OHK - Geografija III B 21 GEOGR. OBZORNIK /1984 2 91 CD P C_ X) 49199500316 1 geografski obzornik leto 1984 letnik XXXI 49198500316,1 geografski obzornik časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo Geografski obzornik, časopis za geografsko vzgojo in izobrazbo. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Geografsko društvo Slovenije , Sekcija za pouk geografije. Uredniški odbor: Slavko Brinovec, Tatjana Ferjan, Leposava Jovanič, Božidar Kert, Cita Marjetic, Mirko Pak, Dušan Plut, Mira Verbič, Metod Vojvoda. Urednik: Slavko Brinovec, 64000 Kranj, Mlakarjeva 2B. Upravnik: Cita Marjetic. Lektor: Soča Švigelj. Letna naročnina: za člane GDS 300 din, nečlane in ustanove 400 din, za študente 150 din. Za vsebino člankov so odgDvorni avtorji sami. GO izhaja s finančno pomočjo Izobraževalne skupnosti Slovenije. Tisk: Tiskarna Inštituta za pljučne bolezni in tbc Golnik Geografski obzornik YU ISSN 0016-7274 leto 1984 letnik XXXI/1 VSEBINA DIDAKTIČNA PROBLEMATIKA GEOGRAFIJE Slavko Brinovec: IZOBRAŽEVALNA TEHNOLOGIJA 3 Milutin Tadic: ŠOLSKA PREDSTAVITEV PTOLO ME JE VE NAPRAVE 15 IZ PEDAGOŠKE PRAKSE Mara Črnilec: NEKAJ O EKSKURZIJAH 21 Metka Špes: DELO MLADIH RAZISKOVALCEV V OKVIRU GIBANJA "ZNANOST MLADINI" 24 GEOGRAFSKA PROUČEVANJA IN REGIONALNO GEOGRAFSKA PROBLEM ATIKA MitkoPanov: SPREMEMBE V IZOBRAZBENI SESTAVI PREBIVALSTVA SR MAKEDONIJE 28 Marko Žerovnik: PREDSTAVITEV RELIEFA NA HOROGRAFSKIH KARTAH S POUDARKOM NA SLOVENIJI 33 GEOGRAFSKA RAZISKOVANJA MLADIH NušaPolc, Miran Tepeš: SUŠA '83 41 Aleša Mižigoj: ČEBELARSTVO V SLOVENIJI V GEOGRAFSKI LUČI 49 Marjana Lesičnik, Zora Pogorevec: VODNI OBJEKTI V OBČINI SLOVENJ GRADEC 54 Metka Špes: RAZISKOVALNO DELO MLADIH GEOGRAFOV (SREDNJEŠOLCEV) V LETU 1984 62 OCENE IN POROČILA Buser Stanko: VODNIK POTI JEZERSKO-TRŽIČ-JESENICE (T. Šifrer) 67 GEOGRAP1IICAL IUGOSLA VIČA 4 (T.Šifrer) 68 GEOGRAPHICAL IUGOSLAVICA 5 (T.Šifrer) 68 Joško Žiberna: DIVAŠKI PRAG (M.Natek) 70 DOL PRI LJUBLJANI (M. Natek) 71 DRUŠTVENE IN DRUGE VESTI ČASTNEMU ČLANU GEOGRAFSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE PROFESORJU DR. VALTERJU BOHINCU V SLOVO 72 SEZNAM DIPLOMANTOV DRUGE STOPNJE IN MAGISTROV NA ODDELKU ZA GEOGRAFIJO FILOZOFSKE FAKULTETE UMVERZE EDVARDA KARDELJA V LJUBLJANI V LETU 1983 . 75 USTANOVLJENO JE GEOGRAFSKO DRUŠTVO GORENJSKE 76 25. MEDNARODNI GEOGRAFSKI KONGRES JE BIL V PARIZU OD 27.DO 31.8. 1984 77 3. JUGOSLOVANSKI AGRARNOGEOGRAF-SKI SIMPOZIJ BO MAJA 1985 V MARIBORU 79 12. JUGOSLOVANSKI GEOGRAFSKI KONGRES 80 didaktična geografije problematika IZOBRAŽEVALNA TEHNOLOGIJA • * Slavko Brinovec I. Uvod Hiter tehnični razvoj, ki ga doživljamo na vseh področjih človekove dejavnosti, se kaže tudi v pedagoškem delu. Uvajanje tehničnih sredstev je zajelo vse oblike izobraževanja. Tehnična sredstva in pripomočke zanje označujemo kot izobraževalno tehnologijo. Zanjo je značilno, da nudi učinkovito posredovanje informacij ter omogoča, da učenci dobe konkretne in jasne zaznave (l). Pomemben del izobraževalne tehnologije so avdiovizualna sredstva, ki so izredno pomembna za vzgojnoizobraževalno delo, zlasti če so smotrno načrtovana, vsebinsko ustrezna, če jih učitelj funkcionalno uporablja, če z njimi doseže večjo racionalizacijo pouka in bolj ustvarjalno delo učencev. Uporaba učne tehnologije razbremenjuje tudi učitelja (priprava na pouk, kontrola rezultatov, manj verba-lizma) (2). Uvajanje izobraževalne tehnologije ima vedno pomembnejšo vlogo pri geografskem pouku. Učilom je pri posredovanju geografskih vsebin namenjena osrednja vloga, ker omogočajo posredno opazovanje. Z uporabo izobraževalne tehnologije laže dosegamo smotre geografskega pouka, laže operacionaliziramo smotre, bolje posredujemo nove geografske vsebine. Odločilno pa vplivajo na večjo uporabo učil tudi drugačna razporeditev geografskih vsebin in izkušnje, ki smo si jih pridobili z njihovo uporabo. Tradicionalni pouk geografije se je sistematično ukvarjal z geografskimi pojavi in procesi, regije je opredeljeval po načelu od bližnjega k daljnemu. Vse vsebine pa je imel opredeljene geografski učbenik, ki je bil prilagojen razvojni stopnji učencev. Sodobni geografski pouk je opustil to načelo in daje poudarek na temeljnih geografskih vsebinah, na spoznavanju pojavov in procesov ter njihov transfer v določeno regijo. Tu pa so poudarki in strukture manj jasni, kar kažejo močno različni učni načrti geografije v posameznih državah. Učbeniki nimajo več podrobno opisanih vsebin, učitelji pa s pomočjo učil vnašajo nove informacije in mag. geog., Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovne usmeritve, 64000 Kranj, Koroška cesta 13, glej izvleček na koncu Obzornika 3 rešujejo probleme. Zaradi tako oblikovanih vsebin je učbenik stopil v ozadje, uporaba učil pa je postala nujno potrebna (3). Izbira, uvajanje in kombinacije učil so prepuščene učitelju in sposobnostim ter interesom razreda. Učila omogočajo spoznavanje soodvisnosti geografskih pojavov in procesov, omogočajo alternativne odločitve, silijo h komuniciranju, večajo aktivnost učencev, dvigujejo interes za nadaljnje delo in omogočajo problemski pouk geografije. Šole in učitelji še vedno nimajo na razpolago zadosti učil. Razlogi za to so številni: za mnoge vsebine učila niso pripravljena, ker so namenjena premajhnim skupinam učencev in se jih zaradi tega ne splača pripravljati. Učila so draga, pa se zato šole težko odločajo za nakup. Učitelji niso zadosti usposobljeni za njihovo uporabo in zato nimajo pretirane želje po njih. Tudi premalo se angažirajo, da bi jih šola kupila, kadar so na razpolago. Velikokrat ni na razpolago primerno opremljenih prostorov za njihovo uporabo, pa tudi kabineta za njihovo shranjevanje. Delitev »« Pomemben del sodobne izobraževalne tehnologije so avdiovizualna sredstva, ki zavzemajo pri sodobnem pouku tudi najpomembnejše mesto. Avdiovizualna sredstva postajajo sestavni del učnega procesa. Njihova uporaba izhaja iz potreb in zahtev sodobne didaktike, metodike, pedagogike in psihologije. Uporabnost avdiovizualnih sredstev pogojujeta zlasti dve dejstvi: - ljudje, zlasti mladina, postajajo vizualni tipi. Psihološke raziskave v osnovni šoli kažejo, da kar 82% otrok pripada temu tipu; - vizualno izročilo je postalo najpomembnejša oblika sporazumevanja v sodobnem svetu (poplava slik z različnih področij, enostavnost stripa itd.) (4). Ob neposrednem opazovanju, ki je najboljša metoda opazovanja, je uporaba avdiovizualnih sredstev edina možnost, da učenci spoznajo geografske elemente in procese, pa tudi oddaljene pokrajine. Uporaba avdiovizualnih sredstev nadomesti tako mnogokrat neposredno opazovanje. Klasifikacija avdiovizualnih sredstev v sodobni didaktiki ni enotna. Različni so vidiki teh klasifikacij. Pogosti kriteriji razvrščanja so naslednji: - modaliteta informacije (akustična, vizualna, avdiovizualna); - narava informacije glede na način zapisa (simbolična, slikovna, konkretna); - trajknje informacije (dinamična, statična); - stopnja in oblika učenčevega sodelovanja (enosmerna ali dvosmerna komuni! a-cija); 4 - stopnja vpliva na strategijo pouka (pasivna in aktivna sredstva); - izvor učnih sredstev (5). Po namenu jih lahko ločimo v: - poučevalna (stenske karte, flanelogram, demonstracijski objekti, film, pro-sojnica, magnetofonski trak itd.); namenjena so vsem učencem hkrati; - učna (učbenik, atlas, učni program, čitanka itd.); namenjena so posameznim učencem; - delovna sredstva (neme karte, delovni zvezki, testi, sredstva za sestavo reliefa, profila); z njimi učenec potrjuje osvojeno znanje (3). Če želimo učna sredstva klasificirati po več kriterijih hkrati, dobimo običajno klasifikacijo, ki pa vendar pretežno sloni na zaznavanju. Običajno sredstva klasificiramo v vidna (vizualna), slušna (avditivna) in vidnoslušna (avdiovizualna) (6). Poudariti pa velja, da ob tem zanemarimo uporabnost teh učil z didaktičnih, psiholoških in drugih za šolo pomembnih vidikov. Pri pouku geografije je veliko pojmov, pojavov in procesov, ki so oddaljeni, veliko je abstraktnih problemov, ki jih učenec težko razume. Najlažji način za razumevanje tega je posredno opazovanje s pomočjo učil (7). Funkcija teh sredstev pa ni le v tem, da so ilustracija učiteljevih trditev in razlag, ampak so tudi vir znanja (8). Vsako učilo ima svojo določeno pedagoško didaktično vrednost in je za njegovo uporabo potrebna resna metodična priprava (9). Če učila razumemo v najširšem pomenu, lahko sprejmemo klasifikacijo učil -širše izobraževalne tehnologije - ki izhaja iz načina, kako posamezna učila prikazujejo geografske objekte, pojave in procese (10): 1. realni geografski objekti, 2. prikazi geografskih objektov, 3. opisi geografskih objektov, 4. predmeti za reprodukcijo in analizo (ll). Flick vsa geografska učila deli na: 1. objekte neposrednega opazovanja, 2. sredstva nazornega posrednega opazovanja, 3. abstraktna (splošna) sredstva posrednega opazovanja (3). Taka delitev sloni na opazovanju, kot najpomembnejši metodi geografskega dela. V prvo skupino sodijo vsi objekti, ki jih neposredno opazujemo. Sredstva nazornega posrednega opazovanja sestavljajo slikovni prikazi, opisi geografskih objektov, pa tudi modeli. Med abstraktna sredstva posrednega opazovanja spadajo različni grafični prikazi in številčne vrednosti. 5 Geografsko opazovanje je obvezni del vsake ure pouka geografije, zato je potrebno učilom, s katerimi lahko opazujemo, posvetiti veliko pozornost. Neposredno opazovanje objektov in pojavov, ki nam omogočajo geografske predstave, ugotavljanje značilnosti geografskih pojmov, pojavov in procesov ter njihovih medsebojnih zvez, štejemo za najpomembnejša učila (O njih bomo spregovorili v naslednjih prispevkih). II. jjrt-edstva nazornega posrednega opazovanja Sredstva nazornega posrednega opazovanja so predvsem slikovni prikazi in opisi geografskih pojmov, pojavov in procesov. Sliko lahko uporabljamo pri pouku geografije na različne načine. V širšem smislu so to slike v učbeniku, diapozitivi, filmi, stenske slike, reklamni plakati, prospekti, razglednice, risbe, skice, sheme, profili, vzorčni profili in blok diagrami. a) Slike za posredno opazovanje Po Birkenhauerju (12) je projekcija slike najboljše nadomestilo za neposredno opazovanje. Geografska analiza slike razvija opazovanje, omogoča predstavo, razvija sposobnost otrokovega mišljenja, navaja ga na hkratno opazovanje pojavov in ga usposablja, da prostor razume razvojno. Slike za pouk geografije morajo vsebovati tipične elemente, značilnosti pokrajine, včasih pa tudi posamezne značilnosti. Uporabljamo jih lahko kot delovna sredstva, kadar od učenca zahtevamo, da z njimi dopolni domačo nalogo. # Po načinu prikazovanja lahko slike delimo v dve osnovni skupini: na velike slike, ki so primerne pri frontalnem in skupinskem opazovanju, in na majhne slike, ki so uporabne pri skupinskih oblikah in pri individualnem delu učencev. Pedagoški in psihološki razlogi kažejo, da imajo slike glede na starost in zrelost učencev različne funkcije. V prvih razredih osnovne šole z njimi prikazujemo okolico šole. Učenci ugotavljajo posamezne značilnosti in jih primerjajo med seboj. Na srednji stopnji osnovne šole že izbiramo slike, ki prikazujejo posamezne značilnosti. Učenci jih radi interpretirajo. Na višji stopnji osnovne šole in v srednji šoli prevzemajo funkcijo slike drugi mediji. Uporabljajo jih le še takrat, ko z njimi kažemo posebne značilnosti, zlasti položaj človeka v njegovem življenjskem okolju. Dobre slike, ne glede na to, ali so pregledne ali podrobne, pokažejo formalno strukturo izbranega objekta, posameznosti in skupne značilnosti. Analiza slike zahteva nizanje pojavov, kar omogoča, da osvojimo vsebine, ki jih kaže slika. Interpretacija slike in njeno ovrednotenje sta potrebni pri vajah produktivnega mišljenja. Pri didaktično in metodično pravilno organiziranem pouku geografije je opazovanju slike namenjena osrednja vloga. Iz posameznih značilnosti lahko pridemo k splošnim zaključkom. Slike pomenijo nov miselni impulz in pomagajo 6 pojasniti posamezne pojave ali procese. Kdaj vključujemo sliko v pouk? Takrat, kadar je to didaktično upravičeno, efektivno in gospodarno. Vključevanje ima lahko samo informativno vrednost, lahko pa spoznavanje napravi privlačnejše in popolnejše. Slike lahko spremlja razlaga o geografskih procesih, opis raznih pojavov, razlaga delovnih procesov. Slika je tudi sredstvo komuniciranja, ker omogoča sporočanje misli in dejstev, ki jih je včasih težko izraziti z besedami. Za uporabo slik se mora učitelj tudi pripraviti. Poznati mora slikovni material šole, ta je ponekod shranjen v centralni medioteki, drugod pa v geografskem kabinetu. Pri neposredni pripravi na učno uro mora določiti mesto in vlogo slike v učni temi. Izbrati mora sliko, spoznati njeno vsebino in pripraviti navodila ucencem za opazovanje. Če hočemo učinkovito opazovanje pri učencih, potem moramo postaviti jasne smotre opazovanja. Učiteljeva analiza slike mora biti točna, razumljiva in kratka. Obsega naj opis slike, poudari nekatere posebnosti, določi naloge opazovanja, išče rešitve in opozarja na vidne zveze. Učitelj najprej imenuje sliko, sledi kratko opazovanje, učitelj nakaže problem in postopoma razlaga vsebino slike. Delo konča z vprašanji učencem in razgovorom o sliki. Najboljša je kombinirana analiza učitelja in učencev. Slika je lahko pomemben izvor znanja pri individualnem in skupinskem delu. Pri takem delu lahko učenci analizirajo sliko s pomočjo dobljenih navodil. Na njihovi podlagi pa sledijo lastne ugotovitve in zaključki. 1. Slike v učbeniku čeprav je osnova vsega geografskega dela delo z zemljevidom, nam slika včasih le vzbuja boljšo predstavo kot zemljevid. Pred zemljevidom ima celo določeno prednost, ker prikazuje posebnosti, značilnosti in tipičnosti. Zato zlasti slike v učbeniku pogosto neupravičeno zanemarjamo, ker jih ne vključujemo v pouk. Danes se namreč ne moremo več pritoževati, da so slike v učbeniku slabe tako po vsebini, obliki kot tudi po reprodukcijski tehniki. Uporabo slike zahteva metodika geografskega pouka zaradi celostnosti in dinamike. Slike v učbeniku ne omogočajo le pravilne predstave geografskih objektov, temveč si z njihovo pomočjo učenci laže pridobe geografske pojme. Učence je treba naučiti, kaj in kako je treba na sliki opazovati. Izkušnje namreč kažejo, da so učenci mnogokrat pozorni na obrobne sestavine slike. Učenec sliko lahko sam opazuje, o njej se pogovarja s prijatelji doma, pri analizi slike v šoli pa povezuje posamezne elemente in ugotavlja medsebojno povezanost posameznih procesov. Slike z isto tematiko ali z eno vrsto problemov imajo veliko metodično vrednost, ker koncentrirajo pozornost učencev v tipičnost in značilnost pojmov ali problemov (13). 7 Sliko lahko uporabimo pri različnih delih učne ure. Lahko nam služi kot izhodišče in motivacija pri obravnavi novih vsebin. Lahko je predmet razgovora in analize. Lahko nadomesti učiteljevo razlago ali jo vsaj dopolni. Analizo slike lahko vključujemo v skupinsko delo ali delo v dvojicah. 2. Stenska slika Stenske slike smo ob uporabi drugih učil precej zanemarili. V razredih ne visijo več lepe slike posameznih naravnih pojavov ali prikazi pokrajin, čeprav do njih ni težko priti. Že nekaj let nismo napravili novih stenskih slik za pouk geografije, čeprav take slike lahko veliko pomagajo pri pouku, zlasti če so skrbno izbrane in visijo dalj časa v učilnici. Stenske slike morajo odgovarjati dvema kriterijema: morajo biti resnični prikaz narave (povečana fotografija) in biti morajo tipične, na njih morajo biti vsi tisti elementi, ki so značilni za določeno pokrajino. Oblikovati tako sliko pa je težko. 3. Višinski posnetki (zračni posnetki) Poševne, višinske in satelitske slike razširjajo paleto geografskih didaktičnih sredstev. Zračne slike dobivajo vedno večji pomen. Omogočajo pogled na pokrajino in jo povezujejo z zemljevidom. Zato jih lahko uporabljamo kot najpomembnejšo pomoč pri uvajanju v razumevanje kart. Pri normalnih posnetkih učenec lahko razume poševno sliko skoraj kot profil, tloris si mora zamisliti. Zračne slike pa nam dokaj točno predstavljajo pokrajino v tlorisu. Središče slike je popolnoma točno. Objekti so tako pravilni, kot so v resnici. Če takemu posnetku dodamo karto tega območja, potem prehod nanjo ne bo težak. Hkrati pa učenci spoznajo tudi sodobni način izdelovanja kart, ki sloni na tem principu. Uporaba zračnih slik je v začetku za učence težka. Niso navajeni perspektive, zato je interpretaciji takih slik potrebno posvetiti veliko pozornosti. Po uporabi zračne slike je učencu mnogo laže razumeti geografsko karto z njenimi abstrakcijami in simboli. Mnogi šolski atlasi so tak način uvajanja v razumevanje karte že sprejeli. Satelitskih posnetkov je pri pouku geografije vedno več. Pojavljajo se v obliki fotokart, ki so podobne stenskim kartam. Od učitelja zahtevajo večje angažiranje in pripravo. Na žalost takih kart pri nas ni mogoče dobiti, vse več pa je satelitskih posnetkov na diapozitivih (14). 4. Diapozitivi Diapozitiv in diafilm sta dve obliki slikovnih prikazov, s katerimi lahko učenci primerjajo, ugotavljajo razvoj ali preobrazbo neke pokrajine. Razlika med obema učiloma je v tem, da so diafilmi pripravljeni za posamezno učno temo in prilagojeni učnemu načrtu, diapozitive pa lahko poljubno izbiramo in jih vključujemo v pouk po potrebi. 8 Diafilmi so najlepši posnetki najtipičnejših geografskih pojavov, ki so postavljeni v določenem zaporedju, ki se mu mora prilagoditi tudi metoda dela. Zaporedje posnetkov učitelju narekuje zaporedje vsebin, pa tudi čas zadrževanja pri posameznih slikah. Učitelj se mora takemu redu prilagoditi in največ pozornosti posvetiti tistim vsebinam, ki jih kaže diafilm. Zaradi številnih posnetkov izbiramo drugačno metodo, ko pokažemo le nekatere posnetke in druge preskočimo. Preskakovanje slik pri diafilmu je postala že praksa zato, ker je posnetkov v njem preveč in jih učitelj v eni uri ne more uporabiti. V eni učni uri je namreč mogoče obdelati in analizirati le tri do štiri posnetke, zato je pri številčnejših posnetkih preskakovanje nujnost. Pojave, ki jih slika prikazuje, lociramo na karti in jih po potrebi še razložimo. Projekcija poteka vedno tako, da pokažemo posnetek, pustimo učencem, da si ga ogledajo, nato pa z razgovorom in razlago razložimo njegovo vsebino. Paziti moramo, da vedno opozorimo na bistvo slike. Prepogosta uporaba diafilmov pri pouku geografije ima lahko tudi negativne posledice. Diapozitivi v novejšem času zamenjujejo diafilm, ker nudijo učiteljem večje možnosti, da sami izbirajo posnetke, ki jih vključujejo v pouk. Diapozitivi vse pogosteje postajajo del didaktičnega kompleta za pouk geografije. Z njimi laže oblikujemo diateko, ker so bolj dostopni, posnetke pa laže izbiramo. Pri projiciranju enih ali drugih je pomemben prostor za projekcijo. Veliko učiteljev zagovarja projekcijo v temnem prostoru zaradi večje zbranosti učencev pri gledanju. Sodobna tehnična sredstva pa omogočajo projekcijo pri dnevni svetlobi. Za dnevno svetlobo govore tudi pedagoški razlogi. Učitelj lahko vsak trenutek vsebino slike določi na karti. Če hočemo s sliko razložiti težke geografske pojme in procese, mora slediti poenostavitev slike na tabli. S prižiganjem in ugašanjem luči v razredu, z odgrinjanjem in zagrinjanjem zavese pa se situacija v razredu tako spremeni, da potrebujemo nove impulze, miselni procesi se prekinejo in začeti je treba znova. Projekcija pri dnevni svetlobi pa omogoča tudi pregled nad učenci, nad njihovim delom in sodelovanjem pri pouku. 5. Film * Dolga tradicija in praktične izkušnje slonijo na metodični in daktični rabi šolskega filma zlasti geografskega. Film omogoča posredno dinamično opazovanje tistih pojavov in procesov ter pokrajin, ki jih učenci ne bi mogli opazovati. To je pomembno zlasti za take pojave in procese, ki se iznenada pojavijo in je njihovo opazovanje nevarno (tajfun, izbruh vulkana), ali pa take, ki trajajo dolgo in jih ni mogoče brez časovne zaslonke sploh videti (oblikovanje zemeljskega površja). Pojave, ki trajajo kratek čas, lahko razvlečemo na daljše obdobje in obratno. Kar je še pomembnejše, lahko zamenjamo časovno zaporedje dogajanj. Pri prikazu oblikovanja površja lahko film prikaže najprej rezultat, to je današnje površje, šele nato pa proces, ki je to površje oblikoval. Izbira motiva in vodenje kamere omogočata, da je film naraven zlasti pri prikazovanju realnosti in življenjske bližine. Prikazuje informacije, omogoča opazo- 9 valne in miselne impulze in nakazuje probleme. Če je film preveč obsežen in mu manjka tematske koncentracije, je škodljivo, zlasti vprašljiv je preobsežen tekst, ki film spremlja. Zato mora biti optično sporočilo tako, da ne potrebuje preveč besedila. Film spodbuja pogovor in ovrednotenje pojavov in procesov, ki jih prikazuje.. Glede na zasnovo ločimo nemi in zvočni film. Oba imata dobre in slabe strani. Nemi film nedvomno zahteva večje učiteljeve izkušnje. Ima pa celo nekatere didaktične prednosti pred zvočnim filmom. Zahteva popolno koncentracijo, miselni napor učencev je usmerjen k razumevanju, oblikovanju pravilnih zaključkov. Učenci morajo na vprašanja odgovoriti in si zapomniti dejstva. Učitelju pušča film vodilno vlogo. Učenec pa je ob takem delu laliko ustvarjalen, z učiteljem sodeluje, film pa ju povezuje. Gledanje filma ni za vse učence enako, zato mora učitelj poudarjati vsebine. Ob tem pa se pojavijo tudi nekatere pomanjkljivosti. Film zahteva časovno opredeljeno razlago,ki ne sme segati v naslednjo sekvenco. Razlaga je lahko le priložnostna, čeprav imamo na razpolago besedilo. Zvočni film angažira tako oci kot usesa in omogoča skladno doživljanje. Njegova uporaba je gospodarnejša in bolj strokovna. Komentar in zvočni signali predstavljajo del vsebine filma. Zaradi tako pripravljenega filma pa ta ne zahteva od učencev večjega miselnega napora in koncentracije. Lahko se zgodi, da je komentar tako obsežen in poudarjen, da celo izrine sliko, ki je nosilec vsebin. Glasbena spremljava ima v zvočnem filmu različne funkcije. Lahko povečuje njegovo vrednost, če so zvočni efekti nadaljevanje slikovnih prikazov. Zvočna spremljava je lahko tudi samo spremljava filmu in včasih celo moti film, kadar ni skladna s prostorom in časom, ki ga film prikazuje. Doživljanje zvočnega filma je drugačno od nemega, ker pri zvočnem filmu vsi učenci slišijo isti komentar in zato ob predstavitvi posameznih sekvenc ni mogoče različno doživljanje vsebin, zato pa tudi ni individualizacije. Filmsko projekcijo učenci močno doživljajo, zato jih taka projekcija tudi močno utruja. Najbolje je torej, da filmi niso dolgi. Najbolj optimalna dolžina filma pri učni uri je okoli 10-15 minut. Film prikazujemo naenkrat brez prekinitev, večina aparatur tega niti ne omogoča. Včasih pa je taka prekinitev le potrebna, zlasti, kadar so pri osvajanju novih vsebin te sestavljene iz več različnih delov. Tako kot pri uporabi vsega slikovnega materiala, je tudi pri filmu. Napredek filmske didaktike in filmske proizvodnje pa učiteljem le ne daje vsega. Učitelj mora sam sestaviti vrsto vprašanj, vedeti mora, kakšni starosti otrok so filmi namenjeni, kolikšen je obseg, vsebina, kakšne pedagoške, psihološke, geografske in didaktične probleme postavlja pred učence. Ali ima vsebina filma za pouk geografije eksemplarični značaj? Ali so dejstva, smeri gibanj, dovolj razumljive in smiselne, ali so prostorski faktorji prikazani dovolj nazorno? Katere strokovne vsebine je potrebno ponovno obravnavati po gledanju filma? Ali je ponavljanje filma smiselno? Ali ima film jasno postavljene smotre in omogoča samostojno delo učencem? Ali pomaga učencem, da kombinirajo, vrednotijo in nizajo vtise? Ali jih spodbuja, da spoznane vsebine prenašajo na druga področja? 10 Po namenu so filmi za uporabo v šoli različni. Učenca lahko uvajajo v nove vsebine, vzbujajo njihova čustva. Vsi filmi so ilustrativni, mednje pa zlasti štejemo tiste, ki z mnogimi primeri kažejo teže razumljive procese. Filmi laliko prikazujejo vse o nekem pojavu ali procesu, lahko vizualno dopolnjujejo vsebine, ki jih razlaga učitelj. Pojave in procese lahko prikažejo zelo površno, lahko pa omogočajo ustvarjanje sintetičnega mišljenja. Seveda delitev ne more biti ostra, zato ker ni> mogoče potegniti ostre meje med posameznimi vrstami. Po nalogah, ki jih filmi imajo, bi lahko filme delili v uvodne, ko prikazujejo nove vsebine, pa pri tem učencev ne smejo obremenjevati, ampak le vzbuditi zanimanje za te vsebine. Taki filmi ne smejo biti predolgi. Večina filmov je namenjenih razvijanju novih vsebin in če jih že vključujemo v pouk geografije, morajo dati boljše rezultate kot uporaba drugih učil (15). Filmi lahko vizualno dopolnjujejo učiteljevo razlago. Učenci ob njih dožive vsebine, ki jih je učitelj razložil. Takšnim filmom ni potreben uvod, saj so le logična posledica razlage, pa tudi obdelava filma ni potrebna. Zelo malo filmov pa je za ponavljanje in utrjevanje vsebin. Učence je na filmsko projekcijo potrebno pripraviti. Opozorjeni morajo biti na vsebino, pozornost moramo usmeriti na tiste pojave in elemente, zaradi katerih so film uvrstili v pouk. Opozoriti jih moramo na najvažnejši del filma. Razložiti moramo strokovne izraze in postaviti ter zapisati vprašanja, na katera naj učenci odgovore. Priprava na gledanje filma pa ne sme biti predolga. Obdelava filma po projekciji je najvažnejši del vključevanja filma v pouk. 7. Element filma Zelo se uveljavlja posebna vrsta filma z veliko informacijsko vrednostjo. To je element film - kratek film (single concept film), postavljen v kaseto, ki ga lahko projiciramo na posebnem projektorju. Element film se vse bolj uveljavlja v izobraževalnem procesu zaradi didaktičnih, metodičnih in tehničnih vrednosti. Zelo je enostaven za projekcijo. V projektor je treba vstaviti le kaseto. Projektor je sorazmerno poceni. Kopije filmov so cenene. Element film je izobraževalna in filmska celota, ki običajno razlaga pojme ali pojme, ki so del celote. Traja od 3 do 5 minut. Enostavno ga lahko ustavljamo ali ponavljamo posamezne dele. Projiciramo ga v nezatemnjeni učilnici. Pri element filmu je vsebina osredotočena na slikovno in grafično obdelavo pojma. Razčlenjuje in tolmači bistvo nekega pojma ali jedro procesa. Uporaba element filma pri pouku je enostavna. V pouk ga lahko vključujemo kot uvodni del v nove učne vsebine, služi kot dopolnilo učiteljevi razlagi ali pa predstavlja nove geografske vsebine. Kako vključevati film v pouk, kakšne vsebine poudariti, katere cilje zasledujemo z njegovo projekcijo, pa pove priloženo besedilo (16). Tak film zahteva učiteljev komentar, pri katerem ima učitelj možnosti različnih variacij. 11 8. Televizija Televizija je v prvi etapi osvojila predvsem domove, ker je bila hkrati zabava in učenje, pa tudi zadovoljstvo brez kakršnega koli napora. To smo kmalu uvideli tudi v izobraževanju in jo vključili v ta proces. Kljub nesporni vrednosti je v šoli še vedno ne uporabljamo dovolj. Razlogi pa so predvsem v tem, ker učitelji ne poznajo dovolj vloge televizijske oddaje pri pouku, pa tudi strah jih je, da jih bo televizija zamenjala. Priprava na uro z uporabo televizije je težja od priprave na katerokoli drugo uro. Kljub temu, da je oddaja izvor novih vsebin, oplemenitenih s komentarjem, je to le del učne ure. Velika prednost televizije: posreduje raznovrstne, bogate in aktualne vsebine, ki so nazorno prikazane. Slabo pa je, da televizijske oddaje ne moremo ali zelo težko neposredno vključujemo v pouk. V takem smislu je skoraj ne uporabljamo več. Tehnologija nam že omogoča, da neposredno posnete oddaje vključujemo v pouk, kadar je to potrebno. Tako se ob javnih oddajah počasi oblikuje televizija zaprtega kroga ali interna televizija, ki z videorekorderjem omogoča posneti vsako oddajo in jo vključiti, kadar je to potrebno. Največji problem televizijske oddaje je, da je vsebina časovno omejena in enaka za vse učence, ne glede na njihove sposobnosti. Televizija s frontalno obliko dela oblikuje enolično mišljenje. Čeprav je tempo enak za vse učence, vsi sprejemajo isti izvor znanja, so pred istimi nalogami, pa dober učitelj lahko diferencira naloge glede na sposobnosti učencev. Zato je pri gledanju oddaje treba zahtevati od učencev aktivno opazovanje, pred ogledom moramo učencem zastaviti problem, ki ga morajo učenci rešiti. Velikokrat je samo televiziji omogočeno, da daje znanje, ki ga drugi ne morejo. Pri uporabi televizije v šoli uporabljamo televizijski film, ki ga v obliki šolske ure vključujemo v pouk, lahko pa uporabimo tudi izobraževalne oddaje. V pouk lahko vključujemo tudi katerekoli druge televizijske oddaje. Priprava za uporabo televizije je podobna pripravi za u porabo filma ali radijske oddaje. Zlasti pri šolski televiziji morajo učitelju pomagati avtorji, ki z naslovom jasno opredelijo vsebino in povedo, komu so namenjene, postavijo smotre, opredelijo najvažnejše vsebine, dajo seznam literature, pokažejo na povezavo oddaje z ostalimi disciplinami, razložijo termine (17). Učitelj mora za gledanje televizije pripraviti tudi učence. To lahko stori na koncu zadnje ure, pred pričetkom oddaje ali nekaj dni pred oddajo. Učenci se lahko pripravljajo s pomočjo časopisa, geografske literature, z razlago. Kadar vsebina predstavljene oddaje zahteva zapiske (številčni podatki, grafični prikazi itd.), določimo skupino učencev, ki med gledanjem to tudi dela. Če se 12 učitelju zdi pravilno, učence tudi med oddajo opozarja na posamezne dele. Zelo pomemben pa je zaključek. Učitelj pri tem vodi učence. Kratkemu opisovanju oddaje sledijo zaključki, odgovori na vprašanja, ki so bila postavljena že pred oddajo. Dopolnilna razlaga je potrebna, če učitelj meni, da je to nujno. Nato pa sledi risanje skic in produktivno ponavljanje vsebin. Domače delo je potrebno samo takrat, kadar menimo, da bo pomagalo pri razumevanju vsebin ali bo dopolnilo vsebino oddaje. Se nadaljuje L i te ra tu ra 1. Blažič Ana-Marjan: Didaktični vidik uporabe delovnega projektorja, Vzgoja in izobraževanje X/1, Ljubljana 1979. 2. Gartner Jure: Načrtovanje, proizvodnja in distribucija avdiovizualne tehnologije in tehnike, Vzgoja in izobraževanje VIII/3, Ljubljana 1977. 3. Kari E. Fick: Die Funktion der Medien im lernzielbestimmten Geographie-unternicht (Instruméntale Operationen), Schroedel, Hannover 1980. 4. Brazda Mirko: Metode rada sa audiovizuelnim sredstvima u nastavi zemljo-pisa, Školska knjiga, Zagreb 1977. 5. Plut Leopoldina: Raziskovanje sodobnih učnih sredstev z vidika ustreznosti njihove izbire in vključevanja v učni proces, Sodobna pedagogika XXX/3-4, Ljubljana 1979. 6. Plut Leopoldina: Klasifikacija in modeli za izbiro učnih sredstev za učne namene, Sodobna pedagogika XXX/9-10, Ljubljana 1979. 7. Sašek Marijan: Primjena grafoskopa u nastavi zemljopisa. Nastava zemljopisa u osnovnoj školi, Školska knjiga, Zagreb 1977. 8. Mastilo Natalija: Posmatranje, princip i metod u nastavi geografije, Simpozi-jum o didaktičkim i metodskim problemima nastave, Sarajevo 1976. 9. Popovič Spasoje: Neka iskustva u radu na organizaciji funkcionalne učionice za geografiju, Simpozium o didaktičkim i metodskim problemima nastave geografije, Sarajevo 1976. 10. Novoe saderžanije školinoj geografii (opyt perestrojki i vredrenija v školu), Vaprosy geografii, Sbornik sto tretij, izd. Mysl. Moskva 1977. % 11. Mastilo Italija: Korelacija i dijalektičko jedinstvo nastavnih metoda i nastavnih sredstava, Modernizacija pouka geografije, Ljubljana 1980. 13 12. Birkenhauer Josef: Aufgaben und Stand fachdidaktischer Forschung, v Bauer/ Housmann: Fachdidaktisches Studium in der Lehrerbildung. Geographie, München 1976. 13. Zgonik Mavricij: Metodika geografskega pouka, Ljubljana 1960. 14. Abdurahanovič Asim: Kosmička fotografija kao sredstvo osavremenjivanja nastave geografije, Modernizacija pouka geografije, Ljubljana 1980. 15. Dere Kornel: Metodika nastave geografije, Novi Sad 1982. 16. Brazda Mirko: Element film u savremenoj nastavi geografije, Modernizacija pouka geografije, Ljubljana 1980. 17. Avramovic Jelena: Televizija u nastavi geografije. Unapredjenje nastave geografije u Jugoslaviji, Beograd 1983. 14 ŠOLSKA PREDSTAVITEV PTOLOMEJEVE NAPRAVE Milutin Tadič X V geografskih učbenikih se najpogosteje prikazuje odnos med dnevom in nočjo na Zemljini polobli s pomočjo ekvatorialne ortografske projekcije. Pol projekcije je točka, v kateri se sekata ekvator in začetni poldnevnik. Ortografska projekcija ima to prednost pred ostalimi, ker se da z enostavno konstrukcijo predstaviti celo Zemljino poloblo. Konstrukcijo poenostavlja to, ker se krogi, pravokotni na projekcijsko ravnino, prikazujejo kot tetive osnovnega kroga, veliki krogi, kot je terminator (meja osvetljenosti), ki gredo skozi središče projekcije, pa kot premeri osnovnega kroga. Ptolomejeva naprava Na ekvatorialni ortografski projekciji Zemljine poloble vedno prikazujemo ekvi-nokcijske in skrajne solsticijske lege terminatorja. Prikazujemo tudi vmesne položaje Zemlje na poti okoli Sonca na različnih geografskih širinah. Ortografska projekcija omogoča določati dolžino dneva in noči za kateri koli datum in za vsako geografsko širino z enostavnim grafičnim načinom. To določamo s premikanjem prečne projekcije. Da bi se izognili risanju iste osnovne slike pri vsakem novem kraju ali datumu, so postopek mehanizirali že v antiki (Organum Ptolomei) .Nomogramsko napravo, ki izkorišča lastnosti ortografske projekcije, so uporabljali v obdobju renesanse v različne namene. Osnovni del te naprave je bil disk, na katerem je bila vrisana ekvatorialna ortografska projekcija nebesne krogle s časovnimi krožni-cami (nebesnimi meridiani), narisanimi na vsake pol ure (7 30') in navideznimi potmi Sonca (nebesnimi vzporedniki), narisanimi v razmiku po deset dni; na časovnih krožnicah so bile vpisane vrednosti za dopoldanske in popoldanske ure, na navideznih poteh Sonca pa ustrezni znaki zodijaka. Čez disk je bila postavljena pravokotna plošča. Njen zgornji rob je predstavljal horizont, spodnji pa mejo astronomskega mraka (h = -18 ). Od severnega roba horizonta je bila na obodu osnovnega kroga stopinjska skala v velikosti enega kvadranta (do zenita), na kateri se je z obračanjem diska nebesni pol postavil v določeno višino nad horizontom . Čas vzhoda in zahoda Sonca je bilo mogoče prebrati na najbližji časovni krožni-ci, kjer se je izbrani tir dotaknil zgornjega roba horizonta. Čas svitanja in konec večernega mraka pa tam, kjer se je isti tir pojavil pod spodnjim robom pra- dipl. geog., Odsjek za geografiju, Prirodno— matematički fakultet, 71000 Sarajevo, Ulica Vojvode Putnika 43a, glej izvleček na koncu Obzornika 15 vokotne plošče. Omenjena naprava je "geocentrična" in čeprav jo je enostavno napraviti, ni primerna za pouk geografije: pri delu z njo imamo opravka z navideznim gibanjem Sonca in elementi nebesne oble. Šolska izpeljanka Za šolska merjenja omenjeno napravo lahko spremenimo v heliocentrično obliko. Mrežo ekvatorialne stereografske projekcije narišemo na paus papir. Opis risbe Osnova je ekvatorialna ortografska projekcija Zemljine poloble, narisana na papirju. Razmerje naj ne bo manjše kot 1:100 milijonov (si. la.). o „ „„ Meridiani so vrisani na vsakih 15 ; med njimi so samo označena secisca vzporednikov in poldnevnikov. Vzporedniki so narisani na vsakih 10 . Posebej so narisani povratniki in tečajniki ter vzporednik v geografski širini uporabnika -šole. Na sliki je narisan 44.-ti vzporednik. Sonce si zamislimo v ravnini projekcije zahodno od risbe tako, da osnovni krog projekcije predstavlja opoldanski položaj vsakega poldnevnika. Zemlja iz ure v uro prehaja v naslednje vrisane lege. Zato so ob ekvatorju vpisani časi za popoldanske ure od zahoda proti vzhodu in v nasprotni smeri za dopoldanske ure (dopoldanske ure bi morale biti vpisane na "drugi strani risbe"). Na obodu osnovnega kroga so vpisane vrednosti geografskih širin in vrisani dve deklina-cijski skali, ki segata od -23 27' do +23 27' in imata geografska pola za središči. Negativni del deklinacijske skale se na severni polobli razteza od pola proti .Soncu; na južni polobli pa obratno. S to skalo je prikazano, v katerih mejah se premikata najsevernejša in najjužnejša točka terminatorja, ker je deklinacija Sonca enaka razdalji teh točk od geografskih polov (enake skale se lahko napravijo na. robu poloble na obeh straneh ekvatorja, če enačimo deklinacijo Sonca z geografsko širino). Hkrati z deklinacijsko skalo v stopinjah so vpisani še ustrezni datumi glede na ustrezne vrednosti deklinacije Sonca po astronomskih oziroma navtičnih efemeridah. Na sliki vidimo položaj terminatorja 17.11. Tedaj je deklinacija Sonca (odmik od najsevernejše in najjužnejše točke terminatorja) enaka -18 46'22''. Tega dne se na horizontih 44.tega vzporednika začne daniti okoli 5.ure in 30 min, astronomsko svitanje se prične okoli 6.ure in 35 minut, Sonce vzide ob 7.uri in 15 minut, zaide okoli 16.ure in 45 minut, astronomski mrak se začne okoli 17.ure 25 minut, stemni se okoli 18.ure in 30 minut po lokalnem času. Dan traja okoli 9 ur in 30 minut, svetlo je okoli 10 ur in 50 minut, temno je okoli 11 ur. V spodnjem desnem vogalu je zaostanek za srednjeevropskim časom zaradi geografske dolžine Sarajeva. Za Ljubljano je ta zaostanek +1 minuto in 56 sekund, za Niš -19 minut in 36 sekund itd. Popolnoma točne trenutke začetka in konca prikazanih pojavov bi dobili z odvzemanjem 15 minut in 20 sekund, kolikor znaša časovna izravnava za 16 18.november 1983. leta. Na prozornem papirju je narisana krožnica, ki je enaka osnovni krožnici. Narisan je premer, ki predstavlja terminator. Prehod neke točke čez terminator predstavlja trenutek zahajanja, drugi prehod pa vzhajanje Sonca. To je tudi zapisano na terminatorju. Vzporedno s termina-torjem sta narisani meji, do koder segata meščanski (7°) in astronomski mrak (18 ). Prvi prehod čez mejo 18 pomeni začetek noči, drugi prehod pa začetek svitanja oziroma astronomskega mraka. Uporaba je enostavna. Papir položimo na drug papir tako, da se krožnici prekrivata. To lego utrdimo z iglo v centru. Okoli igle vrtimo prozorni papir, dokler terminator ne zavzame na deklinacijski skali lege, ki ustreza izbranemu datumu. Nato poiščemo presečišče terminatorja z izbranim vzporednikom in na najbližjem poldnevniku preberemo trenutek vzhajanja in zahajanja Sonca. Čas sončnega zahoda, pomnožen z dva, je dolžina dneva. Na enak način določamo začetek oz. konec meščanskega mraka in njegovo trajanje ter začetek oz. konec astronomskega in njegovo trajanje. Vse velja za lokalni čas; na papirju zunaj slike napišemo popravelfc^a prehod na srednjeevropski čas, A t = (15-^.) . 4 minute, za geografsko dolžino našega kraja. Za natančen popravek je treba upoštevati vrednost časovne izravnave za vsak dan v letu, ki jo dobimo v astronomskih in nav-tičnih efemeridah za eno leto naprej. Praktični napotki Enostavnejša izpeljanka, ki je za učence osnovne šole uporabnejša, je brez dekli-nacijske skale v stopinjah, vsebuje pa še vedno datume, brez mej mraka. Od osnovnošolcev ne pričakujemo, da sami skonstruirajo ekvatorialno ortograf-sko projekcijo Zemljine poloble. Za njih zadošča, da narišejo sliko na papir. Projekcijo bo nato skonstruiral učitelj in jo razmnožil za vsakega učenca. Grafična metoda konstrukcije je enostavna. Opisana je v vseh učbenikih kartografije. Lahko se računata tudi pravokotni koordinati točk, v katerih se sekajo poldnevniki in vzporedniki: x = R.sin f , y = R.cos f. sinil. . V tabeli so izračunane vrednosti koordinat (zaokrožene so na desetino mm za razmerje 1:100 milijonov, R = 63,71 mm). Pri izračunavanju koordinat je srednji poldnevnik projekcije pogojno vzet kot začetni. 18 Tabela I: Koordinate za ekvatorialno ortografsko projekcijo, merilo 1:100.000.000. R = 63,71 mm. 0 7,5 15 22,5 30 37,5 45 52,5 60 67,5 75 82,5 90 0 X y 0,0 0,0 8,3 16,5 24,4 31,9 38,8 45,0 50,6 55,2 58,9 61,5 63,2 63,7 + 10 X y 11,1 0,0 8,2 16,2 24,0 31,4 38,2 44,4 49,8 54,3 58,0 60,6 62,2 62,7 +20 X y 21,8 0,0 7,8 15,5 22,9 29,9 36,5 42,3 47,5 51,9 55,3 57,8 59,4 59,9 Povrat ni k •X y 25,3 0¿0 7,6 15,1 22,4 29,2 35,6 41,3 46,4 50,6 54,0 56,5 57,9 58,5 +30 X y 31,9 0,0 7,2 14,3 21,1 27,6 33,6 39,0 43,8 47,8 51,0 53,3 54,7 55,2 +40 X y 41,0 0,0 6,4 12,6 18,7 24,4 29,7 34,5 38,7 42,3 45,1 47,1 48,4 48,8 +50 X y 48,8 0,0 5,4 10,6 15,7 20,5 24,9 29,0 32,5 35,5 37,8 39,6 40,6 41,0 +60 X y 55,2 0,0 4,2 8,2 12,2 15,9 19,4 22,5 25,3 27,6 29,4 30,8 31,6 31,9 Tečajnik X y 58,5 0,0 3,3 6,6 9,7 12,7 15,4 17,9 20,2 22,0 23,4 24,5 25,1 25,3 +70 X y 59,9 0,0 2,8 5,6 8,4 10,9 13,3 15,4 17,3 18,9 20,1 21,1 21,6 21,8 +80 X V y 62,7 0,0 1,4 2,9 4,2 5,5 6,7 7,8 8,8 9,6 10,2 10,7 11,0 11,1 +90 X y 63,7 0,0 Koordinate so glede absolutne vrednosti enake v vseh štirih kvadrantih: II +x, -y; III -x-y; IV -x, +y. V primerjavi z načinom, ki se v matematiki običajno uporablja, je v kartografiji zamenjan pomen znakov x in y. Povzetek V besedilu je obravnavana uporaba ortografske ekvatorialne projekcije Zemlje za določanje osvetljenosti Zemlje na katerikoli datum in na poljubni geografski širini. To je samo ena od možnih uporab enostavne ortografske projekcije. Z njo lahko določimo še mnogo drugih elementov, ki pa niso posebno pomembni 19 pri pouku geografije v osnovni in srednji šoli. Prednosti predstavljene metode so v tem, ker učenci dobijo pravilno sliko o pojavih, ki jih določajo. Razlagajo si jih kot posledico resničnega gibanja Zemlje, pri tem pa niso obremenjeni z novimi pojmi, ki se nanašajo na nebesno kroglo. Prevedla Majda Fartek L i te r a tu r a 1. Nejgebauer O., Točnie nauki v drevnosti (prevod s engleskog), Moskva 1968 2. Tadič M., Matematičko-geografska analiza sumraka, Geografski pregled, 25., Sarajevo 1981. 3. Zinner E., Astronomische Instrumente des 11. bis 18., Mtlnchen 1956. 20 iz pedagoške prakse NEKAJ O EKSKURZIJAH v X Mara Crnilec Ena izmed najboljših oblik izobraževanja pri poučevanju geografije je prav gotovo ekskurzija, saj vemo, da je pokrajina tisti vir, iz katerega geografi črpamo gradivo. Če je pokrajina naš laboratorij, kjer se učenci seznanjajo z geografskimi dejstvi v naravnem okolju, v katerem živijo, potem bi morali prav z ekskurzijo doseči najboljše pedagoške in didaktične rezultate. Tudi znanstvena in'pedagoška literatura trdita, da naj učenca izobražuje stvarnost, okolje, v katerem živi, potem bo gotovo lažje razumel in razlagal geografske pojave in procese v pokrajinah, ki jih ne more direktno opazovati. Namen ekskurzije je torej, da sintetično proučuje pokrajino in pojave v njej, da pripravi učenca, da sam ali z učiteljevo pomočjo odkriva v okolju medsebojna vplivanja geografskih faktorjev in zakonitosti. Čeprav vemo, da danes v geografiji ne gre več za odkrivanje nepoznanih dežel, pa iz prakse tudi vemo, da naš osnovnošolec, največkrat pa tudi srednješolec v pokrajino vstopa prvič, pa čeprav smo ga z njo lahko seznanili že s pomočjo avdiovizualnih sredstev. Prav takrat, ko učenca prvič pripeljemo v pokrajino, je njegovo doživljanje najbolj emocionalno. Prav gotovo spoznanje o novi pokrajini pri njem vzbudi določen interes. Namen ekskurzije je torej tudi ta, da naš učenec ne bo samo opazovalec in občudovalec naravnih lepot, ampak bo znal poiskati vzroke in zveze, ki so botrovale nastanku določene pokrajine, določenemu geografskemu pojavu ali določeni družbi. Znal bo tudi razlagati in odkrivati dinamičnost pokrajine in njenih ljudi v medsebojni povezanosti in odvisnosti. Ekskurzija ima tudi družbeno vzgojni moment, je kolektivna, budi pri učencih kolektivni duh in jih vzgaja v tovariše. x prof. geog., pomočnica ravnatelja, osnovna šola France Prešeren, 64000 Kranj, glej izvleček na koncu Obzornika 21 Naslednji smoter je tudi ta, da pri učencih vzbuja željo po aktivnem sodelovanju pri družbeno koristnem delu, jih navaja na vztrajnost, odgovornost in točnost pri delu. Razvija tudi smisel za lepoto, budi ljubezen do narave in do domovine. Prispeva h krepitvi fizičnih sposobnosti in relaksaciji učencev. Poleg tega razvija sposobnost orientacije v prostoru, navaja na uporabo načrtov in kart na terenu ter usposablja učence za geografsko predstavljanje terena. Učence sooča tudi s problemom onesnaževanja okolja in možnostmi zaščite le tega. Prav tako pa je tudi namen, da prispeva k usposabljanju učencev za obrambo in zaščito domovine. Osnovne in srednje šole imajo danes v svojih učnih načrtih tudi programe ekskurzij. Na občinskih aktivih smo geografi sprejeli enoten program ekskurzij za osnovne šole in zato so na osnovi osnovnošolskih programov sestavile programe tudi srednje šole. Žal pa se kljub dogovoru nekateri geografi ne držijo programa in tako učenca pogosto v srednji šoli seznanjamo z isto pokrajino, ki jo je spoznal že v osnovni šoli. Za poglabljanje znanja to sicer ni nič napačnega, vendar pa smotra, da bi učenec ali dijak v času šolanja spoznal vse slovenske pokrajine, tako ne dosežemo. Učenci imajo že od 1. razreda, kot način izobraževanja ekskurzije in tako že od 1. razreda dalje spoznavajo geografsko okolje seveda primerno njihovi stopnji razvoja. Za ekskurzijo pa je zelo pomembno, kako jo pripravimo. Za najnižjo stopnjo pripravimo le nekaj urno ali poldnevno ekskurzijo v bližnjo ali širšo šolsko okolico. Na tej ekskurziji učenci spoznavajo orientacijo v naravi, opazujejo navidezno gibanje sonca, se seznanjajo z uporabo kart, merjenjem razdalj, določanjem azimuta. Na ta način v praksi uporabljajo znanje, pridobljeno v razredu. Če jih učitelj pravilno motivira, so lahko zelo delavni in je ekskurzija uspešna, drugače pa imajo te ekskurzije bolj ilustrativen značaj. Taka ekskurzija pa je lahko zelo uspešna na višji stopnji in v srednji šoli. Učitelj in učenci že v razredu pripravijo program dela in so tako maksimalno motivirani za delo na terenu. Po končanem terenskem delu pa pripravijo zaključke in jih posredujejo celotnemu razredu. Za višjo stopnjo lahko pripravimo celodnevno ekskurzijo, vendar naj tudi ta ekskurzija ne bo daljša od dvanajst ur. Zavedati se moramo, da učenec ne more 12 ur zbirati vtisov in osvajati novih geografskih pojmov. Zato moramo načrtovati tudi daljši odmor v kraju, kjer bo poskrbljeno tudi za varnost učencev in morda za topli obrok. Mislim, da je v današnjem času, ko nam vsepovsod primanjkuje finančnih sredstev, prav, da vključimo v naše ekskurzije tudi zgodovinarje, slaviste, biologe, da nam tudi s svoje strani popestrijo ekskurzijo. Splošni izobraževalni in razvojni cilji terjajo, da naši učenci pridobijo kompleksni pogled v pokrajino. 22 Iz navedenega lahko zaključimo, da mora biti ekskurzija res dobro pripravljena. Učence nanjo pripravimo v razredu. Zelo pomembno je, da je vodja ekskurzije s krajem, kamor vodi ekskurzijo, dodobra seznanjen, ne samo po knjižni poti ampak tudi fizično. Najboljše prevozno sredstvo je avtobus. Učenci morajo na ekskurziji obvezno imeti karte. Med vožnjo naj ne zapisujejo posredovanih dejstev, ker potem pokrajine sploh ne vidijo. Zapišejo naj le tisto, kar jim ni bilo povedano na uvodni uri ali svoja zapažanja in ugotovitve takrat, ko avtobus stoji. Pred ekskurzijo lahko vsi učenci zbirajo slikovni material. Učencem lahko damo tudi nalogo, da s porfiočjo geografskih virov sami pripravijo referat za določeno pokrajino, mesto, naselje, vendar moramo vedeti, da učenec težko napravi, česar sam dobro ne razume ali o čemer še nima oblikovane predstave. V tem primeru gre le za formalno posodobitev pouka in ne za spreminjanje učenca v aktivnega udeleženca v vzgojnoizobraževalnem procesu. Laže bomo tako metodo uporabili v srednjih šolah, manj pa v osnovni šoli, morda le v 7. in 8. razredu. Vendar pa moramo pri tem upoštevati tudi dejsto, da pri uresničevanju smotra ni pomembna samo pridobitev znanja, ampak tudi proces pridobivanja tega znanja, način, kako pridemo do določenega znanja. Pouk geografije brez razvijanja sposobnosti opazovanja, iskanja in ugotavljanje bistvenih značilnosti geografskih faktorjev, pojavov, njihove medsebojne povezanosti in součinkovanja bi bilo le kopičenje verbalističnega balasta. Če smo z ekskurzijo dosegli, da naš dosedanji učenec in prihodnji odr lsli državljan ne bo samo turist in popotnik, ampak bo kot član naše družbe odločal o izrabi in zaščiti okolja, sodeloval v gospodarstvu, obvaroval okolje negativnih posledic, ki nastajajo zaradi nerazumevanja geografskih dejavnikov, smo dosegli največ v vzgojno izobraževalnem procesu. Če je bila pokrajina našemu učencu dobra učilnica, se bomo prepričali po ekskurziji, ko bomo z učenci napravili sintezo. Literatura 1. Mavricij Zgonik; Nazornost v geografiji, Maribor 1958 2. Učeničke ekskurzije, izleti i posete. Zavod za unapredjenje vaspitanja i obra-zovanja grada Beograda, Beograd 1977 3. Vujadin Rudič: Obrazovno-vaspitne vrednosti geografskih ekskurzija, Modernizacija pouka geografije, Ljubljana 1980 4. Marija Košak: Ekskurzija kot oblika geografskega izobraževanja, Modernizacija pouka geografije, Ljubljana 1980 5. MaraČrnilec: Prednost enotnega programa ekskurzij, Geografski obzornik XXVDI/3-4, Ljubljana 1981. 6. Mavricij Zgonik: Stvarno teoretična izhodišča motivacije v učnem procesu geografije in zgodovine, Geografski obzornik XXX/l-2, Ljubljana 1983. 23 DELO MLADIH RAZISKOVALCEV V OKVIRU GIBANJA "ZNANOST MLADINI" Metka Špes X Pred dvema letoma smo zadnjič poročali o uspehih mladih raziskovalcev - srednješolcev, ki so ob bolj ali manj izdatni pomoči svojih mentorjev pripravili številna poročila o rezultatih njihovega raziskovalnega dela in jih predstavili na republiškem in najboljši tudi na zveznem srečanju, ki ga organizira gibanje "Znanost mladini". V zadnjih dveh letih pa žal upadata število in kvaliteta geografskih nalog mladih raziskovalcev. V šolskem letu 1981/82 so srednješolci, v glavnem s skupinskim delom, pripravili 7 nalog, v šolskem letu 1982/83 pa le dve. Vzroke za takšen upad je verjetno treba iskati pri mladih raziskovalcih samih, pri mentorjih in tudi v položaju na posameznih srednjih šolah. Kljub vsemu smo prepričani, da je med mladimi še vedno dovolj zanimanja in svežih idej za raziskovalno delo, predvsem za terenska proučevanja v domačem okolju. Prepričani smo, da je v našem skupnem interesu, da mlade ne glede na usmeritev njihove šole oziroma število ur geografije ali dobre volje profesorjev ponovno navdušimo za raziskovalno delo kot obliko izvenšolske dejavnosti. Večjo kvaliteto in pritegovanje večjega števila učencev, ki jih geografsko raziskovalno in terensko delo zanima, bomo dosegli predvsem s pomočjo mentorjev na šolah (na vprašanje o tem, ali so le-ti za delo z mladimi v okviru krožkov ali za izven-šolsko delo dovolj motivirani in predvsem stimulirani, bo potrebno enkrat za vselej rešiti in zadovoljivo odgovoriti), poleg mentorjev na šolah moramo mladini omogočiti, da glede na izbrano problematiko in območje raziskovanja izberejo mentorja ali svetovalca tudi izven šole. Med kvalitetnejše raziskovalne naloge zadnjih dve let sodi prav gotovo naloga Vpliv Slivniškega jezera na okolje, avtorice Polone Selič iz celjske gimnazije, z izdatno mentorsko pomočjo je sodelovala prof. Z. Knez-Štrbenc. Naloga je s svojo kvaliteto in izvirnostjo izstopala tudi na zveznem srečanju. Srž naloge predstavlja prikaz in ocena vpliva nove akumulacije, torej Slivniškega jezera na pokrajinsko okolje. Avtorica je uspela zbrati številne in raznovrstne podatke o jezeru, še posebno pa je potrebno podčrtati, da je izvedla številne ankete in opravila terensko raziskovanje, ki daje nalogi še posebno kvaliteto. Posebno je pohvalen njen osebni odnos do nadaljnjega izkoriščanja jezera, ki po mnenju avtorice ne bi smel biti zgolj protipoplaven in namenjen oskrbi industrije (zlasti železarne Štore) z industrijsko vodo. Ogreva se za večjo rekreativno izkoriščanje jezera, čeprav obstajajo še številne zapreke (nihanje jezerske gladine, pomanjkanje finančnih sredstev). Odklonilno mnenje do gradnje pregraje je čutiti pri kmetih, X v dipl. geog., strokovna sodelavka, Institut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, 61000 Ljubljana, Trg francoske revolucije 7 24 ki so zaradi potopitve izgubili del obdelovalnih površin. Naloga Zemeljski plaz na cesti Ajdovščina-Col, ki so jo za republiško srečanje predložile učenke I. Semič, S. Miška in M. Trošt iz srednje šole v Ajdovščini, je primer, kako uspešno lahko dijaki spremljajo dogajanje v svoji pokrajini ter se pri tem poslužujejo in spoznavajo različne oblike dela: uporaba literature, zbiranje podatkov, spoznavanje raziskovalnih metod in terenskega dela ter obdelave in prikazovanje zbranih podatkov in lastnih ugotovitev. Mentor mladim raziskovalkam je bil prof. Lojze Likar. Težišče naloge je na lastnem terenskem delu in v tem je nedvomno samostojni prispevek naloge, saj vsebuje vrsto stvarnih in dragocenih podatkov. Pri tem niso prezrli niti širšega prikaza tistili značilnosti pokrajin, ki omogočajo razumevanje naravnih in družbenih vzrokov, ki so sprožili oziroma pripeljali do zemeljskega plazu. Nalogo je dopolnil tudi film o enoletnem zasledovanju gibanja plazu. Marko Krevs, dijak I. gimnazije v Ljubljani, je z mentorsko pomočjo prof. Mare Kadinjeve proučeval problem onesnaževanja in varstvo okolja na primeru tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem. V nalogi je zbranih o tovarnih presenetljivo veliko podatkov, ne samo o njeni proizvodnji (energiji, surovinah, izdelkih itd.), temveč tudi o tehnoloških postopkih in s tem v zvezi tudi o obsegu, načinih in oblikah onesnaževanja okolja. Pa seveda tudi o tem, kaj vse je bilo doslej storjenega, da bi se onesnaževanje okolja zmanjšalo. Težavnost naloge je bila dvojna: prvič metodološka, ker v geografski literaturi o tem ni prav veliko zgledov in primerov, drugič pa zaradi težav pri zbiranju podatkov, saj jih tovarne skrbno varujejo, še posebno, če gre za predelavo lesa v celulozo in papir, kar spada med t.i. "umazano industrijo", ki okolje močno onesnažuje. Nalogo Problemi koroških Slovencev z ozirom na njihov etnični položaj je predložil Aleš Krisper, učenec VII. gimnazije Ljubljana-Vič, njegov mentor je bila prof. Milena Pak. Na osnovi spoznanj iz literature je skušal svoje ugotovitve preveriti v razgovorih s prebivalstvom, ki pripada slovenski manjšini ter z razgovori z ljudmi, ki niso naklonjeni koroškim Slovencem. V nalogi je obdelal vprašanja etničnega razvoja in ljudskih štetij, šolstva in socialne razmere koroških Slovencev. Uspelo mu je izbrati in na osnovi literature dokumentirati položaj koroških Slovencev v njihovem življenjskem okolju. Dijakinji ESŠ iz Radovljice, D. Guzej in N. Majes, sta s pomočjo mentorja prof. Bojana Ančika opazovali vreme v radovljiški občini. Dijaki, člani geografskega krožka, so merili temperaturo, oblačnost, vetrovnost, debelino snežne odeje kar tri šolska leta, vendar sta si dijakinji, ki sta v njihovem imenu pripravili nalogo, zastavili zahteven cilj - predstaviti sta želeli podnebje radovljiške občine in pestrost občine v klimatskem pogledu in sta tako žal zanemarili zanimive rezultate lastnih merjenj in smo zato upravičeno upali, da bodo z delom nadaljevali, skušali dopolniti instrumentarij (morda v sodelovanju s Hidrometeorološkim zavodom in razširili obseg opazovanj). Raziskovalna naloga Čebelarstvo v krški občini sodi med naloge, za katere nismo 25 bili najbolj prepričani, da je geografska, biologi pa, da ne sodi v njihovo področje. Med geografske naloge smo jih uvrstili, ker jo je avtor te naloge Janko Božič prijavil kot geografsko. Dijak je delal sam, brez mentorske pomoči in je pripravil celovit prikaz čebelarstva kot gospodarske panoge in avtor sam ugotavlja, da čebelarstvo do sedaj ni bilo obravnavano kot gospodarska panoga oziroma ena od oblik kmetijske dejavnosti, zato moramo pohvaliti njegov trud za kompleksen prikaz in ustrezen metodološki pristop. Ločeno je obravnaval bolezni in zastrupitve čebel ter tehnologijo čebelarjenja ter razvitost čebelarstva v krški občini, in to na osnovi podatkov, ki jih je zbral z anketo med čebelarji. Sestavni del naloge je tudi karta Čebelarsko-pašnega katastra občine Krško. Nalogo z naslovom Oskrba z vodo v Logatcu sta na republiškem srečanju predstavili dijakinji postojnske gimnazije Andreja Čuk in Vida Trček. Naloga je v bistvu zasnovana geografsko in zato po osnovni metodologiji ustrezna, saj najprej prikazuje naravne in družbene poteze logaške občine (oziroma Logaške kotline). V tem okviru pa obravnava oskrbo z vodo, kar ji omogoča, da njeno problematiko naslanja in osvetljuje v širši pokrajinski luči. Če smo lahko z bero raziskovalnih nalog v šolskem letu 1981/82 še zadovoljni, vsaj kar se tiče kvalitete najboljših, saj so bile deležne pozornosti in pohvale tudi komisije na Zveznem srečanju mladih raziskovalcev, ki je bila v Novem mestu, pa nas je republiško srečanje 1983 zelo neprijetno opozorilo. Komisija je dobila za ocenjevanje geografskih nalog le dve nalogi, kar je pomenilo resno opozorilo, da se geografi le vprašamo, kje so vzroki, da med mladimi ni interesa za raziskovalno delo. V preteklosti smo lahko ugotavljali, da so terenska proučevanja vedno znala pritegniti srednješolce, saj nam stroka resnično ponuja vrsto zanimivega dela. Zaskrbljujoče pa je tudi zmanjševanje kakovosti raziskovalnih nalog, kar je še prav posebej prišlo do izraza ob primerjavi z ostalimi na Zveznem srečanju, saj smo bili v preteklosti že kar navajeni, da so bile predstavljene raziskave slovenskih mladincev za razred boljše od ostalih. V šolskem letu 1982/83 so čast geografov med mladimi raziskovalci reševali predstavniki geografskega krožka mariborske gimnazije pod mentorskim vodstvom prizadevne prof. Dragice Liehnove, za katero je že kar tradicija, da zna skoraj vsako leto vzpodbuditi svoje dijake za vsaj eno raziskavo, in predstavniki raziskovalnega tabora Suha Krajina. Mariborčani so proučevali transformacijo mestnih sosesk na primeru KS Tone Čufar in KS Dušan Kveder-Tomaž. Poleg številnih anket so zbrali vrsto podatkov tudi na raznih specializiranih institucijah, zanimiv in zelo ilustrativen pa je bil bogat slikovni material, ki so ga predstavili z diapozitivi. V drugi nalogi pa so mladi udeleženci mladinske brigade s pomočjo mentorja tov. Bezjaka proučevali vodno oskrbo tistih naselij Suhe krajine, kjer še ni vodovoda. Temeljito so obdelali vodnjake (po obliki, načinu pridobivanja pitne vode, kvaliteti vode) v sedmih naseljih Suhe krajine. Naloga ima poleg izobraževalne še veliko aplikativno vrednost, saj je znano, da v Suhi krajini ni kvalitetne pitne vode. 26 V prihodnje moramo poiskati možnosti, da bi povzetke kvalitetnih raziskav objavili v časopisih, kot so Geografski obzornik, Proteus in Pionir. Na tak način bi mladi raziskovalci predstavili rezultate svojega dela širši javnosti. 27 geografska geografska proučevanja in regionalno problematika SPREMEMBE V IZOBRAZBENI SESTAVI PREBIVALSTVA SR MAKEDONIJE Milko PanovX Pismenost je ena od osnovnih pogojev za kulturno razvitost prebivalstva, vpliva na kvaliteto gospodarjenja in na druga področja človekove dejavnosti. Makedonsko prebivalstvo v obdobju turške vladavine, zaradi fevdalnih družbenih odnosov ni imelo privilegijev niti možnosti za šolanje mladine, niti za opismenjevanje starejših ljudi. V tem obdobju v Makedoniji ni bilo niti ene srednje šole. Poskušali pa so uvesti makedonski jezik v osnovno šolo in pisati učbenike za t£ potrebe. V drugi polovici XIX. stoletja se je pričelo šolsko omrežje širiti tudi na vasi in v nekaterih mestih so odpirali nižje razrede gimnazije. V tem obdobju se je razvijala tudi makedonska literatura, posebna pozornost je bila posvečena zbiranju in objavljanju narodnih pesmi. Neposredno po začetku mladoturške revolucije so makedonski prosvetni delavci lažje širili pouk, vendar sta se temu uprli velikobolgarska in velikogrška propaganda. Po balkanskih vojnah, ko je bila etnična enotnost Makedonije razbita na tri dele, ki so jih dobili Bolgarija (pirin-ski del), Grčija (egejski del) in Srbija (vardarski del), so se pogoji za šolanje prebivalstva v Makedoniji močno poslabšali, predvsem zaradi denacionalizacij-ske politike proti makedonskemu narodu. To je pospeševala tudi prosvetna politika na škodo makedonskega naroda in narodnosti (Istorija, 1969). Po prvi svetovni vojni, ko je sedanji teritorij SR Makedonije prišel v sklop kraljevine SHS in kasneje Jugoslavije, velikosrbska buržoazija izobraževanju prebivalstva ni posvečala posebne pozornosti. Ukinjene so bile celo številne šole po vaseh in prosvetni delavci so bili odpuščeni. Prepovedan je bil pouk v makedonskem jeziku, podobno kot v pirinskem in egejskem delu Makedonije. Takšno stanje v izobraževanju in kulturi je trajalo vse do narodnoosvobodilne borbe, ko se je leta 1943 na osvobojenem ozemlju v območju Debarca v zahodni Makedoniji prvič začel pouk v makedonščini. Zaradi navedenih družbenopolitičnih razmer je bilo po popisu prebivalstva 1921. leta v Makedoniji 77,4% prebivalstva, starega nad 10 let, nepismenega. Tudi ob naslednjem popisu 1931. leta ni bilo stanje boljše, delež je bil 67,4%. x Dr., univ. prof., Geografski fakultet, 91000 Skopje, Gazibaba 1, glej izvleček na koncu Obzornika 28 Takoj po drugi svetovni vojni, v času socialistične izgradnje, smo začeli odpirati gimnazije ter druge strokovne srednje šole in 1946. leta je bila ustanovljena filozofska fakulteta ter kasneje Univerzi v Skopju in v Bitoli. Že konec 1944 so po vaseh in mestih delovali številni analfabetski tečaji. Zato se je do leta 1953 močno zmanjšal delež nepismenih na 35,7%, kar pomeni glede na leto 1931 zmanjšanje za 31,7%. Sledilo je še hitrejše nazadovanje števila nepismenega prebivalstva na 24,5% leta 1961 in na 18,1% leta 1971, ko je bilo v Jugoslaviji še 9,1% nepismenih. V sestavi prebivalstva po šolski izobrazbi je vse do leta 1961 še prevladovalo prebivalstvo z nižjo stopnjo izobrazbe. Tega leta je bilo v skupini brez šolske izobrazbe ter z opravljenim 1-7 razredom osnovne šole 900.412 prebivalcev ali 86,4% prebivalstva Makedonije, starega nad 10 let. Dokončano gimnazijo ali drugo srednjo šolo je imelo 31.628 ali 3,0%, višjo in visoko šolo samo 10.997 ali 1,0% prebivalstva (Statistički godišnjak 1982). Stanje pismenosti, oziroma šolske izobrazbe leta 1981 je razvidno iz analize. Uvodoma je treba opozoriti, da se je pismenost v Makedoniji močno izboljšala glede na daljnjo in bližnjo preteklost. Število nepismenih bi se še močneje zmanjšalo, če to ne bi bilo povezano z nacionalnim sestavom. Predvsem pa se je močno povečalo število prebivalstva s srednjo, višjo in visoko šolo, kar se vidi iz tabele za leto 1981: Skupno št. Sestav po spolu Sestav po naseljih Sestav po starosti nepismenih moški ženske mestno podeželsko 0-14 15-64 65 in več 167.425 44.708 122.717 58.316 109.109 3.224 97.537 66.664 Odstotek nepismenih se je 1981. leta zmanjšal na 10,9%, kar je za 13,6% manj kot leta 1961 ali številčno od 342.755 leta 1953 na 167.425 leta 1981, torej za 51,1%. Mnogo višji je bil delež nepismenih žensk zaradi tradicionalno manjšega zanimanja za izobraževanje žensk, kar se danes spreminja, še zlasti v urbanih sredinah. Tako je 1981 bilo med nepismenimi 73,3% žensk in 26,7% moških. Vedno je bilo več nepismenih na vasi kot v mestih. Zato jih je tudi 1981. leta bilo kar 65,2% na podeželju in le 34,8% v mestih. Visok delež slednjih je posledica stalnih migracij v mesto in priseljevanja iz Sandžaka, od koder prihaja večina prebivalstva nepismenega. V mestih in na podeželju prevladujejo med nepismenim prebivalstvom ženske. Izstopajo nepismeni v starosti od 10-14 leta, ki jih je 1,9% in predstavljajo predvsem kmetijsko prebivalstvo, ki se zaradi zaposlenosti v kmetijski pridelavi ne šola. Vendar njihovo število upada od 8.564 leta 1971 na 3.224 leta 1981. Številčno so nepismeni močno zastopani v zreli starostni dobi od 15-64 let s 58,2% vseh nepismenih, kar pomeni, da del delovno sposobnega prebivalstva ni šolan, njihovo število pa se je od leta 1971 močno zmanjšalo. Visok je tudi delež nepismenih v skupini starih 65 in več let, kamor sodi 37,9% vseh nepismenih. Samo v tej 29 u> o ■Vriva palanka' kumanovo ikratovo ikočani tetovo skopje pr08ií sveti nikoli 60stivar berovo broo radovi: titov veles strumica négotino /alandovo kavadarci prilep gevgelija :mir hisar struga viSja in soka Sola nepopolna osnovna šola bitola srednja i poklicna :ončana osnovna žola S R MAKEDONIJA ŠOLSKA IZOBRAZBA PREBIVALSTVA STAREGA 15 IN VEČ LET L. 1981 f f -odd. za geografijo lj ix 19«i. c vojvoda ki 1 starostni skupini se je število nepismenih od leta 1971 povečalo za 3.425 ljudi ali za 5,4%. V vseh starostnih skupinah je med nepismenimi večji delež žensk. V vseh tridesetih občinah SR Makedonije je določen delež nepismenih, vendar je najvišji v nacionalno najbolj mešanih občinah. Tako je kar 60,3% vseh nepismenih v desetih občinah, poseljehih z Makedonci in Albanci (Bitola, Gostivar, Debar, Kičevo, Kumanovo, Ohrid, Skopje, Resen, Struga, Tetovo). Največ nepismenih pa je v občinah Gostivar, Kumanovo, Skopje in Tetovo, in sicer 75.895 ali 45,3% vseh nepismenih v SR Makedoniji. Izobrazbena sestava prebivalstva se je do leta 1981 močno izboljšala: Brez šolske izobrazbe in z 1-7 razredov osnovne šole Osnovna šola Sola za KV in VKV Gimnazija in srednje strokovne šole Višja in visoka šola Skupaj 612.916 379.991 110.829 175.546 68.698 1.353.959 Največ prebivalstva 1981. leta je bilo brez šolske izobrazbe in z 1-7 razredov osnovne šole, skupaj 45,2% ali skoraj vsak drugi prebivalec Makedonije, star deset in več let. Vendar se je število teh zmanjšalo od leta 1961 za 287.496 ali za 31,9%, kar pomeni, da je mladina iz leta v leto šolanje podaljševala. Zato se je tudi močno povečalo število ljudi z dokončano osnovno šolo od 72.905 leta 1961 na 379.991 leta 1981 ali za 421,1%. Tako je bilo v tej skupini leta 1981 28,1% ljudi. Razvoj industrije in gradbeništva sta povečala potrebe po strokovnem izobraževanju, zato se je število kvalificiranih in visokokvalificiranih prebivalcev povečalo od 25.452 1961. leta na 110.829 leta 1981 ali za 335,4%. Ustrezna politika na področju izobraževanja je povečala tudi število prebivalcev z dokončano srednjo šolo na 175.546 ali 12,9% vsega prebivalstva, kar pomeni povečanje za 9,9%. Odpiranje višjih in visokih šol je pospešilo tudi izobraževanje na tej stopnji, delež Makedonije v jugoslovanskem okviru pa je porastel na 7%. Število prebivalcev z višjo in visoko šolo se je od 10.997 1961 povečal na 57.701 leta 1981 ali za 524,6%, delež te skupine pa se je povečal od 1,0% na 5,1%. Posamezna območja oziroma občine imajo različno izobrazbeno sestavo prebivalstva, kar je odvisno predvsem od koncentracije sekundarnih in terciarnih dejavnosti v centralnih naseljih. Tako je živelo 1981. leta na primer v Skopju kar 31.663 ali 46,1% vseh prebivalcev z višjo in visoko šolo, skupaj z Bitolo, Kuma-novim, Prilepom in Ohridom pa je to število znašalo kar 46.252 ali 67,3%. To pomeni, da je bilo v vseh ostalih občinah le 32,7% prebivalcev z višjo ali visoko šolsko izobrazbo. Zlasti nekatere obrobne občine imajo izredno nizek odstotek tovrstnega prebivalstva, Brod le 1,4% in Demir Hisar 1,6%, obratno pa je v njih izredno visok delež prebivalstva brez vsake izobrazbe ter z 1-7 razredov osnovne šole: Brod 86,8%, Demir Hisar 86,1%. Na splošno se je torej izobrazbena sestava prebivalstva Makedonije v povojnem obdobju precej izboljšala. Močno je nazadoval delež prebivalstva brez šolske izobrazbe ter z nedokončano osnovno šolo, povečal pa se je delež prebivalstva s strokovno, srednjo, višjo in visoko šolo. Urbanizacija bo to sestavo še močno izboljšala. Zaradi razvojnih razlik med posameznimi občinami so regionalne razlike v šolski izobrazbi prebivalstva velike in naj bi se v bodoče zmanjšale s hitrejšim razvijanjem manjših centralnih naselij, katerim so vse bolj potrebni kadri z višjo šolsko izobrazbo. Literatura 1. Istoria na makedonskiot narod, knj. 2. Skopje. 2. Statistični podatki so iz naslednjih publikacij: Osnovni podatoci od oblasta na demografijata, prosvetata i zdravstvoto. Republički zavod za statistika, Skopje 1963, Osnovni podatoci na naselenieto po opštini. Republički zavod za statistika, Statistički pregled 126, Skopje 1982. Prevedel Mirko Pak 32 PREDSTAVITEV RELIEFA NA HOROGRAFSKIH KARTAH S POUDARKOM NA SLOVENIJI V X Marko Zerovnik V skupino horografskih kart uvrščamo topografske in splošno geografske karte. Zanje veljata generalizacija (posplošitev) in redukcija (odvzem). Stopnjo tega opravila narekuje predvsem pomanjkanje prostora, ki ga določa merilo karte, zraven tega pa tudi osnovni namen karte glede na uporabnost. Težava pri predstavitvi reliefa je tudi v tem, da ima ta v naravi tri dimenzije (višino, dolžino in širino), na karti pa je grafično lahko predstavljen le v dveh dimenzijah (v dolžini in širini). v 2 Kolikšna je površina za upodobitev reliefa v obsegu enega km glede na merilo karte, povedo podatki v naslednji tabeli: Merilo karte Velikost prostor^na karti v obsequ eneqa km" 1 1 000 10 000 cm^ (100 din2 ali 1 m2) 400 cm2 (4 dm2) 1 5 000 1 10 000 100 cm2 (1 dm ) 1 25 000 16 cm2 1 50 000 4 cm2 1 100 000 1 cm 1 200 000 0,25 (25 mm ) 4 rntr>2 1 500 000 1 750 000 2 mm2 1 1 000 000 1 mm 2 1 2 000 000 0,25 mm2 1 10 000 000 0,01 mm Grafično upodabljanje oziroma predstavitev reliefa na kartah je zelo zamotano in zahtevno opravilo. V tem je tudi iskati vzroke, da grafični poizkusi, ki temelje tudi na teoretični stopnji dosedanjega razvoja kartografske znanosti, niso še dali povsem zadovoljivih rezultatov. Še veliko večje težave kot danes so imeli z grafičnim upodabljanjem reliefa izdelovalci kart v preteklosti, zlasti tedaj, ko še niso poznali dovolj preciznih merskih inštrumentov. Kartografi so vse tja do 18.stol. upodabljali relief na kartah v perspektivi, v obliki gričev, katerih oblika in velikost je bila odvisna predvsem od subjektivne ocene izdelovalca. To metodo imenujemo fiziografično kartografsko metodo. X mag. geog., 61218 Komenda, Čebuljeva 17, glej izvleček na koncu Obzornika 33 V času renesanse, ko so izdelovalci kart uporabljali izključno le fiziografično metodo za prikaz reliefa, so se na nekaterih pristaniških kartah že pojavile izobate, linije, ki povezujejo točke istih globin morja. Ob koncu 18.stol. se je uveljavila na mnogih kartah tudi kartografska metoda izohips za kopno. Z uvedbo te kartografske metode je bil napravljen dokajšen korak v razvoju prikazovanja reliefa na kartah. Izohipse namreč ne prikazujejo samo višine in oblike (sicer generalizirano glede na ekvidistanco), temveč tudi strmino. « V 18. in 19. stol., v dobi sistematičnih državnih izmer ozemlja, izvršenih predvsem v vojaške namene, so začeli izdelovalci kart množično uporabljati pri grafični upodobitvi reliefa tudi kartografsko metodo črtic oziroma šrafur. Črtice za naklon terena so vrisavali med dvema izohipsama, včasih pa tudi samostojno. To kartografsko metodo je prvi uvedel nemški kartograf Lehmann (1801). Bazirajo na vertikalni osvetlitvi reliefa, tako da je terenska ploskev tem manj osvetljena, kolikor večji je kot, ki ga obdaja ploskev s horizontom. Črtice, ki ponazarjajo naklon terena, so vedno risane v smeri največje strmine, razmerje med debelinami črtic in presledki med njimi pa pokaže, kako strm je relief. Lehman-nova lestvica ima za označitev naklona terena naslednje radacije: Naklon terena (reliefa) Razmerje med debelinami črtic in presledki 0-5° 0 9 5 - 10° 1 8 10 - 15° 2 7 15 - 20° 3 6 20 - 25° 4 5 25 - 30° 5 4 30 - 35° 6 3 35 - 40° 7 2 40 - 45° 8 1 45 - 90° 9 0 Ta kartografska metoda omogoča izvrsten grafični prikaz tudi mikrogeografskih oblik v reliefu. Mojstrovina karte s črticami (šrafurami) je Dufoureva karta Švice v merilu 1: 100 000 iz prve polovice 19. stol. Zaradi izredno počasne in dokaj zahtevne izvedbe ter znatnih denarnih stroškov so kartografi Lehmannovo metodo opustili in jo nadomestili s tako imenovano višinsko barvno lestvico (hipsometrijo), najprej v niansah ene barve, pozneje z večjim številom barv, kar je ostalo v uporabi še sedaj. Senčenje reliefa se je pojavilo v 18. stol. To kartografsko metodo je prvi uporabil ruski kartograf Remizov. 34 Osnovno bistvo senčenja je v tem, da so terenske oblike raznih naklonov upodobljene v niansah ene, dveh ali več barv, pri čemer je relief običajno osvetljen s severozahodne smeri pod določenim kotom, so pa tudi izjeme, kot na primer stenska karta Slovenije v merilu 1:150 000 (senčenje je opravil kartograf Ivan Selan), kjer je relief osvetljen z jugozahodne smeri, kar mu daje videz naravne osvetlitve glede na navidezno gibanje sonca. Morda se bomo vprašali, zakaj tudi drugi ne senpijo reliefa s te strani. Odgovor je namreč v tem, da se v osvetlitvi z jugozahodne smeri slika reliefa dokaj rada pokaže opazovalcu v obrnjeni (negativni) sliki, posebno še, če je senčeni relief izdelan na osnovi fotografskega posnetka. Zanimivo je, da se na Selanovih kartah relief ne pokaže obrnjeno, temveč trdno miruje v pozitivni sliki. Razloge za to je iskati v tem, da senčenje ni bilo izvedeno iz ene točke, temveč v kotu, ki ga je napravilo sonce v času med 12. in 15. uro. Slaba stran senčenja je, da grafična upodobitev reliefa ne daje dovolj jasne slike o nadmorski višini točk na karti. Zaradi te pomanjkljivosti se senčenje samostojno uporablja le za prostorsko orientacijo drugi (glavni) vsebini. Iz tega sledi, da se senčenje uporablja samostojno predvsem na tematskih kartah, med katere ne štejemo splošno geografskih (horografskih) kart. Na horografskih kartah se senčenje uporablja skoraj vedno le v kombinaciji s hipsometrijo. Poudariti je treba, da ostajajo za sedaj izohipse še vedno najvažnejši konstrukcijski element reliefa na karti, ki omogoča na dokaj enostaven način rešiti razne kartometrične naloge, kakor na primer določitev relativnih višin, naklona strmine, izdelavo profilov itd. Zaradi te pomembne vloge navajamo tudi podrobnejši pregled ekvidistanc izohips na tistih kartah, s katerimi se v praksi pogosto srečujemo: 1. topometrijska karta 1 : 5 000 (osnovna državna karta ali temeljni topografski načrt) 2. topografska detajlna karta 1 : 25 000 3. topografska detajlna karta 1 : 50 000 4. topografska pregledna karta 1 : 100 000 5. topografska pregledna karta 1 : 200 000 6. topografska horografska karta 1 : 300 000 7. topografska horografska karta 1 : 500 000 5 m 10 m 20 m 40 m (na starih jugoslovanskih kartah 20 m) 100 m 100 m 100 m do višine 500 m, 250 m nad višino 500 m 35 ■ 8, horograiska detajlna karta 1 : 1 000 000 (mednarodna milijonska karta) hipsometrična lestvica z izohipsami, vendar brez senčenja, na 100, 200, 300, 400, 500, 700, 1000, 1500, 2500 in 3000 m Poimenovanje kart je podano po shemi P. Lovriča. Z ozirom na to, da z osnovnimi ekvidistancami izohips ni mogoče dovolj dobro prikazati položnejšega terena na kartah, se uporabljajo pri grafičnem upodabljanju reliefa tudi pomožne izohipse s polovično, četrtinsko, osminsko itd. vrednostjo osnovne ekvidistance. Poleg glavnih oziroma osnovnih ter pomožnih izohips označujemo relief tudi še z višinskimi točkami (kotami), katerim je pripisana številka absolutne nadmorske višine. Številke nadmorskih višin pripisujejo po potrebi tudi naseljem, cerkvam, mostovom itd. Zanimivo je, da so v 19. stol. že dokaj pogosto uporabljali z izohipsami vred tudi hipsometrično barvno lestvico, in to tako, da so najprej prostor med dvema izohipsama zapolnjevali z določeno nianso barve, ki je bila enotna v vsej hipso-metriji. Pozneje, z razvojem kartografske in reprodukcijske tehnike, pa so zapolnjevali prostor med dvema izohipsama s samostojnimi barvami. Barve so skoraj vedno izbirali tako, da so s svetlejšo barvo dajali videz ravninskemu oziroma nižinskemu svetu, s prehodi k intenzivnejšim, temnejšim barvam pa so skladno poudarjali višji svet. Tako je ostalo v glavnem še danes. Omenimo naj pri tem naslednji dve karti iz te skupine: 1. Šolska ročna karta avstrijske Koroške v merilu 1 : 400 000. Relief je prikazan v kombinaciji izohips, hipsometrije in senčenja. Hipsometrična barvna lestvica ima naslednje višinske gradacije: 0-200, 200-300, 300-500, 500-700, 700-1000, 1000-1500, 1500-2000, 2000-2500 in nad 2500 m. Karta daje opazovalcu dokaj realno in plastično podobo o prostoru, hkrati pa je tudi dokaj sugestivna. Natisnjena je bila leta 1981. 2. Šolska stenska karta SFR Jugoslavije v merilu 1 : 500 000 (tekst je za slovensko šolo priredil Valter Bohinec). Relief na tej karti je prikazan v kombinaciji hipsometrije in senčenja (brez izohips). Hipsometrična barvna lestvica je označena od 0-100, 100-200, 200-400, 400-700, 700-1000, 1000-1500, 1500-2000 in nad 2000 m za kopno ter 0-50, 50-100, 100-500, 500-1000 in nad 1000 m za morje. Tudi na tej karti daje relief dokaj plastičen in realen vtis, ne glede na dokajšnjo generalizacijo. Sicer pa je uporaba izohips, hipsometrije in senčenja na kartah zastopana takole: 1. metoda izohips na topometrijskih kartah (l:l 000 do 1: 5 000), na topografskih detajlnih kartah (l:10 000 do 1:50 000) in na topografskih preglednih kartah (1:100 000)j 2. metodi izohips in senčenja na topografskih preglednih kartah (1:200 000) in 36 na topografskih horografskih kartah (1:250 000 do 1:500 000); 3. metode: - izohipse, hipsometrija in senčenje, - izohipse in hipsometrija, - hipsometrija in senčenje na horografskih detajlnih kartah (1:500 000 do 1:1 500 000), na horografskih preglednih kartah Cl:l 500 000 do 1:7 500 000) in na horografskih globalnih kartah (od 1:7 500 000 na manjše merilo). Omeniti je treba še švicarsko kartografsko metodo, katere glavni tvorec je znameniti kartograf E. Imhof. Njihova metoda temelji na rahli hipsometrični barvni lestvici, daje izredno estetsko in plastično sliko o reliefu, je pa zelo zahtevna za izdelavo. Relief je treba namreč naslikati na osnovi matematične izmere, tako da daje na kraju vtis umetniške slike, v kateri je kljub rahli hipsometrični barvni lestvici možno odčitati relativne in absolutne višine terena, skupno z dokaj efektnim senčenjem pa daje tudi izvrsten pregled nad naklonom terena. Ta metoda pa ni zahtevna samo za izdelavo, temveč tudi za nadaljnje tiskarske reprodukcije, ki morajo biti vrhunske. V tem je iskati razloge, da se ta metoda ni bolje uveljavila tudi izven Švice. Kot primer za švicarsko metodo si oglejmo karto Alpskega sveta 1:2 500 000, ki je objavljena v švicarskem atlasu za srednje šole (E. Imhof, Schweizerischer Mittelschulatlas, Zürich, 1965). Relief je na karti prikazan zelo plastično in su-gestivno, kar je za gorski svet poglavitno. Ima naslednjo barvno gradacijo: 0-100, 100-200, 200-500, 500-1000, 1000-2000, 2000-3000 in nad 3000 m za kopno ter 0-200, 200-2000 in nad 2000 m za morje. Od ostalih poizkusov za ponazoritev reliefa na kartah velja omeniti še preslikavo modela reliefa v treh dimenzijah. Ta poizkus, imenovan Wenschov postopek, je sicer hitro postal znan po svetu, bolje pa se ni mogel uveljaviti, ker je nastalo pri direktni preslikavi (fotografiranju) reliefa precej pomanjkljivosti. Te so se pokazale predvsem v tem, da so slemena hribovij ali gora, ki so potekala paralelno z žarki osvetlitve, bila premalo senčena, slemena, ki so potekala pravokotno na žarke, pa preveč. Skladno s tem so se pokazale anomalije tudi v ostalih smereh žarkovja. Poleg te napake se je pokazala pomanjkljivost tudi v dolžini senc v tistih primerih, kjer so zaradi strmega in visokega terena pri osvetlitvi reliefa padale sence na nasprotno pobočje doline, ki bi moralo ostati osvetljeno. Tretja pomanjkljivost, s katero smo se deloma že seznanili, je, da ta postopek ne dovoljuje preslikave modela reliefa osvetljenega od južne strani, temveč le od severne, da se opazovalcu relief ne pokaže v obrnjeni (negativni) sliki. Tudi japonski kartografi niso mirovali, vendar v svojih prizadevanjih niso prišli do vidnejših rezultatov. Poizkušali so prikazati relief z gostoto in križanjem linij, oblikovanih po terenu. Slaba stran te kartografske metode je v tem, da na karti zavzame zelo veliko površino. Ker ostaja na karti premalo prostora za druge grafične prikaze, se je ta metoda ohranila v glavnem le za prikaz reliefa kot glavne vsebine. 37 Tudi računalniška obdelava podatkov reliefa je dala določene pozitivne rezultate pri grafičnem prikazu. Pri ročni izdelavi kart pa teh podatkov ne moremo upoštevati. In kakšne karte so v naših šolah? Do leta 1982 sta se v osnovnih in drugih šolah uporabljali pri pouku za spoznavanje Slovenije le dve karti: ročna karta Slovenije v merilu 1:500 000 in stenska karta Slovenije v merilu 1:150 000. Obe karti je izdelal I. Selan, priredila sta ju V. Bohinec in F. Planina. Detajlnost vsebine na teh dveh kartah je dokaj velika z ozirom na merilo. Obe sta splošno geografski in se glede na generalizacijo in redukcijo vsebine uvrščata v skupino horografskih kart: karta 1:500 000 kot topografska horografska, karta 1:150 000 kot topografska pregledna. Na obeh kartah je relief prikazan z izohipsami, hipsometrijo in senčenjem z osvetljavo od jugozahodne strani. Vizualne anomalije tu ni, popravki v senčenem reliefu presegajo kot osvetljave. Ker so določene pomanjkljivosti v senčenem delu reliefa le ostale, se hipsometrija (deloma pa tudi izohipse) vizualno izvrstno dopolnjujejo, to velja za relativne in nadmorske višine. Hipsometrična barvna lestvica je na ročni karti naslednja: 0-100, 100-200, 200-300, 300-400, 400-600, 600-1000, 1000-1600, 1600-2000 in nad 2000 m za kopno, za morje pa ima le eno barvo, ter na stenski karti 1:150 000: 0-100, 100-200, 200-400, 400-1000, 1000-2000 in nad 2000 m za kopno ter 0-50 in nad 50 m za morje. Na ročni karti Slovenije je hipsometrija bolj razčlenjena kot na stenski karti, zaradi česar so prehodi iz ene v drugo barvo tudi manj izraziti oziroma manj intenzivni. Poudarek posameznih barv, ki ponazarjajo relief na stenski karti Slovenije, je torej večji in učinkovitejši z ozirom na dejstvo, da učenci opazujejo karto predvsem od daleč. V letu 1982 in 1983 sta se poleg omenjenih dveh kart pojavili še dve, ki grafično ponazarjata Slovenijo v merilih 1:500 000 in 1:175 000. Karti je izdelal Geodetski zavod SRS v Ljubljani. Na obeh kartah je relief upodobljen na isti način, s svetlobnimi niansami treh osnovnih barv, rumene, rdeče in modre, ki dajejo v kombinacijskem razmerju rjavo barvno senčenje. Izdelovalci teh dveh kart so dna dolin in kotlin označili s posebno zeleno barvo. S tem načinom prikaza dolin in kotlin pa je povsem zabrisana razlika med bolj ravnim svetom v nižjem delu glede na nadmorsko višino. Na ta način je deloma zabrisano tudi osnovno hipso-grafsko razlikovanje površja. Uporaba te metode, ki jo uvrščamo v tako imenovani Wenschov postopek, pri nas ni nova, uporabil jo je avtor tega prispevka že leta 1969 za turistično avtokarto Slovenije v merilu 1:400 000 in leta 1971 za vrsto tematskih kart v Mojem prvem atlasu, učbeniku za 3. in 4. razred osnovne šole. Tudi na splošnih geografskih kartah za potrebe izobraževanja si prizadevamo, da je relief pravilno in učinkovito predstavljen, da so geografske značilnosti prostora nepopačene ali izpuščene, saj nam je znano, kako pomemben je že prvi 38 stik otroka s karto. Prvi vtis o prostoru, ki ga dobi otrok prek grafičnega prikaza, se mu globoko vtisne v spomin, zato se lahko vprašamo, ali je relief s preslikavo modela dovolj točen. Če ga nekoliko bolje pogledamo, ugotovimo, da ima, poleg že prej omenjenih pomanjkljivosti, tudi premalo izražene razlike med planotastim dinarskim svetom srednjih višin ter nižjim gričevnatim površjem subpanonske in submediteranske Slovenije. Zelo malo je vidno tudi zniževanje in odpiranje slovenskega sveta proti Panonski nižini; tudi Vipavska dolina ostaja zaprta proti Furlanski nižini v Italiji. Dokaj nerealno sta prikazana Šmarna gora in Rašica, kakor tudi zahodna obala Istre ter gričevnat svet (brez vmesnih dolin) severno in severozahodno od Udine-Vidma. Če se ponovno ozremo k izhodiščnemu vprašanju, potem ne moremo mimo dejstva, da se grafična kartografska metoda po Wenschovem postopku preizkuša, kljub že znanim težavam, tudi na primeru Slovenije, ki ima izrazito hipsograf-sko in reliefno razčlenjenost s sorazmerno velikimi višinskimi razlikami. Vse to pa zato zahteva pri geografski kartografski upodobitvi reliefa tudi dokajšnjo mero matematične natančnosti, ki jo nudi upodobitvena površina glede na merilo karte. Izdelava reliefa je izredno zahtevna, zato jo uspešno lahko opravljajo le usposobljeni strokovnjaki s širokim znanjem in čutom za umetniško ustvarjanje. Viri 1. Arnberger, E., 1966, Handbuch der thematische Kartographie. Wien. 2. Beltram, K., 1952, Reproduktivna grafička umetnost. Beograd. 3. BrandstStter, L., 1965, Bezirk Villach Land 1:125 000. 4. Geodetski zavod SRS Ljubljana 1981, Ročna karta Slovenije 1:500 000. 5. Geodetski zavod SRS Ljubljana 1982, Stenska karta Slovenije 1:175 000. 6. Freytag-Berndt, 1981, Schulhandkarte von Kärnten. Wien. 7. Imhof, E., 1972, Thematische Kartographie. Berlin-New York. 8. Imhof, E., 1965, Schweizerischer Mittelschulatlas. Zürich. 9. Košak, M., Oblak, T., Weber, T., Žerovnik, M., 1983, Moj prvi atlas, učbenik za 3., 4. in 5. razred osnovne šole. Ljubljana. 10. Oblak, T., Weber, T., Žerovnik, M., 1971, Moj prvi atlas, učbenik za 3. in 4. razred osnovne šole. Ljubljana. 11. Peterca, M., Radoševic, N., Milisavljevič, S., Racetin, F., 1974, Kartografija. Beograd. 12. Podpečan,A., 1960, Kartografija II. Ljubljana. 39 13. Sališčev, K., 1975, O kartografičeskem metode poznaniya (analiz nekotoryh predstavleniy o kartografii). Vestnik Mosk. Univ. Ser. Geogr. 1, 3-10. Moskva. 14. Selan, I., Bohinec, V., Planina, F., 1968, Stenska karta Slovenije 1:150 000. Ljubljana. 15. Selan, I., Bohinec, V., Planina, F., 1981, Ročna karta Slovenije 1:500 000. Ljubljana. 16. Selan, I., Žerovnik, M., 1982, Stenska karta Slovenije 1:150 000. Ljubljana. 17. TLOS - Kartografija Zagreb, 1975, SR Hrvatska 1:1 200 000. 18. TLOS - Kartografija Zagreb, 1980, SFR Jugoslavija 1:500 000. 19. Vrišer, I., 1966, Osnove geografskega dela. Ljubljana. 20. Witt, W., 1970, Thematisclie Kartographie, 2. izdaja. Hannover. 21. Žerovnik, M., 1969, Turistična avtokarta Slovenije 1:-100 000. 22. Žerovnik, M., 1982, Merilo kart in upodobitvena površina na kartah na primeru občine Kamnik. Geografski vestnik, str. 81-89. Ljubljana. 40 geografska raziskovanja mladih "SUŠA '83" Nuša Pole, Miran Tepeš Škodljivosti suše in sušnosti se pri nas premalo zavedamo in ji posvečamo vse premalo pozornosti. V sestavku, ki je povzetek najine seminarske naloge, želiva opozoriti na sušo in njene posledice. Za osnovo proučevanja sva vzela sušno leto 1983 v Sloveniji. Za izraz suša je več definicij. Na splošno je to pomanjkanje vode za živa bitja in človeško družbo. Posamezne dejavnosti postavljajo v ospredje različne posledice pomanjkanja vode: za kmeta je suša pomanjkanje vode v tleh, za hidrologa so to nizki pretoki rek, za energetika je to zaradi nizkih pretokov rek in zaradi praznih akumulacijskih jezer zmanjšana proizvodnja elektrike v hidroelektrarnah, za ekonomista je suša pomanjkanje vode, ki povzroči motnje v narodnem gospodarstvu (Natek 1983). Sušna obdobja, ko dobi zemlja manj padavinske vode, kot bi je ob zadostni zalogi vode lahko izhlapelo prek listov vegetacije in iz tal (Gams 1983), ponavadi nastopajo vsako leto zaradi neenakomerne porazdelitve padavin preko leta. Po podatkih Hidrometeorološkega zavoda SRS je bilo leta 1983 v Sloveniji na splošno manj padavin in zato je bilo tudi več daljših sušnih obdobij: od 16.2. do 22.3. kar znaša skupaj 35 dni, od 9.4. do 1.5. (23 dni), od 3.7. do 2.8. (31 dni), od 19.9. do 11.10. (23 dni) in od 19.10. do 26. 11. (39 dni). Vreme v letu 1983 je bilo v mnogočem izjemno. V Sloveniji je bilo izjemno toplo, sončno in suho. Zaradi močne evapotranspiracije (izhlapevanje iz tal in preko listov vegetacije) so bile posledice še bolj očitne. Po podatkih Hidrometeorološkega zavoda SRS (Dolinar-Lešnik 1984) je bila srednja letna temperatura v Ljubljani za 0,5 C višja od dolgoletnega povprečja 1926-1965. Poletje je bilo najtoplejše v zadnjih 30 letih. Letna vsota ur osončenja je bila 1948 ur, kar je največ, odkar jo merijo. Poletje je bilo bolj sončno le še v letih 1952 in 1958. Letna množina padavin je bila 1150 mm, kar je le 80% od dolgoletnega povprečja. Poletje je bilo zadnjikrat bolj suho pred 50 leti. Poleti 1983 je padlo le 60% normalne vrednosti padavin. Potek vremena skozi celo leto kaže zametek suše že pozimi, ko sta bila januar in marec pretopla in brez snega, v februarskem snegu pa je bilo premalo zaloge za spomladansko prebujanje vegetacije (kalčki koruze so se posušili). April je bil zelo suh in topel, maj in junij pa sta bila normalno namočena. Julija se je začela poletna vročina s sušo (v Ljubljani je julija sonce si^lo kar 60% ur več kot ponavadi, temperatura pa se je kar 15 krat dvignila nad 30 C). Zaradi izredne vročine so padavine iz julijskih neviht izhlapele že na vroči površini tal. Najmanj dežja je bilo X Nuša Pole, štud. geog., Miran Tepeš, štud. geog., PZE za geografijo,^Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 13, glej izvleček na koncu Obzornika 41 DHAV/¡ KURA SOCA LJUBLJANICA 4 ¿ ' 5 ' <<" 5 ' c ' í " ti lo' u' Al * i, no' SAVINJA f 2. V * 5 C í « 9 to ,2 riTV s"t V« ? »«a 2. i * F fi * « 9 *> -M « ü 9 ío'jj Al !íidroe;rami - primerjava k tanja 19^5 z dolgoletnim povprečjem (slika 2) eq.oqog e^sanw tf >r t 1 t ? í t 7 ÍTmBaaomxxit uonassriBg - aaq.xe/w TuejTjTpow Buep-[qnCi :Í96I 0>L31 e^oqog e^s^n^ euepiqnCT :3T33:HcIAO0 - 41. ---- proizvodnja pri dolgoletnem povprečju ....... plan za leto 1983 - proizvodnja 1.1983 Slika 5 Proizvodnja elektrike v hidroelektrarnah po mesecih 47 Dolinar-Lešnik, 1983 in 1984, Dekadna in mesečna agrometeorološka poročila ter letno agrometeorološko poročilo, Hidrometeorološki zavod SRS Ljubljana. Maček Jože, 1983, Gozdna fitopatologija, Biotehnična fakulteta Ljubljana. Hidrometeorološki zavod SRS Ljubljana, arhiv. SOZD Elektrogospodarstvo Slovenije, Elektroenergetska bilanca Ljubljana 1982 in 1984. Štab za civilno zaščito Ljubljana, arhiv. Zavod za statistiko SRS Ljubljana. Zavod SRS za zdravstveno varstvo, Služba za epidemiologijo. NUK Ljubljana, Časopisni arhiv. 48 ČEBELARSTVO V SLOVENIJI V GEOGRAFSKI LUČI Aleša Nližigojx Temo sem si izbrala zato, ker je čebelarstvo pri nas še precej nerazvita dejavnost. Čebele poznamo kot pridelovalke medu, o njihovi drugi koristnosti pa vemo zelo malo. Čebele kot opraševalke sadnega drevja naredijo 10-15 krat večjo korist, kot nabiralke medu. Z navzkrižnim opraševanjem omogočajo pridelovanje pri večini sadnih vrst, pri mnogih rastlinah pa vplivajo tudi na množino in kakovost pridelanih semenk in plodov, kot npr. pri jagodičevju, vrtnicah, deteljah, sončnicah, oljni repici. V zaostalem kmetijstvu opravijo čebele opraševanje mimogrede, v kmetijsko razvitih deželah pa zgolj divje čebelje populacije ne zadoščajo za popolno opraševanje kultur. Ker čebele z opraševanjem rastlin bistveno vplivajo na večanje kmetijske proizvodnje in s tem na produktivnost dela, bi bilo zelo pomembno, da bi se čebelarstvo razvijalo vzporedno s kmetijstvom. V Sloveniji pa nas podatki opozarjajo na precej drugačna sorazmerja: Kmetijska proizvodnja (%) Živinoreja (%) ' Govedoreja (%) Proizvodnja medu Št. panjev (%) 1947 100 100 100 100 100 1957 160 136 151 72 81 1977 265 306 305 108 97 1978 249 317 318 88 112 Organiziranost čebelarstva V Sloveniji je okoli 7000 čebelarjev, ki so organizirani v 45 društvih, oz. v 230 čebelarskih družinah, ki imajo okoli 120 tisoč panjev. V zadnjem desetletju se je povečalo število ljudi, ki se ukvarjajo s čebelami, prav tako pa se povečuje tudi število čebeljih družin. Distribucija čebelarjev v SRS Št.čebeljih Št.čebe- Struktura Povprečno št. Št. čeb. Struktura družin larjev čebelarjev čeb. panjev panjev panjev do 20 5 390 77 % 11 59 290 49,4 % 21-40 1 400 20 % 30 42 000 35 % 41-80 140 2% 68 9 610 8 % 81-160 49 0,7% 100 4 900 4,1% 161 in več 21 0,3% 200 4 200 3,5% Skupaj 7 000 100 % 120 000 100 % učenka Srednje naravoslovne šole, Ljubljana, mentorica: prof. Mara Radinja 49 Na podlagi te tabele lahko razdelimo čebelarje v tri skupine: 1. 77% čebelarjev s povprečno 11 panji: čebelarjenje jim je rekreacija, med in ostale pridelke imajo za lastno uporabo in uporabo ožje okolice; 2. 20% čebelarjev s povprečno 30 panji: čebelarjenje jim je dodaten vir dohodka; 3. 3% čebelarjev: čebelarstvo je njihova glavna dejavnost ali celo poklic. Največ čebelarjev je organiziranih v HP Medex (965), poleg te delovne organizacije pa na tem področju deluje še Čebelarska zadruga llmezad. HP Medex ima svoje čebelarje razdeljene v tri skupine: 1. 921 pogodbenih čebelarjev, 2. 20 kooperantov, 3. 24 delavcev na domu. Kooperanti in delavci na domu pridelajo letno cca 85 ton medu, pogodbeni čebelarji pa oddajo 865 ton letno. Kooperanti in delavci na domu (44) imajo 4700 panjev. Pogodbeni čebelarji (921) pa 38 800 panjev. Delež pridelave medu po izrazitejših področjih: - Prekmurje 100 ton - Štajerska 150 ton - Dolenjska 200 ton - Notranjska 150 ton - Primorska 100 ton - Ljubljanska regija 165 ton Proizvodnja medu in ostalih čebeljih pridelov v Sloveniji S sedanjim stanjem čebeljih družin uspemo v Sloveniji nabrati le približno 5% medičine iglavcev oz. 30% medičine žlahtnega kostanja, lipe in akacije. Na tržišče pride letno: okoli 1200 ton medu, 10 ton cvetnega prahu, 800 kg matičnega mlečka, 600 kg propolisa, 24 ton voska, 10 000 čebeljih matic. Poraba medu se nenehno povečuje (znaša 0,75 kg na prebivalca letno), proizvodnja pa je ne dohiteva. Zato je potrebno vedno več medu uvažati. To dokazuje, kako potrebno bi bilo razviti čebelarstvo, za kar imamo izredne pogoje. 50 Uvoz in izvoz medu (v tonah) za SFRJ Leto Uvoz Indeks Izvoz Indeks 1974 2 145 100 110 100 1975 3 185 148 139 126 1976 5 347 249 187 170 1977 4 387 204 247 224 1978 5 783 270 138 125 Potrošnja (v tonah) za SFRJ Leto Proizvodnja Uvoz Skupaj Indeks 1974 4 694 2 145 6 839 100 1975 3 774 3 185 6 959 102 1976 5 853 5 347 11 200 164 1977 4 844 4 385 9 229 135 1978 5 004 5 783 10 787 158 Zastrupitve čebel Čebele lahko pomenijo znanilce čiste pokrajine, saj takoj, ko priletijo na onesnažen cvet, poginejo. Veliko čebel pogine med škropljenjem sadnega drevja, pa tudi zaradi drugih insek-ticidov in pesticidov. Zato bi bilo treba škropljenje pri vseh vrstah sadnega drevja in jagodičevja urediti tako, da bi čimbolj varovali čebele in dosegli visoke, kakovostne pridelke sadja. Potrebni bi bili dogovori med čebelarji in sadjarji, da bi v času škropljenja čebelarji zapirali čebele, dokler se učinek strupa toliko ne razgradi, da ni nevaren življenju čebel. Pogoste zastrupitve čebel so tudi zaradi strupenih plinov v okolici tovarn, ki v svoji proizvodnji uporabljajo arzen, svinec, cink in druge strupene kovine. Seznam pokrajin, kjer se pridelujejo določene vrste medu (izrazitejša področja) H oja : Trnovski gozd, Snežniška planota s kočevsko regijo, Pohorje, Krim, Jelovica. Smreka: enaka področja kot pri hoji. Kostanj: Zasavje, Podravje, Prekmurje, Vipava z okolico, Obala, Kras. Akacija: Primorska, Prekmurje. Travniška pa š a : po celotni Sloveniji. Ajda: Dolenjska, Notranjska, Primorska, Dravsko pol je, Prekmurje. 51 Zaporedje paš (od najzgodnejše do najkasnejše), ki pa se med seboj lahko prepletajo 1. Akacija 2. Kostanj 3. Lipa 4. Smreka 5. Hoja 6. Ajda Vpliv fenologije Fenologija je v čebelarstvu zelo pomemben dejavnik, saj lahko čebelarji zaradi različnega časa cvetenja selijo čebele in tako dobijo več paš (npr. tri akacije). Seveda je seljenje odvisno tudi od tega, iz katerega konca Slovenije je čebelar. Če je npr. iz okolice Ljubljane, lahko čebele pelje na Primorsko in v Prekmurje, medtem ko je za Primorce Prekmurje le preveč oddaljeno, lahko pa izbere kakšne bližje kraje, saj lahko s tem optimalno poveča število paš od dveh na šest: 1. prva akacija (1983 je bila prve dni maja) v Rožni dolini (Vipavska dolina) 2. druga akacija (začne se takoj za prvo akacijo Branik (Kras) 3. tretja akacija (takoj za drugo akacijo) Ilirska Bistrica 4. kostanj (junija) Branica (pod Branikom) 5. hoja (začne se v začetku avgusta in traja do konca avgusta) Mašun (Snežnik) 6. ajda (septembra) Primorska, Kras Takoj po ajdovi paši je treba čebele zapreti, da se lahko pripravijo na zimo. Povze tek Razvoj čebelarstva je potreben 1. zaradi opraševanja kultur in s tem boljšpga in kakovostnejšega pridelka v kmetijstvu. 2. Za uvoz medu trošimo devize, saj se potrošnja povečuje, pridelava pa ji ne sledi, kljub temu, da imamo dobre pogoje za čebeljo pašo. 52 3. Standard prebivalstva: čebelarstvo vedno več ljudem pomeni rekreacijsko dejavnost ali poklic, predvsem zaradi dobrega zaslužka pri proizvodnji matičnega mlečka, propolisa, cvetnega prahu ... (Proizvodnja cvetnega prahu, matičnega mlečka, propolisa, čebeljih matic v zadnjem času veliko hitreje narašča kot proizvodnja medu). 4. Čebele pomenijo znanilce čiste pokrajine, saj v onesnaženem okolju takoj poginejo. 53 VODNI OBJEKTI V OBČINI SLOVENJ GRADEC Marjana Lesičnik, Zora Pogorevec Uvod V nalogi so predstavljeni vodni objekti in njihov razvoj (mlini, žage in hidrocen-trale) v občini Slovenj Gradec od predvojnega obdobja do danes. Podatki o razširjenosti vodnih objektov pred vojno so zbrani s pomočjo topografskih kart 1 : 50 000, današnje stanje pa smo ugotavljali na terenu. Pri anketiranju lastnikov teh objektov smo si pomagali z osnutkom ankete, ki je izšel v Geografskem vestniku (D. Radinja, GV 1979). Predstavitev občine Slovenj Gradec Območje občine Slovenj Gradec sega z delom Pohorja v centralnoalppko gorovje, delno v vzhodne Karavanke, ki imajo razen Uršlje gore, srednjegorski značaj, v vmesnem podolju pa sta vzhodni del Hotuljskega podolja in središčna Slovenj-graška kotlina, ki je gospodarsko in naselitveno središče občine. Njena najmanjša nadmorska višina je 392 metrov v spodnjem delu Mislinjske doline, najvišja pa vrh Uršlje gore (1696 m). Jugozahodno pobočje Pohorja v porečju Mislinje v glavnem sestavljajo globočnine s prevladujočim tonalitom, zahodno od Male Kope pa je dacit. Na severu meji na občino Dravograd in Radlje ob Dravi, na vzhodu na občini Maribor in Slovenske Konjice, na jugu na občini Celje in Titovo Velenje in na zahodu na občino Ravne na Koroškem. 2 Občina, ki površinsko zavzema 286 km , je razdeljena na 8 krajevnih skupnosti, v katerih živi okrog 19 000 prebivalcev. Občina Slovenj Gradec je pretežno gozdna pokrajina, saj 62,9% njene površine pokriva gozd. Na poljih prevladujejo krmne rastline: krompir, koruza, pšenica, ječmen, oves in rž. V prejšnjem stoletju se je v okolici Šmartna uveljavil tudi hmelj, ki ima tradicijo še danes. Podnebje na tem območju je razmeroma ostro, saj so velikokrat zabeležene zelo nizke temperature. V Slovenj Gradcu je bila v obdobju 1931-60 povprečna temperatura zimskih mesecev -2,2 C , v bližnjem Titovem Velenju pa kar -0,7 C, kar si lahko razložimo s pojavom temperaturne inverzije, ki se tod pojavlja v hladni polovici leta. X v v učenki 3.letnika srednje sole Edvarda Kardelja, zdravstvena usmeritev, Slovenj Gradec. Maketo mlina pa je izdelal učenec Boris Pečnik Mentorica: prof. Erna Podjavoršek 54 Večina občine pripada porečju Mislinje, ki je hudourniška reka. Poplavna voda zato ne zaostaja izven struge, temveč dere in razdira z mehanično silo. Največja pritoka Mislinje sta Suhodolnica in Selčnica. Mislinjo so zaradi pogostili poplav v preteklosti že v veliki meri regulirali. Najstarejše obrtno podjetje za izdelavo kos in srpov je bilo zgrajeno leta 1773; na njegovi tradiciji in osnovi obratuje današnja tovarna FECRO. 'lomu obratu je sledila ob Suhodolnici usnjar na, ki so jo kasneje prenesli k Mislinji. Danes ji pripada tudi obrat plastike v Pamečah. Po 2.svetovni vojni je zaradi bogatili zalog lesa v okolici doživela velik vzpon lesna industrija. Zgodovinski razvoj vodnih mlinov Voda nam daje neizčrpen vir energije. Njeno moč je človek pričel izkoriščati že zelo zgodaj, saj jo je potreboval za pogon takratnih priprav, iz katerih so se postopoma razvijali današnji stroji. Voda je najprej poganjala mline in žage, kasneje je poganjala tudi dragocenejše stroje (papirnice, brusilnice, statve in drugo). Prva majhna in preprosta vodna kolesa so uporabljali v žitnih mlinih. Postopoma so se razvila "umetna" vodna kolesa. Z njimi so predvsem mleli, drobili ali trli žito, dišave in kavo. Ker so vodna kolesa gnala tudi stope, so lahko phali proso in pridobivali olje, smodnik in čreslovino, uporabljali pa so jih tudi za rezanje (lesa), brušenje, puliranje. Vodna kolesa so se razvila tudi V fužinarstvu (pogon kladiv, mehov za plavže), v tekstilni obrti (za izdelovanje preje, sukanca), v rudarstvu (za črpanje, pranje rude). Prvotni mlini so bili preprosti, grajeni v glavnem iz lesa. V obdobju prazgodovine, ponekod tudi vse do novega veka, žita niso mleli, marveč so ga drobili. Tako so bili ti prvi mlini le plošče iz peščenjaka, bazalta, granita ali drugega kamna podobne sestave. Prvi, ki so pripomogli mlinarstvu do veljave, so bili Rimljani. V prvih stoletjih našega štetja so poznali tri vrste mlinov: ročne, živalske in vodne. Razvoj vodnih mlinov je potekal počasi, trajala so stoletja, preden so se sploh uveljavili, sčasoma pa se je mlinarstvo razširilo v najpomembnejšo obrt novega veka. Število vodnih mlinov je naraščalo zaradi vedno večjih potreb. V stiski za najpotrebnejšo hrano (kruh), so v skrajni sili zgradili "plavajoče mline". Ta posebna vrsta mlinov, katerih začetek ■Jsga skoraj 2000 let nazaj, je bila tudi pri nas na vseh večjih rekah (Donavi, Dravi, Muri). Slabost teh mlinov je bila, da so ovirali varno rečno plovbo. 55 Poleg vodnih mlinov so zelo zgodaj poznali mline na veter. Te so že v 7. stoletju uporabljali Perzijci ... Po izumu parnega stroja so postavili 1784. leta tudi prvi parni mlin. Značilnosti vodnih objektov v občini Slovenj Gradec S pomočjo topografskih kart smo razbrali, da je bilo pred vojno na območju občine okrog 250 različnih vodnih objektov (žag, HC , mlinov, kovačnic, oljarn). Danes deluje samo še 29 objektov na vodni pogon, od tega: 1 kovačnica, 8 žag, 15 mlinov in 5 HC. Kovačnica, 10 mlinov in 2 žagi imajo vodno kolo (na korce), ostalih 16 objektov pa vodno turbino. Le redki danes delujoči objekti obratujejo vse leto (pretežno sezonsko - le poleti). Pozimi je delo otežkočeno zaradi zamrznitve. V nekaj primerih pa delo v poletnih mesecih ni možno, ker primanjkuje vode. Ob večjih nalivih skoraj vse vodne objekte ogrožajo poplave. Te naredijo zlasti veliko škodo na jezovih, ki jih morajo lastniki zato večkrat obnavljati. V občini ni niti enega mlina, ki bi imel tudi stiskalnico za olje, pa tudi mlin s stopami je v občini le eden (na reki Velunji, lastnik Čavk). Mlini imajo povprečno en par kamnov, ki se klepljejo po potrebi (približno 1-2 krat letno). S tem parom kamnov melje jo po potrebi vse vrste žita: rž, pšenico, koruzo, ječmen, ajdo, služijo pa v glavnem le za potrebe lastnika ali včasih še sosedov. Iz razgovorov na terenu je mogoče sklepati, da so vodne objekte opustili takrat, ko je naselje dobilo električno energijo. Na njihovem mestu pa so nastali objekti s povsem drugačno funkcijo (počitniške hiše, stanovanjske hiše), ponekod pa so samo še ruševine, ali pa niti teh ni več. Sklepne misli Število vodnih objektov je bilo nekdaj zelo veliko, predvsem število mlinov in žag (nekaj tudi hidrocentral, kovačnic in oljarn). Toda čas je prinesel svoje. Z razvojem elektrifikacije je pričelo število vodnih objektov naglo upadati. Med vojno so bili vodni objekti še prav posebej cenjeni, vendar pa jih je bilo v tem času tudi mnogo porušenih in je tudi zaradi tega njihovo število po vojni % močno upadlo. Vodne objekte so uničevale tudi deroče vode, poplave, hude zime. Mnoge objekte pa so opustili zaradi suše - predvsem na manjših rekah, kjer so lahko obratovali samo ob visokih vodah. Če so se sušna leta ponavljala, se obnavljanje in vzdrže- 56 vanje vodnih objektov tudi ni izplačalo. Tako so objekti na vodah počasi propadali, izginjali, tako da za mnogimi ni ostalo nobene sledi, le starejši ljudje se še spominjajo, da so nekoč obstajali, ali pa nas na to navajajo domača imena. Vodnih mlinov, žag danes res ni več veliko, vendar pa so ti toliko bolj cenjeni, pač pa hitro narašča število malih hidrocentral, kar je spričo pomanjkanja in cene električne energije tudi razumljivo. Danes delujoči vodni objekti v občini Slovenj Gradec Naselje Reka, potok Lastnik (po domače) Vrsta objekta Sred. Dolič Pole niča Hren (pri Mlinarju) žaga 1 Gor. Dolič Paka Vovk HC 2 Mislinja Mislinja Robnik (pri Kovaču) kovačnica 3 Mislinja Mislinja Lesna-TOZD Žaga žaga 4 Tolsti vrh brez imena Gros (pri Hujeku) HC 5 Tolsti vrh brez imena Gros (pri Vivodu) mlin 6 Mislinja Potočnica V i vod (pri Ko kolu) mlin 7 Mislinja Mislinja Čas (pri Jevšniku) žaga, HC 8, 9 Dovže Tur ič niča Pušnik (pri Pušniku) HC 10 Mala Mislinja Dovžanka Jeromel (Tisnikar) mlin 11 Razborca Dovžanka Tretjak (Nogar) mlin 12 Dovže Dovžanka Kokol (Tratnik) Pušnik (Zavodnik) mlin 13 Dovže Mislinja 1 Iribernik (Krof) mlin, žaga H, 15 Golavabuka brez imena Hribernik (pri A niču) mlin 16 Golavabuka Mislinja Lavre (pri Herčevi bajti) žaga 17 Gradišče Brezniški p. Plešej (pri Svečkovi b.) mlin 18 Podgorje Suhodolnica Lenasi (pri Druškovcu) ml in,žaga 19, 20 Podgorje Suhodolnica Klančnik (Vravar) m lin, žaga. i HC 21, > i 23 Stari trg Radušnica Klančnik (pri Anžetu) žaga, mlin 24 25 Se le Selčnica Hovnik (Vrčkovnik) mlin 26 Vrhe Selčnica Krančan (pri Stjnku) mlin 27 Vrhe Selčnica Krančan (pri Blatniku) mlin 28 Sp. Razbor Velunja Berložnik (Čavk) mlin 29 57 * ."i. SLOVENJ GRADEC obf.nik« wwlïtfi -- MfSllHM od S00 do OOO p»»b nttr',4 wl TOO do 900 pr«b • *>gnvUj ET < D" 8< tn m (— tn t» S « O X O o- n 5 0) 0) E- tn £ * 6 2 < tn ? S ~ 3 ° 3 » 'S "S ? o » 2 £ $ S « l|8B. - & ŠT o; t S" c ' * e. O — o t» x S „ o » S a< a S < n> 0) O ¿2 3 * S S< ® ° 16 3 a S o o S & "8 -o ?• s« S s 3 o < g- , gg 2. § V- tO a tn £•«• c & T) m 3 (O C® f "S r- 3 c/i a ° S Sf 2. to N J1 X M tn &S". o R C. N C n <-. io o n S t® ° 3 M. •O U i < 01 3 7 cr o a' m ? |-g s §■ s 9 * p : o 'H C® 3 >—• tn< < O M a CD 5 tn S" < co r |-g o to N ^ cn< n) O o" M Vi _ (D O S" ta 01 D> N tU •O 1 C/l Jf n » g 3-& | << V* JP § O _ "l cr m o g. tn ~ S O a <® 0 cr S 3 E o < 3 01 "* < o £ ? 3" c® 01 01 cr o tn o tO t» -a H. Co 3 0) P 2 (j- l* i f? p a o Op ►i C ta 01 ;: p N 1 01 p h-, a n c R & N tO - K. 0 • < £5 5- <—■ ™ tn £ c tu »a o< < 2 C 3 >-• C® o< 1 siti g- 3 "" 01 ** _ cr *a x Z ~ 5" g Ž S §<1 . - oi tn < o ° N ^ 01 3 ® C® 01 tn 3 "i 01 r» < £ O <® 0 3 >1 tO 01 3 O < ¡3 01 01 t/J i "S r-* 5 5 C® ts . to CD 3 N oS f N N' 01 r* O M •a H c® a < •a S" H CD O tO » o < s: 1-2. 3" (® O a 3 •i c 0)< & 3 tu «-» CO C® C® ' o tO »i & i sr i i u S iS X X o o 01 tn tn c® CD C® XXX O O O 01 01 01 01 01 N N 0i P N fi> O 3 ? » ? " 8<§- 0> X 3 01 ■»• 5 S" «S 3 i 3 B, 2. a° 5? o •8 o 0 1 B, N N N 01 01 01 < i ca •d <® o 1-1 co 01 0> TJ tnc O o »5 0. fc p .. 5* i-i * O X s* I i. o ca s <2. S 1 01 3 < O o< I« 0 fi< 3 01 o ■8 « o o ta ca ■-i i-t £> R. 01 g" •O M 01 5 c® n < oi 3 01 SC® •o 01 cr o •o 0 X 01 •d 0 01 C® x 0 H. t—. 01 3* 3 01 R" c® 1 M i-> • • in m o o cr cr 3 3 p. «"8 0 o ta ta 1 >-i K, S, 01 01 X X M* •o -o 1-1 o o S £ O (D 3 3 H« »—• < "< o w ti:. N < < IZ ca 0 01 oT < ■s- 0 3 ta 1 c® 01 cr 0 < •a <® 3 01 R g 3 Sc® 0 c 1 01 < 3 0i < 01 H— £ C® 5 3 C M < m ® S. & « & © g X M3 O 3 ' < 3 z - m o < t® i <® c® l-l C® < V? 01 3 a-s - S t/l C/l 01 P C® 1-J 3 tO 0 01 0 < 01 p < _. D C® 5 5 O a. _ o; 3 tn X E 3 ca ° « o 8 S x ta oi oi -i ti, K, 2. - < X C® tn X 3 ta »- 3 ° 3 B i t® 01 0 01 ? n' ® 2 01 ^ «H C o o C/l t- c < i» c/i i> •D C/J 5 * c o UDK 911:371.333 = 863 Brinovec S. 64000 Kranj, YU, Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno matematične usmeritve, Koroška 13 IZOBRAŽEVALNA TEHNOLOGIJA Hiter tehnični razvoj se kaže tudi v pedagoškem delu. Prikazana so avdiovizualna sredstva in njihova delitev glede na uporabo pri pouku geografije. Podrobno so razvrščena sredstva nazornega posrednega opazovanja. UDK 911:379.822 = 863 Črnilec M. 64000 Kranj, YU, Osnovna šola France Prešeren, Zlato polje NEKAJ O EKSKURZIJAH Avtorica govori o lastnih izkušnjah pri organizaciji ekskurzij. Daje napotke za organizacijo, da bi bil uspeh ekskurzije čim večji. UDK 911.2+52:371.3 = 861 Tadič M. 71000 Sarajevo, YU, Prirodno matematički fakultet, Odsjek za geografi ju, Ulica Vojvode Putnika 43 a ŠOLSKA PREDSTAVITEV FTOLOMEJEVE NAPRAVE Prikazana je Ptol orne jeva naprava, ki kaže odnos med dnevom in nočjo. Na preprost način tako napravo lahko naredi vsak in z njo ugotavlja dolžino dneva in noči vsak dan. UDK 910.1:001 (znanost mladini) » 863 Špes M. 61000 Ljubljana, YU, Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, Trg francoske revolucije 7 DELO MLADIH RAZISKOVALCEV V OKVIRU GIBANJA "ZNANOST MLADINI" Poročilo prikazuje uspehe mladih raziskovalcev - srednješolcev in njihova raziskovalna dela, ki so jih predstavili na republiškem in zveznem srečanju, ki ga organizira gibanje Znanost mladini. •eAis -jBiaqao uaiuod uczojijd af ed nouo>f Bfj •er[o>(o efuBAazBus -auo ipBJBZ laqao afuBAaotun ouBZB>{tjd af t6oibu a "ofupoA -ziojd ui isouB.itztuB6.io OAo6afu 'BAisjBjaqao foAzej afnzc>( -ijj "luipexui -JSOUBU2 afueqi6 bz BuafiAB.idt.id bjtq af bBoibjvi I5m IMS3VHD03D A IHN3A01S A O A IS H vi to 33 t baaoijaj 'efos buaoisoabjbu Bfupajg 'BUBftqnfq 00019 • v r°6izii*i E98 = 16*00"! "8E9 MOD •qBios qxsBu bu ouiBfxqBJodn qif |5( 'ijb>( uxopai6aiid s xonfpfBz 'BjajiaJ bTubaozb^tjd apoiaui auoT^zBj arnzB^jj 'qB-jjB^ qpfsjB.i6o.ioq bu Bjatiaj BfuBAozB>(tjd qtutoBU o ijoao6 5(aUBIp IfIN3AOTS VN WOMHVaflOd S HVIHVM HIMSdVHDOHOH VN VJ3I13H A3IIA VISdSHd El BAafinqap 'HA 'epuauioM 812X9 *W JfiuAOJaz E98 = (ZI*Z6fr) E6*82S Man •qt^souABfap qtuDiizsJ a aotpajsod auafu BjafnzB^fTad 'BjazAod n>(ubi3 a of ui iBoibu p{SjButuias a eiBjapqo bCjoiab of bis 'bsiis Bjtq af e6a} BDipaxsoj *oqns ut ouduos 'oidoi ouuiafzi tftuaAoïs A smaJA onq af E86I eiaq es i vsns £1 ba3dj3>(sv 4oftjBj6oa6 bz gzd 'eiaiin^bj b^sjozonj 'ha 'eubfiqnfq 00019 *W sadax ' *N 3lOd £98 » (21 "¿6fc)^S"ISS:Z"II6 Man 00 00 *IOS OÎSJA BU apai6 BUBZBijijd af BAB-jsas Buaqzejqozj 'ftjasBU oisja ut oABjsas ouisojbjs ' jods bu apaj6 x^sou -auistdau Bzneue af BuafiABjdeN 'Biaj "1861 nfja^js uia^spnli uiafupBz od ifiuopa^Bj^ yg a bajsjbaiq -ajd aABisas auaqzBjqozi Bquiauiaads af bubzbjjijçJ ariNoaaMVw hs vais -IVAieaHd iaV1S3S IN38ZVHOOZI a TON3W3HdS 1 BqBqizBQ 'ia^in>iBj i>[sjBj6oao 'nA 'sfdo>is 000X6 aoubj . £98 = (¿X*£6t0 2XE:E*XX6 Man UDC 911:379.822 = 863 Črnilec M. 64000 Kranj, YU, Osnovna šola France Prešeren, Zlato polje ABOUT EXCURSIONS The author expresses personal experiences at organizing excursions. She gives instructions for organization to enable the greatest effect possible of excursions. UDC 911:371.333 = 863 Brinovec S. 64000 Kranj, YU, Srednja šola pedagoške, računalniške in naravoslovno matematične usmeritve, Koroška 13 EDUCATION TECHNOLOGY A fast technical development is also shown in pedagogic work. Audio-visual means are presented with their division regarding their use at geography teaching. There is a detailed classification of the means of evident indirect observation. UDC 910.1:001 (znanost mladini) = 863 Špes M. 61000 Ljubljana, YU, Institut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, Trg francoske revolucije 7 YOUNG SEARCHER'S WORK WITHIN MOVEMENT "SCIENCE TO YOUTH" The report is about success of the young searchers -pupils of secondary schools, and tlveir searching work presented at the republic and federal meeting which is being organized by the movement "Science to Youth". UDC 911.2+52:371.3 = 861 Tadič M. 71000 Sarajevo, YU, Prirodno matematički fakultet, Odsjek za geografi ju, Ulica Vojvode Putnika 43 a SCHOOL PRESENTATION OF THE PTOLOMY'S APPARATUS The article presents the Ptolomy's apparatus showing the relationship between day and night. Such an apparatus can be made in a simple way by anybody to establish the length of the day and night every day. CM 00 •auafiAejspaid anq ostu as ut aujeundiosipjajuT os 'auiaj aupsnp(e os nezejjTJd "tuai qtuejqzt psojjsad ui paitiBAij od os Tniauasajd 'toiosafupajs ijBj6oa6 ipeiui niA -Bjdijd qtr os t>{ '360psu aurBA05(StzBj os auBZB^ijj f-861 ni31 A (AHD10$3TNa3MS) A0JVH003D Hia\nw cma onivaomsizvh ¿ afi onioAaa aojsoouejj Bjx 'BfiapjtB^i epjreApg azjaAtUfi ofij«j6oa6 ez jmrisui 'nA fcetrefiqnp-[ 00019 •W sad? £98 - 11^811 I68'l00:eiE:ll6 MCIf! m 00 •Aopjafqo qaj aqsjA ui ttsounoeuz uiasApajd os auquiauioj 'sauep op efqopqo e6aufoApajd po oapejQ fuaAOig Tuxoqo a Toazbj Aoqifu ui i^afqo tupoA os tuafiAejspajy oaavao fN3Aois ini?qo a iinarao inooa Xt ejfsojoji ^fiaP^^M epjEApg ©los efupajs 'flA 'oape-tD fuaAOis 08E29 "Z OSASJOBOJ ''H >injoisaq E98 - (¿l-Zl,Z6fr)E60'W9+lZ,»96:i6 Man UDC 911.2:551.577(497.12) = 863 Pole N., Tepeš M. 61000 Ljubljana, YU, Filozofska fakulteta, PZE za geografijo, Aškerčeva 13 DRYNESS '83 The weather in 1983 in Slovenia was extremely warm sunny and dry. It resulted in dryness which was studied by the two authors in a special seminary work and shown in this article, too. They point out the consequences in various activities. UDC 911.3:312(497.17) » 863 Panov M. 91000 Skopje, YU, Geografski fakultet, Gazibaba 1 CHANGES IN THE EDUCATION STRUCTURE OF THE PEOPLE OF MACEDONIA The article deals with the change of the education structure of the people in Macedonia after the last census in 1981. There has been made analysis of the illiteracy concerning sex, age structure and sort of settlements. Education structure is shown with regard to the type of schools. 00 UDC 638.1.00.91 = 863 M ižigoj A. 61000 Ljubljana, YU, Srednja naravoslovna šola, Peričeva 4 APICULTURE IN SLOVENIA FROM THE GEOGRAPHIC POINT OF VIEW This text was made ready for the movement "Science to Youth". It shows the development of apiculture, its organization and production. The text informs us about the destroying of bees due to the polluted environment. The end of the text deals with the importance of apiculture. UDC 528.93(497.12) = 863 Zerovnik M. 61218 Komenda, YU, Cebuljeva 17 PRESENTATION OF RELIEF ON HOROGRAPHIC MAPS WITH THE EMPHASIS ON SLOVENIA The article informs us about the ways of showing relief on the horographic maps. It writes about different methods of showing relief. The article concludes with the display of maps used in our schools. UDC 91:964.71+674.093(497.12-17) - 863 Lesičnik M., Pogorevec Z. 62380 Slovenj Gradec, YU, Srednja šola Edvarda Kardelja, Koroška 11 WATER OBJECTS IN THE COMMUiC OF SLOVENJ GRADEC The article presents water objects and their development in the commune of Slovenj Gradec from pre-war time till today. Curiosities and sorts of these objects are important above all. CO UDC 911:373:001.891 "84" = 863 Špes M. 61000 Ljubljana, YU, Institut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, Trg francoske revolucije 7 SEACHING WORK OF YOUNG GEOGRAPHERS IN 1984 Some searching works which were made by young geographers from secondary schools are shown in the article. They surprised concerning quality and variety of the chosen themes. They presented actual themes which are interdisciplinary never before presented. loti IIa ■ M O Î.S2T- JBw «2