socialno delo
letnik 40 - februar 2001 - št. 1
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Fiaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Aniea Kos
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni urednil(
Bogdan Lešnik
Urednil(i
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Nasiov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (01) 43-77-615, faks 43-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-jj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Urednišlii svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisnna, knjižne recenzije in druge 'prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anoninnno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene
avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjennoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila
imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh
časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali
recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Karočnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (2000).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Andreja Kavar Vidmar
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZ
NASTANEK IN RAZVOJ EVROPSKE ZVEZE
Evropska zveza je nastala kot rezultat pro-
cesa gospodarskega združevanja evropskih
držav, ki poteka že vse obdobje po 2. sve-
tovni vojni. Po končani vojni je bila Evropa
potrebna gospodarske obnove, preprečiti
je bilo treba ponovno oborožitev Nemčije,
začenjalo se je obdobje hladne vojne.
Leta 1951 so Francija, Nemčija, Italija,
Nizozemska, Belgija in Luksemburg s tako
imenovano Pariško pogodbo {Treaty of
Parish ustanovile Evropsko skupnost za
premog in jeklo.
Iste države so leta 1957 z Rimsko pogod-
bo (Treaty ofRome^ ustanovile še Evropsko
gospodarsko skupnost (EGS) in Evropsko
skupnost za jedrsko energijo (Euratom).
Vse tri skupnosti so imele enako organi-
zacijsko strukturo: skupščino oziroma par-
lament, svet (ministrov) in komisijo. S
Spojitveno pogodbo oziroma Pogodbo o
združitvi {Merger Treaty) je leta 1965 prišlo
do spojitve organov vseh treh skupnosti.
Spojitev organov ne pomeni formalne zdru-
žitve treh Skupnosti. Uporaba izrazov Ev-
ropska skupnost oziroma Evropske skupno-
sti zato variira. V nekaterih tekstih je upo-
rabljena ednina, v drugih množina.
Prvotnim šestim državam članicam so se
leta 1972 pridružile Danska, Irska in Velika
Britanija, leta 1980 Grčija, leta 1986 Portu-
galska in Španija.
Leta 1986 je bila sprejeta Enotna evrop-
ska listina {Single European Act), ki je
stopila v veljavo leta 1987 in je prinesla in-
stitucionalne spremembe.
VMaastrichtu jebilaleta 1991 sklenjena
Pogodba o Evropski zvezi {Treaty on Euro-
pean Union) ali Maastrichtska pogodba, s
katero so pogodbenice ustanovile Evrop-
sko zvezo (unijo). Letnice se v različnih
tekstih razlikujejo, ker se nekatere nanašajo
na podpis, druge na ratifikacijo pogodb.
Evropska zveza je nova faza v procesu
ustvarjanja tesnejše povezave med ljudstvi
Evrope {peoples of Europe). Zveza temelji
na Evropskih skupnostih, ki jih dopolnju-
jejo politike in oblike sodelovanja, dolo-
čene s Pogodbo o Evropski zvezi. Evropske
skupnosti predstavljajo tako imenovani
prvi steber Evropske unije, drugi je skupna
zunanja in varnostna politika, tretji pa sode-
lovanje na področju pravosodja in notranjih
zadev.
Z ustanovitvijo Evropske zveze Evropska
skupnost oziroma Evropske skupnosti niso
prenehale obstajati, kar pravno naravo
evropskega povezovanja in terminologijo
še bolj zaplete. Ilešič (1998: 22) je mnenja,
da je pravilneje govoriti o Evropski skupno-
sti, ker Evropska unija ni samostojen pravni
subjekt. Na voljo je torej več poimenovanj.
Katero je v konkretnem primeru najbolj
ustrezno, je težko presoditi. V Sloveniji je v
uradnih in strokovnih tekstih in v medijih
pogosto rabljen izraz Evropska unija ali
kratica EU, čeprav je »unija« po slovensko
»zveza«. Natančna raba izrazov Evropska
skupnost oziroma Evropska unija ni dore-
čena niti znotraj Unije same (Vehar 1999:
20).
Leta 1995 so v Evropsko skupnost in
Evropsko zvezo vstopile Avstrija, Finska in
Švedska.
Nadaljnje spremembe so bile sprejete
leta 1997 z Amsterdamsko pogodbo {Treaty
of A msterda m).
3
ANDREJA KAVAR VIDMAR
Med državami članicami Evropske zveze
je vzpostavljen svoboden pretok blaga,
uslug, oseb in kapitala.
Razmerje med organi Evropske zveze -
Parlamentom, Komisijo, Svetom in Evrop-
skim sodiščem (v Luksemburgu) -, ki se
kaže v pristojnostih in postopkih spreje-
manja odločitev, je drugačno kot na nivoju
držav. Parlament nima enake moči kot na-
cionalna zakonodajna telesa, je predvsem
predstavniški organ. Zakonodajna funkcija
je v večji meri v pristojnosti Sveta. V Svetu
ima vsaka država članica enega predstav-
nika - ministra. Predsedniki Sveta se me-
njajo vsakih 6 mesecev po dogovorjenem
zaporedju. Izvršilna funkcija pripada Komi-
siji. Komisija varuje interese Skupnosti kot
take. (De Smijter 1998: 202) Na splošno
velja, da sta Evropski Parlament in Komisija
»motorja« združevanja. Svet pa zastopa
interese držav članic.
Odločanje v Evropski skupnosti je bilo
spočetka soglasno. Drugače povedano, vsa-
ka članica je imela pravico veta. Z večanjem
števila članic se je pojavila potreba po
večinskem odločanju, ki je bilo vpeljano
glede nekaterih, ne pa vseh zadev.
Organi Evropske skupnosti so sestav-
ljeni tako, da je upoštevano število prebival-
stva v državah članicah. Glas posameznih
članic je različno ponderiran. Pri glaso-
vanju v Svetu imajo najmočnejše države
Francija, Italija, Nemčija in Velika Britanija
po 10 glasov, Španija 8, Belgija, Grčija,
Nizozemska in Portugalska po 5, Avstrija in
Švedska po 4, Danska, Irska in Finska po 3
in Luksemburg 2 glasova. Za kvalificirano
večino je po določbah Pogodbe o Evropski
skupnosti potrebno 62 glasov (čl. 205). Na
podoben način je določeno število poslan-
cev v 626-članskem Parlamentu.
Komisija ima 20 članov, ki so strokov-
njaki na svojem področju. Iz vsake države
je po en komisar, najmočnejše države imajo
po dva komisarja. Komisarji so neodvisni
od držav, iz katerih prihajajo. Komisarka za
zaposlovanje in socialne zadeve je v seda-
njem mandatu Anna Diamantopoulou iz
Grčije.
Vprašanje večinskega odločanja je eno
od tistih, ki jih mora Evropska skupnost
rešiti pred nadaljnjo širit\djo. Soglasno odlo-
čanje, ki je bilo utemeljeno, dokler je
Evropska skupnost imela šest članic, ne bo
več izvedljivo, ko jih bo imela dvajset ali več.
Spremembe, sprejete v Amsterdamu, ob-
ravnavajo stopnjevano sodelovanje (enhan-
ced cooperation), ki pomeni, da članice v
integracijskem procesu ne napredujejo
enako hitro. Podoben pomen imajo označ-
be »Evropa več hitrosti«, »diferencirana
Evropska integracija«. Ta metoda bi lahko
ogrozila acquis communautaire (fran-
coski izraz, ki se običajno ne prevaja, pome-
ni pa obstoječi pravni red Skupnosti), teme-
ljne principe Evropske zveze, kot je solidar-
nost med ljudstvi Evrope, in ekonomsko in
socialno kohezijo (De Smijter, op. cit. \ 214,
215) Razlike glede integracije so obstajale
že pred spremembami v Amsterdamu, npr.
vse članice niso v monetarni uniji. S pred-
videnim vstopom novih držav bodo razlike
še večje.
SPLOŠNO O PRAVU EVROPSKE SKUPNOSTI
Pravo Evropske skupnosti se deli na pri-
marno in sekundarno.
Primarno pravo sprejemajo države čla-
nice. Najpomembnejše so Pogodbe (Trea-
ties) in njihove spremembe in dopolnitve,
s katerimi so članice ustanovile in nadalje
razvijale Evropsko skupnost in Evropsko
zvezo. V »prečiščenem besedilu« sta to
Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti
(Treaty Establishing the European Co-
mmunity, TEEC), na kratko Pogodba o
Evropski skupnosti, ki ima 314 členov, in
Pogodba o Evropski zvezi (Treaty on
European Union - TEU), ki ima 53 členov.
Sekundarno evropsko pravo je pravo, ki
ga sprejemajo organi Evropske skupnosti.
To so predvsem uredbe (regulations),
smernice oziroma direktive (directives) ter
priporočila, odločbe (decisions) in drugi
akti. Uredbe so pravno obvezne ter dolo-
čajo cilje in način, kako naj države te cilje
dosežejo. Direktive so prav tako obvezne,
vendar predpisujejo samo cilje, ki jih mo-
rajo države članice doseči, njim samim pa
je prepuščeno, kako jih bodo uresničile.
Uredba ima splošno veljavnost, ter v celoti
in neposredno zavezuje vse države članice.
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
Direktiva zavezuje vsako državo članico le
glede rezultata, ki ga je treba doseči (Pe-
nnings 1994: 16). Državam članicam ni
treba prilagajati zakonodaje uredbam, ker
so uredbe neposredno uporabljive in od
dneva, ko začnejo veljati, neposredno
učinkujejo na celotnem ozemlju držav
članic Evropske skupnosti. Če so nacionalni
predpisi v nasprotju z uredbo Evropske
skupnosti, je treba uporabiti uredbo. Dire-
ktive niso neposredno uporabljive, temveč
se za njihovo učinkovanje zahteva zako-
nodajna (ali drugačna) akcija držav članic.
Direktive zavezujejo države članice glede
cilja, prepuščajo pa jim izbiro sredstev in
metod za dosego tega cilja (Ilešič, op. cit.\
146, 147) Harmonizacija nacionalne zako-
nodaje je torej potrebna glede direktiv, ne
pa glede uredb, ki učinkujejo neposredno.
Kljub neposrednemu učinku uredb pa
njihove določbe pogosto zahtevajo dodat-
no notranjo ureditev, saj npr. predvidevajo
določeno ureditev ali sankcioniranje pri-
stojnega nacionalnega organa, ki ga morajo
države članice tudi določiti (Vehar, op. cit. \
25)
Med državami članicami Evropske zveze
so velike razlike ne samo v gospodarski
moči, ampak tudi v zgodovini, kulturi in
pravnem sistemu.
Glede zbliževanja pravne ureditve ob-
stajajo različni postopki, izraženi s pojmi
zbliževanje (approximation), harmoni-
zacija in konvergenca. Pri harmonizaciji gre
po prevladujočem mnenju za vsebinsko
usklajevanje pravnih norm. Natančna ra-
zlika med konvergenco in harmonizacijo ni
jasna (Pennings, op. cit.-. 303).
Od teh načinov se razlikuje koordinacija,
pri kateri gre v bistvu za kolizijske norme.
Koordinacijska pravila v Evropski zvezi
rešujejo vprašanje, katera je tista država
članica, katere pravo bo uporabljeno v
konkretni zadevi. Pennings (op. cit.: 42)
pravi, da je razlika med harmonizacijo in
koordinacijo v tem, da se s harmonizacijo
spreminja nacionalna ureditev, koordi-
nacija pa se ne nanaša na nacionalna pravila
kot taka, ampak postavlja dodatna pravila z
namenom, da se prepreči negativne posle-
dice medsebojnega učinkovanja nacional-
nih pravnih sistemov.
Harmonizacija ne pomeni enostavnega
»prepisovanja« evropskega pravnega reda,
ampak tak način prevzemanja, ki v državi
članici zagotovi dejansko vsebinsko izvaja-
nje postavljenih ciljev. Harmonizacija je bila
na višku v sedemdesetih letih.
Za pravo Evropske skupnosti je pomem-
bno načelo subsidiarnosti (Pennings, op.
cit. -. 246-248; Vansteenkiste 1998: 253-257).
Po tem načelu smejo organi Evropske
skupnosti na nekem določenem področju
ukrepati in sprejemati odločitve le, če ciljev
takega ukrepanja ne bi bilo mogoče zadovo-
ljivo doseči na ravni držav članic, ter jih je
zaradi tega mogoče uspešneje uresničiti na
ravni Skupnosti (Ilešič, op. cit.-. 33). Skup-
nost na področjih, ki niso v njeni izključni
pristojnosti, v skladu z načelom subsidiar-
nosti ukrepa samo toliko, kolikor pred-
videnega ukrepa ukrepa ne more izvesti
država članica.
Teoretiki pravo Evropske skupnosti
ločijo tudi na tako imenovano »trdo« in
»mehko«. Prvo je obvezno, drugo sestavljajo
predvsem pravno neobvezna priporočila,
resolucije, programska načela in podobno
(Schulte 1997: 56).
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI SKUPNOSTI
Ob ustanovitvi so imele Evropske skupnosti
zlasti gospodarske cilje. Socialna dimenzija
je bila izražena predvsem v povezavi s
prostim gibanjem delavcev na območju
Skupnosti ter izboljševanjem njihovih
življenjskih in delovnih razmer. Še danes so
predpisi s področja dela in socialne varno-
sti zelo majhen del obsežnega evropskega
pravnega reda. Na področju dela in socialne
varnosti so države članice Evropske skup-
nosti upoštevale mednarodne akte, sprejete
v Mednarodni organizaciji dela in pozneje
v Svetu Evrope. (Svet Evrope je politična
organizacija evropskih držav s sedežem v
Strassbourgu. Članica Sveta Evrope je tudi
Slovenija.)
V Evropski skupnosti je dolgo časa ob-
stajalo prepričanje, da bo gospodarska rast
prinesla tudi socialni napredek, vendar se
to ni zgodilo. Začele so se pojavljati zahteve,
da je treba gospodarsko Evropo ali Evropo
ANDREJA KAVAR VIDMAR
kapitala dopolniti s socialno Evropo ozi-
roma Evropo dela. K obravnavanju socialne
politike v Evropski zvezi prispeva tudi
dejstvo, da je za Evropo značilna posebna
oblika kapitalizma (Gough 1997: 92-95),
»socialni kapitalizem«, oziroma, da gre za
evropski socialni model. Socialna varnost
je brez dvoma temeljni kamen moderne
demokratične družbe (Vansteenkiste, op.
cit.\ 264)
Obe Pogodbi (o Evropski zvezi in o
Evropski skupnosti) v uvodnih določbah
vsebujeta tudi socialni vidik. Pogodba o
Evropski zvezi (TEU) med cilji na prvem
mestu navaja: pospeševati ekonomski in
socialni napredek in visoko raven zapo-
slenosti in doseči uravnotežen in trajen
(sustainable) razvoj, zlasti z ustanovitvijo
območja brez notranjih meja, s krepitvijo
ekonomske in socialne kohezije in z vzpo-
stavljanjem ekonomske in monetarne unije,
vključno z enotnim denarjem, v skladu z
določbami te pogodbe (2. čl., 1. al.) Podob-
no so navedene naloge Skupnosti v Po-
godbi o Evropski skupnosti (TEEC, 2. čl.):
[...] pospeševati v okviru Skupnosti harmo-
ničen, uravnotežen in trajen razvoj gospo-
darskih aktivnosti, visoko raven zaposlenosti
in socialne zaščite [protection ], enakost med
moškimi in ženskami, trajno rast brez in-
flacije, visoko stopnjo konkurence in zbli-
ževanje [convergence] ekonomskih dosež-
kov, visoko raven zaščite in izboljšanje
kakovosti okolja, dvig življenjskega standarda
in kakovosti življenja ter ekonomsko in
socialno kohezijo in solidarnost med drža-
vami članicami.
Citirane uvodne določbe obeh Pogodb
so načelne, programske narave in niso ne-
posredno uporabljive. Cilji Evropske zveze
in Evropske skupnosti se lahko udejanijo s
pomočjo pravno zavezujočih aktov.
UREDBA 1408 O UPORABI SISTEMOV
SOCIALNE VARNOSTI
Pogoj za prosto gibanje delavcev na obmo-
čju Skupnosti je, da lahko uveljavijo in oh-
ranijo pravice iz socialne varnosti, prido-
bljene z delom na območju različnih držav
članic. Potrebna je koordinacija zakonodaje
držav članic. Pravna podlaga za koordi-
nacijo na področju socialne varnosti sta bila
nekdanji 48. (zdaj 39.) člen in 51. (zdaj 42.)
člen Pogodbe o Evropski skupnosti. Prvi
prepoveduje diskriminacijo na podlagi
državljanstva med delavci držav članic, kar
zadeva zaposlitev, plačo in druge delovne
razmere. Drugi pa omogoča Svetu, da na
področju socialne varnosti sprejme ukrepe,
ki so potrebni, da se omogoči svobodno gi-
banje delavcev. Gre predvsem za to, da se
takim delavcem in njihovim družinskim
članom zagotovi predpisane dajatve in
storitve socialne varnosti ter da se jim pri
odmeri dajatev upošteva vse prispevke, ki
so jih vplačali na ozemlju držav članic.
Bistveno načelo koordinacije, tudi v najbolj
minimalni obliki, je, da mora država
obravnavati migrante na enak način kot
svoje lastne državljane (Pennings, op. cit.-.
33). Za migrante v tem pomenu veljajo
državljani držav članic skupnosti.
Tako je bila leta 1971 sprejeta in pozneje
dopolnjena Uredba 1408/71 o uporabi
sistemov socialne varnosti za zaposlene,
samozaposlene in člane njihovih družin, ki
se gibljejo na območju skupnosti (Regula-
tion (EEC) No. 1480/71 of the Council of
14 June 1971 on the application of social
security schemes to employed persons, to
self-employed persons and to members of
their families moving within the Commu-
nity).
Uredba (4. čl., 1. odst.) se nanaša na na-
slednja področja socialne varnosti:
•	dajatve/ugodnosti (benefits) za primer
bolezni in materinstva
•	dajatve za invalidnost, vštevši tiste, ki
so namenjene ohranjanju ali izboljšanju
možnosti pridobivanja zaslužka
•	dajatve za starost
•	dajatve za preživele (survivors' bene-
fits)
•	dajatve za poškodbe pri delu in poklic-
ne bolezni
•	dajatve ob smrti (death grants)
•	nadomestila/dajatve za primer brezpo-
selnosti
•	družinske dajatve.
Izrecno je določeno, da se uredba ne
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
uporablja za socialno varstvo (assistance)
in zdravstveno varstvo, za programe ugod-
nosti za žrtve vojne ali njenih posledic in
za posebne sisteme za državne uradnike ali
osebe, ki se obravnavajo kot take (4. čl., 4.
odst.)
Nekatere dajatve imajo tako značilnosti
državnega socialnega varstva (public assi-
stance) kot značilnosti tradicionalnih daja-
tev socialne varnosti. To so tako imenovane
hibridne dajatve (Pennings, op. cit. \ 32) ali
mešane dajatve (Pieters 1998: 6), glede
katerih je koordinacija še posebno težavna.
Temeljno izhodišče je, da zaposleni in
samozaposleni zaradi tega, ker so se »gibali«
na območju več držav članic, ne smejo biti
glede socialne varnosti na slabšem kot tisti,
ki so vse svoje delovno aktivno obdobje
prebili samo na ozemlju ene članice.
Ob uporabi Uredbe 1408 je Evropsko
sodišče razvilo obsežno prakso, ki rešuje
številna teoretska in praktična vprašanja
socialne varnosti na območju Evropske
zveze. Kot rečeno, ni cilj uredbe, da bi
ustvarila enakost v vsakem pogledu, temveč
da bi dosegla enako obravnavanje tujih in
domačih delavcev v državi članici (Pe-
nnings, op. cit.-, 182). Prakso Evropskega
sodišča pravni teoretiki različno ocenjujejo.
Nekateri menijo, da preveč favorizira de-
lavce migrante, kar je nevarno, če so med
nacionalnimi ureditvami velike razlike (Pe-
nnings, op. cit. \ 231). Zaradi razlik v obsegu
socialne varnosti med državami članicami
- ki se bodo s širitvijo Evropske zveze še
povečale - se pojavlja strah pred »socialnim
turizmom«. V državah, kjer so dajatve iz so-
cialne varnosti višje, se bojijo priseljevanja
upravičencev iz držav, kjer so te dajatve
nižje.
Uredba 1408 je bila večkrat spremenjena
in dopolnjena. Čeprav ureja »samo« koor-
dinacijo, je za socialno varnost v Evropski
zvezi izredno pomembna, ker je pravno
obvezen akt in je neposredno uporabna. Je
eden od redkih »trdih« pravnih predpisov
o socialni varnosti v Evropski zvezi.
DIREKTIVE
Kljub poudarku na gospodarskih ciljih, kot
sta skupni trg ali gospodarska in monetarna
unija, je bilo treba v državah članicah Evrop-
ske zveze doseči harmonizacijo na nekate-
rih področjih, ki bolj ali manj (ne)posredno
vplivajo tudi na področje socialne politike
in socialne varnosti. Socialna politika Ev-
ropske zveze je povezana s svobodo gibanja
oseb. Finančno podlago ji daje Evropski
socialni sklad. Teme, ki jim Evropska zveza
na socialnem področju namenja največ po-
zornosti, so zaposlovanje in brezposelnost,
ki sta od Amsterdama dalje vključena kot
posebno poglavje v Pogodbo o Evropski
skupnosti (čl. 125-130); delovne razmere,
zlasti varnost in zdravje pri delu, industrij-
ski odnosi; od socialne varnosti v ožjem smi-
slu pa načela socialne varnosti in uporaba
predpisov socialne varnosti za delavce
migrante. Harmonizacija se zahteva zlasti
za enako obravnavanje moških in žensk in
za izboljševanje delovnih in življenjskih
razmer.
Enako obravnavanje moških in žensk je
v Evropski zvezi utemeljeno na dveh
podlagah: temeljnih človekovih pravicah, ki
ne dopuščajo diskriminacije na podlagi
spola, in svobodni konkurenci, ki bi jo
oviralo zaposlovanje cenejše ženske delov-
ne sile. Enako obravnavanje spolov je torej
eno tistih vprašanj dela in socialne varnosti,
na katera lahko Evropska skupnost posega
s »trdim pravom«. Področja, na katerih Ev-
ropska skupnost z direktivami ureja enako
obravnavanje spolov, so enako plačilo za
moške in ženske; enak dostop do zaposlitve,
poklicnega izobraževanja, napredovanja;
postopno uresničevanje enakosti v zadevah
socialne varnosti; starševski dopust.
Večje število direktiv ureja tudi vpraša-
nja varnosti in zdravja pri delu.
Direktive nalagajo državam članicam, da
morajo v določenih rokih sprejeti ukrepe,
s katerimi bodo zadostile zahtevam, ki so
predpisane z direktivami.
ANDREJA KAVAR VIDMAR
LISTINA O TEMELJNIH SOCIALNIH PRAVICAH
DELAVCEV
Do večjega vsebinskega posega na socialno
področje je prišlo leta 1989, ko je Evropska
skupnost sprejela Listino o temeljnih so-
cialnih pravicah delavcev (Community
Charter of Fundamental Social Rights of
Workers).
Listina vsebuje pomembne socialne in
ekonomske pravice, razdeljene na skupine,
kot so: svoboda gibanja; zaposlovanje in
plačilo; izboljšanje življenjskih in delovnih
razmer; pravica do socialne zaščite (social
protection); pravica do svobode združe-
vanja in kolektivnega pogajanja; pravica do
poklicnega usposabljanja; enako obravna-
vanje moških in žensk; pravica delavcev do
obveščenosti, posvetovanja in soudeležbe
(participation); varnost in zdravje pri delu;
zaščita otrok in mladine; zaščita starih oseb;
zaščita invalidnih oseb.
Listina je programskega značaja in ni
pravno obvezujoča. Ima samo političen
pomen in je ni mogoče uveljavljati pred
sodiščem (Hepple, cit. po Hendrickx 1998:
1б7). Penings (op. cit.: 300) pravi, da je
pravni značaj tega teksta težko določiti, ker
ne ustreza instrumentom, ki jih navaja
Pogodba.
SPORAZUM O SOCIALNI POLITIKI
IN AMSTERDAMSKA POGODBA
Na vrhu v Maastrichtu leta 1991 so države
članice z izjemo Velike Britanije sprejele
Sporazum o socialni politiki (Agreement on
Social Policy) z namenom uresničevanja
Socialne listine o pravicah delavcev iz leta
1989. Tedanja konzervativna britanska
vlada je uporabila pravico veta, ker člen
lOOa (zdaj čl. 95) Pogodbe o Evropski
skupnosti zahteva soglasno odločanje o
pravicah in interesih delavcev. Nizozemsko
predsedstvo je hotelo prepričati Britance,
naj vendarle naredijo kaj več na področju
socialne politike. Pripravilo je razmeroma
skromen predlog teksta, da bi dosegli vsaj
minimalen rezultat (Blanpain, op. cit.: 18).
Velika Britanija je predlog kljub temu za-
vrnila. Tako je Sporazum o socialni politiki
sprejelo 11 od tedanjih 12 članic Skupnosti.
Sporazum o socialni politiki je največji
poseg Evropske zveze na socialno področje
(Schulte, op. cit.\ 48). Cilji, določeni v 1.
členu, so naslednji: spodbujanje zaposlo-
vanja; izboljšanje življenjskega standarda in
delovnih razmer, tako da bi bila mogoča
harmonizacija ob ohranjanju doseženega
napredka; primerna socialna zaščita (social
protection); dialog med menedžmentom in
zaposlenimi; razvoj človeških virov za trajno
visoko stopnjo zaposlenosti; boj proti so-
cialni izključenosti (čL 117/1; zdaj čl. 136).
Sporazum o socialni poHtiki naj bi bil
korak v smeri večinskega odločanja na so-
cialnem področju. Tako imenovani evrop-
ski socialni model bi nadalje razvili na za-
sedanju v Amsterdamu. Skromni Sporazum
o socialni politiki iz Maastrichta pa je bil v
Amsterdamu (1997) skoraj dobesedno
vključen v Pogodbo o Evropski skupnosti.
Pozitivno je, da ga je sprejela tudi Velika
Britanija, ki je medtem dobila novo vlado.
Pogodbo o Evropski skupnosti je mogoče
spremeniti samo s soglasjem vseh držav
članic, zato je Maastrichtski sporazum o
socialni politiki postal »tako rekoč večen«
(Blanpain, op. cit. \ 18).
V Amsterdamu spremenjena Pogodba o
Evropski skupnosti navaja področja, o
katerih je mogoče odločati s kvalificirano
večino. To so tista, kjer bo spremembe
najlaže doseči. To so:
•	izboljšanje delovnega okolja, da se
zavaruje zdravje in varnost delavcev
•	delovne razmere
•	informiranje in posvetovanje z delavci
•	integracija oseb, izključenih iz trga
dela
•	enakost moških in žensk, kar zadeva
priložnosti na trgu dela ter obravnavanje
pri delu.
Soglasno odločanje vseh držav članic je
potrebno v naslednjih zadevah:
•	socialna varnost in socialna zaščita
(socialprotection) delavcev
•	zaščita (protection) delavcev ob pre-
nehanju delovnega razmerja
•	predstavljanje in kolektivna obramba
interesov delavcev in delodajalcev, vključ-
no s soodločanjem
•	pogoji zaposlovanja za delavce iz
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
tretjih držav, ki zakonito bivajo na ozemlju
Skupnosti
•	finančni prispevki za spodbujanje
(promotioii) zaposlovanja in ustvarjanja
delovnih mest, ne glede na določbe, ki se
nanašajo na Socialni fond (Social Fund).
Izključena področja, to so tista, o katerih
ne odloča Skupnost, ampak vsaka država
članica sama, pa so:
•	plače
•	pravica združevanja
•	pravica do stavke
•	pravica odpuščanja delavcev (the right
to impose lock-out) (TEEC, 137. čl.).
Tako ureditev socialnega področja mno-
gi kritizirajo, ker menijo, da je preskromna,
in ker ob sedanjem načinu odločanja ni
videti, da bi jo bilo mogoče spremeniti tako,
da bi dajala podlago za večjo socialno var-
nost delavcev in ostalih državljanov. Opo-
zarjajo tudi na različno ureditev gospo-
darske in socialne politike v Skupnosti. Prva
je pretežno v pristojnosti nadnacionalnih
organov Evropske skupnosti, druga pa
večinoma v pristojnosti držav članic. Na 6.
Evropskem kongresu delovnega prava in
socialne varnosti so bili udeleženci zelo
kritični do tega, da so izključena nekatera
najpomembnejša vprašanja s področja dela.
SPONTANA HARMONIZACIJA
Dejansko države članice svoje predpise o
socialni varnosti vsebinsko prilagajajo
pravu Evropske skupnosti v večji meri, kot
bi bilo glede na pravno ureditev nujno. Da
izpolnijo zahteve na gospodarskem podro-
čju, morajo včasih spremeniti predpise na
socialnem področju. Države članice, ki
imajo podobne probleme (npr. potreba po
spremembi pokojninskega sistema), jih
rešujejo na podoben način. Pri tem nepri-
jetne posledice sprememb svoji javnosti
neredko prikazujejo kot zahtevo Skupnosti,
kar pa drži samo delno oziroma posredno.
DRUGI AKTI
Čeprav je socialna politika Skupnosti po-
drejena gospodarski, ne mine pomemb-
nejše zasedanje njenih organov, na katerem
ne bi bilo govora o socialni politiki in social-
ni varnosti. Sprejeta je dolga vrsta pripo-
ročil, resolucij in podobnih pravno nezave-
zujočih aktov. V njih se izraža privrženost
človekovim pravicam, socialni pravičnosti
(kar koli že to pomeni) in evropskemu
socialnemu modelu.
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI SKUPNOSTI
IN DRŽAVE KANDIDATKE
V Amsterdamu je bilo doseženo soglasje o
nadaljnjem širjenju Evropske zveze. Kandi-
datke so, razen izjem, nekdanje socialisti-
čne države v gospodarski tranziciji s precej
nižjim nacionalnim bruto produktom
oziroma indeksom človekovega razvoja, kot
ga imajo članice Evropske zveze. Nivo
socialne varnosti v teh državah je praviloma
nizek. Slovenija je v tem pogledu precejšnja
izjema. (Po izračunu ZiMAR za leto 1997 je
bila Slovenija po indeksu človekovega
razvoja v svetovnem merilu na 28. mestu,
tik pred Portugalsko kot najslabše uvrščeno
članico EU. Po izračunu UNDP je bila
Slovenija na 33. mestu. Češka na 35., Poljska
na 44. in Madžarska na 47. mestu. Vir:
Hanžek 1999: 27.)
Odtod izhaja v sedanjih državah članicah
strah pred navalom cenene delovne sile iz
bodočih držav članic, strah pred socialnim
turizmom in socialnim »dampingom«
(dumping: zniževanje socialnih dajatev z
namenom znižati stroške delovne sile).
Veliki so tudi institucionalni problemi
Evropske skupnosti: sestava organov, šte-
vilo glasov posameznih članic, načini
odločanja in podobno.
Predpisi Evropske zveze v državah kan-
didatkah še ne veljajo, pač pa se morajo kan-
didatke še pred sprejemom v članstvo pri-
praviti na novo pravno ureditev, sprejeti
acquis communautaire. Tudi v Sloveniji je
izdelan program za prevzem pravnega reda
Evropske unije.
Slovenija je s Skupnostmi sklenila Evrop-
ANDREJA KAVAR VIDMAR
ski pridružitveni sporazum (ESP) z dolgim
naslovom »Evropski sporazum o pridružitvi
med Republiko Slovenijo na eni strani in
Evropskimi skupnostmi in njihovimi drža-
vami članicami, ki delujejo v okviru Evrop-
ske unije, na drugi strani« (Ur. 1. RS, 44/97,
MP 13/97), ki je začel veljati 1. februarja
1999. Na socialno področje se nanaša I.
poglavje IV. razdelka z naslovom Pretok
delovne sile (čl. 38-44), na socialno varnost
delavcev pa 39- člen, ki se glasi:
1. Da bi uskladili sisteme socialne varnosti
za delavce s slovenskim državljanstvom, ki so
zakonito zaposleni na ozemlju države člani-
ce, in za člane njihovih družin, ki v tej državi
zakonito prebivajo, ter ob upoštevanju po-
gojev in načinov, ki veljajo v vsaki posamezni
državi članici:
•	se vsa obdobja zavarovanja, zaposlitve
ali bivanja teh delavcev v različnih državah
članicah seštevajo za pokojnine in rente za
starost, invalidnost in smrt, kakor tudi za
zdravstveno oskrbo za te delavce in njihove
družinske člane;
•	vse pokojnine ali rente za starost, smrt,
nesreče pri delu ali poklicne bolezni ter
invalidnost kot njihovo posledico, z izjemo
prispevkov, ki niso zagotovljeni s prispevki
za socialno varnost, so prosto prenosljive po
stopnjah, ki veljajo na podlagi zakonodaje
države ali držav članic, v breme katerih
gredo.
Ti delavci dobivajo tudi družinske dodat-
ke za svoje družinske člane, kot so določeni
zgoraj.
Slovenija zagotovi delavcem, ki so držaA^-
Ijani države članice in so zakonito zaposleni
na njenem ozemlju, ter njihovim družinskim
članom, ki zakonito bivajo na njenem oze-
mlju, podobno obravnavo, kot je opredeljena
v drugi in tretji alinei prvega odstavka.
V VI. razdelek Pridružitvenega spora-
zuma, ki obravnava gospodarsko sodelova-
nje, je vključeno sodelovanje na socialnem
področju (89. čl.), ki navaja sodelovanje na
področju zdravja in varstva pri delu,
zaposlovanja in socialne varnosti. Slednjo
na kratko opredeli:
Namen sodelovanja med pogodbenicami na
področju socialne varnosti je prilagoditi
sistem socialne varnosti Slovenije novim go-
spodarskim in družbenim zahtevam, pred-
vsem z zagotavljanjem storitev strokovnjakov
in organiziranjem oblik obveščanja in
usposabljanja.
Sam ESP, kljub v preambuli omenjenemu
končnemu cilju Slovenije, da pristopi k Ev-
ropski uniji, nikakor ne zavezuje Evropske
unije, kdaj in sploh bo Slovenija sprejeta v
članstvo (Vehar, op. cit. \ 33).
Okvirni datumi in kriteriji za sprejem
novih članic se spreminjajo. V državah kan-
didatkah si pristojni organi prizadevajo kar
najbolje in čim prej izpolniti ne čisto nedvo-
umne zahteve Skupnosti in posameznih čla-
nic. Tako prihaja do posebne oblike sponta-
ne harmonizacije. Kandidatke pri sprejema-
nju oziroma spreminjanju svoje zakonodaje
ne upoštevajo le pravno obveznih predpi-
sov Evropske zveze, ampak tudi pravno ne-
zavezujoče »mehko pravo«. Priporočila, re-
solucije in podobni akti Evropske skupno-
sti imajo za države kandidatke v sedanjih
okoliščinah veliko večjo dejansko moč, kot
izhaja iz njihove pravne narave. Prihaja do
nenavadnega položaja, da so predpisi Evro-
pske skupnosti za države kandidatke v pra-
ksi celo »bolj obvezni« kot za države članice.
Navedeno velja tudi za Slovenijo, njeno
socialno politiko in predpise s področja
socialne varnosti in delovnih razmerij.
Predlogi novih predpisov so pripravljeni v
skladu s pravnim redom Evropske skup-
nosti. Glede mnogih vprašanj je to brez dvo-
ma pozitivno, npr. pri povečanju denarnega
dodatka v socialnem varstvu, aktivni poli-
tiki zaposlovanja, varnosti in zdravju pri
delu, prepovedi diskriminacije na področju
dela in socialne varnosti, pri preprečevanju
socialne izključenosti.
Vpeljevanje različnih oblik prostovoljnih
zavarovanj (pokojninskega, zdravstvenega)
poleg pozitivnih posledic pomeni manjšo
intrageneracijsko in intergeneracijsko soli-
darnost. Socialno šibkejši si dodatnih oblik
zavarovanj ne morejo plačati. Enakost pred
zakonom še ni dejanska enakost.
Razlike med plačami delavcev in delavk
so obstajale v prejšnjem sistemu in se
nadaljujejo, težave pri zaposlovanju žensk
10
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
SO se Še povečale. Postopno zmanjševanje
pozitivne diskriminacije žensk v pokojnin-
skem sistemu povzroča, da so bremena
sprememb za zavarovanke bolj občutna kot
za zavarovance. Če predpisom o enakem
obravnavanju moških in žensk ne bo sledilo
tudi dejansko, ne le pravno enako obrav-
navanje spolov na trgu delovne sile, bi se
utegnil položaj žensk v delovnem pravu in
socialni varnosti celo poslabšati.
Države kandidatke za sprejem v Evrop-
sko zvezo, vključno s Slovenijo, imajo pri
prilagajanju svojih predpisov pravnemu
redu Skupnosti majhen manevrski prostor.
Akti s področja socialne varnosti, ki temelji-
jo na evropskem socialnem modelu, so mo-
derni in v skladu z mednarodnimi predpisi
o človekovih pravicah. V tem pogledu je
»prisila« Skupnosti pozitivna. Težave so kot
vedno v praksi. Sistemi socialne varnosti v
posameznih državah so rezultat dolgotraj-
nega razvojnega procesa, na katerega vpli-
vajo zgodovinske in kulturne okoliščine,
sistem vrednot itn. Sprememba posamez-
nih delov sistema ima lahko negative po-
sledice na druge dele oziroma sistem kot
celoto. Izpolnjevanje ekonomskih kriterijev
za sprejem v Skupnost lahko poslabša so-
cialni položaj na tistih področjih, kjer je
obstoječa ureditev ugodnejša. Predvsem pa
velja, da za dejanski prevzem pravnega reda
Evropske skupnosti ne zadošča zgolj spre-
memba predpisov.
DODATEK
7. in 8. decembra 2000 so bile ne vrhu EU v
Niči oblikovane nove spremembe pogodb
o EU, ki jih morajo države članice še
sprejeti. Formalno je pot širitvi EU odprta,
stvarne težave ostajajo. Teža glasov sedanjih
in bodočih članic pri večinskem odločanju
je na novo določena, področja/vprašanja,
o katerih se lahko večinsko odloča, niso
bistveno spremenjena. Sprejeta je bila Listi-
na temeljnih pravic, vendar kot pravno ne-
zavezujoč akt.
Odzivi na vrh v Niči so predvsem pri
tistih, ki si želijo hitrejšega napredka, precej
kritični. Na kratko jih izraža naslov članka
F. Dehoussa (profesor na Univerzi v Liegeu,
predstavnik Belgije na pogajanjih o Amster-
damski pogodbi) v belgijskem dnevniku
Liberation: »Prevelika Evropa, premajhna
pogodba«.
SKLEP
V Evropski zvezi ne obstaja pravno zave-
zujoč nadnacionalni sistem socialne varno-
sti. Sisteme socialne varnosti v državah
članicah povezujejo cilji oziroma program-
ska načela, koordinacijska pravila o uporabi
sistemov socialne varnosti za migrante iz
teh držav in nekatere direktive, ki posegajo
na področje socialne varnosti zaradi pre-
prečevanja diskriminacije in varstva svo-
bodne konkurence. Harmonizacija socialne
varnosti je predvsem posledica ekonom-
skih ciljev Evropske skupnosti.
11
ANDREJA KAVAR VIDMAR
Literatura
R. BiAN'PAiN (1998), The European Union, Employment, Social Policy and the Law. V: R. Bianpain
(ur.). Institutional Chaiiges and European Social Policies after the Treaty of Amsterdam. Haag-
London-Boston: Kluwer Law International (1-65).
E.	De Smi.íter (1998), The Constitutional Amendments made to Treaty on European Union by the
Treaty of Amsterdam. V: R. Bianpain (nr.), Institutional Changes and European Social Policies
after the Treaty of Amsterdam. Haag-London-Boston: Kluwer Law International (183-229).
F.	Dehousse (2000), Europe trop grande, traite trop petit. Liberation, 1 december 2000.
I. Gough (1997), Social Aspects of the European Model and its Economic Consequences. V: W.
Beck, L. van der Maesen, A. Walker (ur.), The Social Quality of Europe. Haag-London-Boston:
Kluwer Law hiternational (79-96).
M. Hanžek (ur.) (1999), Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 1999. Ljubljana: LJrad za makro-
ekonomske analize in razvoj.
F. Hendrickx (1998), Fundamental Rights in the EU. V: R. Bianpain (ur.), Institutional Changes and
European Social Policies after the Treaty of Amsterdam. Haag-London-Boston: Kluwer Law
International (157-181).
M. Ii.Ešič (\999>), Pravo Evropske Skupnosti. Študijsko gradivo in sodna praksa. 3. dop. izdaja. Pravna
fakulteta v Mariboru.
F. Pennincìs (ed.) (1994), Introduction to European Social Security Law. Deventer: Kluwer Law
and Taxation Publishers.
D. PiETERS (1998), Introduction into the Basic Principles of Social Security. Deventer: Kluwer Law
and Taxation Publishers.
B. Schulte (1997}, furidical Instruments of the European Union and the European Communities.
V: W. Beck, L. van der Maesen, A. Walker (ur.). The Social Quality of Europe. Haag-London-Boston:
Kluwer Law hiternational (45-67).
S. Vansteenkiste (1998), Social Security in the European Community: Towards a Federal Style
Division of Competencies? V: D. Pieters (ur.): Social protection of the Next Generation in Europe.
Haag-London-Boston: Kluwer Law International (251-276).
P. Vehar (1999) Splošna vprašanja o pravu Evropskih skupnosti ter pregled nekaterih mejnikov v
odnosih med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo oziroma Evropskimi skupnostmi. V: T.
Doi.čič et al (ur.). Evropski sporazum o pridružitvi z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom
kazalom. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije (18-35).
Predpisi Evropske zveze: http://europa.eu.int/eur-lex/en/index.html
12
Srečo Dragoš
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
POROČILO O RAZISKAVI
UVOD
Med vsemi svetovnimi religijami je krščan-
stvo najbolj prozelitsko naravnano. To po-
meni, da je usmerjeno v nenehno širjenje,
ki je neizvedljivo brez pridobivanja novih
pripadnikov. To širjenje članstva pa je seve-
da nemogoče brez spreobrnjenja (konver-
zije). Prozelitska usmerjenost religij je po-
gosta, tako rekoč značilna, čeprav je res, da
ni ntijna. Obstajajo religije, ki niso pro-
zelitske, in po drugi strani obstajajo tudi
povsem nereligiozne tvorbe, ki so lahko
izrazito prozelitske (npr. nekateri državni
režimi, institucije). Argumenti za trditev, da
je prozelitstvo najbolj izraženo ravno v
krščanstvu, so v glavnem teološki ali socio-
loški. Prvi so tisti, ki jih najdemo v Svetem
pismu in v njegovih interpretacijah, bodisi
uradnih (cerkvenih) ali neuradnih. Brez
nagovarjanja drugih k sprejetju drugačnih
vrednot, kot so jih imeli prej, brez spreobr-
njenja k drugačni kulturi in brez pridobi-
vanja za nove vzorce socialnega ravnanja si
krščanstva sploh ne moremo predstavljati.
Svetopisemski teksti so tako rekoč eno
samo potovanje; transcendenca (navezava
na Boga) je nerazdružljivo povezana z inter-
kulturnim potovanjem, se pravi, s fizičnimi
premiki po teritorijih različnih kultur (ju-
dovskih, poganskih). Sociološki argumenti
pa so v empiričnih trendih, ki jih lahko ilu-
striramo s številkami. Na primer: v zadnjih
petsto letih je krščanstvo pridobilo več
pripadnikov kot katera koli druga svetovna
religija. Skoraj polovica svetovnega prebi-
valstva se prišteva k dvema najbolj razširje-
nima religijama, muslimanski in krščanski;
prvih je nekaj več kot milijarda, kristjanov
pa okrog dve milijardi. Prozelitsko težnjo
pa gotovo še bolj nazorno ilustrirajo krščan-
ski misijoni: na svetu je več kot 300 tisoč
krščanskih misijonarjev. To ni podatek iz
prejšnjih stoletij, ko je bilo fizično misijo-
narstvo še pomembnejše zaradi nerazvitih
sredstev množičnega obveščanja; gre za
aktivne misijonarje v 90-tih let dvajsetega
stoletja. Pri tem tudi ni zanemarljiva stru-
ktura držav, iz katerih misionarji prihajajo.
Poglejmo spisek desetih držav, v katerih se
rekrutira največ misijonarjev in ki imajo
zato v svetovni bilanci krščanskih misijo-
narjev najštevilčnejši delež. Največje izvo-
znice misijonarjev so torej ZDA (69.000),
potem Španija, na tretje mesto se uvršča Ita-
lija, sledijo pa Francija, Nemčija, Kanada, Ve-
lika Britanija, Nizozemska, Irska in Belgija
(9.000). Iz tega izhaja pomemben sklep za
krščanski prozelitizem: celo v dobi globali-
zacije in v času hiperrazvitosti svetovnih
komunikacijskih sredstev ostaja krščansko
misijonarstvo izrazit trend, ki ga nikakor ne
moremo imeti zgolj za relikt preteklosti;
narobe, med največjimi izvozniki te dejav-
nosti so razvite države Zahoda, ki s svojim
gospodarstvom, politiko in kulturo diktira-
jo globalne trende po vsem planetu. Uvoz-
niki misijonarjev so seveda manj razviti in
nerazviti, torej tisti, ki jim je globalizacija
vsiljena, kar pomeni dvoje: da se ji ne mo-
rejo izogniti in da jim vstop v globalne
trende prinaša več negativnih kot pozitiv-
nih učinkov. Na vrhu seznama uvoznic
krščanskih misijonarjev so Brazilija, Kongo,
Argentina, Južna Afrika, Mehika, Filipini in
Venezuela (gl. O'Brien, Palmer 1999).
Navedeni podatki so lahko dobra iztoč-
nica za številne teme, ki nikakor niso nove.
13
SREČO DRAGOS
postajajo pa spričo globalnih trendov iz-
jemno pomembne tako za kristjane kot za
nekristjane, tako na makro kot za mikro
nivojih. Čeprav v tem prispevku ne bom
načenjal teh vprašanj, naj jih nekaj našte-
jem: vprašanje inkulturacije, asimilacije in
kulturnega imperializma; vprašanje univer-
zalnosti krščanskih načel, njene etike in
celotne religije tudi v postmodernih raz-
merah; vprašanje prozelitizma v trendih
pluralizma, sekularizacije in sočasne verske
revitalizacije; vprašanje institucionalizira-
nih religij, religioznih kontestacij in ver-
skega trga; vprašanje osmislitvenih identitet
in strategij na osebnih, skupnostnih in
nacionalnih ravneh; vprašanje vrednostne
racionalizacije (razmerje med sredstvi in
cilji na verskem področju); vprašanje us-
pešnih in neuspešnih, dopustnih in nedo-
pustnih prozelitskih načinov itn.
V nadaljevanju se bom omejil na ožje
vprašanje, ki je v zvezi s prejšnjimi in je
izredno aktualno za prihodnost krščanstva
na Slovenskem. Ker je krščanstvo pri nas
najštevilnejše v katoliški varianti in ker je
Rimskokatoliška cerkev (skrajšano: RKC)
najvidnejši akter katolicizma, si poglejmo,
kako ona danes ravna s prozelitizmom. Gre
za naslednji problem, ki je vreden strate-
škega premisleka in ni enostavno rešljiv
(čeprav so mnogi prepričani, da je): Če je
»živo« krščanstvo možno le, ko je dejavno,
in če je dejavno krščanstvo le tisto, ki je v
družbi prisotno tudi javno, saj je le tako
lahko vidno, (pre)pričujoče, sproščeno,
prepoznavno, vabljivo, kako torej vero v
javnosti razmejiti od ostalih načinov jav-
nega delovanja, ki niso verski, ker delujejo
po drugačnih »kodih«, drugih pravilih,
skratka, po neverskih principih?
Konkretneje rečeno: kako krščansko
vero — ki temelji na ljubezni, upanju in
transcendenci (človek, Jezus, Bog) — raz-
mejiti od drugih javnih aktivnosti, ki se ute-
meljujejo na drugačnih vrstah »ljubezni«,
npr. na interesu po denarju (trg) ali po moči
(politika), na interesu po produkciji prever-
ljivih resnic (znanost) ali po njihovi uporabi
(tehnika), na interesu po produkciji estet-
skih norm (umetnost) itn. Problem je še
bolj zapleten. Kajti še pred vprašanjem, ka-
ko razmejiti verske dejavnosti v javni sferi
od ostalih, neverskih dejavnosti, je treba
seveda razmisliti, ali je razmejitev sploh
potrebna. In če je, ali je potrebna družbi in
državi ali RKC, ali obema ali samo eni ali
drugi? Nekateri bi še dodali — ali je razme-
jitev sploh dopustna. Namreč, ali ni vse, kar
je neversko, že tudi protivcvsko, torej ško-
dljivo (za vero)? Še bolj konkretno. Ker je
ena najpomembnejših javnih dejavnosti
prav politika (že po definiciji), kako raz-
mejiti vero od politike? Je to sploh nujno,
je to zgolj koristno (čeprav morda ne nuj-
no) ali je celo škodljivo? Kako te dileme
rešuje RKC na Slovenskem?
PROBLEM
V nadaljevanju predstavljam raziskavo
(naročnik je Zavod za odprto družbo), s
katero sem poskušal odgovoriti na prej za-
stavljena vprašanja tako, da sem se osredo-
točil na politično dogajanje v času zadnjih
parlamentarnih volitev. Zgodovinskih in
socioloških analiz razmerja med RKC in
politiko je precej in jih tu ne bom povzemal.
Zanimalo me je, kako današnja RKC — tu in
danes — razume svoj odnos do pohtične
sfere. Ravno čas pred volitvami je zelo
primeren za evidenco in premislek strate-
gije RKC. Ne pozabimo:
•	da je osnovna vizija in temeljno po-
slanstvo RKC predvsem versko pogojeno,
kar velja tudi v primeru, ko RKC obravna-
vamo izključno v sociološkem smislu, torej
kot institucijo (gl. van der Ven 1996),
•da je krščanstvo, zlasti v katoliški
varianti, močno prozelitsko naravnano,
•	da se lahko krščanske vrednote in pre-
pričanja versko in socialno realizirajo šele
z javnim delovanjem (seveda hkrati tudi na
oseben, celo intimen način, ne pa zgolj na
zaseben),
•	da se z realizacijo krščanstva v javnosti
odpre vprašanje odnosa do drugih ver in
do vseh ostalih neverskih dejavnosti, ki se
tudi prakticirajo javno,
•	da je ravno politika (razumljena v
širšem in v ožjem smislu, t. j., tudi ne-
posredno v zvezi z državno oblastjo)
ključno področje za regulacijo javnih
delovanj.
14
POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
V prispevku prikazujem predvolilno
dogajanje z vidika prisotnosti RKC v javnih
medijih. V tej napovedi pa je že prva ugo-
tovitev. Začetno iskanje verskih vsebin v
predvolilnem času se je končalo kot spisek
medijskih izjav in dogodkov, ki so skoraj
brez izjeme povezani le z RKC, ne pa z
drugimi verskimi akterji. Ta rezultat se zdi
presenetljiv, če upoštevamo, da je pri nas
uradno registriranih nekaj čez trideset
različnih verskih skupnosti in cerkva,
neformalnih pa je verjetno še več. Hkrati
pa je tudi razumljiv, saj je RKC najmno-
žičnejša, najmočnejša, najbogatejša, najbolj
organizirana in javno najbolj eksponirana
verska institucija od vseh. Pri tem seveda
velja, da ni nujno vse, kar je razumljivo, tudi
(ne)sprejemljivo. Zato je treba — ker gre za
občutljivo temo — pojasniti vrednostna
izhodišča, ki so uporabljena pri inter-
pretaciji zbranih podatkov. O tem govori
naslednji razdelek (Kontekst), s katerim
opozarjam na dvoje: prvič, da verodostoj-
nost empiričnih podatkov ni isto kot vero-
dostojnost interpretacije teh podatkov, in
drugič, če boste iste podatke presojali z
drugačnih vrednostnih izhodišč, boste
dobili tudi drugačno razlago istih podatkov.
Še prej pa nekaj uvodnih pojasnil o pomenu
in namenu celotne raziskave.
Pomen: analiza je časovno usmerjena na
obdobje od srede septembra do srede okto-
bra 2000, ko je na vSlovenskem potekala
organizirana kampanja za parlamentarne
volitve. Predmet analize so tiskane in avdio-
vizualne vsebine, ki so jih v omenjenem
času objavili naslednji mediji množičnega
obveščanja: Družina, Mag, Mladina, Delo,
Nedelo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice,
nacionalna televizija Slovenija 1, zasebna
TV3, prvi program Radia Slovenija in kato-
liški Radio Ognjišče. Analiza se osredotoča
na medijsko navzočnost in obravnavo vseh
tistih vsebin (dogodkov, vprašanj in proble-
mov), ki v javnosti veljajo za sporne in so z
vidika verskih akterjev (predstavnikov
cerkva in verskih skupnosti na Slovenskem)
odločilnega pomena. Podčrtana kriterija
sta zastavljena precej široko in sta za sele-
kcioniranje gradiva uporabljena le, če se
pojavljata hkrati. Kot vsebine »odločilnega
pomena« so mišljene tiste, ki jih verski
akterji sami opredeljujejo za take, ker oce-
njujejo, da so tako ali drugače povezane z
njihovim temeljnim verskim poslanstvom.
Merilo »spornosti« pa je javno izraženo ne-
strinjanje (kogar koli) o rešitvah, predlogih
ali razpravljanju v zvezi s temi vsebinami
ali neskladnost slednjih z zakonodajo.
Primer: recimo, da kdo v medijih izrazi
stališče, da morajo imeti verske skupnosti
svobodo v svojem javnem delovanju. Taka
zahteva bi postala predmet analize samo
tedaj, če bi ji kdo kakor koli nasprotoval oz.
jo relativiziral, saj sta le v tem primeru nav-
zoča oba kriterija hkrati (»odločilni pomen«
in »spornost«). Naslednji primer: če bi kate-
ri akter ocenil, da je za izvajanje njegovega
poslanstva ključnega pomena javni poziv k
(proti)verski nestrpnosti, bi bil tak dogo-
dek vključen v analizo tudi tedaj, če ne bi
bil deležen nikakršnega nasprotovanja ali
kritičnega komentarja (ker bi npr. ostal
medijsko popolnoma prezrt), saj je v na-
sprotju s 63. členom Ustave RS.
Namen: s kvalitativno analizo preveriti
morebitno navzočnost kulturnobojnih
vsebin v slovenskih množičnih medijih v
času predvolilne kampanje za parlamen-
tarne volitve. Dejstvo je, da je kulturni boj
igral v slovenski zgodovini pomembno
(usodno) vlogo. Prav tako je res, da ima ta
zgodovinska izkušnja še danes opazen vpliv
na sodobno politično kulturo pri nas — o
tem namreč vlada precejšen konsenz tako
med desnimi kot levimi političnimi silami,
tako med konservativci kot liberalci, tako
med predstavniki državnih kot verskih
institucij, čeprav se razlikujejo v vsem
drugem (v interpretaciji pomena, akterjev,
dogodkov in odgovornosti za kulturni boj).
O aktualnosti in potencialni nevarnosti
kulturnega boja pa ni bistvenih razhajanj,
tudi v strokovnih krogih ne.
KONTEKST
Zaradi večpomenskosti terminov kulturni
boj in klerikalizem, ki sta pomembna za to
analizo, naj na kratko pojasnim njun opis
in vsebinsko opredelitev (definicijo).
15
SREČO DRAGOS
KULTURNI BOI
Opis'. izvirno gre za zgodovinski spor inte-
resov in kompetenc med pruskim državni-
kom Ottom von Bismarckom, ki je kot mini-
strski predsednik predstavljal centralno
državno oblast, in med katolicizmom oz.
RKC kot versko predstavnico (nadnacio-
nalne) oblasti s centrom izven države, v
Vatikanu. Nasprotovanje se je stopnjevalo
v 70. letih 19. stoletja, njegova eskalacija pa
pomeni širjenje sporov glede na intenziv-
nost in obseg konfliktnih odnosov med
vpletenimi akterji. Spočetka je šlo za po-
litično nasprotovanje sklenitvi konkordata
(ki ga je podpisal avstrijski cesar Franc Jožef
1. 1855), nato pa je spor prerasel v stran-
karsko (konservativci/liberalci/socialisti)
in versko nasprotje (verni/neverni) ter se
v tej obliki razširil tudi na slovenski prostor.
V tem smislu lahko datiramo začetek kultur-
nega boja na Slovenskem v leto 1884, ko sta
politika Ivan Tavčar in Ivan Hribar ustano-
vila politični časopis Slovan. Z njim sta
začela širiti izrazito narodnoafirmativne in
liberalno usmerjene ideje, ravno takrat pa
je v časopisu Slovenec začel nastopati teo-
log, pozneje škof Anton Mahnič, ki je terjal
čim bolj načelen in neizprosen boj proti
vsem, ki tako v kulturnih kot narodnostnih
kot v političnih vprašanjih kakor koli odsto-
pajo od strogega katoliškega (cerkvenega)
stališča. Prva dva sta potegnila na svojo
stran večinski del laične inteligence, tretji
pa je pridobil večino duhovnikov, ki so v
tistih časih sestavljali večino tankega sloja
slovenskih intelektualcev. Nato se je na teh
osnovah formiral tudi politični prostor
(nastanek strankarskih blokov), vključno s
sindikati in drugimi civilnimi ustanovami
- in s posledicami take profiliranosti dru-
žbenih sporov se otepamo še danes. Idejno-
bojna kultura je torej modernistični resenti-
ment, mobilizacijsko uporaben tudi v post-
modernih razmerah.
Opredelitev, kulturni boj je amalgam
konfliktnih odnosov s treh ravni:politične
(med konservativno in liberalno opcijo),
državne (med predstavniki državnih in
cerkvenih oblasti) in nazorske (med pravo-
verniki, krivoverniki, drugoverniki in
neverniki). Z »amalgamom« mislim na tako
kombinacijo konfliktov, v kateri je detek-
tiranje njihovega izvira (razlikovanje ome-
njenih ravni) za akterje neuporabno in na-
mensko zamegljeno, kar še dodatno izziva
konfliktna razmerja med vpletenimi. Ravno
to daje celotni politični kulturi specifično
kvaliteto, ki jo izražamo s sintagmo »kultur-
ni boj«.
KLERIKALIZEM
Opis'. izvirno je ta termin opredeljeval odziv
cerkvenih funkcionarjev na politične
nasprotnike — t. j., apologiziranje religioz-
nih idej in posvetnih interesov verske
institucije — v razmerah, obremenjenih s
kulturnim bojem. Iz prejšnje definicije
izhaja, da so v kulturnobojnem vzdušju
bistveno zamegljene nekatere razločitve, ki
so odločilnega pomena za konsenzualno
reševanje sporov, npr. razlikovanje med
posvetnimi in religioznimi, civilnimi in
državnimi, političnimi in nepolitičnimi,
(proti)verskimi in neverskimi vprašanji,
problemi, kompetencami. Od tod izhaja
vrsta problemov za nepristransko analizo
klerikalizma kot družbenega pojava. Ote-
ženo je kvalificiranje njegove strategije v
smislu ofenzivne ali obrambne drže, prav
tako je oteženo presojanje same (ne)upra-
vičenosti klerikalizma v konkretnih prime-
rih in lahko je nezanesljivo celo identi-
ficiranje akterjev, ki ga izvajajo. Značilnost
pristranskih analiz je ignoriranje dinamike
kulturnega boja, ki ni mogoč brez (vsaj)
dveh strani, kjer vsaka od njiju razpolaga z
lastno interpunkcijo zaporednih dogodkov,
odločilnih za interakcijski pogon kon-
fliktnosti. To pomeni, da obe strani izhajata
iz vzročno-posledične razlage njunega
spora, v kateri vsaka stran začetek kon-
fliktne komunikacije izpeljuje iz drugih
dogodkov ali pa iz drugih pomenov istega
dogodka. Posledica: kar je zame odziv na
tvoje dejanje, je zate vzrok za tvoj odziv na
moje dejanje, na katerega se odzivam, itn.
Zato je bil na Slovenskem že zelo zgodaj
identificiran ter kritiziran tudi »rdeči« (ko-
munistični) klerikalizem in ne samo »črni«
(cerk\^eni).
16
POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
opredelitev, klerikalizem je presojanje
neverskih vprašanj z verskimi kriteriji
(npr. presoja etičnih, estetskih, političnih,
ekonomskih, znanstvenih vprašanj s konfe-
sionalnimi merili) ali narobe (npr. spodbi-
janje verskih resnic s sklicevanjem na po-
litične ali znanstvene resnice) ter aplika-
cija takih presoj z uporabo družbene moči.
Iz te opredelitve izhaja dvoje opozoril.
Prvič: klerikalizem ni »rezerviran« zgolj za
klerike. Drugič: sklicevanje na versko iz-
ročilo pri presojanju neverskih problemov
(s sekularnih področij) še ne pomeni kle-
rikalizma, dokler niso v »igro« vpletena
institucionalna sredstva pritiska, npr. pri
apeliranju na javno mnenje, pri povezo-
vanju s političnimi akterji, pri pogajanju z
državo ipd. Zaradi tega je tudi razumljivo,
da je vsakršna kombinacija verskih in poli-
tičnih prepričanj (čeprav ni prepovedana)
zelo nevarna za klerikalizacijo politike in
politizacijo vere. Nevarna je zaradi nazor-
skih in strukturnih razlogov. Zakaj?
V nazorskem smislu so prepričanja
osnovna podlaga tako političnih kot verskih
opredelitev. Ravno vrednostnih usmeritev,
v katere smo prepričani, pa ni mogoče
eksaktno utemeljevati ali spodbijati. Ta oko-
liščina po eni strani izrazito otežuje ohran-
janje razlike med obema vrstama prepri-
čanj, po drugi strani pa je podobnost med
njima prav argument za razlikovanje, ne pa
za zamegljevanje. Ko sta v kozarcu zmešana
olje in voda, ju lahko ločite samo z razliko-
vanjem sestavin v kozarcu, čeprav je res, da
se prst v kozarcu vselej dotika obeh. Druga
komplikacija v primerih prepletanja ver-
skih in političnih prepričanj je strukturna
in izhaja iz politike kot področja, ki je
specializirano za operiranje z interesi (ne
pa npr. za resnico ali pravico ali produkcijo
dobrin, za kar so pristojni drugi sektorji).
Mešanje političnih in verskih prostorov je
mešanje vode in olja. Politični sistem, nje-
gova pravila, institucije in akterji so meha-
nizmi za regulacijo moči pri artikulaciji in
koordinaciji interesov v funkciji rangiranja
ciljev, s katerimi mobiliziramo ljudi v želeno
smer. Zato se s prežemanjem verske in
politične sfere — neodvisno od iskrenosti
prve in demokratičnosti druge—vera vselej
profanizira že s tem, ker neizbežno podlega
strukturi preigravanja moči in interesov,
kar je močna skušnjava za nastanek kleri-
kalizma (se pravi, za njegovo kompletiranje
z realizacijo drugega pogoja iz prejšnje
opredelitve). Zato je smiselno, da klerika-
lizem pojmovno razlikujemo od (klerikal-
nih) sktišnjav, ki so njegov interesni pogoj;
šele ko se tovrstne skušnjave spojijo z dru-
žbeno močjo, nastane klerikalizem kot dru-
žbeni pojav. Ker je omenjena razlika bist-
vena za analizo predvolilnih soočenj, velja
pojem sktišnjave dodatno precizirati kot
težnjo po klerikalizaciji politike in politi-
zaciji vere, izraženo v dejanjih, kjer se poli-
tični dogodki in politične opredelitve
podpirajo ali pa kritizirajo z religioznimi
argumenti.
V primeru, ko akter tovrstno ravnanje
povzdigne v svoje življenjsko poslanstvo in
z njim nadomesti vse druge mogoče načine
odzivov, tedaj imamo opraviti s fundamen-
talizmom-. »Pristni fundamentalist je oboje,
verski in politični; dejansko je prepričan,
da okoliščine od njega terjajo politično
udejstvovanje (mogoče tudi nasilno) z na-
menom, da izpolni svoje religiozne dolž-
nosti« (Appleby 1998: 280).
ANALIZA
Prvi vtis: glede na količino analiziranega
gradiva je spisek klerikalnih skušnjav
presenetljivo skromen. To je dobro. Kot
indikator kulturnega boja pa je lahko ta vtis
zavajajoč. Zato opozarjam na naslednje
povezave med problemskimi področji, ki
izhajajo iz empirične evidence dogodkov
in izjav:
17
SREČO DRAGOS
KURATI
Kako je bila ta tema medijsko prisotna v
predvolilnem času? Predstavniki vlade in
RKC podpišejo sporazum o duhovni oskrbi
vojakov v slovenski vojski. Zato naj bi
zaposlili samo katoliške in (pozneje) evan-
geličanske duhovnike kot predstavnike
»avtohtonih« verskih skupnosti, jim podelili
vojaške čine ter jih kot državne uslužbence
plačevali iz proračuna. Kot glavni argumen-
ti se navajajo zlasti: sklicevanje na ustavne
pravice vojakov, predviden vstop Slovenije
v NATO in kompatibilnost z evropskimi
rešitvami na tem področju. V javnosti se
takoj pojavijo pomisleki in ugovori neka-
terih strokovnjakov. Sporazum kritizirajo v
tem smislu: uvedba kuratov ni edini ustav-
no dopustni način duhovne oskrbe v vojski,
je pa eden najslabših, kurati niso nikakršen
pogoj za vstop Slovenije v NATO (ki je sploh
še negotov), v demokratičnih družbah je na
razpolago vrsta drugačnih rešitev, v Sloven-
ski vojski ni bila in ni kratena verska pravica
nikomur, predvideno zoženje duhovne os-
krbe na »avtohtone« vere pomeni nevarnost
diskriminacije in utegne biti protiustavno
(pri nas ni »avtohtonih« ali »neavtohtonih«
verskih skupnosti in takih cerkva), vseka-
kor pa za to (še) ni zakonske podlage, od-
nosi države s cerkvijo so zaostreni in ob tem
še vedno finančno nedorečeni, sama vse-
bina duhovne oskrbe ostaja izrazito nejasna
(nevarnost ideologizacije), ignorira se an-
gažiranje nekonfesionalnih strokovnih pro-
filov, ki imajo v javnosti večji ugled, ignorira
se negativna izkušnja s kurati iz druge
svetovne vojne kot tudi slovenska terito-
rialna specifičnost, kjer so razdalje med
vojašnicami in okoliškimi verskimi objekti
zelo majhne, izhodi vojakov pa pogosti, itn.
Omenjeni sporazum izrazito podpira RKC
in stranki NSi in SDS, ostale politične
stranke pa ga kritizirajo. Pri tem opozarjajo
na več spornih vsebin ali pa vsaj kakšno
(SLS-t-SKD); radikalno, pavšalno in v celoti
pa sporazum zavrača SNS, in sicer s stali-
ščem, da »gre za nevaren prejudic vatikan-
skega posega v slovenski prostor ob blago-
slovu Vatikana, cerkvene združbe Opus dei
in verjetno tudi kake ameriške obvešče-
valne službe ter ob kolaborantstvu ekstrem-
nih desničarjev« (Večer, 3. X.). To oceno
potem javno demantira Ministrstvo za ob-
rambo, zanika nevarnost politizacije vojske,
odklonilnost SNS pa razlaga s tem, da pred-
sednik te stranke »nasprotuje vključevanju
Slovenije v NATO« (Dnevnik, 26. IX.). V
istem času napove Slovenska škofovska kon-
ferenca enak način reševanja »duhovnih«
vprašanj tudi na drugih področjih. Ta cilj
uporablja cerkvena stran kot dodaten argu-
ment zavzemanja za »sporazum o duhovni
oskrbi vojakov, ki bi ga bilo mogoče razširiti
na duhovno oskrbo v zdraviliščih, bolniš-
nicah, zaporih..., v ustanovah pač, kjer je
gibanje omejeno« (Večer, 3. X.). Evange-
ličani dodajajo, da so tudi oni »avtohtoni«,
poudarjajo prostovoljno odločanje vojakov
za duhovno oskrbo in vidijo ohranitev
enakopravnosti z RKC v sklenitvi enakega
sporazuma, ki bi veljal tudi zanje (Delo, 3.
X.). Eksplicitno povezavo med omenjenim
sporazumom in kritikami, ki jih imajo za
protiverske, vidijo komentatorji v Magu.
Poudarijo, da je s podpisom tega sporazuma
ta stvar »z lahkoto urejena«, kar je zasluga
Janše kot obrambnega ministra in pravo-
sodne ministrice Brezigarjeve (oba kandidi-
rata na volitvah). Kritike sociologov na isto
temo Magovi interpreti povezujejo s komu-
nistično mentaliteto (Mag, 39/2000).
Ugotovitev, obrambno ministrstvo, ki se
je v kratki zgodovini Slovenske vojske soo-
čalo s številnimi aferami na ključnih podro-
čjih (obrambna usposobljenost, kadrovska
in materialna neracionalnost, orožarske afe-
re, strankarska politizacija itn.), je s hitrim
sporazumom z RKC sprožilo kritične pomi-
sleke v javnosti ravno na področju, ki doslej
v javnosti ni bilo problematizirano. Ni znan
noben primer, ko bi se vojak ali oficir prito-
ževal, da mu je onemogočena pravica do
verskega izražanja, ni bilo strokovnih razi-
skav na to temo, niti javne ali politične dis-
kusije o tem vprašanju. Sporazum o kurat-
ski službi je podpisan v predvolilnem času,
vladni podpisniki so volilni kandidati (iste
stranke), sporazum nekritično podprejo
desne politične stranke, ki so na oblasti (z
izjemo SLS-^SKD, ki je kritična, a manj kot
ostale kritične stranke), v provladnem tisku
pa se kritike pavšalno zavrnejo s političnimi
pamfleti.
18
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
SOLSTVO
Nerealno bi bilo pričakovati, da bi lahko v
predvolilnem času ignorirali problematiko
o verskih vsebinah v javnem šolstvu. Je pa
nekoliko presenetljivo, da omenjena tema
ni bila bolj izkoriščena v strankarskih bojih
(kar je dobro). Sicer so bili v tem času
problemi s šolstvom deležni precej medij-
ske pozornosti. Glavni razlogi: nedokonča-
na reforma javnega šolstva, ki jo že od vsega
začetka spremljajo burne polemike; konce-
ptualno vprašanje uvajanja devetletke in
odprto vprašanje evalvacije tega eksperi-
menta; tradicionalno odklonilno stališče
RKC do javnega šolstva; kritike nekaterih
novejših potez Bajukove vlade na šolskem
področju, ki jih je na ministrstvo naslavljala
tako strokovna javnost kot Sindikat vzgoje,
izobraževanja in znanosti (SVIZ) in Društvo
ravnateljev. Kako so v tem polemičnem
kontekstu odmevale verske vsebine? Na
anketo »o aktualnih šolskih vprašanjih«, s
katero je uredništvo Dela zajelo parlamen-
tarne stranke, so se vse odzvale z jasnimi
stališči do vsega, kar jih na šolskem podro-
čju moti in kar pogrešajo; o verskih vsebi-
nah v javni šoli pa sta se v tej (predvolilni)
anketi eksplicitno opredelili samo stranki
ZLSD in SNS. Prva je poudarila stališče, da
»v šolstvo ne smejo prodirati verske poli-
tične usmeritve strank«, izrekajo se »proti
strankarski stroki v šolstvu« in menijo, da
je šola preobčutljivo področje »za interese
katoliške cerkve« in zato nasprotujejo, da
bi bilo javno šolstvo vključeno »v pogodbe
s katerimi koli mednarodnimi subjekti« (s
tem so mislili na predvideni državni spo-
razum s Svetim sedežem). Podobno tudi
SNS: zanje je lahko le »laična šola, neobre-
menjena s cerkvenimi in političnimi vplivi«
kakovostna šola (Delo, 6. X.); ta stranka je
tudi edina, ki se javno zavzema za zmanj-
šanje državnega financiranja zasebnih šol
(s tem tudi verskih) od sedanjih 85% na
50%. Pri tem je zanimivo, da ravno SNS — ki
svojo predvolilno kampanjo v nasprotju z
drugimi strankami gradi na ostrem zavra-
čanju stališč RKC - kljub temu še vedno
odobrava izdatno financiranje zasebnih in
verskih šol, čeprav v istem stavku dodaja,
da gre »pri teh šolah za elitizem oziroma za
versko indoktrinacijo« (Radio 1, 23. IX.).
Najmočnejša parlamentarna stranka LDS, ki
je najzaslužnejša za obstoječo šolsko
zakonodajo in zato deležna največ kritik
RKC, pa se izrecno zavzema za obstoječe
proračunsko financiranje zasebnih šol v
višini 85% in vprašanja vere v šoli sploh ne
načenja. Pri tem je zanimivo, da so Krščan-
ski socialisti — kot koalicijski partner ZLSD,
torej tiste stranke, ki jo ima RKC (ob LDS)
za najbolj levičarsko in nasprotno cerkve-
nim interesom — javno izjavili, da se stri-
njajo z državnim financiranjem verouka po
župnijah, če je to potrebno (Večer, 7. X.).
Pričakovali bi, da se bodo stališča radi-
kalizirala vsaj ob izteku predvolilne kam-
panje, tik pred volitvami, zlasti npr. pri no-
vih neparlamentarnih strankah, za katere
se do zadnjega ni vedelo, ali bodo presto-
pile parlamentarni prag. Vstop v parlament
je uspel SMS, ki je nabrala ključne glasove
ravno v zadnjih dneh kampanje. Kako so
odgovarjali na novinarska vprašanja o tej
temi? Zelo umirjeno in korektno: po njiho-
vem mnenju »verouk ne sodi v šole«, hkrati
pa dodajajo, da RKC »nikoli ni zahtevala kaj
takega«. Podobno tudi Demokrati, ki sicer
niso prišli v parlament, so pa ravno tako
lovili dragocene glasove (zlasti) ob izteku
kampanje, nasprotujejo verouku v šoli, ker
so tam tudi neverujoči, »in posiljevanje vseh
z veroukom nima smisla. Verouk naj se pač
odvija v okolju, ki je temu namenjen« (POP
TV, 12. X.). Pri tem je bilo posebej zanimivo
tudi predvolilno soočenje med strankama
ZLSD in NSi na TV3, kjer je bila načeta ta
tema. Ker gre za izrazito nasprotni politični
stranki — od katerih je ena povsem na de-
snici in ji je RKC izrazito naklonjena, med-
tem ko se druga deklarira za levo in je zato
deležna očitkov RKC o komunistični no-
menklaturi —, bi torej pričakovali, da bodo
največje polemike na omenjeno temo rav-
no v soočenju med tema dvema strankama.
V resnici pa je bilo povsem drugače: pred-
stavnica NSi je izrecno izjavila, da podpira
obstoječi predmet »verstva in etika« (kar je
npr. tudi stališče LDS in ZLSD), edina razlika
s predstavnico ZLSD je bila le v kadrovskih
izvajalcih tega predmeta. Po mnenju prve
(NSi) lahko verske vsebine v javni šoli učijo
vsi, ki jih strokovno obvladajo, po mnenju
19
SREČO DRAGOS
druge pa samo religiologi, ne pa aktivni
pripadniki določene vere, ker so nujno
pristranski. Poudarek iz tega razgovora:
zgleden primer kulturnega dialoga, ki se
ne izogiba kočljivih vprašanj, ki jasno
pokaže tako ključne razlike med obema kot
tudi skupna stališča in ki prepričuje volivce
s strpnim in hkrati odločnim nagovorom.
Šlo je za zgleden primer predvolilnega
soočenja, v katerem je javno prepoznavna
in v političnem nastopanju izurjena samo
ena kandidatka, druga pa je popolnoma ne-
znana, nevešča politične retorike in verjet-
no prvič pred kamero — briljirali pa sta obe!
(Sugestija v premislek cerkvenim strate-
gom: kaj bi se zgodilo z javno podobo RKC,
če bi njeni funkcionarji predstavljanje cerk-
venih stališč zaupali predstavnicam name-
sto teologom?)
Izjave ostalih strank in ostalih nestran-
karskih akterjev, ki so se v kakršni koli obliki
javno izrekali o kombinaciji verskega pouka
oz. verouka s programi javne šole, so bile
presenetljivo umirjene in nobena ni dose-
gla »radikalizma« SNS, čeprav je treba v tem
primeru tudi njihov »radikalizem« razumeti
relativno glede na druge (torej v nareko-
vajih). V zvezi s tezo o kulturnem boju gre
za pomemben podatek. Vemo, da RKC na-
črtno problematizira šolsko vprašanje že
zadnjih sto let (od Mahniča naprej) in to
bo počela tudi v 21. stoletju (sodeč po sino-
dalnih dokumentih: gl. Štuhec 1999; 2000).
Kot rečeno, je ravno v predvolilnem času
problematika šolstva spet postala vroča
tema in razumljivo, da se temu mediji niso
mogli izogniti. Tako je POP TV namenila
šolski problematiki posebno predvolilno
oddajo (1. X.), ki so se je udeležili pred-
stavniki parlamentarnih strank in nekateri
strokovnjaki. In kakšen je bil razgovor? Očit-
no zelo odmeven. Zaradi pomembnosti od-
daje je bila objavljena analiza njenega po-
teka celo v osrednjem slovenskem tiskanem
dnevniku, kjer so poudarili tri značilnosti:
da gostje v oddaji »sicer niso povedali kaj
bistveno novega, a kopja so se vendarle
(ostro) lomila«, da smo bili spet priča
»starim razpotjem med desnico in levico«
in da kljub temu razcepu in vroči temi
»gostje niso niti črhnili o uvedbi verouka
ali verskih vsebin v šolo« (Delo, 3. X.).
Ugotovitev, problematika javnega šolst-
va je že dlje časa medijsko navzoča, Bajuko-
va vlada jo je z nekaterimi potezami šol-
skega ministrstva še bolj izpostavila, kar je
odmevalo tudi v predvolilnih soočenjih —
z rahlo, a opazno izjemo vprašanja verskih
vsebin v šoli. Ravno tu, kjer je RKC z državo
v največjem sporu, opažamo umirjene
izjave: volilni kandidati jih sicer niso mogli
ignorirati, jih pa nikakor niso potencirali.
Popolnoma vseeno je, ali so tako ravnali za-
radi oportunistične strategije do političnih
nasprotnikov, zaradi nepoznavanja strokov-
no zahtevne problematike, zaradi javnega
mnenja, ki je tej temi izrazito nenaklonjeno,
ali pa zaradi ocene, da je pomembnejše vse
drugo. Dejstvo je, da so vsi povedali, kar so
hoteli, in to brez zaostrovanja in žalitev po-
litičnih tekmecev, vere ali RKC. Predstav-
ljajmo si npr. nepoučenega tujca (v smislu,
kot ga je predpostavil Schutz 1976), ki bi
obiskal predvolilno Slovenijo z namenom,
&Azgolj iz stališč do vere in šole izdela karto-
grafijo političnega prostora. Pri tem bi go-
tovo imel probleme. Razliko med politično
levico in desnico bi se mu še nekako posre-
čilo razbrati. Precej težje bi ugotovil, katera
stranka je najbližje uradnim cerkvenim
stališčem, saj bi moral brati »med vrsticami«,
kar je v tem primeru zelo nezanesljivo.
Kulturni boj bi mu bil zelo nejasen, ostrine
uradnih cerkvenih očitkov pa zagotovo ne
bi razumel.
MEDIJI
Naj znova spomnim, da predmet analize ni
(ne)pristranskost medijev, ampak evidenti-
ranje vsebin, ki so za verske akterje odločil-
nega pomena in veljajo v javnosti za sporne.
Taka vsebina je v tem razdelku množični
mediji, t. j., opredeljevanje do njih in (ne)za-
dovoljstvo z njimi. Tu je opazen naslednji
paradoks: predvolilni boj predpostavlja
dvoje, dejavnost medijev in njihovo plural-
nost — oboje skupaj pa je pogoj predvolil-
nega boja. Če bi namreč imeli samo eno ali
drugo, predvolilni boj sploh ne bi bil mo-
goč. Šele, ko imamo oboje (dejavne in plu-
ralne medije), lahko pride do tega, da se
ravno skoz medijski pluralizem vzdržujejo
20
POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
očitki enih medijev na račun drugih v
predvolilnem boju. Ta paradoks medijskega
pluralizma je vselej verjeten, čeprav ni
nujen. Kakšen je torej odnos do medijev?
Pogosto so opozarjali na odsotnost
pluralizma in medijsko pristranskost, te
kritike pa so izrekali cerkveni mediji Dru-
žina in Radio Ognjišče, stranke z desnega
političnega pola (ki so v vladi in prisegajo
na krščanske vrednote) in tednik Mag.
Zlasti slednji je izrazito kritičen samo do
nevladnih strank in seveda do SKD-i-SLS, ko
se je ta distancirala od vladne koalicije. Iz-
stopajo naslednje, večkrat ponovljene
ocene: da so mediji pod vplivom državnega
predsednika (nekdanjega komunista) in da
gre pri nas za najhujšo cenzuro (Družina,
17. IX.); da med novinarji prevladuje avto-
cenzura, da gre za nenehne napade medijev
na RKC in za mlačen odnos države do RKC
(kar je stališče novoustanovljene vladne
stranke NSi, katere predsednik je hkrati
predsednik vlade in dejaven v predvolil-
nem boju; Radio 1, 18. IX.); da se zaradi
medijske blokade premalo govori o vladnih
uspehih Bajukove vlade; da nobena javno-
mnenjska raziskava ni merodajna, saj gre za
»monopolno javno mnenje«; da se ravno v
tem predvolilnem času dogajajo na Sloven-
skem najhujše oblike cenzure; da »katoliška
cerkev kljub večinskemu položaju nima
potrebne politične teže«; da na nacionalni
TV skušajo novinarji s svojimi vprašanji
razbiti pomladne stranke (Radio Ognjišče,
28-29. IX.). Apostolski nuncij v Sloveniji
izjavi, da nacionalna TV zanemarja verske
teme in da eden od slovenskih tednikov
vztrajno išče škandalozne dogodke v RKC
(Dnevnik, 13. X.), kar se nanaša na tednik
Mladina, ki je med drugim objavil tudi
seksualno-provokativno risbo nadškofa
(kot eno v redni seriji tovrstnih risb, kjer
so se enako razgaljeni pojavljali najugled-
nejši politiki z leve in desne in druge me-
dijsko izpostavljene osebnosti. Pri tem tudi
ne gre pozabiti, da ta revija, ki je v očeh cer-
kvenih predstavnikov izrazito levičarsko
usmerjena, kritizira prav v vsaki številki tudi
vsaj enega predstavnika bodisi levih strank
bodisi LDS ali pa predsednika Kučana, hkra-
ti pa je v prav vsaki številki mogoče najti
stališča v korist desnice, in vse to velja tudi
v predvolilnem času, gl. Mladina, 18. IX.).
Predsednik vlade in stranke NSi na nacio-
nalnem radiu zatrjuje, da »v Sloveniji tik
pred volitvami vlada popolna medijska blo-
kada« (Radio 1, 29. X.), in hkrati poudarja,
da javnomnenjskim anketam ne verjame, ko
merijo uspešnost njegove stranke — in to
stališče pojasni takole: anketam ne verjame
takrat, ko prikazujejo negativen volilni
rezultat, in ne verjame jim tudi, ko njegovi
stranki napovedujejo pozitiven rezultat, saj
verjame »v eno samo stvar, ko hodim po
našem podeželju in vidim ljudi...« (TV 3, 9.
X.). Enako kritizira medijsko enostranskost
tudi sam vladni urad za informiranje. Oce-
njuje, da so naši mediji podobni srbskim,
da izvajajo »hujskaško propagando« in
blatijo »Janšo, Bajuka, Rodeta in Podobnika«
{ibid., 6. X., POP TV 6. X.); da je od vseh
»najbolj nervozna prav nacionalna televi-
zija« (Večer 12. X.) itn.
Pri tovrstnih kritikah zasledimo tudi
izrazito protislovne ocene, in to ravno pri
istih akterjih, ki medije najbolj kritizirajo.
Ko Janša nastopa na TV 1, izjavi, da »je bila
letošnja kampanija najbolj korektna doslej«
in daje »najbolj korekten elektronski medij
v volilni kampanji prav TV Slovenija« (TV
1, 13. X.). Hkrati pa cerkvena Družina raz-
glasi nacionalno TV za najbolj nekorektno,
ker predvolilna soočenja potekajo »v odsot-
nosti vsakršne politične vsebine«, prav zato
pa so gledalci »prisiljeni« biti priča »neus-
miljenega in neciviliziranega mesarskega
klanja« (1. X.); predstavnik SLS+SKD ocenju-
je, da so v medijih proti njim prihajali »nizki
udarci predvsem s strani SDS«, kar si para-
doksno razlaga s tem, da »je to morda bolj
navijanje za LDS« (POP TV, 13. X.). V isti
oddaji predstavnik vladne NSi izjavi, da so
bili mediji »izrazito proti desni opciji«, na
TV 3 pa predstavnik iste stranke zatrjuje,
da je letošnja volilna kampanja »manj agre-
sivna od prejšnjih«, in z njim se odločno stri-
nja tudi predstavnik SLS+SKD, ki je v koa-
licijskem sporu z NSi in SDS (TV 3, 6. X.).
Posebni medijski dogodki:
a) Vladna predstavnica za tisk Paulinova
objavi na Internetu članek z naslovom »Slo-
venska zunanjepolitična sramota«, v kate-
rem kritizira državno politiko in predsed-
nika države. Kabinet predsednika države
21
SREČO DRAGOS
protestira in zahteva popravek, nato pa
tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva
Killer javno zatrdi, da je opozoril avtorico,
naj popravi napake, zgodi pa se prav nič
(morebitni razplet te afere ostane medijsko
popolnoma ignoriran); oba omenjena dr-
žavna predstavnika, Paulinova in Killer, sta
kandidata SDS na volitvah (ibid.).
b)	Ko časopis Delo nameni celo stran ob-
širni samopredstavitvi predsednikov poli-
tičnih strank, se le predsednik SDS ne odzo-
ve na anketo, ker javno bojkotira ta dnevnik.
Zato pod imenom njegove stranke, vabljene
k anketi, pustijo v Delu prazen stolpec. Ta
prazni stolpec, namenjen samopredstavitvi
SDS, v Magu komentirajo kot zaroto časo-
pisa Delo proti omenjeni stranki, za avtorja
te zarote pa razglasijo kar predsednika drža-
ve. Ob tem naj bi bil državni predsednik
kriv tudi za to, da je Delo objavilo sliko pred-
sednika SLS-t-SKD skupaj s papežem, ko je
bil na obisku v Vatikanu (v času predvolil-
nega boja), hkrat pa je tudi kriv, da v Delu
ni bilo slike predsednika NSi, ki je bil tudi
pri papežu v istem času, čeprav »na štiri oči«
(Mag, 41/2000).
c)	Najostrejše očitke o politizaciji RKC
pa zasledimo ravno v desno usmerjeni re-
viji Mag, ki izrecno trdi, da so nomenkla-
turne sile vzrok politizacije »slovenske
cerkve, ki je nenavadno vpletena v politične
posle nomenklature in ki je njena zavestna
žrtev«, česar ostali mediji ne vidijo, ker so
vsi »zmanipulirani, tako kot srbski«. To naj
bi po zagotovilih Maga dokazovala tudi
predvolilna soočenja na TV 3, na katera je
ta TV »povabila samo ZLSD in LDS«. Ravno
ti stranki, zatrjuje Mag, imata »v svojem
programu izbris cerkve iz javnega življenja.
To ne more biti in tudi ni naključje« (vse
ibid.). V tem smislu iznajdejo Magovi ana-
litiki tudi novo skovanko o simbiozi dveh
politik in govorijo o politiki »slovenskega
obcerkvenega in nomenklaturnega lobija
(ki se prekrivata)« (Mag, 29/2000). Ker se
na Slovenskem prvič pojavi ta teza, ker so
jo v reviji Mag variirali v več člankih in ker
se novinarji Maga ne enačijo s t. i. rtmienim
tiskom, ampak z raziskovalnim novinar-
stvom, bo morda koristno soočiti navedene
očitke iz Maga z naslednjima dejstvoma:
• Analiza stališč ZLSD in LSD pokaže, da
omenjeni stranki nimata nikjer v volilnih
programih izbrisa RKC iz javnega življenja,
in česa podobnega ni mogoče razbrati v
nobeni medijski izjavi predstavnikov teh
strank.
• V predvolilnih soočenjih na TV 3 so
nastopale različne stranke in ne samo ZLSD
in LDS. Vsako soočenje na omenjeni TV je
bilo namenjeno predstavitvi naslednjih
dvojic (oddaje navajam po zaporedju): LDS/
SDS, ZLSD/NSi, SDS/SLS+SKD, LDS/NSi,
SLS+SKD/ZLSD, LDS/ZLSD, SDS/NSi, SLS+
SKD/LDS, SDS/ZLSD, NSi/SLS+SKD. Tem
oddajam sledijo samostojni daljši intervjuji
z predstavniki strank oz. političnih opcij
Bajukom, Zagožnom, Arharjem in Janšo.
Sklep: na TV 3 so v samostojnih oddajah
predstavljene vse večje parlamentarne
stranke, v intervjujih pa nastopajo samo
predstavniki desne politične usmeritve, ki
se v predvolilni kampanji sklicujejo na krš-
čanske vrednote. Edina stranka, ki dejansko
ni bila pripuščena k rezerviranemu sooče-
nju na TV 3, kamor je bila sicer vabljena, je
stranka ZLSD (v oddaji SDS/ZLSD), ker je
poslala na oddajo krščanske socialiste, ki so
koalicijski partner ZLSD, uredništvo TV 3
pa jih ni hotelo sprejeti in je zato v omenje-
nem »soočenju« nastopala samo SDS.
d) Edini medij na Slovenskem, ki je kršil
načelo svobodnega dostopa političnih
strank do medijev, je cerkveni Radio Ognji-
šče. V svoje predvoUlne oddaje, namenjene
soočenju političnih strank, je pripustil
samo »stranke, ki so blizu krščanskim vre-
dnotam«, vse ostale pa je izključil iz svojih
oddaj, kar je bilo tudi izrecno povedano
(Radio Ognjišče, 17. IX.). Zato so se na tem
radiju dejansko pojavljale samo »pomladne«
stranke NSi, SDS in SLS-^SKD, in zato je na
tem mediju volilni boj potekal »v živo« samo
med prvima dvema strankama na eni in
SLS+SKD na drugi strani. Pri tem ne gre
pozabiti, da je ravno ta radio, kot rečeno,
obdolžil nacionalno TV, da poskuša v svojih
soočenjih razbiti pomladni blok. Vse ostale
stranke so bile na Radiju Ognjišče deležne
samo negativnih komentarjev (brez izje-
me), samo pozitivnih komentarjev pa sta
bih deležni le NSi in SDS (brez izjeme). O
domnevni pristranskosti časopisa Delo, ki
je za desnico izrazit nomenklaturni medij.
22
POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
se lahko zamislimo tudi ob Delovem članku,
ki obširno informira bralce o zastopanosti
političnih strank v elektronskih medijih po
vsej Sloveniji. V tej Delovi analizi je pred-
stavljenih kar 33 radijskih in TV postaj, pri
tem pa niti z besedico ni omenjena praksa
Radija Ognjišče (Delo, 2. X.). V obširnem
razgovoru, ki ga Delo organizira s stran-
karskimi prvaki, kjer jih sprašujejo o vsem
mogočem, ni niti enega novinarskega vpra-
šanja, ki bi kakor koli merilo na odnose
političnih strank z RKC (Delo, 7. X.). Je torej
Delo pristransko do levice ali desnice?
Ob navedenih kritikah medijev velja
opozoriti tudi na naslednjih pet dejstev:
a)	Povezava med predstavniki vere in
politike. Očitke o politični pristranskosti
medijskega prostora izrekajo samo pred-
stavniki RKC in vladnih strank v koaliciji
»Slovenija«, ki zastopajo krščansko opcijo,
ter tisti del tiska, ki jim je naklonjen. Koa-
licija je nastala pred volitvami, pri njenem
nastanku pa so bili zelo dejavni katoliški
duhovniki in katoliški intelektualci (kar so
tudi javno priznali). Takrat je prišlo tudi do
medijsko odmevnega sestanka strankarskih
prvakov Janše, Bajuka in Zagožna z nad-
škofom Rodetom — vsebine tega sestanka
pa udeleženci niso nikoli in nikjer javno
pojasnili.
b)	Politična pristranskost medijev. V ana-
liziranih medijih, ki so naklonjeni desni
politični opciji (Družina, Radio Ognjišče,
Mag), ni bilo niti enega kritičnega zapisa o
početju ali obljubah NSi in SDS, medtem ko
pri ostalih analiziranih medijih ni bilo niti
enega, ki bi se omejil zgolj na kritike NSi in
SDS ter ob tem povsem ignoriral kritiko
drugih strank.
c)	Državna reakcija na očitke o pristran-
skih medijih. Vlada naroči v predvolilnem
času raziskavo o medijih, najradikalnejše
očitke o cenzuri in medijski blokadi izre-
kajo cerkveni in vladni predstavniki, ki
govorijo o »nomenklaturnih« medijih.
Dobro plačano naročilo raziskave je brez
razpisa dodeljeno raziskovalni skupini, v
kateri ni niti enega člana, ki bi kdaj v svoji
znanstveni ali publicistični dejavnosti
napisal kaj kritičnega o politiki SDS, NSi ali
RKC; kritični so le do strank na levici (o
prvih strokovnih odzivih na to raziskavo gl.
Delo, 11. XI., 18. XI., 25. XI., 2. XII. 2000).
d)	Pluralnost z vidika cenzure in medij-
ske (ne)svobode. O tej temi je na srečanju
ministrskega sveta OVSE na Dunaju predsta-
vil svojo študijo Mednarodni inštitut za
medije (International Press Institute, IPI).
Študija je zajela medijske razmere v državah,
članicah OVSE. Izmed 55 članic je bilo samo
dvanajst držav takih, v katerih niso zasledili
hujših kršitev svobode tiska — med njimi je
navedena tudi Slovenija (študija je obrav-
navala obdobje 1999-2000; Delo, 28. XI.).
e)	Medijska pluralnost z vidika javnega
izražanja verskih vsebin. Ali ima RKC v
Sloveniji možnost, da v javnih medijih izraža
svoja stališča? V državi, ki šteje manj kot dva
milijona prebivalcev, redno izhajajo nasle-
dnja katoliška sredstva obveščanja (navajam
samo tisti del seznama katoliških medijev,
ki ga RKC predstavlja na svoji strani na in-
ternetu): tednik Družina, mesečnik Ognji-
šče, mesečnik za šolsko mladino Mavrica,
mesečnik o misijonih Misijonska obzorja,
mesečnik za bolne in njihove prijatelje
Prijatelj, mesečnik za duhovnost Božje oko,
mesečnik za Slovence po svetu Naša luč,
mesečnik za izobražence Tretji dan, meseč-
nik za cerkveno glasbo Cerkveni glasbenik,
mesečnik za mlade Sončna pesem, cerkveni
list krške škofije Nedelja, uradno glasilo
slovenskih škofij Sporočila slovenskih škofij
(obstaja še več drugih cerkvenih časnikov).
Večje založbe verskega tiska so Mohorjeva
družba. Družina, Ognjišče, Salve, elektron-
ski medij je Radio Ognjišče, redne verske
oddaje pa so tudi na nacionalni TV in na
zasebni TV 3.
Ugotovitev, v predvolilnem času so do
medijev izrazito kritične le RKC in vladne
stranke, ki jih je RKC pomagala združiti v
koalicijo in ki se vse sklicujejo na krščanske
vrednote. Izrecna (deklarativna) prepoved
medijskega nastopanja v predvolilnih
oddajah je vpeljana samo na cerkvenem
radiju, ki je rezerviran zgolj za stranke, »ki
so blizu krščanskim vrednotam«. V vseh
ostalih medijih je bil dostop vsem strankam
zagotovljen pod enakimi pogoji. Največjo
medijsko afero, ki je ostala nepojasnjena,
so sprožili vladni predstavniki oz. volilni
kandidati strank SDS in NSi, ki so najbližje
cerkvenih stališčem.
23
SREČO DRAGOS
VERA / POLITIKA
0	tej temi je v tisku vrsta različnih opozoril.
Nekaj smo jih izbrali. Cerkveni tisk opozarja
predsednika države, da ne sme puščati
suma o svoji strankarski opredeljenosti
(Družina, 17. IX.). Necerkveni tisk opozarja
na udejstvovanje duhovnikov, ki sicer ne
kandidirajo na volitvah, so pa izrazito po-
litično aktivni v Državljanskem forumu;
opozorjeno je, da je koalicija Slovenija »v
resnici filiala nadškofijskega ordinariata«
(Dnevnik, 23. IX.; Delo, 23. IX.). Predsednik
države naj bi dirigiral nosilce kapitala v
sami RKC in tovrstna nomenklatura naj bi
kreirala politiko (Mag, 38/2000). Vodilni
teolog obsodi ZLSD, da zganja klerikalizem,
ker je na svojem predvolilnem plakatu
uporabila črno barvo (!). To izjavo na Radiu
1	(24. IX.) komentirajo, da si je verjetno
prav ta teolog sposodil od ZLSD geslo, naj
volivci »volijo modro«, ker je na plakatu te
stranke tudi modra barva, hkrati pa se spra-
šujejo, »zakaj se za nagovarjanje volivcev, naj
gredo na volitve, čutijo poklicani tisti, ki
sicer ne kandidirajo« (t. j., duhovščina).
Drug vodilni teolog v predvolilni strankar-
ski oddaji zatrjuje, da je del desnice (misli
na SLS-^SKD) podprl bivše komuniste,
nalašč razbil desno koalicijo in povzročil
nezanimanje ljudi za volitve, zato pa je
nastala stranka NSi, da znova mobilizira
razočarane. Ta teolog označi celotno sod-
stvo s sindikati vred za »transmisijo« komu-
nističnih sil, v zavrnitvi večinskega volil-
nega sistema in odločitvi parlamenta za
proporcionalni sistem pa vidi prevaro,
katere cilj je razbiti vladajočo desno koali-
cijo; ob tem označi najbolj množično stran-
ko v Sloveniji (LDS) za stranko kapitala, ki
je povezana z bivšim komunističnim reži-
mom, itn. (Radio Ognjišče, 20. IX.). V cer-
kvenem časopisu se znan katoliški intele-
ktualec razpiše o posebnem virusu »antislo-
venin«, katerega bistvo je »odpor do sloven-
stva«, in zagotovi, da so proti tej okužbi
najbolj odporni kristjani, medtem ko je »ta
virus najbolj na delu v psihah ljudi brez
vere«. Številka, kjer izumijo ta virus, ima na
naslovnici fotografijo Antona Mahniča,
teologa, ki je najzaslužnejši za kulturni boj
na Slovenskem, zraven pa njegov citat:
»Resnica je ena in nedeljiva kakor Bog«
(Družina, 17. IX.). Mogoče je domnevati, da
je imel virus »antislovenin« v mislih tudi
predstavnik volilnega štaba NSi, ko se je
izrecno obračal na volivce s sklicevanjem
na »instinktivni« občutek za ločitev dobrega
od slabega in na »prirojen občutek za pra-
vico«, zaradi katerega bo po njegovem stran-
ka NSi na volitvah uspešna, saj je »v Sloven-
cih prirojen občutek za poštenost in priro-
jen občutek za to, da beseda velja« — skratka,
naklonjenost stranki NSi naj bi bila posle-
dica instinkta in prirojenega čuta med Slo-
venci (Radio Ognjišče, 27. IX.). Istega dne
na enem od soočenj udeleženci komen-
tirajo tipično mahničevsko trditev, da »kdor
ni rimokatoličan, ni Slovenec«, sam minister
za kulturo pa škandaloznost te trditve mi-
nimalizira, saj se mu zdi dosti hujša reklama
v zvezi s smučarskimi skoki, ki so jo pred
tem vrteli v medijih in ki (s precej ironije)
trdi, da »kdor ne skače, ni Slovene« (TV 1,
27. IX.). Mediji ugotavljajo tudi nekatera
nezakonita politična dejanja, npr. tega, da
župan, sicer kandidat na volitvah (SDS), v
svoji občini priredi v predvolilnem času
otvoritev katoliškega verskega objekta, ki je
zgrajen na črno in za katerega mu je država
izstavila odločbo o rušenju, ki jo pa kot naj-
višji občinski predstavnik demonstrativno
zavrača (Delo, 3. X.), pa tega, da slovensko
veleposlaništvo v Švici naslovnikom v
uradnem vabilu za volitve priloži katoliški
Župnijski list (Mladina, 18. IX.). Mladina (17.
X.) objavi volilni letak, ki so ga delili pri
nedeljski maši v cerkvi, na njem pa je mo-
litev za domovino in navodilo, da je treba
voliti Bajuka in stranko NSi. Cerkveni radio
teden pred volitvami poziva vse Slovence,
naj postanejo enotni, namesto da so stran-
karsko razdeljeni, naj gredo na ulice ter po
srbskem zgledu zrušijo parlament:
Napaka Slovencev je v primerjavi s Srbi v
njihovi mlačnosti. Srbi so pripravljeni za
svojo boljšo prihodnost podirati parlamen-
tarne stavbe, preživeti na ulicah tedne in
tedne. V Sloveniji pa take vztrajnosti pri
svojih ciljih ni zaznati [...] Ostajamo pri
tradiciji, ki je na žalost še vedno rdeče barve,
nočemo poskusiti z novim vetrom [...J A
dragi Slovenci in Slovenke, kako veste, da ni
24
POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
vredno poskusiti? Zakaj se ne bi združili v
en narod, zakaj si ne bi vsaj enkrat za vzgled
vzeli Beograda in se vsi skupaj odločili za
novo prihodnost [...] Upam, da vam bo kateri
od teh stavkov odzvanjal tudi prihodnjo
nedeljo, ko se boste odločali za ali proti.«
(Radio Ognjišče, 8. X.)
Tradicija slovenskih škofov je, da čutijo
ob vsakih volitvah dolžnost nagovoriti
slovensko javnost, kako naj voli. V tokratni
predvolilni izjavi se izognejo skušnjavi, da
bi naravnost povedali, katero politično
stranko ali opcijo se naj bi volilo. Osrednji
apel izjave, objavljene in komentirane tako
v levih kot desnih medijih (Dnevnik, 25. IX.,
Radio Ognjišče, 24. IX.), pa je pouk o tem,
da volitve niso samo pravica, ampak hkrati
tudi dolžnost, in zato naj zlasti verniki
»izpolnijo svojo dolžnost in se udeležijo vo-
litev«, saj nič »ne more opravičiti izostanka
od volitev« Na tako razlago volilne pravice
ni bilo niti ene same kritične reakcije v me-
dijih, ki bi opozarjala, da pravica ne more
biti hkrati dolžnost, saj bi v tem primeru
ne bila več pravica (dejstvo: volitve, ki so
izraz državljanske ali verske dolžnosti, niso
svobodne; na svobodnih volitvah mora biti
zagotovljena pravica, da volivci oddajo svoj
glas — ali pa ga ne oddajo — brez kakršnih
koH pritiskov!). Ozadje: pri deklariranem
izenačenju pravice z dolžnostjo so se
slovenski škofje v svoji izjavi oprli na citat
iz cerkvenega dokumenta Gaudium etspes
(1965: 75). Ob tem pa so popolnoma igno-
rirali drugi cerkveni dokument iz istega
časa, kjer je razumevanje pravic ustrez-
nejše, saj izrecno opozarja, da je povezava
pravic z dolžnostmi le v naslednjem smislu:
kar je pravica za posameznika, je pri »dru-
gih osebah dolžnost, da to pravico priznajo
in spoštujejo« {Pacem in terris, 1963: 29;
podčrtujemo mi). Seveda ob tem ne smemo
pozabiti, da vatikanska določila niso pristoj-
na za državne volitve, pa naj bodo ustrezno
ali neustrezno formulirana. Pristojna je
Ustava RS in mednarodni dokumenti o člo-
vekovih pravicah, kjer uživanje temeljnih
državljanskih pravic ni nikjer pogojevano
z dolžnostmi, pač pa je izrecno prepo-
vedana kakršna koli prisila (prim. Ustava RS
1992: 41. člen; Splošna deklaracija o člo-
vekovih pravicah 1948:19. člen; Deklaracija
o pravicah človeka in državljana 1789: 10.
člen; Protokol Evropske konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin 1950: 3. člen; da je pravica hkrati
dolžnost, je bilo določeno samo v socialis-
tični ustavi bivše Jugoslavije, Ustava SFRJ
1974: 173. člen). Omenjeno škofovsko iz-
javo so — presenetljivo — javno pohvalile vse
politične stranke z izjemo SNS, ki ostaja
odklonilna zaradi povsem načelnih razlo-
gov, medtem ko se je med vsemi pozitiv-
nimi odmevi izrazito pohvalno izrekla
ravno LDS, in to zaradi treh razlogov: ker je
škofovsko pismo »neprimerno bolj nevtral-
no kot vsa dosedanja«, ker vsebuje »apel k
čim višji udeležbi na volitvah«, kar bi po
mnenju LDS »morale storiti enako« tudi
druge civilne institucije, in ker je škofovsko
pismo »velik civilnodružbeni napredek«
(Delo, 27. IX.; Večer, 28. IX.; Mag, 40/2000).
Komentarji, ki jih v nadaljevanjti izrekajo
sami cerkveni predstavniki, gredo v isto
smer, s tem da še zaostrujejo zgrešeno
sintagmo o volilni pravici, ki da je hkrati
dolžnost in ne samo pravica: izrecno po-
udarjajo »dolžnosti državljanov«, da gredo
na volitve, in izrecno poudarjajo, kako je
osrednja poanta v škofovskem pozivu ravno
ta, da je treba razumeti »volitve kot temeljno
pravico in najelementarnejšo državljansko
dolžnost« (Večer, 28. IX.). Po volitvah se ista
logika še bolj radikalizira: zdaj cerkveni
predstavniki ne govorijo več samo o tem,
da je volilna pravica hkrati dolžnost, ampak
da je ravno dolžnost tista, ki je pogoj pravi-
ce (»v ozadju ni pravica, temveč dolžnost
[...] zaporedje je obratno: ne ker imajo pra-
vico, imajo dolžnost, ampak ker imajo dol-
žnost, imajo tudi pravice«; Radio 1,20. XL).
In kako je z domnevno strankarsko
nepristranskostjo škofovske izjave? To lahko
sklepamo iz komentarjev v cerkvenih
medijih, ki so eksplicirali prav tisto, kar je
v izjavi implicitno: prisiljevanje krščansko
opredeljenih volivcev, da se v čim večjem
številu udeležijo volitev, in sicer zaradi bo-
jazni, da bo abstinenca na volitvah največja
med privrženci desnih strank, ker bodo na
dan volitev ostali doma zaradi razočaranja
nad konflikti znotraj koalicije »Slovenija«,
ki so se potencirali ravno v predvolilnem
25
SREČO DRAGOS
Času. Cerkvena kalkulacija: volilno kata-
strofo katoliško usmerjene desnice lahko
prepreči samo avtoritativen poziv kristja-
nom, da morajo na volitve. Zato ob komen-
tiranju škofovskega pisma cerkveni Radio
Ognjišče napove: »obstaja izračun, ki pravi,
da bi ob 80-odstotni volilni udeležbi zmago
zagotovo dobila desna stran«, t. j., stranke
slovenske pomladi (21. IX.). Hkrati ta medij
objavi najbolj ideološko pristransko in me-
todološko sporno anketo, ki je bila objav-
ljena v vsem predvolilnem času. Po tej anke-
ti naj bi kar 50% glasov dobila stranka NSi,
druga naj bi bila SDS z manj kot 20% glasov,
tretja bo SDS-^SKD s 15% glasov, vse ostale
stranke pa naj bi dobile manj ali nič. Te an-
kete ni komentiral nihče — ne z desnice ne
z levice ne nepristranski strokovnjaki —,
kljub dejstvu, da so bili mediji, kot smo vi-
deli, v predvolilnem času zelo izpostavljen
predmet kritik.
Dodatek:
•	Volilne abstinence se je bala tudi
stranka LDS, čeprav je vseskozi ugotavljala
najvišje rezultate v predvolilnih projekcijah
in tudi dejansko zmagala na volitvah z
močno prednostjo pred vsemi ostalimi.
Verjetno je hvalila nedemokratično ško-
fovsko izjavo zaradi ocene, da bi bila ob
večji volilni abstinenci tudi njena prednost
manjša.
•	Rezultat: dejanska volilna udeležba je
bila razmeroma visoka (70,37%), med absti-
nenti volitev pa niso izstopali simpatizerji
koalicije Slovenija.
•	Z vidika načela o svobodnih volitvah
je bila storjena najresnejša napaka prav na
samih glasovnicah: navodilo na glasovalnih
lističih se je začelo z opozorilom, da lahko
obkrožimo samo »enega kandidata«, čeprav
so bile dejansko na seznamu tudi številne
kandidatke, med drugimi tudi predstav-
nice NSi, SDS in SKD+SLS. To zavajajoče
navodilo je zakrivila Republiška volilna
komisija. Za našo analizo pa je opozorilo o
tej napaki pomembno zato, ker tega ni za-
beležil noben medij, nobena politična
stranka, nobeden od pooblaščenih organov
za spremljanje volitev, tudi ne Varuh člove-
kovih pravic ne Urad RS za žensko politiko.
Tudi slovenski škofje niso na to kršitev
reagirali z nobeno izjavo.
Ugotovitev, v predvolilni politični kam-
panji je bilo precej prepletanja med vero
in politiko. Kritike tega dejstva so na RKC
naslavljali različni mediji, tako tisti, ki so
označeni za leve, kot oni z desne. Razlika
med njimi je bila le v interpretaciji razlogov
oz. okoliščin za ta pojav in v ostrini kritik,
kjer je izstopal Mag. Politizacija vere oz. kle-
rikalizacija politike je najbolj izstopala na
cerkvenem Radiu Ognjišče. Ta medij je v
vsem predvolilnem času vzdrževal najočit-
nejšo povezavo med sklicevanjem na krš-
čanske vrednote in politično agitacijo (afir-
miranjem konkretne politične stranke in
kritiziranjem ostalih strank). Po istem krite-
riju se na drugo mesto uvršča tednik Druži-
na. Noben cerkveni predstavnik se ni v
nobeni izjavi niti enkrat kakor koli distan-
ciral od kakšne izjave, objavljene na Radiu
Ognjišče, v Družini ali Magu.
UGOTOVITVE
V	demokratičnih sekularnih družbah — kjer
velja ločenost državnih in verskih institucij
za civilizacijsko normo ali pa je celo ustavno
določena — пг prepovedano cerkveno anga-
žiranje v političnem prostoru, tudi ne vpli-
vanje na politične stranke. Dejstvo, da lahko
na volitvah tekmujejo le politične stranke,
nikakor ne pomeni, da imajo politične
stranke monopol pri oblikovanju politične
volje; pri tem so lahko udeležena tudi razli-
čna interesna združenja, če se tako odločijo,
in ena izmed njih je tudi RKC. Pri tem je
sporno le različno presojanje dejstva, da
vse, kar je dovoljeno, ni nujno tudi koristno.
V	zvezi s politiko to pomeni, da je izražanje
političnih stališč dovoljeno tudi RKC, ni pa
rečeno, da je zanjo koristno. Omenjeno
opozorilo bi morali izrecno upoštevati
zlasti cerkveni predstavniki. Navsezadnje
gre za evangelijsko načelo, ki je večkrat
omenjeno že v Svetem pismu (»Vse je do-
voljeno, vendar ni vse koristno! Vse je do-
voljeno, vendar ni vse ustvarjalno!« 1 Kor
10, 23; prim. 1 Kor 6, 12). Enako velja tudi
za materialne interese. Primer: vemo, da je
RKC pri nas največja denacionalizacijska
upravičenka, zakonodaja ji daje pravico do
popolnega vračila vsega premoženja v
26
POLITIZACITA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
naravi, vključno z vračilom lastnine iz
fevdalnih časov. Čeprav je v tem slovenska
zakonodaja svetovno unikatna in čeprav je
zakonodajo treba spoštovati, je tudi tu nu-
jen premislek, ali je za RKC, vero in celotno
družbo res koristno vse, kar je dovoljeno.
Da je ravno RKC zavezana k takemu premi-
sleku, je opozorjeno celo v samih cerkvenih
dokumentih, izrecno npr. v koncilski
pastoralni konstituciji Gaudium etspes (76,
5). Ker tega določila slovenski škofje nalašč
ne omenjajo, ga citiram na tem mestu:
[...] uživanju nekaterih pravic, čeprav
zakonito pridobljenih, se bo [RKC] celo
odrekla, kjer se bo videlo, da je zaradi njihove
uporabe postala dvomna iskrenost njenega
pričevanja ali da nove okoliščine zahtevajo
drugačno ureditev.
To ni nič drugega kot variacija omenje-
nega svetopisemskega opozorila, da ni vse
koristno, kar je dovoljeno. Ker so zlasti
materialne dobrine največja skušnjava za to,
da bi RKC to načelo ignorirala, ni naključje,
da celo v evangelijih najdemo številna
opozorila, ki gredo v isto smer, npr.: »če kdo
vzame kaj tvojega, ne zahtevaj nazaj« (Lk 6,
30; prim, tudi 1 Tim 6, 6-10; Heb 13, 5). Pri
nas pa v denacionalizaciji cerkveni veljaki
terjajo vse, kar jim pripada, in državo celo
tožijo za obresti. Zanje je vse, kar je do-
voljeno, tudi avtomatično koristno. Prav to
logiko je RKC zaradi materialnih interesov
raztegnila tudi na politično področje. Tako
nastaja klerikalizem.
V pluralnih družbah so strategije akter-
jev odvisne zlasti od njih samih (dokler se
izvajajo znotraj legalnih okvirov). Ker se
akterji razlikujejo v svojih interesih, se
seveda razlikujejo tudi v strategijah in pre-
soji njihove (ne)koristnosti. Opravljena
analiza kaže, da je v politično občutljivem
času (volitev) RKC zagovarjala naslednja
stališča: da je v njenem interesu, če v pred-
volilnem boju zahteva podelitev vojaških
činov in plač duhovnikom; da je v njenem
interesu zaostrovanje spora z necerkvenimi
mediji (ker so »nomenklaturni«); da ne bo
vzdrževala izrecne in nedvoumne nevtral-
nosti do političnih strank, ampak bo rav-
nala nasprotno; da ji koristi, če deklarativno
poudarja, kako med vero in politiko ni mo-
goče razlikovati, ker se oba javna prostora
pomembno prekrivata, itn. Le pri vprašanju
vere v javnem šolstvu se RKC v predvo-
lilnem času ni medijsko eksponirala, kar je
v nasprotju s pričakovanji, če upoštevamo
njene reakcije v zadnjem desetletju —
vsekakor pa še vedno velja, da svojih stališč
ni spremenila.
Iz teh dejstev lahko sklepamo, da so bile
v predvolilnem obdobju navzoče klerika-
listične skušnjave z elementi kulturnega
boja. K takemu delovanju je RKC precej
nagnjena, ni pa edini krivec.
SKLEP
Obseg analize ne dovoljuje izpeljave bolj
določnih sklepov o kulturnem boju. Posplo-
šitve so lahko pristranske. Zato naj v zvezi z
uvodno tezo opozorim na tri poudarke:
1.	V zvezi z RKC na Slovenskem ni jedro
spora vprašanje, kaj je dovoljeno in kaj ne.
Svoboda mišljenja, govora in delovanja velja
za vse, tudi za RKC, ko se politično oprede-
ljuje. Jedro spora je vprašanje: kaj je (za
koga) koristno in kaj ni koristno. Ravno to
vprašanje pa RKC vztrajno ignorira. Kriti-
kam na njen račun, ki opozarjajo, da cer-
kveno ravnanje ni koristno, ali pa je celo
škodljivo, RKC vselej ugovarja s skliceva-
njem na svoje pravice (čeprav niso predmet
spora). Cerkveni funkcionarji vpeljujejo to
perverzno logiko v javni prostor tako pri
presoji političnih kot materialnih vprašanj.
Gre za perverznost v dobesednem smislu
(lat. pervertere = sprevreči, preobrniti),
kjer se razmislek o koristnosti sprevrne v
govor o legalnosti. Ta perverznost je trajna
slepa pega cerkvene strategije do okolja.
2.	Cerkvenega koketiranja s političnimi
akterji in vplivanja nanje ne smemo mešati
z bojem za oblast. Temu se je RKC dokon-
čno odrekla že na začetku 20. stoletja (ko
je propadla Mahničeva pobuda za nepo-
sredne volitve duhovnikov v parlament; gl.
Dragoš 1996). Od takrat naprej RKC
uporablja strategijo, ki jo lahko opišemo kot
»sedenje na dveh stolih« in je bistveno dru-
gačna kot prej. Značilno zanjo je cerkveno
vplivanje na neverska področja tako, da jih
27
SREČO DRAGOS
nikoli ne zasede (v celoti). Zato lahko RKC
vselej zavrača politične kritike, ki letijo na
njeno delovanje, s tem da jih kvalificira za
napad na vero.
3. Cerkveno vplivanje na politične stran-
ke je treba izrecno ločevati od delovanja
političnih strank, ki se navezujejo na RKC.
Oboje je zelo podobno, pogosto sočasno, a
ni eno in isto. V obeh primerih ravnanj gre
za klerikalizacijo politike oz. za politizacijo
vere — a za eskalacijo klerikalizma je druga
vrsta delovanja občutno bolj destruktivna
od prvega. Prav paktiranje političnih strank
s cerkveno stranjo je nevarna inovacija v
našem političnem prostoru, medtem ko v
politizaciji na cerkveni strani ni zaslediti
nobenih bistvenih novosti. Kar RKC počne,
je počela že zadnjih sto let. Za kulturni boj
je v tem smislu bolj usodno ravnanje
političnih strank in državnih oblasti kot pa
cerkvenih.
Literatura
R. S. Appi.ehy (1998), Fundamentalism. V: R. Wuthnow (ed.). The Encyclopedia of Politics and
Religion. Vol. 1. London: Routledge.
S. Dragos (1996), Strategije Katoliške cerkve na Slovenskem. Družboslovne razprave, ХП, 21: 27-
41.
—	Katolicizem na Slovenskem. Ljubljana: Krtina.
—	(1999), Katoliška cerkev in civilna družba na Slovenskem. V: R. Bohinc, M. Černetič (ur.), Modra
knjiga: Civilna družba v Sloveniji in Evropi. Ljubljana: Društvo Občanski forum. Služba Vlade
RS za evropske zadeve (453-464).
F. Erjavec (1923), Slovenci. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna.
J. JuHANT, R. Vai-enčič (ur.) (1994), Družbeni nauk Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
J. O'Brien, M. Pai.mer (1999), Atlas verstev sodobnega sveta. Ljubljana: Družina.
D. Rupei. (1987), Besede božje in božanske. Ljubljana: Cankarjeva založba.
A. Schutz (1976), The Stranger: An Essay in Social Psychology. V: A. Brodersen (ur.). Collected Papers
П: Stiulies in Social Theory. Netherlands: The Hague (91-105).
M. Smrke (1996), Religija in politika. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
J. Šinkovec (1996), Pravna, demokratična iti socialna država. Ljubljana: Enotnost.
L Štuhec (ur.) {1999), Izberi življenje. Ljubljana: Družina (delovno gradivo za 1. zasedanje).
—	(ur.) (2Q0Q), Izberi življenje: Predlog sklepnega besedila sinode. Ljubljana: Družina.
N. Tos et al (1999), Podobe o cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih). Ljubljana: FDV-IDV
J. A. van der Ven (1996), Ecclesiology in Context. Michigan & Cambridge: William B. Eerdmans
Publishing Co.
R. J. Wolff, J. K. Hoensch (ur.) (1987), Catholics, the State and the European Radical Right 1919-
1945. New York: Columbia University Press.
28
Tanja Lamovec
UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA
UVOD
Profesionalno zagovorništvo, ki ga je (pod
vodstvom avtorice) izvajalo društvo ALTRA,
Odbor za inovacije v duševnem zdravju, in
ga je financiralo tudi ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve, se danes odvija
v Pravno-informacijskem centru, ki ga vodi
dolgoletni sodelavec Altre Miha Cigler. Tam
se izvaja tako pravno kot psihosocialno
zagovorništvo. Slednje vodi dolgoletna
sodelavka Suzana Oreški. Profesionalno
zagovorništvo se je nekaj let odvijalo tudi
pri Ozari in se tako razširilo po vsej
Sloveniji. Zdaj se je tudi mariborska skupina
pridružila PIC, tako da je lahko zagovor-
ništvo zares neodvisno. Financiranje je
projektno. Profesionalno zagovorništvo se
predava na VŠSD, tako v okviru rednih
predavanj kot dopolnilnega izobraževanja,
pri čemer občasno sodeluje tudi avtorica.
Miha Cigler vodi tudi izobraževanje za
profesionalno zagovorništvo. Povezuje se s
sorodno organizacijo v ZDA in se udeležuje
kongresov doma in v tujini. Poleg avtorice
je izšolal že veliko strokovnjakov za podro-
čje zagovorništva, ki je namenjeno uporab-
nikom in uporabnicam psihiatrije. Zagovor-
ništvo se je po zaslugi Ozare najbolj uve-
ljavilo v mariborski regiji. Šent se pretesno
povezuje z bolnišnico, da bi resno promo-
viral zagovorništvo.
RAZLIKA MED UPORABNIŠKIMI IN
NEUPORABNIŠKIMl ORGANIZACIJAMI
Na področju duševnega zdravja v skupno-
sti, torej nebolnišnične in nepsihiatrične
obravnave, imamo več društev. Prvi se je
pojavil Odbor za družbeno zaščito norosti
(1987), ki ga je vodil Vito Flaker in se mu je
v devetdesetih letih priključila tudi avtorica.
Pozneje se je preimenoval in se zdaj ime-
nuje ALTRA. Nekaj časa je delovala kot upo-
rabniško gibanje, saj je imelo več uporab-
nikov funkcijo nosilcev projekta in je so-
odločalo o politiki in delovanju društva.
Danes ALTRA ni več uporabniška organi-
zacija, čeprav je še vedno uporabniško pri-
jazna. Odločajo izključno zaposleni.
Od Altre sta se odcepila ŠENT, ki se je
močno oprl na psihiatrijo v Polju, in Ozara,
katere predsednik Igor Hrast se je nekaj
časa izpopolnjeval v Altri. Ko so začeli upo-
rabniki v Altri izgubljati moč in je avtorica
želela ustanoviti pravo uporabniško organi-
zacijo, je iz Altre nastal PARADOKS. A o tem
pozneje. Velika nevarnost, ki preti uporab-
niškim organizacijam, je, da vse vodilne
položaje zavzamejo zaposleni, največkrat
strokovnjaki psihosocialne usmeritve, in
tako uporabniška iniciativa zamre. O tem
nas je s svojo knjigo (On our owrì) in s svo-
jimi obiski poučila Judi Chamberlin, ki je v
ZDA opravila pionirsko delo pri ustanav-
ljanju in podpiranju uporabniških organiza-
cij s področja duševnega zdravja. Nekatere
neuporabniške organizacije so uporabni-
kom bolj, druge manj prijazne. Nobena pa
ne omogoča resničnega opolnomočenja
uporabnikov, v tem smislu, da bi sami dolo-
čali cilje in prioritete. Pri nas se beseda em-
powerment ^тс-уцх kot »krepitev moči«, to
pa ne vključuje tudi doseganja ciljev. Kon-
kretno lahko rečem, in to potrjuje tudi
strokovna literatura (Mosher, Burti 1989),
da je prva prioriteta neuporabniških orga-
29
TANJA LAMOVFX
nizacij socialna varnost zaposlenih. Uporab-
nikom seveda to ni prva prioriteta.
Če strnemo razlike med uporabniškimi
in neuporabniškimi organizacijami s sta-
lišča uporabnikov psihiatrije (in to je po-
membno, ker se uporabnikom pogosto do-
gaja, da njihovo mnenje nima enake teže kot
mnenje nestigmatizirane osebe), lahko re-
čemo naslednje. V neuporabniških organi-
zacijah strokovnjaki določajo cilje, priori-
tete, metode in način dela. Pri tem se včasih
posvetujejo z uporabniki, včasih ne. Navad-
no prisluhnejo željam uporabnikov v me-
jah, ki ne ogrožajo njihove socialne varnosti
in finančnega položaja, in raje izberejo tiste
možnosti in dejavnosti, ki jim osebno bolj
ustrezajo.
V uporabniških organizacijah cilje in
prioritete določajo uporabniki, ki odločajo
tudi o tem, kdo bo tam zaposlen. Glede me-
tod in načinov dela se posvetujejo s strokov-
njaki in sprejmejo tisto, kar ustreza njim.
Uporabniške organizacije tudi težijo k te-
mu, da k delu pritegnejo čimveč uporab-
nikov. Ker so ti večinoma upokojeni, na-
vadno ni mogoča redna zaposlitev, pač pa
vodenje posameznih delavnic, usposab-
ljanje, študentsko opravljanje prakse itn.
Edina slovenska uporabniška organiza-
cija za uporabnike psihiatrije je Paradoks.
Poleg navedenega je pomen Paradoksa tudi
v tem, da lahko naveže partnerske odnose
z državo. To avtorica počne prav zdaj. Kot
izolirana posameznica, upokojena uporab-
nica psihiatrije takega odnosa ne more
navezati. To lahko stori le ob podpori sku-
pine somišljenikov in si skupaj z njimi pri-
zadeva za dosego skupnih ciljev, kar
opišemo kot kolektivno zagovorništvo.
UPORABNIŠKA ORGANIZACIJA PARADOKS
Slovensko društvo za vzajemno pomoč v
duševni stiski Paradoks je bilo ustanovljeno
leta 1997 in ga je v začetku vodila avtorica.
Danes ga vodi sociolog Vinko Zalar, ki je
dosegel, de je društvo v poslovnem smislu
dovolj trdno in se lahko posveti večjemu
vključevanju uporabnikov v delo društva.
Prav tako se lahko posvetimo večanju
kvalitete storitev in širjenju dejavnosti.
Pomembna je tudi večja individualizacija
dela v smislu individualnih načrtov za
preživljanje prostega časa in njihovega
financiranja.
Temeljna dejavnost Paradoksa je klub.
Odprt je med 9. in 21. uro, v sobotah in
nedeljah med 15. in 21. uro. Deluje tudi ob
praznikih. V klubu se dnevno srečuje 20 do
30 oseb, v veliki večini uporabnikov in
uporabnic psihiatrije (90%), kar je ustrezno
razmerje. Podobno je tudi drugod po svetu.
Uporabniki namreč želijo navzočnost
drugih uporabnikov, ker drugi ne morejo
razumeti nekaterih stvari. To ne pomeni
getoizacije, saj je izbira prostovoljna, poleg
tega pa občasno vabimo zanimive preda-
vatelje in skupaj obiskujemo prireditve
zunaj Paradoksa. Zaenkrat še ne moremo
kriti stroškov za prireditve, kjer je treba pla-
čati vstopnino, zato hodimo na sprehode
in brezplačna predavanja. Upamo, da nam
bo MDDSZ omogočilo tudi obisk drugih
dejavnosti in prireditev, ki jih obiskujejo
drugi državljani, npr. plavanje v hotelih ob
morju ipd. Finančno stanje naših članov
večinoma zadostuje le za golo preživetje.
Poleg šestih zaposlenih v klubu delujejo
tudi prostovoljci. Nekateri so iz vrst uporab-
nikov. Prostovoljno delo v društvu je de-
javnost, ki jo bomo začeli bolj sistematično
razvijati zdaj, ko je vzpostavljena infra-
struktura. Za prostovoljce bi radi vpeljali
občasne denarne nagrade, ravno toliko, da
jim pokažemo, da je njihovo delo nekaj
vredno. Da plačilo na simbolični ravni
ovrednoti delo, velja za vse ljudi, še bolj pa
za uporabnike psihiatrije. Hkrati pa so
nekatere oblike dela celo bolj primerne za
uporabnike; tedaj govorimo o vrstniškem
zagovorništvu. Čisto drugače je, če te na
domu obišče kdo, ki je v podobni situaciji,
kar lahko pomeni tudi začetek prijateljstva,
kot pa če to stori oseba, ki je plačana za to.
Vedeti moramo, da imajo nekateri uporab-
niki stike le še s sorodniki in z osebami, ki
so plačane za to. Ta zavest je navadno zelo
boleča. Nihče ni vesel, če ve, da se z njim
družijo le tisti, ki to počnejo po službeni
dolžnosti.
V Paradoksu sta vlogi uporabnika in pro-
stovoljca zelo fleksibilni. V danem trenutku
je lahko kdo uporabnik, v naslednjem
30
UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA
prostovoljec. V te namene nam je angleška
organizacija za duševno zdravje Hamlet
Trust, ki je občasno tudi naš financer,
omogočila izobraževanje v sosvetovanju,
kjer se vlogi sistematično izmenjujeta v
desetminutnih presledkih. Seveda so ob-
dobja navadno daljša. Večina članov društva
lahko več mesecev dela kot prostovoljec,
potem pa morda nastopi krajša kriza. Opa-
žamo, da se člani dokaj hitro vrnejo iz
bolnišnice, če so že prisiljeni tam iskati
pomoč. Oseba, ki je v dobrem psihičnem
stanju, deluje kot prostovoljka in pomaga
drugemu. Ta bo pomagal njej, če se ji bo
stanje poslabšalo. Na ta način izvajamo
vzajemno pomoč. Ta družbo stane dosti
manj kot bolnišnična oskrba, a vedeti mo-
ramo, da ni zastonj. Potrebna je infrastruk-
tura: najemnina za stanovanje, plače za
zaposlene itn.
V sodobni družbi se vedno več ljudi
zateka po psihosocialno pomoč k strokov-
njakom. Vse, kar so nekoč opravljale razšir-
jene družine in sosedje, danes opravljajo
plačani strokovnjaki. Navadili smo se, da
oddamo otroke v vrtec, malo manj so se
navadili stari, da jih oddamo v domove. Zdaj
se navajamo na plačano pomoč na domu,
ki lahko zapolni marsikatero vrzel, a vsega
se ne da plačati. Boleče je plačevati komu
npr. za to, da se s teboj pogovarja. V tujini
so zelo razvite različne oblike samopomoči
in vzajemne pomoči, pri nas pa s tem šele
začenjamo. Projektno financiranje takih
oblik dela ni najustreznejša rešitev. Zgodi
se, na primer, da se člani navežejo na člana
osebja, ta pa mora oditi, ker so javna dela
potekla. Država bi morala najti način za
sistematično in zanesljivo financiranje
samopomočnih dejavnosti s področja
duševnega zdravja. Včasih niso dovolj niti
zdravila niti psihološko svetovanje; treba je
izgraditi posameznikovo socialno mrežo.
Večina članov kluba Paradoks je razme-
roma mlada, med 25 in 40 leti, večinoma
so upokojeni. Čutijo se odrinjene in potis-
njene na rob. Ne najdejo dejavnosti, ki bi
smiselno napolnila praznino. Prostovoljno
delo v društvu je vsekakor ena od rešitev.
Večinoma niso v ospredju socialni proble-
mi. Povprečno član dobiva okoli 50.000
tolarjev pokojnine, skupaj z varstvenim
dodatkom, in živi s starši, navadno le ma-
terjo. Nekateri živijo sami ali v stanovanjski
skupini. Temeljni problem je torej bivanj-
ska stiska, ki izvira iz pomanjkanja smiselne
dejavnosti in obojestranskih medosebnih
odnosov, ki jim lahko rečemo tudi prijatelj-
stva, kjer se izmenjuje dajanje in prejema-
nje. V odnosu do strokovnjaka pa je uporab-
nik vedno le prejemnik. Tega se ne zaveda-
mo dovolj. Ravno to omogoča uporabniška
organizacija. V klubu se navežejo pristni
prijateljski stiki med uporabniki psihiatrije,
ki so hkrati tudi prostovoljci. V tej smeri
ponujamo tudi izobraževanje (npr. za delo
v kriznem timu).
Tesno sodelujemo s PIC, kamor napoti-
mo predvsem osebe, ki imajo pravne pro-
bleme, ali pa če se pri problemu prepletata
pravni in psihosocialni vidik, kar je najpo-
gosteje. Na Paradoksu razvijamo vrstniško
zagovorništvo, kolektivno zagovorništvo in
samozagovorništvo. Naj povzamem. Para-
doks je uporabniška organizacija. Cilje je
določila sktipina uporabnikov na srečanju,
ki ga je financiral Hamlet Trust. Poleg finan-
čne podpore, ki je razmeroma majhna, nam
daje ta organizacija veliko moralno oporo,
pa tudi edukacijo. Ko smo ugotovili, da upo-
rabniki, ki so bili na voljo, niso ustrezali za
mesto predsednika, saj smo padali iz krize
v krizo, smo za to funkcijo izvolili Vinka
Zalarja, ki je upravičil naša pričakovanja.
Dobro se spozna na organizacijo dela in
finančne vidike. O načinih dela, prioritetah
in metodah pa se dogovarjamo na sestankih
izvršnega odbora in posvetujemo s strokov-
njaki z različnih področij. Izvršni odbor se
sestoji izključno iz uporabnikov in upo-
rabnic.
Podobna organizacija v evropskem me-
rilu je »Mreža uporabnikov, bivših uporab-
nikov in preživelih«, ki vključuje večino
evropskih dežel in katere član je tudi Para-
doks. Evropska mreža ima svoj sedež v
Utrechtu. Od njih smo se naučili nekaterih
osnovnih načel delovanja.
VRSTNIŠKO ZAGOVORNIŠTVO
Zagovornik je oseba, ki nam stoji ob strani,
na katero se lahko opremo. Ne dela stvari
31
TANJA LAMO VE C
namesto nas, temveč skupaj z nami. Z
drugimi besedami, daje nam oporo s svojo
naklonjenostjo, izkušnjami in konkretno
pomočjo pri delu ali doseganju cilja.
Vrstniško zagovorništvo izvaja oseba s
podobnimi izkušnjami, v našem primeru
uporabnik ali uporabnica psihiatrije. Vrst-
niško zagovorništvo je potencialno vzajem-
no, čeprav to ni pogoj, tako kot je pri pri-
jateljstvu. Osnova za pomoč vrstniku je ob-
čutek	ki se razvije ob številnih
sorodnih izkušnjah. Občutek solidarnosti
je tudi tisto, kar človeku pomaga prerasti
občutek izoliranosti in zavrženosti. Med
uporabniki psihiatrije se razvije nekakšna
subkultura s standardnimi temami pogo-
vora in včasih tudi podobnimi vrednotami.
Vrednote uporabnikov se navadno obliku-
jejo okoli zavodov ali društev, kjer sodelu-
jejo. Tako npr. nekateri uporabniki prise-
gajo na psihiatrijo in poskušajo tam najti
rešitev za svoje probleme, drugi pa želijo
oblikovati svoje življenje sami in skupaj s
somislečimi.
Solidarnost najbolje vidimo ob naravnih
katastrofah. Ko sem nekoč živela v bloku
in je bil potres, smo se vsi zbrali na zelenici
in se začeli spontano pogovarjati. Ko je
nevarnost minila, se s temi ljudmi nisem več
pogovarjala. Hospitalizacija v duševni bol-
nišnici je za vsakogar katastrofa. Nevarnost
katastrofe tu nikoli ne mine, zato je tudi
solidarnost, seveda znotraj pričakovanih
meja, trdna oporna točka.
SOCIALNA MREŽA
Z izrazom »socialna mreža« opredelimo
ljudi, na katere se lahko posameznik obrne
po nasvet, podporo, družbo. Za uporabnike
psihiatrije je značilno, da imajo zelo ozko
socialno mrežo, seveda pa so tudi izjeme.
Zveze znotraj socialne mreže so lahko obo-
jestranske, vzajemne, ali pa le enostranske.
Primer enostranskih vezi so uporabniki, ki
skoraj izključno kontaktirajo le s strokovnja-
ki - psihiatri, psihologi, socialnimi delavci
itn. Enostranskost je v tem, da se noben od
teh strokovnjakov ne bo obrnil po pomoč
na uporabnika.
S sistematičnim izgrajevanjem socialnih
mrež za posamezne uporabnike psihiatrije
seje začel leta 1993 (do 1995) ukvarjati Igor
Spreizer (tudi sam uporabnik) v okviru
Kluba Altre. Bil je nosilec projekta, ki ga je
financiralo MDDSZ in je animiral člane
kluba, da so se začeli sestajati ob določenih
urah. Organiziral je obiske prireditev,
piknikov, počitnikovanj in potovanj doma
in v tujini. Potem je ministrstvo nehalo
finančno podpirati projekt in se je začel
nosilec ukvarjati z drugimi stvarmi. Tedaj
očitno še ni bilo dovolj razumevanja za
pomen tovrstnega dela.
Drug podoben poskus je začela Irena
Movrin in sicer leta 1996 v okviru Senta,
ko je njihov klub začasno izgubil prostore.
Tudi sama je uporabnica in je organizirala
sestajanje članov bivšega kluba v javnih
prostorih, kot so npr. KUD France Prešeren
ipd. Zelo uspešna je pri pridobivanju brez-
plačnih vstopnic za skupni ogled gledališča,
kina, koncertov in razstav, pa tudi plavanja.
Še vedno se sestajajo vsak dan. Skupina ima
50 članov, redno pa jih prihaja 3-10.
Na ta način je odgovorila na več potreb
uporabnikov. Po eni strani so lahko sklepali
prijateljstva in razširili svoje socialne mreže.
Poskrbela je tudi za smiselno preživljanje
časa. Zainteresirani uporabniki dobijo eno-
mesečni spored, kje in kdaj se bodo sestali.
Večina sestankov je v dopoldanskih urah,
ki so za mnoge uporabnike najbolj kritične,
saj nimajo kaj početi. V začetku se je doga-
jalo, da je na sestanek kdaj prišla čisto sama,
z vztrajnim spodbujanjem pa je dosegla, da
ljudje čutijo pripadnost njeni socialni mre-
ži. Financirajo delno Sent, delno p'àHamlet
Trust. Hamlet Trust Yoá\)o izkušeni strokov-
njaki, ki poznajo razmere v deželah bivšega
komunizma, zato dodelitev denarja vedno
pomeni tudi priznanje kvalitete.
Na Paradoksu že od vsega začetka (1987)
deluje projekt Samozagovorništvo, ki ga
vodi avtorica in ga je sofinanciralo MDDSZ.
Je sestavni del dejavnosti Kluba, ki ga vodi
Vinko Zalar. Samozagovorništvo se odvija
na različne načine. Eden od njih je spod-
bujanje uporabnikov, da prikažejo temo, ki
jih zanima. Vedno pogosteje se dogaja, da
kateri od uporabnikov vnaprej pripravi
predstavitev, nato pa vodi diskusijo. Včasih
vodim sama in omogočim udeležencem, da
32
UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA
povejo svoje mnenje ali svoje izkušnje.
Delavnica samozagovorništva je namenjena
učenju govorjenja v skupini. V začetku so
mnogi izbrali možnost, da le poslušajo, zdaj
pa hočejo govoriti prav vsi. Strah pred
nastopom pred skupino je torej premagan.
Druga faza je učenje veščin asertivnosti. V
tem pogledu se povezujemo s strokovnja-
kinjo, ki vodi tovrstne tečaje, ter vanje
vključujemo uporabnike, ki jih to zanima.
Zanimanje je zelo veliko, zato bomo izvajal-
ko povabili, naj trening asertivnosti izvede
tudi v prostorih Paradoksa.
Klub Paradoks je osnova za razvijanje so-
cialne mreže njegovih uporabnikov. Ljudje
se tam spoznajo, si izmenjajo telefonske
številke in začnejo klicati drug drugega.
Potem se začnejo obiskovati na domu in
načrtovati še druge dejavnosti. V teku je
manjša raziskava o socialni mreži uporab-
nikov in uporabnic Paradoksa.
Raziskava bo pokazala, kateri uporabniki
imajo preozko socialno mrežo, in tu bomo
vključili vrstniško zagovorništvo. Sistema-
tično bomo navezovali stike s tistimi, ki so
morda preveč izolirani, a si želijo stikov. Na
podoben način bomo pozneje pomagali
tudi pri navezovanju partnerskih stikov.
Potrebna pa je finančna podpora. Prav tako
bomo sistematično kontaktirali tiste, ki so
najprej hodili na Paradoks, potem pa le še
redko. Za tako delo je bolje, da ga opravlja
vrstnik kot pa plačan uslužbenec. S tem
mislim predvsem telefonske klice in obiske
na domu. Slednje v precejšni meri opravlja
Igor Uhan, ki pa je že ustanovil svoje dru-
štvo Mir sreče. To je prvo tovrstno društvo,
ki je izšlo iz Paradoksa in se usmerja k raz-
ličnim oblikam alternativnega zdravljenja.
Vrstniško zagovorništvo je koristno tudi
v primerih, ko uporabnik odklanja psihia-
trično pomoč. Navadno lahko na ta način
dosežemo, da uporabnik s pomočjo obisko-
valca dobi in tudi vzame zdravila, ki jih po-
trebuje. Na ta način lahko preprečimo mar-
sikatero hospitalizacijo. Iniciativa vrstnikov
lahko olajša prve korake pri navezovanju
socialnih stikov oseb, ki ostajajo doma, ker
se bojijo zavrnitve ali pa tega, da so v klubu
nezaželeni. Vse to kaže na dejstv^o, da je sa-
mopodoba mnogih uporabnikov psihiatrije
tako porazna, da čutijo, kot da motijo druge.
tudi tedaj, ko nihče drug ne misli tako.
Delno je to izraz nemoči zaradi motenj,
delno pa odnosa do uporabnikov, ki se je
uveljavil v bolnišnicah. Osebe, ki nimajo
dovolj socialnih stikov, imajo več recidivov
kot tiste z razvejano socialno mrežo. Razvija-
nje socialne mreže je torej eden od preven-
tivnih ukrepov, ki lahko človeka obvaruje
pred psihozo.
Tudi v različnih manjših krajih Slovenije
nastajajo manjše skupine uporabnikov
psihiatrije, ki temeljijo na samopomoči.
Take skupine so Vezi (Sežana), Mavrica
(Žalec), Breza (Postojna), o nekaterih pa
nimam podatkov. Te skupine še niso
organizirane v društvo, po pravilu pa jih
podpira lokalni center za socialno delo.
Nekatere imajo tudi klubske prostore v
okviru centra. To je ključno. Treba bi bilo
podpreti uporabniško iniciativo in za
začetek zagotoviti prostor. Primer Irene
Movrin, ki je po razpadu kluba še naprej
obdržala skupino s sestajanjem na javnih
mestih, je prej izjema kot pravilo. Tudi to
se verjetno ne bi posrečilo, če skupina ne
bi že prej navezala medsebojnih vezi.
Za uspešno vrstniško zagovorništvo je
potrebna tudi ustrezna edukacija. Za Para-
doks jo delno zagotavlja//дш/е? Trust, del-
no pa avtorica sama. Potrebovali bi sredstva
za poglobljene seminarje, ki bi vključevali
večdnevno bivanje.
KOLEKTIVNO ZAGOVORNIŠTVO
Kolektivno zagovorništvo navadno izhaja iz
vrstniškega zagovorništva. Razlika je v tem,
da slednje vključuje pomoč le eni osebi in
je namenjeno prav njej. Kolektivno zago-
vorništvo pa po eni strani vključuje več ljudi
(uporabnikov psihiatrije in simpatizerjev),
po drugi strani pa se zavzema za skupen
cilj. Tu ni gonilna sila le solidarnost, temveč
lastni interes. To je poskus spreminjati do-
ločene vidike družbene realnosti. Kolektiv-
no zagovorništvo je tisto, ki se v okviru
uporabniške organizacije zavzema za to, da
postane enakovreden partner državi. Tako
si lahko npr. zamislimo skupino, ki se gre v
bolnišnico Polje pogajat, da bi uporabniki
na sprejemnem (zaprtem) oddelku imeli
33
TANJA LAM OVE C
pravico uporabljati telefon. To smo v okviru
Altre pred leti že poskusili, a nismo uspeli.
Uporabnik na zaprtem oddelku v Polju je
odrezan od sveta. Poskusili bomo znova. To
ne stane nič. Uspeli pa bomo le, če bomo
imeli podporo države.
Pri kolektivnem zagovorništvu je vedno
v ospredju konkretna akcija, usmerjena k
cilju, za katerega si prizadeva več ljudi.
Kolektivno zagovorništvo ne stane dosti.
Prvi pogoj pa je razvito vrstniško zagovor-
ništvo in prostor za srečevanje. Pa seveda
edukacija.
SAMOZAGOVORNIŠTVO
Samozagovorništvo se navadno rodi iz so-
delovanja pri kolektivnem zagovorništvu in
je njegova najvišja oblika. Samozagovor-
ništvo pomeni, da človek zahteva sam zase
kakšne specifične pravice ali želi doseči
kakšen osebni cilj. Izkušnje iz tujine kažejo,
da je samozagovorništvo uporabnikov psi-
hiatrije mogoče le, če je v ozadju močna
uporabniška organizacija. Posameznik, kije
stigmatiziran, lahko v svojem imenu zahte-
va kaj le, če ve, da za njim stoji skupina oseb,
ki so ga pripravljene podpreti. V tem smislu
je kolektivno zagovorništvo le vaja v samo-
zagovorništvu. Dejanske in občutne nemo-
či uporabnika psihiatrije navadno ne razu-
mejo prav. Pogosto slišim: »Zakaj pa se ne
potegne za svoje pravice?« ali pa: »Prav nič
ne stori, da bi se njegovo stanje izboljšalo.«
Takih oseb, tudi brez izkušenj hospitali-
zacije, je veliko. Ljudje se čutijo ustrahovane
ali pa ne vidijo smisla v tem, da se pritožijo.
Mnogi so poskusili, uspeha pa ni bilo. Samo-
zagovorništvo ni lahko. Treba se ga je na-
učiti in imeti za oporo vplivne ljudi.
Pri učenju samozagovorništva opazimo
določljive faze. Najprej je treba premagati
glas malodušja, ki nam pravi: »Saj ne morem
ničesar spremeniti.« Potem je treba spo-
znati, kaj nas pri doseganju cilja še ovira. In
še pozneje nastopi tretja faza, ko se je treba
naučiti asertivnosti. Vključuje specifične
veščine, ki se jih učimo npr. ob igranju vlog,
z vživljanjem v različne situacije itn.
Mnogi uporabniki Paradoksa so že uspe-
šno končali trening asertivnosti, ki ga
prireja Krizni center za mlade. Ta trening
je manj zahteven od običajnih in zato zelo
primeren za uporabnike psihiatrije, ki so
nad njim navdušeni. Želeli bi organizirati
tak trening na Paradoksu še za one, ki se ga
niso udeležili. To so večinoma tisti, ki bi naj-
bolj potrebovali trening. Morda se ga bodo
udeležili, če se bo odvijal na mestu, kamor
so navajeni hoditi. Tudi za uporabnike, ki
so se udeležili treninga, je koristno, da svoje
znanje obnovijo in nadgradijo. Po konča-
nem treningu bodo v delavnici Paradoksa
spremljali osebe, ki bodo končale trening,
in jih spodbujali, da uporabijo znanje v
vsakdanjem življenju. Tudi ta faza ne poteka
avtomatično. Prenos osvojenega znanja v
vsakdanje življenje zahteva še zlasti veliko
pozornosti.
Že od začetka imamo na Paradoksu sku-
pino za samozagovorništvo. V njej se po-
govarjamo o najrazličnejših temah, ki jih
predlagajo uporabniki. ZačeH smo spodbu-
jati uporabnike, naj sami pripravijo pro-
gram. Prva tovrstna tema je bila ravno pri-
kaz treninga asertivnosti. Teme izberemo
za mesec vnaprej in program razpošljemo
kot sestavni del obvestil. Udeleženci
skupine govorijo o lastnih izkušnjah v zvezi
s temo. Na ta način se naučijo, da so njihove
izkušnje pomembne in da je o njih vredno
govoriti. S tem pa naredimo le prvi korak.
Samozagovorništvo vključuje verbalne
spretnosti, vendar je veliko več kot le to.
Asertivnost in obvladovanje socialnih ve-
ščin sta le dva od sestavnih delov samozago-
vorništva. Naslednja pomembna sestavina
je osebna samostojnost. Učenje samostoj-
nosti je pri mnogih uporabnikih psihiatrije
zelo pomembno, hkrati pa zelo dolgotraj-
no. Osebe, ki dalj časa preživijo v duševni
bolnišnici, se navzamejo hospitalizma, saj
jim vse prinesejo pred nos. Kosila so sku-
hana in pižame so oprane, z denarjem pa
tudi nimajo opraviti več kot toliko. Če ga
že dobijo, ga takoj zapravijo v bifeju ali bru-
narici. Ta naravnanost vztraja tudi potem,
ko človek zapusti bolnišnico. Kako ravnati
z vsemi temi stvarmi, se mora naučiti na
novo.
Tudi uporabniki, ki živijo s starši, niso v
dosti boljšem položaju. Starši pogosto
kuhajo in perejo zanje ter jim sproti dajejo
34
UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA
majhne vsote denarja. Na ta način se nikoh
ne naučijo samostojnosti. Večkrat se zgodi,
da starši celo zavračajo poskuse uporab-
nika, da bi sam kaj naredil doma, npr. skuhal
kosilo. Ni vedno tako, a v desetletnih izku-
šnjah dela z uporabniki sem ugotovila, da
starši zelo pogosto zavirajo osamosvojitev
uporabnikov, čeprav navadno govorijo dru-
gače in se ne zavedajo, da delujejo zavira-
joče. Tako npr. rečejo: »Kar daj, skuhaj ko-
silo, a sam veš, da se ti vedno prismodi.« Na
ta način utrjujejo uporabnikovo podobo o
sebi kot o neuporabni in nekoristni osebi.
Rezultat je, da se uporabnik ni več zmožen
vključiti v vsakdanje delo, tudi potem, če
starši npr. zaradi starosti ne zmorejo več.
In tako uporabnik prej ali slej pristane v
enem od socialnih zavodov.
Uporabniki niso leni, čeprav je včasih
videti tako. Tudi znajo marsikaj, a tega
nimajo kje uporabiti. Poloti se jih stanje, ki
ga v psihologiji imenujemo naučena ne-
moč. V temelju gre za neugodno samopo-
dobo. Nobeni tečaji za izboljšanje samo-
podobe pri uporabniku psihiatrije ne bodo
imeli učinka, dokler ne dobi realne možno-
sti, da pokaže, kaj zna. Šele na tej podlagi,
na podlagi dejanskih izkušenj je mogoče
graditi ustreznejšo samopodobo.
Kuhanje je spretnost, ki po navedbah v
tuji strokovni literaturi odloča, ali bo po-
sameznik ostal v skupnosti ali bo preživel
ostanek življenja v zavodu. Seveda ni znanje
kuhanja tisto, kar je odločilno, gre le za
korelativno povezavo. A dejstvo je, da si
povprečen uporabnik ne more privoščiti
vsak dan kosila v gostilni. Pa tudi to ni bi-
stveno. Bistvena je pripravljenost za učenje
samostojnosti, odločitev posameznika, da
bo sam skrbel zase. Če bo pri tem potre-
boval pomoč, nič zato.
Kot sestavni del učenja samostojnosti
bomo v okviru projekta samozagovorništvo
vpeljali skupinsko nabavljanje in pripravo
hrane, kjer bodo ključno vlogo prevzeli
uporabniki. Nekaj tega se je že začelo spon-
tano dogajati, tako da pričakujemo dober
odziv. Enkrat na dan bomo skuhali topel
obrok, ki bo brezplačen. Upamo, da nam
bo MDDSZ to omogočilo. Da obroke kuhajo
uporabniki, sem videla na številnih tujih
organizacijah duševnega zdravja v skupno-
sti, med drugim v Moadom Shalom v
Izraelu in v Starlight Club v ZDA.
Prednosti priprave hrane v klubu je še
več. Mnogi uporabniki, ki živijo sami, pri-
našajo v klub sendviče. Človeku je včasih
zelo odveč skuhati kosilo le zase. Topel ob-
rok je temeljna zdravstvena preventiva.
Uporabniki Paradoksa ne stradajo, a njihova
prehrana je vse prej kot optimalna. Mnogi
niso vešči ravnanja z denarjem in njihova
prioriteta navadno ni hrana. Pri nakupo-
vanju hrane za klub se bodo morda nekateri
tega vsaj delno naučili. A ravnanje z denar-
jem je poglavje zase in bomo v zvezi s tem
z vsemi zainteresiranimi naredili indivi-
dualni načrt in spremljali njegovo izvajanje.
Tudi to dejavnost bo moral kdo financirati.
Tretja prednost pri skupni nabavi in pri-
pravi hrane je navajanje na delo v skupini.
Kuhanje je razmeroma ustvarjalno delo in
zahteva koordinacijo vseh sodelujočih. Zato
je izrazito primerno za uporabnike psihia-
trije, ki ne zdržijo pri monotonih in dolgo-
časnih opravilih. Pripravljanje hrane smo
preizkusili že v Altri in se je dobro obneslo,
zataknilo pa se je pri denarju, potem pa je
Altra izgubila še klubske prostore. Plače-
vanje obrokov, pa čeprav po zelo nizki ceni,
se je izkazalo kot vir konfliktov, ker ni bilo
jasno, kdo je dovolj reven, da bi imel brez-
plačen obrok.
Sodobna težnja v razvitih državah je, da
gre čimveč denarja neposredno za zadovo-
ljevanje potreb uporabnika (ne za najem
prostorov in plačo zaposlenih). Prav tako
ne dajemo denarja uporabnikom v roko.
Želimo vpeljati dejavnosti, ki bodo brez-
plačno na voljo uporabnikom psihiatrije; to
so strokovne storitve (izdelava indivi-
dualnih načrtov), pripravljanje hrane, izleti
na morje s plavanjem itn. V okvir indivi-
dualnih i2ačrtov sodijo poleg ravnanja z
denarjem tudi ravnanje s časom, reševanje
konfliktov v družini, določanje ciljev v
življenju itn. Individualni načrt navadno
okvirno naredimo za eno leto, hkrati pa
sproti naredimo tudi enotedenski ali eno-
mesečni načrt in spremljamo njegovo izva-
janje. Tu je potrebna udeležba strokovnjaka.
35
TANTA LAMOVEC
SKLEP
Sklenemo lahko, da so vse oblike zagovor-
ništva nujne, kadar imamo deprivilegirano
skupino v odnosu do ustave ali sistema,
kakršen je država. Če želimo z njo vzpo-
staviti partnerski odnos, je nujno potrebno,
da imamo uporabniško organizacijo, kakr-
šna je Paradoks. Vse oblike zagovorništva
so namenjene temu, da bo posameznik
nekoč zmožen samozagovorništva, v državi,
ki mu bo omogočila polno opolnomočenje.
K temu stremimo, a vemo, da se napreduje
korak za korakom. Nekaj korakov smo že
storili, več kot toliko brez finančne in
moralne podpore države (zakonodaja o
duševnem zdravju) ne moremo. Nismo še
enakovredni partnerji.
Literatura
Cha.mberi.in, J. (1988), On our own. London: Mind.
Mosher, L.R., Burti, L. (1989), Community mentai health: Principles and practice. New York:
Norton.
36
Jasna Cajnko
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?
NAMESTO UVODA
Junija sem se udeležila intervizijske skupi-
ne za strokovno področje, ki je v pristoj-
nosti obravnave javnih zavodov na podro-
čju socialnega varstva - centrov za socialno
delo. hitervizijska skupina pomeni, da gre
za skupino strokovnih delavcev, ki oprav-
ljajo v svojih centrih za socialno delo stro-
kovne naloge na določenem strokovnem
področju. Obravnavali smo delovno gradi-
vo zakona, ki bi naj po sprejetju bolje uredil
to strokovno področje. Predlog članice
skupine, ki je bil skoraj soglasno sprejet, je
bil, da naj strokovno delo na tem strokov-
nem področju opravljajo izključno socialni
delavci oz. delavke (te so v intervizijski
skupini v veliki večini). Obrazložitev
predloga, ki jo je podala kolegica, je bila v
grobem naslednja. Na centrih za socialno
delo je toliko različnih strokovnjakov, ki vsi
menijo, da znajo opravljati delo socialnih
delavcev. Sama se s tem ne strinja. Presoja,
da naj opravlja pravnik opravila s področja
prava, psiholog s področja psihologije,
socialni delavec s področja socialnega dela.
Delo s strokovnega področja, ki ga »pokri-
va« socialno delo, lahko po njenem mnenju
glede na svojo izobrazbo najbolje opravljajo
socialni delavci.
Opisano situacijo sem uporabila zgolj za
izhodišče svojega razmišljanja o položaju aH
statusu socialnih delavcev danes. Naj mi
kolegice iz intervizijske skupine oprostijo,
če sem bila premalo natančna pri opisu
njihovih stališč.
Ker mi je znano tudi, da v določenih so-
cialnih krogih ob razpisu delovnega mesta
dajejo prednost vlogam prosilcev, ki so
socialni delavci, pač zato, ker so socialni
delavci, ne upoštevajoč ostalih referenc,
sem se začela spraševati: Čemu vse to?
Že sam naslov osnovne institucije na
področju socialnega varstva, center za
socialno delo, nujno napeljuje misel na
socialne delavce. Naš temeljni zakon, ki
opredeljuje področje socialnega dela, se
imenuje Zakon o socialnem varstvu. V 69.
členu navaja, da so strokovni delavci na cen-
trih za socialno delo delavci, ki so končali
višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za
socialno delo, in ki so opravili pripravništvo
in strokovni izpit s področja socialnega
varstva. Strokovni delavci pa so tudi delavci,
ki so končali višjo ali visoko šolo psihološke
smeri, pedagoške smeri in njenih special-
nih disciplin, upravne, pravne in sociološke
smeri ter imajo eno leto delovnih izkušenj
na področju socialnega varstva, opravljeno
pripravništvo in strokovni izpit po tem
zakonu.
S sistemizacijo konkretnega delovnega
mesta so določeni zahtevani strokovni pro-
fil in dodatni pogoji za zasedbo delovnega
mesta. Sistemizacijo delovnih mest, glede
na statut posameznega javnega zavoda,
sprejema direktor ali svet zavoda. Če gre za
zaposlitev strokovnega delavca, je pred
zasedbo prostega delovnega mesta direktor
dolžan pridobiti mnenje strokovnega sveta.
POKLICNA STRUKTURA ZAPOSLENIH NA
CENTRIH ZA SOCIALNO DELO
Kakšna pa je dejanska slika poklicne stru-
kture zaposlenih na centrih za socialno
delo v Sloveniji? Podatke sem pridobila na
37
JASNA CAJNKO
Skupnosti centrov za socialno delo Slove- Že bežen pregled pokaže, da je razmerje
nije. Nanašajo se na stanje zaposlenih v socialnih delavcev proti ostalim strokovnim
decembru 1999. Od skupno 62 centrov za delavcem v razmerju 3: 1 za socialne
socialno delo jih je v podatke zajetih 6I. delavce, ali: na centrih za socialno delo v
Tabela 1: Zaposleni na Centrih za socialno delo po stopnji izobrazbe
I-III IV V VI VI/I VII VII/I VIII skupaj
13,5 49 170,7 344,74 55,8 263,25 10,4 7 914,39
Sloveniji je med strokovnimi delavci 479,54
socialnih in dipl. socialnih delavcev ali
74,57%. Med direktorji zavodov je razmerje
za socialne delavce manj ugodno, njihovo
število znaša 28 socialnih in dipl. socialnih
delavcev ali 45,9%. Številčno na drugem
mestu so psihologi, in sicer znaša njihovo
število 63,25; med direktorji najdemo 12
psihologov. Na tretjem mestu sledi 20
sociologov, ki jih med direktorji centrov za
socialno delo najdemo 7.
3: 1 ZA SOCIALNE DELAVCE
Tisti, ki zagovarjajo, da je treba na centrih
za socialno delo prioritetno zaposlovati
socialne delavce, bi morali biti z navede-
nimi podatki zadovoljni. Čemu torej neza-
dovoljstvo in »socialno-delavsko gibanje za
ohranjanje delovnih mest socialnih delav-
cev«?
Po moji presoji gre dejansko za problem
iskanja profesionalne identitete, profesio-
nalnega mesta stroke med drugimi stro-
kami. Poglejmo zelo poenostavljeno in
hitro nekaj očitnih dejstev:
Socialno delo ima dolgo zgodovino v
zgodovini človeške družbe, kot stroka pa se
je začelo razvijati v Zahodni Evropi šele v
18. stoletju, kot znanost pa šele ob koncu
prejšnjega stoletja (Stritih 1998). »Ciospa z
lučko« (Florence Naghtingail), začetnica
dobrodelništva in s tem poznejšega social-
nega dela, zaradi česar si jo »lastimo« social-
ni delavci in patronažne sestre, seveda ne
more »konkurirati« z mogočnim Freudom,
velikim utemeljiteljem moderne psiho-
logije. Res je tudi, da je mogočna psihologija
razvila celoten strokovni instrumentarij od
38
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?
Strokovnega jezika, kamor »neposvečeni«
ne sežemo, do metod in telinik dela, testov
osebnosti, s katerimi je »mogoče odkriti«
najbolj skrite skrivnosti posameznikov.
Socialni delavci imamo na voljo vsem
razumljiv jezik, imamo metode in tehnike
dela, imamo tudi socialne anamneze, za
izdelavo katerih ni potrebno kakšno
posebno usposabljanje...
Pa vendar, kar se na prvi pogled kaže kot
pomanjkljivost, je lahko tudi prednost. Prav
strokovni izrazi so pogosto »pokrivajoče
besede«, ki zameglijo tisto, kar je v situaciji
enkratno. Strokovni izrazi silijo v zdravo-
razumskost, ta pa je pogosto v nasprotju z
večplastno in zapleteno realnostjo social-
nega dela... Tako so v procesu razvijanja
socialnega dela nekateri uveljavljali »stro-
kovne izraze in se s tem pogosto približevali
medicinskemu modelu, drugi pa so nas-
protno poudarjali pomen ne-ekspertnih
poimenovanj za opisovanje raznovrstnih in
običajnih socialnodelavskih intervencij.
Tisto, kar so nekateri videli kot vrlino, so
drugi videli kot slabost.« (Zaviršek 1997:47.)
Kot navaja Dragoš (1995), se je psiholo-
gija kot znanost uveljavila šele, ko je vpeljala
eksperiment, vendar človekove osebnosti,
po kateri se nenehno sprašuje, ni enoznač-
no in dokončno definirala vse do danes. Po
mnenju avtorja ima socialno delo v smislu
znanstvenosti v tem smislu prednost, ker
»se v prvi vrsti omejuje na interakcije med
ljudmi, na učinkovitost socialnih mrež, ker
se osredotoča na interventne mehanizme
na tem področju, medtem ko vsa druga
temeljna vprašanja postavlja v oklepaj, jih
prepušča drugim znanostim« (ibid.: 22).
Socialno delo se sprašuje, kako naj ravna
ob upoštevanju ugotovitev drugih strok,
kaj je človek, družba, smisel.
V obravnavi naših uporabnikov pa
potrebujemo oboje. Za lažje razumevanje
subtilne, zmeraj znova edinstvene in en-
kratne osebnosti vsakega našega uporab-
nika/klienta nam še kako koristijo ugoto-
vitve in spoznanja kolegov iz drugih strok:
psihologov, pravnikov, sociologov, zdravni-
kov... Stroke so med seboj neločljivo pove-
zane, dognanja ene stroke so potrebna
drugi.
Trdno sem prepričana, da lahko samo z
multidisciplinarnostjo dosegamo najboljše
rezultate: iskati načine pristopa k ljudem,
za delo 2" ljudmi. Pri tem je pomembno, da
z vsem dolžnim spoštovanjem prisluhnemo
še strokovnjakom iz drugih profesij, saj
lahko njihova spoznanja le dopolnijo »naša«
razumevanja, nikakor pa ga ne ogrožajo.
Zato profesija ne more ogrožati profesije.
Ogrožamo se le ljudje sami, ko se zaradi last-
ne profesionalne in/ali osebne nekompe-
tentnosti bojimo konkurence. V glavnem
iz druge stroke, ker velja: vrana vrani ne...
Svoje pa prispevata tudi Petrovo načelo ka-
drovanja in tudi v sociali prisotna kseno-
fobija.
Dokler socialno delo ni razvilo visoko-
šolskega študija, so prenekateri socialni
delavci nadaljevali študij na drugih fakulte-
tah in s tem za nekatere »pristne socialne
delavce« postali »nepravi socialni delavci«,
ki ne poznajo več svoje temeljne stroke.
Dragoš pa navaja:
[...] beg v druge poklice je lahko tudi
koristen, saj prvotno znanje po prekvali-
fikaciji ni izgubljeno. Bolj ko so izobraževalni
standardi primerljivi s standardi drugih pro-
filov, manjša je verjetnost, da bi diplomanti
socialnega dela s prekvalifikacijo izgubili
prejšnjo strokovno identiteto. V tem smislu
je prekvalifikacija lahko nadgradnja, ne pa
nujno izguba za socialno delo [...J prej
priložnost za socialno profesijo kot pa
grožnja zanjo (Dragoš 1998: 173).
In nadaljuje:
Potrebuje pa profesionalec profesionalno
kidtiiro, z njim mislim na sklop in sintezo
etičnih norm, vrednot in (recimo temu)
miselnih predstav oz.idej o celotni družbi,
ki nas obdaja [...]. Zato se tega, kar tu ozna-
čujem za profesionalno kulturo, ni mogoče
naučiti (npr. v šoli), še manj je mogoče to
predpisati ali preprosto zapovedati. Mogoče
pa jo je privzgojiti (v ustreznem profesio-
nalnem okolju). To pa zato, ker gre predvsem
za vrednote, ne pa za znanja, veščine ali
delovna sredstva [...] (ibid.: 174, 175).
Da bi lahko profesionalec ravnal profe-
sionalno, s profesionalno kulturo, je potreb-
39
JASNA CAJNKO
na Še profesionalna socializacija, ki jo
Dragoš (1998) opredeljuje s temeljnim teo-
retskim in praktičnim znanjem, ki sočasno
predstavlja profesionalno integracijo v
poklic.
V 18-ih letih svojega poklicnega udejstvo-
vanja sem imela priložnost srečati veliko
strokovnjakov, ki delajo na področju dela z
ljudmi. Mnoga, premnoga srečanja so me
obogatila strokovno in osebno. Srečala sem
Socialne delavke, Pravnike, Psihologe,
Socialne pedagoge. Zdravnike... in srečala
sem socialne delavke, psihologe, pravnike,
zdravnike, socialne pedagoge.. Tiste s
»samo« VI. stopnjo izobrazbe, z neprecen-
ljivim strokovnim in osebnim potencialom
in tiste univ. dipl. prof., s katerimi se ne bi
želela prepogosto srečevati.
Presojam, da je dodatne težave, neso-
glasja in »ogroženost« povzročil Sklep o
uskladitvi pridobljenih strokovnih in
znanstvenih naslovov, ki je strokovnjakom
s VII. stopnjo izobrazbe v strokovni naziv
vnesel besedico »univerzitetni«. Do tega
trenutka namreč razlika med fakultetnim
študijem in študijem na visoki strokovni šoli
»ni tako bila v oči«.
Zakaj Visoka šola za socialno delo še
zmeraj ni fakulteta, je vprašanje, na kate-
rega ne poznam odgovora. Kot »laična
javnost« pa presojam, da je mogoče videti
korake v »nepravi« smeri tudi na šoli. Najbrž
je t. i. specializacija prinesla možnost
visokega strokovnega študija, res pa je tudi,
da so premnogi socialni delavci vložili
nemalo truda v ta študij, pa jim glede na
druge študijske smeri ni prinesel pričako-
vanega in želenega ugleda.
Dejstvo pa je, da Visoka šola za socialno
delo vsako leto razpiše precejšnje število
prostih študijskih mest za redni in izredni
študij. Veliko število študentov je za majhno
število predavateljev gotovo velika obreme-
nitev. Morda bo treba razmišljati tudi v
smeri, da pač kvantitete ne gre enačiti s
kvaliteto.
Tudi naše resorno Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve, kot domnevam
po lastnih izkušnjah sodelovanja z njimi, pri
uresničevanju fakultetnega študija na
področju socialnega dela ni storilo, kar bi
lahko. Medla podpora najbrž ni zadoščala.
RAZMIŠLJANJE ZA KONEC
In tako ostane prav socialnim delavcem, da
storijo ustrezne korake za svojo stroko. Pri
tem »zunanji« naziv ne igra najpomem-
bnejše vloge. Čeprav tudi tega ne gre
zanemariti, saj brez nujnega fakultetnega
študija ni mogoče izobraziti in pridobiti
znanstvenikov na področju socialnega dela.
In taka je tudi dejanska stvarnost: za social-
no delo izobražujejo psihologi in sociologi!
Pozneje, kot sodelavce, pa nekateri socialni
delavci strokovnjake iz teh strok katego-
rično zavračajo, ker »znajo socialno delo
opravljati le socialni delavci«.
Menim, da v tej zapleteni stvarnosti
največ storimo tako, da s svojim strokovnim
znanjem in pristopom k ljudem in drugim
strokovnjakom udejanjamo svojo profesijo.
Z nerazumljivim zavračanjem drugih pro-
fesij in drugih strokovnjakov se le zapiramo
v profesionalni krog, ki ne daje možnosti
za razvoj. Le s strokovnim znanjem in stro-
kovnimi prijemi se bomo postavili ob bok
starejšim, etabliranim in priznanim stro-
kam in poželi priznanje in mesto, ki nam
po naravi našega izredno zahtevnega dela
v resnici gre.
Res je, kot pravi kolegica: vsak strokov-
njak naj opravlja svoje delo. Vendar vsebino
profesije si postavlja profesija sama. Odgo-
vore, kaj naj delamo in kako, nam mora dati
lastna stroka. Profesionalno identiteto do-
bim in utrjujem s strokovnim znanjem. To
mi daje suverenost in mesto med ostalimi
profesionalci. S svojo suverenostjo, pogo-
jeno s strokovnostjo, moramo ustvarjati
svojo pozicijo in renome. Kot pravi Dragoš
(1995: 34): »[...j stroka sama opredeli in
utemelji smisel svojega dela. Je avtonomna,
da to naredi. To pa pomeni večjo sprošče-
nost v razmišljanju in s tem večjo možnost
za njen razvoj.«
Iz tega izhaja: ogroža nas lahko le lastno
neznanje in nezaupanje v lastno pozicijo.
40
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?
Literatura
Dragoš, S. (1998), Od etiologije k ekologiji robov Socialno delo 37, 3-5: 169-180.
- (1995), Kako. Socialno delo 34, 1: 21- 35.
Stritih, B. (1998), Na poti k avtonomiji socialnega dela kot stroke in znanosti. Socialno delo 37, 3-
5: 159-168.
Zakon o socialnem varstvu. Ur list RS, 54/92, 56/92, 42/94, odločba US, 41/99.
Zaviršek, D. (1997), Socialno delo v Sloveniji. Sociaino delo 36, 1: 43-51.
41
Tanja Cink
STRES KOT FUNKCIJA KULTURE
UVOD
Članek je povzetek diplomske naloge, v ka-
teri sem se osredotočila predvsem na raven
stresa na delovnem mestu, vire stresa in
načine reševanja stresnih situacij, s katerimi
se zaposleni soočajo. Raziskavo sem izvedla
v splošnem gradbenem podjetju Primorje,
d. d., Ajdovščina, v oddelku za marketing,
ki z makroorganizacijskega vidika poleg
inženiringa in družbenoekonomskega
področja sestavlja upravo podjetja.
Delovanje marketinga obsega v širšem
smislu vse dejavnosti v procesu upravljanja
podjetja, ki podjetju kot celoti zagotovijo
tak obseg del, ki so predmet njegovega
poslovanja, da so čim bolj racionalno zapo-
slene tako tehnične kot vse ostale kapaci-
tete podjetja. Gre torej za koordiniranje
delovanja celotnega podjetja in zato odlo-
čilno funkcijo znotraj podjetja, ki zapo-
slenim nalaga zelo težke naloge in velike
odgovornosti. S tega vidika zaznamuje od-
delek za marketing najbolj pestro in dina-
mično delo, ki utegne postati za zaposlene
tudi stresno.
Ker lahko pomeni zagotavljanje kvalitet-
nega delovnega življenja zaposlenim tudi
vrednoto ali pravilo delovne organizacije,
je lahko to ena izmed zelo pomembnih se-
stavin organizacijske kulture. To pomeni,
da nam lahko raven stresa, ki jo zaposleni
dosegajo, sugerira tudi, kako delovna orga-
nizacija vrednoti zaposlene oziroma kakšen
pomen pripisuje zaposlenim kot osrednje-
mu gibalu in odločilnemu faktorju svojega
obstoja. V večini primerov se zaposleni
obravnavajo zgolj kot operativni strošek,
vse ostalo ostajajo le izrečene fraze. V to jih
sili konkurenčni boj za obstanek in prežive-
tje na trgu, ki je postal v zadnjem času neiz-
prosen, vendar to še ne pomeni dolgoročne
rešitve organizacije, temveč lahko reši le
njeno trenutno stanje.
Človek preživi tretjino svojega življenja
v delovnem okolju, zaposlitev pa mu
zagotavlja materialno in socialno varnost.
Zato je kvaliteta življenja, ki ji danes pripi-
sujemo vse večji pomen, v veliki meri od-
visna tudi od kvalitete delovnega življenja,
kar pomeni, da bi si morale delovne orga-
nizacije prizadevati zagotavljati take delov-
ne pogoje, ki bi zaposlenim kvaUteto delov-
nega življenja tudi zagotavljali.
Stres na delovnem mestu je tisti dejavnik
organizacije, ki odločilno kaže tudi na kvali-
teto delovnega življenja. Če zaposlenim ni
zagotovljena, obstaja možnost za veliko stre-
sno obremenjenost, nezmožnost prilagaja-
nja zaposlenih zahtevam in negativno raz-
položenje do organizacije. Na ta način ni
več mogoče govoriti o obstoju povezovalne-
ga ali identifikacijskega faktorja zaposlenih
z organizacijo, kar pomeni, da umira tudi
organizacijska kultura. Tako kultura kot člo-
vek, ki jo ustvarja in je hkrati najpomem-
bnejši dejavnik organizacije, izgubita svoj
pomen in funkcijo in ogrozita nadaljnji
razvoj in obstoj organizacije. Ob tem velja
poudariti, da je postal stres del življenja sle-
hernega posameznika in je globalni pojav,
saj je prisoten tako v razvitem kot tudi ne-
razvitem svetu.
Stres je pravzaprav socialna bolezen
(Lindemann 1977), ki nikomur ne prizane-
se in se mora z njim vsakdo spopasti.
Stres ima uničujoče posledice za pro-
duktivnost in donosnost najrazličnejših
43
TANTA CINK
gospodarskih panog. Na podlagi številnih
raziskav so izračunali, da gre zaradi izostan-
kov z dela, ki so posledica bolezni, poveza-
nih s stresom, vsako leto v nič več kot sto
milijonov delovnih dni (Looker, Gregson
1993: 74).
Raziskava In^Xxxfà Research Triangle je
v letu 1990 ocenila stroške ameriške eko-
nomije zaradi stresno pogojenih motenj na
187 milijard dolarjev. Ta izguba je vključe-
vala izgubo v produktivnosti, stroške, ki so
nastali posledično zaradi delovnih napak in
stroškov zdravljenja (Jerman 1997: 18).
ILO (1992) navaja, da so v Veliki Britaniji
letni stroški zaradi odsotnosti z dela in men-
talnih motenj ocenjeni na več kot 5 milijard
funtov.
Z medicinskega vidika pa je po neki oce-
ni kar 75% bolezni, zaradi katerih se ljudje
zatečejo k splošnemu zdravniku, povezanih
s stresom (Looker, Gregson 1993: 74).
OPREDELITEV STRESA
Angleški izraz stress izvira iz latinščine.
Prvič je bil uporabljen v angleščini 17. sto-
letja, in sicer za opis nadloge, pritiska, muke
in težave. V 18. in 19. stoletju pa se je splo-
šen pomen besede stres spremenil; poslej
je pomenila silo, pritisk ali močan vpliv, ki
deluje na predmet ali osebo. Ta definicija
je hkrati pomenila, da zunanja sila zbuja
napetost v predmetu, ta pa skuša ohraniti
svojo nedotakljivost tako, da se upira moči
te sile. Poljudno rečeno torej stres povzroča
napetost (Spielberger 1985: 8-9).
V 20. stoletju je stres leta 1936 prvi opisal
Selye, ki pravi, da je to program telesnega
prilagajanja novim okoliščinam in njegov
stereotipen in nespecifičen odgovor na
dražljaje, ki zmotijo ravnovesje v človeku
(Luban Plozza, Pozzi 1994: 14).
Danes pravimo, da je stres situacija ala-
rma, v kateri gre za stanje posameznikove
psihične in fizične pripravljenosti, da se z
obremenitvijo sooči, se ji prilagodi in jo
obvlada. Obremenitve so lahko zunanjega
ali notranjega izvora. Lahko so fizične, ke-
mične, biološke, socialne oziroma psiholo-
ške narave. Učinek stresogenih dejavnikov
je lahko spodbuden ali obremenjujoč. To
pomeni, da se bo vsak posameznik nanje
odzival tako, kot jih občuti sam. Odziv je
odvisen od njegove psihofizične konstitu-
cije, življenjske zgodovine in trenutnega
spleta okoliščin.
Bennett (1997:134) pri svoji opredelitvi
reakcij na stres posebej poudari tudi tra-
janje stresne situacije. Namreč, stresna situ-
acija, ki traja predolgo, človek pa ne pokaže
znakov upiranja in pripravljenosti na akcijo,
povzroča fizično in psihično upadanje.
Stres je pri vsakem človeku zanj povsem
specifično stanje in se tako od posameznika
do posameznika vedno razlikuje, zato ni
mogoče govoriti o isti ali enaki obliki
stresa.
Looker in Gregsonova (1993) menita, da
je stres za večino ljudi nekaj slabega in ga
definirata kot neskladje med dojemanjem
zahtev na eni in sposobnosti za obvlado-
vanje zahtev na drugi strani. Razmerje med
njima pa odločilno vpliva na doživljanje
stresa.
Plozza in Pozzi (1994: 12) ga opredehta
kot reakcijo organizma na dražljaje iz okolja,
ki vključuje znake obrambe in prilagajanja.
Buchholz (Nastran Ule 1993: 131) pravi,
da pride do stresa tedaj, ko sta osebna iden-
titeta posameznika in njegova sposobnost
delovanja postavljeni pod vprašaj.
Če povzamemo, je stres posledica sooča-
nja organizma z ogrožajočo situacijo, zato
se v njem sproži obramba. Je stanje v no-
tranjosti človeka, stopnja in vrsta stresa pa
sta odvisni od vzajemnega delovanja po-
sameznika z okoljem.
Nekaterih vrst stresa ljudje niti ne mo-
remo zavestno obvladovati, ker se pojavijo
mimo naše volje, kot na primer vročina
povzroča znojenje. Niti se ne moremo po-
polnoma osvoboditi stresnih situacij. Poleg
tega bi popolna osvoboditev pomenila ne-
gibnost ali smrt človeka. Nekaj stresa nam
tudi ne škoduje, kvečjemu začini življenje,
mu da okus; sam po sebi ni ne slab ne dober
in ga lahko ovrednotimo šele na podlagi
posledic, ki jih je prizadejal posameznemu
človeku na telesnem ali duhovnem po-
dročju.
Za boljše razumevanje bistva stresnih
situacij moramo vedeti, da stres vedno
poteka v treh fazah:
44
STRES KOT FUNKCIJA KULTURE
1.	faza alarma,
2.	faza odpornosti,
3.	faza izčrpanosti.
Do druge faze je lahko učinek stresa po-
zitiven in posameznika energetsko osveži,
spodbudi k določenim mislim in dejav-
nostim, ki jih je zanemaril, ipd. Če stres
napreduje in se v tem času nič ne spremeni,
vodi situacija do izčrpanosti (Rakovec-
Felser 1991: 48-49).
Selye (Lindemann 1977: 14) je vse tri
reakcijske faze poimenoval splošni prila-
goditveni sindrom.
Kadar menimo, da bomo položaj us-
pešno obvladali, poteka stresna reakcija v
mejah normalnega območja stresnega ra-
vnovesja in sploh ne čutimo, da smo pod
stresom. Kadar pa prevladata dvom in bo-
jazen, da bo položaj za nas pretrd oreh,
poteka stresna reakcija zunaj normalnega
območja in povzroča različne stopnje stre-
sa. Looker in Gregsonova (1993) opredelju-
jeta stresno reakcijo kot zaporedje različnih
in zapletenih telesnih odzivov na zahteve,
s katerimi se soočamo, ki poteka v mejah
normalnega območja, znotraj katerega pre-
magujemo vsakdanje in predvidene težave.
Kadar pa nastopijo nepredvidene, neznane
ali pretirane zahteve, novi izzivi in občutek
ogroženosti, sproži stresna reakcija pove-
čano pripravljenost, da se lahko telo z njimi
spopade.
Stresna reakcija ne prizanaša nobenemu
telesnemu dogajanju, zato lahko prevelika
stopnja škodljivega stresa preobremeni pri-
lagoditvene sposobnosti telesa, kar lahko
povzroči splošno izčrpanost, najrazličnejše
težave z zdravjem in je v najhujših primerih
celo usodna (Looker, Gregson 1993: 74).
Glavni simptom stresa je zaskrbljenost,
ki jo pogosto spremljajo fizikalni simptomi,
kot so glavobol, mišične bolečine, občutek
hitrega srčnega utripa, slabosti in skoraj
vedno utrujenost (Lancaster 1995: 11).
Čeprav nastaja stres večinoma v naših
glavah, obstajajo tudi objektivni vzroki zanj.
Zato je le redko stvar posameznika, temveč
je stvar celotnega družbenega okolja, ki je
latentno stresno. Tako lahko stresne situa-
cije odpravi le racionalna in kolektivna dru-
žbena dejavnost ljudi, kar presega psiho-
loško raven obravnave stresa (Nastran Ule
1993). Namreč, stresorje povzročajo najraz-
ličnejše spremembe na ravni medosebnih
odnosov v družini in poklicu, obsežnejše
institucije, vrednote in ideologije ter spre-
menjene možnosti v družini, podjetju, šoli
itn.
STRES NA DELOVNEM MESTU
Delo in delovno mesto sta v življenju po-
sameznika zelo pomembna dejavnika in ga
hkrati ogrožata s posameznimi oblikami
psihičnega in fizičnega tveganja. Stres po-
staja v organizacijah vse bolj splošen pojav
zlasti zaradi naraščajoče kompleksnosti de-
la in ekonomskih pritiskov na posameznika.
Pravzaprav vse bolj skrbimo in si prizade-
vamo za delo, ki prinaša uspehe, nismo pa
več sposobni sprejeti in živeti življenja v
svetu predstav in fantazij, ki ga vse bolj
kršijo racionalne misli. Med stresorje na de-
lovnem mestu bi lahko uvrstili marsikateri
dejavnik, ki je na delovnem mestu prisoten
in negativno vpliva na zaposlene. Pravza-
prav je škodljivi stres posledica spleta šte-
vilnih dejavnikov. Samo delo nas lahko pred
stresom celo varuje in ni tisto, ki povzroča
stres. Zato moramo biti pri opredelitvi stre-
sorjev dokaj precizni. Namreč, tisto, kar po-
vzroča stres, so sovražne vsebine dela.
Pogost vzrok stresa na delovnem mestu
je prevelik obseg dela ali prezahtevno delo,
ki povzroča pri zaposlenih negotovost. Zelo
pogosto se dogaja tudi to, da hitrost dela,
ki ga posameznik opravlja, ni običajna zanj.
Bennett (1997) navaja med vse pogo-
stejše vzroke stresa delovno mesto s prisilo
(bullying), ki je lahko rezultat osebnih ka-
rakteristik zaposlenih nasploh ali zunanjih
faktorjev, ki v tako vedenje prisilijo. Takšni
faktorji so na primer kultura macho mene-
džmenta, pritiski zaradi zmanjševanja cen,
doseganje določene kvalitete itn.
Plozza in Pozzi (1994) opozarjata na
neprimeren delovni ritem zaposlenih, ki
delajo v dveh ali celo treh izmenah, ter ome-
jitve in vsiljene zahteve zaradi organizacije
dela, ki povzročajo, da postane delavcu last-
no delo tuje in je zato nezadovoljen. V ta-
kem položaju so predvsem tisti, ki opravlja-
jo zelo mehanizirana in strogo nadzorovana
45
TANTA CINK
dela, pri katerih so naloge do najmanjše
podrobnosti speciahzirane, nadzor nad iz-
delkom pa prevzamejo stroji.
Gordonova (1993) kot stresorje posebej
omenja karakteristike posameznikove po-
klicne kariere in posameznikovo soočanje
s spremembami, ki jih prinaša upokojitev.
Meni, da so zlasti ogroženi tisti, ki so na
začetku svoje poklicne poti, ko so še v fazi
potrjevanja in dokazovanja ter stremijo k
napredovanju. Govori o tako imenovanih
medkariernih krizah, ki so po njenem
mnenju celo sinonim za stres.
Drugi dejavniki, ki lahko stresno učinku-
jejo na zaposlene, so še: sprejemanje zahtev-
nih zadolžitev, nenehno pomanjkanje časa,
nejasne vloge, slaba osveščenost, prevelika
odgovornost, prehudo tekmovanje, premaj-
hno nagrajevanje in še bi lahko naštevali. V
resnici lahko marsikateri dejavnik na de-
lovnem mestu uvrstimo med vire stresa ali
stresorje. Gre le za to, da negativno učin-
kuje na zaposlene.
Razmeroma nov pojav v kategoriji stre-
sov je izgorelost (burnout), ki se pojavi pri
nekaterih ljudeh, ki delajo dalj časa pod
hudimi obremenitvami in zaidejo v stanje
notranje iztrošenosti, občutka fizične in
osebnostne izžetosti, nemoči, ki gre na
rovaš delovnih dosežkov in zadovoljstva z
delom. Veliko takih primerov najdemo pri
menedžerjih, borznih manipulatorjih,
podjetnikih, trgovskih potnikih, pa tudi
drugih strokovnih delavcih, ki se trudijo, da
bi kaj dosegli. Žrtve takega stresa običajno
sredi delovnega časa pravijo: »Sem titrujen,
popolnoma izčrpan, ne morem več, konec
je z menoj, grem...« Tako stanje, ki nima
prave klinične slike, traja krajši ali daljši čas
(Možina 1994: 662).
Obstajajo določene skupine zaposlenih,
ki so posebej izpostavljene stresu na delov-
nem mestu. Mednje sodi tudi skupina me-
nedžerjev, ki jih mnogi radi posnemajo. To
je posebna skupina zaposlenih, ki za vsako
ceno potrebujejo uspeh, hkrati pa tudi
svojo opaznost. Tako se začne med njimi
tekmovalen boj, ki je poleg velike odgovor-
nosti zelo pogost vzrok stresa (Lancaster
1995: 17).
Nemalokrat se tudi zgodi, da poskušajo
menedžerji ublažiti svojo napetost s pitjem
alkoholnih pijač in tako polepšati svojo real-
nost. Zaradi slabe vesti pa se začnejo slepiti
pred problemom alkoholizma, ki je danes
v organizacijah ravno tako pogost pojav in
pomeni dodatno obremenitev organizacije
(Ramovš 1988).
OMEJEVANJE IN PREPREČEVANJE
STRESNIH SITUACIJ NA DELOVNEM MESTU
Osnova reševanja problemov s stresom je
poznavanje virov stresa in preventivno de-
lovanje. Hkrati paje pomembno tudi pozna-
vanje vrst stresov, mogočih psihičnih in
fizičnih obremenitev, možnosti prepreče-
vanja in blažitve stresa, ko je ta že prisoten.
Ta dejstva so pomembna tako za vsakega
zaposlenega posebej kot tudi za vodstveni
kader, ki ima na voljo največ uporabnih
orodij za ohranjanje take higiene dela, ki
ne bo ogrožala zaposlenih in ubijala njiho-
vega svobodnega življenja, in s tem ustvarja-
nja ter ohranjanja take organizacijske kul-
ture, ki bo to tudi odražala. Zato je zelo po-
membno izobraževanje in ozaveščanje vseh
zaposlenih. Namreč, ko delovna organiza-
cija doseže ustrezno stopnjo ozaveščenosti,
lahko tudi ustrezno preventivno deluje, kar
je najpomembnejše.
Ustrezna organizacija dela, vključevanje
predstavnikov sindikata v organizacijo dela,
dolgoročno kadrovanje, sistem ocenjevanja
učinkovitosti, ustrezni izobraževalni pro-
grami, zakonska zaščita delavcev pri stres-
nih delih, neprestana skrb za delovno oko-
lje in ukrepi za zmanjševanje stresnosti na
delovnem mestu morajo biti dolgoročno
ekonomsko ovrednoteni. Stresne situacije
so manj izrazite, če posameznik zaupa sode-
lavcem in ne nosi bremena odgovornosti
le sam. Konflikte, ki nastanejo v skupini, je
treba takoj po identifikaciji psihosocialno
obdelati, pregledati vzroke in se zavzeti za
odpravljanje. Utrditi je treba komunikacij-
ske poti in skladno delovanje posamezni-
kov, saj je tudi izolacija posameznika po-
vsem neustrezna in zavira njegove ustvar-
jalne sposobnosti German 1997: 21).
46
STRES KOT FUNKCIJA KULTURE
ORGANIZACIJSKA KULTURA
Zelo dolgo je pojem organizacijske kulture
nadomeščal pojem organizacijske klime
oziroma bil izenačen z njim; še danes je to
razmeroma nejasen in nenatančno defini-
ran pojem, ki dopušča zelo različne inter-
pretacije. Razlogi za večje zanimanje zanjo
pa so uresničevanje sprememb v organiza-
cijah, ki so nujne zaradi turbulentnega oko-
lja, v katerem obstajajo. Namreč, naraščanje
kompleksnosti in vse hitrejše spremembe
v okolju podjetja nenehno pritiskajo na
vodstvene delavce, da vedno znova iščejo
nove odgovore na izzive in prilagajajo
podjetja novim zahtevam. Avtorji, ki so bolj
pragmatično usmerjeni, osvetljujejo organi-
zacijsko kulturo predvsem z vidika vpliva
in povezanosti z uspešnostjo poslovanja
podjetja. Čeprav so izsledki raziskav po-
kazali, da je povezava med organizacijsko
kulturo in organizacijsko uspešnostjo od-
visna od tega, kako je organizacijska kultura
definirana, in da je njen vpliv na uspešnost
odvisen od razmer, v katerih organizacija
deluje. Uvajanje kakršnih koli sprememb v
organizacijah pa ni mogoče, ne da bi spre-
minjali tudi organizacijsko kulturo, ki je
sicer relativno trden pojav in jo je zelo težko
spreminjati. Poleg tega pa se ljudje spre-
membam vedno upiramo, čeprav so trajno
(Adizes 1996) in univerzalno dejstvo.
Spremembe nam prinašajo v življenje večjo
negotovost in nestabilnost. Tako smo iz-
postavljeni situaciji večjega tveganja in ne-
varnosti, kar nam vzbuja strah in se zato
samodejno upiramo.
Ker so organizacije že kar nekaj časa
izpostavljene silovitim konkurenčnim pri-
tiskom zaradi razvoja tehnologije in s tem
povezanih procesov globalizacije, so prisil-
jene v transformacijo. Proces transforma-
cije pa je uspešen le, če dviguje vitalnost
organizacije, katere ključna kompetenca je
agilnost. Njeni znaki so zasidrani globoko
v kulturi podjetja. To pomeni, da se tu
nahajajo vzroki togosti, nepodjetnosti in
slabih poslovnih rezultatov (C^orišek 1999).
Velik vpliv, da se je zvečalo zanimanje
zanjo, je imelo upadanje konkurenčne spo-
sobnosti ameriškega gospodarstva zaradi
združevanja Evrope, ki postaja eno najmoč-
nejših svetovnih tržišč. Potem velja omeniti
tudi krizo, ki jo je povzročil naftni šok leta
1972 in pozneje ter prodor japonskega go-
spodarstva na svetovni trg in njegova velika
konkurenčnost na številnih področjih. Ne-
dvomno pa je eden osnovnih razlogov tudi
ta, da se je povečalo število objavljenih del
s področja poslovne organiziranosti, saj se
je velikokrat pokazalo, da še tako premiš-
ljene in načrtovane spremembe niso dale
dobrih in pričakovanih rezultatov. Zadnji
razlog pa so spremenjene vrednote družb
in organizacij, za katere dobiček ni več edi-
ni kriterij uspešnosti, temveč se povečuje
njihova socialna odgovornost.
Pojem organizacijske kulture ni nov, ven-
dar je postal pomemben šele konec sedem-
desetih let 20. stoletja. Od takrat mu orga-
nizacijski teoretiki in menedžerji pripisuje-
jo vse večji pomen. Kljub temu je še danes
nejasen in nenatančno definiran. Ima veli-
ko pomenov in konotacij, je kompleksen in
večplasten pojav in ga je težko razumeti. Ko
ga spoznamo, pa lahko postane tudi naše
razumevanje organizacije dosti globlje.
Nekatere definicije organizacijsko kultu-
ro v ožjem pomenu opredeljujejo kot kohe-
rentni sistem predstav in vrednot določene
skupine, ki ji rabijo kot osnova za odločanje
med različnimi možnostmi. Druge jo v
širšem pomenu opredeljujejo kot sistem ne
le vrednot, temveč tudi prepričanj, načinov
ravnanja, simbolov, pravil, norm, postop-
kov, tehnologije in tehničnih sredstev, ki jih
skupina uporablja (Rozman, Kovač, Kole-
tnik 1993: 169).
Kljub temu, da lahko podjetje ustvari
določeno organizacijsko kulturo, po kateri
se bo morda razlikovalo od drugih, lahko
znotraj določene organizacijske kulture
najdemo večje ali manjše razlike med sku-
pinami znotraj podjetja in tako pridemo do
pojma organizacijskih subkultur. Te so med
seboj različne zlasti v diverzificiranih
velikih podjetjih in če so tudi geografsko
dislocirana. Sicer pa je težnja diverzifi-
ciranih korporacij istočasno spodbujanje
specifičnih kultur in skupne enotne kul-
ture. Možnosti, da se znotraj organizacije
oblikujejo še subkulture, so večje takrat, ko
je organizacija velika, starejša in notranje
zelo diferencirana. Tako je mogoče opaziti
47
TANJA CINK
posebno kulturo npr. komercialistov, vzdr-
ževalcev itn.
Kot opisni pojem je organizacijska kul-
tura povezana s tem, kako člani zaznavajo
podjetje.
Je sistem neformalnih pravil, ki ljudem
sugerira, kako naj večji del časa ravnajo
(Geertz 1973: 44).
Tavčar pravi, da organizacijska kultura
nastaja v procesih skupinskega reševanja
problemov, prilagajanja organizacije na
okolje in pri reševanju problemov njene
notranje integracije (Kavčič 1992: 78).
Vila (1994: 344) pa opredeli organiza-
cijsko kulturo kot sistem mišljenja in načina
razmišljanja, ki je skupen ljudem v neki
organizaciji in razlikuje eno organizacijo od
druge.
Ena izmed novejših definicij, ki jo velja
omeniti, je Scheinova (Kavčič 1991: 134-
135), ki definira organizacijsko kulturo kot
globljo raven temeljnih predpostavk in pre-
pričanj, ki so skupne članom organizacije
in ki delujejo na nezavedni ravni ter so te-
meljni samoumevni način percepcije sa-
mega sebe in svojega okolja.
Ker je ena od značilnosti organizacijske
kulture tudi samoumevnost njenega doživ-
ljanja, je treba poudariti, da obstaja nekje
med zavednim in nezavednim. Namreč,
člani organizacije se svoje organizacijske
kulture zavedo šele ob stiku z drugo orga-
nizacijo ali ob prihodu novih članov v orga-
nizacijo. Gre za pojav, ki ne sodi na raven
ozaveščenosti.
Vpliv organizacijske kulture pa nekateri
poudarjajo zlasti v smeri oblikovanja rutin,
ki posamezniku olajša obvladovanje kom-
pliciranosti vsakdanjega življenja. Tako se
organizacijska kultura kaže tudi kot dejav-
nik zmanjševanja negotovosti posameznika
(Kavčič 1992: 78).
Organizacijska kultura je socialna tvorba
oziroma rezultat vseh članov organizacije,
njihovega delovanja, in je izraz trajnega
urejevalnega procesa socialnega sistema, ki
ga zaznamujejo tako zavestne in načrtovane
kot tudi spontane akcije. Uravnava obna-
šanje članov in doseči mora visoko stopnjo
upoštevanja. Nastaja postopno, zato ji lahko
rečemo tudi socialna dediščina organizaci-
je. Je nekaj, česar se da naučiti. Je prilagod-
ljiva in sestavljena tako iz evalvacijskih kot
kognitivnih vidikov. Ni neposredno opri-
jemljiva in je dosežek oziroma proces. »Do-
sežek« pomeni, da organizacija ima kulturo,
»proces« pa, da organizacija je kultura
(Kavčič 1994: 182-184).
Opazljive sestavine organizacijske kul-
ture so vrednote in norme, ki članom slu-
žijo kot merilo, s katerim presojajo svoje
ravnanje, in tako delujejo kot notranja
kontrola. Hkrati imajo v organizaciji tudi
integrativno vlogo. Norme omogočajo kon-
sistentnost v delovanju članov, neupošteva-
nje pa je povezano s sankcijami. Uravnavajo
ciljno delovanje. Poleg vrednot in norm so
opazljive sestavine organizacijske kulture
še tipični obrazci vedenja, vzori, običaji in
obredi, komunikacije, ki so živčni sistem
organizacije in ključnega pomena za njeno
funkcioniranje, ter proizvodi in storitve, ki
so v širšem smislu stvaritve človekove dejav-
nosti in so najlažje vidne vsebine organi-
zacijske kulture (Kavčič 1994: 180-182).
Najosnovnejša in hkrati tudi najmanj
opažena raven, na kateri operira organiza-
cijska kultura, so temeljne predpostavke
organizacije. Druga raven vključuje vred-
note o tem, kako bi morale biti stvari na
splošno urejene, zato obsega temeljna pra-
vila ravnanja. In tretja, zadnja raven, ki je
tudi najbolj prepoznavna, obsega končne
produkte človekovega delovanja (Rainey
1991: 170-171).
Organizacijska kultura ima zelo podob-
no funkcijo kot kontrola, vendar s to razliko,
da usmerja vedenje od znotraj, kar deluje
mehkeje, bolj naravno, zanesljivo, trajno in
prilagodljivo.
Za preživetje in prilagoditev organizacije
okolju pa je potrebna tako notranja kot
zunanja integracija organizacije. Notranja
integracija pomeni, da člani soglašajo o
skupnem »jeziku«, mejah, moči in statusu.
Zunanja integracija pa pomeni, da soglašajo
o strategiji, ciljih in ugotavljanju uspešnosti.
Člani morajo med seboj komunicirati in
se razumeti, sicer skupina po definiciji ni
mogoča. Ena najpomembnejših področij
kulture je tudi soglasje o kriterijih dolo-
čanja članstva. Poleg tega mora vsaka orga-
nizacija izdelati svojo statusno hierarhijo in
pravila, kako si član pridobi, ohranja in
48
STRES KOT FUNKCIJA KULTURE
izgubi moč. To jim pomaga obvladovati za-
vist in agresijo, ki jo občutijo.
Soglašati morajo, kaj je primarna naloga
organizacije, kaj je njeno poslanstvo in kaj
so manifestne in latentne funkcije, kaj so
konkretni in operativni cilji ter cilji, v kate-
rih se odraža poslanstvo organizacije, in kaj
so kriteriji za ugotavljanje stopnje dose-
ganja ciljev.
FENOMEN ORGANIZACIJE
Človek se je začel ukvarjati z organizacijo
že zelo zgodaj, kar potrjujejo že prve oblike
družine. Z njo se srečamo pri vseh večjih
podvigih celotne zgodovine človeštva in na
vseh področjih življenja. To je povsem
razumljivo, saj lahko dosežemo cilje le z us-
klajenim delovanjem ljudi in njihovih aktiv-
nosti. Poleg tega je človek družabno bitje
ali bitje medčloveških odnosov (Ramovš
1995), je družabno bitje (Vila 1994) in je
socialno bitje (Kavčič 1991),kar je vse
povezano z organizacijo in organiziranjem.
Beseda organizacija prihaja iz grške be-
sede organon, katere prvi pomen je orodje,
pozneje telesni organ in še drugo. V latin-
ščini se beseda preobrazi v organizare s
pomenom oblikovati nekaj v celoto, da bi
ta celota delovala tako, kot funkcionira člo-
veški organizem (Vila, Kovač 1997).
Danes uporabljamo besedo na tri nači-
ne. Pomeni subjekt, podjetje, inštitut, za-
vod, državno institucijo. Pomeni twái struk-
turo v smislu strukture delovnih sredstev
in ljudi, pri čemer je poudarek na nizu ele-
mentov, ki so nekako sestavljeni in povezani
v medsebojne odnose. In slednjič, oprede-
ljujejo organizacijo kot organizacijski
proces (Vila 1994: 18-19).
Erlichova pravi, da je organizacija zelo
star izum in je izraz človekovega prilaga-
janja naravi in predvsem njegove težnje, da
jo obvlada in spremeni. Tako je človek
ukrotil ogenj, veter in vodo. Slabotni človek
je torej zavladal nad svetom s pomočjo svo-
jega uma in enkratne sposobnosti zavest-
nega povezovanja in delitve dela (Florjan-
čič, Vukovič 1998: 13).
V nasprotju z znanstvenim in tehnolo-
škim napredkom pa je prišlo do zmanjšanja
sposobnosti prilagajanja socialnega sistema
tem spremembam, kar povzroča eksplozijo
socialnih problemov. Možnosti za rešitev so
zato v iskanju novih načinov dela, oblikova-
nju novih odnosov med ljudmi, izostritvi na-
ših pogledov in spreminjanju vrednot. Tako
naj bi se nova paradigma opirala na organr
ski, holistični in ekološki pogled na svet.
Kornwachs pravi, da zahteva današnji po-
gled na svet, naravo, človeka in družbo celo-
vitost, odprtost, kompleksnost in časovnost.
Brez pojma organizacije ni mogoče po-
jasniti sveta in zanj značilnega življenja,
čeprav vedno pademo v skušnjavo, da bi ga
opisali tako, kot da nismo del njega, kar je v
skladu z Galilejevim in Newtonovim vide-
njem znanosti (Ovsenik, Ambrož 1999). To
ni mogoče, saj je človek osnovno gibalo in
hkrati edini objekt in subjekt opazovanja
(Kavran, Florjančič 1992).
Zaradi predvideno zelo nelinearnega
razvoja v prihodnosti je treba spodbujati
razvoj takih oblik organizacije, v katerih bo
lažje upravljati vire in bolj uspešno izrabljati
nove ideje in znanje. Skrbno načrtovane in
ciljno usmerjene organizacije so že prete-
klost, nadomeščajo jih spontane, globalno
usmerjene samoreferenčne avtopoietične
organizacije, kot jih poimenuje Geier
(1994) (Ovsenik, Ambrož 1999).
V svetu se vse bolj uveljavljajo tudi nizke
aliorganizacijske oblike. Tako postane
organizacija manj avtoritarna in več je so-
delovanja ter medsebojnega koordiniranja
(Florjančič, Vukovič 1998).
Razmeroma nov pojem, ki se je pojavil
pred približno petimi leti na področju orga-
nizacijskih ved, je reinženiring, ki zahteva
od organizacij in menedžmenta korenite in
dramatične spremembe. Na ta način mene-
džment funkcij prehaja v menedžment pro-
cesov, srednji menedžment pa zamenjujejo
timi in informatika. Vodje timov niso več
klasični menedžerji, temveč nekakšni tre-
nerji svojih sodelavcev. Reinženiring si zas-
tavlja vprašanje: »Zakaj sploh delamo to
tako, kot delamo?« Kaj kmalu ugotovimo,
da določena dela ali organizacijske aktivno-
sti sploh niso potrebne. Zato je rešitev v
tem, da vzamemo in vodimo proces kot
celoto. To pa pomeni odmiranje hierar-
hične strukture.
49
TANJA CINK
OPREDELITEV ORGANIZACIJE
Zlasti v ameriški literaturi opredeljujejo
organizacijo kot podjetje. Zato je označena
kot združba ljudi, ki deluje, da bi dosegla
čim uspešnejše poslovanje. Te teorije so po-
gosto povezane s sistemsko teorijo, katere
utemeljitelj je von Bertalanfíy. Zelo podob-
no jo opredelita tudi Kast in Rosenzw^eig,
saj pravita, da je organizacija podjetja odprt,
vzročno povezan in ciljno usmerjen social-
ni sistem (Rozman, Kovač, Koletnik 1997).
Treba pa je razumeti tudi to, da je organi-
zacija nekaj, kar najdemo v vsakem podjet-
ju, vendar ni tudi celota podjetja. Predvsem
mislimo na neko urejenost in utečen način
odločanja v podjetju (Pučko 1996: 6).
Lipovec (1987) opredeli organizacijo kot
sestav razmerij med ljudmi, ki zagotavlja
obstoj, družbenoekonomske in druge zna-
čilnosti ter smotrno uresničevanje cilja
podjetja.
Vila pa jo opredli takole: »Organizacija
je racionalno, vnaprej premišljeno povezo-
vanje in usklajevanje ljudi in njihovih
aktivnosti v skupni sistem z nekaterimi
resursi (material, delovna sredstva, finance,
informacije), z namero izpolnitve namena,
zaradi katerega so se združili. Z organizacijo
se definirajo njihovi medsebojni odnosi,
način sodelovnaja in koordiniranja akcij,
kakor tudi vse naloge in odgovornosti
posameznih članov, da bi dosegli zastavljeni
cilj ob maksimalni učinkovitosti celega
sistema.« (1994: 21)
POJEM IN POMEN NEPROFITNIH ORGANIZACIJ
Dobiček, če ga ustvarijo, porabijo za ures-
ničevanje svojega poslanstva, za lasten raz-
voj in višjo kakovost svojega dela. Abra-
hamsberg jih opredeli kot organizacije, ki
delujejo v javnem interesu, njihov namen
je trajno zagotavljati storitve in dobrine, ki
so pogoj za uspešno delovanje družbe kot
celote, njenih podsistemov in posameznega
človeka, in niso ustanovljene zaradi ustvar-
janja dobička. Smisel obstoja neprofitnih
organizacij je zlasti humanitarne narave.
Uspešnost sleherne družbe je odvisna
od usklajenosti delovanja njenih podsiste-
mov, da pa prevlada enega izmed podsi-
stemov ne bi vodila v neravnovesje, mora
družba nujno obstajati kot operativno zaprt
sistem. Le tako ima možnost vzpostaviti
ponovno ravnovesje. Da bi se izognili tem
težavam, moramo spodbujati razvoj plural-
nega sistema blaginje, ki veliko lažje ohranja
družbeno ravnovesje. Pomembno vlogo pri
tem pa lahko odigrajo ravno neprofitne
organizacije, saj socialna država s svojo
izrazito usmerjenostjo v trg in birokratskim
delovanjem stalno ruši nujno družbeno
ravnovesje (Ovsenik, Ambrož 1999).
PREDSTAVITEV PODJETJA PRIMORJE, D. D.,
IZ AJDOVŠČINE
Današnje podjetje Primorje iz Ajdovščine
je bilo ustanovljeno leta 1946 iz enote
Novograd v sestavi IX. korpusa NOV in POS.
Do današnjega časa je prešlo vse razvojne
faze, ki so bile značilne za podjetja v Jugo-
slaviji in Sloveniji, ter postalo eno pomem-
bnejših slovenskih gradbenih podjetij, vse-
kakor pa največje v svoji regiji. V preteklosti
si je pridobilo številne reference na osnovi
opravljenih gradenj doma in v tujini.
Primorje ostaja splošno gradbeno podje-
tje, ki sprejema naročila in izvaja vse vrste
gradbenih del v vseh fazah gradnje od
izdelave projektne dokumentacije pa do
končne izvedbe, nadzorstva nad gradnjo in
primopredaje zgrajenega objekta. Pomem-
ben del družbe se ukvarja z nizkimi gradnja-
mi (hidrogradnje, prometni objekti...) in
proizvodnjo gradbenega materiala (agrega-
ti za betone in asfalte, armature, montažni
elementi, lesni izdelki...), vendar se v poslo-
vanju ohranja tudi pomemben delež grad-
nje gospodarskih in stanovanjskih stavb,
zlasti gradnje iz predpripravljenih montaž-
nih elementov.
Cilj podjetja je graditi kakovostno, po-
ceni in v pogodbenih rokih v splošno zado-
voljstvo investitorjev oziroma kupcev.
50
STRES KOT FUNKCIJA KULTURE
REZULTATI RAZISKAVE
RAVEN STRESA NA DELOVNEM MESTU
Rezultati kažejo, da so zaposleni v povpre-
čju pod srednje močnim vplivom stresorjev
in je delovno mesto zanje hkrati izziv in
obremenitev s stresnimi situacijami, kar
lahko označimo kot pravo mero stresa.
Podjetje se verjetno zaveda dejavnikov,
ki so neposredno navzoči na delovnem me-
stu in lahko povzročijo situacijo, ki bi bila
za zaposlene v skrajnem primeru stresna.
To pomeni, da se zaveda tudi pomena člove-
škega faktorja in zagotavljanja kvalitete
delovnega življenja, ki je hkrati temelj za
zadovoljevanje osnovnih fizioloških potreb
človeka, pa tudi priložnost za zadovolje-
vanje drugih potreb in želja (po socializa-
ciji, vrednotenju svoje individualnosti...).
Lahko predvidevamo, da se vsako podjetje
ukvarja z enim najpogostejših vprašanj pro-
cesa globalizacije, ki se mu niti ni mogoče
izogniti. To je, kako ravnati s kadri. Zadovol-
jevanje potreb zaposlenih je ključ uspeha
vsake organizacije in zelo pomembno sta-
lišče širšega sistema organizacijske kulture.
VIRI STRESA NA DELOVNEM MESTU
DELOVNA OBVEZA
Zaposleni se pogosto soočajo s problemom
velikega obsega dela, ki presega njihove
realne zmožnosti in jih pelje v časovno
stisko. Vprašanje, ki ostaja brez odgovora,
je, kako se s tem problemom soočajo in ga
rešujejo. Lahko pa predvidevamo, da je to
eden izmed dejavnikov, ki stresno učinkuje
nanje.
Obveznost slehernega delavca je, da
svoje delo, za katero je sklenil pogodbo o
zaposlitvi, tudi vestno opravlja. Absolutno
mora upoštevati zahteve in navodila delo-
dajalca. Brezizhodnost takih situacij pa je v
skrajnih mejah za posameznika ogrožajoča
in v njem sproža občutke preobremenje-
nosti. Situacija je odvisna od tega, kolikšna
je stopnja zavedanja zaposlenih, da gre za
te vrste problem, ter kako so pripravljeni
to dejstvo sprejeti nadrejeni in vodstvo, ki
lahko sicer ogromno pripomorejo k reševa-
nju in odpravljanju tega problema.
DELOVNI POGOJI
Situacija delovnih pogojev, v katerih zapo-
sleni opravljajo svoje delo, je zadovoljiva,
saj se jih je kar 17 od 23 opredelilo, da so
delovni pogoji slabi le včasih oziroma
nikoli.
Znano je dejstvo, da se človekov organi-
zem prilagaja okolju, vendar do določene
mere. Kar je preveč, zahteva od delavca
veliko energije za prilagajanje, ki bi jo lahko
sicer porabil za opravljanje svojega dela,
poleg tega pa se počuti tudi neprijetno, saj
gre za škodljive vplive na njegov organizem.
Storilnost človeka tako pade, ogrožena pa
je tudi njegova zbranost pri delu.
Farrellova in Stammova (Ilič, Svetlik
1996: 36) ugotavljata, da ima fizično delov-
no okolje signifikantni učinek na absenti-
zem ali izostajanje z dela. Poleg tega pa je
varnost pri delu najnujnejši element kvali-
tete delovnega življenja, za kar podjetje Pri-
morje očitno veliko stori in bistveno odsto-
pa od rezultatov raziskovanja kvalitete de-
lovnega življenja in zdravja zaposlenih v
Sloveniji nasploh. Splošne razmere kažejo,
da bi morali v marsikaterem slovenskem po-
djetju izboljšati kvaliteto fizičnega delovne-
ga okolja, če bi želeli pripomoči k boljšemu
psihofizičnemu počutju in ugodnejšemu
zdravstvenemu stanju, saj dela v idealnem
fizičnem okolju le pičlih 18,2% delavcev.
Poudariti je treba tudi to, da je rezultate,
ki smo jih dobili na stresor delovnih pogo-
jev, težko posploševati na celotno podjetje,
saj gre le za oddelek celotnega podjetja, kjer
bi lahko bila slika povsem drugačna.
KONFLIKTNOSTIN DVOUMNOST VLOG
Ugotavljamo, da imajo zaposleni dokaj
jasno opredeljene vloge, čeprav je kar
velika večina potrdila, da se včasih še vedno
znajdejo v dilemi, kaj so njihove zadolžitve
in dogovornosti. Zato bi moralo podjetje
stremeti k jasnejši opredelitvi vlog, ki so
dodeljene zaposlenim.
51
TANTA CINK
Konfliktnost in dvoumnost vlog je dejav-
nik, ki zelo pogosto rezultira v stresno obre-
menjenost zaposlenih, saj se zelo pogosto
dogaja, da se ljudje počutijo zaradi teh dej-
stev nezadostni ali neustrezni na delovnem
mestu, doživljajo stisko in prevzema jih
občutek krivde.
Konflikt vlog pa nastane iz različnih raz-
logov. Lahko so si različne vloge med seboj
nasprotujoče. Višje vodstvo lahko postavlja
konfliktne zahteve. Lahko so si zahteve
različnih pomembnih skupin v nasprotju,
lahko pa gre za nejasnost o vlogi sami, kar
pomeni, da oseba ne razume, kaj od nje
pričakujejo (Vila 1994: 118).
Poleg tega se je pokazalo tudi to, da ima-
jo zaposleni precej slabe možnosti sodelo-
vanja pri sprejeiTianju odločitev, ki vplivajo
na njihovo delo.
Podrejenost je sicer bistvena značilnost
delovnega razmerja, vendar je tudi eden
glavnih razlogov za odtujenost delavcev,
česar si delovne organizacije danes ne mo-
rejo več privoščiti. Sodelovanje delavcev pri
odločanju pa je utemeljeno z ekonomskimi
in humanimi razlogi. Ce jim bo zagotovlje-
no sodelovanje pri odločanju, bo organiza-
cijam zagotovljen tudi uspeh. Poleg tega pa
so delavci, ki so obravnavani najprej in zlasti
kot odgovorna človeška bitja, pripravljeni
zavzemati se za cilje podjetja (Kavar-Vidmar
1998: 96).
Nazadnje kažejo rezultati tudi to, da so
zaposleni pogosto odgovorni za ravnanje
svojih sodelavcev.
Skratka, konfliktnost in dvoumnost vlog
lahko opredelimo kot dejavnik, ki utegne
stresno vplivati na zaposlene.
RAZVOJ KARIERE
brezposeln, pa niso odvisne samo nadaljnje
zaposlitvene priložnosti in delovna kariera,
ampak tudi kvaliteta delovnega življenja.
Poleg tega ugotavljamo, da imajo zapo-
sleni zelo malo ali skoraj nič možnosti za
napredovanje na drugo delovno mesto, če-
prav velja opozoriti, da ima podjetje Pri-
morje za sabo že zelo dolgo tradicijo in so
taki koraki najbrž zelo premišljeni.
Napredovanje na drugo delovno mesto
ni mogoče brez ustreznega dodatnega izo-
braževanja zaposlenih. Če podjetje ne orga-
nizira dodatnega izobraževanja, je priporo-
čljivo, da zaposleni sami investirajo vanj, saj
je trditev, da so zaposleni najpomembnejši
ustvarjalni kapital in investicija, žal še vedno
največkrat le izrečena fraza. Napredna po-
djetja vzpodbujajo urjenje in izobraževanje,
ga podpirajo in upoštevajo (Kralj 1998).
NOTRANJI, MEDOSEBNI ODNOSI
Notranji, medosebni odnosi so za zaposle-
ne v našem primeru vir zadovoljstva z de-
lom in tako pomemben izvor njihove sreče.
Namreč, dokazali so izredno visoko raven
zadovoljstva s sodelavci, zato menimo, da
so medosebni odnosi pravzaprav tisti dejav-
nik, ki ima na ostale stresorje zelo močan
blažilni učinek in dejansko pripomore k
tako nizki stopnji stresne obremenjenosti.
Socialni odnosi lahko izzovejo stres ali
pa ga pomagajo ublažiti. Zato tudi kontrola
stresa in njegovo obvladovanje ni samo
individualni dosežek, temveč je odločilno
odvisen od kvalitete socialnih odnosov
dane osebe. Npr. podpora prijateljev na
delovnem mestu lahko znatno olajša stres
(Nastran Ule 1993: 131).
Približno polovica zaposlenih se na delov-
nem mestu nikoli ne počuti varno oziroma
se počutijo varno le včasih, kar lahko oce-
nimo kot razmeroma nizko stopnjo varstva
zaposlitve.
Splošno znano dejstvo je, da so obdobja
zaposlenosti vse pogosteje pretrgana s kraj-
šimi aH daljšimi obdobji brezposelnosti, ki
je danes tudi eno najbolj perečih vprašanj.
Od tega, kako posameznik porabi čas, ko je
KONFLIKT MED DELOM IN OSTALIMI VLOGAMI,
KIJIH POSAMEZNIKI PREVZEMAJO V ŽIVLJENJU
Ugotavljamo, da je zaposlitev za zaposlene
izredno pomembna vloga, vendar delo
zadovoljuje le nekatere od njihovih potreb
in ciljev. Kljub temu žrtvujejo svoj prosti čas
in zapostavljajo družino ter druge, ki so jim
osebno blizu. Dokaj dobro usklajujejo tudi
poklicno in zasebno življenje, čeprav delo
52
STRES KOT FUNKCITA KULTURE
V zadnjem času vse bolj zahteva celega
človeka.
Menimo, da z družino ne preživijo toliko
časa, kot bi ga morali. Vendar jim je družina
osrednji prostor za vsakdanje obnavljanje
svojih fizičnih in duševnih sil ter sposob-
nosti (Nastran Ule 1993: 200), zato jim čas,
ki ga preživijo v krogu družine, bistveno
olajša napetosti in tegobe zaradi dela. Nam-
reč, intenziteta pozitivnega vpliva družine
presega dolžino časa preživetega znotraj
nje.
KLIMA PODJETJA
Med zaposlenimi vlada izredno visoka sto-
pnja zadovoljstva s sodelavci, kar smo tudi
pričakovali. Prav zvonasto krivuljo bi lahko
začrtali, če bi hoteli ponazoriti stopnjo za-
dovoljstva z nadrejenimi oziroma vodstvom
podjetja, saj so se razdelili povsem normal-
no. Tako je med zaposlenimi največji delež
tistih, ki niso niti zadovoljni niti nezado-
voljni.
Zadovoljstvo s sodelavci in nadrejenimi
oz. vodstvom ne more biti absoluten poka-
zatelj klime, zato rezultatov o klimi ne mo-
remo kar tako posploševati. Lahko pa so
nam v pomoč in hkrati pomemben poka-
zatelj vzdušja v podjetju.
Po Schneiderju (Lipičnik 1998:73-74) je
khma podjetja odsev kulture, vendar je
pojem kulture bolj globalen, usmerjen v
tradicijo in prihodnost. Obe pa poskušata
razlagati določenost človekovega vedenja v
organizaciji.
Predvsem gre poudariti, da z organiza-
cijsko klimo označtijemo trenutno stanje v
razpoloženju delavcev (Gostiša 1996: 119).
Vodenje, ki je del sestavljenega procesa
menedžmenta, se nanaša na ljudi in njihove
zmogljivosti. Z vodenjem pač poskušamo
vplivati na ljudi, jih usmerjati in motivirati,
da bi kar najbolje opravili delo. Torej je za-
dovoljstvo zaposlenih z nadrejenimi odvi-
sno od tega, v kolikšni meri jim stil vodenja
ustreza, kolikšne so njihove možnosti za
uresničevanje tudi svojih pričakovanj in že-
lja. Če se spomnimo na rezultate, ki kažejo
izredno dobre odnose med zaposlenimi,
lahko sklepamo, da ni izključen vzrok
nezadostnega zadovoljevanja potreb in cil-
jev zaposlenih tudi povprečno zadovoljstvo
z vrhom podjetja.
NAČINI REŠEVANJA STISK IN TEŽAV,
KI IZVIRAJO S PODROČJA DELA,
IN POMEMBNI UDELEŽENI PRI TEM
Zaposleni so pri reševanju stisk in težav, ki
izvirajo s področja dela, zelo avtonomni, saj
se najprej obračajo na svoje pretekle iz-
kušnje in osebnostne lastnosti, za katere
menijo, da jim lahko pomagajo, in nazadnje
se čutijo tudi sami osebnostno dovolj moč-
ni, da le redko občutijo situacijo kot stresno.
V grobem bi lahko na drugo mesto postaviH
delovno organizacijo kot podporno mrežo
pri reševanju stisk in težav, pri čemer mi-
slimo sodelavce, ki se kot pomembni ude-
leženi pojavljajo najpogosteje, tem sledijo
nadrejeni in nazadnje socialna služba po-
djetja, ki se po pričakovanjih vendarle ni
uvrstila na zadnje mesto, temveč je zasedla
predzadnjega. Menimo, da gre za dokaj
visoko stopnjo identifikacije zaposlenih s
podjetjem. Nazadnje se zaposleni obrnejo
na družino in prijatelje, ki niso njihovi
sodelavci, oziroma kakšno drugo strokovno
službo zunaj podjetja. Zdi se, da gre pri
zaposlenih za izredno samodisciplino in
osveščenost, saj svojih stisk in težav s po-
dročja dela ne nosijo domov ali v družabni
del življenja. Vzrok je sicer tudi dejansko
nizka stopnja stresne obremenjenosti, zato
ne moremo trditi, da so zaposleni izjemni
individualisti, ker stiske in težave najprej
rešujejo sami.
Človek ima vdelane vzvratne in povratne
vzgibe za ohranitev, napredek in reševanje
v kriznih situacijah. »Socialni imunski si-
stem« je tako človeška zmožnost, ki jo poleg
dobrodelnosti sestavlja še samopomoč. Sa-
mopomoč je socialni vzgib v človeku, da si
poskuša sam rešiti svoje stiske ali okrepiti
svojo socialno moč za kljubovanje težavam.
Potencialni in prevladujoči vir energije pri
samopomoči je stiska (Ramovš 1995: 69-
72). Torej jih motivira socialno-imunski
vzgib samopomoči, zato se najprej in naj-
večkrat zanesejo le nase, na svoje izkušnje
in osebnostne lastnosti.
53
TANJA CINK
HIPOTEZI
HO: Raven stresne obremenjenosti se med
ženskami in moškimi ne razlikuje.
Ničelno hipotezo smo morali ovreči, saj
so moški na delovnem mestu videti pod
večjim stresom kot ženske. To lahko pojas-
nimo z dvema dejstvoma. Najprej je treba
poudariti, da gre za gradbeno podjetje in
vse pomembnejše položaje zavzemajo mo-
ški, saj je bilo žensk že v samem vzorcu ma-
lo, poleg tega zlasti s srednjo izobrazbo.
Zato sklepamo, da ženske na tem oddelku
opravljajo predvsem administrativna in bolj
rutinska dela, ki od njih ne zahtevajo tolik-
šnega napora, kakršnemu so izpostavljeni
moški, ki po izobrazbi sodeč opravljajo po-
membnejše in odločilnejše naloge. Poleg
tega strokovna literatura navaja, da imajo
ženske več stresne energije.
Selye (Plozza, Pozzi 1994: 24-27) je po-
stavil hipotezo, da je vsakemu od nas dana
določena količina stresne energije, ki je ne
moremo obnoviti s počitkom in jo torej
porabljamo v teku življenja. Kdor je porabi
preveč, mora prej umreti. In starost naj bi
bila ravno izčrpanje te energije.
Priznati moramo, da smo pričakovali
večjo raven stresa pri ženskah, ker se od njih
običajno pričakuje vsakodnevno opravlja-
nje še ene zelo pomembne vloge v življenju
— vloge matere in gospodinje. Gre namreč
za moralno dilemo (Nastran Ule 1993: 205-
207) žensk in ne za pragmatični konflikt
interesov, kar bi utegnilo veljati za moške.
Ženska se pač ne bi smela angažirati v jav-
nosti, kar je znak njenega »egoizma«. Eman-
cipiran nastop v javnosti naj bi pomenil
zanemarjanje družine in skrbi za druge, kar
je primarna domena žensk in kot taka žal
še vedno globoko zasidrana v naši zavesti.
Vendar prišli smo do drugačnih rezultatov.
HI: Večja stresna obremenjenost zapo-
slenih pogojuje tudi večje nezadovoljstvo
zaposlenih s sodelavci, nadrejenimi in
vodstvom podjetja.
Povezanost med ravnijo stresa in zado-
voljstva zaposlenih s sodelavci, nadrejenimi
in vodstvom podjetja nedvomno obstaja,
vendar je stopnja korelacije med njima ne-
gativna in razmeroma nizka. Kljub temu
smo lahko hipotezo obdržali z manj kot 0,5-
odstotnim tveganjem, da se pri tem mo-
timo.
SKLEPI IN PREDLOGI
Zaposleni v oddelku za marketing podjetja
Primorje iz Ajdovščine se soočajo z razme-
roma nizko stopnjo stresne obremenjeno-
sti, saj je za večino delovno mesto izziv in
hkrati obremenitev s stresnimi situacijami,
kar pomeni, da gre povečini za srednje
močan vpliv stresorjev. Skratka, situacija je
za zaposlene dokaj ugodna. Iz tega lahko
sklepamo, da si podjetje prizadeva zapo-
slenim zagotoviti čim kvalitetnejše delovno
življenje in da se zaveda pomena človeškega
dejavnika. Kljub temu pa je situacija pod
drobnogledom vendarle malce drugačna.
Prvi dejavnik, ki utegne postati vir stresa
zaposlenim, so delovne obveznosti. Zapo-
sleni se soočajo z veliko količino dela, ki ga
morajo opraviti, in to jih pelje v časovno
stisko. Čeprav se zaposleni in vodstvo tega
problema morda zavedajo, ni nujno, da se
ga bodo lotili reševati, ker se morda
premalo posvetijo samim sebi. Tako se ne
morejo nikoli spočiti, si nabrati nove ener-
gije, in stalno živijo v stresnih situacijah. V
takih primerih se pogosto dogaja, da se ve-
čino časa porabi neefektivno, ker manjkajo
jasno začrtani cilji, planiranje, prioritete in
celosten pogled. Tak način življenja posta-
ne le še gašenje požarov. Povsem jasno nam
je lahko, da stremijo za uspehom in si mor-
da nalagajo preveč dela zaradi prepričanja
vase. Na ta način ukrepanje zamenja re-
akcija. Mogoče je tudi, da so že po naravi
perfekcionisti, ali pa jim manjka osebnih
organizacijskih sposobnosti oziroma slabo
delegirajo naloge in nestvarno postavljajo
roke. Mnogim se tudi dogaja, da se med
delovnim dnem zaradi motečih dejavnikov
sploh ne posvečajo nalogam, ki jih para-
doksno postavijo med prioritetne. Največji
problem pa je razcepljenost med delom in
prostim časom. Velikokrat postanejo tudi
redni tedenski sestanki nepotreben teden-
ski obred, ki bi se ga lahko udeležili le
izbrani posamezniki, ti pa bi posredovali
informacije ostalim. Ne bi bila potrebna
udeležba vseh zaposlenih. Včasih zadostuje
54
STRES KOT FUNKCIJA KULTURE
Že okrožnica ali telefonski pogovor.
Nedvomno je potreben ustreznejši na-
čin organiziranja dela, kar pomeni stalno
in sistematično preučevanje poteka dela,
nalog, problemov in iskanje primernih poti,
načinov in metod dela za doseganje predvi-
denih ciljev pri lastnem delu, delu v skupini
ali delovni organizaciji. Pomemben del
organiziranja je vodenje. Vsak posameznik
bi moral vedeti, da je optimalno reševanje
te nadloge le zavestno, neprestano in do-
sledno obvladovanje časa in iskanje vzrokov
kopičenja dela. Nadrejeni in vodstvo bi mo-
rali zaposlenim jasneje opredeliti dolžnosti,
ki jih opredeljujejo delovna mesta, ter dolo-
čiti cilje in prednostne naloge. Predvsem
pa bi morali zaposlenim pojasniti razliko
med nujno in pomembno, ki ju zelo pogo-
sto zamenjujejo. Nujne zadeve nedvomno
zahtevajo takojšnjo pozornost človeka, ven-
dar so to lahko povsem vsakdanje malenko-
sti. Pomembne pa so tiste zadeve, ki jih je
treba skrbno preučiti in po navadi zahte-
vajo daljši časovni razmislek. Tisto, kar bi
nadrejeni in vodstvo morali zgraditi, pa je
čim več medsebojnega zaupanja, predvsem
pa jasne in odprte komunikacijske kanale.
Namreč, disciplinirano komuniciranje se
nam lahko zelo hitro obrestuje.
Drug potencialni vir stresa je razvoj ka-
riere. Pravzaprav je situacija precej nejasna,
saj gre za podjetje z dolgoletno tradicijo, ki
jo zaznamujejo številni uspehi in napredek,
zato ne bi pričakovali tako slabega položaja
zaposlenih ravno s tega vidika. Napredna
podjetja imajo namreč bolj ali manj komple-
ksne sisteme načrtovanja delovnih karier
zaposlenih in kadrovska dejavnost ni več
poseben in od drugih vidikov gospodarje-
nja ločen sektor notranje organizacije po-
djetij, temveč postaja notranja in integralna
sestavina vodenja. Bistvo kadrovske dejav-
nosti je priprava in usposabljanje sodelav-
cev za stalno spreminjanje samega sebe in
za hitro reagiranje na spremembe in izzive
okolja. K spreminjanju zaposlenih zelo ve-
liko pripomore tudi načrtovanje njihovih
karier.
Skrb za razvoj kariere sodelavcev je v ra-
zvitem podjetništvu pomemben dejavnik
demokratizacije delovnih odnosov. Pro-
gram planiranja kariere prinaša naslednje
prednosti; zagotavlja potrebna znanja, po-
maga pridobiti in zadržati sposobne ljudi,
zagotavlja sposobnim zaposlenim rast in
razvoj ter znižuje frustracije zaposlenih
(Rozman, Kovač, Koletnik 1993: 199-200).
Sicer mnogi avtorji ugotavljajo, da je plani-
ranje kariere odvisno tako od osebnih po-
treb kot od potreb organizacije. Konkretne-
je, gre za več med seboj povezanih in odvi-
snih elementov, kot so okolje organizacije,
spremembe v organizacijski filozofiji in
praksi, tehnologija, ekonomska situacija in
ponudba kadrov. Treba je upoštevati okoli-
ščine, v katerih se organizacija nahaja. Nam-
reč, prilagajanje organizacije tržnim zah-
tevam zahteva tudi prilagajanje zaposlenih.
Če se zaposleni na te zahteve nočejo od-
zivati, tudi ne morejo računati na nadaljnji
razvoj kariere v tej organizaciji. Tako morda
zaposleni podjetja Primorje niti sami nima-
jo dovolj ambicij, da bi težili k napredovanju
in razvijanju svoje kariere. Zato se zdi, da
se zelo pogosto pojavlja tako imenovana sta-
bilna kariera (Merkač 1998), ko posamez-
nik v delovni dobi ne prihaja do bistvenega
povečanja znanj, spretnosti ali spremembe
vrste dela. Skratka, situacija razvoja delovne
kariere je za nas presenetljiva, saj je eden
izmed najpomembnejših izhodišč sistema
spremljanja in načrtovanja razvoja kadrov
tudi sistem vrednot in pravil organizacijske
ktilture, ki v preučevanem primeru ne
funkcionira tako, kot smo pričakovali.
Zato bi podjetje Primorje lahko zaposle-
nim zagotovilo vsaj večje varstvo zaposlitve.
Tretji vir stresa je konfliktnost in dvo-
umnost vlog, zato bi si moralo podjetje
prizadevati, da zaposlenim omogoči več
sodelovanja pri odločitvah, ki vplivajo na
njihovo delo, da vzpostavi boljšo komu-
nikacijo znotraj podjetja, da jim da več
formalne avtoritete in da zoži razpon kon-
trole, da usposablja zaposlene za obvlado-
vanje stresa ter da poišče in redefinira meje
vlog, ki jih zavzemajo zaposleni pri svojem
delu (po Bennett 1997). Jasneje oprede-
ljene vloge bi morda omogočile tudi ustre-
zen obseg dela za vsakega posameznika in
preprečili bi nepotrebno prevzemanje
odgovornosti za ravnanja sodelavcev.
Četrti in zadnji stresor, ki je lahko tudi
ogrožajoč za zaposlene, je konflikt med
55
TANTA CINK
delom in ostalimi vlogami, ki jih posame-
zniki prevzemajo v življenju. Preučevanja
na področju delovne motivacije so strokov-
njake pripeljala do zelo pomembnega skle-
pa, da niti ena sama človekova aktivnost,
tudi delo ne, ni nikoli spodbujena z enim
samim dejavnikom, temveč s številnimi zelo
zapletenimi, poznanimi in nepoznanimi
dejavniki. Zelo uporabna motivacijska teo-
rija za menedžerje je Maslowova, saj lahko
z njo na podlagi navadnih vprašalnikov
ugotovijo, na kaj so zaposleni tisti trenutek
najbolj občutljivi. Maslov^ je menil, da je
človekova dejavnost vedno usmerjena
navzgor, k privlačnejšim ciljem (Lipičnik
1998: 164-165).
V primeru podjetja Primorje lahko skle-
pamo, da je zavestnega posvečanja pozor-
nosti potrebam in željam zaposlenih de-
jansko premalo, zato je to tudi ena izmed
nujnih nalog in odgovornosti nadrejenih in
vodstva v prihodnosti.
Za večje zadovoljstvo bi moral mene-
džment zagotoviti zlasti ugodne delovne
razmere za osebno rast in razvoj ustvar-
jalnosti zaposlenih, saj se pogosto dogaja,
da je blokada človekove dejavnosti tudi
čezmeren stres (Lipičnik, Možina 1993:95).
Ker pa se uspešnost menedžerjev meri po
uspešnosti dela njihovih podrejenih, bi si
morali bolj prizadevati, da bi dobili več
vpogleda v delo, počutje in razmišljanje
podrejenih. S tem bi izboljšali delovne
rezultate in splošno klimo podjetja. V te na-
mene jim rabi ena od menedžerskih metod.
ki je vitalnega pomena in pomembna tedaj,
ko vsakdanja oblika pogovora ne zadostuje.
To je ocenjevalni intervju. Je načrten raz-
govor med vodjo in podrejenim, v katerem
pregledata delo podrejenega skoz leto, po-
skušata uskladiti svoje želje in pričakovanja
ter raziščeta vzroke in morebitna nesoglasja
in postavita nove temelje za nadaljnje delo.
Je zelo pomemben del vodstvene prakse,
čeprav je razpoloženje tako menedžerjev
kot podrejenih do ocenjevalnega intervjuja
zelo nenaklonjeno (Florjančič, Vukovič
1998: 211-214).
Primorje je podjetje, ki se zaveda pome-
na človeškega faktorja. Kljub temu pa bi
lahko na določenih področjih, ki smo jih
opredelili kot neposredne vire stresa in
nevarne dejavnike, ki utegnejo stresno
vplivati na zaposlene, situacijo z ustreznimi
ukrepi izboljšalo. Namreč, zaposleni so pod
razmeroma nizko stopnjo stresne obreme-
njenosti. Vprašanje pa je, ali jim tako nizko
raven stresa uspeva ohranjati zavestno ali
ne. Zelo pomembno je, da se s situacijo
soočajo zavestno, da se ji prilagajajo in jo
obvladujejo, kajti spontano dogajanje,
njihovo vedenje in ravnanje ne morejo
zagotavljati nadaljnjega zadovoljstva zapo-
slenih in uspehov podjetja. Zato se zdi zelo
pomembno, da pomen, ki ga pripisujejo
zaposlenim, uvrstijo med sestavine organi-
zacijske kulture kot posebno dragoceno
vrednoto, ki bo v prihodnosti zaznamovala
rutino podjetja.
56
STRES KOT FUNKCIJA KUUFURE
Literatura
R. Bennhtt (1997), Organisational Behaviour. London etc.: M&E Pitman Publishing.
R. Bohinc et al (1994), Management. Radovljica: Didakta.
Conctitions of Work Digest: Preventing stress at work (1992/2, vol. 11). Geneva: International
Labour Office.
J. Fi.oriančič, g. Vukovič (1998), Kadrovska funkcija — management. Kranj: Moderna organizacija.
C.	Ghhrtz (1973), The Interpretation of Cultures. New York.
J. Gordon (1993), Organizational Behaviour. Boston etc.: Allyn and Bacon.
M. Gostiša (1996), Participatorični management. Ljubljana: Enotnost: Studio participatis.
B. Ilk";, I. Svetlik (1996), Kvaliteta delovnega življenja in zdravje zaposlenih v Sloveniji. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Inštitut za družbene vede.
J. Jerman (1997), Stres kot faktor kvalitete delovnega življenja. Ljubljana; Visoka šola za socialno
delo (diplomska naloga).
A.	K\var Vidmar (1998), Kakovost delovnega življenja. Socialno delo, 37, 2: 81-113.
B.	Kavčič (1991), Sodobna teorija organizacije. Ljubljana; Državna založba Slovenije.
J. Kraij (1998), Temelji managementa in naloge m^nagerjev. Koper; Visoka šola za management.
R. Lan'caster (1995), Stres. Ljubljana; Video center.
H. Lindemann (1997), Premagani stres. Ljubljana; Cankarjeva založba.
B. Lipičnik (1998), Ravnanje z ljudmi pri delu. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
T. Looker, O. Grec.son (1993), Obvladajmo stres. Ljubljana: Cankarjeva založba.
B.	Luhan Pi.ozza, U. Pozzi (1994), V sožitju s stresom. Ljubljana; Državna založba Slovenije.
M. Merkač (1998), Kadri v organizaciji. Koper; Visoka šola za management.
M. Nastran Ui.e (1993), Psihologija vsakdanjega živijetija. Ljubljana; Znanstveno in publicistično
središče.
M. Ovsenik, M. Ambrož (1999), Neprofitniavtopoietičnisistemi. Škofja Loka; histitut za samorazvoj.
D.	Pučko (1996), Strateško upravljanje. Ljubljana; Ekonomska fakulteta.
H. G. R.\iney (1991), Understanding and Managing Public Organizations. San Francisco; Jossey-
Bass Publishers.
J. R.\Mov.š (1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Ljubljana; Delavska enotnost.
- (1988), Socialni delavec in alkoholizem. Ljubljana; Visoka šola za socialno delo.
R. Rozman, J. Kovač, F. Koi.etnik (1993), Management Ljubljana; Gospodarski vestnik.
C.	Spiei.hercer (1985), Stres in tesnoba. Ljubljana; Pomurska založba.
A. Vii-a (1994), Organizacija in organiziranje. Kranj: Moderna organizacija.
A. Vii a, J. Kovač (1997), Osnove organizacije in managementa. Kranj; Moderna organizacija.
57
POROČILO
MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO
»COCACHADE - COMPREHENSIVE CARE FOR CHILDREN AND ADOLESCENTS WITH
EPILEPSY IN EUROPE«
6, OKTOBER 2000, PORTOROŽ
Delavnico sta organizirala Center za epile-
psijo otrok in mladostnikov in Liga proti
epilepsiji Slovenije v okviru Svetovne akcije
proti epilepsiji. Organizatorji so v samem
vabilu na delavnico kot namen oz. cilje te
akcije navedli zlasti ozaveščanje in večanje
razumevanja o epilepsiji ter izboljšanje
možnosti za kakovostno življenje oseb z
epilepsijo. Neznanje, predsodki in stigma-
tizacija so namreč med najpogostejšimi
dejavniki, ki otežujejo odraščanje in osamo-
svajanje otrok in mladostnikov z epilepsijo.
Zato se jim zdi zelo pomembno delo s
strokovnjaki, laiki, z javnostjo in mediji. Žal
je bil obisk vseh teh zelo slab, kar kaže na
to, da je epilepsija še vedno tabu v današnji
družbi, še vedno zavita v temo, v medicini
pa zaseda nižji status kot druga področja.
Sporočilo raznih strokovnjakov in strokov-
njakinj je bilo, da to ni razlog za pesimizem,
ampak da je treba graditi naprej, da prav
podobne delavnice oz. srečanja opogum-
ljajo strokovnjake in strokovnjakinje za delo
v prihodnje.
Glavne teme predavateljev in predava-
teljic na delavnici so bile povezane z otro-
kovimi pravicami, kvaliteto življenja, odno-
som med zdravniki in pacienti, delom z dru-
žino, šolanjem, zaposlovanjem, različnimi
vrstami zdravstvene obravnave, potrebami
adolescentov, finančnimi vidiki in zavaro-
vanjem.
Prva delavnica se je odvijala v okviru Sre-
dozemskega kongresa pediatrov UMEMPS,
nato pa se je nadaljevala samostojna de-
lavnica Evropske akademije za epilepsijo.
Poročilo, ki sledi, opisuje drugi del tega
srečanja.
Prva predavateljica Anica Kos Mikuž je
govorila o kvaliteti življenja otrok in mla-
dostnikov (z epilepsijo) v Evropi. Pričako-
vanja in določeni standardi so definirani v
Konvenciji o otrokovih pravicah. Vprašanje,
ki se postavlja, je, do kakšne mere so te pra-
vice internalizirale osebe in institucije, ki
imajo moč odločanja o določenem otroku
(starši, skrbniki, vrtci, šole, zdravstvene in-
stitucije...). Drugo vprašanje je, v kakšnem
obsegu je protislovje med deklariranimi
pravicami otrok in njihovo življenjsko
realnostjo. Kvaliteta življenja je odvisna tudi
od otrokove percepcije svoje življenjske
situacije in temu pripisanega pomena. Po
drugi strani pa slaba kvaliteta življenja nima
nujno uničujočega vpliva na otroka, saj jo
je mogoče preprečiti z najrazličnejšimi
varovalnimi faktorji in procesi, pa tudi z
otrokovo prilagodljivostjo in odpornostjo.
Glede na to, da milijoni otrok v Evropi ne
živijo po standardih Konvencije o otrokovih
pravicah, se je pomembno osredotočiti na
izboljšanje nezadovoljive kvalitete življenja
otrok. Najbolj priporočljiv je kombiniran
pristop, kar pomeni, da je treba poleg napo-
rov za izločanje oz. zmanjševanje negativ-
nih življenjskih okoliščin ustvariti pred-
vsem varno okolje za otroka z epilepsijo in
pri njem poiskati in razvijati sposobnosti
za soočanje z najrazličnejšimi težavami, ki
jih s sabo prinese kronična bolezen. Na to
lahko vpliva vsakdo, zlasti pa tisti, ki so
pomembni v otrokovem življenju: starši,
skrbniki, profesionalni delavci in delavke,
ki imajo socialno moč za spreminjanje pra-
vil in psihosocialnega ozračja v institucijah
za otroke in v družbi, in ljudje, ki imajo
možnost vplivati na javno mnenje in na
ljudi, ki sprejemajo politične odločitve. Pri
tem dobiva vedno večjo vlogo civilna dru-
žba s svojimi iniciativami, čeprav obstaja ne-
varnost prevelike idealizacije npr. nevlad-
nih organizacij aH skupin za samopomoč.
Pomembno je delovanje na različnih
ravneh družbe, prav tako kot je velikega
59
POROČILO
pomena tudi holističen pogled. Pomembno
se ji zdi govoriti o epilepsiji ne samo med
epileptologi, ampak tudi z vsemi zdravst-
venimi delavci, ki so najpogosteje v stiku z
otroki z epilepsijo. Zanimivo misel je Anica
Kos Mikuž izrekla že na začetku predavanja,
in sicer, da bi bilo treba dati glas tudi otro-
kom z epilepsijo, saj bi prav ti vedeli veliko
povedati. Vendar ima v naši družbi več
veljave glas strokovnjaka ali strokovnjakinje.
Naslednji predavatelj Stephen Brown iz
Velike Britanije se je osredotočil na podro-
čje šolanja, kjer ima težave veliko otrok z
epilepsijo. Te so lahko neposredno posle-
dica epilepsije same ali z njo povezanega
zdravljenja, pogosto pa izhajajo iz nerazu-
mevanja, nepripravljenosti za pomoč ali
diskriminacije, ki so je deležni pri učiteljih
ali vrstnikih. Brown je mnenja, da so vplivi
na otrokovo zmožnost za učenje dvojni,
notranji in zunanji. Epilepsija pri otrocih
se pogosto pojavlja v zvezi z genskimi ali
drugimi biološkimi faktorji, ki prav tako
vplivajo na učenje in lahko upočasnijo
pomembna razvojna obdobja. Epilepsija
lahko tudi neposredno vpliva na kvaliteto
učenja in kognitivno rast in to velja tudi za
zdravljenje (obstajajo podatki, da določena
vrsta zdravil proti epilepsiji negativno vpli-
va na spomin). Faktorji, ki se nanašajo na
dostopnost, ustreznost in razpoložljivost
služb pomoči, prav tako igrajo pomembno
vlogo pri kognitivnih procesih in enako
tudi psihosocialne posledice epilepsije, kot
so prepovedi opravljanja določenih aktiv-
nosti in zmanjšane možnosti (prepoved
uporabe računalnika, vožnje s kolesom, pla-
vanja ipd.).
Brown na vprašanje, kaj bi se dalo storiti,
odgovarja, da je treba v šolstvu razmisliti o
razvijanju individualnih učnih programov,
pri tem pa upoštevati posebne učne po-
trebe, ki se pojavljajo zaradi napadov, zdrav-
ljenja in socialnih posledic epilepsije. Pri
tem je omenil, da imajo v Angliji tri šole
zavodskega tipa, kjer so otroci z zelo težko
obliko epilepsije.
V drugem delu predavanja je Brown
najprej predstavil rezultate raziskave, ki se
je izvajala v Veliki Britaniji. Nekatere
ugotovitve so bile, da se bodo v prihodnje
srečali z 80 novimi primeri potrjene epile-
psije na leto, da se bo približno 515 ljudi
zdravilo zaradi epilepsije, od kateri bo
okrog 170 ljudi imelo več kot en napad na
mesec. Poleg tega pa bo okoli 300 ljudi z
dodatnim hendikepom in primer ali dva
nenadne nepričakovane smrti zaradi epile-
psije na leto.
Pred kratkim so začeli razvijati model
služb za epilepsijo na ravni primarne inter-
vencije. V preliminarni študiji na področju
Manchestra so ugotovili 23-odstotno sto-
pnjo napačno diagnosticiranih ljudi, ki so
se zdravili zaradi epilepsije. Izboljšave za-
radi te primarne intervencije so se pokazale
pri zmanjšanju napadov, obiskov pri zdrav-
niku izven vnaprej določenih terminov,
nujnih klicev v sili in števila hospitalizacij
ljudi z epilepsijo.
Podoben projekt so začeli izvajati tudi v
Norfolku. Zbrali so podatke o ljudeh, ki
jemljejo antiepileptična zdravila in so stari
16 let aH več. V pismu so jim predstavih
projekt in se nato po telefonu dogovorili
za enourno srečanje z medicinsko sestro,
ki je posebej specializirana za epilepsijo, ali
z zdravnikom. Zaradi te intervencije so
ugotovili visoko stopnjo zadovoljstva pri
pacientih. Projekt se je odvijal v okolju, ki
je pacientom ustrezal, in v njem so se po-
čutili udobno. Celoten projekt nameravajo
razširiti na širšo populacijo.
Richard E. Appleton je v svojem pris-
pevku podal nekatere smernice za delo z
mladostniki z epilepsijo, saj imajo kot po-
sebna skupina ljudi tudi posebne potrebe.
Obdobje adolescence pomeni prehod iz
otroštva v odraslost. V tem času se človek
spopada z dilemo: biti podoben drugim,
pripadati neki skupini in hkrati biti druga-
čen od drugih. Epilepsija je najpogostejša
nevrološka motnja v obdobju adolescence
(9 primerov na 1000 ljudi). V tem času se
lahko spremenijo pogostost in tipi napadov,
kar je posledica številnih razlogov, npr. od
narave epilepsije, od starosti in od veliko-
krat razburkanega procesa osamosvajanja,
ki ima lahko negativen vpliv na epilepsijo
in njeno kontrolo. Za obdobje adolescence
so značilni številni problemi, skoz katere
mora mladostnik, da lahko uspešno preho-
di pot od otroštva do odraslosti. Razreše-
vanje teh problemov je usmerjeno v to, da
60
MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO
Človek doseže stopnjo neodvisnosti in
zmožnost samostojnega odločanja - o
nadaljnjem šolanju, izbiri kariere, odnosih
z družino in prijatelji, o svojem telesu
(vključno s spolnostjo), kontracepciji, no-
sečnosti in o svoji vlogi in prispevku v
družbi. Strokovnjaki in strokovnjakinje
morajo razumeti njihove potrebe in želje,
pripravljeni morajo biti, da jim podajo dej-
stva in točne informacije o epilepsiji. Izo-
gibati se morajo podajanju svojih mnenj in
priporočil, saj bodo tako dovolili mladost-
nikom, da se sami odločijo in prevzamejo
nadzor na tistih področjih, kjer je mogoče.
Ann Jacoby in Gus A. Baker pa sta se
ukvarjala z merjenjem rezultatov pri vse-
stranski obravnavi ljudi z epilepsijo. Podala
sta definicijo kvalitete življenja ljudi z epi-
lepsijo, ki je odvisna od tega, kako posamez-
nik dojema svoje zdravstveno stanje in
zdravljenje. Kaže se v razponu med človeko-
vim dejanskim in želenim fizičnim in psi-
hičnim zdravjem, v stopnji samostojnosti in
socialnih stikov. Ocena kvalitete življenja se
lahko uporablja pri popisu zdravstvenih po-
treb prebivalstva, pri ugotavljanju psihoso-
cialnih problemov posameznega pacienta,
kot rezultat raziskave zdravstvenih služb
ipd. Osredotočila sta se na metodološka
vprašanja ocenjevanja rezultatov vsestran-
ske obravnave otrok z epilepsijo in napra-
vila pregled obstoječih meril. Poudarila sta
pomen ocenjevanja kvalitete življenja: pri
ocenjevanju kvalitete življenja pri otrocih
z epilepsijo so potrebni specifični znan-
stveni pristopi, podatki o kvaliteti življenja
pa so pomemben prispevek.
Margarete Pfaefflin je v svojem preda-
vanju predstavila Center za epilepsijo Be-
thel v Nemčiji. Govorila je o dveh vidikih
vsestranske obravnave otrok in mladost-
nikov z epilepsijo. Prvi vidik se navezuje na
pacienta, glavni cilj je izboljšanje kvalitete
življenja. To ne pomeni zgolj prekinitve
napadov s terapijo. Upoštevajo se tudi drugi
vidiki: epilepsija (tip, dejavniki tveganja,
informacije), veščine v vsakdanjem življe-
nju (praktične, socialne, komunikacija),
družina (kako povedati drugim o epilepsiji,
kako se pogovarjati o epilepsiji, kako orga-
nizirati družinsko življenje), šola (pričako-
vanja staršev, raven izobraževanja, socialna
integracija), vedenje/počutje (samopodo-
ba, strah). Vsestransko obravnavo v Centru
za epilepsijo organizira multidisciplinarni
tim (nevrolog, medicinsko osebje, socialni
delavec, psiholog, učitelj, delovni terapevt).
Med drugimi dejavnostmi Centra za epile-
psijo so informiranje in socialno svetovanje
pacientom, skupina za samopomoč, skupi-
na za podporo materam otrok z epilepsijo
in družinsko svetovanje. Kvaliteta življenja
ljudi z epilepsijo se razlikuje glede na kul-
turne dejavnike. V mednarodni raziskavi,
ki je zajela Španijo, Slovenijo, Nemčijo in
ZDA, so bile ugotovljene razlike glede ne-
odvisnega življenja mladih ljudi z epilepsijo.
Medtem ko jih v Nemčiji 30% živi samo-
stojno, je v ZDA takih 11%, v Sloveniji 6% in
Španiji nobeden.
Drug vidik vsestranske obravnave vklju-
čuje razvoj regionalnih služb. Ko je otrok
oz. mladostnik odpuščen iz bolnice, je
uspeh zdravljenja velikokrat ogrožen, saj
njihovi učitelji pogosto ne vedo, kako se
spoprijeti z otrokovimi posebnimi potre-
bami. Poudarjena je dolžnost centra za
zdravljenje epilepsije, da se usmerja v razvoj
regionalnih služb in na ozaveščanje javnosti
o epilepsiji.
Ettore Beghi iz Italije je svoje predavanje
naslovil »Življenje z epilepsijo: ekonomski
vidiki in sistem zavarovanja«. Epilepsija je
precej pogosta kronična bolezen, ki je defi-
nirana s ponavljajočimi se neizzvanimi na-
padi. Pogostost epilepsije variira med 29 in
53 primeri na 100.000 ljudi letno. Faktorji,
ki vplivajo na stroške epilepsije, so defini-
cija bolezni, pogostost in karakteristike bo-
lezni, model zdravstvenega zavarovanja,
kvaliteta diagnoze in terapije, osebni
faktorji.
Resnost bolezni, ki je lahko glavni del
stroškov, se meri glede na odziv na zdrav-
ljenje. 50% pacientov z na novo diagnosti-
cirano epilepsijo doseže kontrolo nad napa-
di po začetku zdravljenja, okoli 20% jih do-
seže stanje mirovanja napadov po zamenja-
vi terapije, 30% pa ima kljub zdravljenju še
vedno občasne ali pogoste napade. Kvali-
teta zdravstvene obravnave je odvisna od
stopnje medicinske izobrazbe in od dia-
gnostičnih in terapevtskih virov, ki so na
voljo. Model zdravstvenega zavarovanja je
61
POROČILO
naslednji vir, ki vpliva na stroške epilepsije.
Nacionalno zdravstveno zavarovanje je pre-
cej razširjeno, vendar komaj pokriva izdatke
za ljudi z epilepsijo in zveča stroške za dru-
žbo. Privatno zavarovanje pa si prizadeva
za strogo kontrolo nad medicinsko obrav-
navo, kar je lahko omejevalni faktor pri
kvalitetni oskrbi posameznega pacienta.
Kot zadnji vir Beghi omenja osebni faktor
- pacientovo perspektivo, ki je lahko po-
memben vidik pri ocenjevanju stroškov,
povezanih s psihološkim in socialnim
vplivom epilepsije in kvalitete življenja.
Nato so bili predstavljeni rezultati dveh
raziskav o obravnavi otrok in mladostnikov
z epilepsijo. Najprej je rezultate iz srednje-
in vzhodnoevropskih držav (Češka, Madžar-
ska, Latvija, Litva, Makedonija, Slovaška in
Slovenija) predstavil Igor M. Ravnik. Ugo-
tovljene so bile vrzeli v sodelovanju pri
celostni obravnavi otrok in mladostnikov z
epilepsijo na teh področjih: nevropsiho-
logija, psihiatrija, socialno delo. Klasična
antiepileptična zdravila so večinoma na
voljo vsem pacientom, v veliko državah pa
ni mogoče v hitrem času dobiti novejših
zdravil. Poudaril je pomanjkanje socialnih
delavcev in delavk in psihologov in psiholo-
ginj, medtem ko je medicinsko znanje na
tem področju opredelil za zadovoljivo. Pri-
ložnosti za operacijo so v veliko državah
zelo spremenljive ali pa sploh niso na voljo.
Države zelo redko financirajo kakšen social-
ni projekt, zato imajo zelo veliko vlogo v
vsestranski obravnavi ljudi z epilepsijo
nevladne organizacije, saj so politične in
ekonomske spremembe, povezane s tranzi-
cijo, zelo redko prispevale k boljši obrav-
navi, ali pa so celo delovale proti temu. V
nekaterih državah se je skrb za ljudi z
epilepsijo izboljšala, drugje se je pokazala
stagnacija ali poslabšanje. Večje sodelo-
vanje med splošnimi zdravniki, pediatri,
medicinskimi sestrami in socialnimi delavci
in delavkami lahko izboljša vsestransko ob-
ravnavo otrok in mladostnikov z epilepsijo.
Druga študija, ki jo je predstavil Antha-
nasios Covanis, pa je proučevala kvaliteto
obravnave otrok in mladostnikov z epile-
psijo na področju sredozemskih držav
(Ciper, Grčija, Izrael, Turčija). V vseh štirih
državah otroke in mladostnike v začetni fazi
obravnavajo pediatri oz. nevrologi, poseb-
ne, težje primere pa naprej obravnavajo
nevrologi. V Turčiji in na Cipru so posebni
centri, ki pa niso namenjeni samo obrav-
navi epilepsije (v Turčiji je tak center na
84.000 prebivalcev, na Cipru pa na 43.000
prebivalcev). V vseh državah so na voljo
antiepileptična zdravila. V Grčiji in na Ci-
pru so vsa brezplačna, v Turčiji in Izraelu
pa večina. Razen na Cipru so povsod oprav-
ljeni skoraj vsi operativni posegi (v Turčiji
je 3% pacientov, ki so bili operirani v tujini,
v Grčiji in v Izraelu 17%, na Cipru pa 67%).
Zlasti v Turčiji se kaže pomanjkanje zagotav-
ljanja psihiatrične in socialne pomoči otro-
kom in mladostnikom z epilepsijo. Zdi se,
da v Turčiji in Izraelu ne obstajajo institucije
za ljudi s posebnimi potrebami. Covanis
poudarja, da bo treba v prihodnje izboljšati
vsestransko obravnavo na različnih ravneh.
Treba je načrtovati in ustanavljati centre,
ki bi bili namenjeni izključno epilepsiji, in
širiti mrežo dejavnosti v bolnišnicah in v
skupnosti, ki bodo informirale o epilepsiji
in dajale podporo ljudem z epilepsijo.
Zadnji predavatelj Olaf Henriksen je
predstavil norveški model centrov za epi-
lepsijo. Nacionalni center za epilepsijo, ki
je stacioniran 15 km od Osla, izvaja celostno
oz. vsestransko obravnavo bolnikov s težko
obliko epilepsije. Bolnišnica ima 95 postelj,
od tega 32 za otroke, in zaposluje multi-
profesionalni tim: nevrologe, otroške nev-
rologe, nevropsihologe, pediatre, posebej
specializirane sestre, psihologe, socialne
delavce, govorne terapevte in psihotera-
pevte. V okviru centra je tudi šola s spe-
cializiranimi učitelji. Pogosto imajo bolniki
s težko obliko epilepsije tudi dodatne psiho-
socialne in vedenjske probleme in zato
potrebujejo bolj temeljito obravnavo in
zdravljenje, kot je na voljo na običajnih
nevroloških oddelkih za otroke. Poleg
medicinske obravnave v centru poteka tudi
psihoterapija in psihosocialna, izobraže-
valna in govorna rehabilitacija. Povprečna
doba bivanja na otroškem oddelku v centru
je 22 dni, na leto imajo okoli 400 sprejemov.
50% otrok, ki so sprejeti na ta oddelek, naj
bi bilo duševno zaostalih, 30% naj bi jih
imelo vedenjske probleme, prav toliko
zmanjšane motorične sposobnosti, v šoli
62
MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO
ima probleme 50% otrok in več kot 70%
otrok naj bi potrebovalo posebno peda-
goško pomoč. Glede na pozitivne izkušnje
na Norveškem, ki so podobne izkušnjam
centrov v drugih državah, Henriksen pri-
poroča, da naj bodo centri na voljo vsem
bolnikom s težko obliko epilepsije.
V prostorih, kjer se je odvijala delavnica,
so se v obliki plakatov in letakov predstavile
tudi skupine za samopomoč iz Kopra in
Ljubljane in Društvo za lepše življenje z
epilepsijo iz Celja. Prikazani so bili tudi
povzetki dveh diplomskih nalog na temo
epilepsija. Razstavljeni so bili prispevki
osnovnošolk in osnovnošolcev, ki so po
svojih predstavah likovno in besedno pre-
cej pesimistično upodobili sliko življenja
ljudi z epilepsijo. Predstavljeni so bili kot
zelo osamljeni, odrinjeni, ubogi, žalostni
ljudje, ki potrebujejo pomoč »zdravega«
dela prebivalstva, da bi se lahko vključili v
družbo, kot ljudje, s katerimi moramo
»delati v rokavicah«, biti njihovi prijatelji itn.
Kot glavno sporočilo te razstave sva razu-
meli to, da so ljudje z epilepsijo drugačni
od nas, in poziv, da jih moramo vseeno spre-
jemati. Po najinem mnenju ta precej eno-
stranska podoba ljudi z epilepsijo opozarja
na še vedno slabo poznavanje in ozavešče-
nost o epilepsiji, po drugi strani pa ohranja
stereotipno podobo ter ljudi z epilepsijo
nima za enakovredne.
Na delavnici je bila predstavljena široka
paleta dejavnosti, smernic in prijemov; ve-
lik poudarek je bil predvsem na vsestranski,
celostni obravnavi otrok in mladostnikov z
epilepsijo. Prav ta vsestranska, celostna
obravnava pa je bila pojmovana v ozkem
okviru dela zdravstvenega osebja, medtem
ko so bile druge stroke, med njimi tudi so-
cialno delo, postavljene ob rob. Omenjene
so bile v nekaterih raziskavah, kjer so se
pokazale tudi potrebe po njihovem sodelo-
vanju, vendar v vlogi predavateljev ni bilo
predstavnikov teh strok. Ti bi lahko s svo-
jega stališča predstavili, kakšno vlogo ima
njihova stroka pri obravnavanju otrok in
mladostnikov z epilepsijo, kakšen pomem-
ben delež bi lahko prispevala določena stro-
ka (oz. ga že) in s kakšnimi problemi se
srečuje. Tako sta udeleženki iz Rusije in Uk-
rajine povedali, da pri njih socialni delavci
in delavke ne vedo, kako naj sodelujejo pri
vsestranski obravnavi otrok in mladostni-
kov z epilepsijo, da imajo premalo izobra-
zbe na tem področju, in sta prosili zdravni-
ke iz drugih držav, naj jim posredujejo
napotke in smernice za njihovo vpeljavo v
timsko delo. Take delavnice bi lahko s pris-
pevki večjega števila strok in sodelovanjem
ljudi, ki se vsakodnevno srečujejo z epile-
psijo, doprinesle k boljši multidiscipHnarni
obravnavi otrok in mladostnikov z epile-
psijo; s tem bi spodbudili delo na več rav-
neh in večje povezovanje med strokovnjaki
in uporabniki, kar bi pripomoglo k izbolj-
šanju njihovega položaja. Delo na več rav-
neh vidiva kot izobraževanje, ozaveščanje,
informiranje na eni strani samih strokov-
njakov, torej vseh tistih, ki prihajajo v stik z
otrokom, saj lahko s svojim strokovnim
znanjem in ravnanjem pozitivno vplivajo na
položaj otroka npr. v šoli, tako da ga podpi-
rajo, seznanjajo učitelje, sovrstnike, organi-
zirajo pomoč, če jo potrebuje, itn. Na drugi
strani pa je pomembno tudi ozaveščanje in
informiranje javnosti, saj dezinformacije in
nepoznavanje epilepsije še vedno širita
strah in povzročata diskriminatorne reak-
cije ljudi do oseb z epilepsijo.
Kot sva že omenili, so bili na delavnici
tudi predstavniki in predstavnice skupin za
samopomoč in društev, ki združujejo ljudi
z epilepsijo, tako v vlogi udeležencev kot
tudi organizatorjev. Žal pa njihovega glasu
ni bilo slišati z govorniškega odra, čeprav
bi nam sama oseba z epilepsijo vedela naj-
več povedati o tem, kaj si želi od strokov-
njakov in kje ji naj pomagajo, kje potrebuje
podporo in kako naj bodo službe pomoči
organizirane, da ji bo ustrezalo in da bo po
njenih merilih. Prav ta oseba se mora zave-
dati, da je njen glas pomemben, da njo in
njene potrebe upoštevajo, to pa ji lahko po-
trdi ravno sodelovanje na taki delavnici, ko
lahko govori pred dvorano strokovnjakov,
oziroma, kar je še pomembnejše, ko jo dvo-
rana strokovnjakov sliši. S tem bi se spod-
budilo delo še na eni ravni, in sicer pri opol-
nomočenju ljudi z epilepsijo.
Natalija Jeseničnik
Urša Slatenšek
63
INDEKS LETNIKA 2000
(PO AVTORJIH GLEDE NA VRSTO PRISPEVKOV)
ČLANKI
Janez Balkovec; Finančno-življenjski proces organiziranja osebne socialne varnosti 2:
109
Gabi Čačinovič Vogrinčič (& Lea Šugman Bohinc): Učinkovitost (uspešnost) razgovora
v socialnem delu z družino 3: 175
Gabi Čačinovič Vogrinčič: Družina in star človek (Skrb za stare ljudi) 4-5: 287
Srečo Dragoš: Socialne mreže in starost (Skrb za stare ljudi) 4-5: 293
Srečo Dragoš: Socialne posledice političnih konfliktov (katoliške cerkve z državo) 2:
71
Srečo Dragoš: Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem) (Skrb za stare ljudi)
4-5: 241
Bogomil Perfila: Multimedicinska oskrba in multimedijska industrija kot temeljni razvojni
industriji 21. stoletja 2: 119
Katja Fras: Interkulturna kompetenca: izziv za socialno delo 3: 213
Monika Fritz (& Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša
Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri
moškem v času partnerkine nosečnosti 1:13
Tanja Greif (& Monika Fritz, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša
Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri
moškem v času partnerkine nosečnosti 1: 13
Stanija Ivajnšič: Socialni delavec in starostnik 6: 433
Marino Kačič: Komunikacija, ravnanje in svetovanje v interakciji s slepimi in slabovidnimi
6: 421
Veronika Klančnik (& Monika Fritz, Tanja Greif, Sara Lunaček, Sabina Monro, Nataša
Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri
moškem v času partnerkine nosečnosti 1: 13
Alenka Košak: Stališča medicinskih sester in socialnih delavk do smrti (Skrb za stare
ljudi) 4-5:347
Dijana Krajina (& Damir Nadarevič): KvaUtativno raziskovanje resocializacije beguncev:
Študija primera Zbirni center Črnomelj 1: 5
Vesna Leskošek: Pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih
zlorab 3; 191
Sara Lunaček (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sabina Monro, Nataša
Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri
moškem v času partnerkine nosečnosti 1:13
Jana Mali: Skrb za dementne stanovalce v domu starejših občanov preddvor (Skrb za
stare ljudi) 4-5: 331
Blaž Mesec: Teorija Roberta Atchleya o kontinuiteti v starosti (Skrb za stare ljudi) 4-5:
355
Blaž Mesec: Prispevek kvalitativnih metod k empiričnemu raziskovanju v socialnem delu
1:33
65
INDEKS LETNIKA 2000
Bojana Mesec: Prostovoljci imajo srce in voljo 3: 207
Vida Miloševič Arnold: Profesionalne vloge socialnih delavcev pri delu s starimi ljudmi
(Skrb za stare ljudt) 4-5:253
Sabina Monro (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Nataša
Špiranec Maurer, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri
moškem v času partnerkine nosečnosti 1: 13
Miran Možina (Bernard Stritih &): Narcistične motnje, duševne krize in ekološka
suportivna pomoč v starosti (Skrb za stare ljudt) 4-5: 263
Damir Nadarevič (Dijana Krajina &): Kvalitativno raziskovanje resocializacije beguncev:
Študija primera Zbirni center Črnomelj 1: 5
Adela Postružnik: Nematerialna pomoč starostnikom (Skrb za stare ljudi) 4-5: 337
Jože Ramovš: Medgeneracijska povezanost, samopomoč in kakovostna starost (Skrb za
stare ljudi) 4-5: 315
Nino Rode (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček, Sabina Monro,
Nataša Špiranec Maurer): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem v
času partnerkine nosečnosti 1:13
Bernard Stritih (& Miran Možina): Narcistične motnje, duševne krize in ekološka
suportivna pomoč v starosti (Skrb za stare ljudi) 4-5: 263
Jelka Škerjanc (Darja Zaviršek &): Analiza položaja izključenih družbenih skupin v
Sloveniji in predlogi za zmanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva:
Poročilo o raziskavi 6: 387
Nataša Špiranec Maurer (& Monika Fritz, Tanja Greif, Veronika Klančnik, Sara Lunaček,
Sabina Monro, Nino Rode): Kuvada na Slovenskem: Raziskava sprememb pri moškem
v času partnerkine nosečnosti 1: 13
Lea Šugman Bohinc: Kibernetika spremembe in stabilnosti 2: 93
Lea Šugman Bohinc (Gabi Čačinovič Vogrinčič &): Učinkovitost (uspešnost) razgovora
v socialnem delu z družino 3: 175
Vesna Švab: Zakaj je za delo z osebami s psihotičnimi duševnimi motnjami potrebno
dodatno izobraževanje 1: 39
Darja Zaviršek (& Jelka Škerjanc): Analiza položaja izključenih družbenih skupin v
Sloveniji in predlogi za zmanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva:
Poročilo o raziskavi 6: 387
Jelka Zorn: Homoseksualnost iz perspektive drugega 1: 21
Ivanka Žibert: Šolanje otrok na osnovni šoli s prilagojenim programom: Intervju staršev
in učiteljev 2: 129
ESEJ
Tanja Lamovec: Ali je v človeku zares zver? 3: 217
POROČILA
Blaž Mesec: Mednarodni simpozij Visoke strokovne šole za socialno delo in socialno
pedagogiko Alice Salomon v Berlinu, 15.-16. Aprila 1999 1: 45
Andreja Kavar Vidmar: VI. evropski kongres delovnega prava in socialne varnosti 2:
139
Jelka Zorn: Poročilo o študijskem obisku praškega Centra za študije spola 3: 227
Alojzija-Slavka Mijoč: Univerza za tretje življenjsko obdobje Velenje (Skrb za stare ljudi)
4-5: 365
66
INDEKS LETNIKA 2000
Danica Matjanec: Strategija razvoja organizirane skrbi za starejše v Domu Danice Vogrinec,
Maribor (Skrb za stare ljudi) 4-5: 369
Vida Miloševič Arnold: Skrb za stare ljudi v Clevelandu (Skrb za stare ljudi) 4-5: 373
RECENZIJE
Srečo Dragoš: R. Lkvičar (1999), Vodnik po nevladnih organizacijah v Sloveniji. Ljubljana:
ADI - Agencija za razvojne iniciative 1: 51
Milko Poštrak: Stankovič, tomc, vei.ikon.ia (ur.) (1999), Urbana plemena: Subkulture v
Sloveniji v devetdesetih 3: 231
Miha Lobnik: E. D. Rothbi.um, 1. A. Bond (\99в),Preventingheterosexism andhomophobia.
Thousand Oaks: Sage Publications 6: 441
67
POVZETKI
Andreja Kavar Vidmar
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI
Izr. prof. dr. Andreja Kavar Vidmar predava pravne vede na Visof2i šoli za socialno delo Univerze
v Ljiibljani.
Prispevek podaja oris razvoja in pravne ureditvx Evropske zveze (EU) od Rimske pogodbe do vrha
v Niči. Prikazani so najvažnejši pravni viri, ki se nanašajo na socialno varnost v EU, ter njihov vpliv
na sisteme socialne varnosti v državah kandidatkah, posebej v Sloveniji. V EU ne obstaja pravno
zavezujoč nadnacionalni sistem socialne varnosti. Harmonizacija socialne varnosti je predvsem
posledica ekonomskih ciljev EU
Kljiične besede: socialna varnost. Evropska unija, pravo EU
Srečo Dragoš
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE
POROČILO O RAZISKAVI
Doc. dr. Srečo Dragoš predava sociologijo na Visof?.i šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani
Ker je krščanstvo med vsemi religijami najbolj prozelitsko naravnano, med njegovimi variantami
pa je taka zlasti katoliška vera, se pojavlja vprašanje o odnosu med katoliško dejavnostjo in drugimi
vrstami (načini, področji) delovanja, ki ne temeljijo na veri. Kako Rimskokatoliška cerkev pri nas
razume ta problem in kako nanj odgovarja? V raziskavi, predstavljeni v tem prispevku, je analizirana
navzočnost Rimskokatoliške cerkve v največjih medijih množičnega obveščanja na Slovenskem v
času predvolilnega boja za parlamentarne volitve ob koncu prejšnjega leta. Pokazalo se je, da so
izrazito v ospredju (tako po zaslugi cerkvenih akterjev kot nekaterih političnih strank) naslednje
teme: odnos med vero in politiko, vprašanje verske oskrbe v vojski, vprašanje verskih vsebin v
javnem šolstvu in odnos RKC do tiskanih in elektronskih medijev. V sklepu tega prispevka so
povzeta opozorila v zvezi s cerkveno strategijo, v zvezi z ravnanjem političnih strank in v zvezi s
politično kulturo na Slovenskem, kjer je v zadnjem desetletju prišlo do pomembnih premikov z
mogočimi negativnimi posledicami za krščanstvo in za celotno družbo.
Ključne besede: krščanstvo, religija, cerkev, klerikalizem, kulturni boj, politika, volitve.
Tanja Larлovec
UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA
Prof. dr. Tanja Lamovec je upokojena profesorica psihologije in vodilna aktivistka gibanja
uporabnikov psihiatrije v Sioveniji.
Avtorica predstavi različne oblike zagovorništva, kakor so se razvijale pri nas (vrstniško in kolektivno
zagovorništvo in samozagovorništvo), in svoje aktivnosti na tem področju, zlasti v okviru
organizacije uporabnikov psihiatrije Paradoks. Opiše tudi najpogostejše probleme uporabnikov
in oblike njihovega reševanja v okviru zagovorništva, hkrati pa opozarja na še nerešena vprašanja
v razmerju uporabniki-država, kamor sodi poleg finančnih vprašanj tudi in še zlasti vprašanje
(ne)ustrezne zakonodaje.
Ključne besede: zagovorništvo, duševno zdravje v skupnosti, zakonodaja, usposabljanje uporabnikov
psihiatrije.
69
POVZETKI
Jasna Cajnko
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?
Jasna Cajnko je profesorica socialne pedagogike, strokovna delavka in direktorica Centra za
socialno delo Ruše.
Avtorica podaja svoj pogled na potrebna znanja in potrebno profesionalno usmerjenost zaposlenih
na centrih za socialno delo. Razmišlja o tem, ali socialni delavci izgubljajo svojo identiteto, če
nadaljujejo svoje izobraževanje na področju drugih, čeprav podobnih in sorodnih strok, in kaj
pomeni to dejstvo za razvoj socialnega dela.
Ključne besede; socialno delo, center za socialno delo, poklicna identiteta, razvoj profesije.
Tanja Cink
STRESKOTFUNKCIJAKULTURE
Tanja Cink je diplomirana socialna delavka, zaposlena v podjetju B.&Z., d.o.o., Inženiring za
izobraževanje, svetovanje in raziskave.
Stres na delovnem mestu je dejavnik, ki lahko kaže tudi na kvaliteto delovnega življenja in življenja
nasploh. Če ta zaposlenim ni zagotovljena, obstaja velika nevarnost nezmožnosti prilagajanja
zaposlenih na zahteve in negativnega razpoloženja do organizacije. Tako ne moremo več govoriti
o povezovalnem ali identifikacijskem faktorju zaposlenih z organizacijo (organizacijski kulturi)
in ogrožen je nadaljnji razvoj in obstoj organizacije. Iz tega izhaja, da je naloga sleherne organizacije
razvijati orodja, ki bodo rabila ohranjanju take higiene dela, ki zaposlenih ne bo ogrožala, temveč
bo vir zadovoljstva. Namreč, zadovoljevanje potreb zaposlenih je ključ uspeha vsake organizacije
in zelo pomembna opredelitev širšega sistema organizacijske kulture.
Ključne besede: stres, stresorji, organizacijska kultura.
70
ABSTRACTS
Andreja Kavar Vidmar
SOCIAL SECURITY IN THE EUROPEAN UNION
Dr. Andreja Kavar Vidmar is associate professor of legal sciences at University of Ljubljana School
of Social Work.
The contribution outlines the development and the legal regulation of European Union since the
Treaty of Rome till the summit in Nice. The most important legal sources relating to social security
in EU are presented, as well as their impact on the systems of social security in the candidate states,
in particular Slovenia. There is no legally binding super-national system of social security. The
harmonization of social security originates primarily in the economical aims of EU.
Keywords: social security European Union, legislation in EU.
Srečo Dragoš
THE POLITIZATIONOFTHE ROMAN CATHOLIC CHURCH
RESEARCH REPORT
Dr Srečo Dragoš is a lecturer of sociology at University of Ljubljana School of Social Work.
Since Christianity, and amongst its variants in particular Catholicism, is the most proselytising
religion, the question arises about the relationship between Catholic action and other kinds of
action, those that are not based on creed. How does the Roman Catholic Church in Slovenia
understand this problem and how does it respond to it? The presented research analysed the
presence of the RCC in the biggest media in Slovenia during the campaign for parliamentary
election at the end of 2000. Markedly outstanding turned out to be the following topics: the
relationship between religion and politics, the issue of religious provision in the military, the issue
of religious contents in public education, and the attitude of the RCC towards the press and
electronic media. The conclusion of the paper resumes the main issues regarding the RCC's strat-
egy, the proceedings of political parties and the political culture in Slovenia, which have been
subjected to significant shifts with potentially damaging consequences for the RCC and the whole
society.
Keyword: Christianity, religion, Roman Catholic church, clericalism, cultural struggle, politics,
election.
Tanja Lamovec
USERS'INITIATIVES ANDTHE STATE
Dr Tanja Lamovec is a professor of psychology, now retired, and the leading activist in the psychia-
try users' movement in Slovenia.
The author presents various forms of advocacy, as they were developed in Slovenia (peer and
collective advocacy and self-advocacy), and her own activities in this field, particularly within a
psychiatr}' users' association named Paradoks. She describes the commonest problems met by
users and the forms of their solution in the framework of advocacy. She also points out the as yet
unresolved problems in the relation between users and the state, which include, apart from finan-
cial issues, especially the issue of (in)adequate legislation.
Keywords: advocacy, community mental health, legislation, psychiatry users' training.
71
ABSTRACTS
Jasna Cajnko
ARE SOCIAL WORKERS IMPERILLED?
Jasna Cajnko is a social pedagogue and director of Centre of Social Work Ruše.
The author presents her views on the necessary knowledge and professional orientation of the
employees of centres of social work. She ponders over the question whether social workers loose
their identity, if they continue their training in the fields of other, however similar and related
professions, and what is the impact of such a decision on the development of social work.
Keywords: social work, professional identity, professional boundaries, professional training.
Tanja Cink
STRESS AS A CULTURAL FUNCTION
Tanja Cink is a social worker, employed at a B. &Z., a company engaged in education, counselling
and research.
Stress in the workplace is a factor that can also point to the quality of working life and of life in
general. If it is not assured to employees, there is a great danger that they will not be capable to
adapt to requirements and will develop a negative attitude towards their organisations, hi this
case, the cohesion or identification of the employees with their organisations (organisation cul-
ture) is shaken and the progress, even the existence of the organisation is imperilled. Conse-
quently, the task of every organisation is to develop tools to preserve a climate that will not threaten
employees but will rather be a source of contentment.
Key words: stress, stressors, organisation culture.
72
POPRAVEK
v prejšnji številki Socialnega dela (letnik 39, številka 6) je pri raziskovalnem poročilu Darje Zaviršek in
Jelke Škerjanc z naslovom »Analiza položaja izključenih družbenih skupin v Sloveniji in predlogi za
zrлanjšanje njihove izključenosti v sistemu socialnega varstva« izostalo tole pojasnilo:
Naloga je bila opravljena v okviru programa Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo za leto
1998. Objavo je dovolilo Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve kot končni uporabnik
rezultatov.
IZDAJE VISOKE SOIE Z^ SOCIAINO DEW
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stano-
vanjska tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160
SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so
preživele spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher,
Valerie Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje:
Feministične raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila:Knjižnica VŠSD, Topniška 33, 1000Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Marija Ovsenik, Milan Amhrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut za
samorazvoj (5.250 SIT)
Srečo Dra(;oš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totcdnih ustanov. Ljubljana: /* cL (3.650
SIT)
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(nova, popravljena navodila!)
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
•	Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.A^e uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan 2- malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih velikih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb {ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov (npr MS Word)!
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniki! pa v oklepaju)-.
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality./ Amer.
Psychoanal Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weileí «/.	El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je hiti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-
Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr ...(Miller 1992:121)... Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr ...po Miller jevi (ibid. ) je... Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »o/^. cit.«, npr.:... (op. cit. : 121)...
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr:... igra Iplay]..., s tem zaznamujte tudi
neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...] in latinske...«.
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in ključne besede. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr. X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
•	Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
social work
Vol. 40, February 2001, Parti
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tiie Editors
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+3861 ) 43-77-615, fax 43-77-122
e-mail sociaino.delo@uni4j.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Raposa Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
selected contents
Andreja Kavar Vidmar
SOCIAL SECURITY IN THE EUROPEAN UNION	3
Srečo Dragoš
THE POLITIZATION OF THE ROMAN CATHOLIC CHURCH (RESEARCH REPORT)	13
Tanja Lamovec
USERS' INITIATIVES AND THE STATE	29
Jasna Cajnko
ARE SOCIAL WORKERS IMPERILLED?	37
Tanja Cink
STRESS AS A CULTURAL FUNCTION	43
ENGLISH ABSTRACTS	71
Published in six issues per year
socialno delo 40 (2001 ), 1
članki
Andreja Kavar Vidmar
SOCIALNA VARNOST V EVROPSKI ZVEZI	3
Srečo Dragoš
POLITIZACIJA RIMSKOKATOLIŠKE CERKVE (POROČILO O RAZISKAVI)	13
Tanja Lamovec
UPORABNIŠKA INICIATIVA IN DRŽAVA	29
Jasna Cajnko
ALI SO SOCIALNI DELAVCI OGROŽENI?	37
Tanja Cink
STRES KOT FUNKCIJA KULTURE	43
poročilo
MEDNARODNA DELAVNICA EVROPSKE AKADEMIJE ZA EPILEPSIJO
• Natalija Jeseničnik, Urša Slatenšek	59
indeks
LETNIK 2000	65
povzetki
SLOVENSKI	69
ANGLEŠKI	71
ISSN 0352-7956
UDK 304+36