507
»Kiichlein", pa je razumel »kuhinjo" namesto »piščanca". „Visočajšij san" je drugi prestavil »najveli-čanstveniji san" namestu „ najvišje dostojanstvo". Maretič našteva stotine takih zgledov. Kaj pa, ko bi si vzel kdo čas, da bi slovenske prevode iz ruščine tako kritično pregledal! Mislimo, da bi naletel na go-rostasne stvari!
„Matica Srpska" je bila osnovana 1. 1826. na dan sv. Save v Budimpešti. Lansko leto je bilo v avstrijsko-ogrski monarhiji 868 članov; vseh skupaj je: rednih članov 1212, priložnikov 425, častnih 25, književni oddelek ima 75 članov.
Balkan in zapadna Evropa. »Matica Srpska" je izdala letos knjigo „Zapadna Evropa i balkanski narodi prema Turcima u prvojpo-lovini XV. veka". Pisatelj Jovan Rad o nič popisuje najbolj zanimivi del balkanske zgodovine — zadnje polstoletje pred padcem Carigrada 1. 1453, ko se je evropski zapad s papeštvom na čelu trudil, da reši balkanski polotok turškega nasilstva, a zaman.
Janko Veselinovič. 27. junija je umrl pri svojih stariših v Glogovcu pri Šapcu srbski pisatelj Janko Veselinovič v 45. letu svoje starosti. Veselinovič je izvršil štiri gimnazijske razrede, potem je vstopil v učiteljišče v Belemgradu. L. 1880. je postal učitelj v Mačvi. Ker se je porodil na vasi, je imel dovolj prilike, da je dobro spoznal vaško življenje, tako, da je pod vplivom slik, ki so se pred njegovimi očmi razvijale, napisal iz vaškega življenja pod naslovom „Luda Veliko" povest, ki je bila od kritike zelo prijazno sprejeta. To ga je ohrabrilo, da je v tej smeri dalje pisal in postal eden izmed najboljših srbskih pisateljev. Njegovi proizvodi so izhajali v raznih srbskih časopisih; nekateri so izšli v posebnih zbirkah. J. Veselinovič je znal izvrstno risati življenje srbskega seljaka; ker je bil tudi dober psiholog, je segel na dno duše tistih oseb, ki jih je opisoval v svojih slikah. Veselinovči je bil obenem pesnik; zaradi tega so njegove slike tako živahne. Njegov jezik je čist in poljuden. Večja dela, kakor n pr. „Hajduk Stanko" mu niso uspela. Ravno tako so njegove povesti iz belgrajskega življenja bolj slabe, polne dvomljivega naturalističnega okusa Nekaj časa je uredoval tudi leposlovni list »Zvezda", okoli katerega je zbral več boljših srbskih književnikov.
Bolgarsko bogoslovno časopisje. Z bogo slovnimi tvarinami se bavijo sledeči bolgarski listi: „ Svetnik", oficielno glasilo bolgarskega eksarhata, »Pravoslaven misioner", »Blagovestitel", „Črkoven Vestnik". Med znanstvenimi listi, ki prinašajo sem-tertje tudi cerkveno-zgodovinske ali modroslovno-apologetične stvari, sta „Zadružen trud" in »Perio-dičesko Spisanje". Najvažnejši med vsemi je „ Črkoven Vestnik", ki posnema popolnoma ruski »Cerkovnvj Vestnik". Splošno je bolgarsko bogoslovno slovstvo jako revno. Dokler je bila Bolgarija pod Carigradom, je bila vsa hierarhija grška, a bolgarskih duhovnikov
niso pustili k višjim študijam. Ko se je Bolgarija osvobodila, sije pa država podvrgla vso cerkveno upravo, kakor tudi izobrazbo klerikov, za katero pa ni storila mnogo. Po ruskem vzorcu so ustanovili kot najvišjo cerkveno oblast »Sveti sinod". Karavelov je v sobranju imenoval bolgarsko pravoslavno duhovščino „nevedno maso". — O bolgarskih katoličanih je spisal v »Letopisu na b-ilgarskoto knižovno družestvo" dr. A. Teodorov učeno razpravo „Bi>lgarite katolici vi Svištovsko i tehnata čerkovna borba", v kateri trdi, da so bolgarski katoličani potomci izpreobrnjenih patarenov. Pisatelj svetuje vladi, naj bo strpna proti katoličanom in naj podpira njihove težnje, da dobe domačih bolgarskih duhovnikov, ki se naj izobražujejo v katoliških semeniških pri drugih slovanskih narodih. „Slavjanska Beseda" v Sofiji. Dne l.in 2 julija je obhajalo društvo »Slavjanska Beseda" v Sofiji slovesno petindvajsetletnico svojega obstanka. Društvo je bilo ustanovljeno 1. 1880. v prvih letih bolgarskega političnega prerojenja in je celih 25 let tiho sicer, a intenzivno delovalo, da bi se med njegovimi členi razvila slovanska vzajemnost in plodonosno družabno življenje. Sedaj s ponosom gleda v svojo 25 letno preteklost, in ni dvomiti, da še večjih in lepših uspehov dočaka pri svoji 501etnici. »Slavjanska Beseda" ima sedaj 400 članov, lastno krasno poslopje in bogato knjižnico. Med njenimi udi so mnogi bivši in sedanji ministri, diplomatje, profesorji in skoraj vsi imenitni prebivavci Sofije in Slovani, ki v tem mestu prebivajo. Častni udje so: Eksarh Josif, knez Ferdinand, M. St Drinov, dr. K. Jireček i. t. d. Društveni predsednik je St. Kostov, tajnik sv. sinoda; podpredsednik S. I. Zahej, trgovec. Pri slavnostni seji so bili soglasno imenovani sledeči novi častni udje: Grof Ignatjev; Henrik Sienkiewicz; dr. Ljubor Niederle, češki učenjak in profesor; Iv. Hribar; Sve-tozar Hurban - Vajansky, slovaški pisatelj; general Gruič, srbski diplomat; metropolit Mitrofan iz Črne gore; S. J. Zahej, ustanovnik in 25letni podpredsednik »Slavjanske Besede"; Ivan Vazov, bolgarski pesnik.
Slovani in luteranstvo. V »Letopisu Matice Sipske" je objavil Jakub Bart-Čišinski jako zanimiv članek: »Razvoj literature lužičkih Srba sa osobitim obzirom na njeno sadašnje stanje." Kot vzrok velike narodne izgube tega najbolj germanizaciji izpostavljenega slovanskega rodu navaja pisatelj najprej politično odvisnost od Nemcev, potem pa nadaljuje: »Drugi udarec, ki je zadel ostale polabske Slovane, je bila reformacija na početku XVI. stoletja. Z reformacijo so se sirom otvorila vrata močni in nevzdržni germanizaciji. V polabske pokrajine so v jatah prihajali propovedniki nove Luthrove vere, večinoma brez vsake ali vsaj jako pomanjkljive sposobnosti. Niso poznali narodnega jezika teh krajev,  in  se ga