Stran 94.
Poučni in zabavni del.
Ded.
(Slika. — Spisal Z.),
Za pečjo pa res ne bodete ležali; kje bodo pa otroci! Pa pojte na svisli v svojo posteljo, saj ni tako mraz"!
Siv, sključen starček v ozkih jirhastih   hlačah in v
odrgnjenem škrlatnem  oprsniku je  prilezel   počasi  izza
peči. Nataknil je raztrgano obuvalo, ogrnil se  z oguljenim kožuhom in iskal staro polhovko po klopi.
Stran 95
Sinaha, ki ga je spodila izza peči, je režala še nekaj nad njim, a starec je molčal. Pokril se je in od-hropel počasi skozi vrata.
Zunaj je bila zima, in gost sneg je naletaval. Burja je pihala starcu snežinke v obraz, ko je stopal čez dvorišče. Zavil se je tesneje v kožuh in se opotekal tresočih korakov dalje. Ko je dospel na svisli, zgrudil se je ves zasopljen na posteljo v senu. V prsih ga je tiščalo, in sapa mu je pohajala. Prijel ga je hud, dolg> trajan kašelj, da so mu stopile debele potne kaplje, na čelo. Ko se je malo odsopel, vlegel se je na ležišče, pokril se z raztrgano odejo in razgrnil kožuh po nogah. Nekaka omotica se ga je polastila vsled utrujenosti, da se je komaj zavedal, kje da je. V zmedenih, nejasnih slikah so mu stopali dogodki iz preteklosti pred oči.
Slabo se mu je godilo na svetu, prav slabo. Delal in trudil se je do sive starosti. In ko je izročil sinu posestvo, izgovoril si je kot in Kos kruha, da bi v miru preživel stara leta. Pa zmotil se je. — Delati je moral še bolj kakor poprej. Leta so mu uklonila hrbet, starost mu je skrivila kolena, in naduha se ga je polastila. Delati ni mogel več, in domači so ga začeli grdo gledati. Požreti je moral marsikatero gorko, zlasti od si-nabe jih je mnogo slišal. Kadar se je potegnil za svoje pravice, vpila je nad njim, sin je hudo gledal, in otroci so kričali, kakor so slišali mater. Od začetka mu je to kaj hudo delo in marsikdaj so mu stopile solze v oči, toda sčasoma se je privadil. S prav stojično mirnostjo je prenašal vse zabavljanje. Sedel je na klopi pri peči in zibal unuke. Pet jih je že zibal, — šestega ni dc-zibal. Prijela ga je naduha, kakor še nikdar poprej, moral se je vleči za peč. Toda sinaha mu še gorkega ležišča ni privoščila; — zapodila ga je na svisli.
Strašno mrzlo je bilo na svislih. Skozi široke razpoke v vratih je bila burja in odhajala skozi line v pažu. Malo je manjkalo, da ni prinašala snega na deda. Starec se je tresel od mraza. Za hip ga je zapustila omotica, čutil je, da je ž njim pri koncu in bati se je začel. Pokrižal se je in začel moliti. Molil je počasi, prve besede je glasno izrekal, potem je nadaljeval šepe-taje. Molil je dolgo, ponehal in iznova začel, a zopet ga je prijela omotica. Pred očmi mu je začelo mrgoleti, različne slike so mu stopale vse navskriž pred oči . . . Mešati se mu je začelo. Zdelo se mu je, da sedi pri peči in ziblje malega Janezka. — Potegnil je roko izpod odeje in mahal ž njo po zraku okrog, kakor bi zibal. In zraven je šepetal: „Aja tu-tu, le spančkaj sladko, aja tu-tua.
Po dvorišču so se podili otroci: devetletni Jožef, sedemletna Micika in triletna Barbika. Bili so od mraza že vsi rudeči in modri, pa so se le podili, pehali po snegu in kričali. Nekaj časa so se kepali, ko je pa začela Barbika jokati, lotili so se vrabcev, ki so brskali okrog hleva. Enega se jim je posrečilo spoditi na svisli, z glasnim krikom  so  se   spustili  za  njim ...    Ko so
zapustili deda na ležišči, so sprva osupli, — pa kmalu so se spustili v smeh, ko so videli, kako starec z roko maha in šepeče. Jožkotu je prišlo takoj nekaj lepega na misel: Micika mu je posodila trak, tega je privezal za nogo od slamoreznice in ga dal dedu v roko. In ta je potegoval za trak in šepetal: „Aja tu-tu, aja tu-tu"*
Otrokom se je zdelo to neizrečeno smešno. Pocenili so okrog starca na tla in se smejali . . . Zdaj je zapazil Jožek dedov kožuh . . . takoj je segel po njem in zlezel vanj. Potem so se zapodili vsi trije z glasnim krikom nazaj v sneg, — a bilo je zopet vse tiho okrog starčka.
Od vaške cerkve sem začulo se je zvonenje. Včasih je prinašala burja polno-doneče glasove, včasih se je čulo zvonenje zamolklo in nerazločno. Snežilo je še vedno in sneženi hosmiči so padali skozi line na svisli. Starec je pričel zopet k zavesti. Noge so mu vsled mraza popolno otrpnile — pokril jih je na debelo s senom. Naganjati ga je začel zopet kašelj, da ni mogel ležati; sklonil se je na ležišču po konci in težko hropel.
Od hiše sem je pritekel Jožek v velikih materinih škrpetih. Pogledal je pri vratih na svisli in začel klicati: „Oče pojte kosit, — so mama rekli. Gori vam ne bodo nosili". — „No pojte" — je ponavljal, ko je videl, da se slednjič ne zmeni.
„Ne morem, ne morem" je stokal starec na ležišču
—  govorjenje mu je delalo težave — „sem ni treba nositi"!
Jožkova glava je izginila pri vratih. „Mama, oče nočejo iti", je vpil Jožek, ko je pricokljal v hišo.
„Pa naj pustijo", — je rekla sinaha, in metala žlice po mizi; — alo, Jožek moli"!
Vse popoludne je ležal starec na svislih, — nikdo se ni zmenil zanj. Gospodar je popravljal v hiši stare škafe, gospodinja je pa imela opraviti z otroci.
Deda je objela težka omotica. Nič več ni vedel, kaj se godi okrog njega, — čutil je mraz — strašanski mraz, ki ga je pretresal prav do mozga ... V sredi popoludneva se je vzdramil, — začel je zopet moliti, in potem je klical s hripavim glasom sina: „Janez, Janez",
—  pa čula ga ni živa duša. — Proti večeru še le so privpili zopet otroci na svisli in se drvili okrog deda, da so ga vzdramili iz lahkega sna. „Jožek", je rekel starec  najstarejšemu  vnuku, „Jožek, pojdi,  pa  reci  atu
—  če nočejo sami priti — naj grejo po gospoda! Pa v veliki skrinji, veš, tam gori na izbi, imam še nekaj — tisto naj vzamejo za maše ..."
Jožek je tekel, in ker ni očeta dobil, je povedal materi, kar mu je ded naročil.
„E seveda", — je dejala sinaha. „Zdaj-le bi pošiljali po gospoda, kadar bi se kdo izmislil. Take sile mu pa že ni, — kopriva ne pozebe". In tekla je na izbo v veliko skrinjo. Ker ni mogla ničesar najti, je šla vsa jezna nad starca in vpila nad njim: „Kaj se pa lažete, saj pravim, vedno ste se lagali"!
Stran 96.
„Oh, Mina, po gospoda", —   se  je  odzval   s  tresočim glasom.
„E seveda, kadar se boste izmislili", — je zarežala nad njimi, „kje so križavci?"
„Tam  so v veliki  skrinji,  pod  predalom v kotu8
—  je ječal starec, „pa po gospoda pošlji. Mina, po gospoda, — meni je slabo".
Sinaha mu ni več utegnila odgovoriti, — hitela je denarjev iskat.
Zmračilo se je polagoma in tesnobna, neprijetna tišina je nastala.   Prenehalo je snežiti, pa bilo je mrzlo,
—   strašno mrzlo. Ledena, do kosti segajoča burja je zavijala je okrog voglov in stresala sneg z vej. Pihala je skozi razpokane stene na svisli in brila čez starca na ležišču.
Ni se več zavedal; vse križem podile so se mu misli po možganih. Zdaj se mu je zdelo, da nese težko breme, ali da opravlja tako trudapolno delo, zdaj zopet, da se prepira s sinaho. Mahal je z rokama okrog, vspenjal se po koncu in kričal: „Veš, Mina — krompir bomo sadili — pa je, — jaz sem gospodar. — Alo, Jožek, skoči no po tobaka! — ne češ ? — Čakaj no,. .. Ti si meni dolžna, Mina — ti, ne jaz tebi ..." Težavne, grgrajoče je sopel. Zdaj pa zdaj se je vspel malo po koncu, mrmral nekaj nerazločnega in ^končno utihnil. Zopet se mu je zdelo, da ga gredo obhajat. Cviljenje burje je imel za glas zvonca. Zdelo se mu je, da vedno bližje prihaja zvončkanje. Začel je moliti in se trkati na prsi. — Glej, zdaj je stopil čez prag cerkovnik — Br-varjev Pavle ... za njim pa župnik ... in na vsaki strani dva angeljca — prav taka, kakor sta na velikem altarju ... in zadaj, kdo je ta, v visoki kapi? — aha njegov patron sveti Volbenk, pa hudiča ima na verigi. . . Pa kako se vse sveti! — kakor zlato. — Blišči se mu, da kar gledati ne more . . .
Obdala ga je prijetna toplota, kakor bi ležal za gorko pečjo. Zdelo se mu je, kakor bi ga kdo odeval z mehko volneno odejo. Nič več ni čutil mraza — prihajalo mu je toplo, — tako toplo ... in nazadnje ni Lutil ničesar več . . .
In druzega dne zjutraj je prišla sinaha klicat starca. Ker se ni oglasil, je stopila bliže in videla, da
—  mrtev.
Tekla je v hišo, postljala za pečjo ležišče, in z možem sta prenesla starega očeta v hišo, položila ga za peč in lepo odela. Potem je šla sinaha k sosedu povedat, da je ponoči ded umrl. Silila se je jokati, potegovala je s predpasnikom preko očij in javkala: „Bog jim daj nebesa — dober mož so bili! No, pa je bila že božja volja, da so umrli. Saj bi bili lahko še dolgo živeli. Kaj si mislite — saj se jim ni slabo godilo na svetu? Delati jim ni bilo treba, kak poboljšek so pa vedno imeli. Oh, tako smo jih imeli vsi radi! Pa kako so lepo umrli! — No, Bog jim daj nebesa, prav dolgčas nam bo po njih".