Doleiijslie Novice izliajajo i sak iolrteli ; ako : : je tii dau pvaKtiik, thiii jjoptej. : :
Cena jiiu je za celo leto (od aprila do aprila) 3 K, za pol leta 1*50 K. Naročnina za Nemčijo, iiosno in druge evropske i rîave znaSa 3*50 K, za Ameriko -t'oO K. LíKt ill ogiasi fle pliičtijejo iiupruj.
Vne dopise, iDii-oi^niito in OKiiaiiila Rl>rejBiiiu tiřikariia J. Krajec iiasl.
Q razdoru SlovensliB Ijiishe stranhe.
0(1 vei sti'ani se nam je izrabila želja, iiaj objavimo 7 celoti poi'oSilo pi'evzviše-iiega gospoda kiiezoškofa ljul)ljanskega, g. dr. Ah t. Bon. Jeglifia o laíidoni Slovenske ljudske stranke, ki jo je priobčil „Slovenec" dne 26. iioveitibia t. 1. Radi izprevi<iimo in smo trdno prepričani, da je prav potrebno, podati tudi našim cenje-iiiru naroinikoiii jasno sliko o tej kočljivi, dalekosežni in usodepolni zadevi Slovenske ljudske stranke. Najbolj zanesljivo podobo bode pa ljudstvo dobilo. Če govori Ijuljljeni iiadpastir sam svoji») udanim vernikom in vsikdar zvestim pi istašeiti Slovenske ljudske sti'anke, sedaj pod naČelstvoni g. prelata Andreja Kalana, katerega oklic na vso slovensko javnost tudi danes ponatisnemo. KnezoŠkofovo poročilo se glasi:
Mogočna je bila Slovenska ljudska stranka. P« našem večletnem trudu se je razvijala in krepila. Načelniku smo popolnoma zaupali, on pa je moral priznati, da SIDO duliovniki v Slovenski ljudski stranki ogi'odje, ki jo no.si.
Večkrat smo opazovali, da j« bilo med obema političnima voditeljema močno nasprotovanje, ki so je pa vsblej pravočasno poleglo. Toda odkai- je načelnik stranke prenehal biti načelnik državnozborskega kluba in je iznenada, tie da bi bila stranka kaj vedela, postal deželni glavar, se je nasprotovanje zopet pokazalo; bolj je napredo-val<i in že smo slutili, da bi utegnilo stranki zelo škodovati, morda jo celo pokopati.
Razdor se je razšiijal, ker se je v iz-obraženciii Slov, ljudske stranke bolj utrjevalo prepričanje, da politika dj-. Šusteršiča iii dovolj nai'odna in ne demoki'atična. Izredno je tudi vse ogorčila vest, da je načelnik stranke dal vložiti na vlado prošnjo za novo podporno akademično diuŠtvo, dasi je že obstoječe skozi toliko let izvrstno delovalo.
Nasprotovali so načelniku stranke tudi delavci, organizirani v delavski organizaciji ; nasprotovanje je raslo in kaj čudno so gledali postopanje načelnika Slovenske ljudsko stranke, ki je preko organizacije skliceval shode duhovnikov, da niu izrazijo neomejeno zaupanje. Ker je zaupanje drugod izgubljal, iii bil neopravičen moj strah, da se nevolja zoper duhovnike razširi v nevoljo zoper katoliško Cerkev in zoper vcjo sploh.
Tekom dveli let sem veliko ti'pel. O načelniku stranke, ki setu mu popolnoma zaupal, sem menil, tla edino on vzdi-žuje našo veljavo na zgoraj in našo moč na znotraj. Sedaj sem pa gledal, kako izgublja zaupanje in veljavnost ne le pii naših iz-obi'ažencili, am]»ak pri vseh obmejnih Slovencih in i)ri Hrvatih. Zasledoval sem razloge in premišljeval posledice za versko preiiričaiije v naši škofiji, ako ostanem do načelnika v takem razitierju, kakor do sedaj. Javnosti sploh in svojint duhovskim sobi'atotu nisem mogel odkrivati svojili ilušnili bolečin. Ko je pa sila prikipela do vrhunca in jo načelnik sam zahteval, naj pojasnim svoje stališče, sem mu dne 25. oklobra lOlG poslal pismo s sledečim besedilom:
Preblagorodni gospod deželni glavar in načelnik Slov. ljudske stranke!
Ko ste bili v petek, 20. oktobi-a, pri meni, ste mi pojasnjevali sedanje prežalostne
razuiere v Slovenski ljudski stranki. Rekli ste, da tako, kakor je sedaj, ne more dalje iti, in izrazili ste mi nujno željo, naj Vam do konec tekočega tedna pojasnim svoje stališče glede na strankine i'azmero.
Moje misli so Vam vsaj večinoma že tako znane, vendar pa želji Vaši ]'ad ustreženi ter Vam jih še bolj natanko obrazložim tako, kakoj- mi v očigled naših sedanjili bridkosti v srcu dozorevajo.
1)	Sedaj se cepi stranka na tri dele in sicer od tedna do tedna bolj na široko in globoko. Temelj, mislim, da je še vsem isti: katoliška načela in katoliško življenje, kakor zahteva sveta katoliška Cerkev in se je vse programatično določilo na naših katoliškili shodih po starem našem geslu: vse za vero, dom, cesarja. Vzrok razceplje-vanju je po mojem mnenju le način postopanja v taktiki in politiki.
Zato je v teh okolnostih moje stališče jasno: valovati in pospeševati moram katoliško vero in katoliško življenje; nikar pa naj ne posegam, vsaj avktoritativno ne, v taktiko naših vodilnih krogov. V tem oziru naj bom nad njimi, ki si sedaj nasprotujejo tako. da je celoskupna stranka v nevarnosti. Jaz bi razcej) le povečal in bi one ki'oge, proti katerim bi se odločil, odbil od sebe in dosledno vedno bolj in bolj tudi od cerkve, kar bi bilo nsode-polno za vso našo prihodnjost.
2)	To je pi'fiiievai'iio posebno zato, ker se proti tem in onim izrekajo očitki glede političnih in drugih napak, katerih očitkov jaz ne morem preiskavati. Glede Vas, kot načelnika Slov. ljudske stranke, omenjam tri točke, ki se povsod obsojajo:
a)	Gospod načelnik, pravijo, se prizadeva škofa in duhovnike nase in na svoje delo tako navezati, da bi ti s svojo veljavnostjo, s svojim ugledom nekako pokrivali vsak njegov korak in z zahtevanim brezpogojnim zaupanjem nepreklicno odobrili vse, kar on stori. Tako bi odpor zoper njega, ki raste v inteligentnih in delavskih krogih, ki sega čez meje nad v.se obmejne Slovence, bil odpor zoper vso duhovščino s škofom na čeln, kar bi bilo v svojih posledicah brez dvoma na kvar Cerkvi in veri ;
b)	gospod načelnik je v nasprotju s statutom Slovenske ljudske stranke zadnja leta popolnoma izločil delovanje izvi"šilnega odbora; zlasti je brez njega začel dalekosežno in izredno pomenljivo akcijo za koncentracijo strank ;
c)	gospod načelnik snuje novo „akademično starešinstvo"; s tem korakom bo pospešil in končno utrdil razdvoj med našimi inteligenti, katere tako nujno potrebujemo pri delu za naše ljudstvo.
3)	Ne zamerite, da Vam âe nekaj prav odkrito povem. Davno že, ko je,p. t. Karlon izginil iz javnega Življenja, sem se predrznil reči Vam: kot voditelj naše politike morate pač postopati odločno in energično, toda varujte se pogreške Karlonove, namreč absolutizma, ki se sicer nekoliko Časa prenaša z nevoljo, toda vzbuja reakcijo, ki gotovo v svojem času bukne na dan, pa je voditelj izgubljen. Tekom let, tudi že v sedanjem razdoru sem Vam večkiat ustmeno in pismeno zatjjeval: mi duhovniki Vam zaupamo, toda čujeji) se pritožbo zoper Vaš absolutizem, kar bi utegnilo škodovati. Vi se na to niste ozirali in prišel je trenutek, katerega sem že davno s strahom pričakoval. Ne le, da niste niČ odnehali, ampak vedno bolj ste zatrjevali, da imate
edino Vi vse odločevati in da zahtevate brezpogojno zaupanje. Bolj ali manj nujnih želja po skupnem razgovoru, kakor zahtevajo pravila Slov. ljudske stranke, niste hoteli uslišati. In sedaj? Reakcija jo tu!
4) Kar se tiče „Slovenca", se mi je reklo: g. dr. Sušteršič ima kot načelnik Slov. \judske stranke skapaj z vodstvom pravico, da določuje listu politično smer. Iz tega pa ne sledi, da bi moralo uredništvo kar slepo sprejeti vsak članek ali vsako notico, ki je mnenju uredništva pogrešna. Prav tako ue sledi, da bi se moral vsak le količkaj političen članek pošiljati njemu v cenzuro. Saj se mora vendar dopustiti nekaj prostosti, da se mnenja in nazori pretresavajo, dokler od načelstva ni storjen detinitiven sklep.
Jaz tem nazorom ne morem ugovarjati. Tudi je s cerkvenega stališča moja naloga le ta, da čuvam nad verskimi in nravnimi načeli lista. Zato kot škof ne moreui siliti, naj se kak članek aH notica v list sprejme ali ne.
Velecenjeni in velespoštovani gospod deželni glavar in načelnik Slov. ljudske stranke ! Sedaj sem Vam glavne točke vestno razložil, prosim, nujno piosim, da jih preudarite in potem ukrenete vse, kar je potrebno, da so razbuijenost v sti'anki pomiri, da se razpadajoči deli zopet zdmžijo in bomo vsi Slovenci, mi in obmejni, stali odini in složni pri vseh prevažnih odločitvah, kakor jih zahteva naš Čas sedaj in jih bo zahteval posebno prevažni čas po srečno končani vojski.
S posebnim spoštovaiqem vam vdani f Anton Bon aventura, škof.
Ne bom pripovedoval dogodkov, zavoljo katerih se je razdor razširjeval in poglobljeval. Da bi med duhovniki ohranil zaupnost in ljubezen, sem za dan 17. julija poklical v Ljubljano vse gg. dekane in še nekaj gospodov iz Ljubljane in posameznih dekanij. Sestanek ni imel popolnega uspeha. Vendar pa so sploh dober vtis napravile resolucije, ki sem jih v luči svojega stališča sestavil, obrazložil in objavil. Da bi očitno nasprotovanje med duliovniki obeh struj preprečil, sem zaupajoč na njihovo razboritost, v Škofijskem listu str. 85 zapisal: „Kot poklicani varih cerkvene discipline pripoi očam vsem gospodom prav nujno, da se prizadevajo govoriti in nastopiti v zmislu naših resolucij. Vsak javen nastop proti njim kar pre|)ovedujem. Ako je kdo osebno drugače prepričan, naj svoje misli svobodno obdrži, toda za nje ne sme agitirati ne jtri ljudstvu, ne pri duhovniških sestankih. Upam, da iz ljubezni do miru, do edinosti, do medsebojnega prijateljskega občevanja boste vsi, prav vsi gospodje imeli toliko moralne moči in toliko premagovanja samega sebe, da ves svoj nastop vzravnate v tem zmislu."
Pri shodu se mi je poverila naloga, naj poizkusim, da med strujama dosežem sporazum. Popolnoma prav je, da so gospodje na sestanku obsojali razdor in zahtevali edinost, slogo, sporazum. Jaz sem se dela koj poprijel. Toda ravno tiste dni je gospod načelnik odpotoval iz Ljubljane za veČ tednov; zatoje poravnava zastala. Naspi otna struja tni je svoje pogoje naznanila. Kose je načelnik vrnil, jo za sredo septembra sklical shod vodstva Slov. ljud. stranke. Nasprotna struja se je radi še nedovršene poravnave
zdržala vsakega prerekanja; njeno stališče je naznanil prelat Kalan. Načelnik stranke pa se je dal izbrati zopet za načehiika in je dosegel, da so navzoči zahtevali, naj ga poslanci izvolijo za delegata.
Ves ta nastop je l)il smrten udarec za poravnavo, ker je dr. Šusteršič iskal le zaupnice pri svoji struji, namesto da bi se prej pogodil z opozicijo in potem zahteval zaupanje od celotne stranke. Kljub temu sem koj po sestanka piijavil pismeno pogoje opozicije v stranki. Toda g. načelnik zopet ni bil več dni navzoč v Ljubljani. Ko se je povrnil, mi je rekel, naj gospodje dotične točke bolj nadrobno razlože. S tem se je zadeva zopet zategnila. Konec oktobra sem g. načelniku poslal odgovor. Zopet ga ni bilo doma, potem pa sem jaz odšel k škofovskemu posvetovanju na Dunaj. Med tem časom se je marsikaj dogodilo, kar je poravnavo onemogočilo. Najbolj važen je bil dogodek, da naši poslanci niso načelnika Sloven, ljudske stranke volili v delegacije.
Bil mi je položaj jasen. V soboto 17. nov. sem šel osebno k g. načelniku in sem mu rekel, da po mojem mnenju je vse nadaljnje prizadevanje za poravnavo breznadno in brezpredmetno. Ob tej priliki mi je povedal, da je izstopil iz jugoslovanskega kluba in da je za četi tek dne 22. novembra sklical sestanek izvršilnega odbora stranke. Ves přepaden nisem dosti govoril in sem žalosten odšel domov. Zvečer pi'fnese „Slovenec" razne dopise g. Šusteršiča.
Preletel me je strah. Kaj bo sedaj'? Kako bodo nastopili naši gospodje duhovniki? Kaj bo z našim ljudstvom? Kaj s Slovensko ljudsko stranko? Ves žalosten napišem, g. načelniku dne 18. novembra list s sledečim besedilom:
„V sinočnem „Slovencu" sem bral Vaše izjave. Alea iacta est, napovedan je javen boj."
„Ponovim, kar sem trdil včeraj, opozicija v SI. ljud. stranki ni zoper krščanska načela, ni zoper program naših katoliških shodov, ampak edino le zoper Vašo osebo in zoper Vaš nastop."
„Obžalujem, da mi bote na napovedanem shodu izvršilnega odbora Slov. ljud. stranke z nova cepili in razdvajali gg. duhovnike. Že shod meseca septembra je bil v tem oziru poguben: in sedaj zopet. Moje navodilo je; duhovniki bodimo nad strujami SI. ljud. strauke, kadarkoli nastopimo javno. Zoper to navodilo jih Vi napeljujete na strastno obrambo Vaše struje."
„Nek državni poslanec, ne Slovenec, lui je te dni rekel na Dunaju; Ko bi jaz zaupanje svojih tovarišev izgubil, kakor ga je Vaš deželni glavar, bi se tovaii^em zahvalil za dosedanje zaupanje in bi se umaknil, ter bt le kot deželni glavar izpolnjeval svoje velike dolžnosti."
„In v mesecu juliju mi je na Dunaju rekel nek izvenkranjski državni poslanec; „gospod Šusteršič je zaupanje popolnoma izgubil tako, da jc nezanpuost že nekako bolestna; ko bi on to vpošteval in se za par let bolj v ozadje postavil, bi ga potem skoraj gotovo zopet prosili, ker bi čutili, da ga zopet potrebujemo."
„Obžalujem Vaše prezii'anje naŠih akademično izobraženih mož, kar mora vse itoriniti v tabor, ki je Vam nasproten. Dokler je kdo popolnoma z Vami, je dober, je razumen, je izvrsten ; kakor hitro pa se od Vas obrne, ali celo pioti Vam nastopi, je za nič, nespameten etc."

„Veliko trpim; zaupam iia v dobrega Boga, da bo iz te l)oi't)e za vse nas kaj za éa^inost in veénost líoristnega izšlo. — Pozdrav in blagoslov !"
Gospod naiîelnik mojih inigljejev ni liotei upoštevati. Vi-šil se je sliod dne 22. novembra. Pi'eŽalostni sklepi "so vsem znani. Razbije naj se toraj naša Slov. ljudska stranka, za kat(:'i'o smo toliko lef (letali in ti'peli, razbije naj se sloga in edinost med duhovniki, sloga iti edinost med ljudstvom, sloga in edinost med ljudstvom in duhovniki! Iti zakaj...?
Ali je nova kmečka stranka poti'ebna? Res, prav in potrebno je, da se posebno sedaj varujejo in tudi hranijo koristi na^ šega trpeČHga kmetovalca. Toda ali jiii ne brani Slovenska ljudska sti'aiikaV Čitajte iijihovQ interivílacije; čujte o iijiliovth nastopih na merodajnih mestili! In ako bo sedaj it) po vojski potrebno še bolj odloíiio nastopiti za kmečke jjravice in koristi, bodo to radi in nspešno storili poslanci one Slovenske ljudske stranke, ki je povsod l)Oztiatia in uvaževaiia, bodo to radi storili naši poslanci v zbornici.
Zato tli potrebna nova kmečka stranka, ki našo oi'gaiiizacijo raxdira in kmečko ljudstvo stavi v nasprotje vsem drugim stanovom. Bodimo skupaj in delajtno z zdrnžeiiimi močmi vsi stanovi, vsaj smo edeti na drugega navezani.
Zakaj torej razdor? Zakaj podpihovanje strasti? Zakaj novo sovraštvo? In to sedaj na veselje in radost naših tiarodnih nasprotnikov! Razdor, zaničevaTije in sovraštvo ni delo božje, ampak delo satanovo.
Vaiti, gg, duhovniki, pa tudi vsemu našemu ljudstvu setii bil dolžan, da sem potek razpora pojasnil. Kaj pa iz vsega tega sledi?
1.	Vsem naročam, da našo Slovensko ljudsko stranko vzdržinio, tiaj ne jH'opade, poskrbimo za novo načelništvo; vsi jej zvesti ostanimo!
2.	Obžalnjmo vsak odpad k nepo-trebtii novi Kmečki stranki; mi nove stranke ne bomo p{)dpirali; ako odpade duhovnik, nas bo srce bolelo, toda Ijnbez-iijivega, prijateljskega občevanja z njim ne boEno prekinili, ostane naš brat in drng.
3.	Na sitode zoper Slov. Ijnd. str. ne bomo hodili; našega Ijmlstva k shodom ne bomo vodili; ako pa kdo zapusti SI. Ijnd. stranko in odi)ado k novi kmečki, ga ne bomo od sebe odltijali, dokler ostane zve.st krščanski vei'i in krščanski itiorali, marveč nui bomo dobri duhovni očetje.
4.	Ko pridejo nove volitve, se bomo o postopanju še dc/meiiili. Gletle volitev v občinske odbore velja sinodahio odbičilo: „Ako se župljani razcepijo na dve ali več straidi, ki pa ne zadevajo vere, marvefi so nastale iz drugih razlogov, naj dnhovniki nobene teb strank ne podpirajo, atiipak vzvišetii nad stranke naj se prizadevajo za mir, ter naj za vse enako skrbe in proti vsem enako pravično posto]iajo." (Synod. I., pg. 166. n. d.)
Ker so se glede moje osebo in glede mojega nastopa za jugoslovansko deklaracijo začele v Ljubljani ra/.našali popolnoma neresnične trditve, zato naj poročam še 8ledcč,e:
Ko sem bil meseca tiovemhi'a na Dunaju, me je nekdo v ministrstvu ])o-prašal, zakaj sem za deklaracijo nastopil in poznano izjavo podpisal? Odgovoril sem dotičneinu gospodn;
„To sem storil: prvič kot odločen ngovor zoper naklepe onib izvenavstrijskih slovanskih krogov, ki hočejo Jugoslovane odcepiti od Avstrije; zato naj ves svet ve, da mi Slovenci te naklepe od sebe odbijamo, ker hočemo ostati v avstrijski monarhiji in pod žezlom- nasiîi vladarjev iz liabsbnrške hiše;
drugič kot odločen ugovor zoper velike krivice, ki so jih nam Slovencem že storile in jih ravno sedaj ae napovedujejo brezobzirne vsenemške stranke;
tretjič kot odločen ugovor proti nasil-stvom, s katerimi gnetejo Madžari njim pridružene slovanske narode;
četrtič prepričan, da zailovoljiii Jugoslovani bodo najbolj močna, varna in zvesta obramba zoper sovražnike avstrijske monarhije in habsburške dinastije.
t Aiitoii Itoiiaventura,
škof.
V Ljubljani, dne 24. novcntl)ra 191Î.
Slovenci!
Prejšnji načelnik Niovonske ljudske stťankfíj dr. Iva« Šasteršič, Je stranko razdi-nžil.
Mogočna organizacija Slovenske ljudske stranke, uslanovljcna in s[)o]ioliijovana po skle[iib slovenskih katoliških shodov, naj bi se brez volje in vednosti slovenskega ljudstva razšla, kadar nje načelnik tako hoče Î Ta veličastna or^aiiiítacija, ki je uaš narod toliko časa politično vodila, ga gospodarsko krepila in prosvetno dvigala, ki so ji skozi toliko let tisoči in tisoči Slovencev radi posvečali svoje duševne in gnuitiie sile — ta organizacija naj bi so razdrobila, kadar en človek tako želii Vzajemno in požrtvovalno delo desetletij naj bo na ukaz dr. Susteršiča nm-lionia iiničono? Sloveti, ljudska stranka mora živeti in seje na novo osnovala pod načelstvoin prelata Andreja Kalana.
Itaznicre v Slov. Ijndski stranki so bile pod bivšim načelnikom že dulj časa neznosne. Nikotunr nočemo krivice delati, zato priznavamo, daje bivši načelnik Slovenske ljudske stranko, zlasti dokler je deloval sporazumno z dr. Krekom, za stranko nitiogo storil, da si je s svojo delavnostjo in vstrajnostjo pridobil mnogo zaslug za nnšo deželo. Žal, da ga je ta zavest zavedla v napačno misel, da on in samo on v stranki vse moro in vso sme. Tej misli je bil prikrojen ves ustroj strankinega statuta in strankinega vodstva.
Ker smo npoštevali zasluge bivšega načelnika in ker smo bili pre]M'ičuni, da bodo zdrava načela stranke slednjič vendar zmagala, smo |potr[ieii. Trpeli smo, da je načelnik prvi dve leti vojske vladal v stranki popolnoma samovoljno; trpeli, da kljub izrečnemn po;nivn ni skozi štiri leta nili enkrat sklical deželiiib iposlaiicev Slovenske ljudske stranke na i'a/gov<»r, kjer bi deželni odbor pojasnil stanje deželnega gospodarstva in se ])Osvetoval, kako pomagati sti-skanemn ljudstvu.
Trpeli smo, da nt smel ob petdesetletnici dr. Kreka iia nasilno zahtevo dr. ŠusterSiča noben izmed listov, ki izbajajo v Katoliški Tiskarni, niti z besedo omeniti tega slovesnegii dogodka; lr)>eU smo, da je tega sonstvaritelja naše stranke, legii jugoslovanskega prvoboriteljadr, >Susteršič hotel iz sli-aiiku odstraniti. Trpeli smo, da seje razbila edinost našega zadružnega gospodarstva. Trjieli smo, da se dr. Šusteršič ni liotel z nami kot enakovredtiimi pogajati; trpeli smo, da je preko škol'a, ki je na željtt duhov,ščino iiotel posredovati, sklical duhovnike in si izposloval pri njih zaupnico ter tako vsako poravnave» preprečil. Prevelika je bila naša potrpežljvost.
Toda ko je načelnik siraiike v sedanjem, ZH usodo naroda tako važnem trenotkn kar na svoje izstopil iz Jugoslovanskega kluba, tie da bt se mu zdelo vredno, strankovjtrašati zasveti« joprositi dovoljenja za tako «sodno dejanje; koje tako razbil držav nozborsk o enotnostavstr ij-skiii ,)iigoHlovanov in ko je nato .Še Slov. ljudsko stranko, katere» smo po skle)iili katoliških shodov z zdrnžeiiimi močmi, s skupnim delom in osebnimi žrtvami «stanovili in utrdili, samovoljno hotel razbiti, so morali vsi pomisleki utihniti. Pustili smo dr. Susteršiča in ostali jiri Slovenski ljudski stranki.
Slovenci ! Namesto Slovenske Ijndske ijtranke se «am po«ujata kar dve novi
stranki. Obe je nstaiiovil poslanec, ki je v odločilnem Času zapusti) Jugoslovanski klub. Kna naj liujska kmeta proti iiieščann, druga meščana proli knietn, Poka/.imo, da takib strank, ki slovensko narodno moč na veselje naših sovražnikov cepijo in ki nam prina.šajo doslej nežna«i stanovski boj, «e maramo !
Kaviiajmo se po navodilu našega kneza in škola, ki boče, da se zvesto združimo v Slovenski Ijndski stranki! Z dejanjem dokažinio, da stojimo vsi za poslanci Slov. Ijndske stranke, katei-ih dosedanje delo v Jugoslovanskem klnbn, nam je poroštvo, da bodo tudi poslej odločno in us])eSno branili naše duševno in i;moi«e koristi! Naši mladeniči in možje spričnjejo na daljnih froiitiib ne z besedami, marveč s srčno krvjo «ase Čisto domoljubje; njili voljo iziiolninio, ker hočejo, da se Slov. Ijndska stranka krepka i« združena bori za uresničenje našega velikega narodnega vzora, za osamosvojitev i« združenje Jnijo-Slovanov pod Ilabsbiiržani !
Slovenci! Slovenska ljudska stranka se je izčistila. Itratovsko se strnimo okrog njenega prapora, kije v bojih preizku.Še«, z zmagami ovenčan!
Ljubljana, '-Í7, novemkra 1917.
Za začasno vodstvo Slovenske ljudske stranke:
Andrej Kalan, t. ć. načelnik.
Dvajsetletnica
mil. gosp. prosta dr. Seb. Elbert-a.
MilosUjivi gospod prošt sicer nima rad, če se njegova zasebna slavlja praznujejo v širšem krogu ali celo javno, a slavlje, katero bo obhajal 9. decembra 1.1., ni več zasebnega značaja. Ta dan poteče namreč 20 let, ko ga je blagopokojni cesar Franc Jožef 1, imenoval za novomeškega prosta. In s tem trenutkom postal je gospod prošt tako tesno združen z Novim mestom in njega življenjem, da dvajsetletnica njegovega proštovanja ni več njegov zasebni praznik, ampak slavnosten dan cele mestne župnije, celega Novega mesta.
Dvajset let — dolga doba v vsakem stanu in poklicu, a dvajset let novomeški prošt pomeni ne samo dolgo dobo, ampak tudi zvrhano mero skrbi iii dela, naporov in truda, razočaranj in nehvaležnosti. Treba velike in železne stanovitnosti, da je mogoče vstrajati na tako odgovoriiostipohiem mestu dvajset let! Lepa je čast novomeškega prošta in odličtio stališče, a koliko trnov je skritih v blesteči, zlati mitri! Daleč stoječim se to pač ne zdi, a glej od blizu, prijatelj, pa boš sodil popolnoma drugače.
A milostljivi gospod prošt je po dvajsetih letih vkijub vsemu obranil svojim Novo-nieščanom prav tisto zlato srce, s katerim je prišel 13. februarja 1898 med nje. Svojega tedanjega programa mu danes ni treba revidirati, v dvajsetih letih se je izkazal in obuesel
Dvajset let! Kam ni tačas segla krepka roka in odločna volja g. prošta dr. Elberta? Bo-li mogel zgodovinar, kibonadaljeval krasno VrhovČevo zgodovino Novega mesta, bo-li mogel pisali zgodovino zadnjih dvajset let, ne da bi omenil ime sedanjega gospoda prošta? Slavna in imenitna so imena, ki jih beremo med njegovimi predniki, vredno se tem vsem pridružuje ime — dr. Elbert.
Svoje obsežno znanje in mnogovrstne izkušnje, možato odkritosrčnost značaja in bistroumnost duha, plemenitost mišljenja in svoje visoke zveze: vse to je milostljivi zastavil vedno le v prid in dobrobit Novega mesta, vedno skozi dvajset let.
Kaj mora med nami res vsakdo prej umreti, nego spoznamo njegovo vrednost in pomen?
Kako krasna je kapiteljska cerkev, ta častitljiva starodavna stavba, kako slogu primerno tudi v malenkostih docela prenovljena! Kako veličastno se obhaja služba božja o velikih cerkvenih in patrijotičnih praznikih: ta blesteča cerkvena oprava, ta okusna in
ponosna oprema, te veličastne orgije! Kdor enkrat to vidi in sliši, ne pozabi zlepa. A tej cerkvi skrbni župnik je milostljivi gospod prošt dr. Elbert!
Kako ga je iskrena skrb* za vse panoge dušnega pastirstva, da vsem in vsakemu da priliko v svoj dušni prid dvigniti zaklade svete Cerkve.
Kje je v mestu karitativno društvo ali karitativna naprava, da mu ni dr. Elbert če ne ustauovnik pa gotovo vnel in delaven ud? — Ko je svetovna vojska v tem oziru stavila velikanske nove naloge na vse državljane, zlasti pa na duhovščino, kdo jim je bil tako kos kakor dr. Elbert? Visoki redovi in odlikovanja na njegovih prsih kažejo, kako cesar in država ve ceniti tako delovanje.
Kaj se je v zadnjih 20. letih v Novem mestu storilo koristnega za splošni blagor, da ni več ali manj zvezano z imenom dr. Elbert? Kolikrát je obtičala ta ali ona zadeva nad nepričakovanimi zaprekami, mnogi so obupali nad srečnim izidom, gospod prošt ne! In zastavil je vse moči in šlo je! Pa niti ni dosti govoril o tem, tako da si marsikdo lasti uspehe, ki so sad gospoda proštovega truda in posredovanja,
Pa naj se oglasijo ob 20 letnici vsi tisti, za katere je milostljivi posredoval v čisto zasebnih stvareh ter jim vedel nakloniti velike dobrote in ugodnosti; kdo jih prešteje? Se li bodo v teh dneh spomnili svojega dobrotnika, kakor gre plemenitim srcem?
Mirno sme slavljenec zreti na dvajset let Življenja in plodonosnega dela med nami kot prošt in mestni župnik, Da ni dosegel vsega, kar je nameraval in hotel v plemenitem srcu, to bi mu utegnilo greniti veselje nad izredno lepimi uspehi in obilnimi sadovi svojega delovanja; a nihče ne zmore vsega, zlasti če naj plemenitejše nakane in namere zadenejo ob pomanjkljivost razumevanja dalekosežnih ciljev.
Naj bo milostljivi gospod prošt prepričan, da dobro vemo ceniti njegove zasluge, da smo mu pretežna večina Novo-meščanov fes iz srca hvale2ni za dvajset let skrbi in dela, katerega uspeli in sad bode trajal še desetletja in desetletja kakor tudi njegovo ime ne bo izginilo iz zgodovine našega mesta.
Gospoda Boga pa prosimo, da nam niilostljivega gospoda slavljenca ohrani v čvrstem zdravju še dolgo dolgo!
Tako praznuj Novomesto dvajsetletnico niilostljivega gosp. prošta: to ni več njegov zasebni praznik, ampak bodi javno slavlje plemenite hvaležnosti in verne udanosti napram velikemu dobrotniku 1
VII. vojno posojilo.
Naj da vsak po svoji moči državi sredstva, kijih potrebuje za izspolnitev svojih velikih nalog. Naši bratje posvečajo na bojišču svojo kri in svoje življenje državi. In mi doma imamo častno dolžnost, da do skrajne meje svojih zmožnosti in svojega premoženja zagotovimo sredstva za vojskovanje. S tem bomo najlepše pokazali tudi svojo zahvalo zmagovitim našim armadam za njihove Čine, ki so se pokazali prav na laški fronti nad vse sijajni. Pripo-magajmo brez izjeme, da bo uspeh sedmega vojnega posojila še daleč nadkriiil vsa prejšnja posojila! Razvijajmo v krogu svojih tovarišev in prijateljev čim živahnejšo agitacijo v prilog podpisovanja sedmega vojnega posojila!
Naročajte „Dolenjske Novice"!
Gpubanje trt.
Loi.() 'Ml letoni sc tlogaja, da nam nekaj trt v vinogradu iz niziitli vzi'okov nsahiip. Talit; tite je treba nadomestiti, kev jiostane sider iiasaii redek in malo rodi.
Pri stalili titali smo bili navajeni trte z grubanjeni nadomestiti in zato se tudi pri novi trti vinogradniki zopet radi poslužujejo gi'ubanja, ne glede iia to, čc je to prav ali ne. Treba je tedaj, da se gletle grubaiija trt izpregovori odloÊna in resna beseda: Ali je in v kterili sliićajili jo grubaiije cepljenih til na mestu?
Cepljena ti'ta obstoji iz dveh delov: iz ameriške divje trte kot podlage, to je podzemeljski del trte in iz evropejskega, nadzenieljskega dela, to je žlaliten ti'tni les, ki rodi.
Zakaj cepimo žlahten (domač, evro-pejski) les na divjo ameriško podlago, je vsakoinui' dobro znano. Enostavno zato, ker vemo, da se koienine, ki izrastejo iz ameriškega trtnega divjaka zoperstavljajo trtni «si, da jili toraj trtna uŠ ne more uničiti, medtenj ko korenine, ki izrastejo iz (lomařega, evropejskega lesa, trtna tiŠ objeda in trto s tem uniči.
NapaSno je mnenje mnogih, da s tem, ěe posadimo aineri.ško cepljeno ti'to, trtno uš iz vinograda pi-eženemo. Trtna uš se nahaja tudi na cepljenih trtah in živi tudi na ameriških trtnih koreninah, le uničiti jih ne more. Kakor hitro pa na eden ali drugi način spravimo evropejski (domač) les cepljene trte v zetnljo, da napravi koienine, na ktcre se titiia uš koj pi'eseli, se na njih močno pomnoži in jih slej ali prej uniči.
Zatone bodenio mogli nikdar ameriško trto kot podlago opustiti. Vsakdor pa, ki trto gruba ali tako sadi, da pride domač les v zemljo, mora biti pripravljen, da mu prej ali slej trta vsled poškodb po trtni uši pogine.
Grubanje cepljenih tit se zaraditega
V	splošnem jie more pripor o čati, ker skrajša življenje vinograda.
Če nam toraj kaka trta v viuogi'adii pogine, skušajmo jo nadomestiti s cepljeno trto na ameriški podlagi. To mora biti pred vsem vedno pi'avilo pri mladem trtnem iiasadu.
Vinogi-adniki, nikai' ne gruliajte tit v mladih nasadili! Stem bodete kmalo ob vinogi'ad. Izkopajte Že v jeseni globoko in široko- jam«, spomladi posadite vanjo lepo, močno cepljeiiko, pi'idenite dobre zemlje in komposta ali hlevskega gnoja, poski'bite za trto, zlasti s tem, da jo dobro škropite, in kmalu bo dohitela ostale starejše trte.
Gi'ubanje cepljenih ti't je edino-le na mest u v starih nasadih, ta m kjer je že veliko lukenj v viîiogradu in kjer vidimo, da vinograd itak že ne biïdemo mogli dolgo di'žati, temveč da ga bodcmo morali kmalo prenoviti. Tam lahko gruba mo, da še v zadnjih letiit pi'ostor bolj izkoristimo. Pet šest, zna biti tu li več let bo taka grubana h-ta še dobro rastla in rodita, potem bomo pa morali vinogi'ad na novo prerigolali in nove, cepljene trte posaditi.
Če pogrubamo cepljeno trto, rede jo najpi'vo ameriške korenine materne trte.
V	drugem in ti'ctjem letu naredi trta iz pogrubanega žlahtnega lesa veliko koi'enin, katere pomagajo ti'to I'editi. Zato bomo videli, da v di'ugeni, ti'etjeni in zna biti še v četi'tem letu pogi ubana trt.a posebno dobro raste in rodi. A od tega časa naprej prične nazadovati. Na koreninali, ki so nastale iz pogrubanega domaČega lesa se za])Iodi tr(,[ia uš in jili jničiie obj^dati.
Če je med tem korenina materne trte že preveč oslabela, bodo pogi'ubane ti'te kmalo pričtile pešati. Le če je korenina materne ameriške trte dovolj močna, potem ostanejo giubane trte dlje v moči, ali več kot šest do osem let bodo komaj preživele.
Giede grubanja veljajo toraj naslednja pravila:
1)	Ameiiške cepljene trte grubaj le v sili in sicer le zato, da nadomestiš posamezne poginule trte, ne pa da vinograd pomladiš.
2)	V mladih nasadih nikar ne grubaj, temveč nadomeščaj poginule tile le z močnimi, zdravimi cepljenkami.
3)	Y starih nasadih, kjer podsajanje vsled močnega razvoja korenin starih trt, vsled hude sence itd. nima uspeha, lahko nadomestiš poginulo trto z grubanjem. Izberi pa zato vselej le močno trto.
4)	Nadomeščaj trte v tem slučaju po možnosti le z vlačnicami in le če to ni mogoče, pogrubaj celo trto.
B. Skalický.
Danes prilagamo položnice z označbo svote, katero nam dotični naročnik še dolguje za sedanje leto 1917, ali pa celó za preteklo leto 1916. Prav vljudno prosimo, naj se poravna zaostala naročnina takoj. — Onim bližnjim naročnikom, ki osebno plačajo naročnino v upravništvu, nismo položili položnice. — Položnice za novo naročitev za 1.1918 pa pošljemo v prihodnjih številkah z ozna-nilom povišane naročnine.
Domače in tuje novice.
Odlikovanje. Cesar je podelil vitežki kliž Franc Jožefovega leda z vojno dekoracijo profesorju verouka na državni gimnaziji v Kočevju, prečast. g. Francu Watzl. Najiskvenejše Čestitke velezasluž-ncmu gospodu profesorju!
Slovensko-latinski slovar. Ljubljanski knezoškof dr. Ant. lionaventura J e g 1 i Č je prevzel vse stroške, ki bodo znašali nad 100.000 kron, za izdajo Sloveiisko-latin-skega slovarja in sicer dvojno: znanstveno in šolsko. To je sedaj ediua knjiga, ki nam je še potrebna za slovenske gimnazije. Slovenski jiarod ho to veselo vest hvaležno vsprejel kot izraz žive in delavne vere našega prcsvitlega knezoŠkofa v lepšo bodočnost našega naroda.
Umrla je v cesarice Elizabete bolnici v Novem mestu 2. t. m. gdčiia Marija Papež, družbenica dekliške Mar. kongregacijo novomeške. Dolgo časa je bolehala na trebušnji jetiki in slednjič na njej podlegla, stara 34 let. Na zadnjem potu jo je spremila novomeška dekl. j\Iar, kongregacija. Naj v miru počiva!
Umrli vojaki v mesecu oktobru in novembru: Buhl ,ios., Toth Samuel, Ehren-traut Ernst, Borluk Anton, Potočin Anton, Puszker Josep, Stolz Max.
Prešernova hčerka Ernestina JelovŠek
je umrla v visoki starosti 75 let v mestni jubilejni ubožniei v Ljubljani. Preživljala se je s podporami. Dila je šivilja. Svoje Čase je veliko občevala s slovenskimi literati, posebno z Levstikom, ('impermanom in z Aškercem. Pokopali so jo 4. decembra ob 2. uri popoldne.
Mestna hranilnica v Novem masiu.
AMnesecu novembru 1917 je 209 strank vložilo 191.38G kron a li ; 132 strank vzdignilo 91,832 K G-4 h; torej več vložilo 99.55:-î K 3Í) b; stanje vlog 5,719.809 K 2 h; denarni promet 671.268 kron 21 h; vseh s(,rank bilo je 709.
Sveta maša za blagor duše rajnega v Št. Jerneju umrlega naduČit.elja v pok. gosp. Janeza Sajeta se je brala 5. dec. tudi v Vavtavasi. Pri daritvi so bili navzoči tudi tam bivajoči sorodniki, prijatelji in znanci pokojnega, Cerkveni pevski zbor mu je zapel ganlji vo: Usliši lias Gospod!
• Miklavžev veÔer je priredil človekoljubni konvent Usmitj. bratov v Kandiji svojim vojaškim in civilnim bolnikom z lastnimi sredstvi ter z velikodušno pomočjo preč. g. župnika Nemaniča in blage gosi)e trgovke Oblakove. Bog njima bodi bogati plačnik! — Častitljivi Miklavž je obdaroval bolnike s pecivom, sadjem in tobakom ter jili tolažil z milimi besedami. Ob njegovi strani pa je nosil ljubki služabnik Škofovo palico. Med tem pa jc imel opraviti parkelj z uporneži in ne-poredneži, ki jih je prav šegavo lovil s svojo težko verigo, iz njegovega umazanega kosa pa je že gledalo neubogljivo otroíe, kar je provzročilo mnogo nedolžnega smeha bolnikom in vsem navzočim. — Miklavža je spremljala godba, katero je blagovoljno preskrbel g. Edm. Kastelic s prijaznim sodelovanjem nekaterih gospodov; vsem naj bode izrečena piisrčna zahvala za njihovo požrtvovalnost v razvedrilo in tolažbo vbogim bolnikom. Prepričali smo se, da ob takšnih prilikah godba kaj dobi'odejno upliva na bolnike. Posebno otroke, katerih se zdravi v bolnišnici zelo veliko, je vzbudila ravno godba obilnega veselja in razpoloženja in srčne zadovoljnosti. — iia Miklavžem so korakali zraven čč. gg. Usmilj. bi'atov tudi odlični povabljenci, kakor: preč. g. župnik Trškan, gospa notarjeva Pleiweiss, g. nadpoiočnik Walter, g. polkovni zdravnik dr. KuČera in drugi vojaški in civilni gospodje. Vsi so se o niični in ganljivi prireditvi prav pohvalno in zadovoljivo izrazili. — PreČ. konventu Usmilj. bratov povrni Bog tisočero njihove dušne in telesne dobrote, ki jih po očetovsko skrbno izkazujejo ti'pečim bolnikom!
Salonski orkester je uprizoril kaj prijetni Miklavžev večer v gostilni in dvorani gospoda Fr. Perkota v Kandiji. Zbranega je bilo toliko občinstva in nila-tline, da bi veličasten Miklavž s svojim spremstvom kmalu ne dobil prostora med njimi; hudomušni parkelj je imel mnogo opravili. Po odhodu Miklavža so odšli bogato obdarovani otroci polni sreče in zadovoljnosti domov; gostje so se jia pri krasni godbi in pri izvrstni postrežbi zabavali pozno v noč.
Začetek pouka. Na sporednom oddelku T, razreda novomeške gimnazije se prične pouk 10. decembra 1917 v prvem nadstropju Piularjeve liiše. Ljubljanska cesta št, 3G. Sprejeti učenci in privati-stinje, ki želé razred obiskovati, naj omenjeni dan pridejo ob H. uri zjutraj k pouku.
Darovi, V veseli družbi v tukajšnji kolodvoi'ski restavraciji gospe Košir je nabral narednik gosp. Slavo K rže zopet 42 kron v človekoljubni narodno-podporni blag namen. Darovali so gospodje; Twrdy 4 K; Al. Parkelj 2 K; Anton Globelnik 10 K; Tomaž N... 2 K; Karol Gril 2 K; Al. Petrič 1 K; Jos. Kovač 2 K; Avg. Arselin 1 krono; Lojze Saje 2 K; Pepe Kastelic 1 K ; Fr. Košir kron ; gospica Polonca Tavčar 3 K; Šalamonov Miha 2 K; Janez Šulgaj 2 K; Sonherr 2 K in Schuller 1 K, skupaj 42 K. ~ Ta svota se bo porabila: 20 kron za Krekov spomenik in 22 ki'on za oslepele slovenske vojake v Gradcu. Bog plačaj vsem blagim dobrotnikom, osobito še g. naredniku Kržetu za njegov trud!
Dostavek. K zadnjemu dopisu iz Mirnepeči imamo še poročati o pokojnem Francu Kosu sledeče: Kakor lečeno, se je blagi mož veliko potrudil za nabavo jeklenega zvona pri podružnici sv. Matevža na Malem vrhu ter sam pripomogel k t^mu s precejšnjo svoto. Zanimivo je, da je bil ravno on prvi nnlič iz iste vasi, kateremu je zvonček hvaležno zvonil pri pogrebu ter ga spremil s svojim ljubkim glasom pred večnega Sodnika.
Mladina, mladina! V Pragi je Ulétni Jožef Randa med prepirom zabodel šestnajstletnega Jožefa Hrkala, ki je bil takoj nu'tev. — V Trstu pa je 13 letno Viktorijo Črne policija zasačila, ko je za oderuške cene prodajala — na račun nekega na-
takarja — cigarete. Deklico so izročili materi, da jo kaznuje. Par dni nato je duklica odšla z doma iu se ni več vrnila, 30. novembra so našli na stopnicah one-sveščeno: zastrupila se je bila s karbolno kislino. Prenesli so jo v bolnišnico, njeno stanje je težko.
Desetvinarski novci iz nikla bodo v prometu do konca tega leta. Do 30. aprila 1918 jih bodo smeli sprejemati le še c. kr. uradi in avstro-ogrska banka. Potem naprej pa izgubijo popolnoma svojo vrednost. Torej, ženske, izpraznite pravočasno napolnjene vrečke z niklom!
Velika tatvina, majhen tat. V Sevnici sta zapi ta 14 letni Janez Kovač in njegova dvanajstletna sestra Alojzija. Služila sta v Leskovcu. Janez je gospodarju ukradel 2800 kron, vzel sestro s seboj in sta po železnici popihala domu v Trbovlje. V vagonu sta ju dobila okradeni gospodar in krški orožnik ter ju izročila sevniškemu sodišču. Ilazun malenkosti sta imela še ves denar.
Iskrene pozdrave za božič in novo leto pošiljamo na potu za polentarjem vsem dekletom PreČenske občine: Desetnik Franc Parkelj; strelci Anton Laurič, Fr. LauriČ, Alojz Stamfel, Viktor Ôali in Ivan Trpine.
Svarilo, Brezvestni agenti nabirajo kljub uradni prepovedi naročnike na knjige „Feldbriefe" (Pisma iz bojišča), ki izhajajo v založbi Jenu Horvath-a v Budimpešti, Fejervari ut. in ki se i'azpeČavajo kolikor znano v Avstriji pod drugim imenom; pri tej priliki izvabljajo dotični agenti denar pod pretvezo, da so za istega nakupijo knjige za vojake. Da se to obČe škodljivo početje na korist vojne preskrbe Čim pieje vstavi, opozarja se občinstvo na označeno postopanje agentov s pristavkom, da bi bilo take slučaje takoj naznaniti najbližji varnostni oblasti.
Prošnja. Mladenič z 22. leti išče primerne službe. Dotičnik je izstopil iz G. gimn. razreda vsled pogostih a lahkih epileptičnih napadov. Sposoben in zmožen je za vsako delo, pisarniško, trgovsko, godbeno, tudi za poljedelsko in hlapčevsko. Kdoi' hi ga vzel v službo, bi storil veliko delo usmiljenja. Ponudbe naj se pošljejo na naše uredništvo.
Rok za podpisovanje sedmega vojnega posojila je podaljšan do sobote, 15. decembra 1917 opoldne.
Iz državnega zbora.
Govor poslanca Jarca
v seji državnega zbora dne 21. novembra.
Visoka zbornica! Zdi se mi potrebno, da sc obrnem pred vsem proti zlorabi besede „patriotizem", kar se je zgodijo dostikrat pri rekvizicijah v tej vojski. Če vojaški oddelek ni dobil pri nas dovolj hitro sena, krompirja, konj, brž se je očitalo pi^e-bivalstvu, da ni „patriotično misleče". Če kak okrajni glavar vsled lastne nespretnosti ali ker ni poznal položaja svojega okraja, predpisanega kontingenta ni spravil hitro ali zadostno skupaj, je brž očital prebivalstvu, da ni državi zvesto, in tudi vlada se skriva za to besedo, da prikrije svojo popustljivost napram Ogrski.
Gospoda! Če hočete, da bo med prebivalstvom istiniti patriotizem, je treba, da vlada red v državi in da obe polovici — tudi Ogrska — daste to, kar se od njih zahteva po pravici. Tega pa danes ni in zato odklanjam z vso odločnostjo v tem oziru zlorabo besede „patriotizem".
Gospoda! Priporočajo nam, naj vzdr-žimo. Ali mislijo to gospodje sploli resno? Kako je potem mogoče, da ogrsko delegacijo najbolj skrbi, kako se bo prehranjevala na Dunaju in kateri hotelir bo prevzel kuhinjo zanjo; i)ri nas pa mora ljudstvo stradati in umira gladu. Vzdržati mora torej Avstrija, ni pa tega treba Ogrski. Ali
(ling zgled. Ali naj vzdrže samo Ijiitlske mase, ni pa tega treba višjim desettisoč, visokim di'žaviiim fuiikcijoiiai'jeiii in ministrom? Pred par dnevi se je dogodilo na kolodvoru v Mariboru, da so odpeti vagon, natlačen s civilisti, da sta se mogla avstrijski iiiinistrski predsednik in znnatiji minister peljati vsak v svojem salonskem vozu.
Nekaj besed o stvari sami. Vso zmedo v našem javnem gospodai-stvu dokazuje par številk iz Kranjske. Od pi'idelka leta 1916 je ta mala dežela oddala do 30. jutiija vseh - predpisanih 116.000 q sena, Salclnirika pa, ki ji je bilo predpisanih 150.000 q, pa samo 40.000. In letos? Do srede oktobra je inoi'ala dati Kranjska 180.000 q sena. Češka ga je pa dala samo 64.000 q in Nižja Avstrija 17.000 q.. Vem sicer,' da se zastopniki raznih dežel po pravici pritožujejo, da so rekvizicije piehnde, vendar smo opravičeni zahtevati, da se z vsenn' deželami enako postopa.
Usojam si vprašati gnspoila ministra — prepiifian sicer, da ne bo odgovoiil, ker je to morda vojaška tajnost in bi otežko-čilo odobrenje nagodbenega piovizoi ija — koliko sena. slame, krompirja in živine je dobavila Ogrska, V skupni komisiji seiu stavil isto vprašanje, pa nisem dobil odgovora. Številke so znane, pa si jih ne upajo povedati, ker so pregrozne. Kaj je posledica teh pretiranih rekvizicij? Gospodje ne smejo pozabili, da je Kranjska bila zaledje za soško ofetizivo in da so ne-kateii vojaški oddelki pobrali posameznim kmetom prav vse. Živinoreja, za katero je toliko žrtvovala dežela in organizacije, je takorekoň uničena.
Kdo je kiiv temu? Kiiva je vojaška uprava, ki je pust.ila, da se je na tisoi^e vagonov pokvarilo na dežju, kriva je naša slabotna vlada, ki si ne upa govoriti re.sno besedo z Ogrsko,
Kakor s krmili, ravno tako slaba je z živežem za ljudi. l'ii rekviziciji žita hoče minister za prebiano porabiti vojaške pa-tj'ulje. Toda vse ho zastonj. Zavedati se moramo, da ne moiemo vzdržati, ako ne da Ogi-ska tistega, kai' je dajala že v miru. Že takrat ni hilo v Avstriji imbene dežele, ki bi bila pridelala dovolj žila za kruh. Oe vzame za poillago kvoto za težake, so pii-delale dovolj žita edino Češka, Moiavska in Gortija Avstrija. Če vzamemo — po odbitku semena — kot ]>ovprecni pridelek 16.000.000 q pšenice smo ravno toliko dobili od Ogrske. Minister za piehrano je nam povedal, da je Ogiska nievzeia piehrano armade. Kaj pa je to? Ce štejemo za nas 3 do 4 milijone mož in za vsakega obilo 150 kg, je to šele 45 do 60.000 vagonov. Kje pa je ostalih najmanj 100.000 vagonov? V Nemčiji, da zboljšajo valuto ali pa so pokrmljeni prešiČem, da nam dobavlja Ogiska diago mast.
Poleg rekvizicij nadlegujejo kmeta oblastva z raznimi šikanami. Koliko sitnosti je treba, da dold mlevsko izkaznico, in ko jo dobi za 3 mesce, moja dati vse žito naenkrat v iiiHii.
Pri rekvizicijah se ne ozira na to, da bi pustili kmetu dovolj za .seme. In če kmet prosi za seme, ga dobi po navadi šele takrat, ko je že jtrepozno za setev. Naše gospodarstvo je tako, da po tieh letih vojske ne vemo, pri čem da smo. Izdali smo nad 10 milijonov za popisovanje pridelka, pa je bilo vse zastonj! Skaćemo od metode do metode — brez vsega uspeha.
Kako je na Kranjskem s krompirjem? Kranjska je morala dati za soško ai inado 400 vagonov krompirja. Vojaška npmva je obljubila, da bo nekaj vrnila. Tega pa ne verjamem, ker tudi lansko leto obljubljenega krompirja nismo prejeli, dasi smo ga labili nujno za seme, vsled Česar smo manj piidelali.
Kranjska je v tej vojski hudo trpela. Kakoi' kobilice so se vsule vojaške čete in pobrale, kar so dobile živeža, da, kmetje sami so dali dostikrat stradajočim vojakom živeža. Posledica tega je hudo pomanjkanje
Živil. Žal, da ima vlada tako malo smisla za kmeiko bedo. Ali je naš minister za prehrano že kilaj videt na lastne oči, kako se hrani naš kmet? Dobiti ne more mesa ne za starce, ne za bolnike, ne za delavce. Zaliranjuje se domače klattje Živine, ker iioče imeti deželno mesto v Ljubljani ves dobiček. Tudi prešiče je isto mesto re-kvii'iralo. Sladkor, petrolej, usnje so postale kmelu nepoznane reči. Sedaj se hoČe kmetom pristriči še dopuste, ker se jim naj po)íaíj-Šajo samo do 30. novembi'a. To bi bii nov udai'ec proti produkciji. Položaj kmetov je tak, da veljajo o njem besede iz Fausta: Niti pes ne bi IiotcI tako dalje živeti!
Še eno vpiašanje do ministra za pn'hi'ano! Kaj je s ktiietijskim plenotn v Italiji? Kaj hoče ukreniti, da ne bo prišel v neprave roke?
Vsi se še premalo zavedamo, da je položaj za ljudsko piehrano nad vse kritičen. Vlada je na krivi poti, ako [iiisli, da bo z Žandarmerijskini sistemom vzdi'žala obstoj central, na ki'ivî poti, ako misli, da bo ponniožila produkcijo, ako bo nadzo-loval kitietove pridelke finani-ar, kakor to namerava storili pri vinskem davku.
Samo en izhod poznam iz tega nevarnega položaja: ali prisilimo takoj Ogrsko, da dá to, kar je obvezana dati, ali i)a da imamo poguma dovolj, Čimprej skleniti mir. Sieghart jn'avi v znani svoji knjigi: Z razdorom doma je zvezan poraz na zunaj. Jiazdor doma je tu, ker Ogrska ne izpolnjuje svoje ilolžnosti, nastopiti mora tedaj tudi posledica, ako se ne postavi vlada v zadnjem trenutku možato proti Ogi-ski !
predloženi zakonski predlogi in da sedaj študii-a vprašanje, kako bi se davek na produkcijo izpremenil v konztiinni davek.
V odseku za prehrano je pa sprožil posl. Jaic vprašanje vojaških rekvizicij. Po južnem Štajaiskem postopajo po navodihi namestnika Claryja vojaške patrulje tako hrezolizirno, da kmetom ne ho ostalo niti seme. Nasprotno pa vojaštvo, kakor se poroča, s pridelki, ki jih je upltinilo po Beneškem, strašno trati, ker poraba piena Sploh ni organizirana. Stavil je sledeča predloga :
1.	Vlada se poživlja, naj sporoči odseku ali in kako se je oiganiziraia poi'aba plena kmetijskili pridelkov na Beneškem,
2.	Odsek izreka svoje obžalovanje vsled postopanja vojaških patrulj pri rekvizicijah. Odsek zahteva bi'ezpogojno, da se kmetom pusti seme, živež za družino, posle, delavce iu nžitkarje ter za krmo, kar je po odredhali določeno.
Vršila se je o teh predlogih živahna debata, v kateri je izjavil zast(tpnik ministrstva za prehrano, da se prvotno ni nameravalo rekvirirati, ampak na podlagi popisa parcel določiti, kaj mora kmet oddati. To se pa ni obneslo in zato hodijo sedaj komisarji z vojaškimi patruljami in popisujejo zaloge, Kar kmetu ostane preko porabe za seme, družiiio in delavce za celo leto, to mora oddati. Če se zgodijo nedo-statki in prekoračijo odredbe, naj se vsak slučaj naznani minististvu za pjehrano. Glede živil, uplenjenih v Italiji se vrše posvetovanja v zunanjem ministrstvu. Oba predloga poslanca Jarca sta bila sprejeta.
Poslanec Jarc in tovariši so vložili nujni predlog, s katerim prosijo vlado, da dá pogorelcem v Rozalnici nujno pomoč. Dne 25. nov. t. I. so zažgale iskre lokomotive 4 kmečka stanovalisča v Rozalnici, ki so pogorela ter so pogorelci ne le brez strehe, ampak tudi brez gospodarskega orodja. Prosijo, da se prediog bi'Oz prvega branja odkaže odseku za hedo.
Poslanec Hladnik je 30, nov, vložil vprašanje na ministra za prehrano, kam gredo živila, katera se popotnikom na železnici kontiscirajo in če hoče potrebno ukreniti, da bi dobili oni, katerim so se živila odvzela, kako odškodnino, V vprašanju še povdarja, da zlasti gosp. okrajni glavar Ekel v Litiji naravnost ki'uto postopa, ker ravno v litijskem okrajnem glavarstvu se najbolj neusmiljeno konfii;cira.
Dopisi.
Iz Adlešič, 29. noveitibra. Zopet nam je pobrala smrt dve mladi življenji, dva naša vojaka. 27, t. in. je dobil Matija Jankovič — Stublar, posestnik iz Pui'gc h. št, 11., brzojavko, v kateri mu poroča bolniško poveljništvo bolnice v Feldbachu na Šrajarskem, da je umrl tam za malarijo njegov sin Jožef Jankovič, ki je služil pri 23, domobranskem polku. Star je bil še-le 19 let. Preje je bil na bojišču v Galiciji in proti Italiji, Bil je prav priden in pošten fant.
Danes pa smo pokopali na domaČem pokopališču Mateta Ritmaniča, vojaka na dopustu, ki je služil pri domobr. strážném bat. št. 13„ zadnji čas v Marchtrenku. Bil je samec in star 28 let. Prišel je bil domov na dopust za 14 dni. Minulo soboto se je bil peljal v Črnomelj k zdravniku, ker se jo čutil bolehnega, in pa k glavarstvu zai'adi podaljšanja dopusta. Domov pa je prišel že prav bolan. Ulegel se je, v toi'ek dopoldne je hil previden in Še ni bila pretekla ena ura po tem, je že mirno zaspal za vedno, pri zavesti do zadnjega. Ker je bil pri straŽneiu bataljonu, se je večkrat prehladil, kar mu je provzročilo smrt. Bil je doma iz Dolenjec h. št. 17. in prav vzgleden mladenič, o katei-em ni hilo slišati nikdar nič slabega. Smit pobira res najboljše mladeniče-vojake.
Zahvala.
Za vse obilne in presvčne dokaze soCutja povodom bolcïui in smrti našega nepozabnega soproga, oziroma oSeta, tast», brata iu strica, gospoda
Franca Kos
posestnika r Jablanu
kakor tudi za iastno spremstvo našega dragega pokojniku k zadnjemu počitku, izrekamo prečastiti duhovščini mirnopeSki, p. n. sosedom, prijateljem in znaucem ter vsem ostalim udeležencem, najpri-srČiiejSo zahvalo, MirnapeC, 30. novembra 19Í7.
Žalujoči ostali.
Poljedelci! Podpisujte sedmo vojno posojilo le pri svojih domačih posojilnicah Iti hranilnicah ! ^ Na ta način bodete svetu pokazali, da tudi kmečki stan ni zaostal za drigimi stanovi v tekmovanju za dobrobit državo in za zmago Avstrije.
Razvedrilo.
časovno. „1'ojdi z menoj v kavarno!" — „Ne morem!,:. Moja žena je Šla na sprehod ... imava oba le ene čevlje !"
Dvoumno. A: „Ti si oženjen?" — B: „Da, da, prijatelj! Žkoda da ti ne morem predstaviti svoje žene . . . včeraj je odšla za pet tednov na počitnice , .. ti ne verjameš, kako nepopisno sem jaz srečen 1"
Legitimacija. Uradnik popisuje damo: „.,, lase rudeče." — Dama hitro: „Pristavite zraven: do nadaljnegal"
V	Šoli. „Nacko, no, kaj je osel?" — „Razžaljiva beseda, gospod učitelj!"
V	hotelu. Gost: „Vi natakar, pečenka smrdi po pasje!" — Natakar: „Mogoče!.,. Od kod pa to veste?"
Ugodna prilika. „Poglej tega človeka! Vse hoče imeti, kar vidi!" — „Pokaži mu hiiro tvojo starejšo hči!"
Očitanje. Milka: „Ampak, papa, ue delaj vendar tako neprijaznega obraza!" — OČe: „Zakaj bi pa gledal prijazno, saj vendar nisem pri fotografu!"
Na vseučilišču. Profesor prav važno: „Moji poslušalci! ... in ko bi im ne imeli vode, bi se ne mogli naučiti plavati . . , in koliko več ljudi hi se potem utopilo!"
Samozavestno. „Kaj dela vaš ženin, cenjena gospica?" — „Oh, ta vedno le občuduje mene in vse kar je na meni: moj glas, mojo oči, moje roke, mojo bojo... oh vse-vse!" — „Kaj pa vi občudujete na njemu?" — „Jaz? Najbolj vendar njegov izvrsten okus!"
Iz vojne dopisnice. „... pošljem Ti, dragi Ivan, ob enem malo gosje masti; ni veliko, ampak pride mi od srca."
Loterijske številke. Trst, 28. novembra 72 36 23 24 71
Pianino
sistem „Lambergar-Gloss"
skoro nov, ac proda pri luestiii hranilnici v Čriionilju. Pismene poiiudl)c naj sc vlagajo z navedbo cene do 15. deccnibra. Ogleda se pianino laliko med uradnimi urami v brauil-ûiëiiib prostorih,	loi-o-l
V najem se odda
s ). januarjem 1918 prodigalna s skladiščem {dosed^ modna trgovina A. Dramé) v hiši štev. 65 na glavnem trgu.
Angela Vojska.
V imenu večine kranjskih državnih poslancev sta bila poslanca vitez Pogačnik in Jai'C pri, ministrskem pi'edsedniku v zadevi sklicanja deželnega zbora, Ministrski predsednik je izjavil, da bo v slučaju, da boilo sklicani diugi deželni zbori, sklican tudi kranjski. — Tudi je izjavil glede davka na vino, da vlada ne vztraja na
Mestna hranilnico v Črnomlju
je edini denarni zavod v celi Beliknajini, v katerega vlagajo sodišča, slavna županstva in pre-častiti župni uradi denar, gf ker jamči za vse vloge mestna občina Črnomelj ter je denar tudi za časa vojne popolnoma varen.
Obrestuje hranilne vloge po daje posojila po dogovoru in sprejema po najugodnejših pogojih prijave na Vil. 5'|2lo avstrijsko vojno
posojilo.	Ravnateljstvo.
98-2-2