246 OCENE IN PORO^ILA Book Reviews and Reports Monika Osvald, Ljubljana COSTANTINO IL GRANDE. LA CIVILTÀ ANTICA AL BIVIO TRA OCCIDENTE E ORIENTE Razstava: Rimini, Castel Sismondo, 13. 3. – 4. 9. 2005. Razstavni katalog: COSTANTINO IL GRANDE. LA CIVILTÀ ANTICA AL BIVIO TRA OCCIDENTE E ORIENTE, Milano: Silvana Editoriale Spa 2005, pp. 336. Da je Konstantin Veliki ključnega pomena za zmagoslavje krščan- stva v začetku 4. stol., o tem ni nobenega dvoma. Toda po dolgih stoletjih čaščenja tega pomembnega rimskega cesarja kot prvega krščanskega vladarja, je – po antičnih poskusih cesarja Julijana Apostate in zgodovinarja Zosima, ki pa so bili kasneje v zgodovini uspešno potišani – Henri Grégoire prvi jasno in gla- sno izrazil svoje pomisleke glede Konstantinove nenadne spreobrnitve in s tem postavil temelje tako imenovanemu »Konstantinovemu vprašanju«. Slednje je dobilo pomembno mesto v antični sekciji X. Mednarodnega zgodovinskega kon- gresa leta 1955. Na tem kongresu je med zgodovinarji antike povsem prevladal dvom v dolga stoletja trajajoče prepričanje o Konstantinovi »čudežni« spreobrni- tvi leta 312 po odločilni bitki pri Milvijskem mostu, v kateri je premagal Maksen- cija. Po mnenju teh zgodovinarjev naj tolerančni edikt, ki sta ga v Milanu leta 313 podpisala Konstantin in Licinij, ne bi bil Konstantinovo delo, ampak Maksencijevo ali Licinijevo; Konstantinova spreobnitev leta 312 naj bi bila plod invencije Laktancija in Evzebija, krščanskih piscev s Konstantinovega dvora, 1 ki jo je cesar oportunistično razširjal v času dokončnega obračuna z Licinijem; zna- menje XP, ki ga je pred bitko pri Milvijskem mostu dal upodobiti na insignije, naj ne bi bil krščanski, temveč solarni simbol, saj naj bi cesar še dolgo po letu 312 častil očetovo sončno božanstvo Sol Invictus. Takšna interpretacija se je povsem uveljavila in jo lahko preberemo v zgodovinskih knjigah novejšega datuma. 2 Toda razstava v Riminiju izhaja iz drugačnih, tradicionalnih temeljev, ki pa jih poskuša podpreti z novim branjem antičnih virov. Po mnenju Marte Sordi, avtorice ene od uvodnih študij v katalogu, naj bi bi bilo »Konstantinovo vprašanje« preseženo, saj so nove študije osvetlile 1 Lactantius, De mortibus persecutorum XLIV; Eusebius, Historia Ecclesi- astica IX, 9 in Vita Costantini I, 26 ss. 2 Arnaldo Marcone, Pagano e cristiano. Vita e mito di Costantino, Bari 2002. 01 - 246-258 ocene / prel 18.10.2005 10:31 Page 246 247 3 Marta Sordi, La conversione di Costantino, Costantino il Grande. La civiltà antica al bivio tra Occidente e Oriente, (Rimini, Castel Sismondo, 13. 3.–4. 9. 2005), Milano 2005, pp. 36–43. OCENE IN PORO^ILA več elementov, ki pričajo o Konstantinovi zgodnji spreobrnitvi. 3 Avtorica poudar- ja zlasti tezo, da se cesar med triumfom 29. oktobra 312 ni povzpel na Kapitolin in ni opravil žrtvovanja pred templjem Jupitra Optima Maksima (argument ex silentio, kajti antični viri tega tradicionalnega zaključka triumfa v Konstantino- vem primeru ne omenjajo), kar naj bi potrjevalo Konstantinov zgodnji sprejem krščanstva. Cesar je na ta način obred triumfa, ki je bil religiozne narave, saj je vključeval žrtvovanje poganskim bogovom, spremenil v adventus ali cesarjev slo- vesni vhod v mesto, ki je bil le del političnega ceremoniala. Ker je vrednotenje Konstantinovega lika predmet zgodovinarjev antike, se v recenziji ne bomo spuš- čali v vprašanje utemeljenosti in smiselnosti teh novih branj antičnih piscev, ampak se bomo raje osredotočili na razstavo samo in spremljajoči katalog, ter poskušali opozoriti bodisi na presežke kot tudi na nekatere pomanjkljivosti. Razstavljeni predmeti, ki so bili z veliko občutka in logike razporeje- ni v dveh nadstropjih Sigmundovega gradu v Riminiju, so tvorili več zaokroženih enot, ki so poskušale osvetliti čas Konstantinovega vladanja (ok. 306–337) iz raznolikih zornih kotov. Razstavni sklopi so bili premišljeno izbrani, škoda le, da jih avtorji razstave niso pospremili s primerno dizajniranim »grafičnim ozadjem«. To bi gledalcu omogočalo lahkotnejši sprehod po razstavni poti ter neposrednejše razumevanje posameznih razstavnih predmetov in njihovo razvrstitev v širše sklo- pe. Tudi pri naboru umetnin, zlasti pri portrtetih, je obiskovalca mestoma preve- val občutek, da so bile le-te izbrane bolj po naključju kot po njihovi reprezen- tančnosti in sporočilnosti. Toda razstava je bila vredna ogleda že samo zato, ker je bilo na enem samem mestu zbranih veliko število vsestransko zanimivih ekspona- tov in to iz obdobja poznoantične umetnosti, obdobja, ki je v širši publiki dosto- pnih zbirkah velikih muzejev navadno le skromno zastopano. Razstavna pot je vodila obiskovalca skozi pet sklopov: Tetrarhija, Konstantin Veliki in njegova dinastija, Konstantinova spreobrnitev in preobra- zba cesarstva, Življenje na dvoru in Likovne umetnosti. To razvrstitev je upo- števal tudi razstavni katalog, saj so ji sledili tako uvodni članki v prvem delu kataloga kot kataložni zapisi v drugem. Ob portretih tetrarhov se najprej spomnimo na znamenita skupinska portreta iz profirja, ki se danes nahajata v Vatikanskih muzejih in na fasadi bazili- ke sv. Marka v Benetkah. Toda rimska portretna umetnost je bila skozi celoten zgodovinski razvoj, torej tudi v času tetrarhov in kasneje, zelo raznolika, saj so por- trete vladarjev postavljali z različnimi nameni in v različnih funkcijah. Tako je bilo v prvem sklopu z naslovom Tetrarhija postavljenih na ogled šest portretnih glav, ki so po ikonografski metodi bolj ali manj zanesljivo pripisane posameznim tetrar- hom (in Konstantinu), presenečajo pa bodisi po raznolikosti materialov in dimen- zijah (od naravne do kolosalne velikosti) bodisi po stopnji portretnega realizma. 01 - 246-258 ocene / prel 18.10.2005 10:31 Page 247 248 OCENE IN PORO^ILA Podobe Konstantina Velikega, razen izjemoma, ne sledijo več tradi- ciji portretov vojaških cesarjev iz sredine 3. stol., tradiciji, ki je v veliki meri za- znamovala obdobje tetrarhov, ampak se zgledujejo po klasicizmu iz časa Antoni- nov. Včasih gredo še dlje, saj preoblikujejo kipe iz druge polovice 2. stol. v svoje lastne portrete. Tak primer je celopostaven, sedeč portret Konstantinove mate- re Helene, narejen iz grškega marmorja (Rim, Musei Capitolini). 4 Telo, izklesa- no v drugi polovici 2. stol., posnema grški prototip Afrodite iz druge polovice 5. stol. pr. Kr., ki ga je najverjetneje izklesal kipar Kalamis. Glava je sprva nosila obrazne poteze ene od antoninskih cesaric (Favstine Mlajše ali njene hčerke Lucile), kasneje, ob priložnosti Konstantinovih vicennalia leta 326, pa je bila predelana v portret Helene. Navezava na Antonine in zgledovanje po klasici- zmu je bilo zlasti politične narave, saj so se hoteli, Konstantin Veliki in njegova dinastija, izhajajoč iz vojaških vrst in provincialnega miljeja, na ta način povzdi- gniti nad svoje okolje in obenem vzpostaviti novo vladarsko dinastijo, ki ne bi v ničemer zaostajala za prejšnjimi. Najbolj problematičen je bil razstavni sklop Konstantinova spre- obrnitev in preobrazba cesarstva, saj je temeljil na premisi, da se je Konstantin Veliki dejansko spreobrnil ob zmagi pri Milvijskem mostu leta 312. Zato so bili v tem sklopu zbrani in razstavljeni le tisti objekti, ki so omenjeno premiso pod- pirali; dodanih je bilo še nekaj ambivalentnih predmetov, ki sicer omogočajo različna branja, vendar so bili tu predstavljeni v »edini pravi luči«. Lep primer je zlatnik, ki ga je Konstantin izdal leta 313 v Paviji (Ticinum). Na naličju je cesar upodobljen z leve strani, sledi mu profil sončnega boga Sol Invictus. Solarna ikonografija je poudarjena še z napisom INVICTVS COSTANTINVS MAX AVG in frontalno upodobljeno Sončevo kvadrigo na Konstantinovem ščitu. V kata- ložnem zapisu je novec sicer natančno opisan, vendar je v komentarju izpostav- ljena teza, da moremo upodobitev na novcu razumeti kot aluzijo na srečanje med Konstantinom in Licinijem leta 313 v Milanu, srečanje, ki je privedlo do izdaje znamenitega Milanskega edikta. 5 Vztrajanje na Konstantinovem zgodnjem spreobrnjenju, za vsako ceno, se zdi nesmiselno, tudi zaradi nadaljnega razvoja dogodkov. Dejstvo je, da je Konstantin v 20. in 30. letih 4. stol. med vsemi dovoljenimi religijami kr- ščanstvo priviligiral in to na očiten način ter z velikimi finančnimi sredstvi. O tem pričajo pomembna bazilikalna središča v Rimu, ki so se izoblikovala ravno v tem času in z bogato državno podporo. Zato se zdi izbor predmetov, ki so bili združeni v tretjem sklopu, neprimeren: večinoma je šlo za izdelke umetne obrti, ki bi sicer pričali o prisotnosti krščanstva med vojaki in splošno v cesar- stvu, če ne bi bili po svoji dataciji – večina iz druge polovice 4. stol. – povsem neprimerni, saj dokazujejo očitna dejstva. 4 Claudio Parisi Presicce, Statua di Elena, Costantino il Grande 2005, pp. 212–213, cat. 8, fig. 8. 5 Michele Amandry, Multiplo di nove soldi di Costantino, Costantino il Grande 2005, p. 237, cat. 54, fig. 54. 01 - 246-258 ocene / prel 18.10.2005 10:31 Page 248 249 OCENE IN PORO^ILA V zadnjem delu tretjega sklopa je bil Konstantin Veliki predstavljen kot ktitor, to je ustanovitelj mest, in sicer bodisi Konstantinopla bodisi novega, krščanskega Rima. Čeprav je cesar Rim obiskal le trikrat, in še takrat se je mudil le za kratek čas (kot triumfator po zmagi nad Maksencijem leta 312, v proslavitev decenalij leta 315 in med obhajanjem vicenalij leta 326), je mestu vtisnil neizbri- sen pečat. Ob vznožju Kvirinala je zgradil terme, na Rimskem forumu je ob via Sacra dokončal baziliko, ki jo je začel graditi njegov nasprotnik Maksencij. Zlasti pa je podpiral in promoviral izgradnjo številnih krščanskih cerkva: osrednje, Lateranske bazilike z baptisterijem, in številnih drugih cerkvenih stavb, ki so, postavljene nad grobovi rimskih mučencev, obkrožale mesto (omenimo le najpo- membnejšo, to je baziliko nad grobom sv. Petra v Vatikanu). 6 Toda ideja o cesarju kot ustanovitelju mest je na razstavi na žalost izzvenela v prazno, saj so manjkale celo osnovne didaskalije, kot so tlorisi Konstan- tinopla in krščanskega Rima, zelo primerno pa bi bilo tudi večje število modelov novih arhitektur. To pomanjkljivost so deloma nadoknadili pregledni članki o arhitekturi Konstantinovega obdobja, izpod peres Paola Liveranija in nekaterih drugih italijanskih strokovnjakov, 7 ter ženske personifikacije (Tychai) Rima in Konstantinopla, izdelane v treh različnih tehnikah: kot pozlačene srebrne figurice iz konca 4. stol. (London, British Museum), 8 na slonokoščenem diptihu, ki je da- tiran na prehodu iz 5. v 6. stol. (Dunaj, Kunsthistorisches Museum), 9 in v tehniki pozlačene risbe na steklenem krožniku iz prve polovice 4. stol. (Musei Vaticani). 10 Že v času tetrarhov, zlasti pa s Konstantinom je prišlo do radikal- ne spremembe v dojemanju osebnosti cesarja, ki je sedaj temeljilo na vladarje- vi »odsotnosti« in svetosti. Uveljavitev novega koncepta in izkazovanja cesarske moči je z vso zgovornostjo dokazala že Sabine G. MacCormack v delu Art and Ceremony in Late Antiquity iz leta 1981, 11 Paolo Liverani pa je v prispevku Un nuovo stile di corte spremenjeni dvorni ceremonial prenesel na cesarjev adven- tus v mesto Rim. 12 Med svojimi sicer maloštevilnimi in kratkimi obiski Rima je 6 Paolo Liverani, L’edilizia costantiniana a Roma: il Laterano, il Vatica- no, Santa Croce in Gerusalemme, Costantino il Grande 2005, pp. 74–81. 7 Poleg Paola Liveranija (cit. n. 6) velja posebej omeniti naslednji članek: Sergio Rinaldi Tufi, La grande architettura fra Diocleziano e Costantino a Roma e nel mondo romano, Costantino il Grande 2005, pp. 92–105. 8 Christian Entwistle, Statuette (Tychai) di Roma e Costantinopoli, Costantino il Grande 2005, pp. 251–252, cat. 82a–b, fig. 82a–b. 9 Manuela Launberger, Dittico con Roma e Costantinopoli, Costantino il Grande 2005, pp. 252–254, cat. 83, fig. 83. 10 Umberto Utro, Vetro dorato con le personificazioni di Roma e Costan- tinopoli, Costantino il Grande 2005, pp. 254–255, cat. 84, fig. 84. 11 Sabine G. MacCormack, Art and Ceremony in Late Antiquity, Univer- sity of California Press 1981. 12 Paolo Liverani, Un nuovo stile di corte, Costantino il Grande 2005, pp. 70–73. 01 - 246-258 ocene / prel 18.10.2005 10:31 Page 249 250 OCENE IN PORO^ILA Konstantin, po mnenju Liveranija, zarisal nov potek zmagoslavnega vhoda v nekdanjo prestolnico. Ta je sedaj potekal skozi porta Triumphalis po via Lata vse do Kapitolina, ki ga je obšel in nadaljeval pot ob Tiberi, po Zelenjavnem (Forum Holitorium) in Živinskem forumu (Forum Boarium). Procesija se je nadalje spustila do Cirkusa Maksima in se dvignila po »dolini« med Palatinom in Celijem. Obkrožila je Hadrijanov slavolok, katerega so – tako izpričujejo nove raziskave – med leti 313 in 315 preoblikovali v Konstantinovega, 13 in se po via Sacra povzpela čez Rimski forum, vse do Kapitolina, kjer naj bi se zaključila brez končnega vzpona do templja Jupitra Optima Maksima. Četrti sklop razstave, poimenovan Življenje na dvoru, je nazorno opozoril na nadaljevanje tradicionalne vladarske ikonografije v Konstantinov čas. Gre zlasti za dva motiva, ki sta se v kontekstu evropske umetnosti izobliko- vala na dvoru Aleksandra Velikega. To sta vladarska motiva zmagovitega spre- voda in lova na divje živali. Zdi se, da je razlika med helenističnimi in pozno- antičnimi upodobitvami le v formalnem jeziku in to zlasti na prikazu imperial- nega sprevoda, kar je lepo razvidno iz znamenite kameje z motivom Licinijeve- ga triumfa (Pariz, Bibliothèque national de France), kjer se cesar približuje gle- dalcu na frontalno in simetrično upodobljeni kvadrigi. 14 Članki Gemme Sene Chiese in ostalih strokovnjakov, v katerih bere- mo odlične sinteze in tudi nova dognanja o posameznih zvrsteh likovnega sno- vanja v času Konstantina, so nujen uvod v poglobljeno razumevanje izjemnih raz- stavnih eksponatov, ki so sestavljali zadnji sklop pod naslovom Likovne umetnosti. Omenili smo že, da se uradni cesarski portreti Konstantina in njegove družine po letu 313 vedno bolj odmikajo od shematičnosti, ki je bila značilna za portretistiko vojaških cesarjev in tetrahov, ter se vedno bolj zgledujejo po klasicizmu antoninske umetnosti; omenjeni princip velja celo za Konstantinove kolosalne portrete (Gem- ma Sena Chiesa, Claudio Parisi Presicce). 15 Istočasno zasledimo v privatni portre- tistiki samosvoj pojav: podobe zasebnikov se ne zledujejo po dvoru, kot je bila do- slej navada, ampak sledijo na eni strani večjemu realizmu, na drugi pa cesarskim modelom iz 1. in 2. stol., in to zlasti v ženskih portretih (Marianne Bergmann). 16 Obdobje, ki sega od leta 325 pa vse do konca 4. stol., je temeljne- ga pomena pri oblikovanju repertoarja starokrščanske umetnosti. Krščanski motivi so se postopoma formirali že v katakombni umetnosti, toda veliki pripo- 13 Arco di Costantino. Le due fasi dell’arco nella valle del Colosseo, Mi- lano 2001. 14 Mathilde Avisseau-Broustet, Cammeo detto del “Trionfo di Licinio”, Costantino il Grande 2005, pp. 267–268, cat. 97, fig. 97. 15 Gemma Sena Chiesa, Felicia tempora: la riconquista del classico, Costantino il Grande 2005, pp. 130–137; Claudio Parisi Presicce, L’ab- bandono della moderazione. I ritratti di Costantino e della sua progenie, Costantino il Grande 2005, pp. 138–155. 16 Marianne Bergmann, La ritrattistica privata di età costantiniana: l’ab- bandono del prototipo imperiale, Costantino il Grande 2005, pp. 156–165. 01 - 246-258 ocene / prel 18.10.2005 10:31 Page 250 251 OCENE IN PORO^ILA vedni cikli se kodificirajo šele z nastopom verske svobode. Na razstavi smo sle- dili temu razvoju na primerih sarkofagov in male plastike (Marina Sapelli) 17 ter slikarskih in mozaičnih spomenikih (Fabrizio Bisconti). 18 Zaradi bližine Ogle- ja je za nas zlasti zanimiv razvoj motiva preroka Jone in na razstavi je bilo na ogled primerjalno gradivo, ki je zgovorno pričevalo o genezi omenjenega moti- va in o njegovem ponavljanje v obliki ustaljenih obrazcev, ki so kodificirali tako vsebinski kot formalni vidik. 19 Na osnovi umetnin, ki spadajo v zvrst umetne obrti – omenimo le izjemno Kamejo z vladarjem na konju, ki jo hrani Narodni muzej v Beogradu (datirana v 4. stol.) 20 – je Gemma Sena Chiesa ponudila nekoliko drugačno razlago »poganskih« mitoloških motivov, ki krasijo številne izdelke umetne obrti iz 4. in 5. stol. Upodabljanje mitoloških motivov so pisci navadno razložili z identifikacijo naročnikov teh izdelkov, naročnikov, ki so pripadali rimskemu senatorskemu raz- redu. Slednji naj bi se – o tem beremo v Prudencijevi pesnitvi Contra Symma- chum – še vedno trdno oklepali poganske vere, saj naj bi bili bogovi tradicionalne- ga rimskega panteona edini garanti nepremagljivosti in večnosti (aeternitas) mesta Rima in s tem imperija. Sena Chiesa je ponudila zanimivo tezo: mitološki motivi ne potrebujejo nujno »poganskega nagiba«; po njenem mnenju so dokaz kulturne izjemnosti senatorske elite, saj so na izdelkih praviloma obravnavane manj znane epizode iz antične mitologije. Mitološki prizori so torej le sinonim za izobraženost in visoki status naročnika, ne izpričujejo pa njegove verske pripadnosti. 21 Razstavni katalog prinaša, zlasti v uvodnih člankih, s teorijo pod- krepljene sinteze in številne nove poglede, toda mestoma se zdi, da posamezni avtorji preveč poudarjajo normativnost antičnega klasicizma. Vsakršno odstopanje razumejo kot začasno in prehodno, dokler ne nastopi nova doba preporoda starih klasičnih norm. Tako je omenjeni katalog še en dokaz več, da Rieglova Spätrö- mische Kunstindustrie vedno bolj tone v pozabo, 22 čeprav ponuja edinstveno metodo za celostno razumevanje poznoantične in starokrščanske umetnosti. 17 Marina Sapelli, La produzione dei sarcofagi in età costantiniana (312–313 – circa 340), Costantino il Grande 2005, pp. 166–173. 18 Fabrizio Bisconti, Monumenta picta. L’arte dei Costantinidi tra pittura e mosaico, Costantino il Grande 2005, pp. 174–187. 19 Razstavljeni so bili naslednji trije eksponati: Fragment sarkofaga z Joni- no zgodbo in banketom, iz zadnje tretjine 3. stol. (Rim, Pretestatove kata- kombe, Museo cristiano), Fragment sarkofaga z Jonino zgodbo, iz prve četr- tine 4. stol. (Rim, Pretestatove katakombe, Museo cristiano) in Jonova zgodba v mozaični tehniki na plošči, ki je zapirala lokul, iz zadnjih desetletij 4. stol. (Vatikanski muzeji). 20 Jelena Kondić , Cammeo con imperatore a cavallo, Costantino il Gran- de 2005, p. 316, cat. 184, fig. 184. 21 Gemma Sena Chiesa, Le arti suntuarie, Costantino il Grande 2005, pp. 188–201. 22 Alois Riegl, Spätrömische Kunstindustrie nach den Funden in Österreich –Ungarn, Wien 1901. 01 - 246-258 ocene / prel 18.10.2005 10:31 Page 251