afafcgjubljaigsKj^
t-r-rr■ - ~ -rrrrrrr- 11 ■, mi^TthTrr^nrTm Jlnjiz

Štev. o.
Leposloven, in znanstven, llstr
V Ljubljani i. septembra 1888.
Leto VIII.
„Stara pravda."
Venec balri<1.
VIII.
•Älj«
Knežji kämen.
(Koroška pravljica.)
» I dlje lčpo, penije Go-sposvetsko,
DežSle koroške ti cvčt! Krij pomrinja krimen stari v tebi, Svedrfk iz neznanih nam Ičt ?«
V kresni noči krasni, tajnopolni
Kum Stojan se vrača domdv, Grd po pdlji Gosposvetskem ravnem. A bliža se doba — duhdv!
Dospe h krimnu: »Nt to prestol, kri-li?
Kdd sedfcl je tukaj? Povfcj! Nrim si. Mah že te obrasla zllen, Razpadeš pač prej ali slfcj.«
»Nčm si. Tiho vse okoli tebe.
Ko solnce ti sije, molčiš; A ko noč na tebe pade črna, Ti ves oživiš — govoriš!«
»Vrača li se duša ]X>gubljčna
Pri živih iščdča mird? Mar osvdfe prosi senca jadna Ubitega tu brez sledd?«
»In pregnati jih duhove močne
S prestola ves trud je zamrin! Krij za rajne zmolil rožnih \encev Že tukaj je Gosposvetčrin!«
»Krij storili še za duš smo pokoj?. Kdorkoli zn krimen tri v6.
Vejo vrže, rožo poljsko prčdenj. Po cesti tod mimogrede.«
»Ko naraslo to vejevje, cvetje, Zažgali grmado smo td:
Mir imela duša bo uesrečna, Nazrij odstej več je ne bd!«
»A ko pdlnoč klridivo odbije, Pri stolu duhove vzbudi;
Zopet kliče, toži, vzdiha nčkdo Vso noč, doklčr zor zarudi.
»Po menihe v mesto smo poslali, In prišli pobožni možjč;
Pokropili krimeu z vodoj svetoj, Moliti začeli klcčč.c
»In molili ves dan samotrirji, Vigilije p61i na glas,
Litanije peli, brali maše Za duše nerešene spas.«
»A ko pdlnoč klridivo odbije, Pri krimnu strahove vzbudi;
Spet til kliče, toži, vzdiha nčkdo Vso noč, dokl&r zor zarudi.
»Vsako noč tii straši na prestolu: No, bode pač tudi n o c 6 j r . „ . Kresna noč! — a Stojan nosi v žepu — Kdj? — prdprotno seme s sebrfj!«
»Bajna uoč, ti vseh nočij kraljica!
Ti svet nam razgdliš čardv . . . Horn jaz tudi gledal čuda tvoja, Ko doba napoči duhdv?« —
Sosed Stojan tii stoj( zamišljen, Poljublja že sčn mu oči . . . Ob prestola vznožji se nasloni, Zad remije, zadremlje — zaspi.
Ptflnoč bije v stolpu Gosposvetskein!
A Stojan to sliši taktfj: ♦Kdj — bedim li, ali mar še — sanjam? Ni bil to potrfes pod menoj ?«
Je li zemlja vrgla ga iz sebe?
Na stol mu se nčkdo popel! A v trenutku zgine mesec svetli, Zakrll ga oblakov je včl.
Sapo ndse vleče Stojan . . . sluša . . .
Čuj v tč m i duh nekaj golči. . . »Kdo si, duša ti nesrečna tukaj, In krtke želiš pomoči?«
>Kddj nchdš t« strašiti po noči?
Kmet Stojan bi rešil te rad . . .« »»Kd<> sem, vprašaš me, neznanec smčli? — Po krvi, po stilnu tvoj —brat!««
»»Čuj, svobode naše pokopane
Pomnik je td kdmen jedrn! Tujcu sužen ti pozabil davno, Da otcev svobodnih si sin!««
»»Knezov naših prlstol je slovenskih
Td kdmen; tcg& ti ne znaš? S d m o sčdcl tii, Bo ritt, G o r d z d jc In Ingo, poslednji knez naš.««
»»Tit volili smo samf si kneza;
Kmet sdm mu vs£> dal je oblast; Mi sami iz sebe mu predali
Moč žezla in krone smo čast.««
*	»Domovine le iskati sreče,
Vsem braniti pravdo vsegddr Z mečem v roki tii prisezal glasno V jeziku je našem vladdr.««
»»Čitaj črke tii na kdmnu svete —
Mi vdolbli smo v kdmen jih, zn&j! — PRAVDO BRANY VDOVE — domovine. . . A kd<5 vam jo brani sedftj?««
»»Mi sedeli s knezom smo za mizo j:
Za vrati stojite zdaj v(; Mi ipdlnih skled obedovali: A vam še ne daje kostij«« . . .
*	»Kddj izpölui se napis na kdmnu?
Kddj duh moj že mir bo objčl? Kddj vi bratje...?«« Čuj, pri Grfspi Sveti Pctšlin tam že jc zapiši!
Stojan vstane in oči si mauc:
Za goroj že dviga se dan. . . »Kaj je bilo pač to v kresni noči? Rcsnfca mar, ali lc — san?« Goräzd.
ß
Moja	sreča.
ek
d<\j sem želel sebi sreče,	Scd&j ne več. Vse nadc svoje,
Prosčč, da nični izpolni	Zakopal sem jih za vsegddr;
Usoda nadc in da meni	A srečo svojo, nj<5 položil
Otdrc sölzo iz očij.	Na domovinski sem oltdr.
Rädinski.
Vanda.
Povest. Spisal Josip Starfc.
XII.
adar človeka preganja nesreča, ne pride nikdar sama, ampak pripelje s seboj drugo in tretjo in še več njih, da bi tem prej ugonobila izvoljeno žrtev svojo. Tako je bilo tudi pri Glovackovih, od katerih sta zdaj na Perovem živela zadnja dva naslednika, jeden potrt na duši, drugi na telesi. Brez želje, brez veselja je Vanda živela brez druzega namena, nego da ohrani spomin na možd svojega, ali pa ji je morebiti usoda res samd zato dala boljšega zdravja, da jo je tem dlje mogla mučiti. Žiga je že čez leto dnij neprenehoma pokašljcval in hiral je od dnč do dnč hitreje. In kakor je sam na telesi propadal, tako je tudi podjetje njegovo Šlo rakovo pot. Prav nič se mu niso izpolnile lepe nade, s katerimi se je nekdaj preselil na Perovo. Pa saj ni čuda. Sam ni bil mlinar in le preveč se je oslanjal na nezanesljive hlapce, ki mlinarskemu delu niso bili včšči, kakor bi bilo treba, ali pa so tudi iz same zanikarnosti delali v gospodarjevo škodo. Vsak čas je bilo treba popravkov za velike novce; vožnja iz Ljubljane in v Ljubljano se je tudi podražila in bilo je čim dalje teže tekmovati z velikimi novimi pdrnimi mlini in mlini na turbine. Žiga ni bil gospod tolikemu imetju, da bi bil mogel uvesti jednakih naprav, in takisto jih niti umel ni. Zaslužka ni bilo toliko, da bi mogel živeti gosposko, Četudi le oskromno. Zajedno je tudi bolezen zahtevala novčnih žrtev in še bolj spešila propadanje vsega gospodarstva na mlinu. Žiga ni več mogel redno plačevati žita, jemal ga je torej na upanje; toda upniki so mu odslčj pošiljali slabšega žita, ljudje niso več radi kupovali njegove moke, in moral jo je prodajati v izgubo,
da jo je izpečal. Dolgovi so kar sami rasli in kmalu jih je bilo toliko, da Žiga ni mogel več plačevati niti obrestij.
Vanda se sprva ni zmenila za Žigovo gospodarstvo in trženje. Utopljena v nesrečo svojo sanjala je o minulih dneh ter malokdaj s kom izpregovorila kako besedo. Dolgo, dolgo se ni lotila nobenega dela, le v knjigah je rada tičala, ali ne da bi po njih iskala tolažbe, ampak da bi si s čitanjem vsaj nekoliko kratila brezkončne ure. Brat, ki sam ni imel veselja na življenji, hotel ga niti sestri ni usilovati, pa jo je pustil na miru. naj počnč, kar hoče. Niti žalostnega stanja svojega ji ni hotel razodeti; saj mu ona ne bi mogla dati niti svčta niti pomoči. Ali ko je vedno bolj potrt in tožen postopal semtertja in je bilo videti, kakd mu jo vse odveč, Vanda le ni mogla zadušiti čutja svojega, pa ga nekega dne ljubeznivo vpraša:
»Žiga, povej mi odkritosrčno, kakd se počutiš?« »Slabo; saj me čuješ, kako pokašljujem.* »Bode že bolje. Kolikokrat si že kašljal, pa si se vselej zopet popravil. ,Kdor dolgo kašlja, dolgo živi', pravijo ljudje.«
»Pravijo, pravijo,« pritrdi Žiga, »toda jaz ne bom dolgo kašljal.« »Nikar tako. Če ti skoro nc odleže. pojdi za nekoliko časa zopet v Gorico, ali tudi dalje proti jugu,«
Žiga se bridko nasmeje in zmaje z glavo rekoč: »Prepozno je na vsako stran.« »Zakaj bi bilo prepozno?«
»Zato, ker ga ni podnebja, ki bi mi moglo dati nova pljuča, a razven tega se nI geniti ne morem s Perovega.«
»Prve besede pričajo o pregnani malodušnosti tvoji, zadnjih pa celd ne umejem.«
»Vanda, nisem ti hotel po nepotrebnem množiti srčnih tvojih bolečin; vender ne smem ti dlje tajiti žalostne resnice. Danes sem jaz samd še na videz gospodar na Perovem.« »Kakd to?« vpraša Vanda osupla.
»Vse mi je izpodletelo; zabredel sem v dolgove in tisti čas, ko bi upniki terjali novce svoje, moram iti s Perovega.«
»A ti imaš takd malo zaupanja v mč, da si mi do danes vse to zamolčal ? Žiga, tega jaz nisem zaslužila,« očita mu užaljena sestra. On ravnodušno zgane z ramami in ji ne zavrne ničesar. Ko jc le molčal, poprime ona zopet besedo in mu odločno reče:
»Žiga, ti ostaneš na Perovem in jaz s teboj. Cesarjeva milost mi je zagotovila stalno mirovi'no, in smem si vzdigniti kavcijo. Z njo
poplačava dolgove, a če bo premalo, izposodim si lahko še na hišo svojo v Ljubljani za zmerne obresti.«
»To bi bila prevelika žrtev, katere jaz ne bi mogel vzprejeti od
tebe.«
»Ničesar ne ugovarjaj. Znöva začeti kake stvari ti v sedanjem stanu svojem ne moreš; če ti čisti gorski zrak ne povrne zdravja, mestni ti ga gotovo tudi ne; a meni — meni tudi najbolj kaže, da ostanem na Perovem.«
Žiga se je nekoliko obotavljal, potem pa se je uda!, vzprejel sestrino pomoč in zopet delal osnove, kako bo to in 6no prenaredil, da bo več dobička od mlina. Tolažil se je, da je novinec prišel na Perovo, a zdaj so ga izkušnje poučile. Le to je zahteval od sestre, da bo mlin takoj nänjo prepisal, kakor hitro bodo poplačani vknjiženi dolgovi. Vanda sprva ni bila za to, kajti trgovci da bi izgubili včro v njega; ko pa on le ni odjenjal in jc poudarjal slabo svoje zdravje, tedaj je napöslcd privolila. V kratkem jc bilo zopet vse v rčdu. Žiga je bil zopet vesel, ker se je iznebil največjih skrbij. Vanda pa je bila zadovoljna, da je rešila brata in zajedno sebi zagotovila bivanje na kmetih; kajti neprijetno bi ji bilo, preseliti se v Ljubljano ter bivati med ljudmf, ki so imeli še česa pričakovati v življenji svojem.
Toda velikodušne žrtve Vandine so bile brez vse koristi. Upniki res niso več pritiskali; nekateri so bili poplačani, drugi so dobivali velike obresti; vse to pa je le odlašalo konec nerodnega gospodarjenja na Perovem, ali ni ga moglo odvrniti. Žiga kmalu potem ni bil za nobeno delo, kašelj ga jc vedno huje dušil in moral je leči v posteljo, iz katere se vso zimo ni genil. Sestra mu je stregla, kolikor je najbolj mogla in po naročilih njegovih tudi nadzirala delo v mlinu. Tolažila ga je, da bode na pomläd bolje in mu obetala, da mu bo tudi v prihodnje pomagala pri njegovih opravilih ter mu tak<5 vsak dan pridobila nekoliko slobodnih ur, da se bode utegnil s Pcrunom izpre-hajati po rudniških gozdih in krepiti zdravje svoje. Žiga se je prijazno nasmčhnil, kadar mu je takisto govorila, večkrat ji je^ tudi hvaležno stisnil roktf, ali včre ni imel, da bi se te lepe sestrine osnove kdaj mogle uresničiti. In dobro je sodil. Na pomldd se je stanje njegovo le še shujšalo; dan na dan je prihajal zdravnik iz Kamnika in tudi drugi iz Ljubljane je prišel, ali nobeden njiju ni Vandi dajal niti praznega upa. ampak naravnost sta ji rekla oba*, naj bode na vse pripravljena. Sušca meseca je Žiga mirno v smrti zaspal. Sestra ga jc dala prepeljati v Ljubljano in ga položiti v rodbinsko rako.
XIII.
Drugi dan po bratovem pogrebu je Vanda säma sedela v nekdanji gostinski sobi Glovackega ddma in se žalostna zamislila. Od vsega rdda svojega je zdaj ona jedina še živa, ali niti ona ne nosi več rodbinskega imena; pa to je vse jedno, saj nima otrdk, da bi ohranili ime in rod imenitnih prednikov. Tak6 je Vanda premišljevala, ko nekdo na vrata potrka in stopi v sobo. Bil je stari Släpar, miren in pošten meščan, katerega so Glovackovi zmeraj jako čislali kot dobrega soseda.
»Dobro jutro, gospä!« pozdravi Vando.
»Dobro jutro, gospod Släpar,« odzdravi mu ona, »kaj Vas je napotilo k meni v veliki bedi moji?«
»Nikar mi ne zamerite, gospä, če sem Vam nadležen. Nikdar se nisem vsiloval v Vašo hišo, in tudi danes sem se težko odločil, ali imam nekaj na srci, kar bi Vam rad povčdal, če bi me hoteli poslušati. c
»Dragi Släpar, Vi govorite, kakor da smo si čisto tuji. To ni lepd, saj smo bili zmeraj dobri sosedje, a meni ste bili priča v najlepšem trenutku življenja mojega.«
»To je vse res, ali jednaki le nismo. Slučajna nesreča Človeku nikakor ne jemlje plemenitega rodu; a jaz, ki sem še iz starih časov, jaz dobro včm, kakšen razloček jc med Vami in menoj.«
»Tega razločka jaz nikdar nisem priznavala. Meni lc tisto plemstvo kaj velja, ki si ga je človek sam pridobil s poštenim in koristnim dejanjem in ravnanjem ter z umom in znanjem svojim. Da se je kdo rodil od plemenitih roditeljev, to je slučaj, ki nikakor ni njegova zasluga; in že marsikomu plemenita kri ni mogla ubraniti, da je človeštvu bil bolj na sramoto nego na čast.«
»Bo že tak6, kakor Vi pravite. Jaz včm le to, da sem se leta in leta moral truditi, predno sem si toliko pridobil, da sem mogel misliti na družico. Zdaj sem že star, pa še mi otroka nista odrasla. Hči bo sicer kmalu za možitev, če se bo našel ženin, sin pa je še v latinskih Šolah in Bog ve, kdaj bo käj od njega. Pa kam sem zabredel! Hotel sem le reči, da sem že mnogo izkusil in da bi kot dober prijatelj mogel komu dati kakšen svet za vsakdanje življenje. Gospä milostiva, nikar mi ne zamerite: kaj mislite zdaj početi, ko Vam je brat umrl?«
»Ostanem na Perovem in ukvarjala se bodem z mlinom. Toliko bo že, da bom živela, saj ne potrebujem mnogo. Delo in skrb me bosta motila, da ne bom vedno mislila na žalost svojo.«
»To nikakor ne pojde,« zavrne ji odločno Släpar in zmaje z glavo. »Preveč je dolgä; mlin ga ne prenese, tudi če bi bili Vi zvedena in izučena mlinarica. Toda Vi ste plemenita gospä in jaz dobro včm, kaj se to pravi; recite, kar hočete. Danes je svet nekako čudno zmčden; ljudje se ustijo o nekaki medsebojni jcdnakosti, in vender si niti dva človeka na svetu nista čisto jednaka. In ko bi tudi res bilo takd, kakor sedanji mladi svet trdi, Vi le niste za mlin. Če se hitro ne iznebite teh skrbij. v kratkem boste izgubili prav vse, kar je zdaj še Vašega.«
»Ne, ne, s Perovega ne grem. Na vso moč bom delala in gospodarila in prav varčno živela; a to ne bode težko, ker sem se itak že zdavna odrekla vsemu svetu.«
»Verjemite mi, gospä, vse to Vam nič ne pomaga. Kolikor jaz poznam sedanje trgovsko in obrtno razmerje, včdcl bi Vam samd jeden svčt: prodajte mlin in poplačajte dolgove. Hišo v Ljubljani še lehko rešite, a od najemščine in mirovine mogli boste še zmeraj dobro živeti, kakor se za Vas spodobi.«
»Vse, le tega ne!« reče Vanda in trdovratno odbija dobri svčt poštenega soseda.
»Kakor hočete«, zavrne ji mirno Släpar. »Žal mi je, da si ne daste dopovčdati. Toda brez zamere; navzlic temu si ostanemo tudi prijatelji, in Če bi kdaj česa potrebovali, obrnite se naravnost näme; kar bodem mogel, storim za Vas, bodisi s svčtom ali z dejanjem.«
Vanda jc bila prepričana, da je Släpar dobro mislil in sodil; ali ker nikakor ne bi rada šla v mesto, tolažila se je, da se tudi on lehko moti in se nadejala, da se bode že nekako prerila. S poštenim možem bi pa le rada ostala v prijateljski zvezi in ga je zato prosila, naj bi ji polčti za nekaj časa poslal svojo hčer na Perovo, da bo imela kaj druščine, a dekletu bivanje na kmetih ne bo škodilo. O šolskih praznikih pa bi tudi sin mogel priti s sestro. Släpar je ni hotel žaliti in ni odbil povabila, ampak lepo se je zahvalil za toliko čast ter obljubil, da ji pošlje oba, če ji ne bosta odveč.
Vanda se je še tisti dan vrnila na Perovo in se pridno poprijela gospodarstva na mlinu. Ko je polčti zarad opravil bila v Ljubljani, vzela je Släparjevo Minko s seboj in tako jo je rada imela, da je kar ni pustila od sebe, dokler ni o včlikem Smärijinu brat prišel pdnjo; pa tudi on je moral ves teden ostati na Perovem. Vandi je mlada druščina dobro dela. Posebno rada je poslušala mladega Släparja, ko ji je z gorečim odušcvljenjem pravil o slovenskih närodnih stvarčh, o napredujoči književnosti slovenski, o närodnih društvih, o včliki
prošnji za slovenske šole in urade ter sploh o vsem, kar je bilo novega v närodnem gibanji. Živo se je Vanda tedaj spominjala mladih svojih let. ko so se Časih gospodje zbrali pri ranjkem njenem očeti in se tudi menili o takih stvarčh. Večkrat se je Släparjevemu sinu milo nasmijala, nikdar pa mu ni niti v najmanjši stvarci nasprotovala. 9Zakaj podirati mladini lepe idejale, saj itak sami prezgodaj minejo,« mislila si je in ga dalje poslušala. Zclö jo je zanimala vsaka najmanjša stvarca, kajti säma je bila prepričana, da ima tudi slovenski närod svojo kulturno prihodnost, kakor ji jc često pravil oče njen. Mlademu rodoljubu se je z zanimanjem svojim jako prikupila, zlasti pa še zato, ker se je ž njim vedno menila le po slovenski, ne prosto, ne posiljeno. Večkrat je rekel sestri svoji: »Zakaj ta gospa ni bogata, zakaj nima kakega veljavnega moža; koliko bi slovensko društveno življenje pri dobilo ž njo, ki je lepa, ponosna, plemenita in se zna tako odlično in prijetno vesti!« Kakor kakšen izgubljen idejal je gledal Vando in tudi v Ljubljani se je prijel vsake prilike, da je mogel ž njo govoriti in ji kaj novega poročiti; ona pa ga jc vselej bila vesela in dobro se ji jc zdelo, da ima še koga. ki jo ceni.
Odkar je Vanda sama gospodarila na Perovem. morala se je večkrat po opravilih voziti v Ljubljano. Zdaj je šla k trgovcem pogajat se za žito, zdaj k mökarjcm ponujat moke ali tčrjat zaostalih plačil. Ni se sramovala dela svojega, a poleg vsega tega je ostala ponosna plemkinja. V mestu se je nosila vselej jako ukusno in elegantno; najrajša je noševala črno svilnato obleko, ogrnila po tedanji šegi velik robec od bele svile, na pazno počesano glavo dčla si je čipkasti klobuk, nateknila gladke sive rokovice in dodela nekoliko zlatnine. Takö opravljena bila je še zmeraj lepa gospä in nekega dnč je pri žitnem trgovci hrvaškega grofa takö začarala, da je prav silno jel postopati za njö ter jo resnično snubil za ženo. Toda Vanda je rajša skromno živela in se hudo trudila za male potrebščine svoje, nego da bi se iznevčrila Bronislavu, katerega ji je smrt takö hitro ugrabila.
Takö so Vando vsakdanja opravila proti njeni volji zopet se znanila s svetom, ki se ga jc prej tolikanj ogibala. Celö s pozabljenim doktorjem Mačkom se je nehote sešla. Slučajno je bila pri odvetniku svojem, ko nenadoma stopi v sobo tuj gospod. Odvetnik veselo pozdravi starega znanca, hiti mu naproti in prav od srca mu stisne rokö. Vanda se ozre in ostrmi. Pred njö je stal prvi nje ženin, ki ji ni bil usojen. Zelo se je izpremenil, odkar ga ni videla. Med redkimi lasmi jih je bilo mnogo sivih in upala rmena lica niso pričala o najboljšem zdravji. V službi mu jc sreča bila prijazna, hitro je čimdalje više stopal,
in ko je z drugimi nemškimi uradniki moral iti s Hrvaškega, premestili so ga na Dunaj. Takrat je bil še samec. Hude bolezni so ga silile, da je po raznih toplicah iskal leka. Tu se je bil seznanil s starejšo bogato vdovo in kakor hitro je zopet okreval, vzel jo je za ženo. Čudno mu jc bilo pri srci, ko je pri odvetniku našel nekdaj tolikanj slavljcno Vando. ki mu je z velo lepoto svojo tudi zdaj še bila tako všeč, da bi, sloboden, bil takoj zopet poskusil srečo svojo pri nji. Morala mu je dovoliti, da ji je poljubil roko, kajti poudaril je, da je to njegova najstarejša pravica. Vanda se mu je prijazno nasmijala ter ga sočutno povpraševala o domačem njegovem razmčrji. Poravnalo se je staro sovraštvo, ali navzlic vsem nezgodam se le ni kesala, da je drugemu dala srce in roko, akoprem le za malo časa Živo se je spominjala vsega, kar je bilo, in našla je samö jedno, kar je minulost njeno nčkako poviševalo nad sedanjostjo, a to je bila — nddeja. Najnesreč-nejši Človek je gotovo tisti, ki ničesar več ne upa; to je Vanda zdaj bolj nego kdäj Čutila in spoznala prežalostno stanje svoje. Toda ne, še ji ni usehnila prav vsa nddeja; še je Vanda upala, da bode na drugem svetu zopet našla drage svojce in vse ostalo, kar ji tu na zemlji ni bilo usojeno.
XIV.
Nekoliko let se je Vanda ukvarjala z mlinom, ali zastonj jc bil ves njen trud; navzlic največji varčnosti so troški presčzali dohodke, in delala je v izgubo. Vedno se je znöva morala zadolžiti, da je mogla plačati stare dolgove, in zgodilo se jc prav takö, kakor ji je prerokoval sosed Sldpar; od vsega imetja, kolikor ga je pri bratovi smrti bilo še njenega, ni več beliča mogla zvati svojega, vse je bilo zarubljeno. Poleg velike nesreče svoje morala je tudi še učakati. da so se ljude z ostrimi jeziki zaganjali vdnjo. Najhujše so jo po Ljubljani obirale tiste ženske, ki so ji v stiski njeni preskrbele novcev za silne obresti. Kakor strupene kače so sikale, ko so se jele bati za posojilo, od katerega so jemale nepošteni dobiček. Napösled je Vanda säma izpre-videla, da ne more dalje. Nihče ji ni več žita dajal na upanje, delavcev tudi ni več v rčdu plačevala, zato jc hotč ali nehotč morala ustaviti mlin, ki je zdaj zapadel upnikom.
Vanda se je morala izseliti s Perovega. Že je bila pospravila vse svoje stvari in sklenila, da se bode drugo jutro na vse zgodaj odpeljala v Ljubljano. Ves dan je deževdlo, proti večeru pa se je zvčdrilo. Tedaj je Vanda še jedenkrat obhodila kraje, ki so ji zadnja leta bili prijazno zavetje. Ali kamor je pogledala, povsodi je bilo vse
žalostno, kakor v srci njenem. Tiho je bilo v mlinu, kolesa so stala, hlev je bil prazen in nikjer ni bilo videti kakih priprav za zimo. Tudi družinskih pomenkov ni bilo čuti, kajti ni je bilo žive duše pri hiši razven stare dčkle, ki je imela počakati, da pridejo novi gospodarji. Stopaje semtertja, je Vanda zdaj tu, zdaj tam malo postala in se zamislila. Ko si je domä vse ogledala, šla je po stezici dalje proti Bistrici. Že se je delala noč, ali bil je ščip in ravno je na jasnem nebu zasvetil polni mesec. Počasi je Vanda stopala po razmočenih tlčh in že se je hotela obrniti pri vrbovju ki se je čisto zaraslo čez itak ozko stezico; ali Šumljanje deroče reke ji je takö prijetno zvenčlo na uhtf, da kar ni mogla nazaj; zdelo se ji je, kakor da jo kakšen prijazen duh vabi k sebi. Hitro se z obema rokama prerije skozi dolge veje, da so se ji goste kaplje otresle na glavo, in bila je na brvi. Sredi majävih hlodov je obstala in občudovala prelepo sliko, da bi si jo do dobrega vtisnila v spomin, prcdno se za zmeraj loči od nje. Med <51šami in vrbami je tekla bistra voda, ki je po gladkih kamencih Šumela, kakor da bi si igrala ž njimi; v srebrnih valcih pa se je kopal mesec in se nemirno zibal semtertja. Kakor temne sence so na konci obzorja stali znani gorski velikani, a po nebu so se v čudnih podobah podili pretrgani oblaki. Zdaj je zapihala lehka sapa in stresla so se peresca na olšah, in zmajale so se veje na vrbah, kakor bi kdo šinil skozi nje. Marsikoga bi bilo groza, Vanda pa se ničesar ni bala, dasi daleč na okoli ni bilo čuti žive stvarce. Niti Perun je ni več stražil, odkar so ga tatovi minule zime otrovali. Čisto sama je stala tu ter se zdaj kam zagledala, zdaj zamislila, in ni se genila, kakor da bi bila okamenela. Čarobni prizor je tudi v nji vzbudil živo domišljijo in napösled je tudi ona videla podobe, katerih v resnici bilo ni. Ko je slučajno uprla oči v reko pod seboj, odsevala se je v mčsečnem svitu sama njena glava iz vode, nji pa se je zdelo, da vidi Bronislava. Kar skočiti je hotela z brvi in ga objeti in pritisniti na srce svoje; v tem se zavč in groza jo je obšla, ko se je spomnila, da bi si säma končala življenje svoje. Ali zopet je pogledala čez brv in neka tajna moč jo je silno vlekla v vödo. Že je omahovala. Prišlo ji je na misel, kaj je vse pretrpela, in kdo vč, kaj je še vse čaka. »Skoči, in konec bode nadlogam, konec praznemu in nepotrebnemu življenju tvojemu,« rekla si je säma sebi in željno zrla v Šumljajoče valce. »Ne, ne,« govori ji drugi notranji glas, »če si doslej junaško nosila težko usodo svojo, nosi jo do kraja! Pravičen je Bog na nebu, kar On stori, to je dobro. On ti je dal življenje, On ti je vzame, kadar bode volja Njegova.« Vanda je slušala dobri glas in ni si hotela ogrešiti duše
svoje; premagala je izkušnjave in se udala v voljo božjo. Zopet je bila mirna, pogledala je še jedenkrat nočno krasoto priljubljenega ji kraja, potem pa se je hotela zadnjikrat vrniti na mlin k počitku. V tem ji od daleč zazveni na uhd brenkanje citer. Milo se tanki glasovi strun razlegajo po tihi noči; Vanda posluša in gleda, odkod ti glasovi; kar zapazi daleč doli ob Bistrici ogenj, a okoli njega premikajoče se ljudske sence. Cigani so bili. Takoj se je Vanda spomnila ciganke na Vrtalici in preroških njenih besed. »Kratka bo!« rekla je säma v sebi, potem pa bridko dodala: »Ugenila je ciganka: kratka je bila sreča moja, kratka.«
XV.
Zopet je Vanda bivala na materinem domu v Ljubljani. Sc je rojstvena hiša bila njena, ali toliko je bila zadolžena, da jc od male mirovfnc svoje morala dodajati za obresti. Vsemu svetu se je umeknila ter stanovala v dveh zadnjih sobah tik pod Gradom. Tu je na tesnem prostoru bilo natlačeno pohištvo, ki se je nekdaj gizdavo šopirilo v sprednjih sobah. Starinsko lepo je bilo, črno oglajeno in pozlačeno. Tudi klavir je stal tu, ali navadno jc bil zaprt. Le malokdaj je Vanda k njemu sčdla in prebirala zrumenčle tipke, da bi se malo razvedrila; ali bilo jc ravno narobe, pa ni mogla dolgo igrati. V posete ni zahajala nikamor, dasi je bilo v Ljubljani še dosti odličnih rodbin, ki so jo visoko čislale in bi bile vesele, če bi se hotela ž njimi družiti. Le pod večer, kadar se je zmračilo, skočila je časih k Släparjevim, ki so se proti nji vedno obnašali s tistim spoštovanjem, ki so ga ljudje v boljših časih izkazovali njenemu očetu. A tudi tu je le malo govorila; rajša je poslušala druge, zlasti mladino. Tudi na izprehodih je ni bilo videti. Če ji že nikakor ni bilo prebiti v mračni svoji samoti, šla je k svetemu Krištofu, na skupni grob dragih svojcev, ki so jo sämo pustili na svetu. Tu je molila in žalovala, dokler ji solze niso olajšale toge njene. Tedaj se je tolažila, da bode kmalu tudi ona šla za njimi, saj to od dnč do dnč bolj čuti. Skrbi' in kar je druzega zadnja leta prišlo čez njo, potrlo jo je popolnoma. Urojcna käl nadühe pokazala se je zdaj tudi pri nji, ki ji je takd dolgo kljubovala. Ali tako hitro je le ni zadušila, kakor je želela; izpraznila ni še do dna kupe brezkončnega trpljenja svojega.
Släbo se ji je godilo, bolna je bila, ali še zmeraj je bivala na domu svojem, Še ji je stregla stara Neža, kakor je nekdaj pazila nanjo, ko se je malo dete s sestro in bratci igrala na vrtci pod Gradom in lazila ž njimi po golem skalovji. »O da bi mogla vsaj tu ostati do
smrti svoje! Da bi mogla umreti tu, kjer sem se nesrečnica porodila i« Takd je večkrat vzdihriila in to je zdaj bila jedina želja njena, ki jo je še imela na tem svetu. Vender niti ta skromna želja se ji ni izpolnila. Drugače ji je bilo usojeno. Oderuhi so pritiskali, proddli ji hišo in zarubili vso premičnino njeno. Vse je bilo popisano in Vanda ni vedela, kam bode drugi dan položila trudno glavo svojo. Mestni bdbnar je še po vseh oglih oklical očitno dražbo raznega pohištva in »druzega več«.
Napočil je grozni dan ko se je Vanda morala ločiti od ddma svojega. Odpustiti iz službe je morala tudi staro Nežo, saj ji ni imela dati ničesa jesti, nikar še plačila. Srce ji je pokalo, ko se je poslavljala od starih rodbinskih spominov; vsacega si je posebej ogledala, kakor si po muzejih ogledujemo stvari, ki po svoji starosti in slavni minulosti v nas bude spoštovanje in občudovanje. Napdsled je Vanda še jedenkrat odprla klavir in zadnjikrat v svojem življenji je s suhimi prsti svojimi staremu glasilu izvabila Chopinovo nokturno. Tiho je začela, ali Čimdalje močneje je udarjala po nedolžnih tipkah, in glasneje in glasneje je bmčlo in se razlegalo po tesnem prostoru. Kar jc v slabem njenem telesi še bilo strastnega ognja, vse je moralo ven in za zmeraj ugasniti na očetnem ddmu. Vsa upehana je odjcnjala, onemogla padla v naslanjač in se bridko zjokala. Tudi to je bilo zadnjikrat; odkar se je ločila od ljubljenega doma, orosila ni več solza medlih njenih očij.
Preselila se je v frančiškansko faro, kjer si je najela borno sobico. Släparjevi so ji na svoje ime rešili nekoliko pohištva, da ga ji nihče ni več mogel zarubiti; rodbinske podobe pa so sami sebi kupili v spomin na plemenite sosede svoje, katere je takd po nedolžnem preganjala trda usoda. Vanda je bila zdaj mirna, kakor bolnik, kateremu po dolgi bolezni otrpnejo vse moči. da potem ničesar ne čuti. Stara Neža ji je do zadnjega ostala zvesta in vsak slčharn dan je prihajala k nji, da ji je dobrovoljno kaj postregla. Ni minula niti četrtina leta, ko je Vanda tako opčšala, da ni mogla več vstati. Neža se tedaj ni genila od postelje in vso noč je bedčla pri nji. Proti jutru je Vanda še jedenkrat bistro pogledala, podala roko zvesti strežajki in ji s slabim glasom rekla: »Z Bogom!« Kakor hitro je Neža zapazila, da njena gospodinja umira, prižgala je blagoslovljeno vošččno svečo in vzela mdiek v roke, in ko je Vanda izdihnila, zatisnila ji je oči. Drugi dan so ljudje ravno šli po opravilih svojih, ko je drobni mrtvaški zvonec visoko s frančiškanskega zvonika oznanjal smrt vdove Borovskc. Niso je dčli na oder zato, ker ni bilo nikogar, ki bi poravnal tro.ške. Kar
v krsto so jo položili, a Neža je prižgala svetilko in molila za dušo ranjke gospodinje. Drugi dan potem so jo nesli k pogrebu. Za krsto so šli Släparjevi, Neža in nekoliko ljudij iz bližnje soseščine. Pri svetem Krištofu so zvonili z malima dvema zvonovama. kakor sploh za uboge ljudi, in nihče ne bi rekel, da polagajo v grob zadnjo hčer stare ple menite obitelji ljubljanske, ki se je bila s poljsko krvj6 pomladila k novemu kratkemu sijaju, potem pa tem brže hitela k žalostnemu koncu svojemu. Ponosna Vanda je ležala zdaj poleg ljubcev svojih v lepi raki ter je tako vsaj po smrti imela spomenik, ki je bil dostojen nje in rodu njenega.
, < o r» o o
Obup.
©j, kam, oj, kam drviš me, silovita	Oj, česa uaj oklenem se na poti
Zmagalna moč?	S trudnö rokö,
Cemü pehrtš nevsmilna me, srdita	Da ne zanese me vrtinec toti
V brezkončno noč?	V večuo temö?
Tvoj ostri mraz pretresa mi kostf,	Pa kaj naj bom /. nevihto se boril,
-Zastaja dih mi, gasnejo oči!	Ki hrast izruja kakor lčhko bil?
Naj bo i Razsajaj, srdi se, drvi me, Resneča moč,
čez dm in strn; nevsmilno zavrti me
V	brezkoučno noč!
V	obupu srce strto hira, mrč;
Iz niča sem — naj nič me spet poirč!	Zamejski.
m-
Človeško okö.

ljubezni razodel i	Kar beseda ne premore, Ti z besedami ne smčm — To premore pa oko,
Oj, kdo more pa odvzeti	I okö ima uzore, Čarodčjno moč oččm ! — I okö ljubav zveslö.
In okö v ljubezni siva,
Srce >. njo si grljeva — Oj, v pogledih, zorna deva,
Midva se umčjcva. —	Slavomir.

Hypnotizem in njegovi pojavi.
Čital stud. med. Josip Rakež v seji akad. društva »Triglav« v Gradci. *)
»Dogdjajo se reči na zemlji naši, o katerih se vam niti nc sanja v šolski modrosti vaši«, j	Shakespeare: „Hamlet."
i je na našem svetu lepše in veličastnejše prikazni, nego vedno napredujoča znanost človeška. Ona nam razsvitlja temne hodnike prirodinih tajnostij, tolmači njene čudovite, navidezno nerazumne pojave, a zajedno trebi in pometa vse tiste vraže in babje vere, ki navzlic vsi prosveti še vedno kakor pajčevine preprčzajo vse kote našega duhd. Med raznoličnimi strokami te obče znanosti m e-d i c i n a gotovo ni zadnja v vrsti, kajti baš v sedanjem stoletji se ona najkrepkeje upira in ustavlja vsem zmotam in vsi vrtoglävosti našega duha ter ga s pogubonosne stranske poti privaja nazaj do ceste pravega spoznanja.
Za täko stransko pot, za tako zmoto je zmatrala tudi včro v človeški magnetizem, ki se je koncem prejšnjega in pričetkom zdanjega stoletja poprijela ne sam6 posameznikov, ampak skupnih narodov, da, vsega svetd. A to je baš tisti magnetizem, ki si je dandanes pod drugim imenom pridobil tudi obče znanstveno priznanje, ki sedaj pod imenom hypnotizma slavi nove zmage. Medicina, ki je pred leti proglasila včro v ta človeški magnetizem za frivolno, ta je dandanes najiskrenejša gojiteljica njegova. Res, čudna prikazen, vsekako vredna, da ji posvetimo nastopne vrste!
Kaj znači ime: človeški magnetizem?
Pod tem naslovom se uvrščajo vse one prikazni, javljajoče se na človeku, na katerega drug človek vpliva s posebnim načinom.
*) Viri. Bäumler: Der sogenannte animalische Magnetismus oder Hypnotismus. — Leipzig 1881. — Benedikt: Katalepsie und Mesmerismus 1880. — Chambord: Du somnambulisme en gdudral et etiol. Paris 1881. — Heidenhain: Der sogenannte thierische Magnetismus. Leipzig 1880. — —n —: O hvpnotismu. „Svßtozor" 1887. — Šulek: Životinjski magneti/,am. — „Vienac" 1880. — Weinhold: Hypnotische Versuche. Leipzig 1680. — „Wiener medic. Presse". Jahrg. 1879 — 1881. — Dosti zanimivih podatkov sem posnel iz predavanj in poskusov g. prof. dr. viteza Krafit-Ebinga v Gradci. Kar se tiče znanstvenih izrazov, uporabljal sem kolikor možno Cigaletovo terminologijo, ki me je sevčda dostikrat pustila na cedilu.	Pis
Znanje tega magnetizma je staro, kakor daleč seza ljudska tradicija. Magi, Šamani in kakor se v obče imenujejo vsi ti čarodejniki in pobožni fanatiki po državah starodavnega orijenta, bili so prvi nam znani negovatelji njegovi. Tajnostna njih znanost je obsezala v jedru vse raznolične kali, katere so se stoprav sčasoma razvile v samostalne veje. Obsezala je v sebi kali alhimije, astrologije, heiromantike, nekro-mantike in spiritizma. Ni čudo, da se je njeno seme preneslo tudi na stara klasična tla, da se je zlasti Grk s svojo živahno domišljijo poprijel skrivnostne znanosti. Težko nam je sicer ugeniti, kaj se je dogajalo v znanih Elevzinskih misterijah; toda z največjo verjetnostjo se dä sklepati, da so ondu magnetični eksperimenti imeli glavno vlogo.
Ljudstvo srednjeveško je propadalo v duševnem oziru bolj in bolj, pozabivši takö tudi na magnetizem. V 16. in 17. veku so se bavili nekateri učeni menihi n. pr. Cardanus 1551.I., Kirchcr 1637. 1., Schwenter 1636. 1. tudi s to stroko ter v svojih delih omenjali mag-netičnih poskusov zlasti na živalih. Toda bile so to samö mistične fantazije brez vsake sisteme.
Stoprav v minulem stoletji se začenja doba njegovega sistematičnega negovanja. Prvi, ki je hypnotizem zopet prinesel na vidik, pridevši mu ime: živalski ali človeški magnetizem, bil je Švicar A n t. Mesmer. V razpravi, s katero si je pridobil doktorsko diplomo dunajske univerze (1766.1.), pretresaval je predmet o vplivu planetov na človeško telö. To delo jc neka čudna zmčs mističnih fantazij (n. pr.) Kircherja, Schwenterja itd.) z Newtonovo teorijo o eteru. Glavna misel, ki ga je vodila, bila je ta: da je magnetizem öna sila, s katero zvezde nebeške provzročajo na naši zemlji oseho in plimo (t. j. morski pritok in odtok). Ker se pa v človeškem životu prikazujejo fizijologični in patologični pojavi, ki se uprav takö javljajo in ginčvajo, sklepal je iz tega, da je ta menjava nasledek magnetičnega vpliva nebeških teles na ljudski organizem nasledek baš tiste tčžne sile, ki provzroča morski pritök in odtok. — Občevanje s slavnim astronomom jezu-vitskim o. M. Hellom, s katerim se je Mesmer seznanil za svojega bivanja na Dunaji, provzroči neki prevrat v njegovem mišljenji. Letd učenjak se je bavil tudi z zdelovanjem magnetov, s katerimi je zdravil bolnike. Tudi Mesmer posveti sedaj svojo pozornost mineralnemu magnetu, misleč si: ako ima magnet takšen čuden vpliv na železo, zakaj bi ga ne mogel imeti tudi na živoče telö. Utapljal se je prav fanatično v to svojo misel, ki mu je kmalu prinesla ' dosti privržencev, kakor navadno vsaka nepričakovana novotarija. Prihajali so k njemu bolniki vsake vrste in tudi taki ljudje, ki so se hoteli obvarovati vsake bolezni.
Iz začetka je lečil z magnetom samö posamezne osebe; s časom pa je moral, ustregši vsem zahtcvajočim, magnetizovati cela ogromna društva. Bolniki moškega in ženskega spola so sčdli v veliki dvorani v krog. takö da se je vsaka oseba s svojima sosedoma dotikala s palcem svojih rdk. V sobi jc vladala smrtna tihota; le hipno so se začuli mehki akordi in turobne popevke, kakor iz daleka. V sredini kroga je stal Mesmer, kakor čarodejnik v temno-rdeči hä!i ter se jc šetajoč od jednega do drugega z magnetičnimi pdličicami dotikal bolestnih mest. Njegovi pomočniki pa so zunaj kroga bolnike z magneti drgnili in gladili. Vsa procedura se je vršila slavnostno in teatralno. Obično se je jako hitro objavila takdzvana magnetična kriza; nekatere bolnike je objelo spanje, druge je prijel krč, druge kašelj, druge zopet smeh in jok. To je bilo najgotovejše znamenje, da se je bolezen obrnila na bolje.
Pozneje se je prepričal Mesmer, da dotikanje z magnetom ni baš posebne važnosti in da se dd zdraviti tudi brez tega pomočka. Mislil si je stvar zdaj tako: Magnetična sila se nahaja v sleharnem človeku v blizu jednaki množini. Nekaterniki pa so od prirode obdarjeni s posebnim izrednim bogastvom. Ti mdrejo prenašati svoj .fluidum' tudi na druge osebe, magnetizma potrebne, in so torej kakor nalašč ustvarjeni za zdravnike. Sevčda jc samega sebe najprej prišteval med te posebne izvoljence, napolnjene z magnetično milostjo. Vrgel je torej magnete strani in zdrdvil odslej z golima rokama*), s svojim pogledom, s svojo prikaznijo.
Leta 1775. zgnčtel je Mesmer metodo svojo v sedemindvajset pravil ter jih razposlal vsem akademijam in učenjaškim društvom. Spisana je ta razprava v onem bombastičnem zlogu, ki karakterizuje spise umobolnih, na živcih razdraženih oseb.
V Avstriji Mesmer ni imel dosti sreče s svojim naukom. Spri se je namreč s svojim prijateljem Hellom, ki ga zatoži kot sleparja. Bil je res pregnan iz našega cesarstva, in včra njegova jc bila proglašena za golo prevaro in sleparstvo. —
Odšel je sedaj (1775. 1.) v Pariz. Ondukaj, kjer si je slični mu drug Cagliostro včdel pridobiti toliko včrnih dušic, cveli so tudi njemu
*) Ta način zdravljenja nikakor ni nov. Že o Pvrrhu, kralji epirskem pripovedujejo, da je lečil bolezni, gladeč bolnike s palcem svoje noge. V novi Eddi čitamo, da je kralj Olaf ozdravljal ljudi, stavljajdč jim nogo na glavo, in o francoskem kralji Franu 1. pišejo, da je jetnik na Španjskem zdrdvil golšaste ljudi, doteknivši se z roko njih golše. Tudi Shakespeare pripisuje v svojih dramah angleškim kraljem zdravilno moč, kadar sc bolnika z roko dotaknejo.
srečni dnevi. Pridobil si je s svojo teorijo mnogo privržencev tudi med najvišjo aristokracijo. Prve francoske obitelji so ga najele za hišnega zdravnika. Knezi in kncginje so čakali potrpežljivo v njegovi sprednji sobi, napolnjeni ves dan z bolniki, da jih magnctično ozdravi. V obče se jc včrovalo, da je Mesmcr proučil tajnost prirode, s katere pomočjo spoznä vsako bolezen ter jo tudi ozdravi. V tamošnji akademiji zna-nostij govorilo in razpravljalo se je večkrat o njem in njegovi teoriji. Sodba učenjakov sicer ni bila ugodna, a to ga ni motilo v njegovem početji. Čimbolj se je nasprotovalo njegovemu nauku, tem večje je zraslo tudi število čestiteljev njegovih. Da, dospelo je bilo že do tega, da je tedanji minister Manrepas, na povelje samega kralja Ludovika XVI., ponudil mu 20.000 frankov letnega dohodka, ako proda tajnost svojo vladi, ki bi jo objavila v korist vesoljnemu človeštvu. A on ni privolil v to. Kakd tudi ? Imel je tehtovite svoje vzroke. Prvič bi se tajnost njegova, jedenkrat objavljena, bila proglasila za smešno igračo. Drugič pa mu je praksa donašala več. Istina je, da si jc nakopičil ogromno imetja. A ni mu bilo dano uživati ga. Včlika revolucija, kakor električna iskra pretresajoča narod francoski, prevrnila je prestol kraljevi in pogoltnila tudi Mesmcrjcvo slavo in blagostanje. Takd je umrl Mesmer od vsega svetä pozabljen v največji bedi 1815. leta.
Umrl je prerok, a ni umrl nauk njegov. Ko so vtihnili politični viharji, pričeli so zopet ponosno dvigati glave privrženci magnetizma, reete mesmerizma, kakor so to umetnost nazivali po njenem očetu. V vseh večjih mestih so se ustanovila magnetična društva, izdavali strokovni časopisi; skratka: povsod se je magnetizovalo. Način, po katerem so ozdravljali vse možne bolezni, bil je različen. Glavna manipulacija je bila dotikanje in gläjenje z rokd. Mesmerijanci so trdili, da je zdravje zavisno sdsebno od volje magnetizerjeve, ki mora biti »trdna in energična.« Polagajdč roke na glavo dotičniku so gladili potem truplo po obeh straneh ter roki in nogi, le prav lahno dotikajoč se kože, dokler ni nastal magnetični spanec. Z napačnim glä-jenjem se jc izzivalo probujenje. Razločevali so že takrat tri magne-tične stopinje: zaspanost ali dremanje, globoko spanje in somnam-bulizem ali jasnovidnost (clairvoyance). O tej zadnji stopinji so trdili možne in nemožne stvari. Magnetizer je mogel n. pr. dislokovati (preložiti) čute medija t. j. magnetizovane osebe: preložiti vid v prste, tako da je speč človek z zastrtimi trepalnicami čital s tipom, ali pa preložiti sluh v bližino želodca, takd da je somnambul odgovarjal na besede, šepctanc na Je-td mesto.
Jasno vidčč človek je včdel povčdati, kakö bode iztekla njegova bolezen, nasvetovati pripravna zdravila, podajati vsakatere natančnosti ob oddaljenih osebah, razjasnjevati temna znanstvena vprašanja — se včda vedno in povsod v tistem zmislu, ki je bil magnetizerju po godu.
Na Nemško je donesel nauk o živalskem magnetizmu znani L a-v at er 1. 1787. Tudi tu se je ta nauk hitro ukoreni'nil in razširil, ne samö ustno, ampak tudi še več pismeno. V početku našega stoletja imeli so o njem na nekaterih univerzah javna predavanja. Na tisoče knjig se je izdalo v öni döbi, govorečih o magnetizmu. Goethe se je izrazil o tem nauku blizu tako-le: »Ta stvar ni povse prazna, niti gola prevara; samö ljudje so mi sumnjivi, ki se doslej baviio s tem poslom.«
Tudi učeni zdravniki, n. pr. Hufeland, včrovali so v zdravilno moč živalskega magnetizma ter se ga posluževali v nekaterih boleznih. V tej döbi je vzbudilo sevčda veliko senzacijo mistično delo pesnika Justina Kernerja »Die Seherin von Prcvorst.« Dandanes jc ne čita nihče več. Sploh se nam danes ni možno vzdržavati smčha, kadar vzamemo v röke kakšno knjigo iz öne dobe, videč, kaj so v onem času včrovali inače pametni ljudje.
Mesmerijanci so imeli torej lahko delo. Oddaljili so se bolj in bolj od resničnih prirodinih fakt, bližajoč se mikalnejšemu obrtu, navadnemu sleparstvu. Žal, da niso storili tö samö privilegovani profesorji magije in čarodejstva, v njih sledöve so stopili tudi zdravniki zastirajoče se s ščitom znanosti svoje.
Da bi se takšno podlo početje jedenkrat za vselej prcprččilo, proglasila je leta 1837. pariška akademija vse magnetične poskuse za pogubno sleparstvo, naloživši težko globo vsakomu, kdorkoli bi se iz učenjaških krogov pregrešil proti temu ukazu. Učenjaki evropskega kontinenta so se dali prestrašiti s tem strogim postopanjem. V Angliji in Ameriki so prišle sicer na svetlo nekatere razprave v zmislu Mesmerijanccv, a učenjaki so jih prezirali z najglobočjim zaničevanjem. Tudi v Nemčiji okoli 1. 1840. že noben prirodoslovec ni včroval več v živalski magnetizem, ki je bil odslčj omejen samö na odre umet-niško-sleparskih produkcij. Takö se je spoznala ž njim naša doba. Produkcije Danca Hansena so morale celih pet let (1876 —1880 1.) vzburjati občinstvo včlikih mest osrednje Evrope, predno so provzro-čile tudi pozornost učenjaških krogov. V tem je bila sicer pomrla öna generacija zaprisčženih protivnikov magnetizma; toda tradicija nevčrc in preziranja je prešla tudi na njih potomce. Vender se je našlo nekaj fizijologov, prostih önih predsodkov, ki so jeli tajno posnemati
Mansenove eksperimente. Bili so to sösebno profesorji Heidenhain, Berger in Griitzner v Vratislavi, Weinhold in Opitz v Kamenici. Ko je vsak prirejen poskus pokazal bistveno neovržno resničnost nekaterih pojavov, poprijela se je zdajci cela vrsta učenjakov te dozdaj pozabljene stvari, izkušajoč raztolmačiti jo z znanstvenega stališča. Magnetizem je vstal zopet od smrti. Sevčda pod drugim imenom. Kot hypnotize m (grški fevo; = sen), katero ime mu je pridejal 1. 1841. James Braid, angleški zdravnik v Manchestru, pridobil si jc obče svetsko pravo in znanstveno priznanje; a moral je tudi za vselej sleči svojo čarovno blestečo magnetično hälo.
II.
Jako težko je, vse <5ne čudne, pestre hypnotičnc prikazni zliti v celoten obraz, vse raznolične pojave predočiti v jasni podobi. Literatura o hypnotizmu je v zadnjih sedmih letih gorostasno narasla; a vender ne nahajamo niti v dveh razpravah popolnega soglasja. Iz-kušal bom po skromnih svojih močeh razviti pred tabo, blagovoljni slušatelj, podobo hypnotizma, ki mora v časih denašnjih zanimati vsakega omikanca, kajti ona ni samö mediciničnc, ampak obče človeške važnosti.
Odgovarjati mi je najprej na vprašanje: kako se hyp noti z u j e ?
Kamenje bi nosil na Kras, ko b« hotel razkladati, kakö se na človeku izzivlje pijanost. Saj jc čezmerno použivanje alkoholičnih tvarin tudi čednost marsikaterega Slovenca. Na človeku moremo pro-vzročiti tudi umčtalno pijanost ali narkozo, ako mu damo dihati omamljajoče päre etera ali kloroforma. Da izzivljcmo hypnozo, ni nam treba nikakih neposrednih pomočkov. A vender je hypnoza stanje, ki se dä najbolj prispodabljati pijanosti ali narkozi. Dobč se nekateri ljudje trdčči, da je vsaka pijanost kratko trajajoča blaznost. Ako trdč ti ljudje pravo, tedaj je tudi hypnoza blaznost in sicer umčtalno provzro-čena prehajajoča blaznost.
Omenil sem že, kakö so Mesmer in njega privrženci zvrševali poskuse svoje. Po potrebi so prenašali svoj fluidum s sebe na osebo magnetizma potrebno.
Hitro potem pa so odvedli fluidum iz bolestnih mest s paliča-stimi magneti kakor s strelovodom. Pozneje je bil Mesmer osvedočen, da vpliva na osebo s svojim magnetizujoČim pogledom, da razdeli ter izvleče fluidum tudi s samima rokama. A konečno se je prepričal, da je glavni in jedini ,agens' njegova krepka volja, ki sama zadošča in
namešča vse druge pomočke. K sličnemu prepričanju so dospčli tudi učeni trezni preiskovalci. Ni istina, da je k provzročevanju hypnoze potrebna kakeršnakoli posebna manipulacija.
Jedini neobhodni pogoj je, da eksperimentator vzbudi v objektu n e o b i č n o živo duševno napetost in pozornost.
Vsak pomoček, s katerim se fiksuje človeška misel, imenovati moremo dober hypnotičen pomoček. Izkušnja je učila, da se poskusi najlepše vršč v velikih, praznih prostorih, v tišini, v pölumraku. Kkspcrimcntator mora biti takten, včdeti mora, koga ima pred seboj. Časih je treba, da se vede skrivnostno in slavnostno. A baš tisto mistično mrmranje, ki imponuje prostodušnim lehkovčrcem, utegne pri drugem objektu vzbuditi smešen vtisek.
Najboljši pomoček. da se doseže 6na krčevita, napeta pozornost, so j c d n o 1 i č n i v t i s k i na č 1 o v c š k a č u t i 1 a. Na td fakt se naslanjajo vse stare in nove hypnotične metode.
Izmed n;«ših čutil je okö najposlušnejše ukazom naše volje in se tudi najhitreje da porabljati. Zato pa je fiksovanje očesa že zdavnaj imelo glavno vlogo pri provzročevanji hypnoze.
Mesmer in nasledniki njegovi so magnetizovali »medium« s tem, da so mu neprestano gledali v oči. Pri tej priliki se je baje čestokrat dogajalo, da jc magnetizerja samega objel magnetični spanec, dočim je medium še bedel. Angleški kirurg Braid (ki se je v Indiji seznanil s to umetnostjo) prilepil je objektu kosec plute (korka) na čelo, uka žoč mu, naj neprenehoma gleda nanj. Indijski fakirji hypnotizujejo se sami s tem, da neprestano škilč na končino svojega nosu, pri tem stojčč ter sapo ndse držeč. . . .
Hansen je uporabljal blesteč steklčn g6mb, v katerega je morala oseba pet minut gledati. Položil je gömb na nosno korenino. Oseba, da bi videla predmet mora'a je škilčti na notri in navzgor. — Že egiptski čarodej ni ki so hvpnotizovali osebe s tem, da so jim dali neprenehoma gledati kabalistična znamenja v sredini lesketajočega se kristalnega krožnika. —
V slučajih se doseže hypnoza tudi na lažji način. Pisatelj teh vrst je videl na svoje oči, kakö je hypnotizer histeričnega dečdka vspaval samö s tem, da je pred njim sedeč posnemal trudnega in zaspanega človeka. Tekom dveh minut se je lotilo dečaka globoko le-targično spanje. — Fotografi pripovedujejo, da osebe, ki se dadč fotogra-fovati, često ostajajo v ukazanem jim položji in da se morajo vzbuditi kakor iz spanja, ko sc jc fotografovanje dovršilo. V takih slučajih nastaja hypnoza od samega fiksovanja očesa.
Mesmer je uporabljal v svojih sejah tiho jednoglasno godbo. NVkaterniki priporočajo, naj se posluša šumljanje studenca, tuljenje vihre ali kakšen drug jednoličen prirodin zvok. Pomoček, ki nam je vedno pri roki, imenovati se more ščrkanje naših hišnih ür. Prof. Heidenhain v Vratislavi je vspaval na td način tri dijake.
Drugi hypnotični pomoček so dražila na t i p n i čut. Znano je, kakö je z drgnenjem in glajenjem hypnotizoval Mesmer in njegova šola. Ni treba dolgotrajnega drgnenja. Obično zadošča, da se položi roka na čelo in da se gladi obličje. Isto se navadno doseže z lahnim udarcem na trepalnice, z mirnim pritiskom na čeljusti. Tudi toplina deluje v istem zmislu. Zato mora roka eksperimentatorjeva biti vroča in vlažna. Česanje z gladkim glavnikom, drgnenje z mehko krtačo dovede k istemu zmotru. V Indiji je bilo za to zvrho v navadi perö modre papige ali belega fazana.
V orijentu se neguje še dandanes pobožni autosomnambulizem. Derviši klanjajoč glavo kričč takö dolgo svoj »Allah U, dokler se nesvestni ne zgrudč na zemljo.
Kakor je iz tega razvidno, ni bilo nikoli treba kake izrecne metode. Izkušnja je pokazala, da je najtežje prvikrat izzvati hypnozo. Prvi poskus dostikrat ni uspešen; kakor hitro pa se jedenkrat dožene, tedaj ima eksperimentator potem lahko delo. Kdor podlegne pri prvem poskusu, podlegne tudi pri drugem, tretjem i. t. d. vedno lože. Radi tega napenjajo magnetizerji baš pri prvem poskusu ves svoj trud. Hansen n. pr. ako ga fiksovanjc očesa ni dovedlo do zaželenega zmotra, začel je gladiti, pomagal si je s pritiskom na lobdnjo, na podšijak (zadnji del vratü) in ako je bilo vse to zamdn, porinil je konečno glavo z vso silo nazaj, takö da je obraz od krvi zatemnel. — Da se tudi drugi pot doseže hypnoza, treba je dosti menj intenzivnih dražil. Saj se človeško telö prvikrat upira proti vsakemu nenavadnemu vtisku (n. pr. če skočiš prvikrat v vodo, poskušiš prvikrat pušiti tobak i. t. d.); v drugič pa je že navajeno.
Ako jc bilo objektu prvikrat treba krčevito napenjati okö 5 do 15 minut, zadošča pri drugem poskusu glajenjc rame, desetikrat morebiti samö magnetizujoč pogled ali lahen zatisek trepdlnic, dvajsetikrat se dd oseba že hypnotizovati »par distance«. Reče se ji n. pr.: »Jutri popöludne ob jedni uri te bodo iz daleka hypnotizovali. Pazi torej!« In res! Samö spomin na te besede deluje s tdko silo, da oseba ob dogovorjenem času pade v hypnozo.
Da more človek tudi samega sebe hypnotizovati, dokazujejo že omenjeni indijski fakirji, ki si za predmet neprestalnega svojega gle-
danja izberö končino svojega nosu ali pa tudi oddaljenejše dele svojega telesa. — Samovoljna h'ypnoza se je opažala često pri godcih igra-jočih na kakem vrtu, ki od dolgega časa na katerikoli predmet gledajoč v miru božjem zaspč, dokler jih ne vzdrami klic kapelnikov.
Človek utegne tudi proti svoji volji pasti v hypnozo, ako si je z večkratnim ponavljanjem pridobil naklonenost zdnjo.
(Konec prihodnjič.)
lz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
IV.
Francozi v Novem VI es tu.
(Konec.)
prišlo jc še hujše I Ko so kmetje zvčdeli, da so se uprli Tirolci in Francoze nckaterikrat dobro pretepli, jelo je tudi nje šegetati po vseh udih. Najprej so vstali Kočevci ter se uprli plačevanju, toda Francozi so jih kmalu ugnali. Imeli so zatem ves mesec mir, ali v noči od 8. do 9. dnč oktobra je završalo zndva in to na dveh krajih, v Kočcvji in v Metliki. Vsa južna meja kranjska je bila zdajci na nogah. Kmetje so mnogo Francozov ujeli, še več pa jih pobili in se z njih orožjem oborožili. Razdraženi so bili po neusmiljenih garnizčrjih že dovolj, a prihajali so k njim še prejšnji avstri-janski uradniki ter jih vspodžigal«. Jeden glavnih vspodbujalcev proti Francozom je bil grof Turjaški, ki je bil pač proti svoji volji v francoski službi okrožni komisdr v Post<Sjini. Pri tej priliki bodi rečeno, da niso imeli Francozi v početku bivanja svojega na Kranjskem niti jednega prijatelja. Uradniki so jim stavili ovire, kjerkoli so mogli, kmete so Francozi razdražili s pobiranjem vojne naklade, plemstvo in duhovščina pak je bila sovražnik Francozov že po tradiciji. Le malo je bilo plemenitažev, ki so si izkušali s servilno udanostjo nakloniti prijateljstvo Francozov. A zdaj, ko je bila vsa Dolenjska na nogah, gorjč jim! V Kočevji so kmetje nekega komisärja Gasperanija, ki je celd strogo in neusmiljeno pobiral naklado, vlačili po cestah in razmesarjenega pehnili v jdrek ob cesti!
Takrat so imeli Francozi v Novem Mestu polk italijanskih vojakov, katerim jc zapovedoval general Zucchi. Ko se je vnel upor v
KoČevji in Kostelu, odšel je s svojo malo vojsko tjakaj, Kočevcev mirit, v mesti sta ostali le dve kompaniji z dvema topovoma. To ugodno priliko so porabili kmetje in udarili dnč 16. oktobra na Novo Mesto. Zbralo se jih je kacih 400 mdž iz Žužemperka, Sotčske in Trčbnjega. Oboroženi so bili jako sldbo; nekateri so imeli pač puške, po največ francoske, drugi pa le dolge kole z železnimi ostmi in kljukami — bržkone še iz časa črne vojske. Še zunaj mesta so prestregli nekoliko francoskih vojakov in jih odpeljali na Hmčlnik v grad grofa Paradajzarja.
V mesto prišedši so potratili kmetje prav po nepotrebnem mnogo časa s tem, da so hoteli prisiliti okrožnega glavarja in njegovega komisarja, naj pritegneta k njim. Ker sta se branila, jele so frčati kroglje okrog kresije; okrožnega glavärja so kmetje nekaterikrat obstrčlili, njegovega komisärja pobili, naposled pa se jc kresijskim uradnikom vender posrečilo, vežna vrata zapreti in kmete nazaj potisniti. V tem so se francoski vojaki, kolikor jih je ostalo v mestu, od prvega strahu oddehnili in sc jeli zbirati. Bili so namreč nastanjeni po posameznih hišah. Nastavili so pred Fichtenavovo hišo, pred pošto, topova ter z nekaterimi strčli razpršili kmete. V nekoliko urah jc bil boj končan. Kmetje so bili toliko nepremišljeni, da so se v najvažnejšem trenutku razkropili po mestu in napadli proštijo, kjer-je stanoval v Kočevje odšli general Zucchi, tu pa so jih Francozi prestregli in na dvorišči proštije postrčlili vse do zadnjega možd. Francozov so kmetje le 3 pobili, s jih ranili, 11 pa ujeli. Hujša pa se je godila kmetom, katerih so Francozi kacih 40 postrčlili in jih pometali v Krko. Predno so se mogli Novomeščani premisliti, ali bi potegnili s kmeti ali ne, bil je že ves upor zatrt. Pozneje so Francozi dognali, da se upora ni udeležil niti jeden Novomeščan.
Kakor nalašč se je vrnil general Zucchi še tisto noč s Kočevja. V Bršlinu, dobre pol ure od Novega Mesta, strclil je nekdo nänj, pa ga ni pogodil. Ves razljučen dä general vasi Prččino in Bršlin opleniti ter do tal požgati; pogorela je takisto kapiteljska pristava na kapiteljskem hribu. Tudi Št. Mihel je bil za požganje odmenjen, vender so izprosili zinj milost okrožni glavär in nekatere novomeške gospč.
Ko se je general Zucchi dosti znosil nad Dolenjci v novomeški županiji, skrbel je, da se stori mir tudi v okolici njeni. Dnč 19. oktobra je razdal povelje, da ima biti v štiriindvajsetih urah mir po vsem okraji; vsi, ki so morebiti kam pobegnili, vrnejo naj se takoj v svoje hiše, kajti kogar bodo Francozi dobili z ddmi ali celd z orožjem v roci, bode brez usmiljenja ustreljen; kogar pa dobiti ne bodo mogli, prijeli bodo
njegovo rodovino in postopali ž njo, kakor ž njim samim. Kolikor je dal Zucchi vasij požgati, dal jih je le zato, ker so vaščani ali streljali na Francoze, ali ker so le ti dobili te vasi prazne, kar je bil najboljši dokaz, da ljudje v njih nimajo čiste vesti.
Kmetski vstanek se je bil razširil po vsi deželi; na nogah je bila vsa Dolenjska ccld tja do Ljubljane. Francoskega vojaka je bilo takrat jako malo v deželi, nc več nego 2800 mož, zato je moral general Zucchi, komaj iz Kočevja prišedši, takoj zopet proti Ljubljani odriniti. Novomeščani mu niso več delali skrbi; včdel je, da so dovolj ostrašeni in da jim ne bo mari poskušati zndva kakega šuma. Odšel je in jim le naročil, naj skrbč, da bode mir, dokler ne pride nazaj. Za vse, kar bi se zgodilo v tem, storil jih je odgovorne.
Vrhu tega je prišel Dolenjce mirit in pogovarjat ljubljanski škoi Kavčič, ki je že prej po duhovščini svoji kmetom svetoval, naj se ne upirajo francoskim oblastvom. In res — Novo Mesto je ostalo mirno, dasi ni bilo ni jednega Francoza v njem, kazen je bila prehuda, da ne bi si je bili Novomeščani predobro zapomnili. Ko se je general Zucchi vrnil iz Ljubljane, prepovedal je ljudem v vstanku dnč 16. oktobra celd govoriti, češ. »da to nima prav nobenega druzega namena, kakor podpihati novo razburjenost, ali pa očrniti dne osebe, ki so na dobrem gläsu.« Ako bodo Dolenjci odslej mirni, obljubil jim jc popolno odpuščenjc.
Kaj pa vojna naklada, zaradi katere je največ nastal po deželi takšen vrišč?
Ta se ni plačala nikoli. Do 20. dne oktobra so izžmčli Francozi iz Kranjcev le 898.600 gld., torej še milijon goldinarjev ne; v tem številu pa je všteto tudi vse, kar so prejeli Francozi v blägu, kdnjih, govčdi, obutvi itd. Do konca oktobra meseca so dobili Francozi le še 13.112 gld. 14 kr. in par tisočdkov tudi meseca novembra.
Gotovo se je odvalil grofu Farguesu, ki je imel dolžnost nabrati v deželi 15 milijonov frankov, težek kamen od sreä, ko mu je prinesel kurir 22. dnč oktobra veselo poročilo, da je mir sklenjen in da ostanejo Francozi na Kranjskem. S tem je bilo tudi ustavljeno nadalnje vplačevanje vojskine naklade. Francozi, prišedši na Kranjsko, niso mogli včdcti, doklej bodo v deželi in če jo bodo sploh mogli obdržati, zato so ukrenili, izžeti iz nje kolikor se bo največ dalo. Ravnali so se prav po znanem izreku, ,da ptiča skubi, dokler ga imaš v roki'. Zato so tako hiteli s terjanjem vojne naklade. Sedaj, ko je bila dežela njih, tega več ni bilo potreba in začetkom meseca novembra je dal Napoleon
povelje, naj se nabiranje ustavi. Kdo je bil tega bolj vesel, kakor naši kmetje in pa grof Fargues, kateremu je ta stvar delala toliko sivih las 1
Odslčj so bili tudi öni tdlci v Palmanovi brez potrebe tam in v početku meseca novembra so se vrnili domöv. Teh m0ž niso Francozi odpeljali samö zavoljo njih imetja in spoštovanja, ki so je uživali pri svojih sosedih, na Laško, ampak bili so zajedno tudi poroki za mir v deželi. Francozi so posegli zgolj po tacih, ki so jim jih ovaduhi počrnili, da niso prijatelji Francozom. Sevčda, ko bi bili hoteli Francozi priprčti vse svoje sovražnike, morali bi odvesti vse Kranjce v Palmonovo. Segli so le po najodličnejših, sösebno po plemičih, ki so imeli — takö je dejal Fargues sam v nečem pismu do generalnega guvernerja — ,tako hude nazore, da nikoli tega'.
Po sklenjenem miru so se Francozi poprijeli urejanja dežele, pri čemer so jim delali Kranjci ovir, kolikor le mogoče. S Francozi in njih napravami se večina ljudstva ni sprijaznila nikdar in napačni so nazori, ki jih imamo danes, sodčči največ po Vodnikovi »Ilirija oživljena«, da so Kranjci Francoze lc kar na srce pritiskali.*) Vsaj po ostalih zapiskih soditi jim je bilo ljudstvo nasprotno, kakor mačka psu. Že konservativni značaj Avstrijanca, zlasti pa Kranjca se nikakor ni mogel sprijazniti s prerevolucijonarnimi in zaradi tega nerazumljenimi naredbami francoskega samosilnika. Užaljeni so bili ljudje vrhu tega prav v dno svojega srca, da jim je francoska vlada odpravila vse praznike, da jim je ukazala sklepati zakone pred županom, kar se je zdelo ljudem prav »ciganski« itd. Ljudski dovtip se je lotil Francozov o vsaki priliki, takö na pr. so francoski nagovor »citoyen« (meščan, državljan), ki se izgovarja »sitoajčn« Francozom v posmeh tolmačili (četudi ne Bog si ga včdi kakö duhovito) v »sitno je«. Celö Novo-meščani, ki se Francozom nasproti niso nikdar odlikovali s preveliko srčnostjo, brcali so jih s svojim dovtipom, kadar se je le prilika ponudila. Izmed obilice takih dogodkov izberem samö jednega, ne zato, ker je najnedostojnejši, ampak ker označuje najbolj sovraštvo do Francozov. Dnč 29. aprila 1811. 1., ko so bili torej Francozi že skoro dve leti v deželi, poročal je magistratu francoski komandant v mestu, že omenjeni Pietragrassa, da so minulo noč neko vi meščanje žalili fran cosko stražo na jako surov način. Na poziv: »Qui viel« (kdo jel) odgovoril je jeden med njimi: »Pis' me ti!« Pietragrassa je ukazal natančno preiskavo, ki pa ni dognala ničesar druzega, kakor da je zaklical jeden: »Petrič, ali si ti?«
*) Vender se ne da tajiti, da so Francozi na Gorenjskem, zlasti v ljubljanski okolici, ostali pri nrtrodu v dobrem spominu.	Ured.
Kranjci so si želeli priti zopet nazaj pod avstrijansko vlado in radi so prestrezali pripovedovanja tacih ljudij. ki so jim obetali, da bode francoskega gospodarstva na Kranjskem kmalu konec. Francozi so prežali nänje, kakor krdgulj na ptiča.
Ze leta 1812. zvčdela je francoska gosposka, da biva nekje v Novem Mestu nek tuj človek, ki raztroša po mestu govorico, da bode Kranjska zopet pripadla Avstriji. Zupan je dobil povelje tega človeka poiskati ter ga pripeljati h gosposki. Župan ga je obnösal pri nekem Rohrmannu. H gosposki poklicani Rohrmann in žena njegova sta se zagovarjala, da je tuji človek imel potni list, torej nista menila, da ga je treba oglasiti. Dalje sta dejala, da je bil po dnevi malo domd, da je šel v nedeljo v Toplice ter se vrnil ponedeljek zvečer. O požaru, ki je nastal v Novem Mestu, pomagal je gasiti z vso pridnostjo. Ta tujec jc bil neki knjigovodja iz Frankobroda ob Odri, Friderik Spielberg, in je potoval v Trst, kjer je menil dobiti novo službo. V Novo Mesto, dejal je, prišel je zato, ker je potoval z Dunaja z nekim gospodom Grmom, Novomcščanom. Ta ga je povabil, naj pride ž njim v Novo Mesto, naj ga obišče na njegovem domu. Da bode Kranjska zopet pripadla Avstriji, dejal jc, govori se po Dunaji splošno in tudi v Ljubljani vč o tem pripovedovati že vsak človek.
Bržkone je dobila francoska gosposka nevarnega ogleduha v roko, toda, ker mu ni mogla ničesar dokazati, morala ga je izpustiti. Težko je bilo Spielbergu odgovarjati se, čemu je prišel v Novo Mesto, če je namenjen v Trst, kajti skozi Novo Mesto gotovo ni najkrajša pot tjakaj. In tudi to ni hotelo gosposki v glavo, čemu se zadržuje tako dolgo v Novem Mestu, če ima v Trstu dobiti službo. Izgovarjal sc je, da je dal perilo prät, pa ga takö dolgo ne more dobiti nazaj od perice, in brez njega ne more odpotovati. Naj si bode stvar že kakor hoče, toliko se iz tega dä posneti, da so Francozi prav pridno zasledovali vse öne, ki so raznašali njim neljube novice med ljudstvom. Zlasti na kmčte, kjer nikakor ni bilo mogoče vdušiti avstrijanskega patrijotizma, niso smeli tujci. Strogo so ukazali, da se tuji potniki držč le včlikih cest; če zasačijo žandarji koga kje na stranskih potih, primejo naj ga ter natančno pregledajo njegov potni list; če pa dobč koga v roke, ki ga celö ne bi imel, preiščejo naj obleko njegovo naj-natančneje, če nima v nji kje kaj zašitega in skritega ter ga zatem izročč gosposki.
Gotovo so Novomeščani čuli z največjim veseljem novico, da se je Napoleonova vojska na Ruskem po zimi 1. 1812. takö grozno ponesrečila, kajti ta novica jim je dajala upanje, da bode sedaj vender
konec francoskemu vladanju na Kranjskem. Očitno tega sevčda niso smeli izreči, ravno narobe, v času, ko so bili vsi prepričani, da se bodo Avstrijanci kmalu vrnili, morali so še jedenkrat vse žile napeti, da pripomorejo po svojih moččh k rešitvi Napoleonovi. Dnč 25. fe-bruvarija 1. 1813. sklicati je moral tedanji župan Novomeški Josip Fichtenau vse posvetne in duhovske posestnike v obližji novomeškem in najodličnejše meščane k posvetovanju v mestno svetovalnico, kjer jim je prebral pismo, katero mu je poslal predstojnik dolenjske strani Taufferer:
»Gospod maire! (Takö so se namreč zvali takrat župani). V tem trenutku, ko hite vse dežele včlike države, katere jeden del je tudi Ilirija, prinašati česčenemu svojemu vladärju (namreč Napoleonu) prostovoljne, časom primerne žrtve, in ko se trudijo večja ilirska mesta z odlično oduševljenostjo posnemati vzgled francoske dežele, prepričane so višje gosposke popolnoma, da vsi stanovnfki te dežele le kar gorč od hrepenenja, izkazati največjemu vladärju in junaku z naporom vseh svojih moČij, svojo ljubezen, udanost in občudovanje svoje. Zato je gosposka ukrenila lčpo in vsega priznanja vredno odredbo s prostovoljnimi doneski osnovati četo huzarjev ter jo ponuditi v imeni vseh ilirskih dežel njegovi prevzvišeni Cesarösti.
Potrebna vsota je sicer res velika, a mogoče jo je zbrati, ako se primerno razdeli. Po odlični udanosti vseh meščanov do vladärja pričakuje se, da bode kmalu in gotovo nabrana. Višja gosposka je naložila vsacemu kantonu po 2700 frankov. Ker pak niso vsi kantoni jednako veliki, nimajo tudi jednako veliko stanovnfkov in jednako ugodne lčže ter tudi niso ljudje povsod jednako imoviti, zato sem odločil, oziraje se na njegovo razmerje, za Novo Mesto 1500 frankov. Ta vsota se ima nabrati v novomeški občini. Razumeje se samö po sebi, da se naberi če mogoče še več, da se tem gotoveje in tem preje doseže hvalevredni namen. Do 1. dnč marcija (torej v treh dnčh) mora biti denar zbran!«
To pismo je prečital župan in dejal: »Gospoda moja! Dasi mi je släbo gmotno razmerje vseh moji županiji podrčjenih stanovnfkov dobro znano, moram vas vender pri sedanjem državnem razmerji opozoriti, da je sedaj prišel ugodni trenutek, o katerem si morejo ilirske dežele in vsak posameznik posebej pridobiti najboljše zaupanje visoke vlade in celö cesarja samega.«
Vsi pri tem zborovanji navzočni možje so se izrekli jednoglasno, da jc žc siccr vsak, kdor ima le kake dohodke, preobložen z davki. Kar pak je imovitejših, storili so žc tudi več, kakor so mogli, poso-
(lili so državi veliko denarja, od katerega nc dobivajo nikacih obrestij in ravno se jim je naznanilo, da imajo dati državi precejšnje število konj brezplačno. Zatorej se ne morejo odločiti nikakor ne za več, kakor za 1500 frankov. A sila težko je bilo nabrati ta denar, zato je francoski predstojnik Dolenjske imenoval meni nič tebi nič 17 najimo-vitejših meščanov, ki so morali radi ali neradi globoko poseči v svoje žepe. Njihova imena so ohranjena. Dal je:
Iv. Braunseis 100 frankov, Fr. Luzar 50 fr., Pavel Mahorčič 100 fr., Matija Luzar 150 fr., Anton Nachtigal 100 fr., Kancijan 100 fr., Vaclav Iloski 50 fr., Anton Sure 50 fr., Avguštin Lakner 100 fr., Fr. Grm 50 fr., Anton Žagar 50 fr., Vit Markgraf 150 fr., Mihael Rohrmann 50 fr., Jakob Škrem 50 fr. in France Papež 225 fr.
Da so si po taeih izskušnjah Želeli Novomeščani francoski jarem otresti kar najhitreje, tega pač ni treba zatrjevati. A Še v poslednjih trenutkih, ko je Napoleonovi slavi že glasnd klenkalo, trudila se je francoska gosposka v Novem Mestu šiloma vccpiti stanovnikom udanost do Napoleona, kar dokazuje zlasti naslednji poziv z dnč 6. junija 1813.1.:
»Ker je Njegovo Veličanstvo Napoleon pri Lützenu sijajno zmagal ruskega in pruskega vladdrja ter potisnil sovražnike nazaj, šteje si cesarica v dolžnost najprej Bogu vsemogočnemu s slovesno službo božjo ne le zahvaliti se mu za td, da je uničil s takd srečno pričeto vojsko vse naklepe in upanja sovražnikov, ampak prositi ga tudi daljne pomoči pri naslednih vojskah, da ohrani dragoceno življenje našega najslavnejšega vladdrja. Zato se jc Vam, gospod župan, dogovoriti z gospodom župnikom, da se obhaja prihodnjo nedeljo slovesna sveta maša, napravi primerna pridiga ter se zapoje Te Deum«.
Malo mesecev potem so bili Francozi pognani iz dežele.
Oj, ljubi me!
Oj, ljubi me, Da razcvete Vrt moje poezije se, Ti moj uzi>r!
Miru nad mano prripor se, Ti moj uzfrr!
Oj, ljubi me, Da razprostre
Ljubezni prave v srci se, Ti moj uzör!
Planinec.
Oj, ljubi me, Da idr prižge
Sliko iz rudarskega življenja.
Spisal Slävomir.
II. Mlakarjeva Tönica.
roti večeru je bilo. Naglo so korakali rud Ar j i v jamo. Ko so bili vsi dni skupaj, ki so bili določeni za ponočno delo, odbere jih nadzornik in po kratki, skupni molitvi se odpravijo po dva in dva na delo.
Izmed rudärjev si oglejmo samo dvčh. Prvi je Obldkov Tinec, mlad, širokoplčč mladenič, drugi pa Svetčev Lovrč, ki je bil nekoliko starejši od prvega, suh in srednje rastf; bila sta nocoj »tovdriša«. Molčč sta stopala po krhkih lestvah drug za drugim. Ko sta dospela do rova, v katerem ju jc čakalo opravilo, obesita molčč »jdmšarici«, vzameta orodje in se pripravljata na delo. Pa predno začneta stopi Tinec tja k Lovrčtu rekdč: »Lovre, dozdaj sva živela v jezi, a odslej ne živiva več! Podaj mi roko v spravo!« —
Zlobno se mu v odgovor zagrohoče Lovre, da je čudno zvenelo po rovu:
»Sedaj, ko si jo spravil popolnoma na svoj povodec, sedaj se hočeš spraviti z menoj? Peče te vest, kaj ne, ko si meni prevzel T6-nico; hč, v nedeljo bo pa že ženitovanjc in nocoj si ta teden zadnjič pri delu. Laskati se umeješ okoli deklčt, a spravljati sc s sovražniki nc znaš!«
»Imela sva biti že skoro mož in žena, k&r si ti prišel iz vojske — da so te vraži ubili! — in preprečil si me; vzel si ji srce, zätc živi in zdme ne mara več. A včdi, Tinec, ne boš je imel, ne boš je! Jaz sem porok za to, da ne!«
Bliskovito je še z ognjenimi svojimi očmi premeril Tinea, obrnil mu hrbet in vršil svoje delo. Tinec je molčal, veddč, da so vsi poskusi sprave pri Lovrčtu brezuspešni. Molčč sta tolkla kamenje in robovje raz steno, da je zvenelo in se strčsalo, kakor bi se hotelo vse podreti. Nobeden ni zinil več besedice, samö Lovrč je časih prav srepd pogledal Tinea in tačas se mu je zibal zloben posmeh okoli usten. Delajoč sta se razšla drug od druzega. Ko vidi Lovrč, da sta že precej narazen in da je ravno odpeljal pomagač njegov, kar je bil natolkel, krene v ovinek, spleza skozi luknjo v zgdrenji rov in stopa prav varno, da dospč do kraja, kjer je pod njim delal Tinec. Oprezno stori še nekoliko korakov, odmakne malo od stene robovje in stopa nazaj po
rovu skozi luknjo v spodnji r6v. Pomane si roki, rekoč poluglasno: »Sedaj bodeš imel ženitovanje, ti kleti zlornek, pod robovjem ! Četr-trnko ure še in dober boš; tla so krhka, jeden udarec in zavali se kamen näte. — Rebra se ti polomijo, ti vrag vražji 1«
Nato dela dalje, a vender ga peče vest in večkrat pogleda izza ovinka po Tincu. Tinec, ki tega pogibeljnega dela nI opazil ni, dela zamišljen dalje, pa ko pride do önega mesta, kjer jc bilo včliko ro-bovje, udari s krampom in zdajci se grmčč usuje cčlo robovje ndnj. najbrž več, kakor je mislil Lovre.
Zaječal je strašno, zabobnelo je in smrtna tišina je zavladala. Hitro priteče Lovrč, a vidčč, da je zasut Tinec, skoči do konca rova k zvoncu, ki je napeljan na svetlo v šahtu in da znamenje, da se je pripetila nesreča. Ročno pridejo rudarji, odkopljejo mrtveca, dvignejo na »šalo« in peljejo na dan. Hitro se je raznesla ta žalostna novica po mesteci.
Vsak jc včdel kaj pridejati tej dogodbi. Nekateri rudarji so rč-kali, da so videli öni teden luč v istem rovu, ko vender nobenega delavca tam ni bilo. Drugi pa, zlasti ženske, imeli so tudi svoje misli. Ženske so pravile, da so čule spomin v tem, da se je ura na cerkvi sv. Barbare »izbila«, in kadar se »izbijc«, potem je gotova nesreča.
Žalost je obhajala ljudi, a kdo je najbolj žaloval, kdo je najglo-bokeje čutil to smrt, tega pač ni treba dostavljati. Jokala je, ihtela strašno; tolažili so jo, a niso ji mogli utešiti srca — bila je takö blizu sreče in sedaj takö daleč od nje! —
Mrak je lčgal na zemljo, ko so stopali rudärji, opravljeni v črnih svojih oblekah z rmenimi gdmbi in klädivi, s prižganimi »jdmšaricami« pred krsto Tinčevo. Vsi višji uradniki so bili pri pogrebu in sam načelnik rudniški je izkušal užaloščeno družino tešiti kolikor mogoče.
Zagrebli so ga, prižgali nekoliko sveč na gomilo in odšli. Jokali so, tesnö jim je bilo pri srci in to noč poletno, dasi je bila takö lepa, ko je mesec takö ljubö razsvetljeval zemljo in so zvezde takö krasno bliskale, ni bilo Čuti nikakega speva po cesti; molčč so stali mladeniči v gručah in kmalu se razšli na svoje domove, prosčč sv. Ahacija, pa-trona svojega: »Varuj nas takšne smrti!«
Tönica Mlilkarjeva potem ni dolgo živela. Srčna böl ni se dala pregnati in jela je hirati. Lepega dnč prve pomlädi, ko so se vračale drobne lastavicc iz daljnih dežela, ko je oživel log in je novo zelenje dičilo zemljo, izkopali so mladeniči jamo tam doli pri sv. Križi tik Tinčcvcga groba in položili vdnjo nevesto mu Tönico.
Dobro sc ga še spominjam. Majhen je bil, grdega obraza in star. S seboj je nosil zmerom veliko palico. Kadar so otroci prišli do njega, jeli so kričati za njim: »Lovrč, Lovrč, neumni Lovrč, pes, pesi« in stekel je, kakor bčsen, dasi ni bilo nikjer nobenega psa. Če so ga pa mladeniči dobili, spravili so ga v gostilno pit. A pri tacih prilikah jc vriskal domöv gredč, odprl čmerna svoja usta. namežtkal in jel hreščč peti:
„Moja piščal je suha,
Mi neče več p&', Moja dčkle je gluha, Mi neče odprčt'."
Stanoval je gori »na luži« pri ljudeh, ki so mu bili nekoliko sorodniki.
Takö je životdril leto za letom. Ljudem se je smilil revež, »neumni Lovre«, otročdji pa so tekali za njim, kjerkoli so ga dobili na oči, in burke so brili ž njim. Toda jel je tudi njemu potekati čas življenja in neko zimo je obležal. Izgubil je popolnoma pamet. Blčdel je čudne rečf, najčešče pa klical: »Tinec, Tinec, odpusti mi, jaz te nisem hotel ubiti, le poškodovati sem te -hotel, da bi ne bil dobil še Tönice.« Ohröpcl mu je glas, pa zopet jc jel kričati: »Bčži, Tinec, bčži strdni! Oh, moj Bog, roko mi podaje, oh, primite ga, držite ga l« —
Ni dolgo ležal. Po jutranji maši, v nedeljo je bilo, zapel je mrtvaški zvon, oznanjujoč, da je nekdo »sklenil«. Molili so ljudje, greddč iz cerkve zänj: »Bog se mu usmili duše!« — Popöludne pa so nesli štirje možje krsto in v nji Svetčevega Lovrčta v mrtvačnico in drugi dan so ga »vbogaimč« zagrebli. Ljudje so pa rčkali: »Ta ga je ubil dnega Tinea in nihče drugi. Saj ni mogel slišati njegovega imena in na smrtni postelji je takö čudno blčdel o Tincu in Tönici.«
Spomini na okupacijo Bosno.
Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje.)
u dobim povelje z dvanajstimi možmi odriniti dalje proti stražam Že razpostavljenim ter preiskati okraj v bližini taborovi. Grem, toda ne najdem ničesar sumnjivega!
Pri včliki straži, kateri je bil načelnik tovariš, dober mi prijatelj, počijem. Ta me povabi na večerjo, katera se kuha v kositar-
nem kotlu na mestu poleg straže. Vse bi bilo dobro, če bi le Jupiter Pluvius nam bil naklonjen. Med gromom in bliskom obsuje nas ta lokavi mogočnik s takö gostim dežjem, da v hipu ugdsne ogenj pod kotlom. Zavoljo deževnih debelih kapelj izgine iz kotla mastna juha in ukusna večerja gre po vodi —1 V tem prikorači siv starček in povabi mene in mojega tovariša v »kuču«. Greva tja, a kakšen pogled! Tu vidiva štiri prazne stene, sredi koče tU ogenj, okoli njega sedi družina, v kotu na desno in na levo tičita konj in krdvica. Tu in tam padajo pogoste kapljice od lesene strehe na hišna tla.
Vprašava kmeta, zakaj si ne popravi strehe, a ta odvrne: »Ne pusti mi aga, kad bi on vidio, da je moja kuča dobra, popaliti ju hoče odmah; da, gospodine, mi raja pa nesmemo Činiti ništa«.
Mladica prigovarja nama, da bi sčdla, a midva se zahvaliva rekoč, da nama jc ljubše stati; kajti bala sva se, da ne dobiva kakih mnogonožcev pod svoja plašča. Napösled nama pripravi črne kave. Pozorno sva opazovala, kakö kuhajo Bošnjaki svojo kavo. Mladica poišče čašice, taközvane »finžale«, napolni jih s kropom, strese vdnje nekoliko drobno scmlete žgane kave, poseže v nčdrije, privleče kos umazanega sladkorja, katerega razdrobi in precej obilo strese v posamezne finžale, potem pomeša s prstom in nama ponudi rekoč: »Evo, gospodine, dobra kava!«
»V potrebi lica ne gledi« misliva si, vzameva finžale ter posrkava iz njih kavo. Kava jc bila v resnici dobra.
Zahvalivši se za izkazano gostoljubnost ostaviva kočo in jaz se nemudoma vrnem v tabor.
Od dvanajstih m0ž izgubil se mi je jeden. Prišedši v tabor po-zvčm, da tam že delj časa spi.
Oglasim se pravilnim pčtem, naznanim svoj povratek poveljniku taborovemu in potem grem na svoje mesto k četrti stotniji.
Zdaj pa, kaj je z večerjo? Streždj mi prinese polno skledico riža in mesd. Hlastno pojčm in potem lčžem na gola tla zadaj za svojo stotnijo. Nad menoj iz oblakov lije, pod menoj teče voda, a utrujen spim sladko spanje. Le prezgodaj naznani trobdr, da vstanimo.
Res zgodaj je. Zemljo pokriva še tema. Črni oblaki, v jednomer lijčči obilo dežja na nas, tikajo se tčmena »Kozare planine«. Goste megle se vlačijo ob vznčžji in po presedih pred nami ležečega pogorja. Hcrmetični oklep deževnih orjakov na obzoru ne daje nam nddeje do boljšega vremčna. Polagoma prihajajo včlike in stranske straže v tabor. Ko se čete vse zberö, odrinemo, okrepčavši se s toplo juho, dalje proti Banjiluki prav do kože mokri!
Če nam je bilo včeraj pogoltniti čuda prahu, pregaziti nam je danes mnogo blata zlasti v razpokah planinskih, po katerih se ne daleč od tabora že zavije ožja in slabejša pot. Prišedšim do vasice Derviš razprostrč se nam okolica v precejšno ravän, tudi cesta je vedno boljša, ipak se jamejo vzdigati oblaki ter počasi izginö na ob-nebji. Zlati solnčni žarki obsijö nas, tu in tam iz Banjeluke na turških mošejah in minaretih zablisne pölumesec.
»Kožara planina«, široko pogorje v Krdjini, leži na severozahodni strani Banjeluke. Čudovito gosto porastena ima dokaj pralesa. Na južnem njenem pobočji se izpuščajo nebrojni hudourniki v potok »Gomjenica«, mimo katerega teče jedina bosenska železnica iz Dobrlina v Banjoluko. Železnico smo našli v jako slabem stanji. Njen tir je bil na mnogih krajih porušen, veliko mostöv razdejanih, železniško prometno orodje je bilo pohabljeno. Vse to delo vstaške raje z leta
1875. in 1876.
Iz poročil o vstaji v omenjenih letih vemo, da je bila »Kozara planina« vstašem varno zavetje, ki so tu dokaj preglavice delali turški oblasti. Petar Babic, strah in groza Turkom, prišel je tja leta 1876. zapustivši z žalostnim srcem ujetega Ljubobratiča, kateremu je bil jeden najspretnejših in najsrčnejših četovodij. V skrivnih kotih in volkostččinah »Kozare planine« združil je Babič rastresene vstaše v četo prav po vojaških načelih izvežbano in dobro oboroženo, in spremljal begune-kristjane na avstrijansko mejo ter jih branil turških napadov.
Peter Babič se je pridružil za turško-srbske vojne srbskemu polkovniku Despotoviču, da bi ga podpiral s svojo četo. Toda po prvi turški zmagi se je vrnil zopet nazaj v »Kozaro planino« in je nadaljeval samarijansko svoje opravilo.
Koncem julija leta 1876. odpotuje s »Kozare planine« nenavadno velika množica bosenskih begunov v spremstvu Petra Babica in srečno dospč do Dubice. Bodisi, da je kak izdajalec ta prehod begunov na avstrijanska tla naznanil turškim vojakom, bodisi, da ga je turško vojaštvo izvohalo po naključji; baš ko beguni stopijo v čolniče na Savi pripravljene, zaleze in napade jih močnejši turški vojaški oddelek. Babič brani neprenehoma svoje varovance in stoprav ko odpluje zadnji čoln preko Save, umakne se turški sili. Ali v tem hipu ga ustreli turški »asker« — vojak — v nogo in kroglja mu( obtiči v stegnu. Srečno pa uide turški osveti, gre hitro čez mejo na avstrijansko zemljo in se dä tu ujeti po Avstrijancih, ki ga pošljejo v Celovec v zapor, dokler je trajala vstaja v Bosni in Hercegovini.
Čez »Kozaro planino« smo korakali malone takd, da nam je sijalo solnce navpik. Pol ure hoda pred Banjoluko se ustavimo, toda ne, da bi si počili in se okrepčali, ampak da se nam dadd primerni ukazi, kakd postopati proti mestu, ako bi se našemu uhodu uprlo. Vojvoda Virtemberški pošlje v mesto parlamcntčrja s poveljem, da se mora mesto udati brezpogojno, ako ne, moralo bi se vzeti s silo.
Na povratek parlamenterja smo čakali več nego pdludrugo uro.
Sedaj pa prijašejo iz Banjeluke v praznični obleki kajmakam (načelnik), kadi, muktar (župan), na čelu jim parlamenter, v spremstvu mnogih mestnih dostojanstvenikov, in prinesd kruha in soli v znamenje prijateljske udanosti. Vojvoda Virtemberški jih vsprejme prisrčno, zago-tavljaje jim blagohotno svojo naklonjenost, takoj potrdi vse meščanske in včrske pravice ter obljubi, da bode naša vojska jim čuvala življenje in imetje in da se ne dotakne nikogar, ako se ne protivi našim odredbam. Mogočni car avstrijanski jc poslal svoje vojake, da po bratovsko sežejo v roko Bošnjakom in Hercegovcem, ukazal je zasesti deželo, da se povrne vdnjo mir in blagostanje.
Banjaluški veljaki, osupli o takd prijaznem vsprejemu, uklanjali so se vojvodi po turški šegi križemrok ter avstrijanskemu carju prisegli pokorščino in zvestobo, česar pa malo dnij pozneje, ko so Banjoluko zavratno napali, vstaši niso držali.
Na to se nam zatrobi »naprej I« Godba zaigra cesarsko pesem in z razvito zastavo, vojvoda Virtemberški sredi banjeluške inteligen-cije nam na čelu, napotimo se v mesto. Na vhodu nas čaka vse polno ljudstva, ob straneh ccstc zale deklice-kristjanke z zelenimi vejicami v roki.
Posčdemo mesto, tamošno prav prostorno vojdšnico, močno utrjeni grad, v mestu in okoli mesta razpostavimo potrebne straže.
Banjaluka šteje blizu 8000 duš. Mesto je staro, ob včliki cesti nad pol ure hodd razširjeno. V njem je vse umazano, kar vidi okd, in dokaj ovčarskih psov se pdja po ulicah — jedina sanitärna policija v turških mestih. Včlika cesta in tudi stranske ulice so porušene na mnogih krajih, zanemarjene pokriva gosto blato zmešano z debelim cestnim kamenjem. Sredi mesta je »bazar« — trg. Tu je precej živahno življenje in ugodna prilika, ogledati si v bazaru nam še nepoznane turške Šege in opravila.
V prodajalnici na tleh čepi turški trgovec puščč tobak iz čibuka po dolgi cčvi. Ne briga se kar nič za mimogredoče ljudi in stoprav po glasnem izzivanji se vzdigne ter posluži z vprašanjem: »Sta hočeš, komšja?« Na odgovor, katerega Turčin ni razumel, ne zljubi se mu,
da bi še povprašal za pojasnilo, ampak odvrne takoj: »Nejma ovde ništa«. Zjutraj, opöludne in na večer si prinese v ploščeku Čiste vode, s katero si umije obraz in svojo do čistega obrito glavo, potem nogi, umazano vodo pa iz prodajalnice neposredno zlije na cesto. Zjutraj ob devetih, opöludne in zvečer ob šestih moli svojo molitev. Takrat sedi navadno sredi prodajalnice na prtu, kakor okamenel kip, in ne da se motiti od ničesar. Obratno je trgovec Srbin jako marljiv v svoji prodajalnici in tudi jako prekanjen! Ce se mu približaš, ne pusti te od sebe, dokler ti ne pokaže vseh svojih dragocenostij in ti ne dokaže, da je njegovo blagö najfinejše in najcenejše.
V Banjiluki sredi mesta se nahajajo tudi nekatera lepša, po naših načrtih sezidana poslopja, isto takö par »hotelov«, v katerih se trži po našem. Meščani so večinoma trgovci. Razpcčavajo razno blagö domačih pa tudi tujih zdelkov od platna, sukna in galanterijskih. Kupčujejo tudi z živino, zlasti z dröbnico, po katero semkaj hodijo mnogi avstrijanski prčkupci.
Dasi je obilo lesa v bližnjih prastarih gozdih, ne pečajo se Banja-lučani z lesno trgovino, mislim, da še za domače potrebščine si sami ne pritvorijo dovolj lesa iz svojih gozdov. — Prvi bataljon 17. peš-polka preide mesto do nasprotne strani in se ustavi na jugu, da poskrbi predstražam rezervo.
Pri vhodu v mesto pridruži se nam mlad dvajsetleten dečak, katerega jc najbrž privabila naša nepoznana mu godba. Korenjaku od nog do glave, širokoplečemu in lepoličnemu deč£ku vidi se, da je pravi sin prirode, a zopet prikazen, kakeršne mi domä na ulicah ne vidimo vsak dan, kajti oblečen je popolnoma takö, kakor je bil oče Adam v raji! DeČdk je korakal z nami skozi mesto in provzročil našim vojakom dokaj smehu in šale. Dečko pa je bil blazen in turško oblastvo se niti toliko ni brigalo zdnj, da bi ga vsaj nazega ne pustilo pohajati po ulicah.
Po noči tistega dnč — 31. julija — iti mi je patrulirat po južnih zakotjih banjeluškega mesta. V temi po nepoznanih potih grem z dvanajstimi možmi iz mesta čez pölje in travnike do potoka »Crkven« in preiščem kraj ob vznožji hriba, na katerem stoji mestni grad. Mirno je vse, noč tiha, nebö gosto pokrito z oblaki. Ponočno tihoto moti jedino šumenje po mnogih majhnih slapih der0če vode.
Kaj mučno delo je takšno ponočno patculovanje na tuji zemlji, mučno tem bolj, kadar je človek počitka in spanja potreben. A tudi nevarno je. Vsak trenutek se Človek zadene na plot, na ndsip, na drevö, na skalo in spotika se često nad malimi krtinami. Hkratu
smo ležali v jarku in pobirali rahle svoje kosti. Akoprem smo pretipali skoro vsako stopinjo pred seboj, vender se nobeden ni povratil, da ni imel rogu na čelu ali pa trna v dläni.
Vrnivši se najdemo kmalu včliko cesto, po kateri nam je mogoče naravnost priti v stanišče i. bataljona nazaj.
»Stojte 1« zakriči zdajci spredaj korakajoč vojak: »Tu je sovražnik«. In res se čuje na občh straneh ceste za plotom škripanje z zobmi, ter opazujemo počasno premikanje črnih pošastij. Kaj je to? Vidimo, kakd se prikazni polagoma plazijo tik plota, kakd tu in tam nekdo pogleda skozi plot in se takoj skrije nazaj. Kaj je to? Je li 16 za-vratcn napad, nam namenjen ? Velim vojakom napeti peteline, sprednji patrulji pa, da zleze čez plot ter da opazi nakane sovražne druhali. Dva vojaka brzo preskočita cestni jarek in si poiščeta kraja, s katerega si nekoliko časa skrivno ogledujeta sovražnikovo početje. Ne dostaje jima dosta časa, kajti sovražne prikazni si že iščejo primernih krajev, da preskočijo plot.
Torej, puško kvišku, in hajdi Čez mejo; plosk, plosk, strašna zmešnjava med sovražniki. Zdajci »horribile dietu« vrže se črna tolo vajska tolpa na — cesto, prestrašena se rasprši in v brzem teku se nam umakne v mesto. — Lačni turški psi so glodali za plotom kosti, katere so nam popöludne ukrali pri menaži.
Gremo dalje in kmalu smo v svojem stanišči. Mnogo smehu je bilo tu in dokaj dovtipnih šal med tovariši zadelo me je, ko sem poročal o čudovitem ponočnem sovražniku. Dokaj se mi je čestitalo na nevstrašenem postopanji, psi pa so se pomilovali, da sem jih motil pri prvi po Avstrijancih jim pripravljeni slastni večerji.
Take in jednake burke smo uganjali vso noč do jutranje zore sedeči okoli taborskega ognja. Z nčba je pršilo v jednomčr in gosti drobni dež nas je premočil zopet do kože.
Drugega dnč nas denejo v včliko vojdšnico, da se nekoliko okrepčamo in si posušimo premočeno obleko.
Kaj čmerikasto pa je bilo nebö naslednjega dnč, ko smo se za-rana jeli zbirati pred vojašnico na daljno pot. Sploh nam jc neusmiljeni Jupiter Pluvius nagajal, kolikor jc mogel.
Pustivši malo posadko štirih stotnij 22. pehotnega polka pod poveljstvom generalmajorja Samca odrinemo iz Banjelukc. To malo posadko je, kakor znano, dnč 14. avgusta napalo 4000 vstašev. Posadka pa jih je hrabro odbila. Prihiteli sta ji samd dve stotniji 16. pc hotnega polka s štirimi topovi iz Berbira na pomoč.
Slavno omeniti mi je iz tedanjih časov vrlih oo. trapistov v samostanu blizu Banjeluke. Vso zalogo vinskih kletij so prepustili našim vojakom in ti so bili po takšni gostoljubnosti jako dobre volje.
Pri odhodu iz Banjeluke dnč 3. avgusta tudi na potovanji je lilo ves dan. Mokri do kostij proti večeru pridemo v tabor in prenočimo poleg vasice »Dobrinja«. Drugega dnč nas pelje pot do »Han Čadja-vice«. Vedno mokri, po opolzli cesti korakajoči, utrudili smo se kaj zelö. Živo se spominjam, kakö sem želel in se veselil v taboru pri »Han Čadjavici« par požirkov dobre gorke juhe in postelje čeprav na mokri zemlji in pod milim nebom postlane. A človek obrača, Bog pa obrne. Niti želja niti veselje se mi ni izpolnilo. Bataljonski pobočnik mi prinese pismen ukaz, da mi je prevzeti inšpekcijo 1. bataljona, s katero službo je v zvezi nadzorovanje prednjih poljskih straž. Tekom noči se morajo pohoditi vsaj po jedenkrat vse straže, treba torej nemudoma se posloviti, veleva mi ukaz. Ti sveta pomagalkal mislim si, je li to gorka juha, je li to dobra postelja? »Koliko straž je razpostavljenih?« vprašam pobočnika. »Na pöludrugo uro razširjenem okrožji zmatram njih število dvanajst večinoma v gozdu stoječih,« odvrne po bočnik. »Dobro, komšja«, rečem tovarišu. »Spa vaj sladko«. »Bog s teboj, braču mi«, odvrne pobočnik in z glasnim klicem »Na svidenje 1« izgine mi izpred očij na urnem šarci.
Grem k taborski včliki straži. Tu mi da načelnik malo Črne kave in v spremstvo devet m0ž. Oglasim se še pri svojem bataljonskem načelniku, istotako pri stotniku g. S.......in potem se napotim v gozd iskat in preiskat prednjih poljskih straž. Noč je črna, dež neprestano pada. Pot v gozd pelje na pobočji hriba, steze so opolzle in goščavje tako gosto, da moram često rabiti ostro sabljo ter presekävati močno zapletene veje. Večkrat se mi izpodrsne in moram pobirati svoje kosti. Steklena naša svetilnica, jedina pomoč proti temi, izročena spretnemu vojaku, služi nam dobro. A smole je bilo v Bosni preveč. Zaman, nesrečni vojak pade in svetilnica se razdrobi. «Štorklja!» zakričim mu, »si li mislil takö olajšati svojo nalogo, da bi ti ne bilo treba nositi svetilnice, ali še celö misliš, da se radi tega ustavimo? Čakaj, nerodnež, Če ti meni nečeš svetiti po noči, pa bodem jaz tebi po dnevi.« Na to korakamo dalje in si pomagamo s piščalko (»Signalpfeife«). Piskamo, piskamo in čez dolgo časa se nam oglasi spredaj na desni žvižganje jednako našemu pisku. Gremo za žvižganjem in kmalu pridemo do prve poljske straže stoječe na razpotji. Ogledam si jo in ko mi načelnik naznani, da je vse v redu, idemo dalje.
Zgodi se, da v prelazu skozi gosto grmovje izgubim nadčnike. Čutil nisem, kdaj so rrji pali, stoprav ko si hočem obrisati raz čela pot, zapazim, da jih ni. Spremljajoči me vojak — bil je baš dni štorklje?., ki je razbil svetilnico — po mnogem trudu prižge žveplenko in na pogled zapazi na veji viseče in bliščeče se nadčnike. Varno se splazi do tja, vzame jih raz veje in meni izroči. »No, dobro si jo ukrenil, Janez,« rečem mu, »ti si že spreten vojak, pohvaliti te moram jutri tvojemu stotniku. Zdrobljeno svetilnico naj zlödej vzame, samö da imam svoje nadčnike.«
»Počijmo zdaj malo!« velim in se ozrem nazaj po svojem spremstvu. »Ali ste Še vsi?« — »Ne včmo, gospod poročnik.« »Naj povč vsak svoje ime!« Zrimšek, Belec itd. čujem, skupaj samö pet imen. »Kje pa so drugi?« — »Ne včmo, gospod poročnik«, odgovorč vojaki. — »Ti so govčda«, zakričim, »ki ne vedö, da velja naša moč v združbi. Zapiskajte jim, da pridejo za nami.« Potem se posvetujem s prostaki, kaj nam je početi, ako smo zašli. Reči moram, da so jo prav dobro pogodili in jednoglasno predlagali, naj ostanemo tu, kjer smo, dokler ne napoči dan. Nasvet razumnih prostakov je dober, mislim si, in potem ukrenem. Poiščem si mesta in sčdem na staro podrto bukev, vojaki okoli mene. Stisneni v plašče svoje, kapuco čez glavo, čuvamo.	(Dalje prihodnjič.)
Po
A V •
noci.
ifiebroj
jno zvezd z nebd višine Obseva zemeljske daljine; A kdo upris okd V visoko to neb6? Povsod tihota . . . vse počiva . , Sčn sladek vsako bitje sniva. A snivam tudi jaz? Ne; nežni tvoj obraz Ne dd mirti, nc dd pokoja. Smehljdj, pogled, milina tvoja Tak<5 v sreč mi vtisnila se je, Da več pozabiti ne morem te. Pri postelji mi luč gori, A v srci poezije vir
Lehkotno in ljubkö šumi. Čuj! vedno večji je nemir: Že vrö mi včrzi iz sred, Oj, vžrzi slave tvoje In srčne btfli moje. A p<5mlad cvfctna ti gorä — Ne čuješ, kar mi pesem peva, Ne odgovarjaš, ni odmeva. Nagiba se mi glava, Utrujena miruje kri, Sreč počiva, spava . . . Oj, zvezde jasne v6 noči, Oj, le svetl<5 svetite, Sfcn sladek ndme zlite ! . . .

Ivan Pogodin.
Belokranjsko kolo
in nekoliko drugih narodnih pesmic in iger z razlago. Spisal J. Navratil.
II. Poljansko kolo. c.
Kolo v Predgradu. (Dalje.)
o nevšečni nepriliki završilo se je to kolo v zadnjem zvezku prerano. Po predzadnjih dveh vrsticah tega spisa na str. 500 čitaj dalje:
8.
Puška puče') iz drugoga kola	Na nji kola -) Marija divica,
I ubije Ivana junaka.	Sinka Boga naručaj držijo.")
Igraj kolo dva luga zelena!	Poniozi Bog, pomozi Bog!
,Niso' ono dva luga zelena,	Ndpi (j) meni, a jaču tebi.
Več je ono ,ta* zvezda danica,
Navada je po svedokovih besedah »kolo igrati« (v Predgradu) o veliki noči, o binkoštih, na svetega Janeza krstnika god, o božiču (»o božiči«), na sv. Štefana, na sv. Janeza,4) na s v. t r i k r a hj c in na novo leto.
Zanimljiva in jako važna za našo razlago je svedokova opazka, dasi izbirajo dečdki neveste ali odrasle deklice za ženitev po navadi samo v kolu,6) (kakor se znanijo po včlikih mestih go-spodiči z gospodičinami na očitnih in neočitnih plesih po dvoranah ali sobanah).
*) V matici bilo je že prav tako napisano hrv.-srb.: »puče«, potlej pa z isto roko ,popravljeno' t. j. pokaženo tako: »puči«. — Premotilo je pisalca najbrže nsl lice: »pdči«.
*) Od lirv. »kolati« = nsl. sukati se (kreisen, sich im Kreise drehen). Pogrešam tega glagola pri Vuku; rabi pa i Žumberčanom (»Vlahom«).
8) Namesto: drži. Spomina je vredna ta posebnost, da se govori tü tudi o Mariji devici v 3. muožni osebi, kakor govorimo Slovenci o takih osebah, katere posebno po-štujemo, a vender svetnike in svetuice, [tudi Marijo devico], dh, celö Boga tikamo po stari navadi. Prim, tudi str. 498 (6).
4) Ivana evangelista (27. decembra meseca).	,
&) Po matici: »Navada je le takrat, kadar se kolo igra, de se dekleta fantjam (sic) dopadeta (sic), in fanti dekletam takrat, kadar je kolo. si fanti dekleta za ženitvo izbirajo navadno«.
" Po tem se vidi, da pesmi, ki smo jih imeli v mislih iz početka. niso izmišljene povse, nego da se oslanjajo na resničen naroden običaj, ki se vrši med Belimi Kranjci pri Poljanah (oziroma: v Poljanah) še dandanes.
Navadno se tudi v Predgradu začne kolo igrati »šele po ve" černicah« t. j. ob 3. ali 4. »popoldan« ter se igra do 8., do 9. ure zvečer; a na sv. Ivana (tu »Janza«) evangelista1) začnejo prčcej ob »pol enajste ure ,pred poldan', ter igrajo do dveh ,popoldan'«.2) Potlej gredd (»grejo«) južinat; po južini, ob treh ali štirih3) začnd (»začnejo«) pa zopet ter igrajo do 9. ure zvečer.
Če je lepo vreme4), pridejo tudi drugi ljudje z vseh stranij kola (»kolo«) gledat, ne samo iz druge vasi, nego celd s Hrvatskega (»is hrvaškega«).
»Navadno je«, dodajc naš svedok, »de enkrat ,skačejo', kedar kolo igrajo, in spet počasi okoli ,kolajo' in pojejo vsake vrste pesmi in tudi druge pesmi, in se veselijo.«
Na sv. »Janeza krstnika dan ali god« je pa taka navada: Zvečer ob 8. uri se zberd (»zberejo«) iz vse vasi dečdki (»fantja« l) in dekleta, vzamejo najprej (»narprej«) voz, in s tistim vozom »grejo in začnejo prec od kraja vasi po hišah drva zbirat(i)«. Vsaka hiša mora nekaj (»nekej«) drv dati; če nc, vzamejo si jih dečdki sami. Po vsi (»celi«) vasi pobirajo drva od kraja do konca vasi. Potem odpeljejo tisti (»ot-pelajo tista«) voz drv Četrt ure daleč (»deleč«) od vasi blizu ceste na »eno« trato, in naložijo ter zakurijo ogenj6) »strašno, strašno velik in pri tistem ,ognji' kolo igrajo, . . tudi plešejo in se veselijo ter raz lične pesmice popevajo vso božjo noč do belega dne, vsi skupaj«.6)
Tudi iz druge vasi pridejo dečdki kola (»kolo«) gledat, pa le tisti, »kteri se imajo dobro skupaj« z domačimi fanti, in kteri se upajo priti. Drugi ne smejo priti, zato ker se prčcej pokarajo (»skregajo«), napdsled (»nazadne«) še stepejo; ali to se malo kedaj (»kdaj«7) zgodi.
Kedar je že ogenj zakurjen, ondaj (»takrat«) se začne kolo, ki je »strašno veliko« — iz vse vasi dečdki (»fantje«) in dekleta, ki po-
l) Prim opazko na str. 551.
*) V matici uprav: »do dveh urah popoldan«.
8) V matici: »ob treh ali štereh urah«.
4) V matici: »čeje leipo vrejme«.
ft) V matici tu: »ogein« ; (pozneje pa: »pri ognji«).
a) V matici: »in vsake sorte vršne pesmice pojejo celo božjo noč usi ukup fantja in dekleta«.
") Metličan izgovarja razločno: »kčdaj« s poluglasnim, naglašenim fe (%>); zato pisem tudi: »kedar« (a nc »kadar«).
pevajo vsake vrste pesmi1); ano pesem izpisal, ktero nar Sveti Ive kres nalaga Na Ivauje .zvečer na večer', 'Si kresniki ua kres (lojdo Na Ivauje zvečer ua večer. 'Si kresniki in kresnice Na kres dojdo na I vanje.
»ampak ,jest' bom«, veli naš svedok, »le pred začnejo peti«:3)
[Na Ivauje zvečer na večer«3)]; Samo nije rože Margete Na Ivanje zvečer na večero. Roža Margcta doma se spleta Na Ivanje večer na večero.
Zbiraj se, zbiraj, lipi zbor, Pojdmo v kolo, dragi moj! Malo cupni, malo lupni.4) Da se trese celi dom! Z okom sevni, grlom pevni, Nogom skoči kako grom! Noga lahka, srce zdravo, Kolo leti kako ,djavo(l)'.6) ,PoskoČice* djevojčice, ,Kaj' so htele, to so i6) smele.
,Daj4 nam brate —;) piti ,Dej' nam iz vrča vina ulitid) Poj (d') sim9) brzo pa natoči Da nam bratja bol (j) poskoči. Jasno je nebo široko, Žarko je sunce visoko, Moja draga je daleko U10) sred kola u11) popreko, Preko gleda na mene I na o v u do I8) mene.
10.
Momci Čili podvikuju. Muzik svira, ne da mira, A još više djevojčice, ,Njihe4 oči i nožice. »Dej, brate, ijujuj!« Kteri bi takov momak bil, Ke (ki) se ne bi pošalil?
Hvatajtc se kola toga, Od višnjeg' je ono Boga; S rukom drži bratac brata, Blizi srca njega hvata Muzik18) svira, srce dira. Kolo, kolo muzik svira, Noga zemljo14) ne dodira. Dajmo, brate, ijujuju!
') V matici: »in tudi pojejo vsake sorte vršne pesmi«.
3) Malo poprej Čita se v matici: »navada je nar poprej tola pesem peti«. (Tako: »tola« nm.: »to-le«) pravijo v takih slučajih mnogi Gorenjci)	Pis.
3)	V matici izpuščena je menda jedna vrstica; kajti ondi čitaš (soper mero) tako:
»Na kres dojdo na Ivanje zvečer na večer«.
4)	Prim ono ,dubrovačko4: »hopa, cupa, skočmo bolje«, ... ki se čuje tudi v Lonjt
(v Posavini), »Arkiv« VII 287.
6) Vrag (hudič).
fl) Ta i je odveč
i) [vina?]
*) Pravilneje bi bilo: »Daj nam 'z vrča vina vliti«.
v) V matici: »Poj sum«.
,0) fn ») v matici v.
") Tü »do« ss polag (poleg).
,s) V matici tü: »muzikant«, ki je pa je za ,osmerca' malo predolg; a malo niže
čitaš tudi v matici dvakrat pravilno: »muzik (izr. muzik) um.: »muzikant«.
I4) Nm.: zemlje. Tudi v srbskih narodnih pesmih čitaš pogostem kazalnik ali
tožilnik (acc.) namesto zanekalnega rodilnika (genet, negationis).
Veselje prikipelo je do vrhunca. Zato prijatelj! ne čudi se, da se je bas v zadnjih treh vrsticah malo pokvarila — mčra; kajti o taki priliki pčvec, ves v ognji, ne utegne šteti . . . zlogov na prste, kakor ti.
»In to je use resnica, kar je tukaj popisano, in ,glih taku' imajo navado.« — S temi besedami završuje stoprav drugi naš svedok, Jure Räde iz Predgrada, svoj zanimljivi popis. —
Gledč jezika v poljanskem kolu, treba pritrditi Kobčtovim besedam (str. 415), in to za sedanjo dobo s tem popravkom, da se popevajo v »poljanskem kolu« pesmi večinoma v srbsko - hrvatskem narečji, pomešanem kolikor toliko s slovenskimi besedami in oblikami. Po oblikah: »lipi (zbor)«, »divojak« (gen. pl.) v 1. oziroma 2. kolu poljanskemu (str. 493), »ki« (494) v 3. pesmi pa sodimo, da je — kakor v Metliko —, tako tudi v Poljane najprej dospelo hrvatsko (čakavsko) kolo, s časom se mu pa pridružilo tudi srbsko.
Beseda v igri: »Most«, ki ne spada vprav v »kolo« je pa, kakor v Metliški igri istega imena, slovenska (razven nerazumnega: »Brojeli broj bronjke broj«); slovenska jc tudi 2. pesem (str. 493).: »V našem polji zlata jablan«.
Po pobožnih pesmih, ki se vrstč s posvetnimi, vidi se krščanstva velik vpliv, kakor v naslednjem »žumbersku kolu« — tudi v »poljanskem«.
Izvirna in prekrasno povedana je v tčm kolu tudi ndrodna misel, daje kolo uprav od »višnjega (t. j. najvišjega) Boga«, dočim bodemo slišali skoro, da ga je nekdo izvajal celö — od vraga, a posredno . . . od Turčina.
II. Kolo na Vinici in po njeni okolici.
Razglasil je bil dr. E.V. po lanskem »Slovanu« (str. 380), da se tudi okrog Vinice, kakor povsod ob Belokranjski Kolpi igra še »kolo«, posebno o božiču, da mu je pa gosp. Fr Trošt, nadučitelj na Vinici, poslal nekoliko »pripevek« k igranju, a brez izjeme same četverovrstne gorenjske in koroške, ki jih je utegnil tam zatrositi kak krošnjar, da pa drugod popevajo v »kolu« menda še prave domače popevke. — Zato sem istega vrlega narodnjaka, gosp. Trošta, letos pismeno na-prdŠel in res tudi naprosil, da je blagovolil še povpraševati na Vinici in okoli Vinice po pravih narodnih pesmih te vrste. Uljudni gosp. nadučitelj priobčil mi je napösled več nego sem si bil v nadi. Bodi i njemu zaslužena očitna hvala za to.
Po njegovem poročilu igralo se je nekdaj »kolo« na Vinici na malem holmci »na Majeru«, in to o božiču in naslednjih praznikih, vselej po večernicah. Nekaj jih je plesalo na prostoru, napravljenem vsred »snežne gladine«; a drugi so gledali ter se zabavali1) z raznimi opazkami o plesalcih in plesalkah.
»Petje« — pfše gosp. T. — »bilo je mnogovrstno, a le malo tega sem mogel zaslediti«.
Pravo kolo so igrali še okolo in do leta 1870, a zatrlo se je, in to največ z vplivom častite duhovščine, kateri so gotovo neugodne bile kake ,nerednosti'.
V starini bilo je sicer nekoliko izvirnih pesmic pri tej zabavi, a to že pred več nego 30 leti, dočim so se pozneje pope vale »navadne närodne popevke«, kakeršne so n. pr. Vodnikove okrogle in druge. Ena izmed starih začenjala se je tako:
Mera: —u | —u | —U | —U —O I — v I —u I —U »Hajdi, hajdi, draga moja,	L'jepa ti, devojčica!*)
Majdi brzo, milena,	Igraj brzo i veselo,
Kolo igrat, duša draga,	Mlada moja rožica!«
»Dalje« — veli gosp. T. — »nisem mogel spraviti«.
»V sosedni fari še zdaj plešejo kolo — na Vrhu, — a samo po 4 do 5 parov, in to ženske in moŽki, a ne ravno, da bi jih bilo enako število;3) pesem je pa ,sedanja närodna'.
»Närodne v »kolu« so tudi te:«
2.
Mera: —u | —U | —u | —v Fantič pride pod okence,	Klobük si je na glavo d'jal.
Potrkal je na polkence;	Fantič pride na sred vasi,
Mamka pa prav'jo, kje je ključ,	Zavriskal je na vse strani;
Da grem — po luč.4)	Mamka pa prav'jo: faut gre v vas,
Fantič se je svetlobe bal,	,Ki ima — lep gl<ts'.')
*) Po našega gosp. svcdoka svedoČbi rabi Viničanom glag. »zabavljati (komu) za nemški: necken, schimpfen, spotten; »zabavati se« pa za nemški: sich »unterhalten«. (Hrvatom in Srl>om znaČi pa »zabavljati se« : sich unterhalten.)
J) »L'jepa«, a vender »d<rvojčica (nm: dyi-vojeica).
3)	V prvem dopisu poročal mi je gosp. T., da igrajo »kolo« na Vinici, na Vrhu in po bližnjih vasčh dečriki (»fantje«) in dekleta vkupno na božič in o svetkih«, da se je pa ta navada v tem času opustila že močno.	•
4)	Pravilneje bi bilo: »Da grem [precej po svetlo] luč«.	J. N.
5)	Ki nm.: ker. Zarad mere mislimo si pa tako: »Zatd ker, 'ma tak<5 lep gl&>«.
J. N.
3-
Visoke si) gore, Zelčni travniki, Pa glädke sö stczč, ,Kod' ml moj fhntič grč. Peteliuček ») je zapčl, Danica je prišla; Fantiček slovo vzčl, Se dfekle jökala. Molči, molči ljubica,-') Se bomo videla;
Mera: U — | u— Pod tvojim' okenci Se trav'ca zeleni. Na glavci klobuk 'mam, Za njim pa ,pušelc' lep Ta piišelc tako lep, Da ga m<5gel cesar vzet'.a) Ilribci zdaj odganjajo,4) Sneg je preč in p reč,5) I u rožice rastd, In ni je zime več.
i o -1
Štiri muzikanti, Naredite eden marš0) Me bote spremili, Ker pojdem čez v4s. V Ljubljano sem prišel, So m(i) dali nov ,gvaut\ ,Tol flinto soldačko, Soldat moram bit'. Eno dčklc sem imel7) Se mlajšo 8) kot jaz
Mera: u—u U—u
Stanuje na Kranjskem, Na Laškem pa jaz Pozdravljena bödi Ta kranjska zemlji, Ki n<5tri stanüje Ta ljub'ca mojä. Eno®) pismo sem pisal, Na dom ga posl&l, Me zmčrom skrbčlo, Kakö je domd.
u—v v—
5-
Da sem znala, Ne bi se udala, Da je Ivo Čuden pijan'c; Pije po noči Do belega dana
(Mera različna.) Pak od zore Do temne noči. Kad lunica sveti, On prolazi
K svojoj dragoj ljubici.
l) »Petelin« pripadal bi tii bolje, a samo zarad mere. ») Nrn.: »Molč' m61či ljubica«.
J. N. J.N.
a) Nm.: B' ga mogel cčsar vzčt' [= da bi ga mtfgel cčsar vzčti]. *) in 5) Nm.: Hribci odganjajo — In sneg je preč in preč. «) Nm.: »Nar'dite (zagod'te) en märS«.
?) Nm.: »En' dekli sem imfcl« (po gorenjski); a Beli Kranjec greši rajši soper mero nego zoper slovnico.	J. N.
*) Tü je bila zopet priroda jačja od slovnice. P) Nm. po gorenjski: »En' pis'm sem pisal.«
(Dalje prihodnjič.)


Revež.
Obraz z 1 — kega pogörja. Spisal <lr. Ivan Tavčar. (Dalje in konec.)
o dekle ni bilo Bog včdi kakd zalo, a vender je imelo obraz, ki se je lahko pogledal, z veseljem pogledal. Mladost, rdžna mladost je sedela na tem obrazu, in to je vse kaj druzega kakor starost, jesenska starost.
Z materjo — vdovo — bivala je v leseni, na pol podrti hiši; hudo revščino sta trli, ali vender bili jezni na ves svet, kakor pravimo. Oče — BolantdČev Miha — umrl je v ječi, ker so ga bili obdolžili, in obsodili, da je vkradel teleta iz hleva. Nekaj let pozneje se je izkazalo, da je bil nedolžen, ali vender je ta obsodba ostala na hiši. Zdse so živeli in se prepirali radi z vsakim človekom, posebno hči je bila osorna in je imela oster jezik v svoji oblasti, da se je bala pred njo Še Lovrfčkova Marušica, ki je imela strupen jezik, kakor verižasti gad zobč. Če drugače ni bilo, stepla se je celd, ako se ji je očitalo, da so ji bili očeta zaprli.
Ko je Blažč Anččta ugledal, sramoval se je skoraj: morda je slišala, kakd ga je žena zmerjala in kakd je vpila nanj.
»Na mahu ležiš 1« ogovorila ga je. »Čakaj no, sčdem k tebi, da bo kaj druščine, če se me ne bojiš, ti žalostni srakopčr, ti l«
Glasnd se je zasmijala ter spustila kravo, ki je takoj pričela mu-liti zeleno grmičevje, tresdč velika ušesa in sekajoč z dolgim repom po nadležnih muhah.
Ančč pa je prisedlo k Blažčtu, pogledalo ga nagajivo jedenkrat in dvakrat, da je revežu zatrepetalo srce v prsih. Kaka je vender bila razlika med njenim obrazom in med obrazom njegove Luce, katerega se je še v sanjah bal, če se mu je prikazal. »Moj Bog«, mislil si je, »saj ima ženska poseben obraz, in do danes tega Še včdel nisem! Sedela je sklonjena na zelenih tleh ter si oberoč objemala kolena, takd, da se ji je krilo nekoliko privzdvignilo in da je zrla v svetlo solnce belo-nogovična, okrogla njena možica .»Tukaj je pa res vse lepše, kakor pri moji Luci« — mislil je Blažč dalje, in taka tema mu je prepregla dušo, tema, kakor bi večja na zemlji nastati ne mogla, če bi se vse skupaj, solnce, luna in zvezde zdajci vtrnilo z nčba.
»So te Ii spet?« izpregovorila je zbadljivo, »in ti si poslušal in trpel, kakor bi bil posekan hlod! Udäri jo kdhj, če se trga nad teboj!« Pri tem se je skoraj raztogotila in rjavo oko se ji je zablfsnilo, prav kakor sokoliču, ki je opazil svoj plen v zelenem žitu. Kak6 je Blažčtu dobro dčlo to sočutje!
»Vedno kričč«, odgovoril je zamolklo, »in ničesar jim prav nc storim.«
»Le uddri! Le uddri!« hitela je Anica, »bodi gospodar!« Odtrgala je z roko hrastičev vršiček in tolkla ž njim po tleh, da je listje frfotalo na vse strani.
»Vidiš, tako-le jo moraš sekati!« In tolkla je še bolj vneto, dokler se ni veja raztepla.
»Släbo se mi godi, prav res släbo!« vzdihoval je Blažč. Prav hudö ga je pogledala in zakričala: »Čemu pa si jo vzel, tako staro! Prav ti je!«
»Morda je res prestara!« zastokal je Blažč na zelenem mähu. To pa jo je do cela razburilo:
»Če tega za gotovo ne včš, potem naj te Luca le pretepava! Vidiš, svoji kravi pravim tudi Luca. Hej, Luca!« Pograbila je za vrv, vlekla kravo za sabo in se skrila za grmovjem. Tudi Blaže je odšel proti hiši in po glavi so mu rojile njene misli. Stopivši v vežo, moral jc že prenesti pravo ploho.
»Dolgo si spal, a jaz se mučim kot Bog na križi«, togotil se je stari sedeč na ognjišči in velik kos kruha použivajoč.
»Bog vč, kdaj te bo kaj sram! Star si že dosti!« pristavila je žena Luca ter z veliko žlico lovila velike drobivce po veliki skledi, v katero je bila rjave kave do vrha nalila.
»Molčita že vender!« odgovoril je Blažč pogumno, »do grla sem že sit väjinega večnega klepetanja!«
Zdaj je udarila strela v slamnato streho! Luca je trčščila žlico po ognjišči, in takoj sc je postavila pred svojega možd:
»Jaz ti naj molčim, ko je vse moje, ko nič nimaš in si berač!«
Ko Blažč še ni izgubil srčnosti ter jo je še celö s pestjö precčj trdo pehnil od sebe, pograbila je bukov oklčšček pri ognjišči in kakor stepnik ga je omahala, da je bil zdajci ves krvav. Tudi stari ji je priskočil na pomoč, in združena sta ga popolnoma premagala, da se je moral udati na milost in nemilost. Od tedaj je bil tepen skoraj vsaki dan in Anččtov svčt je bil najslabši, kar jih je Blaže kdaj poslušal v svojem življenji. S kostmi, ki so ga prav hudö bolele, in z mesom, ki se je črnilo pod udarci, plačeval je ta svčt mnogo, mnogo trdih dnij.
Nekega jutra je sekal v gozdu staro smreko. Pot mu je lil po obrazi in vse telö ga je bolelo.
»Uprčžen si«, začul je glas za sabo, »in v jarem te je vteknila Luca, da vse poka!«
Obrnil se je in opazil svojo znanko. Ob smreki je slonela in zo-bala barovnice, katerih si je bila nabrala v predpasnik.
»Malo počij!« dostavila je sočutno, »in nikar se ne pčhaj za tuje ljudi, ki te teže gledajo kakor ne včm kaj!«
Ko ji ni ničesar odgovoril, vprašala je ognjevito: »Ali si udaril ? Kaj, ali si jo udaril?«
Kri je zalila lice Blažčtu, spomnivšemu se, kakö je bil sam tepen, mesto da bi bil tepel on.
»Saj včš, da to nič ni, Anče,« odgovoril je rahlo, »takšne reči se ne smejo v hišo uvajati!«
»Ti revež, ti! Ti revež, ti! Da nimaš vender čisto nič srčnosti!« Hudobno se je smijala in s prsti je nosila barovnico za barovnico med bele zobč.
»Danes včm, da nisi še jedel« — pričela je nekaj časa potem, »na, jej! Žejen si gotovo tudi, ker tu blizu ni studenca.«
Stopila jc k njemu ter mu razkrila pred obrazom predpasnik z modrimi barovmeami.
»Jej, no, ti ne včš, koliko jih je letos!« Lačen jc bil, žejen je bil — in res je sčgel v predpasnik. Tistikrat se mu jc storilo milo pri srci, da imajo tuji ljudje več usmiljenja ž njim kakor njegovi! Lčšnikom jednake debele solze so se mu vsule po obrazu in jokaje je izpregovoril :
»Ti ne včš, Anče, kakö se mi godf, kakö släbo se mi godi! In otrok mi je tudi umrl!« In neprestano so mu suli lčšniki po lici.
»Le ne jokaj nikar, Blažč, le ne!« in takoj se je še Anici raz-tajalo srce, in ko se Blažč le ni mogel najokati, pridružila se mu je tudi ona. Zgrudila se je k tlom in točila solze iz vse duše. Ko sta si koneČno otrnila oči, dejal je Blažč:
»Oj, kakö bi bilo lepše, če bi bila ti moja žena, Anččl«
Hitro se je vzdvignila, da se je vse po zemlji vsulo, kar je imela v predpasniku. Zardčla se je kakor mak v žitu in odgovorila:
»Vidiš, to je zdaj vse prepozno! Ne rečem, da bi te ne bila mogla rada imeti.«
S temi besedami je odhitela pod temačno smrečje. Blažč se jc ojačil in hitel za njö. Ne vč se pa, ali jo je še uhital tistega dnč. —
* * *
$6o
Imeli smo semenj v vasi in pri Polonovci se je trla soba od pivcev in takih ljudij, ki' bi bili brez denarja radi kaj popili in pojedli. Muhov Janez si je bil izbral kdt poleg peči in mučil je klarinet, pri njem pa je sedčl še Zavratärjev Tonče in tlačil je harmoniko v rokah. Oba sta napravljala godbo, da so se vaški psi zbirali pred Polonovcem tulčč proti nebu, prav kakor da je napočil sodni dan. V hiši pa so plesali gorjanci in tolkli s petami ob pddnice, da se je vse potresalo in da se je vzdigoval gost prah. Vse bi bil prenapolnil, da ni prišla časih domača dekla ter metala iz velikega lonca vodo med plesalce, ne gledč, kam je padalo, ali na tla, ali pa na široka krila plesälk. Kričali so, napivali si, in vsi so bili prepričani, da lepšega življenja biti ne more. kakor so ga uživali tisti dan v zaduhli in vroči pivski sobi. —
Tudi Četrtnikova Luca je prišla s svojim možem. Prodala je bila prešička na sejmu in sedaj je nosila denar pri sebi. Ples je ljubila nad vse, in skoraj ginljivo je bilo gledati, ko je lovila plesälccv, ki zänjo marali niso, ker je bila stara in grda, ako je to sploh smeti reči o kateri Ženski. Z Blažčtom sta sedela pri mizi in zdaleč zrla na plešdči svet sredi hiše.
»Še plesati se nisi naučil, grdoba!« togotila seje nanj, »in vender bi imela danes tako lep čas, in prostora je tudi dosti 1«
»Bo že bolje! Bo že!« odgovoril je Blažč, ki je na vse drugo mislil nego na ples.
»Hej, Blaže!« zakričal je pijani Frjanček izpred Mosta, »pelji jo no plesati Kaj se boš skrival, ko jo imaš, da jo v devetih vasčh ni take!«
»Ali te še pretepa vsak dan?« oglasil se je tudi Miholca izpod Skale, »le počakaj, ko boš ti v njenih lčtih, tčpel jo boš pa ti, to se reče, če ne boš takšen zajec kakor si danes!«
Blažč je molčal, Luca pa se je s celim srcem poprijela Frjanca :
»Pij, pij, Frjan, potem me pa pelji jedenkrat, da se malo zasu-čeva, ker sva bila prijatelja od mladih nog!«
»Ako boš dobro za vino plačevala, sem pa že takšen, da me ne bo sram, če se zasučeva!«
Takoj je izpil poln kozarec ter s hrbtom odrinil Blažčta, da je dobil prostor tik Luce, ki je potem vse popöludne dajala za vino, katero je naš Frjanček takö zel6 rad pil. Časih sta tudi vstala in prav nerodno zaplesala; posebno smešno se je nosil plačani plesalec Frjan, pritiskajoč z vso gorečnostjo staro plesälko k sebi.
»Ne bodi jezen, sosed!« opravičeval se je Blažčtu, »saj si tudi ti časih pri sosedu izposodiš voliča, da moreš preorati njivo. Rajši pa še imam vola kakor tvojo Luco, ha, ha!«
»Pij no, pij no! Potlej pa zaplčšiva še jedno!«
Luca je vse pretrpela, samö da je imela stalnega plesdlca.
Ko je bilo vse v najglasnejšem hrupu, v največjem vcsclji, priril se je v sobo stari Včharček, Štefan Včharček, ki so mu dejali tudi »Sraka«, kar pa ni rad slišal. Šival in krpal je po pogorji staro obleko in ljudi je obiral. Vedno je imel polno torbo novic, katere je prodajal za vino, če je je kdo hotel plačevati.
»Dobro se imate, ljudje božji! Juij!«
Obstal je sredi sobe in vzdigal šibki svoji stegenci.
»Imaš li kaj novic?« vprašal je Miha izpod Skale; »prej ne dobiš rdeče kaplje, dokler nam ne povčš česa növega!«
»Če bi na tvoje čakal, potem bi danes ne vedel, kakö se vino pije,« zajezil se je Štefan. »No, pa je tu nekaj poštenih gläv, nekaj mož, ki jih imam rad. Ali že včste?«
»Kaj ? Kaj ?« odgovorilo je deset glasov.
»Dajte mi piti in potem vas še jedenkrat vprašam: ali že včste?«
Ponudilo se mu je zdajci deset kozarcev, toda Štcfč je v poniž nosti svoji izpraznil samö jednega ,na zdravje vsem poštenim ljudem, ki za vino dajejo in vdovam in sirotam zasluženega plačila ne trgajo'.
»Zdaj pa govori!« rjul je Miha izpod Skale.
»Šival sem pri Bolantačevih, pri tistih revah, pri tistih siromašnih ženskah. Sinoči je tisto mlado, tisto Ančč, leglo na klop pri peči, in prav hude bolečine je imelo. Sam Bog nebeški včdi, kje je to rčvišče otroka izteknflo, ko se vender z nikomer menilo ni!«
Posebno ženske so v tistem trenutku iz vseh kotov pritisnile, in naj prva Četrtnikova Luca, ki je takoj raztegnila široka usta ter izpre-govorila hudobno:
»Pri tisti hiši niso bili nikoli nič prida. Stari je kradel, kjer jc mogel, in ako bi Vi mene bili vprašali pred pol letom, povčdala bi Vam bila, da bo takö in nič drugače!«
»Luca, ti bi bila morala že včdeti!« odgovoril je Štefe. »To pa še ni vse. Ravno, ko je tu pri vas danes, v vasi pöludne zvonilo, umrlo je otroče, in umrla je tudi tista uboga živalca, ki ga jc imela. Takö se mi jc smilila, rečem vam, da sem sc hitro spravil iz koče, in da še svojega plačila čakal nisem.«
»Käj tisto!« oglasila se je zopet Luca. »Bog že vč, kaj dela! Meni so ukrali korec s kebl<i in dobro včm, da ga ni drug izmeknil kakor tisto deklč!«
»Tudi to še ni vse!« nadaljeval je Štcfe. »Kadar se jc ta revna ženska v bolečinah mučila, ni ji dala miru stara Bolantačka. Včdcti jc hotela, s kom sc jc pečala. To sem vam zavijal ušesa, da bi tudi slišal! Pa se je dolgo branila. Naposled — mislim, da so se ji takrat že nebesa odpirala in da je z jednim očesom že gledala prestol Bogd očeta — naposled pa je povedala. Vse jc povedala in ali včste, kdo sc jc štel za njenega?«
»Kdo? Kdo?« povpraševala je vsa družba in najglasneje Četrt-nfkova Luca.
»Oženjcn človek, kakor gotovo je Bog v nebesih, oženjen človek!«
»Ožcnjen!« zatogotila se je Luca, »takšno grdobo bi pa morali vender za pčte na drevo obesiti! Kakor bi svoje žene ne imel!«
»Kdo je? Govori že vender!« vpil je Frjan izpred Mosta.
»Povej ga!« silila jc Štefeta tudi Luca.
»Saj ga lehko povčm!« smijal se je Štefan, »tam-le sedi, Luca, in tvoj je, Luca, tvoj Blaže je ta ptiček, poglej ga no!« Z dolgim koščenim prstom je pokazal na mesto, kjer jc za mizo sedel mladi Letrtnik. Nastala je tihota, kakor v ccrkvi; potem pa jc napolnil sobo krik, grozen, nepopisen, kakor bi se trgale divje zverine. Ta krik jc prihajal Luci iz grla in že so ljudje menili prvi trenutek, da se bo zadušila.
Za mizo pa je vstal Blaže in se z bledim licem naslonil na zid. Krvavo jc pogledal na vse strani, potem je hripavo zavpil: »Bila je moja, bila! Pustite me, pustite me!«
Luca je silila vänj. Prijel je steklenico na mizi ter jo treščil ženi svoji na glävo, da se je na drobne kosce razletela in da se je ženska nezavestna zgrudila. Oni pa je odrinil svoje sosede in planil iz sobe. Zunaj je bilo že mračno. Pobegnil je brez pokrivala na glavi po stezi proti Četrtniku, pestil roke in sam s sabo govoril, da je groza obhajala tiste, ki so ga srečavali. Luco pa so morali nesti proti ddmu, kjer je skoraj vso zimo hudd trpela in se togotila o mladem svojem mdži. Leta pa je bil izginil, in sploh so ljudje menili, da jc zavoljo stare žene svoje pobegnil v Ameriko, kar se je nam zdelo prav pametno.
* * *
Prišla jc cvetoča pomldd. Na Četrtnfkovcm holmu so cvetele vi jdlicc in bukev se jc bila zavila v tisto sočno, mlado zelenje, ki pri-
haja z vsako pomlädjo. Pod njo v scnci pa jc ležal Stefč Veharček in premišljal, kakö da ni ptic pčvek v tem logu, katerih jc prejšnja leta bilo vse živ6. Samö vrane in kavke so imele svoje ženit ve med rdečc-cvetočimi mccesni. Zapihljal je pomladanji včtrec in tedaj jc na Stefčta padel čevelj, človeški čevelj! Štefe se je postavil na nöge in pričel proti bukovim vejam kričati in zabavljati. Ondu pri vrhu je viselo nekaj črnega, ali odgovora ni bilo. Potem je Stefe sam splezal na drevö, kjer ga je vzprejel nekak prav, prav čuden duh. Ali visoko ni plezal. Skoraj po vejah se je spustil nizdolu ter pobegnil proti Četrt-nikovi hiši. Tam se pa dolgo ni mogel zavesti, ali konečno jc vcndcrlc povčdal, da visč na Četrtnikovi bukvi kosti obešenega človeka. Takö jc bilo. Po ostankih so spoznali, da je tu končal Blaže revno svoje življenje. Najbrž se je v strähu skril na drevö, v temni noči pa ga jc znova prijel obup, in vse breme revščine svoje je vrgel od sebe tam gori v zračnem vrhu, odkoder jc umirajoč šc gledal v zorno, z luninimi žarki razsvitljeno domačo dolino.
Črtež rimskega mesta »Neviodunum«.
(Dalje in konec.)
Na nasprotni sträni od Drnovega proti vdsi Brege se prienö prčccj na konci mesta grobi in sicer so po sredi čez Breženske njive (Kamin) sami grobje zloženi od kamenitih plošč in od 0|)ckc, nekoliko bolj na desno pa so bile zidane kapelice kakih 340 m daleč (do steze, ki drži če/, njive). Potem so na obeh strančh jednaki grobje od plošč in oj>eke. Jedino dva sta bila nekoliko drugačna. Imela sta namreč v sprednji steni vzidane stöpnice, na katerih so stale žarnice. Prav na konci pokopališča kakih 700 m od mesta so našli najlepših žarnic, steklenih posod in igel, ki so posebna krasota ljubljanskemu muzeju. Le 200 m od mestnega obzidja na levo je stal vodnjäk (cisterna). Tudi tukaj je držala cesta mimo grobov najbrž proti sedanjemu Sisku, kjer je bila tudi nekdaj imenitna rimska naselbina Siscia. Sledovi ceste se poznajo na več krajih, najbolj pa med vašima Mrtvice in Vihre; ondu je bil menda tudi brod čez Savo.	,
Od drnovske cerkve proti Včlikemu Podlogu, Cezelu, Ostrogu in Grob-ljem se nahajajo pogostoma grobje; pri Velikem Podlogu poleg sedanje ceste tudi kos miljskega kamena, drugi kos z napisom leži pod pokopališčem pri
36*
leskovški cerkvi. Pri Cezelu na Krki vidimo tudi še zidane ostanke nekega mostu ali brodu. To so gotova znamenja, da je šla todkaj nekoč rimska cesta iz Neviodunuma v Crucium pri Št. Jarneji. Od križišča pöljskega pota za cerkvijo s cesto na Gorico kakih 50 vi po cesti proti väsi Gorici in 86 ;// na levo v polji je stalo veliko poslopje. Kakih 14 m dalje nahajamo že nekaj grobov, potem pa pri cesti večje pokopališče z grobovi zloženimi od kamena in od opeke. Dalje 460 m od križišča po goriški cesti in odtod na desno 200 m so izkopali skoraj 270 m na daljavo mnogo zmalanih, kapelicam podobnih grobov, med njimi je tudi zanimiv rimski grob, izkopan 31. dnč marcija 1887. 1. in v VI. »Zvonovem* zvezku na stnlni 380. opisan. Nekoliko dalje so izkopali človeška oköstja, še dalje pa grobe zložene od kamenitih plošč.
Ob cesti proti Cirkljam ne nahajamo 390 m daleč nič grobov, potem pa so našli kapelici podoben zidan grob, za tem 200 m daleč več prav malih in släbo zidanih grolx)v s slabimi posodami brez denarjev in brez igel — najbrž je bilo to pokopališče siromakom. Na konci je stala zopet nizka kapelica. Tudi tukaj so še sledovi rimske ceste, ki je držala skozi vas Zdsap med Račjo in Župečo Vasjo h Krki. Onostran Krke pa še sedaj sledimo rimski vodovod od reke notri do Izvira pod Gorjanci. Studenec pri Izviru je velika prirodna, toda obzidana otlina. Voda se je stekala najprej v zidan kanal, potem pa v okrogle lončene 56 cm dolge cevi (otlina v sredi znaša 17 cm).
V bližnji okolici nekdanjega Neviodunuma so našli še naslednjih starin:
Pri Malenicah dve rimski trdnjavi. Jedna je bila prav pri cerkvi na štiri ogle 120 m široka na zahodu, 106 m na jugu, 146 m na vzhodu in 120 na severu. V sredi je stalo velikansko poslopje, tudi vidimo še ostanke toplic. Druge male toplice so bile blizu vasf Čatež pri cesti na Jesenice. Utrjeni kraji so tudi bili Stari Grad pri sv. Križi v obsegu kakih 1300 m (keltsko), ndsip pri Venišah (keltsko, 200 m v obsegu), keltski näsip na Libni na Štajerskem pri Vidmu (kakih 2600 m v obsegu), potem keltska naselbina blizu Dunaja pri Krškem, ki je obsezala kakih 1000 m. Keltske grobe z bronastimi zapčstnicami, pasovi, iglami, koralami in železnimi sulicami, noži, sekirami našli so pri Čateži, ltorštu, Sajovci na Krki, na Brezji pri Raki, pri Stari Vasi in na Libni na Štajerskem. Rimske grobe pa so našli razven pri Drnovem tudi še pri Zalokah, pri sv. Neži blizu Rake od kamenitih plošč zložene in pri Stojanskem Vrhu blizu Izvira pod Gorjanci. Rimska poslopja so bila pri Straži blizu Rake, pri Brvi (v Gorjancih) in blizu Stojanskega Vrha. Miljska kamena so našli na kranjskem savskem bregu nasproti Rajhenburgu z napisom: »Cesar Maximinus 236 p. K. 30 milj od Cclea.« Potem v Hreškem grädu tudi z napisom, v Raškem grddu brez napisa, v Turnskem gr<1du pri Krškem velik kamen z napisom: sMarc. Av-
relius® (sedaj v Rudolfinu), v vrtnem zidu krškega vikarijata z napisom. Spominske in grobne kamene vzidane z napisi imajo v Mokriškem grddu (izkopane na Gradišči pri Malenicah), v Rajhenburškem grddu, v šoli na Vidmu, v hiši št. u. na Malenicah; potem v zunanjem zidu leskovške cerkve, senuške cerkve, podloške cerkve, pri sv. Valentinu na Straži in v cerkvenem zidu na Dobovi (na Štajerskem).
Več takih kamenov so poslali tudi iz Neviodunuma v Rudolfinum v Ljubljano.	J. B.
Književna poročila.
Slovcnisches Sprach- umi Ucbungsbuch. Nebst Chrestomathie und Wörter-Verzeichnis. Für den ersten Unterricht bearbeitet von dr. Jakob Skct.
I^eta 1879. podal nam je dr. Sket prvo izdavo svoje slovnice, namenjeno za prvi pouk z nemškim učnim jezikom. Ta knjiga se je razlikovala od prejšnje Janežičeve slovnice osobito v tem, da je pri sklanji delila samostalnike po deblu, ne pa po spolu, in s tem stavila ta del oblikoslovja na znanstveno jxxllago. Pač se je tedaj marsikod oporekalo, češ, da je pouk na tej osnovi za začetnika pretežaven, toda v resnici ni čutiti take težkoče, marveč je ta znanstvena razdelitev jedino umestna in prikladna, da nominalne oblike razlagajoč na tej podlagi kažemo vpliv analogije. Tudi ne smemo nikakor prezirati sedanjega stališča jezikoslovnega; saj ima davno grška in sedaj tudi latinska slovnica jednaka načela, in Šumanova slovenska slovnica je strogo po istem pravilu osnovana. V devetih letih je učakala Sketova slovnica že štiri izdave, in marljivi gosp. profesor je v sedanji četrti izdavi mnogotere stvarf predrugačil, posebno pri vadbah. Te so v svoji vsebini večinoma povzete iz navadnega življenja, a po zmislu je bilo doslej v njih dokaj pustih in malenkostnih stavkov. V tem oziru se je pač mnogo stavkov po obliki in vsebini nekaj popravilo, nekaj izpustilo, pa marsikaj bi se še dalo izboljšati ali odstraniti. Saj je vadeb itak dovolj; bolje je vadbe nekaj skrčiti in nekoliko lahkega berila še pridejati. Izdavatelj je pravo pogodil, kolikor je to že v tej izdavi učinil. —
Pri naglasu rabi za obojno dolžino, potisneno in potegneno, znamenje , — drugače kakor pri Valjavci in Šumanu —, za kratke naglašene zloge znamenje za globoki, potisneni in potegneni naglas, osobito pri hohnfkih 3 in <j, znamenje	Vsaka beseda v slovarčku in slov-
ničnih pravilih ima svoj naglas. Naglaševanje je največ posneto po vzhodno - panonskem narečji, in priznati moram, da se to naglasu južnega narečja čestokrat protivi. Pri črki stoji med drugimi »bajta, banja,
bäram, basen, bčdro, bčrem, bčrgla, bi jem, blato, blisk, bdžič, britev, brijem briga, buča, burja, bukve*. Takö tudi pri drugih črkah »göra, zöra, gröza, gospöda, griva* namesto: »göra, zöra, gröza* itd. Nasprotno bilo bi po južnem narečji: .jizhdd, vzhdd* namesto: »izhöd, vzhöd*, kakor stoji v slovarčku. Dalje stoji: ,bčzeg, bčzgov,drugam,* kjer ima južno narečje »bezeg, bezgdv, drugam*. Posebno pri zaimkih nahajamo mnogo neskladnostij v naglaševanji; tu je razlika med narečji največja: »mene, meni, tebe, tebi, njega, njemu, njem, njčm, njč, njö, sebe, sebi, k«\j (interrog.), komu, čemu, kom, ččm, čim* itd. namesto »nične mčni, kilj, komu, k dm itd.* V jezikoslovnem oziru ima pač vsako narečje käj dobrega zrna, katero mora slovničar uporabljati, če se pa hočemo v naglasu kdaj književno zjediniti, trclw nam lx)de okleniti se jednega narečja. V razvoji novoslovenščine ima uprav južno narečje v mnogih pisateljih in slov-ničarjih, od Trubarja do Metelka, Jurčiča, Levstika odločne svoje zastopnike, na katere se mora sedanja slovnica opirati. Tudi pisatelj bi bolje storil, ko bi južnim svojim bratom v prijateljski vzajemnosti kaj popustil, ali pa vsaj pri nekaterih besedah, katere imajo po različnih krajih prav nasproten naglas, naglasno znamenje izpustil, kakor je to bilo doslej. S tem bi nam takö ustregel, kakor je s tem, da je vrstno spono druge vrste glagolov »n^* v »ni* izpremenil. —
Umestna je opazka, da se pri glagolih IV. vrste v part, praet. pass, »tj, dj* ohrani, kadar se zavoljo dvoumja ali zlozvočnosti ne more dotična glasniška izprememba izvršiti. N. pr.: napotjen, nagromadjen, mesto: napoten' nagromaden. To naj bi bilo pravilo, ker je jedino pravilno ter se pri ogerskih Slovencih po nekoliko piše »zablodjen, sodjen*. —
Pri glagolih VI. vrste naj bi se v part, praes. act za pravilo postavila pravilna oblika »premišljujoč, kupujoč* kakor je sedaj v pisavi navadna, namesto starejše nepravilne »kupovaje*. —
Xa str. 168. navedena je pripona »ljiv, -a, -o s trpnim pomenom*. Splošno se takö ne more trditi. Izpeljave pridevnikov iz glagolskih dčbel s pripono »ljiv* kažejo tudi tvorni pomen, jednako kakor priponi »iv*, prvotno celö, kakor- v starosl. pri »ivb« in »livb* jedino le tvorni pomen, in po pomenu je med tema priponama težko ločiti. N. pr. starosl. ljubivb amans, myslivb intellegens, govorulivb loquax, rasadlivi* diiudicans; novosl. nagajiv molestus, zberljiv, govorljiv, lažljiv — vse besede s tvornim pomenom. Za trpni pomen jednakih pridevnikov rabi starosl. pripona t>ni> pri izpeljavi iz glagolskih dčbel, največ s predstoječim predlogom, n. pr. pivanb potabilis, dostižunt» quem assequi possumus. Pa tudi v novoslov. se je ta pripona za isti pomen uporabljala, n. pr. neukrčten immobilis, nepogleden turpis, istotako prijazen, prijeten, käzen itd. Toda prav do dobra in stalno si ni mogla ta pripona s trpnim pomenom v jeziku širnih tal priboriti; izpodrivala jo je pripona
»ljiv«, katera se je jela poleg tvornega svojega pomena tudi v trpnem pomenu uvajati, takö da je nastalo radi pomena večkrat dvoumje. Jednako se je godilo v hrvaščini. Stara slovenščina ima za isti trpni pomen pridevnikov še part, praes. pass, osobito v sestavah z besedico »ne*, v češkem in poljskem jeziku rabi pripona »teln^«, v ruskem telbnyj, n. pr. starosl. neispytbn-b in in neispytajemb imperscrutabilis, neiscelbnb in neiscelinib insanabilis, neotb-jembnb in neotbjemljerm» qui rapi nequit, nepreborwn» in neprčborimb inex-pugnabilis, invietus; takö pridevniki neprčvratbnb, neprčložbni>, nepršklonbnb immutabilis, nepršlomt>ni> qui frangi nequit. Tednakih pridevnikov najde se obilica. Češk. viditelnv, zfeteln^, spatfitelny, pa tudi vidn^, vidomv, vidSn^ sichtbar; neviditelny, nespatriteln^. Takega bogastva v novi slovenščini za dotični pomen nimamo. Da se pa ognemo neprikladni in čestokrat dvoumni obliki s pripono »ljiv«, izvajajmo tedaj, kadar je mogoče, iz glagolskih dčbel pridevnike s pripono »en«, kakor se to v književnem jeziku že precčj rabi in se ima torej v slovnici navesti pri priponi »ene. N. pr. neizprösen nam. neizprosljiv, istotako (ne)dosčžen, (ne)viden, nespräven, neizbčžen, nestrpen, neizbrisen, nepopisen, nedoumen. —
Vsa knjiga je dobro urejena, učna pravila so primerno razdeljena in s prikladnimi vadbami spojena. Priznavati moramo tedaj zasluge gosp. dr. Sketa, kateri ob vsem svojem prostem času v tihem zaklonišči poleg Vrbskega jezera mirno in neumorno deluje slovenski knjigi in šoli v prid in sebi v čast.
A. Dartel.
j-
• 4Prilogi k Presirnovemu životopisu.
Priobčuje Fr. Leveč.
V.
>Dr. Fr. Preširen v Celovci.
V zadnjih številkah „Ljubljanskega Zvona" smo objavili jednoindvajset uradnih spisov, odnašajočih se na dr. Preširna, praktikanta pri c. kr. komorni prokuraturi v Ljubljani. Vse te uradne spise, ki takö bistro pojasnjujejo doslej malo znano dobo pesnikovega življenja, izročil nam je v porabo gosp. Emil Guttman, c. kr. adjunkt pri finančni prokuraturi, za kar mu bodi izrečena tukaj javna zahvala. Danes pa priobčil jemo nekoliko pisem, katera je pisal dr. Preširen prijatelju Matiji Čopu 1. 1832. iz Celovca, kamor je šel delat sodniško in odvetniško preskušnjo. Vsa ta izvirna pisma Prcšir-
nova so zdaj privatna lastnina gospoda kustosa Karla Desch man na, kateri nam je blagodušno dovolil,, da jih ponatisnemo v našem listu. Hvala mu bodi na tej veliki uslugi in prijaznosti!
i.
Klagenfurt 5. Februar 1832.
j Čudni dihur!
Grosser Maulmacher!
Von meiner Reise von Laibach nach Klagenfurt dürfte kaum Kotze-bues Reisender von Stolpe nach Danzig was erzählen können; ich habe durchaus nichts gefunden, was man jemanden schreiben könnte, der selbst diesen Weg schon öfters gemacht hat, Klagenfurt kennst Du so gut als ich. Die Leute sind in ihrer Art kordial, wenn man alles lobt, was gelobt zu werden verdient, und es auch nicht verdient. Vorzüglich machen sie sich gern auf Kosten Laibachs gross. Die Laibacher haben bei weitem mehr kosmopolitischen Sinnes als die Klagenfurter, nur sind jene in mancher Beziehung zu tolerant. Sie lassen jeden hingelaufenen Schreyer schreyen und den Ton angeben. Es ist natürlich, dass Leute, die keinen eigenen Werth haben, sich durh Herabsetzung der Eingebornen geltend zu machen suchen. Hierin sind die Karner gescheidter, sie wissen einem solchen bahač wo nicht mit der Zunge, doch mit der Kaust das Maul zu stopfen. Ich bin bis nun wenig herumgekommen, und kann Dir über Klagenfurt nicht viel sagen. Die Laibacherinnen scheinen mir im Allgemeinen hübscher zu seyn, als die civilen Klagenfurterinnen ; jedoch hat eine der letzten einen Eindruck auf mich gemacht, von dem jemand nichts erfahren dürfte. Die gemeinen Korošice sind im Durchschnitte hübsch, aber sehr unreinlich. Smolnikar hat mich sehr gut aufgenommen, ohne deinen Brief gelesen zu haben. Verflossenen Donnerstag machte ich mit Slomšek einen Ausflug nach Moosburg zu Jarnik. Ich speisete dort, war sehr gemüthlich aufgenommen. Ich habe ihm stark zugesetzt, dass er sein Dichtertalent nicht brach liegen lassen soll. Sein Etymologikon wird Ende dieses Monates die Presse verlassen. Der Mann war fast ohne alle Subsidien. Dobrovski und Metelko waren seine Vorbilder. Die Buchstabenreihe geht wie bei Metelko nach deren Verwandschaft. Wörterbücher fremder Dialekte mit Ausnahme des Russischen von Hein hatte er nicht zur Hand. Ich bin der Meinung, er habe mehr Anlage zur Poesie als zur Philologie. — Murko s Sprachlehre sammt Ročni besednik I. Th. habe ich bei Slomšek gesehen. Das Wörterbuch scheint sehr wortreich zu seyn. Der Kritiker dürfte jedoch unter dem vielen Golde auch viele Schlacken finden. Die nichtslovenischen Wörter e. g. bezeichnet er mit einem f; wer jedoch alle nicht bekreuzten Wörter für slovenisch hielte, müsste ein blinder Patriot seyn. Von der Gramm, kann
ich nur so viel schreiben, dass am Ende mein Slovö od mladosti und Povodni mož unter den wenigen Leseübungen mit einer Anmerkung erscheinen, die einem Göthe schmeicheln mtisste, si esset Slovenies. Lasse, wenn Du die Werke bekommst, die Note dem Kasteliz et Jakon lesen, um sie dahin zu stimmen, dass sie keinen meiner Epigrammata streichen. Es liegt mir viel an der Zahl 20, als dem Duplo der 10 Gebothe Gottes. Sey kein Maulmacher und mache einmahl den slovenischen Artikel. Recensire den Murko im wohlwollenden Tone, multa fecit — puer (er soll noch nicht absolvirt haben) sudavit, und was für mich die Hauptsache ist, me laudavit i. e. ci-tirt und gelobt. Sollte bis dahin auch Jarnikii opus erscheinen, so lobe, was nur gelobt werden kann. Du weisst, in slovenicis calcare non frenis opus esse. Der Mann hat das Gute redlich gewollt, ist ohne Dünkel, Führer der karantanischen Parthei, und bereit sich vollkommen an uns anzuschliessen. — Slomšek läugnet hartnäckig der Winde des Illyr. Blattes zu seyn. Die Replik des »Aufmerksamen* habe ich gleich nach ihrer Erscheinung bei ihm gelesen. Obema je na rep stopil, zato oba cvilita, jedoch theile ich mit Dir die Meinung, dass der Donnerkeil gegen Jakon geschmiedet war. Nun einen Kniff von Dainko. Dieser hat alle Pfarrer des Marburger Kreises besucht und sich von jedem die Bescheinigung geben lassen, dass man die Einführung seiner Lettern allgemein sehnlichst wünsche. Mit diesen Unterschriften hat er seine Reformirungs-Bill beim Grätzer Gub. überreicht, und es durch gesetzt, dass die Schulbücher mit seinen krevlje gedruckt wurden. Nichts desto weniger sträuben sich die Pfarrer gegen Einführung derselben. Hier ist man für das alte Alphabet; allein um kein Schisma zu verursachen, hätte man sich der Metelčica in der Meinung gefugt, dass ganz Krain an die Sendung des Letternmessias glaube; nachdem aber der Schriftgelehrte Jakon wider den Herrn und Meister aufgestanden, sind sie von der neuen Lehre abgefallen, und so ist es gekommen, dass Jarniks Etym., obwohl schon 2 Buchstaben mit der krevljica geschrieben worden, doch mit honetten Lettern gedruckt wird. Lasse einmal Deine Ansichten über die I>ettern drucken, ut nfirmi corroborentur. Murko hat in seiner Vorrede zur Gram, die Materie nicht erschöpft. Ich glaube nicht, dass es ein n+j gebe, eher ein j-bn> viel leicht in zdajni, žgajne das Brennen zum Unterschiede von žganj č Branntwein. Meine Ohren sind jedoch zu verwöhnt, um mich auf sie verlassen zu können. Accingere Rusticus exsj>ectat. — Schreibe, wie es mit der Čbelica steht. Christjanske resnice habe ich um 40 kr. W. W. =: 16 CM. für dich gekauft. Katechisem ist nicht mehr zu haben. Ich schickte erstere data occa-sione, wenn du sie nicht gleich brauchen solltest. Vale et rescribe.
Dr. Prefhcren,
2.
Klagenfurt am 13. Feb. 1S32.
" Freund Čop!
Soeben erhalte ich Arndts poetische Scherze in Schleglischer Manier, wo unter anderen folgendes Distichon zu lesen ist:
„Viel kratzfilsselnder Bücklinge macht Freund Čdp dem Kopitar, Lasst kein Fürzelein los, eh' er geschrieben nach Wien."
Von Laibach aus schreibt man mir, Dein Verstand befinde sich zwar nicht wie jener Rolands im Monde, jedoch auch nicht bei Dir in Laibach sondern in Deposito des Herrn Custos Kopitar. Ich theile mit meinen sla-vischen Freunden die Freude, dass er nicht abgeneigt zu seyn scheint, Dir etwas von solchem zur Recension der Čebelica zukommen zu lassen. Leider ist dies hinsichtlich der Beleuchtung des Abcstreites noch nicht der Fall. Wir sind gesonnen diesfalls bei ihm bittlich einzukommen. — Sapere aude. Aus Rücksicht für Deine und des Kasteliz Wäscherin will ich den Sonitus de formulario cum cetcris fahren lassen; denn wer weiss, was euch passieren könnte, če bi visoki gromovnik štuvo napčl. Lasst mich wissen, wann der Druck der Čebelica beginnen wird. Könnt ihr mir meine Stücke, sobald sie gedruckt werden, zukommen lassen, so wird es mich sehr freuen, weil ich dann die allfälligen Druckfehler am Fnde indiciren lassen könnte. Den Izgovor čebelarjov bitte ich wegzulassen, weil er nicht mehr zeitgemäss ist. Lass mich wissen, was formularius über mich Dir etwa geantwortet hat, oder allenfalls antworten sollte. Ich bin ihm übrigens zur Dankbarkeit veqjflichtet. Audi rem: Als Jurist des 4. Jahres hatte ich eine Theke Carminum earn, meinen Freunden gezeigt, unter denen mich ein gewisser Trenz, der gegenwärtig irrsinnig ist, überredet hat, ich soll solche dem formul, lesen lassen. Sie waren in metrischer und grammatischer Hinsicht beiläufig das, was etwa die Cantilenen des Ixvičnjek. Form, gab mir den guten Rath, ich soll sie ein Paar Jahre liegen lassen, und dann die Feile zur Hand nehmen. Quod consilium secutus omnia incendio tradidi exceptis: Povodnji mož, Lenora et Lažnivi pratikarji, wovon die ersten noch jetzt was Reim und Metrum l>e-trifft, documenta dant, quo sint tempore nata, licet limae non impatiens fu-issem. Alle übrigen habe ich als unverbesserlich voriges Jahr verbrannt. Daher mag es kommen, dass Kopitar meine carmina für schwächer hält, als sie es vielleicht sind. Er wird sie auch schwerlich des Imsens werth halten. Meine Absicht war, ihm ein Bisschen auf die Zehen zu treten, um ihn auf mich wieder aufmerksam zu machen. —
Gestern haben wir den Geburtstag ü. M. gefeyert. Die Karner sind bessere Patrioten, als wir. Das Theater war überfüllt, das Vivatrufen sehr lärmend, der Anfang der Volkshymnc musste dreimal wiederhohlt werden-
Nehmt euch ein Exempel dran! Fert strumosa Carinthia fidos soll es künftig heissen. Budik hat sein neuestes Produkt ,Adolf v. Nassau* an diesem Tage aufführen lassen, aus dem mehrere ultra panegyrische Stellen applaudirt worden. Das Stück war sehr patriotisch; übrigens aber herzlich langweilig. An Erfindung ist B. ein zweiter ßabnik. Wie dieser in Herbert Auersperg seinen Helden durch die Türken, so hat jener den Albrecht von Oestreich von Adolph, dessen Feinde, loben Kissen. Die Dikzion ging an, war besser als die Babnikische; Ex cantu cognoscitur ales: Das Stück hat mich auf die Etymologie des Nahmens Budik geführt. Bud Widhopf, inde deminutivum Budik. — Kopitars Bemerkung, dass Murko einen schlechten Dialekt habe, ist sehr wahr. Noch einmahl sapere aude, lasst Dich von Kopitar nicht zu viel bevormunden. Schreibe recht bald, wenn Du etwa nicht einer vorläufigen Erlaubniss von K. bedürfen solltest. Meinen Handkuss der Frau v. Langus. 4 Wochen bleibe ich gewiss noch hier. Vale et me araare perge.
Dein
Dr. Prefhčren.
3-
am 20. Feb. 1832.
J Lieber Freund!
Eben war ich im Begriffe den beiliegenden Brief auf die Post zu tragen, als ich Dein zweites mir sehr werthes Schreiben erhielt. Ich fragte sogleich lx;i den hiesigen Buchhändlern um den Murko nach, konnte aber leider keinen auftreiben, weil blos die Pränummerations-Exemplare hieher gekommen sind. Jarniks Etymolog, ist bis auf die Vorrede, die aber auch schon seit 14 Tagen von der Censur eingelangt ist, und den Index bereits gedruckt. Der Index wird zur leichteren Auffindung die Stammsylben ordine alphabe-tico enthalten mit Berufung auf die Blattseite. Die hiesigen Philologen sind mit Murko sehr zufrieden. Sage dem Kasteliz, er soll doch nicht Krajn'c, als würde man Krajnec vel Krajnic sprechen, wie auch nicht pev'c, vel siv'c drucken lassen, überhaupt rücksichtlich der Ortographie im Vergleich zu den ersten beiden Bändchen keinen Saltus machen. Slomšek lässt sich Dir empfehlen, Smolnikar Dich griissen.
Dr. Prefhčrn.
Verte!
Sollte die Romanze od lepe Radolčanke noch nicht gedruckt seyn, so ersuche ich den Kasteliz alles auf Radolca bezügliche in Turjačan und Turjačanka, wie es ursprünglich war, umzuändern, weil die scansion Ra-dolčan, RadöUki viel härter als Turjačan, Turjaški ist. Für diesen Kall würde ich Dich ersuchen genau nachzusehen, ob die Abänderung consequent durchgeführt wurde. In der Lepa Vida bitte ich die Verse, oh domä je bolno
moje dete in za d erla sem si tern je v pete oder was sonst Ka-stelic an ihre Stelle gesetzt hat in folgende Verse zu verändern: Oh (oder Ker) domä je bolno moje dete Poslušala sim neumne svete, Omožila fim se, starca vzela etc. Vale et reseribe.
Dein aufrichtiger
Freund I)r. Franz Xav. Pre flirren.
Mein Nähme ist bei meinen Originalgedichten ganz zu drucken- Hie populäres erscheinen aber Smoletisch.
4-
Klagenfurt am 7. März 1832.
Theuerster Freund!
Der Grund, warum ich Deine beiden letzten Briefe erst heute beantworte ist meine unselige Gewohnheit alles auf den letzten Augenblick zu verschieben, und der Umstand, dass ich gerade die letzten Stunden vor dem Abgange der letzten Post verhindert worden bin. Sollte ich Dir in meinem letzten Schreiben zu wehe gethan haben, so halte es dem Umstände zu Gutem, dass ich auf den Sonitus in Koss sehr viel Mühe verwendet habe, und solchen gleich einer geliebten Briseis nicht ohne in tobende Worte auszubrechen fahren lassen konnte. Von Jarnik wollte Kleinmayr nichts vor Vollendung des Druckes hergeben, der ist jedoch bereits so weit gediehen, dass ihr in den nächsten 8, höchstens 14 Tagen, das Werk in Laibach haben dürftet. Selencovih sprehodov nisim dobil. Solltest Du mir solche schicken wollen, so schicke sie mit den Blättern der Čebelica, wenn diese auch noch ein Paar Wochen ausbleiben sollten. Sei nicht so empfindlich gegen fremde Anmassungen und entziehe Dich deswegen der vaterländ. Philologie nicht. Schreibe mir, welches metrum einer k rainischen Tragödie meisten conveniren würde: ob 4füssige Trochaeen oder 5 vel öftissige Jamben, und sollte man die erste Versgattung reimen oder assoniren, oder ungereimt lassen, dann ob die 5 und öfüssigen Jamben zu reimen wären, und ob sie eine fixe Caesur haben müssten. Lebe wohl und grüsse Castellionem.
Dein Freund
Dr. Prefhören.
5-
Klagenfurt am 10. März 1832.
Theurer Freund!
Was macht die Čebelica? Ist solche von der Censur Ixjreits zurück, oder hat Dir vielleicht jemand eine Kabale gespielt: Quid Jakon5 wird er uns verlassen, oder in unserer Gemeinschaft bleiben? Glaubst I)u, dass Čop sie jemals besprechen wird r Ich glaube nein ! Was gibt es sonst neues
in der krain. Literatur? Schimpft man brav über mich, dass ich an der Prüfung so lange knotze? Über alle diese Fragen wünschte ich mit nächster Post eine Antwort. Einen Plan zu einer krainischen Tragödie hätte ich fertig. Der Stoff wird reich an Handlung und Verwicklungen seyn, ohne dass solche durch einen Intriguanten herbeigeführt würden, jedoch dürfte er zu wenig tragisch befunden werden. Liebe wird das Haupthema seyn. Remi-niscenzen an Tragödien oder auch Erzählungen werden schwerlich zu finden seyn. Sobald ich mit der Prüfung fertig bin, will ich zur Ausarbeitung schreiten. Lebe wohl und grüsse den Bibliothekar.
Dein Freund
Dr. Franz Prefhern.
Beigeschlossenen Brief händige meiner Schwester ein mit dem Auftrage, ihn durch eine sehr zuverlässige Person an den Adressaten zu befördern.
LISTEK.


O V
1" O
Z vab. f
S krŠnega Krasa nam dohaja žalostno poročilo, da je na rojstvenem svojem domu v DiHovljah dnč 31. avgusta ob 1. uri po noči po dolgem bolehanji izdihnil blago svojo dušo slovenski pisatelj in urednik tržaške »Edinosti«, gospod Lovro Žvab.
Porojen v Diitovljah na goriškem Krasu dnč 9. avgusta 1852. leta od kmetskih roditeljev, obiskoval je pokojni Žvab najprej gimnazijo v Gorici in potem realko v Trstu, katere pa ni dovršil. Na to je bil prak'.ikant pri c. kr. davčnem uradu v Trstu in je prebil z dobrim uspehom preskušnjo iz višjega računstva. A ko se leta 1876. začne tedanja vojvodina Srbska vojskovat» s Turkom, napoti se Žvab z nekaterimi prijatelji v Srbijo, da bi tam prostovoljec stopil v srbsko vojsko. Svoje potovanje v Srbijo je opisal Žvab v »Slovenskem Narodu« leta 1876. A ker so bili Srbje pod ruskim generalom Crnajevim tepeni pri Djunisu, da so morali skleniti mir, Žvab ni bil vzprejet v srbsko vojsko. Jeseni leta 1876. povrne se Žvab velik siromak v Ljubljano, kjer ga na priporočilo pisatelja teh vrstic, ki je Žvaba poznal že iz Gorice, vzprejme za učitelja v svojo trgovsko šolo cesarski svetovalec g Ferdinand Mahr. V tem zavodu je Žvab od 1. 1876. do 1881. učil zemljepis, nemški, slovenski in srbsko hrvaški jezik. Toda ker leta 1&81. nevarno zboli na plučnici, odide se zdravit na svoj dom v Dutovlje, kjer ostane več mesecev. I,eta 1882. nastani se v Trstu privatni učitelj jezikov, po smrti Dolenčevi leta 1887. prevzame pa uredništvo »Edinosti«, katero je vestno uredoval, dokler njega, ki je bil vedno šibkega života in slabega zdravja, ni primorala bolezen oditi v rojstveni svoj kraj, kjer je našel zdaj mir in počitek v domači zemlji!
Na pokojnega Žvaba je mnogo vplival dr. Kar®l I^avriČ v Gorici, zlasti pa za njegovega ljubljanskega bivanja Levstik, kateremu je bil v vseh stvardh včren in poslušen učenec. Od njega se je naučil pisati lep in čist jezik; le škoda da je, kar se tiče purizma in arhaizmov, Levstika še pretiraval; kajti ni vsak Levstik, kdor stopinje pobira za njim.
Od njega se je navzdl veselja do književnih starin in do književne zgodovine naše. V biblijografiji slovenski je bil £v$b pravi veščdk, ki je vestno in z neumornim trudom zbiral gradivo za književno zgodovino in zlasti za biblijografijo slovensko, zasledil mdrsikatero doslej neznano ali pozabljeno knjigo ter jo opisal v tem ali dnem časopisu. Dasi so bili njegovi dohodki vedno skromni, vender si je prav od ust pritrgaval, da si je kupoval stare in redke knjige in si takd nabral jako lepo in bogato knjižnico. V tem oziru si jc pridobil za književnost našo stalnih zaslug in tudi spisi njegovi, ki se tičejo te stroke, spadajo med najboljše, kar je spisal Žvab, takd n. pr. v »Ljubljanskem Zvonu« Životopis Ivana Ž. V. Popoviča (1881); »Prilogi k slovenski biblijograliji« (1883); »Redki spisi« (1883); »Sommaripa ali Sommariva« (1883); »Črtica o Primoži Trubarji« (1884); »Droben spisek Trubarjev« (1886); »Knjižne redkosti slovenske« (1886;; »Jakob Pctelin-IIändl-Gallus« (1886); »Slovenski rokopis iz leta 1799« (x886); »Tomanova pesem prijatelju« (1886); »Žbogar Ivan« (1887). Zanimive in v marsikaterem oziru poučne so tudi njegove kritike n. pr. o Generinijevi knjigi »Curiositit Triestine« (1885) in o Venetiancrjevi knjigi o tržaških protestantih (1887). — Med spisi, ki jih je priobčil v »Slovanu«, so pač najzanimivejše: »Zgodovinske črtice o ,Slavjanskcmu diuštvu' v Trstu« (1880). — Tudi »Kresu« je bil sotrudnik. Priobčil je v njem razpravo o imeni »Vraz« (1884) in narodno pripovedko »Topolovo rebro« (1882).
Sploh jc £vab v spisih svojih pazil bolj na slovniŠko pravilnost in stvarno temeljitost, nego na stilistično dovršenost in že tvarina, o kateri je pisal, bila je zvečine taka, da je zanimala le ozek krog vcščdkov. Ni bilo dano njegovemu peresu, da bi bilo navdušilo bralca. To se je videlo zlasti pri uvoduih člankih, katere je zadnje leto pisal v »Edinost«. Bili so dolgi, učeni, temeljiti, tudi zanimivi, toda ne pisani za včliko maso.
V besedi in pisavi do dobrega vdšč Štirim jezikom: slovenskemu, nemškemu, srbsko-hrvaškemu in laškemu, vrhu tega neumorno priden in vesten bil je pokojni Žvab jako čislan učitelj takd v Mahrovcm zavodu, kakor tudi pozneje privatni učitelj jezikov v Trstu. Kdor ga je poznal, moral ga jc resnično spoštovati zaradi njegovega odločnega, poštenega značaja, zaradi njegovega znanja, zaradi njegove ukaželjnosti in pridnosti. Tržaški Slovenci so izgubili ž njim tudi nenadomestnega neomajnega političnega sotrudnika Mirno počivaj, duša blaga!
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o važnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali:
— Cesar Franc Jožef I. 1848—188$. Na spomin Štiridesetletnega vladanja Njega Veličanstva sestavil Ivan Tomšič, učitelj na c. kr. vadnici v Ljubljani. Z devetimi podobami. Natisnil in založil Karl Rauch na Dunaji. (V. Spenglergasse 6) 1888, 8°, 16 str. Cena je za 10 iztlsov j gld., za 25 iztisov 2 gld., 100 iztisov 6 gld. — Ta spominska knjižica je pisana popularno in v lepem jeziku, kakor vsi spisi izpod Tomšičevega peresa. V oči nas je zbodla samd napačna trditev, da jc cesaričina Štefanija hči belgijskega kralja Ljudevita II. (namesto Leopolda II.) Isto napako smo zapazili tudi v prvem natisku Bambergove knjižice »Naš cesar«, ki je pa v drugem natisku popravljena. Tomšičevo knjižico lepša 9 podob. V isti zalogi je izšla tudi »Spomenica« s podobama.
Nove muzikalije. I. Štiri Marijine pesmi. Za moški in mešani zbor z orgijami čveteroglasno postavil Ivan Pogatnik, organist v Vipavi. Op. 2. Cena 40 kr. Založil skladatelj. Tiskarna Blaznikova. Ljubljana 1888. — Te pesmi so namenjene za majni-kove slovesnosti, a dadd se dobro uporabljati tudi pri drugih prilikah. Smemo pa te skladbe iskreno priporočati, ker so po tekstu, melodiji in glasbeni fakturi visoke vrednosti in ccrkveno-melodičnega duha. Osobito pa sta II. in IV. napev prava bisera V
|6. taktu III. napeva vrinila se je mala pomota, nepripravljen zadržek h v tenoru. Ta se po nekoliko popravi s tem, da mu predsledi v 4. udarci prejšnjega takta v tenoru h namestu g. Pri tej priliki pa opominjamo gg. skladatelje važnega kontrapunktičnega pravila, ki slove: „Die Vorbereituug des Vorhaltes muss wenigstens von eben so langer Dauer sein, als der nachfolgende Vorhalt; sie kann wohl länger, aber nicht kürzer sein." Prav naravno je to, da se konsonanca vsaj toliko ali delj časa čuje kakor zadržek, kateri jc vselej disonančen.
II.	Missa „Laetentur coeH. Pro soptano, alto et basso organo comitante Com-posita, et reverendo Domino, Domino Joanni Gnjezda c. r. scholae real. sup. Catechetac et Exhortatori, Praesidi Confrat. jun. opificum et Consil episc. in spirit, dcdicata auetore Ig. Hiadttik. Op. 9. Pr. part, et 3 voc. 1 11. Pr. 3 voc. sep. 20 kr. Sumptibus et typis J. Hlaznik. Labaci 1887.
Znano nam je, da ima g. skladatelj redek glasbeni talent, katerega si je izolikal v orgljarski šoli ljubljanski pod vodstvom slavnoznanega g. A. Foersterja; da pa bo kös takö težavni nalogi, kakeršno si je zadal s to mašo, bi ne bili verjeli. Maša ta je zložena večinoma v polifonnem zlogu, ki pa je izpeljan takö srečno in melodijozno, da vse takö gladko in naravno teče, kakor bi bilo namazano. Kdor pozna težave, katere prouzročuje skladatelju mnogokrat kontrapunktični zlog, mora se čuditi, kakö je bilo mogoče vse težave skladatelju takorekoč igraje premagati. Navadno gredö skladatelji v takem zlogu skozi „strn in dni", kar imenujejo prijetne (?) trdote; g. llladnik pa gre naravno, in zato se mu je posrečilo, da njegova maša ni toliko težavna, kakor bi bilo soditi na prvi pogled. Omeniti nam je še lepega spremljevanja orgelj, ki postopa dostikrat imitatorično, pa nikjer ne pokriva petja, marveč ga povsod lepd podpira in povzdiguje. Gg. slovenski organisti, ki takö radi sezate po inozemskih skladbah, sezite rajši po tej maši; trdimo vam, da ni lehko dobiti z Nemškega takö dobre, lepe in hvaležne maše kakor je Hladnikova op. 9. Dobiva se tudi v Kat. Bukvami v Ljubljani.
III.	Pet Tantum ergo, pet mašnih in deset Marijinih pesmi, ter „dva kratka in lahka" Te Dcum za mešani ali moški zbor zložil Ig. HUtdnik. Op. 10. Last. skladateljeva. Tisck Blaznikov. 1888. Strogi cerkveni glasbenik bi morda trdil, da so nekateri napevi, zlasti dve ali tri številke o M. B. preživahni, preposkočni. Ker pa te, kakor vse dnige napeve podpira izbrana harmonija in umetna harmonizacija, ne smemo trditi, da so postavljeni v takozvanem, tu pa tam še toliko priljubljenem „IIopsa-Fani" zlogu. V tej zbirki se posebno odlikujejo Tantum ergo. Škoda le, da so se vrinile v št. 5 od 24.—25., in od 25.—26. takta oktavne paralelke med II. tenorom in I. basom. Izmed mašnih pesraij prične št. 5. preveč lajnarsko, a pozneje se to izpremeni. V št. 1. Marijinih pesmij skladatelj v modulaciji omahuje takö, da postane uho proti koncu, kadar zavrne napev zopet v toniko b dur skoro iznenadeno, prevarjeno. Basovski skok, kakeršen je v 3. taktu I. št. Tantum ergo, pri zadnjem udarci osmink, ni nikoli dober, ker se pregreši zoper pravilo glaseče se: „Aus dem Quartsext-Accorde kann der Bass wohl diatonisch oder chromatisch fortschreiten, nie aber soll er springen." Oba Te Deuma bosta dobro došla, ker sta prav lahka in kratka, dasi imata ves tekst.
Rodovitemu skladatelju čestitamo na zbirki op. 10.; svetovati pa mu moramo, da svojih skladeb ne piši prehlastno in naj jih pridno pili, predno jih pošlje v tlsek, Zaradi njegovih zmožnostij štejemo mu radi celö malenkosti v greh. Lično avtografovano zbirko, ki se dobiva pri g. skladatelji in v Kat. BuUvarni v Ljubljani po nizki ceni, i gld. 20 kr. izvod, z veseljem in živo priporočamo.
IV.	24 fugiranik pred■ ali poiger v vseh tonovih dur in moll-a. Za orgije ali harmonij zložil Danilo Fajgelj. op. 29. Izdalo in založilo cec. društvo za goriško nadškofijo. Cena 55 kr. V Kat. Bukvarni. Tisck Blazuikovih naslednikov.
Poročevalcu je dolžnost objaviti, kakd sodijo strokovnjaki o tem delu.
„Cerkv. Glasbenik" piše: „Imeli smo vže večkrat prijetno priliko, pohvaliti lepe skladbe za orgije, ki jih je F. na svetlo dal; najlepše pa izmed vseh podaja zdaj goriško cec. društvo svojim udom kot letno darilo." Znani strokovnjak in skladatelj, g. J. L. pa poroča „Soči" o teh predigrah tako-le: „Kdor ume skladjc glasov, isti ve tudi te F. skladbe vredno ceniti. Že mnogo, mnogo umetnih skladeb nam je vrli glasbenik F. podal, a med vsemi odlikuje se njegov op 29. S tem delom smemo se ponašati pred vsakim muzikaličnim izobražencem, naj bode Nemec ali kdor koli. Vse vglasje izvršeno je izgledno na podlagi kontrapunkta in fuge, tako, da bi bil človek preverjen misliti, da je to delo velikana Bacha. Tako daleč še nobeden Slovencev ni prišel v kontra-punktiki in tudi F. bi ne bili toliko zaupali, če bi ne imeli od njega črno na belem dokazov. Dela F. nam Slovencem morajo biti v ponos! Podpirati bi ga morali torej vsi zavedni Slovenci, posebno pa cerkvena predstojništva i. t. d.«
D. Fajgelj.
Družba sv. Mohorja. Letos Šteje družba sv. Mohora 41.552 udov, torej 6542 več kakor vlani; novih je pristopilo 9226, starih pa odstopilo ali odmrlo 2695. Posebej jih šteje: Goriška nad škofija 5.647 udov, Krška Škofija 3.608, Lavantinska škofija 12 336, Ljubljanska školija 16.666, Tržaško-Kopcrska školija 2.118, Sckovska škofija 243, Som-botcljska škofija 141, Zagrebška nadškofija 315, Seujska škofija tir, Poreška Škofija 63, Vidcmska nadškofija 124, Razni kraji s 121 in Amerika 59; vkup 41.552 udov.
Vsled razpisanih družbinih daril došlo je odboru blizu 50 spisov razne vsebine: povestij, životopisov, poučnih in gospodarskih razprav. Obdarovali so se nastopui spisi: I.) »Žganjar«, povest spisal P. Bohinjec v Ljubljani; 2.) »Gospod Anton«, povest, spisal A. Koder v Inomostu; 3.) »Mrtvo morje«, krajepisen obraz, spisal dr. A. Cigoj v Cclovci; 4.) »Gospodarstva najboljši pomočnik«, spisal prof. M. Cilenšek v Ptuji; 5.) »Zbirka domačih zdravil«, spisal Ivan Lampe, lekarnik v Kranji.
V porabo so se prevzeli še ti-le spisi: »Črtice iz dnevnika«, spisal Jan. Bilec, duh v Ilirskej Bistrici; »Zgodovinske drobtine«, spisal prof. I. Steklasa v Karlovci; »Duhovna železnica in vlak v nebesa«, spisal Tine Brdnik, kapelan v Kranjski Gori; »Narodno blago iz Savinjske doline«, zapisal L. Storman vGrižah; »Zbirka gospodarskih skušenj«, iu nekaj narodnega blaga, zapisal Lipe Vrhovski; »Zbirka zgodovinskih kratkočasnic, smcšnic, ugank, nabial A. Benedik.
Drugi spisi so se večinoma, kjer se je zahtevalo, poslali gg. pošiljalcein nazaj.
Zavoljo ogromnega dela pri tiskanji več ko treh milijonov p61, kolikor jih ob-sezajo vse letošnje knjige iu zavoljo ponatisov treh letoJnjih družbinih bukev, katerih se jc bilo sprva premalo natisnilo, tiskarnica in knjigoveznica ne bodeta mogli pred sredo meseca oktobra svojega dela dovršiti. Okoli srede oktobra se bode razpošiljatev pričela, ki traja celih 8—9 tednov. Naj čč. poverjeniki in udje blage volje potrpijo in nam pri-zanesejo, ako knjige letos nekoliko pozneje prejmejo.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lnstniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v Medijatovi hiši na Dunajski cesti, 15.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Razpis častnih daril.
Da bi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje „Matica Slovenska" po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove
200 goldinarjev
častnega darila povesti slovenski, obsezajoči najmenj 10 tiskovnih pöl.
Snov povesti bodi zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Povest mora biti pisana takd, da po obliki in vsebini svoji ustreza umetniškim zakonom pripovedne književnosti ter poleg tega ugodi literarnim namenom „Matice Slovenske".
Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svojo povest še navadno pisateljsko nagrado, katero plačuje „Matica Slovenska" po § 15. svojega opravilnega reda.
Rokopisi naj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru „Matice Slovenske"
do 1. oktobra 1889. leta.
Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečačenem listu, na katerem je zapisano dotično geslo.
Večkrat se je poudarjalo, da „Matica Slovenska" podaja svojim članom premalo leposlovnega berila. S tem razpisom hoče Matičin odbor pokazati, da ga je resna briga, po vsi svoji moči pospeševati tudi razvoj leposlovne književnosti slovenske ter članom svojim podati v roko lepo zabavno knjigo. Zatorej se pa podpisani odbor tudi nadeje, da ga bodo pisatelji slovenski podpirali v njegovem trudu ter se častno odzvali njegovemu domoljubnemu pozivu.
V Ljubljani 15. oktobra 1888.
Odbor „Matice Slovenske".

Poziv slovenskim pisateljem!
Odbor „Matice Slovenske" se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji „Letopis".
Kakor letos se bodo sprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstveno-poučni spisi iz raznovrstnih strok Človeškega znanja; vendar je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne zanimljivosti prijajo večini Matičinih društvenikov.
Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca marcija 1889. 1. predsedništvu „Matice Slovenske" v Ljubljani.
Po pravilih določena nagrada v „Letopis" vsprejetim spisom se bode izplačevala, kadar bode knjiga dotiskana.
V Ljubljani 20. oktobra 1888.
V imenu „Matice Slovenske":
Prvomestnik:	Odbornik ;
Josip Mam.	dr. L. Požar.