321
Nekaterih današnjih narodov ženitovanjski
običaji.
8 kultur-historiških obrazcev.
Spisal L. Gojko.
L Turki.
Turki sklepljejo svoje zakone ali na vse žive dni, aH pa le na nekoliko časa, a tega ne potrjujejo za gotovo, temuč vselej le pogode se. Kadi (sodnik) kar spiše dogovor in zapiše v zapisnik, neveste pa ne spremljejo slovesno in tudi razveza zakona je brezi vsakoršne posebnosti. Ta zakon se razlikuje od priležništva se suž-njicami,   kajti le-to  ne potrebuje nikakovega dogovora.
Turki se zaročajo na vse žive dni, pa ne, da bi ženin in nevesta uže dosti stara bila, temuč tako zgodaj, da nista še zrela, da bi sama volila. Kar oča in mati odbereta sinu nevesto, hčeri ženina. Zaročenca ne smeta občevati drug z drugim, ni sniti se ne smeta ni-kder, torej ne znata: niti kakovo je katerega lice, niti, kakov ima kateri značaj.
Svatbenega dne nevesta zavsede konja in jezdi na ženinov dom, spremlja jo godba, spremljajo žene in sužnjice. Ohaljena je vsa se zavojem in nad nje glavo neso „baldahin". Kar jej roditelja dadeta, to konji in velblodi za njo neso: kovčege, torbe, vreče, ki so časi prazne, ali pa je v njih roba, ki ni vredna nič, temuč je vse le samo bahaštvo in sleparstvo.
Ko nevesta prijezdi do svojega bodočega bivališča, sprejme jo ženin pred vrati, segneta v roko drug drugemu in z najnežnejšimi besedami obljubita ljubav, če prav srce ničesar ne zna o tem.
Ko Turki zakone sklepi jej o, ne potrebujejo svojih duhovnov, samo sodnik j*± pričujoč in o njegovi navzočnosti ženin priseže in obljubi, če utegne umreti, ali pa če zapusti soprogo, da jej odloči nekoliko imovine, da jo bode uživala po svoji volji. Sodnik podpiše pogodbo, v kateri ni nič druzega, nego ime ženinovo, ime nevestino, pa tista imovina zapisana, ki jo ženin odloči nevesti, če jej utegne umreti ali pa zapustiti jo.
0 svatbenih obredih nevesta ni navzočna, temuč nje pooblaščenec jo vselej namesti. Sorodniki ženina peljejo na nevestin dom in to spremstvo poveličuje nekoliko slovesnosti, med katerimi je tudi ta , da nekateri izmed svatov nad ženinovo glavo nes6 dva gola meča, pravijo, da to čaralnice odganja od njega.
Dan po svatbi mladi svatje pohodijo ženina in nevesto — in če je ženinu po godu nevesta, sploh nje vnanjost, slavč to zadovoljnost še posebno; če pa mu nevesta ni draga, obsipljejo jo z vsakojakimi zaničljivo-stimi in mora vrniti se domov k svojima roditeljema. Turška osveta pa je časi grda tako, da oča in mati kar na mesti ubijeta hčer zbog takih zaničljivosti.
II.
Perzijani.
Perzijani tudi, kakor Turki, zakone sklepljejo ali na vse žive dni, ali le na nekoliko časa, ali pa imajo sužnjice, in tudi v Perziji se to godi s pomočjo poob-lašČenstva, zato ker se ženin in nevesta ne smeta videti.
Ženinova roditelja prideta v hišo nevestinih roditeljev. Ženina samega pripeljejo sorodniki. Nevestin oča ga objame in odpelje v izbo, kjer je odločeno, da sklenejo pogodbo, in odide. V tej sobi sta prokuratorja in duhoven. Nevesta in mnogo ženstva pri njej je v sosedni sobi, v katero so duri odprte le na pol, da ni mogoče videti, kedo je v sobi. Nevestin prokurator se obrne v iabo, kjer je nevesta, in spregovori: ,,Jaz J., prokurator, Vaš pooblaščenec, sklepljem Vas z J. Torej boste stanovito njegova soproga vsled odločene dote'. Drugi prokurator pa odgovori: ,,Jaz J., prokurator, pooblastil me je J., spremljeni v njegovem imeni žensko J. , ki mu je pričujoči prokurator dal jo vsled obljubljene dote."
Po tem odgovoru nevesta potrdi, da „da", to potr-ditvo pa zapečatijo in nevesti dade, da jo shrani.
Perzijani najraji svatujejo pod ženinovo streho. Svatba traja po deset dni. Desetega dne ženin d >bi nevestino veno. To veno so nevestina oblačila, drage kovine, dj-mače posodje in orodje , sužnji in obrezanci. Vse to nes6 na mnogih velblodih, ki jih spremlja godba, radi pa izposojajo vsakojako posodje, orodje in prasne kovčege, da je le sprevod veči.
Nevesto ponoči se zavojem ogrnjeno peljejo na ženinov dom,   spremljajo godba,   spremljate dve ženski.
III. Današnji Grki.
Ta narod ima ta obred, da si nevesta in ženin od-bereta kuma in kumo (botra in botro) , nekatera imata celć tri ali štiri kume.
Pop ženina in nevesto sprejme in pozdravi pri cerkvenih vratih in povpraša, ali se hočeta pozakoniti, potlej pa oba pelje v cerkev pred oltar, položi jima na glavo venec iz listnate trte — venec, okrašen s trakovi. Ženinu dade zlat, nevesti pa srebern prstan in več, nego tridesetkrat zameni ta prstana.
Po tem obredu pristopita kum in kuma, pa tudi tako menjata prstana. Ce se ženin ali nevesta skuja, kuma vzameta mladima zasnubencema vence z glave, primejo se za roke in nekolikokrat ido na okrog v cerkvi, občinstvo pa nevesto in ženina pesti in brca.
Ce je vse v redu, pop vzame nož v roko in odreže nekoliko podolgovatih kosov kruha, dene kose v skledo, vlije n& nje vina, sam zaužije kos, potlej pa dade tega kruha najpopreje nevesti, potlej ženinu, naposled pa vsem navzočoim. Ženin, ko ja duhoven blagoslavlja , poljubi nevesto in oba imata vsak v svoji desnici gorečo svečo.
Po teh obredih svatujejo: jed6, pij6, popevajo in plešejo. Če slučajno kedo pride podstreho, prines6 mu vode, da si o mije roki, — otiračo, da se obriše, in dati mora nekoliko grošev, potlej pa ga posadć za mizo, da svatuje in veseli se z njimi vred.
322