■■DUHOVNO ŽIVLJENJE la vid.av e/piritual U7 x> OKTOBER / ' u _ „, ■ * 5 «MM;; Naslovna stran: Kip lurškc Ma-tere božje neso ob priliki romanja Slovencev iz Vel. Buenos Airesa v LurdcS (obrobno naselje Bs. Airesa). levo: Zvonik mogočne bazilike lur.ške Matere božje v Lurdcsu (Argentina) Spodaj : Del naših mož in fantov z duhovščino in bogoslovci v procesiji, ki se je razvila med pesmijo in molitvijo rožnega venca v gornjo cerkev (Vsi posnetki: Lojze Erjavec, Bamos Mejia) duhovno življenje ŠT. 10 OKTOBER 1956 „Nočemo Kristusa..." (Jan 19, 15 j Ali ni na videz nesmisel v našem času vztrajati v prepričanju, ki ga tako vzneseno oznanja Cerkev v prefaciji Kristusa Kralja; prepričanje o Kristusovem „kraljestvu resnice in življenja, kraljestvu svetosti in milosti, kraljestvu pravice in ljubezni in miru" ? Saj svet vsega tega ne razume in od prve do zadnje ugotovitve vse odklanja: Kralj? Kdo je kralj ? To je pojem preživele buržujske dobe kot osebna žalitev za naprednega človeka in njegovo suvereno neodvisnost. In Kristus ? Eden od tolikih verskih ustanoviteljev, ki je od drugih toliko slabši, da se jo v svoji verski zanesenosti delal sina božjega. Sicer pa je vera sploh iz časov zaostalosti, ko si je človek svet, ki ga znanstveno ni poznal, razlagal z verskimi bajkami; za moderno in znanstveno 20. stoletje pa je vera sramota, žalostni spomenik k sreči preživele zaostalosti. Križ mora zato izginiti iz javnosti. Kateri ga branijo, zaslužijo pomilo-Vanje; so duhovni reveži, ki jim je treba pomagati, da se osvobode sramotnih Xerskih predsodkov iz dobe zaostalosti. „Nimamo kralja razen cesarja!“ je kričala nahujskana množica proti Kristusu. Kristusa je odklanjala, rimskega cesarja pa v resnici tudi ni marala, UrRpak ga je sovražila, in se sklicuje nanj le na videz, zaradi rimskih oblasti, bi bil obsojen Kristus. Kristus pa na vse dostojanstveno odgovarja: „Kralj sem! A moje kraljestvo ni, kot so svetna kraljestva... Jaz sem za to rojen in sem zato prišel na svet, da spričam resnico; vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.“ „Nočemo Kristusa! Hočemo svobodo, neodvisnost, napredek, znanost, kulturo ... “kriče brezglave nahujskane mase, kot da je Kristus nasproten napredku, znanosti, kulturi, kot da nam ne daje teh dobrin prav On. Kot da svoboda in Znanost izključujeta Kristusa. Pa se z odpovedjo Kristusu ljudje prav tem do-rinam odpovedujejo. Pravijo: „Hočemo graditi višjo, srečnejšo družbo brez Kristusa.“ A to ni grajenje in ne družba in ne sreča, ampak propad in kaos in nesreča, v laži, grehu, sovraštvu, smrti. Kristus pa še stoji pred nami in nas objema z ljubečim pogledom in se nam ponuja: „Kralj sem...“ Kot slepeča luč, ki je razklala temo, sije v brezdno človeškega obupa in nemoči oznanjanje Cerkve, ki ni prazna vznesena poezija „reakcionarne“ Cerkve, ki „ne živi v sedanjosti“, ampak najbolj živa resničnost: Kristus je Kralj, Kralj „resnice in življenja, Kralj svetosti in milosti, Kralj pravice in ljubezni in miru.“ In samo On je to. Ko ga sprejemamo, nam vse to prinaša; ko ga zavržemo, posameznik ali družba, je vse to izgubljeno. * To je trajno preroško oznanjanje krščanstva, ki v zgodovini nikdar ne utihne in je tudi danes tako aktualno. To je upanje vseh, ki „so iz resnice in poslušajo Njegov glas". Letos se je vršil v Florenci v Italiji 5. kongres „krščanskega miru in civilizacije“, ki je obravnaval vprašanje o „zgodovini in preroštvu“. V aktualnih resolucijah kongresa beremo lepa mesta, ki veljajo tudi za nauk Kristusovega kraljevanja v svetu: „Preroštvo nikdar ni vezano na posvetno moč in politične idole, ki jih v zgodovini ruši skrivnostna in vedno zmagovita božja sila. — Zgodovina j11 pričakovanje Boga, ki ima priti; je zgradba človeka, ki se zruši, kadar stoji na temelju zmote, in kljubuje ter trdno stoji, kadar stoji na resnici, in se razvija po skrivnostnih in vzvišenih božjih načrtih. Tudi v najbolj temnih in tragičnih trenutkih zgodovine vedno sveti luč preroštva: zvezda upanje nad temo sveta. Iz teme Babilona je vedno še moč' videti v svetlih obrisih stolpe Jeruzalema. Vizija vesoljnega miru, ki bo sad pravičnosti, je stalno oznanjanje vseh prerokb, ki ljudem obljubljajo, da bo z zemeljskega površja zginila vojska. Krščansko civilizacijo je vedno navdihovala ta vodilna misel: doseči vesoljni mir. še nadalje bo netila to hrepenenje in povečala svojo delavnost v m<>' dernem svetu in bo ostala še bolj kot kdaj prej zvesta svojemu preroštvu ir' temu svojemu zgodovinskemu poslanstvu. Mislimo, da se prav v tem našem času zgodovina ponovno odpira luči preroštva, medtem ko se miti in nazori, ki nimajo duhovne osnove, kažejo slabotne ob uveljavljanju neminljivih načel človeškega dostojanstva in verske svobode Potrebno je združenje vseh narodov, ki priznajo Boga za skupnega Očeta Od edinosti je danes bolj kot kdaj prej odvisno življenje ali smrt ne le civilizacij6 ampak vse človeške družine. Edinost vseh narodov, ob upoštevanju njihove# posebnega poslanstva, je tisto, kar napovedujejo vse prerokbe in mora biti cil vse zgodovine.“ * Kristus, s trnjem kronani zaničevani Kralj, z ljubečim pogledom objem' zaslepljeno trpeče človeštvo, ki kliče nase njegovo kri, pa mu On ponuja svoj blagoslove: resnico in življenje, svetost in milost, pravico in ljubezen in mir. DR. zzraNC GNIDOVEC, Argentin: Sv. oce preganjanim vernikom Komunistična jugoslovanska tiskovna agencija „Tanjug“ je objavila, da Titova vlada prepovedala branje in razširjanje pisma papeža Pija XII. preganjanim kristjanom, češ da vsebuje „številna žaljiva namigavanja na sedanje stanje v Jugoslaviji“. Ker vemo, da bo bralce naše revije zanimalo, v čem naj bi ■bila „številna žaljiva namigavanja“, in ker je pismo papeža Pija XII. zares lep izraz njegove očetovske ljubezni do zatiranih vernikov, pismo v celoti objavljamo. Poslužili smo se prevoda, ki ga je 19. julija t. 1. prinesel goriški „Katoliški glas“. Ko z žalostnim srcem zremo na sila hude razmere v mnogih deželah sveta, kjer Cerkev ječi pod vladajočim brezbožnim materializmom, Nam prihaja Pred oči žalostno stanje, ki so mu podlegli pred 500 leti narodi Srednje Evrope in ki je našega prednika nepozabnega spomina Kalista III. tako ganilo, da je 29. junija 1456 izdal encikliko »Cum hi s superioribus annis“. (Tu misli sv- oče na hude turške napade v drugi polovici 15. stol., ko je krščanski Evropi in zlasti narodom Srednje Evrope grozila nevarnost, da jih Turki zasuž-Pijo in jim vsilijo svojo vero.) Narodom v rodovitni deželi ob Do-Pavi in v sosednjih deželah je takrat Pretila huda nevarnost, ki je ogrožala človeško življenje in imetje ter krščansko vero samo. Ta in ona dežela ji je bila že podlegla. Nevarnosti je zapadla Predvsem Madžarska, pa tudi dežele da-Pašnje Albanije, Bolgarije, češke, Slovaške, Jugoslavije in Romunije. Strahote pa so imele svoj odmev tudi v bplj oddaljenih krajih, zlasti v Nemčiji in na Poljskem. Neumorni papež Kalist III. se je . Vo zavedal resne nevarnosti, zato si Je štel v dolžnost, da nanjo očetovsko opozori dušne pastirje in vernike katoliškega sveta. Vzpodbujal jih je k pokori in k zadoščevanju za grehe: ljudje naj bi prenovili svoje življenje po krščanskkih načelih, zatekali naj bi se k Bogu in z gorečo molitvijo prosili Njegove svete pomoči. Odločno je napel vse sile, da bi svoje ovčice obvaroval pred nevarnostjo. Božji pomoči je naposled pripisal zmago junakov, ki so na pobudo sv. Janeza Kapistrana in pod poveljstvom hrabrega Janoša Hun-yadija pogumno branili utrjeno postojanko v Beogradu. Zmago je hotel ovekovečili tudi v cerkveni liturgiji, zato je ustanovil praznik Spremenjenja Našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki naj bi se cbhajal vsako leto dne 6. avgusta. Ta dan naj bi ves krščanski svet izkazoval Bogu svojo hvaležnost za pomoč v stiski. Pod brezbožnim materializmom Žal, tudi danes ječite v sila žalostnih razmerah vi, ki prebivate v omenjenih deželah, in z vami trpijo tudi premnogi drugi katoličani — ne samo latinskega obreda, temveč tudi vzhodnega —, ki živijo v deželah vzhodno od vas ali na severu ob obali Baltiškega morja. Že več kakor deset let je Cerkev, t-akor sami dobro veste, oropana svojih pravic, četudi ne povsod enako: verska udruženja in cerkvene organizacije so nasilno razpuščene in dušnim pastirjem se stavijo ovire pri izvrševanju božje službe, ako niso celo de- portirani, pregnani ali v zaporu. Z drzno samovoljnostjo so celo hoteli ukiniti škofije vzhodnega obreda in brezobzirno prisiliti duhovščino in vernike k razkolu. Znano Nam je tudi, da ni majhno število onih, ki so preganjani, ker so svojo vero odkrito in neustrašeno izpovedovali in jo odločno branili. Najbolj pa nas žalosti vest, da se otrokom in mladini vsiljujejo zmotni in kvarni nauki z namenom, da bi se odtrgali od Boga in Njegovih zapovedi in bi tako trpeli nepopisno škodo v sedanjem življenju in tvegali prihodnje življenje. Nam, ki po božji uredbi sedimo na Petrovem stolu, je neprestano pred očmi ta žalostna podoba. O njej smo že govorili v Naših prejšnjih pismih, a je tudi danes ne smemo zamolčati, ako se nočemo izneveriti Naši dolžnosti. Naša neizogibna naloga je namreč ta, da izpolnjujemo težko in vendar sladko zapoved, ki jo je naš Gospod dal prvaku apostolov in njegovim naslednikom, ko je dejal: „Ti pa potrdi svoje brate!“ (Lk 22, 32). Zato hočemo venomer pospeševati in med vami utrjevati svete namene ter vam tako izražati vso Našo ljubezen do vas, ki v zvesti vdanosti do Jezusa Kristusa prenašate toliko trpljenje, tolike bridkosti in preizkušnje. Papež čuti s svojimi otroki Predvsem se obračamo do vas, preljubi Naši sinovi in kardinali Josip Mindszenty, Alojzij Stepinac in Štefan Wyszynski, ki smo vam Mi osebno naklonili kardinalsko čast zaradi vaših odličnih zaslug pri izvrševanju svojih dušnopastirskih dolžnosti in pri obrambi cerkvenih svoboščin. Naše užaloščeno srce čuti sleherni čas to, kar ste vi pretrpeli in še venomer za Jezusa Kristusa, odkar so vas krivično pregnali z vaših sedežev in vam onemogočili izvrševanje dušnopastirske službe. Z vami nosimo v Našem srcu vse častite brate škofe, živi zgled vdanosti sv. sedežu, vso duhovščino, svetno in redovniško, in trume Bogu posvečenih mož in žena, kakor tudi ostale preljube sinove in hčere, ki se sredi nepopisnih nevarnosti žrtvujejo za obrambo in širjenje miroljubnega in miru donašajo-čega kraljestva Kristusovega. Vsem hočemo izraziti Našo očetovsko ljubezen. Ker Nam je nadvse pri srcu usoda vseh, ki ste v stiskah zaradi Kristusa in trpite pomanjkanje ali preganjanje, dvigamo dan na dan Naše prošnje k Vsemogočnemu, da vas dobrotno podpre in utrdi v sveti veri, vam olajša gorje in okrepča z nebeškimi darovi. On nuj ozdravi trpeče ali bolečer ude mističnega telesa Kristusovega, pomiri naj divjajoči vihar ter naj da, da nad vami in nad vsem svetom jasno zasije sonce pravega miru, ki ga poživljajo resnica, pravica, ljubezen. Kristus je s preganjanimi Kot veste, Odrešenik nikoli ne pozabi svoje Cerkve, nikoli je ne zapusti; nasprotno, čim silneje butajo razburkani valovi ob Petrovo barko, tem večja je budnost nebeškega Krmarja, čeprav se včasih zdi, da dremlje (Mt 8, 23). Dan za dnem se zlasti v trenutkih preizkušnje zamislite ob Kristusovi obljubi, ki zamore vliti krščanski duši upanja in tolažbe: „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta“ (Mt 28, 20). Toda „če je Bog z nami, kdo bo zoper nas?“ (Itim 8, 31). Z vami je Jezus, ki ne bo nikdar odrekel pomoči vam, ki ga prosite. Od vsakogar pa zahteva, da se z vedno večjo vnemo podreja cerkvenim predpisom in da srčno brani svojo vero. Borite se za veliko stvar Za kaj se borite, vam je znano: borite se za večno zveličanje vaše, vaših otrok in vašega bližnjega, ki je danes v veliki nevarnosti zaradi silnih napadov brezbožnikov. Vendar če bo v tem duhovnem boju slednji človek pogumno in stanovitno vztrajal — kar trdno pričakujemo —, bo Cerkev štela same slavne žrtve, nikakor ne premagancev. Krivično preganjanje in mučeništvo bo dalo Cerkvi novega zmagoslavja, ki bo zapisano z zlatimi črkami v njeni zgo- dovini. Nočemo podleči misli, tla bi Kristusovi učenci klonili in nečastno zapustili bojne vrste, se sramovali odkrito izpovedati svojo vero ali se dali uspavati brezbrižnosti in nemarnosti, medtem ko si pokrovitelji brezboštva Prizadevajo, da bi opustošili kraljestvo božje. Velika tolažba Nas navdaja, ko slinimo, da je med vami mnogo takih, ki so pripravljeni velikodušno žrtvovati prav vse, celo osebno svobodo in lastno življenje, le da ne izpostavijo nevarnosti čistosti katoliške vere. Vemo, da so v tem številni škofje dali zgled na-upogljive krščanske stanovitnosti. Med njimi zlasti vi, preljubi sinovi in kardinali sv. rimske Cerkve, ki ste postali vudovit zgled svetu, angelom in ljudem (1 Kor 4, 9).Ali, žal, se tudi zavedamo, da se človeška odločnost in stanovitnost dasta omajati, zlasti če stiske in nadloge nočejo ponehati. Tedaj se dogodi, da se nekateri predajo obupu in izgubijo prvotno gorečnost, om v obraz povedal. Vaši predstojniki taki kot mnogi moji stanovski tovariš. Komaj človek nekaj izrednega stori ali odkrije, ga skušajo onemogočiti, iz sama zavisti seveda.“ Carmody je odkimal z glavo. ,,Pr’ Cerkvi ni tako. Cerkev je ustanova, zgrajena na oblasti in predpisih, če nekaj odloči, stori to po treznem premisleku.“ „Treznem premisleku! Pojdite to vendar praviti komu drugemu, ki ni videl tega, kar sem videl jaz. Sami veste, da me ni lahko prepričati o kaki stvari. j Dolgo časa sem vam bil nasproten. Sedaj ste me prepričali in ko bi bilo seda1 med nama razumevanje najlažje, vas i pošiljajo drugam. Taka neumnost!“ Zdravnik je bil poln togote. Da sc ne bi še bolj razburil, se je vmešala žena: „Za božjo voljo, David, nikar ne delaj očetu 0’Shea položaja še težjega!’1 Dvignila je oči h Carmodyju: „Oče, sem istega mnenja kot moj mož; toda razumem, da morate ubogati, saj ste duhovnik.“ Carmody se je čutil še bolj majhnega. Besede „saj ste duhovnik“, so pričale, da bi samo čista resnica lahko zakonca Sigman prepričala o pravilnosti ravnanja Cerkve. Toda za nič na svetu si ni želel, da jo zvesta. Saj so si postali iskreni prijatelji in to je bilo veliko vredno. * Nato sta prišla oba duhovnika. Doktor Sigman je komaj zadrževal svojo nevoljo. Ni se bil navajen pretvarjati. Pater Cornelius je opazil njegovo ne- j razpoloženje, pa je zato tudi sam ostal hladen in redkih besed. Pater Keller ni vedel, kaj reči. Ozračje je bilo polno napetosti. Edino zdravnikova žena je bila zgovorna. t Zdravnik se že ni mogel več zdržati. Brez kakšnega pametnega uvoda je začel hvaliti delo očeta 0’Shea. Vsem navzočim je bilo jasno, da je z obrambo misijonarja dejansko napadal cerkvena zastopnika. Pater Cornelius ga je poslušal pa-2jiiv»dn. spfištljj,yp. ,Jn ko j^okter«Si8' ■nm>,z,Wjwit» wie . ,.9Pi&m ■> £$e&nj$ Garmodyjg;» aW)Mieh Yangom, se. , syho nasmehnil. „O tem srečanju sem slišal že več poročil,” je hladno pripomnil. „Ustavili smo se v petih od sedmih vasi, ki spadajo pod tukajšnjo misijonsko postajo. Vsa zgodba o roparskem poglavarju se posluša kot prijetna pravljica iz davnih dni. Jaz bi pa rad vedel, kako je bilo v resnici.“ Carmody je opazil, da sta ga duhovnika pozorno pogledala. Oba sta že poznala ozadje njegovega poznanstva z Mieh Yangom. Drugače je bilo z obema Sigmanoma. Slepo sta verovala, da je Carmody uspel radi svojega velikega zaupanja v Boga. Ne bi ju bil rad razočaral v njunem mišljenju, pa je dejal: „Roparji se na splošno radi izognejo misijonskim postajam. To sem vedel, pa sem zaigral pred Mich Yangom na to karto in jo tudi dobil. Jasno je, da ni govora o kakšnem čudežu, kot si to Kitajci predstavljajo.“ Beryl se je glasno zasmejala. „Ne imejte nas za otroke, Carmody. Misijonska postaja je roparskega glavarja kaj malo brigala. Najboljši dokaz za to je njegov vdor v vasi, ki zavisijo od našega misijona.“ „Gotovo,“ je šel Carmody globoko vase po sapo, „moje besede ne bi bile zadosti, če se na srečanje ne bi bil pripravil z molitvijo. Tudi ljudje so tisti cas, ko sem razpravljal z Mieh Yangom, veliko molili.“ Na te besede so vsi molčali. Carmody sam je bil prepričan, da ga duhovnika v srcu dolžita hinavščine, toda to ga je sedaj malo zanimalo. Zase je vedel, da je zaupal v Boga in bil tudi uslišan. Zato je nadaljeval: „Ko že govorimo o molitvi, vam hočem povedati zgodbo, ki sem jo slišal od nekega budistovskega meniha. Kitajsko zemljo je zalila velikanska povodenj in prestrašeno ljudstvo je rotilo bogove, naj mu pridejo na pomoč. Res so bogovi sklenili pomagati. Izbrali so zlato čaplja, ki -naj bi zemljanom sporočila, da bb stiska kmalu prenehala. Toda čaplja se je utrudila od dolgega. • leta. OtiLaluiila. ju:,v. narasle vodu in gotovo bi.:b.ila ..utonila, če, je ne bi: prestregla želva s svojim ploščatim hrbtom. Na njenih ramenih je čaplja končno prišla do cilja.“ „To pomeni,“ je mirno nadaljeval Carmody, „da celo pogani verujejo v uspešnost molitve, pa čeprav se mora hitra ptica iz zlata končno poslužiti okorne želve, da prinese sporočilo bogov do ljudi.“ Spet je nastal molk, ki ga je to pot prekinil s slabotnim nasmehom pater Cornelius: „Dam prednost krščanskemu zaključku pred poganskim." „In kateri naj bi ta bil?“ je vpadla v pogovor zdravnikova žena. „Da se Bog poslužuje za uresničenje svojih načrtov sredstev, ki so mu najbolj pri roki.“ „Potem moramo priznati,“ je povzel besedo doktor Sigman, „da je imel včeraj Bog pri roki izredno sredstvo.“ Pater Cornelius je lagodno odkrhnil kos kruha, ga namazal s sirovim maslom in nato počasi dejal: „Sredstvo, ki se ga Bog poslužuje, je vedno njega vredno, kajti ko ga izbere, ga tudi že posveti s svojo milostjo.“ V isti napetosti, kot se je bila večerja pričela, je tudi končala. V veži je doktor Sigman potegnil Carmodyja malo na stran in mu šepnil v uho: „Oče, že vidim, da vas je ta hladni satan prišel preganjat in nadlegovat. Toda če uspe s svojim namenom in vas prežene od tod, vam povem, da vam bomo z ženo in Anico sledili v kratkem času.“ Carmodyju je postalo silno hudo pri duši. Dušilo ga je v grlu in groza ga je bilo ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi zdravnik zvedel resnico. „David,“ mu je nežno rekel, „pater Cornelius je izredno dober človek; le naloga, ki jo mora izvesti, je težka. Zato ga ne smeva soditi po besedah.“ „Že prav,“ je godrnjal doktor Sigman, „toda na noben način se ne morem sprijazniti z. mislijo, da vas že jutrii.zgu-bimo.“ . , .vj-olo ■ ; ■ fSeg.la :sth si .v rokeTn,si.želela lahko noč- Jfftto. se. je Carmody -vrnil V,nbed-njeo. >SV v . ) ißb ')•. «m i ut :: 1 ob ,::;; ;:'oiKonec;prihodnjič) SLOVENIJA Med letošnjimi slovenskimi novo-mašniki se posebno odraža postava Danila Cimpriča, ki je 8. julija zapel svojo prvo slovesno mašo v domači župniji Volče. Njegova pot do duhovništva je tako nekaj izrednega, da se v njej jasno vidi prst božje Previdnosti, pa tudi no-vomašnikova izredna vztrajnost, da duhovnik postane. Pri sedemnajstih letih je vstopil k salezijancem s tiho željo, da postane služabnik božji. Toda vojna mu je te načrte prekrižala. Moral je služiti v italijanski armadi. Ko se je leta 1945 vrnil domov, je vstopil v goriško malo semenišče. Toda leta 1947 je po razmejitvi Primorske prišel pod Jugoslavijo in tako moral prekiniti študije v Gorici. Toda to mu ni vzelo poguma. Čez dve leti ga že vidimo študirati v Ljubljani. Toda njegovo veselje je kratko. Po enem letu ga oblast zapre za dva meseca, ker je 1. 1947 širil katoliški list „Slovenski Primorec“. Komaj je na svobodi, ga spet zaprejo in pošljejo na prisilno delo v Strnišče pri Ptuju, kjer so prav tedaj gradili veliko tovarno aluminija. tam je našel še 12 drugih bogoslovcev, katerim je neprestano dajal poguma in jih držal pri dobri volji. Znal je organizirati svete podvige kot n. pr. vtihotapljenje Najsvetejšega v taborišče, ki ga je nekdo prinesel v škatlici za vžigalice. Tudi huda ponižanja je moral prestati. Ob neki priliki so jetniki na glas izrazili svoje nezadovoljstvo nad miličnikom, ki je brez razloga surovo postopal z mladim zapornikom. Miličnik se je maščeval tako, da je dal postaviti v vrsto vse bogoslovce, ostale jetnike pa prisilil, da so šli mimo njih in jih pljuvali. Iz Strnišča so Danila prestavili v Litostroj v Ljubljani. Tam je delal z jezuiti in drugimi priprtimi duhovniki. Dve leti je bil že zaprt, ne da bi bil sojen in ne da bi vedel, zakaj je v ječi. Nato so ga kar na lepem izpustili in poklicali k vojakom. Po enem letu se je vrnil domov. Pa so ga po treh tednih spet poklicali, češ da mora odslužiti celoten rok 18 mesecev, ker nima mature. Tedaj je posredoval zanj apostolski administrator mons. Mihael Toroš in uspel. Bogoslovcu Cimpriču je znova zasijalo upanje, ko je vstopil v bogoslovje na Reki. A le za štiri mesece, kajti oblasti so reško bogoslovje zaprle pod pretvezo, da se je v njem gojila ustaška propaganda. Krško semenišče se je nato zateklo v Pazin in tam je mogel končno Danilo Cimprič le končati svoje študije in se pripraviti na mašniško posvečenje, ki ga je prejel 24. junija v Marijinem svetišču na Sv. gori. Dvaintrideset let je no tem cilju hrepenel in zanj trpel, in ga tudi dočakal. Sedaj je sa-cerdos in aetemum — duhovnik na veke. Nova maša. Po dolgih 53 letih je šentviška župnija pri Vipavi (Jugoslavija) doživela zopet lep praznik slovesne nove maše. Srečni novomašnik je bil 3G letni g. Jernej Žgur, ki je po velikih preizkušnjah zadnjih let vendar dosegel veliko čast mašniškega posvečenja. Nove maše se je udeležilo lepo število duhovnikov ter domačih in tujih vernilv'. G. novomašniku je govoril č. g. pater gvardijan iz goriške Kostanjevice. Umrl je 24. julija v Ljubljani misijonar Ivan Zdravljic CM v visoki staro- Rti 90 let. Po rodu je bil beneški Slovenec. Primorci, zlasti starejši, se ga dobro spominjajo za časa, ko je bival v misijonski hiši na Gradu pri Mirnu v Soriški okolici. Mnogo je pretrpel za časa fašizma, pa tudi lastni bratje Slovenci mu niso prizanesli, ko se je vrnil v Ljubljano. Zapustiti je moral lazari-stovsko hišo pri Srcu Jezusovemu in 'skati zavetišča pri oo. frančiškanih. Pokopali so ga na praznik sv. Ane ob veliki udeležbi duhovnikov in vernikov. Mirenski grad. Možje in fantje iz dolenje Vipavske so imeli v nedeljo 19. avgusta svojo letno duhovno obnovo na Mirenskem gradu. Tu se v svetišču žalostne Matere božje zbirajo vsako leto posamezni stanovi na svoje duhovne obnove, ki so vedno dobro obiskovane. Nedeljska pobožnost za može in fante se je vršila od sobote na nedeljo in se je jo udeležilo nad 400 fantov in mož. Pobožnosti so se začele zvečer; od 11 do Polnoči so imeli uro molitve, nato je sledilo spovedovanje do jutra. Nihče ni zapusti! cerkve do sv. maše v zgodnji jutranji uri. Brezverski Titov režim ne bo izruval vere iz src naših ljudi. Kjer ni verouka... Sedemintrideset učiteljev in profesorjev je lani sodelovalo pri javni debati o šolski reformi. L no izmed vprašanj je tudi bilo, ali je moralni pouk kot poseben predmet v soli potreben. Pri tem vprašanju sta Prišli do izraza dve stališči: eni odkla-"jajo moralni pouk kot poseben predmet v šolah, drugi pa mislijo, da je tak poseben predmet potreben, če že ne naravnost nujen. Vsi na so edini, da dosedanji način učenja morale ni bil drugega kot velika polomija. Pri tem seveda nihče ne upa pokazati na korenino zla, je v tem, da morala brez načel ne 'nore obstojati. In teh načel se nihče ne upa dotakniti, da ne bi zaslužil očitka, da širi meščansko miselnost in klerikalno moralo. Zato imajo mnogi profe-s°rji strah nred tem predmetom in so veseli, kadar odpade (besede prof. Lina Legiše). Kaj naj se uči pri pouku moralke? Po mnenju profesorjev, ki so se udeležili debate, naj bi „moralna ura pokazala mladini moralni lik socialističnega človeka“ (prof. Simon Lenarčič j; „naj. bi rušila ostanke preteklosti, ki jih je pustila meščanska klerikalna morala“ (prof. Ferdo Ribič); „naj bi v mladini, zlasti tisti, ki doma nima opore, na lep in prikupen način vcepljala plemenita čustva“ (prof. Pavel Kunaver); „treba je razviti v otroku moralni čut in ga opozarjati na vrline, ki jih mora imeti vsak kulturen človek“ (prof. Tone Žumer). V čem je torej pravzaprav morala v novi Jugoslaviji? Prof. Simon Lenarčič trdi, da „je nesmiselno govoriti o pravilnem moralnem pouku, ki smo ga začeli — kot toliko drugih stvari —- preden smo si bili na jasnem o bistvu predmeta in njegovem obsegu.“ Za nas, ki nam ni treba hlapčevati diktatorskem režimu v domovini, pa je jasno: kaj je prav in kaj ne, kaj je moralno in kaj ne, kaj je dolžnost in kaj ne, o tem odloča le Politbiro komunistične partije Jugoslavije. Moralen je človek v Jugoslaviji toliko, kolikor je njegovo mišljenje, govorjenje in delovanje v skladu z nameni komunistične partije. Zato je bistvo te novo morale v tem, da ljubiš in obožuješ gozdnega maršala in se klečeplaziš pred njegovimi priskledniki; da vsakogar, ki drugače misli kot partija, policiji takoj naznaniš; da preganjaš vse, ki imajo še yersko prepričanje, ki se še oklepajo stare, katoliške morale, ki spoštujejo svobodo vesti in človeško osebnost, ki ljubijo slovenski narod; da blatiš, psuješ, dejansko napadaš in če je potrebno, tudi likvidiraš nasprotnike komunizma, zlasti katoliško duhovščino; da ovadiš celo starše, če se niso oklenili nove socialistične miselnosti. — Te „nove zapovedi“ naj se torej mladi šo-larček čimpreje osvoji pri pouku „socialistične morale“, da bo tako postal „socialistična osebnost“. Uboga torej slovenska mladina, ki je izročena vzgojiteljem, ki znajo delati le eno: kvariti nedolžna srca! Mnenja, ki odklanjajo poseben pouk morale. Prof. dr. Gorazd Kušej meni, naj bi bil ta pouk vključen v vse predmete. Skozi vso učno snov in skozi ves način pouka, brez kakih formuliranih misli naj bi učenec sprejemal vase socialistično moralo; profesorju Milošu Humarju se zdi pouk morale nepotreben, ker samo življenje lahko da moralo (to je življenjske izkušnje), ne pa pouk. Tudi Helena Puhar je istega mnenja. „Moralen, pozitiven in človekoljuben mladostnik se gradi ob številnih iz-"kustvih in doživetjih, ki mu jih nudi mladost, na temelju katerih si potem pri sebi doma, v šoli, v soseski in javnosti ustvarja svoj moralni pogled na življenje, si ustvarja sistem moralnih pravil in si prisvaja kulturne navade.“ Univ. prof. dr. Andrej Župančič, sin pokojnega pesnika Otona Župančiča pa je postavil krono vsem izjavam z besedami: „Sodeč po izkušnjah zadnjih nekaj tisoč let je moralni nauk kot poseben predmet nemoralen!“ PRIMORSKE VESTI Višarje v poletnih dneh. Vsako leto "v poletnih mesecih so Sv. Višarje pogorišče velikih skupnih romanj slovenskih, avstrijskih in italijanskih vernikov. Največja romanja so seveda ob nedeljah. — Za vernike goriške stolnice, ki so letos med prvimi poromali na Višarje, so se v nedeljo, 29. julija, opogumili Kraševci. Kar lepa vrsta jih je bila, iz Doberdoba, Ronk, Jamelj, Devina, štivana,. Sesljana, Mavhinj in Medje vasi —- tri velike koriere romarjev! Na Sv. Višarjah so se jim pridružili še romarji od Sv. Jakoba v Trstu, tako da je bila v soboto' zvečer prav lepa in dolga procesija z lučkami okrog Marijinega griča. Drugo jutro pa so se "vršile številne maše s petjem. Najbolj lse".je postavil šentjakobski 'zbor, ‘-— V ' tednti . prect" vnebovzetjem ' Marijinim ‘šo. pa taborili" na .Višarjah šlo-venški “skavti i'z Trsta." "Skrbeli so za 'lepo pefjlT v1‘cerkvi? pa-'tüdUza"1 zafeirvo. .Zadnji večer pred odhodortr so‘ ns'"'hri- bu zanetili tradicionalni kres, okoli katerega so se zbrali romarji treh narodnosti, ki so ta večer bili na Višarjah. Veseli večer je začel s skavtsko molitvijo, nato so sledile pesmi in zabava, vse pa je zaključila lepa večerna molitev mladih skavtov. — Nadvse veličastno pa je bilo tudi romanje kolikih Slovencev na višarsko goro dne 19. avgusta. Prišlo je nad 800 koroških Slovencev z devetimi duhovniki. Seveda ni manjkalo tudi primorskih Slovencev, tako da so bile Višarje skoro premajhne za vse. Marijino zmagoslavje na Barbani. Vsakoletno skupno romanje slovenskih vernikov goriške nadškofije na Barbano dne 11. avgusta se iz leta v leto lepše razvija. Letos so se nam pridružili še Tržačani, ki so prišli kar z barko čez morje tako, da se je nabralo nad tisoč slovenskih vernikov na lepem Marijinem otoku sredi morja. Z verniki je prišlo tudi 21 duhovnikov. Sv. maše so se vrstile neprestano vse do glavne maše ob 10 in pol, pri kateri so peli združeni cerkveni zbori. Petje je bilo nad vse veličastno. Popoldanski del sporeda pa je obsegal stanovske govore. Ves spored je zaključil slovesni blagoslov z litanijami. Romanje v Oropo. Lepa skupina 312 tržaških romarjev si je letos izbrala za cilj slavno božjo pot Oropo, ki leži .visoko v Piemontskih Alpah. Romanje je povsem uspelo". Prvič se je v tem gorskem svetišču slišala slovenska molitev in slovenska pesem. V krasni novi baziliki smo molili tudi za vse preganjane katoličane po svetu. Romanje po tirolskih svetiščih. Goriška dekliška Marijina družba je zadnje dni julija priredila nepozaben tri; dnevni izlet, ali boljše romänje v slikovite Tirole. Obiskali smo med potjo Marijino svetišče na Monte Berieo' pri "Vi-"cenzi "im še nato ob depem^Gaidskem jezeru povzpeli do Trenta in Bodrih. Tu 'štfttfdDbglČdali Več' Svetišč :ih 'se^r.ato Spodnja koča na Golici z goro Stol v ozadju (2236 m) tretjega dne vrnili proti Gorici po čudovito lepi Val Gardeni, čez dva tisoč metrov visoke gorske prelaze. Žabnice. V nedeljo, 16. julija, smo 'meli v naši lepi vasi po več kot 50 letih slovesnost nove maše. Daroval jo le domačin lazarist č. g. Hanzi Oitzin-Ker\ Vsi vaščani smo bili veseli, da je Prišel k nam za to slovesnost, čeprav Negova družina že več let živi v Grad-cu- Lepo okrašena cerkev in slovesen sPt'ejem novomašnika sta slovesnost povzdignila. Pri sv. mašni daritvi je bila tfojezična pridiga o duhovništvu. Pevski zbor se je zelo potrudil in izvajal dovršeno lepo latinsko mašo. Dolina. Za to težko preizkušeno župnijo, ki je središče komunistične občine, Je bila nedelja 8. julija dan oddiha in novega upanja. Ta dan smo praznovali farnega patrona sv. Urha. Celi dan je Pl med nami prevzvišeni tržaški škof, ?°ns. Santin. Podelil je številnim na-S1m otrokom sv. birmo in imel kar pet govorov, štiri v cerkvi in petega v dvo-rani ob slovesu. Zlasti zadnji je bil Zel° pomemben za naše krajevne razmere. SLOVENSKA KOROŠKA Trije slovenski novomašniki so letos opravili svojo prvo daritev na koroški zemlji. 15. julija jo je zapel v Globasnici tamošvi preč. g. Franc Božič. Naslednjo nedeljo je ponovil slovesnost nove maše v Šmihelu. — Prav tako je 15. julija stopil prvikrat k oltarju v Podgradu preč. g. France Goričnik. Izhaja iz družine z desetimi otroki. Od petega raz-razreda naprej pa vse do svojega vstopa v semenišče je ob počitnicah trdo delal, da je mogel naprej študirati. Ob tem delu je do' dobra spoznal delavsko-okolje, kar mu bo gotovo prav prišlo pri njegovem duhovniškem delovanju. — Že dva tedna preje (1. julija) pa je v Dobrli vesi daroval prvo sv. mašo p. Alfonz Kap iz kapucinskega reda. Posvetil ga je na praznik sv. apostolov-Petra in Pavla v St. Pöltnu sedanji dunajski nadškof dr. Franc König. Nenadoma je umrl 5. julija slovenski salezijanec dr. Srečko Zamjen. V čet -tek pred prvim petkom je obiskoval bolnike, da bi jih pripravil za sprejem svetih zakramentov, pa ga je na poti zadela kap. Bil je star 68 let. Na poslednji poti ga je pospremilo iz nove cerkve sv. Ruperta (Siebenhügel) na pokopališče pri sv. Martinu 25 njegovih duhovnih sobratov ter veliko število vernikov iz sedanje fare in od drugod, kjer ie pokojnik dušnopastirsko deloval. V slovenskem jeziku se je od njega poslovil ravnatelj slovenskih salezijancev v Kamnu, preč. g. Luskar, ki je povdaril dušnopastirsko vnemo pokojnika ter njegovo pisateljsko delo o fatimski Mariji in pomenu molitve za dober duhovniški naraščaj. Meseca junija je obiskal vas Žrelee pri Celovcu kanonik ljubljanske škofije dr. Janko Arnejc, ki je bil pred 40 leti sam tamošnji župnik, pa je zato želel videti kraj svojega nekdanjega delovanja in pozdraviti še nekaj živečih znancev iz tiste dobe. Stanoval je v hiši kmeta Zupanca. Nekaterim nemškim nestrpnežem njegov obisk ni bil všeč, pa so zato ponoči razbili nekaj šip na hiši, kjer je g. kanonik stanoval in dali duška s prostaškim vpitjem svoji nekulturnosti. Dogodek'g. kanonika gotovo ni spravil iz ravnotežja, kajti taki in podobni dogodki mü niso novost; doživel jih je po prvi svetovni vojni na Koroškem in po drugi v Ljubljani, kjer so ga preganjali rodni bratje — komunisti. Gotovo pa dogodek ni v čast avstrijski državi, ki bi prav v civiliziranosti rada veljala za bolj napredno kot pa je Titova Jugoslavija. Dne 3. oktobra 1956 bo poteklo enajst let, kar je deželna vlada na Koroškem sprejela dekret o dvojezičnih šolah. Bistvo teh dvojezičnih šol je v tem, da se vrši prva tri leta pouk v materinem jeziku otrok, drugi deželni jezik se pa poučuje že od šolskega začetka najmanj šest ur na teden. V četrtem šolskem letu sledi prehod k nemškemu učnemu jeziku, a vendar tako, da se slovenski jezik še vedno poučuje, sprva štiri ure in nato tri ure tedensko. Verski pouk mora biti izključno le v materinščini. V področje dvojezičnih šol spadajo občine, kjer so naseljeni pretežno Slovenci, kakor tudi občine, ki so skoro izključno nemške. Te dvojezične šole mora obiskovati vsak otrok in se učiti obeh jezikov. Sistem dvojezičnih šol, ki se je obnesel zelo v švicarskem kantonu Grau-bündenu, je predložil zastopnik Slovencev dr. Joško Tischler. Njegov predlog je bil tedaj soglasno sprejet. Letošnje poletje je vozil vsako soboto iz Celovca poštni avtobus v Opatijo in Lovran ob Jadranskem morju. Preko Ljubelja in Kranja je prišel ob 10.15 v Ljubljano, se tam ustavil za pet minut in nato nadaljeval vožnjo v Postojno, kjer so si potniki lahko ogledali slovečo Postonjsko jamo, ki je dolga 21 km in največja v Evropi, na svetu pa tretja po velikosti. Nekaj kilometrov se pelješ v jamo s podzemsko železnico, ostali del pa je treba prehoditi ješ. Ker je v jami precej hladno — vedno je v njej temperatura 8° nad ničlo, dobijo obiskovalci na posodo plašče, za katere plačajo 20 dinarjev. Jz Postojne je avtobus peljal na Reko, kjer se je trdi ustavil za nekaj minut. Trenutno je Reka največje jugoslovansko pristanišče z veliko ladjedelnico. Iz ReV je avtobus zavil v Opatijo in Lovran. V nedeljo popoldne pa se je vračal v Celovec. 15. marca 1944 so zmetali zavezniki 546 ton bomb na samostan na Monte Cassino, ko v njem ni bilo že nobenega nemškega vojaka več. Francoski general Juin je izjavil, da je poveljnika ameriških čet na tej fronti, generala Clarka, k bombardiranju prisilil angleški general Freyberg. „Po daljšem razpravljanju se je Clark zelo nerad podal. To morem izpričati,“ je izjavil Juin. Ameriški polkovnik Markoa pa je izjavil: „Ukaz za bombardiranj ;e dal Clark, ki je dobil ukaz od višjega mesta kljub svojemu nasprotnemu mr ju, ki ga je predložil-Ukaz je prišel od angleške strani, od generala Freyberga, ki je dobil naročilo od samega Churchilla." Potem se naj pa še kdo čudi, da je isti veliki Churchill izročil celo dežele in protikomuniste brezbožnim komunistom! BODI APOSTOL (Ernest Psichari, 1683—1914) Ernest Psichari je zapisal lepe besede: ,.Vsaka duša je njiva vse- mogočnega Boga in more na njej dobiti bogato žetev.“ Gotovo velja to za vsako dušo, toda kdor bi poznal Ernesta, ko mu je bilo 20 let, ne bi imel posebnega upanja na kasnejšo božjo žetev. Nevera in njegova družina sta zamorili v njegovi duši vsako plemenito rast. Doma so ga vzgajali brez vsake vere. Ko mu je bilo 20 let, je gazil po grehih in se vdajal strastem. A v srcu so se mu že oglašali nejasni očitki vesti. Strašila ga je vsa zlaganost življenja, ki jo je opažal na vsakem koraku. Nemir, ki je vladal v njegovem srcu. ga je potiskal k avanturam. Leta 1902, ko je končal filozofijo na univerzi, je vstopil kot navaden vojak v tujsko legijo. Njegov korak je povzročil med njegovimi prijatelji in znanci veliko začudenje. Pač niso slutili, da se skriva v ozadju Bog, ki vodi njegove korake. Pariško življenje se je Ernestu tako zagnusilo, da ie dvakrat poskuša! samomor. Čutil je potrebo po spremembi življenja, da ubeži mestnemu prekletstvu in vsem lažnim vabam raznih pariških salonov. V begu je našel rešitev. Kmalu nato ga najdemo v tujski legiji v Afriki z arabsko uniformo, v sandalih in s turbanom na glavi. Spal je na lesenem pogradu in prehodil neizmerne puščavske pokrajine. » Mogel bi se vrteti po salonih kot duhovit človek! O, blažena Afrika, ki si me rešila take usode!“ je zapisal. Samota je blagodejno vplivala nanj. Puščavski pesek je brzda! njegove strasti in ga spravljal v neprestan stik z nebom. Sedaj je lahko poslušal glas vesti. Uvidel je neumnost vseh tistih, ki hočeio Francijo ločiti od vere. Tista leta je vladal namreč v Franciji hud protiverski boj. Vera je ravno dala Franciji vso njeno veličino. ..Precej čudno je to,“ pravi, ,,da hočejo brezverci, ki prezirajo vse visoke in božje stvari, učiti kulture ljudi, ki verujejo v Boga.“ Že s samo vero najbolj preprosti ljudje daleč prekašajo svoje brezverne učitelje. Takrat mu je prišel na pomoč njegov prijatelj, ki ga lahko smatramo za orodje božje Previdnosti. To je bil Jean Jacques Maritain. Sam se je že rešil nevere in je skušal rešiti tudi svojega prijatelja. Nekega dne leta 1912 je pisal Psiehiariju razglednico z neke francoske božje poti. Razglednica je predstavljala Žalostno Mater božjo. Pisal mu je: „Na sveti gori smo molili zate. Zdi se mi, da Mati božja joče nad teboj in te želi imeti pri sebi. Ali je ne boš uslišal? Te pozdravlja tvoj brat in prijatelj Pier Marija.“ Psichiari ni veroval v moč molitve, vendar je sodil, da je plemenito, ker je prijatelj molil zanje. Puščavski veter mu je iztrgal kartico in jo odnesel bogve kam, a podoba Žalostne Matere božje se mu je vtisni- la za vedno v srce. — Postajal je vedno bolj vznemirjen. V duši ga je nekaj razjedalo. Pri svojem iskanju resnice je odkrito želel, da bi bil Kristus res učlovečeni Bog, da bi bila vera res nezmotljiva varuhinja resnice in da bi bila Marija res Kraljica nebes. Pa ga je ponovno premagala strast; zopet je za tri dni postal suženj grešne navade. Silno ga je potrlo. V spomin mu je prišla Žalostna Mati božja. Spomnil se je kartice in prijateljeve molitve. Dolgo je jokal sam nad seboj in ni mogel odtrgati svojih misli od Marije, ki jo grehi ljudi silijo k joku. Goreče je prosil Boga: „O Bog, če zares bivaš, ozri se na.mojo revščino! Če si me pripeljal tako daleč, da bi mi tu odkril svoj obraz, ne zapust i me več. P vodeni se mi popolnoma. Ti si vse, jaz sem ničla. Kakor si pokazal apostolu Tomažu svoje rane, pošlji tudi meni, o Bog, znamenje svoje navzočnosti!“ Decembra leta 1912 se je za stalno vrnil v Pariz, kjer so ga čakali še hujši boji. Zopet se mu je približal prijatelj Maritain, da bi mu pomagal. Seznanil ga je z nekim menihom dominikancem. Sedaj se je hitro bližala odločitev. Dne 4. februarja leta 1913 je izpovedal vero, potem pa je pred oltarjem Žalostne Matere božje opravil spoved čez celo življenje. Šti- ri dni kasneje je prejel sveto birmo. Odslej je vsak dan molil brevir Mariji na čast. Zložil in napisal je premišljevanje o rožnem vencu. Vedno se je vpraševal: „Kaj bi mogel še storiti za Cerkev, ki me je rešila iz naj večjega blata 1“ — Vsak dan je pristopil k sv. obhajilu. Vse je storil, da bi popravil škodo, ki jo je povzročil Cerkvi njegov stari oče — oče njegove matere — Renan. On je namreč napisal zloglasno knjigo „Jezus Kristus“, v kateri slika Jezusa samo kot človeka. Vse čudeže zameta in jih skuša razložiti po naravni poti. Ta knjiga je med mladino, zlasti v Franciji, naredila ogromno škodo. Ernest Psichiari pa je želel vsaj delno popraviti greh starega očeta. Hotel je celo postati menih in zadoščevati Bogu. Prišla je prva svetovna vojna, ki mu je prekrižala vse načrte. Moral je v vojsko, a hotel je biti krščanski vojak. Najbolj je trpel, ker ni mogel vsak dan prejeti svetega obhajila. Že v prvih bojih na francoskih mejah ga je krogla zadela v sence. Umrl je naslonjen na svoj top. Na prsih je imel križ in v rokah rožni venec. . . Jacques Maritain, ki je bil kasneje francoski poslanik v Vatikanu, gotovo ni slutil, da bo njegova kartica z božje poti tako odločilno vplivala na prijatelja. „Po zaslugi sv. rožnega venca prihaja vsak dan nad krščansko ljudstvo dež božjega blagoslova iz nebes.“ (papež Urban IV.) „Rožni venec ni nobeno prazno ponavljanje istih stvari, kajti pobožno srce, čeprav iste besede ponavlja, vedno nekaj novega izraža, kar prihaja iz globin njegove iskrene ljubezni. Vse to preprosto in ponižno ponavljanje prelepih molitev sv. rožnega venca utrjuje v nas duha evangeljske preprostosti in srčne ponižnosti, brez katerih je nemogoče priti v nebesa." (papež Pij XI.) ARGENTINA Slovenske šolske sestre so si 16. avgusta izvolile v Rimu novo vrhovno prednico. Odločitev je padla na sestro Terezijo Vidan, po rodu iz Dalmacije, ki je bila do zadnjega dolgo vrsto let predstojnica argentinske province, katera vključuje tudi Uruguay in Paraguay. Tudi letošnje romanje v argentinski Lurd pri Buenos Airesu ni prav nič zaostajalo za tistimi iz prejšnjih let. V nedeljo, 19. avgusta, se je ob najlepšem vremenu zbralo nad 700 rojakov, da ob prestolu 1 urške Gospe počastijo njeno brezmadežno Srce in poprosijo nebeško Mater, naj nam kmalu doseže beatifikacijo svetniškega škofa Barage. Slavnostni govornik, semeniški spiritual dr. Filip Žakelj, je omenil v svojem govoru, da je poteklo letos 26. julija petindvajset let, kar so se zbrali verniki ljubljanske škofije na Brezjah, kjer so skupno z jolietskim župnikom Plevnikom, ki je predstavljal ameriške Slovence, naprosili ljubljanskega škofa dr. Rožmana, naj se v ljubljanski škofiji začne z uradnim delom za razglasitev škofa Friderika Barage za blaženega. Ker se letos spominjamo tega srebrnega jubileja, moramo biti Mariji Pomagaj zelo hvaležni, da Baragova zadeva ni zaspala, marveč vedno bolj krepko deluje. Po govoru je opravil direktor slovenskih dušnih pastirjev sv. mašo, med katero so navzoči verniki navdušeno prepevali. Mnogi so pristopili k sv. obhajilu. „Družabna pravda“ je letos ob naj-lepšem vremenu organizirala v nedeljo E septembra svoje 12. romanje na se-meniške Brezje v Adrogue. Sv. mašo je daroval dr. Ignacij Lenček. Po cerkvenem opravilu je bil na semeniškem vrtu romarski shod, ki ga je vodil sedanji predsednik „Družabne pravde“ g. Lojze Erjavec. Na tem shodu so govorniki zlasti proslavljali desetletnico izhajanja istoimenskega glasila. Zgodovino nastanka in razvoja lista „Družabna pravda“ je podal g. Maks Jan, o sedanjem delu in bodočih načrtih lista pa je govoril sedanji urednik g. Avgust Horvat. Omenil je, da izide decembra meseca jubilejna številka lista, to je stota. Med načrti za bodočnost je navajal, da bi bilo dobro, če bi „Družabna pravda“ izdala socialno-gospodarski zbornik, v katerem naj bi bilo govora o perečih socialnih in gospodarskih vprašanjih ter problemih slovenskega naroda in človeka. Med kosilom so predstavniki raznih slovenskih listov in publikacij v Argentini čestitali organizaciji ob priliki desetletnice njenega glasila. Za „Duhovno življenje“ je to storil rektor semenišča v Adrogue dr. France Gnidovec. Romanje, pri katerem sta sodelovala kar dva slovenska pevska zbora, „Soča“ iz San Fernanda in cerkveni pevski zbor iz slovenske vasi v Lanusu, je bilo zaključeno z blagoslovom, ki ga je podelil semeniški spiritual dr. Filip Žakelj. Na posledicah kapi je umrl 17. avgusta župnik Avguštin Elizaldc, velik prijatelj Slovencev. Rojen in v duhovnika posvečen v Franciji je od leta 1924 deloval v Argentini, kjer je vzorno uredil župnijo v Ciudadeli in zgradil cerkev sv. Ivane Arške. Bil je izboren pisatelj, ki je v tiskani besedi širil nauk Cerkve. Zelo globoko je občutil bedo bližnjega, zato je bil silno delaven na socialnem poprišču. V njegovi župni dvorani so tudi Slovenci mogli vsako leto pripraviti svoje so- cialne dneve. V isti dvorani so mogle slovenske igralske družine nemoteno postaviti na oder lepo število slovenskih iger. Zelo naklonjen je bil tudi pevskemu zboru „Gallus“. Brez dvoma bomo Slovenci v bodoče večkrat občutili, da ni več dobrega gospoda Elizaldeja, ki nam je rad pomagal, kjer je le mogel. Nov grob. Tako se zdi, kot da se je letos spravila smrt na mlade ljudi, ki so imeli še veliko življenja pred seboj. Zadnja njena žrtev je bil 31-letni Peter Krajnik. Na posledicah operacije basedova je 11. avgusta nepričakovano umrl. Pokojni Peter izhaja iz izredno dobre krščanske družine. Brat Pavel je duhovnik, ki se je odločil za misijone v Rusiji, ko se bodo le-ti odprli, dve sestri sta redovnici, on sam pa je bil izredno vnet apostol Kat. akcije in goreč član Misijonskega krožka. Aktivno je sodeloval pri vseh akcijah, kjer je bilo treba podpreti slovensko skupnost zadnje čase zlasti pri akciji za „Slovensko hišo“ in dom v San Justu. Daši mlad je v preteklih letih veliko pretrpel. Prisilno mobiliziran je doživel strahoto vzhodne fronte. Nato se mu je posrečilo, da se je vključil v vrste gorenjskih domobrancev. Leta 1945 je radi angleške prevare prišel v roke slovenskim komunistom, ki so ga strahotno mučili. Toda bila je božja volja, da se reši. To je bil prav nagib, da je pokojni Peter tako vneto deloval za božje kraljestvo, saj se je zavedal, da so mu bila leta navržena, ko bi že lahko bil med rajnimi. Pogrebno mašo je ob izredno veliki udeležbi rojakov — saj je bil pokojnik splošno priljubljen — opravil njegov svak lazarist g. Janez Petek, pokopal pa ga je preč. g. direktor Anton Orehar, ki se je od njega ob odprtem grobu tudi poslovil. Prikazal ga je kot borca za dobro stvar in kot moža globoke in trdne vere. V imenu Slovenske Kat. akcije pa je vzel slovo od njega g. Božo Fink. Tako je legel v grob mlad mož, ki ga bo slovenska skupnost prav gotovo pogrešala, saj jo je ljubil kot malokdo. Zelo lepo predavanje je imel na 7. kulturnem večeru Slovenske kulturne akcije dne 4. avgusta v Buenos Airesu vseučiliški profesor dr. Ivan Ahčin o filozofiji avtomacije. Pomudil se je ob odkritju sodobne tehnike, ko človeško delo vedno bolj avtomatizirajo, to je nadomeščajo s stroji, ki sami delajo. Po-vdaril je, da stroji niso sami po sebi ne dobri ne slabi. Važno je le, koko in za kaj jih človek uporablja. Noben tehnični napredek ne more biti škodljiv, če ne ruši duhovnih osnov svetovnega reda. Obstoja pa seveda trajna nevarnost, da bi človeštvo krenilo v še večji materializem, kakor pa je to bilo do sedaj. Da je predavatelj zadovoljil številne poslušalce — dvorana je bila polna in so mnogi še stali —, dokazuje prisrčen aplavz in obsežna debata, ki je predavanju sledila. Dr. Franc Jaklič, znani pisec nabožnih knjig in veliki strokovnjak za Baragovo zadevo je na Marijin praznik 15. avgusta zapustil Argentino in odletel v Združene države Sev. Amerike, da tam pomaga ing. Jožetu Gregoriču pri delu za Baragovo beatifikacijo, še pred odhodom je dovršil knjigo „Po svetli voti“, ki jo bo v teh dneh izdalo slovensko dušno pastirstvo v Argentini in je namenjena mladim ljudem, da se ohranijo čiste in plemenite sredi pokvarjenega okolja. V mestu Cordoba je bila preoblečena v redovnico Tončka Grintal iz Men-doze, ki se bo v bodoče imenovala sestra Marija Antonija od božje Besede. Tej preobleki je prisostvovalo tudi sedem deklet, ki so prihitele skupno s svojim dušnim pastirjem preč. g. Jožetom Hornom iz Mendoze. V Mendozi so si fantje, organizirani v Fantovski zvezi, na svojem petem občnem zboru izvolili nov odbor, cigar predsednik je Janez Štirn, tan ile Božidar Bajuk, blagajnik pa Vinko Zarnik. Slovenska fantovska / eza v Buenos Airesu je odigrala v nedeljo 12. avgusta na Pristavi v Moronu mednarodno tekmo z ruskim moštvom iz Quilmesa. Farna šola v Cura Cautinu. Na strehi je videti župnika g. Janeza Moharja. Sedaj je šola že dozidana in leno služi svojemu namenu. Zmagali so naši fantje z rezultatom 2:0. V predigri pa je moronski odsek SPZ premagal lar.uškega z 2:1. Po igri so se gledalci, ki jih je bilo kar precej, Predali tihožitju ob dobro založenih Oiizah, kar je bilo tem lažje storiti, ker je sonce, čeprav sredi argentinske z>me, prav prijazno grelo, modro nebo Pa dajalo vsej Pristavi nad vse prijazen obraz. ČILE Slovenska oddaja na radiu. V San-tiago de Chile slišimo na radiju redko slovensko pesem. Uradni jugoslovanski ladijski program (Hora Yugoslava) le včasi vsebuje našo pesem, a še tedaj "e pove, da je slovenska. Zato pa je bil 2a nas toliko večji dogodek čisto slovenska ura (Hora Yugoslavoeslovcna), jo je organiziral uradnik katoliške [Mednarodne izseljenske komisije, g. Vin-*[° Mai-inčič. Ta ura se je pričela v ne-jeljo, 5. avgusta ob dveh popoldne in trajala žal le 22 minut. Najmočnejša eiiska radijsko oddajna postaja Coope-*ativa vitalicia je program brezplačno oddajala. G. Marinčič je predstavil čilskim poslušalcem Slovenijo zgodovinsko in zemljepisno. Vmes smo čuli pesmi prve plošče Gallusovega zbora. Nato se je prebralo pismo gospe Ane Pavšič iz Ljubljane, ki je želela na ta način presenetiti svojo hčer Ljubico Turak za 3. obletnico poroke. Pismo je prevedel na kasteljansko g. Marinčič. Tako je precej Čilencev spoznalo našo domovino in \ulo našo pesem. Celo nekateri Čilenci so g. Marinčiču čestitali. Slovenci so pa ob poslušanju slovenskih pesmi na svojih domovih na splošno jokali. Tu namreč slovenskih prireditev vseh vrst in zlasti slovenske pesmi zelo pogrešamo in zavidamo sorojake v Argentini, ki imajo vsega tega v izobilju in zato morda niti ne znajo prav ceniti. Čestitamo hkrati Gallusovemu zboru za požrtvovalnost in uspehe pri njegovem kulturnem poslanstvu in gojimo neuresničljivo željo, da bi kdaj prišel prepevat v Santiago de Chile, s čimer bi se tu Slovenci brez dvoma močno uveljavili. Pač pa upamo, da bomo imeli še več slovenskih plošč Gallusovega zbora. G. Marinčič bo zelo hvaležno sprejel vsako slovensko ploščo, ki bi mu jo kak rojak stavil na razpolago za nove programe. Njegov naslov je Morande 466, kjer svoje rojake vsako popoldne ljubeznivo sprejema in jim po svoji moči pomaga. ZDRUŽENE DRŽAVE Osemdesetletnico svojega življenja je obhajal 4. julija zlatomašnik Anton Merkun, župnik dobrepoljski. Značilno za njegovo življenje je nenehna delavnost, ki je prišla do izraza ne le v dušnem pastirstvu, temveč tudi v organiziranju zadrug in socialnih ustanov, gradnji hiralnic in prosvetnih domov, pisanju knjig in brošdr, borbi zoper alkoholizem na slovenskih tleh ter pospeševanju cirilmetodijske misli. Vedno mu je bilo pri srcu tudi izseljeniško vprašanje. Saj je bil že pred desetletji nekaj časa med Slovenci v Argentini. Rad je študiral jezike — učil se jih je 28 in rad še vedno kaj napiše ali izda. Begunska leta je preživel v Italiji, jesen življenja pa sedaj doživlja v Ba-bertonu (USA). Štiridesetletnico mašništva sta letošnje poletje obhajala v USA gg. Matija Jager in Milan Slaje. Prvi je bil posvečen v duhovnika 24. junija 1916 v Ljubljani, drugi pa 2. julija istega leta v Mariboru. Trenutno vodi rev. Jager župnijo Marije Vnebovzete v Clevelan v. rev. Slaje pa župnijo sv. Cirila in Metoda v Lorainu. Župnik slovenske fare sv. Družine na Willardu, Wisconsin, frančiškanski pater Avguštin Svete je praznoval 5. julija svoj srebrnomašniški jubilej. Daši rojen že v Združenih državah Sev. Amerike, je študiral bogoslovje na teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je bil leta 1931 tudi posvečen v duhovnika. Jubilant ima tudi brata frančiškana p. Andreja, ki je župnik v Johnstownu. V Avstralijo je odpotoval 3. avgusta p. Bazilij Valentin OFM z namenom, da se pridruži patroma Pivku in Ambrožiču, ki že delujeta med tamoš-njimi Slovenci. P. Bazilij je šest let urejeval v Lemontu v USA -slovenski nabožni mesečnik „Ave Marija“. Je zelo sposoben mladinski in nabožen pisatelj. V frančiškanski red je vstopil še v domovini z željo, da bi ga predstojniki poslali v misijone na Kitajsko. Tnm naj bi namreč slovenska frančiškanska provinca sprejela v oskrbo prefekturo Yungchoav. Druga svetovna vojna in njej sledeča komunistična zasedba Kitajske je sicer to načrte preprečila, toda kot vidimo, božja Previdnost na p. Bazilija ni pozabila: Poslala ga je v drug misijon, v Avstralijo, ki ne bo nič lažji kot oni na Kitajskem, saj bo mo-lal skrbeti za slovenske rojake, razpršene vsepovsod po avstralski zemlji. KANADA Župnija Marije Pomagaj v Torontu ima od 28. junija še enega duhovnika več. Cerkveni predstojniki so namreč poslali dr. Kolariču in rev. Kopaču v pomoč bivšega kitajskega misijonarja Jožefa Časla, ki je že deloval v Torontu od leta 1950 do 1952. Rev. J. Časi ni uradno nastavljen pri slovenski župniji, zato bo lahko vršil misijonsko delo tudi izven Toronta in skrbel za slovenske skupine po Ontariju in Quebecu. Dva slovenska bogoslovca se trenutno pripravljata v Kanadi na duhovništvo. Č. g. Franc Skumavc je prejel ton-zuro 26. maja, č. g. Rudi Cukjati pa jo bo prihodnje leto. Letošnje poletje so imeli Slovenci v Kanadi priliko udeležiti se dveh tečajev zaprtih duhovnih vaj. Obakrat je govoril škof dr. Gregorij Rožman. Za dekleta in žene so bile od 29. junija do 2. julija. Udeleženk je bilo 37. Vsi go* vori so bili posvečeni presv. Evharistiji-Fantje in možje pa so opravili duhovne vaje v dneh od 31. avgusta do 3. sep' iembra. V oktobru bo mednarodna katoliška organizacija „Blue Army“ (Modra af' mada), ki si prizadeva, da bi se svet odzval Marijinim naročilom v Fatimi’ priredila romanje v Fatimo. Romarjem se je pridružila tudi skupina Slovencev iz Združenih držav in Kanade. Mogli so izbrati eno izmed treh možnosti potovanja. Prva skupina je za tiste, ki imajo malo denarja in malo časa. Ti odpeljejo 5. oktobra z letalom iz New Yorka in bodo prisostvovali od 9. do 13. oktobra velikim slovesnostim, ki bodo v Fatimi v spomin na 39. obletnico prikazovanj Matere božje. Nje zadnje prikazovanje je bilo 13. okt. 1917. Takrat se je zgodil tudi znani sončni čudež, ki so ga gledali desettisoči tam zbranih vernikov. Romarji te skupine se bodo že 14. oktobra vrnili v New York. Plačali bodo 467 dolarjev. — Druga skupina je pa za tiste, ki imajo malo denarja in veliko časa. Tudi ti bodo plačali 467 dolarjev. 4. oktobra bodo odšli z ladjo „Saturnia“ iz New Yorka, 12. in 13. oktobra obiskali Fatimo, nato Pa z isto ladjo šli naprej mimo Sicilije in Neaplja do Benetk. Tam bo ladja ostala deset dni. če bodo dodali 136 dolarjev, bodo ta čas lahko obiskali tudi Rim, Monte Cassino in Loretto. 31. oktobra se bo ladja vrnila v New York, kamor dospe 16. novembra. — Tretja skupina pa je namenjena romarjem, ki imajo čas in denar. Z ladjo ali z letalom bodo odšli 5. oktobra iz New Yorka. Po fatimskih svečanostih bodo obiskali Italijo, si ogledali Rim, Neapelj, Vezuv, Pompeje, Monte Cassino, pozdravili v Foggi p. Pija, nato nadaljevali Pot preko Loretta, Assisija, Padove v Penetke, se ustavili v Milanu in od tam odšli v Francijo, kjer bodo obiskali grob ‘trškega župnika, sv. Male Terezije v Lisieuxu in Lurd. Ta vožnja bo stala "63 dolarjev. Iz Pariza se vrnejo v USA 3- novembra. Letalo dospe v New York novembra, ladja pa 12. novembra. V času kosila je neznan vlomilec obiskal 3. junija župnijsko pisarno na slovenski fari v Torontu, čeprav je prekrški ' vse predale in nasilno odprl tudi jekleno pisalno mizo in železno omaro za listine, ni našel niti centa denarja. Gotovo je odšel bolj malo zadovoljen. „Naša slovenščina je, prepričani bodimo, eden najlepših jezikov na svetu.“ Jezikoslovec o. St. škrabec (1844—1918) ZATO: 1. Veruj v moč in lepoto našega jezika! 2. Ne imenuj po nemarnem tujih besed! 3. Posvečuj naše narodne praznike, zahajaj predvsem v tiste templje umetnosti in prosvete, kjer se goji naša umetnost, naša znanost in naš jezik! 4. Spoštuj jezik svojega očeta in svoje matere, da bo večno živel tvoj rod! 5. Ne ubijaj s tujkami in s spakedrankami blag oglas ja in lepote svojega jezika! 6. Ne prešestvuj s tujo navlako; ohrani svoj jezik čist in neomadeževan! 7. Ne kradi tujim jezikom besed in načina izražanja! 8. Ne pričaj po krivem zoper svoj jezik; laž je trditev, da je naš jezik trd in reven z izrazi! 9. Ne želi si mlačne in nezavedne žene, da ti ne bo vzgajala otrok v tujem jeziku in duhu! 10. Ne želi svojega bližnjega jezikovnega in duševnega blaga; naš jezik je lep in bogat, napredujmo z znanostjo, bogatim,o z umetnostjo, a česar še nimamo, si moramo ustvariti sami! HODIL PO ZEMLJI SEM ČILSKI... Pri rojakih Preden sem se poslovil pred veliko nočjo od znancev in prijateljev v Dušno-pastirski pisarni, mi je gospod Masič, ki upravlja revijo „Duhovno življenje“ stisnil v roke seznam naročnikov iz Santiago in njega okolice, da poberem pri njih naročnino, če že bom slučajno naletel nanje. Nisem mu sicer ničesar za gotovo obljubil; toda ko me je g. Ceglar opomnil, da bi bilo prav, če malo obiščem Slovence v čilskem glavnem mestu, sem bil takoj odločen, da jim posvetim nekaj dni. Koliko je pravzaprav Slovencev okrog Santiaga, se točno ne ve. Računajo pa, da jih bo nad dvesto. Mnogo je med njimi primorskih rojakov. Spočetka, po svojem prihodu, so se morali zelo trdo boriti za obstanek. V tem oziru so bili mnogo na slabšem kot naši ljudje v Argentini, ki so takoj našli zaposlitev in to dobro zaposlitev. S svojo pridnostjo pa so se uveljavili in stojijo zelo dobro. Grošelj n. pr. ima sredi mesta dobro opremljeno mizarsko delavnico. Špur izdeluje silno fine kasete za radijske aparate. Naročil ima toliko, da jih mora odklanjati. Žal mu je samo eno: da nima v delavnici, ki je najmodernejše opremljena, Slovencev. Z domačimi si seveda ne more pomagati. Ko jim v soboto izplača denar, jih redno ni na delo do torka, včasih do srede, pač toliko časa, dokler vsega denarja niso zapili. Zobec ima bogato založeno trgovino z jestvinami, vinom in sadjem. Vsi ga cenijo, kot tudi njegovo prijazno gospo, ki je doma iz Lienza na Tirolskem, zaradi solidne postrežbe. Odjemalci si neprestano podajajo kljuke in sama sta komaj kos vsemu prometu. Nabavil si je že tudi ličen kamijonček za prevažanje trgovskega blaga. Ob Veliki ave-nidi, blizu Zobca, ima svoj trgovski lo- kal Pirnat, ki izdeluje okusne slaščice. Tudi njemu gre prodaja zelo dobro. Sredi poti med Santiagom in Valparaisom, v Casablanci, so si Kepčevi uredili mehanično delavnico in so zelo zadovoljni. Omenil sem le nekaj imen, ki so mi prišla na misel in kjer sem se osebno oglasil. Žal pa nimajo Slovenci v Santiagu ustanove, ki bi jih vezala skupaj. Prva leta, ko so prihajali v deželo, ni bilo nikogar, ki bi jih organizacijsko povezal. Danes, ko so se razpršili in osamosvojili potrebe po skupnosti ne čutijo več toliko. Poleg tega niso imeli nikdar te sreče kot Slovenci v Argentini, da bi prišli do svojega duhovnika. Pred leti se je brigal zanje po svojem povratku iz Prekmurja salezijanec g. Maroša, a predstojniki so ga že po enem letu poslali nazaj na jug v Punta Arenas, kjer je že prej dolgo časa deloval. Sedaj skrbi, kolikor mu čas dopušča, za Slovence v Santiagu lazarist g. Drago Pokorn, ki so ga komunistične oblasti izgnale iz Kitajske; toda kot bolniški kurat v eni največjih bolnišnic, San Vincente, le redkokdaj more zapustiti svoje službeno mesto. Vsako četrto nedeljo ima v kapeli bolnišnice, kjer je predstojnica sestra Vincencija Kaplja, slovensko službo božjo, kjer pride do petdeset rojakov. Da bi pa mogel Slovence obiskovati na njih domovih in jih versko ter prosvetno organizirati, pa ne more iz že povedanih razlogov. Zato si vsi Slovenci v Santiagu vroče želijo in neprestano prosijo, da bi kak slovenski duhovnik iz Argentine hotel postati njih dušni pastir. Ali bodo res čakali zaman ? Toda osamljeni in duhovno zapuščeni pa Slovenci v Santiagu le niso. Če že nimajo svojega duhovnega očeta, imajo pa duhovno mater, usmiljenko Vincencij0 Kaplja. Božja Previdnost je tako ukre- "ila, da je s. Kaplja še pred drugo svetovno vojno prišla v čile. Že doma je bila vrhovna predstojnica vseh usmiljenk v Jugoslaviji. Tudi v Čilu njene sposobnosti niso mogle ostati dolgo časa prikrite predstojnikom reda. Dolgo vrsto *et je že v vodstvu čilskih usmiljenk in v svojstvu generalne asistentke reda 6oodloča pri vseh važnih redovnih odločitvah. S. Kaplja je dejansko steber slovenskega občestva v Čilu, vneta raz-sirjevalka slovenskega nabožnega tiska *0 leposlovne besede, neutrudna posredovalka pri oblasteh, tiha dobrotnica pojoči potrebnim, vneta pobudnica verskega življenja in neumorna organizatorka slovenskih skupnih nastopov. Je to čudovita žena, ki jo je oblikoval duh ?v. Vincencija, polna ljubezni do Boga '" do duš svojih rojakov. Trenutno je Prednica v veliki bolnišnici Sv. Odrešenika. V kapeli tega ogromnega za-voda se torej lahko zberejo Slovenci po ''jeni zaslugi vsako četrto nedeljo v me Seeu, da prisluhnejo slovenski besedi in Se razveselijo ob slovenski cerkveni Pesmi. In spet je s. Kaplja tista, ki Prva pohiti na kor in v slovenskem zbori navdušeno igra in prepeva v božjo rast. Še enega Slovenca naj omenim, ki sc 'Udi veliko trudi za sloves slovenskega "lena v Čilu: g. Vinka Marinčiča, ki je Prišel že pred drugo svetovno vojno v cde in ki ima sedaj zelo vplivno mesto ' Santiagu: je tajnik mednarodnega katoliškega emigrantskega odbora. Gospod |e znana osebnost v santiaških višjih ^fogih in uživa velik ugled. Pred krat-*'1 je oskrbel na eni izmed radijskih Postaj oddajo, ki je zelo pripomogla k 'očjemu poznanju slovenskega imena |"od Čilenci. O tej oddaji poročamo v teJ številki pod zaglavjem „Med nami“. Po svojem obisku pri dr. Trdanu sem ‘Prej tri dni posvetil Slovencem v San-,'agu. Zjutraj sva z g. Ceglarjem odma-,?Vala, potem pa na avtobus in ko je 'la že noč, sva se spet vračala v mirni taipo. Koristni so taki obiski. Marsikaj °veku postane jasno, kar preje na raz- dalje ni razumel in kar se očesu razkrije šele takrat, ko sam vidi in posluša. Zelo sem bil vesel tudi male Anice Zajc, ki živi s svojo mamo v sicer skromnih razmerah, pa polna čiste mladosti v Santiagu. Deklica, sedaj je stara enajst let, ima izredno lep glas. Ko so-ga odkrili v šoli, so jo takoj povabili, naj nastopi za radijsko postajo RCA Victor. Poje v štirih jezikih. Ko sem bral v glasbeni reviji oceno o njenem predvajanju, me je pa nekaj precej zabolelo: Čilenci kot splošno vsi narodi na južni polobli ne ločijo med državljanstvom in narodnostjo; zanje je slovenstvo in jugoslovanstvo isto. Zato so napisali: poje jugoslovansko, pa tudi — hrvaško. Hrvatje so pač v Čilu zelo znani, saj so zasedli slcoro vso obalo od Antofagaste do Ognjene zemlje. Tako smo Slovenci skoro vedno potisnjeni v kot; enačijo nas s Hrvati, Srbi, Poljaki, Čehi, Rusi, le Slovenci nismo skoro nikdar. Ali nimamo pri tem tudi sami precej krivde ? Premalo povdarjamo, kdo smo. Mala Anica torej prepeva na radiju in plošče z njenimi pesmimi so v Čilu. med najbolj priljubljenimi- Ker pa priimek Zajc ne zveni umetniško ter je Anica tudi preveč vsakdanje ime, so ji pri radiu nadeli novo ime in nov priimek: Nadia Milton. Pod tem imenom jo torej poznajo Čilenci in ji navdušeno ploskajo. Toda Anici zaenkrat vsa priljubljenost ni nič zlezla v glavo. Preprosta je in ponižna. Za to skrbi tudi mama, ki jo neprestano spremlja, ko gre k oddajani ali na vajo v radio studio. Vsako soboto Anica pohiti v bližnjo cerkev k spovedi in drugi dan kleči pri obhajilni mizi. Slovensko govori zelo dobro, celo pisati zna, čeprav v Santiagu ni prilike za slovenske šolske tečaje, kot je to v Buenos Airesu. Obljubila mi je, da bo kaj napisala za „Božje stezice“, pa se zdi, da je na obljubo malo pozabila. Vsaj do sedaj njenega pisemca nisem zasledil, čeprav pridno prebiram „Božje stezice". Vem pa, da to ni glavno. Želim mali Anici, da ostane tudi v bodoče verna in ponižna, zvesta sloven- ski materini besedi, pa nezaupna do tujine, ki tako rada človeku ukrade vse, kar je najlepše: materin jezik, vero in poštenje. Še dve srečanji naj na kratko orne- . nim, ki sem jih doživel v Santiagu: obisk pri jezuitskem patru Lozarju, ki deluje v enem izmed predmestij in pri salezijanskem bratu g. Prevcu, ki je vodja zelo velike mizarske delavnice v salezijanskem zavodu blizu glavne postaje Alameda. Pater Lozar, iz vipavske doline doma, ustanavlja faro v kraju, kjer neha tlak in se začne v vročih dnevih prah, v deževnih pa blato. Mislim, da so pred mestja po vseh velemestih enako žalostna. Revščina, zanemarjenost, umazanija, kupi napol nagih otrok in gruče psov, ki se podijo okrog. Edino, kar je v Santiagu drugače, je ljudstvo, ki v teh bajtah živi. Drugod je duhovnik osovražen in neprijazno sprejet, če se pokaže. Ulice, po katerih me je vodil pater Lozar, so pa bile sicer umazane, toda nikjer nisem opazil neprijaznega pogleda. Nato ma je g. pater zapeljal v hišo, ki je na zunaj kaj malo obetala. Tudi notranjščina ni bila mikavna. Še bolj me je presenetilo, da v nji živi višji častnik čilskih orožnikov, ki jim pravijo v Čilu karabinerji. Toda Čilenec na udobnost stanovanja ne da dosti; boi j se zanima za dobro jed in pijačo. Tudi omenjeni častnik je tako mislil. Prvo, kar je storil, je bilo, da je naročil vino in prigrizek. Kajti v gostoljubnosti so Čilenci neprekosljivi, čeprav bi si morali radi pogostitve gosta drugi dan sposoditi denar. Po nekaj požirkih je že sledil nagovor, ki ga je gostitelj posvetil nama s p. Lozarjem. Seveda je potem naju zadela dolžnost, da sva se zahvalila, pohvalila njega, njegovo družino in čilsko deželo. Tako je bilo tudi kasneje povsod, kjer sem se ustavil in bil pogoščen. Ko smo se poslovili, nam je predstavil častnik še ženo in otroke. Čilenec se na splošno otrok ne boji imeti in jih ima zelo rad. Rad se z njimi tudi postavlja. V tem oziru j--> daleč naprej pred raznimi narodi, ki bi se radi ohranili s sistemom enega ali dveh otrok. Le žal, da je radi slabe hrane in premale pazljivosti umrljivost otrok v Čilu še vedno velika. Od patra Lozarja sem se na večer odpravil še k bratu Prevcu. Najprej sem malo pomolil v lepi salezijanski cerkvi, ki še ni popolnoma dograjena, nato pa poiskal prijaznega brata v njegovi delavnici. Silno me je bil vesel, saj je trenutno od Slovencev kar sam v hiši-Najprej me je popeljal v obednico, nato pa pospremil na postajo Alamedo, kjer je že stal vlak, ki naj bi me zapeljal proti jugu, v deželo jezer in ognjenikov- Santiago ima dve veliki postaji. Ma-pocho je izhodišče za Valparaiso in za proge na sever in proti Argentini, Alameda pa za jug in vse do pristanišča Montt. Ob devetih se je mogočna Diesel lokomotiva premaknila. Še en stik rok in že sem bil sam sredi čilskih potnikov-Nekaj časa so nas še spremljale prižgane luči okoliških naselij. Po Sv. Bernardu, 28 km ven iz Santiaga pa s<> prenehale tudi te; objela nas je noč in skozi orošena okna je bilo videti slabotni blesk zvezd; med njimi se je odražal sestav Južnega križa in nam nefflc kazal smer. Polagoma so potniki onemeli; glave so se sklonile proti prsin’ ali obstale na naslonih sedežev. Ko sen' se zbudil, je ura kazala pet in četrt, ' voznem redu je bilo rečeno, da sm(| prevozili 397,6 km. Obstali smo na postaji Chillän, ki je glavno mesto province Nuble in sedež škofije. V njem s< je rodil general Bernard 0’HigginSi kasnejši osvoboditelj Čila. Po jugu sem in tja V Chillanu nas je potem pozdravi» gosta megla, ki se vse do enajstih hotela raziti. Meni ni prav nič pr3' prišla, saj sem si želel razgleda na valovito pokrajino in na gore v ozadjv Toda zakoni narave so mo' ejši ko* želje — bili smo pač že v jeseni. Ob osmih bi morali priti v San 1 sendo, kraj ki je oddaljen skoro petst( i kilometrov od Santiaga, točno poveda-498.8 km. Toda Diesel lokomotive 60 mnogo bolj krepke kot tiste na parni Pritisk. Ker je bil vozni red narejen še Za lokomotive na paro, nas pa je vozil Ze Dieselov stroj, smo na vsako postajo Prišli prezgodaj in morali čakati, da je Prišla ura odhoda. V San Rosendo pa Stiio prišli četrt ure prezgodaj. Tako je bilo spočetka tudi v Argen-ko so uvedli nove Dieselove lokomotive. še se spomnim, kako so se v lucumanu šalili avtoizvoščki: „Včasih ?mo spraševali na postajo, koliko ur •tria vlak zamude, sedaj pa sprašujemo, koliko minut preje bo prišel po voznem redu.“ Ko sem o tem pravil g. Masiču, ki Se je doma na železniško organizacijo *«lo razumel, saj je bil železniški inšpektor, ni bil za ta „napredek“ nič ^vdušen. „Vlaki morajo prihajati ob Casu, kot je določeno,“ me je poučil. "Vsako prehitevanje je prav tako nepravo kot zamujanje.“ San Rosendo je zelo podoben postaji , dani most. Dokler ni stekla železnica, ^e8ia kraja sploh ni bilo. Toda ker leži !*a sotočju dveh velikih rek, reke Laja ln Bio-Bio, je bilo treba zgraditi po-stajo, kjer gre en krak železnice ob reki Bio-Bio proti morju do mesta Con-'ePci6n in vojnega pristanišča Talca-naaHo, drugi krak pa preko dolgega mostu čez reko Laja proti jugu. Ko smo zavozili v postajo, nas je 6 ak iz Talcahuano proti Valdivii (t. j. jugu) že čakal. Naši vagoni so Pi namenjeni za Concepciön, zato so morali potniki tretjega razreda presto-mti, iz prvega razreda smo pa kar stali v vagonu, ker je bil direkten in v? ^as po večkratnem premikanju pri-mpili na vlak za Valdivio. Daši smo fmli pred časom, je to premikanje j e*° toliko časa, da smo se odpeljali z petminutno zamudo. Ker že ni bilo spredaj Diselove lokomotive, smo - ..Zamudo potem na vsaki postali ve-tako da smo kmalu že prišli na P°1 ure. Dolgo časa, skoro eno uro smo se vozili ob reki Bio-Bio. Je to široka reka, najdaljša v Čilu, ki ob izlivu v morje pri mestu Concepciön že doseže širino 2 km. Pri mestu Coigue smo jo prekoračili in jo pustili, da se je usmerila proti andski verigi, kjer izvira blizu argentinske meje. V kraju Renaico, 40 km južno od San Rosenda sem moral izstopiti, ker sem bil namenjen obiskati g. Franceta Kupljenika, ki že več let deluje v mestu Angol. To mesto je sedež province Malleco in zelo staro. Ustanovljeno je bilo že leta 1553, tako da je pred tremi leti slavilo štiristoletnico ustanovitve. Včasih se je imenovalo Los Confines. Leži sredi rodovitne doline, obdano od venca hribov in je bilo od domačih Indijancev večkrat porušeno. Ker leži ob stranski progi, se kljub temu, da je glavno mesto province, ne more prav razviti. Ima pa zelo prijetno podnebje, malo dežja in suh zrak. V Angolu prenehajo vinogradi, ki so me spremljali vso pot od Santiaga. Pokrajina je polna sadovnjakov, v katerih prevladujejo jabolka. G. Kupljenik me je z avtom zapeljal v enega krasnih sadovnjakov, kjer so ravno obirali jablane in polnili zaboje za izvoz. Nisem se mogel, dovolj načuditi lepim jabolkom rdeče barve, katerih vsako je bilo težko nad pol kile. Tako se mi je zdelo, da prisostvujem trgatvi nekje na Tirolskem, kjer so bila jabolka tudi tako lepa in čudovitega vonja! Vodja obrata mi je dejal, da gredo jabolka v Sev. Ameriko, Skandinavijo, Nemčijo in Anglijo, kjer so* sadja na spomlad zelo veseli, ker jim je lastno že pošlo. Angol spada pod škofijo Temuco, ki' leži ob glavni progi in je najvažnejše mesto na vsem čilskem jugu. Koncem* leta 1948 so prišli v to škofijo iz Koroške štirje slovenski duhovniki gg. Janez Mohar^ Franc Kupljenik, Martin 3 urk in Jože Guštin. Zadnji se je leta* 1952 preselil v Argentino in je sedaj osebni tajnik kardinala Copello. Gospod Turk je leta 1951 odšel v Kanado, kjer je še sedaj. Gg. Kupljenik in Mohar sta pa ostala in kot zgleda, ne mislita na odhod. Za letos je škof iz Te-muca obljubil g. Kupljeniku samostojno mesto v Purenu, ki leži v smeri proti morju, g. Mohar pa že nekaj let samo stojno vodi pomembno faro Cura Cautin blizu argentinske meje. Bilo je skoro poldne, ko sem pozdravil g. Kupljenika, ki je sicer vedel, da ga obiščem, a me ni pričakoval prav za tisti dan. Najprej sem odmaševal v novi cerkvi, ki je zelo prostorna in bo tudi zelo lepa, ko bo gotova, nato me je pa peljal kar v obednico. Župnik me je že poznal od prejšnjega obiska, zato se mi ni bilo treba predstavljati. Seveda je bila spet osrednja točka pogovora položaj v Argentini. Popoldne je hitro minilo, malo sprehoda po mestu in okolici, pa je nastopil večer. Župnik je odprl radio in novica- ki sem jo slišal, mi je bila vse preje kot všeč: barometer pada po vsem jugu in pričakuje se slabo vreme. Nad Angolom so še sijale zvezde, ko sem šel spat. Toda naslednje jutro je bilo nebo že zavito v oblake. Bil sem zaskrbljen. Če že v sončnem Angola sonce nima več moči prodreti skozi oblake, kakšno bo šele vreme v Cura Cautinu, kamor sem bil namenjen. Nato se je pričela smola. Prejšnji dan sem bil prezrl, da vlak iz Renaica skozi Angol ob petkih ne pride do postaje, kjer se odcepi proga na Cura Cautin, temveč konča v Traiguenu, od koder je še 38 km do glavne proge. Šele, ko sem bil na postaji, sem za to zvedel. Pa so me potniki potolažili, da so iz Traiguena pogosti avtomobili za Victorio, od koder je vsak dan vlak proti Cura Cautinu. Tudi lahko potujem s tovornim vlakom in morda bo kaka lokomotiva sama peljala v Victorio, pa naj se zato priporočim strojevodju, in me bo vzel s seboj. Ne dosti bolj miren sem se odpeljal iz Angola. Železnica se je vila ob reki in vzpenjala med griči, ki so bili goli. V želji po rodovitni zemlji jih je Čile- nec neusmiljeno izsekal in tako zemljo izpostavil nalivom in vetrovom. Površina je bila razorana in malo prikupna. Čez dve uri in pol vožnje sem dospel v Traiguen. To je mesto, kamor je te-muški škof najprej poslal g. Guština, ko je prišel v Čile. Kmalu nato je Traiguen zadel močan potres, ki je razrušil mnogo hiš. Tudi župno cerkev je močno poškodoval. Vprašal sem najprej na postaji, če bo peljal naprej kak tovorni vlak ali lokomotiva. Pa so mi rekli, da ne. V strahu sem hitel v središče mesta in zvedel, da v kraju ni avtobusne zveze z Victorio in da tudi taksijev ni. Edino sredstvo da so kamijoni, ki vozijo žgano opeko v Victorio. Ustavil sem prvega in dobil dovoljenje, da se vsedem vrh rdečega tovora. Lahko si mislite prizor za bogove: na vrhu opeko sedi mašnilc, z baskovsko čepico na glavi, v pelerino zavit. Vozilo mu žene prah v oči, okoli glave piska mrzli veter in oči ga pe-čejo od silnega piša. Toda če sem hotel priti o pravem času na vlak, je bilo treba tako potovati brez ozira na to, ali je bilo prijetno ali ne. Po poldrugi uri vožnje smo dospeli v Victorio. Stepel sem si prah z obleke, raztegnil otrple ude in drgnil premra-žene prste. Čez čas sem že sedel v vlaku za Cura Cautin, zadovoljen, da se je vse tako srečno izteklo. Ob vznožju ognjenikov Jz Victorie do Cura Cautina je 6® kilometrov. Cura Cautin leži ob stranski progi, ki pa naj postane važna mednarodna vez. Vezala naj bi Buenos Aires preko Bahie Blance, dolino reke Rio Ne-gro, Neuouena in Zapale s čilskim ozemljem preko Longuimaya in Cura Cautina in se končala v pristanišču Tal' cahuano ob Tihem oceanu. Proga bo ti' rokotima (1.6 m), dasi bo morala iti čez preko 1000 metrov visok prehod v Andih mimo gorskega sedla Arcos. N® čilski strani so pridno na delu. Zgradil* so kmalu za Cura Cautinom dolg pr®' dor in sedaj se pripravljajo, da pTO' drejo do meje. Na argentinski stran* Ognjenik Llaima, visok nekaj nad 3000 metrov, se zelo lepo vidi iz župnišča v Cura Cautinu, kjer delujeta preč. gg. Mohar in Okorn. V začetku junija je zopet bruhat lavo. G. Mohar je o tem prizoru zapisal: „Od enajste ure zvečer do prihodnjega °Poldneva je vulkan deloval. Bil je prizor za bogove. Skozi okno se je krasno videl ognjeni steber, ki je segal 600 m visoko. Z daljnogledom se je dalo opazovati, kako so po zraku frčali razbeljeni kamni. Sneg na pobočju se je naglo topil. — Nevarnosti ni bilo nobene, ker je veter gnal lavo proti argentinski meji. Zdaj1 je spet vse tiho in mirno.“ se pa za novo progo ne stori praktično hič. Od časa do časa časopisi zaženejo kak krik, „potem pa vse tiho je bilo“. Proga za Cura Cautin se od Victore neprestano dviga. Cura Cautin leži hamreč že ob vznožju gora, sredi gozdov in v varstvu treh ognjenikov, čijih Slave jim pokriva bela plast snega. Najbolj na levo gledano proti argentinski strani se dviga vrh ognjenika Tolhuaca, ki ne pride niti na 2.700 m. tialo bolj na desno stoji ognjenik Mocho aÜ Lonquimay, ki je skoro 2.800 m visok. Na desno od Cura Cautina pa kipi Proti nebu aktivni vulkan Llaima, ved kot 3.000 m visok. Bila je že noč, ko sem prišel na cilj. V župnišču so me pričakovali, ker Sem g. Moharju iz Angola poslal brzo-|av, da pridem. Letos do velike noči so “Hi v Cura Cautinu trije slovenski duhovniki gg. Mohar, Kunčič in Okorn. G. Kunčič je oskrboval kraj Selva Oscu- ra (temni gozd), tretja postaja iz Cura Cautina proti glavni progi. Ljudje so ga imeli zelo radi. Z njih pomočjo je zgradil udobno in moderno opremljeno župnijsko poslopje. Toda želja po domu je bila v njem močnejša kot udobnost čilske zemlje. 12. aprila se je ukrcal v Valpairaisu na ladjo, da ga ponese v Trst. Od tedaj vemo le, da je srečno prišel, ne vemo pa ali bo ostal v Evropi, ali pa se bo vrnil nazaj na čilski jug. Tako g. Kunčič kot g. Okorn sta izšla iz semeniškega poslopja v Adro gue. Prvi je prišel na prigovarjanje g. Moharja g. Jože Kunčič, za njim pa še g. France Okorn. Ker je slednji visoke postave in bele polti, ga smatrajo za Irca. In biti Irec v Čilu je častno, saj je bil sam O’ Higgins irskega polcole-nja. Zato so tudi g. Okornu v legitimacijo zapisali O’Koren. Župnik g. Mohar je iz šmihelske fare pri Novem mestu. Nazadnje je bil kaplan v Št. Jerneju na Dolenjskem. Že po prihodu Tita na oblast mu je uspelo pobegniti čez mejo v svobodo. V Cura Cautinu si je postavil spomenik — trajnejši od brona. Uspelo mu je zgraditi iz opeke prostorno enonadstropno ljudsko šolo. Zidane stavbe so na jugu Čila redke. Skoro vse hiše, — vključivši Cura Cautin — so lesene, prav tako cerkve in župnišča. Seveda pa so take stavbe v stalni nevarnosti, da jih uniči požar. Tako sta cerkev in župnišče v Cura Cautinu že dvakrat postali prah in pepel, šola celo trikrat. Sumi se^ da požari niso nastali slučajno, ampak iz nasprotstva do Cerkve in njenih predstavnikov. Da take požige prepreči, se je g. Mohar odločil za zidano stavbo. Stala ga je mnogo naporov in truda, pa je končno uspel. V Čilu je namreč v vsakem kraju možno ustanoviti farno ljudsko šolo. Nje učitelje prav tako država vzdržuje kot lastne. Tudi duhovniki, ki v njih učijo, so plačani. Marsikje je farna šola edini stalni vir dohodkov za duhovnika, zato skoro nikjer ne manjka. Če pomislimo, da v Čilu že od nekdaj vladaio masoni, se moramo čuditi, da vlada take šole vzdržuje, v Argentini pa, kjer država uradno Cerkev podpira, vsega tega ni in se morajo katoliški zavodi sami vzdrževati. Naslednje jutro sem s strahom pogledal skozi okno, če že dežuje. Lahko si mislite, koliko je bilo moje presenečenje, ko sem zagledal kristalno čisto nebo, pod čijim svodom so žarel; v prvem jutranjem soncu vrhovi vseh treh ognjenikov. Strmel sem v čudovito lepoto, ki jo je ustvaril dobri Bog za nas nehvaležne in grešne zemljane in ves prevzet počasi stopil v cerkev, da opravim hvalno daritev Njemu, „ki je mogočen in je njegovo ime sveto“. Ves dan je nato lepo vreme držalo. Popoldne sem šel v hrib nad Cura Cau-tinom. Pod menoj je ležalo mesto, ki živi od lesne industrije. Kamor mi je neslo oko, so se videli gozdovi, ki hra- nijo v sebi posebno dragocen les: arav-kansko smreke T Bližnja okolica Cura Cautina je polna travnikov, njiv in pašnikov, kjer je videti obilo goveje živine. Vse se mi je zdelo tako pristno domače, kot da bi bil nekje na Gorenjskem. Kar nerad sem se vrnil na večer v župnišče. Videl sem toliko lepega in doživel v polni meri božjo naravo. Naslednji dan — bila je nedelja — se je vreme še vedno dobro držalo, dasi že nebo ni bilo več tako jasno kot v soboto. G. Okorn je moral iti mesto odsotnega g. Kunčiča maševat v Selvo Oscuro, midva z g. Moharjem pa sva si razdelila službo božjo pri fari. Na kosilo sva bila pa povabljena k premožnemu kmetu, ki je bil svoječasno župan v Cura Cautinu. Dasi preprost kmet, izredno dobro pozna komunizem in z njim združene probleme, tako da me je njegova zdrava modrost zelo presenetila. Na lepem vrtu pod krošnjami hrastov sva preživela z g. Moharjem v družbi družine zelo lep popoldan. Kaj bi dal, če bi mogel kar za zmeraj ostati v tem lepem kraju, ki so mu ognjeniki za čuvaje. Vulkan Tolhuaca je prvi izgubil glavo; zakrili so mu jo oblaki. Nato je prišel na vrsto Mocho in končno še Llaima: znamenje bližnje spremembe vremena. Res je naslednji dan deževalo, ko sem zjutraj zgodaj vstal, opravil sv. daritev in dal Cura Cautinu slovo. Vse do San Rosenda je nato pršilo, ko pa smo prekoračili reko Lajo, se je vreme hitro začelo boljšati. Oblaki so se raztrgali, posijalo je sonce in ko sem se vozil skozi vinograde, polne sočnegg grozdja, kjer je ravno vse sodelovalo pri trgatvi, sem na večer že ob luninem svitu dospel v San Fernando. S tem je bil moj obisk na jugu končan. Začel se je zadnji del mojih počitnic, ki je vseboval obisk pri gg. Fekonju in Tomazinu ter povratek v Argentino. (Konec prihodnjič) SVETI OČE GOVORI Papežev govor o važnosti ljudskih posojilnic dne 10. junija. Mednarodna zveza ljudskih posojilnic deluje šele nekaj let, pa je že povezala med seboj v blagodejnem sodelovanju denarne zavode, ki so jih začeli ustanavljati pred 100 leti in nudili gospodarstvu v njihovih deželah dragoceno pomoč. Denarni zavodi, ki so se pojavili v Nemčiji sredi prejšnjega stoletja, so imeli namen, podpirati mala industrijska, poljedelska, trgovska in obrtna podjetja. Pobuda, ki sta jo dala Raiffeisen in Schultze-Delitsch, je šele v teku časa pokazala svojo vrednost. Postala je podlaga vsega socialnega življenja in sodelovanja posameznikov za skupni blagor. Da bi se rešili oderuhov, so se prizadeti na podlagi medsebojnega zaupanja organizirali in si obljubili, da se bodo med seboj denarno podpirali. Pozneje so se ti denarni zavodi v posameznih deželah prilagodili novim razmeram, postali bolj prožni in razširili svoj delokrog, kljub temu pa vedno ostali zvesti namenu, ki so jih imele ljudske posojilnice ob svoji ustanovitvi. Tako še danes sprejemajo prihranke svojih članov in jim dajejo poroštvo, da se bodo porabili, kar najbolje mogoče, v korist kraja in v splošni blagor Nanov. S svojimi skromnimi deleži člani vzdržujejo podjetja, omogočajo posojila, vendar le pod pogojem, da je izključena nevarnost, da pridejo ob denar, člani potrebujejo denar za svoje vzdrževanje in uspešno delovanje. Pridobili 80 ga z vztrajnim delom. Zato nočejo, da bi Se njihov denar uporabljal za nevarne, drzne poskuse, pa naj bi obetali se toliko dobrega. Naložen denar je to-*jej treba uporabiti za uspešno in varno delovanje zavoda in v blagor oseb, ki vzdržujejo socialne ustanove in nravno vrednost naroda, obenem pa spoštujejo domovino, družino in vero. Vsi tisti, ki vodijo poslovanje ljudskih posojilnic, imajo veliko odgovornost. Zavedati se morajo, da upravljajo skupno dediščino članov. Pri upravi morajo imeti vedno pred očmi korist vlagateljev. Zato jih ne smejo zapeljati drugi cilji, kakor hrepenenje po sijajnih finančnih uspehih ali po večjem zunanjem ugledu v splošnem gospodarstvu. Ljudske posojilnice izvršujejo važno vzgojno delo, ker pospešujejo varčevanje, gospodarski napredek in podjetnost, obenem pa varujejo ljudi lahkomiselnega zapravljanja in samoljubja. Člane spodbujajo k vzajemnemu, skupnemu delu za splošno blaginjo in bude duha požrtvovalnosti in velikodušnosti. Zato papež želi, naj ostanejo posojilnice vedno zveste svojemu namenu, naj se povsod razširijo in gospodarski in kulturni napredek podpirajo. Papeževa beseda izdajateljem knjig. Dne 11. junija je sprejel sveti oče udeležence 14. kongresa Mednarodne zveze knjižnih založb. Kongres se je vršil od 4. do 11. junija v Florenci in Rimu. Govoril jim je v francoščini. Papež je izjavil, da se je Cerkev vedno zanimala za knjigo. Cerkev namreč varuje in razlaga knjigo, ki je pretresljiv dokaz božje ljubezni do ljudi, sveto pismo. Izdaja, razlaga in oprema svetopisemskih knjig so bile v teku stoletij povod za velika in odlična dela. Cerkev je vedno odobravala in hvalila vse, kar je ljudem lajšalo pot do resnice, lepote in dobrote. Založniki knjig morejo pri tem delu odlično sodelovati.. Njihov program obsega tudi posebno stališče do škodljive umazane književnosti. Obravnavali so ga s po- klicnega in pravnega vidika. Nesramno književnost je namreč treba na vse do voljene načine zatirati. Pomen in vpliv knjige sta dva posebno važna razloga za to. Knjiga je v moderni civilizaciji eden najvažnejših posredovalcev idej. Zato ima prednost pred upodabljajočo umetnostjo. Otrok že v predšolski dobi rad gleda knjige s slikami. Spomin nanje ga večkrat spremlja vse življenje. Prvi vtisi, ki jih otrok dobi iz knjige, so vredni posebne pozornosti vgojiteljev. Zato papež prosi Boga, da bi nedolžne otroške oči imele dovolj lepih slik, da bi jih gledale, njihova domišljija in spomin pa dovolj spodbudnih, njihovim dušam primernih zgodb, da bi se z njimi hranila. Namesto izmišljenih, praznih zgodb naj se zanje prirede svetopisemski odlomki, ki so polni življenja m pesniškega poleta. Šolar potrebuje dobrih priročnikov. Zato morajo založbe šolskih knjig imeti okus zanje, spretnost in preprostost. Posebno naj spoštujejo tudi resničnost, nežnost otroške vesti in stopnjo razumskega razvoja otrok. Tudi dijaki še niso popolnoma oblikovani. Zato potrebujejo pri branju pristnih izvirnih del skrbne izbire in modrega vodstva. Pa tudi odraslim ni dovoljeno vsega brati. Kadar jim ne prepoveduje Cerkev, jim zabranjuje naravni zakon, oživljati brez sorazmerno važnega razloga slabe prizore, s katerimi nekatera dela pogubljajo množice. Kadar kdo kupuje knjigo, se večkrat opira na naslov, na priporočilo na ovoju, na pisateljevo ime, včasih pa samo na založbo. Navadno ne pozna pisateljevega namena. Privlačen slog bralca večkrat tako omami, da prepreči delovanje višjih zmožnosti. Tako postane duša žrtev nereda in strasti. Trditev, da je bralec pri izbiranju berila popolnoma svoboden, torej ne drži. Bolniki morejo nevarna zdravila jemati tako, kakor predpiše odgovorni zdravnik. Vsak človek je nagnjen na svoj način k slabemu. Zato so tudi dela, ki so namenjena vsem, za tega ali onega nevarna. Kdor hoče razumeti posledice slabega berila, mora upoštevati skrivnostno moč in vpliv misli in predstav. To, kar je naš duh osvojil, postane v nas ali kvas življenja ali smrti. Zbuditi mord v nas večje hrepenenje po duhovnih vrednotah ali pa nam prinesti notranjo pokvarjenost. Zdrave in dobre pobude so vedno kronane z uspehi. Zato naj založniki knjig postanejo miroljubna vojska, ki rešuje ljudi in se bojuje proti tistim, ki jih pogubljajo, izkoriščajo in teptajo njihovo dostojanstvo. Dne 3. junija je sprejel sv. oče skupino profesorjev, pomočnikov in visoko-šolcev pravne fakultete dunajskega vseučilišča. Govoril jim je v nemščini o važnosti cerkvenega prava za versko življenje. Cerkveno pravo ni samo sebi namen, ampak je le sredstvo za dosego nadnaravnega cilja. Služi zveličanju duš. Odpira pot Jezusovi resnici in milosti v človeška srca. Cerkveno pravo nikakor ni samo zunanje, človeško delo. Nekateri kanoni (predpisi, členi cerkvenega prava) so res varstvenega, obrambnega značaja. Obvarovati hočejo vero propada, zakramentalno milost pa oneča-ščenja. Vendar so pa drugi bistveno združeni z zgradbo Cerkve same. Dal jih je Cerkvi njen božji Ustanovitelj sam. Cerkveno pravo nikakor ne ovira Cerkve pri posredovanju duhovnih vrednot, ampak jo podpira. Očitki, ki govore o neki „pravni primesi“ v Cerkvi, so brez vsake podlage. Večkrat tudi obsojajo Cerkev zaradi strogosti, s katero brani neločljivost veljavno sklenjenih in dovršenih zakonov. Toda ta njena strogost ni pretirana, ampak izvira iz zakonskega prava, ki ga je določil njen božji Ustanovitelj sam. Zato ga tudi Cerkev nima pravice spreminjati. Cerkev ima danes nad 400 milijonov vernikov. Zato je jasno, da odredbe apostolskih časov niso mogle več zadostovati za njeno vodstvo. S Cerkvijo, ki se je širila zemljepisno in po vedno vladalo prisrčno razmerje med bolniku večjem številu vernikov, se je razvijalo in strežniki, in spopolnjevalo tudi cerkveno pravo. Sestavo sedanjega Zakonika kanonskega ('cerkvenega) prava je vodila modra roka božje Previdnosti. Zemljepisna in duhovna rast Cerkve v 19. stoletiu je nujno zahtevala ureditev in snonol-nitev cerkvene znkonodnie. Ta ureditev na nikakor ni bila v škodo verskemu živlieniu. Nasprotno! Podžgala je v vernikih voljo živeti po veri. prebudila duhovne sile in poživila močno zakramentalno življenie. Versko življenje in cerkveno pravo imata torej globoko notranjo zvezo. To lepo dokazuje panež. sveti Pij X., ki je sam dajal pobude in navodila za novo ureditev Zakonika cerkvenega prava, °benem pa odpiral vernikom, studence Zakramentalnega življenja. Z željo, da bi imeli oobiskovalci velike uspehe pri preučavanju cerkvenega Prava in se pri n.iem tudi duhovno obogatili, jim je sveti oče podelil svoj apostolski blagosolv. Papežev govor vsem zaposlenim v •uilanski bolnišnici ob priliki njene petstoletnice. Papež občuduje izreden po-Sum ustanoviteljev in uvidevnost vseh tistih oseb, ki so njihovo delo nadaljevale in poskrbele že tedaj, da se je Umgla bolnišnica pozneje spremeniti v Moderen zavod. Zaradi vestnih uslužbencev je ta bolnišnica kmalu postala središče vseh drugih zdravstvenih ustanov. Pa tudi Milansko prebivalstvo ima zasluge, da Se je - n dobrodelna ustanova ohranila, napredovala in se povečala. Zato jim Papež iz srca častita k vsemu dobremu, ki so ga izvršili. , častitkam in voščilom pa papež pridružuje opomin, ki ga bodo gotovo radi 'si spolnjevali. Bolnišnice, ki so neke vrste sve-lsča, bi izgubile vso toploto, vso Privlačnost, če bi upravniki skrbeli sa-*n° za razširjenje prostorov, za moder-®‘ tehnične naprave, za sloveče zdravje, ne zanimali bi pa se za to, da bi V veliki milanski bolnišnici so vedno' gledali v bolnikih in ubožcih božjega Odrešenika. Papež želi, da bi ta resnica spodbujala in vodila vse, ki delajo pri vodstvu, upravi, v šolah, dvoranah in na oddelkih. Le tako bo stavbe bolnišnic, njihove nanrave in delovanje pre-šinjala krščanska ljubezen. Če bodo imeli uslužbenci zavest, da strežejo učlovečenemu Bogu, ki prebiva v vsakem bolniku, potem bodo lažje prenašali slabo voljo, nepotrpežljivost in čmemost bolnikov in jim v njih stiskah radi pomagali. Vsi, ki strežejo bolnikom, so dolžni njihove duše reševati, zdraviti in poskrbeti, da nobena ne bo odšla pred obličje Kristusa, večnega Sodnika, brez svatovske obleke posvečujoče milosti. Vsak more po svojih zmožnostih podpirati duhovno oskrbovanje bolnikov. Zlasti duhovniki in redovnice morajo biti angeli tolažniki bolnikov in jim prinašati vedrost, vdanost in mir, ki ima tudi na telesno zdravje tako blagodejen vpliv. PO KATOLIŠKEM SVETU Papež v Castel Gandolfu. Sveti oče je 14. julija zapustil Vatikan in odšel v Castel Gandolfo. Četudi njegovega odhoda uradno niso objavili, se je vendar velika množica rimskih vernikov in romarjev zbrala ob Tiberi in Apijski cesti in papežu izražala svojo vdanost. Ko je prišel v Castel Gandolfo, sta ga pozdravila župnik in župan tega mesteca, mu izrekla prisrčno dobrodošlico in mu obenem izrazila hvaležnost in spoštovanje prebivalcev. Na trgu nasproti glavnega vhoda se je med tem zbrala, velika množica vernikov in papeža z navdušenimi vzkliki pozdravljala. Sveti oče je prišel na balkon, z ljubeznivimi kretnjami odgovarjal na navdušene po-drave in vzklike in množici podelil apostolski balgoslov. Potem pa je odšel v svojo študijsko sobo, kjer je nadaljeval svoje vsakdanje delo. Med svojim bi- vanjem v Castel Gandolfu ima papež splošne avdijence ob sredah ob šestih popo'dne. Obsodba dveh knjig pisateljice Simone de Beauvoir. Kongregacija sv. ofi-cija je imela 27. junija svojo glavno sejo. Na njej so kardinali obsodili dve knjigi pisateljice Simono de Be-nuvoir in zapovedali, da se vpišeta v Indeks (seznam od Cerkve prepovedanih kniig). Naslov prve knjige je ,.Le deuxieme sexe“, 2 zvezka, Gallimard, Paris 1949; druge na: ..Les manda-rins‘\ Gallimard, Paris 1954. — Sveti oče je v avdijenci 30. junija to obsodbo potrdil in jo ukazal objaviti. — Zakaj sta ti dve knjigi obsojeni? Pisateljica je pod močnim vplivom pokvarjenega in zastrupljenega ozračja posebne vrste eksistencialistične filozofije. Krščanski zakon ima za neko vrsto varanja. Zagovarja in brani svobodno ljubezen. Pravi, da so vse metode, ki ženi pomagajo, da se iznebi materinstva, dobre in dovoljene. Pisateljica tudi brani popolno osamosvojitev in neodvisnost žene od vseh nravnih zakonov. Napada Cerkev in jo dolži, da tej popolni osamosvojitvi žene nasprotuje. Knjigi sta torej nevarni ne samo za mladino, ampak tudi za odrasle osebe. Zato ju je Cerkev morala obsoditi. Pretresljiva proslava. Ob desetletnici zločinskega umora duhovnika Hum-berta Pessina, župnika v San Martinu di Correggio, škofija Reggio Emilia (Italija), so v tej škofiji priredili spominsko proslavo vseh italijanskih duhovnikov, ki so padli kot žrtve zagrizenih sovražnikov Cerkve. Bilo jih je 300. Župnik Pessina je bil zadnji med 300 duhovniki, ki so z lastno krvjo zapečatili svojo zvestobo do Cerkve in do svojega apostolskega dela. — Proslava se je vršila 17. junija. Udeležile so se je tudi politične, civilne in vojaške oblasti države, province in okraja. Člani in članice Katoliške akcije so prišli na to proslavo z zastavami in prapori. — Maševal je nadškof iz Bolonije, kardinal Lercaro, z zelo dragocenim kelihom, ki ga je sveti oče sam rabil pri sveti daritvi. Ta kelih je namreč panež podaril za to slovesnost mons. Soccheu. škofu v Reggio Emilia, ki je največ rminoi*’''-gel k pojasneniu strašnega zločina, ki je v žunnišču sv. Martina v Correggio povzročil smrt župnika Pessina (18. junija 1946). Značilno pismo. Obenem z zlatim kelihom, papeževim darom, je pinis. Dell’Acnua. namestnik državnega tajništva v Vatikanu, poslal posebno pismo, ki se glasi: ..Škofiia Reggio Emilia je ob desetletnici žalostne smrti duhovnika Hum-berta Pessina prišla na srečno misel, da je v spomin tako vzvišenega duhovniškega vzora postavila spominsko kapelo, ki bo hranila njegovo trunlo in obenem spominjala na druge italijanske duhovnike, ki so padli kot žrtve sovraštva v povojni dobi. Žrtev junaške legije duhovnikov, ki so v izredno težki uri svoje domovine potrdili s svojo krvjo zvestobo do Cerkve in do svojega duhovništva, gotovo zasluži primerno proslavo. Če je misel na njihov sijajni zgled našla tolik odmev v srcu italijanskega ljudstva, je to pač znamenje, da dragocene žrtve duhovniških življenj niso bile zastonj, ampak seme, ki bo z močjo Kristusovega križa rodilo dragocene sadove in žrtve pravičnih spremenilo v rešitev in v vir življenja. Zato sveti oče z zadovoljstvom odobrava to primerno proslavo in upa, da bo uspešen klic k slogi duhov, k bratstvu in odpuščanju. V viden dokaz svojega očetovskega soglasja pošilja za to proslavo kelih, s katerim je sam opravljal božjo daritev. Prosi Boga, da bi zaradi tolikih duhovniških žrtev zmagala Kristusov mir in Kristusova ljubezen nad sovraštvom in strastmi posebno na tej zemlji, ki je bila, bolj ko vsaka druga, pozorišče tako strašnih dogodkov. Značilen sprevod. Truplo omenjenega umorjenega župnika Pessina je spremljalo k spominski kapeli sv. Mar- tina 300 križev, ki so klicali v spomin 300 padlih duhovnikov. Na vsakem izmed njih je bilo ime in dan smrti enega izmed teh božjih služabnikov. Križe so nosili duhovniki, ki so zdaj nameščeni tam, kjer so bili prej ti, ki so bili umorjeni. Nekaj misli iz govora kardinala Ler-cara. Spominjamo se duhovnikov, ki so zaradi izvrševanja apostolata resnice in ljubezni postali žrtve satanskega sovraštva brezbožnikov takoj po vojni. Samo truplo duhovnika Pcssina bodo orosile kaplje blagoslovljene vode, ki so nekaka podoba solz Matere Cerkve za svojimi duhovniki. Trupla vseh drugih nimajo te sreče. Nekatera so bila sežgana v pečeh in njih pepel raztresen na vse strani. Druga so bila zakopana v smeti. Mnogo pa jih še ni bilo mogoče odkriti zaradi boječega molka onih, ki bi morali govoriti. Vendar duše vseh so danes tu med nami, ker jih druži z nami skrivnost Kristusovega telesa. Maša jih je spremljala od mladosti v boju in delu za duše. Bila je središče njihovega duhovniškega življenja in skrivnostni vir njihove duhovne moči in Požrtvovalnosti Danes ti duhovniki mrtvi govore. Njihova beseda je tako ■nočna, tako prepričevalna, da prodira v ušesa tudi tistim, ki je nočejo slišati. Vsak dan so hodili v duhovniški bogoslužni obleki k oltarju na Kalvarijo, darovali Kristusa in z njim tudi sebe. 'hej daritvi so pridružili tudi krvavo daritev svojega življenja. Ne samo Cerkev in italijanski narod, ampak vsi ljudje so njihovi dolžniki. Padli so za svobodo vseh. Padli so zato, da bi svoje kraje in svoj rod rešili nečloveških, brezbožnih nazorov, tistih nazorov, ki so podžgali roko, ki jih je umorila. S svojo smrtjo so zadržali napredovanje brezboštva in tako obvarovali svobodo svojega naroda. Njihova kri ob oltarju božjega Jagnjeta je molitev, ki ne prosi maščevanja, ampak miru, ki je.sad pravičnosti. Ker sovraštvo ne more roditi pravičnosti, njihova kri kakor kri Kristusova Gospod Milan Palčič, župnik v Monte-cristi (Ecuador) gradi veličastno cerkev, posvečeno Materi božji z Monse-rrata. Stala bo 2 milijona sukrov. Do sedaj je že porabil 700.000 sukrov za zidavo. Na sliki vidimo pročelje nove cerkve (v načrtu) in g. župnika Palčiča, ki stoji ob vznožju še nedograjenega svetišča prosi ljubezni za vse ljudi. Samo ljubezen more premagati nasilje in premagati sovraštvo. Italijanski pisatelj Papini je umrl. V deljo 8. julija je umrl v Florenci eden največjih italijanskih katoliških pisateljev, Giovanni Papini. Ob njegovi smrtni postelji je bil poleg družinskih članov in sorodnikov tudi frančiškanski pater Clementino, njegov spovednik. Ta mu je že nekaj dni pred smrtjo podelil •zakramente, ki jih je prejel pri popolni zavesti. Pri njegovem mrtvaškem odru so culi vso noč sorodniki, prijatelji, usmiljenke in očetje frančiškani. Rajni pisatelj je bil oblečen v črno obleko. V rokah je imel rožni venec, okoli ledij pa frančiškanski tretjeredni pas. Prišlo ga je kropit mnogo zastopnikov kulture in umetnosti. Med mnogimi sožaljnimi brzojavkami, ki so prišle od vseh strani Italije, sta bili tudi brzojavki predsednika republike in predsednika ministrskega sveta. Pisatelj Papini je bil rojen 9. januarja 1881. Dočakal je torej 75 let. Pisateljeva smrt javnosti ni iznena-dila. Že prej so prihajala poročila o njegovi bolezni, ki je vedno bolj povživala njegove telesne moči. Na dan njegovega godu, dne 24. junija, se je mnogo prijateljev zbralo pri njem. Tedaj se je zdelo, da je pisatelj pozabil, da je bolan. Z živim zanimanjem, s florentinsko vedro duhovitostjo in s svojo krščansko vernostjo se je živahno razgovarjal o vsem in z vsemi. Čeprav je veliko trpel in že gledal smrti v obraz, je vendar pov-darjal svoje nesmrtno krščansko upanje. Od tedaj, ko je pisatelj stopil pod Jezusov križ, ga ni več zapustil. Prava vera, ki jo je po dolgih notranjih borbah našel, ga je napravila za zelo slavnega ne samo italijanskega, ampak tudi svetovnega pisatelja. Bralci njegovih del, prešinjenih s krščansko resnico, naj se ga spominjajo v molitvi! VESTI IZ JUŽNE AMERIKE Uredništvo in uprava lista „L’Osser-vatore Romano“ v španskem prevodu v Buenos Airesu sta priredila prisrčno proslavo 95-letnice tega lista. Prva številka je namreč izšla v Rimu 1. julija 1861. Proslava se je vršila v soboto 30. junija popoldne v prostorih omenjegi lista. Udeležili so se je zastopniki ured ništev sledečih časopisov: Critica, De-mocracia, El Mundo. La Nacion, La Prensa, Noticias Graficas. Telum in še več drugih. V vseh teh listih, pa tudi r Clarimi in Razonu so izšli poučni članki o posebnem namenu vatikanskega lista, ki je: širiti paneževe besede in poročati o življenju in delovanju Cerkve. Devetdesetletnica čilskega kardinala. Kardinal Caro y Rodriguez v Santiagu je 23. junija spolnil 90 let. Ves čilski narod je ta dogodek proslavil na zelo prisrčen način in tako pokazal, kako ljubi in spoštuje svojega najvišjega cerkvenega dostojanstvenika. Duhovščina, redovniki in redovnice, zavodi in župnije so že prej prirejali lepe proslave kardinalove devetdesetletnice. Na 90. rojstni dan sam pa je prišel kardinalu častitat predsednik čilske države v spremstvu gospe in treh ministrov. Sledili so mu zastopniki vseh oblasti in diplomatskega zbora, vse ugledne osebe naroda. Popoldne so kardinala počastili verniki s svojo proslavo. Udeležilo se je je veliko ljudi. Kardinal je prišel na proslavo v spremstvu apostolskega nuncija in nadškofijskega generalnega vikarja. Najprej je navdušeno govoril o življenju in delu kardinala podpredsednik Čilske Katoliške akcije. Potem pa je nastopil zunanji minister, dr. Osvald Saint-Marie, pozdravil kardinala v imenu vlade, mu izrazil vdanost in poveličeval njegovo osebnost. Četudi je bil povišan do kardinalske časti, je vedno ostal skromen in ponižen. Kardinal se je za voščila zahvalil in množici podelil blagoslov, potem pa se je še udeležil nastopa oboroženih sil, ki so ga priredile v njegovo čast. Dne 25.junija pa je imela poslanska zbornica slavnostno sejo. Na njej so ne samo katoliški, ampak tudi nasprotni poslanci iskreno poveličevali kardinala. Ves čilski tisk je prinašal natančna poročila o proslavah in mno pisal o osebnosti častitljivega kardinala in ga proglašal za najbolj priljubljeno osebo v Čilu. vnivuUc. oUIht vdlžjL. L'bil je ruski muzik v navalu jeze svoje/i soseda. Pripeljali so ga pred carja. Le-ta se je hotel z njim pošaliti in je dejal: „To veš, da je pri nas za uboj smrtna kazen določena. A ker si bil meni in domovini vedno zvest, ti dajem na izbiro, kake smrti lahko umrješ. če hočeš, da te ustrelimo, te bomo streljali; če hočeš, da te obesimo, te bomo obesili; če hočeš, da te posadimo na kol, se bo zgodilo. Izbiraj torej!" Obtoženec se je popraskal po glavi, pomislil in dejal: „Presvetli car, ko je umiral moj stari oče, sem ga vprašal, katera smrt je najlažja, pa mi je dejal, da naravna. Tudi meni se zdi, da je najbolj pametno, da se zanjo odločim.“ Car si ni upal prelomiti svoje besede in je moža odpustil, da ga zadene naravna smrt. Učitelj je razlagal otrokom, da ne smejo biti preveč nežni z živalmi, ker bi se lahko nalezli te ali one bolezni. Potem pa je otroke še vprašal, če vejo za kak primer okužen j a. Pa se oglasi mali Jakec in tehtno pove: „Jaz vem, gospod učitelj: moja teta je imela kužka, ki ga je vedno poljubovala.“ „In potem se je uboga teta okužila ?“ je hotel pomagati učitelj. „Oh ne, temveč ubogi kužek ,ie poginil.“ Pijanec toži nad svojo ženo; „Če bo šlo tako dalje, se bom moral ločiti od nje, noben večer je ni doma.“ Prijatelj prestrašeno nazaj: „Bog se nas usmili, pa vendar ne hodi po slabih potih? Ali ti je mar nezvesta postala?“ „Tisto ravno ne. še preveč zvesta je. Vsak večer me išče od gostilne do gostilne.“ Prišel je pred kratkim v Buenos Aires Bošnjak iz Sarajeva. Pa se sreča v pristanišču s svojim znancem iz mladih let. „Ti tukaj ? Le kako si mogel še toliko časa po prevratu vztrajati v rdečem peklu?“ „I, zato, ker mi je šlo dobro!“ „Dobro, pod Titom ?“ „Da! Poslušaj! Ko so leta 1941 ustaši zasedli Sarajevo, sem skril v svoji kleti bogatega sarajevskega Žida. Izročil mi je ves svoj denar in mi naročil, naj ga hranim toliko časa, dokler ustaši ne odidejo iz mesta. Jaz sem vestno izpolnil njegovo naročilo. Skrbno sem ga prikrival, nobenemu povedal, da ga imam pri sebi, trošil njegov denar in dobro živel. Lani pa sem opazil, da gre njegov zaklad h koncu. Zato sem si hitro kupil vozno karto do Trsta, povedal Židu, da ustašev ni več — in tako sem sedaj tu.“ Na letalu, ki je prineslo Bulganina in Hruščeva v Beograd, je bilo zapisano z elikimi črkami SSSR. Pa vpraša Črnogorec Beograjčana: „Ej, brate, ali bi mi vedel povedati, kaj one štiri črke značijo ?“ „Kako da ne! Značijo: Sakri — sat — stižu — Rusi!“ (Skri uro, prihajajo Rusi!) DUHOVNO ŽIVLJENJE LETO XXIV Številka 10 OKTOBER V tej številki boste brali: „Nočemo Kristusa.. (Dr. Franc Gnidovec) ............................. 513 Sv. oče preganjanim vernikom .......... 515 Jesen (Dragotin Kette) ................ 517 Deberes de los Catölicos (Joe Juck) .... 518 Rožni venec (Emilijan Cevc) ........... 519 Usmiljeni Samarijan (Dr. Mirko Gogala) 521 Kako so vzgajali naši stari in še kaj (fzt) 526 Papeški molitveni namen za oktober (prof. Alojzij Geržinič) ......... 528 Moje izkušnje v mešanem zakonu (Max- vell Hamilton) .................... 529 Misli o sv. rožnem vencu ......... 531, 548 Med mašo in brevirjem (Gregor Hribar) 532 Nove knjige: Dhaulagiri (J. Jk.) ...... 537 Usodna preobleka (E. William) ......... 538 Z domačih tal ......................... 542 Winston Churchill dal razrušiti samostan Monte Cassino ..................... 546 Bodi apostol (Ernest Psichari) ........ 547 Med nami .............................. 549 Deset zapovedi o rabi slovenskega jezika 553 Hodil po zemlji sem čilski (Jože Jurak) 554 Iz sveta .............................. 561 Tri minute dobre volje ................ 567 „DUHOVNO ŽIVLJENJE je slovenski verski mesečnik Izdaja ga konzorcij (Orehar An ton), urejuje pa uredniški odbor ki ga sestavljajo dr. Gnidovec France, Jurak Jože, Mali Gregor dr. Rozman Branko; za tehnično opremo in fotografije skrbi Va lentin Bohinc. Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd. Celoletna naročnina znaša za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 70 pesov. Za Uruguay in ostale dežele latinske Amerike, kakor tudi za vse dežele, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 90 pesov; za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Avstrijo 75 šilingov, za Italijo 2000 lir, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna S a 1 g u e r o, Salguero 1506, Buenos Aires Mg o-02 M ^ . o 5 H m TARIFA REDUCIDA Conceslon No. 2560 Revijo morete naročiti in plačati pri naslednjih poverjenikih: Argentina: Dušnopastirska pisarna, in poverjeniki „čebelice“. Ramon Falcon 4158, Buenos Aires Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Säo Paulo, Brasil. U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario. Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. Itaija: Zora Piščanc, Riva Piazzu-tta 18, Gorizia. Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Avstralija: rev. Bernard Ambrožič, 66 Gordon Str., Paddington (Sydney) Desno: Veličastni gorski velikan Jalovec (2643 m) v Vzhodnih Julijskih Al-Pah (Triglavsko pogor-■le)> spada med najlepše vrhov-e slovenskega sveta •''a zadnji strani: Tri-Slav, prijazna gora na-očem v kraljestvu Zlatoroga (2863 m) Spodaj: Za brano Zamislil sem se v tajne naših gor, ki pravljičnega jim življenja zolje v vekih preminulih bajno svetil in v srcih želje čudežne je netil, in videl sem: vse gine in vse mine — v poletu čas odnaša še spomine. . . Iz mojih misli čara davnega ne more iztrgati nihče, s sanjavo mi ga roko mladost v srce je vtisnila globoko in dala svetel mi spomin na göre. Vam, naše gore, vzdihi zemlje do neba, vam pesem, ki preteklost vašo vanjo sem vlil ljubeče kakor lepo sanjo, vzcvetelo v tajnah hrepenečega srca! Joža Lovrenčič: SHOLAR IZ TRENTE