socialno delo letnik 40 - februar 2001 - št. 1 visoka šola za socialno delo ljubljana Uredniški svet Vika Beve Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Fiaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Aniea Kos socialno delo Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavni in odgovorni urednil( Bogdan Lešnik Urednil(i Darja Zaviršek (knjižne recenzije) Srečo Dragoš (raziskave) Jo Campling (mednarodni stiki) Nasiov uredništva Topniška 33,1000 Ljubljana tel. (01) 43-77-615, faks 43-77-122 e-pošta socialno.delo@uni-jj.si www.vssd.uni-lj.si/sd Urednišlii svet (nad.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisnna, knjižne recenzije in druge 'prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto. Znanstveni prispevki so recenzirani (anoninnno). Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjennoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali recenzentskimi pripombami. Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico. Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu. Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4. Karočnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite dokazilo. Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (2000). Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje, klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan- guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health Abstracts, Studies on Women Abstracts. Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana Andreja Kavar Vidmar SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZ NASTANEK IN RAZVOJ EVROPSKE ZVEZE Evropska zveza je nastala kot rezultat pro- cesa gospodarskega združevanja evropskih držav, ki poteka že vse obdobje po 2. sve- tovni vojni. Po končani vojni je bila Evropa potrebna gospodarske obnove, preprečiti je bilo treba ponovno oborožitev Nemčije, začenjalo se je obdobje hladne vojne. Leta 1951 so Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg s tako imenovano Pariško pogodbo {Treaty of Parish ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo. Iste države so leta 1957 z Rimsko pogod- bo (Treaty ofRome^ ustanovile še Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) in Evropsko skupnost za jedrsko energijo (Euratom). Vse tri skupnosti so imele enako organi- zacijsko strukturo: skupščino oziroma par- lament, svet (ministrov) in komisijo. S Spojitveno pogodbo oziroma Pogodbo o združitvi {Merger Treaty) je leta 1965 prišlo do spojitve organov vseh treh skupnosti. Spojitev organov ne pomeni formalne zdru- žitve treh Skupnosti. Uporaba izrazov Ev- ropska skupnost oziroma Evropske skupno- sti zato variira. V nekaterih tekstih je upo- rabljena ednina, v drugih množina. Prvotnim šestim državam članicam so se leta 1972 pridružile Danska, Irska in Velika Britanija, leta 1980 Grčija, leta 1986 Portu- galska in Španija. Leta 1986 je bila sprejeta Enotna evrop- ska listina {Single European Act), ki je stopila v veljavo leta 1987 in je prinesla in- stitucionalne spremembe. VMaastrichtu jebilaleta 1991 sklenjena Pogodba o Evropski zvezi {Treaty on Euro- pean Union) ali Maastrichtska pogodba, s katero so pogodbenice ustanovile Evrop- sko zvezo (unijo). Letnice se v različnih tekstih razlikujejo, ker se nekatere nanašajo na podpis, druge na ratifikacijo pogodb. Evropska zveza je nova faza v procesu ustvarjanja tesnejše povezave med ljudstvi Evrope {peoples of Europe). Zveza temelji na Evropskih skupnostih, ki jih dopolnju- jejo politike in oblike sodelovanja, dolo- čene s Pogodbo o Evropski zvezi. Evropske skupnosti predstavljajo tako imenovani prvi steber Evropske unije, drugi je skupna zunanja in varnostna politika, tretji pa sode- lovanje na področju pravosodja in notranjih zadev. Z ustanovitvijo Evropske zveze Evropska skupnost oziroma Evropske skupnosti niso prenehale obstajati, kar pravno naravo evropskega povezovanja in terminologijo še bolj zaplete. Ilešič (1998: 22) je mnenja, da je pravilneje govoriti o Evropski skupno- sti, ker Evropska unija ni samostojen pravni subjekt. Na voljo je torej več poimenovanj. Katero je v konkretnem primeru najbolj ustrezno, je težko presoditi. V Sloveniji je v uradnih in strokovnih tekstih in v medijih pogosto rabljen izraz Evropska unija ali kratica EU, čeprav je »unija« po slovensko »zveza«. Natančna raba izrazov Evropska skupnost oziroma Evropska unija ni dore- čena niti znotraj Unije same (Vehar 1999: 20). Leta 1995 so v Evropsko skupnost in Evropsko zvezo vstopile Avstrija, Finska in Švedska. Nadaljnje spremembe so bile sprejete leta 1997 z Amsterdamsko pogodbo {Treaty of A msterda m). 3 ANDREJA KAVAR VIDMAR Med državami članicami Evropske zveze je vzpostavljen svoboden pretok blaga, uslug, oseb in kapitala. Razmerje med organi Evropske zveze - Parlamentom, Komisijo, Svetom in Evrop- skim sodiščem (v Luksemburgu) -, ki se kaže v pristojnostih in postopkih spreje- manja odločitev, je drugačno kot na nivoju držav. Parlament nima enake moči kot na- cionalna zakonodajna telesa, je predvsem predstavniški organ. Zakonodajna funkcija je v večji meri v pristojnosti Sveta. V Svetu ima vsaka država članica enega predstav- nika - ministra. Predsedniki Sveta se me- njajo vsakih 6 mesecev po dogovorjenem zaporedju. Izvršilna funkcija pripada Komi- siji. Komisija varuje interese Skupnosti kot take. (De Smijter 1998: 202) Na splošno velja, da sta Evropski Parlament in Komisija »motorja« združevanja. Svet pa zastopa interese držav članic. Odločanje v Evropski skupnosti je bilo spočetka soglasno. Drugače povedano, vsa- ka članica je imela pravico veta. Z večanjem števila članic se je pojavila potreba po večinskem odločanju, ki je bilo vpeljano glede nekaterih, ne pa vseh zadev. Organi Evropske skupnosti so sestav- ljeni tako, da je upoštevano število prebival- stva v državah članicah. Glas posameznih članic je različno ponderiran. Pri glaso- vanju v Svetu imajo najmočnejše države Francija, Italija, Nemčija in Velika Britanija po 10 glasov, Španija 8, Belgija, Grčija, Nizozemska in Portugalska po 5, Avstrija in Švedska po 4, Danska, Irska in Finska po 3 in Luksemburg 2 glasova. Za kvalificirano večino je po določbah Pogodbe o Evropski skupnosti potrebno 62 glasov (čl. 205). Na podoben način je določeno število poslan- cev v 626-članskem Parlamentu. Komisija ima 20 članov, ki so strokov- njaki na svojem področju. Iz vsake države je po en komisar, najmočnejše države imajo po dva komisarja. Komisarji so neodvisni od držav, iz katerih prihajajo. Komisarka za zaposlovanje in socialne zadeve je v seda- njem mandatu Anna Diamantopoulou iz Grčije. Vprašanje večinskega odločanja je eno od tistih, ki jih mora Evropska skupnost rešiti pred nadaljnjo širit\djo. Soglasno odlo- čanje, ki je bilo utemeljeno, dokler je Evropska skupnost imela šest članic, ne bo več izvedljivo, ko jih bo imela dvajset ali več. Spremembe, sprejete v Amsterdamu, ob- ravnavajo stopnjevano sodelovanje (enhan- ced cooperation), ki pomeni, da članice v integracijskem procesu ne napredujejo enako hitro. Podoben pomen imajo označ- be »Evropa več hitrosti«, »diferencirana Evropska integracija«. Ta metoda bi lahko ogrozila acquis communautaire (fran- coski izraz, ki se običajno ne prevaja, pome- ni pa obstoječi pravni red Skupnosti), teme- ljne principe Evropske zveze, kot je solidar- nost med ljudstvi Evrope, in ekonomsko in socialno kohezijo (De Smijter, op. cit. \ 214, 215) Razlike glede integracije so obstajale že pred spremembami v Amsterdamu, npr. vse članice niso v monetarni uniji. S pred- videnim vstopom novih držav bodo razlike še večje. SPLOŠNO O PRAVU EVROPSKE SKUPNOSTI Pravo Evropske skupnosti se deli na pri- marno in sekundarno. Primarno pravo sprejemajo države čla- nice. Najpomembnejše so Pogodbe (Trea- ties) in njihove spremembe in dopolnitve, s katerimi so članice ustanovile in nadalje razvijale Evropsko skupnost in Evropsko zvezo. V »prečiščenem besedilu« sta to Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (Treaty Establishing the European Co- mmunity, TEEC), na kratko Pogodba o Evropski skupnosti, ki ima 314 členov, in Pogodba o Evropski zvezi (Treaty on European Union - TEU), ki ima 53 členov. Sekundarno evropsko pravo je pravo, ki ga sprejemajo organi Evropske skupnosti. To so predvsem uredbe (regulations), smernice oziroma direktive (directives) ter priporočila, odločbe (decisions) in drugi akti. Uredbe so pravno obvezne ter dolo- čajo cilje in način, kako naj države te cilje dosežejo. Direktive so prav tako obvezne, vendar predpisujejo samo cilje, ki jih mo- rajo države članice doseči, njim samim pa je prepuščeno, kako jih bodo uresničile. Uredba ima splošno veljavnost, ter v celoti in neposredno zavezuje vse države članice. SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI Direktiva zavezuje vsako državo članico le glede rezultata, ki ga je treba doseči (Pe- nnings 1994: 16). Državam članicam ni treba prilagajati zakonodaje uredbam, ker so uredbe neposredno uporabljive in od dneva, ko začnejo veljati, neposredno učinkujejo na celotnem ozemlju držav članic Evropske skupnosti. Če so nacionalni predpisi v nasprotju z uredbo Evropske skupnosti, je treba uporabiti uredbo. Dire- ktive niso neposredno uporabljive, temveč se za njihovo učinkovanje zahteva zako- nodajna (ali drugačna) akcija držav članic. Direktive zavezujejo države članice glede cilja, prepuščajo pa jim izbiro sredstev in metod za dosego tega cilja (Ilešič, op. cit.\ 146, 147) Harmonizacija nacionalne zako- nodaje je torej potrebna glede direktiv, ne pa glede uredb, ki učinkujejo neposredno. Kljub neposrednemu učinku uredb pa njihove določbe pogosto zahtevajo dodat- no notranjo ureditev, saj npr. predvidevajo določeno ureditev ali sankcioniranje pri- stojnega nacionalnega organa, ki ga morajo države članice tudi določiti (Vehar, op. cit. \ 25) Med državami članicami Evropske zveze so velike razlike ne samo v gospodarski moči, ampak tudi v zgodovini, kulturi in pravnem sistemu. Glede zbliževanja pravne ureditve ob- stajajo različni postopki, izraženi s pojmi zbliževanje (approximation), harmoni- zacija in konvergenca. Pri harmonizaciji gre po prevladujočem mnenju za vsebinsko usklajevanje pravnih norm. Natančna ra- zlika med konvergenco in harmonizacijo ni jasna (Pennings, op. cit.-. 303). Od teh načinov se razlikuje koordinacija, pri kateri gre v bistvu za kolizijske norme. Koordinacijska pravila v Evropski zvezi rešujejo vprašanje, katera je tista država članica, katere pravo bo uporabljeno v konkretni zadevi. Pennings (op. cit.: 42) pravi, da je razlika med harmonizacijo in koordinacijo v tem, da se s harmonizacijo spreminja nacionalna ureditev, koordi- nacija pa se ne nanaša na nacionalna pravila kot taka, ampak postavlja dodatna pravila z namenom, da se prepreči negativne posle- dice medsebojnega učinkovanja nacional- nih pravnih sistemov. Harmonizacija ne pomeni enostavnega »prepisovanja« evropskega pravnega reda, ampak tak način prevzemanja, ki v državi članici zagotovi dejansko vsebinsko izvaja- nje postavljenih ciljev. Harmonizacija je bila na višku v sedemdesetih letih. Za pravo Evropske skupnosti je pomem- bno načelo subsidiarnosti (Pennings, op. cit. -. 246-248; Vansteenkiste 1998: 253-257). Po tem načelu smejo organi Evropske skupnosti na nekem določenem področju ukrepati in sprejemati odločitve le, če ciljev takega ukrepanja ne bi bilo mogoče zadovo- ljivo doseči na ravni držav članic, ter jih je zaradi tega mogoče uspešneje uresničiti na ravni Skupnosti (Ilešič, op. cit.-. 33). Skup- nost na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, v skladu z načelom subsidiar- nosti ukrepa samo toliko, kolikor pred- videnega ukrepa ukrepa ne more izvesti država članica. Teoretiki pravo Evropske skupnosti ločijo tudi na tako imenovano »trdo« in »mehko«. Prvo je obvezno, drugo sestavljajo predvsem pravno neobvezna priporočila, resolucije, programska načela in podobno (Schulte 1997: 56). SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI SKUPNOSTI Ob ustanovitvi so imele Evropske skupnosti zlasti gospodarske cilje. Socialna dimenzija je bila izražena predvsem v povezavi s prostim gibanjem delavcev na območju Skupnosti ter izboljševanjem njihovih življenjskih in delovnih razmer. Še danes so predpisi s področja dela in socialne varno- sti zelo majhen del obsežnega evropskega pravnega reda. Na področju dela in socialne varnosti so države članice Evropske skup- nosti upoštevale mednarodne akte, sprejete v Mednarodni organizaciji dela in pozneje v Svetu Evrope. (Svet Evrope je politična organizacija evropskih držav s sedežem v Strassbourgu. Članica Sveta Evrope je tudi Slovenija.) V Evropski skupnosti je dolgo časa ob- stajalo prepričanje, da bo gospodarska rast prinesla tudi socialni napredek, vendar se to ni zgodilo. Začele so se pojavljati zahteve, da je treba gospodarsko Evropo ali Evropo ANDREJA KAVAR VIDMAR kapitala dopolniti s socialno Evropo ozi- roma Evropo dela. K obravnavanju socialne politike v Evropski zvezi prispeva tudi dejstvo, da je za Evropo značilna posebna oblika kapitalizma (Gough 1997: 92-95), »socialni kapitalizem«, oziroma, da gre za evropski socialni model. Socialna varnost je brez dvoma temeljni kamen moderne demokratične družbe (Vansteenkiste, op. cit.\ 264) Obe Pogodbi (o Evropski zvezi in o Evropski skupnosti) v uvodnih določbah vsebujeta tudi socialni vidik. Pogodba o Evropski zvezi (TEU) med cilji na prvem mestu navaja: pospeševati ekonomski in socialni napredek in visoko raven zapo- slenosti in doseči uravnotežen in trajen (sustainable) razvoj, zlasti z ustanovitvijo območja brez notranjih meja, s krepitvijo ekonomske in socialne kohezije in z vzpo- stavljanjem ekonomske in monetarne unije, vključno z enotnim denarjem, v skladu z določbami te pogodbe (2. čl., 1. al.) Podob- no so navedene naloge Skupnosti v Po- godbi o Evropski skupnosti (TEEC, 2. čl.): [...] pospeševati v okviru Skupnosti harmo- ničen, uravnotežen in trajen razvoj gospo- darskih aktivnosti, visoko raven zaposlenosti in socialne zaščite [protection ], enakost med moškimi in ženskami, trajno rast brez in- flacije, visoko stopnjo konkurence in zbli- ževanje [convergence] ekonomskih dosež- kov, visoko raven zaščite in izboljšanje kakovosti okolja, dvig življenjskega standarda in kakovosti življenja ter ekonomsko in socialno kohezijo in solidarnost med drža- vami članicami. Citirane uvodne določbe obeh Pogodb so načelne, programske narave in niso ne- posredno uporabljive. Cilji Evropske zveze in Evropske skupnosti se lahko udejanijo s pomočjo pravno zavezujočih aktov. UREDBA 1408 O UPORABI SISTEMOV SOCIALNE VARNOSTI Pogoj za prosto gibanje delavcev na obmo- čju Skupnosti je, da lahko uveljavijo in oh- ranijo pravice iz socialne varnosti, prido- bljene z delom na območju različnih držav članic. Potrebna je koordinacija zakonodaje držav članic. Pravna podlaga za koordi- nacijo na področju socialne varnosti sta bila nekdanji 48. (zdaj 39.) člen in 51. (zdaj 42.) člen Pogodbe o Evropski skupnosti. Prvi prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva med delavci držav članic, kar zadeva zaposlitev, plačo in druge delovne razmere. Drugi pa omogoča Svetu, da na področju socialne varnosti sprejme ukrepe, ki so potrebni, da se omogoči svobodno gi- banje delavcev. Gre predvsem za to, da se takim delavcem in njihovim družinskim članom zagotovi predpisane dajatve in storitve socialne varnosti ter da se jim pri odmeri dajatev upošteva vse prispevke, ki so jih vplačali na ozemlju držav članic. Bistveno načelo koordinacije, tudi v najbolj minimalni obliki, je, da mora država obravnavati migrante na enak način kot svoje lastne državljane (Pennings, op. cit.-. 33). Za migrante v tem pomenu veljajo državljani držav članic skupnosti. Tako je bila leta 1971 sprejeta in pozneje dopolnjena Uredba 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene in člane njihovih družin, ki se gibljejo na območju skupnosti (Regula- tion (EEC) No. 1480/71 of the Council of 14 June 1971 on the application of social security schemes to employed persons, to self-employed persons and to members of their families moving within the Commu- nity). Uredba (4. čl., 1. odst.) se nanaša na na- slednja področja socialne varnosti: • dajatve/ugodnosti (benefits) za primer bolezni in materinstva • dajatve za invalidnost, vštevši tiste, ki so namenjene ohranjanju ali izboljšanju možnosti pridobivanja zaslužka • dajatve za starost • dajatve za preživele (survivors' bene- fits) • dajatve za poškodbe pri delu in poklic- ne bolezni • dajatve ob smrti (death grants) • nadomestila/dajatve za primer brezpo- selnosti • družinske dajatve. Izrecno je določeno, da se uredba ne SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI uporablja za socialno varstvo (assistance) in zdravstveno varstvo, za programe ugod- nosti za žrtve vojne ali njenih posledic in za posebne sisteme za državne uradnike ali osebe, ki se obravnavajo kot take (4. čl., 4. odst.) Nekatere dajatve imajo tako značilnosti državnega socialnega varstva (public assi- stance) kot značilnosti tradicionalnih daja- tev socialne varnosti. To so tako imenovane hibridne dajatve (Pennings, op. cit. \ 32) ali mešane dajatve (Pieters 1998: 6), glede katerih je koordinacija še posebno težavna. Temeljno izhodišče je, da zaposleni in samozaposleni zaradi tega, ker so se »gibali« na območju več držav članic, ne smejo biti glede socialne varnosti na slabšem kot tisti, ki so vse svoje delovno aktivno obdobje prebili samo na ozemlju ene članice. Ob uporabi Uredbe 1408 je Evropsko sodišče razvilo obsežno prakso, ki rešuje številna teoretska in praktična vprašanja socialne varnosti na območju Evropske zveze. Kot rečeno, ni cilj uredbe, da bi ustvarila enakost v vsakem pogledu, temveč da bi dosegla enako obravnavanje tujih in domačih delavcev v državi članici (Pe- nnings, op. cit.-, 182). Prakso Evropskega sodišča pravni teoretiki različno ocenjujejo. Nekateri menijo, da preveč favorizira de- lavce migrante, kar je nevarno, če so med nacionalnimi ureditvami velike razlike (Pe- nnings, op. cit. \ 231). Zaradi razlik v obsegu socialne varnosti med državami članicami - ki se bodo s širitvijo Evropske zveze še povečale - se pojavlja strah pred »socialnim turizmom«. V državah, kjer so dajatve iz so- cialne varnosti višje, se bojijo priseljevanja upravičencev iz držav, kjer so te dajatve nižje. Uredba 1408 je bila večkrat spremenjena in dopolnjena. Čeprav ureja »samo« koor- dinacijo, je za socialno varnost v Evropski zvezi izredno pomembna, ker je pravno obvezen akt in je neposredno uporabna. Je eden od redkih »trdih« pravnih predpisov o socialni varnosti v Evropski zvezi. DIREKTIVE Kljub poudarku na gospodarskih ciljih, kot sta skupni trg ali gospodarska in monetarna unija, je bilo treba v državah članicah Evrop- ske zveze doseči harmonizacijo na nekate- rih področjih, ki bolj ali manj (ne)posredno vplivajo tudi na področje socialne politike in socialne varnosti. Socialna politika Ev- ropske zveze je povezana s svobodo gibanja oseb. Finančno podlago ji daje Evropski socialni sklad. Teme, ki jim Evropska zveza na socialnem področju namenja največ po- zornosti, so zaposlovanje in brezposelnost, ki sta od Amsterdama dalje vključena kot posebno poglavje v Pogodbo o Evropski skupnosti (čl. 125-130); delovne razmere, zlasti varnost in zdravje pri delu, industrij- ski odnosi; od socialne varnosti v ožjem smi- slu pa načela socialne varnosti in uporaba predpisov socialne varnosti za delavce migrante. Harmonizacija se zahteva zlasti za enako obravnavanje moških in žensk in za izboljševanje delovnih in življenjskih razmer. Enako obravnavanje moških in žensk je v Evropski zvezi utemeljeno na dveh podlagah: temeljnih človekovih pravicah, ki ne dopuščajo diskriminacije na podlagi spola, in svobodni konkurenci, ki bi jo oviralo zaposlovanje cenejše ženske delov- ne sile. Enako obravnavanje spolov je torej eno tistih vprašanj dela in socialne varnosti, na katera lahko Evropska skupnost posega s »trdim pravom«. Področja, na katerih Ev- ropska skupnost z direktivami ureja enako obravnavanje spolov, so enako plačilo za moške in ženske; enak dostop do zaposlitve, poklicnega izobraževanja, napredovanja; postopno uresničevanje enakosti v zadevah socialne varnosti; starševski dopust. Večje število direktiv ureja tudi vpraša- nja varnosti in zdravja pri delu. Direktive nalagajo državam članicam, da morajo v določenih rokih sprejeti ukrepe, s katerimi bodo zadostile zahtevam, ki so predpisane z direktivami. ANDREJA KAVAR VIDMAR LISTINA O TEMELJNIH SOCIALNIH PRAVICAH DELAVCEV Do večjega vsebinskega posega na socialno področje je prišlo leta 1989, ko je Evropska skupnost sprejela Listino o temeljnih so- cialnih pravicah delavcev (Community Charter of Fundamental Social Rights of Workers). Listina vsebuje pomembne socialne in ekonomske pravice, razdeljene na skupine, kot so: svoboda gibanja; zaposlovanje in plačilo; izboljšanje življenjskih in delovnih razmer; pravica do socialne zaščite (social protection); pravica do svobode združe- vanja in kolektivnega pogajanja; pravica do poklicnega usposabljanja; enako obravna- vanje moških in žensk; pravica delavcev do obveščenosti, posvetovanja in soudeležbe (participation); varnost in zdravje pri delu; zaščita otrok in mladine; zaščita starih oseb; zaščita invalidnih oseb. Listina je programskega značaja in ni pravno obvezujoča. Ima samo političen pomen in je ni mogoče uveljavljati pred sodiščem (Hepple, cit. po Hendrickx 1998: 1б7). Penings (op. cit.: 300) pravi, da je pravni značaj tega teksta težko določiti, ker ne ustreza instrumentom, ki jih navaja Pogodba. SPORAZUM O SOCIALNI POLITIKI IN AMSTERDAMSKA POGODBA Na vrhu v Maastrichtu leta 1991 so države članice z izjemo Velike Britanije sprejele Sporazum o socialni politiki (Agreement on Social Policy) z namenom uresničevanja Socialne listine o pravicah delavcev iz leta 1989. Tedanja konzervativna britanska vlada je uporabila pravico veta, ker člen lOOa (zdaj čl. 95) Pogodbe o Evropski skupnosti zahteva soglasno odločanje o pravicah in interesih delavcev. Nizozemsko predsedstvo je hotelo prepričati Britance, naj vendarle naredijo kaj več na področju socialne politike. Pripravilo je razmeroma skromen predlog teksta, da bi dosegli vsaj minimalen rezultat (Blanpain, op. cit.: 18). Velika Britanija je predlog kljub temu za- vrnila. Tako je Sporazum o socialni politiki sprejelo 11 od tedanjih 12 članic Skupnosti. Sporazum o socialni politiki je največji poseg Evropske zveze na socialno področje (Schulte, op. cit.\ 48). Cilji, določeni v 1. členu, so naslednji: spodbujanje zaposlo- vanja; izboljšanje življenjskega standarda in delovnih razmer, tako da bi bila mogoča harmonizacija ob ohranjanju doseženega napredka; primerna socialna zaščita (social protection); dialog med menedžmentom in zaposlenimi; razvoj človeških virov za trajno visoko stopnjo zaposlenosti; boj proti so- cialni izključenosti (čL 117/1; zdaj čl. 136). Sporazum o socialni poHtiki naj bi bil korak v smeri večinskega odločanja na so- cialnem področju. Tako imenovani evrop- ski socialni model bi nadalje razvili na za- sedanju v Amsterdamu. Skromni Sporazum o socialni politiki iz Maastrichta pa je bil v Amsterdamu (1997) skoraj dobesedno vključen v Pogodbo o Evropski skupnosti. Pozitivno je, da ga je sprejela tudi Velika Britanija, ki je medtem dobila novo vlado. Pogodbo o Evropski skupnosti je mogoče spremeniti samo s soglasjem vseh držav članic, zato je Maastrichtski sporazum o socialni politiki postal »tako rekoč večen« (Blanpain, op. cit. \ 18). V Amsterdamu spremenjena Pogodba o Evropski skupnosti navaja področja, o katerih je mogoče odločati s kvalificirano večino. To so tista, kjer bo spremembe najlaže doseči. To so: • izboljšanje delovnega okolja, da se zavaruje zdravje in varnost delavcev • delovne razmere • informiranje in posvetovanje z delavci • integracija oseb, izključenih iz trga dela • enakost moških in žensk, kar zadeva priložnosti na trgu dela ter obravnavanje pri delu. Soglasno odločanje vseh držav članic je potrebno v naslednjih zadevah: • socialna varnost in socialna zaščita (socialprotection) delavcev • zaščita (protection) delavcev ob pre- nehanju delovnega razmerja • predstavljanje in kolektivna obramba interesov delavcev in delodajalcev, vključ- no s soodločanjem • pogoji zaposlovanja za delavce iz SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI tretjih držav, ki zakonito bivajo na ozemlju Skupnosti • finančni prispevki za spodbujanje (promotioii) zaposlovanja in ustvarjanja delovnih mest, ne glede na določbe, ki se nanašajo na Socialni fond (Social Fund). Izključena področja, to so tista, o katerih ne odloča Skupnost, ampak vsaka država članica sama, pa so: • plače • pravica združevanja • pravica do stavke • pravica odpuščanja delavcev (the right to impose lock-out) (TEEC, 137. čl.). Tako ureditev socialnega področja mno- gi kritizirajo, ker menijo, da je preskromna, in ker ob sedanjem načinu odločanja ni videti, da bi jo bilo mogoče spremeniti tako, da bi dajala podlago za večjo socialno var- nost delavcev in ostalih državljanov. Opo- zarjajo tudi na različno ureditev gospo- darske in socialne politike v Skupnosti. Prva je pretežno v pristojnosti nadnacionalnih organov Evropske skupnosti, druga pa večinoma v pristojnosti držav članic. Na 6. Evropskem kongresu delovnega prava in socialne varnosti so bili udeleženci zelo kritični do tega, da so izključena nekatera najpomembnejša vprašanja s področja dela. SPONTANA HARMONIZACIJA Dejansko države članice svoje predpise o socialni varnosti vsebinsko prilagajajo pravu Evropske skupnosti v večji meri, kot bi bilo glede na pravno ureditev nujno. Da izpolnijo zahteve na gospodarskem podro- čju, morajo včasih spremeniti predpise na socialnem področju. Države članice, ki imajo podobne probleme (npr. potreba po spremembi pokojninskega sistema), jih rešujejo na podoben način. Pri tem nepri- jetne posledice sprememb svoji javnosti neredko prikazujejo kot zahtevo Skupnosti, kar pa drži samo delno oziroma posredno. DRUGI AKTI Čeprav je socialna politika Skupnosti po- drejena gospodarski, ne mine pomemb- nejše zasedanje njenih organov, na katerem ne bi bilo govora o socialni politiki in social- ni varnosti. Sprejeta je dolga vrsta pripo- ročil, resolucij in podobnih pravno nezave- zujočih aktov. V njih se izraža privrženost človekovim pravicam, socialni pravičnosti (kar koli že to pomeni) in evropskemu socialnemu modelu. SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI SKUPNOSTI IN DRŽAVE KANDIDATKE V Amsterdamu je bilo doseženo soglasje o nadaljnjem širjenju Evropske zveze. Kandi- datke so, razen izjem, nekdanje socialisti- čne države v gospodarski tranziciji s precej nižjim nacionalnim bruto produktom oziroma indeksom človekovega razvoja, kot ga imajo članice Evropske zveze. Nivo socialne varnosti v teh državah je praviloma nizek. Slovenija je v tem pogledu precejšnja izjema. (Po izračunu ZiMAR za leto 1997 je bila Slovenija po indeksu človekovega razvoja v svetovnem merilu na 28. mestu, tik pred Portugalsko kot najslabše uvrščeno članico EU. Po izračunu UNDP je bila Slovenija na 33. mestu. Češka na 35., Poljska na 44. in Madžarska na 47. mestu. Vir: Hanžek 1999: 27.) Odtod izhaja v sedanjih državah članicah strah pred navalom cenene delovne sile iz bodočih držav članic, strah pred socialnim turizmom in socialnim »dampingom« (dumping: zniževanje socialnih dajatev z namenom znižati stroške delovne sile). Veliki so tudi institucionalni problemi Evropske skupnosti: sestava organov, šte- vilo glasov posameznih članic, načini odločanja in podobno. Predpisi Evropske zveze v državah kan- didatkah še ne veljajo, pač pa se morajo kan- didatke še pred sprejemom v članstvo pri- praviti na novo pravno ureditev, sprejeti acquis communautaire. Tudi v Sloveniji je izdelan program za prevzem pravnega reda Evropske unije. Slovenija je s Skupnostmi sklenila Evrop- ANDREJA KAVAR VIDMAR ski pridružitveni sporazum (ESP) z dolgim naslovom »Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi drža- vami članicami, ki delujejo v okviru Evrop- ske unije, na drugi strani« (Ur. 1. RS, 44/97, MP 13/97), ki je začel veljati 1. februarja 1999. Na socialno področje se nanaša I. poglavje IV. razdelka z naslovom Pretok delovne sile (čl. 38-44), na socialno varnost delavcev pa 39- člen, ki se glasi: 1. Da bi uskladili sisteme socialne varnosti za delavce s slovenskim državljanstvom, ki so zakonito zaposleni na ozemlju države člani- ce, in za člane njihovih družin, ki v tej državi zakonito prebivajo, ter ob upoštevanju po- gojev in načinov, ki veljajo v vsaki posamezni državi članici: • se vsa obdobja zavarovanja, zaposlitve ali bivanja teh delavcev v različnih državah članicah seštevajo za pokojnine in rente za starost, invalidnost in smrt, kakor tudi za zdravstveno oskrbo za te delavce in njihove družinske člane; • vse pokojnine ali rente za starost, smrt, nesreče pri delu ali poklicne bolezni ter invalidnost kot njihovo posledico, z izjemo prispevkov, ki niso zagotovljeni s prispevki za socialno varnost, so prosto prenosljive po stopnjah, ki veljajo na podlagi zakonodaje države ali držav članic, v breme katerih gredo. Ti delavci dobivajo tudi družinske dodat- ke za svoje družinske člane, kot so določeni zgoraj. Slovenija zagotovi delavcem, ki so držaA^- Ijani države članice in so zakonito zaposleni na njenem ozemlju, ter njihovim družinskim članom, ki zakonito bivajo na njenem oze- mlju, podobno obravnavo, kot je opredeljena v drugi in tretji alinei prvega odstavka. V VI. razdelek Pridružitvenega spora- zuma, ki obravnava gospodarsko sodelova- nje, je vključeno sodelovanje na socialnem področju (89. čl.), ki navaja sodelovanje na področju zdravja in varstva pri delu, zaposlovanja in socialne varnosti. Slednjo na kratko opredeli: Namen sodelovanja med pogodbenicami na področju socialne varnosti je prilagoditi sistem socialne varnosti Slovenije novim go- spodarskim in družbenim zahtevam, pred- vsem z zagotavljanjem storitev strokovnjakov in organiziranjem oblik obveščanja in usposabljanja. Sam ESP, kljub v preambuli omenjenemu končnemu cilju Slovenije, da pristopi k Ev- ropski uniji, nikakor ne zavezuje Evropske unije, kdaj in sploh bo Slovenija sprejeta v članstvo (Vehar, op. cit. \ 33). Okvirni datumi in kriteriji za sprejem novih članic se spreminjajo. V državah kan- didatkah si pristojni organi prizadevajo kar najbolje in čim prej izpolniti ne čisto nedvo- umne zahteve Skupnosti in posameznih čla- nic. Tako prihaja do posebne oblike sponta- ne harmonizacije. Kandidatke pri sprejema- nju oziroma spreminjanju svoje zakonodaje ne upoštevajo le pravno obveznih predpi- sov Evropske zveze, ampak tudi pravno ne- zavezujoče »mehko pravo«. Priporočila, re- solucije in podobni akti Evropske skupno- sti imajo za države kandidatke v sedanjih okoliščinah veliko večjo dejansko moč, kot izhaja iz njihove pravne narave. Prihaja do nenavadnega položaja, da so predpisi Evro- pske skupnosti za države kandidatke v pra- ksi celo »bolj obvezni« kot za države članice. Navedeno velja tudi za Slovenijo, njeno socialno politiko in predpise s področja socialne varnosti in delovnih razmerij. Predlogi novih predpisov so pripravljeni v skladu s pravnim redom Evropske skup- nosti. Glede mnogih vprašanj je to brez dvo- ma pozitivno, npr. pri povečanju denarnega dodatka v socialnem varstvu, aktivni poli- tiki zaposlovanja, varnosti in zdravju pri delu, prepovedi diskriminacije na področju dela in socialne varnosti, pri preprečevanju socialne izključenosti. Vpeljevanje različnih oblik prostovoljnih zavarovanj (pokojninskega, zdravstvenega) poleg pozitivnih posledic pomeni manjšo intrageneracijsko in intergeneracijsko soli- darnost. Socialno šibkejši si dodatnih oblik zavarovanj ne morejo plačati. Enakost pred zakonom še ni dejanska enakost. Razlike med plačami delavcev in delavk so obstajale v prejšnjem sistemu in se nadaljujejo, težave pri zaposlovanju žensk 10 SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI SO se Še povečale. Postopno zmanjševanje pozitivne diskriminacije žensk v pokojnin- skem sistemu povzroča, da so bremena sprememb za zavarovanke bolj občutna kot za zavarovance. Če predpisom o enakem obravnavanju moških in žensk ne bo sledilo tudi dejansko, ne le pravno enako obrav- navanje spolov na trgu delovne sile, bi se utegnil položaj žensk v delovnem pravu in socialni varnosti celo poslabšati. Države kandidatke za sprejem v Evrop- sko zvezo, vključno s Slovenijo, imajo pri prilagajanju svojih predpisov pravnemu redu Skupnosti majhen manevrski prostor. Akti s področja socialne varnosti, ki temelji- jo na evropskem socialnem modelu, so mo- derni in v skladu z mednarodnimi predpisi o človekovih pravicah. V tem pogledu je »prisila« Skupnosti pozitivna. Težave so kot vedno v praksi. Sistemi socialne varnosti v posameznih državah so rezultat dolgotraj- nega razvojnega procesa, na katerega vpli- vajo zgodovinske in kulturne okoliščine, sistem vrednot itn. Sprememba posamez- nih delov sistema ima lahko negative po- sledice na druge dele oziroma sistem kot celoto. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev za sprejem v Skupnost lahko poslabša so- cialni položaj na tistih področjih, kjer je obstoječa ureditev ugodnejša. Predvsem pa velja, da za dejanski prevzem pravnega reda Evropske skupnosti ne zadošča zgolj spre- memba predpisov. DODATEK 7. in 8. decembra 2000 so bile ne vrhu EU v Niči oblikovane nove spremembe pogodb o EU, ki jih morajo države članice še sprejeti. Formalno je pot širitvi EU odprta, stvarne težave ostajajo. Teža glasov sedanjih in bodočih članic pri večinskem odločanju je na novo določena, področja/vprašanja, o katerih se lahko večinsko odloča, niso bistveno spremenjena. Sprejeta je bila Listi- na temeljnih pravic, vendar kot pravno ne- zavezujoč akt. Odzivi na vrh v Niči so predvsem pri tistih, ki si želijo hitrejšega napredka, precej kritični. Na kratko jih izraža naslov članka F. Dehoussa (profesor na Univerzi v Liegeu, predstavnik Belgije na pogajanjih o Amster- damski pogodbi) v belgijskem dnevniku Liberation: »Prevelika Evropa, premajhna pogodba«. SKLEP V Evropski zvezi ne obstaja pravno zave- zujoč nadnacionalni sistem socialne varno- sti. Sisteme socialne varnosti v državah članicah povezujejo cilji oziroma program- ska načela, koordinacijska pravila o uporabi sistemov socialne varnosti za migrante iz teh držav in nekatere direktive, ki posegajo na področje socialne varnosti zaradi pre- prečevanja diskriminacije in varstva svo- bodne konkurence. Harmonizacija socialne varnosti je predvsem posledica ekonom- skih ciljev Evropske skupnosti. 11 ANDREJA KAVAR VIDMAR Literatura R. BiAN'PAiN (1998), The European Union, Employment, Social Policy and the Law. V: R. Bianpain (ur.). Institutional Chaiiges and European Social Policies after the Treaty of Amsterdam. Haag- London-Boston: Kluwer Law International (1-65). E. De Smi.íter (1998), The Constitutional Amendments made to Treaty on European Union by the Treaty of Amsterdam. V: R. Bianpain (nr.), Institutional Changes and European Social Policies after the Treaty of Amsterdam. Haag-London-Boston: Kluwer Law International (183-229). F. Dehousse (2000), Europe trop grande, traite trop petit. Liberation, 1 december 2000. I. Gough (1997), Social Aspects of the European Model and its Economic Consequences. V: W. Beck, L. van der Maesen, A. Walker (ur.), The Social Quality of Europe. Haag-London-Boston: Kluwer Law hiternational (79-96). M. Hanžek (ur.) (1999), Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 1999. Ljubljana: LJrad za makro- ekonomske analize in razvoj. F. Hendrickx (1998), Fundamental Rights in the EU. V: R. Bianpain (ur.), Institutional Changes and European Social Policies after the Treaty of Amsterdam. Haag-London-Boston: Kluwer Law International (157-181). M. Ii.Ešič (\999>), Pravo Evropske Skupnosti. Študijsko gradivo in sodna praksa. 3. dop. izdaja. Pravna fakulteta v Mariboru. F. Pennincìs (ed.) (1994), Introduction to European Social Security Law. Deventer: Kluwer Law and Taxation Publishers. D. PiETERS (1998), Introduction into the Basic Principles of Social Security. Deventer: Kluwer Law and Taxation Publishers. B. Schulte (1997}, furidical Instruments of the European Union and the European Communities. V: W. Beck, L. van der Maesen, A. Walker (ur.). The Social Quality of Europe. Haag-London-Boston: Kluwer Law hiternational (45-67). S. Vansteenkiste (1998), Social Security in the European Community: Towards a Federal Style Division of Competencies? V: D. Pieters (ur.): Social protection of the Next Generation in Europe. Haag-London-Boston: Kluwer Law International (251-276). P. Vehar (1999) Splošna vprašanja o pravu Evropskih skupnosti ter pregled nekaterih mejnikov v odnosih med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo oziroma Evropskimi skupnostmi. V: T. Doi.čič et al (ur.). Evropski sporazum o pridružitvi z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom kazalom. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije (18-35). Predpisi Evropske zveze: http://europa.eu.int/eur-lex/en/index.html 12 Srečo Dragoš POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE POROČILO O RAZISKAVI UVOD Med vsemi svetovnimi religijami je krščan- stvo najbolj prozelitsko naravnano. To po- meni, da je usmerjeno v nenehno širjenje, ki je neizvedljivo brez pridobivanja novih pripadnikov. To širjenje članstva pa je seve- da nemogoče brez spreobrnjenja (konver- zije). Prozelitska usmerjenost religij je po- gosta, tako rekoč značilna, čeprav je res, da ni ntijna. Obstajajo religije, ki niso pro- zelitske, in po drugi strani obstajajo tudi povsem nereligiozne tvorbe, ki so lahko izrazito prozelitske (npr. nekateri državni režimi, institucije). Argumenti za trditev, da je prozelitstvo najbolj izraženo ravno v krščanstvu, so v glavnem teološki ali socio- loški. Prvi so tisti, ki jih najdemo v Svetem pismu in v njegovih interpretacijah, bodisi uradnih (cerkvenih) ali neuradnih. Brez nagovarjanja drugih k sprejetju drugačnih vrednot, kot so jih imeli prej, brez spreobr- njenja k drugačni kulturi in brez pridobi- vanja za nove vzorce socialnega ravnanja si krščanstva sploh ne moremo predstavljati. Svetopisemski teksti so tako rekoč eno samo potovanje; transcendenca (navezava na Boga) je nerazdružljivo povezana z inter- kulturnim potovanjem, se pravi, s fizičnimi premiki po teritorijih različnih kultur (ju- dovskih, poganskih). Sociološki argumenti pa so v empiričnih trendih, ki jih lahko ilu- striramo s številkami. Na primer: v zadnjih petsto letih je krščanstvo pridobilo več pripadnikov kot katera koli druga svetovna religija. Skoraj polovica svetovnega prebi- valstva se prišteva k dvema najbolj razširje- nima religijama, muslimanski in krščanski; prvih je nekaj več kot milijarda, kristjanov pa okrog dve milijardi. Prozelitsko težnjo pa gotovo še bolj nazorno ilustrirajo krščan- ski misijoni: na svetu je več kot 300 tisoč krščanskih misijonarjev. To ni podatek iz prejšnjih stoletij, ko je bilo fizično misijo- narstvo še pomembnejše zaradi nerazvitih sredstev množičnega obveščanja; gre za aktivne misijonarje v 90-tih let dvajsetega stoletja. Pri tem tudi ni zanemarljiva stru- ktura držav, iz katerih misionarji prihajajo. Poglejmo spisek desetih držav, v katerih se rekrutira največ misijonarjev in ki imajo zato v svetovni bilanci krščanskih misijo- narjev najštevilčnejši delež. Največje izvo- znice misijonarjev so torej ZDA (69.000), potem Španija, na tretje mesto se uvršča Ita- lija, sledijo pa Francija, Nemčija, Kanada, Ve- lika Britanija, Nizozemska, Irska in Belgija (9.000). Iz tega izhaja pomemben sklep za krščanski prozelitizem: celo v dobi globali- zacije in v času hiperrazvitosti svetovnih komunikacijskih sredstev ostaja krščansko misijonarstvo izrazit trend, ki ga nikakor ne moremo imeti zgolj za relikt preteklosti; narobe, med največjimi izvozniki te dejav- nosti so razvite države Zahoda, ki s svojim gospodarstvom, politiko in kulturo diktira- jo globalne trende po vsem planetu. Uvoz- niki misijonarjev so seveda manj razviti in nerazviti, torej tisti, ki jim je globalizacija vsiljena, kar pomeni dvoje: da se ji ne mo- rejo izogniti in da jim vstop v globalne trende prinaša več negativnih kot pozitiv- nih učinkov. Na vrhu seznama uvoznic krščanskih misijonarjev so Brazilija, Kongo, Argentina, Južna Afrika, Mehika, Filipini in Venezuela (gl. O'Brien, Palmer 1999). Navedeni podatki so lahko dobra iztoč- nica za številne teme, ki nikakor niso nove. 13 SREČO DRAGOS postajajo pa spričo globalnih trendov iz- jemno pomembne tako za kristjane kot za nekristjane, tako na makro kot za mikro nivojih. Čeprav v tem prispevku ne bom načenjal teh vprašanj, naj jih nekaj našte- jem: vprašanje inkulturacije, asimilacije in kulturnega imperializma; vprašanje univer- zalnosti krščanskih načel, njene etike in celotne religije tudi v postmodernih raz- merah; vprašanje prozelitizma v trendih pluralizma, sekularizacije in sočasne verske revitalizacije; vprašanje institucionalizira- nih religij, religioznih kontestacij in ver- skega trga; vprašanje osmislitvenih identitet in strategij na osebnih, skupnostnih in nacionalnih ravneh; vprašanje vrednostne racionalizacije (razmerje med sredstvi in cilji na verskem področju); vprašanje us- pešnih in neuspešnih, dopustnih in nedo- pustnih prozelitskih načinov itn. V nadaljevanju se bom omejil na ožje vprašanje, ki je v zvezi s prejšnjimi in je izredno aktualno za prihodnost krščanstva na Slovenskem. Ker je krščanstvo pri nas najštevilnejše v katoliški varianti in ker je Rimskokatoliška cerkev (skrajšano: RKC) najvidnejši akter katolicizma, si poglejmo, kako ona danes ravna s prozelitizmom. Gre za naslednji problem, ki je vreden strate- škega premisleka in ni enostavno rešljiv (čeprav so mnogi prepričani, da je): Če je »živo« krščanstvo možno le, ko je dejavno, in če je dejavno krščanstvo le tisto, ki je v družbi prisotno tudi javno, saj je le tako lahko vidno, (pre)pričujoče, sproščeno, prepoznavno, vabljivo, kako torej vero v javnosti razmejiti od ostalih načinov jav- nega delovanja, ki niso verski, ker delujejo po drugačnih »kodih«, drugih pravilih, skratka, po neverskih principih? Konkretneje rečeno: kako krščansko vero — ki temelji na ljubezni, upanju in transcendenci (človek, Jezus, Bog) — raz- mejiti od drugih javnih aktivnosti, ki se ute- meljujejo na drugačnih vrstah »ljubezni«, npr. na interesu po denarju (trg) ali po moči (politika), na interesu po produkciji prever- ljivih resnic (znanost) ali po njihovi uporabi (tehnika), na interesu po produkciji estet- skih norm (umetnost) itn. Problem je še bolj zapleten. Kajti še pred vprašanjem, ka- ko razmejiti verske dejavnosti v javni sferi od ostalih, neverskih dejavnosti, je treba seveda razmisliti, ali je razmejitev sploh potrebna. In če je, ali je potrebna družbi in državi ali RKC, ali obema ali samo eni ali drugi? Nekateri bi še dodali — ali je razme- jitev sploh dopustna. Namreč, ali ni vse, kar je neversko, že tudi protivcvsko, torej ško- dljivo (za vero)? Še bolj konkretno. Ker je ena najpomembnejših javnih dejavnosti prav politika (že po definiciji), kako raz- mejiti vero od politike? Je to sploh nujno, je to zgolj koristno (čeprav morda ne nuj- no) ali je celo škodljivo? Kako te dileme rešuje RKC na Slovenskem? PROBLEM V nadaljevanju predstavljam raziskavo (naročnik je Zavod za odprto družbo), s katero sem poskušal odgovoriti na prej za- stavljena vprašanja tako, da sem se osredo- točil na politično dogajanje v času zadnjih parlamentarnih volitev. Zgodovinskih in socioloških analiz razmerja med RKC in politiko je precej in jih tu ne bom povzemal. Zanimalo me je, kako današnja RKC — tu in danes — razume svoj odnos do pohtične sfere. Ravno čas pred volitvami je zelo primeren za evidenco in premislek strate- gije RKC. Ne pozabimo: • da je osnovna vizija in temeljno po- slanstvo RKC predvsem versko pogojeno, kar velja tudi v primeru, ko RKC obravna- vamo izključno v sociološkem smislu, torej kot institucijo (gl. van der Ven 1996), •da je krščanstvo, zlasti v katoliški varianti, močno prozelitsko naravnano, • da se lahko krščanske vrednote in pre- pričanja versko in socialno realizirajo šele z javnim delovanjem (seveda hkrati tudi na oseben, celo intimen način, ne pa zgolj na zaseben), • da se z realizacijo krščanstva v javnosti odpre vprašanje odnosa do drugih ver in do vseh ostalih neverskih dejavnosti, ki se tudi prakticirajo javno, • da je ravno politika (razumljena v širšem in v ožjem smislu, t. j., tudi ne- posredno v zvezi z državno oblastjo) ključno področje za regulacijo javnih delovanj. 14 POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE V prispevku prikazujem predvolilno dogajanje z vidika prisotnosti RKC v javnih medijih. V tej napovedi pa je že prva ugo- tovitev. Začetno iskanje verskih vsebin v predvolilnem času se je končalo kot spisek medijskih izjav in dogodkov, ki so skoraj brez izjeme povezani le z RKC, ne pa z drugimi verskimi akterji. Ta rezultat se zdi presenetljiv, če upoštevamo, da je pri nas uradno registriranih nekaj čez trideset različnih verskih skupnosti in cerkva, neformalnih pa je verjetno še več. Hkrati pa je tudi razumljiv, saj je RKC najmno- žičnejša, najmočnejša, najbogatejša, najbolj organizirana in javno najbolj eksponirana verska institucija od vseh. Pri tem seveda velja, da ni nujno vse, kar je razumljivo, tudi (ne)sprejemljivo. Zato je treba — ker gre za občutljivo temo — pojasniti vrednostna izhodišča, ki so uporabljena pri inter- pretaciji zbranih podatkov. O tem govori naslednji razdelek (Kontekst), s katerim opozarjam na dvoje: prvič, da verodostoj- nost empiričnih podatkov ni isto kot vero- dostojnost interpretacije teh podatkov, in drugič, če boste iste podatke presojali z drugačnih vrednostnih izhodišč, boste dobili tudi drugačno razlago istih podatkov. Še prej pa nekaj uvodnih pojasnil o pomenu in namenu celotne raziskave. Pomen: analiza je časovno usmerjena na obdobje od srede septembra do srede okto- bra 2000, ko je na vSlovenskem potekala organizirana kampanja za parlamentarne volitve. Predmet analize so tiskane in avdio- vizualne vsebine, ki so jih v omenjenem času objavili naslednji mediji množičnega obveščanja: Družina, Mag, Mladina, Delo, Nedelo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice, nacionalna televizija Slovenija 1, zasebna TV3, prvi program Radia Slovenija in kato- liški Radio Ognjišče. Analiza se osredotoča na medijsko navzočnost in obravnavo vseh tistih vsebin (dogodkov, vprašanj in proble- mov), ki v javnosti veljajo za sporne in so z vidika verskih akterjev (predstavnikov cerkva in verskih skupnosti na Slovenskem) odločilnega pomena. Podčrtana kriterija sta zastavljena precej široko in sta za sele- kcioniranje gradiva uporabljena le, če se pojavljata hkrati. Kot vsebine »odločilnega pomena« so mišljene tiste, ki jih verski akterji sami opredeljujejo za take, ker oce- njujejo, da so tako ali drugače povezane z njihovim temeljnim verskim poslanstvom. Merilo »spornosti« pa je javno izraženo ne- strinjanje (kogar koli) o rešitvah, predlogih ali razpravljanju v zvezi s temi vsebinami ali neskladnost slednjih z zakonodajo. Primer: recimo, da kdo v medijih izrazi stališče, da morajo imeti verske skupnosti svobodo v svojem javnem delovanju. Taka zahteva bi postala predmet analize samo tedaj, če bi ji kdo kakor koli nasprotoval oz. jo relativiziral, saj sta le v tem primeru nav- zoča oba kriterija hkrati (»odločilni pomen« in »spornost«). Naslednji primer: če bi kate- ri akter ocenil, da je za izvajanje njegovega poslanstva ključnega pomena javni poziv k (proti)verski nestrpnosti, bi bil tak dogo- dek vključen v analizo tudi tedaj, če ne bi bil deležen nikakršnega nasprotovanja ali kritičnega komentarja (ker bi npr. ostal medijsko popolnoma prezrt), saj je v na- sprotju s 63. členom Ustave RS. Namen: s kvalitativno analizo preveriti morebitno navzočnost kulturnobojnih vsebin v slovenskih množičnih medijih v času predvolilne kampanje za parlamen- tarne volitve. Dejstvo je, da je kulturni boj igral v slovenski zgodovini pomembno (usodno) vlogo. Prav tako je res, da ima ta zgodovinska izkušnja še danes opazen vpliv na sodobno politično kulturo pri nas — o tem namreč vlada precejšen konsenz tako med desnimi kot levimi političnimi silami, tako med konservativci kot liberalci, tako med predstavniki državnih kot verskih institucij, čeprav se razlikujejo v vsem drugem (v interpretaciji pomena, akterjev, dogodkov in odgovornosti za kulturni boj). O aktualnosti in potencialni nevarnosti kulturnega boja pa ni bistvenih razhajanj, tudi v strokovnih krogih ne. KONTEKST Zaradi večpomenskosti terminov kulturni boj in klerikalizem, ki sta pomembna za to analizo, naj na kratko pojasnim njun opis in vsebinsko opredelitev (definicijo). 15 SREČO DRAGOS KULTURNI BOI Opis'. izvirno gre za zgodovinski spor inte- resov in kompetenc med pruskim državni- kom Ottom von Bismarckom, ki je kot mini- strski predsednik predstavljal centralno državno oblast, in med katolicizmom oz. RKC kot versko predstavnico (nadnacio- nalne) oblasti s centrom izven države, v Vatikanu. Nasprotovanje se je stopnjevalo v 70. letih 19. stoletja, njegova eskalacija pa pomeni širjenje sporov glede na intenziv- nost in obseg konfliktnih odnosov med vpletenimi akterji. Spočetka je šlo za po- litično nasprotovanje sklenitvi konkordata (ki ga je podpisal avstrijski cesar Franc Jožef 1. 1855), nato pa je spor prerasel v stran- karsko (konservativci/liberalci/socialisti) in versko nasprotje (verni/neverni) ter se v tej obliki razširil tudi na slovenski prostor. V tem smislu lahko datiramo začetek kultur- nega boja na Slovenskem v leto 1884, ko sta politika Ivan Tavčar in Ivan Hribar ustano- vila politični časopis Slovan. Z njim sta začela širiti izrazito narodnoafirmativne in liberalno usmerjene ideje, ravno takrat pa je v časopisu Slovenec začel nastopati teo- log, pozneje škof Anton Mahnič, ki je terjal čim bolj načelen in neizprosen boj proti vsem, ki tako v kulturnih kot narodnostnih kot v političnih vprašanjih kakor koli odsto- pajo od strogega katoliškega (cerkvenega) stališča. Prva dva sta potegnila na svojo stran večinski del laične inteligence, tretji pa je pridobil večino duhovnikov, ki so v tistih časih sestavljali večino tankega sloja slovenskih intelektualcev. Nato se je na teh osnovah formiral tudi politični prostor (nastanek strankarskih blokov), vključno s sindikati in drugimi civilnimi ustanovami - in s posledicami take profiliranosti dru- žbenih sporov se otepamo še danes. Idejno- bojna kultura je torej modernistični resenti- ment, mobilizacijsko uporaben tudi v post- modernih razmerah. Opredelitev, kulturni boj je amalgam konfliktnih odnosov s treh ravni:politične (med konservativno in liberalno opcijo), državne (med predstavniki državnih in cerkvenih oblasti) in nazorske (med pravo- verniki, krivoverniki, drugoverniki in neverniki). Z »amalgamom« mislim na tako kombinacijo konfliktov, v kateri je detek- tiranje njihovega izvira (razlikovanje ome- njenih ravni) za akterje neuporabno in na- mensko zamegljeno, kar še dodatno izziva konfliktna razmerja med vpletenimi. Ravno to daje celotni politični kulturi specifično kvaliteto, ki jo izražamo s sintagmo »kultur- ni boj«. KLERIKALIZEM Opis'. izvirno je ta termin opredeljeval odziv cerkvenih funkcionarjev na politične nasprotnike — t. j., apologiziranje religioz- nih idej in posvetnih interesov verske institucije — v razmerah, obremenjenih s kulturnim bojem. Iz prejšnje definicije izhaja, da so v kulturnobojnem vzdušju bistveno zamegljene nekatere razločitve, ki so odločilnega pomena za konsenzualno reševanje sporov, npr. razlikovanje med posvetnimi in religioznimi, civilnimi in državnimi, političnimi in nepolitičnimi, (proti)verskimi in neverskimi vprašanji, problemi, kompetencami. Od tod izhaja vrsta problemov za nepristransko analizo klerikalizma kot družbenega pojava. Ote- ženo je kvalificiranje njegove strategije v smislu ofenzivne ali obrambne drže, prav tako je oteženo presojanje same (ne)upra- vičenosti klerikalizma v konkretnih prime- rih in lahko je nezanesljivo celo identi- ficiranje akterjev, ki ga izvajajo. Značilnost pristranskih analiz je ignoriranje dinamike kulturnega boja, ki ni mogoč brez (vsaj) dveh strani, kjer vsaka od njiju razpolaga z lastno interpunkcijo zaporednih dogodkov, odločilnih za interakcijski pogon kon- fliktnosti. To pomeni, da obe strani izhajata iz vzročno-posledične razlage njunega spora, v kateri vsaka stran začetek kon- fliktne komunikacije izpeljuje iz drugih dogodkov ali pa iz drugih pomenov istega dogodka. Posledica: kar je zame odziv na tvoje dejanje, je zate vzrok za tvoj odziv na moje dejanje, na katerega se odzivam, itn. Zato je bil na Slovenskem že zelo zgodaj identificiran ter kritiziran tudi »rdeči« (ko- munistični) klerikalizem in ne samo »črni« (cerk\^eni). 16 POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE opredelitev, klerikalizem je presojanje neverskih vprašanj z verskimi kriteriji (npr. presoja etičnih, estetskih, političnih, ekonomskih, znanstvenih vprašanj s konfe- sionalnimi merili) ali narobe (npr. spodbi- janje verskih resnic s sklicevanjem na po- litične ali znanstvene resnice) ter aplika- cija takih presoj z uporabo družbene moči. Iz te opredelitve izhaja dvoje opozoril. Prvič: klerikalizem ni »rezerviran« zgolj za klerike. Drugič: sklicevanje na versko iz- ročilo pri presojanju neverskih problemov (s sekularnih področij) še ne pomeni kle- rikalizma, dokler niso v »igro« vpletena institucionalna sredstva pritiska, npr. pri apeliranju na javno mnenje, pri povezo- vanju s političnimi akterji, pri pogajanju z državo ipd. Zaradi tega je tudi razumljivo, da je vsakršna kombinacija verskih in poli- tičnih prepričanj (čeprav ni prepovedana) zelo nevarna za klerikalizacijo politike in politizacijo vere. Nevarna je zaradi nazor- skih in strukturnih razlogov. Zakaj? V nazorskem smislu so prepričanja osnovna podlaga tako političnih kot verskih opredelitev. Ravno vrednostnih usmeritev, v katere smo prepričani, pa ni mogoče eksaktno utemeljevati ali spodbijati. Ta oko- liščina po eni strani izrazito otežuje ohran- janje razlike med obema vrstama prepri- čanj, po drugi strani pa je podobnost med njima prav argument za razlikovanje, ne pa za zamegljevanje. Ko sta v kozarcu zmešana olje in voda, ju lahko ločite samo z razliko- vanjem sestavin v kozarcu, čeprav je res, da se prst v kozarcu vselej dotika obeh. Druga komplikacija v primerih prepletanja ver- skih in političnih prepričanj je strukturna in izhaja iz politike kot področja, ki je specializirano za operiranje z interesi (ne pa npr. za resnico ali pravico ali produkcijo dobrin, za kar so pristojni drugi sektorji). Mešanje političnih in verskih prostorov je mešanje vode in olja. Politični sistem, nje- gova pravila, institucije in akterji so meha- nizmi za regulacijo moči pri artikulaciji in koordinaciji interesov v funkciji rangiranja ciljev, s katerimi mobiliziramo ljudi v želeno smer. Zato se s prežemanjem verske in politične sfere — neodvisno od iskrenosti prve in demokratičnosti druge—vera vselej profanizira že s tem, ker neizbežno podlega strukturi preigravanja moči in interesov, kar je močna skušnjava za nastanek kleri- kalizma (se pravi, za njegovo kompletiranje z realizacijo drugega pogoja iz prejšnje opredelitve). Zato je smiselno, da klerika- lizem pojmovno razlikujemo od (klerikal- nih) sktišnjav, ki so njegov interesni pogoj; šele ko se tovrstne skušnjave spojijo z dru- žbeno močjo, nastane klerikalizem kot dru- žbeni pojav. Ker je omenjena razlika bist- vena za analizo predvolilnih soočenj, velja pojem sktišnjave dodatno precizirati kot težnjo po klerikalizaciji politike in politi- zaciji vere, izraženo v dejanjih, kjer se poli- tični dogodki in politične opredelitve podpirajo ali pa kritizirajo z religioznimi argumenti. V primeru, ko akter tovrstno ravnanje povzdigne v svoje življenjsko poslanstvo in z njim nadomesti vse druge mogoče načine odzivov, tedaj imamo opraviti s fundamen- talizmom-. »Pristni fundamentalist je oboje, verski in politični; dejansko je prepričan, da okoliščine od njega terjajo politično udejstvovanje (mogoče tudi nasilno) z na- menom, da izpolni svoje religiozne dolž- nosti« (Appleby 1998: 280). ANALIZA Prvi vtis: glede na količino analiziranega gradiva je spisek klerikalnih skušnjav presenetljivo skromen. To je dobro. Kot indikator kulturnega boja pa je lahko ta vtis zavajajoč. Zato opozarjam na naslednje povezave med problemskimi področji, ki izhajajo iz empirične evidence dogodkov in izjav: 17 SREČO DRAGOS KURATI Kako je bila ta tema medijsko prisotna v predvolilnem času? Predstavniki vlade in RKC podpišejo sporazum o duhovni oskrbi vojakov v slovenski vojski. Zato naj bi zaposlili samo katoliške in (pozneje) evan- geličanske duhovnike kot predstavnike »avtohtonih« verskih skupnosti, jim podelili vojaške čine ter jih kot državne uslužbence plačevali iz proračuna. Kot glavni argumen- ti se navajajo zlasti: sklicevanje na ustavne pravice vojakov, predviden vstop Slovenije v NATO in kompatibilnost z evropskimi rešitvami na tem področju. V javnosti se takoj pojavijo pomisleki in ugovori neka- terih strokovnjakov. Sporazum kritizirajo v tem smislu: uvedba kuratov ni edini ustav- no dopustni način duhovne oskrbe v vojski, je pa eden najslabših, kurati niso nikakršen pogoj za vstop Slovenije v NATO (ki je sploh še negotov), v demokratičnih družbah je na razpolago vrsta drugačnih rešitev, v Sloven- ski vojski ni bila in ni kratena verska pravica nikomur, predvideno zoženje duhovne os- krbe na »avtohtone« vere pomeni nevarnost diskriminacije in utegne biti protiustavno (pri nas ni »avtohtonih« ali »neavtohtonih« verskih skupnosti in takih cerkva), vseka- kor pa za to (še) ni zakonske podlage, od- nosi države s cerkvijo so zaostreni in ob tem še vedno finančno nedorečeni, sama vse- bina duhovne oskrbe ostaja izrazito nejasna (nevarnost ideologizacije), ignorira se an- gažiranje nekonfesionalnih strokovnih pro- filov, ki imajo v javnosti večji ugled, ignorira se negativna izkušnja s kurati iz druge svetovne vojne kot tudi slovenska terito- rialna specifičnost, kjer so razdalje med vojašnicami in okoliškimi verskimi objekti zelo majhne, izhodi vojakov pa pogosti, itn. Omenjeni sporazum izrazito podpira RKC in stranki NSi in SDS, ostale politične stranke pa ga kritizirajo. Pri tem opozarjajo na več spornih vsebin ali pa vsaj kakšno (SLS-t-SKD); radikalno, pavšalno in v celoti pa sporazum zavrača SNS, in sicer s stali- ščem, da »gre za nevaren prejudic vatikan- skega posega v slovenski prostor ob blago- slovu Vatikana, cerkvene združbe Opus dei in verjetno tudi kake ameriške obvešče- valne službe ter ob kolaborantstvu ekstrem- nih desničarjev« (Večer, 3. X.). To oceno potem javno demantira Ministrstvo za ob- rambo, zanika nevarnost politizacije vojske, odklonilnost SNS pa razlaga s tem, da pred- sednik te stranke »nasprotuje vključevanju Slovenije v NATO« (Dnevnik, 26. IX.). V istem času napove Slovenska škofovska kon- ferenca enak način reševanja »duhovnih« vprašanj tudi na drugih področjih. Ta cilj uporablja cerkvena stran kot dodaten argu- ment zavzemanja za »sporazum o duhovni oskrbi vojakov, ki bi ga bilo mogoče razširiti na duhovno oskrbo v zdraviliščih, bolniš- nicah, zaporih..., v ustanovah pač, kjer je gibanje omejeno« (Večer, 3. X.). Evange- ličani dodajajo, da so tudi oni »avtohtoni«, poudarjajo prostovoljno odločanje vojakov za duhovno oskrbo in vidijo ohranitev enakopravnosti z RKC v sklenitvi enakega sporazuma, ki bi veljal tudi zanje (Delo, 3. X.). Eksplicitno povezavo med omenjenim sporazumom in kritikami, ki jih imajo za protiverske, vidijo komentatorji v Magu. Poudarijo, da je s podpisom tega sporazuma ta stvar »z lahkoto urejena«, kar je zasluga Janše kot obrambnega ministra in pravo- sodne ministrice Brezigarjeve (oba kandidi- rata na volitvah). Kritike sociologov na isto temo Magovi interpreti povezujejo s komu- nistično mentaliteto (Mag, 39/2000). Ugotovitev, obrambno ministrstvo, ki se je v kratki zgodovini Slovenske vojske soo- čalo s številnimi aferami na ključnih podro- čjih (obrambna usposobljenost, kadrovska in materialna neracionalnost, orožarske afe- re, strankarska politizacija itn.), je s hitrim sporazumom z RKC sprožilo kritične pomi- sleke v javnosti ravno na področju, ki doslej v javnosti ni bilo problematizirano. Ni znan noben primer, ko bi se vojak ali oficir prito- ževal, da mu je onemogočena pravica do verskega izražanja, ni bilo strokovnih razi- skav na to temo, niti javne ali politične dis- kusije o tem vprašanju. Sporazum o kurat- ski službi je podpisan v predvolilnem času, vladni podpisniki so volilni kandidati (iste stranke), sporazum nekritično podprejo desne politične stranke, ki so na oblasti (z izjemo SLS-^SKD, ki je kritična, a manj kot ostale kritične stranke), v provladnem tisku pa se kritike pavšalno zavrnejo s političnimi pamfleti. 18 POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE SOLSTVO Nerealno bi bilo pričakovati, da bi lahko v predvolilnem času ignorirali problematiko o verskih vsebinah v javnem šolstvu. Je pa nekoliko presenetljivo, da omenjena tema ni bila bolj izkoriščena v strankarskih bojih (kar je dobro). Sicer so bili v tem času problemi s šolstvom deležni precej medij- ske pozornosti. Glavni razlogi: nedokonča- na reforma javnega šolstva, ki jo že od vsega začetka spremljajo burne polemike; konce- ptualno vprašanje uvajanja devetletke in odprto vprašanje evalvacije tega eksperi- menta; tradicionalno odklonilno stališče RKC do javnega šolstva; kritike nekaterih novejših potez Bajukove vlade na šolskem področju, ki jih je na ministrstvo naslavljala tako strokovna javnost kot Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti (SVIZ) in Društvo ravnateljev. Kako so v tem polemičnem kontekstu odmevale verske vsebine? Na anketo »o aktualnih šolskih vprašanjih«, s katero je uredništvo Dela zajelo parlamen- tarne stranke, so se vse odzvale z jasnimi stališči do vsega, kar jih na šolskem podro- čju moti in kar pogrešajo; o verskih vsebi- nah v javni šoli pa sta se v tej (predvolilni) anketi eksplicitno opredelili samo stranki ZLSD in SNS. Prva je poudarila stališče, da »v šolstvo ne smejo prodirati verske poli- tične usmeritve strank«, izrekajo se »proti strankarski stroki v šolstvu« in menijo, da je šola preobčutljivo področje »za interese katoliške cerkve« in zato nasprotujejo, da bi bilo javno šolstvo vključeno »v pogodbe s katerimi koli mednarodnimi subjekti« (s tem so mislili na predvideni državni spo- razum s Svetim sedežem). Podobno tudi SNS: zanje je lahko le »laična šola, neobre- menjena s cerkvenimi in političnimi vplivi« kakovostna šola (Delo, 6. X.); ta stranka je tudi edina, ki se javno zavzema za zmanj- šanje državnega financiranja zasebnih šol (s tem tudi verskih) od sedanjih 85% na 50%. Pri tem je zanimivo, da ravno SNS — ki svojo predvolilno kampanjo v nasprotju z drugimi strankami gradi na ostrem zavra- čanju stališč RKC - kljub temu še vedno odobrava izdatno financiranje zasebnih in verskih šol, čeprav v istem stavku dodaja, da gre »pri teh šolah za elitizem oziroma za versko indoktrinacijo« (Radio 1, 23. IX.). Najmočnejša parlamentarna stranka LDS, ki je najzaslužnejša za obstoječo šolsko zakonodajo in zato deležna največ kritik RKC, pa se izrecno zavzema za obstoječe proračunsko financiranje zasebnih šol v višini 85% in vprašanja vere v šoli sploh ne načenja. Pri tem je zanimivo, da so Krščan- ski socialisti — kot koalicijski partner ZLSD, torej tiste stranke, ki jo ima RKC (ob LDS) za najbolj levičarsko in nasprotno cerkve- nim interesom — javno izjavili, da se stri- njajo z državnim financiranjem verouka po župnijah, če je to potrebno (Večer, 7. X.). Pričakovali bi, da se bodo stališča radi- kalizirala vsaj ob izteku predvolilne kam- panje, tik pred volitvami, zlasti npr. pri no- vih neparlamentarnih strankah, za katere se do zadnjega ni vedelo, ali bodo presto- pile parlamentarni prag. Vstop v parlament je uspel SMS, ki je nabrala ključne glasove ravno v zadnjih dneh kampanje. Kako so odgovarjali na novinarska vprašanja o tej temi? Zelo umirjeno in korektno: po njiho- vem mnenju »verouk ne sodi v šole«, hkrati pa dodajajo, da RKC »nikoli ni zahtevala kaj takega«. Podobno tudi Demokrati, ki sicer niso prišli v parlament, so pa ravno tako lovili dragocene glasove (zlasti) ob izteku kampanje, nasprotujejo verouku v šoli, ker so tam tudi neverujoči, »in posiljevanje vseh z veroukom nima smisla. Verouk naj se pač odvija v okolju, ki je temu namenjen« (POP TV, 12. X.). Pri tem je bilo posebej zanimivo tudi predvolilno soočenje med strankama ZLSD in NSi na TV3, kjer je bila načeta ta tema. Ker gre za izrazito nasprotni politični stranki — od katerih je ena povsem na de- snici in ji je RKC izrazito naklonjena, med- tem ko se druga deklarira za levo in je zato deležna očitkov RKC o komunistični no- menklaturi —, bi torej pričakovali, da bodo največje polemike na omenjeno temo rav- no v soočenju med tema dvema strankama. V resnici pa je bilo povsem drugače: pred- stavnica NSi je izrecno izjavila, da podpira obstoječi predmet »verstva in etika« (kar je npr. tudi stališče LDS in ZLSD), edina razlika s predstavnico ZLSD je bila le v kadrovskih izvajalcih tega predmeta. Po mnenju prve (NSi) lahko verske vsebine v javni šoli učijo vsi, ki jih strokovno obvladajo, po mnenju 19 SREČO DRAGOS druge pa samo religiologi, ne pa aktivni pripadniki določene vere, ker so nujno pristranski. Poudarek iz tega razgovora: zgleden primer kulturnega dialoga, ki se ne izogiba kočljivih vprašanj, ki jasno pokaže tako ključne razlike med obema kot tudi skupna stališča in ki prepričuje volivce s strpnim in hkrati odločnim nagovorom. Šlo je za zgleden primer predvolilnega soočenja, v katerem je javno prepoznavna in v političnem nastopanju izurjena samo ena kandidatka, druga pa je popolnoma ne- znana, nevešča politične retorike in verjet- no prvič pred kamero — briljirali pa sta obe! (Sugestija v premislek cerkvenim strate- gom: kaj bi se zgodilo z javno podobo RKC, če bi njeni funkcionarji predstavljanje cerk- venih stališč zaupali predstavnicam name- sto teologom?) Izjave ostalih strank in ostalih nestran- karskih akterjev, ki so se v kakršni koli obliki javno izrekali o kombinaciji verskega pouka oz. verouka s programi javne šole, so bile presenetljivo umirjene in nobena ni dose- gla »radikalizma« SNS, čeprav je treba v tem primeru tudi njihov »radikalizem« razumeti relativno glede na druge (torej v nareko- vajih). V zvezi s tezo o kulturnem boju gre za pomemben podatek. Vemo, da RKC na- črtno problematizira šolsko vprašanje že zadnjih sto let (od Mahniča naprej) in to bo počela tudi v 21. stoletju (sodeč po sino- dalnih dokumentih: gl. Štuhec 1999; 2000). Kot rečeno, je ravno v predvolilnem času problematika šolstva spet postala vroča tema in razumljivo, da se temu mediji niso mogli izogniti. Tako je POP TV namenila šolski problematiki posebno predvolilno oddajo (1. X.), ki so se je udeležili pred- stavniki parlamentarnih strank in nekateri strokovnjaki. In kakšen je bil razgovor? Očit- no zelo odmeven. Zaradi pomembnosti od- daje je bila objavljena analiza njenega po- teka celo v osrednjem slovenskem tiskanem dnevniku, kjer so poudarili tri značilnosti: da gostje v oddaji »sicer niso povedali kaj bistveno novega, a kopja so se vendarle (ostro) lomila«, da smo bili spet priča »starim razpotjem med desnico in levico« in da kljub temu razcepu in vroči temi »gostje niso niti črhnili o uvedbi verouka ali verskih vsebin v šolo« (Delo, 3. X.). Ugotovitev, problematika javnega šolst- va je že dlje časa medijsko navzoča, Bajuko- va vlada jo je z nekaterimi potezami šol- skega ministrstva še bolj izpostavila, kar je odmevalo tudi v predvolilnih soočenjih — z rahlo, a opazno izjemo vprašanja verskih vsebin v šoli. Ravno tu, kjer je RKC z državo v največjem sporu, opažamo umirjene izjave: volilni kandidati jih sicer niso mogli ignorirati, jih pa nikakor niso potencirali. Popolnoma vseeno je, ali so tako ravnali za- radi oportunistične strategije do političnih nasprotnikov, zaradi nepoznavanja strokov- no zahtevne problematike, zaradi javnega mnenja, ki je tej temi izrazito nenaklonjeno, ali pa zaradi ocene, da je pomembnejše vse drugo. Dejstvo je, da so vsi povedali, kar so hoteli, in to brez zaostrovanja in žalitev po- litičnih tekmecev, vere ali RKC. Predstav- ljajmo si npr. nepoučenega tujca (v smislu, kot ga je predpostavil Schutz 1976), ki bi obiskal predvolilno Slovenijo z namenom, &Azgolj iz stališč do vere in šole izdela karto- grafijo političnega prostora. Pri tem bi go- tovo imel probleme. Razliko med politično levico in desnico bi se mu še nekako posre- čilo razbrati. Precej težje bi ugotovil, katera stranka je najbližje uradnim cerkvenim stališčem, saj bi moral brati »med vrsticami«, kar je v tem primeru zelo nezanesljivo. Kulturni boj bi mu bil zelo nejasen, ostrine uradnih cerkvenih očitkov pa zagotovo ne bi razumel. MEDIJI Naj znova spomnim, da predmet analize ni (ne)pristranskost medijev, ampak evidenti- ranje vsebin, ki so za verske akterje odločil- nega pomena in veljajo v javnosti za sporne. Taka vsebina je v tem razdelku množični mediji, t. j., opredeljevanje do njih in (ne)za- dovoljstvo z njimi. Tu je opazen naslednji paradoks: predvolilni boj predpostavlja dvoje, dejavnost medijev in njihovo plural- nost — oboje skupaj pa je pogoj predvolil- nega boja. Če bi namreč imeli samo eno ali drugo, predvolilni boj sploh ne bi bil mo- goč. Šele, ko imamo oboje (dejavne in plu- ralne medije), lahko pride do tega, da se ravno skoz medijski pluralizem vzdržujejo 20 POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE očitki enih medijev na račun drugih v predvolilnem boju. Ta paradoks medijskega pluralizma je vselej verjeten, čeprav ni nujen. Kakšen je torej odnos do medijev? Pogosto so opozarjali na odsotnost pluralizma in medijsko pristranskost, te kritike pa so izrekali cerkveni mediji Dru- žina in Radio Ognjišče, stranke z desnega političnega pola (ki so v vladi in prisegajo na krščanske vrednote) in tednik Mag. Zlasti slednji je izrazito kritičen samo do nevladnih strank in seveda do SKD-i-SLS, ko se je ta distancirala od vladne koalicije. Iz- stopajo naslednje, večkrat ponovljene ocene: da so mediji pod vplivom državnega predsednika (nekdanjega komunista) in da gre pri nas za najhujšo cenzuro (Družina, 17. IX.); da med novinarji prevladuje avto- cenzura, da gre za nenehne napade medijev na RKC in za mlačen odnos države do RKC (kar je stališče novoustanovljene vladne stranke NSi, katere predsednik je hkrati predsednik vlade in dejaven v predvolil- nem boju; Radio 1, 18. IX.); da se zaradi medijske blokade premalo govori o vladnih uspehih Bajukove vlade; da nobena javno- mnenjska raziskava ni merodajna, saj gre za »monopolno javno mnenje«; da se ravno v tem predvolilnem času dogajajo na Sloven- skem najhujše oblike cenzure; da »katoliška cerkev kljub večinskemu položaju nima potrebne politične teže«; da na nacionalni TV skušajo novinarji s svojimi vprašanji razbiti pomladne stranke (Radio Ognjišče, 28-29. IX.). Apostolski nuncij v Sloveniji izjavi, da nacionalna TV zanemarja verske teme in da eden od slovenskih tednikov vztrajno išče škandalozne dogodke v RKC (Dnevnik, 13. X.), kar se nanaša na tednik Mladina, ki je med drugim objavil tudi seksualno-provokativno risbo nadškofa (kot eno v redni seriji tovrstnih risb, kjer so se enako razgaljeni pojavljali najugled- nejši politiki z leve in desne in druge me- dijsko izpostavljene osebnosti. Pri tem tudi ne gre pozabiti, da ta revija, ki je v očeh cer- kvenih predstavnikov izrazito levičarsko usmerjena, kritizira prav v vsaki številki tudi vsaj enega predstavnika bodisi levih strank bodisi LDS ali pa predsednika Kučana, hkra- ti pa je v prav vsaki številki mogoče najti stališča v korist desnice, in vse to velja tudi v predvolilnem času, gl. Mladina, 18. IX.). Predsednik vlade in stranke NSi na nacio- nalnem radiu zatrjuje, da »v Sloveniji tik pred volitvami vlada popolna medijska blo- kada« (Radio 1, 29. X.), in hkrati poudarja, da javnomnenjskim anketam ne verjame, ko merijo uspešnost njegove stranke — in to stališče pojasni takole: anketam ne verjame takrat, ko prikazujejo negativen volilni rezultat, in ne verjame jim tudi, ko njegovi stranki napovedujejo pozitiven rezultat, saj verjame »v eno samo stvar, ko hodim po našem podeželju in vidim ljudi...« (TV 3, 9. X.). Enako kritizira medijsko enostranskost tudi sam vladni urad za informiranje. Oce- njuje, da so naši mediji podobni srbskim, da izvajajo »hujskaško propagando« in blatijo »Janšo, Bajuka, Rodeta in Podobnika« {ibid., 6. X., POP TV 6. X.); da je od vseh »najbolj nervozna prav nacionalna televi- zija« (Večer 12. X.) itn. Pri tovrstnih kritikah zasledimo tudi izrazito protislovne ocene, in to ravno pri istih akterjih, ki medije najbolj kritizirajo. Ko Janša nastopa na TV 1, izjavi, da »je bila letošnja kampanija najbolj korektna doslej« in daje »najbolj korekten elektronski medij v volilni kampanji prav TV Slovenija« (TV 1, 13. X.). Hkrati pa cerkvena Družina raz- glasi nacionalno TV za najbolj nekorektno, ker predvolilna soočenja potekajo »v odsot- nosti vsakršne politične vsebine«, prav zato pa so gledalci »prisiljeni« biti priča »neus- miljenega in neciviliziranega mesarskega klanja« (1. X.); predstavnik SLS+SKD ocenju- je, da so v medijih proti njim prihajali »nizki udarci predvsem s strani SDS«, kar si para- doksno razlaga s tem, da »je to morda bolj navijanje za LDS« (POP TV, 13. X.). V isti oddaji predstavnik vladne NSi izjavi, da so bili mediji »izrazito proti desni opciji«, na TV 3 pa predstavnik iste stranke zatrjuje, da je letošnja volilna kampanja »manj agre- sivna od prejšnjih«, in z njim se odločno stri- nja tudi predstavnik SLS+SKD, ki je v koa- licijskem sporu z NSi in SDS (TV 3, 6. X.). Posebni medijski dogodki: a) Vladna predstavnica za tisk Paulinova objavi na Internetu članek z naslovom »Slo- venska zunanjepolitična sramota«, v kate- rem kritizira državno politiko in predsed- nika države. Kabinet predsednika države 21 SREČO DRAGOS protestira in zahteva popravek, nato pa tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva Killer javno zatrdi, da je opozoril avtorico, naj popravi napake, zgodi pa se prav nič (morebitni razplet te afere ostane medijsko popolnoma ignoriran); oba omenjena dr- žavna predstavnika, Paulinova in Killer, sta kandidata SDS na volitvah (ibid.). b) Ko časopis Delo nameni celo stran ob- širni samopredstavitvi predsednikov poli- tičnih strank, se le predsednik SDS ne odzo- ve na anketo, ker javno bojkotira ta dnevnik. Zato pod imenom njegove stranke, vabljene k anketi, pustijo v Delu prazen stolpec. Ta prazni stolpec, namenjen samopredstavitvi SDS, v Magu komentirajo kot zaroto časo- pisa Delo proti omenjeni stranki, za avtorja te zarote pa razglasijo kar predsednika drža- ve. Ob tem naj bi bil državni predsednik kriv tudi za to, da je Delo objavilo sliko pred- sednika SLS-t-SKD skupaj s papežem, ko je bil na obisku v Vatikanu (v času predvolil- nega boja), hkrat pa je tudi kriv, da v Delu ni bilo slike predsednika NSi, ki je bil tudi pri papežu v istem času, čeprav »na štiri oči« (Mag, 41/2000). c) Najostrejše očitke o politizaciji RKC pa zasledimo ravno v desno usmerjeni re- viji Mag, ki izrecno trdi, da so nomenkla- turne sile vzrok politizacije »slovenske cerkve, ki je nenavadno vpletena v politične posle nomenklature in ki je njena zavestna žrtev«, česar ostali mediji ne vidijo, ker so vsi »zmanipulirani, tako kot srbski«. To naj bi po zagotovilih Maga dokazovala tudi predvolilna soočenja na TV 3, na katera je ta TV »povabila samo ZLSD in LDS«. Ravno ti stranki, zatrjuje Mag, imata »v svojem programu izbris cerkve iz javnega življenja. To ne more biti in tudi ni naključje« (vse ibid.). V tem smislu iznajdejo Magovi ana- litiki tudi novo skovanko o simbiozi dveh politik in govorijo o politiki »slovenskega obcerkvenega in nomenklaturnega lobija (ki se prekrivata)« (Mag, 29/2000). Ker se na Slovenskem prvič pojavi ta teza, ker so jo v reviji Mag variirali v več člankih in ker se novinarji Maga ne enačijo s t. i. rtmienim tiskom, ampak z raziskovalnim novinar- stvom, bo morda koristno soočiti navedene očitke iz Maga z naslednjima dejstvoma: • Analiza stališč ZLSD in LSD pokaže, da omenjeni stranki nimata nikjer v volilnih programih izbrisa RKC iz javnega življenja, in česa podobnega ni mogoče razbrati v nobeni medijski izjavi predstavnikov teh strank. • V predvolilnih soočenjih na TV 3 so nastopale različne stranke in ne samo ZLSD in LDS. Vsako soočenje na omenjeni TV je bilo namenjeno predstavitvi naslednjih dvojic (oddaje navajam po zaporedju): LDS/ SDS, ZLSD/NSi, SDS/SLS+SKD, LDS/NSi, SLS+SKD/ZLSD, LDS/ZLSD, SDS/NSi, SLS+ SKD/LDS, SDS/ZLSD, NSi/SLS+SKD. Tem oddajam sledijo samostojni daljši intervjuji z predstavniki strank oz. političnih opcij Bajukom, Zagožnom, Arharjem in Janšo. Sklep: na TV 3 so v samostojnih oddajah predstavljene vse večje parlamentarne stranke, v intervjujih pa nastopajo samo predstavniki desne politične usmeritve, ki se v predvolilni kampanji sklicujejo na krš- čanske vrednote. Edina stranka, ki dejansko ni bila pripuščena k rezerviranemu sooče- nju na TV 3, kamor je bila sicer vabljena, je stranka ZLSD (v oddaji SDS/ZLSD), ker je poslala na oddajo krščanske socialiste, ki so koalicijski partner ZLSD, uredništvo TV 3 pa jih ni hotelo sprejeti in je zato v omenje- nem »soočenju« nastopala samo SDS. d) Edini medij na Slovenskem, ki je kršil načelo svobodnega dostopa političnih strank do medijev, je cerkveni Radio Ognji- šče. V svoje predvoUlne oddaje, namenjene soočenju političnih strank, je pripustil samo »stranke, ki so blizu krščanskim vre- dnotam«, vse ostale pa je izključil iz svojih oddaj, kar je bilo tudi izrecno povedano (Radio Ognjišče, 17. IX.). Zato so se na tem radiju dejansko pojavljale samo »pomladne« stranke NSi, SDS in SLS-^SKD, in zato je na tem mediju volilni boj potekal »v živo« samo med prvima dvema strankama na eni in SLS+SKD na drugi strani. Pri tem ne gre pozabiti, da je ravno ta radio, kot rečeno, obdolžil nacionalno TV, da poskuša v svojih soočenjih razbiti pomladni blok. Vse ostale stranke so bile na Radiju Ognjišče deležne samo negativnih komentarjev (brez izje- me), samo pozitivnih komentarjev pa sta bih deležni le NSi in SDS (brez izjeme). O domnevni pristranskosti časopisa Delo, ki je za desnico izrazit nomenklaturni medij. 22 POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE se lahko zamislimo tudi ob Delovem članku, ki obširno informira bralce o zastopanosti političnih strank v elektronskih medijih po vsej Sloveniji. V tej Delovi analizi je pred- stavljenih kar 33 radijskih in TV postaj, pri tem pa niti z besedico ni omenjena praksa Radija Ognjišče (Delo, 2. X.). V obširnem razgovoru, ki ga Delo organizira s stran- karskimi prvaki, kjer jih sprašujejo o vsem mogočem, ni niti enega novinarskega vpra- šanja, ki bi kakor koli merilo na odnose političnih strank z RKC (Delo, 7. X.). Je torej Delo pristransko do levice ali desnice? Ob navedenih kritikah medijev velja opozoriti tudi na naslednjih pet dejstev: a) Povezava med predstavniki vere in politike. Očitke o politični pristranskosti medijskega prostora izrekajo samo pred- stavniki RKC in vladnih strank v koaliciji »Slovenija«, ki zastopajo krščansko opcijo, ter tisti del tiska, ki jim je naklonjen. Koa- licija je nastala pred volitvami, pri njenem nastanku pa so bili zelo dejavni katoliški duhovniki in katoliški intelektualci (kar so tudi javno priznali). Takrat je prišlo tudi do medijsko odmevnega sestanka strankarskih prvakov Janše, Bajuka in Zagožna z nad- škofom Rodetom — vsebine tega sestanka pa udeleženci niso nikoli in nikjer javno pojasnili. b) Politična pristranskost medijev. V ana- liziranih medijih, ki so naklonjeni desni politični opciji (Družina, Radio Ognjišče, Mag), ni bilo niti enega kritičnega zapisa o početju ali obljubah NSi in SDS, medtem ko pri ostalih analiziranih medijih ni bilo niti enega, ki bi se omejil zgolj na kritike NSi in SDS ter ob tem povsem ignoriral kritiko drugih strank. c) Državna reakcija na očitke o pristran- skih medijih. Vlada naroči v predvolilnem času raziskavo o medijih, najradikalnejše očitke o cenzuri in medijski blokadi izre- kajo cerkveni in vladni predstavniki, ki govorijo o »nomenklaturnih« medijih. Dobro plačano naročilo raziskave je brez razpisa dodeljeno raziskovalni skupini, v kateri ni niti enega člana, ki bi kdaj v svoji znanstveni ali publicistični dejavnosti napisal kaj kritičnega o politiki SDS, NSi ali RKC; kritični so le do strank na levici (o prvih strokovnih odzivih na to raziskavo gl. Delo, 11. XI., 18. XI., 25. XI., 2. XII. 2000). d) Pluralnost z vidika cenzure in medij- ske (ne)svobode. O tej temi je na srečanju ministrskega sveta OVSE na Dunaju predsta- vil svojo študijo Mednarodni inštitut za medije (International Press Institute, IPI). Študija je zajela medijske razmere v državah, članicah OVSE. Izmed 55 članic je bilo samo dvanajst držav takih, v katerih niso zasledili hujših kršitev svobode tiska — med njimi je navedena tudi Slovenija (študija je obrav- navala obdobje 1999-2000; Delo, 28. XI.). e) Medijska pluralnost z vidika javnega izražanja verskih vsebin. Ali ima RKC v Sloveniji možnost, da v javnih medijih izraža svoja stališča? V državi, ki šteje manj kot dva milijona prebivalcev, redno izhajajo nasle- dnja katoliška sredstva obveščanja (navajam samo tisti del seznama katoliških medijev, ki ga RKC predstavlja na svoji strani na in- ternetu): tednik Družina, mesečnik Ognji- šče, mesečnik za šolsko mladino Mavrica, mesečnik o misijonih Misijonska obzorja, mesečnik za bolne in njihove prijatelje Prijatelj, mesečnik za duhovnost Božje oko, mesečnik za Slovence po svetu Naša luč, mesečnik za izobražence Tretji dan, meseč- nik za cerkveno glasbo Cerkveni glasbenik, mesečnik za mlade Sončna pesem, cerkveni list krške škofije Nedelja, uradno glasilo slovenskih škofij Sporočila slovenskih škofij (obstaja še več drugih cerkvenih časnikov). Večje založbe verskega tiska so Mohorjeva družba. Družina, Ognjišče, Salve, elektron- ski medij je Radio Ognjišče, redne verske oddaje pa so tudi na nacionalni TV in na zasebni TV 3. Ugotovitev, v predvolilnem času so do medijev izrazito kritične le RKC in vladne stranke, ki jih je RKC pomagala združiti v koalicijo in ki se vse sklicujejo na krščanske vrednote. Izrecna (deklarativna) prepoved medijskega nastopanja v predvolilnih oddajah je vpeljana samo na cerkvenem radiju, ki je rezerviran zgolj za stranke, »ki so blizu krščanskim vrednotam«. V vseh ostalih medijih je bil dostop vsem strankam zagotovljen pod enakimi pogoji. Največjo medijsko afero, ki je ostala nepojasnjena, so sprožili vladni predstavniki oz. volilni kandidati strank SDS in NSi, ki so najbližje cerkvenih stališčem. 23 SREČO DRAGOS VERA / POLITIKA 0 tej temi je v tisku vrsta različnih opozoril. Nekaj smo jih izbrali. Cerkveni tisk opozarja predsednika države, da ne sme puščati suma o svoji strankarski opredeljenosti (Družina, 17. IX.). Necerkveni tisk opozarja na udejstvovanje duhovnikov, ki sicer ne kandidirajo na volitvah, so pa izrazito po- litično aktivni v Državljanskem forumu; opozorjeno je, da je koalicija Slovenija »v resnici filiala nadškofijskega ordinariata« (Dnevnik, 23. IX.; Delo, 23. IX.). Predsednik države naj bi dirigiral nosilce kapitala v sami RKC in tovrstna nomenklatura naj bi kreirala politiko (Mag, 38/2000). Vodilni teolog obsodi ZLSD, da zganja klerikalizem, ker je na svojem predvolilnem plakatu uporabila črno barvo (!). To izjavo na Radiu 1 (24. IX.) komentirajo, da si je verjetno prav ta teolog sposodil od ZLSD geslo, naj volivci »volijo modro«, ker je na plakatu te stranke tudi modra barva, hkrati pa se spra- šujejo, »zakaj se za nagovarjanje volivcev, naj gredo na volitve, čutijo poklicani tisti, ki sicer ne kandidirajo« (t. j., duhovščina). Drug vodilni teolog v predvolilni strankar- ski oddaji zatrjuje, da je del desnice (misli na SLS-^SKD) podprl bivše komuniste, nalašč razbil desno koalicijo in povzročil nezanimanje ljudi za volitve, zato pa je nastala stranka NSi, da znova mobilizira razočarane. Ta teolog označi celotno sod- stvo s sindikati vred za »transmisijo« komu- nističnih sil, v zavrnitvi večinskega volil- nega sistema in odločitvi parlamenta za proporcionalni sistem pa vidi prevaro, katere cilj je razbiti vladajočo desno koali- cijo; ob tem označi najbolj množično stran- ko v Sloveniji (LDS) za stranko kapitala, ki je povezana z bivšim komunističnim reži- mom, itn. (Radio Ognjišče, 20. IX.). V cer- kvenem časopisu se znan katoliški intele- ktualec razpiše o posebnem virusu »antislo- venin«, katerega bistvo je »odpor do sloven- stva«, in zagotovi, da so proti tej okužbi najbolj odporni kristjani, medtem ko je »ta virus najbolj na delu v psihah ljudi brez vere«. Številka, kjer izumijo ta virus, ima na naslovnici fotografijo Antona Mahniča, teologa, ki je najzaslužnejši za kulturni boj na Slovenskem, zraven pa njegov citat: »Resnica je ena in nedeljiva kakor Bog« (Družina, 17. IX.). Mogoče je domnevati, da je imel virus »antislovenin« v mislih tudi predstavnik volilnega štaba NSi, ko se je izrecno obračal na volivce s sklicevanjem na »instinktivni« občutek za ločitev dobrega od slabega in na »prirojen občutek za pra- vico«, zaradi katerega bo po njegovem stran- ka NSi na volitvah uspešna, saj je »v Sloven- cih prirojen občutek za poštenost in priro- jen občutek za to, da beseda velja« — skratka, naklonjenost stranki NSi naj bi bila posle- dica instinkta in prirojenega čuta med Slo- venci (Radio Ognjišče, 27. IX.). Istega dne na enem od soočenj udeleženci komen- tirajo tipično mahničevsko trditev, da »kdor ni rimokatoličan, ni Slovenec«, sam minister za kulturo pa škandaloznost te trditve mi- nimalizira, saj se mu zdi dosti hujša reklama v zvezi s smučarskimi skoki, ki so jo pred tem vrteli v medijih in ki (s precej ironije) trdi, da »kdor ne skače, ni Slovene« (TV 1, 27. IX.). Mediji ugotavljajo tudi nekatera nezakonita politična dejanja, npr. tega, da župan, sicer kandidat na volitvah (SDS), v svoji občini priredi v predvolilnem času otvoritev katoliškega verskega objekta, ki je zgrajen na črno in za katerega mu je država izstavila odločbo o rušenju, ki jo pa kot naj- višji občinski predstavnik demonstrativno zavrača (Delo, 3. X.), pa tega, da slovensko veleposlaništvo v Švici naslovnikom v uradnem vabilu za volitve priloži katoliški Župnijski list (Mladina, 18. IX.). Mladina (17. X.) objavi volilni letak, ki so ga delili pri nedeljski maši v cerkvi, na njem pa je mo- litev za domovino in navodilo, da je treba voliti Bajuka in stranko NSi. Cerkveni radio teden pred volitvami poziva vse Slovence, naj postanejo enotni, namesto da so stran- karsko razdeljeni, naj gredo na ulice ter po srbskem zgledu zrušijo parlament: Napaka Slovencev je v primerjavi s Srbi v njihovi mlačnosti. Srbi so pripravljeni za svojo boljšo prihodnost podirati parlamen- tarne stavbe, preživeti na ulicah tedne in tedne. V Sloveniji pa take vztrajnosti pri svojih ciljih ni zaznati [...] Ostajamo pri tradiciji, ki je na žalost še vedno rdeče barve, nočemo poskusiti z novim vetrom [...J A dragi Slovenci in Slovenke, kako veste, da ni 24 POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE vredno poskusiti? Zakaj se ne bi združili v en narod, zakaj si ne bi vsaj enkrat za vzgled vzeli Beograda in se vsi skupaj odločili za novo prihodnost [...] Upam, da vam bo kateri od teh stavkov odzvanjal tudi prihodnjo nedeljo, ko se boste odločali za ali proti.« (Radio Ognjišče, 8. X.) Tradicija slovenskih škofov je, da čutijo ob vsakih volitvah dolžnost nagovoriti slovensko javnost, kako naj voli. V tokratni predvolilni izjavi se izognejo skušnjavi, da bi naravnost povedali, katero politično stranko ali opcijo se naj bi volilo. Osrednji apel izjave, objavljene in komentirane tako v levih kot desnih medijih (Dnevnik, 25. IX., Radio Ognjišče, 24. IX.), pa je pouk o tem, da volitve niso samo pravica, ampak hkrati tudi dolžnost, in zato naj zlasti verniki »izpolnijo svojo dolžnost in se udeležijo vo- litev«, saj nič »ne more opravičiti izostanka od volitev« Na tako razlago volilne pravice ni bilo niti ene same kritične reakcije v me- dijih, ki bi opozarjala, da pravica ne more biti hkrati dolžnost, saj bi v tem primeru ne bila več pravica (dejstvo: volitve, ki so izraz državljanske ali verske dolžnosti, niso svobodne; na svobodnih volitvah mora biti zagotovljena pravica, da volivci oddajo svoj glas — ali pa ga ne oddajo — brez kakršnih koH pritiskov!). Ozadje: pri deklariranem izenačenju pravice z dolžnostjo so se slovenski škofje v svoji izjavi oprli na citat iz cerkvenega dokumenta Gaudium etspes (1965: 75). Ob tem pa so popolnoma igno- rirali drugi cerkveni dokument iz istega časa, kjer je razumevanje pravic ustrez- nejše, saj izrecno opozarja, da je povezava pravic z dolžnostmi le v naslednjem smislu: kar je pravica za posameznika, je pri »dru- gih osebah dolžnost, da to pravico priznajo in spoštujejo« {Pacem in terris, 1963: 29; podčrtujemo mi). Seveda ob tem ne smemo pozabiti, da vatikanska določila niso pristoj- na za državne volitve, pa naj bodo ustrezno ali neustrezno formulirana. Pristojna je Ustava RS in mednarodni dokumenti o člo- vekovih pravicah, kjer uživanje temeljnih državljanskih pravic ni nikjer pogojevano z dolžnostmi, pač pa je izrecno prepo- vedana kakršna koli prisila (prim. Ustava RS 1992: 41. člen; Splošna deklaracija o člo- vekovih pravicah 1948:19. člen; Deklaracija o pravicah človeka in državljana 1789: 10. člen; Protokol Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin 1950: 3. člen; da je pravica hkrati dolžnost, je bilo določeno samo v socialis- tični ustavi bivše Jugoslavije, Ustava SFRJ 1974: 173. člen). Omenjeno škofovsko iz- javo so — presenetljivo — javno pohvalile vse politične stranke z izjemo SNS, ki ostaja odklonilna zaradi povsem načelnih razlo- gov, medtem ko se je med vsemi pozitiv- nimi odmevi izrazito pohvalno izrekla ravno LDS, in to zaradi treh razlogov: ker je škofovsko pismo »neprimerno bolj nevtral- no kot vsa dosedanja«, ker vsebuje »apel k čim višji udeležbi na volitvah«, kar bi po mnenju LDS »morale storiti enako« tudi druge civilne institucije, in ker je škofovsko pismo »velik civilnodružbeni napredek« (Delo, 27. IX.; Večer, 28. IX.; Mag, 40/2000). Komentarji, ki jih v nadaljevanjti izrekajo sami cerkveni predstavniki, gredo v isto smer, s tem da še zaostrujejo zgrešeno sintagmo o volilni pravici, ki da je hkrati dolžnost in ne samo pravica: izrecno po- udarjajo »dolžnosti državljanov«, da gredo na volitve, in izrecno poudarjajo, kako je osrednja poanta v škofovskem pozivu ravno ta, da je treba razumeti »volitve kot temeljno pravico in najelementarnejšo državljansko dolžnost« (Večer, 28. IX.). Po volitvah se ista logika še bolj radikalizira: zdaj cerkveni predstavniki ne govorijo več samo o tem, da je volilna pravica hkrati dolžnost, ampak da je ravno dolžnost tista, ki je pogoj pravi- ce (»v ozadju ni pravica, temveč dolžnost [...] zaporedje je obratno: ne ker imajo pra- vico, imajo dolžnost, ampak ker imajo dol- žnost, imajo tudi pravice«; Radio 1,20. XL). In kako je z domnevno strankarsko nepristranskostjo škofovske izjave? To lahko sklepamo iz komentarjev v cerkvenih medijih, ki so eksplicirali prav tisto, kar je v izjavi implicitno: prisiljevanje krščansko opredeljenih volivcev, da se v čim večjem številu udeležijo volitev, in sicer zaradi bo- jazni, da bo abstinenca na volitvah največja med privrženci desnih strank, ker bodo na dan volitev ostali doma zaradi razočaranja nad konflikti znotraj koalicije »Slovenija«, ki so se potencirali ravno v predvolilnem 25 SREČO DRAGOS Času. Cerkvena kalkulacija: volilno kata- strofo katoliško usmerjene desnice lahko prepreči samo avtoritativen poziv kristja- nom, da morajo na volitve. Zato ob komen- tiranju škofovskega pisma cerkveni Radio Ognjišče napove: »obstaja izračun, ki pravi, da bi ob 80-odstotni volilni udeležbi zmago zagotovo dobila desna stran«, t. j., stranke slovenske pomladi (21. IX.). Hkrati ta medij objavi najbolj ideološko pristransko in me- todološko sporno anketo, ki je bila objav- ljena v vsem predvolilnem času. Po tej anke- ti naj bi kar 50% glasov dobila stranka NSi, druga naj bi bila SDS z manj kot 20% glasov, tretja bo SDS-^SKD s 15% glasov, vse ostale stranke pa naj bi dobile manj ali nič. Te an- kete ni komentiral nihče — ne z desnice ne z levice ne nepristranski strokovnjaki —, kljub dejstvu, da so bili mediji, kot smo vi- deli, v predvolilnem času zelo izpostavljen predmet kritik. Dodatek: • Volilne abstinence se je bala tudi stranka LDS, čeprav je vseskozi ugotavljala najvišje rezultate v predvolilnih projekcijah in tudi dejansko zmagala na volitvah z močno prednostjo pred vsemi ostalimi. Verjetno je hvalila nedemokratično ško- fovsko izjavo zaradi ocene, da bi bila ob večji volilni abstinenci tudi njena prednost manjša. • Rezultat: dejanska volilna udeležba je bila razmeroma visoka (70,37%), med absti- nenti volitev pa niso izstopali simpatizerji koalicije Slovenija. • Z vidika načela o svobodnih volitvah je bila storjena najresnejša napaka prav na samih glasovnicah: navodilo na glasovalnih lističih se je začelo z opozorilom, da lahko obkrožimo samo »enega kandidata«, čeprav so bile dejansko na seznamu tudi številne kandidatke, med drugimi tudi predstav- nice NSi, SDS in SKD+SLS. To zavajajoče navodilo je zakrivila Republiška volilna komisija. Za našo analizo pa je opozorilo o tej napaki pomembno zato, ker tega ni za- beležil noben medij, nobena politična stranka, nobeden od pooblaščenih organov za spremljanje volitev, tudi ne Varuh člove- kovih pravic ne Urad RS za žensko politiko. Tudi slovenski škofje niso na to kršitev reagirali z nobeno izjavo. Ugotovitev, v predvolilni politični kam- panji je bilo precej prepletanja med vero in politiko. Kritike tega dejstva so na RKC naslavljali različni mediji, tako tisti, ki so označeni za leve, kot oni z desne. Razlika med njimi je bila le v interpretaciji razlogov oz. okoliščin za ta pojav in v ostrini kritik, kjer je izstopal Mag. Politizacija vere oz. kle- rikalizacija politike je najbolj izstopala na cerkvenem Radiu Ognjišče. Ta medij je v vsem predvolilnem času vzdrževal najočit- nejšo povezavo med sklicevanjem na krš- čanske vrednote in politično agitacijo (afir- miranjem konkretne politične stranke in kritiziranjem ostalih strank). Po istem krite- riju se na drugo mesto uvršča tednik Druži- na. Noben cerkveni predstavnik se ni v nobeni izjavi niti enkrat kakor koli distan- ciral od kakšne izjave, objavljene na Radiu Ognjišče, v Družini ali Magu. UGOTOVITVE V demokratičnih sekularnih družbah — kjer velja ločenost državnih in verskih institucij za civilizacijsko normo ali pa je celo ustavno določena — пг prepovedano cerkveno anga- žiranje v političnem prostoru, tudi ne vpli- vanje na politične stranke. Dejstvo, da lahko na volitvah tekmujejo le politične stranke, nikakor ne pomeni, da imajo politične stranke monopol pri oblikovanju politične volje; pri tem so lahko udeležena tudi razli- čna interesna združenja, če se tako odločijo, in ena izmed njih je tudi RKC. Pri tem je sporno le različno presojanje dejstva, da vse, kar je dovoljeno, ni nujno tudi koristno. V zvezi s politiko to pomeni, da je izražanje političnih stališč dovoljeno tudi RKC, ni pa rečeno, da je zanjo koristno. Omenjeno opozorilo bi morali izrecno upoštevati zlasti cerkveni predstavniki. Navsezadnje gre za evangelijsko načelo, ki je večkrat omenjeno že v Svetem pismu (»Vse je do- voljeno, vendar ni vse koristno! Vse je do- voljeno, vendar ni vse ustvarjalno!« 1 Kor 10, 23; prim. 1 Kor 6, 12). Enako velja tudi za materialne interese. Primer: vemo, da je RKC pri nas največja denacionalizacijska upravičenka, zakonodaja ji daje pravico do popolnega vračila vsega premoženja v 26 POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE naravi, vključno z vračilom lastnine iz fevdalnih časov. Čeprav je v tem slovenska zakonodaja svetovno unikatna in čeprav je zakonodajo treba spoštovati, je tudi tu nu- jen premislek, ali je za RKC, vero in celotno družbo res koristno vse, kar je dovoljeno. Da je ravno RKC zavezana k takemu premi- sleku, je opozorjeno celo v samih cerkvenih dokumentih, izrecno npr. v koncilski pastoralni konstituciji Gaudium etspes (76, 5). Ker tega določila slovenski škofje nalašč ne omenjajo, ga citiram na tem mestu: [...] uživanju nekaterih pravic, čeprav zakonito pridobljenih, se bo [RKC] celo odrekla, kjer se bo videlo, da je zaradi njihove uporabe postala dvomna iskrenost njenega pričevanja ali da nove okoliščine zahtevajo drugačno ureditev. To ni nič drugega kot variacija omenje- nega svetopisemskega opozorila, da ni vse koristno, kar je dovoljeno. Ker so zlasti materialne dobrine največja skušnjava za to, da bi RKC to načelo ignorirala, ni naključje, da celo v evangelijih najdemo številna opozorila, ki gredo v isto smer, npr.: »če kdo vzame kaj tvojega, ne zahtevaj nazaj« (Lk 6, 30; prim, tudi 1 Tim 6, 6-10; Heb 13, 5). Pri nas pa v denacionalizaciji cerkveni veljaki terjajo vse, kar jim pripada, in državo celo tožijo za obresti. Zanje je vse, kar je do- voljeno, tudi avtomatično koristno. Prav to logiko je RKC zaradi materialnih interesov raztegnila tudi na politično področje. Tako nastaja klerikalizem. V pluralnih družbah so strategije akter- jev odvisne zlasti od njih samih (dokler se izvajajo znotraj legalnih okvirov). Ker se akterji razlikujejo v svojih interesih, se seveda razlikujejo tudi v strategijah in pre- soji njihove (ne)koristnosti. Opravljena analiza kaže, da je v politično občutljivem času (volitev) RKC zagovarjala naslednja stališča: da je v njenem interesu, če v pred- volilnem boju zahteva podelitev vojaških činov in plač duhovnikom; da je v njenem interesu zaostrovanje spora z necerkvenimi mediji (ker so »nomenklaturni«); da ne bo vzdrževala izrecne in nedvoumne nevtral- nosti do političnih strank, ampak bo rav- nala nasprotno; da ji koristi, če deklarativno poudarja, kako med vero in politiko ni mo- goče razlikovati, ker se oba javna prostora pomembno prekrivata, itn. Le pri vprašanju vere v javnem šolstvu se RKC v predvo- lilnem času ni medijsko eksponirala, kar je v nasprotju s pričakovanji, če upoštevamo njene reakcije v zadnjem desetletju — vsekakor pa še vedno velja, da svojih stališč ni spremenila. Iz teh dejstev lahko sklepamo, da so bile v predvolilnem obdobju navzoče klerika- listične skušnjave z elementi kulturnega boja. K takemu delovanju je RKC precej nagnjena, ni pa edini krivec. SKLEP Obseg analize ne dovoljuje izpeljave bolj določnih sklepov o kulturnem boju. Posplo- šitve so lahko pristranske. Zato naj v zvezi z uvodno tezo opozorim na tri poudarke: 1. V zvezi z RKC na Slovenskem ni jedro spora vprašanje, kaj je dovoljeno in kaj ne. Svoboda mišljenja, govora in delovanja velja za vse, tudi za RKC, ko se politično oprede- ljuje. Jedro spora je vprašanje: kaj je (za koga) koristno in kaj ni koristno. Ravno to vprašanje pa RKC vztrajno ignorira. Kriti- kam na njen račun, ki opozarjajo, da cer- kveno ravnanje ni koristno, ali pa je celo škodljivo, RKC vselej ugovarja s skliceva- njem na svoje pravice (čeprav niso predmet spora). Cerkveni funkcionarji vpeljujejo to perverzno logiko v javni prostor tako pri presoji političnih kot materialnih vprašanj. Gre za perverznost v dobesednem smislu (lat. pervertere = sprevreči, preobrniti), kjer se razmislek o koristnosti sprevrne v govor o legalnosti. Ta perverznost je trajna slepa pega cerkvene strategije do okolja. 2. Cerkvenega koketiranja s političnimi akterji in vplivanja nanje ne smemo mešati z bojem za oblast. Temu se je RKC dokon- čno odrekla že na začetku 20. stoletja (ko je propadla Mahničeva pobuda za nepo- sredne volitve duhovnikov v parlament; gl. Dragoš 1996). Od takrat naprej RKC uporablja strategijo, ki jo lahko opišemo kot »sedenje na dveh stolih« in je bistveno dru- gačna kot prej. Značilno zanjo je cerkveno vplivanje na neverska področja tako, da jih 27 SREČO DRAGOS nikoli ne zasede (v celoti). Zato lahko RKC vselej zavrača politične kritike, ki letijo na njeno delovanje, s tem da jih kvalificira za napad na vero. 3. Cerkveno vplivanje na politične stran- ke je treba izrecno ločevati od delovanja političnih strank, ki se navezujejo na RKC. Oboje je zelo podobno, pogosto sočasno, a ni eno in isto. V obeh primerih ravnanj gre za klerikalizacijo politike oz. za politizacijo vere — a za eskalacijo klerikalizma je druga vrsta delovanja občutno bolj destruktivna od prvega. Prav paktiranje političnih strank s cerkveno stranjo je nevarna inovacija v našem političnem prostoru, medtem ko v politizaciji na cerkveni strani ni zaslediti nobenih bistvenih novosti. Kar RKC počne, je počela že zadnjih sto let. Za kulturni boj je v tem smislu bolj usodno ravnanje političnih strank in državnih oblasti kot pa cerkvenih. Literatura R. S. Appi.ehy (1998), Fundamentalism. V: R. Wuthnow (ed.). The Encyclopedia of Politics and Religion. Vol. 1. London: Routledge. S. Dragos (1996), Strategije Katoliške cerkve na Slovenskem. Družboslovne razprave, ХП, 21: 27- 41. — Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina. — (1999), Katoliška cerkev in civilna družba na Slovenskem. V: R. Bohinc, M. Černetič (ur.), Modra knjiga: Civilna družba v Sloveniji in Evropi. Ljubljana: Društvo Občanski forum. Služba Vlade RS za evropske zadeve (453-464). F. Erjavec (1923), Slovenci. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. J. JuHANT, R. Vai-enčič (ur.) (1994), Družbeni nauk Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. J. O'Brien, M. Pai.mer (1999), Atlas verstev sodobnega sveta. Ljubljana: Družina. D. Rupei. (1987), Besede božje in božanske. Ljubljana: Cankarjeva založba. A. Schutz (1976), The Stranger: An Essay in Social Psychology. V: A. Brodersen (ur.). Collected Papers П: Stiulies in Social Theory. Netherlands: The Hague (91-105). M. Smrke (1996), Religija in politika. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. J. Šinkovec (1996), Pravna, demokratična iti socialna država. Ljubljana: Enotnost. L Štuhec (ur.) {1999), Izberi življenje. Ljubljana: Družina (delovno gradivo za 1. zasedanje). — (ur.) (2Q0Q), Izberi življenje: Predlog sklepnega besedila sinode. Ljubljana: Družina. N. Tos et al (1999), Podobe o cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih). Ljubljana: FDV-IDV J. A. van der Ven (1996), Ecclesiology in Context. Michigan & Cambridge: William B. Eerdmans Publishing Co. R. J. Wolff, J. K. Hoensch (ur.) (1987), Catholics, the State and the European Radical Right 1919- 1945. New York: Columbia University Press. 28 Tanja Lamovec UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA UVOD Profesionalno zagovorništvo, ki ga je (pod vodstvom avtorice) izvajalo društvo ALTRA, Odbor za inovacije v duševnem zdravju, in ga je financiralo tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, se danes odvija v Pravno-informacijskem centru, ki ga vodi dolgoletni sodelavec Altre Miha Cigler. Tam se izvaja tako pravno kot psihosocialno zagovorništvo. Slednje vodi dolgoletna sodelavka Suzana Oreški. Profesionalno zagovorništvo se je nekaj let odvijalo tudi pri Ozari in se tako razširilo po vsej Sloveniji. Zdaj se je tudi mariborska skupina pridružila PIC, tako da je lahko zagovor- ništvo zares neodvisno. Financiranje je projektno. Profesionalno zagovorništvo se predava na VŠSD, tako v okviru rednih predavanj kot dopolnilnega izobraževanja, pri čemer občasno sodeluje tudi avtorica. Miha Cigler vodi tudi izobraževanje za profesionalno zagovorništvo. Povezuje se s sorodno organizacijo v ZDA in se udeležuje kongresov doma in v tujini. Poleg avtorice je izšolal že veliko strokovnjakov za podro- čje zagovorništva, ki je namenjeno uporab- nikom in uporabnicam psihiatrije. Zagovor- ništvo se je po zaslugi Ozare najbolj uve- ljavilo v mariborski regiji. Šent se pretesno povezuje z bolnišnico, da bi resno promo- viral zagovorništvo. RAZLIKA MED UPORABNIŠKIMI IN NEUPORABNIŠKIMl ORGANIZACIJAMI Na področju duševnega zdravja v skupno- sti, torej nebolnišnične in nepsihiatrične obravnave, imamo več društev. Prvi se je pojavil Odbor za družbeno zaščito norosti (1987), ki ga je vodil Vito Flaker in se mu je v devetdesetih letih priključila tudi avtorica. Pozneje se je preimenoval in se zdaj ime- nuje ALTRA. Nekaj časa je delovala kot upo- rabniško gibanje, saj je imelo več uporab- nikov funkcijo nosilcev projekta in je so- odločalo o politiki in delovanju društva. Danes ALTRA ni več uporabniška organi- zacija, čeprav je še vedno uporabniško pri- jazna. Odločajo izključno zaposleni. Od Altre sta se odcepila ŠENT, ki se je močno oprl na psihiatrijo v Polju, in Ozara, katere predsednik Igor Hrast se je nekaj časa izpopolnjeval v Altri. Ko so začeli upo- rabniki v Altri izgubljati moč in je avtorica želela ustanoviti pravo uporabniško organi- zacijo, je iz Altre nastal PARADOKS. A o tem pozneje. Velika nevarnost, ki preti uporab- niškim organizacijam, je, da vse vodilne položaje zavzamejo zaposleni, največkrat strokovnjaki psihosocialne usmeritve, in tako uporabniška iniciativa zamre. O tem nas je s svojo knjigo (On our owrì) in s svo- jimi obiski poučila Judi Chamberlin, ki je v ZDA opravila pionirsko delo pri ustanav- ljanju in podpiranju uporabniških organiza- cij s področja duševnega zdravja. Nekatere neuporabniške organizacije so uporabni- kom bolj, druge manj prijazne. Nobena pa ne omogoča resničnega opolnomočenja uporabnikov, v tem smislu, da bi sami dolo- čali cilje in prioritete. Pri nas se beseda em- powerment ^тс-уцх kot »krepitev moči«, to pa ne vključuje tudi doseganja ciljev. Kon- kretno lahko rečem, in to potrjuje tudi strokovna literatura (Mosher, Burti 1989), da je prva prioriteta neuporabniških orga- 29 TANJA LAMOVFX nizacij socialna varnost zaposlenih. Uporab- nikom seveda to ni prva prioriteta. Če strnemo razlike med uporabniškimi in neuporabniškimi organizacijami s sta- lišča uporabnikov psihiatrije (in to je po- membno, ker se uporabnikom pogosto do- gaja, da njihovo mnenje nima enake teže kot mnenje nestigmatizirane osebe), lahko re- čemo naslednje. V neuporabniških organi- zacijah strokovnjaki določajo cilje, priori- tete, metode in način dela. Pri tem se včasih posvetujejo z uporabniki, včasih ne. Navad- no prisluhnejo željam uporabnikov v me- jah, ki ne ogrožajo njihove socialne varnosti in finančnega položaja, in raje izberejo tiste možnosti in dejavnosti, ki jim osebno bolj ustrezajo. V uporabniških organizacijah cilje in prioritete določajo uporabniki, ki odločajo tudi o tem, kdo bo tam zaposlen. Glede me- tod in načinov dela se posvetujejo s strokov- njaki in sprejmejo tisto, kar ustreza njim. Uporabniške organizacije tudi težijo k te- mu, da k delu pritegnejo čimveč uporab- nikov. Ker so ti večinoma upokojeni, na- vadno ni mogoča redna zaposlitev, pač pa vodenje posameznih delavnic, usposab- ljanje, študentsko opravljanje prakse itn. Edina slovenska uporabniška organiza- cija za uporabnike psihiatrije je Paradoks. Poleg navedenega je pomen Paradoksa tudi v tem, da lahko naveže partnerske odnose z državo. To avtorica počne prav zdaj. Kot izolirana posameznica, upokojena uporab- nica psihiatrije takega odnosa ne more navezati. To lahko stori le ob podpori sku- pine somišljenikov in si skupaj z njimi pri- zadeva za dosego skupnih ciljev, kar opišemo kot kolektivno zagovorništvo. UPORABNIŠKA ORGANIZACIJA PARADOKS Slovensko društvo za vzajemno pomoč v duševni stiski Paradoks je bilo ustanovljeno leta 1997 in ga je v začetku vodila avtorica. Danes ga vodi sociolog Vinko Zalar, ki je dosegel, de je društvo v poslovnem smislu dovolj trdno in se lahko posveti večjemu vključevanju uporabnikov v delo društva. Prav tako se lahko posvetimo večanju kvalitete storitev in širjenju dejavnosti. Pomembna je tudi večja individualizacija dela v smislu individualnih načrtov za preživljanje prostega časa in njihovega financiranja. Temeljna dejavnost Paradoksa je klub. Odprt je med 9. in 21. uro, v sobotah in nedeljah med 15. in 21. uro. Deluje tudi ob praznikih. V klubu se dnevno srečuje 20 do 30 oseb, v veliki večini uporabnikov in uporabnic psihiatrije (90%), kar je ustrezno razmerje. Podobno je tudi drugod po svetu. Uporabniki namreč želijo navzočnost drugih uporabnikov, ker drugi ne morejo razumeti nekaterih stvari. To ne pomeni getoizacije, saj je izbira prostovoljna, poleg tega pa občasno vabimo zanimive preda- vatelje in skupaj obiskujemo prireditve zunaj Paradoksa. Zaenkrat še ne moremo kriti stroškov za prireditve, kjer je treba pla- čati vstopnino, zato hodimo na sprehode in brezplačna predavanja. Upamo, da nam bo MDDSZ omogočilo tudi obisk drugih dejavnosti in prireditev, ki jih obiskujejo drugi državljani, npr. plavanje v hotelih ob morju ipd. Finančno stanje naših članov večinoma zadostuje le za golo preživetje. Poleg šestih zaposlenih v klubu delujejo tudi prostovoljci. Nekateri so iz vrst uporab- nikov. Prostovoljno delo v društvu je de- javnost, ki jo bomo začeli bolj sistematično razvijati zdaj, ko je vzpostavljena infra- struktura. Za prostovoljce bi radi vpeljali občasne denarne nagrade, ravno toliko, da jim pokažemo, da je njihovo delo nekaj vredno. Da plačilo na simbolični ravni ovrednoti delo, velja za vse ljudi, še bolj pa za uporabnike psihiatrije. Hkrati pa so nekatere oblike dela celo bolj primerne za uporabnike; tedaj govorimo o vrstniškem zagovorništvu. Čisto drugače je, če te na domu obišče kdo, ki je v podobni situaciji, kar lahko pomeni tudi začetek prijateljstva, kot pa če to stori oseba, ki je plačana za to. Vedeti moramo, da imajo nekateri uporab- niki stike le še s sorodniki in z osebami, ki so plačane za to. Ta zavest je navadno zelo boleča. Nihče ni vesel, če ve, da se z njim družijo le tisti, ki to počnejo po službeni dolžnosti. V Paradoksu sta vlogi uporabnika in pro- stovoljca zelo fleksibilni. V danem trenutku je lahko kdo uporabnik, v naslednjem 30 UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA prostovoljec. V te namene nam je angleška organizacija za duševno zdravje Hamlet Trust, ki je občasno tudi naš financer, omogočila izobraževanje v sosvetovanju, kjer se vlogi sistematično izmenjujeta v desetminutnih presledkih. Seveda so ob- dobja navadno daljša. Večina članov društva lahko več mesecev dela kot prostovoljec, potem pa morda nastopi krajša kriza. Opa- žamo, da se člani dokaj hitro vrnejo iz bolnišnice, če so že prisiljeni tam iskati pomoč. Oseba, ki je v dobrem psihičnem stanju, deluje kot prostovoljka in pomaga drugemu. Ta bo pomagal njej, če se ji bo stanje poslabšalo. Na ta način izvajamo vzajemno pomoč. Ta družbo stane dosti manj kot bolnišnična oskrba, a vedeti mo- ramo, da ni zastonj. Potrebna je infrastruk- tura: najemnina za stanovanje, plače za zaposlene itn. V sodobni družbi se vedno več ljudi zateka po psihosocialno pomoč k strokov- njakom. Vse, kar so nekoč opravljale razšir- jene družine in sosedje, danes opravljajo plačani strokovnjaki. Navadili smo se, da oddamo otroke v vrtec, malo manj so se navadili stari, da jih oddamo v domove. Zdaj se navajamo na plačano pomoč na domu, ki lahko zapolni marsikatero vrzel, a vsega se ne da plačati. Boleče je plačevati komu npr. za to, da se s teboj pogovarja. V tujini so zelo razvite različne oblike samopomoči in vzajemne pomoči, pri nas pa s tem šele začenjamo. Projektno financiranje takih oblik dela ni najustreznejša rešitev. Zgodi se, na primer, da se člani navežejo na člana osebja, ta pa mora oditi, ker so javna dela potekla. Država bi morala najti način za sistematično in zanesljivo financiranje samopomočnih dejavnosti s področja duševnega zdravja. Včasih niso dovolj niti zdravila niti psihološko svetovanje; treba je izgraditi posameznikovo socialno mrežo. Večina članov kluba Paradoks je razme- roma mlada, med 25 in 40 leti, večinoma so upokojeni. Čutijo se odrinjene in potis- njene na rob. Ne najdejo dejavnosti, ki bi smiselno napolnila praznino. Prostovoljno delo v društvu je vsekakor ena od rešitev. Večinoma niso v ospredju socialni proble- mi. Povprečno član dobiva okoli 50.000 tolarjev pokojnine, skupaj z varstvenim dodatkom, in živi s starši, navadno le ma- terjo. Nekateri živijo sami ali v stanovanjski skupini. Temeljni problem je torej bivanj- ska stiska, ki izvira iz pomanjkanja smiselne dejavnosti in obojestranskih medosebnih odnosov, ki jim lahko rečemo tudi prijatelj- stva, kjer se izmenjuje dajanje in prejema- nje. V odnosu do strokovnjaka pa je uporab- nik vedno le prejemnik. Tega se ne zaveda- mo dovolj. Ravno to omogoča uporabniška organizacija. V klubu se navežejo pristni prijateljski stiki med uporabniki psihiatrije, ki so hkrati tudi prostovoljci. V tej smeri ponujamo tudi izobraževanje (npr. za delo v kriznem timu). Tesno sodelujemo s PIC, kamor napoti- mo predvsem osebe, ki imajo pravne pro- bleme, ali pa če se pri problemu prepletata pravni in psihosocialni vidik, kar je najpo- gosteje. Na Paradoksu razvijamo vrstniško zagovorništvo, kolektivno zagovorništvo in samozagovorništvo. Naj povzamem. Para- doks je uporabniška organizacija. Cilje je določila sktipina uporabnikov na srečanju, ki ga je financiral Hamlet Trust. Poleg finan- čne podpore, ki je razmeroma majhna, nam daje ta organizacija veliko moralno oporo, pa tudi edukacijo. Ko smo ugotovili, da upo- rabniki, ki so bili na voljo, niso ustrezali za mesto predsednika, saj smo padali iz krize v krizo, smo za to funkcijo izvolili Vinka Zalarja, ki je upravičil naša pričakovanja. Dobro se spozna na organizacijo dela in finančne vidike. O načinih dela, prioritetah in metodah pa se dogovarjamo na sestankih izvršnega odbora in posvetujemo s strokov- njaki z različnih področij. Izvršni odbor se sestoji izključno iz uporabnikov in upo- rabnic. Podobna organizacija v evropskem me- rilu je »Mreža uporabnikov, bivših uporab- nikov in preživelih«, ki vključuje večino evropskih dežel in katere član je tudi Para- doks. Evropska mreža ima svoj sedež v Utrechtu. Od njih smo se naučili nekaterih osnovnih načel delovanja. VRSTNIŠKO ZAGOVORNIŠTVO Zagovornik je oseba, ki nam stoji ob strani, na katero se lahko opremo. Ne dela stvari 31 TANJA LAMO VE C namesto nas, temveč skupaj z nami. Z drugimi besedami, daje nam oporo s svojo naklonjenostjo, izkušnjami in konkretno pomočjo pri delu ali doseganju cilja. Vrstniško zagovorništvo izvaja oseba s podobnimi izkušnjami, v našem primeru uporabnik ali uporabnica psihiatrije. Vrst- niško zagovorništvo je potencialno vzajem- no, čeprav to ni pogoj, tako kot je pri pri- jateljstvu. Osnova za pomoč vrstniku je ob- čutek ki se razvije ob številnih sorodnih izkušnjah. Občutek solidarnosti je tudi tisto, kar človeku pomaga prerasti občutek izoliranosti in zavrženosti. Med uporabniki psihiatrije se razvije nekakšna subkultura s standardnimi temami pogo- vora in včasih tudi podobnimi vrednotami. Vrednote uporabnikov se navadno obliku- jejo okoli zavodov ali društev, kjer sodelu- jejo. Tako npr. nekateri uporabniki prise- gajo na psihiatrijo in poskušajo tam najti rešitev za svoje probleme, drugi pa želijo oblikovati svoje življenje sami in skupaj s somislečimi. Solidarnost najbolje vidimo ob naravnih katastrofah. Ko sem nekoč živela v bloku in je bil potres, smo se vsi zbrali na zelenici in se začeli spontano pogovarjati. Ko je nevarnost minila, se s temi ljudmi nisem več pogovarjala. Hospitalizacija v duševni bol- nišnici je za vsakogar katastrofa. Nevarnost katastrofe tu nikoli ne mine, zato je tudi solidarnost, seveda znotraj pričakovanih meja, trdna oporna točka. SOCIALNA MREŽA Z izrazom »socialna mreža« opredelimo ljudi, na katere se lahko posameznik obrne po nasvet, podporo, družbo. Za uporabnike psihiatrije je značilno, da imajo zelo ozko socialno mrežo, seveda pa so tudi izjeme. Zveze znotraj socialne mreže so lahko obo- jestranske, vzajemne, ali pa le enostranske. Primer enostranskih vezi so uporabniki, ki skoraj izključno kontaktirajo le s strokovnja- ki - psihiatri, psihologi, socialnimi delavci itn. Enostranskost je v tem, da se noben od teh strokovnjakov ne bo obrnil po pomoč na uporabnika. S sistematičnim izgrajevanjem socialnih mrež za posamezne uporabnike psihiatrije seje začel leta 1993 (do 1995) ukvarjati Igor Spreizer (tudi sam uporabnik) v okviru Kluba Altre. Bil je nosilec projekta, ki ga je financiralo MDDSZ in je animiral člane kluba, da so se začeli sestajati ob določenih urah. Organiziral je obiske prireditev, piknikov, počitnikovanj in potovanj doma in v tujini. Potem je ministrstvo nehalo finančno podpirati projekt in se je začel nosilec ukvarjati z drugimi stvarmi. Tedaj očitno še ni bilo dovolj razumevanja za pomen tovrstnega dela. Drug podoben poskus je začela Irena Movrin in sicer leta 1996 v okviru Senta, ko je njihov klub začasno izgubil prostore. Tudi sama je uporabnica in je organizirala sestajanje članov bivšega kluba v javnih prostorih, kot so npr. KUD France Prešeren ipd. Zelo uspešna je pri pridobivanju brez- plačnih vstopnic za skupni ogled gledališča, kina, koncertov in razstav, pa tudi plavanja. Še vedno se sestajajo vsak dan. Skupina ima 50 članov, redno pa jih prihaja 3-10. Na ta način je odgovorila na več potreb uporabnikov. Po eni strani so lahko sklepali prijateljstva in razširili svoje socialne mreže. Poskrbela je tudi za smiselno preživljanje časa. Zainteresirani uporabniki dobijo eno- mesečni spored, kje in kdaj se bodo sestali. Večina sestankov je v dopoldanskih urah, ki so za mnoge uporabnike najbolj kritične, saj nimajo kaj početi. V začetku se je doga- jalo, da je na sestanek kdaj prišla čisto sama, z vztrajnim spodbujanjem pa je dosegla, da ljudje čutijo pripadnost njeni socialni mre- ži. Financirajo delno Sent, delno p'àHamlet Trust. Hamlet Trust Yoá\)o izkušeni strokov- njaki, ki poznajo razmere v deželah bivšega komunizma, zato dodelitev denarja vedno pomeni tudi priznanje kvalitete. Na Paradoksu že od vsega začetka (1987) deluje projekt Samozagovorništvo, ki ga vodi avtorica in ga je sofinanciralo MDDSZ. Je sestavni del dejavnosti Kluba, ki ga vodi Vinko Zalar. Samozagovorništvo se odvija na različne načine. Eden od njih je spod- bujanje uporabnikov, da prikažejo temo, ki jih zanima. Vedno pogosteje se dogaja, da kateri od uporabnikov vnaprej pripravi predstavitev, nato pa vodi diskusijo. Včasih vodim sama in omogočim udeležencem, da 32 UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA povejo svoje mnenje ali svoje izkušnje. Delavnica samozagovorništva je namenjena učenju govorjenja v skupini. V začetku so mnogi izbrali možnost, da le poslušajo, zdaj pa hočejo govoriti prav vsi. Strah pred nastopom pred skupino je torej premagan. Druga faza je učenje veščin asertivnosti. V tem pogledu se povezujemo s strokovnja- kinjo, ki vodi tovrstne tečaje, ter vanje vključujemo uporabnike, ki jih to zanima. Zanimanje je zelo veliko, zato bomo izvajal- ko povabili, naj trening asertivnosti izvede tudi v prostorih Paradoksa. Klub Paradoks je osnova za razvijanje so- cialne mreže njegovih uporabnikov. Ljudje se tam spoznajo, si izmenjajo telefonske številke in začnejo klicati drug drugega. Potem se začnejo obiskovati na domu in načrtovati še druge dejavnosti. V teku je manjša raziskava o socialni mreži uporab- nikov in uporabnic Paradoksa. Raziskava bo pokazala, kateri uporabniki imajo preozko socialno mrežo, in tu bomo vključili vrstniško zagovorništvo. Sistema- tično bomo navezovali stike s tistimi, ki so morda preveč izolirani, a si želijo stikov. Na podoben način bomo pozneje pomagali tudi pri navezovanju partnerskih stikov. Potrebna pa je finančna podpora. Prav tako bomo sistematično kontaktirali tiste, ki so najprej hodili na Paradoks, potem pa le še redko. Za tako delo je bolje, da ga opravlja vrstnik kot pa plačan uslužbenec. S tem mislim predvsem telefonske klice in obiske na domu. Slednje v precejšni meri opravlja Igor Uhan, ki pa je že ustanovil svoje dru- štvo Mir sreče. To je prvo tovrstno društvo, ki je izšlo iz Paradoksa in se usmerja k raz- ličnim oblikam alternativnega zdravljenja. Vrstniško zagovorništvo je koristno tudi v primerih, ko uporabnik odklanja psihia- trično pomoč. Navadno lahko na ta način dosežemo, da uporabnik s pomočjo obisko- valca dobi in tudi vzame zdravila, ki jih po- trebuje. Na ta način lahko preprečimo mar- sikatero hospitalizacijo. Iniciativa vrstnikov lahko olajša prve korake pri navezovanju socialnih stikov oseb, ki ostajajo doma, ker se bojijo zavrnitve ali pa tega, da so v klubu nezaželeni. Vse to kaže na dejstv^o, da je sa- mopodoba mnogih uporabnikov psihiatrije tako porazna, da čutijo, kot da motijo druge. tudi tedaj, ko nihče drug ne misli tako. Delno je to izraz nemoči zaradi motenj, delno pa odnosa do uporabnikov, ki se je uveljavil v bolnišnicah. Osebe, ki nimajo dovolj socialnih stikov, imajo več recidivov kot tiste z razvejano socialno mrežo. Razvija- nje socialne mreže je torej eden od preven- tivnih ukrepov, ki lahko človeka obvaruje pred psihozo. Tudi v različnih manjših krajih Slovenije nastajajo manjše skupine uporabnikov psihiatrije, ki temeljijo na samopomoči. Take skupine so Vezi (Sežana), Mavrica (Žalec), Breza (Postojna), o nekaterih pa nimam podatkov. Te skupine še niso organizirane v društvo, po pravilu pa jih podpira lokalni center za socialno delo. Nekatere imajo tudi klubske prostore v okviru centra. To je ključno. Treba bi bilo podpreti uporabniško iniciativo in za začetek zagotoviti prostor. Primer Irene Movrin, ki je po razpadu kluba še naprej obdržala skupino s sestajanjem na javnih mestih, je prej izjema kot pravilo. Tudi to se verjetno ne bi posrečilo, če skupina ne bi že prej navezala medsebojnih vezi. Za uspešno vrstniško zagovorništvo je potrebna tudi ustrezna edukacija. Za Para- doks jo delno zagotavlja//дш/е? Trust, del- no pa avtorica sama. Potrebovali bi sredstva za poglobljene seminarje, ki bi vključevali večdnevno bivanje. KOLEKTIVNO ZAGOVORNIŠTVO Kolektivno zagovorništvo navadno izhaja iz vrstniškega zagovorništva. Razlika je v tem, da slednje vključuje pomoč le eni osebi in je namenjeno prav njej. Kolektivno zago- vorništvo pa po eni strani vključuje več ljudi (uporabnikov psihiatrije in simpatizerjev), po drugi strani pa se zavzema za skupen cilj. Tu ni gonilna sila le solidarnost, temveč lastni interes. To je poskus spreminjati do- ločene vidike družbene realnosti. Kolektiv- no zagovorništvo je tisto, ki se v okviru uporabniške organizacije zavzema za to, da postane enakovreden partner državi. Tako si lahko npr. zamislimo skupino, ki se gre v bolnišnico Polje pogajat, da bi uporabniki na sprejemnem (zaprtem) oddelku imeli 33 TANJA LAM OVE C pravico uporabljati telefon. To smo v okviru Altre pred leti že poskusili, a nismo uspeli. Uporabnik na zaprtem oddelku v Polju je odrezan od sveta. Poskusili bomo znova. To ne stane nič. Uspeli pa bomo le, če bomo imeli podporo države. Pri kolektivnem zagovorništvu je vedno v ospredju konkretna akcija, usmerjena k cilju, za katerega si prizadeva več ljudi. Kolektivno zagovorništvo ne stane dosti. Prvi pogoj pa je razvito vrstniško zagovor- ništvo in prostor za srečevanje. Pa seveda edukacija. SAMOZAGOVORNIŠTVO Samozagovorništvo se navadno rodi iz so- delovanja pri kolektivnem zagovorništvu in je njegova najvišja oblika. Samozagovor- ništvo pomeni, da človek zahteva sam zase kakšne specifične pravice ali želi doseči kakšen osebni cilj. Izkušnje iz tujine kažejo, da je samozagovorništvo uporabnikov psi- hiatrije mogoče le, če je v ozadju močna uporabniška organizacija. Posameznik, kije stigmatiziran, lahko v svojem imenu zahte- va kaj le, če ve, da za njim stoji skupina oseb, ki so ga pripravljene podpreti. V tem smislu je kolektivno zagovorništvo le vaja v samo- zagovorništvu. Dejanske in občutne nemo- či uporabnika psihiatrije navadno ne razu- mejo prav. Pogosto slišim: »Zakaj pa se ne potegne za svoje pravice?« ali pa: »Prav nič ne stori, da bi se njegovo stanje izboljšalo.« Takih oseb, tudi brez izkušenj hospitali- zacije, je veliko. Ljudje se čutijo ustrahovane ali pa ne vidijo smisla v tem, da se pritožijo. Mnogi so poskusili, uspeha pa ni bilo. Samo- zagovorništvo ni lahko. Treba se ga je na- učiti in imeti za oporo vplivne ljudi. Pri učenju samozagovorništva opazimo določljive faze. Najprej je treba premagati glas malodušja, ki nam pravi: »Saj ne morem ničesar spremeniti.« Potem je treba spo- znati, kaj nas pri doseganju cilja še ovira. In še pozneje nastopi tretja faza, ko se je treba naučiti asertivnosti. Vključuje specifične veščine, ki se jih učimo npr. ob igranju vlog, z vživljanjem v različne situacije itn. Mnogi uporabniki Paradoksa so že uspe- šno končali trening asertivnosti, ki ga prireja Krizni center za mlade. Ta trening je manj zahteven od običajnih in zato zelo primeren za uporabnike psihiatrije, ki so nad njim navdušeni. Želeli bi organizirati tak trening na Paradoksu še za one, ki se ga niso udeležili. To so večinoma tisti, ki bi naj- bolj potrebovali trening. Morda se ga bodo udeležili, če se bo odvijal na mestu, kamor so navajeni hoditi. Tudi za uporabnike, ki so se udeležili treninga, je koristno, da svoje znanje obnovijo in nadgradijo. Po konča- nem treningu bodo v delavnici Paradoksa spremljali osebe, ki bodo končale trening, in jih spodbujali, da uporabijo znanje v vsakdanjem življenju. Tudi ta faza ne poteka avtomatično. Prenos osvojenega znanja v vsakdanje življenje zahteva še zlasti veliko pozornosti. Že od začetka imamo na Paradoksu sku- pino za samozagovorništvo. V njej se po- govarjamo o najrazličnejših temah, ki jih predlagajo uporabniki. ZačeH smo spodbu- jati uporabnike, naj sami pripravijo pro- gram. Prva tovrstna tema je bila ravno pri- kaz treninga asertivnosti. Teme izberemo za mesec vnaprej in program razpošljemo kot sestavni del obvestil. Udeleženci skupine govorijo o lastnih izkušnjah v zvezi s temo. Na ta način se naučijo, da so njihove izkušnje pomembne in da je o njih vredno govoriti. S tem pa naredimo le prvi korak. Samozagovorništvo vključuje verbalne spretnosti, vendar je veliko več kot le to. Asertivnost in obvladovanje socialnih ve- ščin sta le dva od sestavnih delov samozago- vorništva. Naslednja pomembna sestavina je osebna samostojnost. Učenje samostoj- nosti je pri mnogih uporabnikih psihiatrije zelo pomembno, hkrati pa zelo dolgotraj- no. Osebe, ki dalj časa preživijo v duševni bolnišnici, se navzamejo hospitalizma, saj jim vse prinesejo pred nos. Kosila so sku- hana in pižame so oprane, z denarjem pa tudi nimajo opraviti več kot toliko. Če ga že dobijo, ga takoj zapravijo v bifeju ali bru- narici. Ta naravnanost vztraja tudi potem, ko človek zapusti bolnišnico. Kako ravnati z vsemi temi stvarmi, se mora naučiti na novo. Tudi uporabniki, ki živijo s starši, niso v dosti boljšem položaju. Starši pogosto kuhajo in perejo zanje ter jim sproti dajejo 34 UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA majhne vsote denarja. Na ta način se nikoh ne naučijo samostojnosti. Večkrat se zgodi, da starši celo zavračajo poskuse uporab- nika, da bi sam kaj naredil doma, npr. skuhal kosilo. Ni vedno tako, a v desetletnih izku- šnjah dela z uporabniki sem ugotovila, da starši zelo pogosto zavirajo osamosvojitev uporabnikov, čeprav navadno govorijo dru- gače in se ne zavedajo, da delujejo zavira- joče. Tako npr. rečejo: »Kar daj, skuhaj ko- silo, a sam veš, da se ti vedno prismodi.« Na ta način utrjujejo uporabnikovo podobo o sebi kot o neuporabni in nekoristni osebi. Rezultat je, da se uporabnik ni več zmožen vključiti v vsakdanje delo, tudi potem, če starši npr. zaradi starosti ne zmorejo več. In tako uporabnik prej ali slej pristane v enem od socialnih zavodov. Uporabniki niso leni, čeprav je včasih videti tako. Tudi znajo marsikaj, a tega nimajo kje uporabiti. Poloti se jih stanje, ki ga v psihologiji imenujemo naučena ne- moč. V temelju gre za neugodno samopo- dobo. Nobeni tečaji za izboljšanje samo- podobe pri uporabniku psihiatrije ne bodo imeli učinka, dokler ne dobi realne možno- sti, da pokaže, kaj zna. Šele na tej podlagi, na podlagi dejanskih izkušenj je mogoče graditi ustreznejšo samopodobo. Kuhanje je spretnost, ki po navedbah v tuji strokovni literaturi odloča, ali bo po- sameznik ostal v skupnosti ali bo preživel ostanek življenja v zavodu. Seveda ni znanje kuhanja tisto, kar je odločilno, gre le za korelativno povezavo. A dejstvo je, da si povprečen uporabnik ne more privoščiti vsak dan kosila v gostilni. Pa tudi to ni bi- stveno. Bistvena je pripravljenost za učenje samostojnosti, odločitev posameznika, da bo sam skrbel zase. Če bo pri tem potre- boval pomoč, nič zato. Kot sestavni del učenja samostojnosti bomo v okviru projekta samozagovorništvo vpeljali skupinsko nabavljanje in pripravo hrane, kjer bodo ključno vlogo prevzeli uporabniki. Nekaj tega se je že začelo spon- tano dogajati, tako da pričakujemo dober odziv. Enkrat na dan bomo skuhali topel obrok, ki bo brezplačen. Upamo, da nam bo MDDSZ to omogočilo. Da obroke kuhajo uporabniki, sem videla na številnih tujih organizacijah duševnega zdravja v skupno- sti, med drugim v Moadom Shalom v Izraelu in v Starlight Club v ZDA. Prednosti priprave hrane v klubu je še več. Mnogi uporabniki, ki živijo sami, pri- našajo v klub sendviče. Človeku je včasih zelo odveč skuhati kosilo le zase. Topel ob- rok je temeljna zdravstvena preventiva. Uporabniki Paradoksa ne stradajo, a njihova prehrana je vse prej kot optimalna. Mnogi niso vešči ravnanja z denarjem in njihova prioriteta navadno ni hrana. Pri nakupo- vanju hrane za klub se bodo morda nekateri tega vsaj delno naučili. A ravnanje z denar- jem je poglavje zase in bomo v zvezi s tem z vsemi zainteresiranimi naredili indivi- dualni načrt in spremljali njegovo izvajanje. Tudi to dejavnost bo moral kdo financirati. Tretja prednost pri skupni nabavi in pri- pravi hrane je navajanje na delo v skupini. Kuhanje je razmeroma ustvarjalno delo in zahteva koordinacijo vseh sodelujočih. Zato je izrazito primerno za uporabnike psihia- trije, ki ne zdržijo pri monotonih in dolgo- časnih opravilih. Pripravljanje hrane smo preizkusili že v Altri in se je dobro obneslo, zataknilo pa se je pri denarju, potem pa je Altra izgubila še klubske prostore. Plače- vanje obrokov, pa čeprav po zelo nizki ceni, se je izkazalo kot vir konfliktov, ker ni bilo jasno, kdo je dovolj reven, da bi imel brez- plačen obrok. Sodobna težnja v razvitih državah je, da gre čimveč denarja neposredno za zadovo- ljevanje potreb uporabnika (ne za najem prostorov in plačo zaposlenih). Prav tako ne dajemo denarja uporabnikom v roko. Želimo vpeljati dejavnosti, ki bodo brez- plačno na voljo uporabnikom psihiatrije; to so strokovne storitve (izdelava indivi- dualnih načrtov), pripravljanje hrane, izleti na morje s plavanjem itn. V okvir indivi- dualnih i2ačrtov sodijo poleg ravnanja z denarjem tudi ravnanje s časom, reševanje konfliktov v družini, določanje ciljev v življenju itn. Individualni načrt navadno okvirno naredimo za eno leto, hkrati pa sproti naredimo tudi enotedenski ali eno- mesečni načrt in spremljamo njegovo izva- janje. Tu je potrebna udeležba strokovnjaka. 35 TANTA LAMOVEC SKLEP Sklenemo lahko, da so vse oblike zagovor- ništva nujne, kadar imamo deprivilegirano skupino v odnosu do ustave ali sistema, kakršen je država. Če želimo z njo vzpo- staviti partnerski odnos, je nujno potrebno, da imamo uporabniško organizacijo, kakr- šna je Paradoks. Vse oblike zagovorništva so namenjene temu, da bo posameznik nekoč zmožen samozagovorništva, v državi, ki mu bo omogočila polno opolnomočenje. K temu stremimo, a vemo, da se napreduje korak za korakom. Nekaj korakov smo že storili, več kot toliko brez finančne in moralne podpore države (zakonodaja o duševnem zdravju) ne moremo. Nismo še enakovredni partnerji. Literatura Cha.mberi.in, J. (1988), On our own. London: Mind. Mosher, L.R., Burti, L. (1989), Community mentai health: Principles and practice. New York: Norton. 36 Jasna Cajnko ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI? NAMESTO UVODA Junija sem se udeležila intervizijske skupi- ne za strokovno področje, ki je v pristoj- nosti obravnave javnih zavodov na podro- čju socialnega varstva - centrov za socialno delo. hitervizijska skupina pomeni, da gre za skupino strokovnih delavcev, ki oprav- ljajo v svojih centrih za socialno delo stro- kovne naloge na določenem strokovnem področju. Obravnavali smo delovno gradi- vo zakona, ki bi naj po sprejetju bolje uredil to strokovno področje. Predlog članice skupine, ki je bil skoraj soglasno sprejet, je bil, da naj strokovno delo na tem strokov- nem področju opravljajo izključno socialni delavci oz. delavke (te so v intervizijski skupini v veliki večini). Obrazložitev predloga, ki jo je podala kolegica, je bila v grobem naslednja. Na centrih za socialno delo je toliko različnih strokovnjakov, ki vsi menijo, da znajo opravljati delo socialnih delavcev. Sama se s tem ne strinja. Presoja, da naj opravlja pravnik opravila s področja prava, psiholog s področja psihologije, socialni delavec s področja socialnega dela. Delo s strokovnega področja, ki ga »pokri- va« socialno delo, lahko po njenem mnenju glede na svojo izobrazbo najbolje opravljajo socialni delavci. Opisano situacijo sem uporabila zgolj za izhodišče svojega razmišljanja o položaju aH statusu socialnih delavcev danes. Naj mi kolegice iz intervizijske skupine oprostijo, če sem bila premalo natančna pri opisu njihovih stališč. Ker mi je znano tudi, da v določenih so- cialnih krogih ob razpisu delovnega mesta dajejo prednost vlogam prosilcev, ki so socialni delavci, pač zato, ker so socialni delavci, ne upoštevajoč ostalih referenc, sem se začela spraševati: Čemu vse to? Že sam naslov osnovne institucije na področju socialnega varstva, center za socialno delo, nujno napeljuje misel na socialne delavce. Naš temeljni zakon, ki opredeljuje področje socialnega dela, se imenuje Zakon o socialnem varstvu. V 69. členu navaja, da so strokovni delavci na cen- trih za socialno delo delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo, in ki so opravili pripravništvo in strokovni izpit s področja socialnega varstva. Strokovni delavci pa so tudi delavci, ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke smeri, pedagoške smeri in njenih special- nih disciplin, upravne, pravne in sociološke smeri ter imajo eno leto delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. S sistemizacijo konkretnega delovnega mesta so določeni zahtevani strokovni pro- fil in dodatni pogoji za zasedbo delovnega mesta. Sistemizacijo delovnih mest, glede na statut posameznega javnega zavoda, sprejema direktor ali svet zavoda. Če gre za zaposlitev strokovnega delavca, je pred zasedbo prostega delovnega mesta direktor dolžan pridobiti mnenje strokovnega sveta. POKLICNA STRUKTURA ZAPOSLENIH NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO Kakšna pa je dejanska slika poklicne stru- kture zaposlenih na centrih za socialno delo v Sloveniji? Podatke sem pridobila na 37 JASNA CAJNKO Skupnosti centrov za socialno delo Slove- Že bežen pregled pokaže, da je razmerje nije. Nanašajo se na stanje zaposlenih v socialnih delavcev proti ostalim strokovnim decembru 1999. Od skupno 62 centrov za delavcem v razmerju 3: 1 za socialne socialno delo jih je v podatke zajetih 6I. delavce, ali: na centrih za socialno delo v Tabela 1: Zaposleni na Centrih za socialno delo po stopnji izobrazbe I-III IV V VI VI/I VII VII/I VIII skupaj 13,5 49 170,7 344,74 55,8 263,25 10,4 7 914,39 Sloveniji je med strokovnimi delavci 479,54 socialnih in dipl. socialnih delavcev ali 74,57%. Med direktorji zavodov je razmerje za socialne delavce manj ugodno, njihovo število znaša 28 socialnih in dipl. socialnih delavcev ali 45,9%. Številčno na drugem mestu so psihologi, in sicer znaša njihovo število 63,25; med direktorji najdemo 12 psihologov. Na tretjem mestu sledi 20 sociologov, ki jih med direktorji centrov za socialno delo najdemo 7. 3: 1 ZA SOCIALNE DELAVCE Tisti, ki zagovarjajo, da je treba na centrih za socialno delo prioritetno zaposlovati socialne delavce, bi morali biti z navede- nimi podatki zadovoljni. Čemu torej neza- dovoljstvo in »socialno-delavsko gibanje za ohranjanje delovnih mest socialnih delav- cev«? Po moji presoji gre dejansko za problem iskanja profesionalne identitete, profesio- nalnega mesta stroke med drugimi stro- kami. Poglejmo zelo poenostavljeno in hitro nekaj očitnih dejstev: Socialno delo ima dolgo zgodovino v zgodovini človeške družbe, kot stroka pa se je začelo razvijati v Zahodni Evropi šele v 18. stoletju, kot znanost pa šele ob koncu prejšnjega stoletja (Stritih 1998). »Ciospa z lučko« (Florence Naghtingail), začetnica dobrodelništva in s tem poznejšega social- nega dela, zaradi česar si jo »lastimo« social- ni delavci in patronažne sestre, seveda ne more »konkurirati« z mogočnim Freudom, velikim utemeljiteljem moderne psiho- logije. Res je tudi, da je mogočna psihologija razvila celoten strokovni instrumentarij od 38 ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI? Strokovnega jezika, kamor »neposvečeni« ne sežemo, do metod in telinik dela, testov osebnosti, s katerimi je »mogoče odkriti« najbolj skrite skrivnosti posameznikov. Socialni delavci imamo na voljo vsem razumljiv jezik, imamo metode in tehnike dela, imamo tudi socialne anamneze, za izdelavo katerih ni potrebno kakšno posebno usposabljanje... Pa vendar, kar se na prvi pogled kaže kot pomanjkljivost, je lahko tudi prednost. Prav strokovni izrazi so pogosto »pokrivajoče besede«, ki zameglijo tisto, kar je v situaciji enkratno. Strokovni izrazi silijo v zdravo- razumskost, ta pa je pogosto v nasprotju z večplastno in zapleteno realnostjo social- nega dela... Tako so v procesu razvijanja socialnega dela nekateri uveljavljali »stro- kovne izraze in se s tem pogosto približevali medicinskemu modelu, drugi pa so nas- protno poudarjali pomen ne-ekspertnih poimenovanj za opisovanje raznovrstnih in običajnih socialnodelavskih intervencij. Tisto, kar so nekateri videli kot vrlino, so drugi videli kot slabost.« (Zaviršek 1997:47.) Kot navaja Dragoš (1995), se je psiholo- gija kot znanost uveljavila šele, ko je vpeljala eksperiment, vendar človekove osebnosti, po kateri se nenehno sprašuje, ni enoznač- no in dokončno definirala vse do danes. Po mnenju avtorja ima socialno delo v smislu znanstvenosti v tem smislu prednost, ker »se v prvi vrsti omejuje na interakcije med ljudmi, na učinkovitost socialnih mrež, ker se osredotoča na interventne mehanizme na tem področju, medtem ko vsa druga temeljna vprašanja postavlja v oklepaj, jih prepušča drugim znanostim« (ibid.: 22). Socialno delo se sprašuje, kako naj ravna ob upoštevanju ugotovitev drugih strok, kaj je človek, družba, smisel. V obravnavi naših uporabnikov pa potrebujemo oboje. Za lažje razumevanje subtilne, zmeraj znova edinstvene in en- kratne osebnosti vsakega našega uporab- nika/klienta nam še kako koristijo ugoto- vitve in spoznanja kolegov iz drugih strok: psihologov, pravnikov, sociologov, zdravni- kov... Stroke so med seboj neločljivo pove- zane, dognanja ene stroke so potrebna drugi. Trdno sem prepričana, da lahko samo z multidisciplinarnostjo dosegamo najboljše rezultate: iskati načine pristopa k ljudem, za delo 2" ljudmi. Pri tem je pomembno, da z vsem dolžnim spoštovanjem prisluhnemo še strokovnjakom iz drugih profesij, saj lahko njihova spoznanja le dopolnijo »naša« razumevanja, nikakor pa ga ne ogrožajo. Zato profesija ne more ogrožati profesije. Ogrožamo se le ljudje sami, ko se zaradi last- ne profesionalne in/ali osebne nekompe- tentnosti bojimo konkurence. V glavnem iz druge stroke, ker velja: vrana vrani ne... Svoje pa prispevata tudi Petrovo načelo ka- drovanja in tudi v sociali prisotna kseno- fobija. Dokler socialno delo ni razvilo visoko- šolskega študija, so prenekateri socialni delavci nadaljevali študij na drugih fakulte- tah in s tem za nekatere »pristne socialne delavce« postali »nepravi socialni delavci«, ki ne poznajo več svoje temeljne stroke. Dragoš pa navaja: [...] beg v druge poklice je lahko tudi koristen, saj prvotno znanje po prekvali- fikaciji ni izgubljeno. Bolj ko so izobraževalni standardi primerljivi s standardi drugih pro- filov, manjša je verjetnost, da bi diplomanti socialnega dela s prekvalifikacijo izgubili prejšnjo strokovno identiteto. V tem smislu je prekvalifikacija lahko nadgradnja, ne pa nujno izguba za socialno delo [...J prej priložnost za socialno profesijo kot pa grožnja zanjo (Dragoš 1998: 173). In nadaljuje: Potrebuje pa profesionalec profesionalno kidtiiro, z njim mislim na sklop in sintezo etičnih norm, vrednot in (recimo temu) miselnih predstav oz.idej o celotni družbi, ki nas obdaja [...]. Zato se tega, kar tu ozna- čujem za profesionalno kulturo, ni mogoče naučiti (npr. v šoli), še manj je mogoče to predpisati ali preprosto zapovedati. Mogoče pa jo je privzgojiti (v ustreznem profesio- nalnem okolju). To pa zato, ker gre predvsem za vrednote, ne pa za znanja, veščine ali delovna sredstva [...] (ibid.: 174, 175). Da bi lahko profesionalec ravnal profe- sionalno, s profesionalno kulturo, je potreb- 39 JASNA CAJNKO na Še profesionalna socializacija, ki jo Dragoš (1998) opredeljuje s temeljnim teo- retskim in praktičnim znanjem, ki sočasno predstavlja profesionalno integracijo v poklic. V 18-ih letih svojega poklicnega udejstvo- vanja sem imela priložnost srečati veliko strokovnjakov, ki delajo na področju dela z ljudmi. Mnoga, premnoga srečanja so me obogatila strokovno in osebno. Srečala sem Socialne delavke, Pravnike, Psihologe, Socialne pedagoge. Zdravnike... in srečala sem socialne delavke, psihologe, pravnike, zdravnike, socialne pedagoge.. Tiste s »samo« VI. stopnjo izobrazbe, z neprecen- ljivim strokovnim in osebnim potencialom in tiste univ. dipl. prof., s katerimi se ne bi želela prepogosto srečevati. Presojam, da je dodatne težave, neso- glasja in »ogroženost« povzročil Sklep o uskladitvi pridobljenih strokovnih in znanstvenih naslovov, ki je strokovnjakom s VII. stopnjo izobrazbe v strokovni naziv vnesel besedico »univerzitetni«. Do tega trenutka namreč razlika med fakultetnim študijem in študijem na visoki strokovni šoli »ni tako bila v oči«. Zakaj Visoka šola za socialno delo še zmeraj ni fakulteta, je vprašanje, na kate- rega ne poznam odgovora. Kot »laična javnost« pa presojam, da je mogoče videti korake v »nepravi« smeri tudi na šoli. Najbrž je t. i. specializacija prinesla možnost visokega strokovnega študija, res pa je tudi, da so premnogi socialni delavci vložili nemalo truda v ta študij, pa jim glede na druge študijske smeri ni prinesel pričako- vanega in želenega ugleda. Dejstvo pa je, da Visoka šola za socialno delo vsako leto razpiše precejšnje število prostih študijskih mest za redni in izredni študij. Veliko število študentov je za majhno število predavateljev gotovo velika obreme- nitev. Morda bo treba razmišljati tudi v smeri, da pač kvantitete ne gre enačiti s kvaliteto. Tudi naše resorno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kot domnevam po lastnih izkušnjah sodelovanja z njimi, pri uresničevanju fakultetnega študija na področju socialnega dela ni storilo, kar bi lahko. Medla podpora najbrž ni zadoščala. RAZMIŠLJANJE ZA KONEC In tako ostane prav socialnim delavcem, da storijo ustrezne korake za svojo stroko. Pri tem »zunanji« naziv ne igra najpomem- bnejše vloge. Čeprav tudi tega ne gre zanemariti, saj brez nujnega fakultetnega študija ni mogoče izobraziti in pridobiti znanstvenikov na področju socialnega dela. In taka je tudi dejanska stvarnost: za social- no delo izobražujejo psihologi in sociologi! Pozneje, kot sodelavce, pa nekateri socialni delavci strokovnjake iz teh strok katego- rično zavračajo, ker »znajo socialno delo opravljati le socialni delavci«. Menim, da v tej zapleteni stvarnosti največ storimo tako, da s svojim strokovnim znanjem in pristopom k ljudem in drugim strokovnjakom udejanjamo svojo profesijo. Z nerazumljivim zavračanjem drugih pro- fesij in drugih strokovnjakov se le zapiramo v profesionalni krog, ki ne daje možnosti za razvoj. Le s strokovnim znanjem in stro- kovnimi prijemi se bomo postavili ob bok starejšim, etabliranim in priznanim stro- kam in poželi priznanje in mesto, ki nam po naravi našega izredno zahtevnega dela v resnici gre. Res je, kot pravi kolegica: vsak strokov- njak naj opravlja svoje delo. Vendar vsebino profesije si postavlja profesija sama. Odgo- vore, kaj naj delamo in kako, nam mora dati lastna stroka. Profesionalno identiteto do- bim in utrjujem s strokovnim znanjem. To mi daje suverenost in mesto med ostalimi profesionalci. S svojo suverenostjo, pogo- jeno s strokovnostjo, moramo ustvarjati svojo pozicijo in renome. Kot pravi Dragoš (1995: 34): »[...j stroka sama opredeli in utemelji smisel svojega dela. Je avtonomna, da to naredi. To pa pomeni večjo sprošče- nost v razmišljanju in s tem večjo možnost za njen razvoj.« Iz tega izhaja: ogroža nas lahko le lastno neznanje in nezaupanje v lastno pozicijo. 40 ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI? Literatura Dragoš, S. (1998), Od etiologije k ekologiji robov Socialno delo 37, 3-5: 169-180. - (1995), Kako. Socialno delo 34, 1: 21- 35. Stritih, B. (1998), Na poti k avtonomiji socialnega dela kot stroke in znanosti. Socialno delo 37, 3- 5: 159-168. Zakon o socialnem varstvu. Ur list RS, 54/92, 56/92, 42/94, odločba US, 41/99. Zaviršek, D. (1997), Socialno delo v Sloveniji. Sociaino delo 36, 1: 43-51. 41 Tanja Cink STRES KOT FUNKCIJA KULTURE UVOD Članek je povzetek diplomske naloge, v ka- teri sem se osredotočila predvsem na raven stresa na delovnem mestu, vire stresa in načine reševanja stresnih situacij, s katerimi se zaposleni soočajo. Raziskavo sem izvedla v splošnem gradbenem podjetju Primorje, d. d., Ajdovščina, v oddelku za marketing, ki z makroorganizacijskega vidika poleg inženiringa in družbenoekonomskega področja sestavlja upravo podjetja. Delovanje marketinga obsega v širšem smislu vse dejavnosti v procesu upravljanja podjetja, ki podjetju kot celoti zagotovijo tak obseg del, ki so predmet njegovega poslovanja, da so čim bolj racionalno zapo- slene tako tehnične kot vse ostale kapaci- tete podjetja. Gre torej za koordiniranje delovanja celotnega podjetja in zato odlo- čilno funkcijo znotraj podjetja, ki zapo- slenim nalaga zelo težke naloge in velike odgovornosti. S tega vidika zaznamuje od- delek za marketing najbolj pestro in dina- mično delo, ki utegne postati za zaposlene tudi stresno. Ker lahko pomeni zagotavljanje kvalitet- nega delovnega življenja zaposlenim tudi vrednoto ali pravilo delovne organizacije, je lahko to ena izmed zelo pomembnih se- stavin organizacijske kulture. To pomeni, da nam lahko raven stresa, ki jo zaposleni dosegajo, sugerira tudi, kako delovna orga- nizacija vrednoti zaposlene oziroma kakšen pomen pripisuje zaposlenim kot osrednje- mu gibalu in odločilnemu faktorju svojega obstoja. V večini primerov se zaposleni obravnavajo zgolj kot operativni strošek, vse ostalo ostajajo le izrečene fraze. V to jih sili konkurenčni boj za obstanek in prežive- tje na trgu, ki je postal v zadnjem času neiz- prosen, vendar to še ne pomeni dolgoročne rešitve organizacije, temveč lahko reši le njeno trenutno stanje. Človek preživi tretjino svojega življenja v delovnem okolju, zaposlitev pa mu zagotavlja materialno in socialno varnost. Zato je kvaliteta življenja, ki ji danes pripi- sujemo vse večji pomen, v veliki meri od- visna tudi od kvalitete delovnega življenja, kar pomeni, da bi si morale delovne orga- nizacije prizadevati zagotavljati take delov- ne pogoje, ki bi zaposlenim kvaUteto delov- nega življenja tudi zagotavljali. Stres na delovnem mestu je tisti dejavnik organizacije, ki odločilno kaže tudi na kvali- teto delovnega življenja. Če zaposlenim ni zagotovljena, obstaja možnost za veliko stre- sno obremenjenost, nezmožnost prilagaja- nja zaposlenih zahtevam in negativno raz- položenje do organizacije. Na ta način ni več mogoče govoriti o obstoju povezovalne- ga ali identifikacijskega faktorja zaposlenih z organizacijo, kar pomeni, da umira tudi organizacijska kultura. Tako kultura kot člo- vek, ki jo ustvarja in je hkrati najpomem- bnejši dejavnik organizacije, izgubita svoj pomen in funkcijo in ogrozita nadaljnji razvoj in obstoj organizacije. Ob tem velja poudariti, da je postal stres del življenja sle- hernega posameznika in je globalni pojav, saj je prisoten tako v razvitem kot tudi ne- razvitem svetu. Stres je pravzaprav socialna bolezen (Lindemann 1977), ki nikomur ne prizane- se in se mora z njim vsakdo spopasti. Stres ima uničujoče posledice za pro- duktivnost in donosnost najrazličnejših 43 TANTA CINK gospodarskih panog. Na podlagi številnih raziskav so izračunali, da gre zaradi izostan- kov z dela, ki so posledica bolezni, poveza- nih s stresom, vsako leto v nič več kot sto milijonov delovnih dni (Looker, Gregson 1993: 74). Raziskava In^Xxxfà Research Triangle je v letu 1990 ocenila stroške ameriške eko- nomije zaradi stresno pogojenih motenj na 187 milijard dolarjev. Ta izguba je vključe- vala izgubo v produktivnosti, stroške, ki so nastali posledično zaradi delovnih napak in stroškov zdravljenja (Jerman 1997: 18). ILO (1992) navaja, da so v Veliki Britaniji letni stroški zaradi odsotnosti z dela in men- talnih motenj ocenjeni na več kot 5 milijard funtov. Z medicinskega vidika pa je po neki oce- ni kar 75% bolezni, zaradi katerih se ljudje zatečejo k splošnemu zdravniku, povezanih s stresom (Looker, Gregson 1993: 74). OPREDELITEV STRESA Angleški izraz stress izvira iz latinščine. Prvič je bil uporabljen v angleščini 17. sto- letja, in sicer za opis nadloge, pritiska, muke in težave. V 18. in 19. stoletju pa se je splo- šen pomen besede stres spremenil; poslej je pomenila silo, pritisk ali močan vpliv, ki deluje na predmet ali osebo. Ta definicija je hkrati pomenila, da zunanja sila zbuja napetost v predmetu, ta pa skuša ohraniti svojo nedotakljivost tako, da se upira moči te sile. Poljudno rečeno torej stres povzroča napetost (Spielberger 1985: 8-9). V 20. stoletju je stres leta 1936 prvi opisal Selye, ki pravi, da je to program telesnega prilagajanja novim okoliščinam in njegov stereotipen in nespecifičen odgovor na dražljaje, ki zmotijo ravnovesje v človeku (Luban Plozza, Pozzi 1994: 14). Danes pravimo, da je stres situacija ala- rma, v kateri gre za stanje posameznikove psihične in fizične pripravljenosti, da se z obremenitvijo sooči, se ji prilagodi in jo obvlada. Obremenitve so lahko zunanjega ali notranjega izvora. Lahko so fizične, ke- mične, biološke, socialne oziroma psiholo- ške narave. Učinek stresogenih dejavnikov je lahko spodbuden ali obremenjujoč. To pomeni, da se bo vsak posameznik nanje odzival tako, kot jih občuti sam. Odziv je odvisen od njegove psihofizične konstitu- cije, življenjske zgodovine in trenutnega spleta okoliščin. Bennett (1997:134) pri svoji opredelitvi reakcij na stres posebej poudari tudi tra- janje stresne situacije. Namreč, stresna situ- acija, ki traja predolgo, človek pa ne pokaže znakov upiranja in pripravljenosti na akcijo, povzroča fizično in psihično upadanje. Stres je pri vsakem človeku zanj povsem specifično stanje in se tako od posameznika do posameznika vedno razlikuje, zato ni mogoče govoriti o isti ali enaki obliki stresa. Looker in Gregsonova (1993) menita, da je stres za večino ljudi nekaj slabega in ga definirata kot neskladje med dojemanjem zahtev na eni in sposobnosti za obvlado- vanje zahtev na drugi strani. Razmerje med njima pa odločilno vpliva na doživljanje stresa. Plozza in Pozzi (1994: 12) ga opredehta kot reakcijo organizma na dražljaje iz okolja, ki vključuje znake obrambe in prilagajanja. Buchholz (Nastran Ule 1993: 131) pravi, da pride do stresa tedaj, ko sta osebna iden- titeta posameznika in njegova sposobnost delovanja postavljeni pod vprašaj. Če povzamemo, je stres posledica sooča- nja organizma z ogrožajočo situacijo, zato se v njem sproži obramba. Je stanje v no- tranjosti človeka, stopnja in vrsta stresa pa sta odvisni od vzajemnega delovanja po- sameznika z okoljem. Nekaterih vrst stresa ljudje niti ne mo- remo zavestno obvladovati, ker se pojavijo mimo naše volje, kot na primer vročina povzroča znojenje. Niti se ne moremo po- polnoma osvoboditi stresnih situacij. Poleg tega bi popolna osvoboditev pomenila ne- gibnost ali smrt človeka. Nekaj stresa nam tudi ne škoduje, kvečjemu začini življenje, mu da okus; sam po sebi ni ne slab ne dober in ga lahko ovrednotimo šele na podlagi posledic, ki jih je prizadejal posameznemu človeku na telesnem ali duhovnem po- dročju. Za boljše razumevanje bistva stresnih situacij moramo vedeti, da stres vedno poteka v treh fazah: 44 STRES KOT FUNKCIJA KULTURE 1. faza alarma, 2. faza odpornosti, 3. faza izčrpanosti. Do druge faze je lahko učinek stresa po- zitiven in posameznika energetsko osveži, spodbudi k določenim mislim in dejav- nostim, ki jih je zanemaril, ipd. Če stres napreduje in se v tem času nič ne spremeni, vodi situacija do izčrpanosti (Rakovec- Felser 1991: 48-49). Selye (Lindemann 1977: 14) je vse tri reakcijske faze poimenoval splošni prila- goditveni sindrom. Kadar menimo, da bomo položaj us- pešno obvladali, poteka stresna reakcija v mejah normalnega območja stresnega ra- vnovesja in sploh ne čutimo, da smo pod stresom. Kadar pa prevladata dvom in bo- jazen, da bo položaj za nas pretrd oreh, poteka stresna reakcija zunaj normalnega območja in povzroča različne stopnje stre- sa. Looker in Gregsonova (1993) opredelju- jeta stresno reakcijo kot zaporedje različnih in zapletenih telesnih odzivov na zahteve, s katerimi se soočamo, ki poteka v mejah normalnega območja, znotraj katerega pre- magujemo vsakdanje in predvidene težave. Kadar pa nastopijo nepredvidene, neznane ali pretirane zahteve, novi izzivi in občutek ogroženosti, sproži stresna reakcija pove- čano pripravljenost, da se lahko telo z njimi spopade. Stresna reakcija ne prizanaša nobenemu telesnemu dogajanju, zato lahko prevelika stopnja škodljivega stresa preobremeni pri- lagoditvene sposobnosti telesa, kar lahko povzroči splošno izčrpanost, najrazličnejše težave z zdravjem in je v najhujših primerih celo usodna (Looker, Gregson 1993: 74). Glavni simptom stresa je zaskrbljenost, ki jo pogosto spremljajo fizikalni simptomi, kot so glavobol, mišične bolečine, občutek hitrega srčnega utripa, slabosti in skoraj vedno utrujenost (Lancaster 1995: 11). Čeprav nastaja stres večinoma v naših glavah, obstajajo tudi objektivni vzroki zanj. Zato je le redko stvar posameznika, temveč je stvar celotnega družbenega okolja, ki je latentno stresno. Tako lahko stresne situa- cije odpravi le racionalna in kolektivna dru- žbena dejavnost ljudi, kar presega psiho- loško raven obravnave stresa (Nastran Ule 1993). Namreč, stresorje povzročajo najraz- ličnejše spremembe na ravni medosebnih odnosov v družini in poklicu, obsežnejše institucije, vrednote in ideologije ter spre- menjene možnosti v družini, podjetju, šoli itn. STRES NA DELOVNEM MESTU Delo in delovno mesto sta v življenju po- sameznika zelo pomembna dejavnika in ga hkrati ogrožata s posameznimi oblikami psihičnega in fizičnega tveganja. Stres po- staja v organizacijah vse bolj splošen pojav zlasti zaradi naraščajoče kompleksnosti de- la in ekonomskih pritiskov na posameznika. Pravzaprav vse bolj skrbimo in si prizade- vamo za delo, ki prinaša uspehe, nismo pa več sposobni sprejeti in živeti življenja v svetu predstav in fantazij, ki ga vse bolj kršijo racionalne misli. Med stresorje na de- lovnem mestu bi lahko uvrstili marsikateri dejavnik, ki je na delovnem mestu prisoten in negativno vpliva na zaposlene. Pravza- prav je škodljivi stres posledica spleta šte- vilnih dejavnikov. Samo delo nas lahko pred stresom celo varuje in ni tisto, ki povzroča stres. Zato moramo biti pri opredelitvi stre- sorjev dokaj precizni. Namreč, tisto, kar po- vzroča stres, so sovražne vsebine dela. Pogost vzrok stresa na delovnem mestu je prevelik obseg dela ali prezahtevno delo, ki povzroča pri zaposlenih negotovost. Zelo pogosto se dogaja tudi to, da hitrost dela, ki ga posameznik opravlja, ni običajna zanj. Bennett (1997) navaja med vse pogo- stejše vzroke stresa delovno mesto s prisilo (bullying), ki je lahko rezultat osebnih ka- rakteristik zaposlenih nasploh ali zunanjih faktorjev, ki v tako vedenje prisilijo. Takšni faktorji so na primer kultura macho mene- džmenta, pritiski zaradi zmanjševanja cen, doseganje določene kvalitete itn. Plozza in Pozzi (1994) opozarjata na neprimeren delovni ritem zaposlenih, ki delajo v dveh ali celo treh izmenah, ter ome- jitve in vsiljene zahteve zaradi organizacije dela, ki povzročajo, da postane delavcu last- no delo tuje in je zato nezadovoljen. V ta- kem položaju so predvsem tisti, ki opravlja- jo zelo mehanizirana in strogo nadzorovana 45 TANTA CINK dela, pri katerih so naloge do najmanjše podrobnosti speciahzirane, nadzor nad iz- delkom pa prevzamejo stroji. Gordonova (1993) kot stresorje posebej omenja karakteristike posameznikove po- klicne kariere in posameznikovo soočanje s spremembami, ki jih prinaša upokojitev. Meni, da so zlasti ogroženi tisti, ki so na začetku svoje poklicne poti, ko so še v fazi potrjevanja in dokazovanja ter stremijo k napredovanju. Govori o tako imenovanih medkariernih krizah, ki so po njenem mnenju celo sinonim za stres. Drugi dejavniki, ki lahko stresno učinku- jejo na zaposlene, so še: sprejemanje zahtev- nih zadolžitev, nenehno pomanjkanje časa, nejasne vloge, slaba osveščenost, prevelika odgovornost, prehudo tekmovanje, premaj- hno nagrajevanje in še bi lahko naštevali. V resnici lahko marsikateri dejavnik na de- lovnem mestu uvrstimo med vire stresa ali stresorje. Gre le za to, da negativno učin- kuje na zaposlene. Razmeroma nov pojav v kategoriji stre- sov je izgorelost (burnout), ki se pojavi pri nekaterih ljudeh, ki delajo dalj časa pod hudimi obremenitvami in zaidejo v stanje notranje iztrošenosti, občutka fizične in osebnostne izžetosti, nemoči, ki gre na rovaš delovnih dosežkov in zadovoljstva z delom. Veliko takih primerov najdemo pri menedžerjih, borznih manipulatorjih, podjetnikih, trgovskih potnikih, pa tudi drugih strokovnih delavcih, ki se trudijo, da bi kaj dosegli. Žrtve takega stresa običajno sredi delovnega časa pravijo: »Sem titrujen, popolnoma izčrpan, ne morem več, konec je z menoj, grem...« Tako stanje, ki nima prave klinične slike, traja krajši ali daljši čas (Možina 1994: 662). Obstajajo določene skupine zaposlenih, ki so posebej izpostavljene stresu na delov- nem mestu. Mednje sodi tudi skupina me- nedžerjev, ki jih mnogi radi posnemajo. To je posebna skupina zaposlenih, ki za vsako ceno potrebujejo uspeh, hkrati pa tudi svojo opaznost. Tako se začne med njimi tekmovalen boj, ki je poleg velike odgovor- nosti zelo pogost vzrok stresa (Lancaster 1995: 17). Nemalokrat se tudi zgodi, da poskušajo menedžerji ublažiti svojo napetost s pitjem alkoholnih pijač in tako polepšati svojo real- nost. Zaradi slabe vesti pa se začnejo slepiti pred problemom alkoholizma, ki je danes v organizacijah ravno tako pogost pojav in pomeni dodatno obremenitev organizacije (Ramovš 1988). OMEJEVANJE IN PREPREČEVANJE STRESNIH SITUACIJ NA DELOVNEM MESTU Osnova reševanja problemov s stresom je poznavanje virov stresa in preventivno de- lovanje. Hkrati paje pomembno tudi pozna- vanje vrst stresov, mogočih psihičnih in fizičnih obremenitev, možnosti prepreče- vanja in blažitve stresa, ko je ta že prisoten. Ta dejstva so pomembna tako za vsakega zaposlenega posebej kot tudi za vodstveni kader, ki ima na voljo največ uporabnih orodij za ohranjanje take higiene dela, ki ne bo ogrožala zaposlenih in ubijala njiho- vega svobodnega življenja, in s tem ustvarja- nja ter ohranjanja take organizacijske kul- ture, ki bo to tudi odražala. Zato je zelo po- membno izobraževanje in ozaveščanje vseh zaposlenih. Namreč, ko delovna organiza- cija doseže ustrezno stopnjo ozaveščenosti, lahko tudi ustrezno preventivno deluje, kar je najpomembnejše. Ustrezna organizacija dela, vključevanje predstavnikov sindikata v organizacijo dela, dolgoročno kadrovanje, sistem ocenjevanja učinkovitosti, ustrezni izobraževalni pro- grami, zakonska zaščita delavcev pri stres- nih delih, neprestana skrb za delovno oko- lje in ukrepi za zmanjševanje stresnosti na delovnem mestu morajo biti dolgoročno ekonomsko ovrednoteni. Stresne situacije so manj izrazite, če posameznik zaupa sode- lavcem in ne nosi bremena odgovornosti le sam. Konflikte, ki nastanejo v skupini, je treba takoj po identifikaciji psihosocialno obdelati, pregledati vzroke in se zavzeti za odpravljanje. Utrditi je treba komunikacij- ske poti in skladno delovanje posamezni- kov, saj je tudi izolacija posameznika po- vsem neustrezna in zavira njegove ustvar- jalne sposobnosti German 1997: 21). 46 STRES KOT FUNKCIJA KULTURE ORGANIZACIJSKA KULTURA Zelo dolgo je pojem organizacijske kulture nadomeščal pojem organizacijske klime oziroma bil izenačen z njim; še danes je to razmeroma nejasen in nenatančno defini- ran pojem, ki dopušča zelo različne inter- pretacije. Razlogi za večje zanimanje zanjo pa so uresničevanje sprememb v organiza- cijah, ki so nujne zaradi turbulentnega oko- lja, v katerem obstajajo. Namreč, naraščanje kompleksnosti in vse hitrejše spremembe v okolju podjetja nenehno pritiskajo na vodstvene delavce, da vedno znova iščejo nove odgovore na izzive in prilagajajo podjetja novim zahtevam. Avtorji, ki so bolj pragmatično usmerjeni, osvetljujejo organi- zacijsko kulturo predvsem z vidika vpliva in povezanosti z uspešnostjo poslovanja podjetja. Čeprav so izsledki raziskav po- kazali, da je povezava med organizacijsko kulturo in organizacijsko uspešnostjo od- visna od tega, kako je organizacijska kultura definirana, in da je njen vpliv na uspešnost odvisen od razmer, v katerih organizacija deluje. Uvajanje kakršnih koli sprememb v organizacijah pa ni mogoče, ne da bi spre- minjali tudi organizacijsko kulturo, ki je sicer relativno trden pojav in jo je zelo težko spreminjati. Poleg tega pa se ljudje spre- membam vedno upiramo, čeprav so trajno (Adizes 1996) in univerzalno dejstvo. Spremembe nam prinašajo v življenje večjo negotovost in nestabilnost. Tako smo iz- postavljeni situaciji večjega tveganja in ne- varnosti, kar nam vzbuja strah in se zato samodejno upiramo. Ker so organizacije že kar nekaj časa izpostavljene silovitim konkurenčnim pri- tiskom zaradi razvoja tehnologije in s tem povezanih procesov globalizacije, so prisil- jene v transformacijo. Proces transforma- cije pa je uspešen le, če dviguje vitalnost organizacije, katere ključna kompetenca je agilnost. Njeni znaki so zasidrani globoko v kulturi podjetja. To pomeni, da se tu nahajajo vzroki togosti, nepodjetnosti in slabih poslovnih rezultatov (C^orišek 1999). Velik vpliv, da se je zvečalo zanimanje zanjo, je imelo upadanje konkurenčne spo- sobnosti ameriškega gospodarstva zaradi združevanja Evrope, ki postaja eno najmoč- nejših svetovnih tržišč. Potem velja omeniti tudi krizo, ki jo je povzročil naftni šok leta 1972 in pozneje ter prodor japonskega go- spodarstva na svetovni trg in njegova velika konkurenčnost na številnih področjih. Ne- dvomno pa je eden osnovnih razlogov tudi ta, da se je povečalo število objavljenih del s področja poslovne organiziranosti, saj se je velikokrat pokazalo, da še tako premiš- ljene in načrtovane spremembe niso dale dobrih in pričakovanih rezultatov. Zadnji razlog pa so spremenjene vrednote družb in organizacij, za katere dobiček ni več edi- ni kriterij uspešnosti, temveč se povečuje njihova socialna odgovornost. Pojem organizacijske kulture ni nov, ven- dar je postal pomemben šele konec sedem- desetih let 20. stoletja. Od takrat mu orga- nizacijski teoretiki in menedžerji pripisuje- jo vse večji pomen. Kljub temu je še danes nejasen in nenatančno definiran. Ima veli- ko pomenov in konotacij, je kompleksen in večplasten pojav in ga je težko razumeti. Ko ga spoznamo, pa lahko postane tudi naše razumevanje organizacije dosti globlje. Nekatere definicije organizacijsko kultu- ro v ožjem pomenu opredeljujejo kot kohe- rentni sistem predstav in vrednot določene skupine, ki ji rabijo kot osnova za odločanje med različnimi možnostmi. Druge jo v širšem pomenu opredeljujejo kot sistem ne le vrednot, temveč tudi prepričanj, načinov ravnanja, simbolov, pravil, norm, postop- kov, tehnologije in tehničnih sredstev, ki jih skupina uporablja (Rozman, Kovač, Kole- tnik 1993: 169). Kljub temu, da lahko podjetje ustvari določeno organizacijsko kulturo, po kateri se bo morda razlikovalo od drugih, lahko znotraj določene organizacijske kulture najdemo večje ali manjše razlike med sku- pinami znotraj podjetja in tako pridemo do pojma organizacijskih subkultur. Te so med seboj različne zlasti v diverzificiranih velikih podjetjih in če so tudi geografsko dislocirana. Sicer pa je težnja diverzifi- ciranih korporacij istočasno spodbujanje specifičnih kultur in skupne enotne kul- ture. Možnosti, da se znotraj organizacije oblikujejo še subkulture, so večje takrat, ko je organizacija velika, starejša in notranje zelo diferencirana. Tako je mogoče opaziti 47 TANJA CINK posebno kulturo npr. komercialistov, vzdr- ževalcev itn. Kot opisni pojem je organizacijska kul- tura povezana s tem, kako člani zaznavajo podjetje. Je sistem neformalnih pravil, ki ljudem sugerira, kako naj večji del časa ravnajo (Geertz 1973: 44). Tavčar pravi, da organizacijska kultura nastaja v procesih skupinskega reševanja problemov, prilagajanja organizacije na okolje in pri reševanju problemov njene notranje integracije (Kavčič 1992: 78). Vila (1994: 344) pa opredeli organiza- cijsko kulturo kot sistem mišljenja in načina razmišljanja, ki je skupen ljudem v neki organizaciji in razlikuje eno organizacijo od druge. Ena izmed novejših definicij, ki jo velja omeniti, je Scheinova (Kavčič 1991: 134- 135), ki definira organizacijsko kulturo kot globljo raven temeljnih predpostavk in pre- pričanj, ki so skupne članom organizacije in ki delujejo na nezavedni ravni ter so te- meljni samoumevni način percepcije sa- mega sebe in svojega okolja. Ker je ena od značilnosti organizacijske kulture tudi samoumevnost njenega doživ- ljanja, je treba poudariti, da obstaja nekje med zavednim in nezavednim. Namreč, člani organizacije se svoje organizacijske kulture zavedo šele ob stiku z drugo orga- nizacijo ali ob prihodu novih članov v orga- nizacijo. Gre za pojav, ki ne sodi na raven ozaveščenosti. Vpliv organizacijske kulture pa nekateri poudarjajo zlasti v smeri oblikovanja rutin, ki posamezniku olajša obvladovanje kom- pliciranosti vsakdanjega življenja. Tako se organizacijska kultura kaže tudi kot dejav- nik zmanjševanja negotovosti posameznika (Kavčič 1992: 78). Organizacijska kultura je socialna tvorba oziroma rezultat vseh članov organizacije, njihovega delovanja, in je izraz trajnega urejevalnega procesa socialnega sistema, ki ga zaznamujejo tako zavestne in načrtovane kot tudi spontane akcije. Uravnava obna- šanje članov in doseči mora visoko stopnjo upoštevanja. Nastaja postopno, zato ji lahko rečemo tudi socialna dediščina organizaci- je. Je nekaj, česar se da naučiti. Je prilagod- ljiva in sestavljena tako iz evalvacijskih kot kognitivnih vidikov. Ni neposredno opri- jemljiva in je dosežek oziroma proces. »Do- sežek« pomeni, da organizacija ima kulturo, »proces« pa, da organizacija je kultura (Kavčič 1994: 182-184). Opazljive sestavine organizacijske kul- ture so vrednote in norme, ki članom slu- žijo kot merilo, s katerim presojajo svoje ravnanje, in tako delujejo kot notranja kontrola. Hkrati imajo v organizaciji tudi integrativno vlogo. Norme omogočajo kon- sistentnost v delovanju članov, neupošteva- nje pa je povezano s sankcijami. Uravnavajo ciljno delovanje. Poleg vrednot in norm so opazljive sestavine organizacijske kulture še tipični obrazci vedenja, vzori, običaji in obredi, komunikacije, ki so živčni sistem organizacije in ključnega pomena za njeno funkcioniranje, ter proizvodi in storitve, ki so v širšem smislu stvaritve človekove dejav- nosti in so najlažje vidne vsebine organi- zacijske kulture (Kavčič 1994: 180-182). Najosnovnejša in hkrati tudi najmanj opažena raven, na kateri operira organiza- cijska kultura, so temeljne predpostavke organizacije. Druga raven vključuje vred- note o tem, kako bi morale biti stvari na splošno urejene, zato obsega temeljna pra- vila ravnanja. In tretja, zadnja raven, ki je tudi najbolj prepoznavna, obsega končne produkte človekovega delovanja (Rainey 1991: 170-171). Organizacijska kultura ima zelo podob- no funkcijo kot kontrola, vendar s to razliko, da usmerja vedenje od znotraj, kar deluje mehkeje, bolj naravno, zanesljivo, trajno in prilagodljivo. Za preživetje in prilagoditev organizacije okolju pa je potrebna tako notranja kot zunanja integracija organizacije. Notranja integracija pomeni, da člani soglašajo o skupnem »jeziku«, mejah, moči in statusu. Zunanja integracija pa pomeni, da soglašajo o strategiji, ciljih in ugotavljanju uspešnosti. Člani morajo med seboj komunicirati in se razumeti, sicer skupina po definiciji ni mogoča. Ena najpomembnejših področij kulture je tudi soglasje o kriterijih dolo- čanja članstva. Poleg tega mora vsaka orga- nizacija izdelati svojo statusno hierarhijo in pravila, kako si član pridobi, ohranja in 48 STRES KOT FUNKCIJA KULTURE izgubi moč. To jim pomaga obvladovati za- vist in agresijo, ki jo občutijo. Soglašati morajo, kaj je primarna naloga organizacije, kaj je njeno poslanstvo in kaj so manifestne in latentne funkcije, kaj so konkretni in operativni cilji ter cilji, v kate- rih se odraža poslanstvo organizacije, in kaj so kriteriji za ugotavljanje stopnje dose- ganja ciljev. FENOMEN ORGANIZACIJE Človek se je začel ukvarjati z organizacijo že zelo zgodaj, kar potrjujejo že prve oblike družine. Z njo se srečamo pri vseh večjih podvigih celotne zgodovine človeštva in na vseh področjih življenja. To je povsem razumljivo, saj lahko dosežemo cilje le z us- klajenim delovanjem ljudi in njihovih aktiv- nosti. Poleg tega je človek družabno bitje ali bitje medčloveških odnosov (Ramovš 1995), je družabno bitje (Vila 1994) in je socialno bitje (Kavčič 1991),kar je vse povezano z organizacijo in organiziranjem. Beseda organizacija prihaja iz grške be- sede organon, katere prvi pomen je orodje, pozneje telesni organ in še drugo. V latin- ščini se beseda preobrazi v organizare s pomenom oblikovati nekaj v celoto, da bi ta celota delovala tako, kot funkcionira člo- veški organizem (Vila, Kovač 1997). Danes uporabljamo besedo na tri nači- ne. Pomeni subjekt, podjetje, inštitut, za- vod, državno institucijo. Pomeni twái struk- turo v smislu strukture delovnih sredstev in ljudi, pri čemer je poudarek na nizu ele- mentov, ki so nekako sestavljeni in povezani v medsebojne odnose. In slednjič, oprede- ljujejo organizacijo kot organizacijski proces (Vila 1994: 18-19). Erlichova pravi, da je organizacija zelo star izum in je izraz človekovega prilaga- janja naravi in predvsem njegove težnje, da jo obvlada in spremeni. Tako je človek ukrotil ogenj, veter in vodo. Slabotni človek je torej zavladal nad svetom s pomočjo svo- jega uma in enkratne sposobnosti zavest- nega povezovanja in delitve dela (Florjan- čič, Vukovič 1998: 13). V nasprotju z znanstvenim in tehnolo- škim napredkom pa je prišlo do zmanjšanja sposobnosti prilagajanja socialnega sistema tem spremembam, kar povzroča eksplozijo socialnih problemov. Možnosti za rešitev so zato v iskanju novih načinov dela, oblikova- nju novih odnosov med ljudmi, izostritvi na- ših pogledov in spreminjanju vrednot. Tako naj bi se nova paradigma opirala na organr ski, holistični in ekološki pogled na svet. Kornwachs pravi, da zahteva današnji po- gled na svet, naravo, človeka in družbo celo- vitost, odprtost, kompleksnost in časovnost. Brez pojma organizacije ni mogoče po- jasniti sveta in zanj značilnega življenja, čeprav vedno pademo v skušnjavo, da bi ga opisali tako, kot da nismo del njega, kar je v skladu z Galilejevim in Newtonovim vide- njem znanosti (Ovsenik, Ambrož 1999). To ni mogoče, saj je človek osnovno gibalo in hkrati edini objekt in subjekt opazovanja (Kavran, Florjančič 1992). Zaradi predvideno zelo nelinearnega razvoja v prihodnosti je treba spodbujati razvoj takih oblik organizacije, v katerih bo lažje upravljati vire in bolj uspešno izrabljati nove ideje in znanje. Skrbno načrtovane in ciljno usmerjene organizacije so že prete- klost, nadomeščajo jih spontane, globalno usmerjene samoreferenčne avtopoietične organizacije, kot jih poimenuje Geier (1994) (Ovsenik, Ambrož 1999). V svetu se vse bolj uveljavljajo tudi nizke aliorganizacijske oblike. Tako postane organizacija manj avtoritarna in več je so- delovanja ter medsebojnega koordiniranja (Florjančič, Vukovič 1998). Razmeroma nov pojem, ki se je pojavil pred približno petimi leti na področju orga- nizacijskih ved, je reinženiring, ki zahteva od organizacij in menedžmenta korenite in dramatične spremembe. Na ta način mene- džment funkcij prehaja v menedžment pro- cesov, srednji menedžment pa zamenjujejo timi in informatika. Vodje timov niso več klasični menedžerji, temveč nekakšni tre- nerji svojih sodelavcev. Reinženiring si zas- tavlja vprašanje: »Zakaj sploh delamo to tako, kot delamo?« Kaj kmalu ugotovimo, da določena dela ali organizacijske aktivno- sti sploh niso potrebne. Zato je rešitev v tem, da vzamemo in vodimo proces kot celoto. To pa pomeni odmiranje hierar- hične strukture. 49 TANJA CINK OPREDELITEV ORGANIZACIJE Zlasti v ameriški literaturi opredeljujejo organizacijo kot podjetje. Zato je označena kot združba ljudi, ki deluje, da bi dosegla čim uspešnejše poslovanje. Te teorije so po- gosto povezane s sistemsko teorijo, katere utemeljitelj je von Bertalanfíy. Zelo podob- no jo opredelita tudi Kast in Rosenzw^eig, saj pravita, da je organizacija podjetja odprt, vzročno povezan in ciljno usmerjen social- ni sistem (Rozman, Kovač, Koletnik 1997). Treba pa je razumeti tudi to, da je organi- zacija nekaj, kar najdemo v vsakem podjet- ju, vendar ni tudi celota podjetja. Predvsem mislimo na neko urejenost in utečen način odločanja v podjetju (Pučko 1996: 6). Lipovec (1987) opredeli organizacijo kot sestav razmerij med ljudmi, ki zagotavlja obstoj, družbenoekonomske in druge zna- čilnosti ter smotrno uresničevanje cilja podjetja. Vila pa jo opredli takole: »Organizacija je racionalno, vnaprej premišljeno povezo- vanje in usklajevanje ljudi in njihovih aktivnosti v skupni sistem z nekaterimi resursi (material, delovna sredstva, finance, informacije), z namero izpolnitve namena, zaradi katerega so se združili. Z organizacijo se definirajo njihovi medsebojni odnosi, način sodelovnaja in koordiniranja akcij, kakor tudi vse naloge in odgovornosti posameznih članov, da bi dosegli zastavljeni cilj ob maksimalni učinkovitosti celega sistema.« (1994: 21) POJEM IN POMEN NEPROFITNIH ORGANIZACIJ Dobiček, če ga ustvarijo, porabijo za ures- ničevanje svojega poslanstva, za lasten raz- voj in višjo kakovost svojega dela. Abra- hamsberg jih opredeli kot organizacije, ki delujejo v javnem interesu, njihov namen je trajno zagotavljati storitve in dobrine, ki so pogoj za uspešno delovanje družbe kot celote, njenih podsistemov in posameznega človeka, in niso ustanovljene zaradi ustvar- janja dobička. Smisel obstoja neprofitnih organizacij je zlasti humanitarne narave. Uspešnost sleherne družbe je odvisna od usklajenosti delovanja njenih podsiste- mov, da pa prevlada enega izmed podsi- stemov ne bi vodila v neravnovesje, mora družba nujno obstajati kot operativno zaprt sistem. Le tako ima možnost vzpostaviti ponovno ravnovesje. Da bi se izognili tem težavam, moramo spodbujati razvoj plural- nega sistema blaginje, ki veliko lažje ohranja družbeno ravnovesje. Pomembno vlogo pri tem pa lahko odigrajo ravno neprofitne organizacije, saj socialna država s svojo izrazito usmerjenostjo v trg in birokratskim delovanjem stalno ruši nujno družbeno ravnovesje (Ovsenik, Ambrož 1999). PREDSTAVITEV PODJETJA PRIMORJE, D. D., IZ AJDOVŠČINE Današnje podjetje Primorje iz Ajdovščine je bilo ustanovljeno leta 1946 iz enote Novograd v sestavi IX. korpusa NOV in POS. Do današnjega časa je prešlo vse razvojne faze, ki so bile značilne za podjetja v Jugo- slaviji in Sloveniji, ter postalo eno pomem- bnejših slovenskih gradbenih podjetij, vse- kakor pa največje v svoji regiji. V preteklosti si je pridobilo številne reference na osnovi opravljenih gradenj doma in v tujini. Primorje ostaja splošno gradbeno podje- tje, ki sprejema naročila in izvaja vse vrste gradbenih del v vseh fazah gradnje od izdelave projektne dokumentacije pa do končne izvedbe, nadzorstva nad gradnjo in primopredaje zgrajenega objekta. Pomem- ben del družbe se ukvarja z nizkimi gradnja- mi (hidrogradnje, prometni objekti...) in proizvodnjo gradbenega materiala (agrega- ti za betone in asfalte, armature, montažni elementi, lesni izdelki...), vendar se v poslo- vanju ohranja tudi pomemben delež grad- nje gospodarskih in stanovanjskih stavb, zlasti gradnje iz predpripravljenih montaž- nih elementov. Cilj podjetja je graditi kakovostno, po- ceni in v pogodbenih rokih v splošno zado- voljstvo investitorjev oziroma kupcev. 50 STRES KOT FUNKCIJA KULTURE REZULTATI RAZISKAVE RAVEN STRESA NA DELOVNEM MESTU Rezultati kažejo, da so zaposleni v povpre- čju pod srednje močnim vplivom stresorjev in je delovno mesto zanje hkrati izziv in obremenitev s stresnimi situacijami, kar lahko označimo kot pravo mero stresa. Podjetje se verjetno zaveda dejavnikov, ki so neposredno navzoči na delovnem me- stu in lahko povzročijo situacijo, ki bi bila za zaposlene v skrajnem primeru stresna. To pomeni, da se zaveda tudi pomena člove- škega faktorja in zagotavljanja kvalitete delovnega življenja, ki je hkrati temelj za zadovoljevanje osnovnih fizioloških potreb človeka, pa tudi priložnost za zadovolje- vanje drugih potreb in želja (po socializa- ciji, vrednotenju svoje individualnosti...). Lahko predvidevamo, da se vsako podjetje ukvarja z enim najpogostejših vprašanj pro- cesa globalizacije, ki se mu niti ni mogoče izogniti. To je, kako ravnati s kadri. Zadovol- jevanje potreb zaposlenih je ključ uspeha vsake organizacije in zelo pomembno sta- lišče širšega sistema organizacijske kulture. VIRI STRESA NA DELOVNEM MESTU DELOVNA OBVEZA Zaposleni se pogosto soočajo s problemom velikega obsega dela, ki presega njihove realne zmožnosti in jih pelje v časovno stisko. Vprašanje, ki ostaja brez odgovora, je, kako se s tem problemom soočajo in ga rešujejo. Lahko pa predvidevamo, da je to eden izmed dejavnikov, ki stresno učinkuje nanje. Obveznost slehernega delavca je, da svoje delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, tudi vestno opravlja. Absolutno mora upoštevati zahteve in navodila delo- dajalca. Brezizhodnost takih situacij pa je v skrajnih mejah za posameznika ogrožajoča in v njem sproža občutke preobremenje- nosti. Situacija je odvisna od tega, kolikšna je stopnja zavedanja zaposlenih, da gre za te vrste problem, ter kako so pripravljeni to dejstvo sprejeti nadrejeni in vodstvo, ki lahko sicer ogromno pripomorejo k reševa- nju in odpravljanju tega problema. DELOVNI POGOJI Situacija delovnih pogojev, v katerih zapo- sleni opravljajo svoje delo, je zadovoljiva, saj se jih je kar 17 od 23 opredelilo, da so delovni pogoji slabi le včasih oziroma nikoli. Znano je dejstvo, da se človekov organi- zem prilagaja okolju, vendar do določene mere. Kar je preveč, zahteva od delavca veliko energije za prilagajanje, ki bi jo lahko sicer porabil za opravljanje svojega dela, poleg tega pa se počuti tudi neprijetno, saj gre za škodljive vplive na njegov organizem. Storilnost človeka tako pade, ogrožena pa je tudi njegova zbranost pri delu. Farrellova in Stammova (Ilič, Svetlik 1996: 36) ugotavljata, da ima fizično delov- no okolje signifikantni učinek na absenti- zem ali izostajanje z dela. Poleg tega pa je varnost pri delu najnujnejši element kvali- tete delovnega življenja, za kar podjetje Pri- morje očitno veliko stori in bistveno odsto- pa od rezultatov raziskovanja kvalitete de- lovnega življenja in zdravja zaposlenih v Sloveniji nasploh. Splošne razmere kažejo, da bi morali v marsikaterem slovenskem po- djetju izboljšati kvaliteto fizičnega delovne- ga okolja, če bi želeli pripomoči k boljšemu psihofizičnemu počutju in ugodnejšemu zdravstvenemu stanju, saj dela v idealnem fizičnem okolju le pičlih 18,2% delavcev. Poudariti je treba tudi to, da je rezultate, ki smo jih dobili na stresor delovnih pogo- jev, težko posploševati na celotno podjetje, saj gre le za oddelek celotnega podjetja, kjer bi lahko bila slika povsem drugačna. KONFLIKTNOSTIN DVOUMNOST VLOG Ugotavljamo, da imajo zaposleni dokaj jasno opredeljene vloge, čeprav je kar velika večina potrdila, da se včasih še vedno znajdejo v dilemi, kaj so njihove zadolžitve in dogovornosti. Zato bi moralo podjetje stremeti k jasnejši opredelitvi vlog, ki so dodeljene zaposlenim. 51 TANTA CINK Konfliktnost in dvoumnost vlog je dejav- nik, ki zelo pogosto rezultira v stresno obre- menjenost zaposlenih, saj se zelo pogosto dogaja, da se ljudje počutijo zaradi teh dej- stev nezadostni ali neustrezni na delovnem mestu, doživljajo stisko in prevzema jih občutek krivde. Konflikt vlog pa nastane iz različnih raz- logov. Lahko so si različne vloge med seboj nasprotujoče. Višje vodstvo lahko postavlja konfliktne zahteve. Lahko so si zahteve različnih pomembnih skupin v nasprotju, lahko pa gre za nejasnost o vlogi sami, kar pomeni, da oseba ne razume, kaj od nje pričakujejo (Vila 1994: 118). Poleg tega se je pokazalo tudi to, da ima- jo zaposleni precej slabe možnosti sodelo- vanja pri sprejeiTianju odločitev, ki vplivajo na njihovo delo. Podrejenost je sicer bistvena značilnost delovnega razmerja, vendar je tudi eden glavnih razlogov za odtujenost delavcev, česar si delovne organizacije danes ne mo- rejo več privoščiti. Sodelovanje delavcev pri odločanju pa je utemeljeno z ekonomskimi in humanimi razlogi. Ce jim bo zagotovlje- no sodelovanje pri odločanju, bo organiza- cijam zagotovljen tudi uspeh. Poleg tega pa so delavci, ki so obravnavani najprej in zlasti kot odgovorna človeška bitja, pripravljeni zavzemati se za cilje podjetja (Kavar-Vidmar 1998: 96). Nazadnje kažejo rezultati tudi to, da so zaposleni pogosto odgovorni za ravnanje svojih sodelavcev. Skratka, konfliktnost in dvoumnost vlog lahko opredelimo kot dejavnik, ki utegne stresno vplivati na zaposlene. RAZVOJ KARIERE brezposeln, pa niso odvisne samo nadaljnje zaposlitvene priložnosti in delovna kariera, ampak tudi kvaliteta delovnega življenja. Poleg tega ugotavljamo, da imajo zapo- sleni zelo malo ali skoraj nič možnosti za napredovanje na drugo delovno mesto, če- prav velja opozoriti, da ima podjetje Pri- morje za sabo že zelo dolgo tradicijo in so taki koraki najbrž zelo premišljeni. Napredovanje na drugo delovno mesto ni mogoče brez ustreznega dodatnega izo- braževanja zaposlenih. Če podjetje ne orga- nizira dodatnega izobraževanja, je priporo- čljivo, da zaposleni sami investirajo vanj, saj je trditev, da so zaposleni najpomembnejši ustvarjalni kapital in investicija, žal še vedno največkrat le izrečena fraza. Napredna po- djetja vzpodbujajo urjenje in izobraževanje, ga podpirajo in upoštevajo (Kralj 1998). NOTRANJI, MEDOSEBNI ODNOSI Notranji, medosebni odnosi so za zaposle- ne v našem primeru vir zadovoljstva z de- lom in tako pomemben izvor njihove sreče. Namreč, dokazali so izredno visoko raven zadovoljstva s sodelavci, zato menimo, da so medosebni odnosi pravzaprav tisti dejav- nik, ki ima na ostale stresorje zelo močan blažilni učinek in dejansko pripomore k tako nizki stopnji stresne obremenjenosti. Socialni odnosi lahko izzovejo stres ali pa ga pomagajo ublažiti. Zato tudi kontrola stresa in njegovo obvladovanje ni samo individualni dosežek, temveč je odločilno odvisen od kvalitete socialnih odnosov dane osebe. Npr. podpora prijateljev na delovnem mestu lahko znatno olajša stres (Nastran Ule 1993: 131). Približno polovica zaposlenih se na delov- nem mestu nikoli ne počuti varno oziroma se počutijo varno le včasih, kar lahko oce- nimo kot razmeroma nizko stopnjo varstva zaposlitve. Splošno znano dejstvo je, da so obdobja zaposlenosti vse pogosteje pretrgana s kraj- šimi aH daljšimi obdobji brezposelnosti, ki je danes tudi eno najbolj perečih vprašanj. Od tega, kako posameznik porabi čas, ko je KONFLIKT MED DELOM IN OSTALIMI VLOGAMI, KIJIH POSAMEZNIKI PREVZEMAJO V ŽIVLJENJU Ugotavljamo, da je zaposlitev za zaposlene izredno pomembna vloga, vendar delo zadovoljuje le nekatere od njihovih potreb in ciljev. Kljub temu žrtvujejo svoj prosti čas in zapostavljajo družino ter druge, ki so jim osebno blizu. Dokaj dobro usklajujejo tudi poklicno in zasebno življenje, čeprav delo 52 STRES KOT FUNKCITA KULTURE V zadnjem času vse bolj zahteva celega človeka. Menimo, da z družino ne preživijo toliko časa, kot bi ga morali. Vendar jim je družina osrednji prostor za vsakdanje obnavljanje svojih fizičnih in duševnih sil ter sposob- nosti (Nastran Ule 1993: 200), zato jim čas, ki ga preživijo v krogu družine, bistveno olajša napetosti in tegobe zaradi dela. Nam- reč, intenziteta pozitivnega vpliva družine presega dolžino časa preživetega znotraj nje. KLIMA PODJETJA Med zaposlenimi vlada izredno visoka sto- pnja zadovoljstva s sodelavci, kar smo tudi pričakovali. Prav zvonasto krivuljo bi lahko začrtali, če bi hoteli ponazoriti stopnjo za- dovoljstva z nadrejenimi oziroma vodstvom podjetja, saj so se razdelili povsem normal- no. Tako je med zaposlenimi največji delež tistih, ki niso niti zadovoljni niti nezado- voljni. Zadovoljstvo s sodelavci in nadrejenimi oz. vodstvom ne more biti absoluten poka- zatelj klime, zato rezultatov o klimi ne mo- remo kar tako posploševati. Lahko pa so nam v pomoč in hkrati pomemben poka- zatelj vzdušja v podjetju. Po Schneiderju (Lipičnik 1998:73-74) je khma podjetja odsev kulture, vendar je pojem kulture bolj globalen, usmerjen v tradicijo in prihodnost. Obe pa poskušata razlagati določenost človekovega vedenja v organizaciji. Predvsem gre poudariti, da z organiza- cijsko klimo označtijemo trenutno stanje v razpoloženju delavcev (Gostiša 1996: 119). Vodenje, ki je del sestavljenega procesa menedžmenta, se nanaša na ljudi in njihove zmogljivosti. Z vodenjem pač poskušamo vplivati na ljudi, jih usmerjati in motivirati, da bi kar najbolje opravili delo. Torej je za- dovoljstvo zaposlenih z nadrejenimi odvi- sno od tega, v kolikšni meri jim stil vodenja ustreza, kolikšne so njihove možnosti za uresničevanje tudi svojih pričakovanj in že- lja. Če se spomnimo na rezultate, ki kažejo izredno dobre odnose med zaposlenimi, lahko sklepamo, da ni izključen vzrok nezadostnega zadovoljevanja potreb in cil- jev zaposlenih tudi povprečno zadovoljstvo z vrhom podjetja. NAČINI REŠEVANJA STISK IN TEŽAV, KI IZVIRAJO S PODROČJA DELA, IN POMEMBNI UDELEŽENI PRI TEM Zaposleni so pri reševanju stisk in težav, ki izvirajo s področja dela, zelo avtonomni, saj se najprej obračajo na svoje pretekle iz- kušnje in osebnostne lastnosti, za katere menijo, da jim lahko pomagajo, in nazadnje se čutijo tudi sami osebnostno dovolj moč- ni, da le redko občutijo situacijo kot stresno. V grobem bi lahko na drugo mesto postaviH delovno organizacijo kot podporno mrežo pri reševanju stisk in težav, pri čemer mi- slimo sodelavce, ki se kot pomembni ude- leženi pojavljajo najpogosteje, tem sledijo nadrejeni in nazadnje socialna služba po- djetja, ki se po pričakovanjih vendarle ni uvrstila na zadnje mesto, temveč je zasedla predzadnjega. Menimo, da gre za dokaj visoko stopnjo identifikacije zaposlenih s podjetjem. Nazadnje se zaposleni obrnejo na družino in prijatelje, ki niso njihovi sodelavci, oziroma kakšno drugo strokovno službo zunaj podjetja. Zdi se, da gre pri zaposlenih za izredno samodisciplino in osveščenost, saj svojih stisk in težav s po- dročja dela ne nosijo domov ali v družabni del življenja. Vzrok je sicer tudi dejansko nizka stopnja stresne obremenjenosti, zato ne moremo trditi, da so zaposleni izjemni individualisti, ker stiske in težave najprej rešujejo sami. Človek ima vdelane vzvratne in povratne vzgibe za ohranitev, napredek in reševanje v kriznih situacijah. »Socialni imunski si- stem« je tako človeška zmožnost, ki jo poleg dobrodelnosti sestavlja še samopomoč. Sa- mopomoč je socialni vzgib v človeku, da si poskuša sam rešiti svoje stiske ali okrepiti svojo socialno moč za kljubovanje težavam. Potencialni in prevladujoči vir energije pri samopomoči je stiska (Ramovš 1995: 69- 72). Torej jih motivira socialno-imunski vzgib samopomoči, zato se najprej in naj- večkrat zanesejo le nase, na svoje izkušnje in osebnostne lastnosti. 53 TANJA CINK HIPOTEZI HO: Raven stresne obremenjenosti se med ženskami in moškimi ne razlikuje. Ničelno hipotezo smo morali ovreči, saj so moški na delovnem mestu videti pod večjim stresom kot ženske. To lahko pojas- nimo z dvema dejstvoma. Najprej je treba poudariti, da gre za gradbeno podjetje in vse pomembnejše položaje zavzemajo mo- ški, saj je bilo žensk že v samem vzorcu ma- lo, poleg tega zlasti s srednjo izobrazbo. Zato sklepamo, da ženske na tem oddelku opravljajo predvsem administrativna in bolj rutinska dela, ki od njih ne zahtevajo tolik- šnega napora, kakršnemu so izpostavljeni moški, ki po izobrazbi sodeč opravljajo po- membnejše in odločilnejše naloge. Poleg tega strokovna literatura navaja, da imajo ženske več stresne energije. Selye (Plozza, Pozzi 1994: 24-27) je po- stavil hipotezo, da je vsakemu od nas dana določena količina stresne energije, ki je ne moremo obnoviti s počitkom in jo torej porabljamo v teku življenja. Kdor je porabi preveč, mora prej umreti. In starost naj bi bila ravno izčrpanje te energije. Priznati moramo, da smo pričakovali večjo raven stresa pri ženskah, ker se od njih običajno pričakuje vsakodnevno opravlja- nje še ene zelo pomembne vloge v življenju — vloge matere in gospodinje. Gre namreč za moralno dilemo (Nastran Ule 1993: 205- 207) žensk in ne za pragmatični konflikt interesov, kar bi utegnilo veljati za moške. Ženska se pač ne bi smela angažirati v jav- nosti, kar je znak njenega »egoizma«. Eman- cipiran nastop v javnosti naj bi pomenil zanemarjanje družine in skrbi za druge, kar je primarna domena žensk in kot taka žal še vedno globoko zasidrana v naši zavesti. Vendar prišli smo do drugačnih rezultatov. HI: Večja stresna obremenjenost zapo- slenih pogojuje tudi večje nezadovoljstvo zaposlenih s sodelavci, nadrejenimi in vodstvom podjetja. Povezanost med ravnijo stresa in zado- voljstva zaposlenih s sodelavci, nadrejenimi in vodstvom podjetja nedvomno obstaja, vendar je stopnja korelacije med njima ne- gativna in razmeroma nizka. Kljub temu smo lahko hipotezo obdržali z manj kot 0,5- odstotnim tveganjem, da se pri tem mo- timo. SKLEPI IN PREDLOGI Zaposleni v oddelku za marketing podjetja Primorje iz Ajdovščine se soočajo z razme- roma nizko stopnjo stresne obremenjeno- sti, saj je za večino delovno mesto izziv in hkrati obremenitev s stresnimi situacijami, kar pomeni, da gre povečini za srednje močan vpliv stresorjev. Skratka, situacija je za zaposlene dokaj ugodna. Iz tega lahko sklepamo, da si podjetje prizadeva zapo- slenim zagotoviti čim kvalitetnejše delovno življenje in da se zaveda pomena človeškega dejavnika. Kljub temu pa je situacija pod drobnogledom vendarle malce drugačna. Prvi dejavnik, ki utegne postati vir stresa zaposlenim, so delovne obveznosti. Zapo- sleni se soočajo z veliko količino dela, ki ga morajo opraviti, in to jih pelje v časovno stisko. Čeprav se zaposleni in vodstvo tega problema morda zavedajo, ni nujno, da se ga bodo lotili reševati, ker se morda premalo posvetijo samim sebi. Tako se ne morejo nikoli spočiti, si nabrati nove ener- gije, in stalno živijo v stresnih situacijah. V takih primerih se pogosto dogaja, da se ve- čino časa porabi neefektivno, ker manjkajo jasno začrtani cilji, planiranje, prioritete in celosten pogled. Tak način življenja posta- ne le še gašenje požarov. Povsem jasno nam je lahko, da stremijo za uspehom in si mor- da nalagajo preveč dela zaradi prepričanja vase. Na ta način ukrepanje zamenja re- akcija. Mogoče je tudi, da so že po naravi perfekcionisti, ali pa jim manjka osebnih organizacijskih sposobnosti oziroma slabo delegirajo naloge in nestvarno postavljajo roke. Mnogim se tudi dogaja, da se med delovnim dnem zaradi motečih dejavnikov sploh ne posvečajo nalogam, ki jih para- doksno postavijo med prioritetne. Največji problem pa je razcepljenost med delom in prostim časom. Velikokrat postanejo tudi redni tedenski sestanki nepotreben teden- ski obred, ki bi se ga lahko udeležili le izbrani posamezniki, ti pa bi posredovali informacije ostalim. Ne bi bila potrebna udeležba vseh zaposlenih. Včasih zadostuje 54 STRES KOT FUNKCIJA KULTURE Že okrožnica ali telefonski pogovor. Nedvomno je potreben ustreznejši na- čin organiziranja dela, kar pomeni stalno in sistematično preučevanje poteka dela, nalog, problemov in iskanje primernih poti, načinov in metod dela za doseganje predvi- denih ciljev pri lastnem delu, delu v skupini ali delovni organizaciji. Pomemben del organiziranja je vodenje. Vsak posameznik bi moral vedeti, da je optimalno reševanje te nadloge le zavestno, neprestano in do- sledno obvladovanje časa in iskanje vzrokov kopičenja dela. Nadrejeni in vodstvo bi mo- rali zaposlenim jasneje opredeliti dolžnosti, ki jih opredeljujejo delovna mesta, ter dolo- čiti cilje in prednostne naloge. Predvsem pa bi morali zaposlenim pojasniti razliko med nujno in pomembno, ki ju zelo pogo- sto zamenjujejo. Nujne zadeve nedvomno zahtevajo takojšnjo pozornost človeka, ven- dar so to lahko povsem vsakdanje malenko- sti. Pomembne pa so tiste zadeve, ki jih je treba skrbno preučiti in po navadi zahte- vajo daljši časovni razmislek. Tisto, kar bi nadrejeni in vodstvo morali zgraditi, pa je čim več medsebojnega zaupanja, predvsem pa jasne in odprte komunikacijske kanale. Namreč, disciplinirano komuniciranje se nam lahko zelo hitro obrestuje. Drug potencialni vir stresa je razvoj ka- riere. Pravzaprav je situacija precej nejasna, saj gre za podjetje z dolgoletno tradicijo, ki jo zaznamujejo številni uspehi in napredek, zato ne bi pričakovali tako slabega položaja zaposlenih ravno s tega vidika. Napredna podjetja imajo namreč bolj ali manj komple- ksne sisteme načrtovanja delovnih karier zaposlenih in kadrovska dejavnost ni več poseben in od drugih vidikov gospodarje- nja ločen sektor notranje organizacije po- djetij, temveč postaja notranja in integralna sestavina vodenja. Bistvo kadrovske dejav- nosti je priprava in usposabljanje sodelav- cev za stalno spreminjanje samega sebe in za hitro reagiranje na spremembe in izzive okolja. K spreminjanju zaposlenih zelo ve- liko pripomore tudi načrtovanje njihovih karier. Skrb za razvoj kariere sodelavcev je v ra- zvitem podjetništvu pomemben dejavnik demokratizacije delovnih odnosov. Pro- gram planiranja kariere prinaša naslednje prednosti; zagotavlja potrebna znanja, po- maga pridobiti in zadržati sposobne ljudi, zagotavlja sposobnim zaposlenim rast in razvoj ter znižuje frustracije zaposlenih (Rozman, Kovač, Koletnik 1993: 199-200). Sicer mnogi avtorji ugotavljajo, da je plani- ranje kariere odvisno tako od osebnih po- treb kot od potreb organizacije. Konkretne- je, gre za več med seboj povezanih in odvi- snih elementov, kot so okolje organizacije, spremembe v organizacijski filozofiji in praksi, tehnologija, ekonomska situacija in ponudba kadrov. Treba je upoštevati okoli- ščine, v katerih se organizacija nahaja. Nam- reč, prilagajanje organizacije tržnim zah- tevam zahteva tudi prilagajanje zaposlenih. Če se zaposleni na te zahteve nočejo od- zivati, tudi ne morejo računati na nadaljnji razvoj kariere v tej organizaciji. Tako morda zaposleni podjetja Primorje niti sami nima- jo dovolj ambicij, da bi težili k napredovanju in razvijanju svoje kariere. Zato se zdi, da se zelo pogosto pojavlja tako imenovana sta- bilna kariera (Merkač 1998), ko posamez- nik v delovni dobi ne prihaja do bistvenega povečanja znanj, spretnosti ali spremembe vrste dela. Skratka, situacija razvoja delovne kariere je za nas presenetljiva, saj je eden izmed najpomembnejših izhodišč sistema spremljanja in načrtovanja razvoja kadrov tudi sistem vrednot in pravil organizacijske ktilture, ki v preučevanem primeru ne funkcionira tako, kot smo pričakovali. Zato bi podjetje Primorje lahko zaposle- nim zagotovilo vsaj večje varstvo zaposlitve. Tretji vir stresa je konfliktnost in dvo- umnost vlog, zato bi si moralo podjetje prizadevati, da zaposlenim omogoči več sodelovanja pri odločitvah, ki vplivajo na njihovo delo, da vzpostavi boljšo komu- nikacijo znotraj podjetja, da jim da več formalne avtoritete in da zoži razpon kon- trole, da usposablja zaposlene za obvlado- vanje stresa ter da poišče in redefinira meje vlog, ki jih zavzemajo zaposleni pri svojem delu (po Bennett 1997). Jasneje oprede- ljene vloge bi morda omogočile tudi ustre- zen obseg dela za vsakega posameznika in preprečili bi nepotrebno prevzemanje odgovornosti za ravnanja sodelavcev. Četrti in zadnji stresor, ki je lahko tudi ogrožajoč za zaposlene, je konflikt med 55 TANTA CINK delom in ostalimi vlogami, ki jih posame- zniki prevzemajo v življenju. Preučevanja na področju delovne motivacije so strokov- njake pripeljala do zelo pomembnega skle- pa, da niti ena sama človekova aktivnost, tudi delo ne, ni nikoli spodbujena z enim samim dejavnikom, temveč s številnimi zelo zapletenimi, poznanimi in nepoznanimi dejavniki. Zelo uporabna motivacijska teo- rija za menedžerje je Maslowova, saj lahko z njo na podlagi navadnih vprašalnikov ugotovijo, na kaj so zaposleni tisti trenutek najbolj občutljivi. Maslov^ je menil, da je človekova dejavnost vedno usmerjena navzgor, k privlačnejšim ciljem (Lipičnik 1998: 164-165). V primeru podjetja Primorje lahko skle- pamo, da je zavestnega posvečanja pozor- nosti potrebam in željam zaposlenih de- jansko premalo, zato je to tudi ena izmed nujnih nalog in odgovornosti nadrejenih in vodstva v prihodnosti. Za večje zadovoljstvo bi moral mene- džment zagotoviti zlasti ugodne delovne razmere za osebno rast in razvoj ustvar- jalnosti zaposlenih, saj se pogosto dogaja, da je blokada človekove dejavnosti tudi čezmeren stres (Lipičnik, Možina 1993:95). Ker pa se uspešnost menedžerjev meri po uspešnosti dela njihovih podrejenih, bi si morali bolj prizadevati, da bi dobili več vpogleda v delo, počutje in razmišljanje podrejenih. S tem bi izboljšali delovne rezultate in splošno klimo podjetja. V te na- mene jim rabi ena od menedžerskih metod. ki je vitalnega pomena in pomembna tedaj, ko vsakdanja oblika pogovora ne zadostuje. To je ocenjevalni intervju. Je načrten raz- govor med vodjo in podrejenim, v katerem pregledata delo podrejenega skoz leto, po- skušata uskladiti svoje želje in pričakovanja ter raziščeta vzroke in morebitna nesoglasja in postavita nove temelje za nadaljnje delo. Je zelo pomemben del vodstvene prakse, čeprav je razpoloženje tako menedžerjev kot podrejenih do ocenjevalnega intervjuja zelo nenaklonjeno (Florjančič, Vukovič 1998: 211-214). Primorje je podjetje, ki se zaveda pome- na človeškega faktorja. Kljub temu pa bi lahko na določenih področjih, ki smo jih opredelili kot neposredne vire stresa in nevarne dejavnike, ki utegnejo stresno vplivati na zaposlene, situacijo z ustreznimi ukrepi izboljšalo. Namreč, zaposleni so pod razmeroma nizko stopnjo stresne obreme- njenosti. Vprašanje pa je, ali jim tako nizko raven stresa uspeva ohranjati zavestno ali ne. Zelo pomembno je, da se s situacijo soočajo zavestno, da se ji prilagajajo in jo obvladujejo, kajti spontano dogajanje, njihovo vedenje in ravnanje ne morejo zagotavljati nadaljnjega zadovoljstva zapo- slenih in uspehov podjetja. Zato se zdi zelo pomembno, da pomen, ki ga pripisujejo zaposlenim, uvrstijo med sestavine organi- zacijske kulture kot posebno dragoceno vrednoto, ki bo v prihodnosti zaznamovala rutino podjetja. 56 STRES KOT FUNKCIJA KUUFURE Literatura R. Bennhtt (1997), Organisational Behaviour. London etc.: M&E Pitman Publishing. R. Bohinc et al (1994), Management. Radovljica: Didakta. Conctitions of Work Digest: Preventing stress at work (1992/2, vol. 11). Geneva: International Labour Office. J. Fi.oriančič, g. Vukovič (1998), Kadrovska funkcija — management. Kranj: Moderna organizacija. C. Ghhrtz (1973), The Interpretation of Cultures. New York. J. Gordon (1993), Organizational Behaviour. Boston etc.: Allyn and Bacon. M. Gostiša (1996), Participatorični management. Ljubljana: Enotnost: Studio participatis. B. Ilk";, I. Svetlik (1996), Kvaliteta delovnega življenja in zdravje zaposlenih v Sloveniji. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede. J. Jerman (1997), Stres kot faktor kvalitete delovnega življenja. Ljubljana; Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga). A. K\var Vidmar (1998), Kakovost delovnega življenja. Socialno delo, 37, 2: 81-113. B. Kavčič (1991), Sodobna teorija organizacije. Ljubljana; Državna založba Slovenije. J. Kraij (1998), Temelji managementa in naloge m^nagerjev. Koper; Visoka šola za management. R. Lan'caster (1995), Stres. Ljubljana; Video center. H. Lindemann (1997), Premagani stres. Ljubljana; Cankarjeva založba. B. Lipičnik (1998), Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: Gospodarski vestnik. T. Looker, O. Grec.son (1993), Obvladajmo stres. Ljubljana: Cankarjeva založba. B. Luhan Pi.ozza, U. Pozzi (1994), V sožitju s stresom. Ljubljana; Državna založba Slovenije. M. Merkač (1998), Kadri v organizaciji. Koper; Visoka šola za management. M. Nastran Ui.e (1993), Psihologija vsakdanjega živijetija. Ljubljana; Znanstveno in publicistično središče. M. Ovsenik, M. Ambrož (1999), Neprofitniavtopoietičnisistemi. Škofja Loka; histitut za samorazvoj. D. Pučko (1996), Strateško upravljanje. Ljubljana; Ekonomska fakulteta. H. G. R.\iney (1991), Understanding and Managing Public Organizations. San Francisco; Jossey- Bass Publishers. J. R.\Mov.š (1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Ljubljana; Delavska enotnost. - (1988), Socialni delavec in alkoholizem. Ljubljana; Visoka šola za socialno delo. R. Rozman, J. Kovač, F. Koi.etnik (1993), Management Ljubljana; Gospodarski vestnik. C. Spiei.hercer (1985), Stres in tesnoba. Ljubljana; Pomurska založba. A. Vii-a (1994), Organizacija in organiziranje. Kranj: Moderna organizacija. A. Vii a, J. Kovač (1997), Osnove organizacije in managementa. Kranj; Moderna organizacija. 57 POROČILO MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO »COCACHADE - COMPREHENSIVE CARE FOR CHILDREN AND ADOLESCENTS WITH EPILEPSY IN EUROPE« 6, OKTOBER 2000, PORTOROŽ Delavnico sta organizirala Center za epile- psijo otrok in mladostnikov in Liga proti epilepsiji Slovenije v okviru Svetovne akcije proti epilepsiji. Organizatorji so v samem vabilu na delavnico kot namen oz. cilje te akcije navedli zlasti ozaveščanje in večanje razumevanja o epilepsiji ter izboljšanje možnosti za kakovostno življenje oseb z epilepsijo. Neznanje, predsodki in stigma- tizacija so namreč med najpogostejšimi dejavniki, ki otežujejo odraščanje in osamo- svajanje otrok in mladostnikov z epilepsijo. Zato se jim zdi zelo pomembno delo s strokovnjaki, laiki, z javnostjo in mediji. Žal je bil obisk vseh teh zelo slab, kar kaže na to, da je epilepsija še vedno tabu v današnji družbi, še vedno zavita v temo, v medicini pa zaseda nižji status kot druga področja. Sporočilo raznih strokovnjakov in strokov- njakinj je bilo, da to ni razlog za pesimizem, ampak da je treba graditi naprej, da prav podobne delavnice oz. srečanja opogum- ljajo strokovnjake in strokovnjakinje za delo v prihodnje. Glavne teme predavateljev in predava- teljic na delavnici so bile povezane z otro- kovimi pravicami, kvaliteto življenja, odno- som med zdravniki in pacienti, delom z dru- žino, šolanjem, zaposlovanjem, različnimi vrstami zdravstvene obravnave, potrebami adolescentov, finančnimi vidiki in zavaro- vanjem. Prva delavnica se je odvijala v okviru Sre- dozemskega kongresa pediatrov UMEMPS, nato pa se je nadaljevala samostojna de- lavnica Evropske akademije za epilepsijo. Poročilo, ki sledi, opisuje drugi del tega srečanja. Prva predavateljica Anica Kos Mikuž je govorila o kvaliteti življenja otrok in mla- dostnikov (z epilepsijo) v Evropi. Pričako- vanja in določeni standardi so definirani v Konvenciji o otrokovih pravicah. Vprašanje, ki se postavlja, je, do kakšne mere so te pra- vice internalizirale osebe in institucije, ki imajo moč odločanja o določenem otroku (starši, skrbniki, vrtci, šole, zdravstvene in- stitucije...). Drugo vprašanje je, v kakšnem obsegu je protislovje med deklariranimi pravicami otrok in njihovo življenjsko realnostjo. Kvaliteta življenja je odvisna tudi od otrokove percepcije svoje življenjske situacije in temu pripisanega pomena. Po drugi strani pa slaba kvaliteta življenja nima nujno uničujočega vpliva na otroka, saj jo je mogoče preprečiti z najrazličnejšimi varovalnimi faktorji in procesi, pa tudi z otrokovo prilagodljivostjo in odpornostjo. Glede na to, da milijoni otrok v Evropi ne živijo po standardih Konvencije o otrokovih pravicah, se je pomembno osredotočiti na izboljšanje nezadovoljive kvalitete življenja otrok. Najbolj priporočljiv je kombiniran pristop, kar pomeni, da je treba poleg napo- rov za izločanje oz. zmanjševanje negativ- nih življenjskih okoliščin ustvariti pred- vsem varno okolje za otroka z epilepsijo in pri njem poiskati in razvijati sposobnosti za soočanje z najrazličnejšimi težavami, ki jih s sabo prinese kronična bolezen. Na to lahko vpliva vsakdo, zlasti pa tisti, ki so pomembni v otrokovem življenju: starši, skrbniki, profesionalni delavci in delavke, ki imajo socialno moč za spreminjanje pra- vil in psihosocialnega ozračja v institucijah za otroke in v družbi, in ljudje, ki imajo možnost vplivati na javno mnenje in na ljudi, ki sprejemajo politične odločitve. Pri tem dobiva vedno večjo vlogo civilna dru- žba s svojimi iniciativami, čeprav obstaja ne- varnost prevelike idealizacije npr. nevlad- nih organizacij aH skupin za samopomoč. Pomembno je delovanje na različnih ravneh družbe, prav tako kot je velikega 59 POROČILO pomena tudi holističen pogled. Pomembno se ji zdi govoriti o epilepsiji ne samo med epileptologi, ampak tudi z vsemi zdravst- venimi delavci, ki so najpogosteje v stiku z otroki z epilepsijo. Zanimivo misel je Anica Kos Mikuž izrekla že na začetku predavanja, in sicer, da bi bilo treba dati glas tudi otro- kom z epilepsijo, saj bi prav ti vedeli veliko povedati. Vendar ima v naši družbi več veljave glas strokovnjaka ali strokovnjakinje. Naslednji predavatelj Stephen Brown iz Velike Britanije se je osredotočil na podro- čje šolanja, kjer ima težave veliko otrok z epilepsijo. Te so lahko neposredno posle- dica epilepsije same ali z njo povezanega zdravljenja, pogosto pa izhajajo iz nerazu- mevanja, nepripravljenosti za pomoč ali diskriminacije, ki so je deležni pri učiteljih ali vrstnikih. Brown je mnenja, da so vplivi na otrokovo zmožnost za učenje dvojni, notranji in zunanji. Epilepsija pri otrocih se pogosto pojavlja v zvezi z genskimi ali drugimi biološkimi faktorji, ki prav tako vplivajo na učenje in lahko upočasnijo pomembna razvojna obdobja. Epilepsija lahko tudi neposredno vpliva na kvaliteto učenja in kognitivno rast in to velja tudi za zdravljenje (obstajajo podatki, da določena vrsta zdravil proti epilepsiji negativno vpli- va na spomin). Faktorji, ki se nanašajo na dostopnost, ustreznost in razpoložljivost služb pomoči, prav tako igrajo pomembno vlogo pri kognitivnih procesih in enako tudi psihosocialne posledice epilepsije, kot so prepovedi opravljanja določenih aktiv- nosti in zmanjšane možnosti (prepoved uporabe računalnika, vožnje s kolesom, pla- vanja ipd.). Brown na vprašanje, kaj bi se dalo storiti, odgovarja, da je treba v šolstvu razmisliti o razvijanju individualnih učnih programov, pri tem pa upoštevati posebne učne po- trebe, ki se pojavljajo zaradi napadov, zdrav- ljenja in socialnih posledic epilepsije. Pri tem je omenil, da imajo v Angliji tri šole zavodskega tipa, kjer so otroci z zelo težko obliko epilepsije. V drugem delu predavanja je Brown najprej predstavil rezultate raziskave, ki se je izvajala v Veliki Britaniji. Nekatere ugotovitve so bile, da se bodo v prihodnje srečali z 80 novimi primeri potrjene epile- psije na leto, da se bo približno 515 ljudi zdravilo zaradi epilepsije, od kateri bo okrog 170 ljudi imelo več kot en napad na mesec. Poleg tega pa bo okoli 300 ljudi z dodatnim hendikepom in primer ali dva nenadne nepričakovane smrti zaradi epile- psije na leto. Pred kratkim so začeli razvijati model služb za epilepsijo na ravni primarne inter- vencije. V preliminarni študiji na področju Manchestra so ugotovili 23-odstotno sto- pnjo napačno diagnosticiranih ljudi, ki so se zdravili zaradi epilepsije. Izboljšave za- radi te primarne intervencije so se pokazale pri zmanjšanju napadov, obiskov pri zdrav- niku izven vnaprej določenih terminov, nujnih klicev v sili in števila hospitalizacij ljudi z epilepsijo. Podoben projekt so začeli izvajati tudi v Norfolku. Zbrali so podatke o ljudeh, ki jemljejo antiepileptična zdravila in so stari 16 let aH več. V pismu so jim predstavih projekt in se nato po telefonu dogovorili za enourno srečanje z medicinsko sestro, ki je posebej specializirana za epilepsijo, ali z zdravnikom. Zaradi te intervencije so ugotovili visoko stopnjo zadovoljstva pri pacientih. Projekt se je odvijal v okolju, ki je pacientom ustrezal, in v njem so se po- čutili udobno. Celoten projekt nameravajo razširiti na širšo populacijo. Richard E. Appleton je v svojem pris- pevku podal nekatere smernice za delo z mladostniki z epilepsijo, saj imajo kot po- sebna skupina ljudi tudi posebne potrebe. Obdobje adolescence pomeni prehod iz otroštva v odraslost. V tem času se človek spopada z dilemo: biti podoben drugim, pripadati neki skupini in hkrati biti druga- čen od drugih. Epilepsija je najpogostejša nevrološka motnja v obdobju adolescence (9 primerov na 1000 ljudi). V tem času se lahko spremenijo pogostost in tipi napadov, kar je posledica številnih razlogov, npr. od narave epilepsije, od starosti in od veliko- krat razburkanega procesa osamosvajanja, ki ima lahko negativen vpliv na epilepsijo in njeno kontrolo. Za obdobje adolescence so značilni številni problemi, skoz katere mora mladostnik, da lahko uspešno preho- di pot od otroštva do odraslosti. Razreše- vanje teh problemov je usmerjeno v to, da 60 MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO Človek doseže stopnjo neodvisnosti in zmožnost samostojnega odločanja - o nadaljnjem šolanju, izbiri kariere, odnosih z družino in prijatelji, o svojem telesu (vključno s spolnostjo), kontracepciji, no- sečnosti in o svoji vlogi in prispevku v družbi. Strokovnjaki in strokovnjakinje morajo razumeti njihove potrebe in želje, pripravljeni morajo biti, da jim podajo dej- stva in točne informacije o epilepsiji. Izo- gibati se morajo podajanju svojih mnenj in priporočil, saj bodo tako dovolili mladost- nikom, da se sami odločijo in prevzamejo nadzor na tistih področjih, kjer je mogoče. Ann Jacoby in Gus A. Baker pa sta se ukvarjala z merjenjem rezultatov pri vse- stranski obravnavi ljudi z epilepsijo. Podala sta definicijo kvalitete življenja ljudi z epi- lepsijo, ki je odvisna od tega, kako posamez- nik dojema svoje zdravstveno stanje in zdravljenje. Kaže se v razponu med človeko- vim dejanskim in želenim fizičnim in psi- hičnim zdravjem, v stopnji samostojnosti in socialnih stikov. Ocena kvalitete življenja se lahko uporablja pri popisu zdravstvenih po- treb prebivalstva, pri ugotavljanju psihoso- cialnih problemov posameznega pacienta, kot rezultat raziskave zdravstvenih služb ipd. Osredotočila sta se na metodološka vprašanja ocenjevanja rezultatov vsestran- ske obravnave otrok z epilepsijo in napra- vila pregled obstoječih meril. Poudarila sta pomen ocenjevanja kvalitete življenja: pri ocenjevanju kvalitete življenja pri otrocih z epilepsijo so potrebni specifični znan- stveni pristopi, podatki o kvaliteti življenja pa so pomemben prispevek. Margarete Pfaefflin je v svojem preda- vanju predstavila Center za epilepsijo Be- thel v Nemčiji. Govorila je o dveh vidikih vsestranske obravnave otrok in mladost- nikov z epilepsijo. Prvi vidik se navezuje na pacienta, glavni cilj je izboljšanje kvalitete življenja. To ne pomeni zgolj prekinitve napadov s terapijo. Upoštevajo se tudi drugi vidiki: epilepsija (tip, dejavniki tveganja, informacije), veščine v vsakdanjem življe- nju (praktične, socialne, komunikacija), družina (kako povedati drugim o epilepsiji, kako se pogovarjati o epilepsiji, kako orga- nizirati družinsko življenje), šola (pričako- vanja staršev, raven izobraževanja, socialna integracija), vedenje/počutje (samopodo- ba, strah). Vsestransko obravnavo v Centru za epilepsijo organizira multidisciplinarni tim (nevrolog, medicinsko osebje, socialni delavec, psiholog, učitelj, delovni terapevt). Med drugimi dejavnostmi Centra za epile- psijo so informiranje in socialno svetovanje pacientom, skupina za samopomoč, skupi- na za podporo materam otrok z epilepsijo in družinsko svetovanje. Kvaliteta življenja ljudi z epilepsijo se razlikuje glede na kul- turne dejavnike. V mednarodni raziskavi, ki je zajela Španijo, Slovenijo, Nemčijo in ZDA, so bile ugotovljene razlike glede ne- odvisnega življenja mladih ljudi z epilepsijo. Medtem ko jih v Nemčiji 30% živi samo- stojno, je v ZDA takih 11%, v Sloveniji 6% in Španiji nobeden. Drug vidik vsestranske obravnave vklju- čuje razvoj regionalnih služb. Ko je otrok oz. mladostnik odpuščen iz bolnice, je uspeh zdravljenja velikokrat ogrožen, saj njihovi učitelji pogosto ne vedo, kako se spoprijeti z otrokovimi posebnimi potre- bami. Poudarjena je dolžnost centra za zdravljenje epilepsije, da se usmerja v razvoj regionalnih služb in na ozaveščanje javnosti o epilepsiji. Ettore Beghi iz Italije je svoje predavanje naslovil »Življenje z epilepsijo: ekonomski vidiki in sistem zavarovanja«. Epilepsija je precej pogosta kronična bolezen, ki je defi- nirana s ponavljajočimi se neizzvanimi na- padi. Pogostost epilepsije variira med 29 in 53 primeri na 100.000 ljudi letno. Faktorji, ki vplivajo na stroške epilepsije, so defini- cija bolezni, pogostost in karakteristike bo- lezni, model zdravstvenega zavarovanja, kvaliteta diagnoze in terapije, osebni faktorji. Resnost bolezni, ki je lahko glavni del stroškov, se meri glede na odziv na zdrav- ljenje. 50% pacientov z na novo diagnosti- cirano epilepsijo doseže kontrolo nad napa- di po začetku zdravljenja, okoli 20% jih do- seže stanje mirovanja napadov po zamenja- vi terapije, 30% pa ima kljub zdravljenju še vedno občasne ali pogoste napade. Kvali- teta zdravstvene obravnave je odvisna od stopnje medicinske izobrazbe in od dia- gnostičnih in terapevtskih virov, ki so na voljo. Model zdravstvenega zavarovanja je 61 POROČILO naslednji vir, ki vpliva na stroške epilepsije. Nacionalno zdravstveno zavarovanje je pre- cej razširjeno, vendar komaj pokriva izdatke za ljudi z epilepsijo in zveča stroške za dru- žbo. Privatno zavarovanje pa si prizadeva za strogo kontrolo nad medicinsko obrav- navo, kar je lahko omejevalni faktor pri kvalitetni oskrbi posameznega pacienta. Kot zadnji vir Beghi omenja osebni faktor - pacientovo perspektivo, ki je lahko po- memben vidik pri ocenjevanju stroškov, povezanih s psihološkim in socialnim vplivom epilepsije in kvalitete življenja. Nato so bili predstavljeni rezultati dveh raziskav o obravnavi otrok in mladostnikov z epilepsijo. Najprej je rezultate iz srednje- in vzhodnoevropskih držav (Češka, Madžar- ska, Latvija, Litva, Makedonija, Slovaška in Slovenija) predstavil Igor M. Ravnik. Ugo- tovljene so bile vrzeli v sodelovanju pri celostni obravnavi otrok in mladostnikov z epilepsijo na teh področjih: nevropsiho- logija, psihiatrija, socialno delo. Klasična antiepileptična zdravila so večinoma na voljo vsem pacientom, v veliko državah pa ni mogoče v hitrem času dobiti novejših zdravil. Poudaril je pomanjkanje socialnih delavcev in delavk in psihologov in psiholo- ginj, medtem ko je medicinsko znanje na tem področju opredelil za zadovoljivo. Pri- ložnosti za operacijo so v veliko državah zelo spremenljive ali pa sploh niso na voljo. Države zelo redko financirajo kakšen social- ni projekt, zato imajo zelo veliko vlogo v vsestranski obravnavi ljudi z epilepsijo nevladne organizacije, saj so politične in ekonomske spremembe, povezane s tranzi- cijo, zelo redko prispevale k boljši obrav- navi, ali pa so celo delovale proti temu. V nekaterih državah se je skrb za ljudi z epilepsijo izboljšala, drugje se je pokazala stagnacija ali poslabšanje. Večje sodelo- vanje med splošnimi zdravniki, pediatri, medicinskimi sestrami in socialnimi delavci in delavkami lahko izboljša vsestransko ob- ravnavo otrok in mladostnikov z epilepsijo. Druga študija, ki jo je predstavil Antha- nasios Covanis, pa je proučevala kvaliteto obravnave otrok in mladostnikov z epile- psijo na področju sredozemskih držav (Ciper, Grčija, Izrael, Turčija). V vseh štirih državah otroke in mladostnike v začetni fazi obravnavajo pediatri oz. nevrologi, poseb- ne, težje primere pa naprej obravnavajo nevrologi. V Turčiji in na Cipru so posebni centri, ki pa niso namenjeni samo obrav- navi epilepsije (v Turčiji je tak center na 84.000 prebivalcev, na Cipru pa na 43.000 prebivalcev). V vseh državah so na voljo antiepileptična zdravila. V Grčiji in na Ci- pru so vsa brezplačna, v Turčiji in Izraelu pa večina. Razen na Cipru so povsod oprav- ljeni skoraj vsi operativni posegi (v Turčiji je 3% pacientov, ki so bili operirani v tujini, v Grčiji in v Izraelu 17%, na Cipru pa 67%). Zlasti v Turčiji se kaže pomanjkanje zagotav- ljanja psihiatrične in socialne pomoči otro- kom in mladostnikom z epilepsijo. Zdi se, da v Turčiji in Izraelu ne obstajajo institucije za ljudi s posebnimi potrebami. Covanis poudarja, da bo treba v prihodnje izboljšati vsestransko obravnavo na različnih ravneh. Treba je načrtovati in ustanavljati centre, ki bi bili namenjeni izključno epilepsiji, in širiti mrežo dejavnosti v bolnišnicah in v skupnosti, ki bodo informirale o epilepsiji in dajale podporo ljudem z epilepsijo. Zadnji predavatelj Olaf Henriksen je predstavil norveški model centrov za epi- lepsijo. Nacionalni center za epilepsijo, ki je stacioniran 15 km od Osla, izvaja celostno oz. vsestransko obravnavo bolnikov s težko obliko epilepsije. Bolnišnica ima 95 postelj, od tega 32 za otroke, in zaposluje multi- profesionalni tim: nevrologe, otroške nev- rologe, nevropsihologe, pediatre, posebej specializirane sestre, psihologe, socialne delavce, govorne terapevte in psihotera- pevte. V okviru centra je tudi šola s spe- cializiranimi učitelji. Pogosto imajo bolniki s težko obliko epilepsije tudi dodatne psiho- socialne in vedenjske probleme in zato potrebujejo bolj temeljito obravnavo in zdravljenje, kot je na voljo na običajnih nevroloških oddelkih za otroke. Poleg medicinske obravnave v centru poteka tudi psihoterapija in psihosocialna, izobraže- valna in govorna rehabilitacija. Povprečna doba bivanja na otroškem oddelku v centru je 22 dni, na leto imajo okoli 400 sprejemov. 50% otrok, ki so sprejeti na ta oddelek, naj bi bilo duševno zaostalih, 30% naj bi jih imelo vedenjske probleme, prav toliko zmanjšane motorične sposobnosti, v šoli 62 MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO ima probleme 50% otrok in več kot 70% otrok naj bi potrebovalo posebno peda- goško pomoč. Glede na pozitivne izkušnje na Norveškem, ki so podobne izkušnjam centrov v drugih državah, Henriksen pri- poroča, da naj bodo centri na voljo vsem bolnikom s težko obliko epilepsije. V prostorih, kjer se je odvijala delavnica, so se v obliki plakatov in letakov predstavile tudi skupine za samopomoč iz Kopra in Ljubljane in Društvo za lepše življenje z epilepsijo iz Celja. Prikazani so bili tudi povzetki dveh diplomskih nalog na temo epilepsija. Razstavljeni so bili prispevki osnovnošolk in osnovnošolcev, ki so po svojih predstavah likovno in besedno pre- cej pesimistično upodobili sliko življenja ljudi z epilepsijo. Predstavljeni so bili kot zelo osamljeni, odrinjeni, ubogi, žalostni ljudje, ki potrebujejo pomoč »zdravega« dela prebivalstva, da bi se lahko vključili v družbo, kot ljudje, s katerimi moramo »delati v rokavicah«, biti njihovi prijatelji itn. Kot glavno sporočilo te razstave sva razu- meli to, da so ljudje z epilepsijo drugačni od nas, in poziv, da jih moramo vseeno spre- jemati. Po najinem mnenju ta precej eno- stranska podoba ljudi z epilepsijo opozarja na še vedno slabo poznavanje in ozavešče- nost o epilepsiji, po drugi strani pa ohranja stereotipno podobo ter ljudi z epilepsijo nima za enakovredne. Na delavnici je bila predstavljena široka paleta dejavnosti, smernic in prijemov; ve- lik poudarek je bil predvsem na vsestranski, celostni obravnavi otrok in mladostnikov z epilepsijo. Prav ta vsestranska, celostna obravnava pa je bila pojmovana v ozkem okviru dela zdravstvenega osebja, medtem ko so bile druge stroke, med njimi tudi so- cialno delo, postavljene ob rob. Omenjene so bile v nekaterih raziskavah, kjer so se pokazale tudi potrebe po njihovem sodelo- vanju, vendar v vlogi predavateljev ni bilo predstavnikov teh strok. Ti bi lahko s svo- jega stališča predstavili, kakšno vlogo ima njihova stroka pri obravnavanju otrok in mladostnikov z epilepsijo, kakšen pomem- ben delež bi lahko prispevala določena stro- ka (oz. ga že) in s kakšnimi problemi se srečuje. Tako sta udeleženki iz Rusije in Uk- rajine povedali, da pri njih socialni delavci in delavke ne vedo, kako naj sodelujejo pri vsestranski obravnavi otrok in mladostni- kov z epilepsijo, da imajo premalo izobra- zbe na tem področju, in sta prosili zdravni- ke iz drugih držav, naj jim posredujejo napotke in smernice za njihovo vpeljavo v timsko delo. Take delavnice bi lahko s pris- pevki večjega števila strok in sodelovanjem ljudi, ki se vsakodnevno srečujejo z epile- psijo, doprinesle k boljši multidiscipHnarni obravnavi otrok in mladostnikov z epile- psijo; s tem bi spodbudili delo na več rav- neh in večje povezovanje med strokovnjaki in uporabniki, kar bi pripomoglo k izbolj- šanju njihovega položaja. Delo na več rav- neh vidiva kot izobraževanje, ozaveščanje, informiranje na eni strani samih strokov- njakov, torej vseh tistih, ki prihajajo v stik z otrokom, saj lahko s svojim strokovnim znanjem in ravnanjem pozitivno vplivajo na položaj otroka npr. v šoli, tako da ga podpi- rajo, seznanjajo učitelje, sovrstnike, organi- zirajo pomoč, če jo potrebuje, itn. Na drugi strani pa je pomembno tudi ozaveščanje in informiranje javnosti, saj dezinformacije in nepoznavanje epilepsije še vedno širita strah in povzročata diskriminatorne reak- cije ljudi do oseb z epilepsijo. Kot sva že omenili, so bili na delavnici tudi predstavniki in predstavnice skupin za samopomoč in društev, ki združujejo ljudi z epilepsijo, tako v vlogi udeležencev kot tudi organizatorjev. Žal pa njihovega glasu ni bilo slišati z govorniškega odra, čeprav bi nam sama oseba z epilepsijo vedela naj- več povedati o tem, kaj si želi od strokov- njakov in kje ji naj pomagajo, kje potrebuje podporo in kako naj bodo službe pomoči organizirane, da ji bo ustrezalo in da bo po njenih merilih. Prav ta oseba se mora zave- dati, da je njen glas pomemben, da njo in njene potrebe upoštevajo, to pa ji lahko po- trdi ravno sodelovanje na taki delavnici, ko lahko govori pred dvorano strokovnjakov, oziroma, kar je še pomembnejše, ko jo dvo- rana strokovnjakov sliši. S tem bi se spod- budilo delo še na eni ravni, in sicer pri opol- nomočenju ljudi z epilepsijo. Natalija Jeseničnik Urša Slatenšek 63 INDEKS LETNIKA 2000 (PO AVTORJIH GLEDE NA VRSTO PRISPEVKOV) ČLANKI Janez Balkovec; Finančno-življenjski proces organiziranja osebne socialne varnosti 2: 109 Gabi Čačinovič Vogrinčič (& Lea Šugman Bohinc): Učinkovitost (uspešnost) razgovora v socialnem delu z družino 3: 175 Gabi Čačinovič Vogrinčič: Družina in star človek (Skrb za stare ljudi) 4-5: 287 Srečo Dragoš: Socialne mreže in starost (Skrb za stare ljudi) 4-5: 293 Srečo Dragoš: Socialne posledice političnih konfliktov (katoliške cerkve z državo) 2: 71 Srečo Dragoš: Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem) (Skrb za stare ljudi) 4-5: 241 Bogomil Perfila: Multimedicinska oskrba in multimedijska industrija kot temeljni razvojni industriji 21. stoletja 2: 119 Katja Fras: Interkulturna kompetenca: izziv za socialno delo 3: 213 Monika Fritz (& Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v času partnerkine nosečnosti 1:13 Tanja Greif (& Monika Fritz, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v času partnerkine nosečnosti 1: 13 Stanija Ivajnšič: Socialni delavec in starostnik 6: 433 Marino Kačič: Komunikacija, ravnanje in svetovanje v interakciji s slepimi in slabovidnimi 6: 421 Veronika Klančnik (& Monika Fritz, Tanja Greif, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v času partnerkine nosečnosti 1: 13 Alenka Košak: Stališča medicinskih sester in socialnih delavk do smrti (Skrb za stare ljudi) 4-5:347 Dijana Krajina (& Damir Nadarevič): KvaUtativno raziskovanje resocializacije beguncev: Študija primera Zbirni center Črnomelj 1: 5 Vesna Leskošek: Pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih zlorab 3; 191 Sara Lunaček (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sabina Monro, Nataša Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v času partnerkine nosečnosti 1:13 Jana Mali: Skrb za dementne stanovalce v domu starejših občanov preddvor (Skrb za stare ljudi) 4-5: 331 Blaž Mesec: Teorija Roberta Atchleya o kontinuiteti v starosti (Skrb za stare ljudi) 4-5: 355 Blaž Mesec: Prispevek kvalitativnih metod k empiričnemu raziskovanju v socialnem delu 1:33 65 INDEKS LETNIKA 2000 Bojana Mesec: Prostovoljci imajo srce in voljo 3: 207 Vida Miloševič Arnold: Profesionalne vloge socialnih delavcev pri delu s starimi ljudmi (Skrb za stare ljudt) 4-5:253 Sabina Monro (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Nataša Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v času partnerkine nosečnosti 1: 13 Miran Možina (Bernard Stritih &): Narcistične motnje, duševne krize in ekološka suportivna pomoč v starosti (Skrb za stare ljudt) 4-5: 263 Damir Nadarevič (Dijana Krajina &): Kvalitativno raziskovanje resocializacije beguncev: Študija primera Zbirni center Črnomelj 1: 5 Adela Postružnik: Nematerialna pomoč starostnikom (Skrb za stare ljudi) 4-5: 337 Jože Ramovš: Medgeneracijska povezanost, samopomoč in kakovostna starost (Skrb za stare ljudi) 4-5: 315 Nino Rode (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša Špiranec Maurer): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v času partnerkine nosečnosti 1:13 Bernard Stritih (& Miran Možina): Narcistične motnje, duševne krize in ekološka suportivna pomoč v starosti (Skrb za stare ljudi) 4-5: 263 Jelka Škerjanc (Darja Zaviršek &): Analiza položaja izključenih družbenih skupin v Sloveniji in predlogi za zmanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva: Poročilo o raziskavi 6: 387 Nataša Špiranec Maurer (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v času partnerkine nosečnosti 1: 13 Lea Šugman Bohinc: Kibernetika spremembe in stabilnosti 2: 93 Lea Šugman Bohinc (Gabi Čačinovič Vogrinčič &): Učinkovitost (uspešnost) razgovora v socialnem delu z družino 3: 175 Vesna Švab: Zakaj je za delo z osebami s psihotičnimi duševnimi motnjami potrebno dodatno izobraževanje 1: 39 Darja Zaviršek (& Jelka Škerjanc): Analiza položaja izključenih družbenih skupin v Sloveniji in predlogi za zmanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva: Poročilo o raziskavi 6: 387 Jelka Zorn: Homoseksualnost iz perspektive drugega 1: 21 Ivanka Žibert: Šolanje otrok na osnovni šoli s prilagojenim programom: Intervju staršev in učiteljev 2: 129 ESEJ Tanja Lamovec: Ali je v človeku zares zver? 3: 217 POROČILA Blaž Mesec: Mednarodni simpozij Visoke strokovne šole za socialno delo in socialno pedagogiko Alice Salomon v Berlinu, 15.-16. Aprila 1999 1: 45 Andreja Kavar Vidmar: VI. evropski kongres delovnega prava in socialne varnosti 2: 139 Jelka Zorn: Poročilo o študijskem obisku praškega Centra za študije spola 3: 227 Alojzija-Slavka Mijoč: Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje (Skrb za stare ljudi) 4-5: 365 66 INDEKS LETNIKA 2000 Danica Matjanec: Strategija razvoja organizirane skrbi za starejše v Domu Danice Vogrinec, Maribor (Skrb za stare ljudi) 4-5: 369 Vida Miloševič Arnold: Skrb za stare ljudi v Clevelandu (Skrb za stare ljudi) 4-5: 373 RECENZIJE Srečo Dragoš: R. Lkvičar (1999), Vodnik po nevladnih organizacijah v Sloveniji. Ljubljana: ADI - Agencija za razvojne iniciative 1: 51 Milko Poštrak: Stankovič, tomc, vei.ikon.ia (ur.) (1999), Urbana plemena: Subkulture v Sloveniji v devetdesetih 3: 231 Miha Lobnik: E. D. Rothbi.um, 1. A. Bond (\99в),Preventingheterosexism andhomophobia. Thousand Oaks: Sage Publications 6: 441 67 POVZETKI Andreja Kavar Vidmar SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI Izr. prof. dr. Andreja Kavar Vidmar predava pravne vede na Visof2i šoli za socialno delo Univerze v Ljiibljani. Prispevek podaja oris razvoja in pravne ureditvx Evropske zveze (EU) od Rimske pogodbe do vrha v Niči. Prikazani so najvažnejši pravni viri, ki se nanašajo na socialno varnost v EU, ter njihov vpliv na sisteme socialne varnosti v državah kandidatkah, posebej v Sloveniji. V EU ne obstaja pravno zavezujoč nadnacionalni sistem socialne varnosti. Harmonizacija socialne varnosti je predvsem posledica ekonomskih ciljev EU Kljiične besede: socialna varnost. Evropska unija, pravo EU Srečo Dragoš POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE POROČILO O RAZISKAVI Doc. dr. Srečo Dragoš predava sociologijo na Visof?.i šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani Ker je krščanstvo med vsemi religijami najbolj prozelitsko naravnano, med njegovimi variantami pa je taka zlasti katoliška vera, se pojavlja vprašanje o odnosu med katoliško dejavnostjo in drugimi vrstami (načini, področji) delovanja, ki ne temeljijo na veri. Kako Rimskokatoliška cerkev pri nas razume ta problem in kako nanj odgovarja? V raziskavi, predstavljeni v tem prispevku, je analizirana navzočnost Rimskokatoliške cerkve v največjih medijih množičnega obveščanja na Slovenskem v času predvolilnega boja za parlamentarne volitve ob koncu prejšnjega leta. Pokazalo se je, da so izrazito v ospredju (tako po zaslugi cerkvenih akterjev kot nekaterih političnih strank) naslednje teme: odnos med vero in politiko, vprašanje verske oskrbe v vojski, vprašanje verskih vsebin v javnem šolstvu in odnos RKC do tiskanih in elektronskih medijev. V sklepu tega prispevka so povzeta opozorila v zvezi s cerkveno strategijo, v zvezi z ravnanjem političnih strank in v zvezi s politično kulturo na Slovenskem, kjer je v zadnjem desetletju prišlo do pomembnih premikov z mogočimi negativnimi posledicami za krščanstvo in za celotno družbo. Ključne besede: krščanstvo, religija, cerkev, klerikalizem, kulturni boj, politika, volitve. Tanja Larлovec UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA Prof. dr. Tanja Lamovec je upokojena profesorica psihologije in vodilna aktivistka gibanja uporabnikov psihiatrije v Sioveniji. Avtorica predstavi različne oblike zagovorništva, kakor so se razvijale pri nas (vrstniško in kolektivno zagovorništvo in samozagovorništvo), in svoje aktivnosti na tem področju, zlasti v okviru organizacije uporabnikov psihiatrije Paradoks. Opiše tudi najpogostejše probleme uporabnikov in oblike njihovega reševanja v okviru zagovorništva, hkrati pa opozarja na še nerešena vprašanja v razmerju uporabniki-država, kamor sodi poleg finančnih vprašanj tudi in še zlasti vprašanje (ne)ustrezne zakonodaje. Ključne besede: zagovorništvo, duševno zdravje v skupnosti, zakonodaja, usposabljanje uporabnikov psihiatrije. 69 POVZETKI Jasna Cajnko ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI? Jasna Cajnko je profesorica socialne pedagogike, strokovna delavka in direktorica Centra za socialno delo Ruše. Avtorica podaja svoj pogled na potrebna znanja in potrebno profesionalno usmerjenost zaposlenih na centrih za socialno delo. Razmišlja o tem, ali socialni delavci izgubljajo svojo identiteto, če nadaljujejo svoje izobraževanje na področju drugih, čeprav podobnih in sorodnih strok, in kaj pomeni to dejstvo za razvoj socialnega dela. Ključne besede; socialno delo, center za socialno delo, poklicna identiteta, razvoj profesije. Tanja Cink STRESKOTFUNKCIJAKULTURE Tanja Cink je diplomirana socialna delavka, zaposlena v podjetju B.&Z., d.o.o., Inženiring za izobraževanje, svetovanje in raziskave. Stres na delovnem mestu je dejavnik, ki lahko kaže tudi na kvaliteto delovnega življenja in življenja nasploh. Če ta zaposlenim ni zagotovljena, obstaja velika nevarnost nezmožnosti prilagajanja zaposlenih na zahteve in negativnega razpoloženja do organizacije. Tako ne moremo več govoriti o povezovalnem ali identifikacijskem faktorju zaposlenih z organizacijo (organizacijski kulturi) in ogrožen je nadaljnji razvoj in obstoj organizacije. Iz tega izhaja, da je naloga sleherne organizacije razvijati orodja, ki bodo rabila ohranjanju take higiene dela, ki zaposlenih ne bo ogrožala, temveč bo vir zadovoljstva. Namreč, zadovoljevanje potreb zaposlenih je ključ uspeha vsake organizacije in zelo pomembna opredelitev širšega sistema organizacijske kulture. Ključne besede: stres, stresorji, organizacijska kultura. 70 ABSTRACTS Andreja Kavar Vidmar SOCIAL SECURITY IN THE EUROPEAN UNION Dr. Andreja Kavar Vidmar is associate professor of legal sciences at University of Ljubljana School of Social Work. The contribution outlines the development and the legal regulation of European Union since the Treaty of Rome till the summit in Nice. The most important legal sources relating to social security in EU are presented, as well as their impact on the systems of social security in the candidate states, in particular Slovenia. There is no legally binding super-national system of social security. The harmonization of social security originates primarily in the economical aims of EU. Keywords: social security European Union, legislation in EU. Srečo Dragoš THE POLITIZATIONOFTHE ROMAN CATHOLIC CHURCH RESEARCH REPORT Dr Srečo Dragoš is a lecturer of sociology at University of Ljubljana School of Social Work. Since Christianity, and amongst its variants in particular Catholicism, is the most proselytising religion, the question arises about the relationship between Catholic action and other kinds of action, those that are not based on creed. How does the Roman Catholic Church in Slovenia understand this problem and how does it respond to it? The presented research analysed the presence of the RCC in the biggest media in Slovenia during the campaign for parliamentary election at the end of 2000. Markedly outstanding turned out to be the following topics: the relationship between religion and politics, the issue of religious provision in the military, the issue of religious contents in public education, and the attitude of the RCC towards the press and electronic media. The conclusion of the paper resumes the main issues regarding the RCC's strat- egy, the proceedings of political parties and the political culture in Slovenia, which have been subjected to significant shifts with potentially damaging consequences for the RCC and the whole society. Keyword: Christianity, religion, Roman Catholic church, clericalism, cultural struggle, politics, election. Tanja Lamovec USERS'INITIATIVES ANDTHE STATE Dr Tanja Lamovec is a professor of psychology, now retired, and the leading activist in the psychia- try users' movement in Slovenia. The author presents various forms of advocacy, as they were developed in Slovenia (peer and collective advocacy and self-advocacy), and her own activities in this field, particularly within a psychiatr}' users' association named Paradoks. She describes the commonest problems met by users and the forms of their solution in the framework of advocacy. She also points out the as yet unresolved problems in the relation between users and the state, which include, apart from finan- cial issues, especially the issue of (in)adequate legislation. Keywords: advocacy, community mental health, legislation, psychiatry users' training. 71 ABSTRACTS Jasna Cajnko ARE SOCIAL WORKERS IMPERILLED? Jasna Cajnko is a social pedagogue and director of Centre of Social Work Ruše. The author presents her views on the necessary knowledge and professional orientation of the employees of centres of social work. She ponders over the question whether social workers loose their identity, if they continue their training in the fields of other, however similar and related professions, and what is the impact of such a decision on the development of social work. Keywords: social work, professional identity, professional boundaries, professional training. Tanja Cink STRESS AS A CULTURAL FUNCTION Tanja Cink is a social worker, employed at a B. &Z., a company engaged in education, counselling and research. Stress in the workplace is a factor that can also point to the quality of working life and of life in general. If it is not assured to employees, there is a great danger that they will not be capable to adapt to requirements and will develop a negative attitude towards their organisations, hi this case, the cohesion or identification of the employees with their organisations (organisation cul- ture) is shaken and the progress, even the existence of the organisation is imperilled. Conse- quently, the task of every organisation is to develop tools to preserve a climate that will not threaten employees but will rather be a source of contentment. Key words: stress, stressors, organisation culture. 72 POPRAVEK v prejšnji številki Socialnega dela (letnik 39, številka 6) je pri raziskovalnem poročilu Darje Zaviršek in Jelke Škerjanc z naslovom »Analiza položaja izključenih družbenih skupin v Sloveniji in predlogi za zrлanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva« izostalo tole pojasnilo: Naloga je bila opravljena v okviru programa Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo za leto 1998. Objavo je dovolilo Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve kot končni uporabnik rezultatov. IZDAJE VISOKE SOIE Z^ SOCIAINO DEW Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano- vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT) Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT) Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT) Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160 SIT) Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano) Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT) Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT) Naročila:Knjižnica VŠSD, Topniška 33, 1000Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih Marija Ovsenik, Milan Amhrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za samorazvoj (5.250 SIT) Srečo Dra(;oš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: KRT Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totcdnih ustanov. Ljubljana: /* cL (3.650 SIT) Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo (nova, popravljena navodila!) • Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami. • Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v formatu RTF. • Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.A^e uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema < >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk. • Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. • Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan 2- malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah, pripišete »«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako. • Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe. • Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov (npr MS Word)! • Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri zborniki! pa v oklepaju)-. Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu. D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London: Routledge. J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy- chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115). J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York: Norton. — (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./ Amer. Psychoanal Assn., 39: 399-415. G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60. Didier-Weileí «/. El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision. A. Miller (1992), Drama je hiti otrok. Ljubljana: Tangram. D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psy- choanalysis. New York: Basic Books (77-98). Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete. • Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier- Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr ...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr ...po Miller jevi (ibid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »o/^. cit.«, npr.:... (op. cit. : 121)... • Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra Iplay]..., s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske...«. • Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi. • Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko! • Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi, jih pripišite med < >. social work Vol. 40, February 2001, Parti Published by University of Ljubljana School of Social Work All rights reserved Editorial Advisory Board Vika Beve Franc Brine Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Flaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič Anica Kos Editor Bogdan Lešnik Associate Editors Darja Zaviršek (book reviews) Srečo Dragoš (research) Jo Campling (international editor) Address of tiie Editors Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia phone (+3861 ) 43-77-615, fax 43-77-122 e-mail sociaino.delo@uni4j.si www.vssd.uni-lj.si/sd Editorial Advisory Board (cont.) Blaž Mesec Mara Ovsenik Jože Ramovš Pavla Raposa Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač Marjan Vončina selected contents Andreja Kavar Vidmar SOCIAL SECURITY IN THE EUROPEAN UNION 3 Srečo Dragoš THE POLITIZATION OF THE ROMAN CATHOLIC CHURCH (RESEARCH REPORT) 13 Tanja Lamovec USERS' INITIATIVES AND THE STATE 29 Jasna Cajnko ARE SOCIAL WORKERS IMPERILLED? 37 Tanja Cink STRESS AS A CULTURAL FUNCTION 43 ENGLISH ABSTRACTS 71 Published in six issues per year socialno delo 40 (2001 ), 1 članki Andreja Kavar Vidmar SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI 3 Srečo Dragoš POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE (POROČILO O RAZISKAVI) 13 Tanja Lamovec UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA 29 Jasna Cajnko ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI? 37 Tanja Cink STRES KOT FUNKCIJA KULTURE 43 poročilo MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO • Natalija Jeseničnik, Urša Slatenšek 59 indeks LETNIK 2000 65 povzetki SLOVENSKI 69 ANGLEŠKI 71 ISSN 0352-7956 UDK 304+36