki glede na roman-ski kontinuant furl. Plèç (prim. še mikrotoponim Pleç pri Predelu, DTFT: 655–656) < *Ple. <*Pl... kaže na izhodišcno *Plit.u491oz. *Plik.u. Italijanska oblika imena Plezzo, ki bi z dvojnim soglasnikom /cc/sicer kazala na *k., v tem oziru ni relevantna, saj gre za umetno adaptacijo furlanskega imena.Rom. *Plet.u/*Plek.u bi se v furlanšcini 488 Tip srb. ....., ...... k hrn. ...(.), gl. Loma 2011: 8 v op. 10,2013:185–187. 489 Gl.Ramovš1926/1927:162–163 (=ZDII:258–259),Furlan2002:31,Šekli2009:153,ESSZI: 440; napacno še Ramovš 1924 = HG II: 302. 490 Glede naglasne rekonstrukcije gl. Šekli 2009: 150–151. 491 Prim. rekonstrukcijo izhodišca *Pletii pri Ramovš 1927b: 25 (= ZD, s. 237). Dalje gl. Šekli2008: 157, 2009: 150–151, Bezlaj 1958: 688 (= ZJS I, s. 143),1969: 28 (= ZJS I, s. 396), ESSZI: 73. sicer odražalo enako, tj. furl. Plèç preko *Pl.. < *Plj.., vendar bi v tem primeru prica­kovali slov. **Blec/.u s substitucijo rom. *e . slov. *e. Glede ohranjene kracine pred izvornim dvojnim soglasnikom kot odraza zaporedja *t. oz. *k., ki se dodatno potrjuje tudi s slovanskim substitutom *i > *. (in ne npr. **Bli1c/.u oz. **Blec/.u) in kracino v bavarskonemški razlicici Flitsch (< stbav. *.lizas),492prim. furl. brèç ‘dvokolesni voz’ < *br..u < lat. birotium. Slovanski substitut v nasprotju s pricakovanim in tudi v avtoh­tonem furl. /c/ izpricanem izhodišcnem *.. slov. *. kaže na rom. *Pl.cu (ozvenecenje *pl- > *bl-je, kakor kaže bavarskonemški substitut, šele slovanskega datuma). Slednje se lahko potrjuje tudi z bavarskonemškim substitutom slovanskega imena *.lizas > *.liz. > *.litš, ki kaže na slov. *Blic-s substitucijo slovanskega vzglasnega *b-z bav. *. (tj. po zakljuceni drugi etapi starovisokonemškega soglasniškega premika), *i . *i in *c . *c = /ts/. Vendar glede na tpn. *La.enca (srvn. Lauenza > nem. Lafnitz, gl. SVII: 323, Holzer2001/2008: 93) za slov. *Alban.a > *Laban.a (. *Albant.a) ni izkljucena niti substitucija slov. *. . bav. *c = /ts/ tudi še po zakljucenem procesu ošibitve nezvenecih zlitnikov v ciljnem sistemu. Ce pricakovana izvorna oblika*Bli.u ni bila podvržena notranjeslovanskim neglasovnorazvojnim (analoškim) spremembam, bi bilo dejansko izhodišce *Blicu torej mogoce razumeti le kot pozen integrat romanske predloge z odrazom *c za *. < *t. oz. *k.. Ime se obicajno povezuje z le enkrat zabele­ženim tpn. F....d.a~ F...ad.a,493ki je pri Strabonu (IV,6,9) oznacen za oronim(ACS I: 1497, Vedaldi Iasbez1994: 106–107). Asociacija je bila v starejši literaturi vzposta­vljena izkljucno na podlagi domnevne glasovne podobnosti med anticnim imenom in sodobnim kontinuantom, saj toponima ni mogoce natancneje ubicirati, nikakor pa ni za­nesljivih indicev, ki bi kakor koli govorili v prid lokalizaciji na obmocje današnjih Julij­skih Alp (Vedaldi Iasbez loc. cit.). Morda bi bilo v tej zvezi mogoce povsem teoreticno racunati z izhodišcnim *Pliku-(. slov. *Bliku- > *Bl.c. tipa *Lung.tiku > *Log.t.c.) ob dvojnicnem *Plik.u- (> rom. *Pl..u), prim. *Sermum ~ Sirmium, Mursa ~ Mursia, Tinninum ~ Tinninium, *Siska ~ Siscia, ki bi ob izpricanem F....d.a ~ F...ad.a pred­stavljal brezpriponsko razlicico – glede zelo verjetne (vsaj sinhrone) priponske vloge zaporedja -ad..-494prim. orn. .a.o.sad..- (Ptol. III,1,1) ob kasnejšem (oz. kasneje izpricanem), že latiniziranem *Karsu-(< *Karusu- ?) –, vendar bi pri tem nepojasnjen ostal vsaj odraz anticno izpricanega medglasnega *g proti *k, na katerega kažeta tako romanski kot slovanski kontinuant. Substitucija romanskih mehkonebnikov pred sprednjimi samoglasniki je odvisna od njihove glasovne vrednosti. Kakor je znano, celoten vzhodnoromanski prostor sku­ 492 Kranzmayer 1956: 92 v op. 56, 134, prim. srvn. Vlicez (1181–1196). 493 Gl.Bezlajv ESSJI: 36, 1958: 688(=ZJSI, s. 143), 1969:28(=ZJSI, s. 396), Šekli2008: 157, ESSZI: 73. 494 Navadno se misli na »un suffisso -adi(o/a)-preindoeuropeo, con valore analogo al lat. -etum« (gl. Vedaldi Iasbez 1994: 95 s st. lit.), kar je v celoti ad hoc. V okviru starogrškega sistema enako­ zvocna pripona nima ustrezne besedotvorne funkcije, preko katere bi bilo mogoce obe tvorjenki pojasniti kot posledico transmisije. pine *(-)kE-, *(-)gE- ohranja nespremenjene,495medtem ko sta zahodnoromanska *(-)kE-in *(-)gE-podvržena palatalizaciji in nadaljnji asibilaciji v smeri *., *. oz. *c, *.. Ker med slovanskimi substituti vzhodnoromanskih predlog ni nobenega primera, ki bi izka­zoval odraze slovanske prve palatalizacije mehkonebnikov (npr. rom. *Kele.a . slov. *Kele.a > *Cel..e in ne npr. **.el..e, *G.l(‘)a . *.ila in ne *Žila < *.ila, *Kiß.tate . *C.b.t.t. (hrv. Captat) in ne **..b.t.t. itd.),496 je upraviceno zakljuciti, da je bil proces slovanske prve palatalizacije mehkonebnikov pred slovanskim naselitvenim valom proti jugozahodu že zakljucen.497Slovanska *. in *. (< *kE, *gE) sta tudi v tem primeru pricakovana in z gradivom potrjena substituta zahodnoromanskih zlitnikov *. in *.. Enako substitucijsko pravilo velja tudi po poenostavitvi medglasnega rom. *. > *ž in ne glede na stopnjo razvoja slov. *.. Teoreticno je mogoce predvideti naslednje substitucije: a) rom. *. (< *-kE-) . slov. *., b) rom. *ž (< *-kE-, *-s.-) . slov. *., c) rom. *ž . slov. *ž (< *.). rom. *.- < *kE-, *-.- < *-gE- . slov. *., *. toponim anticno ime romansko slovanski substitut Cedad *Ciuitatis/em *.i.id.d. *.i.id.du *....d.d. Sužid *Silicetum *Sili..d. *Sili..du *S.l...d. Glede na prepricljive indice o dataciji preglasa in monoftongizacijskih procesov v cas po slovanski razselitvi (gl. zgoraj) – relativnokronološko gledano nastopijo pred zacet­kom procesa slovanske druge palatalizacije mehkonebnikov –, je upraviceno pricako­vati, da bo tudi gradivo, ki je bilo v slovanski sistem integrirano pred zacetkom oz. v casu delovanja druge palatalizacije, tej glasovni spremembi še podvrženo.498Gledano s stališca praslovanskega fonemskega sistema, je nastop slovanske druge regresivne pala­ talizacije mehkonebnikov resda vzpodbudil ravno vstop novih prednjih samoglasnikov *e2 in *i2 v slovanski samoglasniški sistem, vendar je v tem procesu v prvi vrsti treba 495 Gl. npr. Skok 1926: 409, Lausberg 1967: §§311–313, 323–325, 387–394, Holzer 2007: 54–55, 1999/2008: 75),2013: 140, 142. 496 V nasprotju s Skokloc. cit. (prim.Ramovš1926/1927:153–154),1930: 511. Primeri kot hrv. cak. Žminj (Istra) < *..min. kažejo na zahodnoromanske poteze istrskoromanskega soglasniške­ga sistema, zato je pri ustreznih rekonstrukcijah treba izhajati iz že izhodišcnega *../im.no ne *G./im.no (gl. tudi Skokop. cit., s. 390), prim. Ližnjan . rom.Li.in.na < *Lig'in..na < *Likin.ana proti dalm. Lakljan ~ Jakljan (Skok op. cit., s. 499, Holzer 2007: 111). 497 Prim. Holzerop. cit., ss. 75–76,2006/2008: 229. 498 Kljub Ramovš 1926/1927: 154 in pass. (= ZD II: 250). Zmotno tudi Šturm 1927 (gl. zlasti ss. 45–47, ki vzhodnoromanski prostor, ki je bil v stiku s slovanskim idiomom, glede na slovan­ske odraze romanskih mehkonebnikov (palataliziranih oz. nepalataliziranih) deli na »keltsko« in »ilirsko« romanšcino),daljegl.tudiSkubic 1981:284. Prim.Kranzmayer1939:197–199,Bidwell 1961: 122–124, Shevelov1964: 294, Tekavcic1976:40,Šimunovic2005:52,Holzer1995b:248, 1999/2008:75,2007: 54–55, Greenberg 2002a: 81, Furlan2002: 32 (»prevzete po zgledu odrazov tedaj tvorne druge palatalizacije velarov«), Matasovic 2007: 106, op. 4. prepoznati nov val palatalizacij, ki je neselektivno zaobjel vse takšne mehkonebnike, ki so po zakljucenem procesu slovanske prve (in tretje) palatalizacije mehkonebnikov še oz. po novem stali pred sprednjimi samoglasniki. To seveda vkljucuje tudi vsa substitu­irana zaporedja *(-)k/gE-, ki so v slovanski sistem vstopila pred ali že v casu delovanja druge faze slovanskih palatalizacijskih procesov: , .2.pal. rom. *(-)kE-, *(-)gE- . slov. *(-)kE-, *(-)gE- > *c2.pal. toponim anticno ime romansko slovanski substitut Celovec ? *K.í/.lu // *K.i/.lu // *C../il-...c. // *K.í/.l(')a./ßa / *K.i/.la.u / *C../il..-.c. / *K.il(')á./ßa *K.ilã.u *C..lo.-.c. Zilja (hdr.) ? *G.l(’)a / *G.la *.il.499 *G.l(’)a Celje Celeia *Kelé.a *Kel..a *Cel... Trst Tergeste *T.rg.st. *Tirgistu *T.r..st. Zlitnik *. v tpn. *T.r..st., Red -. > *T.r..st., *-. > izsln. *T.z.st, *T.st. . T.rst)500 je nedvomno šele slovanski odraz integriranega substratnega *g po drugi palatalizaci­ji. Izhajati je torej treba iz rom. predloge *T.rg.ste oz. *Tr.g.ste (po premetu, prim. furl. Triést), kar za prehodno obmocje med vzhodno romanšcino in zahodnoromansko furlansko narecno ploskvijo (f +45º30’–45º45’, . +13º45’–14º) zgovorno prica o šele drugotni zahodnoromanski (furlanski) preplastitvi izvorno vzhodnoromanskega prosto­ra. Temu adstratu pripada tudi furl. Triést < *Trejéste (< *Tre.’éste ?) < *Treg’éste < *Tr.g.ste (po premetu iz *Terg.ste)501 oz. Triést <*Trejéste po premetu iz izho­dišcnega *Terjeste < *Terg’este (prim. furl. arint ‘srebro’ < *arj.nt < *arg’.nt. < lat. argentum).502 Na podlagi substitutov tipa rom. *Long.t.ku . slov. *Lung.tiku > *Log.t.c. je mogoce ugotavljati, da so bila substituirana vzhodnoromanska zaporedja *-VEKV- mor­da zajeta tudi še v proces slovanske tretje palatalizacije mehkonebnikov,503 vendar so takšni zgledi dvoumni, saj bi bilo teoreticno mogoce racunati tudi z neglasovno substi­ 499 Naglasna rekonstrukcija po ziljskem narecnem gradivu (Žabnice/Camporosso). K narecni podobi hidronima Zlí.ca prim. it. razlicico imena Slizza, kar posredno dodatno jasno kaže na samogla­sniško redukcijo v nenaglašenem predpredzadnjem zlogu v naglasnem tipu F1 . b (gl. Repanšek 2015b: 59 z op. 2). 500 Ramovš 1926/1927: 162–163 (= ZD II: 258–259), v nasprotju s starejšim mnenjem, še podanim v HG II: §192. Dalje gl. Furlan 2002: 31, Šekli 2009: 153. 501 Prim. zapisa Tregeste (Rav. IV,30) in Treiesta (Guido, Geogr. IXX–XX, gl. Kos 1902: 229, št. 182). Glede premeta gl. Rohlfs 1966: §322 in prim. obraten proces v primeru anticnega tpn.Crexi (za*Cres(s)i < *Crepsi,Mayer 1959: 199) ~ gr. ....a > rom. *Kersu (. slov. *Kérsu > *Cérsu > *Cr.s.). Za premet er > re prim. furl. fersorie ~ fresorie ‘ponev’ < lat. frixoria. 502 Podobno Šturm 1927: 70. Za prehod *-ej- > -i- prim. furl. salvadie (ž.) ‘divja (o živali)’ < *salß.d..'æ < *salß.d.ga < *salß.tika < lat. saluaticam. 503 Prim. Matasovic 2007: 106, op. 4, Holzer 1999/2008: 75. tucijo, tj. po naslonitvi substituiranega zaporedja *-iku (> *-.k.) na obstojeco slovansko pripono *-ici (< *-iku po slovanski tretji palatalizaciji mehkonebnikov) > *-.c.504(prim. še *Sérdika . *Serdiku > *Sred.c., *S.stika (< *Sejéstika < *Segéstika) . *Se1stiku > *Sest.c..505Slednja domneva se morda potrjuje z odsotnostjo odraza slovanske tre­tje palatalizacije mehkonebnikov v tpn. *Silik.nu > *Si/.li/.k.nu . *S.l.k.n. (in ne **S.l.c.n.). Seveda bi šlo lahko v tem primeru tudi za substitucijo po že zakljucenem delovanju slovanske tretje palatalizacije mehkonebnikov, kar pa zaradi glasovne struk­ture substituta seveda ni ugotovljivo niti posredno.506 POVZETEK romansko slovansko romansko slovansko pred asibilacijo507 po asibilaciji pred asibilacijo po asibilaciji trdonebnikov, trdonebnikov, trdonebnikov, trdonebnikov, nastalih s 3./2. nastalih s 3./2. nastalih s 3./2. nastalih s 3./2. palatalizacijo palatalizacijo palatalizacijo palatalizacijo *c *. *c *kE > *k *k > *c *k *. *. *. *gE > *g *g > *. *g *. *. *. *kE > *. *. *c *. *. *. *gE > *. *. *. 5.2.2.2 Substitucije romanskih jotiranih soglasnikov Slovanska jotacija se obicajno datira v razponu med šestim in osmim stoletjem (prim. Shevelov1964: 216–217), kar implicira, da se je glasovna sprememba na za jotacijo obcutljivih segmentih v obdobju njenega delovanja lahko izvršila tudi na vseh substi­tuiranih zaporedjih *C.. Sporno pri tem je vprašanje dejanskih substitucij odrazov ro­manske jotacije s slovanskimi. Holzer(2007: 43, 70–71) na podlagi hrvaškega obcnega imena krij.ša ‘cešnja’ (ikavsko kr.ša) < *kr.ša . rom. *kér†s.a508(oz. rom. *kr.s’a < *k†rés.a)509zakljucuje, da je do jotacije v slovanšcini moralo priti sorazmerno pozno, in sicer šele po delovanju slovanske druge palatalizacije mehkonebnikov (*kr.ša vs. *Cr.s. . rom. *Kérsu), romanski jotirani soglasniki pa bi se pred slovansko jotaci­jo substituirali kot dvofonemska zaporedja *Cj, torej rom. *kers’a . slov. *kers.a > *kerša itd. Oba sklepa temeljita na predpostavki, da je nastanek novega akuta v obliki 504 Kljub mnenju, zastopanem v Bidwell 1961: 124, rom. *Ku/.rikum . slov. **K./u1r.c. ni dokaz v prid predpostavljeni domnevi, saj je v tem primeru že zaradi substituta slov. *ur > *.r treba racu­ nati z izhodišcnim sinkopiranim rom. *Ku/.r†ku . slov. *Kurku > *K.rk.. 505 Gre za starejše dvojnicno ime tpn. Sisak (.Siscia), izpricano 1244 kot Scytyc, gl. Schramm1981:357. 506 Skok (1926: 393) racuna s petrificirano stranskosklonsko obliko *Long.tiki < lat. *Longatiki. 507 Netocno je tu govoriti o palatalizaciji, saj v konkretnem primeru glasovno ustrezni slovanski substi­ tuti romanskih predlog nastanejo šele z asibilacijo kot zadnjo stopnjo palatalizacijskega procesa. 508 Glede etimologije gl. tudi Skok 1926: 402, ERHSJ II s.v. kriša. 509 Gl.Skok 1930: 489, vendar prim. Bocek 2010 s.v. cerasus (slov. *cerša .cešnja'). *kr.ša povezan z naglasnim umikom z izglasne starocirkumflektirane dolžine, ki bi nastala z nadomestno podaljšavo ob izgubi segmenta *. (tip slov. *súša < *s.s.a),510 pri cemer gre za krožno sklepanje. Cetudi bi bile vir nastanka praslovanskega naglasnega tipa *.òla ‘volja’ oz. *súša ‘suša’ (a. p. a'), prim. hrv. cak. k.ža ‘koža’, suša ‘suša’ itd., zares starocirkumflektirane osnove a. p. b, pri katerih je prišlo do naknadnega umi­ka po Ivšic-Stangovem zakonu,511 bi bilo ravno toliko verjetno, da je do nadomestne podaljšave v izglasju prišlo zaradi poenostavitve dvojnega soglasnika, ki je po vsej verjetnosti moral predstavljati prvotni jotacijski odraz, in ne nujno zaradi izgube *.. Podobnih nadomestnih podaljšav v drugih, primerljivih kontekstih tudi ni zaslediti. To-nem v hrv. krij.ša je zares mogoce zadovoljivo pojasniti le z naglasno rekonstrukcijo tipa *súša, vendar prim. sln. c(r).šnja < *creš-.na, kar nedvomno kaže na izhodišcno psl. *c.rša, saj v primeru izhodišcnega *cr.ša . *cr.š-.na ne bi pricakovali nastanka novega cirkumfleksa, substituti s strukturo *CVC’a pa so bili lahko deloma tudi dru­gotno vkljuceni v tip a'. Zdi se torej, da rekonstrukcije substitucijskega razmerja rom. *C’ . slov. *C. ne zaustavlja nobeno prepricljivo dejstvo glasovnega razvoja. Cetudi predpostavimo verjetno možnost, da je bila jotacija proces, ki je na relevantne skupine segmentov lahko deloval skozi daljše obdobje, je treba za cas po njenem nastopu za slovanski soglasniški sistem vsekakor že racunati z obstojem jotacijskih rezultatov *., *., *., *., *., *., *r, *l, *n, pri cemer bi bilo zadnjih pet odrazov ustrezen substitut za romanske *r, *l, *n in *. ~ *..512 Deloma bi v prid identifikaciji rom. *C’ s slov. *C’ lahko govorile v starejši litera­turi izpostavljene substitucije romanskega *l pred zadnjimi samoglasniki s slovanskim trdonebnim *l (rom. *l /_VO . slov. *l).513 Razlog za tovrstne substitucije bi bil lahko povezan le s slovansko težnjo po zlogovni sinharmoniji, ki je pred zadnjimi samoglasni­ki v prosti distribuciji dopušcala le (trdonebni < jotirani) *l in mehkonebni *l, medtem ko je bil nevtralni *l romanskega tipa omejen na trdonebno okolje. Iz tega sledi, da bi v casu substitucij v slovanskem sistemu že moralo obstajati polarizirano nasprotje *l ~ *l ~ *l, do katerega pa je lahko prišlo šele po fonemizaciji *l. V casu pred polarizacijo bi bil *l namrec še vedno mogoc in ustrezen substitut za rom. *l tudi v mehkonebnem okolju (*l / _VO). 510 Gl. Holzer 2005: 51, 2007: 43, 70–71, Kapovic 2007: 97. 511 Tako tudi Kapovicop. cit., 95ss. 512 Kljub Ramovšu (1922/1923:30 =ZD II: 284,1936: 36)slovenski tpn.Brišce ne more predstavljati substituta ant. Broxas (Paul. Diac., Hist. Lang. V,23), saj v izhodišcnem *Br.ksas (Tmn ž.) oz. *Br.ksas nebipricakovalipodaljšave(**Br.ksas), ki bi jo zahteval morebitni slov. *y (>*i), prav tako pa bi v romanskem (furlanskem)kontinuantu pricakovali asimilacijo *ks > *.s >*ss, k cemur prim. domnevno sorodni furlanski tpn. Porta Brossàna (DTFT: 148–149). Morebitna premet in palatalizacija v izhodišcnem *Br.sk.as oz. *Br.sk.as (prim. poznejši zapisBroxias (888),Ramovš loc. cit.,ESSZI: 81) > *-sk’- > *-s.- > *-..- > *-..-bi sicer ustrezala slov. *.. < *-s.- < *-sk’-, ven­ dar je takšna rekonstrukcija romanskega izhodišca ad hoc, medtem ko problematicna ostaja tudi substitucija korenskega samoglasnika. Identifikacija ant. Broxas s tpn. Brišce se nadalje zdi tudi arheološko in zgodovinsko neustrezna. 513 O pojavu gl. HG II: 139, Bezlaj 1965: 6 (= ZJS I: 271), Furlan 2002: 32, Holzer 2007: 47–48. Ob ponovnem pretresu gradiva pa se omenjena distribucija substitutov postavlja pod vprašaj. Primeri kot slov. *Bil.ku (gl. v pogl. 6 s.v.) so v tem oziru nepovedni,514 saj je kljub zgodovinskemu zapisu st(ationis) Bilachinie(n)s(is) (AE 1974: 485), glede na strukturni tip, ki mu ime pripada, in številne galo-romanske vzporednice (prim. fr. Bilhac (c. 1100: de Billiaco), Billey, Billé, Billieu, Billy (1369: Biliacum))515 treba izhajati iz predialnega imena rom. *Bil.ku < *Bil..kum h galskemu oz. galo-romanskemu antr. *Bil.o-. Slov. *C../il...c. je mogoce izvajati iz substratnega *K.i/il(')a.u ali *K.i/ilu, pri cemer bi bilo za obravnavano substitucijo povedno le prvo izhodišce. Prav tako je verjetnejše izhodišce slovanskemu hdr. *.il. (< *G.la) romansko *G.la < *Ga.l.V (z morebitnim rom. *. < *a. za obicajno *e, ki ga je treba predpostaviti zaradi slovanske­ga ijevskega substituta) oz. *G.la in ne *G.la oz. *G.la, kar se med drugim potrjuje v zapisu Cellia (800)516 in v furlanskem kontinuantu Zeie < *..læ < *G.la. Nem. Gail < stbav. *Gila (< *Gilla < *Gilja) je lahko predslovanskega ali slovanskega substratnega izvora (prim. Bezlaj1963: 84 = ZJS II: 957), vendar se ob redkih, sorazmerno zgodnjih substitucijah substratnega *. . bavarskonemško ali predbavarskonemško *i (gl. Wie-singer 1990: 300–301) zdi slovanski vir ustreznejši. Ce je ime izposojeno iz slovanšcine, bi šlo lahko le za zgodnjo substitucijo slovanskega *g ali morda že palataliziranega a še neasibiliranega *. (< *g / _VE) . germ. *g, torej pred ali v casu delovanja slovanske druge palatalizacije mehkonebnikov (prim.Bezlaj 1963: 84 = ZJS II: 957), ki je poteka-la v 6. v 7. stoletju (za datacijo gl. Shevelov1964: 302–304). Slovanska kolonizacija ka­snejšega slovenskega etnicnega ozemlja sicer ni terminus post quem za slovansko drugo palatalizacijo mehkonebnikov, saj je lahko že delujoca glasovna sprememba zajela tudi *k in *g v prevzetih substratnih predlogah. Casovno to seveda ne ustreza jezikovnemu stiku z bavarsko staro visoko nemšcino na južnem obrobju vzhodnih Alp, s cimer se od­pira možnost, da je vsaj za severozahodni alpski prostor še mogoce racunati z ne v celoti asimiliranim romanskim substratom (v tem smislu že Kranzmayer1956: 77), ki bi bil hkraten vir tako za slovansko kot bavarskonemško izposojo hidronima (prim. v tej zvezi bav. Tarvis ob sln. Trbiž, o cemer gl. v pogl. 7). V vsakem primeru odsotnost dvojnega soglasnika v stbav. *Gila ne govori v prid substratnemu *G./ila namesto *G.la, saj bi se ta po predhodni dolžini v ponaglasnem zlogu tako ali tako regularno izgubila. Kakor je že bilo omenjeno, bi se v primeru rom. *Long.tiku slovanski substitut *Lung.tiku po izpeljanem preglasu razvil v **Leg.t.c.. Tudi to dejstvo govori proti substituciji rom. *l pred zadnjimi samoglasniki s slov. *l. Enako velja v primeru hdr. *Gl.na . slov. *Glana517in morda tpn. *Mo/.gl.r. (zilj. M.g.'á.r) < slov. *Magl.ra 514 Kljub Furlan loc. cit. Kot kaže kracina izglasnega zloga v furl. Vilàc, ki izkljucuje avtohtoni kon-tinuant*ßil.gu, je bilo ime v furlanšcino prevzeto pozno, in sicer iz slovanšcine, zato odraz l za pricakovano furl. j ni poveden. 515 TGF: 204, Delamarre 2012: 78, Anreiter 2007: 119–120. 516 Tabula Imperii Romani: Tergeste, 39, gl. tudi Kranzmayer 1958: 77. 517 Glede substitucije v korenskem delu prim. še rom. *Flan.na . slov. *Plam.1nu > *Plòmyn.. Pri­ meri kot *Sal.na proti hrv. cak. Solin, niso povedni, saj bi enak koncni rezultat pricakovali tako iz *Sal.1nu > *Solyn. kot v primeru substitucije *Sal.1nu > *Solin.. (prebivalsko ime *Mo/.gl.rane > *M.gvárje, gl.HGII: 6, Zdovc2010: 229), ce *l tu morda le ni nastal po disimilaciji iz izhodišcnega *Ma/igl.ru (tako Furlan 2002: 32). Kljub navedenim zgledom pa je substitucijo rom. *lVO . slov. *lVO vendarle tre­ba prepoznati vsaj v imenih tipa rom. *P.la . slov. *P.l., rom. *A(d)pórt.la (*Ad portulam, Skok1950: 32, Bidwell1961: 116, Holzer2007: 121) . slov. *Op.rt.l., rom. *Am.slu (*Ad muskulum, Skok loc. cit., Holzer loc. cit.) . slov. *Om.šl., slov. *K.pr.l. . rom. *Káprula (Šimunovic 1985: 181) in nekoliko mlajšem hrv. cak. Kan.taj (Rab, Krk) < slov. *Kanít.l. . rom. cann.tulu (Tekavcic1976: 43, Šimunovic op. cit., ss. 182–183,2005: 97). Tudi za romansko (muglizansko furlansko) izhodišce *M.gla518bi bilo glede na poznejši slovanski odraz *Mila (prim. hrv. M.lje < *M.le)519 najustrezneje izhajati iz prvotnega substituta slov. *M.1gla z nadaljnjim, notranjeslo­vanskim razvojem *M.gla v *M.la.520Konkretno romansko izhodišce namrec ne po­zna sistemske palatalizacije skupine *-gl- < *-kl-521(prim. muglizansko vegla ‘stara’ < *ßek†la < *ßet†la < *ßetula, v(i)eglo ‘oko’ < *.kl. < *ok†l. < lat. oculum, zenoglo ‘koleno’ < *.en.kl. < *gen.k†l. < lat. genuculum).522 Iz navedenega bi sledil sklep, da je substitucijo rom. *lVO . slov. *lVO upraviceno pricakovati le v izglasnem zlogu (iz obcnoimenske sfere prim. rom. *mo.ólu . slov. *m..úl. ‘caša’, rom. *lolligine . slov. *l.ginu > *l.g.n. ‘ligenj’), vendar se ta ne zdi pogojena z glasovnim razvojem,523saj bi v tem primeru pricakovali vecjo regularnost medsistemske zamenjave fonemov. Podobno razmerje je mogoce opazovati pri integra­ciji rom. *-nO . slov. *-n. (slov. *..min. . rom. *.im.nu-, slov. *Kosýn. . rom. *Kas.nes, morda tudi slov. *Ro.in., vendar tu predloga ni znana), kjer glasovna substi­tucija kot možna razlaga pojava niti ne pride v poštev. 518 Glede ohranitve skupine *-kl- v dalmatski romanšcini gl. Skok 1930: 497, ERHSJ II: 202, Tekavcic 1970: 122. 519 Najverjetneje gre za kolektiv tipa Cí.esta, Ni.fca (prim. Šekli2008: 96), medtem ko je razlicica Milje lahko nastala iz etn. *M.lane (tako Bezlaj 1960/1961: 222= ZJS I: 203) alipa gre zastandar­dizacijo narecne kolektivne razlicice po reinterpretaciji stranskosklonskih oblik (zlasti npr. Mmn) kot oblik ženske edninske sklanjatve. Podobno Skok1926: 10ss. (povzema in dopolnjuje Šturm 1927: 84), 1934: 442, z omembe vredno primerjavo starejšega *Pul. proti prenovljeni obliki Pola (it.Pola) z morebitnim starejšim *Mygl. proti Milja – prim. zlasti nar.Mujla (Merkù2006: 132) ob st. Muje (1778), ki se na adstratno razlicico toponima naslanja tudi v korenskem samoglasniku. 520 Glede možnega razvoja slov. *gl v *l gl. Bezlaj 1971/1972: 106 (= ZJS I: 457). 521 Ben. Muggia je po internem glasovnem razvoju skupine *-gl- > *-gl- < *-g.- > *-.(.)- nastalo iz rom./furl. *Mugla (v tem smislu tudi Šturm 1927: 84). 522 Furlansko voli ‘oko’,vieli ‘star’,zenoli ‘koleno’ iz starejšega *..gl-, *vj.gl-, *.en.gl- (-i je anaptik­ticnega izvora po apokopi samoglasniškega izglasja v prvotnih *..gl., *vj.gl., *.en.gl.) izkazuje mlajši razvoj soglasniškega sklopa -gl- > -l- v ponaglasnem zlogu. Glede na razvoj že v izhodišcu zvenece razlicice *-gl- > -j-, prim. furl. voie ‘želja’ (mugl. voja ‘id.’) < *-l- < *-gl- < *-gl-, bi bilo mogoce vzpostaviti naslednjo relativno kronologijo razvoja rom. *-kl-, *-gl-: 1) *-gl- > *-gl- > *-l-, 2)-kl- > -gl-(po medglasni šibitvi), 3) -.gl- > -.l- ~ -Vgl-´ > -.l-´. Muglizanski zgledi po Zudini, Dorsi 1981 s.vv. 523 Skok 1926: 406, Šega 2006 s.v., Bocek 2012: 156. Prim. tip psl. *k.rl. ‘kralj’ . Karl, morda *gred.l. ‘gredelj’ < *grindila- (Holzer 1999/2008: 254, 2007: 107, Pronk-Tiethoff 2014: 111ss., 105ss.). rom. *R’ . slov. *R’ (*l . slov. *l, *r . *r, *n . *n) toponim anticno ime romansko slovanski substitut Beljak *Bil(li)acum *B.l.ku *Bil.ku *B.l.k. Megvar(je) Meclaria *Magl.ra *Magl(’).ru *Mogl.r. . *Mogl.rane Celovec ? *K.í/.lu *K.i/.lu *C../il-...c. Zilja (hdr.) ? *G.la / *G.la *.il. *G.la Kranj Carnium *Kárnu *Kãrnu *Krán. Ratenj Artenia *Arténa *Art.nu *Ratèn. rom. *-RO#. slov. *-R’O# toponim anticno ime romansko slovanski substitut toponim ? Rocinj ? furl. Runcine *RVn..1/.nu *Ro.ín. ? Milje *Mutula *M.gla *M.1gla *M.gla 5.2.2.3 Substitucija romanskega *ß V starih *-b- in *-.-do vulgarnolatinskega obdobja vsaj v medsamoglasniškem položa­ju pride do sovpada v dvoustnicni pripornik *ß, medtem ko se lahko besedno vzglasje obnaša bolj konzervativno in kljub prehodu etimološkega *#.- v *#ß- (z nadaljnjim ra­zvojem v smeri *#b-oz. *#v-) stari, etimološki *#b- ne predstavlja nujno njegove proste razlicice (prim. zapise tipa , za lat. uixit, uelit ipd.).524 Neodvisno od tega, ali je dejansko upraviceno položajno nevtralno spirantizirano dvojnico *b (ob *d in *g) predpostaviti tudi za slovanšcino (o tem Greenberg 2001, 2002: 151–153, Furlan2012), velja, da se je zaradi splošne neustreznosti slovanskega *#.-kot substituta za romanski pripornik *#ß-na besednem vzglasjupoprincipunajbližjega sub-stituta integracija vselej izvršila v smeri rom. *#ß-. slov. *#b-(oz. *#b-):525prim. rom. *ßállu . slov. *B.lu (> hrv. cak. B.l, Šimunovic2006: 75), rom. *ß.g. . slov. *B.g. 524 Solta 1980: 156, prim. še Bajec 1928: 52. Glede romanskih odrazov za stara *. in *b gl. zlasti Lausberg 1967: §§297, 300–301 (na vzglasju), §§366, 373 (v medglasju), Rohlfs 1966: §§167, 215, Tekavcic 1970: 123–125, Šimunovic 1985: 189,2004: 173–174, Holzer2007: 31. Glede romanske nevtralizacije*#.- in *#b- >*ß- prim.Bigi/Begi (Rav. IV,22) ob lat. Uegium, ..e..a pri Ptolemaju (Mayer 1959: 137, Brozovic Roncevic1998: 11), Belsalinu (Rav. IV,20) ~ Uetus Salina (It. Ant. 245,4),Abendone (Rav. IV,22) ~Auendone (Tab. Peut. IV,2),Odiabo (Not. Dign. 33,8) ~Adiauum (prim.Azao, It. Ant. 246,3),Netabio (Rav. IV,19), ce za *Netauium (Krahe 1942: 212.) ipd. Dalje gl. Mayer op. cit., ss. 157, 163, Anreiter 2001: 24. 525 Podobnoprisubstitucijisrednjebavarskonemškegazvenecegaustnicnozobnega(labiodentalnega)pri­pornika *. (< *f) in dvoustnicnega pripornika *ß (< *.) s slovanskim *b (oz. *b), gl. Striedter-Temps 1963: §§62, 137, Furlan 2012: 61–62. Tipološko primerljiva je substitucija romanskega medglasne­ga *-ß- (hkratno s slov. *-b- oz. *-b-) s stbav. *-b- pred starovisokonemškim premikom nezvenecih pripornikov in nastankom ustreznejšega substituta *. ob odsotnosti starega *b po premiku staro­visokonemških zvenecih zapornikov. (hrv. cak. B.g, Holzer 2007: 90), rom. *ß.rtik.ta . slov. *B.rt.k.ta (> hrv. cak. (Brac) Brkãta < *Brk.ta, Šimunovic 2004: 161), rom. *ßr.ß.ra (Uaruar[---], CIL III/14514,..eß..apri Porfirogenetu, gl. Šimunovic1985: 187,2013: 162) . hrv. cak. Bribir, rom. *ß.n.t.ki < *.enétiki . slov. *B.net.ci526itd.527Manj povedna sta rom. *B/ßeld-. slov. *Bl.d. (nem. Veldes) in rom. *B/ßetr-. slov. *Betr-(nem. Fed(e)raun, gl. Kranzmayer 1959: 65, Pohl2010: 186), saj nimata identificiranih izhodišc. Vsaj pri slednjem se zdi ver­jetno izhajati iz vzglasnega *#.-, vendar ugotavljanje o izvornem soglasniškem vzglasju slovanskega substituta tu otežuje njegov naknadni razvoj (gl. pogl. 7 s.v. Vetrinj). Enak substitucijski rezultat je pricakovan tudi pri substratnih zaporedjih *-R.-(za etimološko *-R.-), in sicer ne glede na doseženo stopnjo v razvoju zaporedja v samem integratu, tj. rom. *-Rß-oz. *-Rb-. Na takšno substitucijo jasno kažejo toponimi kot slov. *Sotserbu (> *Socerb.) . lat. Sanctus Servulus (ESSZI: 386, prim. Šimunovic2005: 127, Loma2013), slov. *Selba. rom. *Silßain slov. *Alb.1nu . rom. *Alß.na, slednje najverjetneje iz starejšega *Al.ona, kar se potrjuje vsaj z zapisoma ......a pri Ptolema­ju (II,16,2) in Aluona pri Pliniju (III,140). Prim. še nemški hdr. Sulm < *Sulpa < *Sulba (st. zapisi: 890 Sulpa, 1144 Sulbe, gl. Schramm1981: 373–374) . slov. *Sulba, ki je s prelastnoimenjenjem nastal iz substratne predloge *Sol.a, ant. (Flauia) Solua. Nepovedni so v tem oziru slovanski substituti *-Rb-za predromansko *-Rb- v tipu Albantia, Albanta, Albona . slov. *Alban.a, *Albanta, *Albu1/2nu, saj gre lahko v takšnih primerih tudi za replike romanskih zaporedij *-Rb- in ne nujno za substitucije rom. *-Rß- < *-Rb-. Zilj. sln. (Žabnice) Trabí.š ~ Traví.š ~ Trabí.š z Red Trabí.ža ~ Traví.ža528 zaradi no­tranjenarecnega sovpada starih *b in *. pred sprednjimi samoglasniki lahko kaže bodisi na slov. *Tra.í./.. bodisi *Trabí./.. < *Tar./b../.u (dalje gl. v poglavju 7 s.v. Trbiž). V konkretnem govoru ziljskega narecja je /v/ namrec prosta razlicica /b/, ki je nastal tako iz starega *b (prim. antr. .ì.na ~ Vì.na < *Bina, 'val ‘bolj’, vì.t. ‘biti’, Kenda-Jež2005: 90 in pass.) kot v položaju pred sprednjimi samoglasniki iz *. (npr. se prà.b. ~ se prà.v. ‘se pravi’;bí.te ~ vì.te ‘veste’; bì.m ~ vì.m ‘vem’, Kenda-Jež op. cit., Furlan 2012: 59).529 Nemški substitut Tarvis v tem oziru ni poveden, saj je bil bav. */./ po izvršeni drugi etapi starovisokonemškega premika soglasnikov pricakovani substitut tako za substratno *ß 526 Bidwell 1961: 117, Šimunovic 2005: 32, ESSJ I: 17, ERHSJ I: 137–138, ESSZI: 503. V naglašenem predpredzadnjem odprtem zlogu ni prišlo do podaljšave, cemur ustreza slov. substitut *-e-. 527 Glasovne razlicice med starejšim obcnoimenskim gradivom kot be/and.ma .trgatev' (hrv. cak. bandima) ob dvojnicnem vand.ma (Bezlaj vESSJI:17),prim.tudi b.rž.ta ob vrzota .ohrovt'(nar. v.rz..ta (Deskle), hrv. cak. verzta, Furlan v ESSJ IV: 367), oboje iz rom. *#ß- < *#.-, so rezultat glasovne prenove ob konfrontaciji z glasovnim razvojem adstratnih predlog, kjer *#ß- > #v- . sln. #v-. Prim. istr. vandíme, furl. vendème, furl. verzt (Furlan loc. cit., Šturm 1928: 22ss.). 528 Tudi z dvojnico Tr.-v prednaglasnem zlogu: Ted na Travì.š, Med na Trabì.ž., Red s Tr.bì.ža, prebivalsko ime m. mn. Trabžá.n., m. ed. Trab(.)žà.n, ž. ed. Trabžà..ka, prid. m. ed. travì.šc., ž. ed. trabì.ška, s. ed. trabì.šce, m. mn. travì.šc., ž. mn. travì.šce. Posneto na terenu, 28. 3. 2014, informatorka: Mici Moschitz. Za posnetek in transkripcijo se zahvaljujem Karmen Kenda-Jež in Mateju Šekliju. Prim. še na terenu le enkrat zabeleženo razlicico Trabì.ž (Karmen Kenda-Jež, ustno) terprebivalsko ime zilj. sln. (Ukve/Ugovizza) Tra.ažáne z /-b-/ (Oman 2011: 100). 529 Prim. tudi mlajši integrat 'belt ‘svet’ . Welt (Kenda-Jež2005: 135), ki lahko kaže tako na staro substitucijo *#.- (> #bVE-> #vVE-) kot na mlajšo z *#b-/#b- (> #vVE-). kot za *b in *.. Ce se v rezijanski obliki Tarv'.š ohranja prvotni substitut in ne gre za prenovljeno obliko po adstratnem nadnarecnem it. Tarvisio z /v/,530 bi bilo seveda obe slovenski narecni obliki treba projicirati na izsln. *Tra.íš, pri cemer bi bil *-r.- sistemsko nepricakovani substitut za rom. *-rß- (*Tarß..a). Ker bi tako za izhodišcno rom. *Tarb..a kot *Tarß..a (prim. furl. fiarbit ‘žgoc, pekoc’ < *f..rbido < *f.rßido (?)< lat. feruidus ob cierf ‘jelen’ < lat. ceruus, ki kaže na vmesno glasovnorazvojno stopnjo *k..rß. z *-rß- < *-r.-) torej pricakovali slov. *-b-, ni izkljuceno, da se v slovanskem substitutu ohranja replika rom. *Tar...a z ohranjenim medglasnim zaporedjem *-r.-. V medsamoglasniškem okolju se slov. *-b-/*-b- kot najustreznejši substitut za romanski meglasni *-ß-(naj si bo iz *-.-oz. -b-po fonemskem sovpadu oz. iz *-b-oz. *-p- ~ *-f- po zahodnoromanskem medglasnem ozvenecenju) nedvomno potrjuje v tpn. tipa *Kaßor.d. . slov. *Kobor.d., kjer je rom. *-ß- nastal šele z romansko šibitvijo medsamoglasniškega *-p-, torej *Kapor.t. > *Kabor.d. > *Kaßor.d, prim. furl. Cjaurêt < *Caßor.d.531 Kot primer substitucije *-ß-iz etimološkega *-.- lahko služi rom. *Al.ß’u (< lat. alluuium) . slov. *Alu1b. (hrv. Ol.b, Holzer 2007: 121, Bocek2012: 157). Neskladna s takšnim ugotavljanjem pa je substitucija slov. *-.- v tpn. *.i.id.du > *....d.d.532> rez. (Sol­bica) Ca.d'et, Ca.d'ada (Šekli 2009: 151) za rom. *.i.id.d. < *Ki.itate(m) (furl. Civi­dât, nar. Sividât, /s/ < *ts). Hrvaška razlicica se ohranja v eksonimu Cabdad533 (Istarski razvod, gl. Šimunovic1976: 13,2005: 212, Holzer2007: 95).K enakozvocnemu rom. (dalm.) *Kiß.t.t. prim. še slov. substitut *Kibit.tu > *C.b.t.t., ki se ohranja v hrv. štok. Cáptat ob dvojnicnem Cávtat < *C...t.t.. Kljub vpadljivi vzporednosti med dvojno zastopanostjo substitucijskega odraza za domnevnirom.*-ß- v *....d.d. proti *..b.d.d. (> sln. Cedad proti hrv. Cabdad) in *C...t.t. proti *C.b.t.t. (hrv. Cáptat proti Cávtat, gl. Holzer2007: 43–44, 53–54), ki bi se jo sicer dalo razložiti kronološko, se ob prav tako dvojnem odrazu hrv. Lapkat ~ Lavkat, ki je nedvomno drugotnega nastanka iz (Insula) rubrikata > rom. *Lubr†k.ta > *Lupk.ta. slov. *L.pk.t. (> disim. Lavk.t)534oz. . slov. *L.br.k.t. > L.brk.t. >*L.bk.t. > Lapk.t > Lavk.t (po disimilaciji), zdi enako verjetno, da gre v primeru tpn. Cávtat za drugotno, po disimilaciji po zapori nastalo razlicico. Takšna možnost kljub pomanjkanju podobnih zgledov ni povsem izkljucena niti v primeru izsln. *....dàd. (za morebitno disimilacijo *-bd- > *-.d- prim. *-bn- > *-.n-v narecnih slovenskih mikrotoponimih tipa 'Ža..nk(vzh. gor.) < izsln. *Žabnik535ali *-bc- > -.c-v rez. 'xliwca‘hlebca’ < Red psl. *.lebcaipd.). Ce je dvojnicnost med integratoma *....d.d. in *C.b.t.t. kljub vsemu posledica relativne kronologije, pa sta možnosti dve: 530 Slednje ne pride v poštev za ziljske narecne razlicice imena, saj bi v tem primeru pricakovali izkljucno v, prim. pò.v.ra ‘ubožica’,veram..nt ‘resnicno’ (Kenda-Jež 2005: 136, 155). V primeru metonimije v..skoba ‘škofovska palica’ (prim it.veskovo .škof') gre po vsej verjetnosti za starejši substitut in ne za citatno besedo. 531 Zmotno Šturm 1928: 22–23, 28. 532 Prim. Ramovš 1926/1927: 160 (= ZD II: 256), Šturm 1927: 46, Bezlaj v ESSJ I: 76, ESSZI: 96–97 z op. 2. 533 Glede prehoda sinkopiranega -pd- v -bd-po asimilaciji po zvenu prim. hrv. tpn. Labdiri k lat. Lapidaria. 534 Tekavcic 1976: 51, prim. starejše zapise ...µß....t..(Porfirogenet) in Lubricata (1096) (Skok 1950: 140). 535 Prim. Furlan 2012: 53, HG II: 183. a) Substitucije tipa *....d.d. so starejše od substitucij tipa *C.b.t.t.. V tem pri­meru je vzrok za razlicne slovanske substitute romanski glasovni razvoj: A . A1 [= *.], B . B1 [= *b], pri cemer B = *. > *ß. b) Substitucije tipa *....d.d. so mlajše od substitucij tipa *C.b.t.t.. V tem prime-ru bi bilo treba racunati z vmesno stopnjo v razvoju slov. *. > *ß536 (A . A1 [= *b] +A2 [= *ß], pri cemer 2 = *. > *ß), kar pa se zdi manj verjetno. Takšen sklep ne bi le obvezno impliciral, da so bili nekateri romanski toponimi kot Cedad iz zahodno­romanskega prostora prevzeti kasneje kot toponimi tipa Kobarid, pac pa bi v primeru vstopa fonema *ß < *. v slovanski sistem, ki je dvoustnicni pripornik že imel, prica­kovali tudi popoln sovpad odrazov etimološkega *b z *. (tj. vsaj v medglasju, kakor je to tipološko jasno razvidno iz srednjebavarskonemškega537 in romanskega sistema furlanskega tipa) in ne le sporadicno izpricane proste zamenjave obeh fonemov. Ker je v tem casu slovanski substitut za rom. *-.-, kakršen se je v sistemu še ohranjal kot drugi del dvoglasnika *a., slovanski *-.-(prim. toponime tipa Lovran, Povljana itd.),538se zdi bolj smiselno predpostaviti, da slov. *.i.id.du verno odraža predlogo *.i.id.d. <*Ki.itate(m) in ne romanske razlicice z medglasnim *-ß- (prim. tudi nem­ ški substitut Sibidat, in sicer glede na odraz substitucije vzglasnega trdonebnika po vsej verjetnosti z -b- za /ß/ . rom. *-.-). Kljub mnenju, izraženim v Solta(1980: 157), toponimi te vrste ne kažejo na še nediferencirano romanšcino, saj je v konkretni pre­dlogi pred izposojo v slovanski sistem prišlo že tako do palatalizacije kot šibitve, ki sta znacilni potezi zahodne romanšcine. Poleg rom. *-.- pa se v toponimu kot druga arha-icna poteza dejansko zrcali tudi odsotnost sinkope, kakršna je pricakovano izpricana v izvorno enakozvocnem obcnoimenskem *kì(.)†táte oz. *./cì(.)†táte (lat. Ted ciuitatem) > furl. citât, prim. rm. cetate, it. città itd., vse v pomenu ‘mesto’. Ker tudi slovanski integrati hidronimov *S..a, *Dr..a proti *R.ba za anticno *S..V, *Dr..V proti *Ar.bV (gl. 5.2.1.1 in v pogl. 6 s.v. *Arrabo) prej kažejo na sub-stitucijo konzervativnega romanskega glasovnega razvoja kot na nesistemski substitut *. proti *b za domnevno rom. *ß, se zdi verjetno, da gre v takšnih primerih za vsaj v soglasniškem ogrodju glasovne replike. 5.2.2.4 Vprašanje romanskega posredništva na vzhodnoromanskem makroarealu Ob predpostavljenem verjetnem slovanskem viru podaljšave v tipu S..a, *Dr..a, *R.ba, *Gl.na (gl. razdelek 5.2.1.1)je na severnem podaljšku vzhodnoromanskega areala vsaj za samoglasniški sistem tako rekoc odpravljena vsaka potreba po predpostavitvi izrecno ro­manskega posredništva med substratnimi imeni in njihovimi integrati v slovanšcino (pro­blematicen ostaja slov. *. v *P.tu.., ce za substratno *Peta/o..a in ne *Pata/o..a, ob slov. *e v *Cel..e za substratno *Kelé.a). Kakor je že bilo nakazano, potrebe po predpostavitvi 536 Tako Holzer 2007: 53–54. 537 Paul 1998: §§1153, 129, 1592. 538 Vendar*Santu La.réncu . hrv. cak. (Brac) Stobr.c (ant.Epetion), gl. Šimunovic1985: 123, 164 z op. 41, 165,2004: 174. samoglasniške podaljšave ni niti v primeru že izvorno zagotovo dolgih naglašenih samogla­snikov (tip *Magl.r.-, *Bil..k-, medtem ko je vprašanje izvorne dolžine v tpn. *Long.tik­odvisno od etimološke interpretacije), take arhaicne razmere pa se kot verjetne potrjujejo ravno v s prejšnjim pojavom neposredno povezani ohranitvi samoglasniške kvalitete in kvantitete kakor tudi naglasnega mesta v substratnem tpn. *Kelé.a, z identicnimi naglasnimi razmerami v hdr. *Álbant(.)-. V toponimiji, integrirani na vzhodnem romanskem arealu se replicirani substituti (tj. glasovne substitucije brez razvidnega vmesnega foneticnega filtra) redno pojavljajo tudi v sklopu soglasniškega sistema, prim. substitucije substratnega *. z *., zlasti v medsamoglasniškem položaju in v položaju za rezonanti, odsotnost romanske palatalizacije v tipu *Kelé.a in ohranitev zaporedja #*k.VE- v *K.il.-. Ob tem se zastavlja vprašanje, ce ni morda celo za slovanske *l,*r,*n(gl. razdelek 5.2.2.2), na katere kažejo in-tegrati substratnih predlog vzhodno od izoglose Koper–Beljak, bolje predpostaviti ohranitve starih dvofonemskih zaporedij *R., kot pa predvideti obstoj že jotiranih romanskih predlog. Foneticni filter med substratno toponimijo in njegovo integracijo v slovanšcino se na kon­kretnem arealu zdi nujno potreben le v primeru slov. *., *. kot substitutov za že palatalizira­na prej dvofonemska zaporedja *K.oz. *T.. Ta glasovna sprememba torej utegne biti edina, do katere je v konkretni substratni plasti vsaj v sklopu toponimije prišlo do trenutka stika s slovanšcino, medtem ko se v vseh ostalih pogledih potrjuje kot izrazito konzervativna. 5.2.3Naglasnesubstitucije539 Naglasno mesto v substratni predlogi se vselej substituira s položajno identicnim na­glasnim mestom ciljne oblike. Pri tem je glede na tonemsko substitucijo naglašenega samoglasnika s slovanskim starim akutom oz. starim cirkumfleksom ime vkljuceno v eno od obeh nepremicnih naglasnih tipov, tj. I/1 (kasnejša a. p. a), ce gre za stari akut, oz. I/2 (kasnejša a. p. b), ce gre za stari cirkumfleks, s cimer je ohranjena (tj. pred izoblikovanjem a. p. b) kolumnalnost izhodišcnega naglasnega vzorca. Ker je razlog za dejstvo, da se slovanski substituti tujih predlog, za katere je znacilna nepremicnost naglasnega mesta, nikdar ne vkljucujejo v premicne naglasne vzorce II/1-2 (kasnejša a. p. c), ravno v neujemanju med premicnim in kolumnalnim naglasnim vzorcem, se možnost, da je do naglasnih substitucij prišlo šele po casu izoblikovanja praslovan­skega naglasnega tipa b, tj. po delovanju Dybojevega zakona (pomik cirkumfleksa na sledeci zlog),540zdi manj ustrezna. Teoreticno je sicer mogoce predvideti tudi analoške prilagoditve neobicajnih vzorcev že obstojecim in naknadno vkljucevanje substitutov v naglasne vzorce, kakršni so se izoblikovali po delovanju Dybojevega in Ivšic-Stango­vega zakona: *-'V-V#, Red *-V-'V#v a. p. b/B, npr. *Glim'u1nu, Red *Glim'u1na … (. rom. *Gl.m.na) . *Glim.1nu, *Glimu1n., in *V'-V-V, Red *'V-V-Vv a. p. D, npr. 539 Naglasne rekonstrukcije so podane v skladu s spoznanji moskovske naglasoslovne šole. Glede be- sedotvornih naglasnih tipov gl. Dybo 2000. Za sledeco razpravo relevantni vzorci so: a) naglasni tip a/A s starim akutom na korenu; b) naglasni tip F s starim akutom na priponskem morfemu; c) naglasni tip b/B z naglasom na koncniškem morfemu; c) naglasni tip D s tonemom tipa novega akuta na priponskem morfemu z nadkracino *-.- oz. *-.-; d) naglasni tip E s tonemom tipa novega akuta na priponskem morfemu s kracino *-e-, *-o-. 540 Tako npr. Matasovic 2007: 116. *'.u1dinu, *'.u1dina … (. rom. *.t/d.nu) > *.u1d.nu, *..1dina. Tovrstne substitute bi bilo seveda treba nujno prepoznati za kronološko mlajše od tistih, pri katerih so znaki izvedenega naglasnega pomika jasno razvidni. Taka sta npr. rom. *Kelé.a. slov. *Kel..a > *Celi.. > *Cel... > *Cel.., kjer zaradi kontrakcije zaporedja *-... v *-.. ni nikdar pri­šlo do umika z zadnjega zloga, in tip rom. *Ápsaru . slov. *Ãsaru > *Os.r. (hrv. cak. Os.r), kjer je šele po pomiku lahko prišlo do nastanka naglasa tipa novega akuta v a. p. E. Ker sama pravila substitucijskega glasoslovja tistih toponimov, ki so v slovanšcino morali biti izposojeni pred naglasnim pomikom, in tistih, ki so v tem oziru vecznacni, ne kažejo na dve kronološki loceni plasti integracij, je upraviceno predpostaviti, da je bil jedrni del substratne toponimije v slovanšcino v celoti sprejet pred delovanjem Dybojevega zakona. Prevzeti kratki naglašeni samoglasnik, kakor je pricakovano, vselej pridobi slovanski stari cirkumfleks, medtem ko razlogi za pripis tonema, ki ga pridobi dolgi naglašeni substitu­irani samoglasnik oz. naglašeno dvoglasniško zaporedje, do sedaj niso bili uspešno pojasnje­ni (prim. Holzer2005: 60). Vpadljive so pri tem predvsem naglasne dvojnice tipa *..kunu ~ *..kunu . rom. *..konu (Furlan 2009: 417), ki se v okviru prozodicne sestave leksema pojavljajo pri identicnih zaporedjih, npr. *.-.-. proti *.-.-., *.-.-. proti *.-.-., *.-. proti *.-., *.-. proti *.-. ipd. Takšne razmere dajejo vsaj na prvi pogled slutiti na doloceno mero zamenljivosti, vendar prim. npr. stanje v trizložnih paroksitonih (*.-.-. proti *.-.-.), kjer se substituti z glasovnim zaporedjem *-u1nu > *-yn. v naglašenem predzadnjem zlogu dosledno pojavljajo s starim cirkumfleksom (vendar ne ženska razli-cica *-.1na > *-.na, prim. slov. *Kint.1na . rom. *K.nt.na, slov. *Pram.1na . rom. *Prom.na),541medtem ko substituti zaporedij *-.du (slov. *Kabar.du, *Sili..du in tip sln. Prosn.d, -ída, Sub.d, -ída, gl. Šekli2009: 151, 152), *-.du (slov. *.i.id.du), *-.ku (slov. *Bil.ku), *-.nu (slov. *Mi..nu > hrv. cak. Žm.n (Šimunovic1985: 181, Holzer 2007: 142)*.un.nu > hrv. cak. Žnj.n (Holzer op. cit., s.143), *-.tu (slov. *Pampin.tu, *Ra..tu, Holzer op. cit., ss. 127, 129) ter deloma *-.nu (slov. *Kas(ti)l.nu > hrv. cak. Košljun proti *Sal.2nu > hrv. štok. Sòlun) vselej kažejo na stari akut. Naglasne substitute je glede na pridobljeni tonem mogoce razdeliti v tri skupine. Druga skupina integratov logicno razpade še na tri podtipe, in sicer glede na vkljuci­tev posameznega naglasnega vzorca v sinhrone podtipe naglasnih tipov, kakršni so se izoblikovali po delovanju Dybojevega zakona. Toponimi, za katere natancna naglasna rekonstrukcija ni ugotovljiva (npr. baritonirane ženske osnove, avtohtone v južnih in zahodnih slovenskih narecjih brez obstojecih besedotvornih izpeljav tipa *S..a ~ *So.. > izhodišcno j./zah. sln. oboje *S..a), niso vkljuceni v obravnavo. Ne glede na dejstvo, da integrati krajevnih imen ne predstavljajo podedovane­ga dela slovanskega leksikalnega oz. lastnoimenskega fonda, jih je pri naglasoslovni obravnavi popolnoma upraviceno sistematizirati v naglasne tipe (tudi besedotvorne), saj so se le-ti izoblikovali šele po vstopu najstarejšega lastnoimenskega fonda v slo­vanšcino. Kot skupek elementov lastnoimenskega fonda je ta skupaj s podedovanim leksikalnim fondom namrec predstavljal živi del jezikovnega sistema. 541 Podobno razmerje pri priponi *-.1ru : -.1ra, prim.*Trag.1ru (> *Trogýr.) . rom. *Trag.ru proti *Past.1ra (> *Post.ra) . rom. *Past.ra. TIP I = a. p. a/A OZ. F Sem spadajo substituti s starim akutom na prvem zlogu baritonov in proparoksitonov oz. na srednjem zlogu paroksitonov: *.-V . *.-V > *.-V (a. p. a) *.-V-V . *.-V-V > *.-V-V (a. p. A) *(V-)V-.-V . *(V-)V-.-V > *(V-)V-.-V (a. p. F) toponim anticno ime romansko slovanski substitut Beljak *Bil(li)acum *B/ß.l.ku *Bil.ku *B.l.k. Koroška *Carantia (?) *Karánca (?) *Karán.-*Kor..-.sk.542 Korotan *Carantano-*Karant.nu/a *Karant.nu *Korot.n. Labota (hdr.) *Albanta *Álb/ßanta *Álbantu *L.bot. Bled ? *B/ßeld- *Béldu *Bl.d. Kokra (hdr.) (Corcac) *Kó/ánk(o)ra *Kú/ánk(u)ra *K.k(.)ra Sotla (hdr.) ? *Sá/ó/úntu/ila *Súntu/ila *S.t./.la Solkan *Silicanum *Silik.nu *Silik.nu *S.l.k.n. Logatec Long.tico *Long.t.ku *Lung.tiku *Log.t.c. Kras *Carsu-*Kársu *Kársu *Kr.s. Krka (hdr.) ......a. *Kórk(or)a *Kúrk(ur)a *K.rka Kolpa (hdr.) Colapis *Kólpa/*Kólp. *Kúlpa *K.lpa Cedad *Ciuitatis/em *.i.id.d. *.i.id.du *....d.d. Kobarid *Capretum *Kaß(o)r.d. *Kabar.du *Kobor.d. Sužid *Silicetum *Sili..d. *Sili..du *S.l...d. Oglej ......a/Aquileia *Agol..a *Agul..u *Og.l... 542 Nar. sln. Kor.ško (gl.Ramovš, HG II: §152, Snoj v ESSJ s.v.). Glede cirkumfleksnega tonema, ki jasno kaže na jslov. novi cirkumfleks, prim. zilj. sln. na Kar..šcam = na Koroškem (Zdovc 2010: 200)< *kor../..sko < *kor../..sko < *karán./.-isko-. Novoštokavska oblika kòruški(Snoj priHolzer 2015: 21), v kolikor gre za kontinuirano razlicico, z umicnim naglasom z naglašene kracine kaže na *kor../..ski < *kor../..sk...(a. p. A). Pri izhajanju iz naglasnega tipa D (tj. ob predpostavitvi integra­cije romanske predloge s starocirkumflektirano naglašeno dolžino *Karãn./t-) bi namrec pricakovali ohranitev ponaglasne dolžine: *koro./..sk... > *kor../..ski > hrv. štok. *kor.ški >**kòruški. Za izvorno a. p. A odlocno govori tudi tvorjenka Kor.š.c < *kor../.-.c. (za pricakovano **Kor.c.c po vnosu *š iz stranskih sklonov: *kor../..ca > *kor../.ca > *Kor.šca, o cemer že Ramovš, HG II: 296), medtem ko naglasno mesto feminativa Korošíca (a. p. F1) vsaj na prvi pogled (in v od­nosu do navedene razlicice moškega spola tudi nepricakovano) kaže na izvorno a. p. b (prednost ženski obliki pri rekonstrukciji prvotnega akcentskega stanja daje Holzer loc. cit.). Pri Korošíca (prim. tudi obliko Koróša, navedeno pri Ramovš, HG II: 296) je sicer možno izhajati iz univer­bizacije ženske oblike ktetika *koro./.-.ska . *koro./.-.šc-.ca, vendar se zdi enako verjetno, da gre za feminativ, ki je lahko po modelu nastal iz moške oblike Kor.š.c (= *kor../.-.c.). V tem primeru naglasno mesto oblike Korošíca nima primarne informativne vrednosti. Pri izhodišcnem *Koro./..ca (a. p. F1) bi seveda pricakovali **Korocíca. Kljub povedanemu pa je vendarle treba dopustiti tudi možnost, da bi nedvomno podedovane novocirkumflektirane oblike kot Kor.ško in Kor.š.c tak tonem lahko pridobile po analogiji. Konkretno v primeru moške oblike prebivalskega imena Kor.š.c (za**Kor.š.c < *koro./..c., ce izvorno vendarle a. p. B) po analogiji tipam.dr.c < *m.dr.c. za pricakovano **m.dr.c < *modr.c. (prvotno a. p. B), kar je nastalo po naslonitvi na tonem primerljive tvorjenke st.r.c .st.rca< *stârca < *st.r.ca, v kateri je do nastanka novega cir-kumfleksa prišlo regularno. Za horonim se podobna analogija zdi teoreticno možna (po tvorjenkah s pripono *-.sk. iz staroakutiranih osnov), cetudi zanjo ni mogoce identificirati konkretnega modela. TIP IIa = a. p. b/B V podtip IIa spadajo substituti, ki pred naglasnim pomikom izkazujejo starocirkumfle­ksni tonem na prvem zlogu baritonov oz. na srednjem zlogu paroksitonov: *.-V . *.-V oz. *.-V . *.-V (a. p. b) *V-.-V . *V-.-V oz. *(V-)V-.-V . *(V-)V-.-V (a. p. B) Kakor je že bilo omenjeno uvodoma, za vecino toponimov te skupine ni mogoce ne­posredno dokazati delovanja Dybojevega/Ivšic-Stangovega zakona (*-.-.# > *-V-.# > *-.-.#), saj bi bil rezultat enak v primeru substitucije pred in po delovanju obeh zakonov. toponim anticno ime romansko slovanski substitut Megvar(je) Meclaria *Magl.ra *Magl(’).ru *Mogl.r. . *Mogl.rane Drava (hdr.) Drauus *Drá/..V *Dr..a *Dra.. Raba (hdr.) Arrabo *Rá/.bV *R.ba *Rab. Kranj Carnium *Kárnu *Kãrnu543 *Krán.. Trojane Atrans *Tránde *Trãnd- *Tr.d.. . *Tro..ne Zilja (hdr.) ? *G.l(’)a / *G.la *.il. *G.l(’)a Celje Celeia *Kelé.a *Kel..a *Cel... Ptuj Sava (hdr.) Poetouio Sauus *P.tá..a *Sá/..V *Pitã..u *S..a *P.tú2... *Sa.. Krmin Trst Cormones Tergeste *Korm.nV- *T.rg.st. *Kurm.1nu *Tirgistu *K.rmýn.. *T.r..st.. Koper Capris544 *KáprV *Kãpru *Kòpr.. Gumin Ter Glemona Turrus *Gl.m.na *Tórr. *Glim.1nu *Turu (?) *Gl.mýn.. *T.r.. Breginj Ratenj ? Artenia *ß.rg.na *Arténa *Birg.1nu *Art.nu *B.rgýn.. *Ratèn.. Trbiž ? *Tarß/...a *Tarb/.../.u *Trab/.í./... Bovec ? *Plícu/*Plíc. *Blicu *Bl.c.. Tolmin Rocinj ? ? *TVl(V)m.na furl. Runcine *Tu/ilm.1nu *RVn..1/.nu *T./.lmýn.. *Ro.ín.. 543 Do premeta starocirkumflektiranih dvoglasniških zvez je lahko prišlo pred delovanjem Dybojevega zakona ali že po njem: *Kãrnu > *Krãnu > *Karn. > *Krán. oz. *Kãrnu > *Karn. > *Kran. > *Krán.. Zgledi tipa rom. *alt.r. . slov. *ol.tár., Red *ol.tár. (a. p. B, prim. hrv. cak. (Brac) olt, Red oltor., gl. Šimunovic2006: 602, Matasovic2007: 10), ki zanesljivo kažejo na cas inte­gracije po zakljucenem premetu jezicnikov, za relativno kronologijo niso povedni, saj so bili lahko v a. p. b/B vkljuceni tudi še po že zakljucenemdelovanju Dybojevega zakona. Romanska naglašena dolžina bi se namrec v tem casu v slovanšcini lahko substituirala le z novim akutom na dolžini. 544 Gl.Šašel 1974a, Vedaldi Iasbez1994: 292–293. Lat. abl. loci za *Caprae; za slovanski substitut prideta v poštev obe izhodišci. TIP IIb1 = a. p. E V podtip IIb1 spadajo substituti, ki pred naglasnim pomikom izkazujejo starocirkumfle­ksni tonem na prvem zlogu proparoksitonov, po naglasnem pomiku na srednji zlog, ki pridobi tonem tipa novega akuta, pa ne pride do naglasnega umika po Ivšic-Stangovem zakonu: *.-V-V . *.-V-V (a. p. E),545 teoreticno pricakovano tudi *.-V-V . *.-V-V toponim anticno ime romansko slovanski substitut Celovec ? *K.í/.lu // *K.i/.lu // *C../il-...c. // *K.í/.l(')a./ßa / *K.i/.la.u / *C../il..-.c. / *K.il(')á./ßa (?) *K.ilã.u *C..lo.-.c. (a. p. D)546 TIP IIb2 = a. p. D V podtip IIb2 spadajo substituti, ki pred naglasnim pomikom izkazujejo starocirkumfle­ksni tonem na prvem zlogu proparoksitonov in kratki *i oz. *u (> *., *.) v predzadnjem zlogu, s katerega po izvršenem naglasnem pomiku z *i oz. *u v šibkem položaju (tj. v stranskih sklonih) pride do ponovnega umika po Ivšic-Stangovem zakonu: *.-V-V . *.-V-V (a. p. D) toponim anticno ime romansko slovanski substitut Videm Udene, Utinum *.di/.n. *.-.1dinu *.yd.n., *.ýd..na Tersko gradivo (Subid) Vi.d'an z Red Vi.d'na (Šekli 2009: 153) ne more kazati na pr-votno a. p. B *.ýd.n < *.yd.n. < *.yd.n., Red *.yd.n., saj bi se v tem primeru predprednaglasna dolžina v rodilniku ednine skrajšala, medtem ko terska oblika Vi.d'na jasno kaže na ohranjeno novo-oz. mladoakutirano dolžino. Morebitna analoška izrav­nava Red *.yd.n. .*.ýd.na po imenovalniku, kjer je regularno prišlo do nastanka mladega akuta po splošnoslovenskem naglasnem umiku, ne pride v poštev, saj bi bila takšna analogija mogoca šele po skrajšanju prednaglasnih dolžin v predpredzadnjem zlogu – relativnokronološko je slednji proces treba umestiti pred prvega. Ce za nastanek rodilniške oblike ne želimo predpostaviti analoške izravnave tako naglasnega mesta kot tudi prvotne prednaglasne dolžine po imenovalniku *.ýd.n < *.yd.n., torej *..d(.)n. . izsln. *..dna, je torej tudi v primeru terskega gradiva pravilno izhajati iz a. p. D, kjer je v Red regularno prišlo do umika po Ivšic-Stangovem zakonu (*.yd.na > *.ýd.na), 545 Prim. rom. *Ápsaru .slov.*Ã(p)saru >*Os.r. (hrv. cak. Os.r, Red Os.ra), rom. *Más(s)arum . slov. *Mãsaru > *Mos.r. (hrv. štok. Msor), gl. še Holzer 2007: 116, 122. 546 Z nadaljnjim razvojem v *C..lò..c., in sicer preko izenacitve po stranskosklonskem *C..lo..ca (Red) > *C..lò..ca v a. p. D oz. v a. p. B *C..lo.. > *C..lò.. z upoštevanjem kasnejše napla­stitve pripone *-.c. > *C..lò..c. (a. p. D). Nastanek novega cirkumfleksa iz novega akuta na kracini po umiku v stranskosklonskih oblikah (*C..lô.ca) bi sicer bil presenetljiv. v Ied *.ýd.n <*.yd.n. pa do nastanka mladega akuta po splošnoslovenskem nagla­snem umiku. Tersko Vi.d'an, Red Vi.d'na je iz izsln. *.íd.n, *.ídna (tj. iz izhodišcne a. p. D) nastalo po terskem drugotnem pomiku novega akuta. TIP III V zadnjo skupino spadajo redki paroksitoni z dolžino v predzadnjem zlogu, ki so bili izposojeni šele po zakljucenem delovanju Dybojevega zakona, vendar s starocirkumfle­ksnim tonemom, zaradi cesar je še lahko prišlo do umika po Ivšic-Stangovem zakonu. Iz obcnoimenske sfere prim. sln. málin ‘mlin’ < *m.lin. < *mul.nu ob mlín < *m.l.n., obakrat iz rom. *mul.nu. *V-.-V . *V-.-V Prim. rom. *Ad Portula(m) . slov. *A(t)p.rtulu > *Òp.rt.l. (hrv. cak. .prtalj), rom. *N.d.nu . slov. *Nid.nu > *N.d.n. (hrv. cak. N.din), rom. *Flan.na . slov. *Plam.1nu > *Plòmyn. (hrv. cak. Pl.min < *Pl.min), rom. *Ki/.r.nu . slov. *Kir.nu > *K.rin. (hrv. cak. K.rin), prim. Holzer2007: 73, 102–103, 118, 121, 125. V sloven-skem zemljepisnoimenskem fondu substratnega izvora takšnega gradiva sicer ni. 5.2.4 Oblikotvorne substitucije Oblikotvorna substitucija je prilagoditev oblikotvornega morfema izhodišcne oblike v ciljnem sistemu. Ta se vselej ravna po oblikovnoskladenjskih kriterijih ciljnega siste-ma in je neobcutljiva za dejansko glasovno zaporedje v oblikotvornem morfemu tuje lastnoimenske predloge (slednje je zlasti dobro vidno pri substitucijah rom. -a s slov. *-a > *-a ob *-u > *-.). Natancneje je treba locevati med dvema vrstama tovrstnih substitucij: hibridizacijo (križanje) in (oblikoglasno) prilagoditev. Pri hibridizaciji gre za zamenjavo celotne pripone ali za prirastek547nekoncnih morfemov h glasovni prevedbi izhodišcne predloge v besedotvornem postopku, npr. *C.i/.l- + *-o..c. oz. *C.i/.lo.- + *-.c.,548*Trod- + *-.ane, *Batu.- + *-.ane, *B.g- +*-.ska (> *B.ž.ska > hrv. Baška),549 *Lab-(. *L.b-)+ *-.c. (+ *-’ane) > hrv. Lapcan,550 Nis-(. *N.su k ant. Naissus) + *-.. > srb. Niš.551 Pri drugi vrsti oblikotvorne substitucije gre za integra­cijo glasovno substituirane tuje predloge v oblikotvorno oz. oblikoglasno shemo ciljne­ga sistema. V razpoložljivem gradivu je zastopan naslednji sistem teh substitucij: rom. 547 Nasproten proces lahko opazujemo v primeru odpada priponskega dela, prim. slov. *T.rsat. k ant. Tarsat-ica (vendar ne v strukturno primerljivem primeru *Sist.c. k ant.Segest-ica), slov. *Salun. k ant. *Salon-ika, slov. *Arda k ant. Ard-iskos ipd. (Skok 1926: 394, Schramm 1981: 55). 548 Prim. slov. *.-ydr-(. *.dras) + *-o..c. > srb. Vidrovac (Loma 1991: 104). 549 Slovanska prva palatalizacija mehkonebnikov po notranjeslovanskem oblikoglasnem modelu. 550 Schramm 1981: 282–283, Šimunovic 2005: 44 v op. 18,2013: 168. 551 Nyš. grad. (Žitje sv. Simeona), gl. Loma 1991: 102. *-a . slov. *-a, *-u (. *-a < *-o-s),552rom. *-u ~ *-. (< -us, -um) . slov. *-u, *-a (< *-os . *-u < *-o-m),553rom. -. . slov. *-u.Integracijo v slovansko mehko sklanjatev je treba razumeti kot posledico kombinacije glasovne in oblikotvorne substitucije, torej *’-u, *’-a, *’-a = *-./(C)’-u/a/a, razen v primeru substitucij tipa rom. *-lV ~ *-nV ~ *rV . slov. *-lV ~ *-nV ~ *-rV, ce le-te niso posledica glasovne substitucije ali hibridizacije (tip *Cirin-’.) temvec oblikoglasne prilagoditve. Pri prilagoditvi substituta v oblikotvornem morfemu se spol lastnega imena, ki je nastalo na podlagi tujejezicne predloge in torej nima zaslombe v obcnoimenski sferi jezikovnogenetsko istovrstnega jezikovnega sistema, ravna po principu najpogostejšega referenta (genus proximum), prim. razliko med oblikotvorno integracijo romanske pri-pone *-.na, ki se enkrat zrcali v slov. *-u1/2nu drugic v *-u1/2na, glede na to, ali gre za naselbinsko ime tipa *Solýn. ali recno oz. gorsko ime, kot sta *Cet.na in *Prom.na.554 Substitucija seveda ni arbitrarna, princip, ki jo uravnava, pa postane razumljiv le, ce predpostavimo, da toponim v lastnoimenskem modelu (I1–I2),555 v katerega vstopi v trenutku svojega nastanka, tj. v trenutku preusmeritve svojega funkcionalnega pomena, pridobi funkcijo dolocila (I2) k jedru (I1).556 Ta proces poleg fiksacijske funkcije, tj. naloge vzdrževanja stabiliziranega odnosa med imenom in poimenovanim objektom na nivoju skladenjske zveze, pricakovano lahko usmerja svoje oblikotvorno še neustaljeno dolocilo (konkretno torej tujejezicno lastnoimensko predlogo) po principu slovnicnega ujemanja, npr. [*reka Kentu1na]. S tega stališca neustrezne in nepotrebne557 so rekon­strukcije izmestniških izhodišc Bononiae, Romae, Sisciae, Seniae, Serdicae, Brattiae558 ipd. z domnevno neposredno glasovno substitucijo koncniškega morfema -a.> rom. *-. 552 Nebistveno za razumevanje substitucij je vprašanje, kdaj je prišlo do analoške preureditve obli­kotvornih morfemov v stari tematski sklanjatvi, saj glasovna podoba slovanskih oblikotvornih morfemov v substitucijskem momentu ne igra nikakršne vloge. Da bi se vendarle izognilo ana­ hronizmom, se po uzusu za citatne edninske imenovalniške oblike tematskih osnov moškega in srednjega spola uporabljata sklonili *-u (> *-.) in *-a (> *-o), tj. pred morebitnim preglasom *-u > *-i > *-. oz. *-a > *-e. 553 V tem primeru bi morali tudi tpn. slov. *Kel..a, ce ne gre za hibridizacijo, razumeti kot le navide­ zno repliko romanske predloge. 554 Gl. Tekavcic 1976: 50, Šimunovic 1985: 189–190, Matasovic 2007. 555 Gl. Šmilauer 1966: §56, Šrámek 1999, zlasti ss. 20–36. 556 Obcno ime . lastno ime = funkcija jedra . funkcija dolocila, gl. Šivic-Dular 1998, 1998/1999, zlasti s. 266–267. 557 Slov.*S.rmu > *Sr.m. kaže na izhodišcno *Sermu in ne *Serm.u ~ *Serm'u, kakor bi lahko prica­kovali na podlagi anticnega zapisa Sermium (ob Sirmium,Mayer1959:135).Slednjebisevokviru tu zastopanega pogleda o od izhodišca neodvisnih oblikotvornih substitucijah/prilagoditvah dalo izhajati tudi iz dvojnicnega *Sermum, prim. Mursa ob Mursia, Tinninum ob Tinninium, *Siska (s kontinuiteto le v slovanskem integratu) ob Siscia (Holzer 2007: 104–105, 130) oz. bolje iz izhodišc­nega Red Sermi oz. Sermi < *Sermii (tako Skok 1926: 386,1934: 440). 558 Tpn.*Sis.k. je obicajno interpretiran kot retrogradna tvorba k *Sisce < *Siske . *S.sk.a. Ta mo-žnost se zdi izkljucena z relativno kronologijo, saj bi do jotacije v romanski predlogi prišlo še pred substitucijozaporedja*-.a-kot slovanskega eventualnega dolgega *e (tip rom. *padrárka . slov. *padreka, gl. Shevelov 1964: 168, Šega 2006 s.v.patriarcha, ESSZI: 315). Glede *Sis.k. < *Sisku . *Siska gl. Holzer 2007: 130. . slov. (*-i >) *-. (tako Skok1921/1922: 28, 1926a: 11,1926b: 386,1934: 435),559 podobno -i > *-i . slov. (*-i >) *-. v stranskosklonskem Long.tici (gl. Skok1926b: 393–394, Skubic 1989: 173).560 Prav tako pa ni upravicena domneva o že splošnem predslovanskem prehodu tematskih in nosniških, deloma tudi drugih samoglasniških (tip Colapis) osnov v ajevske kot glavnega vira slovanskih oblikotvornih substitucij predslovanskih hidronimov (v tem primeru torej starih morfoloških replik).561 559 Prim. tudi ant. Bigi (Rav. IV,22) . *Bigu > *B.g. in ne **B... < *Bigi (v vsakem primeru sicer izposojeno po že zakljuceni slovanski tretji palatalizaciji mehkonebnikov). 560 Drugacevprimerusubstitutarom.*ß.n.t.ki (*.enétiki).slov.*Bin.tiki >*B.nèt.ci, saj gre pri slednjem za repliko že posamostaljenega ktetika. 561 Schramm1981, zlasti s. 47 op. 10, 73 ss. To ugotavljanje seveda ni v nasprotju z dejstvom, da je do takšnih mlajših oblikotvornih prevedb v predslovanski plasti (morda gre ponekod celo za regional-ne arhaizme, kljub Schramm 1981) – med drugim so sporadicno zabeležene tudi v zgodovinskih virih – zagotovo prihajalo. 6 Vanticnihvirihizpricanakeltskaimenas kontinuitetoinbrezkontinuitetevslovenskem toponimskemfondu Poglavje obravnava zemljepisna lastna imena, ki so izpricana v anticnih virih in jih je mogoce smiselno obravnavati v sklopu keltske (tocneje galske) lastnoimenske de­dišcine na kasnejšem slovenskem etnicnem ozemlju, in sicer ne glede na to, ali je v slovenskem zemljepisnoimenskem fondu mogoce identicirati njihova prežitke ali ne [+/– kont.]. Kot metodološko ustrezno pri stratifikaciji zemljepisnoimenske slike obmocij z drugotno keltsko jezikovno prisotnostjo je privzeto stališce, da se v konkre­tnem zamejenem zemljepisnoimenskem fondu pricakuje le površinsko keltizacijo, iz cesar sledi, da je identifikacija galskih toponimov mogoca le ob upoštevanju najstrož­jih kriterijev za dolocanje njihove jezikovnogenetske opredelitve. Etimološke obrav-nave so zato zastavljene problemsko. V relevantnem gradivu niso upoštevani topo­nimi kot Carnium [+ kont., rom. *Karnu . slov. *K.rnu >*Krán.], kjer bi bilo kot etimološko galsko morda mogoce oceniti le (v konkretnem primeru sicer za galšcino povsem nediagnosticno) pripono *-.o-, ne pa tudi imenotvorne podstave. Prav tako v obravnavo niso vkljucena imena, ki so le posredno izpeljana iz keltskih imenotvornih podstav, npr. lat. Praetorium Latobicorum (It. Ant. 259,13; CIL III/3925), dan. Treb­nje. Ta za dolocanje razporeditve galskih toponimov nimajo informativne vrednosti. V pretres prav tako ni vzet toponim Ad Medias (It. Burdig. 560,11) [– kont.,dan. Lo­cica pri Šempetru], ki se ga v DCC: 39 opredeli kot verjetno keltskega, in sicer, kot se zdi,izkljucnonapodlagidejstva, da se ime nahaja na obmocju z galskim poselitvenim elementom. Pridevnik *med.o- ‘(o)srednji, ki se nahaja v sredini’ < pide. *medh.-o- ni diagnosticno keltski, poleg tega pa se kot topoleksem v galskem imenotvornem sistemu pojavlja izkljucno kot prvi clen zloženih enobesednih imen (tip *Med(i).o-lano-). Obe­nem so latinska imena cestnih postojank tipa ad + objekt lastnoimenskega poimenovanja, kjer bi bil slednji substratno ime, tudi po morfološki plati vkljuceno v produktivno latin­sko lastnoimensko formulo, izjemno redka. *Ar(r)abon-[+ kont., rom. * R.bV . slov. *R.ba > *Rába] Hidronim je v anticnih virih zabeležen kot .a.aß..~ .a..ß.. (Ptol. II,14,1; II,15,1; II,11,3), prim. še Arrabo (Tab. Peut. IV,3), pri cemer je dvojni soglasnik -rr- lahko tudi sekundaren, v proteticnem *n-pri Ptolemaju pa bi bilo mogoce videti graficno deglutinacijo predhodnega (.a.e.ta.) oz. <.> (tò.) ipd., do katere je prišlo pri nekri-ticnem prepisovanju v procesu transmisije (prim. AcSI: 170). Dehidronimnega izvora se ob tem vsaj na prvi pogled zdita tudi etnonima Arabiates (z latinskim oz. latinizi­ranim priponskim -ates), var. lect. Aruiates (Plin., N.h. 3,148), in Arauisci ~ Erauisci (Plin. ib.)562z znacilno galsko pripono *-isko-s pripadnostnim pomenom, produktivno pri izpeljavi etnonimov iz podstavnih toponimov. V slednjem primeru je zaradi geo­grafske oddaljenosti etimološka povezava etn. A/Erauisci z obravnavanim hidronimom sicer malo verjetna.563 Etimološko se hidronim *Ar(r)abon-obicajno razlaga kot galsko enobesedno dvo­delno zloženo ime *Ar-abon-k predlogu/preverbu564 *are-‘pred’ in *abu, -on-‘reka’.565 Samoglasniškoizglasni predlog *are-bi kljub dvomom, izraženim pri Bichelmeier 2015: 15, pred neenakim samoglasniškim vzglasjem drugega clena regularno nastopal v svoji apokopirani razlicici, k cemur prim. etn. Ambarri za *Amb-arar-o- h gal. *ambi- oz. antr. Ambactus < pkelt. *amb-a.to- (. lat. ambactus ‘sluga’).Ob tem razpoložljivo primerjalno gradivo sicer ne omogoca uvida v notranjegalsko oblikotvorje podedovane­ga obcnega imena *abu, -(o)n-‘reka’ < pide. *H2ep-H1/3on-. Teoreticno je mogoce pred­videti ohranitev arhaicne nosniške osnove (prim. stirs. aub < *abu), prevedbo v pro-duktivnejši vzorec ženske ajevske sklanjatve *abon-a preko izvornega tožilnika ednine (prim. brit. *aßona) ali celo soobstoj obeh osnov vsaj na nivoju topoleksema (prim. gal. *brig- ob dvojnicnem mlajšem *brig-a). Vsekakor bi bilo sklepanje na galsko nosniško osnovo *abon- zgolj na podlagi obravnavanega hidronima krožno, saj ni preverljivo. Tovrstna etimološka razlaga poleg tega tako v primeru, da gre za predložno zlo­ženko s pricakovanim pomenom ‘ki je pred reko’, kot v primeru svojstvene zloženke tipa gr. .µf.-a... ‘ki ga obdaja morje’, torej ‘(kraj) ki ima spredaj/pred sabo reko’,566 nujno predpostavlja, da bi bil hidronim tvorjen v procesu prelastnoimenjenja podstav­nega ojkonima. Prenos imena z naselbinskega imena na bližnjo reko sicer ni neobicajen 562 Glede premene ar ~ er prim. hdr. *Arelapa ~ *Er†lapa . bav. *Ërlapa (> Erlach), *Skarda ~ S.e.d., Sa.d... ~ Se.d.... 563 Glede etimologije etn. Aruiates prim. Anreiter (2001: 207), ki za izhodišce predpostavlja horo­nim *Ar.-.a < pide. *H2erH-.-.a [bolje *H2erH3-.-iH2-] »bebaubares Gegend« k pide. *H2erH3- »aufbrechen; pflügen« (LIV2: 272), in sicer kot pripadnostno pridevniško tvorjenko k tematski izpeljanki*H2erH3-.o- = lat.aruus ‘zoran, obdelan (o zemlji)’. Bolje bi bilo v tem primeru morda predpostaviti ohranitev laringalnega izglasja in racunati z izhodišcem *Ara.-.a, od koder bi se dalo izpeljevati tako etn. Arab/uiates kot A/Erauisci.Kot besedotvorna osnova bi prišel v poštev tudi nomen agentis/actionis pide.*H1erH3-.o- > *ara.o-, k cemur prim. stvn. ruowa ‘pocitek’= gr. .... < pide. *H1reH3-.o- k *H1reH3- ‘(s)pociti (si)’. Kljub navedenim teoreticnim možnostim pa se zaradi var. lect. Arabiates vendarle zdi bolj verjetno, da gre vsaj v tem primeru za iz recnega imena nastali etnonim. 564 Za kelt. *are- v funkciji preverba gl. zlasti Uhlich 2010, Wodtko 2013: 223–224. 565 TakoAnreiter2001:221–222,Meidpri Anreiter loc. cit. (vendar ovrednoteno kot panonsko, verje­tno v smislu »predkeltsko«, pri Meid 2007: 189), Falileyev2014a: 53–54, prim. še Bichlmeier2010: 107–108, 2015: 13–15. 566 Prim. hdr. *Are-lapa ‘ki ima pred sabo (sc. na svojem zgornjem toku) jezero’ (tako prepricljivo Bichlmeier 2009a: 263–264). imenotvorni proces, vendar so tovrstni primeri redki (prim. hdr. Nauportus), zlasti pa nepricakovani v primeru vecjih recnih tokov, kjer prelastnoimenjenje praviloma ne slu­ži kot primarna poimenovalna motivacija. Poleg tega je edino identificirano naselbinsko ime, ki se ga etimološko da povezovati z obravnavanim hidronimom, tpn. Ar(r)abona (Ar(r)abona, It. Ant. 263,1, Arrabone, Tab. Peut. IV,2, Arrabonae, Not. Dign. 34,15, Arauona, Rav. IV,19), pri katerem pa gre vec kot ocitno za iz recnega imena izpeljano naselbinsko ime in torej za ravno obratno genetsko razmerje. Zlasti v novejši keltisticni literaturi se zopet pojavlja mnenje, da bi bilo hidronim treba interpretirati kot determinativno zloženko s pomenom ‘sprednja = vzhodna reka’, torej z že omenjenim elementom *are-v pridevniškem pomenu ‘vzhoden’567 (prim. DLG s.v. are(-) »devant, près de’« ob »à l'est de«). Vendar v jezikovnem gradivu la-stnoimenskih fondov celinskokeltskih jezikov indicev, ki bi v predlogu *are- dovo­ljevali prepoznati pomenski premik v smeri ‘ki je spredaj’ (tj. na vzhodu), ni mogoce identificirati. Prim. relevantno gradivo, razdeljeno po kategorijah lastnih imen: a) an-troponimi: lep. anareKarTos (Lep. A2) < *Ande-are-, ariuonePos (Lep., ss.103–104), cisalp. gal. anareuiseos (RIG: E–1) < *Ande-are-.its.o-,568antr. Are-magios (RIG IV, št. 44) < *Are-mag.o-, Aricantus (?) (KGP: 134); b) etnonimi: gal. Are-comici (?), Are-morici < *Are-mori-ko-, Arnemetici, ce za *Are=nemet-iko- (gl. De Bernardo Stempel 2008: 106); c) toponimi: hispkelt. arekorata, gal. Arelate < *Are-lati (?), *Arelapa (?) (..e..t. ~ Arlape) < *Are-lapa, ...-.e...a, Are-lica (?), Arebrigium < *Are-brig-.o-, Are-dunum (7. st.: Areduno, gl. AcSI: 190, Delamarre2012: 56) < *Are-duno-. Tudi obcnoimensko gradivo, ki se posredno ohranjav galski predložni zlo­ženki arepennis (ThesLG: 14) gl. semiiugerum > fr. arpent ‘jutro’ (plošcinska mera) < *are-penn-i-(prim. kimr. arbennig ‘prvi, glavni’ < *are-penn-iko-), za keltski in galski predlog/preverb *are- < *ari- < pide. *p.Hi‘pred’ (= stvn. furi, gl. IEW: 812)569 potrjuje primarni predložni pomen ‘spredaj, pred’. Neposredno se ta potrjuje tudi v glosi ante-marini (Gloss. Endl. 1,4) za galski etn. Aremorici. V zaporedju Aresequani, zabeleženem na votivnem napisu RIG: L–12 (A/RIISI/ IQVANIA/RIOSIOVRVS/LUCIONERTOCOMA(RI)), Corthals(1999: 103–104, prim. Wodtko2013: 224) prepoznava predložno zvezo »are Sequan.a(s)« k teonimu Sequana (s prelastnoi­menjenjem iz predgalskega hdr. *Sek.ana). Vendar votivni napis izkazuje jasno struktu­ro SVO (osebek-povedek-predmet) z izpustom premega predmeta in priredno frazo v S (strukturno prim. RIG: L–4: ELVONTIVi tj IEVRV ti [ANEVNO OCLICNO LVGVRIX ANEVNICNO]j), torej Aresequani (eti) A/arios iourus (3. os. mn. pf.) Lucio Nertocoma(ri)j ti, kar zapo­redje ARESEQVANI strukturno jasno umešca ob bok zgoraj omenjenim etnonimom, ki so nastali s prelastnoimenjenjem iz predložnih zvez. V gradivu torej neutemeljena ideja o drugotnem pridevniškem pomenu gal. *are se je utegnila razširiti preko IEW: 812, 567 DCC: 57, Anreiter et al. 2000: 130, ACPN: 41, Delamarre 2012: 54, Falileyev 2014a: 53–54, 136. 568 Uhlich 1997: 293, 295,2007: 384. 569 Hispkelt.razlicicaarei- je lahkograficnega izvora,prim. tpn.are-korata(ð) ob ktetiku arei-kora­ tika (ž.),arei-koratikos (m.) (gl. Uhlich 2010: 145, toda prim. MLH V.1: 35–36). kjer se za gal. are-neupraviceno navaja pomene »bei, vor, bes.[ser] östlich von« [podcr­tal LR], prim. s. 832: »gall. Arelica (Gardasee), eig.[entlich] ‘östlich von der Felsplatte von Sirmione’« (enako tudi Weisgerber 1969: 61 s.v. -lic(c)a). Poleg besedotvorno oz. pomensko neprepricljive keltske razlage hidronima njegov galski izvor na arealu, kjer je prisotnost galskega idioma in s tem galskega odtisa dru­gotna, tudi teoreticno ni pricakovan, tj. razen v primerih, ko gre za manjše recne tokove (tip *Glana ~ *Glanis, *Tragisama ipd.). Prav tako je tipološko nepricakovano preime­novanje vecjih recnih tokov na pozneje koloniziranih obmocjih. Splošna odsotnost je­zikovnogenetsko galskih hidronimov v jugovzhodni Evropi je bila v imenoslovni kelti­sticni literaturi v zadnjem casu veckrat izpostavljena (npr. Falileyev2006: 58–59, 2007: 14,2013: 106,2014a: 39–46). Povsem enako velja za vzhodno Evropo. Koncentracija jedrnih tvorjenk keltske hidronimije je na celini zgošcena ob severovzhodnem alpskem robu in v vzhodni Galiji (kar v grobem ustreza keltski pradomovini) in preplašca staro­evropsko hidronimijo (gl. Busse 2007, zlasti s. 97). Nekeltske interpretacije hidronim *Ar(r)abon- uvršcajo v sklop staroevropske hi-dronimije oz. ga pripisujejo (cetudi le implicitno) panonskemu sistemu.570 Ponavadi se izhaja iz pide. dvozložne baze *erebh- ~ *orobh- ‘temen, rjav, temnordec’ (IEW: 334), ki bi jo bilo na podlagi primerjalnega gradiva in v skladu s pojmovanjem o prajezicni korenski strukturi, kakršna velja v sodobnem indoevropskem primerjalnem jezikoslov­ju, mogoce izboljšati v *H1erbh-(prim. gr. ..f.ó. ‘temen’), a je nastavitev tovrstnega izhodišca precej nezanesljiva. Tako v primeru dvozložne baze, ki jo rekonstruira IEW (loc. cit.), kot morebitnega *H1erbh-pa je izvajanje hdr. *Arabon- iz korena s strukturo *CeRC- oz. njegove razlicice z lebdecim prevojem *CReC- (v nobenem primeru seveda ni mogoce pricakovati dveh polnih stopenj tipa *orobh-) strukturno gledano pravzaprav nemogoce. V vzglasnem *A-bi se teoreticno sicer lahko ohranjala proteza, vendar se na­stanek proteticnih samoglasnikov ne potrjuje v nobenem od sistemov indoevropske veje, v katerih je bil hidronim teoreticno lahko tvorjen. Iz navedenega pomisleka sledi, da je v drugem *a, ce je ta kratek, kar se ob germanskem kontinuantu *Raba zdi najverjetneje, in ni del pripone (gl. spodaj), mogoce prepoznati laringalni odraz, kakršen se na primer potrjuje v staroevropskem hdr. *H1isH2-ró- > *Isa-ra, verjetno tudi tpn. *KolH-mo­> *Kala=m-ant-.. in morda v zgoraj omenjenem *ara..a < *H1/2erH3-.-iH2- kot mo-žnem, cetudi manj verjetnem izhodišcu za nastanek etn. A/Erauisci oz. Ar(a)b/uiates. Vzglasni *a je ob tem ali odraz ojevske prevojne stopnje (s pricakovanim prehodom pide. *o v *a) ali vzglasnega zaporedja *#H2/3e-> *#a-. Z nicto prevojno stopnjo kljub potrjenemu odrazu *#H.->*#aR-tipa lex Rix v hdr. *Ars-.a (ant. Arsia, danes reka Raša v Istri) < *H1.s-.a ni mogoce operirati, saj ni internega primerjalnega gradiva, na podla­ 570 Npr.Kranzmayer 1956: 21 z op. 14 (»indogermanisch«), Wiesinger 1990: 292 (»indogermanisch«), 1991: 184 (»pannonisch«), Lochner von Hüttenbach 1991: 151 (»ist jedoch als indogermanisch und vorkeltisch zu betrachten«), ESSZI: 339 (» …verjetno že in[do]e.[vropskega], vendar neznanega izvora«), gl. še SVI II: 131, Babik2001: 235, Bichlmeier 2009/2010 v op. 20 s pregledom st. lit., 2015: 19–27. gi katerega bi se dalo potrditi odraz *#ara-kot regularni razvoj zaporedja *#H.H / _C tudi v sistemu, v katerem je bil lahko tvorjen hidronim. Kar se tice besedotvorne pod-stave, torej pride v poštev pide. baza s strukturo *H(1/2/3)eR(H)-.571 V priponskem delu se lahko ohranja pide. *-bho-, z upoštevanim posredovanjem romanskega glasovnega razvoja pa tudi *-(a/a).o(n)-> rom. *-(a/a)./ßo(n)-, obakrat s problematicno predpostavitvijo ustaljenega zapisa rom. *. oz. *ß kot v anticnih virih. Pide. pripona *-bho-ima sicer omejeno produktivnost in se pojavlja v pretežno izimenski vlogi (gl. IdgGr. II/1: §§284–285, Krahe/Meid 1967: §116, Hyllested 2010). Zagotovo že prajezicna je izpridevniška funkcija z nicto pomensko spremembo tipa sti. sthula-bhá- = sthulá-, sthurá-‘cokat’ < pide. *stuH2=lo-bho-(gl. EWAia II: 768–769), st...-f.. = ste..o. ‘sterilen’ (prim. sti. star.-, arm. sarj‘id.’ < pide. *steri-H2-) oz. svo­jilnim pomenom (prim. Krahe, Meid loc. cit.: »von der Art des Grundworts seiend, des-sen Qualität habend«), prim. gr. ..-fó. ‘bel’ = lat. albus < pide. *H2el-bho-, ....-f.. ‘svetlec’ < pide. *H2(e)r.-u-bho-,572arm. alb ‘gnoj’ = het. šalpa- ‘iztrebek’ < *sal-bho- k pide. *sal-‘umazan(o siv)’ (Schindler 1978, Olsen 1999: 37), noíb ‘svet’ = stperz. naiba-‘dober, lep’ < pide. *no.-bho-(gl. IdgGr II/1: §284, Nussbaum 1999: 391, Matasovic 2009: 286, Zair2012: 247, Schmitt 2014 s.v.). Sem morda spada tudi gotska prislovna pripona -ba, ce je le-ta nastala v besedotvorni verigi tipa ubila-‘zloben’ . *ubila-ba- . ubilaba ‘zlobno’ (tako Krahe, Meid loc. cit.) in morda tip stnord. jerfr < pide. *H1er-bho-ob ojevskostopenjskem gr. ..-f.. < pide. *H1or-bho-(ob ..f.ó. ‘temen’) ipd., ce se­veda v tem primeru ne gre za izkorensko tvorjenko k zgoraj že izpostavljenemu pide. *H1erbh-. Izsamostalniški vzorci se v primeru pripone *-bho- kot produktivni potrjujejo le v stari indijšcini (tip agni-bhá-‘zlato’ < ‘ki je kot ogenj’) ter balto-slovanskih in grških abstraktnih samostalnikih. Med izimenskimi tvorjenkami je mogoce prepoznati vecinoma primarne, izjemoma drugotne izpeljanke, vsaj v *H2el-bho-in *ne.-bho- pa se morda potrjuje izglagolski besedotvorni vzorec. Zdi se torej, da pripona *-bho- pri morfemizaciji izhodišcne podobe hidronima *Ar(r)abon- v poštev pride le kot možna razširitev pide. *H1er-, ki jo je v tem primeru treba prepoznati v tvorjenkah iz predpo­stavljenega pide. *H1erbh- ‘rjav’. 571 Pide.*H1ers- »fließen« (LIV2: 241)tu ne pride vpoštev, saj nastanka*-rr-(Arrabo(n)-) < *-rs-po progresivni asimilaciji v izglagolski tvorjenki kot npr. *H1ors-o- oz. *H1(o)rs-eH2- ne bi pricakovali niti v panonšcini (prim. tpn. Mursa) niti v morebitni staroevropski plasti (prim. hdr. Arsia). 572 Tvorjenka je seveda lahko zgolj analoškega nastanka, in sicer na podlagi pgr. *arguró-‘svetlec, srebrn’ (ta se posamostaljen zrcali v gr. ....... ‘srebro’), reinterpretiranega kot *argu-ró-.Pide. *H2(e)r.uró-je namrec mogoce enako prepricljivo segmentirati kot tematizacijo v funkciji pri­devniške izpeljave *H2(e)r.-ur-ó-iz izglagolskega abstraktnega samostalnika srednjega spola *H2ó/ér.-.r/n- ali kot pridevniško izpeljanko s pripono *-ró-, torej *H2(e)r.-u-ró-, k ujevskemu abstraktnemu samostalniku *H2ó/ér.-u-. Druga možnost je hidronim obravnavati v kontekstu recnih imen, izpeljanih z zlo­ženo pripono *-..o(n)-(tako že Schmid 1969: 136), kot sta izglagolski hdr. Nedao < *Ned-..o-in izpridevniški hdr. Argao < *H2er.-..o-(gl. Repanšek2014b),573 vendar v tem primeru izkljucno s predpostavljenim romanskim glasovnim posredništvom. Ta razlaga je seveda problematicna, saj vsi zgodovinski zapisi hidronima brez izjeme bele­žijo <ß> ~ , kar skoraj zagotovo govori v prid primarnosti *-b-.Enkraten zapis z se pojavlja le v tpn. Arauona (Rav. IV,19) proti Arrabona (It. Ant., Tab. Peut., Not. Dign., gl. zgoraj), kjer pa je lahko tudi poznega, hiperkorektnega nastanka. Možnost, da bi se v medglasju ohranjal rom. *ß, ki bi omogocal rekonstrukcijo *Ar..o(n)-, pa pod vprašaj postavlja že samo romansko-slovansko substitucijsko glasoslovje. Kot kažeta slovenska hidronima Sáva in Dráva (< *Sa.., *Dra.. < *S..a, *Dr..a) za substratno*Sa.o-, *Dra.o-, soglasniškemu sistemu substratnega izhodišca namrec ni mogoce a priori pri­pisati sovpada *b in *. v dvoustnicni pripornik *ß, saj gre v primeru slovanskih sub-stitutov ocitno za golo repliko substratne predloge, enako pa bi torej pricakovali tudi v primeru hdr. Rába. Za izhodišce slovanskemu in germanskemu substitutu se torej kot realna kaže oblika *RabV-z medglasnim *-b- in z naknadno aferezo vzglasnega zlo­ga (ce je ta seveda dejansko predstavljal organski del hidronima) preko deglutinacije: *Ar(r)abV- . *RabV-. Medtem ko bavarskonemška oblika imena Raba (791), Rapa (796) > nar. bav. ro, row kaže na izhodišcno *Raba574 > *Rapa z medglasno kracino, je starocirkumflekti­rana dolžina v slovanskem substitutu *R.ba (a. p. b)575 verjetno notranjeslovanska (o tem gl. 5.2.1.1) in je ni verjetno pripisovati romanski podaljšavi. Ime je bilo v bavarsko staro visoko nemšcino prevzeto še pred zakljuckom druge etape starovisokonemškega premika soglasnikov (ok. 750), pri cemer je spodnja casovna meja prevzema seveda zgodovinska prisotnost (zahodne) germanšcine v severozahodni Panoniji. Ker se kraci­na v korenu zdi primarna, je izposoja iz slovanskega substituta substratne predloge iz­ 573 Teoreticno možna je v primeru hidronima Argao tudi besedotvorna analiza *H2(e/o)r.-o-.o(n)­(prim. galski orn. Ab=n-o-b/ua < *ab=n-o-.o-k pkelt. *abu, -on-, o cemer Ziegler 2003) oz. *H2(e/o)r.-a.o(n)-s pripono *-a.o- < pide. *-H.-.o-, posplošeno iz kontekstov, kjer je pred pripo-no *-.o- v korenskem izglasju stal laringal (prim. *p./e t-a.o- . *pa/et=a.-.o- > .ata....). Manj verjeten je vrddhi *H2[e]r.-o.-ó-, ki bi predpostavljal obstoj izpridevniškega ujevskega abstrak­tnegasamostalnika*H2ó/ér.-u-, o cemer gl. zgoraj.V vsakem primeru hidronim ob vecznacnem gr. ...ó. ‘blešcec; hiter’ (< *H2(e)r.-ó-~ *H2(e)r.-ró-) odlocno govori v prid obstoju pide. temat­skega pridevnika *H2er.-ó-‘svetlec’, ki je soobstajal s proterokineticnim ijevskim pridevnikom *H2(e)r.-i/é.- (= het. Ied .arkiš, Ded .argai, Imn .arkaeš ‘bel’), nastalim iz ijevskega abstrak­tnega samostalnika *H2ó/ér.-i-, popolnoma vzporedno z besedotvorno družino pide. *H1re.dh- ‘biti/postati rdec’ (*H1ro/e.dh-ó-, *H1ró/é.dh-i-) in *kre.(=)H2-‘kri, surovo meso’ (*kró/é.H2-i-, *kro/e.H2-ó-). Dodatno se pravilnost besedotvorne analize gr. ...ó. ‘blešcec; hiter’ in obcno­imenske podstave hdr. Argao kot pide. *H2(e)r.-ó-potrjuje v hom. pridevniku ...-.t-, -.t- ‘sve­tlec, blešcec’ *Ipisa > nem. Ybbs) pred izvršenim premikom starovisokonemških soglasnikov substi­tuirana s stvn. *-b-. Ce v isti kontekst sodi tudi etimološko morda sorodni poljski hdr. Raba (gl. Babik 2001: 234–235), ki hkrati z bav. *Rapa ob cirkumfleksnem tonemu slovenskega gradi­va izkljucuje možnost nastanka slovanskih oblik po premetu jezicnikov (**Raba) k mo-rebitnemu izhodišcnemu (sinkopiranemu?) *Ar(†)bon-, se kot najbolj ekonomicno ponuja izvajanje iz dvozložne substratne predloge *Rabon-. V tem primeru kot etimološka rešitev pride v poštev tudi pide. *(H)rebh- »sich (heftig) bewegen« (LIV2: 496) (Greule2014: 421, Bichlmeier 2015: 20–22 in pass.)s predpostavljenim agentivnim *(H)robh-ó(n)- »der herumeilende«, »schnell fließende« (Bichlmeier loc. cit.). V tem primeru bi bilo na­stanek tako neorganske anticne oblike z vzglasnim A- in morebiten dvojni soglasnik v zapisu Arrabo mogoce razložiti le kot v latinskem kontekstu nastali spoj predloga ad + *Rabon-s sistemskim oz. modelnim nastankom dvojnega soglasnika preko regresivne asimilacije na morfemskem šivu (*adrabon- > *arrabon-). Ker pa je pomenskomoti­vacijsko gledano težje utemeljiti posplošitev predložne zveze kot primarnega, cetudi vzporednega, dvojnicnega poimenovanja za recni tok, bi lahko v takem primeru šlo celo za tristopenjsko prelastnoimenjenje hidronim . ojkonim/horonim . hidronim oz. zgolj za delno drugotno glasovno prenovo hidronima po ojkonimu. Takšen vmesni clen bi se lahko ohranjal v ojkonimu Ar(r)abona, ce gre za v pisnih virih nastalo retrogra­dno tvorjenko po reinterpretaciji vulgarnolatinskega predložnega tožilnika *Arrabone < *Arrabone(m) < *ad Rabonem kot stranskosklonske oblike *Arrabonae k *Arrabona. Ker toponim nima kontinuantov, relevantnih za ugotavljanje njegove prvotne organske podobe, sicer ni izkljucena niti možnost, da bi bilo v anticnih virih zabeleženo obliko treba oceniti kot drugotno, morda paretimološko naslonjeno na produktivni galski ele­ment *-bona. Ce je vendarle primarno treba izhajati iz hdr. *Ar(r)abon-, pa pripadajoci ojkonim Ar(r)abona lahko predstavlja: a) arhaicni, substratni besedotvorni vzorec iz­peljave hdr. *Ar(r)abon-. ojk. *Ar(r)abon-a, b) latinizacijo s hidronimom izhodišcno enakozvocnega imena, ali c) keltizacijo tovrstnega toponima (morda, a ne nujno tudi v tem primeru po naslonitvi na gal. *-bona). Teoreticni možnosti, omenjeni v Bichlmeier 2010: 108, 2015: 16–17, Falileyev 2014a: 54, implicitno tudi AcSI: 170, navkljub ni mogoce izhajati iz pide. *H1(e)rH3-mo­‘miren’ (prim. kimr. araf ‘miren, pocasen’) s predpostavljeno šibitvijo medglasnega *-m-v priponi *-mo-v*-µ- otoškokeltskega tipa, saj ta pojav za celinskokeltske sisteme ni potrjen (gl. Sims-Williams2007: 326, kljubMcCone1996: 96). Galsko gradivo, ki izkazuje premenjevanje *-m- in *-b-oz. *-.- v okviru iste oblike (gl. GPN: 409–410 za izcrpen nabor), je v celoti brez informativne vrednosti za predpostavljeni prehod *-m-v *-µ-(oz. *-ß-) tudi v galšcini. Tovrstne razlicice so namrec ali omejene na poznogalsko gradivo, ki se pojavlja v izrazito romanskem kontekstu (prim. auallo gl. poma (Gloss. Endl. 2,9) = rom. *aßallo za gal. *aballo- < *-l-no-), oz. jih je mogoce pripisati: a) notranjegalskim, s fonotaktiko pogojenim glasovnim spremembam kot npr. disimilaciji tipa *mn > *.n, b) dvojnicnosti podedovanih pripon *-mo-in *-.o- (z romanskim ra­zvojem v *-ß-, zapisano ) v sklopu istega korena, npr. *bor-mo- ob *bor-.o-‘vrelec’, in c) sporadicnim glasovnim spremembam kot npr. disimilaciji *.n (< *mn)> . / _n v tpn. Cebenna ob starejšem ..µµe... (gl. 4.2.3.5.2). SKLEP Galska razlaga hidronima ni verjetna niti s stališca pomenske motivacije niti z ozirom na njegovo glasovnorazvojno podobo, prav tako pa bi bila tipološko nepricakovana. Etimološka interpretacija sicer nedvomno indoevropske substra­tne osnove *Ar(r)abon- oz. *Rabon-, kakršno ob konfrontaciji s slovanskim in bavarskonemškim substitutom narekujejo viri, ob tem ni enoznacno opredeljiva. *Bil(li)acum[+ kont., rom. *Bi/.l.ku576 . slov. *Bil.ku > *B.l.k.] Ni zanesljivo, da se ime rimske mitnice, izpricane kot st bilachinies (AE 1974: 485) za *st(atio) Bilachinie(n?)s(is), dejansko nanaša na današnji Beljak, nem. Villach.577Gre za enkratnico, izpricano na sarkofagu, ki je bil najden v kraju Žabnice (it. Camporosso, nem. Saifnitz), ant. Larix (It. Ant. 276,3: Larice),578 na vzhodnem koncu Kanalske doli­ne, skozi katerega je potekala rimska cesta Aquileia–Uirunum.579Poleg motecega zapisa z -l- v medglasju in ne -l(l)i-, kakor bi bilo pricakovano z ozirom na glasovno podobo slovanskega substituta (substitucije rom. *l . slov. *l v nezadnjem zlogu namrec ni mogoce zanesljivo dokazati, gl. v pogl. 5.2.2.2),580 latinsko imenotvorje, ki se ohranja v izpricanem pripadnostnem pridevniku *Bilach.niensis (morda *Bilach.niesis, v ka­snejši romanski glasovni podobi) < lat. -ensi- oz. -i-ensi-, za izhodišce narekuje rekon­strukcijo *Bil(li)ac.nium < *Bil(l.)ak-.n.o-in ne *Bil(li)acum < *Bil(l.)ako-. Sestavlje­na pripona -.niensis je ob obicajnem *-ensis izredno redko izpricana, prim. tpn. Antius . Anciniensis plebs (12. st.) = Ancin-i-ensis > fr. Ancenis (TGF, št. 10102), in v njej ni mogoce prepoznati splošne proste podaljšane razlicice *-(i-)ensis, morda izlušcene 576 Romanska dolžina naglašenega samoglasnika je ali posledica romanske podaljšave naglašenega samoglasnika v odprtem zlogu ali, ob upoštevanju možnega arhaicnega romanskega glasovnega razvoja, replika stare naglašene dolžine. 577 Gl.Alföldy 1974: 255, Šašel 1975: 90, Vedaldi Iasbez 1994: 443, 450–451 s st. lit. 578 Alföldyloc. cit., Šašel op. cit., s. 92, Vedaldi Iasbezop. cit., ss. 450–451. Lokalizacija sicer ni gotova; morda se rimska cestna postaja dejansko nanaša na današnji Campolaro (gl. Vedaldi Iasbezloc. cit.). 579 Šašel op. cit., ss. 76, 96, 98, Vedaldi Iasbezloc. cit. 580 Lahko gre sicer za odraz poznejšega glasovnega razvoja *Bill.-´ > *Bill-´. Tpn. Lauriacum . nem. Lorch < *Laura..a < *Laurako ni poveden za izgubo *. v romanski predlogi (kljub Wiesinger 1990: 279), saj gre pri prevzemu rom. *r . stbav. *r lahko tudi za substitucijo (možna sta oba substituta). iz primerov, ki bi nastali v triclenski besedotvorni verigi. Ce gre torej v primeru pridev­niške tvorjenke *Bilach.niensis dejansko za imenotvorno verigo X . X-ino- . X-in-iensis (X = Bil(l.)ako-), je treba izhajati iz že posamostaljenega latinskega pridevnika *Bil(li)acinum < *Bi(l.)ak-ino- tipa Latinus s pomenom ‘ki pripada (kraju)/ki je v zvezi s (krajem) *Bil(li)acum’, quasi *‘Beljaško’, od koder je bil lahko nato tvorjen ktetik *Bi(l.)ak=in-iensis *‘beljaški’. Neutemljena je etimološka razlaga preko imenotvorne podstave Vila oz. villa ipd. (gl. Vedaldi Iasbez 1994: 443 s st. lit., prim. Pohl 2010: 182). Zapise kot Villacum (1169) je treba ovrednotiti kot jasno nezgodovinske, medtem ko je furlanski eksonim Vilàc prevzet iz nemškega substituta *.iljá..a > *Fílla.. (878: Uillah) slovanske pre­vzete predloge *Bil.ku. Ker zaradi omejenosti epigrafskih in popolne odsotnosti anticnih virov ni mogoce povsem zanesljivo interpretirati enkratnega zapisa , zunajjezikovni argumenti pa ne zagotavljajo identifikacije cestne postaje z dejanskim Beljakom, na podlagi ka­tere bi bilo zapis mogoce upraviceno korigirati v *Bil(l)iach-, je nemogoce ugotavljati, v kakšni medsebojni zvezi sta v epigrafskih virih sporoceni toponim in pa slovanski kontinuant substratne predloge oz. ali je imenotvorna podstava prvega sploh prekrivna z drugim. Vsekakor je za substratno predlogo slovanskega integrata v izhodišcu ne­dvomno treba ugotavljati predialno ime *Bil(l).ako-581 s številnimi vzporednicami na galo-romanskem prostoru: Bilhac (1100: de Billiaco), Billé, Billey (12. st.: Billeiacus), Billy (dvanajstkrat, k starejšim zapisom prim. Billiacum (9. st.) za Billy sur Oisy (Nièvre), Billiacum (1369-70) za Billy (dép. Loir et Cher), Billiat (1184: Biliacum), Bil-lieu, Bilques (1123: Billecha).582 Predlagani toponim je glede na strukturo le posredno galski, saj se v njegovi imenotvorni podstavi jasno ohranja etimološko gledano gal-ski antroponim, medtem ko ga na imenotvornem nivoju ni ustrezno pripisati galskemu sistemu. Predialnih imen s pripono *-.-ako-namrec ni mogoce prepoznati kot jedrne galske imenotvorne kategorije (gl. 4.2.3.3.1), temvec jih je zunaj Galije, ki predstavlja –.–ako– center imenotvorne inovacije SxPr_antr , skupaj z avtohtono latinskimi/romanskimi iz­peljankami na -anum treba prepoznati kot produktiven model v okviru galo-romanske predialne toponimije. Zložena pripona *-.-ako- je bila v tem imenotvornem modelu posplošena iz številnih primerov, v katerih je bil podstavni antroponim ijevska osnova oz. je bil v triclenski besedotvorni verigi izpeljan s pripono *-.o-; prim. psl. produktivno pripono za tvorbo prebivalskih imen *-ene ob *-.-ene > *-.-ane . *-.ane. Kot predialno ime *Bil(l).ako- na ožjem jugovzhodnem alpskem in celotnem pa-nonskem prostoru583 predstavlja unikum in ga je po vsej verjetnosti treba razumeti kot 581 ESSZI: 56 s st. lit., dalje Kranzmayer 1956: 28, 1959: 69, Lochner von Hüttenbach 1991: 155, Anreiter et al. 2000: 126 v op. 43, Anreiter 2000: 65,2001: 194 v op. 669, Anreiter, Roider 2007: 119–120, Pohl 2010: 182. 582 TGF: 204–216, prim. Dauzat 1946: 243–254. 583 Za panonski prostor gl. Höring 1950: 81, Anreiter 2001: 193–199. Predialna imena na -acum so pogostejša v severnem Noriku, prim. Lauriacum (It. Ant. 241,1) s kontinuiteto v bav. Lorch (Wiesinger1990: 279), Laciaco (It. Ant. 235,3; 258,5; 256,6), Iouiacum (It. Ant. 249,3), prim. še .ß..d.a...(Ptol. II,12,5) > nem. Epfach. podaljšek mlajše, romanske plasti predialne toponimije severnojadranskega prostora (caput Adriae in zaledje). Romanska preplastitev jezikovno gledano galskega prebival­stva se tu kaže ravno pri izboru antroponima, ki na tem prostoru ni bil živi del latinskega/ romanskega antroponimnega fonda. S panonskega prostora je primerljiv tpn. Mogetiana (It. Ant. 233,4). Ta je bil z latinsko/romansko pripadnostno pripono *-ano- tvorjen h galskemu antr. *Mog-et-, ki je v tem casu ocitno že nastopal v vlogi gentilnega in ne vec osebnega imena.584 Galski antr. *Bil(l).o-, ki se ohranja v imenotvorni podstavi, se obicajno povezu­je s stirs. pridevnikom bil ‘dober, ugoden, varen, neškodljiv’585 (prim. O’Davorenov gloss. 205, 206: .i. maith nó soinmech, .i. slán; Thes. II, 326.19: .i. inill, gl. DIL s.v.). Ta z ohranjenim ijevskim samoglasnikom kaže na izhodišcno ijevsko osnovo in se za galšcino potrjuje v številnih dvodelnih imenih kot Bili-cedo (prim. A(d)-billi-cedo, Bilicedoni), Bili-catus ~ Billi-catus, Billi-cotas, Mandu-bili, Ro-bili (prim. Su-bilus),586 morda tudi Cincibili (?)(Liv. 43,5,1). Priponske tvorjenke tipa Bilici, Bilicius, Bilius, Billia587so za izhodišcno besedotvorno podobo obcnega imena nepovedne (*Bili-ko- ali *Bil-iko-, *Bil.-o-ali *Bil-.o-). Izmenjavanje enojnega in dvojnega medglasnega *-l- je lahko posledica vpliva oblik z imenotvorno pogojenim nastankom dvojnega soglasnika v hipokoristicnih tvorjenkah in kratkih imenih tipa Billia k izvorno dvodelnim ime­nom *Bili-X. Strogo gledano se torej v imenotvorni podstavi galolatinske tvorjenke *Bil(l)iacum lahko ohranja tako tematizirana razlicica *Bil(l).o- kot prvotna ijevska osnova *Bil(l)i-. V obeh primerih bi bila latinska/romanska pripona -iacum naplašcena na mesto samoglasniškega izglasja. Zdi se, da je predialni toponim *Bil(l).ako- preplastil staro predromansko ime Santicum (It. Ant. 276,4), S...t.... (Ptol. II,13,3), ki se najverjetneje nanaša na zgodo­vinsko središce današnjega Beljaka.588 Etimologizacija je v tem primeru izrazito proble­maticna, saj ni mogoce navesti argumentov proti niti v prid keltski interpretaciji. Ce iz­vorno podobo toponima verneje odražajo zapisi brez -i- (Santiko-), kar se zdi verjetneje, in je razlicica, zabeležena pri Ptolemaju, nezgodovinska, se da korenski del povezovati z galskim elementom *santV- z nejasnim pomenom, kakršen se zagotovo ohranja v etn. Santones (gl. DCC: 195)589in veckratnem britanskem hdr. *Tri-santona (prim. Ptol. II,3,3: ...s..t..*; Tac., Ann. XII,31), stkimr. Trahannon (prim. stbret. antr. Trehanton) 584 Gl. Anreiter 2001: 196–197, prim. Šašel Kos 1997: 40. 585 Gl. IEW: 153, AcS I: 421, LÉIA–B–50, KGP: 148, GPN: 149–150, NWÄI: 72 v op. 86, prim. Kran­ zmayer1956:28vop. 56,ESSZI: 56 s st. lit. Neustrezna je primerjava s stirs. bile (s.) ‘drevo’ < *beli.o-< *bel.o-(LÉIA–B–50-51, DLG s.v. bilio-, Matasovic2009: 61), ki se pojavlja v starejši litaraturi (gl. Brandenstein 1987: 134 pri Lochner von Hüttenbach 1991: 155 v op. 42, ki primerja stirs. bilech ‘gozdnat, poln dreves’ < *bil.-ako-), saj galšcina ne pozna sistemskega preglasa *e > *i / _$VE in bi torej v tem primeru pricakovali gal. *Bel.o-in ne *Bil.o-. 586 Morda za *Su-bilius ali *Su-billis z dejanskim
  • za . 587 KGP: 148, GPN: 150–151, DLG: 75 s.v. bilio-, Delamarre 2007: 41, 213 s.v. bili-, bilio- . bill-. 588 Šašel 1975: 94 s st. lit., Anreiter et al. 2000: 126. 589 Vendar prim. De Bernardo Stempel 2008: 106 z op. 50, ki predpostavlja izhodišcno *Sentónes > Santónes po samoglasniški šibitvi v prednaglasnem zlogu, vendar ob tem ne ponuja vzporednic, ki bi *santV- upravicevale kot zgolj glasovnorazvojno razlicico k *sentV-. < *Tri-hantona.590 Obicajno se galskemu zaporedju santV- skuša približati preko pkelt. obcnega imena *sentu-591< pide. *sént-u-592k *sent- »gehen« (LIV2: 533),593 ki se v osnovni prevojni stopnji ohranja v stirs. sét ob kimr. hynt ‘pot’ in verjetno tudi v cisalp. gal. antr. seTuPoKios (RIG: E–1), ce za *Sentu-bog.o-. Ker tudi zaradi nepreverljivega pomena gal. elementa *santV- notranjekeltsko ni mogoce identificirati gradiva, ki bi z omenjeno izpeljanko zanesljivo sodilo v isto besedno družino in hkrati odražalo nicto­stopenjsko izhodišce *s.t-V- (oz. *sH1.-tV-) > pkelt. *santV-, se keltske provenience toponima *Santiko-ne da dokazati. Pri izhajanju iz pide. korena *sent- se kot možna iz­hodišca za predpriponski del toponima ponujajo še izpeljanke *sónt-o-oz. *sont-ó- ter *sént-o- (prim. pgerm. *sin- ‘pot’), v tem primeru ob predpostavljenem jezikovnem viru z regularnim prehodom pide. *o v *a. Glede pripone *-iko- gl. 4.2.3.3.2.594 SKLEP Slovenski kontinuant substratnega toponima nedvomno kaže na (morda hibrid-no) predialno ime *Bil(l).ako-, v romanskem imenotvornem procesu izpelja-no iz osebnega imena *Bil(l)(.)o-, ki ga je po etimološkem kriteriju zagotovo treba prepoznati kot galsko, po strukturalnem pa morda tudi za romansko. Iz­pricana razlicica toponima, ki se posredno ohranja v latinskem pridevniškem Bilachinie(n?)s(is), je s prvo združljiva le ob predpostavki, da odraža posamo­staljeno pripadnostno tvorjenko *Bil(l)iacinum ‘Beljaško’, ob cemer toponima tako pomensko kot strukturno nista nujno geografsko prekrivna. Anticno, pred­romansko ime Santicum je etimološko slabo pregledno. .a......a(.)[– kont., Kranjske gore (Karavanke)] Slovenski oronim Karavanke je prevzet iz nemšcine (Karawanken), kjer anticno ime prav tako nima izkazane kontinuitete. Oblika Karawanken z anaptikso a / r_w jasno kaže na drugotno vpeljano razlicico imena, ki je v casu humanizma v skladu s takratno prakso nastala po umetni oživitvi zamrlega anticnega poimenovanja za gorovje, kakor 590 Ekwall 1928: 417–418, PNRB: 476–477, prim. LHEB: 503, 524–525. 591 DCC, Principal elements, s. 30 s.v. santo-, Anreiter et al. 2000: 127. 592 Konkretno za pkelt. *sentu-ni mogoce izhajati iz pide. nomena actionis *sént-tu-, saj bi tu pri- cakovali delovanje pravila odprave dveh sticnih zobnikov *-tt-, ki bi se v stari iršcini odražalo kot ss (**séss, prim. tess ‘vrocina’ < *tép=s-tu-), v galšcini pa po vsej verjetnosti *ts, ce je verjeti dokazni vrednosti cisalp. gal. antr. anareuiseos < *-.id-t(-).o-. Gal. neððamo- ‘sosednji,bližnji’< *nets-amo- je v tem oziru nepovedno (prim. gal. *tsirona zvezda’ < pide. *H2ster-), saj nedvomno izhaja iz pide. *nesd-, ki je edino možno izhodišce tako av. nazdišta-kot sti. nédi..ha-za praindoir. *nazd-ištha- ‘bližnji,sledeci’. 593 Drugo izhodišce, pide. *seH1.-tu- > pkelt. *sen-tu-, predlaga SBCHP: 29 z op. 1, Zair 2012: 175– 176, 179 s st. literaturo. Za glasovni razvoj prim. pide. *H2.éH1-.t-o-‘pihajoci’ (> ‘veter’) > pkelt. *.ento- (kimr. gwynt ‘veter’). 594 Povsem ad hoc Isaac 2004, Possibly Celtic elements, s.v. santo-, ki tvorjenko vzporeja s stirs. sain ‘drugacen, locen’ < *san-i- in ponudi interpretacijo »Out of the way place« < *S.-t-iko-. je to sporoceno pri Ptolemaju, in je zato v celoti nezgodovinska.595 Pri etimologiza­ciji je torej treba izhajati iz oblike .a......a(.), ki jasno kaže na trizložno substra­tno *Kar.anka. V anticnih virih se oronim sinhrono vkljucuje v sklanjatveni vzorec osnov na -a., prim. Imn s .a...a..a = -. (Strab., Hrestomatija VII,31/48), Ded s. .a....... (Ptol. II,14,1), Ied s. .a......a. (Ptol. II,13,1),596saj je bila izhodišcna dolga ajevska osnova *Kar.anka v okviru starogrške transmisije ocitno lahko drugotno interpretirana kot kolektiv in ustrezno prikljucena starim sigmatskim osnovam, ki v Imn/Tmn izkazujejo kontrahirano dolžino (tip gr. .... ‘(surovo) meso’ proti tematske-mu d... ‘darovi’). V okviru keltskega lastnoimenskega in obcnoimenskega jezikovnega gradiva se je v literaturi doslej obravnavalo razlicne tvorjenke, ki vsebujejo zaporedje *kVr-. Njihov izvor je etimološko seveda heterogen, pod vprašaj pa se postavlja tudi sama jezikovno­genetska homogenost gradiva. Prvo skupino tvorijo izpeljanke iz pide. korena *.er- z verjetnim pomenom ‘rog’, ‘roževina’. Sem zagotovo sodi pkelt. *kernu-‘rog’ < pide. *.er-nu-oz. *.er-n-u-(slednja morfemska segmentacija je upravicena le v primeru, da gre za tvorjenko s pripono *-u- k izvorno nosniški razširitvi izhodišcnega pide. *.er- . *.er-en-tipa *H1/3re.-.*H1/3re.-en- ‘vladar’, k cemur prim. sti. s..ga-‘rog, rožic’ < pide. *..=n-g-o- z mehkonebniško razširitvijo, znacilno za nosniške in heterokliticne osnove tipa sti. pata.gá-‘ki leti, ptic’ k pide. *pó/ét-r/n- ‘perut’).597Pkelt. *kernu- se ohranja v galskem teon. Cernunnos598(RIG II/1, ss. 166–169) < *Kern.-no- (strukturno prim. galski teon. Uesunna599k pkelt. *.esu-‘dober’ = stirs. fíu, kimr. gwiw in teon. Epona < *Epo-no- h gal. *epo- ‘konj’). Ne glede na prvotno pripadnostno funkcijo pri-pone *-no-je pri tvorbi teonimov mogoce prepoznati že njeno specializirano in funkcijsko preusmerjeno rabo: obcno ime (X) . teon. X-no-‘ki je v zvezi z X’, npr. v gal. teon. De/iuona (k pkelt. *de2.o- ‘bog’, prim. naivno interpretacijo teonima kot »fons addite diuis« pri Ausoniju, Ordo nobilium urbium, gl. Weisgerber1969: 57), Ialonos (Sims-Williams 2005/2007, 2008b), Ialona (k pkelt. *.alo- ‘nerodovitna zemlja’), Damona (k pkelt. *damo- ‘vol’), Tirona (h gal. *tsiro- ‘zvezda’), Nemetona (k pkelt. *nemeto- ‘svetišce; lucus’, gl. Neumann 1983: 1081), po modelu tudi *Matr-o-no-(prim. kimr. antr. Modryb) ipd. Z ozirom na zunajjezikovna dejstva600 je torej upravicen sklep, da se tudi v imenotvorni podstavi gal. *kernu-ohranja samostalnik s pomenom ‘rog’ oz. vsaj posamostaljena eksocentricna ujevska izpeljanka *.er-n-ú-‘cornutus’ (‘rogata žival’) k morebitnemu akrostaticnemu *.ór-n-, *.ér-n-(vzporedno s *.ór-u-, *.ér-u-, o cemer gl. dalje spodaj). Tudi gal. teon. *Karnonos < *Karno-no-, izprican kot Med .a...... 595 Istovrstnega nastanka so npr. gorska imena kot Ardennes, Jura, Alpe ipd. (gl. ESSZI: 186, Kranz- mayer 1958: 115, Anreiter 2001: 50). 596 Za vire gl. Vedaldi Iasbez 1994: 92–93. 597 stirs. rían .morje', hdr. *Renos. 598 Lacroix 2007: 101–102 in pass., prim. Meid 1956: 284, NWÄI: 458. 599 CIL XIII/949, 956. Gl. Lacroix 2003: 217. Glede teonimov, tvorjenih s pripono -no-, gl. Meid1957. 600 Gre namrec za božanstvo, dosledno upodabljano z rogovjem na glavi (gl. Lacroix 2003: 101, De Vries 2006: 104–107, Šašel Kos2010b). (RIG: G–224), se zdi tvorjen k tematski osnovi *kar-n-o-v samostalniškem oz. posa­mostaljenem pomenu ‘rog’, prim. gr. ...... gl. ßós..µa, p.óßat.. (Hesych.).601 Sopomenska ujevska osnova *karnu-< pide. *..-n-u-= lat. corn. ‘rog’602 se lah­ko ohranja v greciziranem galac. ...... gl. s..p... < *kar-n-u-(k(o)-) in ...... gl. t.. sa.p...a Ga..ta. < *karnu-,603 zelo verjetno pa tudi v etnonimih kot Carnutes ~ .a.....ta. (Ptol. II,8,10) < *kar-n-u-t- ~ *kar-n-u-nt-604 in Carnuates < *Karn(u).-ati-.605Sem lahko spada tudi v galo-latinskem kontekstu izpricani pridevnik carnuat[i] (Vendryes 1925: 222) ‘cornutus’ < *karnu-ato-. Ta se obicajno sicer razlaga v sklopu galo-latinskih hibridnih tvorjenk, vendar bi se v izpeljanki utegnilo v celoti ohranjati galsko besedotvorje. Otoškokeltski kontinuant v kimr. carn ‘kopito’, stkorn. ewin-carn gl. ungula, stbret. carn gl. ungula caballi glede možnosti ohranjanja dvojnicne tematske osnove *kar-n-o- (= lat. cornum, pgerm. *.urna-, oboje v pomenu ‘rog’) tudi v okviru keltskega sistema nima informativne vrednosti. Pac pa na morebitno dvojnicno gal. *karno- (ob sicer nespornem *karnu-) lahko opozarja že omenjena enkratnica .a...... (Ded) oz. .a...µ..606 < *Karno-mo-/no-(prim. pan. antr. Teutomus < *Te.to-mo-proti teon. Teutanus < *Te.to-no-), vkljucno z brit. etn. .a......a. (Ptol. II,3,8, gl. AcSI; 794, PNRB: 301) < *karnon-ako- (ce k pkelt. *karn-on- ‘cornutus’ . *karno-). Podobno razmerje med tematsko in ujevsko osnovo je mogoce opazovati tudi pri ojevskostopenjskih razlicicah *korno-in *kornu-, oboje s pomenom .rog'. V prime-ru stirs. corn .pivski rog', kimr. corn .rog; pivski rog; trobenta' (mn. cyrn < *korni), stkimr. cornoitauc gl. gibberosus,607stbret. corn gl. scipho, se obicajno misli na latinsko izposojenko.608 To je vsaj v primeru tematskega *korno- sicer dokaj verjetno, vendar se ob toponimu *Kornakon v Panoniji, iz katerega je bil s pripadnostno pripono *-ati­izpeljan tudi izpricani galski etn. Cornacates (prim. tpn. *Kornate > fr. Cornas, AcSI: 1130), in pa tpn. ....ó.....(danes srbski Ritopek na nekdanjem poselitvenem obmocju Skordiskov) z greciziranim latinskim ........s... (Ptol. III,9,2) < *Tricornenses,609 601 IEW: 575, Nussbaum 1986: 6. 602 Ce je dolžina prvotna (gl. Klingenschmitt 1992: 123–125), je v primeru lat. cornu mogoceizhajati izpide.kolektiva*..-n-u-H2, morda k vmesnemu clenu *..-n-ú-.ki je v zvezi z rogom, roževino', .roževinast' (prim. gal. *kernu-) . .roževina' (. .rog'). 603 Lambert (2005: 227) predpostavlja drugotno tematizacijo *karn.-o-, vendar je tematska osnova v gr-škem viru najverjetneje le posledica transmisije in je za rekonstrukcijo dejanskega stanja nepovedna. 604 Sem nedvomno sodi tudi besedotvorno sicer nejasen etn. Carnuteni (Plin., N.h. IV,107); glede priponskega zaporedja -eno-prim.etn.Caereni (PNRB: 286–287) h gal. *ka.ro-/*kaëro- (?) .ovca; oven' (ob *ka./ër-ak-= stirs. cáera, prim. etn. Caeracates < *-ati-). 605 Povsem neustrezno De Bernardo Stempel 2008: 106, ki etnonim neupraviceno interpretira kot »The people of the hills«, torej v etimološki povezavi s *karno-.congerieslapidum'.Gledeimeno­tvorja prim. etn. Genuates (k pkelt. *genu-.usta'),Nantuates (k pkelt. *nantu-.dolina') ipd. 606 Slednje branje upravicuje Whatmough v DAG: 76, prim. GPN: 327. 607 EGOW: 35, GPC: 564, Isaac 2004, Celtic elements, s.v. corno-. 608 VGKSI: 194, Morris Jones 1913: 87, LÉIA–C–210, De Bernardo Stempel 1987: 152, prim. Nuss­ baum 1986: 5 z op. 9. 609 Prim.Anreiter 2001: 167. Previdneje Falileyev 2013: 140–141. Glede elementa *korno- kot epiho­ricnega, negalskega odraza pide. *..no- gl. zlasti Krahe 1942: 222–223, Szemerényi 1954: 202. zdi možno, da je v okviru keltšcine tudi tematska osnova *korno- morda vendarle po­dedovana. Zagotovo je o keltski dedišcini treba govoriti vsaj v primeru ujevske razli-cice *kornu- (ob že obravnavanem *kernu-),610 ki se ohranja v veckratnem britanskem etn. Cornouii (prim. tudi tpn. Durocornouio za *Duron Korno..on), ....a.... (Ptol. II,3,12, gl. PNRB: 324–325, Isaac2005: 196) in iz njega tvorjenem hrn. *Korno.-.i (izvorno gre za množinsko tvorjenko h *Korno.-.o-), ki se ohranja v kimr. tpn. Cernyw, korn. Kernow, bret. Kernev, ter v razlicici *Korno.-.av stkimr. Cornou, srkimr. Corneu.611 Glede ženske *.a-osnove *Korno.-.a za pricakovano *Korno.-i prim. kimr. noe proti bret. nev < *na.-.a/-i .korito; ladja' oz. kimr. Llydaw .Bretanija' < *Lita..a za pricako­vano *Lita.i < pide. *p.tH2-.-iH2-. Strukturno prim. brit. tpn. Canouium < *kano.-.o- k pkelt. *kanu- > kimr. cawn .trsje'. V okviru nosniških osnov z enostavno pripono *-en- je ojevska prevojna stopnja zastopana le pri akrostaticnih samostalnikih srednjega spola, pri cemer tematizacije osnov tega tipa praviloma potekajo na podlagi akrostaticne ali eventualno proterokineticne stranskosklonske osnove: *der-.-o-(tj. ko ne gre za vrddhirano tvorjenko *der-.-ó-) oz. *dr-e.-o-in ne npr. **dor-.-o-oz. **d.-.-o-, prim. stirs. serb .tatvina', delb .oblika, podoba', *feb .dober' < *CeR-.-o-. Ce je torej v ujevski osnovi pkelt. *kornu- mogoce prepoznati eksocentricno izpeljanko tipa sti. pad-ú-.cevelj' (< pide. *pod-ú-/*ped-ú- .ki je v zvezi z nogo'), bi se v tvorjenki *kor-n-ú-(.rogat' > .rog'), podedovani v britanskokeltski sistem, lahko prepoznalo dodaten znak za izhodišcno akrostaticno osnovo *.ó/ér-en- .rog'. Etimološko nepovezana pa je z doslej problematiziranim gradivom osnova *kar-no-z najverjetnejšim pomenom ‘congeries lapidum’. Ta se ohranja vstirs. carn ‘kup, gmota’, (st)kimr. carn ‘gomila, kopica’,612 kimr. carnedd ‘id.’ < *karn-í.a; sem utegne spadati tudi tpn. Carnacus613 (> bret. Carnac) < *karn-ako-. V isto diahrono besedno družino sodi izimenska glagolska osnova *karne-.e/o- ‘congerere’ tipa sti. deva-yá-.castiti bogove' k devá- ‘bog’ (prim. stirs. denominativ carnaid .nakopiciti, nagrmaditi' < *karn-a-.e/o-), ki je izpricana v cisalp. gal. KarniTu (3. os. ed. pret.), gl. locauit et statuit (RIG: E–5), in KarniTus (3. os. mn. pret. istega glagola, RIG: E–1). Na prvi pogled je keltska jezikovna interpretacija etnonima Carni614 kot tematske tvorjenke *karno- teoreticno sicer možna, vendar se v slednjem ne more ohranjati niti *karno-‘congeries lapidum’ niti zgoraj izpostavljena morebitna tematska razlicica *karno-‘rog’, saj bi glede na samo strukturo etnonima v imenotvorni podstavi pricakovali kvec­ 610 Prim. Joseph 1982: 46, Sims-Williams2000:8–9,2005: 284,2006: 65, Isaac 2005: 196, De Ber- nardoStempel 2008: 113. 611 Prim. še stkimr. tpn. Brin Cornou, Cruc Cornou in srkimr. antr. Tutuwlch Corneu < Red *Korno..as (SBCHP: 298). 612 LÉIA–C–39-40, LG: 73, DLG: 105–106, Isaac 2004, Celtic elements, s.v. carno-. 613 GPN: 327. Prim. tudi fr. Carnay (1192: Carnacum), gl. TGF: 201. 614 Tpn.Carnium (Rav. IV,21) < *Karn-.o- je v srednjem spolu posamostaljeni pripadnostni pridev­ nik, s pripono *-.o-izpeljan iz izlastnoimenske imenotvorne podstave *Karno-. Podobno se v primeru tpn. Iulium Carnicum (za številne zabeležbe v ant. virih gl. Vedaldi Iasbez 1994: 339– 342) v ktetiku *Karn-iko-odraža latinsko besedotvorje, prim. prosto besedno zvezo v dvojnicnem Iulienses Carnorum (Plin., N.h. III,23,130). jemu pridevnik. Možno bi bilo sicer izhajati iz popridevljenega *karno-‘rogat’ (< pide. *..-n-ó-tipa *.idh.-ó- ‘siluanus’, *medh.-ó-> stirs. antr. Medb ipd.), ki se preko tudi formalnega posamostaljenja z drugotno baritonezo ohranja v gr. ...... (gl. zgoraj), vendar v preostalem keltskem gradivu o obstoju tovrstnega enakozvocnega pridevnika ni jasnih sledi. Neutemeljena je tudi Anreiterjeva domneva (2001: 46 z op. 186, prim. Anreiter et al. 2000: 122 z op. 28), da se v etnonimu ohranja posamostaljeni pridevnik *(s)kar-no-‘trd’ h glagolskemu korenu *(s)kar-‘biti trd’ [sic!]. Ce gre v primeru te in nekaterih drugih, domnevno sorodnih tvorjenk (prim. enakozvocni element *karno- v pa-nonskem tpn. Carnuntum < *Karn-unt(o)-)615v resnici za indoevropsko izglagolsko bese­dotvorje, bi v poštev prišel le posamostaljeni pridevnik *(s)k.-nó- k *(s)ker- »scheren, kratzen, abschneiden« (LIV2: 556–557),616 vendar bi bilo ob tem za pan. *karno- treba predvideti nesistemski odraz *., prav tako pa po tej razlagi med primerjalno gradivo ne bi bilo mogoce vkljuciti sicer nedvomno sorodnega pgerm. *.ar(n)a- *‘kraj, ki je v zvezi s kamenjem, skalovjem’.617Panonski tpn. Carnuntum je sicer mogoce razumeti tudi kot razširitev imenotvorne podstave *karnu-618 s pripono *-nt- (tako predvsem Anreiter et al. 2000: 122, Anreiter 2001: 15, 17, 46, prim. še op. cit., s. 82), in sicer v kateri koli od njenih treh osnovnih funkcij, tj. pripadnostni, svojilni ali kolektivni. Neupraviceno na podlagi pomenske motivacije ‘(kraj), kjer je kamenje’ Szemerényi(1954: 209) predposta­vlja izhodišcni svojilni pridevnik *karno-.ent- z nadaljnjim, nedokazljivim in tipološko težavnim glasovnim razvojem zaporedja *-o.e- (domnevno preko zaokroženja *-.e- > *-.o-)v*-u-po naknadnem dvigu kontrakcijskega rezultata *-o- <*-o.e-v položaju pred nosnikom. S stališca panonskega imenotvorja, kakršno se ohranjavštevilnihtoponimih na -unt-,619 je sicer mnogo verjetneje, da se v izglasnem zaporedju ohranja osamosvoje­na panonska pripona *-unt-< pide. *-.t-, ki je predstavljala produktivno imenotvorno sredstvo tudi pri samoglasniškoizglasnih osnovah tipa *karno- . *Karn-unt-. Ker je pri izimenskih izpeljankah s pripono -(V)nt-mogoce ugotavljati oba tipa pomenskega raz­merja izpeljanke do imenotvorne podstave, tj. tako pripadnostni kot svojilni pomen,620 je pomenska motivacija v primeru tovrstnih toponimov za ustreznost rekonstrukcije ne­uporabno orodje. Nazoren zgled tovrstnega dvoumnega pomena sta nedvomno panon-ska tpn. Aquincum < *Ak.-.nko- < *Ak.-enko- k pan. *ak.a ‘voda’ < pide. *H2ek.-eH2­ 615 Prim. še panonski etn. Carni, omenjen v bližini Karnunta v Dimensuratio prov. 18(Riese1878: 12),daljegl. Mócsy1962:529,Šašel Kos1997:38,Meid2005:33).ZaCarnuntum v južnem Iliriku (Liv. 43,1,2) gl. Mayer 1957: 179–180. 616 Strukturno prim. sti. dir-ná-.razklan'(= kimr.darn .delec') Kamnik). Etn. *Karno- je skratka z razširjenim elementom *karno- lahko v neposredni zvezi le, ce je bil slednji ob polastnoimenjenju razumljen še pridevniško. Da se tudi v gal. *karno- ohranja posamostaljenje takega izhodišca, je teoreticno možno in celo verjetno, medtem ko besedna vrsta pan. *karno- v tpn. Carnuntum ni vec ugotovljiva. Da utegne­ta biti tako galšcina kot panonšcina vira etnonima *Karno- (alpskega in panonskega, ce je slednji zgodovinsko dejansko upravicen), pa seveda iz tega ugotavljanja ne sledi neposredno. Eventualno bi se pri poizkusu prepricljivejše etimologizacije dalo izhajati iz pide. pridevnika *k.snó- ‘crn’ (prim. sti. k...á-, psl. *c.rn., stprus. kirsna-, vse z ohranjenim rekonstruiranim prvotnim pomenom). Razvoj zaporedja *-.sn-za prakel-tšcino sicer ni direktno preverljiv, saj ni na voljo jezikovnega gradiva, ki bi ga izkazo­valo.622 Pac pa se da na podlagi stirs. tart ‘žeja’< pide. *t.s-tu- zanesljivo sklepati na regularni odraz *ar za podedovani zlogotvorni *. pred istozložnim *s, medtem ko stirs. gairm ‘klicanje’ < *gar-sman < pide. *-sm. (za besedotvorni tip gl. Stüber 1998: 65) ob kimr. garym (in ne **garyf) jasno kaže na razvoj zaporedja *-rsm- v *-rm- preko pkelt. *-rmm-. Ker so prakeltski odrazi podedovanih kombinacij pide. *n in *s tudi sicer iden­ticni z odrazi zaporedij *ms oz. *sm, je upraviceno predpostaviti tipološko enak razvoj tudi v primeru pide. *-rsn- > pkelt. *-rnn- > *-rn-in, povsem hipoteticno, *k.sno- > *karsno- > *karnno- (> gal. *karno-?). Pri tem je bistveno poudariti, da je navedene kontinuante pide. pridevnika s pomenom‘crn’ mogoce regularno izpeljati tudi iz pide. *k..snó-, tj. z vzglasnim ustnicnomehkonebnim *k., kar pa za predpostavljeno keltsko (galsko) etimologijo etn. Carni ne bi bilo ustrezno izhodišce. Po regularnem glasovnem razvoju bi v tem primeru namrec pricakovali gal. *pranno-z odrazom *p za *k. in pre­metom *ar > *ra tipa stirs. frass ‘ploha’. O morebitnem galskem etimološkem izvoru etnonima *Karno-se torej v nobenem primeru ni mogoce zanesljivo izreci, zlasti ker je enako zaporedje *karnV- prisotno v vec sticnih idiomih, tudi nekeltskih. Kakor je znano in v imenoslovni literaturi na mnogih mestih že izpostavljeno,623 se del karavanškega masiva še danes imenuje Košuta, kar kot nomen metaphoricum z eti­ološkega gledišca pomembno opozarja na rekurentno možnost izrabe geomorfoloških znacilnosti gorovja kot dominantnega vira za poimenovalno motivacijo. Povsem ad 621 Etimologija je v primeru tpn. Carnuntum tudi etiološko dobro podprta, gl. Kandler et al. 2004: 12. 622 Kljub De Bernardo Stempel(1987: 24, 42 in s.vv.) stirs. rann ‘del(ež)’in crann ‘drevo’neodsevata regularnometatiziranihdvojnick*farsnaoz.*k.arsno-tipa stirs. frass ‘ploha’<*.arsto- <*..s-to­(glede metateze prim. še Matasovic 2009: 10). Pri prvem namrec odraz *ar za pide. *p.H3-sneH2- niti ne pride v poštev (razvojno regularen je pkelt. *frasna < *p.H3-sneH2-,gl. SBCHP:177, Zair2012: 87), drugi pa je ob brit. *prenno- jasno sekundaren (McManus 1992). Sicer pa velja, da bi tudi v primeru ustreznosti predpostavljenih izhodišc do metateze prišlo še pred asimilacijo v zaporedju *-rsn-. 623 Prim. ESSZI: 186, Kranzmayer 1958: 115, Anreiter et al. 2000: 132, Anreiter 2001: 50, Pohl 2010: 76. hoc je seveda domneva, da se tipološko identicno polastnoimenjenje domnevnega pod-stavnega pkelt. zoonima *kar.-anka s predpostavljenim pomenom .košuta' ohranja v substratnem imenu gorovja.624 Nepotrebna je hkrati domneva o drugotnem, paretimolo­škem prevrednotenju predkeltskega imena *Kar.-anka v .Jelenovo gorovje, Jelenovje' oz. podobno v sklopu njegove naknadne keltizacije (tako Anreiter et al. 2000: 132), saj v stratifikacijsko verigo uvaja redundanten in irelevanten clen. Tvorjenka, ki bi v okviru keltskega sistema korenskoetimološko vendarle ustrezala takšni predpostavlje­neni poimenovalni motivaciji, je prakeltski posamostaljeni pridevnik *kar.-o-625< pide. *..-.-ó-oz. *..-.o-‘rogat’,626 ki ga nadaljuje britanskokeltsko obcnoimensko gradivo v stkimr. caru (= kimr. carw), stkorn. caruu gl. ceruus, stbret. caru, vse v pomenu ‘je­len’ (prim. lat. ceruus < pide. *.er-.(-)ó-), nedvomno pa je prisoten tudi kot imenska podstava galskima antr. Caruus in Caruilius (Caes., BG V,22)627ter teon. Caruonia628 (ž.) . *Kar.o-no-(prim. zgoraj obravnavani, pomensko verjetno identicni galski teon. Cernunnos < *Kerno-no-).629 Neustrezna je interpretacija, podana pri Rasmussen 1989: 98 z op. 40, kjer se izhaja iz pide. *.erH2-.o- (bolje *.er=H2-.o-) z ad hoc predposta­vljenim nadaljnjim razvojem v pkelt. *.ar.o-. Podobno tudi VGKSI: 51–52, IEW: 576, ESSZI: 186, kjer se neupraviceno izhaja iz laringalnoizglasne baze v nicti (*..-H2-.o- > **kar-a-.o-)oz. ojevski prevojni stopnji (*.or(-H2)-.o- > **kar(-a)-.o-). Britansko­keltski kontinuanti prakeltskega izhodišca namrec jasno kažejo na s pripono *-H2- ne­razširjeno pide. osnovo *.er-. Cetudi bi torej keltska interpretacija lahko dokaj prepri-cljivo zadostila korenski etimologiji oronima *Kar.anka . pkelt. *.ar.o-‘rogat’ oz. ‘rogata žival, jelen’ ali podobno, pa se njegova keltska jezikovna provenienca postavlja pod vprašaj v luci samega imenotvorja. V okviru keltskega sistema so izpeljanke z zloženo pripono (najverjetneje že pra­jezicnega nastanka) *-en-ko- ~ *-an-ko- < pide. *-(e)n-ko-(deloma *-H1/3(e)n-ko-) iz­redno redke in v obcnoimenskem gradivu omejene le na navidezne, tj. strukturno sta­ 624 Tako še Kranzmayer 1956: 21 z op. 18, enako neutemeljeno Delamarre(DLG s.v. caruos), ki pre­dlaga »montagne des cerfs«. Proti tej razlagi nastopa že Bezlaj 1955: 68,1958:693. 625 Prim.DeBernardoStempel 1987: 152–153, Nussbaum 1986: 10 z op. 26, Zair 2014: 94–95, Repan­šek 2015a. 626 Slednja morfemska segmentacija preprica le, ce je v osnovi treba izhajati iz nerazširjene sopomenske bazepide.*.er-, ki pa ni dokazljiva (gl. Nussbaum 1986). Podobno pri pgerm. *.ri/un-.cornutus' v *.ri/un-iz-.govedo' (glede drugotnega prehoda v sigmatsko osnovo gl. Krahe/Meid 1967: 132, Darms 1978: 227, Casaretto 2004: 555) > stvn. hrind, stang. hrið, stfriz. hrither proti srvn. runt, kar je mogoce razumeti kot zobniško razširitev nosniške osnove *.r-(é)n-t- (prim. pide. *.er-u-d-o- > stvn. hir(u). .jelen', stang. heorot .id.') ali pa kot svojilno pridevniško izpeljanko iz izhodišcnega korenskega*.er-preko izimenske pripone *-ent-, torej *.r-(é)nt-. V prid izhodišcni ujevski osnovi *.er-e.- lahko govoriizpeljanka*.r-e.-.o-, ki se ohranja v stirs. *cruë .kopito': Ied crua, cróa gl. ungula (Sg 46b13), Ded crú < *kru (dalje gl. DIL s.v. crua, LÉIA–C–252, Nussbaum 1986: 6). 627 GPN: 329–330, Delamarre 2007: 59. Enakozvocni antr.Caruilius z drugo arealno distribucijo (gl. OPEL II: 39) skupaj z omenjenim ne spada nujno v keltski imenski fond, prim. Falileyev 2007: 70. 628 Gre za enkratnico, gl. Šašel Kos 1999: 137–138, De Bernardo Stempel 2003: 44 z op. 17. 629 Morda sodi sem tudi etn. *Kar.-et-.o- (Caruetior(um), CIL VII/325), v katerem bi bilo glede na imenotvorno strukturo mogoce videti ali iztoponimsko imenotvorno podstavo ali prepoznati tip etn. *Kun-et-es h *kun- ‘pes’. rejše primere kot npr. pkelt. *abanko-(neka vodna žival) < *ab=.-ko-k pkelt. *ab-on­‘voda; reka’ < pide. *H2ep-H1/3on-, *.o.anko-‘iuvenis’ < *.u..-.o- k *.u.-on- ‘mlad’ < *H2.=u-H1/3on-. Takšne razmere so praviloma znacilne za neproduktivne pripone. V stirs. lië ‘kamen’,630 ki skupaj z arm. lea.n ‘gora’ kaže na izhodišcno pide. *leH2-.r/n-,631 je treba prepoznati mehkonebniško razširitev tipa sti. ás.-g-(k pide. *H1esH2-r/n- ‘kri’) s primarno vlogo zgolj formalnega prestrukturatorja tipa sti. udaká-.voda' < pide. *ud-.-kó- = ud., udán-.id.'. Kakor je nadalje razvidno iz ktetika *Arur-anko- (k predgal­skemu hdr. *Arura) v nautae Aruranci (CIL XIII/5096) in antroponimov tipa Bellanco (CIL XIII/7819), Mogiancus (gl. NNN s.vv.), Eburanco (CIL II/2828), je v galskem imenotvornem sistemu zložena pripona *-anko- zagotovo nastopala tudi v pripadno­stni funkciji (morda primerljivi s tvorjenkami tipa Parisi-aci, Tolos-ates,*Nemaus-iko­ipd.) in ocitno tudi kot sredstvo za tvorbo hipokoristikov. Slednje je v skladu z izvor- no pripadnostnim in iz tega nastalim manjšalnim pomenom mehkonebniške pripone -ko- (tipološko primerjaj hipokoristicno funkcijo prvotno pripadnostne pripone *-ako- v antr. *Durn-ako-). Razmerje je lepo vidno ob sopostavitvi kimr. afanc ‘bober’ < *ab.­ko-*.aquaticus’ in sti. rajaká-‘regulus’ < *-.-kó-(k pide. *H3re.-en-, *H3re.-n-) z manjšalnim pomenom. Tudi v opisani vlogi pa je morala biti produktivnost pripone v galšcini izrazito omejena. Še vec – celo morebitno sled pripadnostnega pomena pripone v na prvi pogled tako ocenjenem pridevniku *Arur-anko-632 se na podlagi tega osamlje­nega primera zdi težko utemeljiti. Nasploh ob dejstvu, da je omenjena izpeljanka prej kot s produktivnimi galskimi izpeljanimi pridevniškimi tvorjenkami na *-ako-, *-iko­ali *-ati-primerljiva s strukturno identicnimi hibridnimi etnonimi kot Skordisci k orn. Scordus (S../..d.., Ptol. V,6,8),633 Taurisci k *Taur(?)-634itd., kjer se pripona *-isko-, v galšcini zabeležena z enako obrobno produktivnostjo, v prevzetih tvorjenkah ohranja v vlogi pripadnostne pripone, medtem ko se v etn. Boisci (k neizpeljanemu etn. Boii)635 pojavlja v jasno manjšalni/hipokoristicni funkciji, tj. na povsem vzporeden nacin kot etnonimni *Arur-anko-ob hipokoristikih tipa *Mogi-ankos. Povsem drugotno produk­tivnost zložene pripone *-anko-je mogoce zaslediti tudi v hispanokeltskih družinskih 630 < *li..h < *li...s < *li.æ..s < pkelt. *li.anks k pide. *leH2-..-k-, prim. Red liac (= *liëc) < *li..g < *li..gah < pkelt. *li.ank-os. 631 Nikolaev 2010: 226–227, 230, prim. Olsen 1999: 122. 632 Hdr.Briuancia (Odonis regis diplomata, Baluz. II, 1516) h gal. *Bri.a verjetno kaže na *Briuantia (DTF: 108, št. 2078). 633 Mayer 1957: 311–312, Anreiter 2001: 171–176, Falileyev2013a s.v. Scordisci, 2013b: 87. Etimolo­gizacija celotne konfiguracije kot izvorno galske je kljub De Bernardo Stempel (2008: 108) neute­meljena tako imenotvorno kot s stališca pomenske motivacije. 634 Falileyev 2013a: 118,2013b: 87–88, prim. AcS II: 1767–1769, Kranzmayer 1956: 38, Mayer1957:332, Alföldy 1974: 27, Šašel Kos 1998: 212–213. Glede etn. .e...s... (Ptol. III,8,3) v Daciji gl. Fa-lileyev 2007: 25–26 s st. lit. Za zlasti v vzhodnoalpski toponimiji razširjeni topoleksem *taur(V)­‘gora, vzpetina’ gl. Pohl 2009. Jezikovnega sistema, v katerem je bil ta (morda celo predindoevrop-ski) topoleksem primarno tvorjen, ni vec mogoce identificirati. 635 V keltšcini se v priponi -isko-ohranja prvotna pripadnostna funkcija, iz katere pa je drugotno izšla tudi manjšalna, kakršna se med drugim potrjuje v arhaicnem stirs. óisc ‘mlada ovca’ < *H2o.=i­sk-eH2- (tip gr. .....pís... .homunculus'). imenih aiankum, baraunko, rotenanko, tirikantanko (vsakokrat Rmn/Red, gl. MLH V.1 s.vv.). Zaporedje je namrec po vsej verjetnosti treba razumeti kot samostojno pri­pono, najsi bo iz starega pide. *-H1/3.-ko-ali *-.-ko-(prim. Wodtko, MLH V.1: 392), in ne vec v smislu živega besedotvornega vzorca. Kakor je razvidno iz izpostavljenega gradiva, pa za slabo produktivno galsko pripono *-anko- imenotvorne funkcije ni mogoce izpostaviti niti v sklopu toponimije. Ta se posre­dno morda ohranja le v primeru sicer prav tako nizko produktivne polnostopenjske razli-cice *-en-ko-636 > gal. *-inko-, in sicer v tpn. Lemincum (ce k pkelt. dendronimu *lemo­‘brest’), *Croucincum (Croucingo, PNRB: 328) h *kro.ko-‘hrib’, Alisincum (ce h gal. *alisa ‘jelša’), ob etimološko nejasnima Reginca in Agedincum. V hidronimu .ß....a (Ptol. II,9,14) je kljub dvojnicnem .ß....a(AcSII: 823, gl. Isaac2004, Comments, s.v. .ß....a) ob primerjavi z etn. Abrincates637 < *Abrink-ati- (z dvojnico Abrincatui, ki pa je nedvomno paretimološkega nastanka po naslonitvi na gal. *katu-.bitka') mogoce videti sinkopirano gal. *A(b)b†r.nka < *A(b)ber-enka k podstavnemu obcnemu ime-nu *a(b)bero- < *ad-bher-o-638 (prim. stkimr. aperou gl. ostia, stkorn. aber gl. gurges, EGOW s.v.). Po pomenu je morda primerljiv tpn. Condatisco (AcSI: 1095) ob s pripo-no *-isko- nerazširjenem tpn. Condate . *kon-dat(i)- ‘sotocje’.639 Ce se v oronimu *Kar.anko- torej zagotovo ohranja indoevropsko besedotvorje, v njegovi strukturi ni mogoce brez nadaljnjega prepoznati keltskega (galskega) imenotvor­nega vzorca. Ker je relativnokronološko gledano nemogoce predpostaviti, da gre za hibri­dno tvorjenko, je neizogiben sklep, da se v imenotvorni podstavi oronima po vsej verjet­nosti ohranja nekeltsko obcno ime. Pri nekeltskih etimoloških razlagah oronima640 se ime obicajno povezuje z že omenjenim obcnim imenom *kar-n(o)-, ki bi na prvi pogled lah­ko predstavljal enakozvocno podstavo s predpostavljeno ujevsko razširitvijo *kar-u-,641 kakršna se pri tej razlagi obicajno identificira v formalno prestrukturiranem *kar-u-kó- > pgerm. *.aru-ga-‘congeries lapidum’ (tip sti. avi-ká- ‘ovca’). Vendar dejanski germanski kontinuanti v stnord. horgr ‘congeries lapidum’, stang. hearg (Red hearga < *-o.s), stvn. harug ‘svetišce’ kažejo na ujevsko osnovo *.argú- < *karkú-642 in so za utemeljevanje dvojnicne osnove *kar-u- irelevantni.V prid obstoju ujevske razširitve *kar-u- bi po­ 636 V okviru otoškokeltske toponimije je tovrstna izpeljava neproduktivna. Prim. AcSII: 137–138. Na dejstvo opozarja tudi Falileyev 2011: 95. Glede priponske razlicice *-anko-prim. avtorjevo opombo (op. cit., s. 96) ».. .. ..... ........ . ......... .........e.... .........«. 637 Prim. De BernardoStempel2005: 84,2008: 106 z op. 48, Lambert 2005: 221, toda prim. Isaac 2004, Celtic elements, s.v. rinco-, DCC: 37, Falileyev 2011: 95. 638 Enako De Bernardo Stempel 2005: 84, prim. Pokorny 1940: 90–91. 639 Za etimološko nejasno .s...a, var. lect. .s...a, .sa..a, .s..da (Ptol. II,11,14)gl.Falileyev 2014a:70–71. 640 Npr. ESSJ II: 19, Krahe/Meid 1967: 207, Pohl1981–1983:77,2010: 76 (»mit Felsen, Steinen verse-hen«), Anreiter et al. 2000: 132, Anreiter 2001: 50 z op. 206. 641 Sigmatska razširitev *kar-s- (prim. IEW: 532) se ob tem lahko ohranja v otoškokeltskem *karr-?, prim. *karr-iko- > kimr. carreg .skala; pecina', srbret. carrec gl. cautis (LÉIA–C–42-43). 642 Gl.IEW: 532, Campbell 1959: §614, Krahe/Meid 1967: 207, de Vries 2000: 281, Bammesberger 1990: 156, Kuzmenko 2011: 115–116 v op. 107, Kroonen 2013: 211, EWAhd IV s.v. harug, toda prim.Greule 2007: 92–94 k imenotvorni podstavi *.ar-u-/-i-/-a- v okviru germanske hidronimije. sredno lahko govoril le tpn. Caruentum v Laciju (Dion. Hal., Ant. Rom. 5,61),643ce ga je pravilno interpretirati kot *Kar-.-ent-(h *kar-u-), pri cemer bi šlo za izpeljanko, v glo­binski strukturi identicno s panonskim tpn. Carnuntum, torej *Kar-.-ent- h *kar-u- kakor Kar-n-unt- h*kar-n(o)-. Vendar ni mogoce izkljuciti niti možnosti, da je Caruentum do tpn. Carnuntum v enakem razmerju kakor na primer tpn. Maleuentum (Liv. 9,27,14) ~ .a..e.tó.do tpn. *Maluntum (1167: a Malonta), tj. *Mala(?)-.ent-644proti *Mal-unt­kakor *Kar-.ent- proti *Kar-n-unt-. Ne glede na pomen obcnoimenske podstave se tipološko gledano z ozirom na ime­notvorno strukturo oronima v njem lahko ohranja stara ujevska osnova *kar(-)u-, ki je bila v imenotvornem procesu razširjena s pripono *-anko-< pide. *-.-ko-z možnimi podedovanimi funkcijami pripadnosti, manjšalnosti, morda celo z drugotno svojilno funkcijo, v kolikor bi se v njej ohranjalo pide. *-H1/3.-ko- oz. *-H1/3on-ko-. S stališca glasovnega razvoja je sicer možno, da pripona *-anko- nadaljuje ojevskostopenjsko razlicico zložene pripone *-(H1/3)on-ko- z na širšem arealu izpricanim prehodom *o > *a, vendar je ta možnostv primeru, da se v oronimu dejansko ohranja imenotvorje in imenotvorna podstava ni bila tvorjena v obcnoimenskem besedotvorju, manj verjetna. Dejanski obstoj priponske razlicice pide. *-on-ko-, v kolikor nanjo opozarja primerjalno gradivo (gl. IdgGr II/1: 484), je najverjetneje le navidezen, saj gre v vseh takšnih prime-rih dejansko za drugotno izpeljavo s pripono *-ko- k podstavnim nosniškim osnovam. O tem jasno prica razmerje latinskega homuncu-lo-‘možic’ < *-on-ko- (dodatno struktur-no podaljšan s produktivno manjšalno pripono *-lo- tipa ouicula k pide. *H2o.=i-ko-), skupaj z obrobno produktivno venetsko patronimicno pripono -o.n.ko- k izhodišcno tematskim antroponimnim osnovam (*-o- . *-on-. patr. *-on-ko-), do podedovanih razlicic dejanske sestavljene pripone *-(H1/3)(e)n-ko- v germ. *-ungá- ~ *-ingá-, balt.-slov. *-inka-~*-enka, pan. *-inko- < *-enko-in kelt. *-anko- ~ *-inko- < *-enko-, ki ne iz­kazujejo odrazov ojevske prevojne stopnje.645 643 Gl. C. Hülsen, RE III,2 (1899), 1628–1629. 644 Szemerényi 1954: 208–209, Mayer 1959: 218, prim. Anreiter 2001: 17 z op. 50, Falileyev2008/2012. K*mala prim.zlastilit.malà ‘dežela; rob’ < pide. *molH3-eH2- (gl. Fraenkel 1962 s.v.), alb. mal, -i ‘gora’ < *molH3-i- oz. *m.H3-i- (gl. Demiraj 1997: 256), morda *molH3-no- > *malla-(?) > alb. mal. Ce stirs. mell ‘krogla’, ki se obicajno navaja kot vzporedna tvorjenka *mel-no-(gl.LÉIA–M–33), dejansko sodi v isto besedno družino, kar je seveda vprašljivo s stališca pomena, je treba rekon­struirati izhodišcno *melH3-d(-)o-oz.melH3-s(-)o-(prim.Zair2012: 190), saj bi v primeru pide. *melH3-no-pricakovalipkelt.*mala-no-z ohranitvijo laringalnega odraza in naknadno asimila­cijo*eRa >*aRa po Josephovem zakonu (prim. stirs. talam < *telamu *kar.anko- . *Kar.anka (ed. ž.) po besedotvor­ju primerljivega tipa kot sti. párvata- ‘gora’ < *parvatá- < pide. *per=..-tó- oz. het. per=un-ant-‘skalnat’ < *per=un-ent- k *p./ér-.r/n-‘skala’, oz. b) prestrukturirana obc­noimenska podstava *kar=..-ko- (tip sti. uda-ká- ‘voda’ < pide. *ud=.-kó-), iz katere bi bil nato tvorjen kolektiv *kar=..-ke-H2- > *Kar.anka (mn. s.). V obeh primerih bi bilo mogoce izhajati iz pide. *(s)ker- »scheren, kratzen, abschneiden« (LIV2: 556–557) in predpostavljeno rekonstrukcijo izboljšati v *(s)kor..k-ó- oz. *(s)kor..-ké-H2-. Po-menskomotivacijsko prim. psl. *skala ‘skala, kamen; trska’ (gl. Furlanv ESSJ s.v.) k pide. *(s)kelH- »aufschlitzen, spalten« (LIV2: 553). Predlagana etimološka rešitev za oronim seveda predpostavlja jezikovni vir, v katerem je pide. *o regularno prešel v *a, razen v primeru, da je že v osnovi treba racunati z indoevropskim ali predindoevrop-skim elementom *kar-, ki pa je bil vsekakor kot živi obcnoimenski element vkljucen v indoevropsko besedotvorje. Ce se, nasprotno, v zaporedju -anko-ohranja zložena pripona, je glede na njeno s pomocjo primerjalne evidence rekonstruirano funkcijo za imenotvorno podstavo *kar-u-oz. *kar-.o-treba ugotavljati samostalniško oz. v primeru tematske izpeljanke z izsa­mostalniško pripono *-.o-posamostaljeno predlogo (enako v primeru *kar-no-za pan. *Karn-unt-, k cemur tipološko prim. posamostaljenje v stirs. cairn, cisalp. gal. *karno- ob bretonskem izsamostalniškem tpn. Carnac < *karn-ako-*‘petrosus’ . *‘petrosum, saxetum’), njegova glasovna podoba pa tudi v tem primeru zagotovo kaže na jezikovni sistem z izpricanim prehodom *. v *aN.649 SKLEP Galska etimološka interpretacija oronima v smislu ‘ceruinus mons, ceruinum iugum’ je težavna predvsem s formalnega stališca, saj se pripona *-anko- v okvi­ru identificiranega galskega zemljepisnoimenskega imenotvornega sistema ne potrjuje kot tvorna. Glede na podstavo *kar-u(o)- in glasovnorazvojno podobo (*a < *o oz. *an < *.) toponima mu ni mogoce zanesljivo dolociti jezikovne provenience. 649 Med doslej identificiranimi idiomi na doticnem arealu oz. v njegovi neposredni bližini sta to staro­evropski in venetski sistem oz. sistem venetskega tipa. Kakor je to razvidno iz germanskih izgla­golskih in izimenskih hidronimov na *-und- < pide. *-.t-, je velik del staroevropskih hidronimov, tvorjenih s pripono *-ant-.., treba razumeti kot izven svoje prvotne domene razširjeni kontinuant pide.izglagolskega*-.t-i k atematskim glagolom (ob tematskem *-o-nt-i).Izpridevniškihidroni-mi tipa *Ambra (gl. Krahe 1968: 90, Greule2007: 184, 2014: 35–36) < *ambra- ‘moker’ < pide. *.bh-ro- (preko *anbro-) z nicimer ne kažejo na keltsko provenienco (kljubNIL: 500, Greule loc. cit., Bichlmeier 2013: 59) in po vsej verjetnosti dodatno govorijo v prid razvoju *an < pide. *., znacilnem za staroevropsko hidronimijo. Crucio [– kont., Groblje pri Šentjerneju]650 Rimska cestna postaja je zabeležena enkrat, in sicer kot Crucio (Tab. Peut. IV,2) za verje­tno *Crucium z romanizacijo oblikotvornega morfema, kakor je to znacilno za lastna ime­na, sporocena v Tabuli Peutingeriani. V novejši keltisticni imenoslovni literaturi (gl. zlasti DCC: 111, ACPN: 206–207, Delamarre2013: 129; tako sicer že tudi Höring 1950: 121) se toponim smatra za keltsko (galsko) dedišcino, in sicer zaradi vec kot ocitne povezave s pkelt. *kro.ko-, ki se ohranja v brit. *krogo- (> *krugo- > *krugo- > /kr.g/) > kimr. crug gl. aceruum, gibbus, collis, oz. z žensko ajevsko razlicico *kro.ka, na katero kaže stirs. crúach ‘kup koruze, kopica; gora, hrib’. V obeh primerih se obcno ime kot produktiven imenotvorni element pojavlja tudi v okviru otoškokeltske neo-toponimije.651Nemogoce je ugotavljati, kateri od pomenov je primarnejši, vendar se zdi verjetno, da se v pkelt. *kro.ko- prvotno ohranja osnovnejša pomenska sestavina ‘krivina, kar je ukrivljeno’ (prim. nedvomno soro­dno lat. crux ‘visece drevo; križ’ < *kruk-in germ. *.rug-ja-v stang. hrycg ‘hrbet’) in se je leksem sprva lahko nanašal na vsakovrstno stožcasto formacijo – ‘vzpetina’, ‘kopa’, ‘bula, izrastek’ itd. V tem oziru je funkcijskopomensko gledano element *kro.ko- v toponimiji treba oceniti kot nomen geographicum. Ce se v latiniziranem toponimu dejansko ohranja galsko substratno ime, bi bilo v odnosu do rekonstruiranega pkelt. *kro.ko-treba razložiti zlasti neskladje med prica­kovanim gal. *o. in dejansko izpricanim . Ce v zapisu Crucio predstavlja *u, za galski samoglasniški sistem v obdobju, v katerega utegne segati toponim, to narekuje obstoj dolgega *u, ki bi po monoftongizaciji nastal iz pkelt. *o.. Strukturno primerljiv je britanskokeltski element *kruk.o-v tpn. Pennocrucio (It. Ant. 470,1) < *Penno-kruk(-).o-, ki ob tpn. Croucingo (Rav. 107,31) < *Kro.k-.nko-kaže na mlajši, notranjebritansko­keltski glasovni razvoj z regularnim prehodom monoftonga *. (< *o.) v smeri *u.V okviru galskega gradiva se nedvomno sporadicno resda potrjujejo primeri, ki bi kazali na tipološko vzporeden proces vsaj prve faze monoftongizacije *o. >*. (prim. gal. *-bona ‘naselbina’ < *-bo.na, gl. 4.2.3.1), vendar zanesljivih znakov o morebitni na­daljnji zožitvi *. v *u dostopno gradivo ne ponuja. Glede interpretacije <..> v hispkelt. ......ain ...aµagl. 3.3.1.6 (v isto problematiko sodi tudi vzglasni *u v antr. Uxela, CIL III/13406). Zapisi z <..> tipa .......t.....ob ......tt...., prim. starejše ad Craucinam (Graufesenque) in Croucia connum (Tab. Peut. I,2), po vsej verjetnosti ka­žejo na ozki *. <..> in ne na dejanski *u (tako že Lambert2000: 161). Oblike s pro-gresivnim glasovnim razvojem so prisotne tudi na ožjem obmocju vzhodnega galskega prostora, konkretno v okviru keltske plasti noriške in panonske antroponimije: prim. zlasti antr. Locita (AIJ: 239, ILSl I, št. 87, RINMS, št. 146) in Ateboduus (CIL III/5247) ob ohranjenem starejšem *o. v Loucita (III/5289), Boudio (III/10795), dalje Ateloudus (ILJug: 365), Couso (CIL III/5104, 14106), Tritoutus (ILJug: 396), E?couta (AIJ: 89), Coutia (lupa, št. 2353). Ob tem je razlicice z mogoce identificirati v Lucita (CIL III/14351) in Cutio (III/4083),morda Lucius (III/3930). Slednje ime je sicer lahko tudi 650 Šašel 1975: 91. 651 Gl. zlasti LÉIA–C–249-250, GPC s.v. Glede prežitkov *kruk(k)a-, *krok(k)a- v romanskih jezikih gl. Grzega 2001: 148 s.v. latinsko oz. se v njem ohranja nictostopnenjska razlicica *luk-k *le.k- in za nadaljnje ugotavljanje galskega odraza pkelt. *o. ni povedno. Prav tako ni znana etimologija imena Cutio (prim. KPP: 267), kar onemogoca ugotavljanje dejanskega razmerja do zapisa Coutia. Povedna za ugotavljanje dejstev galskega glasovnega razvoja pa vendar­le utegne biti razlicica Lucita (CIL III/14351, Aquincum), saj predstavlja besedotvorno identicen vzorec z zgoraj omenjenim antr. Loucita in njegovim mlajšim kontinuantom Locita < pkelt. *lo.k-it- < pide. *lo.k-et-652(ob prav tako agentivnem *lo.k-et- v antr. Lo/eucetius),653vendar je v tem primeru treba racunati tudi z možnostjo drugotne lati­nizacije. Ta proces je lahko dveh vrst: a) substitucija gal. *. z latinskim monoftongom *u, b) paretimološka reinterpretacija po lat. *luk- (lux, lucis ‘svetloba, luc’). Enako velja v primeru tpn. Crucio, kjer poleg glasovne substitucije pride v poštev tudi prenova po naslonitvi na lat. *kruk-‘visece drevo; križ’ (crux, crucis). Poleg tega v anticnem zapisu Crucio ni mogoce izkljuciti niti hiperkorektne grafije za (= *.) v romanskem kontekstu, kjer je regularno prišlo do sovpada kratkih naglašenih lat. u in o v vlat./rom. *.. S stališca imenotvorja bi se v latinizirani obliki Crucio, ce izhaja iz gal. *Kro.k-.o-, lahko ohranjala posamostaljena pripadnostna pridevniška izpeljanka k podstavnemu to-poleksemu *kro.ko-tipa ....... (Ptol. II,3,13) < *dun-.o-.654 Ker se v otoškokeltskem korpusu pridevniška izpeljanka *kro.k-.o- ‘collinus; gibbus’ ne ohranja, ni verjetno predpostavljati tudi podstavnega pridevnika, pac pa ni izkljucena možnost, da bi se v okviru galskega sistema ob otoškokeltskem tematskem *kro.k-o-(koncniški *-.o- v brit. Pennocrucio <*Penno=kruk-.o- ima funkcijo izlastnoimenske pridevniške izpelja­ve iz dvodelnega imena *Penno-kruko-)655ohranjala enakozvocna razlicica *kro.k-.o-. Ta se morda potrjuje v tpn. ad Craucinam . *kro.ki-no- ‘collinus’ (ce sevedanegre za hibridno tvorbo z latinsko pripono *-ino-) in tpn. .......t..... = Croucia connum (Tab. Peut. I,2),656, 657 ce gre za *Kro.k-.-ati-oz. *Kro.k-.-ato- ali Kro.k-.-ako-(slednje v primeru, da se kot vernejši upošteva latinski vir). 652 Zaradi tematskega samoglasnika bi bilo sicer možno predvideti tudi svojilno tvorjenko *lo.ki-to- (tip lat. barbatus) k izglagolskemu abstraktnemu samostalniku pide. *ló/é.k-i- ‘svetlost’. Prim. gal. antr. Leuci-mara (CILIII/5265), ki v primeru, da ne gre za šibitev veznega samoglasnikav izhodišcnem *Le.k-o-mara, lahko kaže tudi na panonizacijo izvornega gal. *Lo.ki-maro- (< pide. *ló/é.k-i-). Ce je v imenu treba prepoznati vox hybrida, pa bi bilo mogoce racunati tudi s pan. *le.k-i- v istem pomenu, posplošenim iz stranskih sklonov izhodišcnega akrostaticnega naglasno-prevojnega tipa. 653 Glede petrificiranih sledi podaljšane prevojne stopnje priponskega dela v izvorno histerokineticnem na­glasno-prevojnemvzorcuprim. stirs. fili ‘pesnik, videc’ < pide. *.el-et-. Dalje gl. Irslinger 2002: 56–57. 654 NeustreznoDelamarre 2012: 129 s.v.croucion, ki predpostavlja predialno ime h *Cruc(i)os, prim. antr.Cruc(i)us, Crucia (4 zabeležbe, Graufesenque); gl. tudi Delamarre 2007: 78. 655 Glede pomenske motivacije gl. PNRB: 436–437. Staroangleški tpn. Pencric (> ang. Penkridge) < *Penkrik jasno kaže na substratno brit. *Penn†grug (gl.LHEB: 228, 557, Sims-Williams1990: 240–241) < *Penno-kruko(n) brez priponskega morfema *-.o-. Substitut brit. *Penno-kruk-.o- bi se namrec odražal kot stang. **Pencrice. 656 Prim.Delamarre 2013: 129, kjer se predpostavlja *Kro.ki-aka.no-. Za pripono -onnon prim. tpn. Calanc-onnum, Magal-onnum. 657 Zapisi z v negrških anticnih virih nimajo neposredne informativne vrednosti glede izvorne glasovne podobe imena, saj gre lahko za zapise po grškem vzoru oz. prepise grških izvirnikov z <..> = *. (oz. *.). Ob izjemno problematicni možnosti, da bi se v samoglasniku u toponima Crucio prepoznalo galski glasovni odraz, obravnavani toponim torej ne ponuja nikakršnih na­daljnjih indicev, ki bi bili diagnosticno keltski oz. galski. Z nobenimi prepricljivimi argumenti zato ni mogoce ovreci niti najpreprostejše od razlag, ki bi v zapisu Crucio za Crucium prepoznala veren odraz glasovne podobe substratne predloge, torej *Kruk­.o-. Ker o obstoju nicte prevojne razlicice v okviru keltskega primerjalnega gradiva ni zanesljivih sledi, pa bi bilo toponim kot tak treba oceniti kot najverjetneje predkeltsko (panonsko?) dedišcino. V kontekstu podobnih, korensko sorodnih tvorjenk kot lat. crux, crucis < *kruk-, pgerm. *.rugjan < *kruk-.o-(stnord. hryygr, stang. hrycg ‘hrbet’), z drugacno mehkonebniško razširitvijo v *.ra.ka- < *kro.-g-o- (stnord. hraukr ‘stožcast kup’, stang. hreac‘koruzni kup’) ipd.,658bi bila predpostavljena nictostopenjska osnova, izpeljana s pripono *-.o-, neproblematicna in neposredno primerljiva s pgerm. *.rukjon < *kruk-.o- (prim. stang. hrycce v corn-hrycce ‘koruzni kup’). SKLEP Kljub na videz ustrezni keltski korenski etimologiji toponima (*kro.-k- ‘iz­boklina; vzpetina’) njegova glasovna podoba opozarja na verjetni predkeltski izvor. Ker tudi formalno, tj. s stališca imenotvorja ime ne ponuja nicesar, kar bi kazalo na specificno galsko provenienco, se ob razlicnih derivacijskih vzor­cih, na katere kaže zunanje primerjalno gradivo, zdi verjetnejša predkeltska – v tem primeru najverjetneje panonska – interpretacija toponima. Longatico[+ kont., rom. *Long.tiku . slov. *Lung.tiku > *Log.t.c.] V rimskih itinerarijih je rimska cestna postaja na obmocju današnjega Dolenjega Lo-gatca oznacena kot Longatico mansio (It. Ant. 129,1), Long[at]ico (Tab. Peut. III,5) in mansio Longatico (It. Burd. 560,5). Ker je naselje razpotegnjeno vzdolž glavne ceste (tip pagus), gre pri rimskem poimenovanju po vsej verjetnosti le za prenos lastnega imena in se je moral prvotno toponim dejansko nanašati na celotno naselbinsko enoto (danes Gornji Logatec, Gorenja in Dolenja vas, Blekova vas) oz. kar na obmocje ce­lotne Logaške kotline (gl. Kos 1950: 243 in zlasti Frelih 2003: 8–9). Ime se obicajno etimološko povezuje z galskim obcnoimenskim *longa ‘ladja’,659pri cemer se sklepa na posamostaljeni pripadnostni pridevnik *longat-iko-k nomenu agentis *long-ati-‘lad-jar, brodar’ (Delamarre2004, s. 122: »nautonier«, »marin«) < ‘ki je v zvezi z ladjami’, torej ‘prebivališce, naselje ladjarjev, brodarjev’ (Delamarre loc. cit.: »résidence des na­utoniers«, »résidence des fluviaux«).660 658 IEW: 938, de Vries 2000 s.v. 659 »barque, navire, vaisseau« (DLG s.v. longo-, Delamarre 2004: 121–123,2012 passim, 2013), »ship« (DCC, Principal elements, 23). Pri pogosto izpostavljeni tematski osnovi *longo- gre le za razli-cico izvorno ajevske osnove, kakršna se regularno pojavlja v funkciji prvega clena zloženih imen, prim. *brigo-°za *briga ipd. 660 Prim. Delamarre 2012: 180,2013. Sprejema tudi ESSZI: 243. V sklopu identificiranega galskega besedotvornega oz. imenotvornega sistema se primarni obstoj izsamostalniških nomina agentis na *-ati-oz. *-.-ati- sicer ne potrjuje kot produktivna kategorija. Skupina galskih teonimov tipa *Dun-ati-, *To.t-ati-ipd., v kateri se sicer ohranjajo zametki tovrstnih drugotno produktivnih tvorjenk v otoški keltšcini, primarno vkljucuje le funkcijsko specializirane pripadnostne pridevnike (gl. 4.2.3.2.1). Vsaj v okviru dostopnega galskega lastno- in obcnoimenskega gradiva to-rej obstoj gal. *long-ati- v suponiranem pomenu ni pricakovan. Navedena etimološka razlaga toponima pa nadalje ni ocitna niti z etiološkega gledišca. Problematicna je na­mrec v razlagi implicitna predpostavka, da naj bi bila poimenovalna motivacija (kot odraz objektove najizrazitejše asociativne vrednosti) za kraj, ki v zgodovini nikdar ni bil povezan s plovno reko, prav tako pa se ga zgodovinsko ne da povezovati s portori­jem in pristanišcem v Navportu (današnji Vrhniki),661 dejansko lahko ‘(kraj,) ki pripada brodarjem/ladjarjem’. Anticni naselbini Longatico in Nauportus, med seboj oddaljeni približno 10 km, nista bili v zgodovini nikdar povezani s plovno reko. Proti nezgodovin-ski in povsem nelogicni domnevi o domnevnem obstoju naselja brodarjev v anticnem Longatiku torej govori že sam genius loci. Nasploh je pomensko neustrezna tudi vecina poskusov etimologizacije keltskih to-ponimov, v katerih se obicajno prepoznava element *longa v pomenu plovila oz. ladje. Slednje je zlasti dobro razvidno pri zloženih imenih tipa Longo-briga (CIL II/5564) ali *Longo-.alon (> fr. Longeuil, gl. TGF: 177, Lacroix2005: 133),ki ne dopušcajo inter-pretacije tipa »fortresse des navires«/»fortresse d’où l’on surveille les navires«/»fort des navires« oziroma »village662 des barques«/»village où l’on fabrique des barques« ipd.663 Podobno verjetno velja tudi v primeru tpn. *Longo-riton, ki se npr. ohranja v Longore(c)tus (Vita Sigiranni 10, gl. AcSII: 258, Delamarre2004: 121) ~ Longorito (772, dan. Saint-Cyran-du-Jambot ob reki Indre) ~ Longoreti (7. st., dan. Saint-Laurent ob reki Nièvre, gl. Lacroix 2005: 113, 124), ceprav tu interpretacije ‘prehod za ladjo/e’, tipološko primer-jive z gal. .a.ßa.t...d.v (Ptol. II,3,6) < *Karbanto-ritu- z *ritu-‘brod’, ni mogoce a priori izkljuciti kot pomensko neustrezne. Ustrezen in s tem verjeten je predpostavljeni pomen elementa *longa ‘ladja, plovilo’ le v imenotvorni podstavi tpn. Longouicium (Not. Dign. 60,15),664 a gre v tem primeru za posamostaljeni pripadnostni pridevnik k etnonimu *Longo-.ik-, ki ga je kot glagolsko rekcijsko zloženko z orodniškim samostalniškim do­locilom tipa *Delgo-.ik-, *Eburo-.ik-,665 *Ordo-.ik-, *Lemo-.ik-, *Lato-.ik-ipd. mogo-ce dokaj prepricljivo interpretirati v smislu grškega ‘.a.µ....’ k *longa ‘ladja, plovilo’ (etn. .....sta..t..zaradi nejasne interpretacije drugega dela zloženke za ugotavljanje 661 V nasprotju z Delamarre 2004: 122 (»située à une petite dizaine des kilomètres deLongaticum«), 2013: 180 (»proche de Nau-portus sur le fl. Emona«) in Matasovic 2009: 244 (»Longaticum = Nau-portus«), prim. tudi ACPN: 205. 662 Prevod gal. *.alo-kot »village« je tu neustrezen, prim. Sims-Williams 2005/2007, 2009, ki kot izhodišcni pomen utemeljeno predpostavlja »late-bearing land, unfruitful land«. 663 Delamarre 2004: 121,2012:180–181,prim.2013. Enako v naštetih toponimih element *longo- pre­ poznava DCCs.vv. 664 PNRB: 398. Srang. Langecestrpo reinterpretaciji prvega elementa kot stang. long ~ lang < *l..g-.dolg'. 665 Lambert 2005: 224–225, prim. antr. Eburouix (RIG IV, št. 20, 147). pomena gal. *longo-ni poveden).666 Hkrati je pri tem treba poudariti, da se v prvem clenu omenjenega etnonima ne ohranja nujno prvotni pomen leksema, saj je glede na pomen kontinuanta *longa v britanski otoški keltšcini, ki ji dejansko pripada tudi omenjeni topo­nim Longouicium, treba racunati z možnostjo drugotne pomenske izpeljave, prim. kimr. llong ‘ladja’ (mn. llongau) < *longa < *lunga < *longa (ali, teoreticno, neposredno iz *lunga) ob stbret. mn. locou ‘posode; plovila/ladje’ = /l.o.ou/667 < *long-ó.-in stirs. long ‘ladja, plovilo, coln’ (prim. Corm. Y 814: long .i. ab eo quod est longa .i. lang, .i. fota, .i. bís for muir) ob ‘posoda, vsebnik’ (gl. uas), tudi ‘hiša’ (.i. tech), ‘postelja’ (.i. leaba) ter ‘grlo, požiralnik’.668 Gledano s stališca tipologije pomenskih premikov je pri tem kot primarni nedvomno treba ovrednotiti pomen ‘POSODA’, iz njega pa drugotno razviti po-men ‘LADJA, PLOVILO’ (prim. lat. alueus, balto-slov. *aldi.a, stirs. lestar ipd., vse v drugo­tnem pomenu ‘ladja’). Primarni pomen pkelt. elementa *longa se morda potrjuje tudi v cisalpskogalskem obcnem imenu loKa (RIG: E–5), ce ga je pravilno interpretirati kot Ted *longan. Glede na kontekst, v katerem se pojavi navedena enkratnica (nagrobni spomenik), je mogoce sklepati, da cisalp. gal. loKa oznacuje vrsto vsebnika oz. posode, v katerega so bili shranjeni posmrtni ostanki, kar je pravzaprav lahko vse od grobnice same do žare, pri cemer predhodni glagol karnitu (3. os. ed. pret. k prvotno izsamostalniški glagolski osnovi *karne-.e/o-),669 gl. locauit et statuit, dopušca obe možnosti pomenske interpretacije: E-5, A (RIG II, s. 42–52)670 ] EKNATI TRUTI[K]NI ] NITU · LOKAN · KO[I]SIS ] UTIKNOS Prim. E–5, B: aTeKnati TruT/iKni KarniTu/arTuas Koisis T/ruTiKnos, kjer v strukturno iden­ticni periodi nastopa Tmn arTuas=*ard.as‘stella, monumentum’, pri cemer se lat. statuit naj­verjetneje nanaša na slednje, locauit pa na KarniTu loKan, obakrat z elipso glagolske oblike. A ker se v cisalp. gal. loKan z enako verjetnostjo ohranja tako pkelt. *longa (vrsta vsebnika) kakor tudi pomenska specializacija izvornega nomena actionis *loga < pide. *logh-éH2-671(k pide. *legh-»sich (hin)legen«, LIV2: 398–399) v smeri nomena instru­ 666 Gl. RIG IV: M–196, M–200, AcSII: 258–286, KGP: 233. Delamarre (2004: 121) primerja tpn. Naustalo (Avien., Ora Marit. 5,613). Drugi del etnonima se navadno povezuje s pide. *stel- »hin­stellen, bereit machen« (LIV2: 594), torej *stal-et-(nomen agentis). Prim. rekonstruirani pomen »Shipbuilders« pri De Bernardo Stempel 2008: 108, pri cemer ostaja nejasen *a za pricakovano *stel-. Neustrezna je Delamarrova (DLG s.v. longo-) primerjava elementa -stalo s stirs. sál .peta' (LÉIA–S–17), kar je treba izvajati iz pide. *st(e)H2-dhleH2- (prim. NWÄI: 303). 667 Schrijver 2011: 38. 668 Gl. DIL s.v. long, LÉIA–L–199-200. Kljub dvomom, izraženim loc. cit., se tudi po pomenski plati zdi zelo verjetno, da gre pri stirs. long v navedenih obrobnih pomenih etimološko za isto besedo. Gl. LÉIA–C–40. Glede na RIG: G–151 je bil glagol ocitno lahko rabljen tudi prehodno. V primeru RIG: E–1, kjer premega predmeta ni, gre lahko za elipso oz. se v glagolu ohranja prvotnejši, izimenski pomen. 670 Gl. še LG: 74–76, McCone 1993: 246–247, DLG: 205. 671 Gl. AcS II: 277, Lejeune v RIG II: 49. McCone (op. cit., ss. 247–248) predvideva pomensko speci­alizacijo izvorno posamostaljenega pridevnika *longo- .dolg', torej »(langes) Gefäß«. menti (lahko tudi preko vmesnega pomenskega premika v smeri nomena loci): ‘ležanje’ (. ‘kjer se leži/pociva’) . ‘grobnica’/‘žara’, enkratnice ni mogoce z zanesljivostjo vkljucevati med primarno primerjalno gradivo h galskemu in otoškokeltskemu *longa. Kot neustrezen je treba odkloniti Delamarrov poizkus etimološke razlage (2013a: 23ss.), ki v pkelt. *longo- s predpostavljenim pomenom »navire léger« prepoznava pide. koren *H1leng.h-»sich mühelos bewegen« (LIV2: 247–248, prim. NIL: 243–245). Povsem ad hoc je namrec že z vidika glasovnega razvoja nekriticno izvajanje domnev­nega gal. *longo- iz *long.h-o- preko *long.o-[sic!], saj tak potek glasovnega razvoja pkelt. skupine *-.g.-(< pide. *-ng.h-ali *-ngh.-)672v galskem gradivu nima zaslombe. Kljub Delamarre (op. cit.)niti galskega etn. Lingones (Caes., BG I,26 ob dvojnicnem ......e.pri Ptolemaju), ki bi govoril v prid predpostavljenemu glasovnemu razvoju, na podlagi gojdelskega gradiva (stirs. lingid ‘skakati’, pret. eblaing < pide. *pe-plong-e) ni mogoce izvajati iz individualiziranega tematiziranega pridevnika *H1leng.h-.-ó- > *l.ngon-, saj bi v tem primeru ne glede na razvoj predhodne soglasniške skupine pricako­vali ohranitev dvoustnicnega drsnika.673Prav tako v primeru izhodišcnega *H1long.h-o­ne bi bilo mogoce pojasniti britanskokeltskih oblik z izhodišcem v *longa, ki kaže na ohranitev zaporedja *-ng-v nasprotju z razvojem, ki je za zaporedje *-ng.h-izprican v kimr. ewin ‘unguis’ < *a.ina < pkelt. *ang.hina.674 Na podlagi obravnavanega gradiva se torej kot najustreznejša rešitev ponuja rekon­strukcija pkelt. *longa (za nastavitev izvorne ali vzporedne tematske osnove moškega spola v primeru, da gre za skupno dedišcino, ni znakov) v pomenu ‘posoda’, ‘vsebnik’, z morebitnim nadaljnjim pomenskim razvojem v ‘plovilo’, ‘ladja’ vsaj v otoški keltšci­ni (prim. tudi izpeljanki kimr. llynges in stirs. longes, nastali iz kolektivnega *long-esta ‘ladjevje’, kar nedvomno kaže na skupno dedišcino).675S tega stališca bi bilo treba kot manj verjetne oceniti domneve o zgodnji izposoji obcnega imena iz latinskega pomor­skega tehnicnega termina (nauis) longa.676 Najmanj verjetna se prav zaradi pomenskega arhaizma, ki se ohranja v stirs. long, zdi možnost, da galsko gradivo, ki kaže na *longo-oz. *longa (zlasti ce pri tem upoštevamo tudi cisalp. gal. loKan), z otoškokeltskim ne bi bilo sorodno, pri cemer bi slednje lahko kazalo celo na izhodišcno *lunga (> *longa po ajevskem preglasu). Ce gre torej v primeru leksema *longa, ki se ohranja vsaj v galski 672 Odraz pkelt. *g. < pide. *g.h se za galšcino sicer vsaj v vzglasju potrjuje kot *#. (gl. zlasti Sims-Williams 1995: 203–205, 214), prim.uediíumí .molim, prosim, klicem' (RIG: L–100,1) < pide. *g.hedh-.e/o-k *g.hedh-»bitten, wünschen« (LIV2: 217). Razvoj zaporedja *-.g.-v otoški keltšcini izkazuje tako ohranitev (gojdelski sistem) kot izgubo mehkonebnega elementa (britanskokeltski sistem), prim. stirs. ingen proti kimr. ewin < pkelt. *ang.ina .noht, krempelj' < pide. *H3.gh-.-. 673 Ce gre vprimeru galskegaetnonima(*l.ng-on- < *leng-on-) in staroirskega obcnoimenskega gra- diva vendarle za isto diahrono besedno družino, pride v poštev predvsem pide. *(s)prengh- »sprin- gen« (LIV2: 583). Gl. KPV: 522–524 (v nasprotju z mnenjem, izraženim priStüber 1998: 65ss.), De BernardoStempel 2005: 75,2007:148–149. 674 Gl. zlasti McCone 1996: 40–41, prim. Sims-Williams 1995: 213–214,2007:332–333. 675 Gl. Zimmer 2000: 368. 676 IEW: 197, Loth 1926: 133–135. V zadnjem casu staro domnevo zopet zagovarja De Bernardo Stempel(NWÄI: 270), prim. Meid 1992: 13, Isaac2004, Possibly Celtic elements, s.v. longo-, kjer se leksem oznaci za zgodnjo izposojenko iz latinšcine. toponimiji in otoškokeltskem obcnoimenskem *longa, za skupno keltsko dedišcino, pri ugotavljanju izhodišcnega pomena galskega zemljepisnoimenskega elementa *longoº pride v poštev predvsem figurativni pomen, pri cemer bi šlo lahko le za iz prvotnega ‘vsebnik, posoda’ kot nomen metaphoricum izpeljani geografski termin, ki bi se na­slanjal na pomensko sestavino ‘votel, globok’, morda ‘podolgovat’ (glede na dostopno gradivo se rekonstrukciji tovrstne pomenske specifikacije seveda ni mogoce natancne­je približati).677Strukturno in deloma pomensko bi bil v tem primeru s toponimi tipa *Longo-briga npr. primerljiv galski tpn. Lopodunum (< *lok.o-) < *lok=.-o-dunon (ce h gal. *loku- ‘jezero’, gl. 4.2.6). Etimološko se obcnemu imenu *longa sicer ni lahko približati. Vsaj formalno, ce-tudi pomensko težje predvidljivo, bi v poštev morda prišel posamostaljeni pridevnik *longo- ‘dolg’ < pide. *(d)longho-(tako že IEW: 197 in v zvezi s cisalp. gal. loKan tudi McCone1993: 247–248), glede na pomen pa predvsem v primeru galskega topolekse-ma tudi etimološka povezava s psl. *l.g. ‘nizek svet, depresija, kotlina’ < *long-o-, k cemur prim. stprus. tpn. Langodis, Langene, let. hdr. Laa in z ejevsko prevojno stopnjo še lit. lénge ‘id.’ < *leng-i.a (Fraenkel 1962: 355; sem morda tudi psl. *legati ‘nihati, zibati (se)’, prim. lit. langóti < *long-a-‘lebdeti, zibati se’, gl. .... s.vv. *lega1, *legota, *legati (se)2, Fraenkel op. cit., s.331, toda prim. ALEW I: 556, ki celo­tno besedno družino umešca k pide. *H1leng.h-). Glede ustreznosti pomenske motivacije prim. psl. *lok. = lit. lankà (a. p. 4), let. laa ‘mocvirje, mocvirnat travnik’ < *lonk-eH2- k pide. *lenk- »biegen« (LIV2: 413, prim. ALEW I: 556–557, 571–572) oz. gal. *nan­tu-(= kimr. nant) ‘dolina’ < *n.-tú-k pide. *nem- »sich neigen« (LIV2: 453–454). Izpostavljene baltoslovanske tvorjenke bi sicer lahko bile tudi šele prabaltoslovanskega nastanka, v tem primeru po modelu (*le-n-g-, *lo-n-g-) k nicti prevojni stopnji v nos-niškovponski glagolski osnovi *li-n-g-. Ta bi bila v razmerju do odraza pide. *le.g(’)- »springen« (LIV2: 405) primerljiva z leksikalnimi dovršniki *l-.-gh- > psl. *leg- ‘leci’, *s-.-d- > *sed- ‘sesti’, *rH1-n-t- > *s.-ret-‘srecati’ k pide. *legh-, *sed-, *reH1t-. Zah­tevani pomenski premik v domnevnem paru *le.g-‘skakati’ . *le-n-g-‘nihati, zibati’ (od koder morda pbsl. *long-o-) bi bil neproblematicen.678 Kar se tice same strukture toponima, v okviru latinskega sistema ni mogoce brez težav utemeljiti modela, na podlagi katerega bi se dalo sklepati, da se v njegovem pri­ponskem delu lahko v celoti ohranja latinsko besedotvorje.679Latinska zložena pripona 677 Tipološko prim. psl. *kot.l. ‘kotel’, *kot.lina ‘kotlina’, *koryto ‘korito’ ipd., ki v okviru slovan­ skega imenotvornega sistema nastopajo kot produktivna kategorija topoleksemov. V tem smislu žeLacroix, ki predvideva »le sémantisme du .creux', de la .dépression'«, »un terrain marécageux« (2004: 114–116). Treba je sicer poudariti, da glede na pomenske sestavine izvornega obcnega ime­ na, topoleksem nikakor ne bi bil nujno povezan tudi z vodo oz. mocvirnatim svetom. 678 Katicic(2008: 83–85) neustrezno vzpostavlja povezavo med sti. rejate ‘trese se’ < pide. *H1le..- »insZittern/Bebengeraten«(LIV2: 246–247, EWAia II: 459) in got. laíkan ‘poskakovati’, pgerm. *la.ka- ‘igra, ples’ (got.laíks, stnord. leikr, stang.lac), psl. *ligati (v stpolj. ligac ‘udarjati z zadnji- mi nogami (sc. konj)’, gl. .... s.v. ligati) < pide. *le.g(’)- »springen« (LIV2: 405) . *lo.g-é.e- > lit.láigyti ‘besneti’ (gl. Fraenkel 1962: 330–331, Smoczynski 2007: 333). 679 Kljub Isaac 2004, prim. DCC: 150, Delamarre 2004: 263. Za pripono gl. Leumann 1926: 338–339. -atiko- ima izrazito izsamostalniško funkcijo, pomensko in strukturno primerljivo s ti-pom izsamostalniških pripadnostnih pridevnikov na -ano-, primarno k ajevskim osno­vam (prim. silua-no- = siluatiko- ob priložnostni skovanki auiaticus ‘vnuk’ . auia, CIL V/5902, gl. Leumann 1977, §303),680 od koder so izšle tudi hibridizacije tipa Adriaticus. Latinska interpretacija priponskega dela toponima bi torej implicirala izpeljavo iz predromanskega enobesednega obcnega imena/toponima *L/longa . *longatiko-‘ki je v zvezi z/ki pripada *longa’ oz. *Longatiko- ‘*logaški’, ‘*Logaško’. Podob-no tvorjenko prepoznava Delamarre 2013a v francoskem toponimu Longages (prim. tpn. Longuyon s st. zapisom Longagio, Lacroix 2005: 115), kar ob odsotnosti anticne predloge sodobnih kontinuantov lahko, nikakor pa ne zagotovo kaže na izhodišcno *Longatiko- (prim. stfr. -age, stprov. -atge < *-a.. < *-adi(.)u < lat. -aticum, gl. Lausberg 1957: §524). Galski izsamostalniški priponi *-iko-je na podlagi jezikovnega gradiva (zlasti obc­noimenskega, saj je v lastnoimenskem fondu pripona tako rekoc neproduktivna)681 mo­goce pripisati predvsem pripadnostno funkcijo, k cemur prim. ktetika Dmn .aµa.s..aß. (RIG: G–203) < *Namaus-iko-in Dmn ..a.e..aß.(RIG: G–64) < *Glan-iko-.682 Iz sle­dnje so lahko drugotno izšli tudi izpridevniški vzorci tipa kimr. breinig ‘gnil’ (k braen ‘id.’), arbennig ‘prvi, glavni, najpomembnejši’ < are=penn-iko-683 (= stirs. airchinn ‘id.’), cyntefig ‘prvoten, izvoren’ < *kintutam-iko- (h cyntaf ‘prvi’ < *kintu-tamo-), z naknadnim posamostaljenjem v tipu kimr. pendefig gl. princeps < *pennotam-iko- (k *penno-tamo-‘prvi, glavni’,684tipološko prim. sln. prvi . prvak). Tak vzorec izpeljave se nedvomno ohranja tudi v galskih kolektivih andamica < *and-amo-, tIotamica < ?, uertamaca [rec. uertamica] < *.er-tamo-, mediIotamica < *medi.o-tamo-, kot posamo­staljenih pridevnikih s presežniško pripono *-(t)amo-, tvorjenih iz prislovov.685Galski antr./teon. Toutaticus (beleži Falileyev2007: 145) k enakozvocnemu teon. Toutatis je lahko enakega izvora, pripona pa se je iz tovrstnih pomensko preusmerjenih drugot-no agentivnih tvorjenk ocitno razširila tudi na že izhodišcno samostalniška nomina agentis tipa cisalp. gal. arKaToKo{K}maTereKos (RIG: E–2) = arganto-komateriko- < *-ma-tér-.ki odmerja' (k pide. *meH1- »(ab)messen«, LIV2: 424–425).686 Panonski tpn. 680 Morda za *-a-to-ko-, na kar utegne kazati drugotno izglagolski donaticus k trpnopreteklemu dele­žniku *dona-to- ‘(pre)dan’. 681 Prim. Russell 1990: 14. Tj. razen pri etnonimih, prim. Matici, Marici (Cousin1906= 2006: 429, DeBernardoStempel2008),Bodiontici (DAG: 21), Uolcae Arecomici (LG: 34), Arnemetici, Are- morici (pri slednjih gre pravzaprav za pripono *-ko-v vlogi strukturalnega prirastka, znacilnega za eksocentricne zloženke), in dehidronimih ......o., ..t..... (gl. 4.2.3.3.2). 682 Prim. ven. vo.l.te.r.ko(.)n. .ki je v zvezi z željo, voljo' (Lejeune 1974: 340) < *.e/ol=tr-iko-. *.(e)l=tro-.želja, volja' k pital. *.el-.želeti si' . pide. *.elH1- »(aus)wählen«(LIV2: 677–678). 683 Dolžina v priponi -iko- za pide. *-iko- je drugotnega, notranjebritanskokeltskega nastanka (Russell 1990: 73–76), prim. kimr. ewig .košuta'(srkorn.euhig gl. cerua) < (sinhrono) *o.ika ob sti. avik., lat. ouicula, psl. *o..ca itd. < pide. *H2o.i-ko-.ovca'. 684 Gl. Russell 1990: 31 z op. 9, 63–64. 685 CIL XIII pt. iii fasc. ii §10016.15, DAG: 343, LG144–145. 686 LG: 78, NWÄI:308,Meid 1989: 12, De Bernardo Stempel 2008: 110 z op. 95, 2007: 153,2013: 68 z op. 36. Prim. tudi etn. Medio-matrici (De Bernardo Stempel 2008: 110 z op. 95). Greule(2007: Matrica kljub mnenju, zastopanem v Anreiter 2001: 169–170 (prim. Isaac 2004, Pos­sibly Celtic elements, s.v. matr-/ma:tr-), z nicimer ne kaže na keltski etimološki izvor. Etimološko vrednotenje elementa *matri-oz. *mat(V)r-kot z lat. materies vzporedno sorodnim leksemom v pomenu .les, gozd' ni utemeljeno. Poleg tega je pomen .(gradbeni) les' za lat. materies nedvomno sekundaren. Ce se v toponimu torej vendarle ohranja galsko besedotvorje, naj si bo deloma obcnoimensko ali v celoti lastnoimensko, bi bilo glede na sinhroni element *-.t-v za­poredju *long-ati- mogoce prepoznati ali svojilno pridevniško tvorjenko tipa *bri.a ‘most’ . *bri.-ati-(prim. tpn. ......t.., Ptol. II,8,1), torej ‘ki je v zvezi z *longa’, ali morda odraz izsamostalniške zložene pripone -ato-(tip gal. *giam-ato- ‘hibernus’ k pide. *.h.em- ‘zima’) oz. izsamostalniške svojilne pripone -to-k ajevski osnovi *longa . *longa-to- (latinski tip barbatus). Izpeljanka *long.t-iko- bi v obeh primerih lah­ko predstavljala formalno posamostaljeni podstavni pripadnostni pridevnik (prim. psl. *most. . *most.n. . *Most.nik./-ica, *koryto . ... *Koryt.n-ik./-ica), pri cemer bi se v slednjem glede na nejasno etimologijo obcnoimenske podstave lahko ohranjal tako nomen metaphoricum kot nomen geographicum. SKLEP Ce se v toponimu ohranja isti element *longa, kakršnega je mogoceidentifici­ rati v številnih zemljepisnih lastnih imenih, ki prihajajo iz osrednjega galskega obmocja, in ga etimološko (cetudipomensko manj jasno) solidno utemeljiti v sklopu keltšcine,je vsaj njegovo podstavo utemeljeno opredeliti kot galsko. Z ozirom na celotno konfiguracijo (pripona -(.)tiko-) je etimološkigalski iz­vor toponima sicer formalno brez gotove vzporednice, vendar ga je mogoce prepricljivo utemeljiti tudi notranjegalsko. Starejšo etimološko interpretacijo ‘naselje brodarjev’ oz. podobno h gal. *long-ati- ‘brodnik’ je treba odkloniti kot neustrezno v besedotvornem in etiološkem smislu. Ekskurz: Nauportus Ime portorija se obicajno ocenjuje kot dedišcina zgodnje latinizacije. Lat. portus, Red portus iz pide. *p.-tú-s, Red *p.-té.-s ‘prehajanje’ (prim. sopomensko porta . ‘vrata’, od koder portare ‘(pre)nesti (preko prehoda, vrat)’) se notranjelatinsko pojavlja izkljuc­no s pomenskim prehodom v nomen loci, iz cesar je drugotno nastalo tudi lat. por­titor ‘mitninar’ in temu pripadajoci posamostaljeni pripadnostni pridevnik portorium < *portitor-.o- z nadaljnjo pomensko specializacijo v ‘mitnina’. Pomenski prehod v nomen instrumenti tipa psl. *brod. ‘prehod na plitvem mestu v reki’ . ‘brod’ < *‘sred­stvo za prehod plitvega mesta’ v latinskem sistemu ni znan. 127,2014: 353) predpostavlja *ºmatr-iko-(eksocentricni tip Are-mori-ko-) k hdr. Matra (izpricano l. 702), kar pa je negotovo. Po latinskem glasovnem razvoju je mogoce razložiti tudi ojevski samoglasnik dru­gega clena zloženke, kjer je iz besedotvornih razlogov ojevska prevojna stopnja v korenu izkljucena (pide. *pér-tu-/*p.-té.- . *p.-tú-). Glede na pricakovano klasicno lat. *Na.i­portus bi se v izpricanem toponimu lahko ohranjal arhaicni vzorec nau-stibulum gl. uas aluei simile (Leumann 1926: 399), pri katerem gre za neproduktivni tip mus-(s)cerda brez veznega samoglasnika. Vendar bi bilo enako verjetno tudi izvajanje iz vlat. Nau-portus z regularno sinkopo v zaporedju *-á.i-pred sledecim soglasnikom tipa *kantá.it > vlat. *kanta.t (gl. Lausberg 1969: §245), torej *Na.i-portus > vlat. *Na.-portus. Kljub temu ni izkljuceno, da ime deloma ali v celoti predstavlja paretimološko prilagoditev substratnega imena oz. delni prevod imena lokalnega nastanka.687 Var. lect. ..µp..t..in .a.p..t..pri Strabonu (IV,6,10 in VII,5,2), ki se ju pogosto omenja v tej zvezi (Šašel 1966: 501 z op. 5, Šašel Kos1990, zlasti s. 20,1997: 36), bi bilo sicer po vsej verjetnosti treba razumeti v kontekstu nekriticnih prepisov v procesu transmisije (.~., µ~., .~.) in zato nimata neposredne informativne vrednosti (vendar prim. Šašel Kos 2014b). Predvsem drugi element -portus se je že v starejši literaturi jezikovnoge­netsko rado pripisovalo nelatinskemu, obicajno »ilirskemu« (lato sensu) sistemu,688 in sicer na podlagi ugotavljanja splošnega »ilirskega« odraza *or za pide. zlogotvorni *.. Gradivo, ki se ga je v tem oziru navajalo poleg tpn. Nauportus, je s sodobnega gledišca treba identificirati kot v osnovi venetsko, keltsko in tracansko, medtem ko panonski in ilirski sistem (stricto sensu) jasno kažeta na razvoj v smeri *uR < pide. *., prim. tpn. Mursa, Mursella k pide. *m.so- .mocvirje', Teuto-burgium < pide. *ºbh..h(o)-(gl. Szemerényi 1954: 199–205, Anreiter 2001: 16–17, 92–92, 138) ter morda tudi tpn. Pultouia (It. Burdig. 561,3), ce za *Pulta-.-.a (= pkelt. *Lita.-.a) . pide. *p.tH2-.-iH2 - ‘široka’ (gl. Repanšek 2015c: 785.). Na isti odraz opozarja tudi nedvomno avtohtoni lastnoimenski element Uol-tu-/Uol-to-, ki je razširjen v okviru antroponimnega fonda emonskega prostora (Uolte-regi, Uol­to-regi, Uolt-recis, Uolt-recisi, Uolt-regis, Uolt-rex, Uoltu-regis, Uolto-res, Uolto-gnas, Uoltu-paris, Uoltia itd,)689 in ga je skupaj s korensko nedvomno sorodnim Uolti-, pro-duktivnim v sklopu severnojadranske antroponimije (prim. ven. voltigenei, vo.l.tigno.s., vo.l.tiiomno.s. ob obcnem imenu vo.l.tiio gl. libens)690 mogoce izvajati iz nictostopenj­skega *..-tú-/*..-tó-.691 Glede na razporeditev jezikovih ploskev na jugovzhodnem alp­ 687 Tako npr. Delamarre 2004: 122–123, ki predvideva gal. *Longo-ritu-(prim. stnord. Skipa fiorðr za škotski hdr. Loch Long, gl. PNRB: 399) h gal. *ritu-.brod',prim. stbret. rit gl. uadum.Gle­ de na zgoraj ugotovljeno neustreznost pomenske interpretacije galskega topoleksema *longoº kot .plovilo, ladja' je domneva brez osnove. 688 Npr. Krahe 1942: 221–223, prim. LEW3: 344, IEW: 817. 689 Gl.Katicic 1968: 102–104, Stifter 2011b, Stifter 2012b: 542–543,2012c: 263. 690 LVen II: 203–216, Mayer 1959: 126–127, Katicic 1968: 103–104, Lejeune1974, zlasti ss. 198–200, 205, Meid 2005: 90. 691 Prim. Krahe 1942: 221, Meidloc. cit., Stifter2012b: 541. V primeru Uolto- morda tudi iz izgla­ golske tvorjenke s podedovano ojevsko prevojno stopnjo *.ól-to-tipa lat. hortus ‘vrt’, gr. f..t.. ‘breme’, sti. hásta-‘roka’ < pide. *.hór-to-, *bhór-to-, *.hos-to-ipd. (za besedotvorni tip gl. IdgGr II/1: §305, Irslinger 2002: 319). Manj verjetno je, da se v *.oltu- ohranja pide. *.el-»sehen, skemprostoru in njim pripadajocih lastnoimenskih arealov (gl. 2.1–2.2) se s tem odpira pozornosti vredna možnost, da se vsaj v drugem delu latiniziranega imena Nau-portus utegne ohranjati sled enakozvocnega avtohtonega *portu-< pide. *p.-tú-, tj. z razvo­jem *. > *oR, ki se tudi sicer potrjuje za geografsko prekrivni lastnoimenski pas (gl. Repanšek 2016b). SKLEP Anticno ime portorija je lahko ali v celoti latinsko, v celoti predlatinsko sub-stratno ali hibridno. V prvem in zadnjem primeru se v prvem clenu verjetneje ohranja vulgarnolatinsko nau-‘ladja’ za klasicno naui- kot pa arhaizem tipa nau-stibulum za klasicno naui-stibulum. Ce je vsaj drugi del toponima portu- substratnega izvora, je v njegovi glasovni podobi mogoce identificirati isto plast, ki ji pripada tudi antroponimija rimskodobnega ižanskega prostora, torej obrobje severnojadranskega areala. Nobene od navedenih teoreticnih možno­sti ni mogoce zavrniti kot manj ustrezne, vsekakor pa se zdi gotovo, da bi v sklopu latinizacije lahko prišlo kvecjemu do naslonitve substratnega imena na v latinšcini avtohtono jezikovno tkivo in ne do prevoda predlatinskega imena. Pomensko se lahko v lat. portu- ohranja pomen ‘prehod’ ali ‘pristanišce’, v identicnem substratnem *portu-, obakrat iz pide. *p.-tú- k *pér-tu- ‘preha­janje, prehod’, pa teoreticno tudi kateri koli nadaljnji predvidljivi pomenski premik. Matucaio [– kont., Treibach (Althofen – sln. Stari Dvor)692] Gre za enkratnico Matucaio (Tab. Peut. IV,1) brez znanih kontinuantov. Obicajno se za toponim predvideva galski izvor, in sicer enobesedno zloženo ime z obcnoimenskima elementoma *matu-in *kag.o-.693 Drugi element je s prav tako mlajšim, progresiv­nim glasovnim razvojem izprican v poznogalskem caio694gl. breialo · siue bigardio695 (Gloss. Endl. 2,6) in skupaj z brit. *ka..o- > kimr. cae ‘živa meja, ograda, ograjen pro­stor’696 kaže na izglagolski nomen actionis *ka.(.)o- < *kag-.o-k pide.*k(’)agh-»(ein) wahrnehmen«(LIV2: 675), prim. lat. uoltus ‘izraz, izgled’, got. wulus gl. d..a (gl. Lejeune1974: 48, Casaretto 2004: 530). 692 Pri BA 20: B3 + directorium (ur. Kos, Šašel Kos) identificirano še kot Stammersdorf (po Piccottini 1989: 66). 693 Gl. AcS II: 479, GPN: 231, DCC: 158, Dottin: 1918, s. 86: »Le Bois-de-l’Ours«, Kranzmayer 1956: 30 v op. 62 (k *mati-, vendar brez utemeljitve), Anreiter2000: 63, Anreiter, Roider 2007, s. 121: »terrain enclos d’une personne nommé Matus«, Delamarre 2012, s. 194: »l'enclos de Matus«/»l’enclos aux ours« (= DLG: 97). 694 LG: 198, DLG s.v.cagio-, KPP: 224, Lambert 1997: 411, Matasovic 2009: 184. Za vlat.caium, caia ‘skladišce’ . gal. kag.o- gl. REW: 1480, Grzega 2001: 123–124. 695 Za zgerm. *bi-garðja- *..) > *. v gradivu klasicnogalskega obdobja (gl. 3.2.3.4.1), niso zanesljivo izpricane (prim. Cagius, DAG: 1114). Ob ohranjenem gal. cagiíon (RIG: L–86), ce dejansko za *kag-.o-= kimr. cae, torej ni mogoce izkljuciti možnosti, da je v razlicici caio(n), ki bi se morebiti lahko ohranjala tudi v obravnavanem toponimu, treba prepoznati že romanski glasovni razvoj in s tem psevdokeltem, tj. etimološko keltski (galski) element, ki je bil integriran v romanski jezikovni sistem. Šibitev medglasnega *g v romanšcini severno­noriškega prostora je npr. razvidna iz glasovne podobe substratne predloge bavarsko­nemškega hdr. Traisen (828: Dreisma) . rom. *Tra.sma < *Tragisama (Trigisamo, Tab. Peut. IV,1, Tragisa[---], CIL III/259, AE 1955: 119) za gal. *Trag-isama; morda v isto kategorijo sodita tudi toponima Kaumberg (< stvn. *K.umeoperg) . *Koma.o < *KomagiV (Comagenis, gl. DCC: 104–105) in Plain . rom. *Pla.na < *Plagina,697 ki predpostavljata razvoj gal. *-agi-. rom. *-agi- > *-ai-, z naknadnim prehodom v dvoglasno zaporedje *-a.- (gl. zlasti Wiesinger 1990: 276, 285–288) V prvem elementu domnevno zloženega tpn. Matucaio se lahko ohranja galsko obc­no ime *matu- z nejasnim pomenom. Na podlagi stirs. math ‘medved’ < pkelt. *matu-se ob kimr. madws ‘(skrajni) cas, primeren cas’ < *matu-sto-(VGKSII: 20, Schumacher 2000: 73) obicajno sklepa na izvorno ujevsko razlicico k ijevskemu izglagolskemu pri­devniku *mati- ‘dober’ (> stirs. maith, kimr. mad)698 < pide. *mH2-tí-699, in sicer s po­menskim prehodom ‘bonus’ v ‘ursus’,700 vendar pridevniški pomen v izglagolski izpe­ljanki s pripono *-tu- dejansko ne bi bil pricakovan. Poleg tega ga gradivo niti ne nare­kuje. Galski antroponimi *Matu-geno- ~ *Matu-gento- ~ *Matu-gnato-, *Matu-maro-, *Matu-rig-, vkljucno s hipokoristiki tipa *Matu-lo-in *Matu-ko-(prim. Aiiu-ca, CIL III/1435921), so namrec premalo povedni za rekonstrukcijo prvotnega pomena gal. 697 Wiesinger 1990: 276, 285, Anreiter 1996: 45ss. z op. 193, Anreiter, Roider 2007: 114–115. Ni verje­tno, da bi bil nastanek hiata že galski, saj se takšen glasovni razvoj v gradivu na potrjuje zaneslji­vo. V razlicicah antroponimaMaeilo, Maelo se ne ohranja nujno glasovnorazvojno progresivnejša dvojnica h gal. Magilo (GPN: 400). Prav tako pgal. treide (prim. tpn. Briotreide, 6. st.) . gal. *trag-et- ‘noga’ poleg izpada medsamoglasniškega *g skupaj z dvoglasnikom -ei- v breialo < *brog.-alo- oz. *brogi-lo- izkazuje dve zaporedni glasovni spremembi in ne le šibitve *-g- (prim. LG: 190, 204, Lambert 1997: 411). 698 Prim. še galski oznaki mat, anmat (Coligny, gl. RIG III: s. 270), ce za antonimni par *mati(s?) ‘dober, ugoden’ proti *an-mati(s?) ‘neugoden’. 699 Prim. het. me.ur ‘cas’ < pide. *meH2-.r/n-, stlat. manus ‘dober’ < pide. *meH2-no-(IEW: 693, SBCHP: 175, Eichner 1973, De Bernardo Stempel 1987: 128, Irslinger 2002: 208). 700 Tako LÉIA–M–24, KGP: 239, DCC, Principal elements, s.v. mat(t)u/i-, Irslinger 2002:150–151, Isaac, Celtic elements, s.v. mat(t)u/i-, Matasovic2009: 259–260. Glede hispkelt. matus gl. MLH V.1: 247–249. *matu-. Obstoj razlicice *Ko-matu-s predponskim *kom-(*Ko-matu-maro-, Ko-matu-lo-, prim. tudi kratka imena kot Comatus ipd.)701ob ocitno sopomenski razlicici *Ko-mati-(Comatimara, CIL III/3621) pa nadalje opozarja, da se v gal. *matu- lahko ohranja celo pricakovani nomen abstractum (prim. antr. *Kom-nerto-maro- ob *Kom-nerto- in *Nerto-maro- k *nerto- ‘moc’). V okviru zemljepisnoimenskega gradiva je to obcno ime izpricano v tpn. Matouium (Rav. 108,3, PNRB: 414), Matauonium (It. Ant. 298,2) = Matauone (Tab. Peut. II,1) in morda Andematunnum (ce za *Ande-M/mat.=no-, gl. DCC: 48). Izvorna ujevska osnova imenotvorne podstave *matu- se v prvih dveh nave-denih toponimih (*Mato.-.o-, *Mato.-on-) zanesljivo potrjuje v polnostopenjski pripo­ni *-to.-. Pomenskomotivacijsko v teh primerih sicer nedvomno bolj ustreza izpeljava iz podstavnega zoonima, kar se morda dodatno potrjuje v teon. Matunus (CIL VII/995) < *Matu-no- (tip *Epo-no- h gal. *epo- ‘konj’). Tvorba kot *Matu-kag.on bi bila v fondu enobesednih dvodelnih galskih toponimov vsekakor izolirana, in sicer tako v primeru, da se v prvem clenu ohranja obcno ime (ne glede na pomen), kakor v slucaju, da gre za predialno ime. Slednjo možnost bi bilo tudi sicer težko upraviciti, saj razpoložljivi galski antroponimni fond k podstavnemu obcnoi­menskemu *matu-ne izkazuje razlicic, ki bi nastale v procesu golega prelastnoimenjenja. Glasovni odraz drugega elementa se sicer kaže kot romanski, vendar elementa *ka.o- v pomenu ‘ograda’ v romanskem imenotvornem sistemu ni mogoce identificirati kot pro-duktivnega topoleksema. Poleg tega se v kontinuantih vlat./rom. *ka.o-potrjujeta izkljuc­no drugotna pomena ‘nabrežje’ oz. ‘vinska klet’ (gl. Grzega2001: 124). Morda bi bilo toponim vendarle treba razumeti v sklopu izosebnoimenskih tvorjenk, prim. *Bil(l).ako-in morda *Maglar.a (gl. spodaj), kar pa bi jasno kazalo na romansko posredovanje v imenotvornem procesu. SKLEP Toponim tipološko zagotovo ni primerljiv z razširjenim galskim tipom zlo­ ženih imen Gabro-magos, Brocco-magos, Gabro-sentum ipd., kjer je glavna poimenovalna motivacija izraženaz zoonimom v prvem clenu. Strukturno bi bilo galsko zloženo ime z elementom *kag.o- ‘ograda’ ali podobno namrec brez vzporednic, pomen galskega elementa *matu- pa se v razpoložljivem gra­ divu ne potrjuje nedvoumno kot ‘medved’. Ce se v toponimu resnicno ohranja enodelno zloženo ime in se v drugem clenu pravilno identificira galski element *kag.o-, v prvem pa galsko osebno ime Matu-, Matucaio z jasno romanskim glasovnim razvojem (*ka.o-) utegne kazati na romansko ali hibridno predialno ime, vendar obakrat brez identificiranih tipoloških vzporednic. 701 Za gradivo gl. KGP: 239–240, GPN: 228–231, Delamarre 2007: 129, prim. Meid2005: 110, 129, 234–235 (glede morebitnih hipokoristicnih razlicic z dvojnim medglasnim -tt-prim. kimrijski antr.Math < *MattV-). Meclaria[+ kont., rom. *Magl.ra . slov. *Magl.ru > *Mogl.r.] Zapis Medaria (z ligaturnim za ) z var. lect. Mecharia, Melaria, Nedaria oz. Neclaria702 (Paul. Diac., Hist. Lang. IV,38) na prvi pogled ne ustreza substratni predlo­gi, ki je bila lahko vir slov. *Magl.ru. V samoglasniku , ki v oblikah, zabeleženih v virih, nastopa v prvem zlogu, bi bilo sicer mogoce prepoznati odraz ošibitve ajevske­ga samoglasnika v nenaglašenem položaju, vendar ob tem problematicno ostaja zlasti zaporedje *kl, saj bi bilo treba v primeru dejanskega izhodišcnega medglasnega *-kl-v predlogi slovanskega substituta predpostaviti šibitev *-kl- > *-gl-, ki je znacilna za alpsko, ne pa tudi za vzhodno romanšcino. Ker se toponim nahaja ravno na prehodnem obmocju med obema romanskima arealoma, je seveda teoreticno mogoce, da slovanski odraz romanskega kontinuanta kaže na direktno substitucijo rom. *Maglara z alpsko­romanskim glasovnim razvojem iz morebitnega starejšega *Maklaria, k cemur prim. furl. *Magl.ræ > Maglârie.703Prim. tudi dvojni romanski odraz *G.la v slov. *Gila > *.íla proti *G’.la v furl. *..læ > Zeje za substratni hdr. *Ga.l.a v neposredni bližini. Ker graficna reprezentacija = ob tem lahko beleži tako romanski sklop *-gl- kot *-kl- in dejansko ni povedna za ugotavljanje izvorne podobe medglasnega soglasniške­ga sklopa, pa je seveda enako verjetno, da slovanski substitut *Magl.ru z zvenecim medglasnim *-g- posredno verno odraža že substratno *Magl.ria. Etimologizacija imena kot galo-latinske hibridne tvorjenke *Magl-aria704 je pro­blematicna zlasti s stališca imenotvorja. Izpridevniško besedotvorje v smislu pomenske motivacije »Velika vas«, »Großdorf« ipd. (tako Kranzmayer 1956: 27, ESSZI: 258) je izkljuceno tako z ozirom na jasno izimensko funkcijo v romanskem imenotvornem sistemu produktivne latinske pripone -arium/-aria kot z besednovrstno funkcijo pra­keltskega izimenskega nomena agentis *maglo- (= stirs. mál gl. rí, uasal, kimr. mael) k pide. *me.- ‘velik’. Slednji se tako v obcnoimenskem kot lastnoimenskem gradivu ohranja izkljucno v posamostaljenem pomenu ‘velikaš, poglavar’. Kakor nakazuje že njena funkcija v okviru latinskega besedotvornega sistema, je pripona -arium/-aria kot produktivni element v romanskem imenotvorju (vzporedno in konkurentno s pripono *-etum) v rabi zlasti pri tvorbi svojilnih pridevniških tvorjenk oz. nomina abundantiae k podstavnim zoonimom in fitonimom oz. geomorfološkim zna-cilnostim poimenovanega kraja.705 V primeru torej, da bi se v imenotvorni podstavi to-ponima *Mak/glaria dejansko ohranjal galski odraz pkelt. *maglo-, bi bilo v romanski tvorjenki mogoce prepoznati izkljucno predialno ime. Izosebnoimenski toponimi, tvor­jeni s pripono -aria/-arium, sicer predstavljajo obrobno produktivno kategorijo roman-skega imenotvornega sistema706 in jih konkretno v romanski plasti predialnih imen se­ 702 Za zgodovinske zapise gl. Kos 1902: 188–189 z op. 1, Kelemina 1951: 187, Šašel 1975: 92. 703 Podobno, a manj natancno ESSZI, s. 258: »Prevzeto iz furl. Maglârie …«. Bavarskonemški sub- stitut ob tem kaže na slov. izhodišce *Magl.ru .bav.*Magl.r-> *Maglarj- > *Mäglär-. Glede verižnega preglasa prim. stvn. magadin > *magædin > srvn. mägede ‘dekle’. 704 Kranzmayer 1956: 27 z op. 43,1959: 148, ESSZIloc. cit. s st. lit. 705 O vlogi pripone pregledno Wolf 1996: 394–395, Vassere 1996: 1445. 706 Dauzat 1946: 321–322. vernojadranskega prostora ni mogoce identificirati. Poleg tega pkelt. *maglo- v okviru galskega antroponimnega fonda ne predstavlja produktivnega imenotvornega elementa, gradivo pa za razliko od otoškokeltskih oblik, ki jih je treba izvajati iz *maglo-, za galsko razlicico potrjuje anaptikso v soglasniški skupini *-$T/DR- > *-$T/DaR-, torej gal. *magalo-. Prim. antr. Magalu (< *-o., Ded, RIG: L–79), Magalus (»regulus«, Liv. 21,29; prim. ......., Polyb. 3,44,5), Magalius (CIL XIII/6693). K pojavu iz obcno­imenske sfere dalje prim. nomina instrumenti kot gal. *kantalon (RIG: L–9) < *kan-tlo-(> stirs. cétal, kimr. cathl ‘pesem’), *gabalo-(etn. Gabali, galo-lat. gabalus, ThesLG: 76) < *gab-lo- (> stirs. gabul, kimr. gafl ‘vilica’), *mantalo-(tpn. Petromantulum, Mantala) < *man-tlo-‘pot’,707morda *labaro-(prim. kimr. llafar, stirs. labar ‘glasen, zgovoren’ ob kimr. af-lafar, stirs. am-labar ‘nem’), ce za *labro- (gl. Matasovic 2009 s.v., Bichlmeier2015: 63–64).Toponimi tipa *Magalona > fr. Maguelonne (st. zap. ciuitas Magalonensium (400), Magalona (678), Magalonnum708 > fr. Moulons)709 in morda brit. Macatonion, Rav. 106,29, ce za *Magalonium, so najverjetneje osnovani na polastnoimenjeni pripadnostni tvorjenki *magalo-no-‘ki je v zvezi z *magalo-’ oz. se v njih ohranjajo izlastnoimenski toponimi k antr. *Magalono/a-(. *magalo-no- tipa lat. Bellona). Slednja možnost je sicer manj verjetna, saj o tovrstnem teonimu v okviru identificiranega keltskega panteona ni razpoznavnih sledi. Kljub Matasovicu (2009: 253) medglasni -a-v galskem *magalo- ne more predsta­vljati odraza *H2 izhodišcnega pide. *m.H2-lo-(k pide. *me.-eH2-; za odraz izglasnega laringala v I/Ted s. prim. sti. mahi, gr. µ..a, het. me-e-ek < pide. *me.-H2), saj v prime-ru podstavne laringalnoizglasne baze, proti kateri tudi sicer jasno govori besedotvorje (prim. še lat. magnus < *m..-nó-, gl. Schrijver1991: 480–481), ne bi mogli pojasniti otoškokeltskih odrazov. Nepoveden je za odraz laringala v medsoglasniškem položaju gal. du.tir ‘hci’ (RIG: L–98, 1a11) < *duk-tir < pide. *dhugH2-t.r, ki ga v prid gal. *magalo-ob pkelt. *maglo-navaja Delamarre(DLG: 212), saj je za razliko od skupin *-THR-, *-RHR-, kjer je odraz laringala v keltšcini pricakovan (prim. *litano- ‘širok’ < pide. *p.tH2-nó-, *aratro- = lat. aratrum < pide. *H2erH3-tro-), v skupini *-THT-(in po vsej verjetnosti tudi *-RHT-, gl. Zair 2012: 181–201) njegova onemitev regularna. Kljub sistemski anaptiksi pa se v okviru galskega gradiva vendarle pojavljajo tudi redkejše dvozložne razlicice *maglo-, prim. antr. Maglomatonius (CIL XIII/915) in epit. Magla (Ded Silvano Maglae (CIL III/3963), gl. KPP: 50). Deloma gre v teh pri­merih lahko za drugotne, že sinkopirane oblike. Ker bi tudi v predpostavljenem ro­manskem (pro)paroksitonu *Magal-ar.a <*Magal-aria pricakovali regularno sinkopo prednaglasnega zloga (*V-V-.-V > *V†-.-V), torej *Mag†l-ar.a, možnosti, da gre pri toponimu vendarle za hibridno predialno ime, kljub zgoraj izpostavljenim zadržkom vsaj na podlagi dejstev glasovnega razvoja ni mogoce odkloniti. 707 KGP: 92, Thurneysen 1899: 542, Dottin 1918: 61, Zair 2012: 166–167 z op. 157 708 Strukturno kot v *Calanc-onnum (> fr. Chalançon), gl. AcS I: 689 709 AcS II: 373, TGF: 125, Delamarre 2012: 185. SKLEP Toponim verjetno predstavlja romansko predialno ime, z romansko pripono -ar.a tvorjeno k podstavnemu galskemu osebnemu imenu *Magalo- < pkelt. *maglo-. Pri tem je lahko tvorjenka hibridna ali v celoti romanska; slednje seve­da le v primeru, da je galsko osebno ime v casu nastanka toponima predstavljalo živi, prevzeti del romanskega osebnoimenskega fonda vsaj na doticnem arealu. Romanski znacaj toponima se v primeru pravilne etimološke interpretacije na­dalje potrjuje tudi v njegovi glasovni podobi, saj izpricano trizložno Medaria (= Meclaria) lahko kaže na sinkopirano štirizložno izhodišce *Magal-ar.a. Neuiodunum [– kont., Drnovo pri Krškem] Toponim se v anticnih virih pojavlja kot .....ód....., var. lect. .....d..... (Ptol. II,14,4), Nouioduno (It. Ant. 259,14), Nouioduni (Tab. Peut. IV,2), kar ga povsem ne­problematicno uvršca v produktivno skupino galskih enobesednih dvodelnih imen z elementoma *no.(i).o- ‘nov’ in *duno- ‘opidum’: ...ód..... (Ptol. II,8,7), dan. fr. Jublains,710 Nouiodunum (Caes., BG II,12,1; VII,12,2; VII,55,1)711 in s skrajno vzho­dnega galskega obmocja (Scythia minor) tpn. ....d....., var. lect. ....ód..... (Ptol. III,10,2), Nouioduno (It. Ant. 226,1), Nouioduni (Tab. Peut. VII,4), danes romun-ska Isaccea (za zabeležbe gl. Falileyev 2005: 291,2007: 8–9). V Gornji Panoniji izpricani toponim je v epigrafskih virih dosledno zapisan kot *Neuiodunum, torej z isto- ali raznozložnim zaporedjem *-e.-: [N]euiodun(o) (CIL III/4616), Neuiod(uni) (CIL III/3919), Neuiod(unensium) (CIL III/3921), [Neui]oduni (CIL III/4618).712Gre za relativno pozne pisne spomenike, ki ne segajo dlje kot v sre­dino 2. st. n. št.713Ker je odsotnost glasovne spremembe *-e.- > *-o.- za razliko od keltskega (v najširšem smislu) sistema znacilna poteza panonšcine, ki je bila na tem ob-mocju z galšcino v stiku (prim. že omenjeni par teonimov pan. Teutanus < *-o-no- proti gal. Toutatis < *-ati-, oboje k pide. *te.(-)teH2- ‘ljudstvo’), se v epigrafsko zabeleženi razlicici Neuiodunum obicajno prepoznava starejšo podobo toponima in se ga obrav­ nava v sklopu kategorije hibridnih imen z jezikovno avtohtonim, predkeltskim prvim clenom in galskim elementom *-dunon v drugem (gl. zlasti Matasovic 1996, kritika pri Falileyev2003: 213–214). Ce je domneva pravilna, bi bilo v anticnih virih zabeleženo razlicico *No.(i).o-dunum treba opredeliti kot odraz drugacnega glasovnega razvoja ali kot neorgansko obliko, nastalo pod vplivom številnih drugih primerljivih imen z galskim elementom *No.(i).o- v prvem clenu. 710 Glederazlicice*-o.o- za -o.(i).o-pri Ptolemaju gl. 3.2.3.1.2 in dalje primerjaj številne zabeležbe elementa ...o- v primeru zloženke *No.(i).o-magos-:...óµa... ob enkratnici ....óµa... (dalje gl. Lambert 2000: 166, 2005: 247–248). 711 Izcrpno AcS II: 787–789. Toponimska predloga se dalje ohranja v številnih prežitkih, gl. TGF: 169, 172–173,Delamarre 2012: 207. 712 Prim. tudi saltus Neuidunus (CIL XI/1147), gl. AcS II: 739, KGP: 200. 713 AcS II: 740, DCC: 170, ILSl I, št. 4, 11, 180, 197, Matasovic 1996: 86, Anreiteret al. 2000: 127, Anreiter 2000: 64, 2001: 170, Falileyev 2003: 213. Pri hibridnih galskih dvodelnih imenih sicer nikdar ne gre za determinativne zlo­ženke in torej kot prvi, avtohtoni element praviloma ne nastopa pridevnik, pac pa hibrid združuje element lastnoimenskega fonda epihoricnega jezikovnega sistema z generic­nim topoleksemom superstratnega oz. adstratnega galskega sistema. Znani predstav­niki te lastnoimenske kategorije so toponimi Singi-dunum, .ap.-d.....(prim. Strab. VII,5,12), oba s poselitvenega obmocja Skordiskov, ter nelokalizirana, le epigrafsko zabeležena toponima Icaci-dunum in morda .e...-d.....(ce ne gre že v izhodišcu za gal. *Ga.so-dunon)714z obmocja današnje Bolgarije, prim. tudi fundus Histrio-dunus (CIL XI/1147, AcSI: 2055). Panonsko-galska uox hybrida z morebitnim pan. *ne.(i).a­‘nov’ < pide. *ne..ó- v prvem clenu in gal. *duno- v drugem bi bila torej z ozirom na svojo zgradbo izvensistemska in nepricakovana. Nadalje bi bilo treba racunati s keltiza­cijo veznega samoglasnika (pide. *-o-> pan. *-a- . gal. *-o-), ceprav utegne ojevska barva odražati tudi površinsko latinizacijo, kakor npr. v oblikotvornem morfemu -um za gal. *-on (*Ne.(i).o-dunon), prim. tpn. Teuto-burgium za verjetno pan. *Te.ta-burg.a- < *Te.to-bh..h-.o- ipd. Ce se v toponimu morda vendarle v celoti ohranja galsko zloženo ime, pa bi bilo treba utemeljiti predvsem neusklajenost graficnih reprezentantov izvornega galskega dvoglasnika. Pojav neustaljenega odraza pkelt. *e. je v primeru galskega gradiva sicer znan na širšem obmocju galskega jezikovnega prostora in se zdi heterogenega izvora. Pri ugotavljanju dejanske, v okviru galskega sistema pogojene premene *o. ~ *e. < pide. *e. (odrazi pide. *o. so v tem oziru nepovedni) je treba iz obravnave jezikovnega gradiva, ki izkazuje obe razlicici, izlociti vse take elemente, ki bi jezikovnogenetsko gledano lahko pripadali tudi drugim, z galšcino sticnim sistemom. Latinska epigrafika je prav tako delno dvoumna, saj bi šlo lahko v primeru latinskega zapisa zgolj za prilagoditev latinskemu sistemu tujega istozložnega dvoglasnika *o. – zaporedja, ki se je v klasicni latinšcini sistemsko pojavljalo le v raznozložnem položaju, prim. variabilnost zapisov ieuru (RIG: L–3) ob iourus (RIG: L–12) za gal. *e-o.r- < *e-e.r- (LG: 103–104). Vendarle pa je kljub možnosti, da se vsaj v delu galskega gradiva v zapisih z dejansko zrcali zaporedje *o., na dlani, da vsake dvojnice tipa Leucetius ~ Loucetius za pide. *le.k-et-oz. dvoglasnika v nedvomno keltskih dvodelnih imenih, kot sta Leucamulus (CIL III/5329 + 5332; po haplologiji ali haplografiji za *Le/o.ko-kamulo-, gl. NNN s.v.) in Leucimara (CIL III/5265),715 ni ustrezno videti zgolj graficno pogojenih razlicic. Na to opozarja že izpostavljeno dejstvo (gl. 3.2.1.4), da oblike z verjetno podedovano ojevsko prevojno stopnjo korenskega dvoglasnika (*bo.- ‘krava’,*bo.di- ‘zmaga’, *bo.no- ‘naselbina’, *ro.do- ‘rdec’, morda tudi *lo.do-‘?’ (prim. gal. Olloudius, CIL XII/166, Ateloudus, ILJug: 365), *tro.go- ‘beden, nesre-cen’ in *kro.ko- ‘hrib’) oz. oblike, ki v korenskem delu izkazujejo galsko zaporedje 714 Falileyev 2013a: 124–127, 38–39, 156, 77–78 (v tem primeru .e.- < *Ga.- s palatalizacijo in pregla­som a. > *e. neznanega izvora). Glede <.> za gal. *s prim. galac. antr. Ga..ató-... (Polyb., Strab., gl.Weisgerber 1931: 154) < *Ga.s=ato-ri.s. Vendar prim. Falileyev 2014c: 120 v op. 10, kjer se ugotavlja, da je v zaporedju najverjetneje treba prepoznati osebno ime (dalje gl. Repanšek 2016a: 243). 715 Za lastnoimenski element Leuko- gl. KGP: 231, GPN: 359 *o. iz starejšega *u. (*.o.antu- ‘mladost’, *.o.anko- ‘mlad’ < pkelt. *-u.-an- < pide. *-u-H1/3.-, *ko.no- ‘drag’ < pkelt. < *-u.-no-< pide. *-up-no-), ob sebi nimajo izpri-canih graficnih razlicic z *e., ki bi bile v primeru splošne zamenljivosti z oz. v slucaju latinskega uzusa, po katerem bi istozložna zaporedja *o. za razliko od razno­zložnih težila k prilagoditvi v smeri lat. *e., v enaki meri pricakovane. Takšne razmere odlocno govorijo tudi proti (teoreticno sicer možni) domnevi, da bi se v zapisih z *e. ohranjal mlajši glasovni razvoj gal. *o. > *e., prim. stkimr. [o.] (< pide. *o., *e., *u.) > srkimr. /../.716Tudi možnost, da bi se v dvojnicnih zapisih z na splošno ohranjal uzus zgodovinskega, tj. etimološkega zapisovanja dvoglasnika, je neprepricljiva (kljub Höring 1950: 118), saj bi to predpostavljalo dolgotrajnejšo pisno tradicijo, ki bi nujno segala v obdobje še pred sistemskim prehodom *e. v *o.. Soobstoj glasovnih razlicic *o. ~ *e., izpricanih na celotnem galskem jezikovnem prostoru, bi bilo dejansko najlažje utemeljiti kot odraz glasovne spremembe v teku,717 vendar kronologija pojavitev zapisov z in dvojnicnih zapisov istega dvoglasnika z takšnega zakljucka ne dopušca. Najstarejši galski, tj. galo-grški spomeniki dvoj­nicnih zapisov, ki bi kazali na starejše *e., namrec ne izkazujejo, prim. antr. ..e..t..ta (RIG: G–106). Zaporedje ºte..t. v .a[-].a.tte..t. (RIG: G–163) je ob jasnem antro­ponimu/patronimiku t...t....a < *To.t-u, -un-718 < *To.t-on- v sklopu istega napisa glede vprašanja morebitnih starejših razlicic z *e. irelevantno. Prav tako na že zgo­daj izvršeni sovpad starih dvoglasnikov *e. in *o. v pkelt. *o. kažeta hispanokeltsko (prim. antr. koloutios, loukio, Toutonus, gent. toutinikum, MLH V.1: 185–186, 230– 231, 411–412) in cisalpskogalsko gradivo (prim. obcno ime TouTas (RIG: E–1) = Red *to.tas). Lepontsko gradivo sicer ne ponuja jasnih zgledov odraza etimološkega *e., vendar prim. v tej zvezi vsaj antr. TouTioPouos za morebitno *to.t-.o- ‘ciuis’ (Lep. A7) = gal. t.o.t.... (RIG: G–153). Ker je vse razpoložljive zapise z treba datirati vsaj pol stoletja kasneje kot pa najstarejše pojavitve tega dvoglasnika v pricakovani podobi *o., se torej bolj upravicen zdi zakljucek, da se v poznejših razlicicah in vselej le v okviru latinske epigrafije v *e. ohranja odraz arhaicnega glasovnega stanja v sklopu lastnoimenskega gradiva, kjer le-to ni bilo podvrženo takojšnji prenovi ob konfrontaciji z gradivom obcnoimenskega fonda. Povedno je namrec dejstvo, da v naboru antroponimov, ki vsebujejo element *te.ta (za gradivo gl. KGP: 277–278, GPN: 266–268, Delamarre2007: 181) ni mogoce 716 LHEB: §46 (= srkimr. [ëy]), Schrijver 2011a: 25–26, prim. McCone 1996: 8. 717 Prim.VGKS I, §37: »ou und eu werden im Gall. noch auseinander gehalten, jedoch so, dass der Zusammenfall von eu und ou in ou > o schon zu belegen ist«. Podobna problematika v prime­ rusporadicnih arhaicnih razlicic z .e.u. v okviru venetske antroponimije, prim. te[.]u[.]t[a], vheugo[---], feu.go (Lejeune 1974: 110–111). 718 Strukturno primerljiv je patronimik ß.a.d.o.......a. (Ded ž., RIG: G–146) < *Blando.ikun-.o- k antr. *Blando=.ik-on-. Glede ostankov arhaicnega tipa s posplošitvijo dolgega *-u v stranskih sklonih v okviru galskega sistema (ob obicajnem *-u, *-on-) gl. zlasti Stüber 1998: 93. Patronimik ...ad.....a (RIG: G–106) ni poveden za navedeni tip, saj gre v tem primeru za galsko glasovno prilagoditev latinskega gentilnega imena Quadronius (o tem prepricljivo Stüber2007: 86). identificirati takšnih, ki so zagotovo galski, medtem ko se ista razlicica ohranja ravno v galskem teon. *Te.tatis (Lucan., Phars. I, v.445, gl. AcSII: 1805–1806), izpricanim kot Teutates (z latinizacijo oblikotvornega morfema). Podobno je v primeru elementa *lo.ko- ~ *le.ko-slednja razlicica omejena na pridevek *Lo/e.ket.os, medtem ko gre pri antr. Leuci-mara in *Le.ko-kamulos lahko tudi za interferenco s strani panonskega sistema, prim. Teutio Uercombogionis f. (CIL III/13389) z morebitnim panonskim an-troponimom ob diagnosticno galskem antroponimu v filiaciji.719Element *le.k- se ob dvojnicnem *lo.k-, ki je dobro zasidran v fondu osebnih lastnih imen, pojavlja pred­vsem v toponimiji, prim. brit. Leucomago, Lecarum, Leuca ob Loucetio Marti (CIL VII/36, gl. PNRB: 388–389, LHEB: 307), ....e.... (Ptol. II,6,4), etn. Leuci, morda tudi etn. Uo-leucini (dalje gl. DLG: 199–200, MLH V.1: 230–231). V razlicici Neuiodunum bi bilo glede na starejšo dvojnico .o...(.)- pri Ptole­maju sicer le z vecjimi zadržki mogoce prepoznati arhaicno glasovno stanje, zlasti z ozirom na dejstvo, da je v sklopu galske antroponimije tega prostora za pkelt. *o. v istem casu sporadicno izprican celo progresivni, že monoftongirani odraz *o, k cemur prim. antr. Locita (AIJ: 239, gl. ILSl I, št. 87, KPP: 274–275; prim. tudi varianto Loucita s celejanskega prostora, CIL III/5289) < pide. *le/o.k-et-. Zapisa z dvogla­sniškim elementom prav tako ni mogoce razumeti zgolj v kontekstu latinskega zapisovalnega uzusa, saj bi pri tem ostal nepojasnjen vzrok za razliko med zapisoma Neuio- (naj si bo za *no.$.o-ali *no$.i.o-) in npr. antr. Boudio- (ILSl I, št. 93), ki sodi v isti areal. Ce je torej po pretresu vseh navedenih možnosti presenetljivi zapis Neuio- vendarle odraz interference podedovanega pan. *ne.(i).a-< pide. *ne..ó- z gal. *no.(i).o-, je do te vsekakor lahko prišlo izkljucno na ravni drugotne glasovne prenove in ne kot že izhodišcne uox hybrida. SKLEP Glede na formalne vzporednice ni razloga, da se toponima tudi po etimološkem kriteriju ne bi ocenilo kot galske dedišcine. Nepricakovana glasovna podoba, ki jo v epihoricnih zapisih imena izkazuje prvi clen Neuio- in jo je torej z ozirom na pricakovani glasovni razvoj v dvojnicnem .o...(.)- treba oceniti kot primar­nejšo, pa pri tem lahko odraža ali sporadicni arhaizem v sklopu konzervativnejše plasti jezika, ki ji naceloma pripada toponimija, ali vpliv panonskih glasovnih znacilnosti (v tem sistemu se za razliko od galšcine pide. *e. ohranja nespre­menjen), s katero je bil na doticnem obmocju galski idiom v neposrednem stiku. 719 Nasploh je na stiku galskega in panonskega lastnoimenskega areala ob odsotnosti za galski sistem nespecificnega imenotvorja v okviru elementa pide. *le.ko- kot zagotovo galske a priori mogoce ovrednotiti le razlicice z *o. (> *o). Tasinemeti[– kont.,St. Georg am Sternberg]720 Gre za enkratnico (Tab. Peut. IV,1). K latinski mestniški obliki -i (2. deklinacija) za *-um v sklopu istega vira prim. še Borgetomagi (II,3), Eburomagi (I,2), Gabromagi (III,5) za -magus . *-magos, enako Sorbiodoni za Seruiodunum (It. Ant. 486,13) . *-dunon ipd. Obicajno se za toponim sklepa na galsko provenienco, na kar opozarjata tako strukturni tip in, v primeru, da gre za zloženo enobesedno ime, specificno keltski leksikalni element *nemeto- ‘lucus, sacellum’ < pide. *nem-etó-v drugem clenu. Ta se ohranja v gal. .eµet.. (RIG: G–153) in stirs. nemed gl. sacellum. Glede rekonstruira­nega pomena tega prakeltskega obcnega imena prim. še galski tpn. Uernemetis (lat. abl. loci mn.) gl. fanum ingens, de sacris siluarum quae nimidas uocant (gl. AcS II: 712). V toponimiji se *nemeto- polastnoimenjen morda ohranja v Nemetotatio (Rav. 105,47), ce gre za *Nemeto statio (PNRB: 424–425, prim. etn. .eµetat.., Ptol. II,6,40, < Nemet-ati-). Deloma je kot topoleksem produktiven v priponskih izpeljankah tipa Nemetacum (gl. DCC: 168) < *Nemet-ako-in kot drugi element v zloženih imenih. Strukturno primerljivi z domnevno dvodelnim imenom *Tasi-nemeton so tako tpn. Medio-nemetum (Rav. 107,54) < *Med.o-nemeto-, Uer-nemetis (It. Ant. 479,2) < *.er­nemeto-, Aquis Arnemeza (Rav. 106,57) za *Aquae Arenemetiae (PNRB: 254–256) < *Are-nemeto-ob etn. Arnemetici (CIL XII/2820) < *Are=nemet-iko-in galo-latin-ska hibridna tvorjenka .....st.-..µet.. (Ptol. II,7,12). Prim. še galac. d...a.µet.. (Strab. XII,5,1, gl. Weisgerber1931: 159–160) < *dru-nemeto-, domnevno k nictosto­penjskemu gal. *dru- za pide. *do/eru- ‘drevo, les’.721 Problematicen se torej zdi zlasti prvi clen domnevnega zloženega toponima. Ker galskega elementa *tasi-ni mogoce identificirati niti v obcnoimenskem niti v lastnoi­menskem fondu, se zdi verjetno, da se v medglasnem soglasniku -s-odraža že romanski glasovni razvoj, najsi bo po redovitem romanskem razvoju dejanskega *-ks- > *-ss- ali kot substitucija galskega zlitnika *ts oz. medglasnega soglasniškega sklopa *-.s-, bodisi preko *-ks- > *-ss-ali kar neposredno. Malo verjetna je povezava z galskim zoonimom *tazgo-‘jazbec’ < pkelt. *tazgo-(> stirs. tadg), saj ta jasno izkazuje tematsko izglasje in soglasniško skupino -zg- (prim. tpn. .a..a.t... (Ptol. II,12,3) < *Tazg-et-.o(n)-).722 Obstoj oblike po premetu *takso- z istim pomenom, od koder najverjetneje izvira tudi lat. taxus, taxo ‘id.’, in ki bi se utegnila ohranjati tudi v zaporedju *tasi-, v avtohtonem galskem gradivu ni dokazljiv.723 Ob tem je ijevski vezni samoglasnik v galskih antro­ponimih kot Taxi-magalus (Caes., BG V,22,1), ki ocitno ne spadajo v isto besedno družino kot omenjeno obcno ime, nedvomno treba oceniti kot primaren; tak pa se morda lahko ohranja tudi v prvem clenu toponima Tasi-nemeton. 720 Gl. BA 19: G3 + directorium s.v. (ur. H. Bender et al.). 721 Prim. og. DRU-GNO < *dru-gno-, stirs. druí ‘svecenik’ < *dru.’h < *dru-.id-, gal. antr. Dru-talus (KGP: 274) = sti. dru-,gr.d..-v sti. dru-.ád-‘sedec na drevesu’, gr. d..-.. ‘detelj’ ipd. tipa pide. *p.u- za *pe.u- ‘drobnica’, *.nu- h *.o/enu-‘koleno’ ipd.) 722 Gl. Repanšek 2014a: 248ss. 723 Kljub LG: 199. Za romanske kontinuante te izposojenke gl. Grzega 2001: 240. Dvomljiva je povezava s produktivnim galoromanskim predialnim imenom *Task­.ako-(prim. Tasciaca (Tab. Peut. I,3) > fr. Thésée, Tasiacus (850) > Taissy, Tasiaco (877) > Taisey ipd.)724h galskemu antr. Tascus ~ Tascius (za zabeležbe gl. Delamarre 2007: 178), saj bi v tem primeru v zapisu Tasi- morali prepoznati romanski odraz sku-pine *-sk.o- > *-stso- > *-sso- in naknadno šibitev veznega samoglasnika *-o- voz. že v galskem izhodišcu predpostaviti sporadicni premet *-sk- > *-ks- (> *-.s-), torej *Tasko-oz. Taski- > *Tak/.si-. rom. *Tassi-, cesar pa z vzporednim razvojem v pri­merljivem gradivu ni mogoce podpreti. Ustreznejša se zato morda zdi povezava s stirs. tais ‘vlažen, mehak’ (prim. fo thalmain tais, Met. Dinds. 456,81) < *tag-s-i- k pide. *teH2g(’)- »berren, fassen« (LIV2: 616–617), morda *teH2k(’)- »schmelzen« (LIV2: 617), kar se utegne ohranjati celo v že omenjenem galskem elementu *ta.si-, prim. antr. Taxi-magulus.726Skupno izhodi-šce obema imenoma bi lahko predstavljal teonim oz. pridevek *Ta.si-727oz. s stirs. tais pomensko soroden pridevnik, vsekakor pa ne antroponim. Pri tem prve od možnosti ni mogoce podpreti z dodatnimi jezikovnimi niti zunanjjezikovnimi argumenti, druga pa bi v sklopu izpricane galske toponimije predstavljala unikum. SKLEP Glede na diagnosticno galski leksikalni element *nemeto-v drugem clenu tega morebitnega zloženega imena se kljub nejasni etimološki interpretaciji prvega elementa zdi toponim upravicenoidentificirati kot verjetno galsko dedišcino, vendar ta vsaj strukturno ostaja brez tocnih vzporednic. Uirunum[– kont., Gosposvetsko polje, nem. Zollfeld]Ime se prvotno nanaša na današnjo Štalensko goro (nem. Magdalensberg), od koder je bilo drugotno preneseno na klavdijanski municipij ob vznožju vzpetine (gl. Dobesch 1997, Piccottini 2002), v virih izprican kot ......... (Ptol. II,13,3), Uirunum (Plin., N.h. III,156, It. Ant. 276,5, Tab. Peut. IV,2), prim. še enakozvocni tpn. ......... (Ptol. II,11,27, Germania magna). Pri Pliniju (ibid.) je Uirunum omenjen v kontekstu etimo­loško jasno predgalskih noriških toponimov Ueleia, Teurnia, Aguntum in Iuuauum. Ce gre za svojilno tvorjenko *..r.-no-, najsi bo k *..ru- (z ali brez podaljšave izglasnega *u v eksocentricni izpeljanki) oz. *..ru- < pide. *..(H)ruH-, je galska inter-pretacija imena nemogoca, saj sta edina identificirana elementa, ki sta v okviru galske­ 724 Z redovitim prehodom *skE > *š > *.s (Lausberg 1967: §§425–426), gl. TGF: 209 in pass., Anreiter 2000: 63, Anreiter, Roider 2007: 122 v op. 98, Lacroix 2007: 94–98. 725 V primeru zgodaj sinkopirane oblike tipa Mogeti-, Magi-za Mogetio-, Magio- bi v vzhodni ro­manšcini pricakovali *Taski-. 726 Prim. AcS II: 1778, LÉIA–T–16-17, KGP: 235, 276, GPN:116–117,NWÄI: 261 v op. 11, DLG: 233, DCC, s. 213: »wet grove«, Irslinger 2002: 430, Delamarre 2012, s. 250: »sanctuaire-?«. 727 Enako že d’Arbois de Jubainville 1891: 149–150, privzema Holder (AcSII: 1750–1751), gl. tudi Anreiter, Roider 2007: 122. ga sistema po glasovni strukturi vsaj delno primerljiva, tematski tvorjenki gal. *.iro-‘mož’ oz. *.iro- ‘resnicen, pravi’, medtem ko je ujevska osnova *.eru-‘širok’ (GPN: 123–124, DLG s.v., DCC, Principal elements, s.v., KPP: 247) z *..r.-nezdružljiva v korenskem samoglasniku. Sklepati bi se dalo kvecjemu na podstavno nosniško osnovo *..run-oz. *.irun- < *..ron- (k nastavitvi kratkega korenskega samoglasnika prim. po­zne zapise ........, ße.....s... < lat. *-ensi- (Steph. Byz.), ce za rom. *ß.r- < *.ir-), v kateri bi se prepoznalo posplošitev glasovnega odraza, znacilnega za besedno izglasje v imenovalniku ednine tipa gal. t...t....a (RIG: G–163), ß.a.d.........a. (RIG: G–146) < *-un- za *-o, *-on- (obakrat gre za patronimik). Ta pojav bi bil v okviru to-ponimije sicer brez vzporednice, poleg tega pa pomenskomotivacijsko v celoti ad hoc. Ce se v toponimu ohranja izpeljanka z zloženo pripono -uno- (prim. Pokorny1940: 65), kakor se zdi verjetno zlasti ob primerjavi z imenotvorno primerljivim panonskim tpn. Taurunum (k indoevropski ali predindoevropski podstavi *taur-; glede slednjega gl. Mayer 1957: 332, Anreiter 2001: 135–137), je galska provenienca seveda prav tako izkljucena. Po enakem nacelu, kakršen velja za priponske izpeljanke na -eia, pri katerih se pripona pojavlja izkljucno v kombinaciji z izrazito nekeltskimi imenotvornimi pod-stavami (npr. *nor- v Noreia) oz. je le-te le s težavo mogoce opredeliti kot keltske, ni formalnega razloga, da bi se v tpn. Uirunum prepoznavalo galsko tvorjenko. Anreiterje­va domneva (2001: 136, prim. Anreiter et al. 2000: 126), da se v toponimu ohranja pri­padnostna izpeljanka *.er=u-no-»Fluchtburg« k suponiranemu pide. *.eru-»Schutz, Schirm«, ki se npr. ohranja v sti. varu-tár- »Schützer, Schirmer«, je neprivlacna zlasti s stališca v notranjegalskem primerjalnem gradivu neidentificirane glasovne spremembe *e >*i /_*r, ki bi jo takšna etimologizacija predpostavljala. Poleg tega se izprezentova osnova *.er-u-k pide. *.er- »aufhalten, (ab)wehren« (LIV2: 684–685) v funkciji nome­na actionis v primerjalnem gradivu nikjer ne potrjuje nicto izpeljana. SKLEP Galska interpretacija toponima je neustrezna na vseh relevantnih ravninah eti­ mologizacije. Ob primerjavi s tpn. Taurunum je upravicen sklep, da se vsaj v priponskem delu imena (*-uno-) ohranja indoevropsko besedotvorje, pri ce- mer je podstava, ki pa je etimološko nepregledna, lahko tudi lastnoimenskega izvora. 7 Vanticnihvirihneizpricanakeltskaimenas kontinuitetovslovenskemtoponimskemfondu Poglavje obravnava v imenoslovni literaturi že identificirane domnevne keltske pre­žitke v slovenšcini, ki nimajo anticnih predlog. Takšni jezikovni relikti so namrec za vzpostavitev distribucijske slike keltskega lastnoimenskega odtisa na jugovzhodnem alpskem prostoru enako pomembni kot anticna imena. Cilj je takó empiricno ovredno­tenje dejanske keltske dedišcine v zemljepisnoimenskem fondu kot sistematicen prikaz metodoloških prijemov pri obravnavi lastnoimenskih reliktov konkretnega jezikovnega sistema v specificnem casovno-prostorskem kontekstu. V obravnavo ni vkljucena ad-stratna toponimija (razen ce ta v imenoslovni literaturi doslej ni bila pravilno prepoznana kot poznejša plast adstratnega izvora oz. to dejstvo doslej ni bilo posebej ali v zadostni meri izpostavljeno), saj ta ne sodi v problematiko raziskovanja prežitkov, kot substratni pa ne bodo prepoznani niti toponimi, za katere je mogoce potrditi le drugotno keltskost. Kot le drugotno keltska je npr. mogoce ovrednotiti t. i. »psevdokeltska«728 imena, ka­mor v prvi vrsti spadajo izobcnoimenska in izlastnoimenska zemljepisna lastna imena, tvorjena iz leksikalnih in imenotvornih podstav, ki jih je kot keltske mogoce opredeliti le po etimološkem, ne pa tudi po strukturalnem kriteriju; takšen je npr. že obravnavani tip *Bil(l)iacum oz. Mogetiana.729, 730 Podobno kategorijo tvorijo iztoponimske tvorjen­ke tipa Carnium . etn. Carni, kjer se da kot morebitno keltska identificirati le formalna sredstva izpeljave, medtem ko je imenotvorna podstava lahko keltska le po struktural­nem kriteriju, etimološko pa pripada nekemu drugemu jezikovnemu sistemu (tipolo­ško prim. odnos med sln. Korošica k hrn. *Koro.-.sk. in susbtratnim *Karant(.)o­ipd.). Ceprav je keltskost tovrstnih imen drugotna, pa je njihova informativna vrednost za keltsko jezikovno prisotnost na preucevanem obmocju vendarle enaka tisti, ki jo 728 Glede termina gl. zlasti Anreiter2000. 729 Pravi hibridni keltoromanski toponimi bi bili za obravnavo keltskega lastnoimenskega odtisa sicer relevantni, vendar pri tovrstnih imenih praviloma ni mogoce zanesljivo ugotoviti, kdaj gre v pri­ meru antroponimne imenotvorne podstave za izvorno keltsko ime, ki je dejansko tvorilo živi del romanskega onomastikona. 730 Prim. tudi tpn. Prule iz nem. Brl (gl.Bezlajv ESSJ III s.v. Prule,ESSZI: 335) < srvn. brel < stvn. *bruil (EWAhd II: 368–370) . srlat. broilus, broialum, brugilus ‘ograjen travnik; s travo, drevesi ali grmovjem porašcen kraj’ (MLL: 141) . gal. *brogi-lo- *‘kos zemlje’ (< pide. *mro.-i-). vsebuje primarna, tj. po etimološkem kriteriju kot keltsko opredeljena toponimija, saj predpostavlja integracijo in preoblikovanje predkeltske toponimije v keltskem sistemu. Etimološko raziskovanje lastnoimenskih reliktov je najtežavnejša poddisciplina je­zikoslovne paleontologije, saj se tu ni mogoce opirati na gradivo, sporoceno v anticnih virih, ki bi predstavljalo njegovo starejšo, z glasovnimi in oblikotvornimi spremembami manj obremenjeno podobo. Poleg tega lahko prav zaradi geografsko in kategorijalno neenakomerne asimilacije substratnega gradiva v superstratno plast prihaja do drugotne pojavitve lastnoimenskih osamelcev, ki niti ob normalnih pogojih, tj. kadar je vsaj v relativno enakomernem obsegu zapolnjena distribucijska mreža substratnih imen, ne predstavljajo dovolj zanesljivega kriterija za vzpostavitev jezikovnogenetske oprede­litve, ki izstopa iz jezikovnega konteksta lastnoimenskega areala (prim. gal. *kambo- ‘zavit; recni zavoj’ ob nedvomno negalskem orn. Cambunii montes v Makedoniji ipd.). Pri tematsko usmerjeni, tj. deduktivni analizi relevantnega gradiva na izbranem mikro­prostoru, v našem primeru identifikaciji keltske lastnoimenske dedišcine na jugovzhod­noalpskem prostoru, se je zato metodološko upraviceno poslužiti tudi zunajjezikovnih kriterijev,731ki delno napovedujejo prisotnost oz. odsotnost keltskega lastnoimenskega odtisa. Glavni dejavniki, od katerih je odvisna prisotnost nekega substratnega lastnoimen­skega elementa v superstratnem fondu in na podlagi katerih je mogoce oceniti kolicino in razporeditev lastnoimenskega nanosa substratne plasti, so: a) družbeno-jezikovna situ-acija v realnem casu prisotnosti substrata na obravnavanem arealu, b) meja prepustnosti superstratne plasti in c) vprašanje (dis)kontinuitete danega zemljepisnega imena. a) Družbeno-jezikovna situacija v realnem casu prisotnosti substrata na obravnavanem arealu Za cas delne keltske zasedbe širšega jugovzhodnoalpskega prostora je etnicna in je­zikovna slika osrednjega, vzhodnega in severnega obsavsko-dravskega dela, ki pred­stavlja logicni naselitveni podaljšek iz Panonije v zahodni smeri, sorazmerno jasna in njegova (sicer drugotna) keltskost nesporna tako z vidika distribucije antroponimije in anticne toponimije kot tudi arheološko in zgodovinsko. Problematicen je zlasti obrobni, zahodni pas, za katerega pa ni mogoce izdelati zanesljive slike o etnicni sestavi prebi­valstva, prav tako pa je posledicno zanj znacilna nejasna jezikovna situacija. Arheološko gledano gre razen na obronkih Alp, kjer naj bi bili materialno izpri-cani t. i. »galski Karni« (gl. Guštin2011), zagotovo za nekeltsko poselitev. Na podlagi anticnih virov se osrednji poselitveni prostor Karnov v 2. st. pr. n. št. v grobem umešca predvsem v Furlansko nižino (Ptol. III,1,22; III,1,25; prim. Šašel1974b: 14, Petru 1977: 480, Šašel Kos2005: 413, Cecovini 2013: 184 in pass.). Natancneje je njihovo ozemlje na zahodu mogoce zamejiti z reko Livenzo in mejo z Veneti, na severu z alpskim robom 731 Uporabo zunajjezikovnih indicev pri dolocanju keltskega etimološkega izvora anticne toponimi­je, zlasti z ozirom na uspešno izognitev napacnim jezikovnogenetskim opredelitvam v primeru nakljucno podobnih imen, upravicuje tudi Falileyev 2014a: 34–39 (prim. Sims-Williams 2006: 27–37). V tem smislu tudi Anreiter 1996: 46 v op. 195. in podaljški Norikov v alpskih dolinah, ki potekajo proti Italiji (Strab. VII,1,5), na vzho­du z Notranjsko s prelazom Okra in mejnim japodskim obmocjem (Plin., N.h. III,5,38; III,18,127; Strab. IV,6,10; prim. Plin., N.h. III,19,131, kjer Okro skupaj z neubiciranim tpn. Segesta oznaci za karnijsko naselje), Histri na jugovzhodu (Strab. VII,5,3; prim. VII,5,2, kjer Tergeste opredeli kot karnijsko vas), na severovzhodu pa so morda segali celo do Kokre, ki predstavlja naravno mejo med zahodnimi podaljški Julijskih Alp in zacetkom emonske nižine.732 Na podlagi neskladja med navedenimi podatki o karnij-ski poselitvi Furlanske nižine in starejšimi viri, ki za cas do 4. st. pr. n. št. v obalnem pasu od Venetie do juga Histrie prepoznavajo kontinuirano poselitev severnojadranske ploskve, tj. Venete in Histre z mejnim obmocjem ob reki Timavi (Scyl., Per. 20; Ps. Scymn., Orb. descr., 191–194; Liv. 41,2,1; Strab. V,1,8; V,1,9; gl. Vedaldi Iasbez1994: 158–159), se sklepa, da je klinasta naselitev Karnov v prej venetski prostor drugotna, kot terminus ante quem pa ji je vsaj za jugovzhodno Furlanijo mogoce dolociti leto 171 pr. n. št. (Liv. 43,1,4–7; 43,5,1–4). Od Venetov so jasno loceni pri Pomp. Mela II,59, Plin., N.h. III,5,38, od (alpskih) Keltov (Galli, Galli transalpini) pa pri Liv. 43,5,1–4, 5,7 in 10, prim. 43,1,4–7. V drugotni literaturi se navadno sklepa, da se pod nediferenci­rano etnicno oznako Karni dejansko ohranja (zveza?) vec avtohtonih ljudstev,733 hkrati pa se za Karne v Furlanski nižini, ki se jih razume kot podaljške Karnov, naseljenih ob alpskem robu (prim. Ptol. III,1,25, ki kot karnijska navaja mesta Forum Iulii, Konkor­dijo (vendar prim. Plin., N.h. III,18,126–127) in Akvilejo), predvideva keltski oz. galski izvor, in sicer predvsem na podlagi dejstva, da je pri Liviju (Liv. 40,34,2) ozemlje, na katerem je 181 pr. n. št. ustanovljena Akvileja, oznaceno kot ager Gallorum – oznaka Gallus pomeni v latinšcini toliko kot Kelt in seveda nima opredelitvene vrednosti za dejansko (v jezikovnem smislu) galsko poreklo. Karni so nadalje pri Strabonu (IV,6,9) omenjeni skupaj z »nekimi Noriki« (....... t. t..e.; prim. Plin., N.h. III,20,133: iuxtaque Carnos quondam Taurisci appellati nunc Norici), in sicer kot pleme, ki po­seljuje zaledje Jadrana in obmocje proti/pri Akvileji.734 Pri tem je treba poudariti, da na prostoru med širšim priobalnim pasom Caput Adriae, skupaj s Posocjem, Istro in Notranjsko vse do meje z obmocjem vpliva Tavriskov na vzhodu (deloma pod intere­sno sfero Tavriskov spada tudi že Notranjska, o cemer gl. Laharnar2009), jezikovno ni mogoce govoriti o keltizaciji, medtem ko se arheološko prisotnost keltskega kulturnega elementa (latenizacija) že na prehodu iz 4. v 3. st. pr. n. št. sicer sporadicno potrjuje tudi na posoškem prostoru (gl. npr. Mlinar, Gerbec 2011, prim. Guštin 2001: 336). Kljub dejstvu, da viri za Furlansko nižino v stoletjih pred romanizacijo ne omenja­jo Venetov, je nesporno dejstvo, da je obmocje vse do romanizacije ostalo prekrivno z venetskim jezikovnim arealom. V primeru dejanske galske prisotnosti odsotnost galske toponimije (kljub Pellegrini op. cit., ss. 20–31,1969: 51–52) na tem prostoru sicer ni moteca, zlasti ob dejstvu, da bi bil tovrsten jezikovni odtis nepricakovan tako s stališca 732 Prim. Pellegrini 1966/1969: 8, Šašel1970/1971:35,1976: 80, Šašel Kos 1997: 26–27. 733 Tako npr. Vedaldi Iasbez 1994: 238 in pass., 2001: 80. 734 Za vire gl. Vedaldi Iasbez 1994: 33–34,2001: 72. drugotnosti jezikovne keltizacije kot z ozirom na splošno neintenzivno poselitev obmoc­ja.735Pac pa je vpadljiva skorajšnja odsotnost galske antroponimije, ki se potrjuje le izjemno sporadicno: Counertus, Mogiancus (CIL V/1789), Sucela (CIL V/1790), Tessignius (CIL V/805), Caramantius (CIL V/1642), Dunomarus (CIL, Pais, Suppl. Italica, št. 1196 = Inscr. Aquil. 3535). Sticišce galskega jezikovnega areala z venetskim se obicaj-no prepoznava prav na obmocju Karnije do Ziljske doline (gl. npr. Lejeune1974: 14, Marinetti 2001: 71–72,2008: 157ss.). Najzahodnejšo skupino galskih osebnih imen v obdravskem pasu je mogoce identificirati severno ob Aguntu (CIL III/4725; ILLPRON: 1048), in sicer kot zadnjo zgostitev imen na prostoru med porecjema Drave in reke Mele (nem. Ml). Manjše število verjetno galskih (vsekakor manj verjetno venetskih) imen je prisotnih tudi v okviru venetske epigrafike v zgornji Ziljski dolini (Loncium et uicinia) in Karniji (gl. LVen I: 607–628), medtem ko je na skrajnih obronkih Kar­nijskih Alp mogoce tudi zanesljivo identificirati gradivo, ki kaže na relativno zgodnjo latenizacijo (3. st. pr. n. št.; gl. zlasti izsledke v Vitri, Oriolo 2001, Donat, Righi, Vitri 2007,Guštin2001: 336, 2011: 452), kot to v tem casu velja tudi za Koroško (gl. npr. Gleirscher 1997, 2009) in Posocje (Guštin1991, Chiabà, Maggi, Magrini 2007, Božic 2011). Na prvi pogled se torej zdi upraviceno locevati med arheološko in jezikovno gledano galsko populacijo, naseljeno v Karniji (podaljški noriških Keltov?), in Karni (vsekakor gre za plemensko zvezo s širšo distribucijo, podobno kot pri Tavriskih), ki so poseljevali prostor med Severnim Jadranom in alpskim lokom (enako Guštin2011a). Nenadna prisotnost Karnov v historiografiji severovzhodnega Jadrana je namrec ra­zložljiva le s kolonizacijo, proti cemur govori tako arheološko kot jezikovno izpricana kontinuiteta na severnojadranskem arealu, oz. s prenosom ali generalizacijo etnonima od Karnov proprie dicti na avtohtono prebivalstvo, ki je kot eno izmed alpskih ljudstev (prim. Plin., N.h. III,20,133) poseljevalo Furlansko nižino in Notranjsko oz. vsaj zaledje Akvileje do Okre, kjer so izpricani (kot) Subocrini. Latinski tpn. Iulium Carnicum (in nedvomno tudi sam Carnium) posredno kaže na prisotnost etnonima primarno na ob-mocju Karnijsko-Julijskih Alp. Vendarle pa se tudi takšen poskus grobe rekonstrukcije etnicne situacije postavlja pod vprašaj. Galska jezikovna prisotnost v okviru venetskega epigrafskega korpusa namrec ni tako zelo ocitna, kakor se obicajno predpostavlja. Ker je glavnina jezikovnega gradiva v Furlaniji, Posocju in Karniji omejena na ve­netski epigrafski korpus,736ki predstavlja rezultat akumulacije na tem obmocju živega 735 Z izjemo Akvileje imajo vsa imena urbanih središc latinska imena, gl. LVen I: 577–580, Pellegrini 1966/1969: 9, 39. 736 Do sedaj je bilo identificiranih osem posoških venetskih napisov: Is1–Is3 (Idrija pri Baci, gl. LVen I: 591–597), Is4 (Reka pri Cerknen), Is5 (Berlotov rob), Is6 (Gradic nad Kobaridom, z na­ daljnjim, še neobjavljenim fragmentom), gl. Eichner, Nedoma 2009, srebrna daritvena plošcica iz Vrha gradu na Šentviški planoti (gl. Mlinar, Crevatin 2012, Laharnar, Mlinar 2014). Od od­ kritih napisov so epihoricnega nastanka zagotovo le Is1 in Is2 (morda tudi Is3), Is4 in votivna plošcica z Vrha gradu. Vsi našteti izkazujejo jasne poteze lokalne tradicije, zlasti z arhaicnim (nelatinskim!)t4 (T) in sistematicno uporabo h1 (t. i. lestvicni h) za .i. v položaju za samoglasni­ škim delom dvoglasnika (Is1, Is2: lahvnah1 = la.i.vna.i., vrotah1 = vrota.i., Is4: nekri.m.p.lah1 = nekri.m.p.la.i.). Ta inovacija ima svoj izvor v grafemskem sovpaduh1 z .i. po izenacitvi slednjega in zagotovo najpomembnejšega jezikovnega medija, bi bilo galsko interferenco, ce je bila zares prisotna, treba identificirati prav v okviru venetskega onomastikona. Ravno zaradi nevarnosti projekcije etnicnega stanja na prostoru, kjer je izpricana karnijska (alpska) venetšcina, pa mora identifikacija galskega lastnoimenskega gradiva potekati po najstrožjih nacelih, pri cemer površinska glasovna podobnost posameznega imena z morebitno galsko vzporednico še ne more predstavljati zadostnega kriterija za etimo­logizacijo (prim. zlasti v tem smislu metodološko neustrezno obravnavo domnevnega galskega lastnoimenskega gradiva v venetskem korpusu v Schmidt 1966), rekonstruk­cija dejanske jezikovne situacije pa ne sme graditi na drugih dejstvih kot izkljucno na jezikovnem gradivu. O galsko-venetskem jezikovnem stiku na obrobnih obmocjih koroške in karnijske skupine, tj. v Ziljski dolini (Gurina, Wmlach, Findenig-Thl) in Karniji (Làgole di Calalzo), lahko pravzaprav pricajo le zelo redki antroponimi, ki tako kot latensko arheološko gradivo teh perifernih obmocij sicer niso kontekstualno nevtralni, prim. patronimik kavaron:s (Gt 4) < *kavaroni.s. < *-on-.o-, ki ob primerjavi z gal. *ka.aro-< pide. *.e.H-ro- (= kimr. cawr ‘velikan’) sicer lahko izkazuje preko­zložno asimilacijo e – a > a – a z za galski sistem definicijsko vrednostjo, vendar je v oblikotvorju (nosniško deblo, ven. -is za pide. *-.o-s) ter z za pozno venetšcino znacilno sinkopo hkrati izrazito negalski. Nedvomno pa gre za galski infiltrat v primeru antr. bogjo.s. (Gt 13) za gal. *Bog.o-, na kar opozarjata tako glasovje (gal. *b proti ven. *f- < pide. *#bh-) kot oblikotvorje (gal. *-.o-s proti ven. *-is za pide. *-.o-s). Manj jasno gal-ski je antr. broi.joko.s. (Ca 23), prim. aviro bro.i.jo.ko.s. (Ca 20),737za domnevno gal. *bro..o- <*brog.o-, s cimer je dejansko primerljivo le poznogalsko (po vsej verjetnosti že romansko) breialo (Gloss. Endl. 2,6) < *brog.-alo-(gl. pogl. 3.2.3.4.1). Lejeune (1974: 278, prim. Marinetti2012a: 71, 73 v op. 58) kot galski obravnava tudi domnevni matronimik .a.rs.petijako.s. (Ca 11) < *Ar†spet.o- < *Are-sk.-et(.)o-, k cemur prim. stirs. aithesc = kimr. ateb ‘odgovor’ < *ati-sk.-o-, arasc ‘dogovor’ < *are-sk.-o- (vse k pide. *sek.- »sagen«, gl. LIV2: 526–527).738Ce gre v resnici za galsko ime, sinkopa v s h2 na osrednjem venetskem prostoru in v okviru izrabe severnoetrušcanske abecede za zapiso­vanje venetšcine predstavlja unikum. Med delne inovacije morda spada tudi raba l1 v nasprotni smeripisanja v vrednosti . Kljub mnenju, izraženem pri Mlinar, Crevatin 2012: 293–294, imenska formula voturo.s. vo.l.lk.no.s. na votivni plošcici z Vrha gradu (branje je tu podano v emendirani tran­sliteraciji za prvotno objavljeno branje napisa kot voturo.s. vo.l/p.l/pk.nj3s =voturo.s. vo.l/p.l/pk.nij.s.) ne vsebuje jasnih indicev, po katerih bi bilo mogoce zanesljivo sklepati na galski izvor tako oseb­nega imena kot sledecega patronimika. Glede na punktuacijo v zaporedju vo.l.lk.no.s. zapricako­vano*vo.l.l.kno.s. je mogoce sklepati, da se v patronimiku ohranja sinkopirana oblika *.oll-ikno-(*.o.l.-l.(.)k.-no-, prim. .a.rs.petijako.s., Ca 11) oz. *.oll-keno-(*.o.l.l(.)k.-no-s prestavitvijo za­pornika -k- v izglasje predhodnega zloga po preureditvi zlogovne meje tipa nekri.m.p.la.i. za obi­cajno *nekri.m.-pla.i.), vsakokrat k podstavnemu antr. *.ollo-. 737 Imenotvorje je v tem primeru sicer tipicno venetsko. Patronimiki so na celotnem obrobnem arealu venetske jezikovne ploskve regularno tvorjeni s pripono *-iko- oz.-ko- (za samoglasniškim izglas­jem osnove). Dalje gl. Lejeune 1974: §44, Marinetti 2012a: 65. 738 Gre za besedotvorni tip pide. *upo-stH2-o- > gal. *.asso- (gl. Uhlich 2002: 416). Morda sodita sem tudi galski antr. Atespa(n)tus in tpn. Bratuspantium (Caes., BG II,13,2), a le v primeru, da se v njih ohranja izdeležniška tvorjenka *-sk.-.t-o- (gl. DLG s.v. atespatus). predponi (preverbu) *are-ni neproblematicna in bi bilo v njej treba morda videti ve­netski glasovni odraz (vendar prim. gal. etn. Arnemetici, ce za *are=nemet-iko-), kar bi seveda pomenilo, da je bil antroponim v najboljšem primeru v venetski lastnoimenski fond le integriran, in sicer kot njegov obrobno produktivni element. S stališca jezikovnogenetske opredelitve je težaven tudi etnonim Ambisontes (Plin., N.h. III,137, Ptol. II,13,2), kikaže na predložno rekcijsko zloženko *Amb-isont-o-oz. *Ambi-sont-o- ‘ki je/živi okrog/na obeh straneh reke (I)sontV’ (v kolikor seveda ne gre že v izhodišcu za latinsko tvorjenko po zgledu na produktivni galski imenotvorni tip). Etnonimi z galskim predlogom *ambi-‘okoli, okrog’ < pide. *H2.bhí (*ambhí, Dunkel 2014 s.v.), prim. gr. .µf., sti. abhí, lat. ambi-, pgerm. *umbi, so praviloma hibridne tvorjenke in jezikovnogenetsko gledano lahko heterogenega izvora, saj predlog/preverb (< prislov) *ambi- v zaporedju *am ne izkazuje nobene specificno keltske razvojnogla­sovne poteze. Izbor jezikovnega vira, ki mu zaporedje*ambi-teoreticno lahko pripada, pa je morda vendarle omejen, in sicer na tiste jezikovne sisteme, ki za podedovano prajezicno vzglasno zaporedje *#H.- izkazujejo sistemski odraz *#aR-. Od identifici­ranih sistemov na relevantnem arealu, kjer so tovrstna imena zgošcena, tako v poštev prideta le keltski (galski) in italski vir (venetsko jezikovno gradivo sicer ne omogoca neposrednega uvida v odraz podedovanih zaporedij *#H.-, vendar se tipološko gledano tudi tu zdi verjeten razvoj tipa lex Rix, torej *aR-). Tudi sam imenotvorni model je kot verjetno galski mogoce potrditi le na podlagi zunajjezikovnih dejstev, saj se da v okvi­ru zloženih etnonimov identificirati le hibridne tvorjenke z negalskimi toponimskimi predlogami v drugem clenu,739prim. Ambarri < *Amb-arar-o-k hdr. *Arar- (gl. AcSI: 119–120, K. Ihm, RE I,2 (1894), 1795–1796), Ambi-draui k hdr. Drauus, Ambi-lini in morda .µß...... (Ptol. II,13,2), ce ne gre dejansko za isto pleme, torej *.µß...<.>.. = Ambilini.740 Podstavni hidronim etnonima Ambisontes se zelo verjetno ohranja v zapisu Igonta: super fluuium Igonta (788 = Not. Arnonis) (gl. Greule2014: 238 s st. lit., Lindner 2014:329, 331–333), ki oznacuje zgornji tok današnje reke Salzach (Igonta = *Isonta ~ Iuuarus). Šašel(1972: 140–144) v enkratnici nasprotno prepoznava zgodovinsko upra-viceno obliko in etnonim hkrati na podlagi historiografske slike noriškega prostora lo-kalizira na obmocje gornjega Posocja, vendar niti te argumentacije ni mogoce zadostno utemeljiti.741 Zelo verjetno sicer na primarni obstoj etnonima Ambisontes na prostoru 739 Izjema je le nedvomno galski tip *Ambi-to.to-v galacanskem etn. Ambitouti (Plin., N.h. V,146) in antr. Ambitoutus (CIL XIII/3991, III/6707) ob aµß.t..[---] (RIG: G–236), gl. Meid2005: 162, Wodtko 2013: 222–223. 740 Glede interpretacije gl. Šašel1967,1972: 294 v op. 7, Alföldy1974: 67, 283, 304, Scherrer 2002: 33. K možnosti, da se v Ptolemajevi zabeležbi .µß...... vendarle ohranja verna podoba etnonima, prim. etn. ....t... (Ptol. II,13,3; 12,2) < *Lik-ati- k podstavnemu hdr. *Lika (< pide. *.lik.o-?, gl. Bichlmeier 2009/2010: §2.11) > nem. Lech (prim. Anreiter et al. 2000: 133, Greule 2007: 127). 741 Enako Šašel Kos 1997: 23–24,2014a: 404, Guštin1991: 99, Božic1999: 213, vendar prim. Scher­rer 2002: 32, ki zastopa starejše mnenje (tako že npr. Alföldy1974: 68) o lokalizaciji etnonima ob zgornji tok reke Salzach. zgornjega toka reke Salzach posredno kaže tpn. Bisontio ~ Pisonzio, danes Pinzgau,742 ki ga ni mogoce izvajati iz starejšega *.is-ont-(ta bi namrec predstavljal edino drugo smiselno etimološko izhodišce), saj bi bila rom. *#ß-~ *#.- pred starovisokonemškim premikom soglasnikov substituirana z bav. #.-in ne z #b-(> #p-). V primeru, da je Ambisonte dejansko upraviceno lokalizirati (tudi) ob reko Soco (ant. Isontius oz. Aesontius), pa vpadljivo ostaja zlasti neskladje med jezikovno najverjetneje galskim etnonimom in njegovo izrazito nekeltsko (negalsko) jezikovno in arheološko (gl. Guštin 1991: 84–85) komponento. Bolj kot arheološki (arheoloških sledi o bitki z Ambisonti, ki so kot edino noriško pleme omenjeni med pokorjenimi alpskimi ljudstvi na Tropaeum Alpium (gl. Šašel1972), sicer ni niti na obmocju reke Salzach) in zgodovinski indici, ki dejansko govorijo v prid lokalizaciji v severni Norik, na južnejšo lokalizacijo opozarja predvsem vrstni red naštetih noriških plemen pri Ptolemaju (II,13,2), ki pa je interpre­tativno težaven in verjetno neenoznacen. Kar se tice hidronima Isontius oz. Aesontius (sln. Soca, furl. Lusìnç, nar. L'Isùns (Aquileia), il Lusìns (Flumisel)), sta glede na njegove zabeležbe v anticnih virih in glede na sodobne furlanske kontinuante kot izhodišcna možna tako *Isont.o-kot *A.sont.o­(izhodišce *Isont.o- iz morebitne pide. reduplicirane tvorbe *H1i-H1sH2-(é)nt- je iz­kljuceno s posredno epigrafsko zabeležbo hidronima v teon. Aesontius in v verjetnem *.sonti(is), ki ga narekuje tpn. Ponte Sonti, Tab. Peut. III,5). Ce sem vendarle spada tudi etn. Ambisontes, je v njem zagotovo treba prepoznati najstarejši posredni zapis tega recnega imena. V takem primeru se za vzglasje izhodišcne oblike zagotovo potrjujekratki ijevski samoglasnik, torej *Isont-, in ne dvoglasnik *a.. Digraf AE na obeh razpoložlji­vih votivnih napisih (AE 1926: 108, 1996: 695) bi v tem primeru predstavljal arhaicni zapis za že monoftongirani dolgi ozki ali široki vlat. *e, ki bi sovpadel z vlat. odrazom starega *i v nenaglašenem položaju. Ob verjetnem *Is-ant-.a < pide. *H1isH2-ént-iH2-/ *H1isH2-.t-.éH2-(gre za žensko obliko sedanjega tvornega deležnika)743 pa je za izhodi-šce povsem teoreticno mogoce predvideti tudi tvorjenko s produktivno pripono -antia (= *-ant.a < pide. *-.t-iH2-) k nomenu actionis pide. *H1o.sH2-éH2- tipa lat. toga. V tem primeru je za vzglasje hidronima treba racunati z dvoglasnikom *a.. Tudi ta bi se v svoji monoftongirani dvojnici enako verjetno potrjeval v že omenjenih zapisih teon. Aesontius ter posredno v tpn. Ponte Sonti (Tab. Peut. III,5) < *Ponte .sonti po aferezi. Zagotovo pa v tem primeru ne bi pricakovali ijevskega samoglasniškega vzglasja v etn. Amb-isont.o- (. lat. Ambisontes). 742 *Bisant-ja- > *Bisentsa- > Pinz-, najverjetneje po deglutinaciji iz **AmBisont.o- (gl. Alföldy 1974: 68, Lochner von Hüttenbach 1991: 154, prim. Greule2014: 247), in sicer za iz etnonima izpeljani hrn. *Ambisont-.o-. *Amb-isont-o-. Povsem neustrezna je interpretacija toponima v Forstner 2004, 2011. 743 V ojevskem samoglasniku drugega zloga izhodišca *I/Aesontio-je najverjetneje treba prepoznati venetski foneticni filter, skozi katerega je šel hidronim na poti do sodobnih romanskih kontinuan­ tov. V obdobje venetizacije ali že v obdobje latinizacije sodi tudi prehod prvotno zagotovo ženske oblike hidronima v moški spol. Dalje gl. Repanšek 2015b: 66–68. Ne glede na splošno vecznacnost skromnega onomasticnega in zgodovinskega gradiva, pa se zdi upraviceno zakljuciti, da se areal razširjenosti galske jezikovne in lastnoimenske plasti na prostoru jugovzhodnih Alp med Furlanijo in Panonijo ujema z arheološko sliko, ki jo je mogoce vzpostaviti na podlagi primarne latenizacije obmoc­ja (tj. tiste, ki je najožje povezana s stacionarno poselitvijo, medtem ko je drugotna latenizacija jasno omejena na sporadicno integracijo latenskih elementov v avtohtoni kulturni odtis in je za galsko prisotnost na arealu le posredno relevantna). Keltizacija (jezikovna in arheološka) jugovzhodnoalpskega teritorija poteka z vzhoda v širšem pasu Savsko-Dravskega medrecja in se zaustavlja na širšem obmocju ljubljanskega ba­zena (Vrhnika) oz. v dolini Gornje Drave, medtem ko Posocje, Notranjska in Furlanija primarno nedvomno izkazujejo jezikovno in arheološko kontinuiteto in ne pricajo o stacionarni keltski prisotnosti. b) Prepustnost superstratne plasti Lastnoimenski odtis substratne plasti je mogoce oceniti tudi na podlagi pricakovanj o zastopanosti posameznih poimenovalnih kategorij v toponimiji nekega homogenega areala. Distribucija toponimije je namrec odvisna od lastnosti substrata v casu, ko ta z drugimi jezikovnimi sistemi stopi v superstratno-substratno oz. adstratno razmerje. Ker gre, kakor je bilo ugotovljeno, pri galski jezikovni kolonizaciji jugovzhodnega alpskega prostora za drugotno, površinsko keltizacijo toponimije, o cemer nedvomno prica redek galski lastnoimenski odtis v naboru anticnih imen, je mogoce izkljuciti možnost, da je do keltizacije prišlo tudi v okviru hidronimije in oronimije, saj slednji kategoriji spadata med zemljepisna imena, ki imajo ob poselitvi primarno orientacijsko vrednost. Zemlje­ pisnolastnoimenski sediment, ki ga v svoj toponimski fond prepusti superstrat, tvori njegovo substratno plast; pri tem vsaka nova plast lahko v prostor vnaša kronološko mlajše elemente, ki jih najmlajša superstratna plast integrira po enakih nacelih. Nacelo soodvisnosti med kontinuiteto lastnega imena in velikostjo oz. pomembnostjo predmeta lastnoimenskega poimenovanja je namrec univerzalno in ne velja le ob jezikovni pre­plastitvi, temvec tudi pri linearnem razvoju v okviru ene in iste plasti.744Enako nacelo kontinuitete velja za vecje naselbine ob prometnih poteh, medtem ko je zemljepisnoi­menski odtis tipološko mogoce pricakovati vsaj v okviru manjših recnih tokov, manjših že obstojecih in novih naselbin ter v mikrotoponimiji kot v svoji funkcijski vrednosti najbolj zamejeni poimenovalni kategoriji. 744 Gl. zlasti Schramm1981: 10. Ce velikost predmeta lastnoimenskega poimenovanja sproži nastanek alonimije (prim. Sauus proti .óa..., Danuu/bius proti .st..., Igonta = *Isonta proti Iuuarus ipd.), je praviloma vsako posamezno ime vezano na zakljuceno geografsko (mikro)enoto in s tem praviloma tudi na lastnoimenski fond razlicnih jezikovnih sistemov, tako da v takšnih primerih za razmerje med posameznimi imenskimi dvojnicami (alonomi) ni upraviceno govoriti o sopomen­skosti. c) Vprašanje (dis)kontinuitete lastnega imena Prehajanje lastnih imen iz plasti v plast gre z roko v roki z vprašanjem nepretrganega razvoja (kontinuitete) oz. pretrganega razvoja (diskontinuitete) danega imena. Tako v antiki sporoceni toponimi kot tudi tisti, ki niso zgodaj zabeleženi, lahko z enako verje­tnostjo ohranijo linearno kontinuiteto v casovnem nanosu jezikovnih plasti, ce njihovo prehajanje iz sistema v sistem ni prekinjeno. Razlogov za neizpricanost imena v antic­nih virih je vec, med najpomembnejšima pa bi bilo treba izpostaviti naselbinsko opuste-lost in odrocnost. Ob toponimih, ki svojo vlogo vzdržujejo tudi v casu postopne roma­nizacije (npr. Celeia, Colatio, Emona, Poetouio itd.), in tistih, ki jo v tem casu na novo pridobijo (Atrans, Neuiodunum), bodisi zaradi geopoliticne pomembnosti ali ker so nji­hovi predmeti lastnoimenskega poimenovanja kronološko mlajšega nastanka, obstaja vrsta naselbin, ki v tem obdobju izgubijo svoj lastnoimenski odtis, in sicer predvsem zaradi preusmeritve pozornosti iz administrativno manj ugodnih na prominentnejše. Drugo kategorijo v anticnih virih neizpricanih toponimov tvorijo imena iz nepoznanih, odrocnih obmocij, kakršne so na primer ravno Alpe (prim. Ölberg 1966). Neodvisno od izpostavljenih kriterijev je v nadaljnjem razvoju kontinuiteta imena neposredno vezana na naselbinsko kontinuiteto, tako da velja enacba naselitvena kontinuiteta = lastnoimen-ska kontinuiteta (prim. Šašel1979,1980, 1988). Pri tem je pomembno poudariti, da je pogojem za izmenjavo toponima med substratno in superstratno jezikovno plastjo mini-malno zadošceno, kadar je v substratnem sistemu vez med lastnim imenom in predme-tom lastnoimenskega poimenovanja funkcijsko ohranjena.745Omenjena enacba pa je le enosmerna, saj je treba racunati tudi s kategorijo zemljepisnih lastnih imen, pri katerih redno prihaja do prelastnoimenjenja, prim. ojk. Iuenna . horonim (> sln. Podjuna), ojk. Solua . hidronim (nem. Sulm) ipd. Iz tega sledi, da med najodlocilnejše dejavnike, ki vplivajo na ohranitev toponima, spada prav poselitvena dinamika, in sicer tako pose-litveni odtis substrata, ki mu prostorsko ustreza distribucija zemljepisnih lastnih imen tik pred kolonizacijo, kot potek in intenziteta naselitvenega vala superstratne, kolonizi­rajoce plasti (prim. neintenzivno in jezikovno površinsko naplastitev galskega elementa proti asimilacijsko mocni slovanski preplastitvi). Ta po principu centra in obrobja ob preplastitvi praviloma ustvarja drugotno zgošcanje substratnega lastnoimenskega mate-riala na obrobnih obmocjih, kjer se naselitveni val zaustavlja.746 Od stopnje invazivnosti jezikovne kolonizacije je deloma odvisna tudi stopnja integracije substratnih elementov. 745 Povedano bolj preprosto, to pomeni, da integracija nekega toponima v superstrat ne predpostavlja, da je bil kraj v casu slovanske penetracije tudi dejansko naseljen. Pac pa kot nujno predpostavlja jezikovno situacijo, v kateri se je na mikroprostoru vez med naselbino in imenom zanjo še ohra­ njala. 746 Posledica tega dejstva je v literaturi na vec mestih izpostavljeno opažanje, da v okviru slovenskega zemljepisnoimenskega fonda gostota substratnih imen glede na njihovo prostorsko distribucijo narašca v smeri vzhod–zahod in se zgošca v strnjenem pasu na jugozahodnem robu slovenskega etnicnega ozemlja (gl. npr. ESSZI: 11, Kos 1950: 241, 247, Bezlaj 1958, 1959, Furlan2002). Sledece etimološke obravnave posameznih toponimov so zastavljene problemsko, in sicer z namenom, da bi se za vsak konkretni primer ponudilo indice, ki govorijo v prid keltskemu izvoru imena oz. takšen izvor jasno zavracajo. Glede na skladnost v strokovni imenoslovni literaturi predlagane keltske etimologije z dejstvi keltske zgodo­vinske slovnice se da relevantne toponime razdeliti v štiri skupine: I. skupina: Do keltske interpretacije je prišlo zaradi neustrezne opredelitve lastnoi­menskega gradiva (Podjuna). II. skupina: Predpostavljenega podstavnega obcnega imena ni mogoce identificirati v okviru keltskega gradiva (Ahten, Avce, Gumin, Horjul, Rož, Vetrinj). III. skupina: Predpostavljeno podstavno obcno ime je izpricano v enem ali vec kelt­skih sistemov, vendar je nadaljnja etimologizacija toponima kot keltskega prežitka problematicna z vidika besedotvorja, strukturnega tipa, glasovnega razvoja ipd. Nadalje je v sklopu tretje skupine toponimov treba razlikovati med tistimi imeni, za katere je keltska etimologija lahko na podlagi zgolj formalnih preprek brez na­daljnjega ovržena (Avsa, Bregana, Krmin, Krn, Montaž, Tigrce, Tolmin), in imeni z možno a ne zagotovljeno keltsko etimologijo, s cimer je odprta pot za nadaljnje ugotavljanje morebitne nekeltske jezikovnogenetske opredelitve imena, in sicer kot edinega kriterija, po katerem je v takšnih mejnih primerih keltsko etimologijo mogoce dokoncno ovreci (Trbiž). IV. skupina: Predpostavljeno podstavno obcno ime ima ustrezno keltsko etimologijo, lastnoimenski prežitek pa je kot keltski (po etimološkem kriteriju) mogoce zado­voljivo opredeliti tudi formalno (Glana). I. skupina Podjuna Teonim Iouenat(.) (CIL III/143663 + s. 2328198, gl. Glaser 1982 pass., Šašel Kos 1999: 41) < *.o.en(n)-ati- je treba razumeti kot s produktivno galsko pripadnostno pripono *-ati- izpeljano posamostaljeno pridevniško tvorjenko k substratnemu tpn. *.u.en(n)a (Tab. Peut. IV,2: Iuenna ob nejasnem ../d....., Ptol. II,13,3). Možnosti, da bi se v teonimu ohranjala latinska tvorjenka *.o.en(n)as, -atis < *-ati-, sicer ni mogoce v ce­loti izkljuciti, vendar se ob ocitno galskem filtru, na katerega utegne kazati *o. . *u., galsko besedotvorje zdi verjetnejše.Slovanski substitut *.u2na (gre za horonim) > izsln. *.úna, ki se posredno ohranja v današnjem tpn. Podjuna, se je morda izoblikoval na podlagi sinkopirane razlicice *.ó.ena > *.ó.†na ali *../..ena > *../.(.)†na romanske­ga kontinuanta anticne predloge. Povsem neustrezno je obratno izvajanje toponima iz teonima (tako še Kranzmayer1956: 23 z op. 22, 26 in pass., 1959: 110, Pohl2010: 185, ESSZI: 313), v katerem naj bi se v celoti ohranjalo galsko besedotvorje. Taka razlaga ne upošteva razmerja med imenotvorno podstavo in iz nje izpeljanim pripadnostnim pridevnikom, prav tako pa implicitno predpostavlja ejevsko prevojno stopnjo v pri­ponskem delu domnevnega gal. *.u.en-< pide. *H2.u-H1/3en-. V keltskem sistemu se v okviru pide. osnove *H2o/e.-u-‘življenje’ ohranja izkljucno nictostopenjska izpeljanka pkelt. *.o.an-ko- < pide. *H2.u-H1/3.-ko-, prim. *H2.u-H1/3.-tuH-t-> pkelt. *.o.antut- v stirs. oítiu gl. iuuentus. Dvojnicno osnovo Iouinc-, kakršna se potrjuje v galskih an-troponimih Iouincus, Iouincatus, Iouincillus ipd., je kljub dvomom, izraženim pri De Bernardo Stempel1987: 132, mogoce izvajati iz iste osnove ob predpostavitvi kratkega ijevskega odraza (*.) za *æ < *a /_.k. Navidezna ejevska prevojna stopnja v lat. iuuenis ‘mladenic’ (z drugotno prevedbo v ijevsko osnovo tipa carnis ob caron- ‘meso’) se ob sti. yúvan- ‘mlad’ (Ted yúvanam < pide. *H2.ú-H1/3on-. . *H2.é.-H1/3on-.), ki jasno kaže na holokineticni naglasno-prevojni tip, potrjuje kot zagotovo sekundarna oz. kot direkten odraz pide. *H2.u-H1/3.-in nikakor ne v zvezi s histerokineticnim podtipom v sti. Ted -anam (prim. Ted kanyánam ‘deklica’ za *kaníyanam) < *-H1/3én-.. Neupraviceno je mnenje, podano pri Anreiter2013 (prim. DCCs.v. Iuenna), kjer se podstavni toponim Iuenna opredeli kot galsko izsamostalniško tvorjenko, s pripono *-enn. izpeljano iz dendronima *i.o- ‘tisa’ (= stirs.eó, kimr. yw) k pide. *Hi(H)-.o-.747 Proti tej možnosti jasno govori korenska struktura toponima, ki jo je na zapis Iuenna mogoce projicirati ravno na podlagi omenjenega eponimnega teonima in korensko verjetno sorodne tvorjenke v tpn. Iuuauum (današnji Salzburg),izpricanem pri Plin., N.h. 3,146 (It. Ant. 235,4, 256,7, 258,6: Iouaui; Tab. Peut. III,4: Iuauo, Ptol. II,13,3: ..a.d... ...a..). Ta namrec jasno odraža zaporedje *.u.a.o-, k cemur dalje prim. zapis in pago Iobaocensi (Not. Arn., gl. Anreiter et al. 2000: 123, prim. Isaac2004, Noricum+Pannonia: Comments, s.v. Klaudioúion) za nedvomno rom. *.oßaßo-. Za poizkus etimološke osvetlitve toponima Iuuauum, ki ga je zagotovo treba razumeti v neposredni zvezi s hdr. Iuuarus (spodnji tok reke Salzach, ant. Igonta = *Isonta), gl. Lindner 2000: 240–241, 2014: 329. II. skupina Ahten Predlaga se zloženka s keltskim prislovom *ati- ‘preko, cez’ in domnevnim obcnoimen-skim elementom *ti/em- *‘voda(?)’ (Pellegrini1969: 30, prim. Frau1978: 29, ESSZI: 43, DTFT: 79; upravicena kritika tega izvajanja že pri Merkù 2006: 37). Element *te/im-je vkljucno s predpostavljenim pomenom suponiran na podla­gi redke hidronimne osnove *tim-v hdr. *Tim-.(-).o- (..µa..-) in trac. *Tim-a-ko- (..µa..-), ki pa se ne potrjuje kot keltska. Glede prvega elementa prim. cisalp. gal. 747 Psl.*.-..a ‘iva’ skupaj z let. i.va ‘Frangula alnus’ < pbalt. *é..a kaže na prvotno a. p. I/1 zakuti­rano osnovo, kar lahko narekuje laringalnoizglasno pide. *He.H-.o-.Lit. ievà ‘id.’ (a. p. 2 . a. p. 4) < pbalt. *...a s cirkumfleksnim tonemom osnove odstopa na enak nacin kot lit. kalvà ‘hrib’ ob let.ka.va.Pgerm.*i.o-(prim.stvn.îwa ‘tisa’), ce iz pide. polnostopenjskega *He.(H)-.eH2-(gl. EWAhd V s.v.),lat. uua ‘grozdje’ < *Ho.(H)-..H2-, gr. ... ‘Sorbus torminalis’ < *Ho.(H)-.eH2-, so za morebitno laringalno izglasje nepovedni, saj je bilo le-to v primeru ojevske prevojne stopnje korena lahko nevtralizirano po de Saussurjevem zakonu. Ce je za pide. izhodišce upraviceno rekonstruiratiizpeljanko*He.H-.o-, je kracina v pkelt. *i.o-razložljiva le po drugotni skrajšavi, k cemur prim. kracino v stirs. béu ‘živ’ < pkelt. *bi-.o- < pide. *g.iH3-.o-. antr. aTe-KnaTi (RIG: E–5), gal. ate-µa...t. (RIG: G–122), Ate-ulatos, Ate-smerti, ATENOVX (Coligny), Ate-rix (KPP: 78–79),748ki jasno kažejo na gal. *ate- < *ati-. Tudi v primeru hibridne tvorjenke bi torej pricakovali *Ate-tim- in ne sinkopirane oblike **At-tim-. Tersko (Subid) A.x'tan, Red A.x'na, (Breginj) .á.xt.n, .á.xtna (Šekli 2009: 150) kaže na izsln. *Á.t.n, *Á.tna, torej z dolgim akutom na vzglasnem *a tudi v imeno­valniku ednine, kar nedvomno kaže na prvotno ajevsko barvo samoglasnika in s tem pogojeno dolžino, zaradi katere je lahko prišlo do splošnoslovenskega umika z nagla­šenega izglasja. Stari tonski višek v terskem A.x'tan za *Á.t.n < *A.t.m. je lahko tipa mo.'ka < izsln. *m.ka < psl. *mok. oz. sekundaren, in sicer po pomiku novega akuta. Izvajanje iz starejšega slovanskega substituta *Ãktimu, Red *Ãktima (tip *.ýd.n., Red *.ýd.na < *.yd.n., *.yd.na) je torej izkljuceno že iz naglasoslovnih razlogov, saj bi v tem primeru pricakovali nadaljnji razvoj v *Okt.m., *Okt.ma (a. p. D) > *Okt.m., *Òkt.ma > *O.t.n, *Ò.tma > **O.t.n, **Ò.tna.749 Moteni glasovni razvoj pa je nada­lje mogoce zaslediti tudi v sklopu soglasniške skupine *-kt- pred prednjim samoglasni­kom, ki bi bila v primeru, da je bil toponim v slovanšcino prevzet zgodaj, še podvržena palatalizaciji *ktVE > *..VE > izsln. *.. Zdi se torej verjetno, da *Áktimu > *Ákt.m., *Ákt.ma predstavlja poznejši integrat adstratne furlanske predloge, in sicer po že izvr­šeni slovanski palatalizaciji *ktVE > *..VE in po prehodu *a v *o, integrirano medglasno soglasniško zaporedje *-kt-pa je bilo ocitno vkljuceno v asimilacijsko poenostavitev novih sklopov *-kt-(< *-k./.t-) > *-.t-tipa izsln. *nô.ta ‘nohta’ (Red) < psl. *n.g.ta (o tem razvoju Ramovš, HG II: §127.2). Furlansko Àtimis lahko kaže na starejše *Akt->*Açt->*At-(prim. lat. noctis > furl. *nj.çt. > n.t (gnot) ‘noc’, lectus > *lj.çt > l.t > jet ‘postelja’)750oz. *Att- > At-, pri cemer zaporedje *-.t- < *-kt-v izhodišcnoslovenski obliki zaradi pravkar omenjene odsotnosti pricakovane palatalizacije ne more biti rezultat substitucije morebitnega furl. *-çt-, razen ce je do integracije romanske predloge prišlo tako po zakljuceni palataliza­ciji *ktVE > *..VE kot tudi po poenostavitvi starih sklopov *ktVO > *tVO tipa psl. *pet. ‘pet’ < *penktu. Takšna relativna kronologija bi sicer teoreticno lahko ustrezala zgoraj izpostavljeni nedvomno pozni izposoji furlanskega toponima, ki bi tudi z ohranjenim vzglasnim *a za kratki samoglasnik substratne predloge jasno stala v nasprotju do po glasovni podobi primerljivih, vendar mnogo zgodnejših integratov tipa slov. *lo..ka ‘Lactuca sativa’ < *la...ka . rom. (dalm.) *laçtuka oz. *lot.ka > *lika (naglasni tip *m.lin. > malin ‘mlin’) < *la...1ka . rom. *laçt.ka.751 748 KGP: 136–141,GPN: 142–145, Uhlich 2002: 145–146, Wodtko2013: 224–225. Prim. še lep. antr. aTeraTos, aTeKua, aTePu (Solinas 1995: št. 26, št. 126, št. 7). 749 Ker ni mogoce identificirati podobnega primera, ki bi potrjeval progresivno asimilacijo *-tm-> *-tn-, se zdi verjetneje, da je medglasni -n-v ter. A.x'na, .á.xtna < izsln. *Á.tna treba pripisati analoški izravnavi po imenovalniku, kjer je izglasni *-m regularno prešel v -n. 750 Splošno o razvoju soglasniške skupine *-kt- v romanskih idiomih Lausberg 1967: §§430–435. 751 Glede integracije slednjih leksemov v slovanšcino gl. Holzer2007:111–112. Horjul Predlaga se keltski antr. Ariolo[sic!] (SVII: 211, Bezlaj1969: 22 = ZJS I: 391, ESSZI: 161), ki ga v okviru keltskega onomastikona dejansko ni mogoce identificirati, prav tako pa predlagana etimologizacija ne ustreza strukturno, saj bi zahtevala nicto prela­stnoimenjenje v smeri antroponim . toponim. Pravilno kriticno ovrednotenje s stališca romansko-slovanskega substitucijskega glasoslovja je podano že v ESSZIib. Starejša razlaga iz anticnega tpn. Forum Iulii (Škrabec 1892: 9 (= JD II: 90), Šturm1933: 7, SVI ib., Bezlaj loc. cit., ESZZI ib.) je popolnoma neupravicena s stališca anticne zgodovine in arheologije. Antr. Ariola je izprican enkrat (gl. CIL XIII/4690, OPEL: A–74), vendar ni diagno­sticno galski. Galski element *ar.o-, deloma za *p.H-.-o- ‘ki je spredaj’ (= stirs. aire gl. primas), prim. antr.(?) ariíos (RIG: L–12), deloma morda kot tematizacija preverba/ predloga *ari- (Lambert 1995: 117, 120),se ohranja v sklopu dvodelne galske antro­ponimije: Ario-manus, Ario-uistus (*Ar.o-.id-to-, prim. cisalp. gal. anareuiseos (RIG: E–1) < *Ande-are-.id-t-.o-),752 v zemljepisnoimenskem fondu pa zgolj v kombinaciji z galskim obcnim imenom *lika oz. *likka ‘pecina(?), celo(?)’ < *‘ploskev, površina’ (prim. stirs. lecc, kimr. llech ‘kamnita plošca’ < *plikka oz. *plekka < *p.k(k)-a),753 in sicer v tpn. Ariolica (Tab. Peut. I,4; II,4, It. Ant. 348,4, Rav. IV,30). Za vzpostavi­tev dejanske razlicice *Arelica,754ki bi bila sicer po strukturnem tipu vzporedna s tpn. Are-late, Are-brigium, Areduno ipd.,ni indicev. Rož Predlaga se kelt. (z izraženimi zadržki glede jezikovnogenetske opredelitve) *rag.o­‘prostor ob reki ali potoku’, gl. Lessiak1922: 90 (»vielleicht keltischer Herkunft«), kar privzemata SVIII: 166 in ESSZI: 361. Pri Kranzmayer1956: 27 z op. 47 je substratno izhodišce opredeljeno le kot indoevropsko, kar sprejema Pohl 2010: 185. Ce najstarejši zapis Rasa (9. st., Kos 1906: 302, št. 266) = *Raza odseva bavar­skonemški substitut slov. *Rã.u oz. *Rã.u, je primerjava s toponimi tipa tirol. Rasen, fr. Rosanais (pagus Rosanensis), nem. hdr. Rosanna (= Trisanna h gal. *tragisamo-, gl. spodaj s.v. Glana), nem. hdr. Rase755ipd. (Lessiakloc. cit., ESSZIib., gl. še AcS II: 1229) brezpredmetna. S stališca substitucijskega glasoslovja bi bilo v 9. stoletju (gl. Striedter-Temps1963: §§1, 80) sicer možno izhajati tudi iz stbav. *Raza . slov. *Ra.u > *Rož.(tako že ESSZI: 361), na kar morda posredno kaže tudi naglasno stanje – narec­nih podatkov sicer ni na voljo, vendar se zdi verjetneje, da ime ne spada v pricakovano a. p. b (prim. standardizirano Šetj.kob v R.žu, Zdovc 2010: 108). V nobenem primeru notranjekeltsko gradivo ne ponuja ustreznega obcnega imena, na podlagi katerega bi 752 KGP: 134, GPN:141–142,KPP:146–147,187,NWÄI:184zop.55,Matasovic2009:43,Zair2012: 91, prim. IEW: 24, 67. 753 DLG s.v. lica, licca, DCC, Principal elements, s.v. lic(c)o-, NWÄI: 514, De Bernardo Stempel 1987: 123, Isaac 2004, Possibly Celtic elements, s.v. lico-, Matasovic 2009: 134. 754 Gl. AcS I: 202, ACPN: 199, De Bernardo Stempel 2005b: 99. 755 Za prepricljivo germansko etimologijo gl. Greule 2014: 425–426. bilo domnevno substratno *rag.o-(oz. *rasV-) < rom. *r..u (oz. *r.sV-) upraviceno oznaciti za toponim, ki bi temeljil na galski podedovani leksiki. Stang. racu ‘recna struga’, ki se navaja v podporo predpostavljenemu topoleksemu *rag.o- s suponiranim pomenom *»Landschaft um den Bach oder Fluss« (Pohlloc. cit., prim. ESSZIib.) in *»Gegend am Fluß- oder Bachbett« (Kranzmayerloc. cit.), temelji na pragermanskem pridevniku *raka-‘raven’ < *H3ro.-o-(tip stvn. liob ‘ljub’ . lioba ‘ljubezen’) oz. gla­golski osnovi *rekan ‘kopiciti, spravljati v kup’ (got. rikan)756 < *H3re.-e/o- k pide. *H3re.- »gerade richten, ausstrecken« (LIV2: 304–305), morebiti h kavzativu *rakjan ‘iztegovati’ < *H3ro.-é.e/o- (tip pgerm. *stelan ‘krasti’ . stang. stalu ‘kraja’) in iz­kazuje nedvomno drugotni pomenski razvoj primarnega izpridevniškega oz. izglagol­skega samostalnika (prim. stnord. rak »zusammen geharkte Halme« = stang. racu, De Vries 2000: 432) v nomen concretum oz. nomen geographicum. Vetrinj Predlagajo se keltski antr. Bitoria (Lessiak 1922: 95, prim. ESSZI: 453), tpn. *Beturina k domnevnemu keltskemu dendronimu *betua[sic!] *‘mocvirska breza’ (Pohl 2010: 186, prim. ESSZIib.) oz. tpn. *Bitrin-, tvorjen k predpostavljenemu pide./kelt. *bitr- (> rom. *ß.tr-)757‘kol’ < *bhiH-tró- k pide. *bhe.H- ‘udarjati, tolci’ (gl. Kranzmayer1956: 27 z op. 48, 1958: 69, Pohl loc. cit., ESSZIib.). Prvo možnost je mogoce odkloniti kot neprepricljivo, saj je nediagnosticno galska enkratnica Bitoria (CIL V/8738, Concordia, prim. še Bitorius Bellicus, AE 1990: 733) tudi epigrafsko izpricana v izrazito nekeltskem kontekstu. V AcSI (s. 430), ki je oci­tno služil kot vir za vzpostavljeno etimološko povezavo pri Lessiaku (loc. cit.), je bil antroponim uvršcen zaradi zgolj površinske podobnosti z galskim dvodelnim imenom Bitu-rix. Gal. *bet.a ‘breza’ (prim. antr. Betuus, Betua) < pide. *g.et.-o-= brit. *bed.a (> kimr. bedw), stirs. beithe < *be.’e < zgirs. *be..e.a < *bet.-.. se pojavlja tudi v netematizirani razširjeni razlicici *betu-lo- (od koder lat. betula), prim. antr. Betul(l)us, Betulo, Betulonius (gl. KPP: 222, DLG: 74). Pripona -(V)r-ina bi bila v primeru iz­hodišcnega *Beturina lahko le romanska, vendar tovrstna zložena pripona v okviru romanskega besedo- oz. imenotvornega sistema nima znanih vzporednic. Tudi zadnja predpostavljena tvorjenka *bhiH-tró- > *bitro-razen odraza *b za vzglasno *#bh- (ki pa je na konkretnem arealu brez diagnosticne vrednosti) seveda ne vsebuje nobenih indi­cev, ki bi govorili v prid galskemu izvoru. Mnogo verjetneje se v primeru rož. B.tr.nj (gl. Zdovc 2010: 124, 273), ce za *B/..trýn. (prim. stbav. Vitrino, 9. st.), kljub nesistemskemu slovanskemu substitutu *-u1nu > *-yn. za substr./rom. *-ona, zdi izhajati iz rom. *B/..tr.na, tj. možnega kon­tinuanta v jezikovnogenetskem smislu neidentificiranega substratnega vira z odrazom pide. *H2.eH1-tró-, kakršen se ohranja vsaj še v pgerm. *.eðra- ‘vreme’, psl. *v.tr. 756 Seebold 1970: 373, Kroonen 2013: 403, 409. 757 Pohl 2010, s. 186: »kelt. *vetr-[sic!]‘Knüttel’«. ‘veter’, lit. v.tra ‘nevihta’.758Identicna osnova se lahko ohranja tudi v nem. tpn. Witraun (bav. srvn. še Witerun (12. st.)za pricakovano *Wit(e)run brez diftongizacije) < stbav. *.it(e)runa . *..tr.naoz. *..dr.na (Wiesinger1990: 277–278)in po vsej verjetno­sti tudi v furl. Verone < *ß.dr.na, od koder bav. srvn. *.ed(e)r.n > bav. Fed(e)raun. Slovensko narecno Pad .etrù..am/n, Pad .etr...am (Med v predložni zvezi), Ted Pad.etrò.,759s sufiksoidnim *-o.. v izglasju in ohranjeno medglasno skupino *-tr- je do romanskega kontinuanta v ne povsem razumljivem razmerju. Mogoce bi bilo sicer misliti na substitucijo srednjevisokonemškega dvoglasnika *o. (> a.), vendar bi v tem primeru morda pricakovali sln. *-o.n- > *-on-, nepojasnjen pa bi ostal tudi nezveneci medglasni -t-. Skupina IIIa Avsa Slovenske tpn. Avsa, Avce, Davca ipd. se obicajno obravnava v istem kontekstu, in sicer v povezavi s furlanskimi recnimi imeni tipa Aussa, kar se nadalje povezuje de­loma s kelt. *alika[sic!] ‘Sorbus torminalis’ oz. *alisa,760deloma pa umešca v sklop staroevropske hidronimije (k osnovi *au-‘izvir; tok’761oz. *al- < pide. *H2el- »nähren, aufziehen«, LIV2: 262).762 Izhodišce furlanskega hidronima je pri Pliniju (N.h. III,18,126) izpricano kot Alsa.763Morda v isti kontekst sodita tudi litovski hdr. Alsà in nemška Alsbach (1158: Als) ter Alsenz < stvn. *Alsenza < *Als-o/ant.. (Greule2014: 33), vendar se element *also/a-kot produktiven kaže zlasti na mikroarealu, ki zaobsega današnjo Furlansko nižino in Karnijo, kjer tudi izkazuje izrazito zgošceno distribucijo. Identificirani topole­ksem ne more biti v povezavi z galskim dendronimom *alísa.jelša' niti ob predpostavljeni zgodnji sinkopi medglasnega *i, saj slednja v obliki, naglašeni na predzadnjem zlogu, ne bi bila pricakovana, ne upravici pa je niti morebitna drugotna baritoneza, do katere bi teo­reticno lahko prišlo pri prehodu obcnega imena skozi latinski glasovni filter. Dvoglasnik a. v furlanskem hdr. Àus(s)a /'ausa/ (it. Aus(s)a) = ant. Alsa predstavlja regularni furlanski odraz vlat. *al v položaju pred zobnikom, deloma z nadaljnjim pre­hodom v o. v osrednji in karnijski furlanšcini (tergestinska furlanšcina ohranja starejše 758 Domneve o romanskem izhodišcu *veterona (tako Pohl 2010: 186 s.v. Vetrinj) k lat. uetus, -er­‘star’ ni mogoce podpreti s primerjalnim gradivom; prim. sicer istr. vedorno ‘praha’ < *ßeternu < lat. ueternus ‘star’ (REW: 9289). 759 Zdovc 2010: 87, 239. Naglasoslovno se zabeležene narecne oblike ne ujemajo. 760 Gl.Kelemina1951:182,ponjemBezajvSVII:40–41in128,odtamESSZI: 49 (obakrat z obliko *alika s kratkim medglasnim *i). 761 Primerjalnogradivo,ki senavajav pridtej rekonstrukciji (gl.zlastiKrahe1964:43–44),jehete­rogenega izvora in dejansko ne omogoca vzpostavitve tovrstnega obcnega imena. 762 Prim. Krahe 1962/1963: 291,320, 1964: 37–38, 43–44, Pellegrini1969: 25–26, Doria 1972: 34, Frau 1978: 30, DTFT: 82, Greule 2014: 33 in pass. 763 Za anticne vire gl. Vedaldi Iasbez1994: 116–117. Prim. še domnevno izpeljanko v tpn. Alsuanum (Cassiod., Var. IV,8), dan. Porto Buso oz.Porto Anfora (Vedaldi Iasbez op. cit., s. 118). stanje z a., prim. aut ‘visok’< lat. altu-, sautà ‘skakati’ < lat. saltare).764Domnevno k isti hidronimni osnovi sodita še karnijskofurlanska hdr. Àuze /'au.e/ ~ /'au.e/ (it. Auzze) in Davóussja /da'vouša/ (Prât di Cjargne/Prato Carnico) z regularno palataliziranim sicnikom765(it. Avausa) < *De ab Alsa (prim. st. zapise 1257: de Vualsa, 1325: de Ausa, 1328: villa de Avausa, 1444: de Ovausa).766 Nadiško (Jevšcek) Ó..sa (s. mn.), prim. Rmn tá z Ó..s, Tmn tì.e na Ó..sa, Mmn 'ta na Ó..sex,767lahko kaže na izhodišcno *Ò.sa (> *Ó.sa) ali *Òl.sa (> *Ól.sa > *Ó.s.). Glede na nedvomno substratno *Alsa slovanski/slovenski substitut ne more biti star, pac pa je moral nastati po že izvršenem premetu jezicnikov (v nasprotnem pri­meru bi seveda pricakovali **Las.). Ker terminus post quem za velarizacijo *l > *. v furlanšcini ni poznan, je sicer možno, da bi bilo izhodišce tudi še po premetu jezicnikov (8. st.) v slovanšcino prevzeto kot *Alsa, vendar v tem primeru ne bi mogli zadovoljivo pojasniti naknadnega prehoda *a. v *o., ki v govoru Jevšcka ni sistemski.768Ce je torej prehod *l > *. / _C [+zobnik] v furlanšcini mlajši od slovanskega premeta jezicni­kov, je mogoce racunati z izhodišcnim slovanskim substitutom *Àlusa >*Òl.sa tipa *ol.tár. ‘oltar’ (a. p. B) < ppsl. *alutáru za rom. *alt.r., v nasprotnem primeru pa gre brez dvoma za pozen adstratni prevzem furlanskega toponima (izvorno morda hidronima) */'o.sa/ < *A.sa < *Alsa. Težje je zaradi izglasnega cpodoben izvor iskati v primeru tpn. Avceza nar. (Avce) 'A..c, Red z 'A..ca, Med u 'A..co < *-u (Logar 1996: 60–64). Sodobno furl. Ausse je ociten integrat slovenskega imena. Navedeno narecno gradivo kaže na izhodišcno *Ál./.c. (prim. ESSZI: 49) oz. *Á.c..Sem sodi tudi hdr. Avšcek (SVII: 40–41), ki odseva pripadnostno pridevniško izpeljanko (ktetik) *Ál./l./.c-.sk... > *Á.ški. Naj­starejši znani zapis ze Als (1398)769lahko odraža tako /'alc/ kot /'a.c/, zlasti ob predpo­stavljeni možnosti hiperkorektne restitucije etimološkega l (*a.T/D- > *alT/D-), do ka­tere je v furlanšcini zlasti v živem obcnoimenskem fondu, deloma pa tudi v sklopu bolj konzervativne toponimije, bolj ali manj sistemsko prihajalo tudi na glasovni ravni (gl. Rizzolatti 1994), prim. furl. olt ‘slišal je’ za *o.t < *a.t < lat. audit, gjoldi ‘veseliti se’ za *gjo.di < *.a.di< lat. gaudere, polse ‘pocitek’ za *po.se (= karn. póuse) < *pa.se < lat. pausa, v sklopu toponimije pa zlasti Viladt za *Viladó.t < *Villa ad altum, Aunêt < *Alnetum, Rivt in Rivàut < *Rivum altum (DTFT: 737–738, 741–742, 982) Oltis ~ Utis (prim. uldî ‘slišati’ < *o.di < lat. aud.re). Vendarle pa v primeru, da gre tudi tu za poznejši adstratni prevzem furlanskega imena, brez vzporednic ostaja glasovna substitucija furlanskega medglasnega *s s slov. *. oz. sln. *c. Primerljiv razvoj je sicer mogoce opazovati v že omenjenem karnijskofurlanskem hdr. Àuze /'au.e/ ~ /'au.e/ za 764 Gl. Doria 1960, Rizzolatti 1994. 765 Gl.Frau1984: 129, prim. v..s, v..s ‘kost’ (For disot/disore (nar.disjra) – Forni di Sotto/Sopra) < lat. ossum (Frau 1984: 138). 766 DTFT: 85, gl. še Ascoli 1873: 487–488. 767 Šekli 2008: 156. Kolektiv je sekundaren in sicer po reinterpretaciji ženske edninske osnove kot osnove množine srednjega spola (tip nad. Cí.esta, Ni.fca, gl. Šekli op. cit., s. 96). 768 Toda prim. Šekli op. cit., s. 156. 769 SVI I: 40 po M. Kos 1954, Urbarji slovenskega Primorja II, 122. domnevno *A.sæ, kjer je podobno kot v tpn. Torse z lokalno razlicico Torce = /'Torce/ verjetno prišlo do prehoda trdonebnega sicnika v c.770 Na voljo pa je tudi možnost, da se v toponimih tipa Avc(e) kljub njihovi navidezni sinhroni podobnosti z zgoraj obravnavanimi substratnimi imeni ohranja slovanska dedi-šcina (tako Torkar2016). Ker se le tako v etimološko obravnavo tpn. Avce argumentira-no da vkljuciti tudi tpn. Davce, je slovanska razlaga celo bolj ekonomicna. Torkar(op. cit., s. 207)izhaja iz pripadnostne pridevniške tvorjenke *Dal.c. < *-.o- k slovanskemu hipokoristiku *Dal.c., od koder bi po osamosvojitvi pridevnika *Dal.c. iz prvotno vecbesednih imen (prim. Vic < *.i.. . *.it-.. kra.. oz. podobno) iz predložne zveze tipa *na Dal.c.po reinterpretaciji morfemske meje (resegmentaciji) *nad Al.c. nastala deglutinirana oblika *Al.c. (ob nedeglutiniranem Davca < *Dal.ca (v.s. ...)).771 Kljub še ne povsem razjasnjenem izvoru obravnavane skupine slovenskih topo­nimov pa v nobenem primeru ne pride v poštev izvajanje iz kelt. *alika ‘Sorbus’ (za reference gl. zgoraj), saj bi se slednja osnova v furlanšcini odražala kot **alie < *alíjæ < *alíga, njena morebitna izpeljanka pa kot **alíce < *alí.a < *alik.a, za kar bi prica­kovali slov. *al./../.u > **ol./í./... Poleg tega rekonstrukcija keltskega dendronima *alika ni podprta z notranjekeltskim gradivom, romanske odraze tipa stfr. alie (12. st., ob alise ‘Sorbus’ = fr. alisier < *alis.-arium . *alisea, prim. sorbier ‘Sorbus’ < sorb-arium k lat. sorbus ‘Sorbus (torminalis)’), alie (Saintonge), stprov. aliga (14. st.),prim. alio (Languedoc), alige (Gascogne), ki bi teoreticno sicer lahko govorili v prid izho­dišcu *alíga (vendar cemu keltskemu?), pa je mogoce v celoti (deloma po regularnem glasovnem razvoju, deloma pa preko izposoje med sistemi) izvajati iz pripadnostne tvorjenke *alis-ea ‘plod/jagoda breke/mokovca’ (prim. engad. alossa ‘Prunus padus’, piemont. arësa ‘borovnica’) k rom. *alisa ‘Sorbus (torminalis/aria)’ . kelt./germ. *alisa ‘Alnus’.772 Gal. *alísa .jelša' se kot topoleksem ohranja v kolektivnih/svojilnih izpeljankah *Aliso-nt-, *Alis-enko-in *Alis-.o-, deloma izpricanih celo v nelatinskem kontekstu: a..[s].[.t]ea. (RIG: G–224)773= Red *Alisont.as, Alisincum (It. Ant. 366,7; 460,7), Alesia774 (Caes., BG passim, gl. AcSI: 90–91) < *Alis(i).a, in Alixie (RIG: L–97) = *Alisi.e < Alis.a(.),775 in AlisiIa (RIG: L–13). Posredno se gal. *alisa oz. polastnoi­ 770 Prim. DTFT: 926. Gre za dehidronim. Franco Finco(ustno) predlaga etimološko povezavo z lat. torquere (pf. torsi) ‘sukati, vrteti’. 771 Kljub Torkar2016: 210 standardizirana množinska razlicica Avce vsaj znotrajsistemsko ne bi mo- gla nastati po reinterpretaciji oblike za srednji spol Avce (selo ...),sajv avškemgovoruizglasji *-e in *e nista sovpadli (*Al.ce > *A.co, gl. Logar 1996: 62–64, 152). 772 -g-v staroprovansalskih oblikah je hiperkorektnega izvora (gl. REW: 345a, Grzega 2001: 57, Schmidt 2009: 53–55, 66–67 s kriticnim ovrednotenjem starejše literature). 773 Prim. hdr. Elsenz < stvn. *Elisenza (988: Elisinza) < *Alisont.a, glede pomenske motivacije pa nemški hdr. Elsbach < stvn. *Elispa (817: Elspa)< *Alis-apa (Greule 2014: 122–123). 774 V nasprotju z mnenjem, zastopanim v LG: 41, je v lat. Alesia ob gal. Alisi(I)a nedvomno treba prepoznati drugotno razlicico in ne sigmatske pripone *-es-z notranjegalskim zoženjem v *-is-, saj se tvorjenka *aleso-proti dejansko izpricanemu *aliso- v galskem gradivu nikjer ne potrjuje, prav tako pa bi bila predpostavljena glasovna sprememba nesistemska. 775 Graficni za je hiperkorektnega izvora. menjeno *Alisa (tpn.) ohranja tudi v galo-latinskem teon. Alisanu (RIG: L–133) < *Alis-ano-, prim. deo Alisano (CIL XIII/2843, LG: 136).776 Njegovo najverjetnejše etimološko izhodišce je pide. *H2el-‘bel, svetlec’,777manj verjetno *H1el-‘rdec, rjav’ (prim. sti. aru.á- ‘rdeckast’ < *H1el-u-no-, aru.á- ‘ognjenordec’ < *H1el-u-so-, stvn. elo ‘(rjavo)rumen’ < *H1el-.(-)o-, ce seveda ne gre za tip pgerm. *.as-.o- ‘siv’, ob *H1e/ol-mo-> lat. ulmus ‘brest’, pgerm. *elma- > stvn. elm, gl. EWAhd s.v.), saj bi bilo v tem primeru nemogoce regularno pojasniti vzglasni a latinskega in galskega odraza. Hromatonim *H1el- bi bilo kot etimološki vir težje utemeljiti tudi z onomaziološkega stališca, saj je verjetnejši motiv pri poimenovanju jelše bela in ne rdeca barva – znacil-no belo lubje jelše se namrec rdece obarva šele pri obdelovanju (o tem prepricljivo že Schmidt 2009: 67). Sorodne tvorjenke se ohranjajo v lat. alnus ‘jelša’ < pide. *H2el-s-no-, lit. a.ksnis ‘id.’ (ob narecnem vzhodnolitovskem alìksnis) < *-s-ni(o)-,778 pgerm. *alíso/*álizo ‘id.’ v stvn. elira < *álizo779= psl. *ol..a (a. p. D) z dvojnicnim *el..a > *.-el..a (po pravilu Rozwadowskega)ob srvn. else < *alíso (EWAhd II s.v. elira), vse s pripono *-is-a (vendar stnord. olr = stang. alor ‘id.’ < *-usa- z notranjegermanskim *-us- ob -is- < *-is-, *-es-). Prim. še stmak. ....a · . .e... t.. d..d... (Hesych.) < *H2el-i-diH2- (prim. gr. ...a ‘koren(ina)’ < *.rH2 .-d.a < *.rH2-diH2-)in morda panon-ski tpn. Alisca.780Nemogoce je zanesljivo ugotavljati, ali se v vseh navedenih tvorbah ohranja prvotna sigmatska osnova *-es-(. *-s-no/i-) oz. je vsaj v galski, germanski in slovanski izpeljanki mogoce prepoznati zloženo pripono *-iso-, kakršno je npr. treba prepoznati v stvn. bilisa ‘Juncus jacquinii’ < *bhel-íseH2-(EWAhd II s.v., Bichlmeier 2009b: 191)k pide. *bhel- ‘bel’. Teoreticno možna je tudi razširitev ijevske osnove *-i-so- oz. tematizacija *-i-s-o- v tipu sti. arcí- ‘žarek, plamen’ ~ arcí-.- ‘id.’. Bregana Za etimološko izhodišce se predlaga pkelt. *brig- ‘gric’, ‘utrdba ubežnikov na gori’[sic!] (ESSZI: 77; povzeto in dopolnjeno po SVII: 83) tipa *Brig-enna . nem. (hdr. in ojk.) Prien (gl. Niemeyer 2012 s.v., Greule 2014 s.v.), *Bregana[sic!] . nem. hdr. Breg (gl. Greule 2007: 185, 2014 s.v.), *Brigantia . nem. Bregenz (gl. Niemeyer 2012 s.v.). 776 LG: 135–137. Tvorjenko je ob odsotnosti indicev za obstoj produktivne pripone *-ano-(oz. *-a-no-) v galskem imenotvornem sistemu treba oznaciti za galo-latinsko vox hybrida. Antr. Alixan[---] (Graufesenque) najverjetneje odraža gr. (lat.) antr. Alexianus ~ Alixianus (Stifter2013: 117), prim. Alex[---], Alexan[---], in v tem oziru torej ni poveden. 777 Gl. DLG s.v. alisia, DCC: 6, Weisgerber 1969:50, De Bernardo Stempel 1987: 71, Isaac 2004, Celtic elements, s.v. aliso-, Stifter 2012a: 536.Kljub DLG: 39, DCC (Principal elements, s.v. aliso-) in De Bernardo Stempel 1987: 71 je galsko obcnoimensko osnovo nemogoce izvajati iz sigmat-skega*pel-es- kpide.*pel- ‘siv’.Slednja se ohranja v stirs. all < *p.-s-o- ob ail, Red alo/ailech (<*al(l)i-ko-) < *p.-s-i- (?) (gl. Matasovic2009: 120–121), stvn. felisa (ž.) < *pol-ís-a, felis (m.) < *pél-es-o- ob filis (m.) < *pél-is-o-, stnord. fell, fjall < *pel-s-o-, vse s pomenom ‘pecina’ (gl. EWAhd III: 142–145, Kroonen 2013: 134). 778 Kljub Smoczynski 2007: 11, prim. Schrijver 1991: 42. 779 Bichlmeier 2009b: 193 predpostavlja pide. izhodišce *H1el-i-so/a-. 780 Kljub Höring 1950: 127, prim. Anreiter 2001: 205–206. Mogoce je izhajati tudi iz *al-isko- ali *ali- + -isko-. Pripona *-.no/a- se v okviru starokeltskega imenotvornega sistema ne potrjuje kot produktivno imenotvorno sredstvo, medtem ko navedeno lastnoimensko primerjalno gradivo z obmocij, kjer je galski lastnoimenski odtis distribucijsko mocan, dejansko odseva galske tvorjenke, in sicer *Brig-enna (gl. 4.2.3.5.2) . stvn. *Brigena > *Prijena (izposojeno še pred drugo etapo stvn. premika soglasnikov) > Prien h gal. *brig- ali *briga, *Brigant-.o/a- (Ptol. II,12,5: B.....t..., It. Ant. 278,3: Brigantia, Tab. Peut. II,5: Brigantio, Rav. IV,26: Bricantia; za imenotvorje gl. 4.2.3.1) > stvn. *Pregenca > Bregenz h gal. etn. *Brigant-in morda tudi *Brigona (Greule2007: 185, 207, 2014: 70), ce gre za substratno *Brigo-no- (. gal. *briga) . stvn. *Brigana > *Bregana > hdr. Breg. V primeru slovenskega hdr. Bregana bi v poštev prišla kvecjemu primerjava s tpn. *Bergona (sln. Breginj) na slovenskem zahodu. Izsln. *B.rgýn. kaže na rom. *ß.rg.na s prehodom starega *e v *. v prednaglasnem zlogu, medtem ko bi bil pricakovani vzhodnoromanski odraz morebitnega izvorno enakozvocnega podstavnega (keltske­ga) korenskega zaporedja *berg- tudi v prednaglasnem zlogu *berg- (prim. *Kelé.a . *Cel..e), z nadalje pricakovanim slovanskim substitutom *berg->*breg-. Galsko izhodišce *brig- bi se tudi ob predpostavljenem morebitnem progresivnem romanskem glasovnem razvoju *br.g- za konzervativno *brig- v slovanskem substitutu odražalo kot *br.g-. Ker pripona *-ana ni bila identificiran niti v okviru panonske toponimije, ki v primeru, da je ime resnicno predslovanskega izvora, na danem arealu predstavlja edini logicni morebitni vir hidronima, bi v primeru neslovanskega in neromanskega *-ana morali predpostaviti romansko podaljšavo pan. *-ana < *-o-no-, ki pa, tudi ce bi zanjo že obstajali pogoji (nepricakovano naglasno mesto na kratkem predzadnjem zlogu!), na obravnavanem arealu niti ni pricakovana. Krmin Predlaga se prelastnoimenjenje podstavnega etnonima *Kormones, ki bi bil tvorjen k pkelt. obcnemu imenu *karmon-‘podlasica’ (Pellegrini1969: 22, Frau1978: 53, ESSZI: 216, DTFT: 287–288, prim. še Desinan1983, s. 11: »con un suffisso in -on tipicamente celtico«781[podcrtal LR]) oz. povezava z lastnoimenskim gradivom, zabeleženim v AcS I: 1128–1129, 790–791: tpn. Corma, Cormariacum ob Cormones, antr. Carmanos (prim. RIG IV, št. 99), Carmo Adnami (CIL III/5644), tpn. Carmona (Hispania Baetica).782 Gal. *karmon- ‘podlasica’ (prim. DLG s.v.) se predpostavlja zgolj na podlagi rom. *karmo, -on-, z osamljenim kontinuantom v retorom. karmun, karmím ‘id.’ < *karmone (Grzega2001: 129). Furlanski kontinuant Cormóns skupaj s slovanskim substitutom *K.rmýn.783< slov. *Kurm.1nu jasno kaže na rom. izhodišce *K.rm.nes (oblika je bila lahko interpretirana kot stari tožilnik množine, prim. ant. Nemas proti furl. Ni­ 781 Pripona dejansko nima diagnosticne vrednosti za ugotavljanje galske provenience. 782 Galoromanski tpn. Curmiliaca (It. Ant. 380,2) je izpeljan iz pogosto izpricanega antr. Curmillus (prim.CILXIII/4393,III/12014239; gl. DCC: 112, Delamarre2007:80,Stüber2005:94),prika­ terem gre za hipokoristik h galskim dvodelnim imenom tipa Curmi-sagius (za zabeležbe gl. AE 1939: 260 in KPP: 152–153) h gal. *kurmi- = stirs. cuirm, stkimr. curum ‘pivo’. 783 Nem.Cremoun, Cremaun je prilagoditev slovanskega substituta romanske predloge. mis), ki ga odseva tudi najstarejši dostopni zapis Cormones (Paul. Diac., Hist. Lang. IV,37; VI,51). Izhodišcni rom. *. je mogoce izvajati iz vlat. *u za substratno u oz. vlat. *o za stari *o. Obakrat bi namrec pricakovali enak izid, saj v primeru substratnega *Kormones v nenaglašenem zlogu regularno ne bi prišlo do prehoda stfurl. *. v .a /_RC (tpn. Cuarnàp < *Kornápp.784 z izvršeno diftongizacijo v nenaglašenem zlogu predstavlja izjemo, saj je v izvornem *K.rn-´ < *Korn-´ diftongizacija lahko tudi analoškega nastanka po naslonitvi na furl. cuar(n) ‘rog’ < lat. cornum). Izhodišcno zaporedje *Karm- je izklju-ceno z dejstvi glasovnega razvoja, saj bi v tem primeru v furlanšcini pricakovali odraz druge palatalizacije *K’ærm-> **Cjarms, v slovanšcini pa pri zgodnjem prevzemu, med drugim izkazanim s substitutom *u1 za *., **Kramýn.. Krn Z vecjimi zadržki se kot možnost predpostavlja kelt. *karno-‘congeries lapidum’ (Be­zlaj v ESSJ II s.v. Krn3 s st. lit.; razlago kot manj verjetno omenja tudi ESSZI: 216) in njegovimi domnevnimi izpeljankami na jugovzhodnem alpskem prostoru, ki, kakor je bilo sistematicno prikazano (gl. podrobno obravnavo v pogl. 6 s.v. .a......a), ne predstavljajo dejanske galske dedišcine. Bezlajeva domneva (loc. cit., prim. še Bezlaj 1955: 76 = ZJS I: 60) o morebitnem slov. substitutu *K./.rn. za pricakovano *Karnu > *Kran. bi bila mogoca le preko sporadicnega romanskega prehoda *ar v *er v nenaglašenem zlogu, z nadaljnjim prehodom *er v *.r . slov. *ir > .r, za kar v pred­postavljenem izhodišcu ni pogojev. Prav tako bi v tem primeru upraviceno pricakovali odraz slovanske druge palatalizacije mehkonebnikov, torej *Kirnu > *Cirnu > **C.rn.. Montaž Domnevno h kelt. *molto[sic!] ‘oven’(ESSZI: 269 s st. lit.). V slovenšcini je oronim rezultat poznega adstratnega prevzema iz furl. Montâs = karn. Montâsj < *Moltáš. < *Moltás(k).., prim. zapisa Moltascium (1072) ob Moltaso (1259), gl. DTFT: 443–444. Pkelt. zoonim *molto- se rekonstruira na podlagi otoškokeltskega obcnoimenskega gradiva v stirs. molt gl. ueruex (Sg 68b16), kimr. mollt ‘oven; koštrun’ (k slednjemu prim. pomenski razvoj v bret. maout ‘ovca’), morebitni gal. *molton-z enakim pomenom pa se prepoznava tudi v romanski nosniški osnovi *multo, *multone ‘id.’ (prim. stfr. multun, stprov. mouto itd.).785V okviru galskega obcnoimen­skega ali lastnoimenskega gradiva elementa ni mogoce zaslediti. Poleg dejstva, da bi *Molt-as(k).o-786z ozirom na izpricanost etimona predstavljal unikum, je galska pro-venienca izkljucena tudi s stališca imenotvorja, saj pripona *-as(k)(.)o- ne spada med identificirane topoformante galske oz. starokeltske toponimije. 784 Prim. pozni slovenski substitut Karnahta (o slednjem SVI I: 253). 785 Gl. REW: 5739, Grzega2001: 210–212, prim. LÉIA–M–62-63, DLG s.v. molton-, LG: 197. Glede etimologije otoškokeltskega *molto-, domnevno za *mol-to-tipa *gorto- = lat. hortus, gl. IEW: 716, SBCHP: 68, De Bernardo Stempel 1999: 441–442, pregledno Irslinger 2002: 258–259. 786 K zaporedju *molto- prim. tudi venetski antr. *Molton-:Ded mo.l.tone.[i.] (Es 15), gl. LVen II: 143–144, Lejeune 1974: 221. Tigrce Keltsko etimologijo predlaga Kranzmayer1956: 27, in sicer h kelt.787 »*tigur(n)- ‘Hausherr’«. Prim. id.1959: 223, kjer se toponim povezuje z etnonimom Tigurini (pagus Heluetio-rum, gl. Caes., BG I,12,4 in I,12,7). Slednja domneva je seveda neupravicena že z zgodovinskega stališca, saj je ne podpirajo dejstva anticne historiografije.788 Hkrati je substratna podstava s strukturo *tigur- oz. podobno dejansko nemogoce izhodišce morebitnemu slovanskemu substitu­tu, saj bi v tem primeru pricakovali slov. *t.g.r- in ne **tig.r-. Sama keltskost tega zagotovo negermanskega etnonima789je sicer problematicna. Kljub splošno sprejeti etimološki povezanosti s stirs. tigern, srkimr. teyrn ‘gospodar’ (prim. tudi tpn. Castrum Tigernum, dan. fr. Thiers) je malo verjetno, da se v veckrat in nespremenljivo zabeleženem Tigurini (..........)790ohranja pkelt. *tigerno- ‘vrhovni, prvi, glavni’ < *tig=er-no-(besedotvorni tip lat. lucerna ‘oljenka’) . pide. *tig-eró- k pide. *(s)te.g- »stechen, spitz sein« (LIV2: 592–593). Izhodišca *tig-u-ro- oz. *tig-ur-o­namrec ni mogoce osmisliti kot prepricljive besedotvorne vzporednice. Tvorbo bi bilo z omenjenim obcnoimenskim gradivom možno povezati kvecjemu posredno in še to le v sklopu korenske etimologije, torej preko pkelt. *tigu-‘ki je na koncu/na repu, zadnji’ (ce za pide. *(s)tig-ú-), prim. stirs. tiug° ‘zadnji’, stkimr. guotig ‘na koncu; po’ < *upo-tigu-,791 vendar se ta element ne ohranja zanesljivo tudi v okviru celinskokeltskega lastnoimen­skega fonda.792 Z ozirom na priponski del etnonima bi se dalo teoreticno racunati tudi s pkelt. *-ino-, ki se kot sinhrono produktivno sredstvo kaže pri izsamostalniških tvorjenkah tipa kimr. 793 h cyntefin ‘prvi (majski dan)’ < *kintu=sam-ino-, *kintu- ‘prvi’ in *samo- ‘poletje’, oz. pri tvorbi nomina agentis tipa *brigant-ino- > kimr. brenin ‘kralj’, *lo.ent-ino- ‘la­uans’. Hkrati bi bilo z enako verjetnostjo v priponi -ino-mogoce prepoznati celo latin-ski besedotvorni element. Na to opozarja zlasti raba zaporedja Tigurino-pri Cezarju 787 Prim. Lessiak 1922: 5, ki se ne opredeli do etimološkega izvora: »vorslawische [podcrtal LR] Stammtigr-«. 788 Kriticno oceno Kranzmayerjevega mnenja na podlagi zunajjezikovnih dejstev podaja že ESSZI: 427,prim.HG II: 267, Pohl 2010: 153, ESSZIib., kjer se slov. *Tigr-i.e (= tožilnik smeri in ne za prvotno *Tigri.ane, kljub ESSZIib.) k stanovniškem imenu *Tigr-i.i razlaga preko slov. integrata nemškega imena Dietgêr oz. podobno. 789 Prim. Sitzman, Grünzweig 2008: 279. 790 Za zabeležbe v anticnih virih gl. AcS II: 1842–1845. Glede tam omenjene primerjave s hdr. Tegern-(nem.Tegernbach, Tegernsee ipd.) gl. Greule2014: 530, ki tovrstne hidronime izvaja iz stvn. *tegaran-, *tegarin- k tegar ‘velik, debel, gost’. 791 LÉIA–T–76-77, Matasovic 2009: 379, prim. De Bernardo Stempel 2008: 107. 792 Kljub DeBernardoStempel 2000: 94 (tako že Holder v AcS II: 1842), prim. DLG s.v.tigu-, ACPN: 198,DCC: 217, se v severnoitalijanskem tpn. ......(.).a (Ptol. III,1,3) ne more ohranjati isti eti­mon. Tam predlagana tvorjenka *Tigu-l-.a »the Last town [of the gulf]« (De Bernardo Stempel loc. cit.) je imenotvorno neosmišljena in temelji zgolj na podobnosti vzglasnega zaporedja .....- z (otoško?)keltskim *tigu-. 793 Gl. GPC s.v. cyntefin, Zimmer 2000: 153. Ce ne za *kintu-samoni- (tako SBCHP: 265), prim. galski Red samoni (Coligny)=stirs.Samain (gl. DLG: 266) ob bret. Mezheven ‘junij’ < *med.o=sam-ino­(Uhlich 1993: 359). (BG I,12,4: »Is pagus appellabatur Tigurinos«), ki kaže na njegovo izvorno pridevniško funkcijo tipa lat. marinus ‘ki je v zvezi z morjem’ k mare ‘morje’ ipd. V besedotvorni podstavi etnonima, kakor je ta sporocen v sekundarnem viru, se torej lahko ohranja tudi lastnoimenski element *TigVro-, ki pa etimološko ni pregleden. Tolmin Izsln. *T.mín (Red *T.min.)794je mogoce izvajati iz dvozložnega in trizložnega izhodi-šca *T./.l(./.)mýn. < slov. *Til(i/u)m.1nu oz. *Tul(i/u)m.1nu. Nadiška narecna oblika (Jevšcek) Tmí.n z nepalataliziranim izglasnim *-n za razliko od nedvomno slovanskih toponimov tipa Bohinj, Ciginj, Ljubinj, morda tudi Rocinj (furl. Runcine), s katerimi v priponi ni enakozvocen795in ga torej ni mogoce projicirati na psl. *-in. oz. *-yn., s svojim zaporedjem *-yn. nedvomno opozarja na substratno pripono *-onV-. Ob odsotnosti zapisov, v katerih bi se ohranjala anticna podoba toponima, je izho­dišcno zaporedje teoreticno mogoce rekonstruirati kot enozložno imenotvorno podstavo *Tilm- (rom. *T.lm- . slov. *Tilm-), *Tel(V)m- (vendar le preko rom. *T.lm-´ . slov. *Tilm- z zoženjem *e > rom. *. v prednaglasnem položaju tipa *T.rgéste, *B.rg.na), *Tul(V)m- (rom. *T.lm- . slov. *Tulm-), *Tol(V)m- (rom. *Tolm- . slov. *Tulm-), *Til(V)m- (rom. *Tilm- . slov. *Tilm-), *Tel(V)m- (rom. *T.lm- . slov. *Tilm-), *Tul(V)m- (rom. *Tulm- . slov. *Tulm-), *Tol(V)m- (rom. *T.lm- . slov. *Tulm-), kjer V = {*., *., *., *.}, oziroma kot izhodišcno dvozložno *T./././.lam- ob predpostavlje­ni sinkopi predpredzadnjega zloga (*Ti/e/u/ol†m-). Nemogoce je izhajati le iz dvozložne podstave *Talam-, saj bi bila ta v slovanšcini substituirana kot *Talam- > *Tolom- in ne kot *Tulum-> *T.l.m-,796medtem ko bi na podlagi morebitne sinkopirane razlicice rom. *Tal†m- < *Talam-pred izvršenim premetom jezicnikov pricakovali *Talm- > *Tlam-, po tem obdobju pa *Talum- > *Tol.m- tipa *ol.tár. . rom. alt.r. ‘oltar’. Priponski del imena je treba prepoznati v zaporedju *-yn. < *-u1nu . rom. *-.na . substratno *-ona, s cimer se rekonstruirano izhodišce *TVl(V)m-onalogicno vkljucu­je v skupino toponimov istega imenotvornega tipa, ki v sorazmerno strnjenem pasu po­tekajo ob jadranski obali od južne Dalmacije vse do jugovzhodnega alpskega prostora: Narona, *Kentona, Salona, Albona, Stelpona, Scardona, Promona, Aenona, Flanona, Alu/bona, *TVl(V)mona, *Bergona, Glemona,797 morda tudi Auendone (It. Ant. 274,1, 794 Za narecno gradivo gl. Šekli 2008: 160,2009:152–153. 795 Kljub Furlan 2002: 30, kjer se substratnoBreginj implicitno vzporeja s slovenskima kontinuanto-ma Tuhinj in Strahinj; glede konkretnega slovanskega imenotvornega tipa gl. Torkar 2008: 23–25. 796 Kljub Bezlaju1954:133(=ZJSI:10)=SVIII:264(gl.tudiESSZI: 430, kjer je Bezlajeva domneva pravilno kriticno ovrednotena). 797 Glemona (Paul. Diac., Hist. Lang. IV,37) =substr. *Glemona >rom. (stfurl.) *Gl.m.na > furl. Glemne . slov. *Glim.1nu > *Gl.mýn.. Obicajno se tvorjenka povezuje s pide. *glem-‘okrogla gmota’ ali podobno (IEW: 360–361) v lat. glomus ‘klobcic’ < *glemos-(Schrijver 1991: 468, de Vaan 2008: 265, prim. REW: 3801), gl. Pellegrini 1969: 22, Doria 1972: 32, Frau 1978: 65, Desinan 1983: 17, Crevatin 1990: 71, Vedaldi Iasbez 1994: 329–332, Bezlaj v ESSJ I s.v.Humin, ESSZI: 156 (»morda kelt. izvora«), DTFT: 389–392. Holderjeva uvrstitev toponima med starokeltsko gradivo (AcS I: 2026) je nepotrebna in celo brez osnove, in sicer tako s stališca podstavnega etimona, ki ni Rav. IV,22)ce za *Auendona in ne kot lat. abl. loci k *Auendon-. Vzhodni podaljšek tega areala, ki ga je mogoce identificirati v tpn. Emona, sega vse do stika severnojadranske s pa-nonsko ploskvijo. V Panoniji je z morebitno enakozvocno pripono mogoce identificirati le dehidronim Arrab.na, ki pa se zdi povsem drugacnega nastanka(gl. v pogl. 6 s.v. Arrabo). Keltska razlaga izhodišca romanskemu substitutu *TVl(V)m.na se v literaturi obi­cajno neupraviceno pripisuje Ramovšu (tako že Bezlaj1954: 132 = ZJS I: 10, SVIII: 264, prim. ESSZI: 430, Šekli2009: 153), ki pa se ob podani rekonstrukciji *Tilmon- (1936: 26) oz. *Ti/elm- (1927b: 25) za jezikovnogenetski izvor substratnega izhodišca dejansko ni izrecno opredelil. Galsko provenienco toponima izkljucuje že za keltšcino neproduktivni imenotvorni vzorec (gl. 4.2.3.4.1), predvsem pa dejstvo, da slovanski substitut jasno govori proti substratnemu *Talamona, ki bi kot edina možna izhodišcna oblika ponujalo možnost vsaj korenske etimološke povezave z diagnosticno keltskim elementom *talamon-(tip pide. *H2énH1-mon- > *ana-mon-> srbret. enef ‘duša’) < pide. *telH2-mon- (*e > *a po Josephovem pravilu)k *telH2- »aufheben, auf sich nehmen« (LIV2: 622–623),798kakršen se ohranja v stirs. talam, Red talman ‘zemlja, svet; tla’ = gr. te.aµ.. ‘oprtnica, jermen’. Nabor toponimov, ki naj bi govorili v prid obstoju osnove *Talamon- tudi v sklopu toponimije, prim. Talamun (11. st.) > fr. Talmont, .a.aµ... (Ptol. II,6,27, Hispania Tarraconensis) z var. lect. Timalinum, Tamaline,799.e.aµ.. (Ptol. III,1,4, prim. Telamone, Tab. Peut. III,3) = Talamonis (portus)(It. Marit. 500,3), je problematicen z ozirom na imenotvorje, glasovni razvoj, pomensko motivacijo ter distribucijo in dejansko ne omogoca tovrstne rekonstrukcije. SKLEP V skupini zemljepisnih lastnih imen Ahten, Avce, Avsa, Bregana, Gumin, Horjul, Krmin, Krn, Montaž, Podjuna, Rož, Tigrce, Tolmin in Vetrinj je delež takšnih, za katera se v strokovni imenoslovni literaturi daje prednost keltski etimološki interpretaciji, manjši, medtem ko se pri vecjem deležu sklepanje na keltski jezikovni izvor pojavlja vsaj kot teoreticno možna, cetudi manj verjetna razlaga. Z metodološko bolj izcišcenim pristopom je bilo za vsako od naštetih imen keltsko etimološko interpretacijo jasno in argumentirano mogoce zavrni-ti kot neustrezno. Pri tem dejanska jezikovnogenetska pripadnost nekaterih po­sameznih toponimov ostaja nepojasnjena, cetudi vecinsko obravnavana imena razvidno sodijo v predkeltsko in s tem tudi predromansko in predslovansko plast (takšni so vsaj Avsa, Gumin, Krmin, Tolmin, Vetrinj in pa podstava ho-ronima Podjuna). diagnosticnokeltski (krožnost sklepanja je med drugim razvidna tudi iz samega gesla, ki ne navaja primerjalnega gradiva), kakor tudi glede navpleteno imenotvorje, ki ganimogoce identificirati v sklopu obstojecih produktivnih strukturnih tipov starokeltske toponimije. 798 IEW: 1060ss., LÉIA–T–22ss., Joseph 1982: 38, SBCHP: 84–85, Stüber 1998: 150–151,Matasovic 2009: 366, Zair 2012: 198. De Bernardo Stempel 1987: 142 predpostavlja besedotvorno neutemeljeno in s stališca zgodovinskega glasoslovja neprepricljivo izhodišce *t.H(2)- + -amon- (prim. stirs.medam ‘sodnik’ < *med-amon-s produktivno zloženo pripono *-amon- < pide. *-H.-mon-) > *tal-amon-. 799 Isaac 2004, Possibly Celtic elements, s.v. talamo-. Skupina IIIb Trbiž800 Trbiž ni rimskodobna naselbina801 in je torej kot mesto poznega nastanka, in sicer kot posledica nacrtnega naseljevanja romanskega prebivalstva v Kanalsko dolino po raz­cvetu železarske obrti. Dejanski nastanek mesta ne more biti zgodnejši od 11. stoletja, ko so upravljanje s Kanalsko dolino prevzeli bamberški škofje802 – iz tega casa izvira tudi prvi zapis Taruisia (1066) –,803 vendar je toponim zagotovo starejši, na kar kaže vsaj bavarskonemški substitut Tarvis /'tarfis/ < bav. srvn. *Tärfi. (pribl. v 14. st.), ki s substitucijo *b oz. *ß oz. *. . . ter *. oz. . . z ~ ., izvršeno ustalitvijo naglasnega mesta na prvem zlogu in drugim starovisokonemškim preglasom (*a > *ä) jasno kaže na integracijo imena med 8. in 10. stoletjem. Vsi latinizirani zapisi bavarskega sre­dnjevisokonemškega substituta substratnega imena (1083: Taruisiam, 1399: Taruisa, 1591: Taruisia) z integracijo med latinske ženske ajevske osnove jasno kažejo, da je bil toponim ženskega slovnicnega spola in da tovrstni zapisi ocitno odražajo bav. srvn. *'Tär.ize (za stbav. *Tar..za > *Tär..za), od koder po apokopi samoglasniškega izglas­ja *'Tär.i. > Tärfis (prim. Tärvîs, Tervîs pri Ulrichu Lihtenštajnskem, Frowen dienst I, 480–604 pass., 1319: Tervis, 1499: Terfiss) > sodobno /'tarfis/.Iz nemške predloge je pozno prevzeto tudi furl. Tàrvis, kar je razvidno iz za furlanšcino nesistemskega odraza -rv- v medglasju804in iz naglasnega mesta, ki posredno odraža starovisokonemško usta­litev naglasa na prvem zlogu. Napacno je pojmovanje, da gre pri tpn. Trbiž za geografski prenos beneškega tpn. Treviso (prim. Tarbision, Rav. IV,30),805 ki bi v alpski prostor prodrl s kolonizacijo, saj takšnega poteka dogodkov zgodovinsko ni mogoce dokazati. Poleg tega bi pri morebi­tnem prenosu imena nepojasnjena ostala tudi v tem primeru nemotivirana sprememba slovnicnega spola. Zgodovinski zapisi tipa Treuisa (1679, 1769)806 z umetno prenovlje­nim Tre- za dejansko Tar-se namrec zacnejo pojavljati šele z drugotno vzpostavljeno navezavo na beneški tpn. Treviso (nem. Tervîs, Terveis, Terveys < bav. srvn. *Ter'.i.), na kar opozarjajo zapisi tipa Kleyn Tarvyß (1573), ki kažejo na okrepljeno povezavo med obema mestoma v 16. in 17. stoletju in posledicno uvedbo vecbesednih imen. Italijanska oblika imena Tarvisio (prvic zapisano l. 1925, tj. po italijanizaciji avtohtone toponimije furlanskega prostora) je seveda v celoti nezgodovinska. 800 Gl. tudi Repanšek2016c. Za razliko od npr. bližnjih Žabnic (Camporosso za *Camporospo), ant. Larix (?), kjer je rimsko­ dobna naselbina (hkrati tudi rimska cestna postaja) tudi arheološko izkazana (gl. Vedaldi Iasbez 1994: 450–451, Faleschini 2009). 802 O srednjeveški zgodovini naselbine gl. Melik 1954: 362–365. 803 Desinan 1991: 274. Dalje gl. DTFT: 903, Frau 1978: 115, Pellegrini 1990: 106. 804 Glede odraza *r. > *rß prim. furl. cierf ‘jelen’, salf ‘rešen’ < lat. ceruus, saluus, vendar fiarbit ‘žgoc’ < *f..rbido < *f.rßido < lat. feruidus kot (v)uarp ‘slep’ < *..rbo < *.rßo < lat. orbus. 805 Kljub Lessiak 1922: 75, Ramovš 1927b: 23 (= ZD II: 235). Ravno obratno situacijo, kjer bi avtoh­ tono ime predstavljal Trbiž, zastopa (brez ustrezne argumentacije) Kretschmer 1934. 806 Vsi zgodovinski zapisi so citirani po DTFT: 903. Slovenske narecne oblike toponima zilj. (Žabnice/Camporosso) Trabí.š/Traví.š/ Trabí.š, Red Trabí.ža/Traví.ža, rez. Tarv'.š (slednje nedvomno iz *T..íš <*Tra/e.íš po redukciji prednaglasnega zloga),807lahko kažejo na izsln. *Trab/.íž ali *Treb/.íž – ven­dar slednje le, ce je *a v prednaglasnem zlogu *Tra- posledica ejevskega akanja. Ta je v ziljskih govorih Kanalske doline sicer splošen, sistemski pojav,808 a rateški govor, ki ejevskega akanja ne pozna, kot avtohtoni odraz toponima ohranja razlicico Trebí.ž, Ted na Trebí.ž, Red s Trebí.ža.809 Rateška oblika toponima bi na prvi pogled zato sicer lahko dodatno govorila v prid izsln. *Trebíž, vendar niti to ni nedvoumno, saj je lahko ejevski korenski samoglasnik v prednaglasnem zlogu tudi odraz prehoda starega *a v *e ob *r tipa preš'.c (za narecno gradivo gl. Škofic, Klinar 2015: 74–75) za *praš'.c < izsln. *praš.c < psl. *pors.c... ‘prašic’. V primeru, da je *e vendarle primarnejši, bi bilo v iz­hodišcu mogoce izhajati iz psl. *Terb-... (a. p. G) oziroma, in to zlasti zaradi ženskega spola bavarskonemške razlicice imena, iz prvotnega hidronima *Terb-í.a.Slednje ime se dejansko ohranja kot staro ime potoka (danes Vrt(l)injlogarski potok, it. Rio Bartolo), ki tece skozi Trbiž810 in ima popolno vzporednico v ziljskem hdr. (Ratece) Trebí.ža < izsln. *Trebíža < psl. *Terb.ža.Za besedotvorno razmerje do glagola *terb-.ti ‘trebiti’ prim. obcnoimenski element *kad-.ž. (a. p. G) > nad. (Jevšcek)811 kadí.š, Red kadí.ža ‘dim’ k psl. *kad-.ti ‘kaditi’ > nad. (Jevšcek) kadì.t.812 Kot nomen geographicum bi psl. obcnoimensko *terb.ž. lahko služilo po prehodu izhodišcnega nomena actionis v no-men loci ‘krcevina’ ali nomen rei actae ‘kar je izkrceno’ – prim. besedotvorno razlicico *terb-.ž. ‘krcevina’ (a. p. E) kot izglagolsko tvorjenko tipa *padež. k *terb.ti.Ce je toponim torej dejansko slovanskega izvora, na kar lahko povsem neproblematicno ka­žejo vsi slovenski narecni kontinuanti, bi bilo dvojnost izsln. *Trebíž ~ *Trebíža < psl. *Treb.ž. ~ *Treb.ža,813 ki se je ne da razložiti s pomocjo prelastnoimenjenja hidronim . toponim oz. obratno (tak model v okviru slovenšcine namrec ni poznan), mogoce utemeljiti kot imenotvorno vzporednico, ki je bila lahko rezultat iste pomenske motiva­cije. Dodatno v prid možnosti, da se v imenu ne ohranja predslovansko substratno ime, morda govori tudi dejstvo, da je sama naselbina pozna in je rimski itinerariji, ki beležijo cesto Aquileia–Uirunum,814ne omenjajo, ceprav je ta po Kanalski dolini v smeri Žabni­ 807 Prim. rez. par ‘pri’ < *p. < pri. 808 Konkretno za Žabnice prim. z masà. ‘iz mesa’ (Kenda-Jež 2005: 99 v op. 27) < psl. *m.sa. 809 Za vse citirano relevantno narecno gradivo rateškega govora se zahvaljujem Jožici Škofic. 810 Standardizirano kot Trebiža za najverjetnejšo narecno obliko *Trabí.ža. Razlicico Traviža navaja Melik 1954: 363. Prim. še mikrotoponim Ceztrabiža (st. zap. Cestravisa imenotvornega tipa Cez­ soca), ki leži vzhodno od Žabnic (Melik op. cit., s. 363 v opombi). 811 Za narecno gradivo se zahvaljujem Mateju Šekliju. 812 Gl. zlasti Snoj v ESSJ IV s.v. tr.biti, SVI II: 269–271, ESSZI: 436. 813 Da se v nar. b ~ v ~ b ohranjaodrazstarega*b, v tem primeru ni vec sporno (glede soglasniške substitucije gl. 5.2.2.3). 814 Prim. It. Ant. 276,1-5:Ab Aquileia – uiam Belloio – Larice – Santico – Uiruno, Tab. Peut. III,5– IV,1-2:Aquileia –Ad Silanos – [?] – [?] – [?] – Tasinemeti –Saloca –Uirunum (gl. Šašel 1975: 76, 78, 98, Vedaldi Iasbez 1994: 433–434, 456–457). ce (Camporosso)–Kókova (Coccau) proti Celovški kotlini dokazano potekala tudi cez selišce bodocega Trbiža.815 Motece pri predlagani notranjeslovanski razlagi toponima pa je vzglasno zapored­ je *tar-, ki se zrcali v bavarskonemškem substitutu imena. Bezlaj(1955: 76 = ZJS I: 60) ime Trbiž razlaga iz rekonstruiranega anticnega *Taruisium, pri cemer odsotnost premeta jezicnikov pojasnjuje kot domnevno regularni pojav v nenaglašenih zlogih; prim. hrv. Trsat k ant. Tarsatica, ki jasno kaže na slovansko *T./.r-in ne **Tra-, kot bi pricakovali. Ker gre pri razlicici imena Trbiž za nezgodovinsko obliko, pa je razlaga presenetljivega glasovnega razvoja v vzglasnem zlogu odvec. Poleg tega se Bezlajeva domneva o izostanku premeta jezicnikov kot neupravicena potrjuje vsaj v primeru tpn. *Ratèn. < slov. *Art.nu . rom. *Arténa. Sln. Ratenj namrec jasno kaže, da je pri najstarejših slovanskih substitucijah romanskih predlog treba racunati z regularnim pre­metom tudi v nenaglašenem zlogu. Pri razmerju med slov. *tr- kot navideznim odrazom *t.r-in anticnimi vzglasnimi zaporedji *tar- pa gre po vsej verjetnosti za substitucije slov. *T.r- < *Tir-za že rom. *T.r-, morda po ošibitvi *a v *e > *. v prednaglasnem položaju.816 V tovrstnih primerih bi bilo sicer mogoce misliti tudi na substitucijski od­raz pozno, tj. po že zakljucenem premetu jezicnikov v slovanšcino prevzetih zaporedij, vendar proti tej možnosti odlocno govori rom. *alt.r. ‘oltar’, ki se v slovanšcini kljub temu, da je v konkretnem primeru do prevzema prišlo pozno, odraža kot *alutár'u > *ol.tár'. in ne npr. kot *.l- ~ *.l- oz. *.-.817 Ker v okviru slovensko-bavarskonemškega substitucijskega glasoslovja ni znan primer približne substitucije slovanskega nenaglašenega zaporedja *tre-s stbav. *tar­(za pricakovano stbav. **tre-), substitut pa je naceloma dovolj zgoden, da v slovanskem izhodišcu še ne gre racunati s samoglasniško redukcijo,818 je treba zakljuciti, da se kot verjetnejši vir tako slovanskemu kot starobavarskonemškemu substitutu vendarle po­nuja romansko (starofurlansko) zaporedje *Tarßí.a oz. *Tar.í.a < *Tar.ís’a (po med-glasnem ozvenecenju palataliziranega *s’). V tem primeru je za izhodišce slovenskim narecnim kontinuantom treba rekonstruirati *Trab/.íž, kar je po regularnem premetu 815 Cesta na zgornjem Trbižu se še danes imenuje Via Romana, njena rekonstrukcija pa kaže, da je morala potekati blizu današnje trbiške rotunde (M. Faleschini, korespondenca z dne 12.11.2014), prim. Faleschini 2009. 816 Tako sklepa že Ramovš 1927b: 23 (= ZD II: 235), prim. Mayer 1959: 131, Loma 1991: 132ss. Neu­praviceno je Ramovševo mnenje (1927: 23 = ZD II: 235), da slovenski tpn.Trbiž, ki ga sicer razume kot zgodovinsko upraviceno obliko, predstavlja pozno izposojo iz bavarskonemškega = Tärfi.. Prav tako Schramm 1981: 301 zastopa mnenje o poznem, adstratnem prevzemu, kar ute­meljuje s substitucijo furl. s ~ z . sln. š ~ ž tipa Nadiža (furl.Nadisón), a kot se zdi, le na podlagi domneve, da se pozna substitucija dodatno potrjuje v glasovni podobi zacetnega zloga. 817 V isto problematiko verjetno sodijo tudi toponimi kot Prcan < *P.r.an. k rom. *P.rc.na < *Parc.na (Šimunovic 2005: 52), nsn.Škrda < *Sk.rda . *Sk.rda (zapisano kot S.e.d. in S...da pri Porfirogenetu) < *Skarda, morda Sa.d... (Ptol. III,11,7) ob Se.d... (Prisc., Fragm. 8), Serdica (Cod. Iust. III,3,28,28) > rom. *Sérdika . slov. *Serdiku > *Sred.c. (Schramm 1981: 364ss.), prim. Skok 1926: 400, Šimunovic 2013: 178, Loma 1991: 132. 818 Za primer substitucije redukcijskega zaporedja v skupini *Tre-prim. nad. Tarbíl < *T.bíl (< *Trebíl < *Trebíl.) . furl. Tribil. jezicnikov nastalo iz slovanskega substituta substratnega imena *Tarb/.../.u. Glede naglasne substitucije prim. strukturno identicno *Am..u >*Omíš.. . rom. *Am.s’a k ant. Almissia.819 Slovanska in bavarskonemška substitucijska dolžina za starofurlan-ski naglašeni foneticno dolgi, vendar fonološko kratki *í je tipa slov. *....d.d. < *.i.id.du . stfurl. *.i.idád. oz. slov. *krýž. < *kr.1.u . stfurl. kr.... V vsakem primeru rom. (stfurl.) *Tarß/.í.a (foneticno *Tarß/...a) torej kaže na kontinuant vlat. *Tar.ís’a < *Tar..s.a.820 Ob tem bi bilo prav zaradi razlike v spolu med bavarskonemškim in slovanskim substitutom treba nadalje predpostaviti, da je do integracije romanske predloge v slo­vanšcino (prim. substratno *-.na (ž.) . slov. *-yn. (m.)tipa *Nyn., *Gl.myn. ipd.) in bavaršcino prišlo vzporedno (cetudi v casovnem razmiku), s cimer je primerljiva najverjetneje prav tako vzporedna substitucija hdr. *G./il.a .1 slov. *Gila > *.ila; .2 stbav. *Gilja > *Gilla > *Gila (Gail). Tak potek dogodkov na prvi pogled sicer zahteva sklep, da je skorajšnja enako­zvocnost med ziljskim toponimom Trabí.š < slov. *Tarb/.../.u . rom. *Tarßí.a in hidronimom Trabí.ža < izsln. *Treb.ža < psl. *Terb.ža predvsem nakljucna, medtem ko bav. srvn. die Tervis (1319) = *Tärfis utegne odražati prehod naselbinsko ime . recno ime. Druga možnost je tako v primeru ojkonima kot hidronima izhajati iz iste substratne predloge, h kateri bi bil hidronim Trebí.ža namesto z obicajno pripadnostno pripono *-.sk./a tvorjen s starejšim *-.o- tipa Slovenj Gradec < psl. *Slo.en-’.: ojk. *Tarb/.../.. . hdr. *Tarb/.../.-.a z jasnim pomenom ‘tista (sc. reka), ki pripada kraju Trbiž’821 . bav. srvn. die Tervis.822 Predlagana pripona formalno sicer ni dokazljiva, saj morebitna jotacija v konkretnem glasovnem okolju ne bi bila razvidna. Ce je torej pravilno izhajati iz romanske predloge, ki bi se po vsej verjetnosti mo-rala nanašati na širši predel v okolici bodocega Trbiža (morda celo na celotno Trbiško kotlino), manj verjetno na reko samo, je zanjo treba predvideti izhodišcno kolektiv-no tvorjenko *Tar..s.a. Ta je v priponi *-.s.o-primerljiva s pan. tpn. Ulcisia (It. Ant. 266,10) k pan. *ulka-‘volk’ < pide. *..k.o-,823 nadalje s tpn. ..e.t/d.s...(prim. Strab. V,3,5), domnevno k mesap. ß...do- ‘jelen’ (prim. ß...t... ‘jelenova glava’),824in z že 819 Za slednjo naglasno rekonstrukcijo prim. hrv. cak. (Brac) Omiška (Šimunovic 2006 s.v.) < *Omíš.ka < *Omiš.ka, ARj s.v. Omiš: Òmiš, Red Omíša. 820 Izvorni dolgi *i se potrjuje v severnoitalijanskem tpn. Treviso (= avtohtono beneškoitalijansko Trevixo /-z-/). V obeh primerih bi v nasprotnem primeru pricakovali odraz **-é- < rom. *-.- < vlat. *-.- . ant. *-i-. 821 Rešitev ustno predlaga Metka Furlan. 822 Prim. *Kolepca . *Kolebka, *Tipcanja luka . *Tipcane (Loma 2013: 109–110 in §§2.2.1.4, 2.2.2.5). Aleksandar Loma (ustno) predlaga, da bi do vzporedne pridevniške tvorjenke lahko pri­ šlo tudi že na stopnji notranjeslovanske reinterpretacije glasovnega substituta *Tarb/.i./.. kot pripadnostnega pridevnika, vendar za predvideni razvoj zaenkrat ni mogoce podati prepricljive tipološkevzporednice. 823 Glede na splošno težnjo po ohranitvi podedovanega pide. *k. v panonšcini (prim. tpn. Aquincum) je odraz *k v tpn. Ulcisia nepricakovan. Ce je etimološka povezava z zoonimom pide. *..k.o- ‘volk’pravilna, bi bilo teoreticno mogoce predpostaviti zgodnjo disimilacijo *. – *k. > *. – *k. 824 Kretschmer 1934: 162, Pokorny 1936: 491, Szemerényi 1954: 199–205, Mayer 1959: 257–259. omenjenim tpn. *Taruisium825 (= Tarbision, Rav. IV,30, Taruisium, CIL V/1593, Taruisio, CIL VI/2379, 2381, prim. še zapis Taruisus, CIL III/9903).826 Slednji topo­nim, ob katerem bi predpostavljeno substratno izhodišce *Tar..s.a predstavljalo kolek­tivno razlicico, se obicajno opredeljuje kot keltska (rec. cisalpskogalska) dedišcina,827 in sicer k prakeltskemu zoonimu *tar.o-‘taurus’ (> gal. taruos (RIG: L–14),828 stirs. tarb, kimr. tarw ‘bik’). Ta je v odnosu do sorodnega gradiva v lat. taurus, gr. ta...., lu-sit. TAUROM (gl. MLH V.1. s.v.),lit. tauras, psl. *t.r. (IEW: 1083) < pide. *ta.ro-oz. *teH2uro-diagnosticno keltski, saj edinstveno izkazuje premet *.r > *r. (ob pomanj­kanju primerljivih zgledov sicer ni mogoce ugotavljati, ali gre pri premetu v takšnem glasovnem okolju za regularno ali sporadicno prakeltsko glasovno spremembo). Kot imenotvorno podstavo v enodelnih priponskih ali dvodelnih toponimih je zoo-nim s precejšnjo zanesljivostjo mogoce identificirati v tpn. Taruesede (It. Ant. 278,5) ~ Taruessedo (Tab. Peut. III,1) < *Tar.-essedo-,829 .a......a (Ptol. II,9,4) = Taruenna (It. Ant. 376,4) < *Tar.-enna (tip *Ard.-enna; gl. 4.2.3.5.3, prim. Anreiter, Jambor 2013: 3), taruodure(ska) (tess. hosp., Turiel 2, MLH V.1: 363–364) . *Tar.o-duro-, .a...ed..µ (Ptol. II,3,1) za *Tar.o-duno-. Tpn. .a.ód..... (Ptol. II,11,15) > nem. Zarten (Kirchzarten) po vsej verjetnosti ne odraža enakozvocne tvorjenke.830 Med toponimi in etnonimi, ki izkazujejo zaporedje *ta.ro-brez premeta (tpn. Tauroenta, Taurunum, *Tauriacum, *Taurincum; etn. .a......, Taurisci itd.), vsaj kar se tice imenotvorja ni za nobenega mogoce navesti prepricljivih argumentov, ki bi govorili v prid keltskemu poreklu.831 Poleg tega je med antroponimi tipa Donnotauro (Caes., BG VII,65,2), domnevno za *Donno-tar.o-(za zabeležbe gl. GPN: 261–263, Delamarre 2007: 178–179) vsaj v okviru galskega onomastikona treba racunati tudi z latinsko oz. grško interferenco. Na podlagi internega keltskega gradiva je torej kljub De Bernado Stempel2000: 90,2008: 102 (prim. Delamarre2012: 249) za kateri koli keltski sistem neupraviceno sklepati na (so)obstoj starejše razlicice *ta.ro- brez premeta. Zaporedje *-.s.o- se za galšcino samo enkrat potrjuje v vlogi kolektivne (tj. ce izsa­mostalniške) oz. abstraktne (tj. ce izpridevniške) pripone, in sicer v že konkretiziranem obcnem imenu t..µa...s.a »Dreipferdschaft« (AcSII: 1954–1955) < *tri=mark-.s.a832 (starogrško naglasno mesto utegne biti uravnano po vzorcu notranjegrških izpridevni­ 825 Prim.NWÄI: 457, kjer se brez utemeljitve med primeri tovrstnih tvorjenk v okviru galskega siste- ma navaja tudi tpn. Buisium (12. st.), domnevno k *bo.- < *g.o.- ‘govedo’. 826 Ob ktetiku Taruis-ano- (Plin., N.h. III,18,126; CIL V/2094) ~ Taruisi-ano-(Cassiod., Var. X,27,3; Paul. Diac., Hist. Lang. II,13; VI,45; CIL V/1593, 6281). 827 DLG: 290, DCC: 212, NWÄI: 457, Anreiter 2001: 141, Matasovic 2009: 371, Delamarre2012: 248. 828 Prim. še patronimik Tarbeisonios (RIG: L–3) k antr. *Tarbeison-, ce za *Tar.-(LG: 92–93). 829 Za gal. *essedo- < *en-sed-o-tipa pide. *eni-.(e)n(H1)-o-prim. galo-lat. essedum ‘galska bojna kocija’ (ThesLG: 73); dalje gl. Uhlich 2002: 424. 830 Gl. Isaac 2004 s.v. taro-, De Bernardo Stempel 2005: 87,2008: 186, Greule 2007: 181–183. 831 Sem niso vkljucena hibridna imena tipa *Taur-isko-, ki seveda niso izobcnoimenskega izvora in torej ne gradijo na podstavnem zoonimu. 832 K pkelt. *marko-‘konj’ > stirs. marc, kimr.march, prim. µ...a (Paus. X,19,11, gl. ThesLG: 103). Gl. tudi Pokorny 1936: 491. ških abstraktnih samostalnikov tipa s.f.a ‘modrost’ < pide. *-(i).eH2-). Nekajkrat je za­poredje izpricano tudi v vlogi pripone za tvorbo hipokoristikov k tematskim osnovam, prim. cisalp. gal. (?)833 aKisios (RIG: E–2), gal. Artisius (CIL XIII/4278, gl. AcSIII: 695, Delamarre2007: 27) k *Arto-oz. *Art-.o- (sem še galorom. *Art=.s.-ako-v fr. tpn. Artezé), Carisius, Carisia (GPN: 164) h *Karo-. Kljub Thurneysenu 1884: 17 (upraviceno z zadržki VGKSII: §365, NWÄI: 457, 564), kjer se izimensko pripono *-.s(i).a <*-.s.a prepoznava tudi v stirs. -e = brit. *-ed, ki služita za tvorbo abstraktnih samostalnikov tipa stirs. trócaire = kimr. trugaredd ‘usmiljenje’ (k rekcijski zloženki *tro.go-kar-o- ‘usmiljen’), je domneva o splošni pro-duktivnosti pripone kljub vsaj za gojdelsko otoško keltšcino neproblematicnem gla­sovnem razvoju834pravzaprav nedokazljiva. Ni namrec mogoce identificirati zaneslji­vega primera, v katerem bi zaradi glasovne strukture izglasja prišlo do asimilacijskega onezvenecenja zvenecega zapornika ob stiku s *h <*s po sinkopi (t. i. provekcija), stirs. trócaire pa je v tem oziru nepovedno ravno zaradi izglasnega zvocnika v osnovi, ki tej glasovni spremembi ni bil podvržen. Ker tudi sicer skromno galsko gradivo ne ponuja zadostnih indicev v prid rekonstrukciji produktivnega prakeltskega oz. splošnokeltske­ga izimenskega *-.s.o-, se zdi verjetneje, da je v omenjenih tvorjenkah treba prepoznati splošnejšo pripono *-i.a, ki jo lahko neproblematicno odsevata tako stirs. -e kot njen britanskokeltski ustreznik *-ed < *-í.a. Genetsko povezanost med zgoraj izpostavljeno redko keltsko hipokoristicno pripo-no tipa Car-isius ~ Car-isia in pripono *-.s.o-v osamljenem kolektivu t..µa...s.a je težko ugotavljati. Ni izkljuceno, da sta zloženi priponi morda celo heterogenega izvora. V grecizirani galski tvorjenki t..µa...s.a se lahko ohranja prvotni, svojilni pomen pri-pone *-.s.o- z drugotnim prehodom tako nastale pridevniške izpeljanke v samostalnik z abstraktnim oz. kolektivnim pomenom (od koder je nadalje možen prehod tudi v no-men loci), kakršen je nedvomno prisoten tudi pri toponimih, izpeljanih iz podstavnih zoonimov tipa pan. Ulcisia.Tipološko prim. slovanski nomen loci *..lc-..e .kjer so volkovi' . kolektiv *..lc-..e, kar je, etimološko gledano, izvorno svojilni pridevnik k psl. *..lk. .volk' (pide. *..k.-e.-o- . *..k.-i- . *..k.-o-). Podobno verjetno v primeru galskega tpn. ..ß.a.ta(Strabon) za *Bebr-a.ta .kjer so bobri' h kolektivu *bebr-akta. Etimološki izvor zložene pripone *-.s.o-ni jasen. Morda gre za osamosvojeno zaporedje *-i=s-.o- s svojilnim pridevniškim pomenom k podstavnim abstraktim samostalnikom, izpeljanim s sestavljeno in drugotno produktivno pripono *-i-s-tipa sti. arc-í-.- .žarek', soc-í-.- .plamen' (ob súci- .svetlec, svetel') ipd.835 833 Antroponim sicer ni nedvomno cisalpskogalskega etimološlega izvora, prim. ven. [.]a.kisinio[.i.] (Es 74). Dalje gl. Meid 1989: 12, kjer se ime obravnava v kontekstu produktivnega tipa antroponi­ mov s (heterogenim?) elementom *Aki- na severnoitalijanskem prostoru. 834 Po glasovnem razvoju *-.si.a > *-.he.a > *-ihe > *-†he (*tro.go=kar-.si.a > *tro.a.ar’ïhe > *tro.†.ar’†he > trócaire). 835 Dolžina v priponi, na katero jasno opozarjata rom. (stfurl.) *Tarß/.í.a in ben. it. Trevixo < *Tar..s.a, bi v tem primeru morala biti šele latinskega nastanka, in sicer po drugotni podaljšavi integriranega naglašenega kratkega samoglasnika tipa *Aquileia za substratno *-é.a. Galski etimološki izvor se torej za tpn. *Tar.-.s.o- zdi vsaj verjeten, zlasti zaradi diagnosticnega splošnokeltskega glasovnega razvoja pide. *-.r-> pkelt. *-r.-(ce gre seveda dejansko za tvorjenko iz zoonima *tar.o-), vendar ostaja formalno nedokazljiv. Venetska jezikovna provenienca, ki bi bila na konkretnih arealih (tj. tako v Beneciji/ Veneto kot v Kanalski dolini) sicer pricakovana (prim. Pellegrini1987: 97), pa je ob tem v celoti nedokazljiva. Vdor transalpskogalskih elementov na obmocje (severo)vzhodne severne Italije je mogoce zaslediti že na prehodu med 6. in 5. st. pr. n. št. (Gambacurta 2013, prim. sintezo v Uhlich2007: 380–381), vendar so tovrstne najdbe izrazito spo­radicne in pricajo o osamljenih, nepovezanih infiltracijah (prim. antr. Andetio (Pa 26), domnevno h gal. izpredložni tvorjenki *ande-t.o-), medtem ko do celovite keltizacije cisalpske Galije pride šele okrog leta 400 pr. n. št. Kljub temu na obmocju Benecije, tj. na socialno in kulturno kompaktnem venetskem prostoru, niti jezikovno niti arheo­loško ni prišlo do globinske keltizacije. Arheološki in jezikovni infiltrati (slednji zlasti v okviru antroponimije), ki prihajajo z (jugo)zahoda, se zaustavljajo na obmocju ža­rišca venetske kulture, tj. mest Este (ant. Ateste) in Padove (ant. Patauium). V celot­nem pasu gre torej za avtohtono venetsko jezikovno obmocje, ki je po 4. st. pr. n. št. sticno s cisalpskogalskim, vendar je vse do reke Adiže(it. Adige) z morebitno izjemo hdr. .edóa..., ki lahko odraža gal. *Med.-ako- (pripona *-ako- je sicer produktivna tako v okviru keltskega kot venetskega imenotvornega sistema), v toponimiji galska prisotnost proti venetski nezaznavna, prim. anticne tpn. Opitergium = *Opi-terg-.o-, *(.)lik.-ent-.., Altinum < pide. *H2el-to- (?),836 Acelum < pide. *H2e.-elo- (?).837 SKLEP Ce je etimološka interpretacija pravilna in se v imenotvorni podstavi toponima zares ohranja zoonim *tar.o-‘tur’, se vsaj na podlagi tega diagnosticno kelt­ skega elementa zdi upraviceno sklepati na galsko dedišcino. S stališca samega imenotvorja (najverjetneje gre za pripadnostno kolektivno tvorjenko v smislu ‘Turje’) pa z ozirom na dostopno notranjegalsko primerjalno gradivo taka pro-venienca ostaja nedokazljiva. Glede na geografsko lego je tako za Trbiž v Ka­nalski dolini kot za etimološko nedvomno sorodni beneškoitalijanski Trevixo (it. Treviso) galski izvor toponima sicer nepricakovan. 836 Prim. ..t.... (Ptol. III,1,26),Altinum (It. Ant. 126,6). Identicna tvorjenka se ohranja v panonskih tpn. Altinum in Altina (gl. Anreiter 2001: 25–27). 837 Primerljivo s pkelt. *okelo- < *H2o.-el-o- z ojevsko prevojno stopnjo v korenu, kar se ohranja v britanskokeltskemtpn........ (Ptol. II,3,4) in morda tudi v številnih hispanokeltskih toponimih (gl. zlasti Sims-Williams 2006: 31–32 s st. lit., NIL: 289). IV. skupina Glana Nar. sln. (rožansko) G.á.na je kontinuant izsln. *Glána < slov. *Glana (danes Gli­na, domnevno po paretimološki naslonitvi na enakozvocno obcno ime). Prvotnega naglasnega stanja ni mogoce rekonstruirati. Možna sta ali stari akut na osnovi v a. p. a ali stari cirkumfleks v naglasnem tipu b z naknadnim splošnoslovenskim umikom na prednaglasno dolžino. Pri tem se zdi verjetnejša prav slednja naglasna rekonstrukcija, torej *Glána < *Glan. < *Gl.na, kar bi ime uvrstilo v koherentno skupino substratnih hidronimov s strukturo *C(R)'VCV-, ki so bili v slovanšcino in-tegrirani s starim cirkumfleksom na korenskem samoglasniku (tip *S..a, *Dr..a, *R.ba, *Z.la). Substratno izhodišce *GlanV-je primerljivo s hdr. Glan-bach (798–800: Glane)838 < *Glana oz. rekama Klein (Ohm)839 in Glan (Nahe, Rhein), kiz latiniziranimi zapi­si Glanum proti stvn. Gleni (Ded) < *Glan-i (ženska oblika tipa mehti .moc' < Ded *ma.ti) ob Glane < *Glan-e (moška oblika tipa gaste .gost' < Ded *gastai) kažeta na izhodišcno žensko ijevsko osnovo *Glani-; ta je v spolu ocitno lahko tudi alternirala (za gradivo gl. Greule2014: 272). K temu prim. še staroangleški hdr. Glene . pbrit. *Gl.(i)n <*Glan.o/a-ter morda nem. Glenner = retorom. Glogn <*Glan.o-, ki ute­gneta kazati na vzporedno tematizacijo ijevske osnove tipa kimr. glain < *glan.-o- = stirs. glain < *glani-, oboje s samostalniškim pomenom ‘kristal, steklo’, ob stirs. glaine < *glan-.a ‘cistost, cistoca’.840Soobstoj tematske in ijevske razlicice se deloma potrjuje tudi v anticnem gradivu, vendar so tam tematske razlicice omejene na nasel­binska imena. Prim. ijevsko izhodišce *Glani-v hdr. Glanem (Gallia Belgica), G..... (Hispania), morda K..... (Strab. IV,6,9) s sicer nejasno lokalizacijo,841proti *Gla-no- v ojk. Glanum = G.a.ó. (Ptol. II,10,8, gl. De Hoz 2005: 181, ACPN: 240), brit. *Glanon (Rav. 105,46: Giano). Sem spadata tudi galska ktetika ..a.e..aß. (RIG: G–64) < *Glan-iko-, k ojk. *Glanon, in *Glan-ati-, ki se posredno ohranja v tpn. [G]lanat[e] (AE 1958: 225). Za izhodišce slovanskemu substitutu je tematska raz-licica *Glano-oz. *Glana enako verjetna kot *Glani-, saj je bila tudi slednja lahko podvržena pricakovani oblikotvorni substituciji tipa slov. *K.lpa za ant. Colapis. 838 Pritok reke Salzach, gl. Greule 2014: 177. 839 in uilla Glene < *Glani-(Greule 2007: 45,2014: 272). 840AcSI: 2024, LHEB: 589, 630, Greuleop. cit., s. 180. Za številne francoske prežitke hidronimne osnove *glano- gl. TGF: 115–116 841 Vedaldi Iasbez 1994: 86. Prim. še hdr. *G/Clanis (Plin., N.h. III,53) v Etruriji ipd. Vzglasno preme-no #gl- ~ #kl-bi bilo sicer deloma možno pripisati latinski grafiji (prim. Clanouenta, It. Ant. 481,1, ob Glannibanta, Not. Dign. 40,52, za brit. *Glanno-.ento- (PNRB: 367) < *-gl.do-, kar se ohranja v brit. *glanno-> kimr., stkorn. glan gl.ripa, bret. glann) deloma pa glasovni substituciji. Z ozirom na distribucijo hidronimov z osnovo *Glani-oz. *Klani- (o tem Pokorny 1940: 82–83) pa je povsem upraviceno izhajati tudi iz predpostavke, da gre ne glede na izvorno glasovno podobo vzglasja za jezikovnogenetsko heterogeno in deloma morda celo enakozvocno lastnoimensko gradivo. Dolžina ajevskega samoglasnika, na katero opozarja slovanski substitut, je drugotne­ga, najverjetneje notranjeslovanskega nastanka. Kljub Bezlaju, ki na mnogih mestih842izraža dvom o pripadnosti hidronimne osnove *glano- ~ *glani- keltski lastnoimenski sferi, se keltskost tovrstnih hidronimov potrju­je tako z distribucijskim arealom (vsaj kar se tice srednje Evrope in britanskega otocja, kjer je osnova dobro vkljucena v imenotvorni sistem) kot s samo glasovno podobo, ki je v konkretnem primeru za keltšcino diagnosticna ravno zaradi sistemskega843 kratke­ga samoglasnika v zaporedju *-Ra- < *-.H-/ _C za pricakovano *-Ra-(prim. pide. *st.H3-to-> pkelt. *strato- > stirs. srath ‘trata, ruša’, *..H-ti- > *.lati- > stirs. flaith ‘vladar’, *H2..H-neH2- > *./ulana > kimr. gwlan, stirs. olann ‘volna’ ipd.). Izhajati je torej treba iz pide. *.h.H1-no-k pide. *.hleH1-(prim. pgerm. *gloan ‘svetiti se’ < pide. *.hloH1-, stnord. glámr ‘luna’, stang. glom ‘mrak’, lit. žlejà ‘(so)mrak’)844 ali morda iz pide. *.h.H3-no-k pide. *.helH3-(prim. Calandove razlicice v sti. hár-i- ‘rumen’ < pide. *.h.H3-i-, híra.ya- ‘zlato’ < *.h.H3-en-.o-, gr. ....ó. ‘zelenorumen’ < *.h.H3-ró-, stirs. gel ‘svetlec’ < *.helH3-no- oz. *.helH3-n-o-, lat. holus ‘zelen’ < *.helH3-es-, psl. *ž.ly, Red *ž.l... ob lit. žélve, gr. ..... ‘želva’< *.hélH3-o.(-s), *.h.H3-.-és . *.helH3-u-).845 V obeh primerih gre za izglagolsko pridevniško tvorjenko *.h.H1/3-nó->pkelt. *glano­‘svetel, cist, blešcec’, iz katere sta bila lahko izpeljana tako ženska oblika pridevnika *glana kotformalnoposamostaljena ženska ijevska osnova *glani- z abstraktnim po­menom ‘cistost, bistrina’.846 Z vidika tipologije lastnoimenskega odtisa so glede na poimenovalno kategorijo kelt-ski hidronimi, tvorjeni iz pridevniške osnove *glano/a- oz. tudi formalno posamostaljenega *glani-, v distribuciji primerljivi z drugim nedvomno galskim hidronimom *Tragisama. Slednji odraža polastnoimenjeni presežnik *trag-isamo-k pkelt. korenu *trag-< pide. *tre(H)g(’)h- oz. *trag(’)h ‘teci’ (gl. KPV: 635ss.), ki se npr. ohranja v stirs. traig (Red *traiged) ‘noga’ in poznogalskem dvodelnem toponimu Brio-treide (gl. DLG: 299).847 Tako irski kot galski kontinuant jasno nadaljujeta prakeltsko atematsko izglagolsko 842 Bezlaj 1955: 68 (= ZJS I: 52), 1958: 693 (= ZJS I: 147), 1959/1960: 291 (= ZJS II: 912), SVI I: 174–175. Mnenje se zdi osnovano na sicer upraviceno kriticnem odnosu do panilirskega pristopa k hidronimu, izraženem pri Pokornem (gl. Pokorny 1940: 95). 843 Gl. zlasti SBCHP:168–191,KPV:136–138, Irslinger 2002:22–26, Zair2012: 69–89. Da gre pri dvojnih odrazih laringalnega zaporedja za skupek notranjekeltskih oblikoglasnih pojavov, npr. jasno kaže besedna družina *bra-tu-(stirs. bráth .sodba'),*bar-na-.razglasiti (sodbo) ', *bardo-.bard' < pide. *g..H-tú-, *g..-né-H-, *g..H-dhH1-o-. 844 Fraenkel 1965 s.v., Smoczynski 2007 s.v., Kroonen 2013: 182, ALEW II s.v. žlejà. 845 Gl. IEW: 429, 432, Mayrhofer 1986: 144, De Bernardo Stempel 1987: 117, Schrijver 1991: 110, Snoj 1994: 504–507, Balles 1997: 146, Matasovic 2009: 160. 846 V isto diahrono besedno družino po vsej verjetnosti spada tudi pkelt. *glasso-< pide. *.h.H1/3-sto-> stirs. glas, kimr. glas ‘moder, zelen’. Prim. Meid1965: 292–293, Kroonen 2013: 179, toda gl. še SBCHP: 173, Zair 2012: 74–75. 847 Gl. DLG: 299. Izpricani toponim se v drugem clenu ujema s pgal. treide gl. pede (Gloss. Endl. 2,13), ki je nastal po sinkopi izhodišcnega rom. *trejede < gal. *treget.o-oz. *tregeto- (glede sled-nje možnosti prim. zapis prenne, Gloss. Endl. 2,12, za *prennon ‘drevo’). tvorjenko *treg-et-s prvotnim agentivnim pomenom tipa *le.k-et-,*ghengh-et-,*.enH­et-itd. Izhajanje iz ejevske prevojne stopnje korena uspešneje pojasni tako romanski glasovni odraz v pgal. treide kot prisotnost palataliziranega *.’ v stranskosklonskih oblikah stirs. traiged /tra.’.d/ < *tre.’.d < zgirs. *tre.’edah < *treg-et-os, za katerega bi bilo pri eventualnem izhajanju iz *trag-et- z ajevskim korenskim samoglasnikom sicer treba predpostaviti analoško posplošitev po Ied traig /tra.’/ < *tra.’ïh < *tra.its < *trag-et-s.848V pridevniškem *trag-isamo-, posamostaljenem v hdr. *Tragisama, se ob tem ohranja izglagolski tematski pridevnik *trag-o- ‘hiter’, besedotvorno primerljiv s tvorjenko v *seg-o-‘mocan’ < pide. *se.h-ó- k *se.h-»überwältigen, in den Griff beommen« (LIV2: 515–516), od koder je bil na povsem vzporeden nacin izpeljan pre­sežnik *seg-isamo- (> kimr. hyaf ‘najpogumnejši’), ki ga je mogoce identificirati v imenotvorni podstavi hispanokeltskega tpn. Segisama in antr. seKisamos (MLH s.v.). Enak ajevski korenski samoglasnik je izprican tudi v nedvomno sorodnem galo-lat. ....-t.a...‘hrt’ (ThesLG: 157) < *.er-trag-o-. Gre za zloženko s preverbom v prvem in nomenom agentis v drugem clenu, pri cemer se slednji za pricakovano *-trogo- < pide. *-trog(’)h-o-(tip pide. *dru-tomH1-o-) kaže v preurejeni podobi *-trago-, in sicer na povsem vzporeden nacin, kot je do vnosa ajevskega samoglasnika prišlo v perfektu *te-trog(’)h- . *te-trag(’)h-(prim. stirs. tethraig ‘odtekel je, upadel je’, gl. DIL s.v. tráigid, KPV: 635–636). Topoleksem *tragisamo- se ohranja v starobavarskonemškem recnem imenu Treisma, danes Traisen (st. zap.: Trigisamo, Tab. Peut. IV,1, Tragisa[---], CIL III/259, AE 1955: 119), dalje v hdr. Dreisam (864: Dreisima, 1008: Treisama) in švicarskem hdr. Trême.849Prim. še hidronim Trisanna z najstarejšim zapisom Traesen (1449) < *Traji/es.na < *Tragi/es.na (Anreiter 1997: 43–47, Greule2014: 545), pri katerem pa nepojasnjena ostaja zamenjava sufiksoidnega *-ama s pripono *-.na.850 Tako v primeru hidronima *GlanV-kot *TragisamV-gre za poimenovanje recnih tokov drugega razreda, in sicer tako na arealih s primarno kot tudi mlajšo, drugotno keltsko/galsko jezikovno prisotnostjo. Tako *glano-/*glani-kot *trag-isamo-pa skupaj z imenotvornima podstavama *dub-u- ‘temen, crn’851 in *dub-ro- (= stirs. dobur ‘temen, umazan; voda’, srkimr. dwfr ‘voda’, prim. ptoh. *täpræ ‘visok’ ob formalno posamo­staljenem psl. *d.br. ‘deber’), oboje k pide. *dhe.b- ‘globok’ (NIL: 122–124),obenem pripadata jedrnemu izraznemu fondu starokeltske hidronimije.852 Nepravilna je Bezla­jeva domneva o možni etimološki povezavi med slovenskim hdr. Dobra in britansko­keltskim hdr. Deira, srkimr. Deivr, Deivyr (gl. SVII: 138), saj slednja oblika zahteva 848 Za razvoj stirs. traig < *tre.’ prim. stirs. daig ‘ogenj, plamen’ z Red dego < pide. *dheg.h-i-. 849 AcS II: 1901–1902, DCC: 220, Dauzat 1946: 147–148, Greule 2014: 104, 541. 850 Kljub Greuleop. cit., s. 545 in Anreiter 1997: 45, kjer se izhaja iz gal. *trages-oz.*tragesa, se v keltskem gradivu obstoj vzporedne sigmatske osnove *trag-es- dejansko ne potrjuje. 851 Hamp 1988b: 127–128, Matasovic 2009: 107–108. Prim. še og. DOVAº < *doß.a- < *dub.-o- (Uhlich 1989). Glede znižanja *u v *o po asimilaciji tudi preko zaporedja *-C.-prim. staroirski par min ~ menb ‘majhen’ < *men-u- ~ *men-.-o-tipa sti. tanú- = tanvá- ipd. 852 O stratifikaciji (staro)keltske hidronimije Busse 2007 (zlasti ss. 92, 94–96). izhodišcno *Dobr-.o/a-(prim. LHEB: §67.6) > *Dyßr > Deifr > Deir, cesar pa ni mogoce izvajati iz podstavnega *dub-ro-. Sporadicni odraz pkelt. *u > gal. o tipa ......... (RIG: L–106) < *Dubno-redo-, ..µ.e..e... (Strab., XII,3,6) < *Dumno- se pojavi iz­kljucno v okviru galskega obcnega imena *dumno-‘svet’ < *dub-no-, kjer pa je zelo oci­tno pogojen s specificnim glasovnim okoljem (zaokroženje pred sledecim *m).853 SKLEP Hidronim Glana za substratno *Glana . *glano/a- ‘cista, bistra’ oz. *Glanis . *glani-‘bistrina’ je diagnosticno keltski (na doticnem arealu galski) tako s stališca leksike kot tudi z ozirom na glasovno podobo. Za manjši recni tok je galsko poimenovanje na danem prostoru pricakovano in tipološko primerljivo s hdr. Treisen < *Tragisama v severnem Noriku. 853 Pgal.doro gl.osteo (Gloss. Endl. 2,11)<*duron s prehodom naglašenega*u v o izkazuježeroman-ski glasovni razvoj. Dalje gl. Stüber 2005: 29, Eska 2013: 56. Zakljucek V toponimiji jugovzhodnega alpskega prostora se da prepricljivo kot specificno gal-sko keltsko dedišcino opredeliti le naselbinsko ime *Ne.(i).o-dunon, morda tudi *Ta.?sinemeton, in mikrohidronim *Glana oz. *Glanis, medtem ko sicer verjetne galske provenience toponimov Longatico (= *Long.tiko-) in Trbiž (slov. *Tra.í.. za verjetno substratno *Tar..s.a) formalno ni mogoce dokazati. Od naštetih imen je kot prežitke v slovenskem zemljepisnoimenskem fondu mogoce identificirati le zadnje tri. V sklopu imen vecjih recnih tokov in gorskih ter pokrajinskih imen keltizacije ni zaslediti. Areale z odsotnostjo keltskih hidronimov in oronimov je že a priori mogoce oceniti kot obmocja s sekundarno keltsko poselitvijo, kar sledi iz dejstva, da omenje­na kategorija zemljepisnih lastnih imen praviloma tvori najstarejšo oz. najkonzerva­tivnejšo lastnoimensko plast nekega areala, zlasti v smislu vzdrževane kontinuitete toponima pri njegovem prehajanju skozi kronološko sosledne lastnoimenske plasti heterogenih jezikovnih sistemov. Takšne razmere so za jugovzhodni alpski prostor pricakovane in v skladu z lastnoimensko sliko na drugih arealih z galsko prisotnostjo v celotnem vzhodnem galskem poselitvenem pasu, neposredno pa je opaženo distri­bucijo mogoce primerjati tudi z vrsto in intenziteto lastnoimenskega odtisa v sose­dnjih južno- in jugovzhodnonoriškem ter panonskem prostoru, katerega podaljšek je tudi ožji predalpski prostor savsko-dravskega medrecja. Približno po sredini tega ob-mocja v smeri Emona–Scarbantia poteka relativno širok pas, za katerega je znacilna popolna odsotnost galske onimije, torej tako osebnih kot zemljepisnih lastnih imen. V primerjavi z osrednjekeltskim poselitvenim prostorom, kjer je gostota keltske toponi­mije najvecja (Britanija, (severna) Galija in severozahodna Španija),854 je takšno stanje odraz drugotne galske prisotnosti, ki je kronološko gledano prepozna, da bi na že globoko stratificiranem lastnoimenskem arealu pustila vidnejšo sled. Poleg tega pose-litveni vzorci, ki jih je za jugovzhodni alpski prostor mogoce nekoliko bolje dolociti na podlagi razporeditve galske antroponimije, kažejo na neenakomerno distribucijo, usmerjeno v neposredno bližino tokov vecjih rek, zlasti v doline rek Krke, Save, 854 Gl. ACPN: 163–165, 300–305. Drave in Mure,855 torej v prostor, katerega podaljški tvorijo primarna keltska poseli­tvena obmocja današnje severovzhodne in jugovzhodne Slovenije z deloma strateško, predvsem pa gospodarsko pomembno lego. Tipološko povsem vzporedna je razpore­ditev galskih naselbinskih imen v Panoniji, kjer se indici za galsko jezikovno priso­tnost zgošcajo ob recnih tokovih Save, Drave in Donave z znacilnim hiatom v južni Panoniji vse do poselitvenega obmocja Skordiskov,856 medtem ko starejša, avtohtona panonska toponimija izkazuje enakomernejšo distribucijo. Tudi samo osebnolastno­imensko gradivo kaže, da galski jezikovni plasti za cas preplastitve ni mogoce pripi­sati superstratne vloge v odnosu do avtohtonih idiomov. Kakor je mogoce zakljuciti na podlagi številnih jezikovno mešanih imenskih formul v sklopu rimskih napisnih spomenikov Panonije,857je vsaj za panonski prostor treba racunati z adstratnim med-sistemskim odnosom, in sicer ne glede na arheološko izkazano oslabitev organizirane moci t. i. štajerske skupine pred prihodom Keltov v severno Panonijo.858 Na takšno situacijo lahko posredno opozarja tudi verjeten panonski glasovni odraz v prvem cle-nu dvodelnega tpn. *Ne.(i).o-dunon kot de facto edinega zagotovo galskega naselbin­skega imena na obravnavanem arealu (prim. ant. Singi-dunum na obmocju etnicno in jezikovno prav tako mešanih Skordiskov). Na takšno stanje opozarja tudi arheološka slika (gl. Božic1987: 894,1999: 213,2001: 182), medtem ko tocnejša ocenitev med-jezikovnosistemskih relacij na južnonoriškem prostoru ostaja težavna,859 saj tu v okvi­ru antroponimije v odnosu do predgalskega zelo jasno prevladuje prav galski element (gl. zlasti Corpus: 174–218, Raybould, Sims-Williams 2009: 102–109). Opisane situacije, na katero je mogoce sklepati na podlagi toponimije, ne moti dejstvo, da se keltizacija noriško-panonskega prostora s stališca antroponimije de­jansko kaže kot mocna in neprimerljivo enakomerneje razporejena.860 Na jugovzho­dnem alpskem prostoru se galska osebna imena zgošcajo v pasu, ki se iz Panonije v notranjost proti zahodu zajeda vzdolž reke Save do emonskega prostora.861 Ta 855 Kakor je znano, ta razporeditev v primerjavi s halštatsko poselitveno sliko predstavlja popoln preobrat v poselitvenem vzorcu, gl. Gabrovec 1975a,1975b,1990, Guštin 1984, 2011,2012. 856 Prim.Anreiter2001: 203 z op. 702–703. Enako velja za nadaljnje galske toponime v jugovzhodni Evropi, ki distribucijsko gledano sledijo predvsem toku Donave. 857 Gl. Meid 2005: 61–62, 310–315, 329–330,2007:192–198,2011: 246–249, 253–254. 858 O možnih razlogih za nastanek kulturnega hiata gl. zlasti A. Šašel, J. Šašel 1980. 859 Gl. A. Šašel, J. Šašel op. cit.. Razprava gradi na sicer manj zanesljivem seznamu galske in predgal­ ske antroponimije, podane v Alföldy 1974: 229–231. 860 Izraz noriško-panonska antroponimija, kadar se nanaša na galsko dedišcino, zajema le geografsko sticnost prostorov; gledano s stališca jezikovnega oz. lastnoimenskega areala pa gre seveda za enovito skupino imen. 861 V Radovljici, tj. ob zgornjem toku Save, se ohranja osamljeni galski antr. Ressimarus (AIJ: 217, gl. RINMS: 100, Corpus, PAN–075, prim. CIL III/4727 (Redso-), 5496, AE 1995: 1205). K slednjemu prim. kognomen Oclatius/-a (Lesce, CIL III/3890, prim. III/3845), ki se sicer vsakokrat pojavlja v izrazito latinskem kontekstu, a utegne biti izvorno galski. Prim. patronimik Oclicno (RIG: L–4) k *Oklo-. izvorno najverjetneje predstavlja sticišce zahodnega, severno-jadranskega lastno­ imenskega pasu s panonskim jezikovnim arealom in redka izvorno galska osebna imena izkazuje zgolj kot posledico drugotne interference.862 Na vzhodnem in juž­nem noriškem prostoru se galska antroponimija zgošca ob spodnjem toku Mure do Flavije Solve, ki obenem predstavlja najvzhodnejšo zgostitveno tocko vse do pose-litvenega obmocja Eraviskov ob Donavi. Tretja distribucijsko mocna enota poteka ob Dravi do Ptuja s podaljški vzdolž Labotske doline in doline reke Krcice (nem. Gtschitz) ter v manjši meri Mislinjske in Mežiške doline v širši okolici Kolacija. V ta pas spada tudi vecja zgostitev osebnih imen na širšem obmocju anticne Celeje. Razlika med relativno vrednostjo zastopanosti negalskega elementa v antroponimiji obsavskega pasu in antroponimiji obdravskega pasu ter celejanskega agra kaže, da sta to po izvoru vsaj geografsko, ce ne tudi kronološko, locena areala in prvi zago­tovo ni južni podaljšek drugega. Gostota in razporeditev osebnih imen nista v neposredni zvezi z dejansko stopnjo zakoreninjenosti jezikovnega sistema in temu pripadajoce onimije na nekem arealu.863 Na splošno distribucija keltskih osebnih imen na jugovzhodnem alpskem prostoru v grobem sicer ustreza razporeditvi keltskih zemljepisnih lastnih imen, saj gre v obeh primerih za neposreden odtis keltske jezikovne prisotnosti, vendar v sami koncentraciji posamezne kategorije podobne korelacije ni mogoce opazovati.864 862 Glede jezikovnogenetske opredelitve ižanskega prostora gl. Repanšek 2016b. 863 Norik in Panonija sta med provincami z najvišjo gostoto keltskih antroponimov nasploh (gl. ACPN: 324, Matasovic 2003: 8, 17, Raybould, Sims-Williams 2009: 37, 40, Sims-Williams 2002/2007: 188–192, 2008a, 2012a: 156, 2012b: 14, Meid 2005: 327). 864 Prim. ACPN: 324–325, Raybould, Sims-Williams 2009: 41, Sims-Williams 2012b: 16. 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 49 Gabreta Kamp< *Kambo­ 48 Artobriga BoiodurumTergolape (?) [Lauriacum] ArelapeCetiumTraisen = < *Tragisamo- KetionUindobona?Mediolanion 47 Kempten = < *Kamboduno-Abudiacum Fritzens = *frutu- (?)Axams =*U.samo- (?) Prien = < *Bri.enna?Artobriga?Bedakon TutatioGabromagos [Mogetiana] Brigetio 46 Trisanna< *Trages- (?) Vintl =*.indo.alo-Brixen (?) = *Bri.sino- Cadore< *Katubriga [Meclaria (?)][*Bil(l)iacum]Tasinemeti(?)Matucaio (?)Trbiž (?) Glana (Glina) < *Glana/is Carrodunum Annama(n)tia 45 BennakonBrixia (?) Uerona (?) Taruisium (?)Meduacus (?) Longatico (?) Neuiodunum CornacumBononia Geografska mreža prikazuje razporeditev domnevno galskih toponimov na jugovzhodnem alpskem prostoru (sivo obarvani kvadranti) v kontekstu galskega zemljepisnolastnoimenskega odtisa na širšem vzhodnoalpskem prostoru in v Panonski nižini. Ob anticnih imenih so skupaj z najverjetnejšo rekonstrukcijo izhodišca vkljuceni tudi prežitki (v poševnem tisku) brez anticnih predlog. Galska imena so oznacena s krepkim tiskom, verjetno galska imena s krepkim tiskom in dodanim vprašajem, medtem ko so jezikovnogenetsko težko enoznacno opredeljiva imena opremljena z vprašajem. Verjetno psevdogalska imena so izpostavljena v oglatih oklepajih. Distribucija kontinuirane in nekontinuirane galske toponimske dedišcine na jugovzhodnem alpskem prostoru. Šrafirano so oznaceni areali z gostejšo razporeditvijo galskih osebnih imen. Povzetek Jugovzhodni alpski prostor obsega širše obmocje Savsko-Dravskega medrecja vse do izteka alpskih dolin v masiv Julijskih in Karnijskih Alp. V jezikovnogeografskem smi­slu je prekriven z arealom, za katerega se z jezikoslovno paleontologijo ugotavlja vsaj šest kronološko zaporednih jezikovnih plasti, pri cemer se vprašanja deleža predindoe­vropskega substrata, ki ga je teoreticno sicer treba predvideti, ne dotika. Najstarejšo, že indoevropsko jezikovno plast se prepoznava v dedišcini staroevropskega recnega siste-ma; primarno tistih recnih imen, ki s svojo glasovno ali oblikovno podobo opozarjajo, da ne morejo biti del generiranega pac pa integriranega imenja kronološko poznejše, su­perstratne jezikovne plasti. V kolikor gre za kontinuirani razvoj staticnega recnoimen­skega sistema tudi v mlajšo plast, je omenjena imenska dedišcina seveda prekrivna z jezikovno plastjo, ki jo razvojnologicno nasledi. V tem oziru je kot najstarejšo jezikov-no plast na danem arealu mogoce identificirati stik med dvema socasnima jezikovnima ploskvama, severnojadranske in panonske, s šivom, ki v smeri sever–jug poteka preko emonskega prostora. Takšno jezikovno situacijo deloma preplasti galski idiom, ki v jugovzhodnoalpski prostor prodre iz Panonske nižine. S postopno romanizacijo se nato na arealu izoblikuje novo sticno obmocje med zahodnim romanskim arealom in konzer­vativnim jezikovnogeografskim obmocjem, ki progresivnih inovacij zahodnega areala ne izkazuje. S prihodom slovanšcine na ta prostor je nato že vzpostavljena najmlajša su­perstratna jezikovna makroplast, ki se od svojega popraslovansko-splošnoslovanskega stadija postopoma razvije v sodobno slovenšcino. Še mlajša je bavarskonemška plast, ki s slovansko na relevantnem arealu soobstaja kot njen adstrat. Vsaka od izpostavljenih jezikovnih plasti je na arealu svojo sled pustila tudi v toponimskem fondu, pri cemer je neko zemljepisno lastno ime, generirano v tocno dolocenem jezikovnem sistemu, med plastmi lahko prehajalo oz. je bila njegova kontinuiteta na neki tocki prekinjena. Celoten nabor toponimov, ki so le integralni del kronološko mlajše plasti, niso pa v njej nastali in so zato lahko razlicne starosti in posledicno pripadajo razlicnim jezikovnim plastem, v tem sistemu tvori substratno plast toponimije. Ker je slovenšcina na jugo­vzhodnem alpskem prostoru relativno gledano mlada jezikovna plast, je substratna plast njenega zemljepisnolastnoimenskega fonda s stališca stratifikacije zapletena, saj je za­njo po pricakovanju znacilna skrajna heterogenost. Pricujoca monografija z izcrpnim pretresom lastnoimenske dedišcine keltske, natancneje galske jezikovne plasti na jugovzhodnoalpskem prostoru hkrati odgovarja na dve vprašanji. S stališca slovenskega imenoslovja v substratni plasti želi identifici­rati tiste kontinuirane elemente, ki so bili tvorjeni v galskem imenotvornem sistemu, in s tem prispeva k natancnejši in s prijemi zgodovinskega primerjalnega jezikoslov­ja metodološko podprti razplastitvi predslovanske dedišcine v slovenski toponimiji. V okviru védenja o starokeltski toponimiji pa kvantitativno in kvalitativno ovrednoti gal-ski imenski odtis na enem izmed pomembnejših perifernih arealov z galsko jezikovno prisotnostjo in tako polni vrzeli v razumevanju starokeltskih onomasticnih sistemov, tako z ozirom na imenotvorje in druge formalne znacilnosti kakor tudi s stališca arealne distribucije. Monografija je razdeljena na šest poglavij z zakljuckom. Poglavja vsebinsko tvo­rijo dve enoti. V analiticnem delu razprave so z namenom dolocitve njihove morebitne galske provenience etimološko obravnavana vsa relevantna anticna zemljepisna lastna imena s kontinuiteto do slovenšcine, tista brez izkazane kontinuitete in toponimi, ki v anticnih virih niso izpricani, a jih je mogoce iz substratne plasti izlušciti kot prežitke. V predhodnih petih poglavjih je izdelan ucinkovit metodološki aparat, ki pri etimološki analizi toponimov temeljnim prijemom zgodovinskega primerjalnega jezikoslovja nudi potrebno podporno ogrodje, kakršnega zahteva specifika obravnavane problematike. Posebna pozornost se pri tem posveca trem temeljnim vprašanjem etimološkega ime­noslovja, ki v staticnem sinhronem sistemu toponimije išce neendogene elemente, tj. vprašanju o danostih jezikovnega sistema, ki mu ti elementi pripadajo, o sistemskih lastnostih pripadajocega imenotvornega sistema in problematiki glasovno- in oblikov­nosubstitucijskih zakonitosti, ki so izvorno podobo preucevanega toponima obreme­nile pri vsakokratnem prehodu iz enega jezikovnega sistema v kronološko nadrejeni jezikovni sistem. Konkretno se v okviru obravnavane tematike prvo vprašanje dotika fonološkega opisa perifernega galskega idioma, kakršnega in v kolikor ga je mogoce vzpostaviti na podlagi fragmentarnega jezikovnega gradiva, drugo prinaša temeljni oris starokeltskega imenotvornega sistema s poudarkom na ugotavljanju produktivnosti in distribucije posameznih strukturnih tipov po imenskih arealih, zadnje pa se tice nado­mestnega glasoslovja (in v manjši meri oblikoslovja oz. oblikoglasja), ki se je izobliko­valo na razlicnih stopnjah romansko-slovanskega jezikovnega stika v sferi toponimije. Po metodološko rigoroznem in usmerjenem presejanju gradiva na situ ostaja le zelo skromen delež substratne toponimije, za katerega je mogoce bolj ali manj zane­sljivo ugotavljati, da predstavlja dejansko keltsko, konkretno galsko dedišcino v to-ponimiji jugovzhodnega alpskega prostora. Takšen je zagotovo mikrohidronim Glana (standardizirano Glina), verjetna, cetudi etimološko slabše pregledna, pa so še nasel­binska imena Longatico (danes Logatec), Neuiodunum (brez kontinuitete), Tasinemeti (brez kontinuitete) in Trbiž (brez znane anticne predloge). Tak izplen je na obmocju s sekundarno in sorazmerno gledano pozno keltsko prisotnostjo tudi pricakovan in je v skladu z distribucijsko sliko primerljivih arealov. Celtic Legacy in the Toponymy of South-Eastern Alps The monograph intends to provide a systematic representation of the scope and the dis­tribution of Celtic (more precisely Gaulish) place-names in the South-Eastern Alpine region, more specifically in the region between the southern edge of the Eastern Alps and the Adriatic (more or less coinciding with the territory later occupied by what was to become contemporary Slovene). This puts the publication in line with a number of re­cent monographs which scrutinise the eastern perimeters of the Gaulish settlement and try to establish the scope and nature of Gaulish linguistic imprint on the overlayered Na-menlandschaften (cf. Anreiter 2001, Falileyev 2007,2013, 2014). Because the principal focus of the monograph lies on the identification of possible Celtic survivals in Slovene toponymy as indirect evidence of the presence of Celtic speech in this particular area, the task can be understood as largely deductive in its approach. It is, however, fully aware of the complex spatial and temporal interrelationship between the successive onomastic layers which have accumulated in the pre-Slavic stratum of Slovene topony-my. Attempt is made to determine as accurately as possible which ancient (regardless of their continuity) and modern geographical names can securely be pronounced to be ety­mologically Celtic (Gaulish), focusing on their historical phonology, morphology, word formation, syntax, lexis, geographical distribution and, most importantly, the nature of their integration into the pre-existing toponymic landscape. Through such systematic and contextualised investigation the research hopes to gain an insight into the actual imprint of Celtic speech on the toponymy of the relevant onomastic landscape. As such, the conducted research can be considered fundamental, providing a growing under­standing of the stratigraphy of pre-Slavic toponymy in Slovene, while it simultaneously contributes to the study of Old Celtic toponymy and, more generally, to a proper under­standing and classification of the fragmentary paleolinguistic remains accumulated in the South-Eastern Alpine region and the immediately adjacent territories. The introductory chapters set up the theoretical framework and develop the meth­odological apparatus applicable to the analysis and genetic classification of fragmentary linguistic data. The approach followed is in no way experimental but tries, as rigorously and meticulously as possible, to satisfy the criteria of etymological investigation as dictated by the principles of historical linguistics, more specifically the methodology of internal and external comparison and linguistic reconstruction, with all subsidiary areas of enquiry such as typology, areal linguistics, theoretical onomastics, interpretation of secondary sources and substitutional phonology, at all times coupled with an insight into the relevant historical, geographical and archaeological data. The choice of the traditional method of etymological enquiry over alternative strategies is consciously based on an exhaustive overview of the different approaches to the study of Old Celtic linguistic data, which in their apparent systematicity in fact fail to comprehensively ac­count for the more problematic cases and may hence be considered methodologically too unreliable. The three cardinal principles of etymological enquiry may be laid down as formal correspondence, aetiological correspondence, and contextuality. Any linguistic unit considered must formally satisfy all of the criteria dictated by the formal characteristics of a given linguistic system to which that unit belongs structurally and etymologically. Since every onomastic element is essentially a word and as such represents the inter­section of all the relevant linguistic levels (phonology, morphology, including word formation, syntax and lexis), it must be fundamentally understood as a structured sys­tem corresponding exactly to the formal characteristics of the language in which it was coined. An additional criterion in the etymologisation of onomastic data which must be satisfied is aetiology. Since the place-name’s intrinsic function is to refer to a stationary object, the naming motive, as apparent from the semantic and functional makeup of the place-name mirrored in its formal characteristics, must match extra-linguistic reality in as far as the latter is recoverable.1 Given the fragmentary nature of the linguistic data in the relevant spatial and temporal context, the entire configuration must of course further make sense in the onomastic landscape in which it appears, satisfying the parameters of inter-relatedness towards the linguistic situation of a given areal on the linguistic level as well as extra-linguistically. In order to regulate the accuracy of the etymological analysis, a precursory de­lineation of the areal patchwork of pre-Romance Eastern-Alpine region in terms of its various (non)contemporaneous Indo-European dialects is provided in chapter two. The pre-Roman territory between the caput Adriae and Pannonia is in terms of its Indo-European onomastic imprint layered into four main strata: Old European, Venetic (in­cluding the adjacent Venetoid systems), Pannonian and Celtic (Gaulish). An onomastic stratum may mean as much as a linguistic stratum if only that part of the onomastic sys­tem is considered that was actually generated by the linguistic system itself rather than becoming its integral part by way of assimilation. And it is the etymological criterion in­deed that has the potential to describe a given linguistic stratum in any meaningful way. From this it naturally follows that linguistic stratification should rather be defined as a process of horizontal dissociation of the accumulated heterogeneous linguistic features. Such an approach has the important advantage of simultaneously providing the means 865 It is by no means true that the semantic component of names cannot be controlled – an excuse rather too often encountered in recent discussions of Old Celtic onomastics. In terms of their func­tion, names are indeed devoid of a purely lexical meaning but this does not mean that their formal components do not carry clearly inferable semantic value. to delineate only such linguistic material that was over a given span of time deposited by a certain linguistic system, while it also observes the accumulation of heterogeneous linguistic features in an item shared vertically by a number of such systems from the point of its nascence until (potential) discontinuation. Prior to extensive Romanisation, the oldest traceable areal subdivision of the South-Eastern Alpine region seems to roughly follow its physical contour. Both Pannonian, extending from the east, and Venetic sensu lato (better Northern Adriatic in equivalence with the already established name for its corresponding onomastic landscape), coming in from the west, seem to gravitate towards the Emona basin, which as a depository on the utmost periphery of both areals may represent a linguistically mixed territory. The rich and unique corpus of personal names attested on Roman stone monuments in Ig and the fragmentary collection of epigraphic material from Šmarata permit further subdivi­sion of the western block, Ig clearly representing its peripheral and considerably archaic dialect and Šmarata attesting to the areal distribution of the more central systems on the south-eastern frontier. The main linguistic features separating the western and the eastern block may be summarised as follows:West with PIE *o > *o;*. > *oR (+*.2 > *eR);*R. > *R.; *(-)THR- > *(-)TR-;*-MA- > *M;*MA- > *M- ~ *#F- (a distinctly Italic trait, but not in Ig, where anlauting voiced aspirated stops appear to be preserved as simple stops); *e. ~ *o. (but probably not in Ig, where *e. seems to be preserved intact)2 vs. East with *o > *a;*., *. > *uR, *uN; *R. > *RR, *MA > *M (in any posi-tion),*e. >*e.. Each of the language continua, however, is a clear representative of a centum system with [+ pal.] > [– pal.] and *k. typically preserved. Both linguistic layers may to all appearances also have been more or less contemporaneous. The emergence of Gaulish in this part of the Alps, on the other hand, may be best defined as the result of subsequent sedimentation of a distinctly Celtic linguistic system on the already layered substratum, and partly as interaction of such an idiom with the autochthonous languages. Its stationary imprint on the onomastic landscape of South-Eastern Alps is geographically limited and does not reach beyond the central areas of its western spread from Pannonia. The oldest identifiable onomastic layer which may still be safely called Indo-Euro­pean is the system of Old European toponymy (chiefly but probably not exclusively hy­dronymy). It is questionable, however, whether the corresponding corpus of toponymy can be justifiably ascribed to a specific Indo-European linguistic layer. Rather it seems that it should be recognised as a static network of linguistically poorly differentiated (at least in terms of phonology) geographical names, which then surface and solidify in a form that primarily corresponds to the bundle of isoglosses traversing their respective geographical position. If linguistic development is discontinued, however, the phono­logically and morphologically petrified form may then be vertically passed on by way of integration into a different linguistic stratum. It would thus appear essentially impos­ 866 Further subdivision is possible in relation to the reflex of PIE *. /_HV, which in Venetic (as in the rest of Italic) seems to be *oN while Ig, together with the hapaxUoltisema fromAguntum,clearly points to *aN. sible and also imprecise to label the rive names such as Sava and Drava Pannonian rath­er than more generally Old European, especially as these may point to diagnostically Pannonian historical phonology only as far as they have to all appearances developed within the complex that was to become Pannonian (rather than being only secondarily integrated into Pannonian), but could have been and probably had been generated much earlier than the bulk of properly Pannonian place-names. Special attention is further paid to two rather neglected and unsystematically treat­ed areas of Celtic studies, i.e., Old Celtic word-formation in relation to the onomastic data, and the controversial question of »Eastern Celtic«. As both areas of study are recognized to be of paramount importance for meticulous etymological analysis, this situation is partly remedied by an attempt to provide a basic classification of Old Celtic toponymy, based on the structure and genesis of the individual place-names (chapter 4), and offer a synchronic description of the phonemics of the linguistic system that gener­ated the relevant adhering onomastic material (chapter 3). It is argued that on the basis of the attested linguistic data from the area of the east­ern spread of Gaulish the indications in favour of a separate Celtic idiom as the source of the available onomastic material are in fact insufficient. To speak of Eastern Celtic or even of a special dialect of Gaulish would only seem justified in terms of linguistic ge­ography. Geographical distribution of languages and/or dialects of a particular language family, however, has no significance for linguistic affiliation. Divergent feature(s) of an autonomous linguistic system must be due to innovation. It is probable that in the East, Gaulish data does point to several archaic features in relation to the more central varieties, but this fact would simply make “Eastern Gaulish” peripheral in terms of its geographical position. Partly at least, the archaic status of the eastern Gaulish linguis­tic material is only apparent and simply due to the fact that several divergent features that mark off the autochthonous focal area only took place after the separation of the linguistic group that was to populate the eastern part of the Celtic koiné. The removed, peripheral position of “Eastern Gaulish” is therefore spatial as much as it is temporal. Due to the scarcity of the available internal comparative linguistic material anachro-nous juxtaposition of the eastern Gaulish data with the different developmental stages of non-peripheral Gaulish is of course unavoidable, but not at all fatal if the status of “Eastern Gaulish” is at all times correctly recognised. In terms of regional diversifica­tion of Gaulish toponymy and anthroponymy, however, the peripheral area does seem to exhibit several autonomous areal features, but such variation is of course expected even within a single idiom. Chapter 3 provides a comprehensive phonological description of Gaulish, pro­gressing from the latest reconstructible stage of Proto-Celtic towards Late Gaulish and focusing on both regular and sporadic sound change. It is argued that sporadic occurrence of the apparent etymological spelling *e. for the expected outcome *o. (which, incidentally, must be projected back to the Proto-Celtic stage) cannot reflect a dialectal feature, nor can it be convincingly explained as a result of any kind of sound change. As such spellings occur chiefly in the more conservative layers of the language such as toponymy etc., they may simply represent a residual feature. There wasprobablynoraising shift of Gaul. monophthongised *o (a progressive change that affected both old *o. and *o. < *e.) towards *u. In front vowels, however, there seems to have been a shift of *e2 < *e. to *i at least in front of *., which was then liable to what appears to be intervocalic loss or absorption into the following rounded vowel, e.g., *de.o- > *di.o- > *dio-(note that examples of *deo- < *de.o-occur as well). Intervo­calic *-s-was probably lost in all *-esV-sequences where V was [+ back], with subse­quent raising of *e to *i in hiatus; cf. sondiobi (Chartres, A6, B10) if from *sondesobi, which would then be exactly parallel to the development that led to Old Irish tige (Gsg) < PCelt. *teges-os. The fourth chapter is devoted to Celtic word formation as mirrored by the onomas-tic material. It provides a basic classification of Old Celtic toponymy as dictated by the structure and genesis of the individual geographical names. This is achieved through systematic application of non-etymological morphemisation, insensitive to semantic (and word-formational) structure of the derivational base (be it lexical or onomastic) of a particular name, and a clear-cut distinction between name-formation and word-forma­tion. The discussion of all the various attested types of derivation rests on systematised elimination of the non-autochthonous linguistic features accumulated in the process of manuscript transmission of the onomastic data. Examining all the relevant material, the following system emerges: 1) non-affixal derivatives (O) . appellatives (substan­tives, adjectives), . proper names = transonymisation (river names, divine names), 2) prefixal formations (Px) . appellatives (substantives), 3) suffixal formations (Sx) . appellatives (substantives, adjectives), . proper names (personal names, divine names, ethnic names, river-names), 4) compound names (CpFM–SM) . tatpuru.a compounds (first member = appellative (substantive), proper name (personal name, divine name)), . karmadharaya compounds (first member = adjective (appellative, deanthroponymic adjective)), numeral), 5) names derived by means of pluralisation (GrNum=pl), and a pos­sible but very poorly attested category of multiple word names. An interesting case of a deappellative formation is Gaul. Condate ~ ...d.te (seem­ingly to *kom-dhH1-ti-/*dH2-ti- ‘confluence’,cf. *kom-ple.-t-, *kom-bh.-tu-), which can hardly go back to the PIE locatival desinence *-e. (> PCelt. *-i.). A syncretic locative singular *-e < *-e. . Dsg is equally unlikely as it is normally the dative form that is formally fused with the locative. Since the formation can under no circumstances be a neuter stem, it may be possible to recognise in the consisent use of -e the Lsg *-i of an older, unextended consonantal stem *kom-dhH1-t-/*dH2-t- (f.). In this case, however, the usually adduced syncretic dative singulars (= formally locatives) in -i of Gaulish con­sonantal stems should be viewed either as genitive singulars (cf. especially µa....e..., RIG: G–121), or proper Gaulish datives disguised by Latinised morphology (cf. Epa­textorici, RIG: L–6, Artioni, CIL XIII/5160). The possibility of the existence of deadverbial/deprepositional derivatives is criti­cally assessed. Place-names such as Cantium ~ ...t... and Ambiacum are in fact based on the underlying deadverbial adjectives and the same seems to be true of Remetodia (Tab. Peut. VI,5). If the place-name indeed goes back to a Gaulish formation, it must surely be based on the adjectival derivative *rem=et-o-d.o- (for the deadverbial suffix *-et- cf. ..e.-et.-µa.e[.].., RIG: G–147). Among the remarkably productive category of compound names a potentially in­teresting case is Gaul. Lopodunum (see DCC: 151), which may go back to *lok.-o- ‘lake’. Given the allomorphyin Gaul. *loku- vs. *lapa < *lak-.-a to *lak-.-ó- of the *ud-r-ó- ‘aquaticus’ type, possible existence of a further thematised variant *lok.-o- can only be understood in the context of the compound in which it occurs, namely as a purely formal thematisation, which however should have been early enough for the sequence *k. > *k. to undergo feature assimilation. Special attention is further paid to the examination of various suffixes employed in the formation of place-names. Only items with reliable Celtic etymologies are consid­ered, however. The latter approach is chosen for the purpose of compiling the essential inventory of derivational suffixes current in Old Celtic name-formation. The following set of suffixes is identified: *-.o/a-; dental suffixes: *-ati-, *-et-, *-(e)nt-; velar suffixes: *-ako-, *-iko-, *-enko- ~ *-anko-; nasal suffixes: *-on- ~ *-.on-, *-no- and a set of mis­cellaneous and poorly attested suffixes such as *-n.a, *-enno/a-and *-(o).o/a-. Every productive derivational category is systematised in relation to the synchronic pattern, including its internal and external history (if retrievable). It is argued that *-.ako-names go back to a three-part derivational chain, with the adjectival derivative in *-.o-as the derivational base for the formal augmentation. The general function of *-ako- to derive adjectives of appurtenance from the appellative base is nicely observable in a number of old toponyms which regularly use the plain suffix. The derivatives in *-ati-probably started out as agent nouns, reinterpreted as adjectives of appurtenance, providing the basis for further spread of this popular suffix in the formation of place-names, ethnics and divine names. There are no clear traces of the secondarily acquired agentive use of *-ati-in Gaulish. Divine epithets such as *Dun-atis etc. still clearly function as adjectives. The agentival function of the produc­tive Insular Celtic *-.-ati-, of course, seems to have progressed from substantivisations of precisely such adjectival derivatives, most likely to *-.o-stems if not in a three-part derivational chain as in the case of *=.-ako-. Typologically comparable seem to be derivatives in *-et-if these are ultimately connected to the agentival *-et- as mirrored in the internally Celtic reformulations of inherited hysterodynamic agent nouns. The augmented variant *-et-.o(n)-, common in toponymy, may represent a purely structural augmentation of the underlying adjective of appurtenance, or a possessive derivative with a possible, if only secondarily acquired, collective meaning.3 It is strongly argued against the view that any Old Celtic onomastic system ever possessed a productive means to derive place-names from underlying personal names by way of grammatical conversion (Grgender=ntr.). Such a pattern, which would need to progress from conversion of the underlying name to an adjective with subsequent sub­ 867 See Repanšek2014a,2016a. stantivisation, would be typologically exceedingly difficult to justify. Conversion of substantives into non-derived adjectives is cross-linguistically attested and also com­monly features in toponymy, but there are no known cases in which the basis for zero derivation is a personal name. Neither do any of the usually adduced cases withstand closer scrutiny. Even a quick glance at some of the more convincing examples of such a derivational chain will reveal that the majority of these names simply go back to posses­sive adjectival derivatives or, if compounded, exocentric possessives, which essentially makes them adjectival and hence liable to substanivisation in any gender. The concluding section of the theoretical framework is devoted to substitutional phonology, which as a set of common denominators between heterogeneous linguistic systems necessarily represents the cardinal starting point in any etymological analysis of onomastic survivals. Since hardly any trace of substitutional processes is detectable on the level of pre-Celtic vs. Gaulish and Gaulish vs. Romance linguistic contact, these are not dealt with in a separate chapter but discussed in the relevant paragraphs when­ever such a substitutional process should be identified in order to explain a phonological and/or morphological disturbance in the transmission of a particular name. Also in the minority are the Slavo-Germanic (Bavarian) relations and contacts between Romance and Bavarian, which only receive detailed attention at the relevant sections. A substan­tial set of intricate correspondences, on the other hand, must be set up to account for extensive linguistic contacts between Romance and Slavic (i.e. Common Slavic).4 Here too, the South-Eastern Alpine region seems to be divided by a bundle of isoglosses that separate the dynamic and innovative West Romance from its archa­ic periphery with static, conspicuously conservative phonology. The territory east of the dividing line seems to show no indubitable traces of vowel lengthening in open syllables, nor does it seem to point to the prerequisite process of vowel shortening (note that in terms of its vocalism, the so-called area Dalmatica, although lacking all characteristic features of the Western Romance consonantal system,inclines towards the West). Besides the well-known absence of typically West Romance traits such as palatalisation and lenition (intervocalic voicing of stops), both *k. and the distinction between *. and *b (both in anlaut as well as intervocalically) appear to be intact. It is argued that the apparent lengthening, which must be invoked in order to successfully account for the length in Slavic river names *Sa.a, *Dra.a and *Raba, is probably not the result of Romance phonology. All three pre-Romance hydronyms *Sa.o-, *Dra.o-, *Ar(r)abon- – in Romance guise *Sa.V-, *Dra.V-, *RabV- – phonetically duplicated in Slavic *S..a, *Dr..a, *R.ba, namely show a distinct pattern of integration, which together with the river names *..la and *Glana (possibly *Gl.na but this remains un­certain) < *Ga.l.V-, *GlanV-point to internally Slavic lengthening (unless the vowel was originally long) with the accompanying circumflexivisation and subsequent inte­gration into the accentual pattern b (*Sa.., *Dra.., *Rab., Zil., possibly *Glan.). 868 The term AlpineSlavic, often met with in older reference works, seems for this particular period of Slavo-Romance contacts to be useful only as a purely geographical label and should therefore be avoided for reasons of possible imprecise connotations about its phylogenetic classification. Although the Old Friulian dialectal base on the periphery of Western Romance does not exhibit phonemic length, the phonetic distinction between accented vowels followed by voiced consonants and phonetically short vowels preceding voiceless consonants was sufficiently strong to have been integrated into Slavic as a phonemic length, cf. Romance (Old Friulan) *kr... (> *kr...). Slav. *kru1.u > *kry.. ‘cross’, *.i.idád. (> *.i.idád.). Slav. .i.idadu > *....dad.. Substitution involves integration and adaptation of both segmental and supraseg­mental features (such as, most notably, accent) of the donor language as well as mor­phology. At least on the level of sound-substitutions the process is mechanical and happens with the same regularity as normal unconditioned sound change. It is also similarly restricted: a particular substitution is only exceptionless at a particular stage in the development of the linguistic systems involved. In the case of a substitutional process, however, the process is horizontal as much as it is vertical: any sound change that may occur in either of the systems in contact will produce new circumstances in the phonological make-up of the respective systems and produce new rules of horizontal exchange between the two languages. It is for this reason that all reconstructions of the integrated elements into Slavic try to be as faithful to their Common Slavic phonetic (including the accent) and morphological expression as possible. The following unprob­lematic set of relevant correspondences can be established: a) Accented vowels (original or lengthened in open syllables, including Romance se­quences of plosives followed by *r/*l, and also valid for any *(-)VR/NC-sequences): *i . *i, *u . *u1, e . *e, *. . *i1, *o ~ *. . *u1, *a . *a, *i . *i, *u . *u, *e . *e, *. . *i, *o ~ *. . *u, *a . *a, *a. . *a. ~ *a + *., *o. . *a. (?); b) Unaccented vowels: *i . *i, *u . *u, e . *e, *. . *i, *o ~ *. . *u, *a . *a, *i . *i, *u . *u, *e . *e, *. . *i, *o ~ *. . *u, *a . *a, *a. . *a. ~ *a + .; c) Consonants: affricates *. ~ *c . *., *c . *c only after 2nd Slavic palatalisation of velars, *. ~ *. . *. (> *ž), *. . *. only after 2nd Slavic palatalisation of ve­lars, palatals *. ~ *. . *. ~ *. (> *ž), *R . *R in anyenvironment (rather than *R . *R’ / _V [– front]!) unless . *R’ by morphonological substitution, *ß- . *b-, *-ß- . *-b- (?), conservative *-b- . *-b-, conservative *-.- . *-.-. In terms of accentual substitutions five different patterns are identified. Given the fact that the oldest layer of toponymy is integrated into Slavic prior to the operation of Dybo’s Law, as is argued on the basis of a few indubitable cases of visible accent progression (cf. *Kel..a > *Celi.. > *Cel.., *Os.r., *Mos.r., perhaps Celec < *C../il...c. < *K.i/.l(a.)u), all accentual units will have developed alongside the in­herited appellative/onomastic linguistic material and can thus be safely categorised and distributed among the following accentual patterns: a ~ A/F, b ~ B, E, D. A special case is represented by the málin-type, which by showing clear traces of accent retraction but no traces of accent progression clearly points to the integration into Slavic after the operation of Dybo’s Law (málin ‘mill’ < *m.lin. < *mul.nu beside regular mlín < *m.l.n., both from a Romance paroxytone *mul.nu). The analytical part of the monograph consists of in-depth etymological analyses of ancient Celtic (Gaulish) place-names attested in the Eastern Alpine region, regard­less of their (dis)continuity from antiquity. In the second part the corpus of ancient place-names is enhanced by two possible instances of onomastic survivors not known from the ancient Latin and Greek sources. Secondary Celtic place-names such as Latin Praetorium Latobicorum etc. are not considered because these are uninformative in re­lation to the original distribution of Gaulish toponymy in the region. Superficially Celtic place-names such as Carnium, which may be a Gaulish derivative in *-.o- based on the underlying autochthonous ethnic name but could equally well be simply Latin, are left out of the discussion. Although DCC has pronounced the place-name Ad Medias (see s.v.) to be “probably Celtic”, its Celticity is dismissed at the start as improbable and in any case non-diagnostically Gaulish. The river name *Ar(r)abon-as reflected in dial. Sln. Rába <*R.ba .*RabV-and Old Bavarian Rapa <*RabV- is a crux. Contrary to the widely accepted Celtic etymology to *are- ‘before’ (there is no secondarily attested meaning ‘eastern’ < *‘front’) and a possible but not attested Gaulish *abon-‘river’ (if so, then certainly alongside the the-matised variant *abona), the improbable semantic value of the configuration is judged to be enough for the possibility of a Gaulish origin to be dismissed altogether. Neither would a Celtic name for a massive current such as Raba ~ Raab ~ Rába be expected in the East. Nevertheless, an alternative etymology that would account for all the stages in its attestation is not easy to envisage. Since the penultimate *a must certainly have originally been short, it can only go back to a Proto-Indo-European *o or *.1 < *H /_C. Both Slavic and Germanic point to a consonantal anlaut, which either means that their common starting point had undergone aphaeresis or that *Arrabon- itself is an old ag­glutination of Lat. ad + *Rabon- (with Lat. dr > rr at the morpheme boundary), in which case the hydronym as attested in the ancient sources would very likely have mirrored a transonymisation of a dehydronymic place-name. One fails to recognise, however, the exact mechanism behind the preservation of both the nasal stem *Arrabon-and its hypo­thetical thematisation in Arrabona (unless secondary for *Arrabonae . *Arrabone(m) <*Ad Rabonem). The ethnic name Arabiates ~ Aruiates is a purely Latin creation based on the actual river name and therefore inconsequential to the discussion. If on the other hand the geminate in the antepenult is original, it can theoretically go back to a Panno­nian *rr < *r. but not *rs, whichis excluded by Pann. Mursa as well as “Old European” Arsia.Since *-bho-is an extremely rare suffix that hardly makes an appearance in any type of deverbative formations, a root shape such as *HRebh- might be given precedence over *HeRH-, but in either case there are hardly any convincing candidates (see, how­ever, Bichlmeier 2015, where *(H)robh-o- to PIE *(H)rebh- is suggested). The predial name *Bil(l)iacum is not directly attested but can be securely recon­structed on the basis of Slav. *B.l.k. < *Bil..ku, which unproblematically points to Romance *Bil.ku. The hapax st(ationis) Bilachinie(n)s(is) (AE 1974: 485) from a sar­cophagus discovered at Larix (Žabnice ~ Camporosso) may or may not belong here. In neither case can it directly refer to *Bil(l)iacum as is clearly shown by its Latin word formation. There is no reason to doubt that *Bil(l)iacum is a Romance predial name based on a genuinely Gaulish personal name Bil(l)i- or Bil(l).o- (the geminate is incon­sistently spelled out in the attestations of this name and may be unoriginal if expres­sive). There is no knowing whether this is a Gallo-Romance formation, which is less probable, or a purely Romance creation based on a genetically Gaulish personal name integrated into the local Romance onomasticon. It should be stressed, however, that as a possible instance of a Romance predial name, *Bil(l)iacum can only be justified distributionally in the context of the extensive belt of -acum names stretching from the heavily and early Romanised region around the caput Adriae. The mountain name .a......a(.)(the sigmatic form .a......a. may be a pure­ly Greek creation based on the reinterpretation of .a....... = *Kar.anka as a .... type collective plural) is argued to be likely of pre-Celtic origin given the virtual non­existence of the Gaulish suffix *-anko-in the formation of place-names. The alternative etymology which compares the root element with Proto-Germanic *.aru-ga- ‘congeries lapidum’ cannot be upheld seeing that the relevant Old Germanic attestations rather point to *.argu- <*karkú-. It is nevertheless very likely that the sequence *-anko-rep­resents the suffixal part of the configuration. What is unclear, however, is whether *-an-still belongs with the underlying appellative (if the name is not entirely deappellative in the first place), or rather represents a suffixal conglomerate primarily productive in onomastic word formation, in which case it can only point to *-.ko-, the o-grade variant *-onko-being excluded on the grounds of external comparative evidence. The lexical base then, rather than going back to Gaulish *kar.o- ‘cervus’ < *..-.-ó-‘horned’, may be ultimately connected to *kar-no-, *kar-.ent-(if not for *kar.-ent-) known from Carnuntum (< *-.t-), Caruentum etc., and which both clearly point to substantivised adjectives of appurtenance (a function diachronically also predicted for PIE *-(e)nko-) to *karV-. Etymologically, this starting point is hardly separable from Cisalpine Gaulish KarniTu(s) to PCelt. *kar-no-‘congeries lapidum’. A good possibility may be to start from the substantivisation of an adjective of appurtenance *kar..k-ó-, derived from the underlying neuter heteroclite abstract noun *kar-.r/n- (perhaps PIE *(s)kor-.r/n- to *(s)ker- ‘cut (off)’) via the intermediate form with a suffixed velar (exactly like OIr. lië ‘stone’ < *leH2-..-k- is derived from *le/eH2-.r/n-), another possibility being a col­lective *kar..-ké-H2- to *kar=..-kó- (cf. the OInd. uda-ká- type). The only diagnostic feature of the oronym in question, viz. *a < *o or, as is more likely, *an < *., makes the name insufficiently classifiable in terms of linguistic affiliation. Theoretically, one may still advocate a Celtic interpretation of the oronym but at least from the point of view of Gaulish word formation there is no particular reason why the name would have to be or should even likely be Celtic. There is nothing diagnostically Gaulish about the place-name Crucio either. Its word formation is trivial (*kruk-.o-) and could easily belong to any autochthonous lan­guage, Pannonian being the likeliest candidate on grounds of the linguistic geography of the region. Celtic provenance seems to be excluded on the basis of the fact that Proto-Celtic only preserves the thematic derivative of this inherited formation, viz. *kro.k-o-‘protuberance (of any kind)’, while the consistent use of in the manu­script attestations of Crucio (if genuine rather than secondary under the influence of Latin crux or mirroring a hyper-correct spelling for the Gaulish monophthong *. < *o. in the context of Vulgar Latin/Romance) cannot be convincingly argued to represent a Gaulish phonetic development of any kind. Longatico is difficult. The name has come down to us in its narrowed function as a designation of a Roman mansio, but it originally must have referred to the entire basin as it still does today. The widely accepted etymology which sees in the name a substantivised adjectival derivative to a putative Gaulish *long-ati- ‘portitor’ derived from *longo/a- ‘ship’ fails to convince on several grounds. There is in Gaulish no at­tested pattern that would predict a formation of a desubstantival common noun in *-ati-with agentive semantics. Moreover, the genius loci itself, supported by the predictable lack of any historical or archaeological sources in support of the claim, speaks strongly against the possibility of a local settlement of an association of boatmen. The often im­precisely supposed connection between Longatico and the near-by Nauportus (Vrhni­ka) has no historical or, for that matter, any kind of geographical foundation. Thirdly, it can safely be concluded from the available Gaulish toponymical data that *longo/a- (as the appellative generally only occurs as a first member of compounds the attested form *longo- can well represent the compositional variant of an original feminine a-stem) did not primarily mean ‘ship’, which appears to be semantically patently unsuitable. If In­sular Celtic *longa ‘ship’ (the semantic shift is trivial and attested cross-linguistically) and Cisalpine-Gaulish *longan (for attested Apl f. loKan ‘urn/tomb’) belong here as well, a PCelt. *longa meaning something like a ‘container, trough’, which in toponymy could then quite trivially be used as a nomen metaphoricum, seems at least probable. No absolutely convincing etymology can be offered to account for such a derivative but a historical connection with the source of the difficult Balto-Slavic *langa- < *longo- ‘depression, basin’ vel sim. is perhaps not too far-fetched. Delamarre’s recent proposal to connect *longo-[sic!] to PIE *H1leng.h- ‘move swiftly/effortlessly’ must be rejected as improbable on grounds of Gaulish historical phonology. Since it is more than likely that it is this very same element *longa that has come down to us in the place-name Longatico and that Gaulish is to all appearances the likeliest candidate of its source, one would then expect the entire configuration to be explicable in terms of Gaulish word formation. This is problematic, however. It can be assumed that *Long=at-iko- is a substantivisation via the deadjectival suffix *-iko- (cf. *penno=tam-iko- etc.) to the un­derlying adjective of appurtenance *long-ati- (itself derived from *longa just as *bri.­ati- has its source in *bri.a‘bridge’). It could also go back to *longa-to- ~ *long-ato- of the Latin barbatus type (cf. personal names such as *G(i).amato-, *Ga.sato-), but this is formally impossible to prove beyond a mere theoretical possibility as no immediately comparable configuration is unambiguously attested in Old Celtic toponymy. In theory one cannot entirely rule out the possibility that at least *-iko- (if not the entire suffixal chain)belongs to Latin word formation, in which case, however, the name would be a hybrid built on a pre-Roman appeallative or, as appears more likely, a pre-Roman name, perhaps even through partial identification of native morphology with the derivational patterns productive in Latin (cf. the type silua . siluatico- = siluanus). There can be no doubt that Nauportus, the name of the Tauriscan portorium, is not a translation of a Gaulish compound name such as *Longo-rito-as has often been assumed. If it is not Latin altogether (either an old compound of the mus-cerda type or a regular Vulgar Latin reflex of the expected Classical *Na.i-portus for which cf. VLat. *kanta.t < CLat. cantavit), the place-name is most certainly the result of more or less thorough Latin adaptation of an autochthonous name, with native phonology still directly reflected at least in the second element *por-tu- < *p.-tu- (for regular development of PIE *. to *oR within the respective areal see above). Matucaio, Meclaria and Tasinemeti are all hapaxes, of which only Meclaria (for original *Maglaria) is continued in modern toponymy as Sln. dial. M.g.'ár < Slav. *Magl.ru . Rom. *Maglara. If in the case of Matu-caio and *Magl-aria we are cor­rect to recognise Gaulish personal names *Matu- and Magalo- < *magalo-< PCelt. *mag-lo- (in this case with regular Romance syncope of the antepenult in a paroxytone), there is regarding the rather obvious Romance phonological development behind caio . Gaul. *kag.o-‘enclosure’ (cf. Late Gaulish caio gl. breialo and bigardio in the Gloss. Endl.), as well as the typically Romance suffix used in the formation of predial names, all the more reason to believe that these two place-names are only Gaulish in as far as the possible personal names they seem to be built around might have still been felt to be genetically Gaulish rather than Romance. Neither of the two instances is an obvious representative of the category of Romance/hybrid predial names, however: *-arium ~ *-aria only rarely combines with a personal name and a predial name with *ka.(.)o- as its second element is unparalleled elsewhere. As regards Tasinemeti, the lexical side of the argument that sees in the place-namea specifically Celtic *nemeto- ‘grove’ seems too strong for an alternative etymology to be at all viable. There can be no doubt, however, that , perhaps for *-ss-, mirrors Romance historical phonology, but the etymology of the ultimate source remains less than obvious. The place-name Neuiodunum~ .....ód.....is at least formally an indisputably Gaulish formation with numerous parallels all across the Celtic koiné, especially in the Celtic East. The long-standing problem, however, is the apparent mismatch between Ptolemy’s attestation of the name, which gives the expected Gaul. *no.(i).o-< PCelt. *no..o-< PIE *ne.-.-o-‘new’, and the evidence of the epigraphic material, which points to *e. and should to all appearances be recognised as a more faithful rendition of the epichoric pronunciation (note that Ptolemy’s variant can easily be analogous to a number of other instances of the homophonous name). Since sporadic occurences of Gaulish *e. for PCelt. *o. can hardly go back to archaising spelling, a dialectal feature, or indeed a Latin rendition of a tautosyllabic sequence *o., *Ne.(i).o-will most likely reflect a residual, conservative feature, preserved specifically in toponymy. Another possibility is of course to recognise in *e. an interferential influence from Pannonian, but contrary to the previously held view this could only conceivably progress on the level of phonetic interference as hybrid names with an autochthonous adjectival ele­ment in the first member and the ubiquitous Gaulish *duno-in the second are typologi­cally unattested. There is absolutely nothing diagnostically Celtic about the place-name (originally an oronym) Uirunum. Any root etymology that connects it with PCelt. *.iro- ‘man’ (or for that matter *.iro- ‘truth’) must be strongly rejected on grounds of both semanticsand morphology. Anreiter’s proposal (2001: 136) to see in it a pre-Celtic *.er=u-no- »Flucht-burg« is unconvincing since *.er-u- (supposedly to PIE *.er- ‘abwehren, aufhalten’, see LIV2: 684–685)is nowhere attested as a non-derived action noun – a possibility made all the more unlikely given the fact that *-u-is ultimately a part of the present stem. Quite parallel to cases such as Celeia (Rom. *Kelé.a . Slav. *Kel..a > *Cel... > *Celj., modern day Cèlje with subsequent accent retraction), which diagnostically display typically non-Celtic derivational suffixes associated with conspicuously non-Celtic bases (or unlikely to be Celtic in terms of formal implications), Uirunum may be typologically and perhaps even formally compared to place-names such as Taurunum and safely pronounced to be rather in line with the blatant non-Celticity of the oppida with which it is named in Pliny, N.h. III,156. Applying strict methodological criteria to the etymological analysis of the bulk of contemporary Slovene place-names without sufficiently old attestations of their ances­try, only two of the names previously more or less justifiably classified as genetically Celtic seem to display enough diagnostic features to withstand detailed scrutiny. Since the reasons for a previously positively assessed Celticity of de facto non-Celtic names essentially start from too lax a methodological approach, such a result is rather expect­ed. According to the exact segment on which the place-name’s possible Celticity must be rejected, the onomastic material is organised into four categories. Only such material is discussed that has long been recognised to be probably pre-Slavic and has at least ten­tatively been pronounced to be Celtic in contemporary publications on the origin of Slo­vene place-names. Incorrectly interpreted names such as Podjuna to Iuenna in group one should of course be eliminated from the list of possible candidates for Celtic survivors (in this particular case the fact that a genuinely Gaulish divine name substantivised from *.o.en(n)-ati- ‘belonging to Iuenna’ is attested in the vicinity has been misinterpreted as a sign of Gaulish provenance of the underlying toponym). The second group consists of ad hoc root etymologies which were in the past pronounced to be Celtic, generally in the framework of uncritical Celtic interpretation of the highly problematic pre-Roman toponymy. Place-names such as Avsa, Bregana, Gumin, Krmin, Krn, Montaž, Tigrce or Tolmin, however, all fall back on more or less suitable root etymologies (at least at face value) but fail at least at the formal level or do not work in the reconstructed model of substitutional phonology. There is nevertheless one place-name in this category that can to all appearances go back to a genuinely Gaulish formation. If the autochthonous Sln. dialectal attestations of the place-name Trbiž, viz. Trab/v/bí.š, Gsg Trab/ví.ža (Žabnice – Camporosso), Tarv'.š < *T..íš < *Tra.íš (Resia),Trebí.ž, Gsg Trebí.ža < *Trab/.íž, *Trab/.íža (Ratece) go back to Slav. *Tarb/.../.u . Romance *Tarß/.í.a < *Tar.ís’a, rather than represent an onymisation of a Slavic deverbal action noun (. nomen loci) *terb-.ž. ‘clearing’, one would arrive at a pre-Romance starting point *Tar..s.a. This seems to be all the more likely on account of the Old Bavarian continuation*Tar...a (> *Tär...a > *'Tär.i. ... now Tarvis), which goes back to a clearly parallel integration of the Romance source. *Tar..s.a seems to be a nomen loci based on a collective noun, itself semantically derived from a substantivised possessive derivative in *-.s.o- such as most prominently encountered in the Pannonian place-name Ulcisia < *ul/..k-.s.o-. Since the obvious candidate for *Tar..s.a is Gaulish (or more generally Celtic) *tar.o­‘aurochs’ < PIE *teH2uro-/*ta.ro-, with specific and diagnostic metathesis unknown (or unattested?) in any other Indo-European language, one would expect an equally satisfactory explanation of the derivational pattern at hand. The only truly unambiguous categories in which a homophonous suffix/suffixal conglomerate is attested in Gaulish, however, are a rare group of hypocoristic names in -isio/a- and the famous technical term t..µa...s.a, which despite its Grecisised accent unmistakably goes back to Gaul. *tri=mark-.s.a. Thurneysen’s view (see Thurneysen1884) that the same suffix is con­tinued by Old Irish -e, Brythonic *-eð, productive in the derivation of desubstantival abstract nouns, is dismissed as improbable on grounds of historical phonology, a plain IE abstract suffix *-(i).a being equally suitable. The derivational function of *-.s.a in *tri=mark-.s.a seems to have been possessive, but this cannot be ascertained. Neither can there be any final assertion as to its genesis. It should therefore be tentatively con­cluded that although a Gaulish etymological approach to the source of the place-name Trbiž seems more than likely, it is ultimately non-verifiable. A minor hydronym Glána (dial. Sln. (Rož/Rosental) G.á.na) is undoubtedly based on Gaulish *glano- < PCelt. *glano- ‘clean, bright’ vel sim. < PIE *.h.H1/3-no- (its femi­nine substantivization *glani- is equally likely and from the point of view of the produc­tive patterns of Slavic morphological substitution rather impossible to disfavour), with a diagnostically and lexically bound Celtic development of the *-.H1/3-cluster to *-la-. The length in Slavic *Glana (the accent is indeterminable but likely to have been of the *S..a, *Dr..a type) either goes back to Romance or, as is more likely on grounds of the comparative data, represents a secondary, internally Slavic development (see above). It should be added that Gaulish onomastic imprint in the category of minor hydronymy is not unexpected. In general, the extent of Celtic (Gaulish) geographical names in the narrow South-Eastern Alpine region seems to match the distribution of properly Gaulish anthroponymy attested in the area (essentially following the penetration wave from Pannonia towards Nauportus and Carinthia along the Sava and the Drava respectively, leaving the western-most belt out of reach of any kind of stationary settlement), but there is an obvious imbalance between the two corpora in concentration. A largely superficial Celtisation of toponymy is expected in an area into which a Celtic language was in­troduced relatively late as a result of migration, and an overall marginal impact on the pre-existing onomastic landscapes indeed generally appears to be rather symptomatic of the zones into which Gaulish spread too late to leave a profound imprint on the already considerably layered substratum. That the main orientation points in a newly settled region such as larger rivers, outstanding geographical features (e.g. mountains), and prominent socio-economic and/or strategic centres tend to remain vertically transmitted rather than renamed in the functional systematisation of topography of the newcomers, is of course a well-established fact of theoretical onomastics and is typologically unsur­prising. On the whole, the unexpected vocalism of a place-name such as Neuiodunum is perhaps indicative of the general nature of Gaulish participation in the accumulation of the substratal layer of contemporary toponymy – as the only archetypal instance of Gaulish legacy in the toponymy of the region it too stands out as a possible more or less direct reflection of its essentially allochthonous character. Viriinliteratura ACPN = Sims-Williams, Patrick, 2006: Ancient Celtic place-names in Europe and Asia Mi­nor. Oxford, Boston: Blackwell. AcS = Holder, Alfred, 1896–1907: Alt-celtischer Sprachschatz I–III. Leipzig: Verlag von B. G. Teubner (ponatis Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1961–1962). AE = L’Année épigraphique, 1888–. Paris. AiGr. II/1 = Wackernagel, Jakob, 1905: Altindische Grammatik II, 1: Einleitung zur Wort- lehre. Nominalkomposition (von Albert Debrunner und Jacob Wackernagel). Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. AIJ = Hoffiller, Viktor in Saria, Balduin, 1938: Antike Inschriften aus Jugoslavien I, Nori-cum und Pannonia Superior. Zagreb. ALEW = Hock, Wolfgang et al., 2015: Altlitauisches etymologisches Wterbuch. Unter der Leitung von Wolfgang Hock und der Mitarbeit von Elvira-Julia Bukeviciute und Christiane Schiller, bearbeitet von Rainer Fecht, Anna Helene Feulner, Eugen Hill und Dagmar S. Wodtko. Bd. 1: A–M. Bd. 2: N–Ž. Bd. 3: Verzeichnisse und Indices. Ham­burg: baar-Verlag. ANSl = Gabrovec, Stane et al., ur., 1975: Arheološka najdišca Slovenije. Ljubljana: Inštitut za arheologijo SAZU (izd.), Državna založba Slovenije (zal.). ARj = Rjecnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I–XXIII, 1881–1976. Zagreb. BA = Talbert, Richard John Alexander, ur., 2000: The Barrington Atlas of the Greek and Roman world. Princeton: Princeton University Press. Bezlaj, ZJS I–II = Furlan, Metka, ur., 2003: France Bezlaj, Zbrani jezikoslovni spisi. Ljublja­na: SAZU, Založba ZRC. CHD = Hans G. Güterbock, Harry A. Hoffner Jr., Theo P. J. van den Hout, ur., The Hittite dictionary of the Oriental Institute of the University of Chicago, 1975–. The Oriental Institute of the University of Chicago. CIL = Corpus inscriptionum latinarum, 1899–1916. Vol. II: Emil Hübner, Inscriptiones Hi-spaniae Latinae, 1869. Vol. III: Theodor Mommsen, Inscriptiones Asiae, Provinciarum Europae Graecarum, Illyrici Latinae, 1873. Vol. V: Theodor Mommsen, Inscriptiones Galliae Cisalpinae Latinae, 1872–1877. Vol. VII: Emil Hübner, Inscriptiones Britanniae Latinae, 1873. Vol. XII: Otto Hirschfeld, Inscriptiones Galliae Narbonensis Latinae, 1888. Vol. XIII: Otto Hirschfeld, Karl Zangermeister, Inscriptiones trium Galliarum et Germaniarum Latinae. Corpus = Raybould, Marilynne E. in Sims-Williams, Patrick, 2007: A corpus of Latin inscrip­tions of the Roman empire containing Celtic personal names. Aberystwyth: CMCS. DAG = Whatmough, Joshua, 1970: The dialects of Ancient Gaul. Cambridge, Mass. (mikro-film, 1949–1951), natis: Harvard University Press. DIL = Dictionary of the Irish language (in Contributions to a dictionary of the Irish language), 1913–1975 (compact edition 1983). Dublin: Royal Irish Academy. DCC = Falileyev, Alexander (in collaboration with Ashwin E. Gohil and Naomi Ward), 2010: Dictionary of Continental Celtic Place-Names. Aberystwyth: CMCS. DLG = Delamarre, Xavier, 2003: Dictionnaire de la langue gauloise. Paris: Éditions Errance. DTFT = Cinausero Hofer, Barbara in Dentesano, Ermano (con la collaborazione di Enos Constantini e Maurizio Puntin), 2011: Dizionario toponomastico. Etimologia, corogra­fia, citazioni storiche, bibliografia dei nomi di luogo Friuli storico e della Provincia di Trieste. Udine: Edizioni Ribis. EDH = Epigraphische Datenbank Heidelberg – Epigraphic database Heidelberg, spletna baza. . ESSJ =Bezlaj, France et al., 1976–2005: Etimološki slovar slovenskega jezika.I: A–J (1976); II: K–O (1982); III: P–S (1995), dopolnila in uredila Marko Snoj – Metka Furlan; IV: Š–Ž (2005), avtorji gesel France Bezlaj – Marko Snoj – Metka Furlan, uredila Marko Snoj – Metka Furlan; V: Kazala (2007), izdelala Marko Snoj – Simona Klemencic. Ljubljana: Mladinska knjiga oz. Založba ZRC. .... = ............... ....... .......... ......: ............. ........... .... I–, 1974–. ......: ............ «.....». ESSZI = Snoj, Marko, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Za­ložba Modrijan in Založba ZRC, ZRC SAZU. EWAhd = Etymologisches Wterbuch des Althochdeutschen. Bd. I: Albert L. Lloyd, Otto Springer, -a – bezzisto, Göttingen, Zürich: Vandenhoeck & Ruprecht, 1988. Bd. II: Al­bert L. Lloyd, Rosemarie Lühr, Otto Springer (unter Mitwirkung von Karen R. Purdy), bî – ezzo, Göttingen, Zürich: Vandenhoeck & Ruprecht, 1998. Bd. III: Albert L. Lloyd, Rosemarie Lühr (unter Mitarbeit von Gerlinde Kohlrusch, Maria Kozianka, Karen R. Purdy, Roland Schuhmann), fadum – ftslag, Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2007. Bd. IV: Albert L. Lloyd, Rosemarie Lühr (unter Mitarbeit von Gerlinde Kohlrusch, Maria Kozianka, Karen R. Purdy, Roland Schuhmann, gâba – hylare, Göttingen: Van-denhoeck & Ruprecht, 2009. Bd. V: herausgegeben von Rosemarie Lühr, erarbeitet von Harald Bichlmeier, Maria Kozianka, Roland Schuhmann mit Beiträgen von Albert L. Lloyd unter Mitarbeit von Karen K. Purdy, iba – luzzilo, Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2014. EWAia = Mayrhofer, Manfred, 1992–2001: Etymologisches Wterbuch des Altindoarischen I–III. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. GOI = Rudolph, Thurneysen, 1946: A Grammar of Old Irish. Dublin: Dublin Institute for Advanced Studies (reprinted with supplement 1975). GPC = Geiriadur Prifysgol Cymru – A Dictionary of the Welsh language, 1950–2002. Caer-dydd/Cardiff: Gwasg Prifysgol Cymru/University of Wales Press. GPN = Evans, David Ellis, 1967: Gaulish personal names: a study of some Continental Cel­tic formations. Oxford: Clarendon Press. HG II = Ramovš, Fran:, 1924 Historicna gramatika slovenskega jezika II: Konzonantizem. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. HG VII = Ramovš, Fran, 1935: Historicna gramatika slovenskega jezika VII: Dialekti. Ljub­ljana: Uciteljska tiskarna. IdgGr II/1 = Brugmann, Karl, 1906: Vergleichende Laut-, Stammbildungs- und Flexionslehre nebst Lehre vom Gebrauch der Wortformen der indogermanischen Sprachen II: Lehre von den Wortformen und ihrem Gebrauch. 1. Teil: Allgemeines. Zusammensetzung (Komposita). Nominalstämme. 2. izd. Strassburg: Karl J. Trübner. IEW= Pokorny, Julius, 1959–1969: Indogermanisches etymologisches Wterbuch. Bern, München: Francke. ILJug = Šašel, Jaroslav in Šašel, Ana, 1963, 1978, 1986: Inscriptiones Latinae quae in Iu­goslavia inter annos MCMXL et MCMLX repertae et editae sunt. Ljubljana: Narodni muzej. ILLPRON = Hainzmann, Manfred in Schubert, Peter: Inscriptionum lapidarium Latinarum Provinciae Norici, 1986–1987. Berlin: Walter de Gruyter. ILSl I = Lovenjak, Milan, 1998: Neviodunum. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. KGP = Schmidt, Karl Horst, 1957: Die Komposition in gallischen Personennamen. Zeit­schrift f celtische Philologie 26. 33–301. KPP = Meid, Wolfgang, 2005: Keltische Personennamen in Pannonien. Budapest: Archaeolingua. KPV = Schumacher, Stefan, 2004: Die keltischen Primärverben. Innsbruck: Institut für Spra­chen und Literaturen der Universität Innsbruck. LEIA = Vendryes, Joseph, Bachellery, Édouard in Lambert, Pierre-Yves, 1959–1996: Lexique étymologique de l’irlandais ancien. (A; M N O P; T U; B; C; D). Dublin: Dublin Institute for Advanced Studies/Paris: Centre National de la Recherche Scientifique. Lep. = Lejeune, Michel, 1971: Lepontica. Paris: Société d'Édition »Les Belles Lettres«. LG = Lambert, Pierre-Yves, 1994: La langue gauloise. Paris: Éditions Errance. LHEB = Jackson, Kenneth, 1953: Language and History in Early Britain. Edinburgh: Uni­versity Press. LIV2 = Rix, Helmut, Kümmel, Martin, Zehnder, Thomas, Lipp, Reiner in Schirmer, Brigitte, 2001: Lexikon der indogermanischen Verben. Die Wurzeln und ihre Primärstammbil­dungen. 2. izd. Wiesbaden: Reichert Verlag. lupa = UBI ERAT LUPA – Roman Stone Monuments (Service provider: CHC – Archäometrie und Cultural Heritage Computing, Universität Salzburg). . LVen = Pellegrini, Giovan Battista in Prosdocimi, Aldo Luigi, 1967: La lingua venetica I–II. Padova: Istitutodi glottologia dell’Università di Padova, Firenze: Circolo linguistico fiorentino. MLH V.1 =Wodtko, Dagmar S., 2000: Monumenta linguarum hispanicarum V.1. Wter­buch der keltiberischen Inschriften. Wiesbaden: Reichert Verlag. MLL = Niermeyer, Jan Frederik et al., 2002: Mediae Latinitatis lexicon minus. Leiden, Bo­ston: Brill. NIL = Wodtko, Dagmar S., Irslinger, Britta in Schneider, Carolin, 2008: Nomina im indoger­manischen Lexikon. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. NNN = Non-Mediterranean names in Noricum – Nichtmediterrane Namen in Noricum, sple­tna baza. . NWÄI = De Bernardo Stempel, Patrizia, 1999: Nominale Wortbildung des älteren Irischen. Stammbildung und Derivation. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. OPEL = Lorincz, Barnabás: Onomasticon provinciarum Europae Latinarum. Vol. I:Aba –Bysanus, Budapest 20052; Vol. II:Cabalicius – Ixus, Wien 1999; Vol. III:La­bareus – Pythea , Wien 2000; Vol. IV:Quadratia – Zures, Wien 2002. EGOW = Falileyev, Alexander, 2000: Etymological Glossary of Old Welsh. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. PNRB = Rivet, Albert Lionel Frederick in Smith, Colin, 1979: The Place-Names of Roman Britain. London: Book Club Associates. Ptolemy 2000 = Sims-Williams, Patrick in Parsons, David N., ur., 2000: PTOLEMY: To­wards a linguistic atlas of the earliest Celtic place-names of Europe. Papers from a workshop, sponsored by the British Academy, in the Department of Welsh, University of Wales, Aberystwyth, 11–12 April 1999. Aberystwyth: CMCS. Ptolemy 2005 = De Hoz, Javier, Luján, Eugenio R. in Sims-Williams, Patrick, ur., 2005: New approaches to Celtic place-names in Ptolemy’s Geography. Madrid: Ediciones Clásicas. Ramovš, ZD I–II = Logar, Tine,Rigler, Jakob in Toporišic, Jože, ur., 1971–1997: Fran Ra-movš, Zbrano delo I–II. Ljubljana: SAZU. RE = Pauly, August, Wissowa, Georg et al., ur., 1894–1980: Paulys Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft: neue Bearbeitung. Stuttgart: J. B. Metzler. REW = Meier-Lübke, Wilhelm, 1935: Romanisches etymologisches Wterbuch, 3. izd. Hei­delberg: Universitätsverlag Winter. RIB = Colingwood, Robin George et al., 1990–1995: The Roman inscriptions of Britain I–II. Stroud: Sutton. RIG = Recueil des inscriptions gauloises, 1985–1998. Vol. I: Michel Lejeune, Textes gallo-grecs, 1985. Vol. II, 1: Michel Lejeune, Textes gallo-étrusques. Textes gallo-latins sur pierre, 1988. Vol. II, 2: Pierre-Yves Lambert, Textes gallo-latins sur instrumentum, 2002. Vol. III: Paul-Marie Duval, Georges Pinault, Les calendriers (Coligny, Villards d'Héria), 1986. Vol. IV: Jean-Baptiste Colbert de Beaulieu, Brigitte Fischer, Les légen­des monétaires, 1998. Paris: CNRS Éditions. RINMS = Šašel Kos, Marjeta, 1997: The Roman inscriptions in the National Museum of Slovenia – Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije.Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. SBCHP = Schrijver, Peter, 1995: Studies in British Celtic Historical Phonology. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. SVI I–II = Bezlaj, France, 1956–1961: Slovenska vodna imena I–II. Ljubljana: SAZU. Šašel, Opera selecta = Bratož, Rajko in Šašel Kos, Marjeta, ur., 1992: Jaroslav Šašel, Opera selecta. Ljubljana: Narodni muzej. Škrabec, JD I–IV = Toporišic, Jože, ur., 1994–1998: Stanislav Škrabec, Jezikoslovna dela I–IV. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. TGF = Nègre, Ernst, 1990: Toponymie générale de la France I: Formations préceltiques, celtiques, romanes. Genève: Libraire Droz. ThesLG = Billy,Pierre-Henri, 1993: Thesaurus linguae Gallicae. Hildesheim, Zürich, New York: Olms-Weidmann. VGKS I–II = Pedersen, Holger, 1913: Vergleichende Grammatik der keltischen Sprachen I–II. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. Alföldy, Géza, 1974: Noricum. London, Boston: Routledge and Kegan Paul. Anreiter, Peter, 1996: Keltische Ortsnamen in Nordtirol. Innsbruck: Institut für Sprachwis­senschaft der Universität Innsbruck. Anreiter, Peter, 1997a: Zur Methodik der Namendeutung. Mit Beispielen aus dem Tiroler Raum. Innsbruck: Verlag des Instituts für Sprachwissenschaft. Anreiter, Peter, 1997b: Keltoromanische Dendronyme. Mondo Ladino 21. 181–198. Anreiter, Peter, 1999: Der Ablaut in „ostalpenindogermanischen“ Namen. Ur. Anreiter, Peter in Jerem, Erszébet: Studia Celtica et indogermanica. Festschrift f Wolfgang Meid zum 70. Geburtstag. Budapest: Arhaeolingua. 23–38. Anreiter, Peter, 2000: Keltisch, Keltoromanisch, Romanisch-„Pseudokeltisch“: Begriffliche Abgrenzbarkeit auf Grund ostalpiner Onyme. Ur. Irena Kovacicet al.: Linguistics and Language Studies. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 61–76. Anreiter, Peter, 2001: Die vorrischen Namen Pannoniens. Budapest: Archaeolingua. Anreiter, Peter in Roider, Ulrike, 2007: Quelques noms de lieux d’origine celtique dans les Alpes orientales (tout particulièrement en Autriche). Ur. Lambert, Pierre-Yves in Pinault, Georges-Jean: Gaulois et Celtique continental. Genève: Libraire Droz. 99–125. Anreiter, Peter, 2013: Cadore. Innsbrucker Arbeitspapiere zur Onomastik. . Anreiter, Peter in Jambor, Judith, 2013: Das keltische Toponymensuffix *-enna (mit beson­derer Berücksichtigung Tiroler Beispiele). Innsbrucker Arbeitspapiere zur Onomastik. . D’Arbois de Jubainville, Marie Henri, 1981: Les noms gaulois chez César et Hirtius De Bello Gallico. Paris: E. Bouillon. Babik, Zbigniew, 2001: Najstarsza warstwa nazewnicza na ziemiach polskich w granicach wczesnosredniowiecznej Slowianszczyzny. Kraków: Universitas. Bajec, Anton, 1928: Romanizacija in jezik rimskih provinc Norika ter obeh Panonij. Razpra­ve Znanstvenega društva za humanisticne vede v Ljubljani 4. 43–56. Balles, Irene, 1997: Reduktionserscheinungen in langen Wortformen als Ursprung morpho­logischer Doppelformen im Urindogermanischen: die Suffixformen *-.o-und *-i.o-. Die Sprache 39.2. 141–167. Bammesberger, Alfred, 1990: Die Morphologie des urgermanischen Nomens. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Battisti, Carlo, 1923: Il nome del Tagliamento e un fonema dialettale gallico. Studi goriziani 1. 81–94. Benincà, Paola, 1989: Friaulisch: Interne Sprachgeschichte I. Grammatik. Ur. Holtus, Gün­ter, Metzeltin, Michael in Schmitt, Christian: Lexikon der Romanistischen Linguistik III. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. 563–585. Bezlaj, France, 1954: Sinonima za pojem »locus fluminis profundior«. Slavisticna revija 5–7. 125–143 (= ZJS I: 3–19). Bezlaj, France, 1955: Zanimivosti iz toponomastike. Pogovori o jeziku in slovstvu. Maribor: Obzorja. 66–81 (= ZJS I: 50–64). Bezlaj, France, 1958: Predslovanski ostanki v slovenšcini. Naša sodobnost 6.2. 673–693 (= ZJS I: 128–147). Bezlaj, France, 1959/1960: Recenzija Ortsnamenbuch von Kärnten I–II. Slavisticna revija 7. 287–293 (= ZJS II: 908–914). Bezlaj, France, 1960: Deux mots slovènes. ......... ........... 2. 119–121 (= ZJS I: 191–193). Bezlaj, France, 1960/1961: Slovenska krajevna imena na -jane. Jezik in slovstvo 6. 187–192, 220–225 (= ZJS I: 197–206). Bezlaj, France, 1961: Die vorslavischen Schichten in slovenischen Namen- und Wortschatz. Ur. Rohlfs, Gerhard in Puchner, Karl: VI. Internationaler Kongress f Namenforschung. München: 24.–28. August 1958. Kongressberichte. Band II. München: Beck. 148–153 (= ZJS I: 207–215). Bezlaj, France, 1963: Kriticne pripombe k avstrijskemu delu o koroških krajevnih imenih – Kritische Bemerkungen zum Ortsnamenbuch von Kärnten. Razprave in gradivo Inšti­tuta za narodnostna vprašanja 3. 67–94 (= ZJS II: 942–967). Bezlaj, France, 1965: Položaj slovenšcine v okviru slovanskih jezikov. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana. (= ZJS I: 268–277). Bezlaj, France, 1969: Das vorslawische Substrat im Slowenischen. Alpes orientales 5. 19–35 (= ZJS I: 388–403). Bezlaj, France, 1970: Etyma slovenica. Razprave SAZU 7. 155–181 (= ZJS I: 404–427). Bezlaj, France, 1971/1972: Razmerja med slovensko in slovansko leksiko. Jezik in slovstvo 17. 101–107 (= ZJS I: 452–457). Bichlmeier, Harald, 2009a: Arelape, Tergolape, Interlaken: Ein Beitrag zur keltischen Fluss- und Ortsnamenschicht im Alpenraum. Historische Sprachforschung – Historical Lin­guistics 121. 254–267. Bichlmeier, Harald, 2009b: Einige grundsätzliche Überlegungen zum Verhältnis von Indo­germanistik und voreinzelsprachlicher resp. alteuropäischer Namenkunde mit einigen Fallbeispielen. Namenkundliche Informationen 95/96. 173–208. Bichlmeier, Harald, 2009/2010: Bairisch-österreichische Orts- und Gewässernamen aus in-dogermanistischer Sicht. Blätter f oberdeutsche Namenforschung 46. 3–63. Bichlmeier, Harald, 2010: Moderne Indogermanistik vs. traditionelle Namenkunde (Teil 3): Traun, Raab, Auders. Österreichische Namenforschung 38.1-3. 104–113. Bichlmeier, Harald, 2011: Moderne Indogermanistik vs. traditionelle Namenkunde. Teil 2 – Save, Drau, Zöbern. Ur. Ziegler, Arne in Windberger-Heidenkummer, Erika: Methoden der Na-menforschung: Methodologie, Methodik und Praxis. Berlin: Akademie Verlag. 63–87. Bichlmeier, Harald, 2012a: Einige ausgewählte Probleme der alteuropäischen Hydronymie aus Sicht der modernen Indogermanistik – Ein Plädoyer für eine neue Sicht auf die Din-ge. Acta linguistica Lithuanica 66. 11–47. Bichlmeier, Harald, 2012b: Anmerkungen zum terminologischen Problem der ‚alteuropäi­schen Hydronymie. samt indogermanistischen Ergänzungen zum Namen der Elbe. Bei­träge zur Namenforschung (Neue Folge) 47.4. 365–395. Bichlmeier, Harald, 2013: Bayerisch-österreichische Orts- und Gewässernamen aus indo­germanistischer Sicht – Teil 3: Zusammenfassung bisheriger Forschungsergebnisse zu altbayerischen Flussnamen sowie einige indogermanistische Anmerkungen zu den Flussnamen Ammer/Amper und Naab. Ur. Simbeck, Katrin in Janka, Wolfgang: Namen in Altbayern. Gesammelte Beiträge zu Ehren von Josef Egginger und Gter Schnee­berger. Regensburg: edition vulpes. 53–68. Bichlmeier, Harald, 2014a: Isar, Isel, Isen, Iser, Isny – Reflexe einer keltischen Gewässer­namensippe in Bayern und Österreich mit einem Anhang zu Isura (Bayerisch-österrei­chische Orts- und Gewässernamen aus indogermanistischer Sicht 8). Österreichische Namenforschung 42. 35–61. Bichlmeier, Harald, 2014b: Harald Bichlmeier, Eine neue Vorschlag zur Etymologie des Flussnamens Laaber (Bayerisch-österreichische Orts- und Gewässernamen aus indo­germanistischer Sicht 6). Österreichische Namenforschung 42. 62–73. Bichlmeier, Harald, 2015: Alte und neue Ideen zum Namen der Raab/Rába/Raba. Mche­ner Studien zur Sprachwissenschaft 69.1. 7–31. Bidwell, Charles Edward, 1961: The Chronology of certain sound changes in Common Sla­vic as evidenced by loans from Vulgar Latin. Word (Journal of the linguistic circle of New York) 17. 105–127. Billy, Pierre-Henri, 2007: Toponymie française et dialectologie gauloise. Ur. Lambert, Pierre-Yves in Pinault, Georges-Jean: Gaulois et Celtique continental. Genève: Libraire Droz. 127–143. Birkhan, Helmut, 1973: Der linguistische Befund der Münzelegenden. Ur. Göbl, Robert: Typologie und Chronologie der keltischen Mzenprägung in Noricum. Wien: Verlag der Österreichische Akademie der Wissenschaften. 68–70. Birkhan, Helmut, 1997: Kelten. Versuch einer Gesamtdarstellung ihrer Kultur. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Blom, Alderik H., 2011: Endlicher's Glossary. Études celtiques 37. 159–181. Bocek, Vít, 2009: Hláskové substituce v nejstarších romanismech ve slovanských jazycích. Studia etymologica Brunensia 6. 59–65. Bocek, Vít, 2010: Studie k nejstarším romanismum ve slovanských jazycích. Praga: Nakla­datelství Lidové noviny. Bocek, Vít, 2012: On the Relationship between gemination and palatalization in Early Ro­mance loanwords in Common Slavic. Journal of Slavic linguistics 20.2. 151–170. Bosio, Luciano, 1983: Mutatio Apicilia. Ur. Fornasir, Giuseppe: Studi forogiuliesi in onore di Carlo Guido Mor. Udine: Deputazione di storia patria per il Friuli. 41–46. Božic, Dragan, ur., 1983: Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije (Ljubljana: Narodni muzej, Zagreb: Arheološki muzej, Beograd: Narodni muzej), Ljubljana: Grafos. Božic, Dragan, 1987: Keltska kultura v Jugoslaviji. Zapadna grupa. Ur. Benac, Alojz: Prai­storija jugoslavenskih zemalja V - Željezno doba. Sarajevo: Svjetlost, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. 855–897. Božic, Dragan, 1999: Die Erforschung der Latènezeit in Slowenien seit dem Jahr 1964. Ar-heološki vestnik 50. 189–213. Božic, Dragan, 2001: Ljudje ob Krki in Kolpi v latenski dobi. Arheološki vestnik 52. 181–198. Božic, Dragan 2011: Prazgodovinske najdbe s Tonovcovega gradu in železnodobna kultna mesta v Posocju – Prehistoric finds from Tonovcov grad and iron age cult places in the posocje area. Ur. Modrijan, Zvezdana, Milavec, Tina: Poznoanticna utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Najdbe. – Late Antique fortified settlement Tonovcov grad near Kobarid. Finds. Ljubljana: ZRC SAZU. 239–277. Brozovic Roncevic, Dunja, 1995: Iz istarske hidronimije. Folia onomastica Croatica 4. 19–30. Brozovic Roncevic, Dunja, 1998: Romansko-hrvatski dodiri u toponimiji Istre i kvarnerskih otoka. Folia onomastica Croatica 7. 1–21. Buccarella, Aldo, 2013: Dizionario popolare Italiano/Bisiàc. Gorizia: Incontri Bisiachi. Burnand, Yves in Lambert, Pierre-Yves, 2004: Découvertes récentes d'une inscription gallo-latine sur pierre à Nasium - Naix-aux-Forges (Meuse): note d'information. Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres 148.2. 683–690. Busse, Peter, 2007: Hydronymie und Urheimat: Ein neuer Ansatz zur Lokalisierung der Ur-heimat der Kelten? Ur. Birkhan, Helmut: Kelten-Einfälle an der Donau. Akten des Vier-ten Symposiums deutschsprachiger Keltologinnen und Keltologen, Linz/Donau, 17.-21. Juli 2005. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 89–98. Campbell, Alistair, 1959: Old English grammar. Oxford: Clarendon Press. Casaretto, Antje, 2004: Nominale Wortbildung der gotischen Sprache. Heidelberg: Univer­sitätsverlag Winter. Cecovini, Riccardo, 2013: Galli Transalpini transgressi in Venetiam: riepilogo degli studi precedenti e nuova ipotesi interpretativa. Arheološki vestnik 64. 177–196. Chiabà, Monica, Maggi, Paola, Magrini, Chiara, ur., 2007: Le valli del Natisone e dell' Isonzo tra Centroeuropa e Adriatico.Atti del convegno internazionale di studi, San Pie­tro al Natisone (UD), 15-16 settembre 2006.Roma: Edizioni Quasar. Collis, John, 2003: The Celts. Origins, myths and inventions. Stroud: Tempus. Corthals, Johan, 1999: Zur gallischen Inschrift von St. Germain-Sources-Seine. Historische Sprachforschung – Historical Linguistics 112.1. 101–105. Cousin, Georges, 1906: Additions au ‘Altceltischer Sprachschatz’ d'A. Holder. Cousin, Georges: Études de géographie ancienne. Paris, Nancy: Berger-Levrault & Cie. 346–489. Ponatis: Dafis, Llinos, Gohil, Ashwin E., Delamarre, Xavier, Isaac, Graham R. in Sims-Williams, Patrick, ur.: Additions to Alfred Holder’s Celtic thesaurus; together with an electronically searchable version of Holder’s headwords and indexes to Joshua Whatmough's ‘The dialects of ancient Gaul’. Aberystwyth: CMCS. Crevatin, Franco, 1990: Storia linguistica dell'Istria preromana e romana. Ur. Campanile, Enrico: Rapporti linguistici e culturali tra i popoli dell’Italia antica, Pisa, 6–7 ottobre 1989. Pisa: Giardini editori e stampatori in Pisa. 43–109. Crevatin, Franco, 2001: Appunti sul Friuli linguistico preromano. Ur. Cuscito, Giuseppe: I Celti nell’Alto Adriatico. Atti delle tre giornate internazionali di studio, Trieste, 5–7 aprile 2001. Trieste: Editreg SRL. 37–41. Dana, Dan, 2012: La différenciation interne de l’onomastique thrace. Ur. Meißner, Torsten: Personal names in the Western Roman world. Proceedings of a workshop convened by Torsten Meißner, José Luis García Ramón and Paolo Poccetti, held at Pembroke Col­lege, Cambridge, 16–18 September 2011. Berlin: Curach bhán. 223–245. Dapit, Roberto, 1995: Aspetti di cultura resiana nei nuomi di luogo 1: Area di Solbica/Stol­vizza e Korïto/Coritis. Padova: CLEUP. Darms, Georges, 1978: Schwäher und schwanger, Hahn und Huhn –Die V.ddhi-Ableitung im Germanischen. München: R. Kitzinger. De Bernardo Stempel, Patrizia, 1987: Die Vertretung der indogermanischen liquiden und nasalen Sonanten im Keltischen. Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. De Bernardo Stempel, Patrizia, 1990: Einige Beobachtungen zu indogermanische /w/ im Keltischen. Ur. Matonis, Ann Therese E. in Melia, Daniel F.: Celtic Language, Celtic Culture: A Festschrift for Eric P. Hamp. Van Nuys, CA: Ford & Bailie. 26–46. De Bernardo Stempel, Patrizia, 1994: Zum gallischen Akzent: eine sprachinterne Beobach-tung. Zeitschrift f celtische Philologie 46. 14–35. De Bernardo Stempel, Patrizia, 1997: Spuren gemeinkeltischer Kultur im Wortschatz. Zeit­schrift f celtische Philologie 49–50. 92–106. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2000: Ptolemy’s Celtic Italy and Ireland: A linguistic analysis. Ptolemy 2000. 83–112. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2003: Die sprachliche Analyse keltischer Theonyme. Zeit­schrift f celtische Philologie 53. 41–69. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2005a: Ptolemy’s evidence for Germania Superior. Ptolemy 2005. 71–94. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2005b: More on Ptolemy’s evidence for Celtic Ireland. Pto­lemy 2005. 95–104. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2007a: Le declinazioni nel celtico continentale: innovazioni comuni al gallico e al goidelico? Ur. Lambert, Pierre-Yves in Pinault, Georges-Jean: Gaulois et Celtique continental. Genève: Libraire Droz. 145–179. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2007b: Varietäten des Keltischen auf der Iberischen Halbinsel: Neue Evidenzen. Ur. Birkhan, Helmut: Kelten-Einfälle an der Donau. Akten des Vierten Symposiums deutschsprachiger Keltologinnen und Keltologen, Linz/Donau, 17.-21. Juli 2005. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 150–162. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2008: Linguistically Celtic Ethnonyms: towards a classifi­cation. Ur. García Alonso, Juan Luis: Celtic and Other Languages in Ancient Europe. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 101–118. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2013a: The phonetic interface of word formation in Conti­nental Celtic. Ur. García Alonso, Juan Luis: Continental Celtic word formation. The onomastic data. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 63–84. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2013b: Celtic and other divine names found in the Italian Peninsula. Ur. Hofeneder, Andreas in De Bernardo Stempel, Patrizia: Théonymie cel­tique, cultes, interpretation – Keltische Theonymie, Kulte, interpretatio. Akten des X. Workshop F.E.R.C.AN., Paris, 24–26. Mai 2010. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 73–96. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2015a: Labialisierung und Velarisierung festlandkeltischer Vokale. Ur. Oudaer, Guillaume,Hily, Gaël in Le Bihan, Herue: Mélanges en l’honneur de Pierre-Yves Lambert. Rennes: TIR (Université européenne de Bretagne). 313–331. De Bernardo Stempel, Patrizia, 2015b: Sprachwissenschaftlicher Kommentar zu den Göt­ternamen Savus und Adsalluta. Ur. Sporn, Katja, Ladstätter, Sabine in Kerschner, Mi­chael: Natur – Kultur – Raum. Akten des internationales Kolloquiums Paris – Lodron – Universität Salzburg, 20.–22. Jänner 2012. Wien: Österreichisches Archäologisches Institut. 334–338. De Hoz, Javier, 2005: Ptolemy and the linguistic history of Narbonensis. Ptolemy 2005. 173–188. Delamarre, Xavier, 2004: Gallo-Brittonica: Transports, richesse et générosité chez les anci-ens Celtes. Zeitschrift f celtische Philologie 54. 121–132. Delamarre, Xavier, 2006: Gallo-Brittonica (suite: 11–21). Zeitschrift f celtische Philologie 55. 29–41. Delamarre, Xavier, 2007: Nomina Celtica antiqua selecta inscriptionum – Noms des person-nes celtiques dans l’épigraphie classique. Paris: Éditions Errance. Delamarre, Xavier, 2010/2012: Notes d’onomastique vieille-celtique. Keltische Forschungen 5. 99–137. Delamarre, Xavier, 2012: Noms de lieux celtiques de l’Europe ancienne (-500/+500): Dicti­onnaire. Paris: Éditions Errance. Delamarre, Xavier, 2013a: Longidienus, faber navalis, à Ravenne, le toponyme Lombard et le theme longo-‘navire’ en vieux celtique. Zeitschrift f celtische Philologie 60. 19–26. Delamarre, Xavier, 2013b: Une recurrence de la toponymie vieille-celtique: les formations en nasale -(h3)on-faites sur un théonyme du type Vesontio (locus) . Vesontis (deus). Ur. García Alonso, Juan Luis: Continental Celtic word formation. The onomastic data. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 175–180. Demiraj, Bardhyl, 1997: Albanische Etymologien. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. De Saussure, Ferdinand, 1889: ......... Mémoires de la Société de Linguistique de Paris 6. 161–162. Desinan, Cornelio Cesare, 1983: A proposito di Celti nella toponomastica friulana. Ur. For-nasir, Giuseppe: Studi forogiuliesi in onore di Carlo Guido Mor. Udine: Deputazione di storia patria per il Friuli. 3–40. Desinan, Cornelio Cesare, 1991: Toponimi del Tarvisiano e contatti fra lingue. Ur. Elero, Gian-franco in Barbina, Guido: Tarvis: numar unic pal 68n Congrès de Societât Filologjiche Furlane – 29 di setembar dal 1991. Udine: Societât Filologjiche Furlane. 247–260. Desinan, Cornelio Cesare, 2001: Osservazioni su alcuni toponimi friulani di aspetto celtico. Ur. Cuscito, Giuseppe: I Celti nell’Alto Adriatico. Atti delle tre giornate internazionali di studio, Trieste, 5–7 aprile 2001. Trieste: Editreg SRL. 43–53. Detschew, Dimiter, 1957: Die thrakischen Sprachreste. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften. De Vaan, Michiel, 2008: Etymological dictionary of Latin and the other Italic languages. Leiden, Boston: Brill. De Vries, Jan, 2000: Altnordisches etymologisches Wterbuch. 2. izd. Leiden, Boston, Köln: Brill. De Vries, Jan, 2006: Keltische Religion. Grenchen: Edition amalia. Dizdar, Marko, 2009: La Tène sword from Gacište near Vitrovica. Ur. Tiefengraber, Georg, Kavur, Boris in Gaspari, Andrej: Keltske študije II – Studies in Celtic archaeology. Papers in honour of Mitja Guštin.Montagnac: Éditions Monique Mergoil. 293–304. Dizdar, Marko, 2011: The La Tène culture in central Croatia. The problem of the eastern border of the Taurisci in the Podravina region. Ur. Guštin, Mitja in Jevtic, Miloš: The eastern Celts. The communities between the Alps and the Black Sea. Koper, Beograd: Univerza na Primorskem, ZRS Koper, Založba Annales. 99–118. Dizdar, Marko, 2013: Zvonimirovo-Veliko polje. Groblje latenske kulture 1 – A Cemetery of the La Tène Culture 1. Zagreb: Institut za arheologiju. Dobesch, Gerhard, 1980: Die Kelten in Österreich nach den ältesten Berichten der Antike. Das norische Kigreich und seine Beziehungen zu Rom im 2. Jahrhundert v. Chr. Wien, Köln, Graz: Böhlau Verlag. Dobesch, Gerhard, 1986: Das Keltentum des Donauraumes und der Ostalpen in vorrömischen Zeit. Ur. Kandler, Manfred in Vetters, Hermann, ur.: Der römische Limes in Österreich: ein Frer. Unter Mitarbeit zahlreicher Fachkollegen anläßlich des 14. Internationalen Limeskongresses 1986 in Carnuntum. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 11–19. Donat, Patrizia, Righi, Giuliano, Vitri, Serena, 2007: Pratiche culturali nel Friuli settentrionale tra tarda età del ferro e prima età imperiale. Ur. Groh, Stefan, Sedlmayer, Helga: Blut und Wein. Keltisch-rische Kultpraktiken. Montagnac: Éditions Monique Mergoil. 91–118. Doria, Mario, 1960:Ai margini orientali della friulanità. Caratteristiche della toponomastica tergestina. Ce fastu? 36.1-6. 10–38. Doria, Mario, 1972: Toponomastica preromana dell’Alto Adriatico. Ur. Tavano, Sergio: Aquileia e l’Alto Adriatico 2: Aquileia e l’Istria. Udine: Arti grafiche friulane. 17–42. Dottin, Georges, 1918: La langue gauloise. Grammaire, textes et glossaire. Paris: Libraire C. Kliencksieck. Dunkel, George E., 2014: Lexikon der indogermanischen Partikeln und Pronominalstämme. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Dupraz, Emmanuel, 2015: Nochmals zum lepontischen Digraphen uv-. Münchener Studien zur Sprachwissenschaft 69.1. 33–50. Dybo, Vladimir A., 2000: ................... ................. ......... ........ ... I: ......... . ........ ......: ..... ....... ......... Džino, Danijel, 2008: The Celts in Illyricum – whoever they may be: the hybridization and construction of identities in Southeastern Europe in the fourth and third centuries BC. Opvscvla Archaeologica 31. 49–68. Eichler, Ernst in Šrámek, Rudolf, 1988: Strukturtypen der slawischen Ortsnamen – Struktur­ní typy slovanské oikonymie. Leipzig: Karl-Marx-Universität Leipzig. Eichner, Heiner, 1978: Die Etymologie von heth. mehur. Mchener Studien zur Sprachwis­senschaft 31. 53–107. Eichner, Heiner, 2004: Illyrisch – Die unbekannte Sprache. Die Illyrer. Katalog zu einer Aus­stellung von archäologischen Funden der albanischen Eisenzeit (12.-4. Jh. v. Chr.) aus den Sammlungen des Archäologischen Institutes der Albanischen Akademie der Wissenschaften in Tirana und des Archäologischen Museums in Durres, Albanien. Sonderausstellung im Museum f Urgeschichte des Landes Nieder-terreich, Asparn an der Zaya, vom 3. April bis 30. November 2004. Zaya: Museum für Urgeschichte Asparn a.d. Zaya. 92–117. Eichner, Heiner in Nedoma, Robert, 2009: Neue vorrömische Inschriften aus Westsloweni-en: epigraphische und linguistische Evidenz. Ur. Tiefengraber, Georg, Kavur, Boris in Gaspari, Andrej: Keltske študije II – Studies in Celtic archaeology. Papers in honour of Mitja Guštin. Montagnac: Éditions Monique Mergoil. 65–75. Eichner, Heiner, Istenic, Janka in Lovenjak, Milan, 1994: Ein römerzeitlichen Keramikgefäß aus Ptuj (Pettau, Poetovio) in Slowenien mit Inschrift in unbekanntem Alphabet und epichorischer (vermutlich keltischer) Sprache. Arheološki vestnik 45. 131–142. Ekwal, Eilert, 1928: English River-Names. London: Clarendon press. Eska, Joseph F., 1996: Further to the treatment of syllabic nasals in final position in Proto-Celtic. Historische Sprachforschung – Historical Linguistics 109.1. 73–75. Eska, Joseph F., 2012: In defense of Celtic /./. Ur. Cooper, Adam I., Rau, Jeremy in Weiss, Michael: Multi Nominis Grammaticus. Studies in Classical and Indo-European Lingu­istics in honor of Alan J. Nussbaum on the Occasion of his Sixty-Fifth Birthday. Ann Arbor: Beech Stave Press. 32–43. Eska, Joseph F., 2013: A salvage grammar of Galatian. Zeitschrift f celtische Philologie 60. 51–63. Evans, David Ellis, 1977: The contribution of (non-Celtiberian) Continental Celtic to the reconstruction of the Celtic ‘Grundsprache’. Ur. Schmidt, Karl Horst: Indogermanisch und Keltisch, Kolloquium der Indogermanischen Gesellschaft am 16. und 17. Februar 1976 in Bonn. Wiesbaden: Reichert Verlag. 66–88. Evans, David Ellis, 1996: The Gaulish inscription of Chamalières: a consideration of some of the lingering uncertainties. Ur. Meid, Wolfgang in Anreiter, Peter: Die grseren alt-keltischen Sprachdenkmäler. Akten des Kolloquiums Innsbruck, 29. April-3. Mai 1993. Innsbruck: Verlag des Instituts für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. 11–22. Faleschini, Mirta, 2009: L’insediamento antico nel territorio della valle del Fella in relazione alla viabilità. Ur. Magnani, Stefano:Le aree montane come frontiere. Studi di Frontiera 1: Spazi d’interazione e connettività. Atti del Convegno Internationale, Udine, 10-12 dicembre 2009. Roma: Aracne editrice. 253–279. Falileyev, Alexander, 2003: Miscellanea onomastica. Ur. ....... .. .........: ....­........... ........... . ............ ......... VII. ......... ......, ........... ...... .......... ...... .......... ........., 16 - 18 .... 2003 .. – Indo-European linguistics and classical philology VII. Proceedings of the 7th Conference in Memory of Professor Joseph M. Tronsky, June 16 - 18, 2003. .....­.........: ...... 213–218. Falileyev, Alexander, 2005: Celtic presence in Dobrudja: Onomastic evidence. Ur. Cojocaru, Victor: Ethnic contacts and cultural exchanges North and West of the Black Sea from the Greek colonization to the Ottoman Conquest. Proceedings of he International Sym­posium Ethnic contacts and Cultural Exchanges North and West of the Black Sea, Ias¸i, June 12-17, 2005. Iasi: Trinitas. 291–303. Falileyev, Alexander, 2006a: ........ s, ..-.. *p . ......... ....... ............. ............... ......... ....... Ur. ....... .. ........: ............... ........... . ............ ......... X. ......... ......, ........... ....­.. .......... ...... .......... ........., 19 - 21 .... 2006 .. – Indo-European linguistics and classical philology VII. Proceedings of the 10th Conference in Memory of Professor Joseph M. Tronsky, June 19 - 21, 2006. .....-.........: ...... 306–313. Falileyev, Alexander, 2006b: ......... ....... .. ..... ......... .......­................. .......... München: Biblion Verlag. Falileyev, Alexander, 2007a: Celtic Dacia. Aberystwyth: CMCS. Falileyev, Alexander, 2007b: Zwischen Mythos und Fehler: Pseudo-keltische Ortsnamen auf der Balkanhalbinsel. Ur. Birkhan, Helmut: Kelten-Einfälle an der Donau. Akten des Vier-ten Symposiums deutschsprachiger Keltologinnen und Keltologen, Linz/Donau, 17.-21. Juli 2005. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 195–202. Falileyev, Alexander, 2008/2012: Roman and Pre-Roman: The Balkans and Hispania. The case of mal. Ur. Sikimic, Biljana in Ašic, Tijana, 2008: The Romance Balkans. Col­lection of papers presented at the international conference The Romance Balkans, 4-6 November 2006 – Romanski Balkan: zbornik radova sa medunarodnog naucnog skupa održanog 4-6. novembra 2006. Beograd: Balkanološki institut SANU. 37–44. Pona­tisnjeno v Falileyev, Alexander, 2012: Selecta Celto-Balcanica. .....-.........: ......-........ 82–90. Falileyev, Alexander, 2010: Ancient place-names of the Eastern Balkans: Defining Celtic areas. Ur. Vagalinski, Lyudmil F.: In search of Celtic Tylis in Thrace (III c BC), Pro­ceedings of the interdisciplinary colloquium arranged by the National Archaeological Institute and Museum at Sofia and the Welsh Department, Aberystwyth University, held at the National Archaeological Institute and Museum, Sofia, 8. May 2010. Sofia: Bul­garian Academyof Sciences, National Archaeological Institute and Museum. 121–129. Falileyev, Alexander, 2011: ....... .......... ............ Ligurica sub specie Celto-Liguricae et Indo-Germanicae. ....... ........... 2011 št. 3. 85–113. Falileyev, Alexander, 2013a: Celtic Balkans. Aberystwyth: CMCS. Falileyev, Alexander, 2013b: Going further East: New data, new analysis. Ur. García Alonso, Juan Luis: Continental Celtic word formation. The onomastic data. Salamanca: Edicio­nes Universidad de Salamanca. 85–98. Falileyev, Alexander, 2014a: In search of the Eastern Celts. Studies in geographical names, their distribution and morphology. Budapest: Archaeolingua. Falileyev, Alexander, 2014b: Varia Gallica et Pseudo-Gallica. Acta linguistica Petropolitana 10.1. 227–238. Falileyev, Alexander, 2014c: The Gaulish word for .thin' and some personal names from Roman Siscia. Studia Celtica 48. 107–137. Falileyev, Alexander, Emilov, Julij in Theodossiev, Nikola, 2010: “Celtic” Bulgaria. A se­lect bibliography. St. Petersburg: Nestor-Historia. Falileyev, Alexander in Isaac, Graham R., 2006: Remetodia. Acta onomastica 47. 173–176. Finco, Franco, 2005: La durata delle vocali friulane: risultati di un’indagine fonetica. Vicario, Federico: Ladine loqui, IV colloquium retoromanistich, San Denê ai 26 e 27 di Avost dal 2005. Udine: Societât Filologjiche Furlane. 119–139. Finco, Franco, 2009: I contatti linguistici Slavo-Romanzi in Friuli e la palatalizzazione di ca e ga in Friulano. Ce fastu 25.2. 197–220. Forstner, Karl, 2004: Neuinterpretation alter Flussnamen in Salzburg. Mitteilungen der Ge-sellschaft f Salzburger Landeskunde 144. 11–23. Forstner, Karl, 2011: Bemerkungen zu den Ambisontern, Alaunern und zu Iuvavum, Iuvavus und Iu(v)arus. Mitteilungen der Gesellschaft f Salzburger Landeskunde 151. 111–125. Frau, Giovanni, 1978: Dizionario toponomastico Friuli-Venezia Giulia. Udine: Istituto per l’enciclopedia del Friuli-Venezia Giulia. Frelih, Marko, 2003: Logatec – Longaticum in rimski obrambni sistem Claustra Alpium Iuliarum. S prispevkom o bitki pri reki Frigidus (Soca) leta 394. Logatec: Turisticno društvo. Friedrich, Johannes, 1960: Hethitisches Elementarbuch. 2. izd. Heidelberg: Universitätsver-lag Winter. Furlan, Metka, 2000: Praslovansko *ov.c. (m.) : *ov.c. (f.). Ur. Janyšková, Ilona in Karlíková, Helena: Sborník prispevku z mezinárodní vedecké konference Etymologické symposion Brno 1999. Slovanská etymologie v indoevropském kontextu. Praga: Euroslavica. 163–171. Furlan, Metka, 2002: Predslovanska substratna imena v slovenšcini. Jezikoslovni zapiski 8.2. 29–35. Furlan, Metka, 2003: Podaljšava– praslovanski izpridevniški besedotvorni vzorec. Slavistic­na revija 51 (posebna številka). 13–26. Furlan, Metka, 2009: O Alasijevi glosi .acne (južnoslovanski romanizem *žak.n. tudi v slovenšcini). Slavisticna revija 57.3. 415–421. Furlan, Metka, 2010: Posebna tvorba kolektivnih samostalnikov na -ajne v cerkljanskem narecju. Jezikoslovni zapiski 16. 2. 35–43 Furlan, Metka, 2011: K etimologiji indoevropskega geografskega termina: psl. *more, lat. mare … pide. *mor-i- (n.). Slavisticna revija 59.1. 1–9. Furlan, Metka, 2012: Primorsko gradivo z v iz b v širšem slovenskem in slovanskem konte­kstu. Jezikoslovni zapiski 18.1. 47–69. Furlan, Metka, 2013: Novi etimološki slovar slovenskega jezika. Poskusni zvezek. Ljubljana: Založba ZRC. Furlan, Metka, 2014: Južnoslovansko *letva – star cebelarski termin? Ur. Jakubowicz, Ma-riola in Raszewska-Zurek, Beata: Etymologica diachronica Slavica w 75. rocznice urodzin Profesora Wieslawa Borysia.Warszawa: Instytut Slawistyki PAN, Fundacja Slawistyczna. 149–159. Furlan, Metka, 2015: Sull'idronimo Dragonja/Dragogna. Linguistica 55.1 (= Ur. Torkar, Silvo: Slavic/Non-Slavic Language Contact in the Area of Diachronic Onomastics). 73–87. Furlan, Metka, 2016: Prispevki k slovenski in slovanski etimologiji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Gabrovec, Stane, 1966: Srednjelatensko obdobje v Sloveniji. Arheološki vestnik 17. 169–242. Gabrovec, Stane, 1975a: Naselitvena zgodovina v halštatskem obdobju. ANSl. 55–60. Gabrovec, Stane, 1975b: Naselitvena zgodovina v latenskem obdobju. ANSl. 60–63. Gabrovec, Stane, 1990: Prazgodovinska podoba Slovenije. O kontinuiteti naseljevanja slo­venskega prostora. Traditiones 19. 17–32. Gambacurta, Giovanna, 2013: I Celti e il Veneto. Études celtiques 39. 31–40. García Alonso, Juan Luis, 1992: On the Celticity of some Hispanic place names. Études celtiques 29. 191–201. García Alonso, Juan Luis, 2003: La Peninsula Ibérica en la Geografía de Claudio Ptolomeo. Vitoria-Gasteiz: Universidad del País Vasco. Gibson, Catrionain Wodtko, Dagmar S., 2013: The background of the Celtic languages: the­ories from archaeology and linguistics. Aberystwyth: Canolfan Uwchefrydiau Cymreig a Cheltaidd Prifysgol Cymru. Glaser, Franz, 1982: Die rische Siedlung Iuenna und die frchristlichen Kirchen am Hemmaberg. Klagenfurt: Gesichtsverein für Kärnten. Gleirscher, Paul, 1997: Die Keltensiedlung auf der Gracarca. Eine archäologisch-histori­sche Spurensuche um den Klopeiner See mit Ausblicken auf den Kärntner Raum und bis ins Mittelalter. St. Kanzian: Wissenschaftlicher Verein 5000 Jahre Gracarca. Gleirscher, Paul, 2009: Gräber keltischer Schwertkrieger vom Fuße der Gracarca (Kärnten). Ur. Tiefengraber, Georg, Kavur, Boris in Gaspari, Andrej: Keltske študije II – Studies in Celtic archaeology. Papers in honour of Mitja Guštin.Montagnac: Éditions Monique Mergoil. 143–162. Gohil, Ashwin E., 2006: Ancient Celtic and Non-Celtic place-names of Northern Continental Europe. Brussels: Société Belge d'Études celtiques. Goto, Toshifumi, 1991: Materialen zur eine Liste altindischer Verbalformen. Bulletin of the National Museum of Archaeology (Osaka) 16. 681–707. Grad, Anton, 1958a: Contribution au problème de la sonorisation des consonnes intervoca­liques latines. Linguistica 3.2. 33–40. Grad, Anton, 1958b: Remarques sur la chronologie de la palatalisation des occlusives vélaires c, g devant a en Frioulan. Linguistica 3.2. 40–48. Gorrochategui, Joaquín, 2000: Ptolemy's Aquitania and the Ebro Valley. Ptolemy 2000. 143–158. Grahek, Lucija, 2015: Early La Tène graves from Orehova vas near Maribor (Zgodnjelaten-ski grobovi iz Orehove vasi pri Mariboru). Arheološki vestnik 66. 293–316. Greule, Albrecht, 2007: Etymologische Studien zu geographische Namen in Europa. Aus­gewählte Beiträge 1998–2006 (ur. Janka, Wolfgang in Prinz, Michael). Regensburg: edition vulpes. Greule, Albrecht, 2010: Die historischen Horizonte der geographischen Namen in Bayern. Oberviechtacher Heimatblätter 8. 9–19. Greule, Albrecht, 2014: Deutsches Gewässernamenbuch. Etymologie der Gewässernamen und der dazugehige Gebiets-, Siedlungs- und Flurnamen. Berlin, Boston: Walter de Gruyter. Greenberg, Marc L., 2002a: ....... . ..... . . ....... ........ . .......... ....., ....... ........... 2001 št. 1. 33–42. Greenberg, Marc L., 2002b: Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika (prevedla Marta Pirnat-Greenberg). Maribor: Aristej. Grienberger, Anton, 1922: Ortsnamenmaterial und Sprachvergleich. Indogermanische For-schungen 40. 135–139. Grzega, Joachim, 2001: Romania Gallica Cisalpina. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Guštin, Mitja, 1984: Die Kelten in Jugoslawien. Jahrbuch des Risch-Germanischen Zen-tralmuseums 31. 305–363. Guštin, Mitja, 1991: Posocje in der jüngeren Eisenzeit – Posocje v mlajši železni dobi. Ljub­ljana: Narodni muzej. Guštin, Mitja, 2001: I Celti. Argomenti per la definizione. Ur. Vitri, Serena in Oriolo, Fla-viana: I Celti in Carnia e nell’arco alpino centro orientale. Atti della Giornata di studi Tolmezzo, 30 aprile 1999. Trieste: Comunità montana della Carnia. 335–336. Guštin, Mitja, 2005: The Adriatic Celts and their neighbours. Ur. Gillies, William in Har­ding, Dennis W.: Celtic connections II: Archaeology, Numismatics, Historical lingui­stics. Papers from the Tenth international congress of Celtic studies, Edinburgh, 1995. Edinburgh: University of Edinburgh. 111–124. Guštin, Mitja, 2011a: Carnium (Kranj, Slovenija): insediamentodei Carni. Notize archeolo­giche Bergomensi 19. 447–458. Guštin, Mitja, 2011b: On the Celtic tribe of Taurisci. Local identity and regional contacts in the ancient world. Ur. Guštin, Mitja in Jevtic, Miloš: The eastern Celts. The communities between the Alps and the Black Sea. Koper, Beograd: Univerza na Primorskem, ZRS Koper, Založba Annales. 119–130. Gysseling, Maurits, 1960: Toponymisch woordenboek van België, Nederland, Luxemburg, Noord-Frankrijk en West-Duitsland (vóór 1226). Tongeren: Belgisch Interuniversitair centrum voor Neerlandistiek. Hainzmann, Manfred, 2007: Deonomastische Gottheiten in Noricum. Ur. Birkhan, Helmut: Kelten-Einfälle an der Donau. Akten des Vierten Symposiums deutschsprachiger Kelto­loginnen und Keltologen, Linz/Donau, 17.-21. Juli 2005. Wien: Verlag der Österreichi­schen Akademie der Wissenschaften. 233–243. Hajnal, Ivo, 1994: Die frühgriechische Flexion der Stoffadjektive und deren ererbte Grun­dlagen. Ur. Dunkel, George E., Meyer, Gisela, Scarlata, Salvatore in Seidl, Christian: Fr-, Mittel- Spätindogermanisch. Akten der IX. Fachtagung der Indogermanischen Gesellschaft vom 5. bis 9. Oktober 1992 in Zich. Wiesbaden: Reichert Verlag. 77–109. Hamp, Eric P., 1976a: On some Gaulish names in -ant-and Celtic verbal nouns.Ériu 27. 1–20. Hamp, Eric P., 1976b: On the Celtic names of Ig. Acta neophilologica 9. 3–8. Hamp, Eric P., 1978: On the Celtic names of Ig. Acta neophilologica 11. 57–63. Hamp, Eric P., 1982: Hispanic Complutum, Compleutica. Zeitschrift f celtische Philologie 39. 204. Hamp, Eric P., 1986: Notulae praeromanicae. Zeitschrift f celtische Philologie 41. 251–255. Hamp, Eric P., 1988a: Varia XXXIII: Old Irish daire ‘grove’. Études celtiques 25. 125–127. Hamp, Eric P., 1988b: Varia XXXIV: Doubs. Études celtiques 25. 127–128. Hamp, Eric P., 1988c: (Aber)gevenni. Bulletin of the Board of Celtic Studies 35. 53. Hamp, Eric P., 1989a: Welsh elfydd, elfydden, Scottish Gaelic Alba, Bulletin of the Board of Celtic Studies 36 (1989), 109–110. Hamp, Eric P., 1989b: On Celtiberian nasal stems. Zeitschrift f celtische Philologie 43. 188–189. Hamp, Eric P., 1991/1992: British Celtic BRIGE and morphology. Studia Celtica 26/27. 9–11. Herman, Jöszef, 2000: Vulgar Latin (translated by Roger Wright). Pennsylvania: The Penn­sylvania State University press. Holzer, Georg, 1995: Die Einheitlichkeit des Slavischen um 600 n. Chr. und ihr Zerfall. Sla­vistisches Jahrbuch 41. 55–89. Holzer, Georg, 1997/2008: Zur Herkunft des (t)z in Kollmitz etc. (*kalamantia), Kobenz (*kumbantia) und Lafnitz (*albantia). Österreichische Namenforschung 25. 81–103. Ponatisnjeno v Holzer 2008. 31–56. Holzer, Georg, 1999/2008: Zur Auswertung von Toponymen antiken Ursprungs für die kro­atische Lautgeschichte. Folia onomastica Croatica.81–94.Ponatisnjeno v Holzer 2008. 71–86. Holzer, Georg, 2001/2008: Slavisch-deutsche Lautgeschichte im österreichischen Kontakt­bereich. Onoma 36. 91–109. Ponatisnjeno v Holzer 2008. 87–106. Holzer, Georg, 2006/2008: Methodologische Überlegungen zur Auswertung der slavisch-baltischen und slavisch-finnischen Lehnbeziehungen für die slavische Siedlungs- und Lautgeschichte. Ur. Nuorluoto, Juhani: The Slavicization of the Russian North. Mechanisms and Chrono­logy. Helsinki: Department of Slavonic and Baltic Languages. 128–139. Ponatisnjeno v Holzer 2008. 219–231. Holzer, Georg, 2007: Historische Grammatik des Kroatischen. Frankfurt am Main: Peter Lang. Holzer, Georg, 2008: Namenkundliche Beiträge. Wien: Praesens Verlag. Holzer, Georg, 2013: Die slavischen Palatalisierungen im Lichte des kroatisch-romanischen Sprachkontakts. Ur. Matasovic, Ranko: Od indoeuropeistike do kroatistike. Zbornik u cast Daliboru Brozovicu. Zagreb: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti. 137–150. Holzer, Georg, 2015: Laut- und Akzentgeschichte zu einigen aus Substraten und Nachbar­sprachen ins Slavische entlehnten Namen. Linguistica 55.1 (= Ur. Torkar, Silvo: Slavic/ Non-Slavic Language Contact in the Area of Diachronic Onomastics). 13–28. Höring, Emil, 1950: Die geographischen Namen des antiken Pannonien. Doktorska diserta­cija. Universität Heidelberg. Hyllested, Adam, 2010: PIE *-bh- in verbs and Nouns: Distribution, Function, Origin. Ur. Lühr, Rosemarie in Ziegler, Sabine: Protolanguage and Prehistory. Akten der XII. Fachtagung der Indogermanischen Gesellschaft, vom 11. bis 15. Oktober 2004 in Krakau. Wiesbaden: Reichert Verlag. 202–214. Hubschmied, Johann Ulrich, 1933: *Bagako-, *Bagon(o)-.forêt de hetres': étude de to-ponymie suisse. Revue celtique 50. 254–271. Ilkic, Mato, 2005: Pecati na antickim opekama i krovnim crepovima iz Sotina (Cornacum). Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 38. 19–54. Irslinger, Britta S., 2002: Abstrakta mit Dentalsuffixen im Altirischen. Heidelberg: Universi­tätsverlag Winter. Isaac, Graham R., 2004: Place-Names in Ptolemy’s Geography. An electronic data base with etymological analysis of the Celtic name-elements (CD-ROM; vkljucuje Isaac 2002, The Antonine Itinerary land routes). Aberystwyth: CMCS. Isaac, Graham R., 2005: Insular Celtic vs Gallo-Brittonic: An empirical and methodological question- Ur. Gillies, William in Harding, Dennis W.: Celtic connections II: Archaeolo­gy, Numismatics, Historical linguistics. Papers from the Tenth international congress of Celtic studies, Edinburgh, 1995. Edinburgh: University of Edinburgh. 190–202. Isaac, Graham R., 2007: Studies in Celtic sound changes and their chronology. Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Universität Innsbruck. Janakieva, Svetlana, 2009: ........... ........... .....: .......... ........... „..... ..... ......". Jelenko, Saša Djura in Visocnik, Julijana, 2006: Rimski kamnitispomeniki slovenske Koro­ške. Arheološki vestnik 57. 345–415. Jordán Cólera, Carlos, 2012: La interpretación morfológica de la tésera celtibérica K.0.6 y los derivados de temas en nasal en celtibérico. Emerita 80.1. 31–43. Jordán Cólera, Carlos, 2013: The -anko-sequence in Celtiberiananthroponymy. Ur. García Alonso, Juan Luis: Continental Celtic word formation. The onomastic data. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 165–173. Kandler, Manfred, 2004 (mit Beiträgen von Franz Humer, Heinrich Zabehlicky): Carnun-tum. Ur. Šašel Kos, Marjeta in Scherrer, Peter: The autonomous towns of Noricum and Pannonia – Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien. Pannonia II. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 11–66. Kapovic, Mate, 2007: The *vòla-type accent in Slavic. Ur. Kapovic, Mate in Matasovic, Ranko: Tones and theories. Proceedings of the International Workshop on Balto-Slavic Accentolo­gy, Zagreb, 1–3 July 2005. Zagreb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, 2005. 89–104. Katicic, Radoslav, 1962: Die illyrischen Personennamen in ihrem südöstlichen Verbreitungs­gebiet. Živa antika 12. 95–120. Katicic, Radoslav, 1963: Das mitteldalmatische Namengebiet. Živa antika 12. 255–293 Katicic, Radoslav, 1964a: Namengebiete im römischen Dalmatien. Die Sprache 10. 23–33. Katicic, Radoslav, 1964b: Illyrii proprie dicti. Živa antika 13-14. 87–97. Katicic, Radoslav, 1965: Zur Frage der keltischen und pannonischen Namengebiete im römi­schen Dalmatien. Godišnjak Centra za balkanološka ispitavanja pri Akademiji nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine 3.1. 53–76. Katicic, Radoslav, 1966: Keltska osobna imena u antickoj Sloveniji. Arheološki vestnik 17. 143–168. Katicic, Radoslav, 1968: Die einheimische Namengebung von Ig. Godišnjak Centra za bal­kanološka ispitavanja pri Akademiji nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine 6. 61–120. Katicic, Radoslav, 1976: Ancient languages of the Balkans I. The Hague, Paris: Mouton. Katicic, Radoslav, 2008: Zeleni lug. Filologija 51. 41–132. Kelemina, Jakob, 1951: Langobardski spomini pri Slovencih, Slavisticna revija IV (1951), 177–196. Kenda Jež, Karmen, 2005: Fonološki opis govora Ovcje vasi – Descrizione fonologica della parlata di Valbruna. Ur. Komac, Nataša in Smole, Vera: Ovcja vas in njena slovenska govorica – Valbruna e la sua parlata Slovena. Ukve: Slovensko kulturno središce Pla­nika, Kanalska dolina, Ljubljana: ZRC SAZU. 85–104 in 105–128. Kitson, Peter R., 1996: British and European river-names. Transactions of the Philological Society 94.2. 73–118. Klotz, Emanuel, 2012: Die kroatische Lautgeschichte am Beispiel romanisch vermittelter Toponyme an der slawischsprachigen Adriakte. Wien: Praesens Verlag. Kos, Franc, 1902: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, I. knjiga (501–800). Ljubljana: Leonova družba. Kos, Franc, 1906: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, II. knjiga (801–1000). Ljubljana: Leonova družba. Kos, Franc, 1911: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, III. knjiga (1001–1100). Ljubljana: Leonova družba. Kos, Franc, 1915: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, IV. knjiga (1101–1200). Ljubljana: Leonova družba. Kos, Milko, 1950: O prevzemu anticnih krajevnih imen na slovenskem ozemlju. Ephemeri-dis Instituti archaeologici Bulgarici 16. 241–248. Krahe, Hans, 1932: Illyrisches. Glotta 20.3-4. 188–196. Krahe, Hans, 1942: Beiträge zur illyrischen Wort- und Namenforschung. Indogermanische Forschungen 58. 132–152 in 209–138. Krahe, Hans, 1954: Sprache und Vorzeit. Europäische Vorgeschichte nach dem Zeugnis der Sprache. Heidelberg: Quelle & Mayer. Krahe, Hans, 1962/1963: Die Struktur der alteuropäischen Hydronymie. Wiesbaden: Verlag der Akademie der Wissenschaften und der Literatur Mainz. Krahe, Hans, 1964a: Unsere ältesten Flussnamen. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. Krahe, Hans, 1964b: Vom Illyrischen zum Alteuropäischen. Methodologische Betrachtungen zur Wandlung des Begriffes „Illyrisch“. Indogermanische Forschungen 69. 201–212. Krahe, Hans in Meid, Wolfgang, 1967: Germanische Sprachwissenschaft III: Wortbildungs­lehre. Berlin: Walter de Gruyter. Kranzmayer, Eberhard, 1939: Frühromanische Mundarten zwischen Donau und Adria. Zeit­schrift f Namenforschung 15.3. 193–224. Kranzmayer, Eberhard, 1956–1958: Ortsnamenbuch von Kärnten I–II. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten. Kretschmer, Paul, 1925: Das nt-Suffix. Glotta 14.1-2. 84–106. Kretschmer, Paul, 1932: Die Herkunft der Umbrer. Glotta 21.1-2. 112–125. Kretschmer, Paul, 1934: Lückenbüßer. Glotta 22.3-4. 162. Kretschmer, Paul, 1943: Die vorgriechischen Sprach- und Volkschichten. Glotta 30. 84–218. Kronasser, Heinz, 1962: Zum Stand der Illyristik. ......... ........... 4. 5–23. Kronasser, Heinz, 1965: Illyrier und Illyricum. Die Sprache 11. 155–183. Kroonen, Guus, 2013: Etymological dictionary of Proto-Germanic. Leiden, Boston: Brill. Kuzmenko, Jurij K., 2011: ...... ........ . .. ....... .....-.........: ......-........ Lacroix, Jacques, 2003: Les noms d'origine gauloise: Le Gaule des dieux. Paris: Éditions Errance. Lacroix, Jacques, 2005/2006: Le thème gaulois longo-dans les noms de lieux. Nouvelle re­vue d'onomastique 45/46. 113–130. Laharnar, Boštjan, 2009: The Žerovnišcek Iron Age hillfort near Blocice in the Notranjska region – Železnodobno gradišce Žerovnišcek pri Blocicah na Notranjskem. Arheološki vestnik 60. 97–157. Laharnar, Boštjan in Mlinar, Miha, 2014: Prazgodovinski srebrni daritveni plošcici s Šentvi­ške planine. Keria 16.1. 9–20. Lambert, Pierre-Yves, 1990: Welsh Caswallawn: The fate of British *au. Ur. Bammesberger, Alfred in Wollmann, Alfred: Britain 400-600: Language and history. Heidelberg: Uni-versitätsverlag Winter. 203–215. Lambert, Pierre-Yves, 1995: Préverbes gaulois suffixés en -io-: ambio-, ario-, cantio-. Étu­des celtiques 31. 115–122. Lambert, Pierre-Yves, 1997: Gaulois tardif et latin vulgaire. Zeitschrift f celtische Philo­logie 49/50. 396–413. Lambert, Pierre-Yves, 2000: Remarks on Gaulish place-names in Ptolemy. Ptolemy 2000. 159–168. Lambert, Pierre-Yves, 2005: The place-names of Lugdunensis [....d....s.a] (Ptolemy II 8). Ptolemy 2005. 215–251. Lambert, Pierre-Yves, 2006: Grandes textes magiques: Chamalières, Larzac. Ur. Meid, Wolfgang in Anreiter, Peter: Die grseren altkeltischen Sprachdenkmäler. Akten des Kolloquiums Innsbruck, 29. April-3. Mai 1993. Innsbruck: Verlag des Instituts für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. 51–85. Lambert, Pierre-Yves, 2008: Three notes on Gaulish. Ur. García Alonso, Juan Luis: Celtic and Other Languages in Ancient Europe. Salamanca: Ediciones Universidad de Sala­manca. 133–144. Lambert, Pierre-Yves, 2013a: Chartres 2011: Essai d'interprétation. Études celtiques 39. 135–159. Lambert, Pierre-Yves, 2013b: Recenzija Dictionary of Continental Celtic place-names. Études celtiques 39. 316. Lausberg, Heinrich, 1967: Romanische Sprachwissenschaft II: Konsonantismus. 2. izd. Ber­lin: Walter de Gruyter. Lausberg, Heinrich, 1969: Romanische Sprachwissenschaft I: Einleitung und Vokalismus. 3. izd. Berlin: Walter de Gruyter. Lejeune, Michel, 1974: Manuel de la langue vénète. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Lejeune, Michel, 1995: Notes d'etymologie gauloise: XI: Les ‘Dix nuits’ de Grannos. Études celtiques 31. 91–97. Leumann, Manu, 1977: Lateinische Grammatik I: Lateinische Laut- und Formenlehre. 2. izd. München: C. H. Beck’sche Verlagsbuchhandlung. Lessiak, Primus, 1922: Die kärntnischen Stationsnamen. Mit einer ausführlichen Einleitung über kärntnische Ortsnamenbildung. Carinthia I, 112. 1–124. Lindner, Thomas, 2000: Die Etymologie von Iuvavum und Salzburg. Ur. Ofitsch, Michaela in Zanko, Christian: 125 Jahre Indogermanistik in Graz. Graz: Leykam. 239–245. Lindner, Thomas, 2011: Indogermanische Grammatik. Band IV: Wortbildungslehre (De-rivationsmorphologie). Teil 1: Komposition / Fasc. 1. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Lindner, Thomas, 2014: Die Salzach und ihre Nebenflüsse aus Namenkundlicher Sicht. Ur. Rampl, Gerhard, Zipser, Katharina in Keinpointner, Manfred: In fontibus veritas. Fest-schrift f Peter Anreiter zum 60. Geburtstag. Innsbruck: Innsbruck Universtiy Press. 327–338. Logar, Tine, 1996: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave (ur. Karmen Kenda-Jež). Ljubljana: SAZU, Založna ZRC, 1996. Loma, Aleksandar, 1991: Vorslavisches Substrat in der Toponymie Serbiens. Die Welt der Slawen (Neue Folge) 15. 99–139. Loma, Aleksandar, 2011: ...... . .......... ........... ..... .. ..... Marko Snoj: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Onomatološki prilozi 21. 435–452. Loma, Aleksandar, 2013: .......... ...... .......... .. ......... ............ ............... ....... . ..... ......... ............... ............ ......... .......: ...... ......... ..... . .......... Loma, Aleksandar in Loma, Svetlana, 2011: ... .............. ........: ....., ..... . ........... ......... ...... .......j.. Onomatološki prilozi 21. 1–14. Loth, Joseph, 1926: Notes étymologiques et lexicographiques. Revue celtique 43. 131–167. Lovenjak, Milan, 2007: Savercna – a new water goddess from the Slovenian Alps. Ur. Mi-gliario, Elvira in Baroni, Anselmo: Epigrafia delle Alpi. Bilanci e prospettive. Trento: Università degli studi di Trento. 351–363. Lovenjak, Milan, 2012: Saverkna – keltsko božanstvo izvira Save Dolinke? – Savercna– Celtic divinity of the source of the River Sava Dolinka? Ur. Gaspari, Andrej in Eric, Miran: Potopljena preteklost. Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne ar­heološke dedišcine v Sloveniji. Ljubljana: Didakta. 385–388. Lubšina Tušek, Marija in Kavur, Boris, 2009: A sword between. The Celtic warriors grave from Srednica in North-Eastern Slovenia. Ur. Tiefengraber, Georg, Kavur, Boris in Ga-spari, Andrej: Keltske študije II – Studies in Celtic archaeology. Papers in honour of Mitja Guštin. Montagnac: Éditions Monique Mergoil. 125–142. Lubšina Tušek, Marija in Kavur, Boris, 2011: Srednica near Ptuj. A contribution to the begin­ning of the La Tène period in Eastern Slovenia. Ur. Guštin, Mitja in Jevtic, Miloš: The eastern Celts. The communities between the Alps and the Black Sea. Koper, Beograd: Univerza na Primorskem, ZRS Koper, Založba Annales. 31–50. Luján, Eugenio R., 2000: Ptolemy’s Callaecia and the language(s) of the Callaeci. Ptolemy 2000. 55–70. Lühr, Rosemarie, 2000: Die Gedichte des Skalden Egill. Dettelbach: J.H. Röll. Mainardis, Fulvia, 2001: Tracce di onomastica celtica nell’epigrafia preromana e romana delle regioni nord-orientali. Ur. Cuscito, Giuseppe: I Celti nell’Alto Adriatico. Atti delle tre giornate internazionali di studio, Trieste, 5–7 aprile 2001. Trieste: Editreg SRL. 55–69. Malzahn, Melanie, 2011: Back into the fields and into the woods: Old Irish íath ‘land, field’ and fíad ‘wild; deer; uncultivated land’ revisited. The Journal of Indo-European Studies 39.1-2. 116–128. Marinetti, Anna, 1999: Venetico 1976–1996: Acquisizioni e prospettive.Ur. Protostoria e storia del “Venetorum Angulus”. Atti del XX Convegno di Studi Etruschi ed Italici, Portogruaro-Quarto D’Altino-Este-Adria, 16–19 ottobre 1996. Pisa: Istituti Editoriali Poligrafici Internazionali. 391–436. Marinetti, Anna, 2001a: Il venetico di Lagole. Ur. Fogolari, Giulia in Gambacurta, Giovanna: Materiali veneti preromani e romani del santuario di Lagole di Calalzo al Museo di Pieve di Cadore. Roma: Giorgio Bretschneider editore. 59–73. Marinetti, Anna, 2001b: Iscrizioni. Ur. Fogolari, Giulia in Gambacurta, Giovanna: Materiali veneti preromani e romani del santuario di Lagole di Calalzo al Museo di Pieve di Ca-dore, Roma: Giorgio Bretschneider editore. 337–370. Marinetti, Anna, 2008: Aspetti della romanizzazione linguistica nella Cisalpina orientale. Ur. Urso, Gianpaolo: Patria diversis gentibus una? Unità politica e identità etniche nell'Italia antica. Atti del convegno internazionale, Cividale del Friuli, 20–22 settembre 2007. Pisa: ETS. 147–169. Markey, Thomas L., Egetmeyer, Markus in Muller, Jean-Claude, 2013: The boar’s tusk of Istres (Bouches-du-Rhône): A Lepontic talismanic inscription. Zeitschift f celtische Philologie 60.1. 117–140. Martin-Kilcher, Stephanie, 2011: Römer und gentes Alpinae im Konflikt – die archäolo­gische und historische Zeugnisse des 1. Jahrhunderts v. Chr. Ur. Moosbauer, Günther in Wiegels, Rainer: Fines imperii - imperium sine fine? Rische Okkupations- und Grenzpolitik im fren Principat. Rahden/Westf.: Verlag Marie Leidorf. 27–62. Matasovic, Ranko, 1995: Skokove ilirske etimologije. Folia onomastica Croatica 4. 98–101. Matasovic, Ranko, 1996: Anticki Neviodunum: etimološka bilješka. Folia onomastica Cro­atica 5. 85–88. Matasovic, Ranko, 1997: O metodologiji onomastickih istraživanja (na primjeru keltske ono­mastike). Folia onomastica Croatica 6. 89–98. Matasovic, Ranko, 2003: Jezicni tragovi Kelta u Iliriku. Latina et Graeca 3. 5–25. Matasovic, Ranko, 2007: On the accentuation of the earliest Latin and Romance loanwords in Slavic. Ur. Kapovic, Mate in Matasovic, Ranko: Tones and theories. Proceedings of the International Workshop on Balto-Slavic Accentology, Zagreb, 1–3 July 2005. Za­greb: Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje. 105–119. Matasovic, Ranko, 2009: Etymological dictionary of Proto-Celtic. Leiden, Boston: Brill. Mayer, Anton, 1951: Die illyrische Götter Vidasus und Thana. Glotta 31.3-4. 235–243. Mayer, Anton, 1957–1959: Die Sprache der alten Illyrer I–II. Wien: Österreichische Akade­mie der Wissenschaften. Mayrhofer, Manfred, 1986: Indogermanische Grammatik I, 2. Halbband: Lautlehre. Heidel­berg: Universitätsverlag Winter. McCone. Kim, 1985: Varia II. 2. OIr. Olc, Luch-and IE *w.kwos, *lúkwos .wolf'. Ériu 36. 171–176. McCone, Kim, 1991: OIr. -ic .reaches', ithid .eats', rigid .stretches, directs, rules', and the PIE .Narten' present in Celtic. Ériu 42. 1–11. McCone, Kim, 1993: Zisalpinisch-gallisch uenia und lokan. Ur. Heidermanns, Frank, Rix,Helmut in Seebold, Elmar: Sprachen und Schriften des antiken Mittelmeerraums. Festschrift f Jgen Untermann zum 65. Geburtstag. Innsbruck: Institut für Sprach­wissenschaft der Universität Innsbruck. 243–249. McCone, Kim, 1994: An tSean-Gaeilge agus a Réamhstair. Ur. McCone, Kim, McManus, Damian,Ó Háinle, Cathal,Williams, Nicholas in Breatnach, Liam: Stair na Gaeilge in Ómós do Phádraig Ó Fiannachta. Maynooth/Maigh Nua: Roinn na Sean-Ghaeilge, Coláiste Phádraig. 61–221. McCone, Kim, 1995: OIr. senchae, senchaid and preliminaries on agent noun formation in Celtic. Ériu 46. 1–10. McCone, Kim, 1996a: Towards a Relative Chronology of Ancient and Medieval Celtic Sound Change. Maynooth: The Cardinal Press. McCone, Kim, 1996b: Der Teller von Lezoux. Ur. Meid, Wolfgang in Anreiter, Peter: Die grseren altkeltischen Sprachdenkmäler. Akten des Kolloquiums Innsbruck, 29. April-3. Mai 1993. Innsbruck: Verlag des Instituts für Sprachwissenschaft der Univer­sität Innsbruck. 107–117. McCone, Kim, 2006: Greek .e.t.. and Ga..t.., Latin Gallus “Gaul”. Die Sprache 46. 104–121. McCone, Kim, 2008: The Celticquestion: Modern constructs and ancient realities (= Milles Dillon memorial lecture, April 2008). Dublin: Dublin Institute for Advanced Studies, School of Celtic studies. McManus, Damian, 1983: A chronology of the Latin loan-words in Early Irish. Ériu 34. 21–71. McManus, Damian, 1992: Varia III: On the vocalism of Old Irish crann. Ériu 43. 205–206. Meid, Wolfgang, 1956: Zur Dehnung praesuffixaler Vokale in sekundären Nominalableitun-gen. Indogermanische Forschungen 62. 260–295. Meid, Wolfgang, 1957: Das Suffix -no-in Götternamen. Beiträge zur Namenforschung 8. 72–108 in 113–126. Meid, Wolfgang, 1965: Spuren eines Parallelismus -to- und -st-Suffix im Germanischen. Zeitschrift f vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen 79.3-4. 291–293. Meid, Wolfgang, 1989: Zur Lesung und Deutung gallischer Inschriften. Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. Meid, Wolfgang, 1992: Gaulish inscriptions. Their interpretation in the light of archaeolo­gical evidence and their value as a source of linguistic and sociological information. Budapest: Archaeolingua. Meid, Wolfgang, 1995: Mars Latobius. Ur. Ofitsch, Michaela in Zinko, Christian: Studia onomastica et Indogermanica. Festschrift f Fritz Lochner von Htenbach zum 65. Geburtstag. Graz: Leykam. 125–127. Meid, Wolfgang, 1998: Altkeltische Sprachen. Kratylos 43. 1–31. Meid, Wolfgang, 2007: Celtic origins, the Western and the Eastern Celts. Proceedings of the British Academy 154. 177–199. Meid, Wolfgang, 2011: Keltische Personennamen in Pannonien. Ihre Aussagekraft unter so-ziologischen Aspekten. Luján, Eugenio R. in García Alonso, Juan Luis: A Greek man in the Iberian street. Papers in linguistics and epigraphy in honour of Javier de Hoz. Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Universität Innsbruck. 243–255. Meid, Wolfgang in Anreiter, Peter, 2005: Heilpflanzen und Heilspruche. Zeugnisse gal-lischer Sprache bei Marcellus von Bordeaux. Linguistische und pharmakologische Aspekte. Wien: Edition Praesens. Meiser, Gerhard, 1998: Historische Laut- und Formenlehre der lateinischen Sprache. Darm­stadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft Darmstadt. Melik, Anton, 1954: Slovenski alpski svet. Ljubljana: Slovenska matica. Meyer-Lübke, Wilhelm, 1890: Romanische Lautlehre. Leipzig: Fues’s Verlag. Meyer-Lübke, Wilhelm, 1907: Confluentes. Romanische Forschungen 23. 591–596. Meyer-Lübke, Wilhelm, 1920: Einfrung in das Studium der romanischen Sprachwissen­schaft. 3. izd. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Merkù, Pavle, 1997: La toponomastica dell’Alta Val Torre. Udine: Comune di Lusevera. Merkù, Pavle, 2006: Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu (ur. Furlan, Metka in Tor-kar, Silvo). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Mlinar, Miha in Gerbec, Teja, 2011: Keltskih konj topòt. Najdišce Bizjakova hiša v Kobaridu. – Hear the Horses of Celts. The Bizjakova hiša site in Kobarid. Tolmin: Tolminski muzej. Mlinar, Miha in Crevatin, Franco, 2012: Laminetta d’argento con iscrizione venetica pro-veniente da Vrh gradu sull’altipiano di Šentviška planota in Slovenia occidentale. Ur. Borghello, Giampaolo in Orioles, Vincenzo: Per Roberto Gusmani, Studi in ricordo 2: Linguistica storica e teorica I. Udine: Forum. 287–294. Mócsy, András, 1962: Pannonia. Stuttgart: Druckenmüller. Morris Jones, John, 1913: A Welsh grammar. Historical and comparative. Oxford: Claren­don Press. Mukic, Francek, 2005: Porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovar. Szombathely: Zveza Slovencev na Madžarskem. Muljacic, Žarko, 1971: Le Dalmate. Ur. Bec, Pierre: Manuel pratique de philologie romane II. Paris: Éditions A. & J. Picard. 393–416. Muljacic, Žarko, 2000: Das Dalmatische. Studien zur einer untergangenen Sprache. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag. Neumann, Günter, 1983: Die Sprachverhältnisse in den germanischen Provinzen des römi­schen Reiches. Ur. Temporini, Hildegard in Haase, Wolfgang: Aufstieg und Niedergang der rischen Welt. Bd. II.29/2. Berlin, New York: Walter de Gruyter. 1061–1088. Nicholaisen, Wilhelm F. H., 1991: Die ältesten Namenschichten auf den britischen Inseln. Ur. Eichler, Ernst: Probleme der älteren Namenschichten. Leipziger Symposion 21. bis 22. November 1989. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. 67–74. Niemeyer, Manfred, ur., 2012: Deutsches Ortsnamenbuch. Berlin, Boston: Walter de Gruyter. Nikolaev, Aleksander S., 2008: Gedanken über ein neues Buch. Acta linguistica Petropoli­tana 4.1. 541–588. Nikolaev, Aleksander S., 2010: ............ .. .................. ....... .......... – Studies in Indo-European nominal morphology. .....-.........: ....., 2010. Nikolaev, Aleksander S., 2010/2011: Indo-European *dem(h2)-‘to build’ and its derivatives. Historische Sprachforschung – Historical Linguistics 123. 56–96. Nussbaum, Allan Jeffrey, 1986: Head and horn in Indo-European. Berlin: Walter de Gruyter. Nussbaum, Allan Jeffrey, 1998: Severe problems. Ur. Jasanoff, Jay, Melchert, Craig C., Oli­ver, Lisi: Mír curad. Studies in honor of Calvert Watkins. Innsbruck: Institut für Sprach­wissenschaft der Universität Innsbruck. 521–538. Nussbaum, Allan Jeffrey, 1999: *Jocidus: An account of the Latin adjectives in -idus. Ur. Eichner, Heiner in Luschützky, Hans Christian: Compositiones Indogermanicae in me­moriam Jochem Schindler. Praha: enigma corporation. 377–419. Oettinger, Norbert, 1979: Die Stammbildung des hethitischen Verbums. Nürnberg: Verlag Hans Carl. Oettinger, Norbert, 1986: “Indo-Hittite”-Hypothese und Wortbildung. Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. Ölberg, Hermann, 1966: Methodisches zur Chronologie der prähistorischen Namenschich-ten in einem sprachlichen Rückzugsgebiet. Ur. Mills, Anthony David, Dodgson, John McNeal in Draye, Henri: Proceedings of the Ninth international congress of onomastic sciences, University college London, 3–8 July. Louvain: International Centre of Ono-mastics. 354–360. Olsen, Birgit Anette, 1999: The noun in Biblical Armenian. Berlin, New York: Mouton de Gruyter. Oman, Alessandro, 2011: Naša špraha. Ziljsko narecje iz Ukev – Dizionario zegliano di Ugovizza. Ukve: Tipografia Tarvisiana. Patsch, Carl, 1905: Die Saveschiffahrt in der Kaiserzeit. Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Instituts 8. 139–141. Paul, Hermann, 1998: Mittelhochdeutsche Grammatik. 24. izd. (überarbeitet von Peter Wiehl, Siegfried Grosse). Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Pellegrini, Giovan Battista, 1961: Panorama di storia linguistica giuliano-carnica: il periodo preromano. Studi goriziani 29. 73–97. Pellegrini, Giovan Battista, 1966–1969: Friuli romano e preromano. Udine: Academia di sci-enze lettere e arti di Udine, separatum (= Atti del Academia di Udine s. VII, vol. VII, 277–321). Pellegrini, Giovan Battista, 1969: Popoli preromani nelle Alpe orientali. Alpes orientales 5. Ljubljana: SAZU. 37–54. Pellegrini, Giovan Battista, 1987: Richerche di toponomastica Veneta. Padova: CLESP. Pellegrini, Giovan Battista, 1990: Toponomastica italiana. Milano: Hoepli. Piccottini, Gernot, ur., 1989: Archäologischer Atlas von Kärnten. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten. Piccottini, Gernot, 2002: Virunum. Ur. Šašel Kos, Marjeta in Scherrer, Peter: The autono­mous towns of Noricum and Pannonia – Die autonomen Städte in Noricum und Panno­nien: Noricum. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 103–134. Pinault, Georges-Jean, 2007: Gaulois Epomeduos, le maître des chevaux. Ur. Lambert, Pierre-Yves in Pinault, Georges-Jean: Gaulois et Celtique continental. Genève: Libraire Droz, 2007. 291–307. Pirona, Giulio Andrea, Carletti, Ercole in Corgnali, Giovanni Battista, 2004: Il Nuovo Piro­na. Vocabulario Friulano. 2. izd. Udine: Società filologica Friulana. Pohl, Heinz-Dieter, 1981–1983: Kärnten Bergnamen I. Österreichische Namenforschung 7–9 (1981–1983). 55–82. Pohl, Heinz-Dieter, 1994: Fran Ramovš in koroška toponimija. Slavisticna revija 42.2-3. 171–175. Pohl, Heinz-Dieter, 2009: Zum Namen der Tauern. Österreichische Namenforschung 37.1-2. 100–104. Pohl, Heinz-Dieter, 2010: Unsere slowenischen Ortsnamen –Naša slovenska krajevna ime­na. Celovec: Mohorjeva založba, 2010. Pokorny, Julius, 1917: Die Lautgruppe ov im Gallo-Britischen. Indogermanische Forschun-gen 38. 190–194. Pokorny, Julius, 1936: Zur Urgeschichte der Kelten und Illyrier. Zeitschrift f celtische Philologie 20. 315–352, 489–522. Pokorny, Julius, 1940: Zur Urgeschichte der Kelten und Illyrier. Zeitschrift f celtische Philologie 21. 55–166. Pokorny, Julius, 1959: Zu den keltischen -nt-Suffixen. Mchener Studien zur Sprachwis­senschaft 15 (1959), 5–16. Pronk, Tijmen, 2011: The „Saussure effect“ in Indo-European languages other than Greek. The Journal of Indo-European Studies 39.1-2. 176–193. Prper, Blanca María, 2016: The Indo-European names of Central Hispania. A study in Continental Celtic and Latin word formation. Innsbruck: Institutfür Sprachen und Lite-raturen der Universität Innsbruck. Rajh, Bernard, 2010: Gúcati po antùjoško: Gradivo za narecni slovar severozahodnoprle­škega govora. Bielsko-Biala, Budapest, Kansas, Maribor, Praha: Mednarodna knjižna zbirka Zora. Ramovš, Fran, 1919: Alpendeutsche und Slovenen – Spomenica graškega akademskega se­nata in slovenstvo. Ljubljanski zvon 39. 379–381 (= ZD II: 99–101). Ramovš, Fran, 1921/1922: Slov. Kobarìd – furl. Cavorèd – ital.Caporetto – nem. Karfreit, Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 3. 60–62 (= ZD II: 267–269). Ramovš, Fran, 1922/1923: Drobnosti iz slovenske gramatike, Slavia 1. 27–37, 228–241 (= ZD II: 281–291). Ramovš, Fran, 1923: Une isoglosse cakavo-kajkavienne. Revue des études slaves 3. 48–58 (= ZD II: 72–82). Ramovš, Fran, 1926/1927: O prvotnih južsl. substitucijah za balk-lat. k, g pred e, i. Južnosla­venski filolog 6. 153–165 (= ZD II: 249–261). Ramovš, Fran, 1927a: Razvoj psl. ê v slovenskih dolgih zlogih. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 6. 8–21 (= ZD II: 151–164). Ramovš, Fran, 1927b: O naravi psl. tort- in tert-v praslovenšcini. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 6. 22–26 (= ZD II: 234–238) Ramovš, Fran, 1927c: O kajk.-cak. prehodu d' v j. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 6. 86–90 (= ZD II: 262–266). Ramovš, Fran, 1936: Kratka zgodovina slovenskega jezika. Ljubljana: Akademska založba. Raybould, Marilynne E. in Sims-Williams, Patrick, 2009: Introduction and supplement to the Corpus of Latin inscriptions of the Roman empire containing Celtic personal names, Aberystwyth: CMCS. Reichenkron, Günther, 1939: Beiträge zur romanischen Lautlehre. Jena, Leipzig: W. Agricola. Repanšek, Luka, 2013a: Recenzija The Celtic Balkans. Linguistica 53.2. 273–278. Repanšek, Luka, 2013b: The inscription from Chartres. Études celtiques 39. 181–192. Repanšek, Luka, 2014a: Two notes on Gaulish morphology. Acta linguistica Petropolitana 10.1. 239–254. Repanšek, Luka, 2014b: Fluvius Argao, quis in sinum Argo fluit? Ur. ....... .. .....­....: ............... ........... . ............ ......... XVIII. ......... ......, ........... ...... .......... ...... .......... ........., 23 - 25 .... 2014 .. – Indo-European linguistics and classical philology XVIII. Proceedings of the 18th Conference in Memory of Professor Joseph M. Tronsky, June 23 - 25, 2014. .....-.........: ...... 814–820. Repanšek, Luka, 2014c: Prispevek k sistematizaciji stukturnih tipov starokeltske toponimije. Jezikoslovni zapiski 20.1. 199–211. Repanšek, Luka, 2015a: Holger Pedersen's ‘präidg. *g’in the Light of Advances in the La­ryngeal Theory. Historische Sprachforschung. 128. V tisku. Repanšek, Luka, 2015b: Towards a clarification of the history of the Slovene river name Soca. Linguistica 55.1 (= Ur. Torkar, Silvo: Slavic/Non-Slavic Language Contact in the Area of Diachronic Onomastics). 59–72. Repanšek, Luka, 2015c: .a.aµa.t.a (Ptol. II,11,15). Ur. ....... .. .........,........­....... ........... . ............ ......... XIX. ......... ......, ........­... ...... .......... ...... .......... ........., 22 - 24 .... 2015 .. – Indo-European linguistics and classical philology XIX. Proceedings of the 19th Conference in Memory of Professor Joseph M. Tronsky, June 22 - 24, 2015. .....-.........: ...... 780–790. Repanšek, Luka, 2015c: A note on Gaul. duti, Chartres A7, B9. Études celtiques 41. 111–119. Repanšek, Luka, 2016a: Recenzija In Search of the Eastern Celts. Journal of Celtic Lingui­stics 17. 241–259. Repanšek, Luka, 2016b: Quiemonis and the epichoric anthroponomy of Ig. Arheološki ve­stnik 67. 321–357. Repanšek, Luka, 2016c: . ....... ............. ........ Trbiž (........ Taruisia/-um). Voprosy onomastiki – Problems of onomastics 13.1. 43–61. Rieken, Elisabeth, 1999: Untersuchungen zur nominalen Stammbildung des Hethitischen. Wiesbaden: Harrasowitz. Riese, Alexander, ur., 1878: Geographi Latini minores. Heilbronn. Righi, Giuliano, 2001: I Celti in Carnia: i dati archeologici. Ur. Cuscito, Giuseppe: I Celti nell’Alto Adriatico. Atti delle tre giornate internazionali di studio, Trieste, 5–7 aprile 2001.Trieste: Editreg SRL. 141–150. Risch, Ernst, 1974: Wortbildung der homerischen Sprache. 2. izd. Berlin, New York: Walter de Gruyter. Rivet, Albert Lionel Frederick, 1980: Celtic names and Roman places. Britannia 11. 1–19. Rix, Helmut, 1954: Zur Verbreitung und Chronologie einiger keltischer Ortsnamentypen. Ur. Kimmig, Wolfgang: Festschrift f Peter Goessler. Stuttgart: W. Kohlhammer. 99–107. Rix, Helmut, 2002: Sabellische Texte. Die Texte des Oskischen, Umbrischen und Spikeni­schen. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Rizzolatti, Piera, 1994: Il dittongo AU e gli sviluppi di L preconsonantica in friulano. Ur. Schiavi Fachin, Silvana: Lingue testi e contesti. Studi in onore di Nereo Perini II. Udine: Kappa Vu. 191–202. Rodway, Simon, 2010: Celtic - Definitions, problems and controversies. Ur. Vagalinski, Lyudmil F.: In search of Celtic Tylis in Thrace (III c BC). Proceedings of the interdi­sciplinary colloquium arranged by the National Archaeological Institute and Museum at Sofia and the Welsh Department, Aberystwyth University, held at the National Ar­chaeological Institute and Museum, Sofia, 8. May 2010. Sofia: Bulgarian Academy of Sciences, National Archaeological Institute and Museum. 9–32. Rohlfs, Gerhard, 1966: Grammatica storica della lingua Italianae dei suoi dialetti: Fonetica (= Historische Grammatik der Italienischen Sprache und ihrer Mundarten, Bern, 1949, traduzione di Salvatore Persichino). Torino: Piccola Biblioteca Einaudi. Russell, Paul, 1988: The Suffix -ako- in Continental Celtic. Études celtiques 25. 131–173. Russell, Paul, 1990: Celtic Word-Formation. The Velar Suffixes. Dublin: Dublin Institute for Advanced Studies. Russell, Paul, 2013: From compound to derivative: the development of a patronymic .suffix' in Gaulish. Ur. García Alonso, Juan Luis: Continental Celtic word formation. The ono-mastic data. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 201–214. Scherrer, Peter, 2002: Von Regnum Noricum zur römischen Provinz: Grundlagen und Me-chanismen der Urbanisierung. Ur. Šašel Kos, Marjeta in Scherrer, Peter: The autono­mous towns of Noricum and Pannonia – Die autonomen Städte in Noricum und Panno­nien: Noricum. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 11–70. Scheungraber, Corina in Grünzweig, Friedrich (ur. Reichert, Hermann), 2014: Die altger­manischen Toponyme sowie ungermanische Toponyme Germaniens. Ein Handbuch zu ihrer Etymologie (unter Benutzung einer Bibliographie von Robert Nedoma). Wien: Fassbaender. Schindler, Jochem, 1975: Armenisch erkn, griechisch .d..., irisch idu. Zeitschrift f ver­gleichende Sprachforschung 89.1. 53–65. Schindler, Jochem, 1978: Hittite šalpa-. Die Sprache 24. 45. Schmeja, Hans, 1961: Der Flußname VINDELIS. Beiträge zur Namenforschung 12. 286–293. Schmid, Wolfgang P., 1968: Alteuropäisch und Indogermanisch.Akademie der Wissenschaf-ten und der Literatur (Mainz); Abhandlungen der Geistes- und Sozialwissenschaftlichen Klasse 6. 243–258. Schmid, Wolfgang P., 1969: Zur Geschichte des Formans *-a.on-/-a.o-/-a. Indogermani­sche Forschungen 74. 126–138. Schmid, Wolfgang P., 1970: Indisch-iranische Appellativa und alteuropäische Gewässerna-men. Ur. Boyce, Mary in Gershevitch, Ilya: W. B. Hennig memorial volume. London: Lund Humphries Publishers Ltd. 376–384. Schmid, Wolfgang P., 1972: Baltische Gewässernamen und das vorgeschichtliche Europa. Indogermanische Forschungen 77. 1–18. Schmid, Wolfgang P., 1979: Urheimat und Ausbreitung der Slawen. Zeitschrift f Ostfor­schung 28. 405–415. Schmid, Wolfgang P., 1981: Die alteuropäische Hydronymie. Stand und Aufgaben ihrer Er-forschung. Beiträge zur Namenforschung (Neue Folge) 16. 1–12. Schmid, Wolfgang P., 1986: Zur Dehnstufe im Baltischen und Slawischen. Ur. Olesch, Rein­hold in Rothe, Hans: Festschrift f Herbert Brauer zum 65. Geburtstag am 14. April 1986. Köln: Böhlau. 457–466. Schmid, Wolfgang P., 1996: Drawa, Sawa, Skawa und verwandte Bildungen. Ur. Rymut, Kazimierz: Hydronymia Slowianska II. Krakóv: Wydawnictwo Instytutu Jezyka Pol-skiego PAN. 85–92. Schmid, Wolfgang P., 1998: Methodische Bemerkungen zur Klassifikation: Alteuropäisch. Onomastica Slavogermanica 23. 21–28. Schmidt, Karl Horst, 1966: Questions d'etymologie gauloise et vénète. Ogam 18. 97–103. Schmidt, Karl Horst, 1967: Keltisches Wortgut im Lateinischen. Glotta 44.3-4. 151–174. Schmidt, Karl Horst, 1983: Keltisch-lateinische Sprachkontakte im römischen Gallien der Kaiserzeit. Aufstieg und Niedergang der rischen Welt. Bd. II.29/2. Berlin, New York: Walter de Gruyter. 988–1018. Schmitt, Rüdiger, 2014: Wterbuch der altpersischen Kigsinschriften. Wiesbaden: Rei-chert Verlag. Schramm, Gottfried, 1981: Eroberer und Eingesessene. Geographische Lehnnamen als Zeugen der Geschichte Sosteuropas im ersten Jahrtausend n.Chr. Stuttgart: Anton Hiersemann, 1981. Schmidt, Uwe Friedrich, 2009: Praeromanica der Italoromania auf der Grundlage des LEI (A und B). Frankfurt am Main, Berlin, Bern, Bruxelles, New York, Oxford, Wien: Peter Lang. Schrijver, Peter, 1991: The reflexes of the Proto-Indo-European laryngeals in Latin. Amster­dam, Atlanta: Rodopi. Schrijver, Peter, 1997: Studies in the history of Celtic pronouns and particles. Maynooth: The Department of Old Irish, National University of Ireland. Schrijver, Peter, 2005: Early Celtic diphthongization and the Celtic-Latin interface. Ptolemy 2005. 55–67. Schrijver, Peter, 2011a: Old British. Ur. Ternes, Elmar: Brythonic Celtic – Britanni­sches Keltisch. From Medieval British to Modern Breton. Bremen: Hempen Verlag. 1–84. Schrijver, Peter, 2011b: Pruners and trainers of the Celtic family tree: The rise and deve­lopment of Celtic in the light of language contact. XIVth International congress of Celtic studies, Maynooth, 1–5 August 2011. Prispevek na konferenci. Schumacher, Stefan, 2000: The Historical Morphology of the Welsh Verbal Noun. Maynooth: The Department of Old Irish, National University of Ireland. Seebold, Elmar,1970: Vergleichendes und etymologisches Wterbuch der germanischen starken Verben. Den Haag, Paris: Mouton, 1970. Shevelov, George Y., 1964: A Prehistory of Slavic: The Historical Phonology of Common-Slavic. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Sims-Williams, Patrick, 1990: Dating the transition to Neo-Brittonic: phonology and history, 400–600. Ur. Wollmann, Alfred, Bammesberger, Alfred: Britain 400–600: Language and history. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. 217–261. Sims-Williams, Patrick, 1995: Indo-European *g.h in Celtic, 1894–1994. Ur. Eska, Joseph F., Gruffud, R. Geraint in Jacobs, Nicolas: Hispano-Gallo-Brittonica, Essays in honour of Professor D. Ellis Evans on the occasion of his sixty-fifth birthday. Cardiff: University of Wales Press. 196–218. Sims-Williams, Patrick, 1998: Celtomania and Celtoscepticism. Cambrian medieval Celtic studies 36. 1–35. Sims-Williams, Patrick, 2000: Degrees of Celticity in Ptolemy's names: Examples from Wales. Ptolemy 2000, 1–16. Sims-Williams, Patrick, 2002/2007: The five languages of Wales in the Pre-Norman in­scriptions. Cambrian medieval Celtic studies 44. 1–36. Ponatisnjeno v: Sims-Williams, Patrick, 2007: Studies on Celtic languages before the year 1000. Aberystwyth: CMCS. 180–214. Sims-Williams, Patrick, 2003: The Celtic inscriptions of Britain: Phonology and chronology, c. 400–1200. Oxford, Boston: Blackwell. Sims-Williams, Patrick, 2005: Measuring Celticity from Wales to the Orient. Ptolemy 2005, 267–287. Sims-Williams, Patrick, 2005/2007: Welsh Iâl, Gaulish names in Ial- and -ialo-, and the God Ialonus. Cambrian medieval Celtic studies 49. 57–72. Ponatisnjeno v: Sims-Williams, 2007: Studies on Celtic languages before the year 1000. Aberystwyth: CMCS. 215–230. Sims-Williams, Patrick, 2007: Common Celtic, Gallo-Brittonic and Insular Celtic. Ur. Lam­bert, Pierre-Yves in Pinault, Georges-Jean: Gaulois et Celtique continental. Genève: Libraire Droz. 309–354. Sims-Williams, Patrick, 2008a: Comparing the distribution of Celtic personal names with that of Celtic place-names. Ur. García Alonso, Juan Luis: Celtic and Other Languages in Ancient Europe. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 29–51. Sims-Williams, Patrick, 2008b: The God Ialonos in Britain and Gaul. Ur. Haeussler, Ralph in King, Anthony C.: Continuity and innovation in religion in the Roman West II. Ports­mouth, Rhode Island: Journal of Roman Archaeology. 83–85. Sims-Williams, Patrick, 2011: Celto-Etruscan speculations. Ur. Luján, Eugenio R. in García Alonso, Juan Luis. A Greek man in the Iberian street. Papers in linguistics and epi­graphy in honour of Javier de Hoz. Innsbruck: Institut fu¨r Sprachen und Literaturen der Universita¨t Innsbruck. 275–284. Sims-Williams, Patrick, 2012a: Celtic personal names. Ur. Meißner, Torsten. Personal na­mes in the Western Roman world. Proceedings of a workshop convened by Torsten Meißner, José Luis García Ramón and Paolo Poccetti, held at Pembroke College, Cam­bridge, 16–18 September 2011. Berlin: Curach bhán. 152–166. Sims-Williams, Patrick, 2012b: Bronze- and iron-age Celtic speakers: what don't we know, what can't we know, and what could we know? Language, genetics and archaeology in the twenty-first century. The Antiquaries Journal 92. 1–23. Sims-Williams, Patrick, 2013: The Celtic composition vowels -o- and -io-. Ur. García Alon­so, Juan Luis. Continental Celtic word formation. The onomastic data. Salamanca: Edi-ciones Universidad de Salamanca. 37–50. Sims-Williams, Patrick, 2015: The Celtic composition vowels -i- and -u-. Ur. Oudaer, Guil­laume, Hily, Gaël in Le Bihan, Herue. Mélanges en l’honneur de Pierre-Yves Lambert. Rennes: TIR (Université européenne de Bretagne). 313–331. Sitzmann, Alexander in Grünzweig, Friedrich E. (ur. Reichert, Hermann), 2008: Die alt-germanischen Ethnonyme. Ein Handbuch zu ihrer Etymologie (unter Benutzung einer Bibliographie von Robert Nedoma). Wien: Fassbaender. Skok, Petar, 1921/2922: Oglej i Celje. Casopis za slovenski jezik, književost in zgodovino 3. 24–32, 151–153. Skok, Petar, 1926a: Zur Chronologie der Palatalisierung von c g qu g. vor ei y . im Balkan-latein. Zeitschrift f romanische Philologie 46. 385–410. Skok, Petar, 1926b: Toponomasticki prilozi. Casopis za slovenski jezik, književost in zgodo-vino 5. 1–14. Skok, Petar, 1930: Zum Balkanlatein III. Zeitschrift f romanische Philologie 50. 484–532. Skok, Petar, 1934: Zum Balkanlatein IV. Zeitschrift f romanische Philologie 54. 175–215, 424–499. Skok, Petar, 1950: Slavenstvo i romanstvo na Jadranskim otocima. Zagreb: Jadranski institut Jugoslavenske Akademije znanosti i umjetnosti. Skubic, Mitja, 1981: La langue des inscriptions latines en Slovénie – Jezik latinskih napisov v Sloveniji. Linguistica 21. 277–298. Smoczynski, Wojciech, 2007: Lietuviu kalbos etimologinis žodynas – Slownik etymologiczny jezyka litewskiego. Vilnius: Vilniaus Universitetas, Filologijas fakultetas. Snoj, Marko, 1994: Naglaševanje praslovanskih *-y/-.v-osnov ženskega spola. Slavisticna revija 42.4. 491–528. Snoj, Marko, 2002: Adstratni in superstratni vplivi na slovensko imensko leksiko. Jeziko­slovni zapiski 8.2. 41–45. Solinas, Patrizia, 1995: Il celtico in Italia. Studi etruschi 60. 311–408. Solta, Georg Renatus, 1980: Einfrung in die Balkanlinguistik mit besonderer Berksichtigung des Substrats und des Balkanlateinsichen. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft. Steenwijk, Han, 1992: The Slovene dialect of Resia: San Georgio. Amsterdam: Rodopi. Stifter, David 2009: Notes on Châteaubleau (L-93). Keltische Forschungen 4. 229–244. Stifter, David 2011a: The textual arrangement of Alise-Saint-Reine [L-13]. Zeitschrift f celtische Philologie 58. 165–181. Stifter, David, 2011b: Linguistic studies of the names from Ig. ESF SCH Exploratory Work­shop: Personal names in the Western Roman empire, Cambridge, 16.-18. September 2011. Prispevek na konferenci. Stifter, David, 2012a: Lenition of ‘s’ in Gaulish? Ur. Whitehead, Benedicte Nielsen, Olander, Thomas, Olsen, Birgit Anette in Rasmussen, Jens Elmegård: The sound of Indo-European. Phonetics, phonemics, and morphophonemics. Kopenhagen: Museum Tusculanum Press. Stifter, David, 2012b: Eine V.I.P. zwischen Pannonien und Tirol. Ur. Anreiter, Peter, Bánffy, Eszter, Bartosiewicz, László, Meid, Wolfgang in Metzner-Nebelsick, Carola: Archaeo­logical, cultural and linguistic heritage. Festschrift for Erzsébet Jerem in honour of her 70th birthday. Budapest: Archaeolingua. 539–549. Stifter, David, 2012c: On the linguistic situation of Roman-period Ig. Ur. Meißner, Torsten: Personal names in the Western Roman world. Proceedings of a workshop convened by Torsten Meißner, José Luis García Ramón and Paolo Poccetti, held at Pembroke Col­lege, Cambridge, 16–18 September 2011. Berlin: Curach bhán. 247–265. Stifter, David, 2013: Two Continental Celtic studies: the vocativeof Gaulish, and Essimnus*. Ur. García Alonso, Juan Luis: Continental Celtic word formation. The onomastic data. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 99–122. Striedter-Temps, Hildegard, 1963: Deutsche Lehnwter im Slovenischen. Wiesbaden: Otto Harrassowitz. Stüber, Karin, 1997: Urindogermanisch *h1nóm. “Name”, *h2ong.. “Salbe” und der Ablaut der neutralen n-Stämme. Die Sprache 39. 74–88. Stüber, Karin, 1998: The Historical Morphology of n-Stems in Celtic. Maynooth: Department of Old Irish, National University of Ireland. Stüber, Karin, 2002: Die primären s-Stämme des Indogermanischen. Wiesbaden: Reichert Verlag. Stüber, Karin, 2005: Schmied und Frau. Studien zur gallischen Epigraphik und Onomastik. Budapest: Archaeolingua, 2005. Stüber, Karin, 2007: Effects of language contact on Roman and Gaulish personal names. Ur. Tristram, Hildegard L. C.: Papers from the workshop within the framework of the XIII International congress of Celtic studies, Bonn, 26-27 July 2007. Potsdam: Potsdam University Press. 81–92. Stüber, Karin, 2013: Remarks on the personal names. Études celtiques 39. 161–168. Szemerényi, Oswald, 1954: Illyrica. Zeitschrift f vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der Indogermanischen Sprachen 71. 3-4. 199–217. Šašel, Jaroslav, 1965: O naglaševanju naših anticnih krajevnih imen. Situla 8. 7–14. Šašel, Jaroslav, 1966: Keltisches portorium in den Ostalpen (zu Plin. n. h. III 128). Ur. Swoboda-Milenovic, Roksanda M.: Corolla memoriae Erich Swoboda dedicata. Graz, Köln: Böhlau. 198–204 (= Opera selecta, ss. 500–506). Šašel, Jaroslav, 1967: Huldigung norischer Stämme am Magdalensberg in Kärnten. Ein Klärungsversuch. Historia 16. 70–74 (= Opera selecta, ss. 280–284). Šašel, Jaroslav, 1970/1971: Alpes Iuliana. Arheološki vestnik 21/22. 33–44 (= Opera selecta, ss. 728–739). Šašel, Jaroslav, 1972: Zur Erklärung der Inschrift am TropaeumAlpium (Plin. n. h. 3, 136– 137. CIL V 7817). Živa antika 22. 135–144 (= Opera selecta, ss. 288–297). Šašel, Jaroslav, 1974a: Koper – Capodistria. Arheološki vestnik 25. 446–461 (= Opera selec­ ta, ss. 680–689). Šašel, Jaroslav, 1974b: Okra. Kronika 22. 9–17. Šašel, Jaroslav, 1975: Rimske ceste v Sloveniji. ANSl. 74–99. Šašel, Jaroslav, 1976: Lineamenti dell’espansione romana nelle Alpi orientali e nei Balcani occidentali. Antichità altoadriatiche 9. 71–90 (= Opera selecta, ss. 408–431). Šašel, Jaroslav, 1977: Strabo, Ocra, and archaeology. Ur. Markotic, Vladimir: Ancient Europe and the Mediterranean. Studies presented in honour of Hugh Hencken. Warminster: Aris and Phillips. 157–160 (= Opera selecta, ss. 630–633). Šašel, Jaroslav, 1979: Antiqui Barbari. Zur Besiedlungsgeschichte Ostnoricums und Panno­niens im 5. und 6. Jahrhundert nach den Schriftquellen. Ur. Werner, Joachim in Ewig, Eugen: Von der Spätantike zum fren Mittelalter. Sigmaringen: Jan Thorbecke Verlag. 125–139 (= Opera selecta, ss. 746–760). Šašel, Jaroslav, 1980a: Aquo, Aquonis, m., personifikacija in imensko izhodišce za potok Voglajna – Aquo, Aquonis, m., Personifizierung und Namensursprung für den Voglaj-na-Bach. Linguistica 20.2. 61–66. Šašel, Jaroslav, 1980b: Zur historischen Ethnographie des mittleren Donauraums. Ur. Wolfram, Herwig in Daim, Falko: Die Vker an der mittleren und inneren Donau im fften und sechsten Jahrhundert. Berichte des Symposions der Kommission f Frmittelalterforschung, 24. bis 27. Oktober 1978, Stift Zwettl, Niederterreich. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. 13–17 (= Opera selecta, ss. 761–765). Šašel, Jaroslav, 1981: Castellvm Larignum (Vitr. 2,9,15). Historia 30. 254–256 (= Opera selecta, ss. 645–647). Šašel, Jaroslav, 1988: Der Ostalpenbereich zwischen 550 und 650 n. Chr. Studien zur Ethno­genese, Bd. 2. Rheinisch-Westfälische Akademie der Wissenschaften. 97–166 (= Opera selecta, ss. 821–830). Šašel, Jaroslav in Šašel, Ana, 1980: Deserta regna pastorum (Virg., Georg. 3.476-477). Ga­brovcev zbornik. 421–430 (= Opera selecta, ss. 514–521). Šašel Kos, Marjeta, 1990: Nauportus: anticni literarni in epigrafski viri – Nauportus: Literary and epigraphical sources. Ur: Horvat, Jana: Nauportus (Vrhnika). Ljubljana: SAZU. 17–33. Šašel Kos, Marjeta, 1997: The end of the Norican kingdom and the formation of the provin­ces of Noricum and Pannonia. Ur. Djuric, Bojan in Lazar, Irena: Akten des IV. Interna­tionalen Kolloquiums er Probleme des provinzialrischen Kunstschaffens, Celje, 8.–12. Mai 1995 – Akti IV. mednarodnega kolokvija o problemih rimske provincialne umetnosti, Celje, maj 1995. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 21–42. Šašel Kos, Marjeta, 1998: The Tauriscan gold mine. Remarks concerning the settlement of the Taurisci. Tyche 13. 207–219. Šašel Kos, Marjeta, 2000: Rimski napisi iz Šmarate. Kronika 48. 95–101. Šašel Kos, Marjeta, 2001: Divinità celtiche nelle regioni alpine orientali. Ur. Cuscito, Giuseppe: I Celti nell’Alto Adriatico. Atti delle tre giornate internazionali di studio, Trieste, 5–7 aprile 2001. Trieste: Editreg SRL. 309–315. Šašel Kos, Marjeta, 2002: The Noarus River in Strabo’s Geography. Tyche 17. 145–153. Šašel Kos, Marjeta, 2005: Appian and Illyricum. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. Šašel Kos, Marjeta, 2009: The Ljubljanica in ancient sources. Ur. Turk, Peter, Istenic, Janka, Knific, Timotej in Nabergoj, Tomaž: The Ljubljanica – a River and its past. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 92–95. Šašel Kos, Marjeta, 2010a: The early urbanization of Noricum and Pannonia. Ur. Zerbini, Livio: Roma e le province del Danubio. Atti del I Convegno Internazionale, Ferrara - Cento, 15–17 ottobre 2009. Soveria Mannelli: Rubbettino. 209–230. Šašel Kos, Marjeta, 2010b: Cernunnos in Slovenia? Arheološki vestnik 61. 175–186. Šašel Kos, Marjeta, 2014a: Cincibilus and the march of C. Cassius Longinus towards Mace­donia. Arheološki vestnik 65. 389–408. Šašel Kos, Marjeta, 2014b: A sacred river landscape with a sanctuary – the worship of rivers in the southeastern Alpine area. 13th F.E.R.C.AN. Workshop, 17th-19th October 2014, University of Wales Trinity Saint David, Lampeter. Prispevek na konferenci. Šega, Agata, 1998: Contributo alla conoscenza dei latinismi e romanismi antichi in sloveno. Linguistica 38.2. 63-85. Šega, Agata, 2006: Starejši latinizmi in romanizmi v slovenšcini. Doktorska disertacija. Lju­bljana, Filozofska fakulteta. Šega, Agata, 2007: Nekaj ugotovitev o glasovnih znacilnostih vulgarnolatinskih predlog za sta­rejše latinizme in romanizme v slovenšcini. Ur. Torkar, Silvo, Furlan, Metka, Keber, Janez,Šivic-Dular, Alenka et al.: Merkujev zbornik (= Jezikoslovni zapiski 13.1-2). 397–408. Šekli, Matej, 2008: Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Šekli, Matej, 2009: On Romance-Alpo-Slavic substitutional accentology: The case of pre-Slavic masculine substrate place names in Slovene. Ur. Olander, Thomas in Larsson, Jenny Helena: Stressing the past, Papers on Baltic and Slavic Accentology. Amsterdam, New York: Rodopi. 145–160. Šimunovic, Petar, 1976: Toponimija istraskog razvoda. Onomastica Jugoslavica 6. 3–34. Šimunovic, Petar, 1985: Prvotna simbioza Romana i Hrvata u svijetlu toponimije. Razprave Zavoda za jezik IFF 10–11. 147–200. Šimunovic, Petar, 2004: Bracka toponimija. Zagreb: Golden marketing, Tehnicka knjiga, 2004. Šimunovic, Petar, 2005: Toponimija hrvatskoga jadranskoga prostora. Zagreb: Golden mar­keting, Tehnicka knjiga, 2005. Šimunovic, Petar, 2009: Rjecnik brackih cakavskih govora. 2. izd. Zagreb: Golden marke­ting, Tehnicka knjiga. Šimunovic, Petar, 2013: Predanticki toponimi u današnjoj (i povijesnoj) Hrvatskoj. Folia onomastica Croatica 22. 147–214. Šivic-Dular, Alenka, 1998: Lingvisticka definicija vlastite imenice. Folia onomastica Cro­atica 7. 281–293. Šivic-Dular, Alenka, 1998/1999: Skladenjska dolocitev lastnega imena. Jezik in slovstvo 44.7–8. 259–268. Škofic, Jožica in Klinar, Klemen, 2015:Rateški slovar. Ad abnjaka da žoka in ad agrabka da žlef. Kranjska Gora : Obcina Kranjska Gora. Šmilauer, Vladimír, 1970: Prírucka slovanské toponomastiky – Handbuch der slawischen Toponomastik. Praha: Academia. Šramek, Rudolf, 1999: Úvod do obecné onomastiky. Brno: Masarykova Univerzita. Šturm, Fran, 1927: Refleksi romanskih palataliziranih konzonantov v slovenskih izposojen­kah. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 6. 45–85. Šturm, Fran, 1928: Romanska lenizacija medvokalicnih konzonantov in njen pomen za pre­sojo romanskega elementa v slovenšcini. Casopis za slovenski jezik, književnost in zgo­dovino 7. 21–46. Tekavcic, Pavao, 1970: Uvod u vulgarni latinitet (s izborom tekstova). Zagreb: Sveucilište. Tekavcic, Pavao, 1976: O kriterijima stratifikacije i regionalne diferenciacije jugoslavenskog romanstva u svjetlu toponomastike. Onomastica Jugoslavica 6. 35–56. Thurneysen, Rudolf, 1884: Keltoromanisches. Halle: Max Niemeyer Verlag. Thurneysen, Rudolf, 1899: Der Kalender von Coligny. Zeitschrift f celtische Philologie 2. 523–544. Thurneysen, Rudolf, 1923: Irisches und Gallisches. Zeitschrift f celtische Philologie 14. 1–12. Tomaschitz, Kurt, 2002: Die Wanderungen der Kelten in der antiken literarischen Überliefe-rung. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. Toorians, Lauran, 2008: Endlicher’s Glossary, an attempt to write its history. Ur. García Alonso, Juan Luis: Celtic and Other Languages in Ancient Europe. Salamanca: Edicio­nes Universidad de Salamanca. 153–184. Torkar, Silvo, 2007: Substrat, adstrat ali neprepoznana slovanska dedišcina? Ig – Krim – Baca. ........ ...... ............. ............. ....’...... .......... .....u. ......u. ...... ........: ..... 250–258. Torkar, Silvo, 2008: Slovenska zemljepisna imena, nastala iz slovanskih antroponimov. Sla­visticna revija 56.2. 17–29. Torkar, Silvo, 2012: Razpoznavanje slovenskih zemljepisnih imen. Slavisticna revija 60.4. 698–707. Torkar, Silvo, 2016: Krajevni imeni Davca in Avce. Substrat (keltski, romanski), adstrat (furlan-ski), superstrat (nemški) ali slovanska dedišcina? Ur. Biolik, Maria, Naruszewicz-Duch­linska, Alina, Szulowska, Wanda, Wolnicz-Pawlowska, Ewa in Wloskowicz, Wojciech: Slavica onomastica regionalia. Prace dedykowane Panu Profesorowi Jerzemu Dumie. Wydawnictwo Uniwersytetu Warminsko-Mazurskiego w Olsztynie: Olsztyn. 205–212. Turk, Peter, Božic, Dragan, Istenic, Janka, Osmuk, Nada in Šmit, Žiga, 2009: New Pre-Roman inscriptions from Western Slovenia: The archaeological evidence. Ur. Tiefengraber, Georg, Kavur, Boris in Gaspari, Andrej: Keltske študije II – Studies in Celtic archa­eology. Papers in honour of Mitja Guštin. Montagnac: Éditions Monique Mergoil. 47–64. Udolph, Jürgen, 1990: Die Stellung der Gewässernamen Polens innerhalb der alteuropäi­schen Hydronymie. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Udolph, Jürgen, 2003/2004: Alteuropa in Kroatien: Der Name der Sava/Save. Folia onoma­stica Croatica 12–13. 523–548. Uhlich, Jürgen, 1989: Dov(a)- and Lenited -B- in Ogam. Ériu 40. 129–134. Uhlich, Jürgen, 1993: Die Reflexe der keltischen Suffix-Varianten *-.o-vs. *-i.o-im Alt-irischen. Ur. Rockel, Martin in Zimmer, Stefan: Akten des ersten Symposiums deutsch­sprachiger Keltologen, Gosen bei Berlin, 8.–10. April 1992. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. 353–370. Uhlich, Jürgen, 1997: Zur sprachlichen Einordnung des Lepontischen. Ur. Zimmer, Stefan, Ködderitzsch, Rolf in Wigger, Arndt: Akten des zweiten deutschen Keltologen-Sympo­siums, Bonn, 2.–4. April 1997. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. 277–304. Uhlich, Jürgen, 2002: Verbal governing compounds (synthethics) in Early Irish and other Celtic languages. Transactions of the Philological Society 100.3. 403–433. Uhlich, Jürgen, 2007: More on the linguistic classification of Lepontic. Ur. Lambert, Pierre-Yves in Pinault, Georges-Jean: Gaulois et Celtique continental. Genève: Libraire Droz. 373–411. Uhlich, Jürgen, 2010: Altirisch arae ‘Wagenlenker’, aithesc ‘Antwort’, keltische Präverbien auf *-i und die frühe Apokope von *-i. Zeitschift f celtische Philologie 57. 141–160. Untermann, Jürgen, 2000: Wterbuch des Oskisch-Umbrischen. Heidelberg: Universitäts­verlag Winter. Vanelli, Laura, 1998/2005: Le vocali lunghe del friulano. Quaderni della grammatica friula­na di referimento I. 69–108. Ponatisnjeno v: Benincà, Paola in Vanelli, Laura: Lingui­stica friulana. Padova: Unipress. 159–198. Vassere, Stefano, 1996: Morphologie et formation des microtoponymes: domaine roman. Ur. Eichler, Ernst et al.: Namenforschung – Namenstudies – Les noms propres II. Berlin, New York: Walter de Gruyter. 1442–1447. Vedaldi Iasbez, Vanna, 1994: La Venetia orientale e l'Histria. Le fonti letterarie greche e latine fino alla caduta dell'Impero Romano d'Occidente. Roma: Edizioni Quasar. Vedaldi Iasbez, Vanna, 2001: I Celti in area altoadriatica nelle fonti letterarie greche e roma­ne. Ur. Cuscito, Giuseppe: I Celti nell’Alto Adriatico. Atti delle tre giornate internazio­nali di studio, Trieste, 5–7 aprile 2001. Trieste: Editreg SRL. 71–86. Vendryes, Joseph, 1925: Recenzija Les comptes rendus de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres pour 1924, Graffite de Blickweiler. Revue celtique 42. 221–222. Veranic, Dejan in Repanšek, Luka, 2016: Rimski kamniti spomeniki iz cerkve sv. Janeza Krstnika v Podkraju pri Tomišlju – Roman stone monuments in the Church of St. John the Baptist in Podkraj near Tomišelj. Arheološki vestnik 67. 297–320. Vine, Brent, 1998: Aeolic ..pet.. and deverbative *-etó- in Greek and Indo-European. Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. Visocnik, Julijana, 2007a: Jezikovne znacilnosti napisov anticne Celeje z okolico kot vir pre-ucevanja romanizacije celejskega prostora. Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozof-ska fakulteta. Visocnik, Julijana, 2007b: Jezikovne znacilnosti napisov Celeje in njene okolice. Keria 9.2 . 7–24. Vitri, Serena in Oriolo, Flaviana, ur., 2001: I Celti in Carnia e nell’arco alpino centro orien-tale. Atti della Giornata di studi Tolmezzo, 30 aprile 1999. Trieste: Comunità montana della Carnia. Watkins, Calvert, 1955: The phonemics of Gaulish: The dialect of Narbonensis. Language 31.1. 9–19. Wedenig, Reinhold in De Bernardo Stempel, Patrizia, 2007: Keltisches in norischen Perso­nennamen, Namengrafitti aus der Provinz Noricum. Ur. Birkhan, Helmut: Kelten-Ein­fälle an der Donau. Akten des Vierten Symposiums deutschsprachiger Keltologinnen und Keltologen, Linz/Donau, 17.-21. Juli 2005. Wien: Verlag der Österreichischen Aka-demie der Wissenschaften. 619–630. Weisgerber, Leo, 1931: Galatische Sprachreste. Ur. Helm, Rudolf: Natalicium – Johan­nes Geffcken zum 70. Geburtstag 2. Mai 1931 gewidmet von Frunden, Kollegen und Schern. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. 151–175. Weisgerber, Leo, 1969: Rhenania Germano-Celtica. Bonn: Ludwig Röhrscheid Verlag. Weiss, Michael, 2013: Interesting i-stems in Irish. Ur. Cooper, Adam I., Rau, Jeremy in Weiss, Michael: Multi nominis grammaticus: studies in classical and Indo-European linguistics in honor of Alan J. Nussbaum on the occasion of his sixty-fifth birthday. Ann Arbor: Beachstave Press. 344–355. Widmer, Paul, 1994: Das Korn des weiten Feldes. Interne Derivation, Derivationskette und Flexionsklassenhierarchie: Aspekte der nominalen Wortbildung im Urindogermani­schen. Innsbruck: Institut für Sprachen und Literaturen der Unviersität Innsbruck. Wiesinger, Peter, 1990: Antik-romanische Kontinuitäten im Donauraum von Ober- und Nie­derösterreich am Beispiel der Gewässer-, Berg- und Siedlungsnamen. Ur. Wolfram, Herwig in Pohl, Walter: Typen der Ethnogenese unter besonderer Berksichtigung der Bayern. Teil 1: Berichte des Symposions der Kommission für Frühmittelalterforschung 27. bis 30. Oktober 1986. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissen­schaften. 261–326. Wiesinger, Peter, 1991: Antik-romanische Namentraditionen im Donauraum von Ober­und Niederösterreich. Ur. Eichler, Ernst, ur.: Probleme der älteren Namenschichten. Leipziger Symposion 21. bis 22. November 1989. Heidelberg: Universitätsverlag Win­ter. 173–197. Wodtko, Dagmar S., 2013: Preverbs and personal names. Ur. García Alonso, Juan Luis: Con­tinental Celtic word formation. The onomastic data. Salamanca: Ediciones Universidad de Salamanca. 215–234. Wolf, Heinz Jürgen, 1996: Gemeinromanische Tendenzen: IX. Onomastik. Ur. Holtus, Gün­ter, Metzeltin, Michael in Schmitt, Christian: Lexikon der romanistischen Linguistik II/1. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. 387–422. Zaimov, Jordan, 1967: ......... .. .......... ..... . ........... .......... .....: ......... ........ .. ........ Zair, Nicholas, 2012: The reflexes of the Proto-Indo-European laryngeals in Celtic. Leiden, Boston: Brill. Zdovc, Pavel, 2010: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem – Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten (razširjena izdaja). Ljubljana: SAZU. Ziegler, Sabine, 1994: Die Sprache der altirischen Ogam-Inschriften. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. Ziegler, Sabine, 2003: Bemerkungen zum keltischen Toponym Abnova/Abnoba. Historische Sprachforschung – Historical Linguistics 116.2. 290–294. Zimmer, Stefan, 2000: Studies in Welsh word-formation. Dublin: Dublin Institute for Ad­vanced Studies. Zudini, Diomiro in Dorsi, Pierpaolo, 1981: Dizionario del dialetto muglisano. Udine: Casamassima. Krajšave Anticni viri Avien., Ora Marit. Avienus, Ora Maritima Caes., BG Caesar, De Bello Gallico Cassiod., Chron. Cassiod., Var. Cass. Dio Cod. Iust. Gloss. Endl. Guido, Geogr. Isyd., Orig. It. Ant. It. Burdig. It. Marit. Dion. Hal., Ant. Rom. Liv. Lucan., Phars. Not. Dign. Paul. Aquilei. Paul. Diac., Hist. Lang. Pausan. Plin., N.h. Polyb. Pomp. Mela Porphyr., De adm. imp. Prisc., Fragm. Proc., De aed. Ps.-Plut., De fluv. Ps.-Scyl. Ps.-Scymn. Ptol. Rav. Sozom., Hist. eccl. Strab. Tac., Ann. Tac., Hist. Tab. Peut. Zosim. Cassiodorus, Chronica Cassiodorus, Variae Cassius Dio, Historia Romana Codex Iustinianus Glossarium Endlicherii Guidonis Geographica Isydorus Hispalensis Episcopus, Etymologiarum sive originum libri XX Intinerarium Antonini Intinerarium Burdigalense Itinerarium Maritimum Dionysius Halicarnassus, Antiquitates Romanae Titus Livius, Ab urbe condita Lucanus M. Annaeus, De bello civili Notitia Dignitatum Paulinus Aquileiensis Paulus Diaconus, Historia Langobardorum Pausanias, Graeciae descriptio Plinius, Naturalis historia Polybius, Historiae Pomponius Mela, De chorographia libri tres Porphyrogenitus, De administrando imperio Priscus, Fragmenta historicorum Graecorum Procopius, De aedificiis Pseudo-Plutarchus, De fluviis Pseudo-Scylax, .e..p.... Pseudo-Scymnus, Orbis descritpio Ptolemaeus, Ge...af... S.....s.. Ravennatis Anonymi Cosmographia Sozomenos, Historia ecclesiastica Strabon, Geographica Tacitus, Annales Tacitus, Historiae Tabula Peutingeriana Zosimos, Historia nova Jezikovne krajšave alb. albansko ang. angleško arm. armensko av. avestijsko balt. baltsko banj. banjško bav. bavarskonemško ben. beneško blg. bolgarsko bret. bretonsko brit. britanskokeltsko cisalp.gal. cisalpskogalsko cak. cakavsko dalm. dalmatsko engad. engadinsko fr. francosko furl. furlansko gal. galsko galac. galacansko galsko galo-lat. galo-latinsko galorom. galoromansko germ. germansko gor. gorenjsko got. gotsko gr. starogrško grad. gradeško het. hetitsko hispkelt. hispanokeltsko hrv. hrvaško ilir. ilirsko ilir.-ven. iliro-venetsko istr. istriotsko it. italijansko ital. italsko izsln. izhodišcnoslovensko jslov. južnoslovansko kelt. keltsko kimr. kimrijsko kl. luv. klinopisno luvijsko korn. kornijsko lat. (klasicno)latinsko lep. lepontsko let. letonsko ligur. ligursko lit. litovsko vlat. vulgarnolatinsko lusit. lusitansko luv. luvijsko madž. madžarsko mesap. mesapijsko mik. mikenskogrško mlav. mladoavestijsko mugl. muglizanskofurlansko nad. nadiško nar. narecno nem. nemško nor. noriško galsko og. ogamsko zgodnjeirsko oset. osetsko osk. oskijsko pan. panonsko pbalt. prabaltsko pbsl. prabaltoslovansko pgal. poznogalsko pgerm. pragermansko pgr. pragrško pide. indoevropsko prajezicno piemont. piemontsko pital. praitalsko pkelt. prakeltsko polj. poljsko ppsl. poznopraslovansko prair. prairansko psl. praslovansko rez. rezijansko rm. romunsko rom. romansko rož. rožansko run. runskogermansko rus. rusko slov. slovansko sln. slovensko srang. srednjeangleško srb. srbsko srlat. srednjelatinsko srvn. srednjevisokonemško stang. staroangleško stbav. starobavarskonemško stcsl. starocerkvenoslovansko stevr. staroevropsko stfriz. starofrizijsko stgerm. starogermansko sti. (vedsko)staroindijsko stirs. staroirsko stkelt. starokeltsko stkimr. starokimrijsko stmak. staromakedonsko stnord. staronordijsko stprov. staroprovansalsko stsaš. starosaško stvn. starovisokonemško Slovnicne in ostale krajšave abl. ablativ (locilnik) abl. loci ablativus loci ant. anticno antr. antroponim (osebno ime) a. p. akcentska paradigma (naglasni tip) comm. genus commune dan. današnje ed. ednina epit. epitet(on) (pridevek) etn. etnonim (ime plemena/naroda) gent. gentilicij (družinsko ime) gl. glossa hdr. hidronim (recno ime) hrn. horonim (pokrajinsko ime) .i. citatna krajšava za lat. id est v staroirskih glosarjih m. oblika moškega spola mn. množina škot. škotsko gelsko štok. štokavsko ter. tersko toh. toharsko trac. tracansko ukr. ukrajinsko velj. veljotsko (krško) ven. venetsko vrom. vzhodnoromansko zgirs. zgodnjeirsko zilj. ziljsko zrom. zahodnoromansko zslov. zahodnoslovansko mrn. mareonim (ime morja) nsn. nesonim (ime otoka) ojk. ojkonim (naselbinsko ime) orn. oronim (gorsko ime) os. oseba patr. patronimik pf. perfekt pret. preteritum prih. prihodnjik ptcp. particip (deležnik) rec. recte s. oblika srednjega spola sc. sci licet sed. sedanjik s.v(v). sub verbo/verbis teon. teonim (božansko ime) tpn. toponim (krajevno ime) var. lect. varia lectio ž. oblika ženskega spola Simboli Krovni simboli . šva secundum C konzonant (soglasnik) C0 nedefinirano število konzonantov (soglasnikov) V vokal (samoglasnik) V0 nedefinirano število vokalov (samoglasnikov) VE sprednji vokal (samoglasnik) VO zadnji vokal (samoglasnik) T nezveneci zapornik D zveneci zapornik K velar (mehkonebnik) . palatal (trdonebnik) H laringal R rezonant (zvocnik): r, l, m, n L likvida (jezicnik): r, l N nazal (nosnik): m, n . zlogotvorni likvidi (jezicnika) ., . . zlogotvorna nazala (nosnika) ., . Drugi simboli # besedna meja $ zlogovna meja A > B A se je po regularnem glasovnem razvoju razvilo v B B < A B se je po regularnem glasovnem razvoju razvilo iz A A . B A se je po neglasovnem ali motenem glasovnem razvoju oz. pomenskem premiku razvilo v B B . A B se je po neglasovnem ali motenem glasovnem razvoju oz. pomenskem premiku razvilo iz A † oznacuje sinkopirano moro v besedi Besednokazalo Anticnaoz.starejšaizpricanazemljepisnaimena Aballaua, 95 Aballone, 92 Abnoba ~ .ß..ßa, 95, 172 Abrinca ~ .ß....a, 82, 90, 91, 185 .ß..d.a.ó., 88, 175 Ad aquilam, 120 Ad Fornulos, 103 Adiauum, 46, 155 Ad Craucinam, 189, 190 Ad Medias, 167 Ad Pirum, 103 Aegida, 31 Aematis, 142 Aenona, 142, 232 ...d...., 59 Ager Gallorum, 213 Agied[incensium], 59 Agruuium, 126 Aguntum, 209 Acaunum, 73 Acelum, 240 Acitoriziaco, 88 ......, 120, 137 ......a, 120 Acumincum, 182 .....ta..a, 120 Alauna, 73 Albantia, 40, 86 ..ß... ~ ..ß.a, 32 Albion ~ ..ß..., 76, 92 Albona, 130, 232 Albu, 92 ..ß....., 129 Alesia, 227 ....ß..., 51 Alisincum, 91, 185, 227 Alisontia, 68, 87, 227 Alluybum, 127 Alluuium, 126 Almissia, 116, 237 Alsa, 32, 225 Alsuanum, 225 Altina, 240 Altinum ~ ..t...., 240 Alu/bona ~ ......a, 129, 156, 232 Ambiacum, 98 Ambito, 31 ..a....., 77 Andematunnum, 100, 201 ..d...d.., 72 Annamatia, 66, 77, 98 Antius, 174 ..t... (stgr.), 92 Aqua Nigra, 103 Aquantia, 40 Aquila, 137 Aquileia ~ ......a, 31, 119, 134, 137 Aquincum ~ ........., 45, 120, 181, 237 Aquis Arnemeza, 208 Arauona, 169, 172 Arbeia, 135 Ardeia, 134 Arduenna, 96 Arebrigium, 78, 169, 223 Areduno, 169, 223 ....e...a, 71, 169 arekorata (hispkelt.), 169 Arelate ~ ..e..t., 101, 169, 223 ....at.., 72 Arelica, 169, 170 Aremorica, 89, 101 Argantia, 86 Argao, 32, 111, 172 Argentaria, 103 Argenteus, 69 Argentorate ~ ...e.t..at.., 72 ....ta, 73 Argyruntum, 181 Ariolica, 223 Arlape, 101, 169 Arlate, 101 Arrabo, 32, 167–174 Arrabona, 169, 172, 233 Arsia, 32, 170 Artara, 31 Artenia, 31 Arthona, 74 Arulam flumen, 91 .s...a ~ .s...a ~ .sa..a ~ .s..da, 185 Assegonia, 94 Atrans, 16, 31, 107, 219 ....t..o., 90 Auara, 90 ......o., 90, 196 Auario, 90 Au/bendone, 155, 232 Auenticum, 90 Augustobona, 79 .....st...µet.., 208 .....st...t.., 72 Autessiodurum, 100 ..t....., 90, 196 Azao, 46, 155 Bagacum ~ ...a..., 80, 87 Bageno uico, 96 .a..at.a, 77, 89 Barneo, 31 Batauis, 125 Ba..awa (stbav.), 125 Bedaium, 64 ..da..., 64, 87 Belgica, 89 Belisama, 74 Belsalinu, 155 Benela, 31 ....a..., 87 Be.ß.., 134 .......a, 78 .e......, 78 Bergusia, 75, 78, 79 ........, 210 Bettovia, 125 Bibona, 61 Bibracte ~ ..ß.a.ta, 69, 239 Bigardis, 199 Bigartium, 199 Bigi / Begi, 155 *Bilachinium, 31, 174 *Bil(l)iacum, 211, 174–177, 261, 262 Bipplium, 31 Bisonzio, 217 Bletisam(a), 127 Bodetia ~ Bodecia, 83 Boiodurum, 70, 125 Boiioduru, 64 Bolodurum, 64 Bononia ~ ......a, 79, 92 Borgetomagi, 208 Bormitomago ~ ...ß.t.µa..., 83 Bratuspantium, 215 Brattia, 116 Brauniaco, 88 ..eß..a, 156 Bregetione, 93 ..e.t/d.s..., 237 Briennon, 96 Brig/cantia, 77, 229 Brigantio ~ B.....t..., 77, 93, 229 Brigetio ~ ....a.t..., 83, 91, 93 ........., 78 ....e...., 78 Brixia ~ .....a, 75, 78, 79 Brin Cornou (stkimr.), 180 Briotreide, 61, 200, 242 Briuae Sugnutiae, 70 Briuancia, 184 Briuas, 69 Briuate ~ ......t.., 72, 80 Briuodurum, 70 Broccomagos, 201 Broxas, 31, 152 ..d... (gr.), 130 ...dó....., 72, 100 Buisium, 238 ...ap.., 94 ...ast..., 94 Danub/uius, 94, 218 Danum, 94 .a.....t.., 74 de Ausa, 226 Deivr / Deivyr (srkimr.), 243 Delgouicia, 77 .eóß...a, 61, 78 .eoß...o..a, 61, 78 de Ovausa, 226 Dercetio, 83, 84 Deruentio, 86, 92 Deruentum, 74 Deruum, 74 ....a, 61, 75 de Vualsa, 226 ....a.a, 75 Diuodurum ~ ..(..)ód....., 61 die Tervis (bav. srvn.), 237 Dioduro, 61 Diuonna, 61 ....ea, 115 Drauus, 32 Druna, 70 Dubis ~ ...ß.., 69, 74 Dubris, 99 ....o.a, 61 Dumna, 73 ......., 78, 190 Duretie, 83 Durobriuae, 70 Durobriuis, 99 Durocatelaunos, 70 Durocornouio, 70, 180 Duronum, 93 Dyrrhachium, 115 .ßó.a..., 87 Eborolacum, 101 Eburobriga, 51 Eburomagi, 208 .d..., 74 ......a, 120 Ecuno, 31 Elebra, 31 ..e.. (gr.), 92 Emona, 31, 219, 233 Eperunto, 31 .p.t..., 85, 158 .p.a..., 88 .p..ed.a, 59, 76 Escingomagus, 98 Firgunnea, 94 F.lâma, 129 Flanona, 232 (Flauia) Solua, 32, 156, 219 F....d.a / F...ad.a, 148 Formio, 32 Forum Iulii, 223 Forum Segusiauorum ~ F.... Se...s.a..., 69 F...d.o., 60, 70, 72 Fundo Ouiano, 47 Fundus Histriodunus, 205 Gaß..ta, 83 Gabromagus, 201, 208 Gabrosentum, 201 Galatia, 77 Gen(a)ua ~ Ge..a, 71, 95 Gesocribate, 80 G.s...a.ó., 88 [G]lanat[e], 80, 241 Glane (stvn.), 241 Glanem, 241 G....., 241 Glannibanta, 241 Glanum ~ G.a.ó., 73, 89, 241 Glemona, 31, 232 Glene (stang.), 241 Gleni (stvn.), 241 Gobannio, 77 Gradus, 112 (H)adrante, 108 Halicanum, 31 Hercynia ~ ........, 82, 84, 93 Ibliodurum, 100 Igonta, 32, 216, 218, 221 Icacidunum, 205 ../d....., 220 in AlisiIa, 68, 227 in Alixie, 68, 227 in pago Iobaocensi, 221 (Insula) Rubricata, 104 Iouaui, 221 Iouiacum, 175 Isara, 41 .s..a., 41 Isontius ~ Aesontius, 16, 32, 142, 217 .st.o., 41, 218 Iuauo, 221 Iuenna, 31, 219, 220, 221 Iuliobona, 79 Iulium Carnicum ~ ....... .a......, 13, 69, 180, 214 Iuuarus, 32, 216, 218, 221 Iuuauum, 209, 221 .a.tóß..., 57 .a.aµa.t.a, 40, 136 Calanconnum, 190 Cambate, 80, 93 Camboglanna, 241 Canouium, 94, 180 Cantium ~ ...t..., 98 .ap.d....., 205 Capris, 31 Carantanum, 140 Carantia, 100 Carbantia, 77 Carbantorate, 72, 76 .a.ßa.t...d.v, 192 Carmona, 229 Carnacus, 180 Carnacum, 180 Carneola, 31 Carnia, 17 Carnium, 27, 31, 77, 180, 211, 214 Carnuntum ~ .a....., 69, 107, 181, 186 Carrodunum, 76 .a...s.d..., 32, 143 .a......a(.), 32, 177–188, 262 .a...a..a, 27, 178 Caruentum, 186 Castrum Tigernum, 231 Catobrica, 57 Catubria, 36 Ceb/uenna ~ ..µµe..., 96, 174 Celeia ~ ...e.a / .e.e.a, 27, 31, 117, 119, 121, 132, 134, 135, 137, 138, 219 Celena, 135 Celio monte, 136 Cetina, 232 .et..., 77 Cetobricca, 57 Chaerenpurch (bav. srvn.), 140 Cimenice, 96 Ciuitas Magalonensium, 203 K....., 241 Clarenna, 96 ..a.d... ...a.., 221 Clemidium, 31 Cliena, 31 Clunia ~ ......a, 58, 189 Colapis, 32, 40, 143, 241 Colatio, 31, 219 ....., 143 Combretouio, 63, 79 Condate ~ ...d.te, 63, 71, 72, 79, 185 Condatisco, 185 Condatomago, 72 Condatum, 72 Condercon, 100 Confluentes, 71, 103 konterbia (hispkelt.), 76, 99 Corca, 143 Corcac, 32, 143 ......a., 32, 143, 144 Corma, 229 Cormariacum, 229 Cormones, 31, 129, 229, 230 Cornacum ~ .ó..a..., 75, 82, 87 Cornou (stkimr.), 95, 180 Cosedia, 76, 99 ....a, 150 Crexi, 150 Crixia, 77 Cronium (mare), 77 Croucia connum, 189, 190 Croucingo, 58, 91, 185, 189 .......t....., 58, 189, 190 Crucio, 31, 189–191, 262, 263 Cruc Cornou (stkimr.), 180 Culpa, 143 Cunetio, 83, 93 Curmiliaca, 88, 229 Curta, 31 Labun., 131 Laciaco, 175 Lacobriga, 101 Lambrus, 35 Langecestr (stang.), 192 Langene (stprus.), 195 Langodis (stprus.), 195 Largon(e), 112 Larix / Larice, 31, 174, 234 Lauatris, 90 Lauriacum, 175 Lebra, 31 Lecarum, 207 Lemincum, 91, 185 Letau (stbret.), 125 Letha (srirs.), 125 Leuca, 73, 207 Leucomago, 207 .e/o...te..a, 83 ...d.., 70 Litanobriga, 51 ......t.., 72, 100, 101 Longatico, 27, 31, 90, 108, 118, 191–197, 245, 263, 264 Longobriga, 192 Longore(c)tus, 192 Longoreti, 192 Longorito, 192 Longouicium, 77, 192 Lopodunum, 101, 195 Loposagion, 101 Lotodos, 31 .....t...., 74 Lubricata ~ ...µß....t.., 157 ....d....s.a, 69 ....e.., 32 .........ta, 58 Lutecia / Lutetia, 83 Luxouium, 100 Magalona, 93, 203 Magalonnum, 190 Magantia, 77 Magis, 99 Macatonion, 203 .a.e.. / .a.a.o., 186 Maleuentum ~ .a..e.tó., 186 Maluntum, 181 Mantala, 99, 203 Mantalomagensis, 99 Massarum, 116 Matauone, 92 Matauonium, 201 Matouium, 80, 201 Matreio, 134 Matrica, 197 Matrona, 75 Matucaio, 31, 199–201, 264 Mediolacus, 101 .ed.....(.).., 78 Medionemetum, 208 .edóa..., 87, 88, 240 Meduanto, 86 Meclaria, 31, 142, 202–204, 264 Mogetiana, 176, 211 Mo/agontia, 75 .....t....., 88 Moltascium, 230 Moltaso, 230 Montis Abnouae, 95 Muccurum, 116 Mursa, 148, 165, 171 Mutatio Adpacilia / Apicilia, 127 Naissus, 164 NANTAROR, 68 Nantauia, 96 Nantuadis, 80 .a.aß.., 167 Narona, 232 Natiso, 32, 111 Natissa, 112 .a.p..t.., 198 Nauportus, 31, 32, 169, 192, 197–199 Naustalo, 193 Nedao, 172 Nemas, 31, 113, 229 Nemetacum, 87 Nemetotatio, 208 Nems(e) (stprov.), 117 Netabio, 155 *Namausos, 68 Neuiodunum ~ .....ód....., 27, 31, 204–207, 219, 245, 264 .óa..., 32, 39, 122, 218 ...ód....., 204 Noreia ~ ...e.a, 31, 119, 134, 138, 210 Noricum, 89 Nouantico, 95 .(.)...d....., 204 Nouientum, 87, 127 Nouioduno, 204 Nouiodunum, 204 Noo..o., 73 .ß....a, 185 Odiabo, 155 ......., 240 Ocra ~ ...a, 31, 32, 36, 37 Ocrinum promontorium, 36 ....a, 70 Opitergium, 78, 240 Pagus Rosanensis, 223 ..µp..t.., 198 Pannonia ~ .a.....a, 44, 77, 79 Paris, 31 Patauione, 123 Patauium ~ .ata...., 31, 123, 240 Patiuma, 31 Pelso, 24 Pennelocos, 101 Pennocrucio, 58, 189, 190 Petauio, 123 Petauiona, 125 Petob/uio, 123 Petromantulum, 99, 100, 203 Petuaria, 73 Picentino, 143 .....e.t.., 31 Pirano(n), 31, 112 Planta, 31 Poetouio, 17, 27, 31, 47, 91, 123, 124, 219 ...d...., 32 Pons Prienne, 96 Ponte Sonti, 142, 217 Pontibus, 103 Poreston, 31 ..t.ß..., 91, 123 Praetorium Latobicorum, 27, 167 Precona, 31 Promona, 232 Pucinum, 31 Pultouia, 31, 47, 124, 198 Puohunna (stvn.), 94 Quadruuium, 126 Rab/pa (stbav.), 172 Ragando, 31 Raciate, 80 Ranio, 31 Rasa (stbav.), 223 Ratas, 72 .at.at.., 72, 80 Ratin Briuatiom, 70, 82 Ratis, 72 Ratumacos, 100 Remetodia, 98 Re/amista, 31 Rhenus, 42, 70, 94 Rîn (stvn.), 42 Rinubio, 31 Ris, 31 Ritumagus, 72 ..d..µ.a, 98 ../atóµa..., 56 Rusano, 32, 111 Sala, 32 Saletio, 83 Salona, 232 Sa......, 131 Saltus Neuidunus, 204 Samarobriuas, 99 Santicum, 31, 176 Sa.d... / Se.d..., 168, 236 Sa..a..a., 46 Sauus ~ S... / S....., 32, 39, 121, 218 Scardona, 232 Scoldium, 31 Scordus, 184 Scytyc, 151 Se/irmium, 165 Sedo, 31 Segeduno, 101 Segeloci, 101 Segest(ic)a, 32, 164, 213 Segisama, 243 sekobirikeð (hispkelt.), 138 Segontia, 76, 77, 86, 138 Segontium, 76, 138 Segouia ~ Se....a, 96, 125 Segusio ~ Se...s..., 79 Selunto, 31 Sena, 73 Serdica, 236 Serena, 136 Seruiodunum, 208 Seteia, 135 Seution, 31 S...t...., 176 Silig/kanum, 144 Singidunum, 75, 205, 246 Sirmium, 136, 148 Siscia, 32, 148, 151, 165 S../..d.., 184 S.e.d. ~ S...da, 168, 236 Solimariaca, 88 Sontis, 142 Sontius, 142 Sorbam, 31 Sorbiodoni, 208 Spernacum, 88 st Bilachinies, 153, 174 Stelpona, 232 Sulpa, 156 .a.aµ..., 233 Talamonis, 233 Talamun, 233 Tamaline, 233 Tameia, 135 Tara, 137, 181 Tarantum, 181 Tarbision, 234 .a.ód....., 52, 238 Tarsatica, 108, 164, 236 .a...ed..µ, 238 Taruenna ~ .a......a, 96, 238 Taruesede / Taruessedo, 238 Taruisia, 234 Taruisium / Tarbision, 238 Taruisus, 238 taruodure(ska) (hispkelt.), 238 Tärvîs ~ Tervîs (srvn.), 234 Tasiaco, 209 Tasciaca, 209 Tasinemeti, 31, 208, 209, 245, 264 Tauroenta, 238 Taurunum, 210, 238 .a..a.t..., 83, 208 .e.aµ.., 233 Telamone, 233 Tergeste, 31, 108, 125, 142, 213 Teurnia, 31, 209 Teutoburgium, 198, 205 ......(.).a, 231 Tiliauentum ~ ...a....t.., 111 Timalinum, 233 Timauus, 32, 111 Tinnin(i)um, 148, 165 Titius, 144 Tolosa, 82 Traesen (srvn.), 243 Tragisa[, 200, 243 Tragurium, 128 Trahannon (stkimr.), 176 Tregeste, 150 Treiesta, 150 Treisma (stbav.), 243 Trigisamo, 200, 243 Tricornium ~ ....ó....., 100, 179 ....e...., 100, 207 Trisanna, 223 ...s..t.., 176 Triuium, 126 Tuonouwa (stvn.), 94 Turnacum, 88 Turrus, 32, 117 Tutatio, 92, 124 Uaruar[, 156 Udene, 107, 142 Uegium ~ ..e..a, 155 Ueleia, 209 Uenetia, 77 Ueniatia, 77 ..e......, 77 Uenniacum, 88 Uerbeia, 135 Uereis, 134 ..e........, 73 Uercouicium, 77 Uerlucio, 58, 92 Uernemetis, 98, 208 ......a, 98 Uesontionem ~ ...só.t..., 92, 143 Uetus Salina, 155 Uidua ~ ...d..a, 75 Uicetia ~ .....t.a / ....e.t.a, 83, 85 Uico Ratiatense, 80 Villacum, 175 Uindeleia, 134, 137 Uindob/mona, 79, 83 Uinceia, 134 ......ó...., 77 Uirouia, 96 Uirunum ~ ........., 31, 114, 209, 210, 265 ...st...a, 144 Ulcisia, 34, 237, 239 Upellis, 31 usama (hispkelt.), 58, 59 Utinum, 107 Uxama ~ ...aµa, 66, 189 Uxelodunum, 59 ......a, 59, 73 ...e...., 59, 73 Uxisama ~ ....s.µ., 58, 73 Virgunna, 94 Vitrino (stbav.), 224 Witerun (bav. srvn.), 225 ze Als, 226 .e...d..... (?), 205 Sodobnazemljepisnaimena Aare (fr.), 91 Adiža, 112, 240 Ahten, 123, 220–222 A.x'tan (ter.), 222 Alsà (lit.), 225 Alsbach (nem.), 225 Alsenz (nem.), 225 Ancenis (fr.), 174 Aniža, 112 Apance (fr.), 87 Aquileia (it.), 111 Arsangsbach (nem.), 186 Artezé (fr.), 239Àtimis (furl.), 222 'A..c (banj.), 226 Aunêt (furl.), 226Àus(s)a (furl.), 225Àuze (furl.), 226 Auzze (it.), 226 Avce, 220, 225, 226, 227 Aveyron (fr.), 90 Avsa, 220, 225–228 Avšcek, 226 B.g (hrv. cak.), 156 Bannog (kimr.), 87, 89 Baška (hrv.), 164 Batuje, 107, 164 Begnje, 131 Beljak, 107, 118, 143, 153, 160, 174 Benetke, 156, 166 Betrov, 156 B.tr.nj (rož.), 224 Bilhac (fr.), 153, 175 Billé (fr.), 153, 175 Billey (fr.), 153, 175 Billiat (fr.), 175 Billieu (fr.), 153, 175 Billy (fr.), 153, 175 Billy sur Oisy (fr.), 175 Bilques (fr.), 175 Bled, 119, 123, 156 blejski, 147 Bohinj, 232 B.l (hrv. cak.), 116, 134, 155 Bovec, 116, 123, 127, 146, 147, 148 Brac (hrv.), 116, 133 Breg (nem.), 228, 229 Bregana, 220, 228, 229 Bregenz (nem.), 228, 229 Breginj, 130, 140, 142, 229, 232 Brèves (fr.), 99 Bribir (hrv. cak.), 156 Brišce, 152 Brives (fr.), 99 Brkãta (hrv. cak.), 156 Brõc (hrv. cak.), 146 Buzet, 127 C(i)j.w.c (rez.), 117 Cadore (it.), 117 Camporosso (it.), 234 Captat (hrv.), 149, 157 Carnac (bret.), 180 Carnay (fr.), 180 Cavtat (hrv.), 157 Celje, 107, 119, 125, 132, 141, 149, 160, 165 Celovec, 117, 118, 133, 153, 163, 164 Cernyw (kimr.), 180 Cetina (hrv.), 130, 160, 165 Chalançon (fr.), 203 Charente (fr.), 187 Cí.esta (nad.), 154, 226 Cirinj (hrv.), 119 Cividât (furl.), 143, 157 Cjadovri (furl.), 117 Cjaurêt (furl.), 115, 157 Cjaurleç / Cjavorleç (furl.), 115 Cl.uc (rož, gor.), 117 Codroip (furl.), 126 Conwy (kimr.), 94 Corms (furl.), 130, 229 Cornas (fr.), 179 Cremaun (nem.), 229 Cres (hrv.), 150, 151 Cuarnàp (furl.), 230 Cuilin (furl.), 117 Curzola (it.), 111 Cabdad (hrv.), 157 Ca.d'et (rez.), 157 Cedad, 107, 110, 143, 157, 158, 160, 237 cedajski, 147 Cestelin (hrv.), 130 Ceztrabiža, 235 Ciginj, 232 (D)artìgne (furl.), 116 Davca, 225, 227 Davssja (furl.), 226 Deira (ang.), 243 Dellach (nem.), 104 Dobra, 243 Don (ang.), 94 Donwy (kimr.), 94, 95 Döllach (nem.), 104 Drac (hrv.), 115 Dragogna (it.), 111 Dragonja, 111, 112 Drava, 42, 121, 122, 158, 172 Drawa (polj.), 121 Dreisam (nem.), 243 Duklja (hrv.), 115 Echaz (nem.), 87 Efrog (kimr.), 87 Eichel (nem.), 137 Elsbach (nem.), 227 Elsenz (nem.), 227 Epfach (nem.), 175 Erlach (nem.), 101, 168 Eure (fr.), 99 Fed(e)raun (nem.), 156, 225 Flitsch (nem.), 148 Gail (nem.), 153, 237 Genova (it.), 123 Glan (nem.), 241 Glana, 122, 241–244, 245, 266 Glanbach (nem.), 241 Glemaun (nem.), 127 Gleme (furl.), 232 Glenner (nem.), 241 Glina, 153, 241 Glogn (nem.), 241 Göfis (nem.), 125 Gra(v)o (grad.), 112 Gradež, 112 Grado (it.), 112 G.balj (hrv. štok.), 126 Gumin, 125, 130, 142, 159, 220, 232, 237 Gurk (nem.), 144 G.á.na (rož.), 122, 241 Horjul, 220, 223 Hrušica, 103 Hujska loka, 147 il Lusìns (furl.), 142, 217 Imotski (hrv.), 142 Istinici (srb.), 134 Jakin (hrv. cak.), 130 Jakljan (hrv.), 149 Kadober (nem.), 117 Kallmz (nem.), 136 Kamnik, 66, 182 Kan.taj (hrv. cak.), 154 Kapralj (hrv.), 154 Karavanke / Kranjske gore, 177 Karawanken (nem.), 177 Karin (hrv.), 119, 164 Karnahta, 230 Karnburg (nem.), 140 Kataufers (nem.), 117 Kaumberg (nem.), 200 Kcara (hrv.), 114, 133 Kehlmünz (nem.), 136 Kellmz (nem.), 136 Kerka (madž.), 144 Klein (nem.), 241 Kobarid, 107, 115, 157, 158, 160 Kokra, 123, 143 Kollmitz (nem.), 136 Kollmz (nem.), 136 Kolpa, 119, 123, 143, 241 Koper, 107, 115, 123 Korcula, 111 Koroška, 119, 123, 146, 161 Koroški/Krnski grad, 140 Kor.ško (gor.), 161 Koro'ten (rez.), 140 Kòsinj (hrv. štok.), 130, 154 Košljin (hrv. cak.), 131, 144 Košlj.n (hrv. cak.), 131, 144, 160 Košuta, 182 Kranj, 119, 123, 162, 167 Kras, 123, 143, 148 Krk, 143, 151 Krka, 40, 119, 123, 143, 144 Krkar (hrv.), 111, 143 Krmin, 114, 129, 220, 229, 230 Krn, 220, 230 Kulmitz(en) (nem.), 136 Laaber (nem.), 45 Labdiri (hrv.), 157 Labin (hrv. cak.), 130 L.bin (hrv. cak.), 130 Làbin (hrv. štok.), 130, 131 *Laboca, 148 Labot, 119, 123 Lafnitz (nem.), 148 Lakljan, 133, 149 Laa (let.), 195 Lapcan (hrv.), 164 Lapkat (hrv.), 104, 157 Lautrec (fr.), 90 La Veuve (fr.), 75 Lavkat (hr.), 157 Lech (nem.), 216 Limoges (fr.), 99 L’Iss (furl.), 142, 217 Ližnjan, 149 Ljubinj, 232 Llydaw (kimr.), 96, 125, 180 Loch Long (škot.), 198 Logatec, 107, 108, 118, 134, 148, 150, 191 Lokrum (hrv.), 129 Longages (fr.), 196 Longeuil (fr.), 192 Lopud (hrv.), 129 Lorch (nem.), 175 Lovran (hrv.), 126, 127, 144, 158 Lovr.c (hrv. cak.), 146 L.n (hrv. štok.), 129 Lusìnç (furl.), 142, 217 Maglârie (furl.), 202 Maglern (nem.), 142 Maguelonne (fr.), 203 Makar (hrv.), 116 Mallnitz (nem.), 104 Manaw (kimr.), 96 Mantova (it.), 123 Mašun, 131 Matrei (nem.), 134 Megvarje, 119, 142, 153, 202 Mela, 104 M.g.á.r (zilj.), 142, 153 Milja (istr.), 154 Milje, 107, 115, 123, 154 Montâs (furl.), 230 Montaž, 220, 230 Mosec (hrv.), 146 Mòsor (hrv. štok.), 116, 163 Mošnje, 131 Moulons (fr.), 203 Ml (nem.), 104 Muggia (it.), 154 Mujla (istr.), 154 N.din (hrv. cak.), 164 Nadison (furl.), 111, 236 Nadiža, 111, 112, 236 na Kar..šcam (zilj.), 161 Natissa (it.), 112 Natisse (furl.), 112 Neme, 113 Nemours (fr.), 113, 117 'Niéme (ter.), 113 Ni.fca (nad.), 154, 226 Nîmes (fr.), 113 Nimis / Nimes (furl.), 113, 115, 230 Nin (hrv. cak.), 130, 237 Niš (hrv.), 164 Nòrin (hrv. štok.), 130 Oglej, 107, 111, 133 Olê / Olèe / Aolèe (furl.), 119 Ol.b (hrv. cak.), 126, 127, 157 Oltis / Utis (furl.), 226 Omiš (hrv. cak.), 116, 237 Om.šalj (hrv. cak.), 143, 154 .prtalj (hrv. cak.), 154, 164 Optuj, 127 Os.r (hrv. cak.), 160, 163Ó..sa (nad.), 226 Padua / Padova (it.), 123 Pad.etrò. (zilj.), 225 Pad .etrù..am/n / Pad .etr...am (zilj.), 225 Passau (nem.), 125 Peca, 32 Pec, 103 Penkridge (ang.), 190 Perjen (nem.), 96 Pettau (nem.), 125 Pican (hrv.), 108 Pinzgau (nem.), 217 Piran, 112 Piràn (ben. it.), 112 Pirano (it.), 112 Plain (nem.), 200 Plèç (furl.), 147 Pleçùt (furl.), 147 Plezzo (it.), 147 Pl.min (hrv. cak.), 130, 134, 153, 164 Podjuna, 126, 219, 220, 221 Pola (hrv., it.), 154 Por.c (hrv. cak.), 146 Postira (hrv.), 160 Povljana (hrv.), 126, 127, 144, 158 Prcan (hrv.), 236 Prien (nem.), 228, 229 Pròmina (hrv. štok.), 130, 160, 165 Prosnid, 160 prosnijski, 147 Prule, 211 Ptuj, 126, 127, 133 Ptu (prleško), 127 Pulj (hrv.), 129, 133, 154 Pupnat (hrv.), 160 Raba, 122, 158, 167, 172 Raba (polj.), 173 Rába (prekmursko), 172 Rába (madž.), 172 ...(.) (srb.), 147 Rase (nem.), 223 Raša (hrv.), 123 ..... (srb.), 147 Ra'ten (rez.), 116 Ratenj, 116, 123, 236 Rhône (fr.), 94 Rim, 128 Rio Bartolo (it.), 235 Risàn (furl.), 111 Rivàut (furl.), 226 Rivt (furl.), 226 Rižana, 111 R.c (hrv. cak.), 146 Rocinj, 131, 154, 232 Rosanais (fr.), 223 Rosanna (nem.), 223 Rož, 220, 223, 224 Ròžat (hrv. štok.), 160 ro(w) (bav.), 172 Runcine (furl.), 232 Salzach (nem.), 216 Sava, 42, 121, 122, 158, 172 Sawa (polj.), 121 Sibidat (nem.), 158 Sisak (hrv.), 151, 165 Sistac (hrv.), 151, 164 Sividât (furl.), 110, 157 Skradin (hrv. cak.), 130 Slizza (it.), 150 Slovenj Gradec, 237 Socerb, 156 Soca, 123, 146, 160 Sóca (rez.), 146 Só.ca (nad.), 146 Solin (hrv. cak.), 130, 131, 134, 153, 165 Solkan, 107, 143, 144, 151 Sòlun (štok.), 131, 160, 164 Sotla, 119, 123, 144 Srebrenica (hrv.), 103 Sr(ij)em (hrv.), 165 Stobr.c (hrv. cak.), 158 Strahinj, 232 Stupin (hrv.), 130 Subid, 160 subijski, 147 Sulm (nem.), 156, 219 Sužid, 107, 143, 144, 160Škrda (hrv.), 236 Taisey (fr.), 209 Taissy (fr.), 209 Talmont (fr.), 233 Tamnava, 103 Ta'ra (rez., Red), 117 Tarbíl (nad.), 236 Tarvis (nem.), 153, 234 Tàrvis (furl.), 234 Tarvisio (it.), 157, 234 Tarv'.š (rez.), 157, 235 Tegernbach (nem.), 231 Tegernsee (nem.), 231 Ter, 117, 118 'Ter (ter.), 117 Té.ra / Té.rà / Te'ra (ter., Red), 117 'T.r (rez.), 117 Thésée (fr.), 209 Tigrce, 220, 231, 232 Tilimènt / Timènt (furl.), 111 Timàu (furl.), 111 Timav(a), 111 Tolmin, 130, 220, 232, 233 Tôr (furl.), 117 Torce (furl.), 227 Torse (furl.), 227 Trabí.š / Traví.š / Trabí.š (zilj.), 156, 235 Traisen (nem.), 200, 243 Traviža, 235 Trbiž, 107, 116, 153, 156, 234–240, 245, 265, 266 Trebí.ž (zilj.), 235 Trebí.ža (zilj.), 235 Treisam (nem.), 69, 73 Trême (fr.), 243 Trèp (furl.), 126 Treviso (it.), 234 Trevixo (ben. it.), 237, 239 Tribil (furl.), 236 Triést (furl.), 150 Trisanna (nem.), 243 Trogir (hrv.), 128, 160 Trojane, 123, 164 Trsat (hrv.), 164, 236 Trst, 107, 123, 150 tržaški, 147 Tuhinj, 232 .á.xt.n (ter.), 222 Vavre (fr.), 55 Veldes (nem.), 140, 156 Verone (furl.), 225 Vetrinj, 220, 224, 225 Veuvre (fr.), 55 Vicenza (it.), 85 Vi.d'an (ter.), 163 Videm, 107, 118, 142, 160, 163, 222 Vidin (blg.), 130, 133 Vidrovac (srb.), 164 Vilàc (furl.), 175 Viladt (furl.), 226 Villach (nem.), 174 Voglajna, 45 Vrgada (hrv.), 104 Vrsar (hrv.), 133 Vrt(l)injlogarski potok, 235 Wels (nem.), 117 Witraun (nem.), 225 Wnitz (nem.), 87 Ybbs (nem.), 173 Yèvre (fr.), 90 Ystwyth (kimr.), 73 Zadar (hrv.), 146 Zarten (nem.), 238 Zasavje, 80 Zeie (furl.), 153 Zilja, 107, 119, 122, 149, 153, 202, 237 Ziljica, 150 Zlí.ca (zilj.), 122, 150 Zern (nem.), 46 'Ža..nk (vzh. gor.), 157Žm.n (hrv. cak.), 160Žminj (hrv.), 149, 154Žnj.n (hrv. cak.), 160 Ostalolastnoimenskogradivo Abrincates, 81, 82, 90, 185 Abrincatui, 185 Abudius, 25, 88 A(d)billicedo, 176 Adgonetus, 84 Admarus, 97 Adsalluta, 43 Aesontius, 217 aiankum (hispkelt.), 185, 187 Aiiuca, 187, 200 Aionca, 187 Aiu, 187 aKisios (cisalp. gal.?), 239 Albialus, 64 Alisanu, 228 Alisanus, 87 Alixan[---], 228 Allobrogae / Allobroges, 63, 82 Amaca, 25 Amba, 25 Ambactus, 25, 168 Ambarri, 168, 216 Ambidraui, 216 .µß......, 216 Ambilini, 216 Ambirenus, 51, 97 Ambisauus, 51 Ambisontes, 216 aµß.t..[---], 216 Ambitouti, 216 Ambitoutus, 216 anareKarTos, 169 anareuiseos, 169, 223 Andegenus, 97 Andetio, 240 Andizetes, 46 Anciniensis plebs, 174 anualonnacu, 89 Appolino Dubnocaratiaco, 88 Arab/uiates, 168, 170 A/Erauisci, 23, 168, 170 .a.r.bo.n.ko.s. (ven.), 187 .a.r.bos. (ven.), 187 areikoratikos (hispkelt.), 169 Arecomici, 169 Aremagios, 169 Aremorici, 51, 89, 97, 169, 196 Aresequani, 51, 57, 169 ariíos, 223 Aricantus, 169 Ariola, 223 Ariolo, 223 Ariomanus, 223 Ariouistus, 223 ariuonePos (lep.), 169 Arnemetici, 89, 169, 196 .a.rs.petijako.s. (ven.?), 215 a.t....a..., 88 Artioni, 73, 92 Artisius, 239 Aruiates, 168 Ateboduus, 189 Ategnatus, 97 aTeKnaTi (cisalp. gal.), 222 aTeKua (lep.), 222 Ateloudus, 189, 205 ateµa...t., 73, 89, 222 aTePu (lep.), 222 aTeraTos (lep.), 222 Aterix, 222 Atesmerti, 222 Atespa(n)tus, 215 Ateulatos, 222 Atrebates ~ .t.eßát..., 81, 82, 97 Attedius, 25 Autestio, 100 aviro (ven.), 215 Bageto, 83, 85 Baginatiabus, 81 barauðanko (hispkelt.), 185 Bedaium, 64 Belenicus, 89 Bellanco, 184 Bellenica, 89 Bergusia, 78 Betul(l)us, 224 Betulo, 224 Betulonius, 224 Bietumara, 59 Bilicedo, 176 Bilici, 176 Bilicius, 176 Bilius, 176 Bil(l)icatus, 176 Billicotas, 176 Biocno, 61 BIRACO (og.), 89 Bitoria, 224 Bitorius, 224 Biturix, 224 ß.a.d.........a., 206, 210 Bloturix, 56 Bodiccius, 50, 58 Bodiontici, 196 bogjo.s., 215 Boiates, 64, 81, 82 Boii, 64, 184 Boiiorix, 64 Boisci, 184 Bocontia, 55 Bonia, 50, 58 Bonio, 79 Bononius, 79 Boudio, 58, 189 Bouiates, 81 Bounia, 50, 58, 79 Braunius, 88 Brigantes, 77 Brigantia, 77 Brigindone/i, 73 Briuates, 81, 82 Brixantus, 86 Brogimarus, 50 .....ta..., 52 broi.joko.s. (ven.?), 215 Bnann, 79 ...d...., 50 Burgundiones, 93 Bussugnata, 50 Dagouassus, 55 Damona, 178 Dannumara, 60 Danouius, 50 Daorsei, 40 Dauerzus, 40 deae Abnobae, 95 deae Rosmertae Dubnocaratiaci, 88 Deiotarus ~ ...óta..., 52, 61 de.......a, 82 de.......a..s, 82 Decomonis, 37 Delgouices, 77 deo Alisano, 228 deo Anuallo, 89 Deomarus, 61 deo Mouno, 64 Derceia, 135 Dercetius, 84 Derua, 52, 74 Deruaci, 74, 89 Deuignata, 51 Deuognata, 61 Deuomarus, 61 De/iuona, 178 DEVORIGI (brit.), 61 Dexiuates, 81 Diana, 46 Diassumarus, 50 Dieuio, 59 Diocarus, 61 Diorata, 61 Diorix, 61 Diuicia, 85 Diuogena, 61 Diuona, 61, 69 Diuos, 61 Diuuogna, 61 ..ß....d., 244 ..µ.e..e..., 244 Donnotauro, 238 Drauus, 43 DRUGNO (og.), 208 Dubna, 50 Dubnomara, 50 Dumnacus, 89 Dumnonii, 93 Dumnotalus, 50 Dunatis, 83 Dunomarus, 214 Durnacos, 89 Eburanco, 184 Eburones, 93 Eburouix, 192 Ecouta, 189 Epatextorici, 73 Epona, 178 Eppuduno, 60 Essib/mnus, 50, 53 Excingiorigiatis, 88 Exomnius, 53 Exouna, 53 Feucontis, 36 Gabrantouices, 86 Ga.s.ta., 77 Galati ~ Ga..t.. / Ga..ta., 22, 81, 82 Galli, 22, 82 Gallus, 213 Genuates, 81, 82, 179 G..ate, 77 Gesatius, 77 Gesatorix ~ Ga..ató..., 57, 77, 205 Gesatus, 77 Giama, 74 Giamatus, 77 ..a.e..aß., 196, 241 Goibniu, 92 Gouruna, 53 Greutungi, 90 Hercyniates, 81, 82 Ialonos, 178 Iareia, 135 IARRI (og.), 62 Iaritus, 25 [.]..a....a..., 88 Ioincatia, 62 Ioincorix, 62 Iouantucarus, 95 Iouenat(.), 220 Ioui Baginati, 81 Iouincatus, 62, 221 Iouincillus, 91, 221 Iouincus, 91, 95, 221 ........a..., 88 Iulienses Carnorum, 180 Caeracates, 179 Caereni, 179 Cagius, 64 Caia, 64 Cailte (stirs.), 84 Caletes, 84 Calet(i)us, 84 CALLITI (og.), 84 Cambono, 93 Caramantius, 214 kara.n.mn.s. (ven.), 86 Carantacus, 89 Carant(i)us, 86, 88 Carantodius, 86, 98 Careia, 135 kares (hispkelt.), 84 Carisius, 239 Carmanos, 229 Carmo, 229 Carni, 23, 180, 211 .a......a., 179 .a......, 178 Carnuates, 81, 82, 179 Carnutes ~ .a.....ta., 179 Cassidienus, 59 Catubrini, 36 Catuenus, 64 Cauarinus, 50 Kauaron, 50 kavaron:s (ven.), 215 .a.a..., 50 Celeiates, 135 Celtae ~ .e.t.., 22 Cernunnos, 93, 178 Cingetius, 84 Cingetorix, 84 Cincibili, 176 Cobeia, 135 Cobnertus, 53 koloutios (hispkelt.), 206 Comatimara, 201 Comatus, 201 Combolomarus, 64 Co(m)nertus, 52 Congonetiacus, 84 Congonetus, 84 kontebakom (hispkelt.), 88 Corionototae, 93 Cornacates, 81, 82, 179 Cornouii, 87, 180 Kora (nar. sln.), 161 Kor.š.c (zilj., gor.), 161 Korošíca, 161, 211 kòruški (hrv. štok.), 161 Couinaerta, 52 Couirius, 50 Counertus, 52, 96, 214 Couruna, 53 Couso, 189 Coutia, 189 ..e.te, 72 Cunerta, 52 CUNITTI (og.), 83 Curmill(i)us, 88, 229 Curmisagius, 229 Cutio, 189 Cutius, 25 Laburus, 43 la.i.vna.i. (ven.), 214 Latob/uici, 23 Latobius, 76 Lemaui, 79 Lemouices, 79 Lepontii, 86 Leucamulus, 205 Leuci, 207 Leucimara, 190, 205, 207 ....t..., 216 Lingones, 194 Liomari, 61 Lo/eucetius, 85, 190, 205 Locita, 58, 73, 189, 190, 207 Longidienus, 59 ......e., 194 .....sta..t.., 192 Longouices, 192 Loucetio Marti, 207 Loucita, 189, 207 Louco, 50, 58 loukio (hispkelt.), 206 Lucita, 189 Lucius, 189 Lucontius, 86 ........., 93 Luteia, 135, 137 Lutumarus, 137 Mae(i)lo, 200 Magal(i)us, 203 Magilo, 200 ......., 203 Magi(o)marus, 52 Magiona, 64 Magiorix, 64 Magiouindus, 52 Magla, 203 Maglomatonius, 203 Magudianus, 59 µa....e..., 73 Maionus, 64 Maiorix, 64 Mandubili, 176 Manduilla, 78 MAQQI-IARI (og.), 62 Marici, 196 Marti Latobio Marmogio Toutati Sinati Mog[e]tio, 81 Marti Segomoni Dunati, 81 Math, 201 Matici, 196 Matu[e]niq(um), 64 Matuenus, 64 Matucenus, 64 Matunus, 201 Maupennos, 64 Medb, 74, 75 Meliia, 50 Mercurio Dubnocaratiaco, 88 Mianus, 59 Modryb (kimr.), 178 Mogetius, 84 Mogiancus, 91, 184, 214 Mogit(u)marus, 51 Mogons, 84, 88 Mogontia, 75 mo.l.tone.[i.] (ven.), 230 Morini, 93 mouno (?), 64 Namantius, 86 .aµa.sat.., 81 .aµa.s..aß., 196 Nantius, 25 Nantuates, 81, 82, 179 Narios, 138 nautae Aruranci, 90, 184 nekri.m.p.la.i. (ven.), 214 Nemetates, 81, 82 .eµetat.., 208 Nemetona, 178 Nerta, 74, 84 Nertacus, 89 ..t..ß...e.., 63, 82 Noiobito, 62 Norica, 89 Norici ~ ......., 23, 89, 213 Oclatius, 25, 246 Oclicno, 246 Olloudius, 205 Omiška (hrv. cak.), 237 ...a...., 89 Orgetius, 84 Orgetorix, 84 .o.stiiako (ven.), 88 ostiianko (ven.), 187 Ouianus, 43, 125 Oxetius, 83 Oxidubna, 50 Parisiaci, 184 Parisiacus, 88 Parisii, 88 Penates, 83 Pictaui, 79 Picti, 79 Quadronius, 206 Redones, 91 Redsomarus, 50 Redtimarus, 50 Reidomarus, 59 Ressimarus, 246 ...d..e., 59 ...a.t...., 86 Robili, 176 Rodienus, 59 ......s.aß., 62 rotenanko, 185 Sagius, 64 Saius, 64 Santones, 176 Sauercna, 43 Sauus, 43 Sega, 74 Segeta, 84 Segobrigii, 77 Segontiaci, 88 Segumarus, 60 Segusiaui, 69, 79 Senab[os], 51 Senones, 91, 92 Senucondius, 60 Sequana, 45, 169 Sequani, 45 seTuPoKios (cisalp. gal.), 177 Sinatis, 83 Scordisci, 23, 184 Solimar(i)us, 88 Suadra, 51 Suadru, 51 Suadulla, 51 Subilus, 176 Subocrini, 36, 214 Sudianus, 59 Sucela, 214 Suobnillus, 50 Taruisanus, 238 Tasc(i)us, 209 Tasgetios, 83 .a......, 238 Taurisci, 23, 184, 213, 238 Taximaga/ulus, 208, 209 teiuoreikis (hispkelt.), 42, 61 Teruingi, 90 Tessignius, 214 Tessimarus, 50 Teu (lep.), 42 .e...s..., 184 te[.]u[.]t[a] (ven.), 206 Teutana, 79 Teutanus, 47, 125, 179 Teutates, 207 Teutio, 207 Teutobodiaci, 88 Teutomus, 179 Thana, 43 Tigurini ~ .........., 231 Tionouimpi, 61 tirikantanko (hispkelt.), 185 titiakos (hispkelt.), 88 Tolosates, 81, 82, 184 Toranei, 73 Toutannorix, 93 Toutaticus, 196 Toutatis, 196 toutinikum (hispkelt.), 206 TouTioPouos (lep.), 206 Toutomara, 50 Toutonus, 206 t...t....a, 206, 210 Toutus, 50 Trab(.)žà.n (zilj.), 156 Trabžá.n. / Tra.ažáne (zilj.), 156 Trabžà..ka (zilj.), 156 Trehanton (stbret.), 176 Tritoutus, 189 Troucetimaros, 83 Troucetissa, 83 tu.r.kna (ven.), 46 turijone.i. (ven.), 37 Tirona, 178 Uaberius, 55 Ualloicis, 62 Uasegus, 55 UASEKIA (lep.), 55 UASI (lep.), 55 Uassorix, 55 Uelsouna, 40 Uenetes, 84 Uenixa/ema, 37 Uerbeia, 135 ..e.et.µa.e[.].., 98 Uercaius, 64 Uercobius, 97 Uercombogionis, 207 Uercombogius, 51 Ueroparis, 36 Uesunna, 93, 178 Uibebos, 51 Uidasus, 43 Uindelici, 135 ....d.a..., 88 Uindoroicia, 62 Uiracius, 25 Ucuete, 72 Uodercila, 55 Uogenus, 55 Uokarant[---], 55 Uocarus, 55 Uoconia, 25 Uoconnius, 97 Uocontius, 55 Uoleucini, 207 Uolcae Arecomici, 196 Uolsouna, 40 Uolteregi, 198 Uoltia, 198 Uoltisema, 37 Uoltognas, 198 Uoltores, 198 Uolt(o/u)rex, 198 Uoltuparis, 198 Uonatorix, 55 Uosegus, 55 Uoteporix, 55 Ursentini, 86 uvamoKozis (lep.), 84 vho.u.go.n.tiiaka (ven.), 88 Virr (stnord.), 46 vo.l.lk.no.s. (ven.), 215 voltigenei (ven.), 198 vo.l.tigno.s. (ven.), 198 vo.l.tiiomno.s. (ven.), 198 vo.l.topariko.s. (ven.), 36 voturo.s. (ven.), 215 vrota.i. (ven.), 214 Kazalo oseb Alföldy, Géza, 174, 184, 216, 217, 246 Anreiter, Peter, 12–14, 22, 26, 28, 31, 33, 34, 40, 44, 64, 68, 79, 82, 85, 94, 96, 119, 120–125, 134–136, 140, 143, 153, 155, 168, 169, 175–179, 181–186, 197–200, 204, 209, 211, 212, 216, 221, 228, 238, 240, 243, 246 Babik, Zbigniew, 121, 170 Bajec, Anton, 114, 155 Bezlaj, France, 14–16, 31, 45, 104, 107, 131, 132, 147, 148, 152–154, 156, 157, 183, 211, 219, 223, 230, 232, 233, 236, 242, 243 idem (= SVI), 40, 45, 111, 112, 117, 121, 140, 142, 143, 148, 170, 223, 225, 226, 228, 230, 232, 233, 235, 242, 243 Bichlmeier, Harald, 38–42, 45, 46, 57, 101, 121, 122, 170, 172, 173, 186, 203, 216, 228 Bidwell, Charles E., 114, 127, 141, 149, 151, 154, 156 Blom, Alderik, 62, 64, 90, 199 Bocek, Vít, 115, 120, 126, 128, 133, 141, 151, 154, 157 Božic, Dragan, 24, 214, 216, 246 Brozovic Roncevic, Dunja, 112, 123, 146, 155 Busse, Peter, 42, 70, 94, 122, 170, 243 Corthals, Johan, 169 Crevatin, Franco, 214, 232 De Bernardo Stempel, Patrizia, 25, 34, 44–46, 51, 53, 59, 62–64, 68, 69, 72–74, 77, 78, 80, 84, 85, 87, 89, 93, 96, 98, 99, 101, 117, 138, 139, 169, 176, 179, 180, 182–185, 187, 193, 194, 196, 200, 221, 223, 228, 230, 231, 233, 238, 242 eadem (= NWÄI), 63, 79, 80, 81, 97–99, 176, 178, 193, 194, 196, 209, 223, 238, 239 Delamarre, Xavier, 14, 25, 55, 58, 59, 62, 64, 68, 77, 79, 80, 81, 83, 84, 88, 89, 92– 94, 97, 99, 100, 103, 124, 136, 139, 153, 169, 176, 183, 189, 190–196, 198, 199, 201, 203, 204, 206, 209, 229, 238, 239 Desinan, Cornelio C., 113, 136, 229, 232, 234 Dottin, Georges, 61, 199, 203 Eska, Joseph F., 17, 49, 52, 54, 84, 88, 187, 244 Evans, David E., 52, 55–57, 61, 63, 64, 71, 82, 84, 87, 96, 99, 138, 174, 176, 179, 180, 183, 199, 200, 201, 205, 206, 209, 222, 223, 238, 239 Falileyev, Alexander, 13, 14, 22, 24, 25, 26, 40, 49, 51, 54, 58, 68, 73, 77, 78, 84, 88, 95, 98, 134, 135, 169, 170, 173, 179, 183–185, 186, 196, 204, 205, 212 idem et al. (= DCC), 14, 26, 57, 61, 73, 74, 80, 83, 84, 87, 90, 91, 93, 96, 98, 101, 122, 138, 167, 169, 176, 177, 185, 189, 191, 192, 195, 199, 200, 201, 204, 208, 209, 221, 223, 228, 229, 231, 238, 243 Finco, Franco, 107, 115, 227 Frau, Giovanni, 113, 117, 136, 145, 221, 225, 226, 229, 232, 234 Furlan, Metka, 16, 47, 80, 103, 107, 111, 112, 114, 117, 124, 127, 129, 134, 135, 138, 139, 142, 143, 147, 149, 150, 152– 157, 160, 188, 219, 232, 237 Grad, Anton, 17, 107, 108 Greenberg, Marc L., 131, 149, 155 Greule, Albrecht, 41, 83, 85, 91, 136, 137, 172, 173, 185, 187, 188, 196, 216, 217, 223, 225, 227, 228, 229, 231, 238, 241, 243 Grzega, Joachim, 55, 60, 64, 99, 189, 199, 201, 208, 227, 229, 230 Guštin, Mitja, 23, 24, 25, 212–214, 216, 217, 246 Hamp, Eric P., 74, 84, 86, 92, 187, 243 Holder, Alfred (= AcS), 14, 41, 57, 58, 63, 69, 74, 86, 88, 90, 91, 93–96, 98, 101, 135, 137, 168, 169, 173, 176, 179, 184, 185, 192, 193, 199, 203–205, 207–209, 216, 223, 224, 227, 229, 231, 232, 238, 239, 241, 243 Holzer, Georg, 114, 115, 119, 120, 126, 127–134, 136, 141, 143, 145, 146, 148– 152, 154–158, 160, 163–165, 222 Irslinger, Britta, 57, 68, 70–72, 81–84, 101, 190, 198, 200, 209, 230, 242 Isaac, Graham R., 13, 14, 21, 49, 98, 122, 138, 139, 177, 179, 180, 185, 186, 194, 195, 197, 200, 221, 223, 228, 233, 238 Jackson, Kenneth (= LHEB), 58, 101, 177, 190, 199, 206, 207, 241, 244 Kapovic, Mate, 152 Katicic, Radoslav, 12, 25, 34, 38, 195, 198 Kelemina, Jakob, 31, 202, 225 Kenda-Jež, Karmen, 156, 157, 235 Krahe, Hans, 38–42, 78, 87, 90, 94, 155, 179, 187, 188, 198, 225 Kranzmayer, Eberhard, 104, 107, 108, 122, 135, 140, 142, 143, 148, 149, 153, 156, 170, 175, 176, 178, 182–184, 199, 202, 220, 223, 224, 231 Kretschmer, Paul, 36, 86, 87, 137, 181, 234, 237 Lacroix, Jacques, 178, 192, 195, 196, 209 Laharnar, Boštjan, 213, 214 Lambert, Pierre-Yves, 45, 53, 54, 56, 59, 61, 62, 68–74, 80, 82–84, 87, 89, 90, 92, 96–99, 127, 135, 179, 185, 189, 192, 199, 200, 204, 223 idem (= LG), 57, 63, 64, 68, 71, 74, 79, 81, 82, 85, 87, 88, 98–100, 180, 193, 196, 199, 200, 205, 208, 227, 228, 230, 238 Lausberg, Heinrich, 114–116, 119, 120, 125, 140, 143, 145, 149, 155, 196, 198, 209, 222 Lejeune, Michel, 33, 46, 78, 86, 88, 187, 193, 196, 198, 199, 206, 214, 215, 230 Lessiak, Primus, 223, 224, 231, 234 Lindner, Thomas, 101, 216, 221 Logar, Tine, 226, 227 Loma, Aleksandar, 103, 122, 130, 131, 134, 147, 156, 164, 236, 237 Lovenjak, Milan, 12, 46 Marinetti, Anna, 37, 214, 215 Matasovic, Ranko, 20, 21, 25, 38, 45, 101, 131, 135, 138, 149, 150, 159, 162, 165, 171, 176, 182, 192, 199, 200, 203, 204, 223, 228, 231, 233, 238, 242, 243, 247 Mayer, Anton, 40, 46, 47, 115, 120, 121, 122, 126, 129, 136, 142, 143, 150, 155, 165, 181, 184, 186, 198, 236, 237 McCone, Kim, 21, 22, 34, 63, 64, 70–72, 77, 83, 91, 101, 174, 193–195, 206 Meid, Wolfgang, 12, 24, 29, 31, 38, 44–46, 54, 60, 61, 77, 80, 85, 86, 90, 92, 94, 97, 138, 171, 178, 181, 183, 185, 194, 196, 198, 201, 216, 239, 242, 246, 247 idem (= KPP), 24, 49, 51, 55, 58, 59, 61, 64, 74, 77, 79, 81, 83, 84, 89, 93, 136, 137, 190, 199, 203, 207, 222–224, 229 Merk Pavle, 113, 117, 154, 221 Mlinar, Miha, 213, 214Muljacic, Žarko, 114, 119, 120, 145 Pedersen, Holger (= VGKS), 63, 89, 97, 98, 100, 179, 183, 200, 206, 239 Pellegrini, Giovan B., 76, 111, 113, 117, 119, 123, 125, 213, 214, 221, 225, 229, 232, 234, 240 Pohl, Heinz-Dieter, 104, 116, 140, 156, 175, 182, 184, 185, 220, 223–225, 231 Pokorny, Julius, 79, 83, 85, 86, 90, 95, 101, 181, 185, 210, 237, 238, 241, 242 idem (= IEW), 44, 45, 72, 93, 169, 170, 176, 179, 183, 185, 191, 194, 195, 198, 200, 223, 230, 232, 233, 238, 242 Pronk, Tijmen, 43, 136 Pronk-Tiethoff, Saskia, 154 Ramovš, Fran, 13, 17, 108, 112, 115, 119, 120, 125, 127, 132, 139, 140, 143, 146, 147, 149, 150, 152, 157, 234, 236 idem (= HG), 17, 116, 117, 127, 140, 142, 146, 147, 150, 152, 154, 157, 161, 222, 231 Repanšek, Luka, 21, 24–26, 34, 36, 37, 40, 41, 49, 59, 62, 63, 66–68, 70, 71, 78, 80, 83, 85, 87, 88, 92, 100, 111–113, 121, 124, 125, 136, 142, 144, 150, 172, 183, 187, 198, 199, 205, 208, 217, 234, 247, 258 Rodway, Simon, 22, 23 Schmidt, Karl H. (= KGP), 52, 61, 62, 97, 100, 169, 176, 193, 200, 201, 203–206, 208, 209, 222, 223 Schramm, Gottfried, 32, 40, 104, 112, 121, 125, 130, 131, 142, 143, 151, 156, 164, 166, 218, 236 Schrijver, Peter, 21, 50, 56, 60, 62, 63, 76, 91, 94, 95, 99, 138, 139, 177, 180, 182, 193, 199, 200, 203, 206, 228, 230, 231–233, 242 Schumacher, Stefan, 82, 200 idem (= KPV), 21, 194, 200, 242, 243 Shevelov, George Y., 128, 129, 131, 149, 151, 153, 165 Sims-Williams, Patrick, 13, 21–23, 25, 26, 32, 42, 51, 52, 56–58, 60–62, 72, 74, 94, 100, 174, 178, 180, 190, 192, 194, 212, 240, 247 idem (= ACPN), 12, 13, 22, 24, 26, 28, 29, 52, 82, 101, 169, 189, 192, 223, 231, 241, 245, 247 Skok, Petar, 45, 104, 107, 108, 119, 120, 126–128, 132, 133, 143, 149, 151, 154, 157, 164–166, 236 Skubic, Mitja, 17, 114, 149, 166 Snoj, Marko, 16, 76, 110, 161, 235, 242 idem (= ESSZI), 16, 40, 45, 104, 112, 116, 117, 121–123, 127, 131, 140, 143, 147, 152, 156, 157, 165, 170, 175, 176, 178, 183, 202, 211, 219, 220, 221, 223, 224, 226, 228–230, 232, 233, 235 Solta, Georg Renatus, 108, 114, 155, 158 Stifter, David, 51, 54, 62, 64, 68, 84, 87, 98, 198, 228 Striedter-Temps, Hildegard, 155, 223 Ster, Karin, 55, 61, 68, 73, 77, 78, 85, 88, 91, 92, 113, 135, 194, 206, 229, 233, 244 Szemerényi, Oswald, 34, 35, 40, 86, 179, 181, 186, 198, 237 Šašel, Jaroslav, 12, 31, 32, 36, 45, 125, 132, 144, 162, 174, 176, 189, 198, 202, 212, 213, 216, 217, 219, 235, 246 Šašel Kos, Marjeta, 12, 24, 29, 31, 32, 36, 43–45, 47, 81, 134, 138, 144, 176, 178, 181, 183, 184, 198, 199, 212, 213, 216, 220 Šega, Agata, 107, 114, 120, 125, 129, 133, 141, 154, 165 Šekli, Matej, 156, 107, 116, 131, 146–148, 150, 154, 157, 160, 163, 222, 226, 232, 233, 235 Šimunovic, Petar, 103, 108, 111, 123, 126, 129, 130, 131, 146, 149, 154–158, 160, 162, 164, 165, 236, 237 Šivic-Dular, Alenka, 165Škofic, Jožica, 235Šturm, Fran, 17, 107, 108, 112, 120, 127, 149, 150, 154, 156, 157, 223 Tekavcic, Pavao, 104, 126, 129, 143, 146, 149, 154, 155, 157, 165 Thurneysen, Rudolf, 84, 203, 239, 266 Toorians, Lauran, 64, 97, 199 Torkar, Silvo, 107, 140, 227, 232 Uhlich, Jürgen, 51, 54, 63, 74, 76, 95, 97, 98, 169, 215, 222, 231, 238, 240, 243 Vedaldi Iasbez, Vanna, 36, 111–113, 117, 120, 137, 142, 143, 148, 162, 174, 175, 178, 180, 213, 225, 232–235, 241 Visocnik, Julijana, 12, 114 Weisgerber, Leo, 24, 52, 55, 62, 84, 87, 97, 170, 178, 205, 208, 228 Whatmough, Joshua (= DAG), 62, 64, 96, 99, 135, 179, 196, 200 Wiesinger, Peter, 38, 101, 136, 153, 170, 172, 174, 175, 200, 225 Wodtko, Dagmar S., 21, 25, 61, 82, 84, 85, 97, 169, 185, 216, 222 Zair, Nicholas, 21, 57, 72, 79, 95, 138, 171, 177, 183, 186, 203, 223, 233, 242 Zdovc, Pavel, 142, 154, 161, 223–225 Ziegler, Sabine, 62, 77, 83, 94–96, 100, 101, 172 Zimmer, Stefan, 97, 194, 231