80 LET FRANCA FARAZINA IN NJEGOVIH 50 LET ČEBELARJENJA
STANKO MAVER
Julija lani je Franc Farazin praznoval svojo 80. obletnico. Ker je skromen, tih in delaven, je tudi 80. obletnico praznoval tiho in delovno pri svojih čebelah. Rodil se je 3. 7. 1913 v Razvanju pri Mariboru. Veliko bi lahko napisali o Frančevih petdesetih letih čebelarjenja in o njegovem delu v čebelarskih organizacijah.
Kot železniški uslužbenec je služboval v več krajih po Sloveniji in zunaj nje. Čebele so bile njegove stalne spremljevalke. Rad se spominja svojega otroštva, ko je najraje posedal pri sosedovih čebelah v slamnatih koših, saj so pogosto rojile. To je bilo zanj in za čebelarja pravo veselje. To so bili časi, ko so se čebelarji veselili rojev, pravi g. Farazin.
Ob začetku druge svetovne vojne je služboval na železniški postaji Lovrenc na Pohorju in tu je čebelaril skupaj z načelnikom postaje. Veselja je bilo kmalu konec. Zaradi vojne vihre je moral nehati čebelariti.
Leta 1946 je bil premeščen v Srem oziroma Rumo in tudi tam se je seznanil s čebelarji. Pridružil se je načelniku postaje in kretničarju, saj sta oba imela dobro vpeljano čebelarstvo, tako da je tudi sam znova začel čebelariti. Pravi, da so bile paše zelo dobre, takšni pa so bili tudi donosi. Čebelje družine so se hitro množile.
Čez tri leta je bil premeščen v Ljubljano. V Vižmarjih se je seznanil s čebelarskim učiteljem g. Kopitarjem in tako obogatil svoje teoretično in praktično znanje. Leta 1951 je bil premeščen na železniško postajo Verd. Tudi tokrat je svoje čebele selil na novo delovno mesto. Kot pravi g. Farazin, je bila tam bogata hojeva in smrekova paša in to ga je spodbudilo k povečanju števila panjev. Tedaj je imel 40 čebeljih družin.
S svojim čebelnjakom se je moral leta 1956 znova seliti na železniško postajo Ribnica na Dolenjskem. Tu je izdelal novih 30 AŽ panjev, tako da je imel že 70 čebeljih družin.
Rad se spominja tudi različnih pripetljajev iz tistih časov, zlasti tistega, ko je skupaj z drugimi čebelarji in z vagonom čebel vso noč potoval na paše v Liko in obmorske kraje pri Susku ter na ajdovo pašo na Gorenjsko.
Bogato in razgibano je tudi njegovo delo v čebelarskih družinah, društvih in zvezah, leta 1948 je postal član čebelarske zadruge v Rumi, leto pozneje pa član Čebelarske družine Tacen. Od leta 1951 do 1956 je bil član upravnega odbora Čebelarske družine Vrhnika. Po premestitvi na železniško postajo Ribnica je postal član upravnega odbora tamkajšnje čebelarske družine, od leta 1963 do 1970 pa tudi predsednik te družine. Lahko rečemo, da je bil g. Farazin v
tistih časih pravi čebelarski zanesenjak. Z motornim kolesom je potoval od vasi do vasi v okolici Ribnice, poiskal čebelarje in ljubitelje čebelarstva, jih organiziral v čebelarske družine in tako iz leta v leto povečeval število čebelarjev ter ustanovil kar tri čebelarske družine v teh krajih.
Leta 1972 se je spet vrnil v svoj rojstni kraj Razvanje pri Mariboru. Postal je član Čebelarske družine Maribor Tabor in dolga leta opravljal delo tajnika. V letu 1953 je v Slovenskem čebelarju objavljal mesečna navodila za delo čebelarjev, dolga leta je skrbel za 16 čebeljih družin v družinskem čebelnjaku, še danes pa je član nadzornega odbora.
Pohvaliti velja tudi njegov odnos do čebelarske literature. Že 45 let bere Slovenskega čebelarja.
V svoji bogati čebelarski knjižnici hrani vezane izvode Slovenskega čebelarja od leta 1948 do danes. V tej knjižnici najdemo tudi avstrijsko revijo Bienenvater in nemško Der Imkerfreund. Obiskal je plemenilno postajo pri Frankfurtu in čebelarsko šolo v Bienendorfu pri Celovcu ter se seznanil z njunim delom.
Gospod Franc Farazin je, kljub visokemu jubileju, še vedno dejaven v Čebelarski družini Maribor Tabor. Stalno sodeluje v debatnih večerih, uspešno opravlja mentorsko delo, še vedno čebelari s 16 AŽ panji, žal pa nobeden od njegovih štirih sinov ne bo nadaljeval njegove bogate čebelarske poti.
Želimo mu še veliko zdravih let in veliko veselja z njegovimi ljubljenkami.