684 Pandemonij Markantuna Dominisa Valentin Cundrič 17. stoletje, Vatikan, procesija s križi, kadilnicami, golo čarovnico, hudičem ipd. Gotska kapela, odprta na cesto, v ozadju pinije. Dominis — Paskal III. 1. inkvizitor — Kalist III. 2. inkvizitor — Inocenc III. Dve ženski Sel kitarist Zbor beračev Zbor stoikov Zbor psalmistov ZBOR: Dne 8. septembra 1624 je v Angelskem gradu poginil Hrvat Mar-kantun Dominis, rojen leta 1560 na Rabu. Profesor govorništva v Bresci, senjski škof, nadškof splitski je prišel v nemilost Vatikana, ki je slavil triumf nad Giordanom Brunom in Galileom Galileiom. l.INKV.: Umira. 2. INKV.: Blodi, misli, da je Paskal III. l.INKV.: Ha, Paskal III., Aleksandrov nasprotni papež, leta 1168 sta ga bojda zadavila kardinala. 2. INKV.: Mar ni to čas Friderika I. Barbarossa, ki se je udeleževal križarskih vojn? 1. INKV.: Od tega je 450 let. Tale je pa Slovan. ZBOR: Slovan. Ha. Dobro samaritansko krinko nosi. Kot da ne vemo, da so Salona, Jader, Tragurium, Apsorros, Curicta, Arba, Issa, Pharos legla krvosramnežev, pentagamistov, očetomorilcev, čarovnikov, vla-čugarjev, divjih tolp, aziatov . .. 1. INKV.: Le kaj je iskal leta 1177 Aleksander III. med temi glagoljaškimi kozami. 2. INKV.: Hotel je, naj sveti večna luč od Alp do Blatnega jezera in Cari- grada, od Senja in Splita do Kotora, od Donave do Vardarja. In so ga — ZBOR: — pozdravili haeretici Parateni in eorum sclavica lingua, plesaje kolo. 685 Pandemonij Markantuna Dominisa l.INKV.: Turki so zatrli bosansko kugo. 2. INKV.: In, žal, svetemu Očetu vzeli čeden trop ovac ter kozlov. l.INKV.: Ta čedni trop ovac in kozlov je ubil kralja Zvonimira, ko se je hotel pridružiti križarskim vojnam. 2. INKV.: Da, vem, ta balkanska horda bi potrebovala trdo posvetno in še tršo cerkveno roko. ZBOR: Ti pastirji so ubili svojega kralja, ker je bil Vatikanu vdan. Pozdravili so svetega očeta, plesaje v katedrali kolo. Psalme godrnjajo v jeziku, ki ga Bog ne posluša, službo božjo darujejo satanu v tančicah smradu, ki izpareva iz balkanskih jedilnikov. Iz takih krajev se je pritepel Markantun Dominis, škof, nadškof. !. INKV.: Sveta očeta Pavel V. in Urban VIII. sta ga preklela. 2. INKV.: Gregor XV. mu je dajal potuho. 1. INKV.: Bog ve, kaj dela. Drugače Dominisa ne bi bilo iz Londona. Pri- tepel se je namreč od tam. ZBOR: Ha, Anglija, ta celina je že dolgo časa za Vatikan izgubljena. In izgubljen je vsak, kdor od tam prihaja. V Londonu je Markantun tiskal protipapeško knjigo De republica ecclesiastica. l.INKV.: Bil je Newtonov prijatelj. 2. INKV.: Pozna se tudi z Galileom. l.INKV.: Ta samo še uživa usmiljenje svete Cerkve... Ko ne bi bilo Gregorja, Dominisa ne bi sveti oficij dobil v pest. Gregor ga je zbežal iz Londona. Čudovita so pota Gospodova in razum naših papežev. 2. INKV.: Z znanstveniki je samo križ. ZBOR: Giordano Bruno, Galileo Galilei .. . l.INKV.: Umira. 2. INKV.: In blodi. Večera ne bo dočakal. Premika ustnice, poslušajmo ga, Hrvata! Procesija, petje, temneje postane, delirij. 1. psalm rojstvo je žebelj življenje kladivo in je smrt žebelj ob prvem žeblju žebelj v prvi žebelj žebelj zaradi prvega žeblja žebelj v kladivo žebelj v hrbet kladivarja četrta oblika vode sem njena neugotovljena stopnja njena pokončna vrbovina njeno nasilno odprto naročje 688 Valentin Cundrič nabadaš se na rezila cest pristajaš na čereh daljave plavaš po žilah prostora kot običaj pst pst prstek na usta ceste so dolžne da do mesta držijo stol da vdrži človeka o čas se je ustavil ob uri strahov o nebo zeha sam trebuh ga je za nami je nebo belo in nazobčano v zvezde kopito groma te bo udarilo po glavi o čas se je ustavil ob uri strahov za nami je nebo belo in nazobčano v zvezde vodene oči prostora se pasejo na moji duši se pasejo na mojem spolu kopito groma vihti nebo iz jedilnikov ptičjih in ribjih izpareva žlica prhle besede njena hroščeva kri o dan besede o njena noč o njen priletni večer o zavzemite velikost kot ukazuje tisti ki je kot rečeno: zgoraj o velikost kot ukazuje tisti ki je bil kot rečemo: živ v nebo vzet PASKAL: Barbarossa? Slišim prav? 2. INKV.: Prav slišiš, človek. PASKAL: Friderik I. Barbarossa, vladar od leta 1152. Leta 1152 sem ga okronal za rimsko-nemškega cesarja. l.INKV.: Letos, leta 1168, je priznal Aleksandra III. za papeža. PASKAL: Vem, to predobro čutim na svoji koži. Ti si zdaj Aleksandrov služabnik? l.INKV. (prikima). 2. INKV.: Tudi za naju ni lahko. BERAČI: Barbarossa? Slišim prav .. . služabnik. STOIKI: Tudi za naju ni lahko. Ha, hinavca. Ubila bosta Paskala III. Z nožem in lažjo. Dala sta ga zapreti s pretvezo, da ga njegov zaščitnik 689 Pandemonij Markantuna Dominisa Friderik ne ščiti več. Da se je pobotal z Aleksandrom. Ha, tudi to se bo še zgodilo. PASKAL: Aleksander III., Orlando Bandinelli, papež, znan pravnik, teološki pisec in vojak. 2. INKV.: Včeraj si bil še papež, danes lutka. l.INKV.: Tudi nama bo Aleksander odstrigel krila. STOIKI: Aleksander III., vojak, general. Tudi nama bo odstrigel krila, kakšna hinavščina. Ne le Aleksandru, tudi njima si napoti, Paskal. Oba sta si že v mislih nadela tiaro. Izbrala naslov. PASKAL: Ko bom mrhovina narave in zgodovine, ne bom imel več obraza, da bi pljuval vanj. In to bo kmalu. Tako kmalu. Zato ne iščem ničesar več, ne poviševanja ne zaničevanja ne mesa ne besede. Vsakomur je izrečena samo ena beseda. Dvozložna, kaj bi človek s trozložno besedo! Prvi zlog je rojstvo, drugi smrt. Vmes je pa molk in izzivanje zadnjega zloga. Izrečena beseda je tvoja zemlja. Če se je ne oklepaš, si pokončan. Če jo preglasiš z lažno besedo, se nisi rodil in tudi umreti ne moreš. Rojstvo in smrt dajeta izgovorjeni delež drug drugemu. Rekli bi, da trgujeta prek človeka. Z molkom, ki ga človek okuša in ne prenese, zato ga napolni s svojim imenom, s podbesedami. To je odgovor na vprašanje, kaj je rojstvo, kaj je smrt in kaj je življenje, ki se ga divje oklepamo. 2. INKV.: Tudi Barbarossa trpi. Pravi: STOIKI: Ta bi bil rad Inocenc III. 2. INKV.: Utapljam se, dnevi so se razbežali, kot obleka leže pred mano smrdljivi čuti, povezani z menoj z drobnimi nitmi, ki se bodo zdaj zdaj potrgale. Izgubljam robove, polivam se čezse. Kdo me lovi v svoj vrč, v svojo dlan? Nekomu bom prišel prav. Rad bi mi pogledal v oči, pa jih nimava, oči. Kdo trpi v istem ljudskem vrtu? To je vendar moj Paskal. Deset let nisem pomislil nate, moja podkovana sirena, nič več ne kopitljaš po Rimu. Čemu me nadleguješ? Pehajo me ko tebe iz zaporednosti v vzporednost, kakšen neugoden veter, moj bog! PASKAL: Krona je na moji glavi, krona je na tvoji glavi, tako sem se zabaval s kardinali. Tako smo uganjali oblast. Vsak po svoje dela pokoro. Vsak. Ta, ki se ponižuje, in ta, ki je ponižan. Preveč smo izgubili, da bi bili bogati. Reke so potopile, plazovi odnesli dosti kosov nas. Črede so nas pile, sovražni vozovi odnašali. Dosti smo tudi zavrgli. Ko bi se mogli poiskati in sestaviti nazaj, bi bili višji od obzorja. Tako se srečaš, človeka iz prsti. Grude čutiš, kotale se v tebi razigrano. Slednji svoj kamen poznaš, kadar se kakšen okruši, solze začutiš. STOIKI: Tudi ta laže. V njem ni kesanja. Samo besede. Krona je na moji glavi, pokora, vsak, vsak. Laže. 2. INKV.: Barbarossa pravi: Tu je le Paskal, pa še ta molči. Rad bi bil moj pes mrhovinar. Ne trudi se, Paskal, moj grešni kozel. O človekoljubna folklora! Ni povoda ne povodca za nova dejanja. Procesija, petje. moja mrežnica je vzdražena napeta lakotnica dajte mi jasli besede dajte mi slamo glasu da malo prežvečim življenje zabuhel in mozolj ast skremžen nad deležem o rad bi slišal hojo urokov med koraki zemlje med koraki lune rad bi slišal vesoljni potop besed in rad bi stesal barko glasov in rad bi se hladil pod zapranimi perutmi belega goloba nevihta lokostrelka dolino obstreli z njo pod pazduho po svetu gre večnost jima ni usojena niti potrebna niti potrebna reči in pojavi so skromni preskromni naveličani so me že naveličani so me že si iz gline napravijo dvojnika iz stekla in iz dima edina resničnost te srečuje ob rojstvu in smrti pa še to po naključju vse drugo je položeno na tuj žrtvenik vse drugo je gostija tujega spola zarja je dolžna da razburi brezdelne dekleta bredejo noč s priprtimi očmi če se slišiš veš da sebe ne slišiš oni govorijo s tvojim goltancem ragljo sebe v rokah držim kot jež zvita pesem je to mokrotni glasovi so to 692 6. psalm Valentin Cundrič 693 Pandemonij Markantuna Dominisa v katerih omagata človek in zemlja ragljo sebe v rokah držim kot jež bodeča pesem je to molimo za svoje dvojnike za dvojnike iz gline za dvojnike iz stekla za dvojnike iz dima vsaka misel hoče svojo pručko na njej bi čepela in buljila predse vsaka misel ima vročico kako priti do še ene pručke vsaka misel oblači srajco iz nasmehov haljo pokorščine oblači vsaka misel je skrbno preganjena zataknjena v žepek počutja 1. INKV.: Očitajo mi, da sem Homerjev tip. Nečlovek. Vendar je tudi moj nos rdeč in smrkav, tudi iz mojega drobovja se odceja. Obhajam praznik šotorov, stanujem pod drevesnimi vejami, en dan in eno noč, da bi mlajši rodovi vedeli, da je človek tisoče let brez strehe prezebal. Obhajam praznik joka, solzim se en dan in eno noč, da bi mlajši rodovi vedeli, da se v tisoč letih kapnica oči posuši. Obhajam praznik besede, govorim na pragu en dan in eno noč, da bi mlajši vedeli, da tisoče let brez besede nisi mogel živeti. Obhajam praznik blata, valjam se v močvirjih en dan in eno noč, da bi mlajši vedeli, da je za smrad časa ena celina premajhna. BERAČI (ponovijo). STOIKI: Aleksander ničesar ni rekel. Paskalu že ne. Še spovedniku ne. Še Bogu ne. 1. INKV.: Stanujejo med svinjami, stikajo po brbotu čutov, vstajajo iz smradu, da bi postali očetje tega blata. In taki ga sodijo! Pivcem in vlačugam se lahko taki omilijo, Aleksandru ne. Pokorščino bodo vlekli na prsi, natikali jo na prste, jezik in petero čutov, o še, še, kajti velika je človekova nagnjenost biti odvisen in pokoren. BERAČI: Aleksander se podi z vojščaki po naših poljih kot krdelo divjih svinj. PASKAL: Beata practica! Kljub njej nisem dosegel z močjo in dejanji dobrih in koristnih stvari, ki vodijo do sreče ali celo do resnice. In do oblasti. BERAČI: Sreča, resnica in oblast so te pahnile od sebe kot ščene, ki je pri psici opravilo. Kotila bo psica sama. Kljub opreznosti si samo tu. STOIKI: Tu, pretepen, gol. Kako si že pisal Aleksandru? Moje besede niso varna shramba zadovoljstva, zadovoljevanja, samozadovoljstva, Valentin Cundrič prva množica liže zid druga množica ga ruši žal si upaš samo upati da bo to vse skupaj komu všeč prva množica liže zid druga množica ga ruši do kam je voda in do kam jaz sežem: njena stopnja do kam je človek in do kod seže voda od ondod meč trohnobe zasajen v jesenski svet v nos rdeč in smrkav v drobovje iz katerega se odceja meč trohnobe zasajen v praznik šotorov meč trohnobe zasajen v praznik joka v suho kapnico oči zasajen v praznik besede zasajen v praznik blata v celino čutov zasajen odložili so koso zavisti skrhana je odložili so koso ljubezni skrhana je vlečka dobrote se valja v blatu ur in predpražnikov prekrila je letne čase reči letne čase pojavov če ptica pravi da je voda gre za operoteno vodo in sipe v mlečnih oknih so naša poskakujoča srca zagozdenemu v človeštvo v lestev nabreklih besed ti vsadijo spol in jezik rekoč: to je tvoje telo zid je dolžan da ni brez lestve postava da nevarne pomori ti si dolžan postati tolsta gosenica in ljudsko izročilo pravilo: še metulj še metulj 696 8. psalm 697 Valentin Cundrič sadističnim pričam svojega mesa bom natočil zemljo in nebo spustil bom mednje kobro vroče krvi sam pa izza nohtov trebil pelod sadističnim pričam svojega mesa bom natočil trnje in osat od besede do besede poskakuješ po štirih ali po eni nogi vse kar rečeš ali storiš je že zdavnaj zagozdeno v lestev čutov in misli zagozdeno oleandre lovor in bršljan čez lev v katerega lezejo črvi vleče brbot poletja v posmeh vsem ki na ozeblo glavo poveznejo pokorščino v posmeh ozeblim čutom ki pokorščino natikajo čez smrad o kakšen pesek v misli o kakšen pesek v čute pada skoz oči 9. psalm listi vode rumenijo padajo na nas zvezda dežja se razkroji v raševini odmeva luna dežja potone v daljavo in bližino odmeva ki sklanja trudno glavo na čelo sonca če gora trdi da je voda gre za solzo razcapanega boga vsakdo odmetava sence s sebe in jih nikdar ne odmeče a že ena sama tvoja beseda je rdeča nit čeprav so prenehali moliti zate čeprav so te prenehali preklinjati žitni val so odplesali pa ga videli niso in ga ne bodo vendar luč ženskega mesa bo premagala nebo in bo zvezde zatemnila 698 Pandemonij Markantuna Dominisa zapleteni v sluznico dneva opletamo cingljamo in bučimo zemlja je zanka zanka čudna zanka o kako te zadrgne z eno besedo se oblečeš v drugi prebivaš z eno besedo v posteljo ležeš v drugi besedi umreš meh dobe goni tvoj nasmeh ki je odpustek ki je najvišji klin na lestvi prislonjeni z atoma na atom o tvoj nasmeh tam zgoraj je pustil tvoj nasmeh tu spodaj in zdaj ne veš da svet po hrbtu dvojčka stopa BERAČI: Vsak kraj v Evropi ima pručko, na njej čepi in bulji predse. Vsak kraj v Evropi ima vročico, kako priti do še ene pručke. Vsak kraj v Evropi oblači srajco iz nasmehov, haljo pokorščine. Aleksander pa oblači goreče peruti, skoz življenje brez teže leta, ne hodi ali leze. Procesija, petje. PASKAL: Monstruozna spaka bivanja. Skratka: usoda non inflammabile. Moje posamezne faze so prave dolginke, žleb, po katerem curljamo v kloako, mezga iz velikana in polža, v greznico Rima. STOIKI: Življenje je klovniada. Motil si se, ko si mislil, da si med njimi, njih število je tajno, je mit. Na begu skoz ta pekel vsakomur krila zgore. Zgodovina se križa, pari za tvojim hrbtom, ne ve se s kom. Svet je nag, gobav, snetjav. BERAČI: Svoje rojstvo nosimo naprodaj, da si kupimo za svoje smrt. Mi smo jogi, drobec jogov, samo brez spoznanja. Postlali nam bodo v tišino s tišino. PASKAL: Via dolorosa! In bi me radi patetično balzamirali. Ad acta! Nobenih zgodb, obrisane solze. Ne, svoje mrhovine ne posodim za nobeno slavje več. Naj me še tako obletavajo naviti angelci, usoda se je povampirila v meni, drži me s čekani in kremplji, njene besede jecljam kot imbecil, komaj razumljivo, komaj slišno. STOIKI: Kdo te sliši. Ti si kompromitiran šarlatan, in ko buljiš v rutini-rani ritual, spoznavaš, da si pamflet. Pamflet na dive, na vzvišeno sramoto. Na hektare brezsmiselnega joka, pamlflet na votivno življenje. PASKAL: Enigmatična faza. Naj še kdo pride, če upa. Populil mu bom čope las, odtrgal jezik, uhlje, ovelo kožo bom potegnil z njega in jo pripel na drog za zastavo. 699 Valentin Cundrič STOIKI: Izpadel si iz garniture. Brcnili so te s prestola v arktiko. Prve dni si vpil k nebu: moj Bog, obleci me z glasom, glej, nag sem in sram me je in zebe me. Nihče se ni oglasil. Kdor ne sliši prvič, je gluh. Pa naj bo bog ali človek. Če se oglasi kasneje, se zaradi kesanja. 2. INKV.: Barbarossa pravi: Človek-nutria, odlivaš si pitnino, gneteš zase obredne kolače. Častiš se po božje. Kakšno skrpucalo, križanec. Prikazoval se ti bom ves v brazgotinah, kot so se meni prikazovali. O, imaš se za srečnega na tlaki, da odslužiš kožo in kri, na tlaki, da se za svoj meh oddolžiš, imaš se za srečnega kljub desetini od črnega za nohtom — blagor, blagor ti! Mene pa zanje srp vode, veter bo moje povreslo, razpečali bodo moje stvari med mezince, kazalce, palce, sredince. O, roke, ki jih nisem polomil, me bodo raznesle po koščkih, po drobtinicah po vsem znanem svetu. BERAČI: Cesar lahko govori zviška, govori in ne čuti; ponavlja besede svojih pesnikov. STOIKI: Smo zakonitosti ali posebnosti? Ne veš. PASKAL: Ni važno, jaz sem štirioglat, vaša vrata so pa okrogla; raje bom poiskal štirioglata vrata, kot da bi sebe popravljal. Zgodovina viška rožni venec: ki se pogovarjajo z volkovi, ki krvave, ki nimajo na zemlji prostora, ki nimajo v času časa. BERAČI: Mene ne viška. Saj ni treba. Smrt bo val, ki oplakuje brez sledov. Vse bo razlomila: nož in kruh. Smrt bo moja poslednja beseda. Poslednja želja telesa, še preden se je rodilo. Zadnje poželenje mesa. 1. INKV.: Aleksander pravi: Pinije so ulice v nebo, a človek je ulica na- vzdol in nikamor. Nekaj laktov višine in nekaj pedi širine. Jokajte, misleč, da ste popolni, jokajte, misleč, da ste lepi. Zame popolnost in lepota nista več dve zvijačnosti, dve lakomnosti, o, nič mi ne moreta. Izvil sem se množici, ukanil sem jo za sebe, ukanil za povračilo, in to je edina človekova zmaga. Zaklenil sem pred njo svoja usta in ude in jo obvezal, da zori zame dan in noč sadove mesa in sadove besede. To je edini človekov triumf. In se niti precenjevati ni treba. STOIKI (ponovijo). BERAČI (ponovijo). PASKAL (ponovi). l.INKV. (ponovi). 2. INKV.: Vprašanja polže čez svet kot rja. Odgovori švignejo, švistnejo leno. Sadove življenja pokušam, jih zavračam, zakopljem kot nevredne. PASKAL: Vsi so se opili od volje in moči, poskušali so besedo in meso, saj nekdo je moral pokušati. 2. INKV.: Preobjedel sem se mesa in besed. ZBOR: Govori bodoči Inocenc III. Mar mu je Aleksander. In Aleksandru ni mar za bodočega Inocenca III. Če bo postal Barbarossov ljubljenec, bo nekoč Inocenc III. Aleksandrov nasprotni papež. Nemara že jutri. PASKAL: Kje je zdaj Paskal, Aleksander, in kaj je? Mar sem jaz varuh svojega brata, praviš. Lagal sem ti, da bi te izzival. Nobene sledi nisem našel za Erikom. Izginuli grenlandski škof Eirik Gnupson pošilja 700 Pandemonij Markantuna Dominisa Aleksandru pozdrave in izraze vdanosti iz Vinske dežele. Prek Paskala, ha. Hotel sem te samo spomniti, da ne veš za svoje škofe. Pisal sem ti o srebrnem zemljevidu, še videl ga nisem. O kijevskem Nestorju, o Becketu, o, nikogar nisem poznal. Le dražil sem te, tekmec. Nisem mislil, da bo ta igra tako draga. Moja bula o Kristu! Rad bi videl tvoj obraz. Pisal sem ti, da mi tretja božja oseba sporoča, da Kristus iz Marije ni pravi Kristus, temveč Luciferjeva prevara, Antikrist tako rekoč. Pisal sem ti, da prav tvoja cerkev zapira pravemu Bogu vrata do vernikov. Si bil nevošljiv, kolega papež, ker nisi bil deležen božje pozornosti. Ker si nevreden razodetja. Ti, ki si na vse kriplje prizadevaš, da bi te naslednik razglasil za svetnika. Čemu si bil nevošljiv, ko vendar veš, da nihče ni deležen božje pozornosti. Ali pa ne veš. O, velika je tvoja vera potem, samo kaj ko tvoja dejanja niso po njej. Kar si storil meni, je razumljivo, ni pa po veri v Boga, temveč po veri vase. Jaz ti tega ne odpustim. Nikoli. Tvoj zgled me je pohujšal, naj ti obesijo mlinski kamen okrog dišečega vratu; ubil si me . . . Ver-tumnus. Spremenljivi. Oče, sin, duh. Kakor: trije papeži hkrati in ena sama cerkev. O, kateri preval zgodovine je to? Kateri planet? 10. psalm človek je jablan za zvezde če zvezde povejo iztočnico besno tolkalo življenja trese mesečne verige razlomi se piščal besede na tristo petinšestdeset kosov ki vsak po svoje misli da je cel če človek trdi da je voda ta beseda med storjeno ne sodi to je le pokončnost končnosti in oglušujoče šelestenje propada podoknicam pa oči sijejo pladnji ust so polni snega dokler udje ki se razbijejo ne popadajo glasno na tla na okrevajoči ulici pestujemo sprehod s kanarčki in molčečnost kosci s travnika žanjice z njive z vrta bolniki vi glejte: taka je usoda slina in meso se pomladita ima nas na jeziku čas boštvo: zrelo mrtvo na nihajoča čela nam dežuje slina in meso se pomladita ima nas na jeziku čas meja med storjenim in nestorjenim je zdaj nizka zdaj visoka kosci s travnika bolniki s vrta tudi neizrečena beseda zapade prva merica duše je okisana a druga obnori meso s skrivnostjo ki bo stiskala oči v opitih telesih do smrti prihuljeni čuti bodo prihajali prihuljeni glasovi bodo prihajali zabijali bomo žeblje besed a klobčič skrivnosti bo neodmotan ne bo previt na naše prste ne bo previt na naše čute ves naš trud bo zaman palčke usode oblizujemo materinska roka hoče biti to materinski črvič srca je to dnina telesu je to žebelj prostora je to gre za operoteno vodo če ptica trdi da je voda zamahneš in jo ubiješ kakor človek človeka rože zvarijo strup hruškasti plamen šine roža rožo zajeda namen izpodriva namen nadomestek za dobroto za katero smo zapriseženi bomo viškali drug pred drugim nate nate: vljudnost vljudnost snop duš odgnije snop čutov počrni pod pazduho te prime prva zvezda 11. psalm 701 702 Pandemonij Markantuna Dominisa tisočkrat večja in tisočkrat manjša snop duš odgnije snop čutov počrni kakor človek človeka ptica vzleti in ptico ubije operotena voda vzleti in vodo neoperoteno ubije s kljunom ovce meketajo visoko pesem jo blejajo in volk jo tuli človek: mezga iz zemlje in iz lune se križa z gobami in kačami ki srepo zro kot tisočletni jogi v višave brez spoznanja to je konec visoke pesmi to je njena zadnja vroča kaplja na naš suhi jezik 12. psalm kazalčke usode oblizujemo očetovska roka hoče biti to očetovski črvič srca je to dnina telesu je to žebelj časa je to gre za solzo razcapanega boga če gora trdi da je voda potem butajo vanjo jeziki ptic potem se zadevajo vanjo komolci dežja če ptice križajo mesečniki v zadoščenje svojih rok drevesa ne popadajo na kolena in ne zapro nastežaj odprtih oči ponosen si nad kretnjo s katero pred trgovci odpiraš predale moči in jo ponavljaš na gori na kateri so odtisnjena stopala razcapanega boga črvi vode črvi kopnega lezejo pod kraguljem neba lajajo psi čutov 703 Valentin Cundrič za grmi čaka ostra britev iz kač črvi vode črvi kopnega lezejo pod kraguljem neba bramor vode bramor kopnega se zvija pod tvojim kljunom lepljiva kolena dežja razorjejo prostor to je opičja nadaljevanka o ritual navite evolucije izvit iz rajske trte izvit iz trte rajčice kaj mi mar preteklo kaj mi mar prihodnje padanje iz roda v rod vladanje dogodkom doživetjem življenje bo nedoživeto STOIKI: Pedenjzemlja; pedenjzemljica; laketzemlja, laketzemljica; vatel-temlja, vatelzemljica; seženjzemlja, seženjzemljica; korakzemlja, korak-zemljica; če je sploh zemlja, stara dobra žemljica, mojbog. BERAČI: Bili smo voli okoli jasli in smo tulili: preljubi, še malo, pa bodo lezli skoz šivankino uho; rekli so, da so vsi zlezli skozenj, razen nekaj izjem. PASKAL: Vsi, razen mene. 2. INKV.: Nisi ti zgodovine zgrabil za vrat, ne zgodovina tebe. Epizoda je vsakdanja, tako splošna. Vidijo te v vsakem pretepenem psu, v nesrečnem vremenu, v ponesrečeni ljubezenski igri. V sosedih, ki jih ne marajo. V biču, ki ga ujedajo. Tudi v sebi te najdejo, pasjeka. Sedem oken jim zasekam v kožo, sedem lin, sedem špranj. Težko je reči, kaj so oni, kaj si ti. Sam že veš: blato, govno. Za ljudi je bolje, da tega ne vejo, ne bi prenesli. Ne bi prenesli smrdljivega angela v sebi. STOIKI: Karla Velikega si razglasil za svetnika. V njem pa nisi videl svetnika, teh ne priznavaš, temveč svojo mrhovino. Mrhovino, na kateri si plesal kraljevsko oblečen. To je bilo še takrat, ko te je zgodovina lizala od las do peta. In ni ničesar preskakovala. Zdaj vem, da je oblizal mišjak šimpanza. PASKAL: Ubežali bi si radi kot kugi. V coklah smeha, v coklah joka, v orehovih in polžjih lupinah ali v kraljevskih plaščih. ZBOR: Karla Velikega si — šimpanza. 1. INKV.: Smrt ima rada človečino. STOIKI: Hotel si Paskalovo univerzo. Hotel si zakoličiti sodobnost s kamni svojega duha in moči. Mislil si, da te svet potrebuje. Hotel si še eno obloženo mizo. 704 Pandemonij Markantuna Dominisa PASKAL: Friderika sem okronal, zdaj bi ga zadavil. Naj nečloveško pogine, on, on je bil moj bog. Jaz njegovo skrpucalo, jaz piškavi hera-klid, krpa iz tujih domislic. Jaz, kramp človeški. 1. INKV.: Odvisnost, odgovornost, spoštovanje je treba krotiti. ZBOR: Govori bodoči Kalist III. Mar mu je Aleksander. In Aleksandru ni mar za bodočega Kalista III. Če bo ostal Barbarossov ljubljenec, bo lahko nekoč Kalist III. Aleksandrov nasprotni papež. Nemara že jutri. BERAČI: Naš edini zaklad je kobra pogovora. Kdor nečistuje za žlico življenja, pride do sem. O oblastniki! Neron je umrl kot samomorilec. Domicijana so nabodli na meče. Decij je utonil v močvirju. Valerijana so odrli. Dioklecijan je zblaznel. Pa ti, Paskal? Kaj te čaka? Aleksander si mane roke, češ; Paskal je postal eden izmed nas. Kot je za-klical Bog: Adam je postal eden izmed nas! STOIKI: Nekoč si izdal okrožnico, da sta bila Kajn in Abel homofila. Zakaj to ne bi bilo verjetno. Ampak tale vendar te je pokopal. Tale vendar ti je snel papeški plašč. Spremenil te je v kačo. Vzdevki Doctor melifluus, Magister Sentenciarum, hierisiarh, patriarh, prezbiter, papež, človek, sluga so se luščili s tebe kot ogorela koža. Samo pojoči šimpanz, krotki Šimpanz v tebi, tvoja duša ohripela, je ostal. Ni se odluščil. BERAČI: On je kronal, papeževal. On se je rokoval s šimpanzi v Manuelu, Frideriku, Aleksandru, patarencih, Valdu. O pojoči šimpanz v kletki tvojega telesa! STOIKI: Šimpanz ne sme nositi krone, humerala, je kriknil Aleksander. Vendar, čarobni šimpanz, jambor, na katerega si dvigal jadro oblasti... Laus tibi, Kriste. Ne zahvaljuj se Bogu, temveč meni, si se mrščil. Bog ima že tako dovolj hvale. Kdor hvali njega, hvali mene, te je miril kocinasti šimpanz. BERAČI: Sam je s kocinastim šimpanzom. On, ki je hrepenel po zgodovini. Kje je zdaj veriga, ki si jo vlekel za seboj. Počila je ali pa je ni bilo. Hotel si doseči tuj namen, a se nisi zavedal, da si sam namen. Prekoračil si sebe in padel. Nujno padel. Procesija, petje, dve ženski se odločita od množice. Ena starejša, druga mlajša; Paskalova mati, Paskalova ljubica. MATI: Svetost! LJUBICA: Ne delaj se, da naju ne slišiš. Prihajava od daleč, od ondod. PASKAL: Če vama je zveličan je drago, zbežita, jaz sem preklet. MATI: Jaz sem tvoja mati. LJUBICA: Jaz bi morala postati tvoja žena. PASKAL: Mati? Ze nekaj je let, odkar je v grobu. LJUBICA: Tudi jaz sem samo mora. PASKAL: Pripehal sem se do sem, ne mučita me. Mar sem nor, mar je norost dvorišče smrti. 705 Valentin Cundrič LJUBICA: Nor si, Paskal. Nož smrti se zabada v tvoj trebuh, v tvoj hrbet, privid ti zbuja gnus, kako se suče svet. Rodil si se, da ližeš rimsko blato, ne da piješ gnojnico province. MATI: Vsega je bilo dovolj. Province, Rima. Za naju dve si nag, nobena ti lastnost ne more biti humeral. PASKAL: Norim, norim! Meniha mu pljuskneta vode v obraz. PASKAL: Zakaj sta še vedno tu? l.INKV.: Čakava. 2. INKV.: Nisva prišla, da bi te tolažila. 1. INKV.: Aleksander in Barbarossa jahata v Rim. ZBOR: Lažeta. Barbarossa ne jaha v Rim. Prišel bo, da bo oklical novega papeža. Kalista? Inocenca? PASKAL: Moj zadnji dan! 2. INKV.: Na trgu boš pokleknil. PASKAL: Raje me pobijta s kolom ali zadavita, rad bi bil zadavljen. 1. INKV: Brez prič. 2. INKV.: Brez zakramentov. PASKAL: Rešite me že tega. Slišim kopita v glavi, nočem jih čutiti po glavi. 1. INKV.: To ni najina naloga. 2. INKV.: Zato plačujeva krvnike. Paskala odvlečeta za oder. ZBOR: Zakaj sta še vedno tu — plačujeva krvnike. ZBOR: Lažeta, kako lažeta. In ubijata, kako ubijata. Močnejša svetloba, procesija je glasnejša, petje. 13. psalm sredinčke usode oblizujemo sestrina roka hoče biti to sestrin črvič srca je to dnina telesu je to žebelj besede je to ta beseda med storjeno ne sodi če človek trdi da je voda rojstvo je žreb in smrt je žreb življenje pa ni utemeljeno žene skrivalnic naveličane pobeljene so za božanstva in ne bodo poveličane za njihova poznanstva 706 Pandemonij Markantuna Dominisa zdrava vljudnost milosti polna vzorna družba je tvoj sad naj se skoz mojo korist lomi tvoja svetloba naj se skoz tvojo korist lomi moj spol nagi avgust in goli september plešeta po tvojem sivem trebuhu ki si pastir tisočletja ker opravičuješ razsežnosti ko jih premagaš nagi avgust in goli september plešeta po tvojem sivem trebuhu življenje pa ni utemeljeno a je kot kaže: globoka nuja a je kot kaže: skrivalnica čutov in razsežnost: premagana platno zemlje in platno neba je treba razcefrati v niti in te naviti v klobčiče nazaj niti enega rodu ne oblečeš s svojo besedo niti enega otroka vse je nago in bo nago še naslednjih tisoč let 14. psalm prstanček usode oblizujemo bratovska roka hoče biti to bratovski črvič srca je to dnina telesu je to žebelj vesolja je to večje veselje imamo nad zvezdo ki jo odkrijemo žametni prihuljeni svetniški spimo pod skorjo resnice lepo zapečene od vekomaj do vekomaj: ubil se je angel zame odbran nerodoviten se je naveličal pohajanja z menoj med visokimi mestnimi kočami 1 707 Valentin Cundrič ljudje smo najraje sklonjeni dosegljivi vsem in sebi vljudnost: rodna sestra splavov ognojkov prisada malokrvnosti teče iz naših žil kdor ne pada na oči in na kolena pred mimoidočim cezarjem postane oče delte ki bo očistila tvoj avgijevski spomin na svet saj ne padeš na oči in na kolena pred mimoidočim cezarjem nad zvezdo ki jo odkrijemo imamo posebno veselje imamo poseben strah čeprav ne more postati podstavek čeprav ne more stopiti med naše otroke in jim ponuditi drugo jabolko vozel neba in zemlje je vozel napuha in mržnje vozel dveh rjastih polmerov o vozel navideznih rok je ponudnik daljav in bližin je posrednik konca in je naslednik tvoje golide 15. psalm mezinčke usode oblizujemo ubijalčeva roka je to ubijalcev črvič srca je to dnina telesu je to žebelj telesa je to žebelj smrti je to četrta oblika vode sem njena neugotovljena stopnja avgijevski spomin na kraj v katerem je vrbovina pokončna zato me ne tresi ni v meni nemirike zato me ne ogovarjaj v meni so umrli vsi človek je samo sled: rdeča nit se vleče skozenj 708 Pandemonij Markantuna Dominisa naveličani so me že naveličani so me že na čeri tega avgijevskega prostora nad nami je nebo prebelo zdaj sem četrta oblika vode njena neugotovljena stopnja za zastori sveta čudni kolovrati tečejo za zastori sveta čudne vezilje čepijo če ptica pravi da je voda gre za operoteno vodo človeštvo še požene vitice človeštvo še požene perje če gora trdi da je voda gre za solzo razcapanega boga ragljo neba držim v kamniti roki kot lisica premetena pesem je to če človek trdi da je voda ta beseda med storjeno ne sodi človek naj ne žrtvuje človeka in naj dozida podstavek prihodnjih rodovom trn osat so naše mere naša višina širina naš robec čez spol naš zamah s perutmi nohti srca in nohti razuma se zadro v naše glasove ki so glasniki pomrlih in čutov od smrti vstalih 1. INKV.: Pred pol ure sem sla odposlal naproti Barbarossu. 2. INKV.: Si ga odposlal? Potem je vse končano. 1. INKV.: Vse. Zdaj ga pričakujem. Govorila bova kot en mož. Aleksander ga je ubil. 2. INKV.: Kot en mož; kako bova pa papeževala . . .? 1. INKV.: Izbral sem si ime — 2. INKV.: Počakajva na sla. 1. INKV.: Kalist III! 2. INKV.: Jaz bi bil raje Inocenc III., Inocenc III. 1. INKV.: Lahko še boš, saj si še mlad. 2. INKV.: Torej po tvoji smrti? Po tvoji smrti, moj bog. 709 Valentin Cundrič STOIKI: Hotel bo Kalistovo univerzo. BERAČI: Hotel bo Inocenčevo. STOIKI: Pisaril bo v Bizanc Frideriku. BERAČI: Aleksandru visokodoneČa pisma. STOIKI: Pisal bo bule o Kristu. BERAČI: O Kajnu in Abelu. STOIKI: Okliceval bo svoje svetnike. BERAČI: Ti bodo mrhovina, na kateri bo plesal kraljevsko oblečen. STOIKI: Neron je umrl kot samomorilec. BERAČI: Decij je utonil v močvirju. Domicijana so nabodli na meče. Vale- rijana so odrli. STOIKI: Paskala so zadavili. Fanfare. l.INKV.: Jaz sem Kalist III., ha, ti moj prvi kardinal. 2. INKV. (poklekne): Poklekam pred Barbarossom in teboj, svetost. 1. INKV. (odsune kuto, pod katero je v papeški opravi, blagoslovi navzoče). STOIKI: Molimo za Kalista III., da mu bo odpuščeno. Za Aleksandra III., da mu bo odpuščeno. Za bodočega Inocenca III., da mu bo odpuščeno. Za Barbarossa. Fanfare. Prihiti sel, poklekne pred Kalista. SEL: Njegovo Veličanstvo Barbarossa pravi: Pojdi do mojega ljubljenega brata, nad katerim imam posebno veselje, in ga prosi, naj mi pošlje svoj blagoslov. Luči. ZBOR: Na trgu Campo del fiore so 21. decembra 1624 sežgali v navzočnosti ogromne množice krsto s truplom Markantuna Dominisa in polno vrečo njegovih spisov. Tekst obsodbe se je glasil: Obsojamo spomin mrtvega Markantuna Dominisa, nekdanjega nadškofa, na večno sramoto mu odvzemamo vso čast, dolžnosti in pravice, razlaščamo vse njegovo premoženje v dobro svetega oficija, ko odstranjujemo njegovo tukaj vrženo telo, njegovega duha in cerkvene spise. V svojem življenju se je Markantun Dominis izkazal kot nevreden za usmiljenje sv. cerkve in ga predajamo v roke rimskemu guvernerju, v skladu s predpisi in prosimo, da ga z njegovimi spisi vred javno sežge! KITARIST: tale doba teče skozme kot pozaba kot pozaba pa je živel in umrl Markantun iz Raba Pandemonij Markantuna Dominisa težko vino beli kruh sta še vedno dobra vaba pa je živel in umrl Markantun iz Raba saj te izključuje sveta in vsakdanja raba pa je živel in umrl Markantun iz Raba oj ti svet hrvaški jokaj se in smej s tabo mir oj s tabo mir dobro se imej Konec 710