Kako je na Ogrskem. Čudne razmere imamo v avstrijskoogrski državi. Obe polovici ste si tuji, da, celo nasprotni, sovražni, kakor samostalni državi, ki se zmiraj drgata in bojujeta druga zoper drugo; še več, sovražtvo ni le sovražtvo med državama, ampak je celo postalo med prebivalci osebno. In vendar bi morali obe polovici biti složni ter tvarjati celoto, kojo pretaka in ogreva ista kri, celoto, ki na zunaj ne sme kazati nikake razpoke, če se država naj šteje še nadalje med velike evropske. To razmerje je za državo gotovo nezdravo, pa ne le to, ampak celo skrajno osodepolno. Torej ima nas in vsakega, komur je za obstanek monarhije Habsburžanov mar, brigati, kako se medsebojno razmerje obeh polovic razvija. Kakor ima vsaka prikazen svoje vzroke, tako je imajo tudi odnošaji med Avstrijo in Ogrsko. Gotovo je, da jih nekoliko najdemo že v prirojenih svojstvih in v davnih zgodovinskih dogodkih; ali gotovo pa je tudi, da so se odnošaji od leta 1867. dokaj poostrili; zato najdemo v zgodovini zadnjih 30 let sedanjemu razmerju dovoljnega pojasnila. Naravno je, da se nam prilika, baviti se s tostransko polovico, nudi večkrat, nego z ogrsko. Zato pa hočemo danes svojim bralcem podati sliko, kako so se zadnjih tridesetih let stvari razvijale onstran Litve. Do leta 1867. bila je država jednotna ter nosila ime «Avstrijsko cesarstvo*. Tega leta pa se je po prizadevanju liberalno-nemških in ogrskih politikov in zoper voljo Slovanov razcepila v dve polovici ter sklenila pogodba, ki določuje njiju obseg, pravice in dolžnosti. Takozvani dualizem uvedel se je v nadi, da bodo vladali tukaj Nemei, tamkaj Ogri ter Slovane končno zadušili. Zraven tega gojil je vsak teh dveh prijateljev v najskrivnejšem kotu svojega poStenega srca Se druge tajne nade, ki bi jih naj izpolnil dualizem. Da se je Ogrom zares posrečilo, v gospodarskem oziru našo polovico na lastni prid spraviti na beraško palico, vemo do dobra. Ali Ogri imajo še drugo za bregom; stari Košut je 1. 1848. v njih znova užgal hrepenenje po popolni samostalnosti, in to jih ne zapušča. Vzgledno spretni v izbiri in uporabi vseh sredstev, ki vedejo do njih političnega cilja, vedeli so v pogodbo 1.1867. spraviti take točke, ki pomenjajo odločne korake do kedanje samostalnosti. Izposlovali so si med drugim posebnega ministra za kraljevi budapešlanski dvor, svoje-narodno vojaštvo, ki je zopet pod posebnira ministrom, takozvano honved, in Iastno državno gospodarstvo, torej neodvisnost z ozirom na državni kredit in državni dolg. Ni težko spoznati, kam pes taco moli. Navidezno so delali, kakor bi ne hoteli odstopiti od osnovnega upravnega zakona, pragmatične sankcije z leta 1722/23., ali v resnici pa njih pridobitve smislu tega zakona nasprotujejo, in je torej jednotnost države se že 1. 1867. po njih okršila. Ali Ogri so v svojem stremljenju vrlo napredovali. Leta 1868. je morala dvodelnost države dobiti izraz tudi v imenu, ki se glasi odsihmal ,Avstrijsko-ogrska monarhija'. Danes se na Ogrskem poznamenovanje «cesarstvo» za celokupno ozemlje Habsburžanov ne trpi niti v šolah, niti v parlamentu, niti v javnem občevanju. Pač pa velja za onostransko polovico ime «Ogrska,» dočim za tostransko izraz «Avstrijsko» nima veljave. V naši polovici imamo razne dežele, tudi v uni polovici njih je bilo več; ali Ogri so razumeli meje odstraniti, da se tem laglje jednotno vlada ter novo ozemlje tem trdneje stari Ogrski priklopi. Tako so se izgubili v ogrskem morju vojvodina srbska, SedmograSko (1868), del nekdanje vojaSke granice (1872), prominola je samostalna narodna uprava sedmograških Sasov in Seklov kakor pokrajina Jacigov in Kumanov, Srbov in mnogih slobodnih mest. Reki, ki se je leta 1868. Hrvatski kratkoma vzela, se je samouprava navidezno pustila, ali ba§ sedaj uživa to mesto bržkone zadnje trenutke svoje samostalnosti, in ob jednem deluje ogrska vlada neprestano, da samostalnost Hrvatske slabi in podkopuje. Ogri torej vedo meje širiti, a da se v to svrho poslužuiejo zgol nemoralnih sredstev: sile, podmitanja, izpodlazovanja, kaj se za to zraenijo. Oni pa tudi razumejo madžarizovati; vse njihovo ozemlje mora kazati do zadnjega kota ob meji strogo ogrski značaj. Kedor se ne uda, gorje mu. Kjekoder ob meji stopiS doslovno le korak na ogrska tla, trdovratno se ti govori ogrski, table in druga znamenja so ogrska, človek, ki ti v krčmi postreže, je žid itd. Kakor pri nas, tako so si tudi tam vedeli trinogi osiguriti gospodstvo pomočjo krivičnega volilnega reda; vrh tega se pa pri volitvah morajo glasovi dajati le ljudem, katere določuje ogrska vlada; nič posebnega ni, da je volitev, ki se je vršila 6. oktobra 1. 1896. vlado stala 5 milijonov gld., uboge Slovake pa dokaj krvi: 53 jih je bilo po madžarskih žandarmih ustreljenih, 120 pa ranjenih. Bajoneti in revolverji so se volilcem nastavljali na prsi, češ da dado glas vladnerau kandidatu; vojaštva in žendarmov je po ulicah, oestah in hišah kar mrgolelo. Ali bi naj puške rjavele? Čemu pa plačujejo tostranski davkoplačevalci vsako leto 140 milijonov za vojaštvo? Tako torej vedo Ogri centralizovati. Stare nemadžarske šole se madžarizujejo, in če se učitelj v 3 letih blažene ogrščine ne nauči, ima šila in kopita pobrati. Vedeti pa imamo, da }e v Ogrski po ogrskem ljudskem štetju Ie 45% Madžarov, v resnici jedva 30°/0, in da je tamkaj jednakopravnost vseh jezikov ravno tako zakonito zajamčena kakor pri nas. Ce kaže dualizemski razvoj še tak razhod, bi zraven vladarske hiše vendar skupna vojna morala biti nedotakljiva. Toda tudi na tem braniku skupnosti obeh polovic so razjedajoči elementje že opetno poskusili svojo moč; dolgo zaraan, ali v zadnjih letih se jim je vendar posrečilo marsikaj. Iz e. kr. armade je postala c. in kr., in vsled dovoljenja posebnih ogrskih vzgojevalnie za vojake prihajajo sedaj v ogrske polke narodno vzgojeni častniki, madžarskim namenom gotovo ne na kvar. Skratka: odločitev Ogrske od naše polovice vrši se na vseh poljih neprestano: na vojaškem, na pr os vet n em, na gospodarskem itd. itd. odločno in tako jasno, da tolahkovidivsak, kedor ni popolnoma slep. To stremljenie javlja se baš sedaj posebno krepko z ozirom na državno gospodarstvo. Otročje bi bilo, verjeti, da se Madžari zaradi par odstotkov kvote, ki bi \\h naj več plačali, že tretje leto ne morejo odločiti, podpisati nagodbo. Jim je le do tega, da vezi, ki je spajaio z nami, tako zrahljajo, da iim bode prav lahko, smukniti iz njih. Sicer postajajo od dne do dne drzneji in svojih namenov nikakor več ne zakrivajo. Znano je, da so Ogri že leta 1848. poskusili otresti se Avstrije ter cesarja Franca Jožefa I. kakor Habsburško rodovino sploh odstavili. Toda ni se jim posrečilo, ker so še drugi močnejši od njih. Hudi boji so se bili tudi ob budlmski trdnjavi, kjer je mnogo naših s poveljnikom Hentzijem vred za habsburški prestol pustilo življenie. Tem junakom je cesar 1. 1852. dal na svoje stroSke postaviti na trgu Sv. Jurija v Budimu lep spomenik. Ta »sramotilna soha» se je tekom let že opetno napadala, na razne načine oskrunjevala, in že opetno se je zahtevalo, da se naj odstrani. Po smrti cesarice Elizabete se je pa madžarskim besnežem zdela prilika najugodniša, da se spomenika iznebijo. Sklenoli so zato, umrli cesarici posvetiti spomenik, ki se naj postavi prav na tisto mesto, ki ga zavzema Hentzijev. Nadejali so se namreč, da se bo ta-le vrgel med staro železje. Cesar jim je sicer prošnjo dovolil, toda ob jednem določil, da se ima Hentzijev spomenik v budimski kadetniei opet postaviti. Nato pri Madžarih razburjenost in divjanje po ulicah in zbornici, in prišlo je do izgredov, ki so merili na skupno armado in nje naivišjega poveljnika, cesarja samega. Še eno. 2. decembra preteklega leta izpolnilo se je petdeset let, odkar Franc Jožef I. vlada narodom cele monarhije. Pri nas se je na ta dan pripravljalo že dolgo, in tekraovalo je vse razven prusakov. Na Ogrskem pa se je pri tej priliki naravnoč na strašen način pokazalo, kam unstran Litve merijo. Djali so: «Cesar tuje države naj obhaia svoj jubilej, nas Madžare to nič ne briga; nam je on le kralj in sicer od 6. junija 1. 1867, katerega dne se je dal kot takega kronati; vrh tega pa je že 7. grudna 1848.1. naš državni zbor izjavil, kako si je Franc Jožef ogrski prestol pridobil.* To je patrijotizem! In v takem patrijotizmu je madžarsko ljudstvo obhajalo 2. december preteklega leta. Državni zbor ogrski pa druzega nič ni storil, nego da je dal v protokol zapisati, da se zahvaljuie previdnosti, ki je Francu Jožefu I. naklonila toliko dobo vladanja. 0 pravih povodih tega čina ni mogoče dvomiti. Zares daleč so prišli Ogri. Vendar je to le bilo mogoče, ker je pri njih na krmilu že 30 let tista vlada, ki dosledno deluje na uresničenje Košutove oporoke. Možje se sicer menjavajo: Tisza, Weckerle, Banffy in sedaj Szell, ali vladni d\ih ostaja isti. Razširjati ga pa pomaga židovski denar, časnikarstvo in žalibog velik del duhovništva, zlasti višjega. Zraven te kuge, ki jo imenujemo madžarizem, pa rastejo brezverstvo, nenravnost, nepoštenost in ubožtvo, da je groza. Civilni zakon uživa pri državi veljavo cerkvenega, in leta 1896. bilo je brez duhovnikov poročenih 11.824 parov; k židovstvu je istega leta prestopilo 137 kristjanov, za brezverce pa se je objavilo 3990 oseb. Kar se tiče nenravnosti, je gotovo na vsem svetu ni dežele, kier bi se bila tako zajedla v maso od zgoraj pa do dol, in kjer bi se javno podpirala tako nesramno, kakor v ogrski. Poneverjenja denarjev so tako navadna, da je varnost premakljivega imetka popolnoma izginola; goljufije so postale običajne. Zrave« brezmernega bogastva, ki ga v krempljih drži sesajoče židovstvo, pa se nahaja zlasti t srednjih in spodnjih slojih, ki služijo židom kakor sužnji, tolika revščina in tolika nezadovoljnost, da bi omečilo kamen. Žalostna svoboda! Taka je torej blažena Ogrska danes, taka druga polovica našega telesa. Zares «mrliči jezdijo jadrno,* in Ogrska nima več daleč do cilja. Kmalu bode napočil tisti veliki dan, ki ga enako težko pričakujejo tu Košutovei in Zidovi, tam nemadžarski narodi in velik del stiskanegamadžarskegapriprostega ljudstva; a ta dan prvim, kakor sanjajo, ne bode dan sijajne slave, ampak dan strašne Večne osvete. Cudo bi se moralo zgoditi, če bo drugače. A to je žalibog tudi gotovo, da bodemo tedaj, ko se bode Ogrska v strašnih bolečinah krčevito zvijala, z njo morali trpeti tudi mi. Za sedanjim trpljeniem torej zopet novo trpljenje? Ne bode nam zaneseno; ali ravno tako trdno smemo upati, da se nam za bridkimi skušnjami bodo vremena zjasnila. Učiteljske plače. Po vsej Avstriji se je začelo v zadnjem času med učitelji vstrajno in živahno gibanie v prid izboljšanja neugodnega gmotnega stanja. Tudi v Celju bodo danes teden priredili spodnještajarski učitelji shod, ki se bo bavil z gmotnimi razmerami učiteljstva. Ker se bo naSemu uredništvu težko udeležiti shoda, kajti ravno v četrtek izide naš list, bi radi že danes natančneje označili svoje stališče nasproti učiteljskim zahtevam; toda žal, niso nam znani projektirani predlogi in resolucije, zato moramo še danes molčati. Le toliko lahko izjavimo, da smo tudi mi prepričani, da se mora nekaj zgoditi v saniranje slabega gmotnega stanja naSega učiteljstva. Papež Leo XIII. Sv. Oče so osebam, ki žive okoli njih, že naznanili, da hočejo zaključek devetnajstega stoletja proslaviti na ta način, da posvetijo vse škofije, celo katoliško cerkev in vse človeštvo presvetemu Srcu Jezusovemu. »Sedaj mi je 90 let«, so rekli Leo XIII., »le malo ljudi doseže to dobo. Vendar pa mi je dal Bog toliko raoči, da storim, kar se mora zgoditi«. Sveti Oče se zelo zanimajo, kake uspehe bo imel predlog ruskega carja o razoroženju. Pri posvetovanju različnih vlad o tem predlogu bili bi radi zastopani, toda sovražna jim italijanska vlada je vedela to preprečiti. Ruski car je izrazil papežu obžalovanje, da se papežev zastopnik vsled sovražne italijanske vlade ne bo udeležil važnega posvetovanja. Italijansko kraljevsko hi§o in rlado bo še že doietela primerna kazen za sovraStvo proti blagemu očetu krščanstva. Trentinsko vprašanje. Poslanci tirolskih Italiianov ali Trentincev nočejo vstopiti v deželai zbor tirolski, ker so v njem vsled manjšega Stevila obsojeni v manjšino. Njih položaj je v tem oziru enak položaju štajarskih Slovencev. Trentinci zahtevajo za se posebni deželni zbor v Tridentu in samoupravo za italijanski del Tirolske. Toda vlada se ni hotela ozirati na njih zahteve in sicer iz državnopolitičnih razlogov. Znano je, da se Italijani radi ozirajo t italijansko kraljestvo in želijo od tam odrešenja. Zato bi bilo nevarno, jim dati vso moč v roke ter jih pustiti brez nadzorstva. Sedaj ponujajo nemški tirolski konservativci Italijanom spravo ter jih vabijo v deželni zbor. Privoliti hočejo, da se v deželnem zboru tirolskem zasnujeta narodna oddelka, katerima bi bilo zagotovljeno razmerno zastopstvo v vseh deželnih zavodih in ustanovah. Bliža se torej čas, da bo trentinsko vprašanje rešeno na korist Italijanom. Ali bo tudi štajarsko vpraSanje rešeno za nas Slovence ugodno? Sedaj je čas, da naši poslanci storijo vse potrebne korake. Mir na Ogrskem. Pl. Szell že sedi -na rainisterskem stolu, raz katerega se mu je moral umakniti baron Banffy. Novemu ministerskemu predsedniku še se doslej smeii sreča iz celega srca. Vse mu gre povolji. Opoziciia se mu je udala ter ne bo več motila državnozborskega posvetoranja, poslanci, ki so prej izstopili iz liberalne stranke, so se zopet vrnili v njeno naročje, narodna stranka pa ne bo opustila samo obstrukcije, ampak tudi opozicijo ter se združila z liberalno stranko. Državni voz pride torej zopet v tir. A pri nas? Dogodki na Francoskem. Ob pokopu pokojnega predsednika Feliksa Faura so nastali v Parizu nemiri. Posebno veliko se govori sedaj o usodi, ki je zadela poslanca Derouleda. Ko so se vojaki generala Rogeta vračali s pokopališča, pridružila se jim je cela množica ljudi ter jih pozdravljala s klici: Živelo vojaštvo! Tudi poslanee Deroulede je bil med spremljevalci. Njemu jedinemu posrečilo se je celo priti v dvorišče vojašnice, kjer je prigovarjal generalu Rogetu, naj gre s svojim vojaStvom na ulice, da se napravi revolucija. A general poslanca ni poslušal, ampak ga dal zapreti. Sedaj se vršijo preiskave, ali nima morda Deroulede zaveznikov v svoji nakani, prevreči republiko.