IVAN DOLENJEC:
Šolsko naznanilo.
amica, mamica, počitnice imanio, dva meseca prosto in naznanila smo dobili!
S tem klicem je Milovan pridrl v sobo in bil z enim skokom pri mami. Tesno se ie privil k tijej in pritisnil svoj vroči obrazek k njenemu licu. Kako je hil srečen, da je mogel napraviti mami tako veselje! Dolgo se je trudil in učil, sedajjna je prinesel domov same prav dobre rede.
Milovan je končal ptvi gimnazijski razred. Uči se lad in marljivo, vednn je med najpridneišimi učenci. Ko je prinesel prvo polletje šolsko izpričevalo, ga je še mogel pokazati očetu, ki (e bil liudo bolan. Nekaj dni pozneje ie umrl, prtdni sinko mu ie napravil zadnje veselje.
Po smrti ljubljenega očeta je bilo v hiši vse prazno in žalostno; mama ie pritajeno ihtela, petletna Zorica jo je plaho pogledovala in tiho sedela v kotu. Neštetokrat ie vprašala brata: ,,Milovan. zakaj joče mamica, aii zato, ker ni očeta? Sai pride kmalu nazai, kaj ne, Milovan?" Kaj naj ji odgovori, ali ii naj pove, da se oče ne vrne nikdar več, ali naj ]o tolaži, ko je sam tako žalosteri in potrt? Nič več se ni mogel učiti, molče je posedal pred knjigo ali strmel skozi okno. Zanemarjal je šolo vedno bolj, in opomini so se množili. To se je zdelo kaj čudno gospodu profesorju in nekega dne ie vprašal prej tako pridnega učenca. zakaj je nekaj časa tako žalosten.
Šele tedaj se je Milovan raijokal. Vse one vroče solze. ki iih je ubogi otrok toliko časa skrival pred materjo in sestro. so privrele na dan. in potožil je učitelju svoje gorje. Z milo, očetovsko besedo ga je dobri gospod potolažil, prepričal ga je, da bo veliko slabši, čc bo se uadaljc zaneinarjal šolo.
.,Glej, Milovan," mu je dejal prijazno, ,,ti si sedai svoji inami edina tolažba. Bodi priden, da ne boš še povečal njene žalosti. Kai ti je rekel pokojni oče na smrtni postelji, ali te ni prosil. da bodi priden in marljiv? Kako bi bil žalosten, če bi videl, da je postai niegov sinko len, da s<i je tako predrugačil!"
Te besede so res učinkovale. Milovan se je še isti dan nanovn lofil učenja. Pri vsakem delu, pri vsakem koraku ga je vodila s)adka hiisej, da gleda nanj oie z neba in da mora razveseliti mater.      ¦¦           lo*'
1'oUiKonia se je v srca vseh naselil zopet mir, s tiho žalostjo so se spominjali očeta. Milovan se je neutrudno učil in se vse dolge tedne veselil Uneva, ko dobi naznanilo. Komaj Ra je imel v rokah, je hitel domov in prišel v sobo ves razgret in upehan.
Mamica je ravno šivala pri oknu, Zorica pa se je igrala zraven nje. Ko je deček pokazal lepe rede, so se mamici zalesketale v očeh solze sreče. in rahlo je božala kodrasto sinkovo glavo. Zorica je vsa začudena gledala ta prizor, tudi ona bi se bila rada pritisnila k rnateri.
..Mamica, jaz bom tudi pridna, veš, mamica!" se je prilizovala.
,,Ti da boš pridna? Ej, pojdi no!" se je smejal Milovan, prijel sestrico za roke in plesal z nio po sobi. Tako je bil srečen, da bi bil najrajši zaukal.
2 blaženim nasmehom ]e gledala mamica vesela otroka, ozrla se je na nioževo sliko. kakor bi hotela reči: ,,Qlej. kako sta pridna. Iahko si jih vesel!" Tiha radost ji je napolnila srce in vroča molitev za srečo iti biagor njenih dveh ljubljenčkov je zakipela proti nebu.