3 99 8 07
POEZIJA
Tomaž Šalamun
Nove pesmi
Riva
Ribiške mreže visijo iz ust velikanov, tvoje oči, flamingo in prsati sivi bok. Žerjavi ropajo parnike. Po stopnicah navzgor:
"V kabine!" Kravam visijo noge kot odlomljeni zobje glavnika. Iskre bruhajo. Natakarji zatikajo diamante za prte in na Hvaru, pred
kinom, nekdo prosi, da bi lahko vrnil denarnico, ki sem jo izgubil. Dikan je prišel do Vere. Jaz pa iztrgal Branku sestro. Leta
pozneje, ko sva kadila Kent. "Kdaj boš diplomiral. Po diplomi grem okrog sveta." Črnci so treščili s palube džankija, ker je
uriniral, metle ni več dvignil. Spri si se z dedom. Nisi mogel več pisati. Preživel si, ker je bil mraz. Navajen si hoditi po ledu.
Na Kreti dobi tvoja koža mehurje, na ogromnih sivih kamnih, še toplih v decembru. Doktor Jamnicki se vrača. Če kokoš zavežeš v mladosti,
literatura
1
ti taka ostane. Ne popikajo je strežnice. Ponoči hodi po parketu z vrčem na glavi. Pri nas ni slik. Stene so okrogle. Tvoji lasje
so žime. Che xe viniii da vicin, anche te ga crollž, tutta tua roba sporca. Mi? Chi te ga croll&? In potem nervozno dviganje pokrova
klavirja, bliskanje z očmi. Procesija ob
sv. Rešnjem telesu, ogromni bicikli na splavih.
Po drči na hlodu jezdi Jeti. Ashbery v
Cooper Union 1986: "And if you did/good that's fine, but if you did bad it don't make no difference, you're equal/same as the others,
and the devil don't give a shit who you are or whether your name has an umlaut to it." Flowchart, Carcanet, str. 100. Zato ne obvladaš cavallottov.
In pljuvanje in šal, no te capisci chi voga. Lepa, ampak se ne oblači prav. Kroglice, vrele kroglice požirajo za ta malega. Mžkar, kaič,
tu Dio che sii stabile. Meglio un succo di pompelmo. Pa spet Herme v Olimpiji, ukradena pižama na ladji v Pireju. Vrzi se na iglice.
Isolani, pescecani. A ma nič. A ma tudi nič, če bi. Chi te hodi po mleko? Xa te ga ciap& pumparice. Ma Dio, chi xe viniii sta sera. Dai,
dai, butta xo ciapin. Se je Hera maščevala in mu scvrla polento? Mozart, nič kaj plašen, niti odmaknil ni pogleda. Ubijamo angleške
kralje. Hranimo šaržerje. Lindi je oče pral denar od mafije. S povštrčkom hodi, piše Ghost money. Tisti skromni, tisti kot najbolj
tiho piščc pojč kubične metre sublimacije. Trik je, da daš starše šepati. Ali da poveš, da si prekravljal praznino, Vse, kar je belo.
Vse, kar je pršeče. Vse, kar se v zasneženih gozdovih veže na Mediteran. Pri drugem jezeru, koča za komponiste, eto, slišal, lani ga je
pičila muhe cece, ni se več vrnil iz Afrike. Ta, ki je razlagal, da ni nič drugega, kot da brizgamo ego, njegovo ime sem pozabil. Jaz
pa male krokodilčke na jezik, brez zgodbe. Žuželke so špice. Skrivni dodatek č'oveških las. Evo, če bi me smrt, bi ostala bela masa,
puding, ki bi se zanj stepli. Preskrba ni problem. Kaj pa je potem problem? Brleče lučke v Janitiu, fiziognomija iz Azije? Šine so
poteptali, roke izvlekli, v beneških zrcalih zlizali spoj. No te xe vecio, te ghe diria, si, che te diria. Mai da un lado. In atmosfera
kot pri Brecljih in Beblerjevih. Bogomile so izginile in se poročile. To je naš jamboree. In ne bomo utrgali nobenega cveta, vsi so zavarovani.
Nasilje in ljubezen
V verigi pridem. Kot serija števil, kot jokanje rož. Belo telo na črnem podestu, ne maram črne z rjavo. Se piš zvoka
avtomobila lahko razsuje kot piča za kokoši? Sporočila si utirajo cesto. Kje sem te zvezal? Kje ne priteka kri? V dveh
telesih si, kot v dveh skledah. Jaz sem goba. Tablo zbrišem. Optični kabli, ogromne rjave piramide, snemaj, ko se prebijajo
znamenja. Cvet kolabira, se posuši, pade, kot bi zdrsnila bergla. Kdo se opredeljuje v melasi? Kako hrana teši lakoto? Kako
forma: škure, od soli odpadel zid, fuga med kamnoma na tlaku sporoča usedlino tvoje dlani. Gondole. Na hrbtu so.
Golobica jih kljuva nežno. In ko vzdihuješ -kot bi razpotegoval meh - vzdržal si obliko. Pred smrtjo je v jami cuker. Ne
motijo kičasti kamni lourdske matere božje in bleščeča gladina asfalta pred Fatimo. Glas je jasen. Glas je izoblikovan.
Turandot
Mehčalci. Roba da matti. Greenery. Kaj si našel? Mi boš popisal, z vsemi kostmi in pavi vred, s palačami, vsekanimi v
skalo, in krožniki juh na klavirju, ki jo s strani hladi in srka narobe obrnjena glava šahovskega konja in napis
In the name of my Father. Spomnim se, kako me je ribič gledal, kako se je vsakdo želel pogovarjati in spraševati,
vzhičeni so bili, ne ljubosumni. Zato najdeš rdeče kovčke in te muhe obletavajo v sanjah in prodirajo v melaso.
Same vzdržujejo oblak nad glavo, tisti mat lesk Skrilavcev, ki se vanj potopi ljudski glas. Punčka je, teče za starši in jih nekaj
sprašuje. Jaz imam rad take terase, da lahko z njih človeka vržem v morje in si zamislim novega. Že si doživel pljusk
in zapolnitev prostora, ne bi te mogel na prazno plašiti. Rajsko je čofotanje v moiju. Se spomniš razlike med prvič in
drugič? Kič je vse, kar ni hard. Z glavo si visel dol in loputal kot kak zelen fižolček. Druge površine so pašniki,
ravno vse do tolmunov in mahu. Okrogel je rob nebesnih teles. Bog nam daj vzglavje. Čirimurcu: prsat oklep in tisto modro
mano, šuštenje, če si se pretihotapil skozi vrata. Cvrčanje in metanje cmokov, plivkanje jajc, ubitih na glavi, in kot vedno, nel
cuore del cattolicissimo, določevanje nečakov za kardinale. Poljska je bila zmeraj naša. Kako me je gledal koštrun v belih
hlačah. Boš šel tak h kralju, boš šel tak h kralju? Ni mogel razumeti, da sva dala skozi bolj divje procesije.
Večerja pred odhodom
Enica! Delitelj giba! Dve je rezget konja, prašen oblak. Njim, mehkim, med usti jagode in Njim, trdim, sinom plime. Enica
oblikuje drevesa, loge, svetlobo sonca v uti, odpre padalo in ga izdihne. Težko dihanje naredi lahko in ga namaže, od
in se s prsti dotikal belih sten. Pojedel je kockice z biseri. S sredincem, kazalcem in prstancem je pobrisal prah in vrtel posekano smreko v ogradi.
Jabolko
Nihče.
Vsak, ki ga sliši nihče, je na tapeti. Vrvi v smotki. Podstavi skledo pod kaplje. Teše se.
Oblič je gospod Bog.
So curki v smrtonosnem gibanju? Ali so to ležaji? Kar smo pobrali kot jagode, lemurje, česen, kobilice, njihove svetle torbe na taškah. Ta podvojitev je dvojna. Zemlji je bilo treba ustvariti pesek in zdrob. V svetlobi, ko klešeš v jeziku, boš naredil siamske dvojčke?
Koga boš potem naročil, da bo odjedel pol in bo od tvoje slasti eksplodirala bomba? Ko bo mati Curie spet prislanjala svoje kolo na deske in si zobe izdrla iz užitka? Jablano?
Karter
O ribe v kosih, zaledenele praske zrna kave! Štruc, kruh, kegelj, špeh obročev. Kako si se mogel bati, da ti bom zares razbil glavo! Tako se reče. Mučene ljubim.
Koža nas deli med danes in jutri.
Rebra, kako vzdrži trebuh tako
nizko spodaj, da se ne strga?
Pusti na kamnu grozdje, jogurt in kruh.
Se spomniš peric, ki so dvigale in
tunkale belo perilo ob potokih?
Čuvaji ob robu doline bliskajo. Kdo je
dvignil avto kot kozarec šampanjca na
pladnju tako visoko? Tvoje
orbite so kamni frač, ki jih energija vrne.
Si si prilastil nosače? Je to
naenkrat procesija
skakalcev, ki z
bičanjem pridelujejo najin plato?
Hrumijo žuželke. Nebo je papir za najine
odtise. Točno tako, kot je pogledal
skozi ribežnik tisti starček.
Hudomušen je bil.
Datum se je zapičil v stegno in
zato so tu danes lončki medu.
Mislim, da te bom konzerviral.
Nosil po stopnicah s stegnjeno roko nad
glavo do vrha zvonika in
najprej malo obribal ob apno.
Sledi poljskih miši?
Vzel mero zvonu.
Zaplenjen sem, rože jem.
Ljubko, srečno in blaženo spi kanibal na rešetkah.
I-ampijon, balon in zrno kave je
Kristusovo rjavo srce.
Literatura	9
Obrat v kristalnem nebu
Ladja,
listja ne smemo teptati. To so kockice.
Kot ikre pingvina, stepa, stepa kuhinjsko
krpo. Krogle za balinati: buf!
Ječa, ki v njej ždijo mesarji na soli.
Predali se odpirajo,
orehovi predali so glasni.
Listja ne smemo teptati.
Pod njim je listje civilizacije.
In ko dvigneš gazo, dobiš dva svetova,
splužiš mesto pod mestom.
Pod Ljubljano je še enkrat večji bok,
po tleh so sive žabice.
Če roke skleneš nad vratom,
jih sklene Ljubljanica.
Pod zemljo so rudniki srebra.
Sprale so jih divje soteske.
In maline in borovnice in
mumije v nišah.
Doma.