katedra
Izdaja Zveza študentov Jugoslavije, Odbor visokošolskih zavodov v Mariboru. — List ureja uredniški odbor: Vlado Golob (glavni in odgovorni urednik), Vili Kolarič, Matjaž Mulej, Martin PraSnickl, Slavko Pukl (namestnik glavnega in odgovornega urednika) in Janez Ujčič. — Uredništvo Maribor, Tomšičeva 45, tel. 22-977. Tisk: Ptujska tiskarna, Ptuj.
Cena izvoda 50 dinarjev.
MARIBORSKIH ŠTUDENTOV
NOVOLETNA
IZDAJA
1965/66
Novo leto, ko se povsem jasno zavedamo, da mora romantiko pubertete zamenjati trda realnost, nujna za uspešno, samostojno življenje, ne za izolacijo, ampak za resnično, konkurenčno, bojevito samostojnost v veliki družbi ljudi vsega sveta, za samostojnost, ki zahteva uveljavljanje lastnih koristi ob upoštevanju tujih, ki zahteva poslovanje brez dotacij »gospodarskim« organizacijam. To je prvo Novo leto, ki prav posebno poudarja osebno odgovornost.
To je zopet Novo leto, formalni mejnik dela, skrbi, veselja, formalna priložnost za pogled nazaj in naprej, tu vesel, tam zagrenjen, tu presenečen, tam razočaran, tu zbujen, tam še vedno zaspan, tu obdan s skepso, tam z optimizmom.
To je, vzporedno z vsem tem, tudi sedmo Novo leto mariborskih visokošolskih zavo-
Srečno
dov. Prvega je pričakal eden, tega šesterica, prvega štiri študijske smeri, tega približno trideset, prvega osemsto vpisanih študentov, tega preko desettisoč skupno vpisanih študentov, med njimi pa tudi že preko tisoč petsto diplomatov, prvega borba za dokaze o smislu obstoja nečesa novega, tega podatki o jasno dokazanem obstoju in njegovem smislu, borba za nadaljnjo konsolidacijo, ne le domača, ampak že prva mednarodna reputacija. Problemov seveda še vedno ne manjka, toda nekoliko drugačni so, prinesel jih je pač razvoj med temi sedmimi mejniki.
To je, prav na koncu, tudi šesto Novo leto sklepa o formiranju naše Katedre in peto Novo leto njenega izhajanja (če ne štejemo prekinitve).
in uspešno 1966
katedra
Posnetek: IVAN PREMZL
To je dvajseto Novo leto nove Jugoslavije; to je dvajseto Novo leto povprečnega študenta; to je sedmo Novo leto mariborskih visokoSolskih zavodov; to je petinštirideseto iNovo leto slovenskega visokošolskega študija.
To jc prvo Novo leto, za katerega je silvestrovanje v mariborskih (verjetno pa tudi v mnogih drugih) hotelih plačljivo v lepih zelenih dolarjih. To je prvo Novo leto, ob katerem morda ne bomo toliko poudarjali, da smo odprli v pravkar preteklem letu toliko novih tovarn, za vogali pa slišali šušla-nje, da so nekatere tudi spomeniki in ne perspektivne, proizvodno močne, pomembne tovarne. To je prvo Novo leto, ob katerem morda ne bomo šteli, koliko smo odprli novih delovnih mest, ampak bomo raje šteli, koliko bi jih morali odpreti, da našim ljudem ne bi bilo treba po svetu iskati dela. To je prvo Novo leto, ob katerem bomo lahko rekli, da smo ustvarili vsaj nekaj deviznih in valutnih rezerv. To je prvo Novo leto, ob katerem bomo lahko rekli, da je naše dvajsetletno gospodarstvo dozorelo, opravilo ali se nekako prebilo skozi srednješolski pouk, s popravnimi izpiti, na katerih včasih ni pokazalo vsega potrebnega znanja, a je vendarle dobilo pozitivno oceno in se, morda tudi skozi prste, kredite in taktične korake ali znojne kaplje, prebilo dalje; sedaj pa se je reformiralo, moralo opustiti špekulativne srednješolske manire in pričeti s študijem, samostojnim, brez popravnih izpitov pri naveličanih profesorjih, ki dajo formalno pozitivno oceno samo zato, da si priborijo nekaj miru ali vsaj upanja nanj. To je prvo
Ob letnih skupščinah Zveze študentov
BOGOMIR ANKON,
predsednik ZŠ na višji ekonomsko-komercia Ini šoli:
»Na letni skupščini Zveze študentov VF.KS nameravamo obravnavati predvsem vprašanja, ki zadevajo študenta samega in nadaljnjo krepitev študentske organizacije. Omembe vredno je predvsem to, da smo skupno z organizacijo ZK na šoli uspeli urediti kadrovsko politiko, tako v študentski organizaciji kot v organizaciji ZK, medtem ko nam to doslej zaradi premajhne zainteresiranosti posameznih funkcionarjev ni uspelo. Skupščina bo morala analizirati in oceniti dosedanje izvajanje študijske reforme, ki je bila sprejeta s spremenjenim statutom šole. Namen reforme je med drugim tudi v tem, da se skrajša povprečen čas študija, ki je znašal do sedaj 3,3 leta.
Na večini mariborskih višjih šol so bile konference sredi meseca decembra. Pred konferencami smo_se pogovarjali s predsedniki Zveze študentov na mariborskih višjih šolah
o	najaktualnejših vprašanjih, ki jih bodo na konferencah obravnavali.
Nekateri novi pedagoški prijemi sc pojavljajo skoraj v srednješolski obliki! Osebno menim, da so take metode lahko koristne, če so jih študentje pripravljeni sprejeti, vendar pa ugotavljamo, da jih v takšni obliki kakršna je sedaj, študentje izkoriščajo na : različne načine. Upam, da bomo .ta' problem skupno z vodstvom šole lahko rešili.
Omenit? moram Še to, da smo v‘letošnjem letu uspeli z dobrimi organi-1 zaciiškimi prijemi izvesti vrslo ajvcij, med njimi proslavo 1. maja, bruc6va-njc, izmenjavo izkušenj z drugimi visokimi in višjimi šolami, športna tekmovanja, aktivno sodelovanje študen: tov v KUD in drugo. Našteto nam je porok za uspešno izvedbo Skupščine m plodno razpravo.«
»Osrednje vprašanje, ki ga bo obravnavata skupščina na naši šoli bo intenzifikacija študija. Mislim, da ima specifičnost šole vpliv na intenzifika-cijo. V mnogih primerih gredo študentje na našo šolo samo zato, da pi idobijo visokošolsko izobrazbo* Sola nima lastnili dohodkov in je odvisna popolnoma od proračuna. Mislim, da se zmanjšanje proračuna pozna prav tam, kjer študente najbolj prizaacnc. Za to vsoto bi gotovo lahko izdali nekaj nujno potrebnih skript. Skripta, ki jih imamo sedaj na razpolago so še od prvih generacij in gotovo ne za-
doščajo več. Menimo, da bomo morali prav o skriptih na naši skupščini vec spregovoriti. Po drugi strani opažamo, da bi morali profesorji pokazati večjo zainteresiranost za delo s študenti. Mislim, da so prenizki osebni dohodki vzrok za to, da bi se lahko posvetili izključno delu na naši šoli. 7. bol j poglobljenim delom bi gotovo lahko- položili večjo težo nazornejše-mu prikazovanju snovi. Opažamo, da študentje pri študiju nimajo pravilnih metod. Predvsem pomanjkanje logičnega mišljenja zelo podaljšuje čas priprave za določeni izpit.«
IVO JURHAR,
predsednik ZS na višji agronomski šoli.
VLADO KOROŠEC,
predsednik ZŠ na pedagoški akademiji.
»Največje težave pri nas nastopajo pri delu študentske organizacije zaradi nedejavnosti in malomarnosti študentov. Večina se izgovarja s preveli* ko obremenitvijo, vendar je to le jalov izgovor. Sicer je res, da je na pedagoški akademiji na raznih skupinah 37 do 40 ur predavanj na teden, vendar prava aktivnost manjšine do-
kazuje, da bi študentje vseeno lahko našli nekaj časa za izvenšolsko delo. Mislim, da je takšen odnos naših kolegov zelo kratkoviden, saj bodo od njega — pedagoga pričakovali, ko bo prišel na delovno mesto, vse najboljše in da bo prvi tudi v ostalem izven-šolskem delu v kraju službovanja.«
»Na naši šoli se vsako leto srečamo s 50 odstotnim osipom. Razen precejšnjega odstotka, ki ga predstavljajo študentje — »prezimovalci«, so tudi takšni, ki zaradi težkih pogojnih izpitov ne nadaljujejo študija. Za inten-zifikacijo študija bi bilo mogoče dobro, če bi na naši šoli uvedli iz tretjega v četrti semester pogojne izpite. Mislim, da bi s tem precej pripomogli k skrajšanju časa Študija.
K daljšemu času študija precej prispevajo tudi neurejene življenske razmere naših študentov. Na j več je število članov študentske zadruge je piav iz naše šole, kar dokazuje, da morajo mnogi še zraven svojega red-
nega študija opravljati honorarne za-l poslitve. Nadalje je neurejeno vpra-J šanje /Stanovanj in štipendiranja.
Menim, da vlada med študenti občutek negotovosti, da bodo po konča-l nem študiju ostali brez zaposlitve. Ra-| zen teh vprašanj bomo na naši skupščini obravnavali tudi odnos med študentsko organizacijo in Zvezo komunistov, delo mladih komunistov v ZS itd. Mislim, da bomo pripravili za našo skupščino predlog, da bi uvedli sprejemne izpite, ki bi vsaj v grobem izločili tisto, kar na našo šolo ne spada. S tem bi tudi odvrnili tiste, ki se vpišejo samo zaradi otroškega dodatka in odložitve vojaške obveznosti.«
FRANC TRSTENJAK,
predsednik ZS na višji tehniški šoli.
JASNA BAJEC,
predsednica ZŠ na višji pravni šoli.
»Na naši skupščini bomo obravnavali predvsem vprašanje mtcnzifikaci-jc študija in vlogo organizacije Zveze študentov pri reševanju tega vprašanja. Zavedamo se, da lahko študentje damo k tej razpravi velik prispevek, predvsem pri izpopolnjevanju programov šol, ker nas ti neposredno priza-
denejo. Posebej bomo morali obdelati vprašanje iskanja možnosti za dvig kvalitete znanja. Pozornost bo treba posvetiti tudi obravnavi kvalitete predavanj in vaj, obsegu in kvaliteti učnih pripomočkov in vplivu materialnih možnosti šol na kvaliteto študijskega dela.«
Kaj in kako delamo?
Odbor Zveze študentov na mariborskih visokošolskih zavodih ugotavlja, da smo mariborski študenti vse premalo seznanjeni in vse premalo sodelujemo pri delu našega odbora. To je žalostna ugotovitev, vendar ni namen tega prispevka, da bi ugotavljali vzroke za tak položaj. Za začetek obnavljanja tesnejšega sodelovanja bomo v grobih potezah seznanili študente z osnovnimi dejavnostmi odbo-i ra Zveze študentov v tem študijskem letu.
1. Vsekakor je'bila in ostane osnovna naloga odbora Zveze študentov na mariborskih visokošolskih zavodih, da pravilno usmerja štlidente v naše primarne in sekundarne dolžnosti, to je, v pravilen odnos: do študija, poleg njega pa pa še v družbeno in kulturno angažiranost. Zavedati se moramo, da družba zahteva od bodočega intelektualca, da se razvije v vsestransko razgledanega člana. To je faktor, ki ga ne smemo in ne moremo negirati. Vendar, kaže, da večina študentov jemlje svoje dolžnosti (žal) le kot stare, obrabljene fraze. Kot dokaz za to lahko navedemo (zaradi neudeležbe odpadlo) predavanja o »Reformi visokošolskega študija«. Ko je pričelo ideološko delo teči, je bil uspeh viden že v začetku. Komisija je pripravljala program dela in je imela za seboj že lepo uspelo predavanje. Po veliki »polomiadi« z drugim (t. j. navedenim predavanjem prof. irtg. Raiča), smo se pravzaprav znašli zopet na začetku poti.
2. Po »reformi cen« se je materialno stanje študentov zelo poslabšalo. Naloga socialno ekonomske komisije ob začetku študijskega leta je bila, izdelava kriterijev za do-
deljevanje subvencij socialno ogroženim študentom. V oktobru sta se komisiji odbora Zveze študentov in Združenja mariborskih visokošolskih zavodov združili z namenom, da odpravijo negativne tendence in poenostavijo pregled nad delom. Povezava predavatelj-študent je tako postala neposredna, kot zagotovilo za bodoče uspešno delo.
3.	V tesni povezavi s socialni ekonomsko komisijo deluje študijska komisija, ki ima nalogo, da išče »notranje re-žetve« v* študiju, predvsem v intenžifikaciji študija. Kon kretno sedaj analizira, kako vplivajo : družbena posojila (krediti, 'subvencije) na študijski uspeh.
4	Kulturna komisija deluje v tesni povezavi s KUD Študent in je o tem Katedra že poročala.
5. Prav sedaj se ustanavlja nova komisija, komisija za tehnično vzgojo. Pripravila je ž'j fotografski tečaj. Verjetno bo že v tem mesecu začel tudi radiomaterski, spomladi pa je predviden' še avtomoto tečaj.
6. Športna komisija sodelu je tesno z referentom za teles-novzgojno 'dejavnost Združenja MVZ tov. prof. Mariničem. Njena naloga je sodelo vanje pri izvedbi športnih tekmovanj. V decembru je na vrsti namizni tenis, a v januarju šah. Januarja je predvidene tudi predavanje Fedorja Gradišnika, predsednika AK Kladivar, o olimpijskih igrah
v	Tokiu.
Naši kolegi, ki delajo v odboru Zveze študentov, so torej pripravili (in opravili, seveda) precej dela. Uspešnost v dejavnosti Zveze študentov pa ni odvisna toliko od njih, marveč tudi od nas študentov, našega sodelovanja in zanima nja.	m-e
NEW
Na prvem mednarodnem festivalu pevskih zborov oktobra letos v Nevv Yor-ku, se je zbralo 20 zborov iz 15 držav. Med njimi je bilo 7 zborov iz Evrope, 5 iz Južne amerike, 5 Iz ZDA ter po eden iz Japonske, Kanade in Portorika. Publika je bila povsem enotne-
YORK
ga mnenja, da je bil najboljši jugoslovanski mešani zbor, japonski moški zbor in mešani zbor Har-vvardske univerze. Člani teh pevskih zborovT ki Jih je skupno približno 800, so po festivalu odšli na potovanje po ZDA, kjer so obiskovali štud. centre.
Pismo uredništvu
Trije meseci bodo minili, kar sem diplomiral na mariborski pedagoški aka demiji. Ker se spominjam, da smo vedno govorili o potrebi povezave med študenti in tistimi, ki so šole zapustili, vam pišem o eni izmed težav, s katero sem se srečal pri svojem delu
v	učiteljskem poklicu. Učil sem se, in verjamem, da je pedagogika družbena znanost, da so vzgojni smotri odvisni od konkretne družbene situacije, da jih družba postavlja in zahteva njihovo realizacijo. Popolnoma se strinjam tudi z Leninovim razkrinkanjem vseh tistih buržuaz nih pedagogik, ki so propagirale apolitičnost vzgoje, saj so bile v resnici prav tako le navidezno apolitične. Kljub temu pa se mi postavlja to vprašanje. Kaj če družba skoraj za devetdeset ali sto osem-
deset stopinj menja svoje vzgojne cilje in nazore? Jih mora potem menjati tudi učitelj? Če hoče biti »kon struktiven«, že; a kaj, če se upira to njegovemu poštenju in prepričanju? Šc nerodneje je, če se učitelj trenutno ne strinja s postavljenimi vzgojnimi zahtevami, se jim upira, je zaradi tega v nemilosti, čez nekaj časa pa družba sama postavi take zahteve. Kdo bo potem povrnil ško do, ki jo je tak učitelj utrpel? Tako je bilo z Jermanom, tako je bilo z Kačurjem. In močno se bo jim, da bi se tudi današnjim Kačurjem ne godilo bolje. In ali je lahko, recimo, pedagog s tako podrejenim položajem (v odnosu do družbe) dovolj druž beno kritičen (mislil sem pri tem seveda poštenjake) pred časom, pred oko lico, pred družbo?
Ta vprašanja so se mi
vsilila v zvezi z masovnim odhajanjem naših ljudi v inozemstvo. Ko sem ime, pred petimi leti prve na stope pred razredom, bi bil gotovo ocenjen negativ no, če bi ne povedal pri obravnavi Dume, Mary se predstavi, črtice Pozdravljeni, Domovina, ti si kakor zdravje (da naštejem le nekatere) tudi tega, ka ko so bile prejšnje družbe krivične, izkoriščevalske, ker niso omogočile, da bi bilo za vse dovolj dobrega kruha doma. Če bi se takrat profesorju uprl in dejal, da bo najbrž pri nas tudi tako, bi ne odnesel zdrave kože.
Pred dnevi so prebrali na sestanku politične organizacije okrožnico, v kateri je bilo zapisano, da moramo pojav današnjega odhajanja za kruhom v tuji no razumeti, ga zagovarjati in tolmačiti z razumevanjem. In kaj naj danes rečem otrokom pri obravna
vi	Dume, Marv se predsta-
vi	ali pri obravnavi Can karjevih črtic? Vzgojni smoter o tem, kako je da-
našnja družba boljša od prejšnjih, ki niso nudile kruha svojim ljudem, bi bil nesmiseln. Res bi lahko to tudi drugače zavil ali zamolčal, ali se celo izognil pesmi. Toda ali bi bilo to pošteno? In kaj če mislim, da ni lepo od današnje družbe, da nima dovolj kruha, dovolj debelega ko sa kruha za vse, ki želijo delati. Res je, da ne odhajajo danes vsi zaradi tega, ker ne morejo pri nas nič zaslužiti, marveč odhajajo zato, ker lahko drugje boljše zaslužijo. Toda hudo je, ker odhajajo celo v Nemčijo, ki nas je pred petindvajsetimi leti želela zbrisati z zemljevida, ki je bila naš sovražnik in nič ne kaže, da ni več. Ka j na j rečem učencem v šoli, ko jim bom pravil recimo o grozotah v nemških taboriščih? Pri predmetu temelji socialistične morale bom pripovedoval učencem, da pišemo v socializmu besedo človek z veliko začetnico, da so za nas vsi ljudje enaki, v omenjeni okrožnici pa piše, da ne nasprotuj-
mo odhodu nekvalificira nih delavcev, da pa naj te žimo k temu, da bodo strokovnjaki ostali doma. Delavec in strokovnjak nenadoma nista več enakopravna, enako pomembna za našo družbo?
Taka in podobna vprašanja me težijo, ko razmišljam o vzgojnih smotrih pri pouku, ki se dotika družbene problematike.
Ali naj ravnam tako, kot pravi družba, ki te pojave opravičuje, jih omogoča, celo forsira, ali naj ravnam po svoji vesti, po svojem srcu, ki je žalostno ob tem pojavu. Pedagogika je družbena znanost in temu se bo treba podrejati. Toda kaj, če bo čez deset let prišla okrožnica, ki bo ta pojav obsojala? Zopet spremeniti prepričanje! No, morda bom takrat že starejši tudi po mislih in bo šlo lažje kot tokrat...
Tone Partljič,
Osnovna šola Sladki vrh
Če naj dobi gospodarska reforma, ki je danes pri nas v središču družbene pozornosti, svojo pravo vsebino in pomen, če naj ima zadovoljive možnosti za uspeh, moramo v njej gledati splošen poseg, ne le v gospodarsko, temveč v vse naše družbeno življenje in dogajanje, poseg, ki naj prekvasi vso našo miselnost in pojmovanje gospodarjenja. Popolnoma prirodno je torej, da so razprave o gospodarski reformi tudi na področju izobraževanja in posebej na podi očju visokega šolstva.
Ugotovimo lahko, da so se razprave v prvem naletu lotevale predvsem zunanjih elementov našega visokega šolstva in postavile v ospredje znano tezo o njegovem pretirano ekstenzivnem širjenju
v	zadnjih petih letih, to je v dobi po uveljavitvi reforme visokošolskega študija. Pri tem so kazale prevsem na sedanje število visokošolskih zavodov in njihovo teritorialno razdelitev, ter postavljale vzporedno tezo o neprimernosti kakršnekoli decentralizacije slovenskega visokega šolstva.
Treznejša in globlja razmišljanja pa so kmalu pokazala, da so takšna stališča na splošno nevzdržna, ter da v tej smeri ne moremo iskati bistvenih notranjih rezerv slovenskega visokega šolstva. Nobenega prepričljivega dokaza ni, da bi imeli v Sloveniji, glede na druge republike ali po mednarodnih merilih, preveč visokošolskih zavodov. Načelo njihovih različnih ravni, oz. stopenj, se je spričo nedvomne potrebe do različ-
— pripravljenost novinca na visokošolski študij
— študijski programi
— organizacija študija
— učiteljski kadri
— študijski pogoji
— osebni element študenta
— uvajanje v praktično delo.
Poskusimo vsaj v glavnih obrisih analizirati te elemente.
Ni dvoma, da je pripravljenost na visokošolski študij tudi njegov temelj, od katerega solidarnosti je bistveno odvisen, posebno začetni, uspeh novinca. Med visokošolskimi učitelji prevladuje mišljenje, da je ta temelj dokaj šibak in da se že dalje časa postopoma slabša. Po teh mnenjih dober del novincev pozna sicer precej dejstev iz raznih predmetov, vendar je to znanje plitvo in nevsedeno. Videti je, kot da so preobširno in in prezahtevno snov prehitro piešli in niso dojeli njene celote, oziroma je niso prebavili, ter da posredovana dejstva niso bila pojasnjena z dovolj praktičnimi primeri. Najtežje je, da se ne znajo sistematično učiti ter sta njihova zmogljivost in volja do učenja nerazviti, da niso dovolj resni in disciplinirani. Tako morajo visokošolski učitelji v prvem letu pogosto segati daleč nazaj v srednješolsko snov ter jo obnavljati in utrjevati, kar povzroča težave posebno na višjih šolah s samo dvoletnim trajanjem. Študenti potrebujejo preveč časa, da se nava-
»teorij a za prakso« ne razumemo tako, da bi vzgajali ozke prakticiste, ki bi pri svojem delu samo uporabljali naučene recepte. Vzgoja strokovnjaka neposredno »za delovno mesto«, kot si ga predstavljajo prav prakticisti, je problematična že na srednji stopnji, popolnoma izulama pa je na višji ali visoki stopnji. Šola lahko tu daje le potrebna osnovna znanja ob določeni, še znosni, okvirni specializaciji, potrebna specializacija »za delovno mesto« pa se lahko učinkovito izvrši le ob delu samem, seveda ob primernem režimu priučeva-nja. Diplomant višje šole bo sicer delal v operativi, blizu osnovnih delovnih mest, vendar mora biti sposoben, da tam kritično opazuje, analizira dogajanja ter ugotavlja in formulira probleme, njihove rešitve pa učinkovito in smiselno uveljavlja v praksi ter na splošno dviguje kvaliteto dela in miselnosti na svojem delovnem področju. Imeti mora visokošolsko miselnost in raziskovalnega duha, čeprav teoretično ni šolan tako visoko, da bi vse probleme znal sam tudi raziskovati. To je naloga raziskovalcev in raziskovalnih organizacij, diplomant višje šole pa naj pred stavi j a prepotrebno zvezo med njimi in prakso. Brez te zveze ne more biti uspešnega raziskovalnega dela in ne napredka v proizvodnji oz. poslovanju. Ta smoter pa bodo višje šole dosegle le, če bodo vzdrževale neprestan kontakt s prakso, ter gojile konkretno raziskovalno delo, ki ga bodo vodili njihovi uči-
ali manj škodljivo vplivajo na potek študija. Morali bi torej imeti možnost, prosto določiti trajanje pouka tako, da bi ob isti vsebini zagotavljalo čim krajšo dejansko skupno dobo študija ob najustreznejši kvaliteti znanja. Glede pouka samega vemo, da nat bi ne bil verbalen in brezoseben, temveč nazoren, prepleten z debatami o posameznih problemih in skupnim načelnim reševanjem vzorčnih praktičnih
firimerov. Toda to zahteva ve-iko število vrhunskih pedagoških kadrov ter ustrezne prostore in opremo, v končni posledici pa mnogo denarja, česar vsega pogosto primanjkuje. Pomembno je tudi vprašanje učbenikov. Brez dvoma jih imamo premalo in mnogi niso dovolj prilagojeni visokošolskemu načinu študija. Visokošolski učbenik sicer mora dati glavno vsebino učne snovi, mora pa študenta navajati na samostojno mišljenje, ter na uporabo ustrezne literature, domače in inozemske. Pri tem moramo z obžalovanjem omeniti, da novinci ne prinašajo s seboj tolikšnega znanja tujih jezikov, ki bi jim omogočalo študij tuje literature in zato ustrezni knjižni skladi, kakor so že skopi, ostajajo neizkoriščeni. Na splošno bi učbenik ne smel biti edini vir učenja, ne moremo pa danes reči, da sploh ni potreben ali prikladen. Izpitni režim naj bi končno bil takšen, da študentu omogoča polaganje izpitov ob kar najmanjših formalnih ovirah in izgubi časa, seveda ne na škodo zahtevnosti.
Vprašanja visokošolskih u-
smeri lahko zagotovi ustrezen razvoj mariborskih višjih šol. Poseben problem so naši, sorazmerno številni, honorarni učitelji in sodelavci, za katere je prejšnje razmišljanje še posebej tehtno. Spričo njihove velike angažiranosti na osnovnih delovnih mestih nastajajo mnoge organizacijske težave, predstavljajo pa po drugi strani nenadomestlijve poznavalce specialnih področij in dragoceno vez s prakso, še vprašanje pedagoške usposobljenosti visokošolskih učiteljev. Ne bi se strinjal s precej razširjenim mnenjem, da je visokošolski učitelj tem boljši, čim manj ga študenti razumejo. Takšno gledanje je zastarelo in ne spada v našo dobo. Sodoben visokošolski učitelj mora biti sposoben, da tudi težko snov poda na razumljiv način. Zato zelo pozdravljam akcijo našega Združenja, za organizacijo pedagoškega seminarja za učitelje, na katerem bi se seznanili z osnovnimi pedagoškimi dejst-
vi	in prijemi.
O študijskih pogojih je bilo napisano že mnogo. Seveda obstoje določeni minimalni materialni ROgoji, brez katerih študent ne more uspešno študirati. Zato se moramo boriti za to, da bo ta minimum čim višji in da ga bo deležen čim širši krog študentov. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da materialno boljše situirani študenti praviloma slabše študirajo in da žal visok standard staršev na splošno negativno vpliva na študij njihovih otrok. Takšni starši in otroci bi morali o tem večkrat in globlje razmišljati. Po
Milivoj Raič, dipl. ing.:
Kompleks intenzivnosti študija
no profiliranih strokovnih kadrih v svetu že splošno u-veljavilo. Njihova teritorialna decentralizacija pa se je zaradi vsesplošnega naglega naraščanja števila kandidatov za visokošolski študij, Pokazala kot edina možna in ustrezna rešitev.
Zato se vsa ta razprava vse bolj obrača v smer evidentiranja, analiziranja in smotrnejšega urejevanja tega, kar smo doslej ustvarili na področju visokega šolstva. Brez dvoma bo takšna razprava odkrila marsikatero prednost, ki bi se dala bolje urediti tako, da bi omogočala smotrnejše izkoriščanje naših kapacitet visokošolskega pouka in raz iskovanja, ki jih še ne bomo tako kmalu imeli preveč.
Da so prav tu notranje rezerve našega visokošolstva, nam najbolje potrjuje podatek, da je Jugoslavija po številu študentov pod samim vrhom evropske lestvica, prav pri njenem dnu pa po številu diplomatov, s katerimi razen tega mnogi tudi niso zadovoljni. V vprašanju je torej učinkovitost visokošolskega študija in njegova kvaliteta.
V	tej zvezi zadnji čas pogosto slišimo pojem intenzi-fikacije študija. Mnogi pri tem mislijo samo na to, da je pač treba študente pripraviti do tega, da bodo več študirali, bolje delali izpite in hitreje diplomirali. Menim pa, da ta problem ni tako preprost in da obsega celo vrsto faktorjev, od katerih je študent sicer osnovni, zelo ver jetno pa ne najučinkovitejši. Ves kompleks vprašanja intenzifikaci-ie študija bi morda lahko razčlenili takole:
dijo na samostojno in intenzivno delo, ter tako mimogrede izgubijo leto ali več. Moti tudi heterogen sestav študentov, ker se na visokošolske zavede lahko vpisujejo novinci z gimnazij in strokovnih srednjih šol in tako obstoji pri nas močno številčno nesorazmerje na škodo slednjih. Pri tem dajejo za večino visokošolskih zavodov gimnazije preveč splošno, strokovne šole pa preveč specializirano izobrazbo. To so nekateri od problemov, ki bi se morali rešiti v odkriti in podrobni razpravi med srednje in visokošolskimi učitelji. Vsekakor pa drži, da je uspeh visokošolskega študija bistveno odvisen od uspešnosti dela na srednjih šolah.
če govorimo o študijskih programih, moramo najprej vedeti, kaj hočemo z njimi doseči, to je, kakšne strokovnjake naj bi z njimi formirali. Reševanje tega vprašanja je pri nas za mnoga področja komaj na začetku in takšno stanje pogosto navajajo kot glavni vzrok za neustrezne študijske programe. Mariborske višje šole so za svoja delovna področja v sodelovanju s strokovnimi društvi in družbenopolitičnimi skupnostmi v glavnem ugotovile strokovne profile svojih diplomantov, ter ustrezne programe njihovega šolanja. Vendar moramo to delo imeti komaj za začeto, ter ga je potrebno dopolnjevati in poglabljati. Pri tem pa je treba postaviti nekaj temeljnih ugotovitev glede zahtev, ki jim morajo ustrezati diplomati višjih šol. Prizadevanj za njihovo praktično usposobljenost in načela
telji in k sodelovanju pritegnili tudi svoje študente.
Organizacija študija obsega vprašanja razporeditve posameznih predmetov in njihove medsebojne povezanosti, oz. dopolnjevanja, trajanja pouka, vprašanja učnih metod in pripomočkov, izpitnega režima ipd. Na tem področju se da nedvomno še ogromno napraviti in tako izboljšati sistem študija. Naši predmeti se pogosto bodisi medsebojno prekrivajo ali pa so med njimi praznine, nekateri so tudi vsebinsko prenapeti. Saj danes ne moremo posredovati študentu vsega znanja posameznih strok, ker je postalo že preobširno in se prehitro razvija. Potrebno je predmete dobro medsebojno uskladiti, tako po vsebini kot po zaporedju. Prav na tem področju pa je preveč togo gledanje na tiajanje pouka velika ovira za iskanje najustreznejše organizacije študija. Danes je greh samo omeniti podaljšanje trajanje pouka, čeprav vemo, da pri nas dejanska doba trajanja študija, v povprečju za okoli 50%, presega dobo trajanja pouka in to v mnogih primerih prav zaradi tega, ker je slednja prekratka. Dogaja se nam, da študent spričo preobremenjenosti, nastale zaradi prekratke dobe pouka, sploh ne more sproti študirati, da izgublja kontakt s predavanji in jim ne more vsebinsko slediti, ter zato od njih tudi nima toliko, kot bi sicer bilo možno. Tudi se včasih dva predmeta med seboj časovno prekrivata, čeprav je znanje prvega pogoj za razumevanje drugega. Takšnih primerov je še več in vsi bolj
čiteljskih kadrov ne omenjam zato, ker bi hotel dati študentom in staršem priložnost, da nanje zvalijo prevelik del odgovrnosti za nezadovoljive študijske uspehe (s tem smo, po mojem mnenju, že dovolj pokvarili stanje na srednjih šolah in verjetno tudi na o-semletkah). Gre mi predvsem za vprašanje njihove izbire in formiranja. Menim, da na naših visokošolskih zavodih u-dmačena neprekinjena pot, od asistenta (pogosto že od demonstratorja) do docenta in profesorja, ne zagotavlja ustreznega poznavanja in posredovanja problemov prakse, razen tistih strokovnih področij seveda, pri katerih praksa ni bistven element udejstvovanja. Ta pot bi morala torej biti prekinjena z daljšo dobo uspešnega delovanja na odgovornih strokovnih delovnih mestih zunaj šole, sicer visokošolski zavod pričenja izgubljati svojo osnovno funkcijo pripravljanja za poklic. Mariborske višje šole so svoje učiteljske kadre v glavnem dobile iz prakse, kjer so se bili vidno uveljavili. Sedaj pa morajo imeti voljo in možnost, da se poglobijo v svoje predmete, svoje bogate izkušnje izpopolnjujejo s študijem teorije in novosti, ter se udeležujejo raziskovalnega dela. Razveseljivo je, da ti naši kadri kažejo mnogo zanimanja za svoj razvoj v tej smeri, saj imamo že sorazmerno precej doktorjev znanosti, mnogo pa jih študira na tretji stopnji ali se udeležuje raziskovalnega dela. Zato menim, da se je v Mariboru izoblikovala dobra kadrovska osnova, ki ob upoštevanju nakazane
drugi strani pa ne moremo mimo dejstva, da družba daje za visokošolski študij zelo Visoka sredstva in da morajo zato podpore vseh vrst biti vezane na uspeh pri študiju.
Toda pri tem ne smemo pozabili, da sc socialni sestav slovenskih viso-košolcev bistveno razlikuje od socialnega sestava slovenskega naroda in to v korist mestnega dela prebivalstva. Pred kratkim sem bral v neki razpravi o francoskem visokem Šolstvu mnenje, da je treba socialno sestavo Študentov in naroda kar najbol približati, če hočemo zajeti vse njegove zdrave In sposobne intelektualne rezerve. Mislim, da jc takšno stališče danes dejansko edino možno, še posebno v naši družbeni ureditvi, najti moramo le ustrezne poli do socialnega ravnotežja med narodom in njegovimi visokošolskimi izobraženci. Ena od teh poti — gledano s stališča ustvarjanja za vse čim bolj enakih materialnih študijskih pogojev — je prav gotovo decentralizacija visokega šolstva, ki naj ga približa širšim plastem naroda, druga pa v pravilni politiki podeljevanja raznih oblik podpor študentom. Znano je že in mnogo je že bilo napisanega o tem, da jc Maribor glede osnovne oblike pomoči, to je študentskih domov in menze, šele na začetku in da znatno zaostaja, kar bodo odgovorni vsekakor morali upoštevati. Na politiko podeljevanja štipendij ima družba mnogo premalo vpliva in lahko resno dvomimo v njeno pravilnost. Brezdvoma bi bilo koristno vsem, ki potrebujejo visokošolske kadre, če bi bili pri razpisovanju štipendij širokogrudnejši In k njihovemu podeljevanju pritegnili neposredno zainteresirane, to je študente in šole. Tako bi svoj denar bolje naložili In bi bila verjetnost poznejših razočaranj znatno manjša. Sc najbolje (Nadaljevanje na 4. strani)
Strokovno delo premalo nagrajeno
Načelo o odpravi razlik med fizičnim in intelektualnim delom smo pri nas marsikdaj precej banalizirali. Predvsem je bila to posledica napačnega interpretiranja določenih tez. Objektivno se je ta zmota najučinkoviteje pokazala v materialnem nagrajevanju strokovnjakov in umskih delavcev, ki za svoja dela niso bili primerno stimulirani. Na žalost tudi danes ni povsem izkoreninjeno primitivno mišljenje nekaterih ljudi o tem, kako »nekateri sedijo po pisarnah in imajo čiste roke«, čeprav tudi te sumnje (da nekateri samo sedijo) niso vselej neopravičene. Res je, da ne moremo potegniti črte med miselnim in manuelnim delom, ni pa to že dokaz, da se eno od drugega ne razlikuje po svoji zahtevnosti in večji ali manjši, daljši ali krajši angažiranosti. Vsak strokovnjak mora tudi svoj prosti čas posvetiti študiju problemov, ki jih rešuje v službi, medtem ko ročni delavec po odhodu z delovnega mesta več ne troši energije za proizvodnjo.
Strokovne službe pri nas še vedno niso upoštevane v takšni meri, kot bi morale biti. Prav tako je s pripravo proizvodnje v industrijskih podjetjih. Navada je, da posvečamo premalo časa študiju delovnih procesov in forsi-ramo proizvodnjo. To ima seveda za posledico ogromno pomanjkljivosti, do katerih ne bi bilo prišlo, če bi pripravljali proizvodnjo po štu-diozni poti. V zelo razvitih podjetjih Združenih držav Amerike pripravljajo proizvodnjo časovno do sedemkrat dalje, kot le-ta sama traja. V tem času temeljito prouče vse podrobnosti tehnologije in organizacije in dovoljujejo le minimalna odstopanja, ko proizvodnja steče.
To sem omenil predvsem zaradi tega, ker se dogaja, da pri nas delamo obratno: pripravljalne čase skrajšujemo v splošnem prepričanju, da neproduktivno delo podražu-je proizvod, vendar je to neznanstvena in škodljiva miselnost. Od tod pa tudi izvira
podcenjevanje strokovnega in znanstvenega dela, ter v najnovejšem času tudi problem zaposlovanja in brezposelnosti. Če na veliki zvon zvonimo o modernizaciji proizvodnih procesov in o odpravi slabe organizacije, potem nikakor ne bi smeli pozabljati vselej dodati, da je za ta dela potrebno vključiti strokovnjake vseh vrst in stopenj. Nevzdržno je, da je danes (v obdobju, tako odločilnem za naš nadaljni gospodarski razvoj) toliko šolanih in strokovno usposobljenih ljudi na neustreznih delovnih mestih, da pa zasedajo vodilne in strokovno zahtevane položaje za ta mesta nekvalificirani ljudje. Če hočemo reformo zares uspešno izpeljati, potem je potrebno začeti pri ljudeh, ki so svojo vlogo odigrali in sedaj ovirajo radikalno reševanje nalog (vsekakor v bojazni za položaj in lepe plače).
Posledica takšnega stanja in pojmovanja v naši skupnosti je tudi nerešeno vprašanje nagrajevanja. Ni moj namen, da bi podpihoval zahteve po zviševanju denarnih prejemkov predvsem mladih strokovnjakov, vendar pa moram samo izraziti večno veljavno pravilo, da je prav materialna korist vzpodbuda za delo. Če je le-ta neznatna, potem tudi interesi na tem področju upadajo. Pač pa bi bilo potrebno spregovoriti o tem, da delitev po delu ravno zaradi podcenjevanja intelektualnega dela ni na mestu. Potrebno je vendar razlikovati ustvarjalno delo od zgolj mehanskega in nagrajevati ideje drugače kakor de-
lo	v kamnolomu. Ne moremo mimo, ne da bi si postavili vprašanje o vrednosti izobraževalnih ustanov od najvišjih do naj nižjih stopenj. Če j c nekdo absorbiral znanost petnajst in več let, potem je zelo verjetno, da je v tem času tudi osposobil svoj miselni sistem za reševanje težjih nalog kakor tisti, ki se ni šolal. Ko govorimo o intenzifikaciji študija, moramo vedeti, da je tudi materialna perspektiva na novo zaposlenih diploma-
tov višjih in visokih šol dokaj odločilna vzpodbuda za hitrejši in temeljitejši študij.
Nasploh, ne samo biti zasanjano prepričani, da je z diplomo že vse urejeno. Glavne nejasnosti se pojavijo za diplomante šele, ko zasedejo delovna mesta. Zdaj je pri nas tako ,da ni skoraj nikjer povsem rešeno vprašanje strokovnjakov, toliko manj pa še pripravnikov. Toda tudi pripravništvo si organizacije razlagajo različno in je potem pač mnogo odvisno od tega, kje se bo kdo zaposlil. Nekatera podjetja uvajajo praktikantski staž za novince do dveh let, druga eno leto, ponekod pa ta sploh odpade. Pripravništvo je sicer potrebno, vendar pa bi gospodarske organizacije lahko vsaj približno uskladile pogoje. Sedanja zmeda v pripravništvu in nestimulativna merila za nagrajevanje v tem času, odvračajo seveda številne diplomante, tako da si iščejo zapo-poslitev drugod, ne redko v tujini.
Če tudi pod tem potegnemo črto in sumiramo trenutne pomanjkljivosti, bomo zlahka napravili zaključek, kakšno mesto gre strokovnjakom, kakšno ceno naj imajo in kako jih je treba stimulirati. Posledica dosedanjih napak so že vidne na več področjih: odhajanje v inozem-svo, slabi rezultati v novator-stvu in racionalizatorstvu, fluktuacija v gospodarskih or-organizacijah in iskanje raznih honorarnih zaposlitev, ki izčrpavajo aktivnost na rednem delovnem mestu.
Nesmisel prepričanja, da je pri nas strokovnih kadrov zadosti, je očiten. Drži pač eno: čas, ko bo zastarela miselnost in togost morala napraviti mesto elastičnejši strokovnosti, je pred nami. Če nekatera podjetja še zatrjujejo, da strokovnjakov ne potrebujejo, je prav gotovo, da nimajo izdelanih analiz in sistematizacije delovnih mest. Takšno zanemarjeno delo bo pripeljalo na slepi tir, ki se mu je še čas izogniti.
M. Prašnicki
Gospodarske organizacije so začele uspešno ali manj uspešno uveljavljati in izpopolnjevati ukrepe gospodarske reforme. Njihova tendenca je, proizvajati čimbolj ekonomično, z manj stroški doseči večjo in kvalitetnejšo proizvodnjo in končno tudi s poenostavljenimi, toda poglobljenimi delovnimi procesi obdelati predmete dela do finalnega produkta, ki naj ima visoko kakovostno in nizko proizvodno vrednost. Intenzifikacija proizvodnje, ki je od-
in skušamo analizirati razvojno pot mladega človeka, čeprav smo ugotovili, da tudi ta določa pri uspehu študija.
Že podatek o vpisanih študentih proti številu diplomantov nas sili k razmišlja nju, kako stanje izboljšati. V našem šolskem procesu lahko s pravilnimi predlogi in izvajanji teh predlogov izboljšamo uspeh študija, študentje sami lahko veliko prispevamo k izboljšanju nekaterih metod, saj nas te prizadevajo direktno.
Intenzifikacija študija
- prispevek k uspešnemu izvajanju gospodarske reforme
Kompleks intenzivnosti študija
Milivoj Raič dipl. ing.:
visna od poenostavljenih delovnih procesov, pa naj ima svoj odraz v času proizvodnje. Predmeti dela ne morejo aktivno vplivati na intenzivnost na čas proizvodnje. Podvrženi so obdelavi in lahko tudi predelavi, ki jim dasta končno podobo in lastnosti.
Ali ni tudi študent, kljub vsem pravicam soodločanja v raznih organih šole in kljub svoji specifični opredelitvi kot član kolektiva šole v skrajni postavki predmet dela, oziroma obratno sredstvo, ki pa nima veliko lastnosti in sorodnosti s podobnimi pojavi v gospodarstvu?
Težko je primerjati ti dve ekstremni smeri, še težje pa ni podlagi ugotovitve ene plati skušati graditi in iskati zakonitosti za drugo stran. Vendar nam je vsem jasno, da je prav intenzifikacija študija, ki naj bi jo izvajali z namenom, da bi dvignili kvaliteto znanja in skrajšali dobo študija, naš največji prispevek k uspešnejšemu izvajanju gospodarske reforme. Popolnoma drugače kot v gospodarstvu, moramo obravnavati v tem procesu kot predmet dela študenta, ki se v določenem okolju izpopolnjuje in oblikuje, ker prav on največ aktivno odloča o uspešnosti študija. Za uspešno študi-ranje so študentu potrebne moralne kvalitete in materialni pogoji za študij. Negativni vpliv teh dveh postavk pa v našem družbenem redu ne bi smel biti pereč, saj nam je socialistična vzgoja morala vtisniti čut odgovornosti do družbe in samega sebe in dati vsakemu osnovne materialne pogoje za študij. Uspešnost študija je torej v največji meri odvisna od študenta samega. S posameznimi akcijami lahko vplivamo na izboljšanje študijskega uspeha pri študentih, zato je nepotrebno, da se v to temo poglabljamo,
Intenzifikacijo študija lahko pogojujemo z izboljšanjem materialnega položaja šole in uvajanjem izboljšanega študijskega programa, ki bo najprimernejši za izoblikovanje lika diplomanta. Izboljšanje materialnih pogojev šole bo omogočilo boljšo opremljenost laboratorijev in izpopolnitev in razširitev študijskih pripomočkov. Izpopolnjevanje študijskega programa pa bo pripomoglo k skrajšanju študija in dvigu kvalitete znanja.
Reševanja problema inten-zilikacije študija, smo se na mariborskih višjih šolah takoj v začetku letošnjega leta lotili z veliko prizadevnostjo. Združenje mariborskih višjih šol je izdalo za novince brošuro, ki naj bi jih uvedla v pravilen odnos do študija. Organizacija zveze študentov pa je skupno z Združenjem mariborskih višjih šol organizirala sprejem novincev, katere smo seznanili z režimom in pogoji študija na naših šolah. Združenje ma riborskih visokošolskih zavodov si prizadeva, da bi vsaka mariborska višja šola doseg la pravilen odnos in stik s prakso in tako olajšala diplo mantom začetne korake v proizvodnji. Vsa ta prizadevanja pa bodo rodila sadove le, če bomo tudi sami študentje pripomogli in soodločali o teh vprašanjih. Študentje kot masa, ki je izpostavljena oblikovanju lika diplomanta, bo nekatera vprašanja lahko reševala s svojih vidikov, ki s svojo specifičnostjo lahko veliko vplivajo v prizadevanjih za boljšimi študijskimi uspehi. Letošnje letne konference mariborskih višjih šol pa naj skušajo rešiti vsaj del teh vprašanj in naj se naslanjajo na podatke in dosežene rezultate na posameznih šolah.
Jože Protner
(Nadaljevanje s 3 strani) je urejeno dodeljevanje kreditov in socialnih podpor.
Med študijske pogoje moramo šteti razen materialnih pogojch Študentov tudi vprašanje ustreznih šolskih prostorov in njihove opreme, od predavalnic do risalnic, laboratorijev, delavnic in čitalnic, pa tudi kabinetov za pedagoške delavce. Visokošolski učitelj in asistent morata imeti na svoji šoli možnost dela in študija, torej lastnega izpolnjevanja, na njej morata biti takorckoč doma, in za to potrebujeta primerne prostore. Trije od naših mariborskih visokošolskih zavodov imajo ta problem v glavnem zadovoljivo rešen, dva še delata v zelo pomanjkljivih prostorih. Višja tehniška šola je pravkar v izgradnji, ki pa sc je letos zaradi pomanjkanja sredstev žal ustavila prav pri najvažnejšem funkcionalnem delu, to je pri laboratorijih in delavnicah, katerih zgradbe so ostale nedovršene. Vsekakor bo treba gradnjo čimprej nadaljevati in začeti misliti tudi še na dJTtala dva zavoda. Po mojem mnenju smo upravičeni reči. da so bila sredstva. ki nam jih je doslej zaupala družba, dobro naložena, saj so iz njh nastala lepa In funkcionalna, nikakor pa ne luksozna, šolska poslopja z zelo ugodnimi ekonomskimi karakteristlka-kami.
Spričo tako številnih drugih faktorjev intenzifikacijo študija bi študenti utegnili misliti, da se jim je treba le vpisati in dvigniti diplomo, vse vmesno pa je dolžnnost drugih. Temu seveda ni tako in ostaja študent še vedno osnovni faktor študija. Brez njegove sposobnosti, volje In truda tudi pri najboljših pogojili ne more priti do uspeha. Menim, da danes študenti v povprečju znatno pretirano kažejo na svoje pravice In na vse mogoče ovire, ki jim otežkočajo študij, in pri tem pozabljajo na svoje dolžnosti in na delo. Družba je danes vsekakor zelo na stežaj odprla vrata k visokošolskemu študiju, o tem priča tudi naglo naraščajoče število Študentov. Nasprotno pa majhno število diplomatov priča o tem, da druga stran — seveda ob upoštevanju faktorjev — včasih vendarle ni zadosti resen In prizadeven partner. Akademsko svobodo moramo razumeti tako, da si sami Izberemo področje študija in da študiramo svobodno, na svoj lastni način, in ne tako, da ne študiramo. Tu bi kazalo omeniti tudi tkzv. »srednješolske metode«, ko zahtevamo vsaj določeno prisotnost pri predavanjih in vajah. Seveda bi bilo vsem prijetneje, če tega ne bi bilo treba zahtevati in kontrolirati, temveč bi študenti svojo prisotnost pri šolskem delu smatrali za svojo samo ob sebi
umevno dolžnost. Nič namreč ne more nadomestiti osebnega kontakta med učiteljem in študentom, pod pogojeni seveda, da je ta kontakt obojestransko kvaliteten. Te »srednješolske metode« moramo torej razumeti kot nujno zlo, kot začasen ukrep pogojem z določenimi pomanjkljivostmi v predhodnem izobraževanju in vzgoji, masovnostjo študija in psihoz napačno pojmovanje svobode.
Dolžnosti študenta pa gredo še dalje. Intelektualec in državljan se ne formirata samo s študijem svoje stroke, temveč tudi z udejstvovanjem v kulturnem, družabnem in družbenem življenju svoje sredine, biti mora splošno razgledan In na primerni rav ni. Ne bi smel zanemarjati niti telesne vzgoje, ki v primerni obliki z dvigom fizične kondicije dviga tudi splošno vzdržnost in kapaciteto duševnega dela. Priznati je treba, da pri sedanjem stanju organizacije pouka na marsikaterem zavodu študent tudi pri najboljši volji ne more biti v polni meri kos vsem tem nalogam, ker je spričo neustrezne dobe trajanja pouka preobremenjen. Prizadevati si moramo torej, da bodo pri perspektivnih organizacijskih konceptih upoštevani vsi našteti elementi oblikovanja mladega
Rekli smo že. da se visokošolski študij ne končuje z diplomo, temveč
sc mora v smeri podrobnega prilago-vanja in izoblikovanja nadaljevati na na delovnem mestu. Prav tu pa nikakor ne moremo biti zadovoljni s sedanjim stanjem v gospodarskih organizacijah in družbenih službah. Te sam sprejem mladih strokovnjakov je pogosto neprimeren in jim jemlje voljo, pogum in samozavest. Pogosto je prepuščen sam sebi, nihče ga ne uvaja v delo in kolektiv, takoj je postavljen pred naloge, za katerih reševanje je razen šolskega znanja potrebno tudi poznavanje raznih podrobnosti Iz vsakdanje prakse, in ni malo slučajev, da ga pred take naloge, kar v obliki pasti, postavljajo praktiki z nižjo izobrazbo. da lahko potem kažejo nanj, češ, od šolanih ljudi nimamo nič. Ta prva doba dela mladega strokovnjaka je pogosto odločilna za ves njegov odnos do kolektiva, za njegovo orientacijo in tudi kariero, /ato bi jim morali posvečati vso pozornost. Pripravniško dobo bi morali razširiti na vsa področja, vsaj večji kolektivi naj bi v svojih kadrovskih službah imeli visoko izobražene mentorje z vzgojiteljskimi kvalitetami. Ce že toliko vlagamo v šolanje strokovnjakov, dodpjmo še to, pa bo skupna Investicija mnogo bolj rentabilna. Seve-
da pa je nasprotno tudi res, da mladi strokovnjaki včasih nimajo pravega odnosa do dela in svojega kolektiva. Izbirajo si delo, predvsem sc izogibajo operativnih služb, nočejo si »umazati rok«, prvo vprašanje jim je zaslužek in ne delo, takoj zahtevajo razne izjeme in ugodnosti, po mož* nosti inozemsko prakso, na druge pa gledajo zviška. Domišljavost in nadutost, prav gotovo nista primerni dokazili za visokošolsko izobrazbo, pa tudi vse ostale lahko samo Izloča, ne pa vključuje. Ne moremo sicer reči, da velja to na splošno, vendar imajo visokošolski učitelji prav na področju oblikovanja ustrezne miselnosti bodočega strokovnjaka še mnogo dela.
Skušal sem kar sc da objektivno prikazati nekaj glavnih faktorjev in-tcnz.ifikacijc študija. Gotovo Jih Je še kaj In vse bi bilo potrebno zelo podrobno proučiti. Čeprav sem mnogo krat navajal naše mariborske posebnosti, mislim da veljajo podobni kriteriji za vse visokošolske zavode, brez ozira na stopnjo in lokacijo. Pravkar imenovana posebna republiška skupščinska komisija zn vprašanja visokega šolstva, jih bo brez dvoma upoštevala, vse in za vse enako.
Namen
in
odgovor-
nost
pisanja
Če ponovim tako dobro znano pravilo, po katerem se naj ravnajo novinarji in publicisti, da je treba v pisani besedi takoj, povsod, na najučinkovitejši način reagirati, da bi javnosti pokazali dogodke v pravi luči in usmerili vse svoje in skupne sile na konstruktivni odziv za rešitev kateregakoli problema, potem naj to služi le kot moto za razumevanje, kolikšno vlogo, in zato tudi odgovornost, nosi s seboj novinarska in publicistična dejavnost. Novinar je ves čas svojega gibanja v družbi v kritičnem razmerju do okolice, vsak trenutek pripravljen, s svojo prodorno mislijo in konstruktivnostjo, razčleniti zapletljaje med pojavi in ljudmi. Seveda beseda kritičnost ne pomeni, da je to slabost, pristranost. Takšna ocena bi bila napačna. Kritičnost je samo ena od potrebnih komponent za uspešnost novinarskega dela in ni — kot bi nekateri radi dokazali — opozicijska aktivnost, temveč prizadevanje, da se določene slabosti čimprej odpravijo.
Novinar mora govoriti tudi o pozitivnih pojavih. Vendar ne govori o tem zato, da bi opajal sebe in svoje bralce,
ne govori kot o nečem dokončnem, marveč o načinu, kako je treba slediti uspehom.
Prav posebno vlogo je treba posvetiti študentskemu tisku. Ne morda zaradi tega, ker bi se od povedanega moral razlikovati, ali se postavljati na samosvoja stališča; študentsko novinarstvo se razvija v drugačnih pogojih.
S	tem, da združuje samo mlade, v družbi še neaiirmirane m formalno nevezane ljudi, je tudi dana nova dimenzija zdrave ustvarjalnosti, gledane s perspektive mladih. Razen tega je študent novinar tudi amater, kar njegovega odnosa do obravnavanja družbenih problemov materialno ne pogojuje, marveč so njegove etične norme edino merilo pri obravnavanju določene teme.
Študentska publicistika je skozi ves svoj razvoj pri nas dokazovala, in to še vedno dokazuje, da ima tudi širši družbeni pomen. Temu ni dokaz samo to, da se vključuje v obravnavanje splošno družbenih problemov, marveč vloga pri formiranju študentske zavesti:
— goji kritičnost v svojem času in okolju, ter spremlja dogajanja v študentskem javnem življenju,
— združuje generacijo mladih v krog z določenimi hotenji ali načeli, ter ji omogoča, da s pomočjo pisane besede javno spregovori o lastnih nazorih,
— vzgaja in gradi jedro javnih družbenih delavcev v času njihovega vsesplošnega ustvarjalnega zorenja,
— ustvarja sredino in občutek organiziranosti študentov, ter daje noto študentskemu središču in mestu, v katerem biva.
2e samo ti pokazatelji so dovolj močni, da ni težko sklepati in sklepanje ne more imeti dvoumnih zaključkov.
List je študentom potreben kot malo katera družbena dejavnost, za dokaz pa lahko služi Katedra, okoli katere se je formiralo jedro aktivnega in progresivnega študentskega dela v Mariboru. Tudi danes, ko je list na tem, da zopet postane redno glasilo mariborskih študentov, pri tem pa zadeva z najrazličnejše materialne težave, je že jasno, d?, bc tudi v bodoče prav to ena izmed najaktivnejših študentskih dejavnosti (seveda ob polni meri razumevanja tistih,
usmerjeno pa k neprestani analitičnosti. Časopis si lahko izbira med dvema konceptoma: da je poročevalski, kar je slabo, če je samo to, ali pa da se nagiblje v analizo in k teoretičnemu razglabljanju, kar ne bi bilo napačno za študentski list. Potrebno je vsekakor oceniti mnoge okoliščine, ki pogojujejo ta ali oni koncept, predvsem pa pišoči kader, od katerega je skorajda vse odvisno (razen vprašanje izhajanja).
Ko govorimo o novinarski in novinarjevi odgovornosti,
Vsak list, in med prvimi študentski, je pred svojimi bralci odgovoren in dolžan, da pošteno ter pametno —pa čeprav v nasprotju z uradnimi normami — razpravlja o slabostih sedanjosti. Predvsem je treba imeti zadosti poguma in manj bojazni za mnenje, ki si ga ustvarijo pristranski sodniki. To je navadno le peščica ljudi, ki utesnjujejo kulturne prilike in ki si lastijo monopol nad prepričanjem ter nazori. Zato bor ba proti njim ne more biti dolgotrajna. Z odkritim, pri-
7 Л
ПГТГ-77 F7
Г*
c
P
>
n
4
m
<—
c/>
ч
m
on
O
O
Tl
<
>
z
>
73
m
ki lahko dajo poleg moralne še materialno podporo!).
Mimo odločilne vloge študentske publicistike pri formiranju študentske zavesti in obravnavanja študentske ter splošne problematike, je seve da treba odločno postaviti v prvi plan mesto odgovornosti, ki je s tem povezana. Ne gre namreč samo za to, da pišemo zaradi pisanja, temveč je treba doseči to, da bo pisanje tudi družbeno determinirano,
moramo vedeti, da je le-ta ozko povezan s pojmom načelnosti. Vsakršna nenačelnost, neopredeljenost glede ti stega, kar obravnavamo, je škodljiva za list, za avtorja in za bralca. Res je, da so pogo ji za pisanje v manjših kulturnih središčih in tam, kjer imajo mestni očetje manj posluha za kakšno mladostno načelnost, težji, toda to ne more biti opravičilo študentom.
zadevnim delom v študentskih krogih, je prav gotovo možno v veliki meri vplivati na prodor mnogih naprednih misli in idej v mesto, ki se boječe stiska v večnih pričakovanjih in opreznosti, — počakati kaj bodo storili drugi.
Svet pač napreduje zaradi neprestanih kvalitetnih sprememb, katerih povzročitelji so tudi mladi ljudje.
M. P.
LANGSTON HUGHES
Tudi
jaz
sem
Amerika
Tudi jaz pojem Amerika.
Jaz sem njen temni brat. Naženejo me v kuhinjo jest, ko pridejo gosti.
A jaz se smejem in s tekom jem in krepko rastem.
Jutri bom za mizo sedel, ko pridejo gosti.
Nihče več ne bo upal mi reči
Izgini v kuhinjo jest.
Takrat.
Razen tega bodo videli, kako sem ves lep in jih bo sram.
Tudi jaz sem Amerika.
(Prevedel P. T.)
Želja stara nekaj let
Zelja mariborskih študentov, da bi dobili svoj klub je stara nekaj let. Pobrskali smo po starih izvodih Katedre in dobili vsaj približno podobo naših želja.
Maribor, 1959. Prva višja šo la in z njo prvi študentje. Z njimi pa je prišlo vse, kar je povezano s študentskim življenjem, tudi želja po zabavi. To leto so se študentje zavedali, da so vzori drugih študentskih centrov previsoki.
Maribor, 1960. Študentsko kulturno zabavno življenje seje razvijalo ob redkih gledaliških predstavah študentskega abonmaja, koncertih in eksperimentalnem televizijskem programu v gostinski! i lokalih. To leto se je prvič ro dila resna želja po študentskem klubu. Mariborski štu dentje postanejo tarča javnih, dobro in zlonamernih kritik. Študentje so na to odgovorili, da bi bilo res prijetneje, če bi imeli svoj prostor, kjer bi lahko malo zaplesali in posedeli. Potem ji m ne bi bili edino zatočišče javni lokali.
Maribor, 1961. Mesto mora dobiti center zabavnega življenja vse mladine in ne samo študentov. To leto so se množično ustanavljali klubi po krajevnih organizacijah, ven-
dar so že ob svojem rojstvu pokazali slabokrvnost, ki je dve ali tri leta pozneje pomenila njihovo smrt. Mladim so tovariši z okrajnega odbora SZDL in komiteja mladine obljubili, da bo proti koncu tega leta ali najpozneje v pri četku prihodnjega, mesto dobilo mladinski dom. Na ob činskih konferencah mladine
v	Mariboru in na konferenci Zveze študentov, je vrsta mladih razpravljala že o progra mu bodočega mladinskega centra.
napadov javnih in drugih delavcev na mlade v Mariboru, predvsem na študente. V odgovor je bil zaključek članka: Zavedati se je treba, da negativni pojavi v življenju mladine ne nastajajo sami od sebe, ampak imajo svoje globlje razloge v neorganiziranem družabnem življenju s strani tistih, ki so za to ogovorni. Da bi bila mera polna so prav ti »odgovorni« točno določili: mladinski klub bo tam in tam z deli bomo pričeli takoj... «
LBi'#.'-
: -
Maribor, 1962. Iz obljub ni bilo nič. V Katedri se avtor sprašuje »Zakaj še spimo ...« Edini svetli točki kulturno zabavnega življenja sta bili to leto prireditvi našega lista Jam session in Katedra 1962. Zopet obljuba: prihodnje leto...
Maribor, 1963. »Kako se še vedno zabavamo,« je napisal P. Bronzan. To je leto »sladkega življenja« slovenske mladi ne. Zopet se je zvrstila vrsta
Maribor, 1964. Žal preteklo leto z deli, na ob jektu mladinskega doma, niso pričeli. Zopet je ostalo samo pri obljubah. Študentska organizacija se je to leto srečevala predvsem z vprašanjem materialnega položaja študentov in zato o klubu, predvsem v pr-
vi	polovici leta, niso mnogo govorili. V tem letu je prišlo do velikih sprememb v politično teritorialnih enotah. Z ukinitvijo okraja se je po
našem mnenju (vsaj po takratnem), sprostila velika površina prostorov. Upali smo, da se bo našel skromen prostor za klub, vendar iz naših želja ni bilo nič.
Maribor, 1965. Po prespani prvi polovici leta smo študentje ponovno začeli razmišljati o lastnem klubskem prostoru. Istočasno pa so o tem razpravljali mladinski aktivi v vseh treh mariborskih občinah, največ v občini Maribor Center. Prišlo je do soglasja, da zaradi možnosti, ki so se pokazale ob izselitvi Ko munalne banke v Orožnovi ulici, mladi v Mariboru osnujejo enoten klub.
V	izpraznjenih prostorih banke v Orožnovi ulici, bi po predloženem idejnem projektu, iz sedanjih sedem, uredili tri večje prostore tako, da bi podrli nekaj vmesnih sten. Osrednji prostor bo velika dvorana, ki ima zgodovinsko zaščiten strop. V njem bodo lahko mladi prirejali plese, zborovanja, večje sestanke itd. Zanimanje za klub je vsekakor veliko. Pri občinskem odboru SZDL Maribor Center so ustanovili komisijo, v kateri je tudi predstavnik Zveze študentov. Ureditvena dela bodo stala približno 11 milijonov dinarjev in jih bode prispevale mariborske občine.
O	vsebini dela v klubu žal še ne moremo govoriti. Predvsem bo odvisna od zainteresiranosti nas samih in našega nadaljnjega prispevka k ustvaritvi zamisli, ki bo prihodnje leto praznovala sedmi rojstni dan.
Slavko Pukl
No, pa smo tudi v Mariboru doživeli »pohujšanje«, čisto majčkeno sicer, a vendar pohujšanje. To pa je glavno, saj tudi mi potrebujemo škandalčke, da ne ostanemo provinca. Tako pohujšanje je pomenilo Zori Huda-les (Večer 18. nov. 1965) in Ani Vilič (Prosvetni delavec
1.	dec. 1965) premiera otroške igre Goli kralj (zlomka, saj je že naslov pohujšljiv). Tudi sam se sicer sprašujem ali je bilo najpametneje uvrstiti to igro na repertoar, ne sicer zaradi pohujšanja, marveč zato, ker menim, da smo v zadnjem času dobili Slovenci nekaj kvalitetnih otroških dramskih tekstov, ki so enakovredni ali celo boljši od Golega kralja (Mikeln, Petan, ali pa sam klasiк Golia).
Oglašam se zato, ker se bojim, da bi lahko gonja proti Golemu kralju odvrnila starše ali učitelje od namere, peljati otroke v gledališče. Razen o politično za lase privlečenemu koncu, priznavam Golemu kralju živahnost, svežino, nešentflorjanstvo. Avtor Jevgenij Švare je kompiliral tri Andersenove pravljice. Avtorica ogorčenega pisma v Večeru Zora Hudales (njej, in ne Ani Vilič, je namenjen moj odgovor) je v začetku zapisala, kakšne 'kvalitete mora imeti mladinsko dramsko delo. Med te je naštela: podpiranje sanjskega sveta otroške duše, bogastvo akcije, prepletanje čarobnega in pravljičnega, nevsiljivo vzgojnost... Takoj po teh znanih resnicah pa se vprašuje,... s kakšno gotovostjo je mariborsko gledališče proglasilo Golega kralja za mladinsko igro?«
»Pohujšanje« v Mariboru
Ob premieri mladinske igre Goli kralj
Le zakaj se tovaršica čudi, ko pa ima vendar omenjeno delo toliko, da ne vseh, gornjih kvalitet (pravljičnost, akcijo, vzgojnost, ki je ob koncu sicer politična,
; česar pa tovarišica ne omenja). Tega ni avtorica tudi z ; besedo oporekla. Kaj jo toraj moti? Po citiranih stavkih bi sodil, da žargon, ljubezenska terminologija, če hočete pohujšanje, ki ga delo vzbuja. Da povem takoj v začetku: Goli kralj lahko »pohujša le pohujšane«. Sama pravi, da so bili otroci »prepošteni«, da bi razumeli aluzije ali nečedna namigovanja. Torej je tako v redu! Če niso razumeli, se tudi niso mogli pohujšati. In resnično so šli otroci hladnokrvno mimo takih stavkov, ob katerih so odrasli licemerno zardeli. Sploh je s citati .previdno ravnati. Če bi bil hudoben, bi lahko našel v posameznih stavkih, recimo Golie, možnost pohujšanja in celo protipolitično delovanje, dasi je mladinske igre napisal pred vojno in da to ne pride nikomur na misel. Tovarišica pa nam je citirala take stavke kot dokaze: »Sežgal vas bom, obesil, vse življenje vas bom zmerjal« (duhovito pokaže na kraljevo nemnost), ali »S~i se ne boš poročila z njim, marveč njegovimi zobmi, marveč z njim.« Kaj je v teh dveh stavkih strašnega, pa tudi ne : vem. če župan pravi, da je »prepošten«, da bi se splazil v kraljičino sobo, to zame ni pohujšanje. Saj ni župan mislil s tem tega, kar je razumela avtorica pisma. On
1	je vendar odgovarjal na vse zahteve ministra, ki mu je nalagal nepoštena dela, da je prepošten. Glejte, niti otroci niso tako razumeli (drugače kot je povedal), mi odrasli, ki pa smo to zmogli, se jezimo na druge. Če je hotel ženin raziskati, ali je kraljična res kraljevskega rodu, mu tega pač ne moremo preveč zameriti.
Tudi ni res, da bj bila kraljična na pol gola, ko pravi, da še ni oblečena. Sicer pa se lahko odločimo, katere otroke bomo peljali igro gledat. Pa peljimo nekoliko starejše, če bi se res malčki pohujšali. O tem je pisal lani Fran Žižek v spisu Mariborska dramaturgija, ko je dejal, da bodo uprizarjali izmenoma igre za različne starosti otrok.
Kako pa, da ni avtorica niti omenila razgibane, otroški duši primerne režije, ki pomeni za 2ižka uspeh (po neuspelem Tartuffu), naravnost odlične igre Marjana Bačka (ki je bil, kot pravi Trekman v Razgledih, doživetje večera) in solidnega deleža vseh ostalih, se mi zdi čudno. Res lahko ob koncu nekoliko podvomimo v v prisotnost umetniške izpovedi, ko Svarc osmeši kralja (edini kralj je tako slep, da ne vidi, kako je neumen, delovno ljudstvo, celo otroci pa ga razkrinkajo; aluzija na odpravo carizma v Rusiji), vendar lahko razumemo ta konec veliko bolj sodobno. Lahko velja za marsikaterega kralja ali vladarja druge vrste v današnjem času, ki noče videti stvarnosti, takšne kot je.
Poleg tega je igrica pred letom pohujševala vse slovenske otroke preko televizije (ali se je Žižek zato odločil zanjo, ker jo je režiral že na televiziji?), pa še vendar živimo. In ali ni veliko več nevarnosti drugod za negativne vplive (družina, film, »beatli«...) kot pa v gledališču? Dasi sem učitelj, se ne bojim, da se bodo otroci pred tablo poljubljali zaradi te mladinske igre.
Tone Partljič
V pričakovanju prvih predstav
Intervju z Lojzetom Gačnikom, sekretarjem KUD »Študent« Maribor
Poiskali smo ga v prostoru KUD »Študent« v Slovenski ulici 5. Prijazno nas je sprejel in nam ogovoril na nekaj vprašanj, ki se dotikajo kulture mariborskega študenta in društva samega.
Najprej bi nas zanimalo, kakšen je bil namen in odziv na anketo, ki jo je pripravil KUD »Študent« ob letošnjem vpisu na mariborske višje šole?
Osnovni namen ankete je bil, pritegniti čimveč študentov v sekcije KUD. Anketo je večina študentov vzela neresno, kot neko formalnost, ki je potrebna samo zato, da študent zadovolji vpisnim pogojem na višji šoli. Anket, ki so bile uporabne za analizo, je bilo nekaj čez tristo. To pa je v primerjavi s številom vpisanih študentov zelo malo.
Koliko študentov, ki so to anketo pravilno izpolnili, pa je danes aktivnih pri KUD »Študent«?
Vsem študentom, ki so pravilno izpolnili anketo, smo poslali vabila za prvi sestanek. K folklorni sekciji jih je prišlo šestinpetdeset (17 iz VTš,
4	iz VSš, 6 iz VEKŠ in 20 iz PA). Prepevalo pa bi rado 25 študentov PA, 14 VTŠ, 4 VAŠ,
2	VSš in eden študent VPŠ. Pri študentskem odru pa so se veselili oseminštirideset študentov in študentk iz raznih višjih šol v Mariboru.
In koliko od teh prijavljenih študentov danes redno
obiskuje vaje skupin KUD?
Prvotno število, ki smo ga bili zelo veseli, se je precej znižalo. Pri folklorni sekciji vadi danes trideset študentk in študentov, pri pevskem zboru prav toliko in pri študentskem odru petindvajset študentk in študentov. Velik odpor do dela pri KUD je letos opaziti pri študentih pedagoške »akademije. Menim, da bi prav oni morali biti jedro študentskega kulturnega življenja v Mariboru.
Kdaj se nam bodo vaše skupine v letošnjem študijskem letu prvič predstavile?
Pevski zbor in folklorna sekcija pripravljata večer jugoslovanskih narodnih pesmi in plesov. Še ta mesec jih bo mo lahko gledali na raznih podeželskih odrih. Po šestindvajsetem decembru letos, pa bodo v organizaciji Turističnega društva Maribor, zabavali na mariborskem Pohorju inozemske goste.
Ima folklorna sekcija kakšne probleme?
Problemov je veliko. Prvi in največji so narodne noše. Do sedaj smo si jih izposoja-
li	v Varaždinu, Zagrebu in SNG v Mariboru. To pa je zelo, zelo drago. Za ilustracijo naj povem samo, da smo za lanskoletno majsko prireditev porabili čez stotisoč dinarjev za izposojevalnino. Naša velika želja je, da bi nam ZVZ denarno pamagalo pri nakupu novih, lastnih noš. Prepričan sem, da bi se nam le-te že po enem letu obrestovale. Drugi problem, ki pa ni dosti manjši od prvega, so vadbeni prostori. Folklorna sekcija vadi trikrat tedensko na Centru za glasbeno vzgojo in plača za najemnino baletne dvorane dvajsetisoč mesečno. Če bi ne bilo vseh teh izdatkov bi lahko KUD prihranil marsikateri prepotrebni dinar.
Kako in kaj pa Študentski oder?
Pri Študentskem odru bodo
Knjiga ima predvsem dva namena: služi nam kot učbenik ali pa nam pomaga spoznavati moralne vrednote življenja. Ima torej tudi vzgojni namen. Zaradi tega ni namen knjižnice samo v tem, da nudi študentu dovolj raznih učbenikov in skript, ampak tudi splošno izobraževanje. To pa predvsem zato, ker so študentje zaradi časovne stiske postali »požiralci« vseh mogočih skript, katerih kvaliteta je v marsikaterem pogledu dvomljivega značaja. 2c vnaprej lahko ugotovimo, da so se vse tri mariborske knjižnice ze-
lo	dobro znašle v novih pogojih dela. Z ustanovitvijo višjih šol v Mariboru se je njihov namen, kakor tudi sama struktura, v mnogočem spremenil. Studijska knjižnica je prevzela vlogo nekakšne centralne visokošolske knjižnice. Problem je le v tem, v koliki meri in kakšno strokovno literaturo bi nakupovala, glede na to, da so posamezne višje šole ustanovile svoje lastne specializirane knjižnice. Da bi uskladili delovanje in smotrno nakupovali strokovno literaturo, so ustanovili koordinacijsko komisijo, ki povezuje šole in knjižnico. Šolske knjižnice imajo obenem mnogo ugodnejše pogoje za nabavo domače in tuje strokih ne literature. Javne knjižnice nabavljajo knjige preko raznih založb. Devizna sredstva teh pa niso kdove kako velika. Zaradi tega so se v glavnem usmerile v nakup standardne strokovne literature. To so razne enciklopedije, leksikoni, priročniki in slovarji. V letu 1964 so kupili 43 odstotkov del iz področja humanističnih ved in 57 odstotkov iz področja uporabnih znanosti, študijska knjižnica je glede na svoj materialni položaj vsekakor dobro založena s strokovno literaturo. Pri knjižnici deluje tudi čitalnica. Tukaj je študentom na razpolago ves knjižni sklad. Pri skriptih, ki so bila izdana na mariborskih višjih šolah pa se je zataknilo. Priskrbeli so namreč samo po dva izvoda. To pa povzroča neprijetno čakanje in zapravljanje dragocenega časa. Obljubili so, da bodo to zadevo uredili v najkrajšem času. Čitalnica pa je očitno premajhna. Potrebovali bi le sedem milijonov, da bi sedanjo čitalnico podaljšali in povečali njeno kapaciteto
začeli še ta mesec s pripravljanjem nove celovečerne predstave. Tekst za njo piše Tone Partljič. Kaj več o tem ne moremo povedati, ker bi radi na premieri čimbolj presenetili občinstvo. Cela reč pa bo gotovo »smešna«.
Če dovoliš še eno privatno vprašanje. Na kateri višji šoli študiraš in kako usklajuješ študij z delom na KUD?
Sem študent drugega letnika višje tehnične šole (tekstilna smer). Res, ni lahko, delo pri KUD in vestno izpolnjevanje študijskih zahtev, vendar se ob lastni volji in razumevanju profesorjev tudi ta težava premaga.
Poslovili smo se od prijaznega fanta in mu zaželeli še mnogo uspehov pri njegovem delu in študiju.
za 40 sedežev. V letu 1966 bodo v drugem nadstropju odprli novo dijaško in novo profesorsko čitalnico. Na te prostore so čakali celih šest let. Za adaptacijo profesorske čitalnice je kolektiv odstopil 12 odstotkov od svojih osebnih dohodkov, ki niso na zavidljivi višini. Knjižnico dotira mestni svet Maribor in Sklad za šolstvo. V letu 1965 so dobili 57 milijonov dinarjev. Od tega so za nabavo 4.000 knjig porabili približno devet milijonov.
Da bi razbremenili Studijsko knjižnico, je Mestna knjižnica preusmerila svoje delovanje v smeri srednjega šolstva. Posebej pa še zato, ker so strokovne knjižnice na raznih strokovnih šolah dijakom zaprte. Naročajo predvsem poljudno znanstveno literaturo in strokovne knjige za srednje šole. Zadnje lahko tudi koristno uporabljajo študentje. Težijo predvsem za tem, da bi zvišali število strokovnih knjig na 35 odstotkov. V letu 1966 bodo v dogovoru s Studijsko knjižnico odprli novo čitalnico. Opremili jo bodo s skripti in raznimi drugimi pripomočki za študij, tako, da jo bodo lahko uporabljali tudi študent tje. Knjižnico dotira občina Center. V letu 1965 je dotacija znašala 24 milijonov din. Od tega so 4 milijone porabili za nabavo knjig. Dotacija, ki jo dobiva Delavska knjižnica je bolj skopo odmerjena. V letu 1965 je knjižnica od občine Tabor dobila le 21 milijonov din. Za nakup knjig so odmerili 1,200.000.— dinarjev. Prihranili pa so 1,800.000.— dinarjev, ki so jih uporabili za nakup novih knjig. Največ so kupili poljudno znanstvene literature, strokovne knjige za srednje Šole in nekaj učbenikov za srednje šole v tujih jezikih. Študenti si lahko sposodijo razna skripta. Vendar imajo zaenkrat le skripta za VEKS in za VPS. V letu 1966 bodo odprli novo čitalnico. Želijo, da bi prevzeli polovico višjih Šol sami, drugo polovico pa Mestna knjižnica. Gre predvsem za to, da ne bi naročali za vsako knjižnico vsa skripta posebej, ker je to povezano s precejšnjimi materialnimi stroški. Upajmo, da bodo našli skupen jezik. Vsekakor pa so perspektive glede pogojev študija, vsaj s te plati, ugodne.	A. D.
Razgovor: Vili Kolarič
Mariborske knjižnice
Kult knjige in Eremitaža
Sovjetska zveza in kultura
Andre Gide, Nobelov nagrajenec za književnost, je spomladi leta 1936 odpotoval v Moskvo, kjer je na Rdečem trgu govoril na pogrebu svojega prijatelja Maksima Gorkega. Ko se je vrnil v Francijo je napisal knjigo »Povratek iz ZSSR (Retour de l’USSR). Knjiga odseva grenko razočaranje nad nekaterimi pojavi, ki jih je pisatelj opazil med svojim bivanjem. Pričakoval je diktaturo proletariata, čakala pa ga je diktatura enega človeka — J. V. Stalina. Razraščanje administrativne birokracije je francoskega levičarskega intelektualca razočarala in grenki so bili njegovi vtisi iz prve socialistične države na svetu.
Ko sem se vrnil iz Sovjetske zveze, nisem imel nobenega vzroka za črne misli. Že pred odhodom sem pričakoval vse kaj drugega. »Odjuga« je namreč šele prihajala in v javnem mišljenju je prevladovalo mnenje, da v Sovjetski zvezi ne bo videti česa lepega. No, realnost je pokazala povsem nasprotno in ni mi žal potovanja.
Standarda, kot ga pojmujemo pri nas (avtomobil, hišica, televizor, hladilnik ipd), resda ni bilo kaj prida videti.
zato pa sem na nekem drugem področju opazil stvari, ki so me prijetno presenetile. Presenetile pravim zato, ker jc v SZ moč zaznati razvoj, povsem nasproten našemu: zasebnih avtomobilov je malo, družinskih hišic večinoma ni, televizorjev je že več, o hladilnikih in pralnih strojih pa nisem dobil podatkov. Zato pa kultura ni peto kolo, kot je pri nas.
In prav o kulturi sem se namenil pisati. To ne bo poglobljena analiza odnosov med sovjetsko oblastjo in kulturo, oziroma umetnostjo, saj med manj kot dvajset-dnevnim bivanjem nisem utegnil spoznati vseh razmerij in sil, ki se v SZ pojavljajo na tem področju. Pred vami je torej reportažni zapis o kulturi v Sovjetski zvezi.
Popotnik, ki pride v SZ, takoj opazi, da tukaj gojijo »kult knjige«. Berejo vsi: prodajalec na obmejni postaji Cop, sprevodnica na vlaku Budimpešta—Moskva, dedki in babice, ki sedijo na klopeh v zasneženih moskovskih parkih, obiskovalci iz vseh krajev Sovjetske zveze, ki čakajo dolge ure v vrstah pred Leninovim mavzolejem na Rdečem trgu, potniki na postajah podzemske železnice; vsi berejo.
Da, Metropoliten V. I. Lenina, kakor je uradno ime moskovskega metroja, je posebnega pomena za kulturo. Tukaj je moč kupiti poleg časopisov, sladoleda in sadnih sokov, ki jih prodajajo avtomati, še knjige, reprodukcije slik iz moskovske Tretjakov-ske galerije in vstopnice za vsa gledališča in koncerte.
Pred prodajnimi mizami se kar tare kupcev. Vendar ni gneče, saj se o tem sliši reklo: trije Rusi — vrsta. Velike vrste so tudi pred kioski, kjer prodajajo vstopnice za gledališke predstave in koncerte. Ne poznam točnega števila moskovskih gledališč, vendar m' lahko verjamete, da jih je veliko.
Ob pogledu na veliko zanimanje za knjige sem se ves žalosten spomnil našega založništva. V Sovjetski zvezi so knjige relativno najcenejši artikel (artikel pravzaprav ni prava beseda, saj ne gre za blago, cena je samo simbolična), kako pa je s cenami knjig pri nas, tako sami veste. Seveda se je na ta način izoblikoval do knjig prav poseben odnos in ne vem, kako bi bi pogledal knjigarnar v Moskvi ,če bi nekdo naročil »tričetrt metra knjig, pa takih z lepimi ovitki,« kot sem to slišal v neki mariborski knjigarni.
Postaje podzemske železnice so tudi same prave umetnine. Zgrajene so večinoma globoko pod zemljo in so se arhitekti verjetno precej mučili, preden so razvozlali vprašanje, kako izpeljati progo pod reko Moskvo. Postaje arhitektonsko sicer niso moderne, vendar so vse opremljene z mozaiki, freskami in slikami, delom najboljših sovjetskih umetnikov. Slišal sem, da so postale podzemske železnice najbolj priljubljeno mesto sestankov mladih Moskovčanov, pa to samo tako mimogrede.
Opozorili so me še na spomenik velikemu poetu Maj-kovskemu, kjer njegovi nado-
budni nasledniki kar na prostem prebirajo svoja dela. Na tak način so se uveljavili malone vsi pesniki mlajše generacije: Jevtušenko, Voznesen-ski in drugi. Že pri prebiranju njihovih del moremo opaziti zanos in optimizem, ki pritegneta poslušalce na mitingih poezije. Žal med svojim
.ujp"4*4..
obiskom v Moskvi nisem imel priložnosti, da bi poslušal kakšnega pesnika. Ko sem si ogledoval spomenik Majakav-skemu, so bili v bližini samo pometač, ki je v okolici čistil sneg in ameriški turisti, ki so ga hiteli fotografirati.
Poleg baletne predstave Romeo in Julija v Boljšom teatru v Moskvi, je bilo največje doživetje ogled slikarske galerije Eremitaža v Leningradu. Že samo mesto je s svojo Petropavlovsko trdnjavo, Nevskim prospektom, križarko Auroro pravcati muzej, vsaka hiša je vredna ogleda in ob bregu zamrznjene Neve, kjer ti ostra sapa prinaša slutnjo belega Baltika, stoji Zimski dvorec, kjer ima galerija svoje prostore.
Preden se podaš na lov za umetnostjo po številnih dvo-
ranah galerije, si moraš natakniti klobučevinaste copate, da ne bi poškodoval umetniško izdelanega parketa. Prijetno razburjen si, ko se pogledi na stenah srečujejo s starimi znanci, ki pa si jih prej lahko videl le na reprodukcijah.
Eremitaža sodi med najboljše svetovne slikarske galerije, saj se je pod njeno streho nakopičilo v nekaj sto letih (galerijo je Katarina II ustanovila v sredini 17. stoletja) ogromno umetniških del. Poleg dveh »Madon z Jezušč-kom« Leonarda da Vincija, je tukaj nekaj deset del Rembrandta, pa še Tizian, Van Gogh, Boticelli, Rubens in še kaj je mojstrov čopiča in palete.
Veliko je skromnejša zbirka modernega slikarstva. V razstavnih dvoranah modernih slik skorajda ni, vedo pa povedati, da je v skladiščih in sobanah, zaprtih za javnost, nekaj zbirk impresionistov in drugih avtorjev, premorejo pa tudi nekaj Picas-sojevih slik. Vendar jih za sedaj še ni moč občudovati, saj ši v Sovjetski zvezi verjetno še niso edini ali so sploh umetnost in ali so primerne za javnost.
Že v Boljšom teatru, še bolj pa v Eremitaži, se lahko tujec prepriča, da umetnost ni tuja še najbolj preprostemu sovjetskemu državljanu. Tako sem videl delavke, ki so v preprostih oblekah prišle kar iz tovarne v galerijo. Spomnil sem se razmere pri nas in »modnih revij« po gledališčih in galerijah. In še to: ali ste pri nas že videli vrsto pred kakšno galerijo? Ce ne bi bil tujec, bi moral pred Eremita-žo čakati v nekaj sto metrov dolgi vrsti. In drugi so čakali!
Branko Maksimovič
Kdo je odgovoren?
23. decembra je SNG v Mariboru sklicalo tiskovno konferenco, da bi seznanilo javnost s stanjem v tej ustanovi. Že nekaj let poznamo težave, v katerih naša gledališka hiša dela, a nič ne kaže, da so bile te težave le začasnega značaja, marveč nasprotno.
Sezono 65/66 je gledališče v Mariboru začelo v polni negotovosti za denarna sredstva. Naj zveni še tako banalno, vendar je treba priznati, da je odločilno vprašanje v tej ustanovi prav denar, ki ga ni mogoče zagotoviti v takšnih vsotah, kot bi bile za normalno poslovanje potrebne. Vedeti namreč moramo, da so mariborske občine zmanjšale proračunska sredstva za prihodnje leto, čeprav bi bilo logično obratno. Kako torej naj gledajo kulturne ustanove (med katerimi je je gledališče največja) na svojo prihodnjost?
Položaj SNG v Mariboru je treba sedaj obravnavati skrajno resno in odgovorno. Nevarnost, da bi se zaradi pomanjkanja denarnih sredstev okrnil ansambel (boljši umetniški kadri bodo iskali zaposlitev drugod, kajti osebni prejemki marborskih igralcev in pevcev sploh niso za primerjavo z ljublanskimi). Toda dialog med gledališčniki in predstavniki teritorialno političnih enot se zatika, kajti nihče od slednjih ne zna povedati konkretno, kdo bo v imenu družbe odgovoren, da ne bomo prišli na rob propada. Preuranjeno je namreč verjeti v družbeno zavest, ki bi bila tako zrela, da bi imela posluh za prispevek negospodarskim ustanovam. Za to trditev govorita dva argumenta, ki jih je treba javno povedati in žigosati:
1. z ukinitvijo okraja se nemestne občine odtegujejo ob veznostim do kulturnih ustanov v mestu,
2. republika finančno podpira ljublanska gledališča, mariborsko in celjsko, ki sta namenjeni istemu slovenskemu ljudstvu, pa prepušča v breme teritorialnim občinam. Tu torej ni govora o enotnih merilih za vsa slovenska gledališča, čeprav v republiški sklad za kulturno in prosvetno dejavnost prispevajo sredstva vse občine SR Slovenije.
S	prekladanjem krivde med občinami in republiko smo dali ravno dovolj moči republiki, ki lokalistično podpira Ljubljano, ostala mesta pa pri tem ostajajo praznih rok.
Ali bo javnost dovolila, da propadajo kulturne ustanove izven republiškega centra, med njimi SNG Maribor?
Ne, imamo zbore volivcev, poslance, in preko njih zahtevajmo, da bo zmagal zdrav razum ter poštenje!
M. P.
nad pogoriščem ponos
medli reliefi stopajo iz ozadja
vse bolj poudarjeni
kot od neznane luči
med meimenovane predmete zagazim
čuden okus vonjam v sivem vzdušju
sence se me opletajo
zlomljeno migetajoč
pošto j im trenutek
iz srca bo izkopala krčevit drget
navadim se na presajeno svetlobo
mrtve lune
vladarja usode
ki je vstal iz pepela pred veki
bogdan podpečan
vršenje
težko nasičeno začutim ciklotorna vrtenje padem
ljudje drvijo mimo mene
ljudje drvijo preko mene
otovorjeni z nedoumnim
kakšen je pomen figur
ki neurejeno plešejo tod okrog
kakšno je njihovo poreklo
še nikoli razbrano
približa se postava
saj je neverjetno
človek je
kaj
kako kam greš ne odzove se nezmoten hiti nekam obokano nebo nad mano temno v zelenilu
zmaji sikajo presenetljivo svetlobo vodikovo
začrtujejo s svojimi leti pota uničenja ljudje drvijo mimo mene ljudje drvijo preko mene ljudje drvijo drug preko drugega in nekoč je taval nad pogoriščem ponos in se je srečal sam s seboj bravo jaz sem zmagovalec
Reportaža o študentskem domu
Nedokončani dialogi
»Vse kar družba študentu nudi — od možnosti študija, stanovanja, subvencije, posojila in do štipendije — vse to naj bo merjeno z merilom njegovega študijskega uspeha. Socialni moment, ki je bil včasih osnovni, stopa na drugo mesto. Če je nekdo socialno šibek še s tem ni rečeno, da ne bi mogel biti dober študent.
Naša trdna odločitev je, da bo tisti, ki ne bo izpolnil študijskih pogojev za naslednji semester, moral še isti dan zapustiti dom in na tem našem sklepu bomo vztrajali.«
(V. Bračič na prvem letošnjem zboru domske skupnosti študentskega doma.)
ČESTITKE ZA PRVO OBLETNICO
Pred leti je ob koncu Tyr-ševe ulice začela rasti visoka zgradba, ki je končno pred letom dni dobila svoje prve stanovalce — 180 študentov mariborskih višjih šol. V njej so našli študentje vse kar so doslej iskali na raznih koncih mesta, kot najbolj iskani podnajemniki. Računica gospodinj je proti koncu preteklega leta postala že dokaj preprosta (a za študentski žep osovražena): 5 študentov krat 8 tisoč dinarjev je okroglih štirideset jurčkov. Napak bi bilo, če bi pričakovali, da se je položaj bistveno spremenil, a vendar temeljni kamen za boljši študentski standard je bil postavljen.
Ko so bile v Mariboru ustanovljene višje šole ni bilo za študente nobenih stanovanj pa tudi kapacitete internatov za srednješolce so bile izredno majhne. Kljub temu, da položaj ni bil nič kaj rožnat jc združenje visokošolskih zavodov v začetku priskrbelo 70 postelj za študente v srednješolskih internatih. Z nastalim naraščanjem števila študentov pa je postalo jasno, da so takšne rešitve lahko res samo začasne, zato se je svet združenja odločil za gradnjo prvega študentskega doma, ki je bil dograjen decembra 1664. Za gradnjo sta prispevala sredstva sklad SRS za zidanje stanovanjskih hiš in okrajna skupščina Maribor. Skupno je bilo porabljenih za gradnjo prvega študentskega doma 261 milijonov dinarjev.
V	domu je 90 sob v katerih je prostor za 180 študentov. Dom ima pet nadstropij. Upoštevane so bile vse dosedanje izkušnje drugih študentskih centrov pri gradnji tovrstnih objektov. Razen odlično opremljenih sob so v domu tudi klubski prostori za stanovalce in vrsta drugih nujno potrebnih prostorov. V leta dni je dom dobro »prestal« preizkušnjo in zato mu veljajo tudi naše čestitke.
NA 1 POSTELJO 2,6 PROSILCEV
Prosvetno — kulturni zbor skupščine SRS je na svoji seji 14. aprila 1965 ugotovil na osnovi poročila, ki mu ga je posredoval republiški sekretariat za raziskovalno delo in visokošolstvo, da je v študijskem letu 1963/64 stanovalo v študentskih domovih 23 odstotkov vseh rednih štu-
dentov v naši republiki. Ker SAMOUPRAVLJANJE	vključijo v fotokrožek, ki jc
v Mariboru takrat še ni bilo V POVOJIH	prav tako v domu.
študentskega doma, je bil de- Komaj v drugi polovici le- In še nekaj nas je zbodlo v janski odstotek študentov ta je uspelo študentom v do- oči: študentje hočejo reševati drugih visokošolskih zavodov, mu vsaj nekoliko »spraviti na svoje probleme po sistemu ki so stanovali v študentskih noge« samoupravljanje. V »deus ex machina«. Ob sporih, domovih vsaj 25, oziroma letošnjem študijskem letu so Pa tudi drugače, naglašajo, da je vsak četrti študent izven formirali svet doma, ki je se bodo pritožili na kabinet, Maribora lahko dobil stano- uspešno izvedel že nekaj ak- da bodo poklicali na pomoč vanje v študentskem domu. cjj Pripravili so sestanke po očeta, ki je takšna in takšna
V študijskem letu 1964/65 nadstropjih, ki so dobro uspe- »živina« ... Gotovo kažejo ti je bilo na vseh mariborskih j; ;n ustanovili komisije za primeri na neresnost pa tudi visokošolskih zavodih vpisa- pregled sob in drugo. Komi- na nezrelost, k sreči posameznih 1591 študentov. V študent- sj,ja ki pregleduje šobe je stanovalcev študentskega skem domu je dobilo stano- večkrat ugotovila nered in doma.
vanje 180 študentov, kar zna- popolno zanemarjenost sob. PRIHODNJE LETO p.,odstotka, oziroma je p0 veg nenadnih pregledih pa mv <itimFmtski nnivt lahko dobil v domu stanova- so študentje pričeli bolj pazi-	ŠTUDENTSKI	DOM
nje vsak deveti študent. Če ^[ na čistočo v sobah. Na se- Sežimo še po statističnih pa k rednim študentom pri- stanku samoupravnih orga- podatkih: V letošnjem študij-štejemo še 523 absolventov nov so študentje razpravljali skem letu stanuje pri starših iz vrst rednih študentov, od fUCjj 0 netovariškem odnosu, 660 rednih študentov ali 43 katerih mnogi se vsaj za pol ki se največkrat kaže v pov- odstotkov, 713 študentov pa leta zele stanovati v študent- ziočanju nemira, glasnem stanuje drugje. V samskih skem domu, potem je odnos razpravljanju po hodnikih in domovih in drugje stanuje med možnostmi m potrebami pa zvečer> ko večina študen- 214 deklet. Realno lahko tudi še slabši.	tov sp; Takrat se navadno pričakujemo, da se bo v pri-
V začetku letošnjega študij- skupina, ki se vrača s kakš- hodnjih letih vpis deklet, po-skega leta je zaprosilo za sta- nega praznovanja, hoče izka- sebno na PA, občutno pove-novanje v študentskem do- zati z glasnim govorjenjem čal. Ti in še vrsta drugih razlogov je narekovala, da so se na Združenju mariborskih visokošolskih zavodov odločili zgraditi nov študentski dom. Idejni in glavni načrt je izdelalo podjetje za projektiranje Projekt. Glavni projektant je inženir Černigoj, projektant pa inženir Pogorelc.
Iz investicijskega elaborata je razvidno, da bo imel drugi objekt študentskega doma v Mariboru 226 ležišč in sicer 118 za dekleta in 108 za fante. Vhoda sta ločena, vendar je možno z majhno prezidavo združiti oba dela, ki sta sedaj ločena tako, da so spodnje etaže namenjene dekletom, zgornje pa fantom. V
mu 475 študentov.. V študent- in še glasnejšim zapiranjem zgradbi novega študentskega skem domu pa je lahko dobi- vrat.	doma bo še skupna kotlarna
lo prostor le 38 odstotkov Ostalo je še tudi precej ne- za vse objekte (predviden je prosilcev. Mnogi študentje pa rešenih vprašanj, ki jih v do- še tretji objekt po istem na-za sprejem v študentski dom mu že dalj časa rešujejo a ne Črtu) in razdelilna postaja, sploh niso zaprosili, ker so uspejo rešiti. Med njimi je Pralnica je urejena že v seda vedeli, da imajo ob tako veli- tudi vprašanje nočnega de- njem domu in bo zadoščala kem številu prosilcev le majh- žurstva, predvsem v soboto, tudi za povečane kapacitete, ne možnosti za sprejem.	O nočnem dežurstvu	so	celo	Z dograditvijo tega objekta
Zaradi Dosebneea Doložaia	izvedH anketo, ki pa	je	dala	bo v študentskem domu 406
ki je nastal letos na nodroč- ze*° mla^ne rezultate. Neka- postelj in bo tako zagotovi je-ju gradben i h dej a v no s t i je tL H «*> pravijo, da so rezul- no stanovanje za okrog 23 Združenju visokošolskih	za-	ta‘‘ PonareJ.<:n11:	.	.	,	odstotkov rednih študentov,
vodov uspelo, v dogovoru z ^apavno življenje je v do- S tem bodo mariborskim štu-
i
1 K n
c.
o
3
v, маиђкб im.
stanovanje za 141 študentov, 18rajo namizni tenis ali pa se republiki, od tega 27 deklet. Še vedno pa je ostalo odprto vprašanje za 154 študentov, ker njihovim prošnjam ni bilo mogoče ugoditi.
S. P.
Komisija, ki je sprejemala prošnje, je naredila razpored študentov po domovih po določenem ključu in sicer tako, da je vsaka šola zastopana s številom stanovalcev, ki je sorazmerno številu študentov na šoli. Seveda je pri tem prišlo do raznih pritožb in negodovanj (navadno tistih, ki so do tega imeli najmanj pravice).
Tudi mariborskim študentskim stanovanjem ni bilo pri-zanešeno s pojavom ilegalcev. Pojavili so se povsod, v študentskem domu, v Tyrševi ulici in v obeh depandansah. Kakor hitro je takšen ilegalec po svojih obveščevalcih izvedel za prosto posteljo ali sobo, se je enostavno vselil. Druga vrsta ilegalcev pa je takšnih, ki pri kolegih »samo« piespijo. Uradno študirajo do polnoči nato pa prespijo.
ZA GRADNJO JE ZAGOTOVLJEN LE DEL SRED STEV
Pred zaključkom redakcije je naš sodelavec obiskal predsednika odbora za gradnjo doma Bojana Černjaviča, ki je dejal: »Za gradnjo drugega študentskega doma bi potrebovali 403,780.000 dinarjev. Del sredstev je že zagotovljen in sicer bo Združenje visokošolskih zavodov v Mariboru prispevalo 62 milijonov dinarjev, sklad SRS za zidanje stanovanjskih hiš pa je že 25. 1. 1965 odobril Združenju visokošolskih zavodov v Mariboru za gradnjo študentskih stanovanj 50 milijonov dinarjev. Ostala sredstva bomo poskušali zagotoviti iz lokalnih virov. Mislimo se obrniti s prošnjo za denarno pomoč na vse občine iz katerih študentje študirajo pri nas, tudi na tiste v drugih republikah. Poskušali bomo tudi najeti kredit.«
Kakor smo slišali, se je ponovilo vprašanje, če bo Združenje še vnaprej upravljalo s poslopjem bivše kaznilnice ob magistrali. V njej imajo svoje prostore nekatere gospodarske organizacije in se je najemnina le teh do sedaj stekala v sklad za stanovanja študentov. Okrajna skupščina je pred razformiranjem dala to poslopje v upravljanje Združenju visokošolskih zavodov, da bi z njim na kakršen koli način poskušali rešiti vprašanje študentskih stanovanj. Ker še to vprašanje ni rešeno, temveč številke kažejo obratno, mislimo da je prav, da Združenje ostane še vnaprej lastnik teh prostorov.
Kratke vesti o
jugoslovanskih
študentih
ZADAR
Letos je Zadar zabeležil rekordno število novih študentov: na filozofsko fakulteto se je vpisalo 115 rednih in 80 izrednih, na pedagoško akademijo pa 132 rednih in 81 izrednih študentov.
ZAGREB
Letos proslavlja 10. obletnico svojega delovanja popularna tribuna zagrebških študentov »5 minut po osmi«, na kateri je predavala in odgovarjala na študentska vprašanja dolga vrsta vidnih strokovnaja-kov, javnih in političnih delavcev iz vse Jugoslavije. Razen tega je gostoval tudi moskovski Hudo-žestveni teater. Najprej je delovala v okrilju KUD Ivan Goran Kovačič, kasneje pri zagrebški ljudski univerzi, od 1. 1958 dalje pa je postala sestavni del sektorja družbene dejavnosti študentskega centra. Doslej je imela 8 vodij. Samo v letu 1964 je priredila 105 predavanj, katere je obiskalo 19.275 študentov.
NOVI SAD
Letna skupščina Zveze študentov na tehnološki fakulteti v Novem Sadu je potekala v znaku analize izpitnih rezultatov. Od 106 študentov, ki so testirali drugi semester, se jih jc vpisalo v 3. semester samo 23 ali 21,7 %. Četrti semester je testiralo 48 študentov, v petega se jih je vpisalo 8 ali 16,6 %. V trejem letniku je položaj mnogo boljši, od 35 se je vpisalo v 4. letnik 33 študentov ali 94 %. Razen skromnega števila opravljenih izpitov ilustrira, kot je ugotovila letna skupščina, povprečnost in zadovoljevanje z najnižjimi ocenami tudi nizka povprečna ocena.
SUBOTICA
Na ekonomski fakulteti v Subotici so letos uvedli obvezen predmet telesna vzgoja z več športi. Največ zanimanja: plavanje.
ZRENJANIN
Presenetljiva vest: od čez 1500 študentov v Zrenjani-nu se jih je samo 20 prijavilo za subvencijo. Pogoji za subvencijo: ni je treba vračati, daje se pa v bonih za hrano v študentski menzi; študenti s povprečno oceno 8 — 10 in bruci z odličnim uspehom v srednji šoli, dobijo regres 4.500 dinarjev, študenti s povprečno oceno 7 — 8 in bruci s prav dobrim uspehom 3.500, študenti s srednjo oceno 5 — 6 in »dobri« bruci po 2.500 din mesečno. Pravijo, da študenti niso vedeli za subvencije; drugi pa menijo, da je hrana v študentski menzi tako slaba, da ne more niti subvencija pritegniti abonentov v študentsko menzo.
NIŠ
V	oktobru letos so v Nišu slavnostno in ob navzočnosti mnogih znanih kulturnih, znanstvenih in družbeno političnih delavcev, odprli novo univerzo.
Razgovor z referentom za telesno kulturo pri ZVZ
Brez športnih objektov ne gre
Mariborski šport 1965 pad drobnogledom
Korak naprej ali nazaj ?
Kmalu bomo stopili v novo 1966. leto, v leto, ki bo za športnike v Maribora še vedno bolj zanimivo in atraktivno kot letošnje.
No, in ker je nvada, da se ob slovesu s starim letom ozremo na preteklih 365 dni, da bi napravili črto in sodbo dogodkov, uspehov in neuspehov čez minulo letnico, skušajmo storiti to tudi Čez mariborski šport 1965.
pa je, če že samo dejstvo, da šport napreduje, da ie »povpraševanje« po zmeraj boljših dosežkih vedno večje, ni dovolj, da pričakujemo vsako leto tudi od mariborskih športnikov več.
Kar zadeva množičnost nismo kdove kaj napredovali. Nekoliko boli smo se to pot uveljavili kot organizatorji. Tradicionalna zimska FIS I A tekma najboljših alpskih smučark za trofejo »zlate lisice«, je lani dokončno izoblikovala svojo fizionomijo in se dokončno uveljavila tudi kot enakopravna partnerica vseh ostalih podobnih (pohvalimo se lahko, da jih ni veliko) FIS I A tekmovanj po svetu. Žal pa je ugotovitev uspehov in neuspehov mariborskih športnikov v letu, od katerega se ravnokar poslavljamo, tudi žalostna, celo taka, da bi lahko leto 1965 skoraj označiti bolj korak nazaj kot naprej. Če smo pa vendar nekoliko bolj optimistično razpoloženi, pa le kot premikanje na mestu.
Kljub izrednim naporom in prepričevanjem, kljub gospodarski reformi in veliki akciji štednje, nam v preteklem letu hudo perečega problema financiranja mariborskega športa ni uspelo premakniti z mrtve točke. Čeprav so vse tri občinske skupščine, skupno z mestnim svetom, dale za telesno vzgojo in investicije okrog 170 milijonov dinarjev in za golo dejavnost skoraj 100 milijonov dinarjev, ni aktiva, ki mu ne bi primanjkovalo sredstev. Razlog je očiten: imamo preveč klubov iste zvrsti, ki z dosedanjo politiko ne bodo prišli nikoli na zeleno vejo niti s financiranjem niti s kvaliteto in uspehi in niti z množičnostjo. Žalostno je, pa naj se to sliši še tako napadajoče, da mnogim v Mariboru še hi jasno, da bo treba končno gledati v športno prihodnjost enega naših največ j ih športnih cnetrov, z odprtimi očmi in brez občinskih ali klubskin meja, v korist in zadovoljstvo vseh mariborskih športnikov in njihovih privržencev. Trenutni gospodarski položaj je porok, da bomo probleme financiranja rešili samo po sistemu »enoten, kvaliteten in kadrovsko močan klub« in nič drugače.
Bomo uspeli? Bo pomenilo leto 1966 za mariborske športnike korak naprej ali nazaj?
Boris Bergant
Profesor Boško Marinič je alfa in omega med maribor-skimi študenti glede športnega življenja in rekreacije. Priznani košarkarski strokovnjak je pred službovanjem v Mariboru, z uspehom delal dolga leta v Murski Soboti, nato v Mariboru na I. gimnaziji, dokler ni prevzel mesto referenta za telesno kulturo pri Združenju visokošolskih zavodov v Mariboru. Ker so zadnje čase zelo aktualna vprašanja o načinu uvajanja telesne vzgoje na višjih šolah, se je rad odzval našemu vabilu in nam povedal nekaj več o tem.
»Olimpija« na I. gimnaziji v Mariboru
Ohranili
bomo
svetle
tradicije^
Športno življenje na Prvi gimnaziji ni zamrlo niti v zimskem času. Dijaki-športniki trenirajo trikrat na teden v telovadnici, ker se pripravljajo na športno srečanje z ravensko gimnazijo. Ker praznuje SŠD »Olimpija« letos peto obletnico svojega obstoja, sme povprašali športnike o njihovih dosedanjih uspehih in neuspehih, o njihovem delu in načrtih za prihodnje leto.
Obiskali smo jih na enem izmed rednih treningov. Najprej smo poklicali iz »ognja« vratarja šolske nogometne reprezentance Gašperja Sandija, ki nam je povedal nekaj o nogometu:
»Novembra smo končali šolsko nogometno ligo, takoj za tem po smo sodelovali na velikem turnirju srednjih šol in mladinskih klubov, kjer smo med štririnajstimi ekipami osvo-
1'ili prvo mesto in s tem prehodni po-;al. Sedaj pa se intenzivno priprav-
ljamo na srečanje z Ravenčani in na Cimnazijado, ki bo spomladi prihodnjega leta v Mariboru, v organizaciji našega športnega društva.«
Na drugi strani telovadnice so trenirali košarkaši. Najvišji, skoraj dva metra visoki center šolske reprezentance Jurančič, nam je povedal:
»Trenutno med srednjimi šolami v Mariboru nimamo konkurence. Igrali smo z najmočnejšimi, z Drugo gimnazijo in STS in jih tudi premagali. Poskušali pa bomo ohraniti svetle tradicije, ki so jih priborili našemu društvu Daneu, Kandus, Brumen in ostali, prav na Gimnazijadi, prihodnje leto, kajti med povabljenimi ekipami bodo tudi gimnazija iz Zadra, ki ima v svojih vrstah nekaj igralcev KK Zadar, poleg tega pa bosta precej močni tudi gimnazijski ekipi iz Zagreba in Varaždina.«
Šolsko športno društvo »Olimpija« na Prvi gimnaziji je eno izmed najbolj aktivnih športnih društev v mariborskem okraju, saj vključuje v svojin vrstah kar deset različnih sekcij, od malega nogometa do dvigovanja uteži. Na j večji problem društva so trenutno finančna sredstva. Najprej bi potrebovali dve mizi za igranje namiznega tenisa, potem pride na vrsto oprema, pa rekviziti in se. Toda vsega tega ne morejo preskrbeti zaradi pičlih finančnih sredstev, ki jih imajo na razpolago. Toda dijaki si pomagajo tudi sami. Z različnimi delovnimi akcijami so zbrali najpotrebnejša sredstva za tekmovanja v občinskih ligah, kjer so dosegli v preteklem letu lepe uspehe. Gimnazijci so ponosni na svoio »Olimpijo«, posebno pa še sedaj, ko praznuje 5 letnico svojega obstoja. Vsi se strinjajo z enim: »Ohraniti moramo svetle tradicije!«
M. šrimpf
»Zanimanje za šport je med mariborskimi študenti zares veliko. Kot sem spoznal iz triletne prakse pri Združenju, že dolga leta ne pomnim, tudi ne takrat, ko sem še učil na srednjih šolah, da bi me študentje vlekli za rokav in spraševali, kdaj bo kakšno prvenstvo v tej ali oni športni panogi. Vendar je sedanji način^ uvajanja telesne vzgoje na višjih šolah vse preveč tog in kratkoviden. Najti bi morali pravilno sodobno obliko, kakršno imajo višje šole drugod po svetu. Tam so se študenti odločili za posamezne športne panoge, ki jih potem postopoma gojijo skozi študijsko leto. Mislim, da je višja ekonomsko-komercialna šola lansko leto napravila napačen korak, ko je za posamezne športne panoge uvedla samo dve ali štiri ure treninga. S tem so bili študentje prikrajšani, saj so se pri ta-
Da je namizni tenis ena najpriljub-ljenejsih športnih panog med mariborskimi študenti je že dolgo znano. Zato se ne smemo čuditi športni komisiji pri Združenju visokošolskih zavodov v Mariboru, da je že tretjič zaporedoma organizirala namiznoteniška tehmovanja za pokal ali za prvenstvo višjih šol. Nedavno tega je bilo v študentskem domu v Mariboru pokalno namiznoteniško tekmovanje za posameznike. Nastopilo je okoli 40 najbolj vnetih pristašev bele žogice, ki so
ko pomanjkljivem in nepreglednem treningu le namučili. Pri nas še nekateri vedno ne vedo, da se lahko tudi v pravilnem in načrtnem treningu v posameznih športnih panogah, doseže neke vrste rekre-
sc s pravo vnemo in zagrizenostjo vrgli v boj.
že predtinalne igre so pokazale, da bodo imeli favoriti precej lahko delo s svojimi nasprotniki. V zaključni del tekmovanja so se res uvrstili najboljši, saj smo med imeni finalistov vide-
li	nekdanje aktivne namiznoteniške igralce, ki so uspešno nastopali tudi v republiškem in zveznem merilu. Ccrkvenič (VPŠ), Marguč (VTŠ), Hojnik (VTS) in Pevec (VAŠ) so se srečali v borbi za najvišje mesto.
acija, ki ohranja organizem za še večje študijske sposobnosti. Seveda pa je res, da teh načel ne moremo izpeljati brez prepotrebnih športnih objektov, ki jih v Mariboru skoraj ni. Zato je po mojem mnenju edini način, da začasno pričnemo samo z dvema športnima panogama, ki jih bodo izbrali študentje sami. Trening naj ne bi bil takšen, kot pri športnih društvih, temveč bi od dveh ur obsegal tričetrt ure telesne priprave, pol ure vadbe elementov in samo četrt ure čiste igre. Na varšavski univerzi, kjer študira petisoč študentov, je nastavljenih kar 280 trenerjev, ki skrbijo za rekreacijo in boljše študijske uspehe samih študentov. Pri njih je telovadba zasnovana na principih samoodločanja študentov. Podobno je tudi po univerzah v ZDA, kjer so prav športniki, ki dosegajo dobre rezultate, tudi dobri študenti. Seveda je pri njih še dosti lažje, saj imajo na voljo prav vse, od telovadnic do plavalnih bazenov na vsaki šoli.
In pri nas? Po vojni smo zgradili samo dve telovadnici, eno v centru, drugo pa na Teznem. Mislim, da komentar k temu ni potreben!«
Janez Ujčič
Pričikovali smo, da bo najbolj napadalnemu od omenjene četverice, Cerkveniču, uspelo seči po lepem pokalu, ki ga je pripravilo ZMVZ. Res, da je najprej premagal Marguča z
2	: 0 in nato Še Pevca z enakim rezultatom. Toda v odločilnem srečanju s Hojnikom je zatajil in moral prepustiti zmago boljšemu nasprotniku. Ker pa je tudi Hojnik izgubil z Margučem, so imeli vsi trije enako število zmag. Sele po naknadnem seštevanju dobljenih in izgubljenih setov je bilo razvidno, da je prvo mesto zasedel Hojnik (VTŠ). Na drugo in tretje mesto sta se uvrstila Cerkvenič m Marguč, četrti je bil Pevec.
Dvaindvajsetletni prvak nam je po tekmovanju zaupal: »Prvega mesta se nisem nadejal, posebej ne zato, ker že dalj časa nisem vadil, škoda, da piva trojica ni odigrala ponovnih iger med seboj, saj bi bil končni rezultat bolj realen.«
Na ženskem namiznoteniškem prvenstvu višjih šol sta nastopili samo dve ekipi. Višja tehniška šola je po hudi borbi premagala ustrezno ekipo VSš s 3 : 2. Posamezni rezultati so: G. Pegam : Vremec 2:0, Gerta : Zupanič 2:0, Pegam : Zupanič 2:0, Gerta : Vremec 0:2.
V dvojicah sta bili uspešni tekmovalki iz višje tehniške šole.
KATEDRA
KATEDRA
Bela žogica med mariborskimi študenti
Nepričakovan razplet
Najboljše želje za srečno in zadovoljno novo leto
ZDRUŽENJE MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV
ODBOR ZVEZE ŠTUDENTOV
KOMITE ZK VIŠJIH ŠOL
VIŠJA AGRONOMSKA ŠOLA
VIŠJA EKONOMSKO - KOMERCIALNA ŠOLA
VIŠJA PRAVNA ŠOLA
VIŠJA TEHNIČNA ŠOLA
VIŠJA STOMATOLOŠKA ŠOLA
PEDAGOŠKA AKADEMIJA
KUD ŠTUDENT
ZADRUGA ŠTUDENTOV IN DIJAKOV
Kako žive, se učijo, zabavajo in delajo, o tem so nam pripovedovale gojenke medicinske srednje šole v Mariboru.
Ko smo prišli na njihovo šolo, nas je dežurna dijakinja napotila k profesorjem, da bi nam ti povedali nekaj o delu in življenju na šoli. Toda ubrali smo nekoliko manj »uradne« strune in povprašali za mnenja kar dijakinje . same.
»Dežurna« nam je pokazala vrata z napisom »knjižnica« in dodala, da bomo morda tukaj našli katero. V knjižnici je bilo polno dijakinj. Sprva se nam je zdelo čudno, kako
»Pouk imamo dopoldan in popoldan, poleg tega pa opravljamo tudi prakso v mariborski bolnišnici.«
Ali sodeluješ pri kakšni šolski organizaciji?
»Sama ne sodelujem, pač pa mnogo naših dijakinj aktivno dela v organizaciji ZMS in Šolski skupnosti.«
Kakšno pa je vaše zabavno življenje?
»Prav to je naša najbolj boleča točka. Zaradi prenatrpanosti učnega programa smo skoraj ves dan v šoli, ali pa na praksi, ki jo imamo 3 ure dnevno, tako da nam ostane le malo časa za ples, kino in druge zabavne prireditve. Me, mlada dekleta pa želimo
»Prva stvar, ki bi jo spremenila je ta, da bi podaljšala šolanje od štirih na pet let, ker imamo sedaj prenatrpan učni načrt in prihaja čestokrat do precejšnjih težav, saj je na šoli precej honorarnih predavateljev in so ti mnogokrat odsotni.«
Kakšni so na vaši šoli odnosi dijakov do dela?
»Pri nas je kriterij ocenjevanja precej strog, zato v nižjih letnikih mnogo di jakov odpade, vendar v glavnem vzamejo šolo resno!«
Naš razgovor je postajal vedno živahnejši. Mnoge dijakinje so se pritoževale nad življenjem v internatu
»Želeli bi nov internat...«
to, da ne gledajo televizijo, ali poslušajo gramofonskih plošč, saj je prostor namenjen družabnemu in zabavnemu življenju dijakinj, o čemer kaže tudi televizor in gramofon. Toda pozneje smo izvedeli, da je oboje le zaradi lepšega in je v »normalnih okoliščinah« pod ključem. Ko so dekleta v modrh uniformah, kot jih same imenu jejo, izvedela za namen našega obiska, so se zgrnila okoli nas in komaj smo utegnili zapisovati odgovore. Prva je odgovarjala na naša vprašanja Marjeta Gaberc.
Kako poteka pouk na vaši šoli?
tudi nekaj zabavnega življenja. Toda verjetno bo ostalo samo pri želji...«
Ob tem pogovoru je med zbranim ženskim svetom nastalo odobravanje. S tem so se strinjala vsa dekleta. Posebno živahna je bila videti Nataša Rojc, zato smo tudi njo prosili za nekaj odgovorov.
Kako pa je kaj z moškim spolom na vaši šoli?
»Na naši šoli je približ no 500 dijakinj in 10 fan tov. To se pravi, da so fantje v ogromni manjšini, vendar ni videti, da bi jih to kaj prizadelo.«
Kako naj bi, po tvojem mnenju, potekalo delo na šoli?
MSŠ na Magdalenskem trgu, kjer prebivajo v že dotrajani stavbi, ki sploh ni kurjena, poleg tega pa vlada v internatu strog režim, tako da se dijakinje večkrat sprašujejo: »Ali smo nune, ali bodoče medicinske sestre?« Toda to so nam povedale malo za ša-
lo,	malo za res.
Cas našega razgovora je potekel. Prijazne medicinke so morale na »horo mortis« — to je na uro slovenščine, kot jo same imenujejo. Nam pa je bilo kar žal, da smo se morali posloviti od deklet v modrih uniformah, ki jih bodo prav kmalu zamenjale z belimi bolniškimi haljami.
Marjan Šrimpf
Po konferencah Z M v mariborskih občinah
Zveza mladine-
organizacija zaradi organizacije?
Kako živi mariborski srednješolec?
V	Mariboru je vrsta srednjih šol. Od. gimnazij pa do različnih tehniških šol. Vse te šole so polne dijakov — mladih ljudi, ki študirajo in žive svoje življenje. Prav o teh vam bomo pripovedovali. To so zabeležile naše beležnice, med njimi — mariborskimi srednješolci.
Najprej smo jih poiskali na šolah. In ker so srednje
šole med seboj dokaj podobne, smo odšli kar na najstarejšo srednjo šolo v Mariboru — I. gimnazijo.
Prva stvar, kateri smo se precej začudili, nas je čakala takoj na začetku, še preden smo pogledali v notranjost gimnazije — glavna vhodna vrata so že dalj časa zaprta. Dijaki in profesorji pa hodijo na svoja »delovna mesta« kar
i
pri stranskih vratih. Ko smo povprašali o vratih popularnega hišnika Prve gimnazije tovariša Počkaja, nam je zaupno prišepnil: »Veste, to pa je reforma!?...«
Toda nič zato. Tudi skozi stranska vrata smo prišli v gimnazijo. V prvem nadstropju smo opazili številne lepake, ki so vabili dijake na različne zabavne prireditve. Videti je bilo plakate z napisi: »Ples«, »Ples«, šolski kino — danes predstava« in podobno. Kmalu zatem je zvonilo. Mislili smo, da bodo dijaki po »stari navadi« pridrveli iz razredov in odšli ven po malico, ali pa samo na sprehod. Toda zaman smo čakali. Le kakšna dva ali trije so se precej previdno izmuznili proti vratom. »Zopet nekaj novega?«, smo se vprašali. Najbolje nam bodo o svojem »drugem okolju« povedali dijaki sami. Zato smo jih poiskali v razredih in na stranišču.
Najprej smo šli v 4. E razred in prosili za odgovore bodoče maturante. Prva nam je odgovarjala Bibiča Reinsber-ger.
»Kakšna praktična znanja imate na vaši šoli?«
»Vsak dijak 3. in 4. letnika se lahko določi za kemijo, biologijo, angleščino ali zgodovino in sociologijo ter opisno geometrijo.«
»Kako pa matura, ali se že priprivljate nanjo?«
»O tem se mi, četrtošolci kar precej pogovarjamo. Večina že piše maturitetno nalogo, medtem ko učenje še odlagamo.«
Nato smo stopili še v 2. C razred in vprašali za mnenje še Vereno Battelino.
V	preteklem mesecu so bile v vseh treh mariborskih občinah občinske konference Zveze mladine, ki so se jih poleg gostov udeležili številni delegati iz mladinskih aktivov. Letošnje konference so bile zelo kritične in so obravnavale vrsto aktualnih vprašanj. Pestrost in kritičnost obravnave vprašanj na letošnjih občinskih konferencah Zveze mladine je popolnoma razumljiva, saj so se te vršile v času, ko so se pokazali prvi rezultati, pozitivni in negativni, pomembnih sprememb v našem javnem življenju. Vsi problemi, ki so jih mladi že pred tem obravnavali so dobili novo podobo in nov pomen.
Kot prvo so postavili vprašanje kaj ZM pomeni svojemu članstvu, ali opravičuje svoj obstoj ipd. Razumljivo je, da je organizacija v tem času, ko postaja življenje iz dneva v dan bolj zamotano in se vloga posameznika vedno bolj izgublja, objektivna nujnost. Zato pa je naloga mladih, da svojo organizacijo postavijo na nove temelje in ji dajo novo obliko in vsebino, ki jo zahteva današnji čas. Vsebina, oblika in metoda dela, to so poglavitni elementi organizacije.
Težko je oceniti današnje stanje v Zvezi mladine. Vendar je vsem popolnoma jasno, da organizacija danes nima svojega pravega mesta v družbi. Govorimo, da se mladina ne vključuje v razreševanje družbenih problemov, da ZM prav nič ne pomeni svojemu članstvu, ki je vključeno zgolj formalno, ker pač imamo tak mehanizem, da je mladina nezainteresirana itd. Gotovo je pojav nezainteresiranosti največja cokla pri delu in nadaljnem razvoju organizacije. To sicer ni ozko mariborski, ampak je vseslovenski problem. Od uspeha rešitve tega problema pa je odvisen nadaljni razvoj in nadaljnje delovanje mladine. Rešitev tega pa ni v glavnem dogovoru, temveč v daljšem procesu.
Problem nezainteresiranosti pa ni mogoče obravnavati ozko. Bilo bi napačno če bi rek-
li.	da je mladina nezainteresirana za svoje življenje, za svojo perspektivo. Prav tako ni mogoče za mlade trditi, da so apolitični. Toda mladinska organizacija je danes takšna, da zapira pot sodobnim hotenjem s svojo prisiljeno vse bino, z zastarelimi oblikami in nesodobnimi metodami. Seveda ie takšna ZM nezanimiva mladini.
Ko govorimo o vsebini dela v vrstah Zveze mladine se ne moremo otresti tistih uspelih akcij in manifestacij, ki so povzdignile mladinsko organizacijo. Naj povzamem besede predsednika občinskega ko-
miteja ZM Maribor — Center: »Še vedno se skušamo povrniti v..obdobje povojne izgradnje. Čeprav je doba izgradnje socializma pri nas relativno kratka, smo prehodili veliko pot in to z velikimi koraki, včasih celo s prevelikimi. Ob tem pa so se razvijali in spreminjali prav tako naglo tudi ustrezni odnosi in družbene norme. Izhajajoč iz tega, je poseganje nazaj, pa čeprav samo nekoliko let, popolnoma biezuspešno. Vsebina mora izhajati iz vsakodnevnega življenja, zajemati mora življen-ske probleme mladih ljudi in jih tudi reševati.«
Stihijsko delo, ki je v praksi naših najrazličnejših organizacij popolnoma vsakdanji pojav, tudi mladinski organizaciji ni tuje. Posledica takega dela so bile najrazličnejše in so v glavnem hromile delo. Za nenačrtne poteze so se v vrstah ZM navadno odločali zato ker so premalo, ali pa sploh niso poznali stanja v aktivih. Odločali so se za nekaj, kar sploh ni bilo izvedljivo. Najpogostejši pojav. Vodstva ali posamezne sekcije so poskušale organizirati nekaj, kar je sicer drugje u-spelo, s tem pa jim ni bil zagotovljen uspeh. Takšne akcije so bile navadno vsiljene in zato med mladino nezaželene. V takšnih momentih je nujna prisotnost političnega duha. Vendar je mladinska organizacija za sedaj in trenutno žal politična organizacija, samo na papirju.
še ena izmed pomembnih slabosti je osvetljevanje problemov le z ene strani — največkrat — politične. Načelnih diskusij je že drugod preveč, zakaj bi se jih morali mladi tako dobesedno držati? Za načelnostjo se žal mnogokrat skriva še kaj drugega, tako na primer tudi nepoznavanje obravnavanih vprašanj. Najenostavneje se mladina lahko izogne napakam s pravilnim kadrovanjem. V določen organ naj bodo izvoljeni res tisti, ki to s svojim delom zaslužijo in ne tisti, ki si ga pod krinko politične kvalifikacijo prigovorijo
Na občinskih konferencah mladine so poleg teh vprašanj obravnavali tudi vprašanja zaposlovanja mladih in odhajanje strokovnjakov v tujino. Priznati moramo, da je mladina do teh vprašanj zavzela jasna stališča.
Slavko Pukl
Pripis avtorja:
Ne morem mimo tega, da ne bi omenili, da se nobene občinske konference Zveze mladine ni udeležil niti eden uradno vabljen član odbora Zveze študentov, kljub temu, da je ZŠJ kolektivni član ZMJ. Upam, da je to bil res le neljub slučaj.
»Kako imate urejene učilnice za pouk kemije, biologije in fizike?«
»Že lani smo dobili moderno opremljen laboratorij, za to pa ima mnogo zaslug tudi profesor kemije Božo Krajnčič, poleg tega smo letos dobili tudi laboratorij za fizične vaje.«
Toda do sedaj smo pisali le o učenju in delu dijakov. Morali bomo pogledati še v »zabavni del« njihovega živ Ijenja. In ta je precej pester.
Največ srednješolcev smo odkrili v mladinskem klubu
Prežihov Voranc. Ob zvokih ne preveč »nežne glasbe«, so plesali v prijetnem in zadimljenem ambientu kluba. Tukaj je družabno življenje srednješolcev prcej razgibano. Nekateri šahirajo, tarokirajo, debatirajo in mnogo je še drugih problemov, ki jih rešujejo mladi, polni življenske sile. Poleg tega pa se znajo tudi zabavati, morda je včasih nekoliko preveč, toda ne smemo jim zameriti, saj ne bo več dolgo, ko se bodo vrata srednjih Sol zanje zaprla in stopili bodo v novo obdobje svojega življenja ...
(Če ne bomo izdelali, bomo pa šli v Avstrijo . . .)
Negativen odnos mladih do šolanja
Na majhen razgovor za okroglo mizo smo povabili nekaj soboških srednješolcev. Našemu vabilu so se odzvali Erika Rajher, Rija Zelko, Slavica Krautberger, Slavko Gerič in Stanko Tadina. Najprej je pogovor stekel o delu mladinske organizacije na gimnaziji in učiteljišču. Mladi gimnazijci in učiteljiščniki so vključeni v vrsto dejavnosti. Najpomembnejše smatrajo mladinske ure v okviru katerih so že imeli vrsto predavanj, še več pa jih bodo imeli sedaj, ko je šola za te ure zagotovila potrebna sredstva. Vključili so se tudi v tekmovanje »Znanost mladih«. Ustanovili so marksistični krožek v katerem bodo diskutirali o najpomembnejših družbenih dogajanjih. Šolsko športno društvo Enotnost se pripravlja na razna tekmovanja, prav tako strelska družina. To je le nekaj drobcev iz dela tega mladinskega aktiva.
Ob pogovoru o ostalem izvenšolskem udejstvovanju pa so postali naši sogovorniki bolj zavzeti. Erika Rajher je o tem dejala:
»Sobota je pravzaprav zelo dolgočasna. Srednješolci nimamo kam iti. Tisti, ki popoldne obiskujemo šolo v kino ne moremo, ker se predstave prično ob 8. uri zvečer. Mladinskega kluba nimamo. Pred leti je bilo ustanovljeno plesno društvo, ki pa je počasi propadlo. Ostalo je le še nekaj plesnih parov tega društva, ki ob sobotah v gra-
du prirejajo plese. Vendar plešejo samo ti pari. Ostali raje sedijo in opazujejo dva ali tri plesne pare, ki na parketu kažejo najnovejše dosežke (ali pa tudi ne) na področju plesne umetnosti. V takšnem vzdušju si le malokateri upa razkazovati svojo neveščnost in se izpostavljati primeri. Praktično so za dijake višjih razredov edina zabava plesne vaje.«
JCulturno življenje je omejeno praktično samo na gostovanja nekaterih gledaliških ansamblov	in mariborske
opere.
Naš pogovor je zopet prešel na šolo, učenje in štipendije.
V	letošnji prvi redovalni kbn-
»V letošnji prvi konferenci je bil izredno slab učni uspeh. Najslabši razred je izdelal z osemintridesetimi odstotki, najboljši pa z 88 odstotki. V povprečju je bil učni uspeh nekoliko slabši na gimnaziji kot na učiteljišču. Med glavne vzroke za tako slab uspeh sodi negativen odnos mladih do šolanja, posebno no gospodarski reformi. V nekaterih razredih dijaki odkrilo pravi-, jo: »Ce ne bomo izdelali bomo pa šli v Avstrijo delat in bo* mo dobro zaslužili. »Po drugi strani pa takšno stališče in mišljenje slabih dijakov spravlja dobre dijake v dvom: Mogoče bomo pa res brez služb, ko bomo doštudirali.«
o
a
з
O
>
C3
rt
C
>
03
•
o
a
c
03 -rt
>u H o ~
C C3
O >
ferenci je bil na gimnaziji in učiteljišču dosežen izredno slab učni uspeh. Slavko Gerič, ki je tudi predsednik mladinske organizacije pravi:
Materialni položaj srednješolcev ni nič kaj rožnat. V raznih pogovorih smo slišali, da prihaja ravno pozimi do primerov, ko si ditaki sami
kuhajo, pri tem pa si še od-trgujejo od ust, da bi jim ostalo nekaj denarja, ki bi ga lahko porabili za razvedrilo. Štipendije na srednjih šolah so bolj poredke, največ jih je na učiteljišču. Rija Zelko:
»Na učiteljišču dobiva več kot polovica dijakov štipendije, ki se pa po reformi, kljub številnim priporočilom, niso nič spremenile. Povprečno znašajo štipendije od 10 do 16 tisoč dinarjev. (Oskrbnina v dijaškem domu pa znaša 18 lisoč dinarjev.) Mislim, da bi štipenditorji morali gledati na vprašanje štipendiranja bolj življensko in ne ozko s stališča: Bo pa nam več ostalo.« ■'''•■
Po tej konferenci bodo dijaki gimnazije in učiteljišča tekmovali med seboj v učnem uspehu, disciplini in verjetno tudi izvenšolskem delu. Najboljši razred bo ob vsaki konferenci prejel prehodno zastavico.
Slavico Krautberger, dijakinjo učiteljišča, moti odtujenost soboških šol:
»V Murski Soboti nas je 1500 srednješolcev na vrsti šol, vendar ni nobenega medsebojnega sodelovanja. Še pred leti je bila med srednjimi šolami velika povezanost, danes pa živimo vsak zase. Vabili smo se na prireditve, športna tekmovanja itd. Upamo, da bodo plesi, ki jih bo prirejala mladina v gradu, srednješolce zopet nekoliko zbližali. Prve korake k zbližanju pa bi lahko storili sedaj, ko bodo
na posameznih šolah praznovali novoletne jelke. Na ta praznovanja bi lahko eden drugega povabili.«
Da pa ne bi bili samo črnogledi, so nam navedli tudi vrsto uspehov. Posebno aktiven je njihov pevski zbor, ki je v preteklem šolskem letu dosegel III. mesto v zveznem in I. mesto v republiškem merilu.
V	drugi polovici decembra bodo tudi odprli mladinsko sobo, tako, da. se dijakom ne bo treba več zadrževati na pošti in drugih javnih,mestih, ampak bodo lahko ob šahu in časopisih počakali na , odhod avtobusa v mladinski 'sbbi.j
In še enega' uspeha ne smemo pozabiti navesti: Franc Bogataj, dijak gimnazije je na zveznem tekmovanju mladih fizikov v Beogradu dosegel prvo mesto.
Naš pogovor, ki se je začel zgodaj popoldne, se je končal pozno v mraku. Zaradi tega smo morali tudi odložiti obisk v dijaškem domu, kjer je našlo zatočišče 200 dijakinj in dijakov. Kolikor smo lahko mimogrede izvedeli, je v dijaškem domu družabno življenje mnogo bolj razvito kot drugod. Filmski krožek prireja vsak teden filmske predstave, pripravljajo proslave ob raznih praznikih itd. Ob našem naslednjem obisku v Murski Soboti se bomo zagotovo oglasili tudi v dijaškem domu.
Sl. P.
Križem po soboških srednjih šolah
Urednik srednješolske rubrike na obisku v Murski Soboti
Ko vas Murska Sobota pozdravi s svojo enoličnostjo, ki jo v centru mesta, tu in tani, raztrga nekoliko drznejša in sveža arhitektura in če temu prvemu srečanju botruje še pozni jesenski dež, gotovo ne boste pomislili, da je to mesto, mesto mladih. In vendar je tako. V Murski Soboti, ki šteje okrog 10.000 prebivalcev, je samo na srednjih Šolah okrog 1.500 mladih. To so srednja kmetijska šola Rakičan, šola za zdravstvene delavce, ekonomska srednja šola, gimnazija, učiteljišče, srednja šola za telesno vzgojo, dva šolska centra za razne stroke in Center za blagovni promet. Na obeh strokovnih centrih imajo periodični pouk, in sicer, 2 - 3 izmene letno.
ABSOLVENTI ESS — BREZ ZAPOSLITVE
Vsaka šola se srečuje s svojimi problemi in težavami. Na ekonomski srednji šoli imajo težave s prostori, verjetno zaradi tega, ker v zadnjih letih niso imeli sprejemnih izpitov in se je tako »nabralo« veliko število dijakov. Z letošnjim letom se je pojavil nov problem: absolventi te šole ostajajo brez zaposlitve. Na Zavodu za zaposlevanje delavcev imajo registriranih 27 absolventov te šole, ki so brez zaposlitve. Posameznim maturantom so nekatera podjetju celo »odpustila« pol milijona štipendije, samo da jih ne bi bilo treba sprejeti v delovno razmerje. Morda bi se ob takšni kadrovski politiki le lahko nekoliko zamislili.
Kmetijska srednja šola v Rakičanu je nekoliko odmak-
njena od centra, kar se, po izjavah dijakov, pri njihovem izvenšolskem udejstvovanju precej pozna. Šola ima idealne pogoje, da postane dobra izobraževalna ustanova za kmetijske kadre, saj je v neposredni bližini kmetijsko posestvo Rakičan, ima pa tudi bogato zaledje. Šola usposablja kmetijske tehnike za živinorejsko in poljedelsko smer.
ZADNJA GENERACIJA SŠTV
Nekoliko na robu mesta je šola za zdravstvene delavce, na kateri so letos odprli nov oddelek, in sicer, babiški. Tukaj se srečujejo z dvema osnovnima problemoma:	po-
manjkanje strokovnega predavateljskega kadra in pa neurejeni pogoji za poučevanje. Šola je bila v naglici odprta in so se odločili za paviljon-ski sistem izgradnje šole. Ta pa onemogoča normalno delo. Predvsem primanjkuje kabinetnih učilnic. Pomanjkanju strokovnih kadrov pa botruje lagodnost in zmaterializira-nost strokovnjakov, ki pač zaradi nekoliko večjih prejemkov raje opravljajo nadure v zdravstvenih ustanovah, kot pa na šoli.
Za trideset dijakov srednje šole za telesno vzgojo bi lahko rekli, da so poslednji mušketirji. To je namreč zadnja generacija te šole. Kljub temu, da jih je le še trideset, pa se srečujejo z vrsto problemov. Z urnikom se morajo prilagajati drugim šolam, ker nimajo lastnega predavateljskega kadra in prav tako nimajo lastnih učilnic. Gostujejo v Domu Partizana, za strokovne predmete pa imajo
na razpolago telovadnico in lepa telovadišča.
Na najmočnejši srednji šoli, gimnaziji — učiteljišču, je skupno 600 dijakov. Murskosoboško učiteljišče je združeno z gimnazijo. Tudi na tej šoli je največja ovira pomanjkanje učnih prostorov. Na 11 učilnic pride 20 razredov, kar pomeni, da teče pouk na tej šoli od 7. ure zjutraj, do osmih zvečer. V opoldanskem odmoru je samo pet minut časa za izmenjavo, kar gotovo ne odgovarja higienskim predpisom. Najbolj pa je zasedena telovadnica, ki jo uporabljajo kar tri šole. Ob določenih konicah telovadijo celo v garderobi, šola ima sicer zelo lep športni stadion, ki pa ga lahko zaradi slabega vremena uporabljajo le kratko razdobje v šolskem letu.
V	ŠOLO S KOLESI, AVTOBUSI, VLAKI IN PEŠ
Še na kratko o skupnem problemu vseh srednjih šol Okrog 70 odstotkov srednješolcev je vozačev. Zato so ob ob vseh šolah kolesarnice vsakdanji pojav. Drugi se vozijo z avtobusi, vlaki, velik pa je tudi odstotek pešačev. Pravijo, da le najbolj žilavi zdr-že pozimi na kolesih. Ostali se v zimskem času presele k sorodnikom in znancem. Ob prvi odjugi pa postane kolo zopet njihov vsakdanji tovariš. Po besedah ravnatelja gimnazije in učiteljišča prof. Mladena Tancerja, so prav vozači v razredih najbolj mirni in najboljši dijaki. Večina dijakov obiskuje pouk v dopoldanski izmeni. V popoldan-
ski izmeni pa so dijaki iz Murske Sobote ali najbližnje okolice. Težave nastopajo, ker dijaki obeh izmen praktično nimajo nobenih stikov. Zani-vo je, da so popoldanski razredi neprimerno bolj nedisciplinirani, medtem ko po splošni razgledanosti, verjetno zaradi večje razširjenosti komunikacijskih sredstev v mestu, prednjačijo. Idealno bi seveda bilo, če bi šola lahko delala v eni izmeni, kar pa zaradi splošnega pomanjkanja prostorov seveda ni mogoče.
NEPORAVNANE
OBVEZNOSTI
Sredi preteklega šolske ga leta so prišle srednje šole Sloveniji v veliko zagato zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Prof. Mladen Tan-cer, ki je tudi predsednik medobčinskega sklada za šolstvo je o tem dejal: »Tudi pri nas je položaj bil in je kritičen. V medobčinski sklad prispevajo sredstva štiri pomurske občinske skupščine, a svoje obveznosti je do sedaj poravnala le murskosoboška skupščina. Trenutno primanjkuje le 52 milijonov, da bi lahko realizirali predvidene programe. Kot izgleda, 27 milijonov sploh ne bo realiziranih. Razumljivo je, da imajo občine vrsto obveznosti in da dajejo znaten del sredstev za šoistvo. V Pomurju je ta odstotek zelo visok, saj se vrti okrog 47 odstotkov narodnega dehodka. Vsekakor bi za financiranje srednjega šolstva morali poiskati primernejši in trajnejši način.«
S. P.
OB ROBU
Davna želja soboških mladinccv je. da bi dobili primeren prostor, kjer bi se lahko shajali. Okrog poldneva, ko dijaki zapuščajo šolo in čakajo avtobuse, so vsi javni lokali v središču mesta, ter provizorična čakalnica na pošti in ostali razpoložljivi prostori, popolnoma zasedeni, »če je lepo vreme, še nekako gre,« pravijo dijaki. Kako pa je v dežju, pa smo sami videli. Prostor na pošti je bil zaseden do zadnjega kotička tako, da so tisti, ki so prišli poslednji, stali na pokritih stopnicah.
Pred časom so imeli mladinci klubski prostor v Domu pionirjev. Vendar so ga pozneje preuredili v obrat druž-bunc prehrane. Nekoliko pozneie je murskosoboška Svoboda odprla v gradu klub. Vendar so kaj kmalu morali ugotoviti, da so ti prostori neprimerni in odročni. Občasno so v njih prirejali razne prireditve in literarne večere, pravega klubskega življenja pa prav zaradi odročnosti ni bilo mogoče ustvariti.
Na posvetovanju, ki so se ga razen članov Občinskega komiteja mladine udeležili še predstavniki kulturno umetniških društev, kino sekcij in raznih krožkov, so se dogovorili, da bodo poskušali klubsko življenje v gradu oživeti. Sodelovala bo vrsta organizacij, tako da ne bo delo kluba preveč enolično in enostransko. Za zočetek bodo pripravili mladinske plese. V okviru teh plesov pa bodo posamezne kulturne organizacije pripravile kraiše zabavne programe. Po razgovorih, kolikor so iih imeli do sedaj, bi s pestro obliko, kljub odročnosti, lahko v klub privabili večje število mladih. Pogovarjali so se ze tudi o drugih vzporednih prireditvah. Tako bi lahko ob določenem času razne foto sekcije odprle manjše razstave in priredile krajši razgovor z vodjem sekciie, s strokovnjakom za fotografijo itd. Za popestritev plesov je tudi vrsta možnosti. Zelja mladinskih funkcionarjev je, da bi se ti plesi ra/vili v družabno prireditev, na kateri bi aktivno sodelovali tako plesalci kol nastopajoči. Pravijo, da je za začetek dovoli 20 — 30 sodelujočih. Zmeda jo se, da mladih ne bo mogoče
f>ridobiti s frazami, temveč le s kva-iteto. Gotovo bodo te prireditve, če se bodo obnesle, zametki mladinskega kluba.
Soboški mladinci so gotovo ubrali pravo pot. Ne nameravajo začeti, kot drugi mladinski klubi, z nekaj podar-
i'enimi sto tisočaki, s katerimi so na->avili opremo in športne rekvizite, ki dar.es plesnijo v raznih kotih in na od st reši ih. Začeli bodo z maLim, da odo videli, koliko se ostali mladinci zanimajo za delo v klubu.
Odprto pa ostane še vprašanje prostora za dijake — vozače. Ker na šolali ni primernih prostorov, razen tega pa so dijaki raje v bližini avtobusne postaje, bodo v Murski Soboti vsekakor morali razmisliti' 6“ primernem prostoru za vsakodnevni? potnike v središču mesta.	v	'
* 1И6!4^‘
<3®
ZVE Z-t
OSTREŽHli H)0CS IPMK1S 'L?
^С.ВБ>Д
^N1 V NO&ENI
rltfC V S
ШШ0
£>&©WBR2G
^ <ПЂ&
^	omra	Bo-
&©&©g^ pp& Q£n© П 00 С^ВЛАЗбСЗоо _	,	*__*
Го JE NARoeE! To MORAM 17 N E ST t
I
-ЧЈВ*.
иЈМо.ввБадмоадл §в зи©л© кЈ&кевгаоз^
k
k
1
0BSSO
шз2
•uTftffiG t5E
S
~J^<0Z
m
кшса £pil©^]eki©
ф ®>©^E000»
*trJ *
сзеаалмо
?ДО0 SR ш <§д
OiIhpeš шш S дида se
m оивби šeie-ffl^MBU'
пггчм^ Dan-
ipissaGis)
G,gff©
toep @вд m »s
" ~©K1©£rgj__________
ешиш 5р©шш Зздо KMM»