Sveto priro obhajilo. V nekem večjem mestu so pričeli kateheti s pripravo na prvp sveto pbhajtlo. Duhovnik, ki je delil ta poduk v nekem mestaem d«lu polnem tvomic, je opazil, da je bil učenec Srečko M. vedao resea ia zamišljen. Drugače se je deček obnašal prav spodobao ia je bil z dušo in telesom pri poduku. Duhovaik si je mislil: kaj aeki maajka temu otroku, ia je sklenil, se podučiti o njegovih domačih razmerah. Zvedel je to-le: Dečkpv oče, v svoji stroki izvrsten delavec, je bil zaposlen že nekaj let v strojai tovarni in sicer z lepim zaslužkom. ŽaJ, da je zabredel v slabo tovaršijo ia se je dal pregovoritl, da je prestopil v socialdemokratičao društvo. Zalostni posledki niso izostali. V začetku je postal prej pobožea mož v verskih stvareh brezbrižen. Iz brezbrižaosti ai daleč do verskega sovraštva, posebno ako je člcvek ud kakega društva, ki ne zakriva svoje aevere ia kjer se v društveaih govorih vedao psuje zpper cerkev in duhpvaike. Njegova žena je ostala marljiva katoličanka, ki se je hudo žalostila radl liberalizma, v katerega je zagazil ajen mož. Ker je bil oče malo doma, je prepustil vzgojo svojega sinčka njej, ki ga je lepo ia pobožao vzgojila. Mali Srečko ai imel pojma o žalostnem prepričanju očetovem ia zato mu je hitel nekega dae veselo aasproti, ko se je vračal iz tvornice, ia je radostao vsklikail: »Oče, sprejet sem med prvoobhajaace in prihodnji teden že bom obiskoval poduk.« Čelo delavčevo se je zmračilo. »Kaj, veronauk hočeš obiskovati? Tega ne dovolim!« odgovoril je rtvož osorao. >Take misli si izbij iz glave, iz tega ne bo aič!« Ubogi deček je preplašeno pogledal svojega očeta ia jokaie je šel s svojo materjo v cerkev ter ji potožil svoje gorje. »Ne jpkaj se, Srečko«, je rekal mati, »vseeap boš hodil k veroaauku in boš tudi šel k sv. obhajilu, pa aa skrivnem. Oče je tako redko doma, da tega aiti opazil ne bo. V *tej reči mu smeš biti nepokorea, kajti Bpga je treba bolj ubogati kot ljudi. Prositi hočeva Boga, da pripelje očeta zopet na boljšo pot, hudobai ljudje so ga spravili aa aapačna, kriva ppta.« Srečkp je bil srečen, ker bo dosegel lep cilj, le skrb, da bi oče zvedel o skrivnem obiskovanju veronauka ia nui to prepovedal, ga je vzaemirjala in zato je bil tako žalosten ia zamišljen. Med tem se je daa sreče vedao bolj bližal. Edina greaka kaplja, ki je padla v kupo aajčistejšega, aajsvetejšega veselja, je bil oče. Sicer ai več zadeve omeail, mo~ rebiti je tudi vse pozabil, in menda tudi ni mislil, da se kaj dela proti ajegovi volji. Ia tako se je približal dan pred prvim svetim •obhajilpm. Mati je aakupila potrebne reči na tihoma. Popoldne so bilJ otroci pii sppvedi.JKo je spoved kpačala in so se otroci razšli, je opazil župaik še enega dečka v cerlcvi ldečati in bridko jokati. Duhovaik se mu je približal ia videl, da je Srečko M., eden njegovih najljubših učeacev. »Kaj ti je, moj orrok?« je vprašal Ijubezajivo. »O, gospod župnik, ae vem, kaj aaj storim?« »Kako to?« »Daaes zjutraj pri zadajem poduku ste rekli, da smo pred obhajilom dolžai starše, očeta ia mater prositi odpuščeaja. Kako aaj to stcrim?« »Kakor drugi otroci, moj mali prijatelj.« »Kaj se gospod župnik ne spomiajate več, da sem se udeleževal brez očetovega dovoljeaja priprave aa sveto obhajilo? Ako ga prosim odpuščaaja, zve vse ia bi morebiti ne dovolil jutri pristopiti k mizi Gospodovi.« Obraz skrivši z rokami, je pričel vaovič jokati. Duhovnik je malo pomislil ia zaupljivo rekel: »Pogum, ljubi Srečkc, priporoči svojo zadevo ljubemu Zveličarj«, ki ga hočeš jutri sprejeti in ga iskreno prosi, da obrne stvo stvar aa dobro.« « Pobožen deček si je obrisal solze, se župaiku zahvalil, pokleknil pred altar in molil. To je bila molitev, ki je šla naravaost k Srcu božjerau . . . 1 Drugi dan aa vse zgodaj je pozvpnil aekdo pri župaikovem staaovaaju. Duhovaik je odprl sam. Nek delavec, čedao oblečea, s čepico v rokah, je vstc^>il. Giajeao reče: »Jaz sem oče Srečka M. ia bi se rad izpovedal, da bi bil tudi jaz deležen sreče otroka. »Hvala Bogu«, je spregovoril aehote duhovaik. »Zares, hvala Bogu, ki je spremenU moje mišljenje«, je odgovoril delavec resao. »Kako se je to tako nepričakovano zgodilo, prijatelj?« vpraša duhovnik ia pelje delavca v svojo sobo. »Ko sem siaoči nevoljen in utrujea prišel od dela, sem opazil pred vsem, kako lepo je žena osaažila sobe, tudi večerja je bila boljša, kakor druge dai. Zeaiaa pazljivost je dobro vplivala aa meae. Slaba volja je pošla v misli: kako prijetno je ugodao stanovanje, ia vesel sem sedel k mizi ia se z ženo pogovarjal. Sia mi je sedel nasproti in opazil sem neko resnobo in zamišljenost na ajegovem aedolžaem obrazu. »Srečko, kaj pa imaš, da tako dostojanstveno gledaš?« sem ga vprašal v šali. Pri teh besedah je deček vstal ia prišel k meni. V istem treautku je pctrkal aekdo aa vrata. Ko sem odprl, je stal pred menoj delavec-tovariš, s katerim sem mnogo občeval in je prišel, da bi šel z ajim na shod. Ko sem še govoril s tovarišem, sem klišal, da je žena polglasao rekla sinu: »Glej, dete, to je tisti mož, ki je pri očetu toliko zlega zakrivil, sedaj je prišel in ga bo zopet odpeljal iz hiše.« Nato sem videl, kako je Srečko pred križem nad svojo posteljo pokleknil. To me je gaailo. Rekel sem tovarišu, da bom ta večer cstal pri svoji družini in ker je še dalje silil v mene, zaprl sem mu vrata pred aosom. Ko sem se zopet vsedel k mLzi, zahvalila se mi je žeaa prisrčao, da sem ostal doma. Srečko pa me je gledal ves čas radovedao. »Srečko«, tako sem ga nagovoril, »ti me pa danes tako čudno gledaš. AU bi rad ka jimel?« Že je klečal pred menoj. »Da, ljubi oče, rad bi vas prosil . . .« Jok je njegove besede zadušil. Radovedno  fem se ozrl k žeai ia sem tudi v ajeaih očeh opazil solze  in se^ vprašal, čudeč se: »Kaj ppmeni vse to?«  Med tem se je Srečko zopet zbral.  »Lepo vas prosim odpuščanja, ljubi očel«  »Odpuščanja — zakaj?«  »Bil sem vam nepokorea.«  »Nepokoren? Gotovo ne. Jaz se tega ne spominjam.« \ »Ia veadar, ljubi oče, kajti obiskoval sem veronauk, | pripravo za prvo sveto obhajilo, kar ste mi prepovedali.« \ Tu me je ganila božja milost . . . Ginjen sem odgoI voril: »Sia, jaz bi te mpral prositi odpuščanja.« \ Nato sem potegnil dečka k sebi, in sem ga s tako j ljubeznijo pritisnil na svoje srce, kakpr še aikdar do siaoči.  Srečko pa je rekel med sokami smehljaje se: »Se- daj me pa blagoslovite, ljubi oče, ker grem jutri k prvemu  svetemu obhajilu.«  »Ze jutri«, sem se začudil, »ia mi še nismo za to nič  pripravili?« »Pomiri se, predragi«, je rekia žena, »vse potrebao sem aa tibem priskrbela. Sreckotu maajka le še poglavitaa stvar, aamreč tvoje dovoljenje ia tvpj blagoslov.« Deček je pri teh besedah zopet poklekail pred meae. Sedaj 90 se mi vzbudili stari spomini in mislil sem na svoje lastno prvo sveto obbajilo. Pobpžae misli so se mi vzbudile ia so mi polnile dušo z veseljem ia žalostjo . . . Vstal sem ter položil svojemu klečečemu otroku roko na galvo, rekoč: »Bog te blagoslovi, ljubo dete, in te naj ohrani celo življeaje tako pobožno ia aedolžao, kakor si daaes. Obvaruje naj te vsake družbe brezbožnih. Naj bo tvoje prvo sveto obhajilo tudi v mojo srečo, v moj dušni blagor.« S tresočim glasom je rekel: »Bcg vam plačaj, Ijubi oče!« Nato je zbežal k materi, ki ga je veselo objela. Da koačam, prečastiti gpspod, pcvem vam, da smo.se vsi trije jokali ia veadar smo bili od srca veseli. In šedaj se hočem tudi jaz vrniti k usmiijer.emu Zveličarju, ki sem ga pred toliko leti STamotno zapustil.« Črez pol ure nato je zapustil dobri delavec spravljen s svojim Bogcm župnišče. Kmalu nato je piišel Srečko k župniku ter mu je z veseljem povedal, da je dobil očetovo dovoljenje za prvo sveto obhajilo. Duhovnik je nata povedal, da že vse ve, kajti »tvoj oče so bili prej pri meai ia pri spovedi. Videl jih boš s tvojo materjo pri mizi Gospcdovi.« »Sedaj je moja sreča polna«, je vskliknil deček, »o kako je veadar dober ljubi Bogl« Zupnik pa ni menrla niMar videl tako nebeškega veselja, kakor na obreizu tega aedolžaega dečka.