Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 117 ''To sicer kratko življenje je imelo vsebino. Ta vsebina pa je bila bogata. Danes še ne moremo ve- deti, koliko zla je storila njegova smrt nam vsem, ki ljubimo to bedno zemljo, ki nam je podarila življenje. In nehote se človek vpraša: Kaj je res za- kleto, kaj je res vsakdo, ki mu je dano ustvariti kaj velikega, obsojen k prezgodnji smrti? Toda i to, kar nam je v tej kratki človeški dobi ustva- ril Anton Dermota, je bogastvo. To bogastvo bi se mo- ralo zbrati in podati onim, ki še pridejo, da se bodo mogli bojevati na težki poti do cilja, to je cilja pošte- nega in etičnega človeka v moderni človeški družbi. In kadar nas zanese korak tja na solnčno gori- ško pokopališče, kjer smo položili neme telesne ostanke Antona Dermote v senco visokih cipres, naj bo v naših dušah jasno, da tu počiva le to, kar je bilo na njem in v njem umrljivega.'' (Albin Prepeluh, psevd. Abditus, v nekrologu premi- nulemu prijatelju. Objavljen je bil v dvojni julijski in avgustovski številki revije Naši zapiski leta 1914, ki je bila v celoti posvečena spominu, življenju in delu dr. Antona Dermote.) Aleš Primožič Dr. Anton Dermota, slovenski politik, pravnik in publicist (1876–1914) Dr. Anton Dermota (1879–1914). Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 118 Letos mineva 105 let od smrti dr. Antona Der- mote, slovenskega politika, pravnika in publicista, v prvi vrsti pa našega rojaka iz Železnikov, ki je leta 1914 v najbolj ustvarjalnem obdobju življe- nja komaj 38-leten umrl v Gorici, kjer je služboval kot advokat. Prav je, da ob tej priložnosti v našem zborniku obudimo zgodovinski spomin, ga kljub ča- sovni odmaknjenosti pobliže spoznamo in se skozi perspektivo zapiskov njegovih prijateljev, somišlje- nikov in sodobnikov ob preučevanju njegovega udejstvovanja in zapisane literarne zapuščine tudi bolje seznanimo z obdobjem, v katerem je delal, ustvarjal in živel. Rodil se je 1. januarja leta 1876 v znani usnjarski družini Dermota, katere začetnik je bil v Železnikih Jurij Dermota, sem priseljen v začetku tridesetih let 19. stoletja. Izhajal je iz močne usnjarske rodbine v Škofji Loki, ki je tam na prelomu 18. in 19. stoletja imela v lasti kar šest usnjarskih hiš, obrt pa se je v vsaki od njih prenašala iz roda v rod. Vendar se je mladi leta 1812 rojeni Škofjeločan Jurij, hišni tra- diciji navkljub, odločil oditi na svoje in je obrt pre- nesel v Železnike, kjer je ustanovil lasten usnjarski obrat, ter se leta 1834 poročil z domačinko Marijo Košmel, s katero sta imela kar osem otrok. Rojstna hiša dr. Antona Dermote v starem delu Železnikov. Foto: Aleš Primožič Družinska fotografija Dermotovih: oče Jakob in mama Frančiška z otroki Jakobom, Mihom, Marijo in Antonom, ki stojijo od leve proti desni. Foto: arhiv Aleša Primožiča Njegov naslednik je bil sin Jakob (1843–1908), prav tako usnjar, ki so se mu v zakonu z ženo Fran- čiško, rojeno Klemenčič, iz Dražgoš (1851–1923) rodili štirje otroci. Trije so bili sinovi: prvorojeni Anton, jubilant, o katerem teče beseda v našem pri- Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 119 spevku, drugi po starosti Jakob in najmlajši Miha, tretjerojena pa je bila hčerka Marija. Anton se ni poročil in je ostal sam, saj naj bi na očetovo gore- čo željo oblekel posvečeno mašniško oblačilo in postal duhovnik. Vendar je bila njegova odločitev drugačna; čeprav po naravi tihega in skromnega, a čvrstega in predvsem neizprosnega značaja, je proti volji staršev odpotoval v Prago in na tamkajšnjem vseučilišču vpisal pravne študije, medtem ko je nje- gov nekaj mlajši brat Jakob ostal doma. Izučil se je za usnjarja in nadaljeval z delom v domači usnjarni. Prevzel jo je od očeta, kot dober gospodar in napre- den podjetnik postavil podjetje na trdne temelje, ga elektrificiral z lastno elektrarno ter obrat občutno razširil in zaposlil večje število delavcev, domačinov iz Železnikov. Usnjar je, tako kot brat Jakob, postal tudi najmlajši Miha, ki je družinsko obrt nadaljeval v Gornji Radgoni, kamor se je preselil, potem ko je kraj leta 1907 postal trg, in si tam tudi ustvaril družino. Sestra Marija pa je zaradi prepovedane lju- bezni leta 1908 razočarana odšla za nuno v osrednji samostan Družbe usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega v Ljubljani. Starša sta namreč njeni zvezi z Mlakarjevim Janezom, tako rekoč sosedovim fan- tom s Fužince, zaradi njegovega stanu, bil je namreč ''le'' pleskar, ostro nasprotovala. Postala je sestra Kandida Dermota in po 18 letih pokorjenja za samo- stanskimi zidovi zaradi grehov, ki jih ni nikoli stori- la, umrla za posledicami tedaj smrtonosne pljučne bolezni v 44. letu starosti. Anton, najstarejši od štirih otrok, v konservativ- nem duhu domačega okolja vzgojeni doktor pra- va, politik socialist in publicist, pa je živel in delal za svoje mladostne cilje in ideale, vse dokler ga ni mnogo prezgodaj, pri komaj 38 letih, 3. maja leta 1914 pokosila bolezen. Tudi zanj je bila, tako kot za njegovo sestro Marijo 12 let pozneje, usodna ne- ozdravljiva bolezen, tuberkuloza. K večnemu počitku so ga položili v zavetje cipres tedanjega goriškega pokopališča na Blančah, ki so ga meščani Gorice uporabljali le še do leta 1916, ko ga je vihra prve svetovne vojne skoraj popolnoma uničila. Ker posmrtnih ostankov dr. Antona Dermote ni po tistem nihče ekshumiral in pokopal drugam, po- čiva danes brez spominskega obeležja na neznani Monumentalno goriško pokopališče Na Blančah (na fotografiji v spodnjem levem kotu), kamor so k večnemu po- čitku položili od bolezni izmučeno Dermotovo telo. Na fotografiji je v sredinski diagonali viden celoten kilometrski kostanjev drevored od mesta do impozantnega pokopališkega vhoda s propilejami. Na nasprotni, izhodni strani pokopališča so stali stavba z mrtvašnico in prostori za pokopališkega čuvaja, vmes je bila na dveh tretjinah poko- pališke poti poslovilnim obredom namenjena kapela. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 120 Ko je v šesti soški bitki italijanska vojska (v noči na 9. avgust 1916) s topovi obstreljevala avstro-ogrske položaje vzhodno od mesta Gorica, so številne granate padle na pokopališče Na Blančah in ga 36 let po pričetku uporabe skoraj popolnoma uničile. Obnove sicer nadvse impozantnega pokopališča se niso nikoli lotili in tudi uporabljali ga niso nikoli več. Foto: svetovni splet Spominska plošča na Dermotovi rojstni hiši Na plavžu 11 v Železnikih. Foto: Aleš Primožič Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 121 lokaciji v centru mesta Nova Gorica, nekje med sti- čišči Erjavčeve (tedaj imenovane Via Campo Santo ali Pokopališka ulica, ki je skozi kilometrsko alejo kostanjevih dreves vodila iz mesta do pokopališke- ga vhoda z veličastnimi propilejami), Delpinove, Kidričeve in Gregorčičeve ulice. Zato pa je Muzejsko društvo Železniki leta 1979 ob 65. obletnici smrti na rojstni hiši dr. Antona Dermote z današnjim naslo- vom Na plavžu 11 v gorenjem koncu Železnikov (v obdobju njegovega življenja se je hišni naslov glasil Železniki 32) postavilo vzidan pomnik v obliki spo- minske plošče. Prvi začetki Anton Dermota se je rodil na novega leta dan, 1. januarja 1864, v Železnikih, v dokaj premožni usnjarski kmečki družini, kot sem na kratko omenil že uvodoma. Premogel je vse tiste lastnosti, ki neka- ko same po sebi pritičejo klenemu kmečkemu rodu: ''Bil je visoke, koščene postave, na zunaj trd in sa- mosvoj, v svoji notranjosti pa blag in pošten človek, nesebičen in brez kakršnega koli hinavstva. Pred- vsem pa je bil bistre glave in odprt do soljudi, kar je v svojem sicer kratkem življenju mnogokrat tudi dokazal.'' S temi besedami je Toneta, kot so ga klicali domači, leta 1914 v spominski številki socialne re- vije Naši zapiski označil dr. Dragotin Lončar, njegov najbližji prijatelj, s katerim sta se seznanila še kot srednješolca na klasični gimnaziji v Ljubljani. Tja so ga starši poslali po zaključeni osnovnošolski pripra- vi v domačem kraju, ki je sledila letom brezskrbne- ga ranega otroštva v varnem zavetju doma in ljube- čih staršev, in prav v Ljubljani je v letih od 1889 do 1896 z maturo končal osem razredov gimnazije. V dijaških letih je navezal prve stike z generacijo t. i. findesieclovcev 1 . Najbolj znani evropski sopotniki fin-de-siecla in z njim povezane dekadence so bili nemški filozof Friedrich Nietzsche, avstrijski slikar Gustav Klimt, francoski literat Charles Baudelaire in tudi irski univerzalni umetnik Oscar Wilde, med- tem ko so bili slovenski findesieclovci mladeniči Dermotovih let, ki so se poleg vstopa v novo stole- tje pripravljali Slovencem odpreti vrata tudi v novo obdobje družbenega življenja. V prvi vrsti je to bila štiriperesna deteljica slovenske moderne Ivan Can- kar, Dragotin Kette, Josip Murn in Oton Župančič, pa upodabljajoči umetniki – impresionisti z Rihardom Jakopičem in Ivanom Groharjem na čelu, kritična znanstvena misleca Ivan Prijatelj in France Kidrič ter socialistični politiki Anton Kristan, Albin Prepe- luh in že omenjeni Dragotin Lončar. Dermota se je iz bližine literatov dijaškega literar- nega krožka Zadruga že tedaj vse bolj odmikal v raz- mišljanja o problemih življenja in človeške družbe ter se izpopolnjeval pod vplivom takrat nadvse mo- dernih socialnih nazorov svojega rojaka iz Selške doline, Janeza Evangelista Kreka. Samosvoj in trd na zunaj, v svoji notranjosti pa blag in pošten, brez sebičnosti in hinavstva, kot ga je opisal Dragotin Lončar, je že v mladeniški družbi odkrito nastopal proti nestalnim značajem, ki so sčasoma postajali vse bolj nedovzetni za razlikovanje med napredkom in nazadnjaštvom. Čeprav sta starša želela drugače, odšel naj bi na- mreč v semenišče in postal duhovnik, Tone njune želje ni uslišal in je na praški Karlovi univerzi vpi- sal pravne študije. Poleg dejstva, da je staršema na- sprotoval, je bila njegova izbira za tiste čase precej drzna in neobičajna, saj so se slovenski maturanti v takratni avstro-ogrski monarhiji po navadi odločali za študij na dunajskem ali vsaj graškem vseučilišču, peščico tistih, ki so si za mesto študija vseeno izbrali Prago, pa so kdove zakaj označili za idealiste. V Pra- gi je poleg študija obiskoval tudi filozofska in socio- loška predavanja Tomaša G. Masaryka, ki so nanj pritisnila neizbrisen pečat in ga zaznamovala za vse življenje. Predvsem pa je v stalnem pomanjkanju in odrekanju živel nadvse skromno študentovsko živ- ljenje, saj mu zaradi zamere, da ni odšel v semenišče, od doma niso pošiljali prav nikakršnih sredstev in se je bil zato prisiljen preživljati tudi s prevajanjem raz- ličnih del iz češke literature. Takole je težko obdobje njegovega življenja opisal dr. Vladimir Jelovšek iz Zagreba, kasnejši soprog Zofke Kvedrove in zdrav- Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 122 nik, s katerim sta se spoznala med študijem v Pragi: ''Kot sin bogatega slovenskega kmeta iz Železni- kov na Gorenjskem bi moral Anton Dermota oditi v semenišče, da bi očetu v veselje postal gospod. Pa ni šel! Ločil se je od staršev in od doma ni dobil več niti krajcarja; ponosno je prenašal svojo študentovsko revščino in pomanjkanje. Usmiljene in svobodoum- ne slovenske duše pa so se zavzele za njegov talent in tako je v darovanem, oguljenem plašču hodil k eni družini na kosilo, k drugi na južino; tu je dobil kak prevod za skromen honorar, tam mu je kako dijaško društvo namenilo majhno podporo … Tudi Anton Kristan (1881–1930), politik in organizator delavskega zadružnega gibanja. Ivan Prijatelj (1875–1937), literarni zgodovinar in prevajalec, teoretik in esejist. Foto: svetovni splet France Kidrič (1880–1950), literarni zgodovinar, prešernoslovec, teoretik in esejist. Foto: svetovni splet Albin Prepeluh - Abditus (1881–1937), politik, publicist in založnik, Dermotov prijatelj in zaveznik. Foto: svetovni splet za šolnino in izpitne takse je moral pristradati si od ust, ker še vedno ni imponiral svojim staršem. Toda vedno je bil veder in miren. Ni se dal zbegati v svojem vedrem, realnem optimizmu, saj je bil med nami vsemi, ki smo bili vdani Masarykovi učenci, on ves čas najbolj vdan, najiskrenejši njegov učenec – kako da bi potem ne bil v svoji duši umirjen, urav- notežen in veder? Popolnoma se je pomiril s svojim položajem, se zadovoljil s skromnimi drobtinami in vedno našel kakšen belič za knjigo, ki mu je ugaja- la. Trmi svojega očeta je postavil nasproti železno vztrajnost in energičen značaj; ni omahnil, v redu Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 123 Kunšičem, in Mladost Gabriele Preissove je leta 1897 izdala Slovanska knjižnica založnika Andreja Gabršč- ka, medtem ko je leta 1899 prevedeni Lichtererjev roman Za resnico kot podlistek ugledal luč sveta šele po njegovi smrti s pričetkom izhajanja v ljubljan- skem časniku Zarja v drugi polovici leta 1914. Kot rečeno, je študent Anton Dermota v Pragi živel v revščini in pomanjkanju, hodil v podarjeni suknji k eni družini na kosilo in k drugi na večerjo, dobil tu in tam kakšen honorar ali pa mu je dijaško društvo naklonilo skromno finančno podporo; še celo denar za izpitne takse si je moral dobesedno pritrgati od ust. Kljub temu pa je tvorno in nadvse živo sodeloval v raznih študentskih organizacijah, in ker je število slovenskih visokošolcev v Pragi zlago- ma naraščalo, so se v akademskem letu 1898/99 sku- paj z njim organizirali v novoustanovljenem Sloven- skem klubu. S številčno rastjo študirajočega članstva pa se je pričela tudi neizogibna delitev na struje, ki ji je s svojimi idejami botroval že omenjeni sociolog in filozof, profesor Tomaš Garrigue Masaryk. Prav zato so se že ob koncu tega akademskega leta člani Slo- venskega kluba razšli in prestopili v društvo Šumadi- ja, organizacijo srbskih in hrvaških somišljenikov, ki je tako nenadoma štelo kar 183 članov. Osnovna ide- je končal študije in potem mirno, s komaj opaznim nasmehom pokazal očetu svojo doktorsko diplomo. Sam ni nič dal nanjo, toda vedel je dobro, kaj bo pomenila za njega, trdega, neuklonljivega gorenj- skega kmeta. In dosegel je svoj namen! Tedaj je oče spoznal, da je mogoče tudi proti njegovi volji in brez njegove pomoči postati cel človek, da, celo gospod. Bila je to zmaga naprednega mladega Slovenca nad predsodki zakrknjene, klerikalne domačije.'' Študij v Pragi V Pragi je Dermota s svojim odločnim, neupoglji- vim, vendar odprtim in poštenim značajem naletel na gostoljubje in prijateljstvo v marsikateri od pra- ških rodbin. Zatočišče je našel pri pisateljici Gabrieli Preissovi in razumevajočem vseučiliščnem profesor- ju na medicini dr. Karlu Chodounskem, zdravniku, farmakologu, tudi balneologu in hribolazcu ter veli- kem ljubitelju slovenskih gora, v tem času pa je za golo preživetje tudi prevajal češke leposlovne spise v slovenski jezik. Povesti s potovanja avtorice Ane Rehakove, prevedene v sodelovanju s študentskim prijateljem, prezgodaj umrlim slavistom Ivanom Dermotov praški zavetnik, predavatelj na medicinski fakulteti, prof. dr. Karel Chodounsky (1843–1931). Zdravnik, farmakolog, balneolog, v prostem času nav- dušen hribolazec in velik ljubitelj slovenskih gora je bil tudi predsednik češke podružnice Slovenskega planin- skega društva v Pragi, ki je delovala do leta 1914 in v tistem času zelo pripomogla k razvoju slovenskega in češkega planinstva. Foto: svetovni splet Gabriela Preissova (1862–1946), češka pisateljica, pri kateri je Anton Dermota med študijem v Pragi našel zatočišče. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 124 ja njihovega dela je veljala intelektualni in moralni usposobitvi za socialno delo s poudarjeno skrbjo za ''malega človeka'', saj naj bi po njihovi projekciji prav mali človek predstavljal jedro srbskega, hrvaške- ga in slovenskega naroda. Pri tem je bila enotnost društvenega članstva le naravna, bolj kot ne samo navidezna posledica njihovega socialnega naziranja in tako je tudi v Šumadiji, predvsem zaradi svetovno nazorskih razlik članstva, kmalu prišlo do razkola. Poglavitni vzrok konflikta je bil v prvi vrsti nauk predavatelja na Karlovi univerzi dr. Tomaša G. Masaryka, kasnejšega ustanovitelja in prvega predsednika češkoslovaške republike, čigar najbolj goreč pristaš med slovenskimi študenti je bil prav Dermota. Pod vplivom njegovih predavanj o nacio- nalnih in socialnih problemih je Dermota rasel v radikalnega meščanskega demokrata in doslednega nasprotnika meščanske konservativnosti. Počasi se je razvijal v ostrega kritika bankrotiranega slo- venskega liberalizma, mu pri tem odrekel vsakršno podporo in ga skušal s svojim delovanjem čim bolj ovirati v delovanju in potencialnem razvoju. Postal je vodja slovenskih masarykovcev, vrste socialistov, ki so v prvi vrsti razmišljali predvsem o tem, kako bi svojo nekoliko irealistično politično strujo uveljavili doma, na Slovenskem. V ta namen so 10. septembra 1900 sklicali v Lju- bljani prvi shod vseh, ki niso bili zadovoljni s teda- njimi političnimi razmerami na Slovenskem. Poleg študija v Pragi in vsega dogajanja ob njem je namreč tudi samo človeško dozorevanje v Dermoti odkrilo vso zamotanost in brezperspektivnost slovenskih političnih strank, in čeprav je bil po svoji duhovni naravnanosti vsekakor bližje liberalni kot pa kleri- kalni stranki, mu njeno delovanje ni niti malo ustre- zalo. S somišljeniki, liberalnimi narodno radikalni- mi mladimi intelektualci, je hotel javno izraziti, da jim nobena od takratnih strank ni zadostna in jih nikakor ne zadovoljuje. Zato so po organiziranem drugem shodu 1. januarja 1901 izdali tudi program- sko brošuro z naslovom Kaj hočemo, v kateri je bil jasno izpovedan njihov politični cilj. Tako je Dermo- ta stopil velik korak naprej in se skupaj s skupino somišljenikov, večinoma izobražencev praške uni- verze, opredelil za tedaj najbolj napredno politično formacijo na Slovenskem, za socialno demokracijo in za socializem. Kot osnovno sredstvo za dosego napredka so so- cialisti terjali umsko in etično izpopolnjevanje vsa- kega posameznika, kar naj bi predstavljalo osnovo za ljudsko prevzgojo. Politično delo nujno zahteva politično izobrazbo za zahtevano komponento zna- nosti, oziroma uma, pri čemer najpomembnejše še zmeraj ostaja socialno vprašanje, ki je stvar etičnos- ti in kot tako predstavlja drugo od obeh potrebnih komponent, zahtevanih za izpopolnjevanje posa- meznika. Nacionalno vprašanje masarykovcem ni pomenilo negacije narodnosti, ampak solidarnost in narodnostno strpnost kot sredstvo za dosego skupnih kulturnih interesov, saj je prvenstveno bil in ostal prav klerikalizem njihov glavni filozofski nasprotnik. Liberalizmu so sicer priznavali zasluge za gospodarski in politični napredek, a so ga zara- di potencialnega oponiranja razvoju in posledične reakcionarnosti zavestno odklanjali. Izrekli so se za socializem, natančneje za marksizem kot njegovo moderno obliko, ki želi odpraviti umetno neena- kost med ljudmi. Za moralno dolžnost so si posta- vili podporo socialni demokraciji, ker so bile njene Dr. Tomáš Garrigue Masaryk (1850–1937), češki po- litik, sociolog in filozof, borec za češko avtonomijo v sklopu Avstro-Ogrske in prvi predsednik češkoslova- ške republike. S svojimi predavanji je ideološko moč- no vplival na Antona Dermoto in njegove somišljeni- ke, študente praške univerze. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 125 politične in socialne zahteve po njihovem mnenju večinoma pravične, poleg tega pa je slovenske ma- sarykovce v socialnodemokratske vode vodila že sama dosledna realistična demokratičnost kot nji- hova osnovna lastnost. Masarykovec Bivši slovenski dijaki, ki so na prehodu iz 19. v 20. stoletje postali študenti praške univerze, so v domovini skozi šolske lekcije spoznavali pretežno ideje med dolgoletnim bivanjem na Slovenskem delujočega češkega narodnega buditelja in publi- cista Jana Vaclava Lega ter njegovega sonarodnjaka, jurista in vodja češkega sokolskega gibanja dr. Jana Podlipnega. Med študijem v Pragi pa so na preda- vanjih v nasprotju z njima na novo odkrili in bolje spoznali profesorja Masaryka z njegovo globoko etično osebnostjo. Kot so sprejeli nova odkritja in razodetja, tako so se bodoči razumniki, napolnjeni z njegovimi nauki, razdelili v dva tabora: večina je bila proti Masaryku in njegovim idejam, manjšina vseh realističnih in socialističnih študentov pa mu je bila nadvse naklonjena, zato se je med njimi posledično vnel neke vrste ideološki boj. Njegovi somišljeniki so se tesno oklenili drug drugega in se organizirali, nasprotniki pa česa podobnega niso storili. V tej novi organizaciji je Dermota stal v prvih bojnih vrstah, na okopih, kot zagovornik in podpornik Masarykovega pojmovanja narodnega in socialnega vprašanja, ki je zahteval predvsem trezno, natančno in kontinuirano delo, hkrati pa ni pozabljal, da mora vsak najprej izhajati iz samega sebe. Od tod tudi izvira Dermotovo vztrajno pog- labljanje v etični in verski problem, do katerega je bila tedaj slovenska posvetna inteligenca povečini neopredeljena, indiferentna. Ker je moral Masaryk zaradi svojega političnega delovanja začasno prekiniti univerzitetna predava- nja, je v vmesnem obdobju z nastopi in predavanji nadaljeval v Slaviji, naprednem češkem akadem- skem društvu, katerega člani so bili poleg Dermote v Pragi študirajoči Slovenci Dragotin Lončar, Josip Ferfolja in Zofka Kvedrova, Hrvat Vladimir Jelovšek in še nekateri drugi. Po tistem so se Masaryka slo- venski akademiki še bolj oklenili in hodili za njim kakor za apostolom, kot se je v svojih spominih sli- kovito izrazil Dermotov kolega in prijatelj dr. Josip Ferfolja iz Trsta, ter opis še podkrepil z besedami: ''Masaryk nam je bil personificirana resnica in poš- tenost. Brezobzirno je razkrival laži družabnega življenja, razkrinkoval lažnjivo narodnjaštvo, zah- teval pošteno, odkrito narodno politiko v razmerju z drugimi narodi in z vlado, a ravno tako pošteno, odkrito mišljenje in delovanje v zasebnem življenju. Nastopil je posebno proti spolni razbrzdanosti dija- škega življenja in zagovarjal z znanstvenega stališča strogo enoženstvo in enomoštvo za vsakogar. In ko je kakor s secirnim nožem odpiral najskrivnej- še kotičke človeške duše, ko je vsakdo videl pred seboj svojo dušo nago, tedaj se je moralo v naših srcih poroditi neomejeno zaupanje in spoštovanje do moža, ki nam je povedal to, česar si sami nismo upali povedati, in nam odkril to, kar smo sami pred seboj skrbno zakrivali. Masaryk nas je ne le priteg- nil v svoj krog, ampak nas je tudi združil v neločlji- vo prijateljstvo. Na njegovih predavanjih smo tudi spoznavali socializem, saj se je Masarykov realizem praktično prekrival s socializmom, le da ni prizna- val njegove znanstvene podlage, Marxovega histo- ričnega materializma, svoje aktivnosti in delovanje pa je bolj namenil tistim, nad proletariatom stoje- čim slojem. Skušal je vzbuditi zanimanje za socialno delo in socialno mišljenje v prvi vrsti med inteligen- co, a je obenem vse delavske težnje po izboljšanju gospodarskega in socialnega položaja praktično za- govarjal in tudi znanstveno utemeljeval v knjigah, brošurah in na shodih. Socialistično, organizirano delavstvo je Masaryku na shodih aklamiralo ravno tako kot vsakemu govorniku iz lastnih vrst.'' Po vsem povedanem in po zapisanih besedah dr. Ferfolja lahko sklepamo, da je Masaryk s svojim socialnim in filozofskim pristopom na prelomu stoletij ideološko dobesedno zastrupil del v Pragi študirajočih slovenskih naprednjakov, med njimi še Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 126 prav posebej Antona Demoto. To skupino praških študentov je zgodovina kasneje označila za ''sloven- ske masarykovce'', iz katerih je nastala tudi duhovna organizacija praških Slovencev s somišljeniki Hrvati in Srbi, ki so v treh zaporednih letih izdali tri revije: hrvaško Hrvatska misao (1897), srbsko Novo doba (1898) in slovensko, poimenovano Glas (1899). Njihova temeljna misel je bila, kot že predhodno omenjeno, intelektualna in moralna usposobitev za socialno delo, kar je v prvi vrsti pomenilo skrb za malega človeka, saj naj bi bil prav mali človek jedro in osnovna celica hrvaško-srbsko-slovenskega naroda, enotnost Srbov, Hrvatov in Slovencev pa le naravna posledica njihovega socialnega naziranja. Začetki političnega udejstvovanja Dermota je v Pragi prvenstveno seveda pridno študiral, med posameznimi letniki in izpitnimi ob- dobji pa je našel čas še za mnoga druga, kulturna, politična in literarna udejstvovanja. V letu 1898 je objavljal v že omenjenem glasilu Novo doba in se v svojih prispevkih posvečal predvsem gospodarskim vprašanjem s članki o ustanavljanju konzumnih za- drug na Slovenskem. Leta 1900 je kot soavtor sode- loval pri oblikovanju leta kasneje izdane poslanice slovenski mladini, programske brošure z naslovom Kaj hočemo. Med študijem se je tudi seznanil z mno- gimi zavednimi, slovansko in socialno usmerjenimi študenti ter profesorji, s katerimi je pristne stike oh- ranjal vse do svoje prerane smrti. Avstrijska socialna demokracija, ki je zajemala vse dežele avstrijske polovice avstro-ogrske mo- narhije, se je bila v devetdesetih letih 19. stoletja prisiljena med drugim boriti tudi z nacionalnimi težnjami, ki so v omenjenih deželah postale kar ne- kakšna stalnica. Del čeških socialnih demokratov se je od avstrijske matice odcepil in ustanovil svojo na- rodno socialistično stranko, proti koncu stoletja pa se je novonastala stranka še nadalje reorganizirala z ustanovitvijo socialno demokratskih strank po po- sameznih narodnostih. Tako je bila na ustanovnem shodu 15. in 16. avgusta 1896 v Ljubljani formira- na Jugoslovanska socialno demokratska stranka (JSDS), ki je pospešila proces zbiranja slovenskega proletariata v politično moč. Predpono ''jugoslovan- ska'' v njenem nazivu so ji nadeli v prvi vrsti zato, ker so bili prepričani, da je ''za rešitev iz trenutnega stanja potreben skupen boj vseh jugoslovanskih siromakov''. Njeni ustanovitelji so bili mnenja, naj se vsi imenovani ''jugoslovanski siromaki'' zdru- žijo v eno stranko, ''ker bi bila vsaka posamezna narodnost sama za sebe preslabotna''. Čeprav je bila prvotna zamisel novoustanovljene JSDS, da bi teritorialno zajela tudi celotno Hrvaško, je nato organizacijsko, poleg slovenskih, od hrvaških dežel povezala samo še Istro in Dalmacijo, kar je z dru- gimi besedami pomenilo nič drugega kot stranko jugoslovanskih dežel v avstrijskem delu habsburške monarhije. Ker je bilo v Dalmaciji delavsko gibanje izrazito šibko, nič kaj dosti močnejše pa ni bilo niti v hrvaškem delu Istre z izjemo Pule, je bila tako JSDS po svojem članstvu in vodstvu v veliki večini sloven- sko obarvana. Leta 1897 je bila na kongresu na Dunaju zato pripravljena in sprejeta nova organizacija avstrij- ske socialne demokracije, po kateri so posamezne stranke obstajale predvsem po narodnostih. Tako so v okviru monarhije delovale bodisi nemška, češka, italijanska ali pa jugoslovanska socialnode- mokratska stranka, slovenske pa, jasno, takrat še ni bilo. Zaključek študija, publicistika in poklicna kariera Po opravljenih, a formalno še nedokončanih pra- ških študijah se je Anton Dermota vrnil domov in postal pravni praktikant na sodišču v Ljubljani. Ko je obvezno prakso zaključil, je nastopil službo kot odvetniški koncipient v Ljubljani pri dr. Ivanu Tav- čarju in vmes za kratek čas nadomeščal obolelega dr. Josipa Kušarja v njegovi odvetniški pisarni v Kra- nju. Medtem pa je, zvest sebi in svojemu značaju, Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 127 opravljal socialno dejavnost in izpolnjeval politično poslanstvo med ljudmi na Slovenskem ter vmes v Celovcu v vojaškem letu 1901/1902 mimogrede opravil še prostovoljno služenje cesarju, ki mu je v zdravstvenem smislu in v nasprotju z vsemi pričako- vanji nadvse dobro delo. Leta 1905 se je začasno vrnil v Prago, kjer so mu ob zaključku študija po absolviranem manjkajočem rigorozu slovesno podelili pravniški doktorski na- slov. Tako je s promocijo na praški Karlovi univerzi staršema najbolje dokazal, da je tudi brez duhov- ne in materialne pomoči od doma mogoče postati gospod. Očetova zakrknjena trma je s tem končno popustila in šele tedaj je mladi pravni doktor Tone prvič po dolgih in že močno oddaljenih otroških le- tih spet lahko občutil toplino rojstnega doma. V tem obdobju so njegovo družbenopolitično de- lovanje v ožji domovini predvsem zaznamovale ka- otične razmere v strankarskem dogajanju in nadvse težak položaj Slovencev v letih pred prvo svetovno vojno, pa tudi silovit liberalno-klerikalni spopad na Kranjskem po letu 1908. Predvsem je mladega pravnika in socialista po duši že skozi celotno dijaško-študentsko in tudi kasnejše, zrelo življenjsko obdobje, vse do njegove prezgodnje smrti kot zvezda stalnica spremljalo ne- umorno in nadvse plodno publicistično delovanje. V odlično urejevano češko mesečno revijo Slovan- ský Přehled, ki je nosila podnaslov Zbornik esejev, pisem in poročil iz slovanskega življenja, je dopiso- val od njene ustanovitve (oktobra 1898 jo je ustano- vil češki slavist, publicist, etnograf in univerzitetni profesor dr. Adolf Černy), vse dokler so mu moči to še dopuščale, njegovi dopisi pa predstavljajo vestno kroniko slovenskega političnega in kulturnega živ- ljenja ter delovanja tistega časa. Sodeloval je pri Lju- bljanskem zvonu, Slovanu, Narodnem gospodarju, Omladini, Pokretu in pisal v socialistične časopise, kot so bili Delavski list, Rdeči prapor in Zarja. Naj- pomembnejši pečat v publicistiki pa je brez dvoma pustil kot avtor, urednik in ideolog revije slovenskih socialistov Naši zapiski. V volilnem letu 1907 je Dermota nevarno zbolel, zato si je zdravje najprej skušal povrniti z vplivi bla- gega Kvarnerskega morja in tamkajšnje klime v Vo- loskem, slikovitem ribiškem in turističnem mestecu pri Opatiji. V tem obdobju se je zaradi zdravljenja zahrbtne tuberkuloze tudi odločil, da bo naslednje leto iz Ljubljane odšel za odvetniškega koncipienta v sončno in klimatsko prijaznejšo Gorico, kjer je nato leta 1912 res odprl lastno odvetniško pisarno v Ulici treh kraljev. Poleg poklicnega dela za lastno eksistenco je z nezmanjšano voljo in prizadevnostjo deloval v okviru socialnodemokratske stranke, pa tudi kot organizator javnega življenja med Primorci v Gorici in v Trstu, kjer je prirejal različna preda- vanja in ljudske odre, ter vmes vso skrb posvečal tudi Našim zapiskom, katerih urejanje je vodil do februarja leta 1913. V reviji je objavljal politične in gospodarske članke, analize in preglede ter nadalje- val z ostro kritiko negativne ideologije obeh konser- vativnih slovenskih taborov in njunega ravnanja. Skušal je razrešiti dilemo, kako je ljudstvo pričelo dojemati kapitalizem, ali ga sprejema in kako ga v nasprotnem primeru skuša premagati, ter obenem predstaviti tujemu in domačemu svetu slovenski tip socializma. V polemiki z malodušneži, ki so z različnimi razlogi utemeljevali potop slovenstva v jugoslovanstvu, pa je vedno izražal živo vero v bodočnost slovenskega naroda. Načrtovanih večjih Dr. Ivan Tavčar (1851–1923), pravnik, politik in pisa- telj, pri katerem je Dermota na začetku svoje poklicne poti v Ljubljani služboval kot koncipient v njegovi od- vetniški pisarni. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 128 del o slovenski politični literaturi, o novejših sme- reh v socializmu in zgodovini delavskega gibanja pa mu zaradi prezgodnje smrti ni uspelo dokončati. V najzrelejših letih je komaj 38-letnemu 3. maja 1914 legel na oči smrtni spanec. Odšel je prezgodaj, a je zapustil vidno sled, so sklonjenih glav ugotavljali njegovi prijatelji socialisti. Dr. Ivan Žmavc, filozof, sociolog in knjižničar, ki je skupaj z Dermoto v le- tih 1897 in 1898 študiral na praškem vseučilišču, je 6. junija 1914 ob njegovi smrti v spominski številki Naših zapiskov med drugim jedrnato zapisal: ''Umrl je mož. Če me pri pogledu na labirint socialnih od- nošajev in na omahljivost slabih značajev dandana- šnjih ljudi, tudi mojih rojakov, včasi obhaja zoprna čemernost, spominjam se dobrega prijatelja in kre- menitega moža Antona Dermote ter se povzbujam: Skušajmo mu biti enaki!'' Selitev v Gorico in prezgodnje slovo Prav leta 1908, tako rekoč na sam predvečer že omenjenega liberalno-klerikalnega spopada na Kranjskem, se je Dermota iz zdravstvenih razlogov preselil v sončno Gorico, ki je bila s svojo blago, primorsko klimo njegovemu ne najboljšemu zdrav- stvenemu stanju mnogo prijaznejša od turobnega ljubljanskega podnebja. Čeprav je zadnja leta pre- hodil nešteto poti od enega do drugega kraja po ožji domovini, ko je obiskoval in se srečeval z množico raznovrstnih ljudi, sam ali s prijatelji osvojil prene- katerega od holmov in vršacev po gorenjskem in dolenjskem hribovju, se zdravstvena slika njegovih pljuč nikakor ni mogla popraviti. V Gorici se je kot koncipient, odvetniški priprav- nik, zaposlil v odvetniški pisarni prijatelja dr. Henri- ka Tume in pri njem vztrajal, vse dokler ni leta 1912 v Ulici treh kraljev št. 8 (italijansko Via dei Tre Re, po končani prvi svetovni vojni preimenovani v Via XXIV Maggio) odprl samostojno odvetniško pisar- no. Ob opravljanju advokature je organiziral različ- na predavanja, razstave in kulturne dogodke, in če mu ni uspelo najeti dvorane v ''liberalnem hotelu'', kot so politični nasprotniki zasmehljivo poimeno- vali hotel Pri zlatem jelenu, kjer je bilo središče družabnega življenja predvsem goriških slovenskih liberalnih krogov, so se prireditve odvijale kar v tes- nih prostorih Delavskega izobraževalnega društva, v isti zgradbi v ulici Treh kraljev, kjer je Dermota stanoval. Prav na tem naslovu je poleti leta 1912 pripravil prvo slovensko slikarsko razstavo v Gorici, kjer so v tem času izhajali tudi Naši zapiski. Njihovo uredništvo je konec leta 1913 predal v roke dobre- mu prijatelju dr. Henriku Tumi, skupaj z delom kli- entele svoje odvetniške prakse, ki mu jo je prav tako dobrohotno prepustil. Takrat neozdravljiva pljučna Ulica Treh kraljev (Via dei Tre Re) v Gorici, kjer je na naslovu številka 8 Dermota stanoval, deloval in imel svojo odvetniško pisarno. Organiziral je celo razstave in razne prireditve in prav tukaj je zaradi bolezni tudi umrl (razglednica). Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 129 tuberkuloza pa ga je, milemu podnebju navkljub, vedno bolj načenjala in tako je sredi ustvarjalnega dela komaj 38-leten 3. maja 1914 v Gorici tudi umrl. Karel Schweiger iz Ljubljane, Dermotov znanec iz praških študentovskih dni in skupaj z njim eden od ustanovitelji revije Naši zapiski, je njun odnos in po- slednjo uro ob prijateljevi smrtni postelji čustveno opisal z naslednjimi besedami: ''Nekako okoli letošnjega Novega leta sem zopet prejel od njega pismo, obširnejše nego po nava- di. Nisva si pisala ravno pogosto, sem pa tja kako razglednico, a pisma le o posebnih dogodkih v na- jinem privatnem ali pa v javnem življenju. List me je prijetno iznenadil: bil je pisan tako šegavo, skoro razposajeno, da sem se začudil. In toliko zadovolj- nosti, tihe sreče in veselega pričakovanja je dihalo iz njega, da sem se razveselil še jaz in sem nemudo- ma odgovoril v enakem tonu in, zdi se mi, da kar na desetih straneh. Čital sem med vrsticami – direktno to ni bilo nikjer rečeno – da je postal po dolgih letih negotovosti, omahovanja in dvomov – srečen ženin. Pisarna je tudi 'šla za silo', čedno hišico si je bil ku- pil, kako naj bi torej ne bil srečen in zadovoljen tako skromen človek, kakor je bil Dermota! Tudi, ko bi me ne bi bil vabil k sebi tako ljubeznivo, kadar poj- dem 'v penzijon', in ko bi mi ne bil obetal tiste svetle sobice in prijazne ročice, ki postreže tudi meni, vse- eno bi bil vesel njegove ženitve. Zakaj vedno se mi je zdelo, da zanj ne bo dobro, ako ostane sam, zlasti, ko je po bolezni leta 1907 začutil, da se ne bo mogel z ozirom na svoje zdravje posvetiti javnemu življe- nju tako, kakor je to nameraval prej. Prigovarjal sem mu torej pri vsaki priliki, naj ne posnema mene, in večkrat sem mu pripomnil z evangelistovimi bese- dami: 'Vae soli!' 2 Pričakoval sem potem vsak čas po- ročnega naznanila ali kakega drugega poročila. Ali minul je predpust, minul post in Velika noč – pa nič. No, tolažil sem se, rekši: 'E, kar po svoje, na tihem napravi, pa se nekega dne prismeje k meni v pisar- no in mi pokaže ženo, češ: ali si sedaj zadovoljen?' Bil sem čisto brez skrbi zaradi njegovega zdravja; kajti tako čvrstega ga že nisem dolgo videl, kakor takrat, ko je bil zadnjikrat pri meni v Ljubljani povo- dom Cankarjevega 'veleizdajniškega' procesa. Sploh je bil letošnjo zimo v vsakem oziru tako dobro raz- položen, kakor ga v Gorici še niso videli. Da je zbolel, in sicer težko, sem zvedel šele dober teden pred njegovo smrtjo. Povedal mi je to dr. Dem- šar, ki so mu pravili o tem v Železnikih. Zaskrbelo me je in par dni sem bil nenavadno vznemirjen. Po- tolažil sem se šele, ko mi je zopet dr. Demšar prine- sel poročilo, in sicer naravnost od Dermotove mate- re, da je Tonetu že bolje. Nadejal sem se, da se zopet izkoplje in okreva kakor pred leti. Toda ekspresno pismo, ki sem ga prejel iz Trsta od prijatelja Ferfo- lje, dne 2. majnika že pozno popoldne, ko sem se že skoro odpravljal iz pisarne, mi je naenkrat razkrilo vso strašno resnico: Dermota je izgubljen! Drugi dan zjutraj sva se že dobila s Ferfoljo v Nabrežini, od koder sva se, oba potrta in malobesedna, odpeljala v Gorico, kjer nama je bilo usojeno, da vidiva, kako nama umira prijatelj, star, zvest in drag, kakršnega pač ne dobiva več nobenega. Kaj sem čutil stoječ mu ob smrtni postelji, pač ne morem dopovedati. Menil sem, da se zadušim in večkrat sem pobegnil iz sobe. Na srečo je bil Ferfolja trdnejših živcev, tako da je bil gospodičnama, ki sta stregli bolniku, v veliko pomoč. Bili sta to Tonetova zaročenka in nesojena mu soproga Ema Fon, ki se je mislil poročiti ž njo v letošnjem majniku, in nje prijateljica gdč. Pirjevče- va. Jaz sem bil popolnoma brez moči in brez misli. Dr. Henrik Tuma (1858–1935), slovenski pravnik, politik, publicist in alpinist, ki je za Dermoto prevzel urejanje Naših zapiskov. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 130 Pomislite: zunaj je sijal v vsej svoji jarkosti najlepši spomladanski dan, solnce je lilo skozi odprta okna v polnih žarkih, kos je neprenehoma pel na vrtu pri hiši svojo snubno pesem! Le s težavo sem se prema- goval, zatiral v sebi jok, ki mi je silil v grlo in odgo- varjal bolniku, ki je popraševal še po Župančiču, Cankarju, Kraigherju in njegovem romanu. Na smrt ni niti mislil! 'Samo da se iznebim tega katarja, pa bo dobro, sicer sem pa že sedaj dosti boljši!', je bolj kot sebe tolažil oba prijatelja ob smrtni postelji. Par ur nato je pa umrl, in sicer tako lahke, mirne smrti, kakršne bi si želel i sam sebi. Morda je menil, da zo- pet samo malo zadremlje. Resnično: smrt je strašna le tistim, ki ostanejo!'' Dr. Josip Ferfolja iz Trsta, s katerim sta se spozna- la jeseni leta 1899 v praškem akademskem društvu Slavija, središču naprednih čeških opozicijskih študentov, povečini Masarykovega socialističnega mišljenja, pa je Schweigerjev opis prijateljevega slovesa ganljivo dopolnil: ''Bila je prva majnikova nedelja, ko sva se sešla s prijateljem Schweigerjem ob Tonetovi postelji. Krasen solnčni dan v spomladi se je naredil, takšen, kakoršnega zahteva Gorica, ko se hoče veseliti, smejati, vriskati in plesati. Ob tistih dnevih ne pozna Gorica žalosti, vse vre in kipi, živo življenje polje v naravi in povsod sami vedri, vese- li obrazi. In takega dne je umiral in umrl Dermota. Dopoldne nismo niti vedeli, da pride do katastrofe še istega dne. Okoli ene popoldne je bil popolnoma pri zavesti. Naslonjen na vzglavju se je pogovarjal z nami, kakor da bi imel le navaden katar, kar je trdil do zadnjega. Še ta katar izpljujem, je dejal optimist do zadnjega, potem bo pa dobro. Govorili smo vse mogoče stvari: o pisarni, po- litiki, literaturi; zanimal se je za novice v Trstu in Ljubljani. Vprašal sem ga tudi glede testamenta, če ima kaj narejenega. Saj res, pravi, če me zadene kaj človeškega, bo treba tudi to urediti. Ponudil sem mu papir in svinčnik, a ga je odložil, češ, da bo med kosilom sam skiciral posamezne točke. Črez uro sva se s Schweigerjem zopet vrnila, a takrat je bilo že prepozno delati testament. Med kosilom se mu je nenadoma zelo poslabšalo. Bil je sicer popolnoma pri zavesti, a telesne moči so ga tako zapustile, da smo spoznali, kako so mu ure štete. Bili smo le štirje pri njem, njegova zaročenka Ema Fon, njena dobra prijateljica gdč. Pirjevčeva, Schweiger in jaz. Nekako svečano in mirno je bilo v sobi, vsak je naredil tiho svojo dolžnost, in bilo nam je vsem v olajšavo, da smo sami, brez onega vznemirjajočega hrupa, ki je navaden pri umirajočih. Tone je bil prav do zadnje- ga pri zavesti in je tudi do zadnjega govoril. Nobena tožba ni prišla iz njegovih ust in zdi se tudi, da ni prav nič trpel. Okoli štirih popoldne si je želel dvak- rat zaporedoma mleka in ga je tudi zaužil. Zdelo se nam je, da leži slabo; zato sem ga hotel popraviti, a me je zavrnil z besedami: Oh, pusti, pusti! To so bile zadnje njegove besede. Na to sva ga obrnila skupaj z njegovo zaročenko Emo, a v tem ga že ni bilo več. Izdihnil nama je v rokah. Ugasnil je kakor sveča, ki dogori, brez trpljenja, brez vsakršne krize, ob pol petih popoldne. Ob veličastnosti smrti, ki je nismo pričakovali v tej obliki, smo stali nekaj trenotkov vsi štirje ob Tonetovi postelji nemi, začudeni, kakor da bi se bili hoteli vprašati, če je res umrl in če je mogoče tako umreti ... In potem smo Te pokopali, dragi Tone! Šli smo za Teboj in Tvojim spominom, prijatelji od blizu in daleč. In še sedaj hodimo za Te- boj, vsaj tisti, ki smo Ti bili najbližji in najdražji. In v naših spominih boš živel, dokler ne pojdemo tudi mi za Teboj …'' Sopotnik moderne in tudi dr. Antona Dermote: Oton Župančič. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 131 Z izbranimi besedami se je od dr. Antona Dermote poslovil pesnik Oton Župančič, ki je v reviji Slovan v kratkih stavkih zelo nazorno orisal njegov značaj in duhovni profil: ''Skromna in samozavestna gorenj- ska narava, ki se nikjer in nikoli ne rine v ospredje, toda povsod in vselej, kadar je treba, je mož na svo- jem mestu in to mesto je samo po sebi spredaj. Še ko sva bila sošolca na ljubljanski gimnaziji in sočlana v tedanji dijaški Zadrugi, sem občudoval globoko etič- no resnost in energijo, s katero je spopolnjeval svojo notranjost in se ukvarjal s problemi življenja in člo- veške družbe. Ni čuda, da je njegovega na stvarnost usmerjenega duha mikal ravno trezni češki narod s svojo trpko umstvenostjo. Mehkejšega slovenskega borca za pravico in resnico je omamila Masarykova humanitarna filozofija. Na tem temelju je iskal resni- ce v sebi in pravilnega obračuna s svetom brez vsake fraze. Zato je njegov razvoj tako logičen in naraven, njegova beseda, naj jo je izrekel ali zapisal, brez dok- trinarskih primesi ali strankarske slepote in njegovo življenje in delo skupna narodna vrednota.'' Janko Šlebinger, bibliograf in literarni zgodovi- nar, pa je ob Dermotovi smrti v nekrologu, objav- ljenem v Ljubljanskem zvonu (št. 5/letnik XXXIV), suhoparno zapisal: ''V najlepši moški dobi je umrl v Gorici 3. maja t. l. odvetnik dr. Anton Dermota, soustanovnik in mnogoletni urednik socialne revije Naši zapiski. Bil je eden prvih akademično izobraže- nih inteligentov, ki so stopili v slovensko socialno demokratično stranko, v kateri je užival rajnki ve- like simpatije. Prevajal je iz češčine za Gabrščkovo Slovansko knjižnico, poslovenil je med drugim Ma- charjevo Magdaleno in Lichtererjev roman Za resni- co, ki ga priobčuje sedaj Zarja.'' Naj bo zapisano tako ali drugače, nekaj po be- sedah dr. Branka Berčiča zagotovo drži: kratka in naporna je bila pot zorenja Antona Dermote, setev njegovih idej je ostala nedosejana, semena so klila počasi in pognana šele čez dolga desetletja so nasled- nikom obrodila žetev ... Osmrtnica dr. Antona Dermote. Foto: arhiv Aleša Primožiča Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 132 Naj zato poglavje zaključim z mislijo dr. Berčiča, ki jo je pred davnimi leti zapisal v svojem prispev- ku v Loških razgledih: ''Če njegovo delo ocenjujemo upoštevaje dobo in razmere, v katerih je živel, sme- mo brez zadržkov trditi, da je bil dr. Dermota eden najnaprednejših duhov svojega časa na Slovenskem in Selška dolina je lahko ponosna, da nam ga je ro- dila.'' Dermota v očeh in besedi prijateljev in sodelavcev Prav je, de se po čustvenem opisu Dermotovega slovesa vrnemo nekoliko nazaj, v svetlejše in bolj optimistično obdobje njegovega življenja, kajti prav Karel Schweiger je svojega prijatelja med njunimi skupnimi druženji slikovito in zelo doživeto opisal v spominski številki Naših zapiskov, ki je izšla takoj po Tonetovi prezgodnji smrti in mu je bila tudi v celoti posvečena. V spominski ediciji lahko med drugim izpod Schweigerjevega peresa beremo takole: ''Seznanil sem se z Dermoto že v Pragi, jeseni leta 1896. Ker sem kmalu potem, spomladi leta 1897 od- šel v domovino, ni moglo priti med nama do ožjih stikov, vendar se mi je mirni in trezni mladenič že takrat zelo prikupil. Zbližala sva se potem v Ljublja- ni ne le s posredovanjem najinih skupnih osebnih znancev in znank, ampak posebno pod vplivom češkega realizma, ki sem se ga bil jaz, kakor tudi Dermota, Lončar, Ferfolja, Anton Kristan in drugi nabrali iz Masarykovih predavanj in spisov, in ki smo ga v mladostni gorečnosti poskušali zanesti tudi na Slovensko, zlasti med mladino. Sklicali smo bili nekaj shodov, prvi se je vršil v Narodnem Domu v Ljubljani ravno na isti dan kakor drugi slovenski katoliški shod. Med udeležniki je bil tudi Zupančič, Prijatelj, Ferjančič, Žirovnik, Regali, gospa Dolinarje- va in nekaj gospodičen: Pečetova, Drenikova in Mila Vdovičeva. Izdali smo tudi – Dermota je takrat služil kot enoletni prostovoljec v Celovcu – znano brošu- ro Kaj hočemo, ki je povzročila med mladino precej gibanja in vrenja. Vse to, zlasti pa pozneje od Abdi- tusa (Albina Prepeluha) in Linharta ustanovljeni Naši zapiski so spravili celo vrsto mladih ljudi v ožji krog in prijateljsko razmerje – in v resnici lepi časi so nam bili takrat v Ljubljani. Skupni izleti in večeri, zlasti v Unionski kleti, kjer se nam je večkrat pridru- žil starina, zgovoren, mladostno živahni in za vsak napredek še vedno dovzetni Vatroslav Holz, 3 mi pač ostanejo v najlepšem spominu do konca življenja. Še skoro bolj nego ljudje naju je s Tonetom zbli- žala narava. Minila je malokatera nedelja, da bi ne bila mahnila jo kam ven iz mesta. Izogibala sva se pa krajev, kjer tolpe preglasnih, često razgrajajočih ne- deljskih turistov človeku pokvarijo ves tisti intimni užitek, ki ga nudi narava svojemu pravemu prijate- lju. Oddaljeni kraji s svojimi obširnimi, dremajočimi gozdovi so naju mikali najbolj in pravih planinskih tur sva napravila skupno le malo. Divji Pekel pri Borovnici naju je zvabil večkrat, preplezala sva ga menda prva, razen domačih pastirjev, vsega od prvih slapov do zadnjega, najbolj veličastnega. Tej lepi, samotni soteski sem ostal zvest obiskovalec in ne mine leto, da ne bi večkrat počival in sanjaril ob gorenjem slapu. Tudi lepo Rakitniško planoto sva obiskala in odljudne kraje noter do Cerknice. Žalostna gora, Krim, Vrh sv. Treh kraljev, gozdovi okoli Planine so videli samotna turista, ki včasi vso pot nista izpregovorila, uživajoča vsak zase neizraz- no tajinstveno lepoto narave. Šele, ko sva dospela na kraj, kjer sva nameravala počivati, se nama je razvezal jezik: toda govorila nisva samo o turah ali o tem, kar sva imela v nahrbtniku s seboj! Tudi zato mi je bil tako ljub spremljevalec, ki ga sedaj bridko pogrešam. Lepoto Selške doline in gora, ki jo obda- jajo, sem spoznal šele v njegovi družbi in pod nje- govim vodstvom. In kako rad me je zvabil tja, saj je bil tamošnji rojak! Poznal je vsak vrh, vsako grapo, človeka je pa zlasti v gorenji Selški dolini skoro vsa- kega ogovoril kot znanca. Da li se Abditus in Jaklič še spominjata, kako smo nekoč po zimi, zdi se mi, da na Svečnico, že v mraku lezli po strmi, zmrzli poti v Dražgoše na veselico Bralnega društva? Dermota, ki je bil že gori, ni hotel verjeti svojim očem, ko nas je zagledal. Povabil nas je bil v šali – mi smo mu Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 133 pa dokazali, da se ne ustrašimo vsake malenkosti. No, dobro smo se zabavali tam gori, drugi dan smo pa v Železnikih uganjali visoko politiko, seveda le med seboj in delali naklepe, kako bi dobili v svoje roke neki slovenski tednik, ki si je takrat ravno iskal novega lastnika. V grapi za Železniki mi je, never- jetnemu Tomažu, tudi dokazal, da zna postrvi loviti z rokami. Nepozaben mi je ostal zimski izlet k zamrzlemu Peričniku. Prejšnji dan je bil planinski ples v Ljublja- ni. Nisva se ga udeležila, ker sva si hotela privošči- ti lepši, čistejši užitek. Ves jutranji vlak, ki vozi na Gorenjsko, je bil poln živahnih planincev. Na vsaki postaji jih je izstopila četica prepevaje in vriskaje. V Kranju so se celo razvrstili v sprevod in njim na čelu s harmoniko sedaj tudi že pokojni dr. Josip Ku- šar, nekdanji Dermotov nadrejeni v Kranju. Smejala sva se in bila vesela veselih ljudi – zavidala jih pa nisva. Obetala sva si kaj boljšega. In res sva videla čudo: grmeči slap je obstrmel v ogromno, ledeno zagrinjalo, ki je viselo tiho in nepremično raz skalo skoro po vsej njeni širini, iskreč in izpreminjajoč se v jarkem zimskem solncu. Tako sva bila vesela tega redkega prizora ter zadovoljna sama s seboj, da sva pri Šmercu 4 pila kaj boljšega in več nego sicer. In iz- let na Dolenjsko in Gorjance, ko je Dermota prvikrat spoznal in občutil čudovito poezijo vinorodnih kra- jev! Borne podgorske vasice ob cesti ga seveda niso mogle posebno navdušiti in marsikako zabavljico je izpustil nanje, on ponosni Gorenjec, rodom iz precej imovitih krajev. Ali že popoldne sredi vinogradov na hribčku za Belo Cerkvijo je začutil nekaj novega. In kaj šele zvečer pri Majzlju v Šentjerneju! Pod braj- do sva sedela, Majzelj nama je nosil po dobri večerji vina naravnost iz soda, da je kar iskre še metalo iz sebe, ozračje je bilo po dolenjsko blago in krotko, luna je sijala na vedrem nebu in naju obsipavala s svojim srebrom skozi gosto listje, nedaleč na vasi so peli fantje, zgovorni Majzelj nama je pripovedoval v svojem prijetnem dolenjskem dialektu zabavne dogodbice – vse to je prevzelo Dermoto, dolgo se ni dal spraviti spat in takrat se mu je porodila želja, da bi šel enkrat z menoj v Belo Krajino na trgatev. Žalibog, da ni prišlo do tega, kajti vsako jesen naju je kaj zadržalo. Ali govorila sva o tem še na njegovi smrtni postelji! Rahel nasmeh mu je preletel ble- de, tresoče se ustnice, ko sem mu omenil, da v par dneh steče Belokrajinska železnica in da se nama letošnjo jesen menda vendar izpolni želja. Govoril sem, česar sam sebi nisem mogel verovati! Gorjanci, domovina Trdinovih bajk, so mu imponirali zlasti s svojimi bukovimi gozdovi. Takih bukev, to je priz- nal, ni na Gorenjskem. Trdinove bajke je prebiral s slastjo kakor jaz, zato je poznal že prej po imenu vse tiste kraje: studenec Gospodične, Krvavi kamen, cerkev sv. Miklavža, Jezera, kopice mravljišč … Oko se mu je iskrilo, ko je vse to videl in tudi razglede na prelepo Krško dolino ni mogel prehvaliti. Če me še kedaj noga zanese na Gorjance, me gotovo oblijejo solze ob spominu na tiste dni. Nameravala sva skupaj tudi v Galicijo, zlasti na Tatre. Toda šel sem sam leta 1905, on pa je moral v Prago, da se končno reši skrbi zaradi zadnjega rigoroza. Menila sva se sicer še potem, da pojdeva pozneje posetit prijatelja Magiero 5 v Krakovu in pogledat zanimivo Zakopanje na vznožju Tater, ali dvomim, da bi se nama bila uresničila tudi ta na- mera. Bolezen, ki naju je popadla po vrsti: njega jeseni leta 1907, mene spomladi leta 1908, nama je pobrala zadnje ostanke mladostne podjetnosti. Izpremenila sva se oba; potem ko sva prebila krizo in se telesno zopet opomogla – prejšnja nisva bila več. Nekaj bolezen, nekaj razni neprijetni dogodki, pri Dermoti še skrb za eksistenco, vse to naju je zresnilo – no in leta, leta! Ko se je bil stalno usta- novil v Gorici, glavno zaradi tamošnjega blagega podnebja, sem ga večkrat obiskal. Hodila sva po lepi Goriški okolici, tudi na Brdih sva bila meseca maja ko je vse v cvetju, ali vsaj jaz sem imel ta občutek, to sta bila dva druga človeka. Niti močni 'bric' naju ni mogel pripraviti v tisto razpoloženje, kakšno se je naju polastilo, kedar sva šla v prejšnjih časih kam. Zaključila sva dan navadno, menda celo vselej, Pri Fonu v Solkanu 6 . In meni je bilo žal za nekdanjimi lepimi časi, nezadovoljen in nekako prazen sem se vračal vsakrat v Ljubljano.'' Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 134 Udejstvovanje v društvu Akademija Plod Dermotovega praktičnega, terenskega de- lovanja za uresničitev v teoriji oblikovanih načel je bilo ljudsko izobraževalno društvo Akademija, ki je polno zaživelo z ustanovnim občnim zborom 26. oktobra leta 1904 v Ljubljani, nadvse aktivno pa je bilo že pred samo uradno ustanovitvijo. Društvo naj ne bi bilo politično, cilj njegovih ustanoviteljev pa je bil ''uveljavljati med Slovenci naprednejše misli, ki dokazujejo svojo narodnost s tem, da so z umskega in nravnega stališča boljše od doslej odločujočih''. V pravilih društva je bilo navedeno, ''da bo zastavljeni cilj skušalo doseči: 1. s sklicevanjem javnih shodov in sestankov, 2. z izdajanjem izobraževalnih časopisov in spisov, 3. z razširjanjem spisov in knjig med člane, 4. s čitalnicami in knjižnicami, 5. z znanstvenimi in strokovnimi predavanji, 6. s peticijami in spomenicami, 7. s slavnostmi, veselicami, ipd. Sredstva pa bo društvo pridobivalo s prispevki posameznih članov in z darovi, prebitki zabav, slav- nosti, zbirk in podobnega.'' Antonu Dermoti, ki je postal tajnik novoustanov- ljenega društva, v katerem so delovali še podpred- sednik zdravnik dr. Ivanom Robido in predsed- nik politik in pravnik dr. Vladimir Ravnihar, sta bila pri tem vzgoja in izobraževanje kadrov prva in glavna skrb. ''Predvsem nam je treba izobrazbe,'' je poudarjal na ustanovni skupščini društva. ''Du- hovna obzorja našega ljudstva moramo razširiti in jih poglobiti … Akademija ni nastala samo radi predavanj, nastala je sploh radi tega, da se v enem središču koncentrujejo vsi življi, ki bi jim bilo do kulturnega dela. Kaj je za nas kulturno delo? Vse, s čimer pobijamo reakcijo. Ker smo za kulturo, smo proti reakciji. In sicer povsod, ne le v tako zvanem javnem življenju, v političnih strankah. Tudi in zlasti zoper reakcijo v našem zasebnem življenju. In to zategadelj, ker je baš zasebno življenje basis (podlaga) javnega. Če nisi v zasebnem življenju za nič, tudi v javnem nisi nič prida … Vsak posame- znik izmed nas mora biti boljši, nego so naši reak- cionarji. Potem bo boljši naš sistem, naša organiza- cija bo uspešnejša.'' Prav zato so se ustanovitelji s polno paro lotili organizacijskega dela in še pred jesensko uradno ustanovitvijo društva angažirali kopico odličnih domačih predavateljev, prav vseh po vrsti tudi bo- dočih članov Akademije. V obdobju od 7. februarja do 23. junija 1904 so tako širom Slovenije pripra- vili številna predavanja, ki so jih v letih po uradni ustanovitvi Akademije še popestrili in jim s svojim sodelovanjem dodali mednarodno noto tudi prizna- ni zagrebški vseučiliščni profesorji. Med drugimi je eno od prvih predavanj potekalo 19. marca 1904 v Dražgošah (predavatelj Anton Dermota, tema: So- dišče in Kakšen naj ne bo človek pred sodiščem), nadaljnjih pet pa se je v obdobju od 10. aprila do 19. junija istega leta zvrstilo tudi v Selcih. Teme so bile različne (O prisegi pred sodiščem, O raznih vo- lilnih pravicah, O Japoncih, O alkoholizmu in O vpli- vu vode na površje zemlje), kot so bili različni tudi predavatelji, vsi člani Akademije in strokovnjaki na svojih področjih: dr. Vladimir Ravnihar, dr. Konrad Vodušek, prof. Robert Kenda, dr. Ivan Robida in prof. Ivan Franke. Dermota je v Naših zapiskih, ki so pod silo kad- rovskih in siceršnjih razmer postali tudi nekakšno društveno informacijsko in kronološko glasilo, o obdobju delovanja v Akademiji pomenljivo zapisal: ''Klic po univerzi na Slovenskem se vedno ponavlja. Zadoni in se izgublja, pa je zopet mirno nad voda- mi. Tega klica ni dolžan nihče upoštevati, ker ga ne more nihče smatrati resnim. In res ga tudi nihče ne upošteva. Da se je toliko in toliko tisočakov odločilo za osnovo vseučilišča v Ljubljani – ali kjer že hočete, s tem ni še doprinešen noben dokaz o resnobi na- šega klicanja in zahtevanja. Kajti prvi predpogoj za osnutek in trajni in častni obstoj univerze na Sloven- skem niso gmotna sredstva, ni denar, ampak dušev- ni fond. Ljudje in znanstvena literatura sta prva in poglavitna činitelja pri rešitvi našega vseučiliškega vprašanja. Mogoče, da se v Ameriki ali v Franciji ali v Nemčiji lahko z dekretom oživotvori vseučilišče in Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 135 da to vseučilišče potem tudi uspeva, če je gmotno dobro podprto. Kajti Angleži, Francozi in Nemci so veliki narodi, ki imajo na razpolago duševnih in gmotnih sil v preobilju. Pri nas, v malem narodu je pa drugače. Gmotne strani dobrega vseučilišča – in le za tako nam gre; vseučilišča, ki ne bi bilo zmožno tekmovati z inorodimi, nam ni treba, ker nam bi več škodilo nego koristilo – ne bomo sami zmagovali, vsaj ne v doglednem času. Pač pa imamo tako dušev- no moč v sebi, katera si bo, če se razvije in dozori, izsilila priznanje tudi drugod in katera bi tudi edina mogla izsiliti od merodajne strani, da se nam da vse- učilišče. Zato nam je v prvi vrsti mari to, da razkrije- mo doslej zanemarjeno svojo duševno sposobnost in jo vsestranski izpopolnimo; s tem si vstvarimo pogoje za svojo znanstveno literaturo, vzgojimo si ljudi, ki bodo uživali to literaturo; ko imamo prip- ravljeno literaturo in ljudi – imamo šele podlago za svojo zahtevo po vseučilišču na Slovenskem.'' ''Kazati na to, koliko smo Slovenci že dali slavnih učenjakov, ki so svoje življenje in delovanje posvetili in žrtvovali drugim narodom na raznih vseučiliščih in ki so že umrli, se ne pravi dokazovati potrebo vse- učilišča na Slovenskem, ampak k večjemu le tisto du- ševno energijo, zmožnost, katere je baš v Slovencih od nekdaj bilo razmeroma v izobilju, če se primerja- mo z drugimi narodi. Ta energija, ta zmožnost, pri- merno in pametno organizovana in razvita, bi šele morala dokazati potrebo vseučilišča na Slovenskem, in jo bode tudi dokazala. O tem niti ne dvomimo. Ampak zbrati se mora in konsolidovati in z njo pame- tno gospodariti. Univerze torej nimamo in je v nekaj letih še ne dobimo, ker si je ne moremo izsiliti. Pri tem ne kaže zidati na slovensko politiko in slovenske aktivne političarje; ako bi na to sredstvo mislili in ra- čunali, bi se močno všteli. Da bi nam naši narodno- stni nasprotniki šli v tem na roke, tega ne meni nih- če, kakor tudi katastrof in čudežev ne gre pričakovati – skrajni čas je že, da se sploh otresemo te prazne vere, te razvade, ki podpira le našo zložnost in naše brezdelje … Kaj nam tedaj še preostaje? Preostaje nam najzanesljivejša pomoč: vera in zaupanje v lastno svojo moč, v svojo energijo, v svoje delo. Sami se uveljaviti, to je naša naloga; nič se zanašati na tujo pomoč, ko vemo, da je ne dobimo! Ako nimamo svoje univerze, iz katere bi prihajal naš inteligentni naraščaj, ako ga moramo pošiljati na tuja vseučili- šča, kjer se mu milostno prepušča prostor za ali pred durmi: kdo nam pa more braniti, da ne bi že sedaj svoje moči razvili in uveljavili doma med ljudstvom? Nihče nas ne more ovirati v tem, da začnemo prip- ravljavno delo za bodočo učeno univerzo za sedaj z ljudsko univerzo. In poleg drugih sredstev za uresni- čenje ideje ljudske univerze – nekakšne vseučiliške ekstenzije tedaj –najuspešneje lahko uporabljamo naša poljudno-znanstvena predavanja.'' Iz napisanih besed, pa tudi iz vsebine Dermotove- ga članka z naslovom Vseučiliška ljudska predavanja (v bistvu gre za prevod besedila češkega profesorja Františka Drtine), objavljenega v osmi številki Na- ših zapiskov letnika 1903/1904, je mogoče razbrati veliko željo v Akademiji združenih razumnikov po domači univerzi, ki bi obzorja slovenskega ljudstva občutno razširila. V istem članku objavljene cilje, delovanje in aktivnosti, skupaj s podrobnim poro- čilom o opravljenih predavanjih društva Akademija v prvem polletju 1904, je namreč Dermota zaključil z besedami: ''Tega začetka predavanj, dasi je skromen, se predavateljem v naših razmerah ni treba sramova- ti. Nasprotno: če bi bil tudi še skromnejši, bi lahko pokazali nanj s ponosom. Kajti storili so to sami od sebe in sami iz sebe uvidevajoč, da so razmere rodile tako potrebo. Naglašati se pri tem mora, da med predavatelji ni bilo še nobene formalne orga- nizacije, da se bo ta šele osnovala v obliki društva Akademije; predavatelje in sploh to skupino mladih je medsebojno vezala samo skupna ideja o potrebi ljudskih znanstvenih predavanj pri nas. Prostovolj- no in radi so se podvrgli velikemu 'narodnemu dav- ku'. Ta predavanja, katera so se izvršila od svečana pa do rožnika letošnjega leta, so imela zlasti namen: 1.) da se preizkusi teren in razmere, je-li to podjetje pri nas mogoče izvesti z uspehom, 2.) da se dokaže, da se bo pozneje, ko bo formalno društvo osnovano (do jeseni tega leta), to delo Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 136 gotovo na širši in trdnejši podlagi posrečilo, – izkratka 3.) da se dokaže s temi uvodnimi predavanji potreba društva Akademije in da ima ta skupina mladih pravico vsled tega zahtevati od vse slovenske jav- nosti, da jih ne ovira v ti dobri stvari. Vse to troje je sedaj dokazano. Predavatelji in cela javnost naj iz tega dokaza izvajajo posledke za nadaljevanje zapričetega dela, pa bomo imeli, dasi v morda ponižnejši obliki nego drugod in nego bi bila državna univerza, svoje domače slovensko vseučili- šče, čigar duševni zakladi bodo vsem odkriti in pris- topni. To pa bodi in bode uvod za pravo akcijo, da nam bo država prisiljena dati slovensko univerzo!'' Dr. Vladimir Ravnihar, Dermotov stanovski kole- ga, soustanovitelj in predsednik Akademije, ki prav- ne študije ni opravil v Pragi, ampak na Dunaju, pa je v avtobiografiji z naslovom Mojega življenja pot, Preglednica preizkusnih predavanj ljudskega izobraževalnega društva Akademija, opravljenih v prvem polletju leta 1904, pred jesensko društveno uradno ustanovitvijo. V sklopu svojega članka z naslovom Vseučiliška ljudska preda- vanja jo je objavil dr. Dermota v osmi številki Naših zapiskov, julija 1904. Foto: Aleš Primožič Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 137 dogajanje v društvu opisal takole: ''Delo pri Akademiji je vse sodelavce tesneje dru- žilo. Shajali smo se, akademsko razpravljali o tem ali onem aktuelnem sodobnem vprašanju, tudi o politi- ki – vsak raz svoje stališče. Saj so bili pripadniki ra- znih struj in naziranj, po večini strankarsko neopre- deljeni. Profesor dr. Dragotin Lončar – po prevratu šef prosvetnega oddelka in predsednik Slovenske Matice – in Anton Dermota, odvetniški kandidat v pisarni dr. Ivana Tavčarja, kasneje odvetnik v Gorici, sta bila prišla iz Prage iz – če smem tako reči – Ma- sarykove šole, torej 'realista'. Dr. Dermota je potlej krenil v smeri proti socializmu in bil njega ideolog. Pri državnozborskih volitvah leta 1907 je nastopil kot števni kandidat socialistične stranke. Bil je zelo razgledan in razborit mladenič, ki je mnogo obetal, a je vse prerano umrl v Gorici leta 1913. Dr. Josip Stoje, praktični zdravnik v Ljubljani, neurolog dr. Ivan Robida, kasneje vseučiliščni docent in vodja psihiatričnega oddelka, profesor Robert Kenda, pro- fesor dr. Fran Ilešič, od leta 1907 dalje predsednik Slovenske Matice, po prevratu vseučlliški profesor v Zagrebu, dr. Fran Novak, kasneje odvetnik v Jugosla- viji, senator in minister, cesarski svetnik prof. Ivan Franko, dr. Jernej Demšar, zdravnik v Ljubljani, vsi ti in še drugi so bili v Akademiji naša običajna družba. Tudi Ivan Cankar je zahajal v naše društvo. Za praktično politiko in podrobno delo ni kazal po- sebnega smisla. Bil je pač poet in pisatelj, cinik brez primere, ali pa se je samo tako delal, ter se iz vsega norčeval. Večkrat je bil nekoliko 'nadelan' in tedaj ga je bilo polno sarkazma. Njegove zafrkancije so bile kolikor duhovite, toliko pikre. V stikih smo bili z novo narodno-radikalno strujo v dijaštvu, saj je njihova Prosveta zasledovala iste cilje kakor Aka- demija. Na povabilo smo se udeležili Prvega shoda narodno-radikalnega dijaštva 8. septembra 1905 v Trstu, ter sem tam na velikem javnem ljudskem shodu govoril o temi 'Tržaško šolstvo, srednje in visoke šole'. Kot zastopnika te struje sta leta 1906 prišla v odbor Akademije dr. Gregor Žerjav in prof. Pavel Grošelj in v tem poslednjem smo dobili ime- nitnega predavatelja, ki s svojimi predavanji ni prav nič zaostajal za predavanji zagrebških profesorjev. Imeli smo tudi zveze z osebnostmi v Trstu in Gorici (dr. Henrik Tuma), ki so se lotevali sličnega dela ka- kor naša struja v Ljubljani. Med vsemi nami je torej obstojala neka duševna vez, čeprav ne ravno v poli- tični smeri v ožjem pomenu te besede. Enotni smo bili posebej glede našega kulturnega programa.'' Akademija je predavanja prirejala najrazličnej- šim vrstam poslušalcev, zlasti v rudarskih krajih po Sloveniji (zagorski revir, Idrija), v Ljubljani, pa tudi v Novem mestu, Cerknici, Radovljici in drugod. Že konec leta 1905 je Dermota z zadovoljstvom zapi- sal: ''Na vseh 65 predavanjih je bilo okroglo 14.812 udeležencev, povprečno pri enem predavanju torej 227,8 poslušalcev. Bila so posamezna predavanja, prirejali so se tečaji. Predavalo se je na raznih krajih – industrijalnih, trgovskih, poljedelskih; predavalo se je različnim poslušalcem – izobražencem in pro- letarcem, dijakom in kmetom, liberalcem, socialnim demokratom, klerikalcem in nacionalnim šovinis- tom … Povsod se je pa delalo z veseljem!'' Naslednje leto so se v društvo včlanila tudi posa- mezna delavska izobraževalna društva in čitalnice, med katerimi je bil najpomembnejši Ljudski oder iz Trsta, kjer je nekajkrat poleg Dermote predaval tudi Ivan Cankar. Temu je, zanimivo, po enem od gori- ških predavanj tamkajšnji liberalni časnik Edinost očital, da ''ne zna slovensko'', a mu je poročevalec Sopotnik moderne in tudi dr. Antona Dermote: Ivan Cankar. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 138 v Rdečem praporu, slavist Ivan Koštial nemudoma stopil v bran češ, ''navzoči so iz Cankarjevih ust sli- šali res pravo, slovensko slovenščino''. Akademija je v nadaljevanju želela ustanoviti jav- no knjižnico s čitalnico v Ljubljani in prirediti delav- ske šole in počitniške vseučiliške tečaje, a ji ambicio- znih načrtov predvsem zaradi pomanjkanja denarja ni uspelo uresničiti. Društvo je kasneje na Kranjskem nasledila delavska kulturna zveza Vzajemnost. Toda Dermota se pri dosežem ni ustavil, saj je videl, kako razpada liberalizem, bil pa je tudi priča neprestanim razdorom v klerikalni stranki. Da bi rešil, kar se je od liberalizma pozitivnega rešiti dalo, je pozval neodvisne in napredne liberale k ustano- vitvi samostojne Slovenske gospodarske stranke, a je kaj kmalu spoznal, da se mladi, radikalni liberalni opozicionalci ločijo od starih liberalcev kvečjemu po praznih besedah ali pa še po teh ne. ''Slovenski naprednjak je klečal pred svojimi maliki. Slepo je veroval vanje in jih častil – dvomov ni poznal in jih tudi ni dopuščal. Mi pa smo v tem hoteli spoznanja, jasnosti!'' so bile njegove besede razočaranja ob spoznanju bridke resnice. In prav ob tem spoznanju se je nazadnje med dvema možnostma odločil za so- cialno demokracijo. Postal je socialist in s svojo pozi- tivno osebnostjo tudi uspešen organizator ter nefor- malni vodja socialne demokracije na Slovenskem. Sedaj šele se je lahko Dermotovo aktivno politič- no delo popolnoma razmahnilo. Bil je to namreč čas boja za enako in splošno volilno pravico, na vrata pa so kot naročene trkale prihodnje državnozbor- ske volitve v letu 1907. Na svojem prvem predvolil- nem zborovanju 1. aprila 1907 v Mestnem domu v Ljubljani je Dermota nastopil skupaj z Etbinom Kri- stanom in Ivanom Cankarjem. Skupaj s Kristanom je tudi kandidiral na ljubljanskih občinskih volitvah ter dobil med uradniki in obrtniki razmeroma lepo število glasov, vendar ga je stranka na volitvah za državni zbor raje kandidirala v gorenjskem okrož- ju Radovljica-Kranjska Gora-Tržič. V predvolilnem času je prirejal agitacijske volilne shode med delavci in kmeti, in čeprav ni bil posebej sijajen ali gromo- glasen govornik, si je z gladko tekočo besedo, jasno mislijo in odličnim poznavanjem potreb delavcev in kmetov pridobil nemalo njihovih simpatij. Sicer skromnega volilnega uspeha se je razveselil pred- vsem zaradi priprave terena na naslednji volilni ciklus in kot znak napredovanja socialističnega gibanja, pa tudi kot znak napredka v miselnosti go- renjskega delavca in kmeta. Delovanje pri reviji Naši zapiski in nadaljevanje političnega udejstvovanja Anton Dermota se je še nekaj pred nastankom Akademije, že v letu 1902, skupaj z Dragotinom Lončarjem pridružil ustanoviteljem na pobudo Ju- goslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS) ustanovljene prve slovenske socialne revije Naši zapiski (točneje bi jo bilo podnasloviti 'socialistič- na' namesto 'socialna'), Albinu Prepeluhu, Ivanu Kocmurju in Karlu Linhartu, ki je njene prve tri številke tudi uredil in nato urednikovanje prepustil Dermoti. 'Socialna revija' so jo po Prepeluhovem prizadevanju podnaslovili prav zato, da bi k sode- lovanju privabili inteligenco masarykovcev, v prvi vrsti seveda dr. Dermoto in dr. Dragotina Lončarja. Masarykovci so se diskretnemu povabilu res odzvali in pozneje, v času borbe za splošno, enako in tajno volilno pravico v letih 1905 do 1907, tudi vstopili v stranko JSDS. Tako je v obdobju, ki je sledilo in traja- lo vse do začetka prve svetovne vojne, prišlo do svo- jevrstnega, paradoksalnega položaja: na eni strani vodstvo JSDS nikakor ni sprejemalo masarykovstva, ampak je trdno ostajalo na pozicijah marksizma v enakem smislu, kot ga je razumela nemško-avstrij- ska socialna demokracija, pri čemer je njen stran- karski vpliv ostal omejen v glavnem na maloštevil- no industrijsko delavstvo, tako da je stranka, kar so ji tudi očitali, dejansko predstavljala le neke vrste zvezo strokovnih organizacij; na drugi strani pa so stali Naši zapiski kot nekakšna svobodna tribuna socialistične in s socializmom simpatizirajoče inte- ligence, kjer sta v nasprotju s strankino doktrino Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 139 vendarle prevladovala revizionizem in masarykov- stvo, poosebljena v dr. Antonu Dermoti in Albinu Prepeluhu-Abditusu, njima pa je pripadal tudi pre- težno v zgodovinske študije usmerjeni dr. Dragotin Lončar. Do odprtega političnega konflikta med stru- jama v JSDS je tako prišlo šele po Dermotovi smrti, v zadnjih dveh letih prve svetovne vojne, poglavitni vzrok zanj pa je bilo nacionalno vprašanje. Dermota je reviji vse do zadnjega leta pred smrtjo posvetil veliko svojih moči, skrbel za sodelavce, pisal številne članke in kritike ter jo zelo spodobno in na visokem nivoju uredniško oblikoval. Pod njegovim vodstvom so Naši zapiski postali najpomembnejša slovenska družboslovna revija pred prvo svetovno vojno, čedalje intenzivnejše ukvarjanje s socialnim vprašanjem pa je Dermoto vedno bolj zbliževalo s slovensko socialno demokracijo, v kateri se je, kot rečeno, leta 1907 tudi strankarsko organiziral, in to kljub temu, da ji je med drugim očital zanemarjanje agrarnega vprašanja in nezmožnost rešitve nacio- nalnega vprašanja. Njegovi očitki so bili povsem ume- stni, saj glede na konkretno politiko takratne social- ne demokracije prav gotovo ni bil v zmoti. Ob nepri- znavanju, oz. zanikanju diktature proletariata, je imel tudi do Marksovega nauka nekaj bistvenih zadržkov, marksizem pa se mu je zdel premalo etičen iz povsem preprostega razloga, ker je njegovo teorijo spoznaval v njeni reformistični, naj si bo Masarykovi ali pa soci- aldemokratski revizionistični preoobleki. Šele potem ko je uredništvo revije v začetku leta 1913 prevzel dr. Henrik Tuma, so ideološke zavore uredniške politike malenkostmo popustile, Naši zapiski pa so postali ne- koliko bolj marksistično obarvani. Vsi omenjeni zadržki pa dr. Dermote niso ovirali, da se ne bi z vso vnemo vključil v strankino delova- nje. Tako je že na prvih državnozborskih volitvah na podlagi splošne volilne pravice in po formalni včla- nitvi v JSDS maja 1907 v gorenjskih volilnih okrajih kandidiral na njeni listi. Kot politično skoraj nezna- nemu kandidatu brez pravega upa na zmago mu je s svojim prijetnim in umirjenim nastopom, predvsem z močjo argumentirane besede, uspelo pripraviti nekaj nadvse uspelih predvolilnih shodov. Zbral je skoraj 800 glasov, več kot liberalni protikandidat, vendar še vedno občutno manj od klerikalnega. Ko je čez štiri leta ponovno kandidiral, sicer spet ni bil izvoljen, toda število prejetih volilnih glasov mu je uspelo podvojiti in je tako relativno napredoval mnogo bolj od obeh volilnih nasprotnikov. V teh letih je skušal Dermota skupaj z razumniki, večinoma masarykovci, zlasti z Dragotinom Lončar- jem in Albinom Prepeluhom, z Našimi zapiski teo- retično utemeljiti poseben, slovenski tip socializma, ki naj bi po njegovih besedah vzklil iz rodne sloven- ske grude, iz slovenskih političnih, gospodarskih in kulturnih razmer, iz slovenskih ljudi in iz avtohtone slovenske zgodovine. Skupaj so zahtevali demokra- cijo, dvig kulturne zavesti, izboljšanje gmotnega po- ložaja ljudstva ter korenite socialne reforme, odkla- njali pa so revolucijo in vsakršno obliko nasilja. Iz Dermotove politične publicistike je kaj lah- ko razbrati, da je bil v svojem bistvu meščanski demokrat, dosleden zanikovalec meščanske kon- servativnosti, ki pa se ni dokopal do pozitivnega socialističnega nazora, s katerim bi meščansko kon- servativnost ne le zanikal, pač pa tudi nadomestil z alternativno družbeno in nazorsko osnovo. Sociali- zem mu je ostal notranje tuj, zato se s socialističnim gibanjem ni organsko nikoli zares zrasel, čeprav se je za socialista predstavljal brez zadržkov, tako po idejni kot po strankarski pripadnosti. Posebej pa je Dr. Dragotin Lončar (1876–1954), zgodovinar, politik in urednik, Dermotov somišljenik in zaveznik. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 140 treba poudariti, da je bil v letih pred prvo svetovno vojno eden redkih slovenskih intelektualcev, ki so verjeli, da slovenski narod ne bo propadel in da je pred njim svetla prihodnost. Sam je o slovenskem narodu in njegovi narodni zavesti dejal: ''Naša narodnost ni v nevarnosti in naš narod ne bo propadel, če se bo skrbelo za to, da se bo njegova zavednost, njegova kultura dvigala vedno višje in višje, opirajoč se na vedno globlje in močnejše kore- nine. Kaj zato, če nas kak Nemec obsodi na smrt, tis- te moči pa nima, da to obsodbo izvrši nad kulturno visoko stoječim narodom, četudi maloštevilnim, kot je slovenski. Če naj bi se za idejo jugoslovanskega edinstva propaganda vršila na ta način, da se vzbuja narodni pesimizem in malodušno naziranje, da smo Slovenci že zato, ker smo majhen narod, obsojeni na propast, moram z vso odločnostjo to propagan- do pobijati kot škodljivo. Jugoslovansko edinstvo bo izvršljivo le na podlagi enakopravnosti in enako- vrednosti, posebno kulturne, vseh narodov, ki naj jih obsega, pa nič drugače.'' V njegovih besedah bi danes nemara zaznali protislovje, a je Dermota vsekakor že kmalu po pre- hodu iz 19. v 20. stoletje s svojim ostrim kritičnim duhom izpostavil in osvetlil bistveni slovenski po- litični problem – za Slovence je koristno in smotrno samo tisto delovanje, ki je v interesu enotnosti in složnosti vsega naroda. Vendar pa ob miselnem preskoku v sedanjost lahko razočarano ugotavljamo, da Dermotove vizije večini slovenskih političnih elit niti debelo stoletje pozneje še ni uspelo dobro umestiti v svoj politični besednjak, kaj šele da bi se rešitve tega že zdavnaj identificiranega problema resno in odgovorno lotile! Naši zapiski so bili že od vsega začetka prisiljeni spopadati se z različnimi težavami in okoliščinami, saj jo je bila zaradi njene politične usmerjenosti red- ko katera tiskarna sploh pripravljena tiskati. Vse lju- bljanske tiskarne so revijo povsem ignorirale, zato je prvi letnik tiskala tiskarna Slatnar v Kamniku, vse naslednje do leta 1907, ko je revija zaradi finančnih težav za skoraj dve leti prenehala izhajati, pa tiskar- na Pavliček v Kočevju. Konec leta 1908 so Naše zapi- ske obudili in revija je, okrepljena z novimi močmi, z izhajanjem nadaljevala. Uredništvo je ponovno prevzel dr. Dermota, izdajateljskemu konzorciju pa se je pridružil tudi inženir strojništva na Dunaju Josip Boncelj, velik domoljub in Dermotov rojak iz Železnikov. V konzorciju so bili poleg njiju še Josip Ferfolja, takratni odvetniški koncipient v Tolminu, Anton Kristan, strokovni tajnik v Ljubljani, Dragotin Lončar, profesor v Idriji, Karel Schweiger, računski revident v Ljubljani, Henrik Tuma, odvetnik v Gori- ci, Janko Žirovnik, odvetniški koncipient v Ljubljani, Karel Slanc, odvetnik v Novem mestu, in Viktor Ku- kovec, posestnik v Ljutomeru. Dermota je poleg ustvarjanja znanstvenih avtor- skih člankov in urednikovanja dopisoval še v mnoge tedanje časopise in revije ter marsikatero napredno vsebino tudi prevedel iz češčine. Eden njegovih zad- njih odmevnejših pravniških nastopov pa je bil za- govor Ivana Cankarja, proti kateremu je bil avgusta 1913 uveden sodni proces zaradi pisateljevega zna- menitega javnega predavanja z naslovom Slovenci in Jugoslovani. Tedaj se je Dermota idejno še moč- neje zbližal z Dragotinom Lončarjem, Albinom Pre- peluhom in odvetnikom dr. Henrikom Tumo, ki mu Prof. ing. Josip Boncelj, Dermotov rojak iz Železnikov, ki se je leta 1908 pridružil izdajateljskemu konzorciju in sodelovanju pri Naših zapiskih. Foto: svetovni splet Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 141 je tudi prepustil svojo odvetniško klientelo in konec leta 1913 še urednikovanje Naših zapiskov. Revijo mu je do takrat z izhajanjem nad interesi stranke in vsakdanjega razrednega boja uspelo razviti v odlič- no periodično publikacijo socialističnega značaja in svobodno glasilo, z Našimi zapiski pa je tudi tlakoval pot kritičnemu obravnavanju slovenskega kulturne- ga življenja. Pri tem se je nesebično trudil med sode- lavce uredništva privabiti čim širši krog naprednih mladih mislecev iz kulturnih in političnih krogov. Dopisovanje z Zofko Kvedrovo V pričujočem prispevku so nam podobo Antona Dermote naslikali njegovi sodobniki in raziskovalci njegovega življenja in dela, a teh na žalost ni prav veliko. Zato naj se v besedi, ki lahko osvetli marsi- katero podrobnost o njegovem življenju, predstavi kar Antona Dermota sam. V literarni zapuščini pi- sateljice Zofke Kvedrove v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani je namreč ohranjenih dvajset nanjo naslovljenih Dermotovih pisem iz obdobja od leta 1902 do 1912, med ostanki Dermo- tove korespondence, prav tako v ljubljanski NUK, pa najdemo pet dopisov Zofke Kvedrove Dermoti in enega njegovi sestri Mariji Dermota, sestri Kandidi v samostanu Družbe usmiljenih sester sv. Vincenci- ja Pavelskega v Ljubljani. Ohranjeni pisemski fond seveda ne predstavlja celotne korespondence med dopisnikoma, saj lahko že iz njihove vsebine izlušči- mo nadaljnjih pet Dermotovih in trinajst pisem Kve- drove, ki pa so po vsej verjetnosti izgubljena. Zofka Kvedrova in Anton Dermota sta se sezna- nila v Pragi, kamor je tudi Kvedrova kako leto po vpisu Dermote na pravne študije prišla poslušat predavanja in se izobraževat. Shajati sta se pričela v Šumadiji, jugoslovanskem akademskem društvu, oziroma v Slaviji, društvu čeških akademikov, ki je bilo središče naprednih opozicijskih čeških dijakov socialističnega mišljenja in kamor so zahajali tudi študentje drugih narodnosti. Med njima se je razvilo čisto in globoko prijateljstvo, podobno prijateljstvu med bratom in sestro, ki ju je vezalo do konca Der- motovih dni. Svoja čustva in občutke je Kvedrova, nekaj časa poročena s Tonetovim prijateljem iz pra- ških študentovskih časov, hrvaškim modernistič- nim pesnikom in kasneje zdravnikom Vladimirjem Jelovškom, izrazila v pismu, ki ga je prav na pog- rebni dan pogreba poslala Tonetovi sestri Mariji v ljubljanski samostan. V njem pripoveduje: Zofka Kvedrova (1878–1926), slovenska pisateljica in publicistka, Dermotova iskrena prijateljica, s katero sta si dolgo in obširno dopisovala. Foto: svetovni splet ''Ne morem Vam opisati, kako me je pret- resla smrt Vašega brata. Morda Vam je kdaj pripovedoval o meni – o Vas mi je sam pravil večkrat – in vedeli boste, da sva si bila dobra prijatelja. Verjemite mi, kakor brat mi je bil! Saj kar verjeti ne morem: Tone, da je mrtev, zdaj popoldne ga pokopavajo! Zlata duša je bil in pošten človek. Če se spominjam na- jinega prijateljstva, najinih sprehodov po Pragi, najinih pogovorov, pa tistega potova- nja po gorah, na katero me je bil vzel s se- boj, njegovega obiska v Zagrebu, pa Gorice in Udin, kamor me je bil peljal, pa njegovih lepih pisem, ki mi jih je pisal prejšnje čase. Verjemite, nikoli, prav nikoli ni bilo no- bene sence med nama, nič nelepega; kakor Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 142 Dermotova pisma iz prejšnjih časov, o katerih govori Kvedrova in ki so se ohranila v njeni zapu- ščini, se res odlikujejo po toplini in odkritosrčnosti. Poleg tega osvetljujejo marsikatero črto njegovega značaja ali zanimivo podrobnost iz njegovega živ- ljenja, govorijo o njegovem kritičnem odnosu do družbe, o njegovem delovanju v njej in o njegovih povsem osebnih problemih. Za nas, njegove rojake iz Selške doline, pa v pismih predstavljajo še poseb- no zanimivost podatki iz domačih krajev in zapisi o njih, kot tudi o srečanjih z domačimi ljudmi, ki jih je Anton Dermota v korespondenci z Zofko Kvedrovo opisoval še posebej slikovito. Njegova pisma iskre- ni prijateljici so le dokaz več, da družine, domačih krajev, gora in ljudi res ni nikoli pozabil, kažejo pa tudi to, kako predirljiv opazovalec dogajanja, ljudi in značajev je bil! Za pokušino in dopolnitev prave slike še z druge strani si dovolimo prebrati eno iz- med njih. V navedenem pismu omenjene osebe in predmete smo večinoma spoznali že skozi pričujoči prispevek, nepoznane osebe ali pojmi so identifici- rani med opombami na koncu prispevka. kristal čisto je bilo to prijateljstvo, čeprav so ljudje govorili včasih tako in tako. Vsaka minuta je bila čista in lepa, ki sem jo preži- vela z njim. Vedela sem za njegovo življenje, kakor je on vedel za moje. Boter je bil moji najljubši hčerki Maši in osebno je takrat prišel v Zagreb. Zadnja leta mi ni nič pisal. Jaz sem zvesto mislila nanj kakor prej, pi- sala sem mu večkrat, spominjala sem se ga in vpraševala znance po njem. Vedela sem že prej, kmalu po smrti Mile Vdovičeve, da je bolehal. A bila sem prepričana, da se je popolnoma pozdravil tisto leto v Voloskem. Predstavil mi je v Solkanu svojo zaročenko Emo Fon in vedno sem mu v pismih prigo- varjala, naj se ženi, naj se ne obotavlja in naj se ne boji življenja. Pripovedovali so mi, kako trdi, da je bo- lehen, a sama tega nisem verjela, kakor tudi oni niso verjeli. Mislili smo, da je postal me- lanholičen brez vzroka in da si samo domiš- lja, da je bolan. Kadar koli sem mu pisala kakšno razglednico, vselej sem mu pisala v tem smislu. Še zdaj o Veliki noči smo ga pozdravljali v takem tonu. Predstavite si: pričakovala sem, da dobim njegovo poroč- no obvestilo, prišel pa je njegov mrtvaški list. — O, dragi Tone. Res je bilo vse: slutil je, da je bolan, da se mu bliža smrt, a mi mu nismo verjeli. Kakor za bratom žalujem za njim. Umrl je, ali nihče ga ne bo pozabil, kdor koli ga je poznal … Malo je takih ljudi, kakor je bil Tone.'' V Ljubljani, dne 1 7 . 1. 06 Draga Zofka! Ne samo Ti — tudi jaz postajam dobre in vesele volje! Kislica, kakor da bi se bila posušila v meni. Tudi jaz ne pozebem še tako kmalu! Ni vzroka za to. Življenje se mi obrača zopet na sončno in spomladno stran. Baš minulo nedeljo sem bil doma v Železnikih. Od lanske spomladi še nisem bil. S Schweigerjem sva šla skupaj. Tako me še nikoli niso sprejeli, tako ljubeznivo in lepo! Že zato sem jim hvaležen. Da sta bili mati in sestra veseli, je naravno; nekaj novega pa je bilo, da je oče svoje obnaša- nje do mene izpremenil docela. Zdaj bomo menda že končno živeli v miru! Veš, kadar prideš na Kranjsko, pojdeš z menoj tudi v naše kraje – svoje dobre ljudi bi Ti rad pokazal. Uživala boš, zlasti oče je zanimiv tip. Pa tudi druge boš videla, kakršnih po inih krajih ni. Jaz pojdem zdaj menda kma- lu zopet mednje. Umirim se in razveselim se med njimi. Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 143 Da Te v planinsko društvo zapišem, bodi brez skrbi. Rad storim to. Kapitalist sem in od buržujskega špeha živim — pravi dr. Tavčar; nedavno prej pa je govoril, da imam jaz preveč šusa, da bi postal buržuj. — Za- bavljaš, da hodim okrog pod hribi. I kako pa naj lazim po grebenih sedaj, ko je vse ledeno in nepristopno? Saj so že iz doline gorenjske gore tako imenitne, da človeku kar glavo zbegajo! Kakor zadnjič v Kranjski gori in Podkorenu — krasno je bilo. Ali pa predvčerajšnjim, ko sem bil v Škofji Loki na komisiji ter se peš vračal do Medvod: naj- raje bi se bil potegnil na Gorenjsko višje in ondi promeniral pod planinami. In ko sem bil pred božičem v Radovljici, Begunjah in Lescah — oj, kako lepo je pri nas! Ko se vrneš po takem izletu ali komisiji v urad, uživaš ves teden v spominih. Tega nima Praga, niti cela Češka! Glej torej, da prideš zopet dol med nas! 7 Ljubljansko življenje samo mi sedaj ne pride več tako do živega. Med tiste 'mlade', ki so stopili zadnje čase v očitno opozicijo proti Slov. narodu in ki se zbirajo okoli Na- šega lista 8 , se ne mešam preveč; z njimi se sicer nisem razšel, vendar o kakšni izrecni kooperaciji z njimi ne morem govoriti. Tudi Lončar, Prepeluh in Schweiger ne. Smo se bolj oklenili Naših zapiskov in Rdečega praporja 9 . Jaz n. pr. sem se dal organizira- ti in plačujem strankarski davek. Da pa se ne morem identificirati z opozicijo okoli Naš. lista je vzrok ta, da ne verujem v njeno moč, oziroma v njene moči. Preveč mi tišče v dnevno, praktično politiko in pa premalo so zanjo pripravljeni. Čutijo ugoden tre- nutek in ga na vsak način hočejo že sedaj izrabiti — v korist svoje osebne politike. Ako hočejo sami nastopati, nimam nič proti temu: povedal sem jim pa, da bodo škodili vsej mlajši generaciji. Kar nas je okoli Naših zapiskov, raje še čakamo kakih 5 let ter se pripravljamo; situacija bo potem mnogo ugodnejša, ker se bo takrat že videlo, kaj bo z narodnimi radikalci; liberalizem se bo pa pri nas sam še najbolj ujedel. Kaj sem doži- vel z dr. Tavčarjem? Če bi Ti kdo to pravil, Ti ne bi verjela! S Schweigerjem sva 28. 11. 05 šla edina izmed ljublj. inteligence za sprevodom. Jaz sem šefu zase povedal, da pojdem, Schweiger je pa tudi imel dovolje- nje za čas od 10h do 12h. Pred božičem sva imela z dr. T. privaten, zafrkljiv pogovor, kakor sva jih imela prej skoraj vsak dan za dnem; bil je šaljivega značaja. Na vprašanje, kam da mislim o božiču, povem, da s Schw. v Opatijo. — Kaj je Schweiger tudi socialist? — Saj je bil z menoj par v procesiji 28. 11. — To pa je bilo povod, da je dr. T. natvezil Schweigerju disciplinarno preiskavo, ker je uradnik deželnega odbora! In Schw. je bil preteriran: dobil obljubo, da sploh ne bo avanziral, ker ga deželni glavar in Povše 10 ne marata — zaradi naprednosti; in ko sem šel zaradi tega nad dr. T. v dež. odbor — ni- sem mogel verjeti, da bi bil on to naredil! — mi je povedal, da bo Schw. dobil ukor ali celo oster ukor; slednjega v tem slučaju, če se izkaže, da je bil Schw. 10 krat za rdečo zastavo, ozir. za Etb. Kristanom!! Jaz sem dr. T. sicer nekaj dobrih povedal, tako da me je skoraj ven vrgel: seveda Schw-ju nisem nič pomagati mogel. Ko bo preiskava končana, pride stvar v liste. Pisal sem dr. Kušarju, če me vzame v Kranj za koncipienta. Pritrdil mi je. Vendar je par dni pozneje obljubo preklical, tako da za zdaj od dr. T. proč ne morem. Razu- meti sem dal dr. T. precej jasno, kaj da je zdaj med nama. Zlasti odločno sem to ak- centuiral na svojem javnem predavanju v Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 144 ''Lani v maju 12 je preteklo četrt stole- tja od smrti dr. Antona Dermote, vodje slovenskih masarykovcev – socialistov in urednika Naših zapiskov, ki si je bil prido- bil močno upoštevano stališče v slovenski publicistiki svoje dobe. V teh razgibanih zadnjih petindvajsetih letih je Dermotovo delo že močno zatonilo v pozabo, čemur se ne moremo čuditi, saj pripada vsebin- sko skoraj docela tolikanj odmaknjeni nam predvojni dobi, ki je ni v mnogih pogledih preraščalo v bodočnost. Da se je Dermoto- vo delo nadaljevalo v svetovni vojni in po prevratu, bi nam bil mnogo bližji in ne bi tako poredko obujali spomina nanj. Če iz- hajamo iz idejnih osnov, ki si jih je bil Der- mota postavil v poldrugem desetletju svo- jega javnega delovanja, in če si zamislimo, kakšen bi bil njegov nadaljnji samorasli razvoj v okolju, iz katerega ga ne moremo iztrgati, ne moremo dvomiti, da bi bil šel Dermota v bistvu isto pot, ki sta jo šla nje- gova najbližja somišljenika in sodelavca dr. Dragotin Lončar in Albin Prepeluh Abditus. Ta pot bi bila naslednja: bankrot med- narodne socialne demokracije ob nastopu svetovne vojne ne bi bil pretresel njegove socialistične vesti in ga povedel h globljemu pojmovanju socialističnega problema, am- pak bi mu bil samo odvezal roke nasproti idejnemu bistvu socializma, ki mu je bilo že dotlej notranje tuje. V zadnjem vojnem letu bi ga našli v skupini slovenskih socia- lističnih intelektualcev, ki je stopila v opo- zicijo zoper vodilno skupino v naši socialni demokraciji; 'socialistična omladina' bi si ga bila gotovo postavila na čelo. Idejnopolitič- na smer te struje bi bila pač bistveno ista, le udarne moči bi imela z njim znatno več. Dermota je bil v svojem krogu edina prava politična natura po svoji duhovni in dejavni Mestnem domu, ko sem videl, da je dr. Tav- čarjeva tudi prišla poslušat. Povedala mu je potem doma vse. S predavanjem sem dosegel lep uspeh in 28. 1. 06 grem v Radovljico predavat. Z Mašo Drenikovo živiva zopet v prav čedni zastopnosti. Vrag naj se razume — jaz samega sebe ne morem! Piši mi kaj, zdaj ko si strašno vesela in imenitne volje 11 ! Srčen pozdrav od prijatelja Toneta. Razmišljanje Dušana Kermaunerja o življenju in delu Antona Dermote Ob koncu si za popolnejši oris osebnosti dr. Antona Dermota poglejmo še hipotetični opis do- gajanja, kot ga je 25 let po njegovi smrti projeci- ral in ga leta 1940 v reviji Sodobnost tudi objavil politik, zgodovinar in publicist Dušan Kermauner. Njegovo nadvse zanimivo razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo v primeru Dermotovega nadaljnjega političnega delovanja, če ga prezgodnja smrt ne bi pretrgala, je v spodnjih vrsticah povzeto v ce- loti in vsebuje tudi Kermaunerjevo konstruktivno kritiko Dermotovega dela na eni in odlično recen- zijo istega leta izdane in tudi že omenjene knjige Slovenski politični problemi v založbi Cankarjeve družbe iz Ljubljane na drugi strani. Kermauner- jeva objektivna ocena bo zagotovo pripomogla h kompleksnejšemu razumevanju Dermotove oseb- nosti, njegovega dela in politične zapuščine, sku- paj s pogledom na nekoliko odmaknjeno obdob- je, v katerem je naš premalo znani, zgodovinsko zapostavljeni rojak živel in deloval. Poglejmo torej celotno Kermaunerjevo objavo, pri čemer ne smemo zanemariti njene 70-letne časovne od- maknjenosti: Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 145 usmerjenosti, zato ga je tudi predstavljal nav- zven. Upravičeno je dr. Lončar že v dobi 'soci- alistične omladine', v začetku leta 1918 tožil Prepeluhu (v pismu od 6. II. 1918) nad vrzeljo, ki jo je povzročila Dermotova prezgodnja smrt in pozneje, v dobi razsula socialne demokracije zapisal (v glasilu JSDS, Jugoslovanske socialno demokratične stranke, Naprej od 22. V. 1920), da je zadel socialistično gibanje na Slovenskem na pragu svetovne vojne občuten udarec s smrtjo Dermote, ki je bil aktiven politik in mož znanja in značaja. Dermota bi bil gotovo zavzel v poprevratni socialistični politiki v Jugoslaviji tisto mesto, ki je pripadlo Prepeluhu, globlje- mu teoretiku, a okornejšemu politiku. Ideje in načrte svojega kroga bi spretneje zastopal in mu tako priskrbel ugodnejše politične pozici- je tudi pri razhodu s socialno demokracijo na vprašanju slovenske avtonomije v Jugoslaviji. Seveda je ta zamisel Dermotove nadaljnje poti le pogojnega značaja in smo jo uporabili le kot sredstvo, da opozorimo na pot, ki jo je dejansko šel njegov krog, katerega politična smer je bila tudi njegova, in da oznamenjujemo njegov pomen v tem krogu. Nujne usode predvojne- ga slovenskega socializma bi tudi Dermotova osebnost ne mogla bistveno spremeniti ... Spomin na Dermoto nam je sedaj oživela Cankarjeva družba, ki je izdala med svojimi letošnjimi knjigami tudi zbirko Dermotovih člankov pod naslovom Slovenski politični problemi (120 strani). Kakega zadovoljivega odgovora na današnje slovenske politične pro- bleme ta zbirka bralcu ne more nuditi in je ne bi nudila tudi tedaj, če bi bil izbor popolnejši in obsežnejši. Tudi taka popolnejša zbirka, ki bi bila bolj zaželena, bi bila predvsem gradivna knjiga za zgodovinarja, ne pa teoretična čitan- ka za današnjega človeka, ki se mu zastavljajo problemi v vse drugačnih zvezah, kakor pa so se zastavljali v tako zelo drugačni predvojni dobi Dermoti in njegovemu krogu. Varljivo se nam zdi pričakovanje izdajateljev, da bodo ob tej zbirki 'bralci z največjim pridom primerjali današnje razmere z dosedanjim našim poli- tičnim razvojem in iz tega primerjanja dobili pobude, da se bodo mogli lažje ''bojevati na težki poti do cilja'''. Tako primerjanje in take izpodbude bi bili morali izdajatelji zbirke da- našnjim bralcem omogočiti z zadostnim ko- mentarjem in analizo zgodovinskega ter zlasti idejnega gradiva, ki ga vsebujejo Dermotovi spisi; osvetliti bi bilo treba Dermotovo mesto v razvoju naše socialistične misli, gibanja in naroda in tako dati bralcu ključ za kritično razumevanje njegovega dela. Uvodni sesta- vek o Dermotovem življenju in delu, ki ga je napisal C. Š. (32 strani), pa ne predstavlja niti poskusa take osvetlitve in analize, ampak nudi le nekaj dodatnega gradiva pretežno zunanje opisnega značaja; Dermotove idejne pozicije nam konkretneje ne oznamenjuje in ostaja povsem pri predvojnih merilih, kar je sploh značilno za duhovno stagnacijo povojne so- cialne demokracije ... To predvojno ozračje cele knjižice je povrhu dopolnjeno še v jezikov- nem pogledu: članki so podani v čistih ponati- sih, niso popravljeni po današnjem pravopisu in po današnji književni slovenščini, kar nam pri podobnih izdajah nalagata okus in dolžna skrb za jezik. Kaj nam torej izpovedujejo izbra- ni Dermotovi članki zanj in za nas? Kažejo nam njegovo močno stran, njegovega ostroumnega duha, ki zastavlja in rešuje vprašanja z ostrimi prijemi, hkrati pa tudi njegovo šibko stran, po- manjkanje globine, pomanjkanje teorije, ki bi ga povedla do vzrokov dogajanja, do vzmeti in vzvodov, skritih pod njegovim površjem. Dermota je bil oster kritik dejanja in nehanja liberalnih in klerikalnih konservativcev svoje dobe, a se je v bistvu tudi omejeval na to kri- tiko; pri njem pretežno prevladuje nekako Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 146 politično 'pridiganje' nasprotnikom. Pozitivnih temeljev za politiko, ki naj bi premagala napa- dano konservativnost, pa ne postavlja, sociali- stične politike ne bogati, je ne spravlja na nova pota. V njegovih člankih ni skoraj nobenih pro- gramatičnih socialističnih misli, ne odkrivajo nam nobene bistvene črte socializma sploh ali slovenskega socialističnega gibanja posebej. Postavlja se nam bistveno vprašanje, zakaj je bila Dermotova duhovnost takšna. Pravi odgo- vor najdemo edinole v njegovi idejni poziciji: Dermota je bil v bistvu radikalen meščanski demokrat, dosleden zanikovalec meščanske konservativnosti, ni se pa dokopal do pozi- tivnega socialističnega nazora, ki meščansko konservativnost ne samo zanikuje, ampak jo tudi nadomešča z drugo družbeno in nazorsko osnovo. Socializem mu je ostal notranje tuj, s socialističnim gibanjem se ni organsko zrasel, čeprav se je brez pridržkov predstavljal za so- cialista po idejni in strankarski pripadnosti; ta njegova pripadnost je bila zgolj mehanična (s to oznako ga pravilno oznamenjuje Tuma v Spominih, str. 317/8). Naravno je, da zato pri njem kakšne pozitivne socialistične prepriče- valnosti ni najti. Najdemo pa pri njem ostro oznamenovanje negativnih črt obeh konser- vativnih slovenskih taborov sploh in njunega konkretnega ravnanja posebej. Ta kritika tvori pretežno miselno vsebino njegovih člankov, ki so izbrani v tej zbirki, pri vrsti člankov celo izključno vsebino. Značilen je v tem pogledu njegov prvi večji politični članek Stari in novi program iz prvega letnika Naših zapiskov (leta 1903), v katerem se je kritično lotil vsezavero- domcesarjevstva in liberalnega nedela, skrite- ga za velikimi besedami, ter skušal presaditi k nam Masarykovo geslo vztrajnega 'drobnega dela'. Tudi v edinem članku, kjer se je lotil važnega taktičnega problema socialistične politike, ali naj bi z vidika protiklerikalizma podpirala liberalno stranko zoper močnejšo nasprotnico, se nam kaže Dermota v bistvu kot kritični obsojevalec bankrotiranega slovenske- ga liberalizma; njegovi 'naprednosti' je odrekel vsakršno vrednost in s tem vsakršno podporo. Povojna socialna demokracija se tu od Dermo- te na žalost ni učila ... Iz spominskega članka Masaryk in Slovenci (leta 1910) vstane pred nami ostro začrtani duhovni obraz slovenskih masarykovcev, ki so morali zaradi svojega do- slednega demokratizma pristati v socialni de- mokraciji. V člankih Socializem na Slovenskem (pravilen bi bil naslov 'Slovenski socializem') in Naši socialni problemi imamo samozave- sten zagovor nazorskega dela Dermotovega kroga, ki si je prizadeval presaditi socializem v posebne slovenske razmere in tako ustvarjal 'slovenski tip socializma'. Kakor sem razložil že v študiji Prepeluhov idejni razvoj (poglavje V.), zasluži tako oznamenovanje edinole Prepe- luhovo delo; v sodelovanju med masarykovci in Prepeluhom so glede socializma sprejemali idejno prvi od drugega in ne obratno! Največkrat se je v bližnji preteklosti imeno- valo Dermotovo ime v zvezi z njegovim odloč- nim zastopanjem slovenskega stališča zoper novoilirstvo. V zbirki imamo njegov članek o 'slovenstvu in jugoslovanstvu' iz Naših zapiskov leta 1912, v katerem razodeva svojo živo vero v bodočnost slovenskega naroda v polemiki s čr- nogledimi malodušneži, ki so utemeljevali uto- nitev slovenstva v jugoslovanstvu z razlogom, češ, Slovenci nimamo bodočnosti, ker smo pre- majhni, da bi mogli vzdržati pritisk mogočnih sosedov. Morda bi bilo bolje, da bi v zbirki izšel obširnejši Dermotov sestavek o tem vprašanju in hkrati njegov poslednji članek Ilirizem, no- voilirizem, jugoslovanstvo in Slovenci, ki je bil priobčen v težko dostopnem praškem tedniku Slovanský Přehled (marec, april 1914, št. 20– 25/6) in ki ga v slovenščini sploh nimamo! Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 147 Tudi tej, najvažnejši sestavini Dermotove idejne dediščine, njegovi veri v slovenstvo, žal povojna socialna demokracija ni sledila. Kakor smo zgoraj ugotovili, bi moralo da- nes biti težišče pri obravnavanju Dermote in njegovega kroga v kritični analizi, ki bi premagala njegovo nezadostno idejno pozi- cijo ter njegovo pozitivno dediščino posta- vila na trdnejšo osnovo, a izdaja Cankarjeve družbe z naslovom Slovenski politični pro- blemi take analize niti ne nakazuje. Zato je edicija pozitivna le toliko, kolikor veje iz nje ostri Dermotov kritični duh, ki je že pred tri- desetimi leti zastavil bistveni slovenski po- litični problem – za Slovence je koristno in smotrno samo tisto delovanje, ki je v intere- su enotnosti in složnosti vsega naroda (glej zadnji članek zbirke z naslovom Ideja slo- venskega naroda in slovenski voditelji). Ko- liko časa še bodo Slovenci politično v službi koristi in smotrov, ki nimajo nič opraviti z resničnimi koristmi slovenskega ljudstva in ki so naravnost nasprotni tistemu, kar naj bi zares bila prava 'ideja slovenskega naroda'?'' (Dušan Kermauner o delu dr. Antona Der- mote in njegovem obdobju, objavljeno leta 1940 v reviji Sodobnost) Naj prispevek Dušana Kermaunerja sam zaklju- čim s kančkom retorike namesto odgovora na vpra- šanje v njegovem zadnjem stavku! Ko preberemo do poslednjega ločila še zadnjo od citiranih vrstic avtorjevega kritiškega zapisa, se nam kar samo od sebe ponuja vprašanje: ''Mar zgoraj zapisane besede o Dermotovem kritičnem duhu, ki je bistveni slovenski politični problem že zdavnaj prepoznal, ne zvenijo nekam znano in aktualno tudi v današnjem času?!'' Beseda avtorja z navedbo virov in literature Že kar nekaj časa je v uredništvu našega zborni- ka tlela misel o prispevku, ki bi nam nekoliko osvet- lil in približal osebnost in delo dr. Antona Dermo- ta, našega prezrtega, vendar nadvse pomembnega rojaka, ki večino svojega kratkega življenja ni pre- živel v Železnikih ali pa ga je vsaj v domačem kraju preživel bore malo. Ker gre za mojega sorodnika, bil je namreč po materini strani Miri Primožič, rojeni Dermota, brat mojega starega očeta Jakoba Dermote (rodbinske vezi sem podrobneje opisal v uvodu pričujočega prispevka), in ob zavedanju, da bo zaradi oddaljenosti njegove ere in v pomanjka- nju materialov za pripravo kvalitetne biografije to vse prej kot lahko delo, sem v kislo jabolko zagrizel kar sam. V hiši pri Dermotovih s sedanjim naslovom Na plavžu 11 v Železnikih, njegovi in moji rojstni hiši, razen dveh na hrbtni strani popisanih fotografij in osmrtnice nisem našel nič uporabnega. Večino podatkov, ki mi jih je nato s temeljitim preverja- njem, primerjanjem in analizo, vsaj upam, uspelo zaokrožiti v smiselno in berljivo, na zgodovinskih dejstvih ter zapisanih besedilih zgodovinarjev in Dermotovih sodobnikov temelječo vsebino, sem se zato večinoma trudil izbrskati iz dokumentacije v digitalni obliki, dostopne na medmrežju. Kar nekaj uporabnega sem skupaj s fotografijami našel tudi v fondu domače knjižne police, vključno s knjižico z naslovom Slovenski politični problemi (O dr. An- tonu Dermoti, izdala in založila Cankarjeva družba leta 1940 v Ljubljani). In prav v tej ediciji sem našel tisto pravo informacijsko stezico, ki me je prived- la do osnovnega vira, arhivov revije Naši zapiski (Narodna in univerzitetna knjižnica, splet URN:NB- N:SI:DOC-CH4UATML, http://www.dlib.si), saj mi je ravno ta portal služil kot pravi informacijski bazen v prispevku uporabljenih avtentičnih podatkov, zgodovinskih dejstev in nekaterih v prispevku obja- vljenih fotografij. V veliko oporo sta mi bila tudi leta 1956 v prvi številki tretjega letnika Loških razgle- Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 148 dov objavljeni članek dr. Branka Berčiča z naslovom Prezrti jubilej dr. Antona Dermote in pa prispevek z naslovom Življenje, lik in delo dr. Antona Dermote izpod peresa dr. Franca Rozmana, ki je bil prav tako v Loških razgledih objavljen leta 1979, v prvi števil- ki 26. letnika. Čisto na koncu pa še tale zanimivost … Spomnim se, da sem pred davnimi leti, še kot osnovnošolski mulc, v domači hiši z veliko krušno pečjo, v vgrajeni stenski omari, polni takšnih in drugačnih zanimivosti, katere ključ je strogo varo- vala in ga ob neki priliki pozabila v ključavnici sama stara mama Alojzija (sicer svakinja dr. Antona Der- mota, oz. soproga njegovega brata Jakoba), izbrskal zanimiv rekvizit, ki mi je bil sprva povsem tuj in ga tedaj seveda še nisem poznal. Šlo je za znamenita očala – ščipalnik, ki ga Anton Dermota uporablja na obeh poznanih, uradnih fotografijah: eno je iz- delal fotograf Avgust Blaznik v Škofji Loki, drugo pa fotoatelje Niggl v Gorici, kot je razvidno iz obeh fotografskih žigov, in sta k sreči v originalu še obe shranjeni v domačem arhivu. Z istim ščipalnikom na nosu je dr. Antona Dermoto na doslej nikoli obja- vljenem portretu, ki se je, prav tako k sreči, ohranil v snovni dediščini, leta 1909 upodobil slovenski sli- kar s Tržaškega Avgust Andrej Bucik (1887–1951), čigar avtorstvo je nesporno in jasno razvidno iz signature na originalni upodobitvi, objavljeni pod mojim podpisom čisto na zaključku pričujočega pri- spevka. Pri ugotavljanju avtorjeve identitete mi je s svojim bogatim znanjem in strokovnostjo prijazno pomagal Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Ljubljane in doma- čin iz Železnikov, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč in se mu zato iskreno zahvaljujem. Manj sreče od ohranjenih fotografij in portreta pa je imel ščipalnik spoštovanega prastrica, ki je iz pozabljivosti stare mame Alojzije na eni in matranja mojega firbca na drugi strani, kot neznanska zani- mivost, dejansko pa tega ne hoteč, dolgoletno varno destinacijo v omari zamenjal za nezanesljiv korak v novodobno resničnost, da bi kasneje za vselej izpuh- tel neznano kam, v nepovrat. Nesrečnemu pomaga- lu za boljši vid mojega prastrica tako na koncu, po dolgih desetletjih latentnega stanja v zidni omari Dermotove rojstne hiše vendarle ni bilo usojeno preživeti in si dobro stoletje kasneje prislužiti status kultnega zgodovinskega pomnika nekega obdobja iz preteklih časov. Kar je pravzaprav škoda, saj bi lahko v naspro- tnem primeru doživel pravo zgodovinsko trans- formacijo ter dandanašnji zasluženo užival v vlogi nadvse cenjenega, a žal za vedno izgubljenega arte- fakta lastnine dr. Antona Dermote kot nema priča prepletanja dogodkov, osebnosti in ljudi iz časov njegovega življenja. Bogve, kaj vse je in česa ni uspelo videti izgublje- nemu binoklu mojega spoštovanega sorodnika … Avgust Bucik: Dr. Anton Dermota na še nikoli obja- vljeni upodobitvi, portretu s svinčnikom. Avtor por- treta, v Trstu rojeni slovenski slikar in portretist s pol- nim imenom Avgust Andrej Bucik (22. 8. 1887–30. 6. 1951) je dr. Dermoto, najverjetneje v Gorici, portreti- ral leta 1909, kar je razvidno s signature na umetnini. Foto: arhiv Aleša Primožiča Železne niti 16 Dr. Anton Dermota 149 Opombe: 1 Francosko ''fin-de-siecle'', slovensko ''konec stoletja'', kar se v zgodovini pojmovno nanaša na značilnost ali podobnost lite- rarnega in umetniškega ozračja poznega 19. stoletja s prefinjenostjo, eskapizmom, skrajnim estetizmom, svetovno utruje- nostjo in modnim obupom, pa tudi s simbolizmom, tesnobo in dekadenco, propadanjem družbe ob koncu istega stoletja; preneseno bi izraz lahko pomenil tudi v smislu ''ko se stoletje ni hotelo končati''. 2 'Vae soli!' je latinski izraz in pomeni 'Gorje osamljenemu človeku!' Op. a. 3 Leta 1844 pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah rojeni in leta 1914 umrli slovenski pisatelj, nekoliko starejši Dermotov sodob- nik, ki si je trudoma, brez formalnega izobraževanja, pridobil precejšnje literarno znanje in spoštovanja vredno splošno izobrazbo ter bil posledično vselej in povsod dobrodošel sogovornik, op. a. 4 Gostilna v Mojstrani, op. a. 5 Dr. Jan Magiera, poljski profesor slovanskih jezikov, s katerim se je Dermota zbližal leta 1900, ko se je udeležil proslave ob petstoletnici krakovske akademije, op. a. 6 Solkanska gostilna z dolgoletno tradicijo, op. a. 7 V času tega Dermotovega pisanja je Kvedrova živela v Pragi, spomladi istega leta pa se je preselila v Zagreb. 8 Neodvisno politično glasilo. 9 Glasilo jugoslovanske socialne demokracije v Trstu. 10 Fran Povše, odbornik in referent kranjskega deželnega zbora. 11 Občasno so Kvedrovo mučila obdobja depresije, kar je seveda Dermota dobro vedel. 12 Gre za leto 1939, op. a. Železne niti 16 150