V Nemčiji, nadaljuje avtor, so mnenja, da je za pouk velikega pomena film, ki prikazuje neko-doga- janje v naravi kot celoto. Pri tem je zelo važno, da so vsi momenti močno povezani in da je dogajanje napeto ter dogodek prikazan realno. Čim manj na- učenega in čim manj trikov naj moti tak film. Tu ni poudarek ina sistematičnem prikazovanju dežele, tem- več se skuša z enim primeram ponazoriti zveze med raznimi činitelji v pokrajini. Avtor na tem mestu na- glasa, da je izdelovanje te vrste filmov zelo zahtevno in je bilo do danes nepopolno. Učinek filma je seveda neprimerno večji s pomočjo dobrega komentarja, ki ga ne sme pogrešati niti naj- boljši film. K temu pripominja švicarski avtor naslednje: naj- boljši je komentar, prilagojen stopnji in tipu šole. To- da film, ki bi imel več komentarjev (za različne stop- nje) , bi postal predrago učilo. Danes marsikje lahko posnamejo učiteljev komentar na magnetofonski trak; kar se sliši pri pouku več ali manj mehanično. Ob predvajanju nemega filma pa učitelj lahko komentira šolski stopnji primerno. K geografskim filmom uvršča avtor tudi potek pridobivanja ali predelovanja kake surovine; vendar ima take filme bolj primerne za pouk blagoznanstva na strokovnih šolah. Tudi gospodarsko geografski fil- mi bodo morali imeti za vsebino predvsem odnose med prirodo in človekom, ne pa surovine. O uporabi filma pri pouku pravi avtor, da se vrši po istih metodičnih vidikih kot uporaba fotografije. Učitelj mora temeljito pripraviti komentar, ki naj bo jedrnat, stvaren in ki naj opozarja dijaka na naj- važnejše točke dogajanja, širši pogovor lahko sledi po predvajanju filma. Ponavljanje kratkega filma je sa- mo pozitivno in pritegne dijake, da se poglobijo v dogajanje. Napačno bi bilo prikazovati fi lm brez komentarja ali s slabo pripravljenim komentarjem. Dijaki naj se s filmom seznanijo še pred predvajanjem. Ka j t i v slu- čaju, da si dijak sam skuša odgovoriti na vprašanje med predvajanjem filma, so mu scene prekratke (če« prav jih imajo navadno za dolge, f i lm sam pa za dol- gočasen). L e prečesto torej nastopi slučaj, da dolžina scen ne zadošča za odgovore na vprašanje >— zato naj se film še enkrat predvaja. Ob koncu članka nam avtor nakaže nekatere mož- nosti za nabavo filmov. Idealna se mu zdi šola z last- no filmoteko — zlasti za kratke fi lme; pregledne fil- me si šola izposoja pri podjetju za razdeljevanje fil- mov. V Švici se vrši izposojanje f i lmov podobno kot pri nas za določeno dobo. Kantorske poslovalnice za poučni film posojajo določenim šolam filme — gratis. Priložen seznam prinaša zelo bogat izbor geografskih filmov (splošno geografski, regionalno-geografski za vse kontinente). V članku švicarskega avtorja je tudi za nas mar- sikaj koristnega, saj stojimo večkrat pred takimi pro- blemi. Ravno zato bi bili v našem listu še zaželeni članki z isto temo ah pa kakršno koli drugo, ki bi pripomogla k izboljšanju metodike geografskega pouka. (Po članku Georga Poola, Der Film im Geographie- umterricht, Geographica Helvetia, Bera, VII, 1953.) Mavrici j Zgonik GEOGRAF IN KARTOGRAFSKO DELO Geograf je v svojem delu pogosto pred nalogo, da mora poseči v kartografijo, tako na šolsko-pe- dagoškem poročju, kakor na knjižnem in terenskem raziskovalnem delu. Četudi je kartografija po svo- jem bistvu, to je po svojem tehničnem delu, precej oddaljena od pravega delovnega področja geografi- je, je za geografa in njegovo delovno aktivnost izred- no važna in v določenem smislu celo nepogrešljiva. 1. Kot vemo, je za geografi jo bistveno lociranje in tolmačenje pojavov na določeni zemeljski povr- šini v medsebojnem prepletanju in vzročni zavisnosti prirodnih in družbenih elementov. Tako je za geo- grafski pojav in geografsko aplikacijo bistvene važ- nosti p o v r š i n s k a n a v e z a n o s t (arealna ali celo prostorna). V tem se loči geografija od-drugih predmetov. Brez površinske ali prostorne predstave ni nobenega geografskega pojava ali procesa. Kartografi ja je nauk o upodabljanju zemeljske površine ali posameznih njenih delov in objektov na kartah. Tako ima tudi kartografija kakor geo- grafi ja opravka s površinskim predstavljanjem. Na- ravno je, da sta si torej geografija v ožjem smislu in kartografija po svojem delovnem področju zelo blizu! Geograf in kartograf se bosta zato uspešno podpirala in izpopolnjevala. K a j sili geografa, da mora poznati kartografski način upodabljanja zemlje, posameznih njenih de- lov in različnih geografskih pojmov, objektov in po- javov? Vsekakor osnovni didaktični načeli nazorno- sti in življenjske povezanosti! Tudi metoda geograf- skega proučevanja sama ne more brez kartografskih pripomočkov, pa naj bo to pri delu v naravi, kjer je še prav posebej navezana na uporabo karte ali v kabinetu in inštitutu, k jer je še to dvakrat bolj potrebno. Poleg tega je tu še geografski način pri- kaza in tolmačenja, geografski način mišljenja s svojo specifično zahtevo. Tudi do mnogih geograf- skih objektov ali pojmov, ki so vsi površinsko pove- zani, pogosto ne moremo do njih v sami naravi. Kam bi prišli? A l i so predaleč in zato nedosegljivi (n. pr. kako naj prikažemo in tolmačimo površinske 89 oblike iz oddaljenih Kordiljer, Centralne Azi je ali Avstralije!) ali pa so sicer blizu in dosegljivi, pa jih vendar ne moremo prenašati, ker so sestavni del prirode (n. pr. gora, gorski greben, značilna do- lina, terasa, kraško površje itd.). Sicer si pomagamo pri tem tudi z ekskurzijami v narave, ki jo obrav- navamo, vendar tudi teh ni mogoče vedno izvesti. In zopet poznamo mnogo težjih in abstraktnih poj- mov, ki jih je zopet nemogoče drugače posredovati, kot da jih konkretiziramo. Tako smo tudi s tem zo- pet v n a z o r n o s t i . 2. Pri tem nastane vprašanje, do katere meje je geograf dolžan teoretično dobro poznati in praktič- no potem tudi uporabljati kartografski način upo- dabljanja različnih geografskih elementov. Al i mo- ra geograf v celoti poznati kartografsko tehniko? In če ne, kaj in koliko? Gotovo ni stvar geografa, da mora znati napra- viti zemljevid v vsej popolnosti od prvih terenskih meritev do končne redakcije tiska. Za to delo so tu strokovnjaki (geodeti, geometri, kartografi, risarji, grafiki). Razumjivo je, da ni stvar geografa baviti se z natančno izdelavo različnih reliefov, zemljevi- dov, projekcij in drugih specifičnih kartografskih izdelkov. Se manj bo dolžnost geografov merjenje različnih razdalj, višin ter nagibov, pravo kartiranje ali topografsko snemanje s triangulacijo in niveli- ranjem, zato je tu geodezija. 3. Kl jub temu pa zahteva geografsko proučevanje in posredovanje v šoli, da se geograf vsaj v osno- vah spozna s kartografsko tehniko. Vsakdanja prak- sa zahteva, da se je mora posluževati. Tudi kartograf-strokovnjak dobiva od geografa mnogo dragocenih pobud. Zlasti mu je v oporo geo- grafsko tolmačenje različnih objektov na površini in proučevanje površinskih oblik. Pri topografskem delu na terenu in kartiranju v zavodu bo moral več- krat posegati po izsledkih geografije. Po geografiji ugotovljena dokumentacija in evidentiranje različ- nih geografskih objektov je za kartografa dragocen material, zlasti tolmačenje ledinskih imen in ugo- tovitve značilnosti površja. Poglejmo en sam primer, kako nastane topograf- ski zemljevid, ki je osnova za vse ostale zemljevide! Strokovnjaki vojno-geografskih, kartografskih in podobnih zavodov opravijo najprej vse potrebne me- ritve na terenu (krokiranje, triangulacija, nivelira- nje). Pri tem zapisujejo ledinska in druga geograf- ska imena. Po njihovih meritvah, zapiskih in na- črtih rišejo nato kartografi osnovo kartografske kar- te tako, da vnašajo v določeno geografsko mrežo primerne projekcijske znake za različne predmete v naravi, skladno z določenim merilom. Po njihovih risbah izdela nato tiskarna za vsako barvo svojo cinkasto ploščo in jo nato oblikuje v valj. V tiskar- skem stroju teče papir med valji in se nanj od tisku je barva za barvo. Iz skupka vseh odtisov na isti papir nastane končno topografska karta. Kako zamuden in kompliciran je postopek, preden dobimo od prvih meritev na terenu končno topografsko karto. Zdi se, kakor da tu ni potrebna pomoč geografov. Pa ven- dar! Vemo, da ima ljudstvo za vsak kos ozemlja, za posamezne dele polja, za posamezne gozdove, trate, vrhove, pobočja, pašnike, skalovje, potoke in reke, brezna in druge površinske oblike svoja značilna imena. To so ledinska imena. V ¡njih je veliko bo- gastvo našega jezika in naše kulturne tvornosti. Strokovnjaki, geodeti in častniki, ki kartirajo teren, mnogokrat napačno napišejo ta imena ali pa jih sploh ne zabeležijo. Starejši ljudje, ki ta imena po- znajo (n. pr. kmetje, drvarji, pastirji, gozdarji, lov- ci) odmirajo, mlajši l judje pa jih pogosto ne poznajo več. Tako se nam izgublja pomebmni pojmovni in jezikovni zaklad, često z bogatim geografskim in- ventarjem! Naloga geografov je, da v svojih okoliših pro- učujejo ledinska imena in jih kritično razmotrivajo. Premnogokrat bo že iz| ledinskega imena razbral ti- pičnost površja, voda, vegetacije ali naselij. Treba jih je pravilno zapisati, lokalizirati, nato pa jih spo- roči kartografskemu zavodu, geografskemu ali voj- no-geografskemu inštitutu, ali pa jih kje objavi s skico ozemlja vred. Vedeti moramo, da je vsako geografsko ime ne- kaj živega, produkt določenega ekonomskega in kul- turnega razvoja naroda. Ugotavljanje pravilnih imen je prav tako eminentno geografovo delo kot morfo- loško proučevanje terena. Mnogokrat tiči v ljudskem imenu boljše poznavanje bistva in tipičnosti določe- nega geografskega objekta, kot ga more dobiti geo- graf s teoretičnim študijem. S takim delom bo nudil geograf kartografu-stro- kovnjaku dragocene podatke. Le tako bo nastala so- lidna topografska karta. Spominjam se, kako dragocene podatke je dal ljubljanski Geografski inštitut Vojno-geografskemu zavodu v Beogradu za predaprilske Jugoslavije, ko je bil ta izdal prvo sekcijo nove jugoslovanske topo- grafske karte (merilo 1:100 000). Samo na tej sek- ciji, ki je bila v glavnem le izboljšana in predelana izdaja precejšnje avstrijske specialke v novem me- rilu, je bilo več kot 100 težjih napak, na katere so ga geografi pravočasno opozorili. 4. Tudi geograf ne more shajati pri svojem delu brez kartografskih pripomočkov in kartografske teh- nike. Ta zahteva izhaja iz več geografskih aspek- tov. Na nekatere bi rad opozoril. Naloga in namen geografskega pouka je med drugim tudi usposobiti mladino, da zna uspešno upo- rabljati karto. Če hočemo to doseči, mora tudi uči- telj biti dobro seznanjen z osnovami kartografije. Ka j se pravi praktično uporabljati zemljevide? Za potrebe splošno izobrazbene obvezne in srednje oz. strokovne šole poznamo več načinov uporabe zem- ljevidov. Vsekakor prihaja v poštev: čitanje in prak- tična uporaba zemljevidov, merjenje na zemljevidih (kartometrija) in risanje profilov. 90 Citati zemljevide se pravi razumeti njihovo vse- bino in si čim nazorneje in popolneje predstavljati pokrajino, ki jo zemljevid prikazuje. Pri kartome- triji je najpogostejši primer merjenje razdalj, višine, določevanje nagibov, zemljepisne širine in dolžine. Risanje profilov ali prerezov, ki služi predočevanju morfologije površja oziroma zemeljskih skladov in njegovih karakterističnih oblik, bo možno le na osnovi primerne karte. Profili (višinski, globinski, geološki in rečni) imajo povrh vsega še velik didak- tični pomen. Geograf mora biti sposoben, da zna tudi sam na- praviti preproste krokije in skice ter situacije, ozi- roma, da nauči tega svoje učence in jih na ekskur- zijah, poučnih terenskih ogledih ali potovanjih sa- mi napravijo. Tudi razgledne skice pokrajine z naj- bistvenejšimi morfološkimi potezami in vegetacij- skimi oblikami so za geografovo delo neizbežne. Ne gre tu za natančnost, temveč le za bistvenosti, tipič- nosti in značilnosti, gre le za glavne poteze! 5. Zlasti je po mojem mnenju za geografa nujno, da ve in po možnosti tudi praktično zna, kako se delajo trodimenzionalne predstave, plastične kakor risbe. Kvalitetno delo na šoli, zlasti na osemletni obvezni šoli to nujno terja. Res, da se kartografija — kot že ime samo pove — bavi prvenstveno z dvodimenzionalnim upodab- ljanjem, torej z izdelavo vseh vrst načrtov, kart, zemljevidov in atlasov, vendar pa didaktična zahte- va geografskega pouka usmerja kartografijo tudi v izdelavo trodimenzionalnih nazoril. To ' so različna geografska učila. Poleg kart prihajajo za naše delo v poštev različni reliefi, peskovniki, globusi, učila za matematično geografijo in različni modeli. Ker so vsa ta učila velikega didaktičnega pomena, mora učitelj-geograf vsaj v elementarnih potezah vedeti, kako se izdelujejo. Poleg modelov določenih konkretnih površinskih oblik (n. pr. rečna terasasta dolina, tektonski jarek, vulkan, prodorna dolina kraško polje, konkretna vzpetina, klif, f jord) so potrebni za uspešno geograf- ski pouk tudi razni tipični modeli, ki nam zelo dobro služijo pri metodi eksperimentiranja, da laže razu- mevamo težje pojme in pojave iz obče geografije. Vzemimo le primer učno-metodične enote, kako upo- dabljamo površje na karti s pomočjo plastnic! Al i moremo učencem uspešno posredovati te težke poj- me brez primernega modela vzpetine, razrezane v več plastnic, ki predstavljajo izohipse? Na osnovi karte z izohipsami in kotami nastajajo blokovni diagrami, tako shematični, kakor perspek- tivni. To je razmeroma mlada moderna tehnika po- nazarjanja delov zemlje, oziroma različnih zemlje- pisnih in geoloških objektov. Četudi je tehnika izgo- tavljanja težka, so zelo priporočljivi pri posredovanju zemljepisnih spoznanj, saj je tu nazornost popolna (poleg dolžine in širine tudi globina). Razvojni ciklus posameznih zemljepisnih pojavov (n. pr. fjorda, abra- zije obale, rečne doline, kraške površine) bo najlaže prikazati s primernimi blokovnimi diagrami. Mnenja sem, da bi moral vsak učitelj geografije vedeti, kako se izdelujejo reliefi, modeli, peskovniki, makete iz različnih plastičnih mas (gline, peska, pla- stelina, mavca, krompirjeve moke) in lesa, lepenke, vezanih plošč ali papirja. V domoznanstvu bo imelo modeliranje celo prednost pred čitanjem in uporabo karte. Pri obravnavanju regionalne geografije od- daljenejših delov pa bodo imeli prednost karta, sli- ka in film. Da mora učitelj geograf vse to poznati in potem tudi praktično uporabljati, ga ne sili k temu samo princip nazornosti, ki mu poleg drugih didaktičnih principov kar najbolj garantira kvaliteten pouk, temveč tudi dejstvo, da je treba učence zaposliti tudi ročno in izvenšolsko! S kartografskim delom dajemo tudi pouku ročnih spretnosti mnogo prilike, tako po vsebini, kakor tehnično, za bogat roko- tvorni pouk. Ne pričakujmo vedno, da se bodo naši geografski kabineti izpopolnjevali od zgoraj le s kup- ljenimi učili in predmeti! Marsikaj moremo tudi sa- mi izgotoviti ob aktivni pomoči mladine. Tudi za skupinski pouk bo kartografska aktivnost v zvezi s poukom zemljepisa nudila mnogo prilike za udej- stvovanje. 6. Omenim naj ob koncu še to, da terja uspešen geografski pouk ponazarjanje različnih geografskih pojmov, pojavov in predmetov v najširšem smislu. Poleg karte — zemljevida, ki predstavlja določen del zemeljske površine in ki je kartografski izdelek ka- teksohen, prihajajo pri našem delu v poštev še naj- različnejše oblike geografskih risb. Res, da te ne vsebujejo toliko pravih kartografskih elementov, vendar pa marsikatera teh risb nastaja na osnovi karte. Didaktični princip nazornosti zahteva, da se jih pri vsakodnevnem delu v šoli stalno poslužu- jemo. Glede na metodo, tehniko, vsebino in namen, ki ga hočemo s ponazarjanjem doseči, razločujemo mnogovrstne risbe, tako razgledne risbe, krokije, črteže, skice, sheme, realistične in stilizirane risbe. Pogoste so tudi risbe, ki predstavljajo in grafično ponazarjajo statistične podatke in srednje vrednosti določenega dela zemlje in njenih različnih panog, ta- ko tabelarično predstavljanje: grafikoni, diagrami, klimogrami in kartogrami. Končno so tukaj ilustri- rane risbe in aplikacije, ki so zlasti priporočljive na nižji stopnji. Pogosto mora geograf pri svojem pedagoškem ali tudi raziskovalnem delu reproducirati, reducirati ali povečati določeno geografsko risbo in karto. Preri- sovanje kart v didaktične in študijske namene za- hteva posebno pozornost ter dobro poznavanje karto- grafskih elementov in tehnike. V didaktične svrhe naj prerisovanje karte ne bo šabIonsko in mehanič- no! Ni potrebno izgotavljati karte v kartografski po- polnosti, omejimo se le na njene bistvenosti in ti- pičnosti. Četudi ne bodo učenci natanko reproduci- rán dotiskane karte do zadnjih detajlov, se bodo vendarle morali seznaniti z vsebino karte. Ta pa bodi v glavnih črtah podana s shematičnim ali eno- stavnim obrisom. 91 Iz dosedaj označenega je razvidno, kako nujno potrebno je za geografa, da se razume na preprosto kartografsko tehniko. Geografsko mišljenje in me- toda dela, geografska predstava in didaktični prin- cip nazornosti — vse to zahteva čim pogostejšo upo- rabo pestrega, a uspešnega ponazarjanja. Se prav posebej pa je dandanes potrebna slikovna kakor gra- fična ali plastična ponazoritev. Statistika je izredno napredovala in uporablja grafično in kartogramsko ponazarjanje v vseh mogočih panogah, posebno v ekonomiki in demografiji. Skica, slika, model, f i lm so postali v šoli na vseh stopnjah bistveni in sestav- ni del živega pouka. Tudi reforma našega obveznega šolstva se po svojih zahtevah naslanja na to. Pouk, ki sloni na uspešnem ponazarjanju, ni dolgočasen, temveč vzbuja pri poslušalcih ne samo pravilne predstave, temveč tudi njihovo aktivnost, je zato uspešen in pomaga do trajnejše zapomni j ivosti. K N J I Ž E V N O S T Marginalije h Kranjčevemu-Savnikovemu učbeniku, »Zemljepis Jugoslavije za IV. razr. gimnazij«, Ljubljana 1956. Novi zemljepisni učbenik Jugoslavije za IV. raz. gimn. je med našimi zemljepilaniimi učbeniki važna pridobitev. Izšel je skoraj istočasno kot zgodovinski učbenik za isti razred. Učiteljstvo in mladina sta oba sprejela z vese- ljem. Danes, po enem letu uporabljanja obeh učbenikov, moremo reči, da Kranjčev-Savnikov Zemljepis Jugosla- vije ni razočaral, v primerjavi z zgodovinskim učbenikom ustreza zmogljivosti učencev na tej stopnji razvoja bolj, ne da bi zato trpela njegova strokovno znanstvena kon- cepcija. Medtem ko je o učlbeniku za zgodovino dokaj prigovorov, zlasti z metodične strani, Kranjčev-Savnikov učbenik na splošno ustreza zahtevam sodobnega geo- grafskega pouka in ciljem naše vzgoje. Učbenik temelji na novem učnem načrtu za nižje gim- nazije in upošteva nekatere novosti in navodila, ki jih ima v razliko od prejšnjega sedanji -učni načrt. V pri- merjavi s prejšnjim upošteva nov učbenik mnogo bolj zahteve modernega geografskega potika in geografske vzgoje, četudi je še čutiti tradiciomalnost in premočno na- vezanost na učni načrt, zlasti v splošnem delu, kar mimo- grede povedano velja za mnoge druge, tudi moje zem- ljepisne učbenike, vendar marsikje zgovorno izstopajo oni momenti, ki naj silijo učenca k razmišljanju. Tega moramo biti veseli! Polagoma le prodirajo v naš geograf- ski pouk moderna gledanja. Pa poglejmo učbenik neko- liko podrobneje! 1. S strokovne strani se mi zdi, da je knjiga naj- boljša v drugem delu, to je pri podrobnejšem obravna- vanju ljudskih republik oziroma njihovih regij. Tu je nevarnost, zaiti v deskriptivnost večja, zato je verjetno to avtorja prisililo, da sta skrbno in pretehtano prika- zala v zaokroženi kompleksni sliki geografsko podobo po- krajin. Priznati moramo, da je to laže doseči v pokrajin- skih karakteristikah, kakor pri občem delu. Skoraj polovica knjige (stran 99—169) je posvečena podrobnejšemu opisu ljudskih republik, od tega razme- roma največ odpade na Slovenijo. Ta veliki obseg je ra- zumljiv, ker avtorja obdelujeta posamezne republike po prirodnih enotah oziroma regiah. Tako je tudi prav! Naši učenci, ki dokončajo obvezno splošno izobraževalno šolo, morajo podrobno poznati svojo ožjo domovino, pregledno, pa vendar solidno in dovolj trdno znanstveno fundirano pa celo državo. Učbenik nas dokaj podrobno in zaokro- ženo seznanja po pokrajinah in celo mikroregiah z našo ožjo in širšo domovino. Kar se tiče regionalne razčlenitve Slovenije, se zdi, da se je Ilešičeva toponomastična regionalna razčlenitev v praksi že dokaj ustalila. Nova so imena regij Pomurje, Zgornje, Spodnje Podravje, Sotelsko. Kazalo bi ta imena obdržati tudi v bodoče, saj se dokaj posrečeno skladajo tudi z gospodarsko-geografskimi značilnostmi. Pri tem regionalnem opisu se mi zdi, da ne bi bilo odveč, če bi na koncu vsake regije prikazali, kam in h kakšnemu večjemu gravitacijskemu centru težijo (n. pr. Zgornje Podravje, Spodnje Podravje, Pomurje k Mariboru, Sa- vinjsko, Sotelsko, Posavje k Celju itd.); s tem bi se vi- dela njihova obojestranska naravna povezanost. Tudi splošni del v knjigi zadovoljuje. Pozitivno se mi zdi v njej, zlasti pri pregledu površja, da ni prenatrpa- nosti v imenih in stroge sistematike. Tudi tu je čutiti, kako skušata avtorja premagati sledove tradicionalne zemljepisne deskripcije; pri fizičnem delu se jima je to bolje posrečilo kot pri gospodarskem. Posrečena so pri poglavju o reliefu kratka razmišljanja o delovanju en- dogenih iin eksogenih sil, tektonike, erozije, glaciacije itd. na naš makrorelief. Taki kratki, obče geografski vpleti bi naj po mojem ostali tudi dalje. To se sklada tudi z bodočim učnim načrtom za osemletno šolo. Pri regional- nem delu se ob konkretnih primerih zaustavimo pri po- sameznih ofoče zemljepisnih pojavih in jih tu tolmačimo! Tega pogrešamo v naših regionalnih zemljepisnih pregle- dih, tudi v mojih! Dobra stran splošnega dela je tudi ta, da ne ostaja le pri fizično geografskih pojavih in podatkih, temveč jih skuša prikazati tudi v aplikaciji na gospodarsko izkorist- ljivost. Tako sledijo občezemljepisnim poglavjem o reliefu še poglavja o pogojih za gospodarski razvoj oziroma o gospodarskih osnovah v dotičnih prirodnih enotah. Tako čitamo že pri fizično geografskem obravnavanju alpske- ga, dinarskega, rodopskega, panonskega sveta o podnebju, rastlinstvu, gospodarstvu itd. Opis regij je sočen in dokaj plastičen. Stil je razum- ljiv in jasen, kar je odlika učbenika, tako- ni preveč lapi- daren in težak. Avtorja uporabljata bogajt besedni za- klad tako pri obravnavanju različnih občih dejstev in pojavov, kakor pri regionalnem delu. Dikcija je lahka in tekoča. 2. Metodično je novi Zemljepis Jugoslavije boljši od prejšnjega. Zlasti mi ugajajo ob koncu večjih poglavij pregledna vprašanja in vaje. Teh je mnogo. Nimajo le namena pomagati učencem k pomnenju, niso samo za lažjo ponovitev, temveč so tudi zato, da uvajajo učence k razmišljanju. Ce bi se bila avtorja odločila še za kratke jedrnate povzetke, bi metodična vrednost knjige še bolj pridobila. Učbenik je dokaj bogato ilustriran zlasti s fotograf- skimi posnetki .različnih naših mest in tipičnih pokrajin ter pejsažev. Prav veseli smo, da smo končno prodrli z zahtevo, naj bi bili naši geografski učbeniki čim bolje opremljeni. To je naš prvi geografski učbenik po osvo- boditvi, ki je po naših razmerah bogateje opremljen. Tako so novost knjige priloge v hakrotisku in dvobarvne pri- loge, kakor za letne množine padavin, tekoče vode in kra- ške pojave na Slovenskem. Obe zadnji prilogi sta zelo uspešni za komparacijo in vzročnost pojavov. Skoda, da takih ni še več! Pod ilustrativnim dokumentarnim materialom pa po- grešam več grafikonov, diagramov, profilov in preprostih skic. Tudi prejšnja knjiga je imela teh premalo. Grafi- 92