POŠTNINA PAVŠALIRANA.
f/^/fžZ.
DOM IN SVET
LETNIK XXXV
LJUBLJANA 1922
6 A. f KO.A
VSEBINA STEV. 6.
LEPOSLOVNI DEL: I. Pesmi. Joža Lovrenčič: Kronika Trente alias Trentarskega študenta II. del. 248. — Anton Vodnik: Ob vodah babilonskih. 249. — Dante Alighieri: La Divina Commedia. (Prev. J. D.) 267 — B. V.: Sen. 272. II. Pripovedna proza. Ivan Brodar: Detinstvo. 241.— Ivan Pregelj: Odlomki. 251. — Andre Cebokli: Idijot Marko in oni. 254. — Alojzij Remec: Kirke, verižniška komedija v štirih dejanjih. 257. — Ksaver Meško: jutro. 285.
ZNANSTVENI DEL:
v
I. Članki. Vojeslav Mole: Helenizem na vzhodu. 273. — Marij Kogoj: O razvoju slovenskega samospeva. 282. II. Zapiski. Slovstvo: Antun Matasovic: Susreti (L, IL), Cvijet pod siaklom. (Ivan Ma-zovec.) 286. — Dr. Dominik Stribrny: Simon Gregorčič. (Dr. I. P.) 287. — Andrej Rape: Mladini. (Dr. I. Pregelj.) 287. — B. Mašič: Deda Joksim. (Dr. I. Pregelj.) 288. — Ilija Stanojevič-Ciča: Dorčolska posla. (Dr. L P.) 288.
Na platnicah: Prejeli smo v oceno.
mamH^mmmammmmmmmtaBammmmmaaBoam Mmmhmaa^^mmammmmmmmaaBmmmamBmmmama
Ši. 7. in 8. izideia skupno kot dvojen zvezek.
UREDNIŠTVO.
»DOM IN SVET« IZHAJA DVAJSETEGA VSAKEGA MESECA NA 48 STRANEH. -NAROČNINA ZNAŠA LETNO 250 K, ZA DIJAKE 200 K (ŽELIMO, DA NAROČAJO SKUPNO!) - UREDNIK: DR. AL. MERHAR, LJUBLJANA, PRED ŠKOFIJO 6. -UPRAVNIŠTVO: LJUBLJANA, JUGOSLOVANSKA TISKARNA. - ZALOŽNIK IN LASTNIK: KAT. TISKOVNO DRUŠTVO V LJUBLJANI - TISK IN KLIŠEJI JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI.
DETINSTVO.
Ivan Brodar.
4.
Knjiga »Sveii raj s podobami« ni bila tolikanj dragocena kakor redka. Vsaj tako je trdil kalehet. Posodil jo je za pohvalo in priznanje kedaj temu, kedaj onemu na teden dni. Če se je zgodilo, da ni znal, kdor je knjigo slučajno imel, je morala dragocenost nazaj. Dobil jo je tisti, ki je ignorantu popravil pogreške. »Knjigo bi bil moral takoj odkloniti,« je post festum godel Mirko. A kaj, ko sem jo sprejel »pobožno« kakor vsi drugi in sem jo »pobožno« nesel domovi Tri dni se nisem brigal zanjo. Ko sem jo šel iskat, je ni bilo več
Če sem se razgledal po razredu, sem videl: Slana niti ne sluti, kaj se je zgodilo. O Milanu bi tega ne bil mogel trditi. Vendar sem se otresal suma, dokler se je dalo, da o moji nezgodi ve. Ali je knjigo znabiii celo našel, pobral, spravil...?
»Precej jo bomo imeli,« me je neustrašeno tolažil Mirko. Površen, kakor je bil, ni videl, da tiči bolečina globlje...
Obredla sva vse knjigarne in antikvariate v mestu.® Knjig na izbero. Take — nobene. Nemara je bila res redka knjiga...
Mirko se je domislil Šlebana, prodajalca kmetiških pratik, romarskih pesmi in Kolomonovih žegnov; bajtaril je ob Dravi sam. Na semanje dni ga ni bilo doma. Z vso svojo robo, v plahto povezano, je ciganil po deželi.
Prav listi dan je na solncu sušil »špehe«, ki jih je bil za mal denar prevzel po neki pokojni župniški kuharici. Čepel je na pragu.
»,Sveti raj s podobami','ali ga imate?«
„ »Sveto pismo ...?«
Mirko mu zatrobi na uho, da odmeva breg. Dedcu prešine obraz svetloba.
«
»Kupim ga, kupim ga, samo če ga imata.« In vsula se je ploha besedi: kako čedne bakroreze da ima knjiga, dvanajst zavsem, kako lepo je pisana in kako nerad jo da, kdor jo" ima.
»Koliko daste zanjo?«
»Tri goldinarje, če je nova ...«
Potrta kreneva na trg. Mirko ni nehal bruhali načrtov.
»Poznam upokojenega davčnega upravitelja; eden njegovih znancev ...«
Zamahnil sem z roko.
»Razve se in kaiehet še knjige ne sprejme.«
»Vsaj povedal bo, kje in kako ... in ali je sploh upanje ...«
»Poznala se in lahko se zgodi, da nanese beseda ...«
»Stopil bi predenj in bi mu priznal, da si knjigo izgubil. Prava reč! Kaj ti more?«
Sedla sva v mestnem vrtu na klop, na koleno se mu je pripel metulj ...
»Te knjige se drži precejšen kos moje osebne časti. Ne jezil bi se, če bi mi bili dokazali pohujšanje v cerkvi. Če so drugi pretirano resni, se jaz smejem. Ne morem za to. Nemara sem se res smejal; morebiti se tudi nisem. Kaj vem, kakšen mi je obraz ob izvestnih prilikah... Osebe s tem nisem žalil nobene. Če se dvigajo zoper me, je to omejenost, škodoželjnost, zavist in rdeče sovraštvo. In stremenje po odličnem redu ... lizunsivo, hlimba, grdobija vseh grdobij. V zadoščenje so mi ti nagibi, ko jih prepoznam, in od srca jim privoščim uspeh. V primeri s to gonjo je moja pregreha še dobro delo. To ve katehel, polovica razreda se tega zaveda. S knjigo pa je stvar Taka: ne kaj je v nji, je poglavitno. »Sveti raj« je lahko zbirka ničvrednih razglednic. Poglavitno je, da je njegov, katehetov, da ga je posodil meni in da mu ga jaz vrniti ne morem, ker sem ga izgubil. Osebno mi je kaiehet tako malo važen, da izgubljam njegove knjige. Osebni uslugi njegovi se odzivam s pozornostjo ... Tu nekaj ni v redu ... Ne umeš?«
»Ne,« je odkimal Mirko. Gledal me je s široko razpriimi očmi, a umevanja ni bilo v njih.
»Tam on — iu jaz. Ali ni pravila, po katerem se moram vesti napram njemu tako, kakor se on vede napram meni. Pisanega pravila ...? Družba?«
»Mogoče ...,« je Mirko zastrmel v pesek. Mravlja mu je lezla po bosi nogi Nog se je držala nesnaga treh tednov.
»Denimo, da knjige ne najdeš. Za koliko je kaiehet na škodi? Za tri goldinarje, kakor je rekel Šieban. Še vedno bolje, da se je izgubila knjiga, kakor če bi se bil izgubil kamenček...«
»Kamenček?«
»M o j kamenček ...«	„
»To je res. Vendar ne morem primerjati škode, ki je ni, s škodo, ki je že napravljena?«
»Toda ali je sploh mogoče, da se osebna čast, kakor praviš, drži mrtve stvari, minljivega predmeta ...?«
»More se ...«
Ne, Mirko me ni umel. Prvič v življenju sva imela vsak svoje misli. In te misli niso bile enake. Več. Tuje so si bile ...
Sam! sem začutil prvič v življenju. O Mirku ne duha ne sluha. Le njegove umazane poge so bingljale raz klop.
Nenadoma te noge poskočijo, Mirko tleskne v dlan, oči mu zažare.
»Eino ti obljubljam: če ima knjigo Milan, jo dobim. Ali hočeš?«
»Poizkusi... a bo zaman,« se vdam s pomilovalnim nasmehom in razstala sva se težkih src.
5.
Če se zamaje še prijateljstvo z Mirkom — nevzdržno zdrčim nizdol: tako sem razsodil o sebi sam. Takrat se je že močno majalo. Trgale so se vezi, ki sem o njih mislil, da bodo držale vse življenje.
Edini, ki je tiste dni odkrilo sočustvoval z menoj, je bil Slana Očital si je, da me je kot zagovornik premedlo branil.
Že četrt ure pred osmo me je čakal na hodniku.
»Tesno mi je bilo v prsih... zmeden sem bil... Dobro je, da se je tako končalo. Vest bi mi ne mirovala in kdo zna...«
Potolažil sem ga površno, razen tega sem mu priznal, da moje vedenje v cerkvi res ni bilo zgledno, iz česar sledi, da se je »proces« zame še ugodno iztekel. Tudi on, Slana, ima zašluge zame, ki sem mu zanje odkrilo hvaležen. Ne vem, kako bi se mu ... in kar je še besed, gladkih in praznih ter običajnih do ogabnosti.
Slana je vidno pomirjen odhjtel pred menoj v razred.
Imel sem občutek, da mož dobro misli z menoj. Zdaj sem se domislil, da me je pravzaprav že vedno spoštoval. Ne glede na listo sladkobo — nemara ima tudi njegov oče tako sladek obraz — mi je bil všeč takorekoč že od vsega pričelka.
Prvo potezo sem napravil še brez posebnega zaupanja. Poslal sem mu v klop besede evangelista laneza: In v začetku je bila beseda ..., tiskane v vseh jezikih sveta. Droben zvezek, poln prečudnih kljuk in kvak: Afrika, Indija, Honolulu... Bil jih je tako vesel, da ie med veronaukom trikrat pozabil popraviti soseda, ki je bil prašan o izraelskem ljudstvu na poti skozi puščavo.
»Čul sem že o tej knjigi. Kaže nam, kako razširjena je katoliška vera po vsej zemlji.«
Pri tem me je gledal iz tako sinjih oči, da bi se mu bil najrajši kar zaupal...
Jedla je bolečina v meni, moral sem se izgovorili! A še me je klical nazaj — spomin na Mirka. Skrivnost je to bila med nama, on sam je za mojo stisko vedel. Ali ne prelomim zvestobe, če natvezem svojo nesrečo še Slani?
Da, bila je nesreča! Neumnost je bila! Od hipa do hipa sem videl jasneje, da sem smešen, ne smešen — pomilovanja vreden! Kje sem se le nabral čudnega nazora o nekih obveznostih do kateheta, neodvisnih od dejstva, da je moj učitelj, da uči verouk, da je odgovoren za mojo dušo? Kaj sem le hotel, ko sem pri Mirku iskal pisanih pravil, norme
za družbo ...? Smejal se mi bo katehei, kakor je strupen, in vrhtega mi bo dal še podobico... Napilim se katekizma, stvarjenje sveta in mašo, naj vidi, da tako urnem svoje razmerje napram njemu! Na knjigo pa naj pozabil Počemu mi jo sploh dajel
Ta trenutek je stopil katehei v razred.
»Slana, ali sem že govoril o štirih poslednjih rečeh?«
Natanko je vedel, da je celo poslednjo uro govoril o tem.
Slana, nevprašan, prične lekcijo na izust, kot da se je katehet po neprevidnosti dotaknil avtomata.
»Dovolj, dovolj... Tedaj nebesa!« Navdušeno je zakrilil z roko in se je ustavil pred menoj.
»Brodar, kaj so nebesa?«
Vstal sem in sem se molče zazrl v gumb na njegovi suknji. Vroče mi je prihajalo. Občutil sem bližino neprijetnih zaplelkov.
»Kakšna so nebesa, Brodar?«
Zrl mi je v oči, jaz sem zrl v njegov gumb, tri, štiri dolge trenutke. Vse se je dvignilo v meni, da bi mu odkrito povedal, kaj se mi je pripetilo. Zdaj "ali nikoli!
»Na dvanajsterih slikah naslikana, kakšna so nebesa, Brodar?«
To je bil njegov pravi obraz! Rogal se je v dno duše razbolelemu človeku, sramotil je njegovo sramoto, naslajal se je ob njegovih mukah, redki, žlahtni kes' srca mu je bila zgolj prilika, da pljuje nanj! Skrušenost, o, sladka skrušenosi — kolika naslada njegovim živcem! Pet »Svetih rajev« da imam — služil bi zanje pet krvavih let, pod bičem, na galeri, prikovan — da mu jih morem zdajci zalučiti v obraz, usekali mu jih pod noge! Nisem Slana, in če me živega zazidaš! Sem: kakor sem — jaz, kdo mi kaj hoče!
Ne, to knjigo moram vrniti! Njegovo — njegovo moram najti, in če jo iz zemlje izgrebem! Do neba je plamenel moj obup, črno se je kadilo od njega ...
Milan je dvignil roko.*Odgovoril je mesto mene, kot da je plačan. Kot da je on dobil knjigo — in jo je izgubil.
»Če ti je popis nebes tako malo pri srcu, Brodar, da na najenostavnejša vprašanja molčiš, boš tudi »Sveti raj s podobami« vrnil in ga izročil Milanu. Do naslednje ure.«
»Že popoldne ga lahko ima.«
Milan je potrdil, da je slišal.
»Tepec!« me je pozdravil na hodniku Mirko. Naglo sem šel mimo njega in sem hitel — za Slano. Ustavil sem ga sredi ceste in sem mu povedal vse! Ne čudi, ne smej se mi, ne pomiluj me — pomagaj, pomagaj, pomagaj!
Slana je žalostno pogledal v tla.
»Spremi me malo,« je rekel skorajda z žensko obzirnostjo.
Šla sva nekaj korakov vštric.
»Ali sem smešen? Ni-li to — smola?«
»Smola je nekaj — slučajnega. Osmolimo se po neprevidnosti, nepazljivosti, v predrznem zaupanju v lastno spretnost — tebe pa je zadela nesreča. Nesreča ni naključje. Poslana je v tolažbo, preizkušnjo in rešitev.«
Njegove besede so kapljale na moje rane liki balzam. Mahoma so me zagrnila čuvsiva, ki sem jim bil vajen izza prvih let svoje življenjske zavesti in ki sem nanje pozabil...
Naša vzgoja je bila strogo verska. Še silni oče, neuklonjiv, nemara celo uporen, je vpričo nas iskal pomoči onstran vidnega sveta in se je brezuslovno podajal v višjo voljo. Njegova vera je bila trda, dog-matična, kot račun se je pri njem vse iztekalo. Sveta jeza ga je grabila, če je obsojal lahkoverneže in nevernike. Mlačniki so mu bili, kar božjemu Učeniku: topla voda v ustih, ki jo izpljunešl Osebno pobarvanih ver ni pripuščal. Opredeljal jih je med »moderne zmote«, slabosti novodobnega človeštva, ki so ga izvotlile do brezumnosti popolnjena tehnika, pohlep po denarju, brezobzirna konkurenca na vseh toriščih človeškega stremenja — materializem kot svetovni nazor, kakršnega je videl udejslvenega v večini prijateljev in znancev.
Molil je svojega Boga kol neizprosno oblast, ki utira pot usodi. Kol neskončno milost, ki te v zmotah vodi in ie pravočasno svari pred brezni. Znamenja treba umeti — ne vsiljuje se ti glas vesti, je bila njegova izkušnja. Kazen za nepokorščino pa pride ločno in neogibno. Slepec, ki se tolažiš s trenutno srečo, slučajnim blagostanjem, ki vesel in brezskrben živiš, ker si ušel osveti! Osveta se je skrila, a tema božje jeze bo planila tudi nate in te bo zatela!
Mama je v le nauke neomajno verjela. Očile kroge krivde in kazni je videla tudi ona. Vendar ji je bila vera nekaj več kakor dogma, račun. Skrivnost je to in zato molčimo! Oko še ni videlo, uho še ni slišalo, človeško srce še ni občutilo... Kako bi izmerila človeška pamet, ta najneznatnejši organ človeške zavesti, načrte, snujoče se v Stvarnikovi glavi! Siva brada, mirno, a strogo oko, dlani, ki iz njih švigajo strele, pa tudi rosi milost in pokoj — to je bila podoba njenega Večnega, z oblaki in kori angelov in božjih duhov v ozadju. Njen Bog je bil oseben, zato se je pogovarjala ž njim, kakor se pogovarjamo z dobrotnikom. Za otroških bolezni se je zatekala k njemu, sivo skrb vsakdanjo je tožila njegovim ušesom in ne dvomim, da ji je mir, brezskrbni pogled v bodočnost, brezmejno vdanost v vse, kar pride, dal On.
Slana mi ledajl ni bil tako tuj, kakor je pričal njegov obraz.
»So kapelice,« je razlagal Slana, »ki se v njih kaj prijetno moli. In so oltarji, ki je pred njimi uslišana vsaka molitev.« Pokazal je na vitek stolp sredi mesta in se je okrenil.
Žal, da se mi je za slovo zopei nasmejal s svojim sladkobnim smehom. Odhitel je, zibajoč se v ledjih liki ženska...
Kapelica lurske Malere božje, vsa prepela s preprogami, nalrpana z rožami, »obljubami« in »spomini« na srečno rešitev iz nevarnosti, zahvalami za pomoč, molki, križci, prstani, zlatimi lanci in srebrnimi naveski, je bila prazna. Ko pa sem stal pet minut za zadnjo klopjo, je oko razločilo med rožami žensko ruto, na stopnici pred lurško jamo upognjen moški hrbet, sredi gorečih in kadečih se sveč otroški obraz.
Stopil sem na cesto in sem bil miren.
Prišel mi je naproti z vsemi znaki slučajnosti — Mirko.
»V četrtek, to je dan pred veroukom, pridem popoldne k tebi.«
Prikimal sem mu prijazno, on pa se je sočutno nasmehnil.
»Doma ostani te dni, saj si bolan,« je rekel na videz užaljen, ko je zapazil, da nisem kaj zgovoren danes, in je odhitel.
6.
Dan pred veroukom sem bil zopet stari Ivan. Slana se je bil namreč pobahal pred razredom, da iudi jaz zahajam v lurško kapelo, in sošolci so me zbadali. Poživljal me je, naj ga zagovarjam, če so mu očitali »meništvo«, a meni ni hotela beseda z jezika. Zašel sem bil pod projektor smešnosli sam; doslej je stal pred javnostjo tako osvetljen edini Slana. Bog s teboj, Slana, če tako malo veš, kaj je prijateljstvo in zvestoba! Slana me je pogledal iz preparanih oči, grda poteza mu je zaigrala krog ust. Izdan? Zmučil je obraz v še slajši nasmeh, ki pa se je v njem zrcalila že nepritajena zloba ...
Solnce je iedaj planilo v sobico, ko je odprl vrata Mirko. Še potrkal ni. Po domače se je razpoložil po zofi in je govoril na glas. Lasje so se mu spoprijemali nad ušesi, po čelu so se črtale potne pege.
»Mojo mater je predvčerajšnjim zadela kap. Zdaj iudi ne kuha več. Po živež hodim sam. Oprosti, da nisem cekarja odložil zunaj.« Tedaj šele sem zapazil lorbo, ki jo je postavil poleg zofe na tla. Zeljnata glava je gledala iz nje.
Smejaii sem se moral. Tudi on se je smejal.
»Tri leta že ni prestopila praga. Ognjišče — postelja, postelja — ognjišče: kri se ji je sirdila, žila v levih možganih je^počila... Položili smo jo na posteljo, ležala bo na nji do konca... Oče se je grabil za glavo, a kaj pomaga... S cekarjem na trg, dokler je v mošnji deseiica. Ko je ne bo več, itak ne bo treba... Zaslužiti bom moral kmalu kaj"... V najbližji bodočnosti se bo pokazalo, koliko bom moral zaslužiti, da se preživimo... Toda, kako je s ieboj?«
Radovedno je uprl oko vame.
»Nisem ii maral branili. ... So sredsiva, ki o njih ni, da bi govoril. Slana že ve in iudi meni je znano... Povej mi le, ali si mogoče knjigo medlem — našel?«
Odprl sem omaro, predal s knjigami. Tudi Mirko na zofi je iztegnil glavo.
»Ne pričakuj čudeža. Čudežev ni. Vsaj kadar jih treba, zaman upaš... Prišel sem, da se pogovoriva do kraja. Moj poslednji predlog: Reci katehelu, da sem knjigo izgubil jaz. Posodil si mi jo, ker sem te bil poprosil zanjo, in — zdaj ni duha ne sluha o nji. ,Če je ni izgubil, jo je prodal. Pri njem je vse mogoče!' Pooblaščam te, da tako govoriš o meni; izmazal se bom potem že sam.«
»Katehet ne bo verjel. Katehet me pozna ...«
»Katehet pa tudi ve, da sva prijatelja in da meni slaba prede.«
»Da si jo prodal, ne bo mogel verjeti.«
»Kdo zna, ali bi je ne bil, da jo je dal meni. Tri goldinarje... s Šlebanovimi tremi goldinarji sem rešen skrbi do sobote. Gotovo bi jo bil, tako ii povem ...«
V predalu so stale razvrščene moje maloštevilne knjige. Katekizem, prvo berilo, pesmarica, molitvenik, sveta Genovefa, ki mi jo je podarila za god Fefa ... Lej ga kljukca! Ali se ne sveti tam hrbet »Svetega raja s podobami«, knjiga z zlato obrezo, srednje debela, lična za oko kakor iudi srcu prikladna ...? Mehanično iziegnem roko in jo držim med prsti.
Mirko se zakrohoče nebrzdno. Tolče se z dlanmi po stegnih, poskakuje na zofi, da se potresajo tla.
Seže po cekar in že je s klobukom na glavi pred vrati.
»Čudež! Slanov čudež!«
Ker je včeraj in ves čas na tem mestu ni bilo, danes pa je, sem pojasnjeval jaz, ni dvoma, da jo je kdo vzel.
»Ali ii oče ne pregleduje knjig, ki jih prinašaš domov, preden jih bereš sam?«
»Najbrž je tako .,.«
»Le vprašaj ga! Tudi ,Sveti raj s podobami' je prebral od prve do zadnje strani že prvi dan. Kateheije so katehetje, očetje pa so papeži. Pomni to!«
Oiipaval sem knjigo, bakroreze sem preštel, poduhal sem papir: resnična knjiga je, kaieheiov »Sveti raj«, ne sanje!
Ko sem se ozrl, Mirka ni bilo več. Skozi okno sem videl, kako meče bose pete v hrbet, cekar plava... in kako se v zelenje mesinega vrta potaplja jadrna točka ... nič ...
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič.
Šesto poglavje.
Kako je grof zidal Trento in kaj je napravil s trnom iz Kristusove krone. Dalje kako mu je bela gospa odsvetovala prvoten prostor za cerkev in kako je grof umrl, preden je mogel dograditi cerkev. Item kako je mlajšega brata, ki je dedoval, v sanjah obiskal in primoral, da je delo dokončal. In še o Pustinarjevi smrti.
VESELI so odzvali grofu se vojniki
in ž njimi drugi domačini
in v tiho Trento prišli dnevi so veliki:
ob Kumarjevi - Gibellinovi fužini
poslopje grofovo je vžrasilo in okoli njega koče
in grof prebival je med svojimi kol oče.
In da bi božji blagoslov priklenil na selišče,
trn Kristusove krone vzidal sam je skrivoma v stopnišče.
In ko so krampi in lopate in kladiva pela in bila je družina delavcev vesela, grof delal že za cerkev je načrt, ki jo sezidati je hotel, preden bi poklicala ga smrt. Ko prostor je izbral in dal že temelj je kopati, delapso die ei apparuil mulier ignota v luči zlati, odeta v plašč, ki samih zlatih lilij je blestel: > Tu cerkev plaz podsul bi in jo s sabo vzeli...«
Poslušal jo je grof in drug kraj cerkvi je izbral in kakor čudež raslla hitro je iz tal, a vendar ni dočakal, da bi s svojimi, ljudmi zahvalil v cerkvi se dozidani Mariji Materi: obolel je in je v Podgoro šel in v rodnem gradu ga je smrtni sen objel.
Po smrti brat njegov je dobil Trenlo v lasi, a ni se zmenil zanjo in ne, da bi v božjo časi dozidal cerkev Materi Mariji Pomočnici do zaobljubi bratovi v novi vasici.
Pokojni bral ponoči k njemu je prišel in z voiHm glasom mu velel:
»Odpravi v Trento se in dokončaj, kar sem začel!«
In ker ni brigal se za opomin in se smejal, ko zjutraj o ukazu bratovem je pripovedoval, prikazal se mu je pokojnik drugo noč in govoril je, vanj grozeče zroč:
»Poslušaj me in v Trento se odpravi, ker če v tretje bi prišel, ko mlinski kamen moko bi te zmleli«
In vstal je grof in je opolnoči
odpeljal iz Podgore se in celo dolgo pot
je gledal modro lučko, ki pred njim je šla,
in tesno mu postalo je okrog srca:
»To duša bratova je, ki trpi in hodi tod
in ji miru in ji pokoja ni,
dokler zgrajena ne bo cerkev stala,
da v njej se zanj bo maša bralal...«
Ko grof prišel je v Trento, cerkev mala je rastla in čez leto je dogotovljena že stala ko bel labud na griču,
in ko se prvič zvon oglasil je, zvonilo je — mrliču:
umrl Pustinar je nesrečni
in šel za ženo uživat mir je večni.
Potreben ga je bil: po smrti ženini je ko izgubljen hodil
in jokal je in je o sinu blodil,
kako ga je prodal hudiču
in da nikdar ne bo se izveličal,
a ko je umiral, pravijo, se je smehljal
in s sinovim imenom Bogu dušo dal. —
OB VODAH BABILONSKIH.
Anton Vodnik.
Ko pade žalostna noč na daljne gore, nas grozno bolijo osamljene, od daljnih pesmi izžgane roke in oči,
in gledamo bledi v večerne slrani kol da vidirtio tempelj, ki sam žari v zarji domači —
mi pa sedimo sredi bridkega cvetja povodnih rož..
o, črna je noč brez veselega petja...
j " ■ •
r	1 '	, ■.. -
Odkar so naše hčere žalostne
kot le rože ob bregovih,
kol ta voda tuja,
dehtijo jim oči grenko ...,
da grizejo mladeniči si ustnice z zobmi,
da ne bi duše jim raztrgal jok
v veter in daljo dvignjenih rok,
ki vpijejo v bolest noči...
Ir« če vpraša kdo nas, ne znamo govoriti,
le kot rogovi mogli bi v noč tuliti — —
*
9
*
In če priskačejo hčerke domače ob naše samotne vode, da natrgajo rož si za temne lase, sočutno jih vprašamo:
Joj, kaj vam bodo te rože grenke za vaše prelepe lase?
Razširijo oči se jim, ročice zapojö: kako, kako dehle sladko!
Naše hčere žalostne z lasmi zakrijejo oči si in mislijo blede na daljno nebo: kako, kako sladko ...
/
ODLOMKI.
(Iz romana »Jernej Knafelj in njegovi«.)
Ivan Pregelj.
Bila so črna lela. Bila je lakota. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je kuga. Bila je jeza »stare pravde«, bilo je geslo »ubogega Konrada«. Bila so znamenja. Znamenje na nebu je bil zmaj, ki se je izkotil ob palici svetega Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila po Janezu razodeli enajsli rog. Znamenje na zemlji je bilo tele z oslovsko glavo in človeškimi prsi, izpolnjenje Dani-elovih maozim, prilika gnusobe, blodnje in malikovstva s krono v tri gube. Še drugo znamenje na zemlji so bile bolezni: bolezen strašne sle, v ljudeh hotljivosti oslov in pasluhov; umazana bolezen, * hotljivosti 'sestra, ki je imela imen od vzhoda v zaton: napoljska, galijska, hispanij-ska in še veselih nazivov iz obešenjaške šale in robalosti: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost in hudičev kres in so jo lečili s sublimatnim vinom in žafranom, pomešanim v lajnasio mast kuhanih zemeljskih glist. Bolezen nezmernih v pijači je bila podgröm, bolezen nezmernih v misli je bila melanholija. Vsi so bili bolni, beani v beanijah, bakalavreji in magistri, lexluales in locales. Iz Ezopa so bili srditi in učeni in v okusu basniške besede je tedaj doumel »brat Luder«, witiem-berški »labod«, pesem o »jagnjetu«, ki je »zmaja« premagalo in vzelo vso krivino sveta nase in odrešilo od žlahte do žlahie. Lepo je pel labod, a znamenja nad znamenja ni dal in zato je bilo mnogim, kakor je pisano, da se lačnemu sanja in je in se zbudi in je prazna duša njegova in se žejnemu sanja, da pije, in se zbudi in je žalostno njegovo srce...
* * *
Jernej Knafelj, predikant na Brdu, se je bil povzpel v zvonove farne cerkve v Kranju. Lepota razgleda v vedri jesenski popoldan je za nekaj trenutkov zbrisala topo in skoro blodno bridkost njegovih oči. Predikant je šel s sunkovitimi gibljaji svoje glave za zemljo na zatonu, jugu, vzhodu in severu, vse od škofljih v Loki in kaplana Wurtznerja pa do Šmarne gore in Grmade, čez Smlednik mimo nečednega pastirja Jurija Otave do Cerkljan, kjer je bil katoliški Hauman izpodrinil evangeljskega Krištofa Schwaba. Ravan je že tonula v motnem čadu sence in večera, v zlati luči je gorela le še jesenska zemlja vzdolž pod gorami, zemlja senarjev, drvarjev, koslanjarjev, mlakarjev in žabarjev, Podgorcev in Zaborščanov, ki so zavidali Dolince: sveta Katarina v lesu, sveta Sobota v lesu, Beli log pod cvetjem, Vevodni boršt.
Predikantu je zažuborela beseda iz usi in je bila polu kletev, polu pomilovanje:
»Nesrečna zemlja, ki te norijo farčiči in novi- menihi, poluverci mali-kovski, seme hudičevo, ki sužnji in stražo streže Antikristu! Tvoj red je blizu, tvojim zapeljavcem sodeč rojen in vzbujen. Smejem se. Smejem se ti, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar in orožnik nor-skega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Smejem se ti, objestni ti telec, hlapčič zlo-dejev, ki si prišel za prascem Mercino in oslom Lathomusom, zadnii papežnik na pridižnici v Kranju, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji, ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem ...«
Žalostna pesem iz nižin je segla v predikantove besede in je posluhnil v globel.
»Tam pri teh vodah Babilon smo žalostno sedeli...«
Predikant je trudno povesil svoj pogled nad mesto pod seboj, ki se je bilo vzveličilo v tri ulice od špilalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je leto za letom bruhal črne jate vran na mestno ozidje. Stisnjeno v to ozidje je živelo mesto iz polja in pristav, iz pelaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, iz cehov, ki so živeli svojo lopo vsakdanjost iz dedov v dede, iz vina, ki so ga imeli več ko vode, iz besniških drva, iz sejmov svetega Marka in pondeljkov, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurške odeje, nakelske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo iz lesov na Jelovci, poljanske konjske prekupce, ajdo in med, lan in vitre in jazbečje sadlo, terijak, oglejski žafran, muransko steklo, adianlum aureum in nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni od novih.
Predikant je motril strehe pod seboj, kakor so se vezale v treh pramenih, in je mrmral z ljubeznijo in studom, kakor je bila ali hiša evangeljskega moža ali dom papežnikov:
»Vzdajam vam dober večer, vi moji bojci in orožniki. Vam pa vzdajam hudiča in lajno, ki ne rodite za besedo čiste resnice. Boštjan Glaser moj, Štefan Bogat Treiberjev, Martin Kunstl moj, Jurij Nastran Treiberjev, Janez Jamnik moj, Klemen Raša Treiberjev, Boštjan Schlagen moj, Krištof Mernhardt moj, vdova Kristančeva moja, Omersa, Ahačič, Olben, Porent, Škrlj Treiberjevi, seme Antikristovo ...«'
Z ljubeznijo se je pomudil nad streho hiše svojega prvega tasta, gorečnika božjega in mučenika za čisto besedo, sodnika Janeza Jünauerja. Spomin na davno pokojno pridrugo mu je omečil besedo:
»Agnes, du mein viellieb wevlanl Gemahel!«
Ko pa je zadel ob hišo Hermanove Katarine, ki mu je bila druga žena in prigruslna v prešušnosli, je zadrhlelo v njegovih trdih ustnicah in je mrmral:
»Faex Satanae, janua publica in nuptiis iuis caninis maledictal«
Iz globeli je vstala nova pesem in je govorila verno, odločno in sovražno:
»Ne daj, Oče, naš ljubi Bog, da bi od nas se vzel tvoj uk. Zaleri Turka, papeža, kir zašpolujo Jezusa ...«
- ■ _ ■ /
Pesem je kakor prebudila predikanta. Z neskončnim hrepenenjem .
se je ozrl v smeri proti sorskemu polju in cesii v Ljubljano. Dva jezdeca sta jahala tam kakor da brodita sredi med zarjo in nočjo, ki je vstajala od vzhoda.
»Moj sin, moj Gedeon, jašeš, jašeš,« je mrmral oče in razširil roke daljnemu v pozdrav...
»Goli Valer, Sohn und heil'ger Geist, Ein wahrer Gott du bist und hei^t. Gib Hilf und Trost in aller Not, Hilf uns zum Leben aus dem Tod...«
Pesem srenje je ugasnila, tedaj je spregovoril predikant:
»Bog nas je v toge dal, med kamenje in tolčo nameril nam pot. Verjeli smo kakor v nebeško tovarištvo, v besedo čisto, v vojnico in varišico od žlahte do žlahte, da se ne bo razšla, da bo razsvečevala vesvoljni svet. Pa so kregulju peklenskemu podrastle kreljuti, pažlji hudičevi podrastli za rop, sovražim pribivale sile, da nas pojajo v vršo in mrežo kakor ribo polzečo, da nas vežejo s polarni in lanci, s pretežno besedo, prinaredni, da umorijo život in porobijo dušo...«
»Ljubil sem pismo kakor mati hlapčiča prvenčiča v plenah, pa mi ni bilo pridno. Bral sem pokončanje ženi na zveri s sedmimi glavami, veliki lotrici in obnožnji vseh kraljev sveta od žlahte do žlahte. Bral sem konec babelski hčeri, ki je slaborečila gospodnje ime, zlobila se, želo-vala po silovanju, polna hinjenja in hudobe, smradna v požrešnosli gol-tunje, mati razločencev, poluvercev, požrehov in požrtnikov v lajnu in govnu. Ljubil sem pismo, pa mi ni bilo pridno. Babelska žena je živa in močerol peklenski zija iz mlamola temnic...«
»Pokljukal sem z molitvijo na vrata gospodnja: Zakaj si moč in silo dal zlodeju? Zakaj bojcem in blodačem in blodežem rast? Pasjak gadji si otroval name, velikega farja robljenike umnožil, da podščukujejo in drastijo na verne moje in mene, ki sem truden rabotne reči. Nenavid-Ijivcem si dal pribivaii, nekazanim, da bi prenorili in obnoreli še eno
srce, ki ni bilo zatepeno in okorno v zadnjem orožniku resnice. Kje je Tvoja milosl in prijazen? Ali nisi po bogovcu in vidcu obljubil, da boš sodeč na mavri božji, maščavec po čislu in vagi za vse, kar si dal na počak, in da bo jeza Tvojih ust razpihala zoprnike kakor pirjevico in smoilako?« —
»Nisem hodil zblažnjenih poti, nisem rodil za basni in marnje zmam-nega sveta, bil sem glasen vabeč k Tvoji besedi, trezev vina pijanega in imenja in blaga, sovraž lakomiji, hofarti in hotljivosti, nisem praznoval niti bil praznovil, vpij veselja mi je bil prigrusten. Pa kaj imam? Lupine, zrno pak sem utrpel. Lasje so opolznili z moje glave, podsiveli so. Starost si mi dal, ustudil mojo kri in ogenj srca in le žejne duše nisi usopil. Znamenja, Gospod, znamenja nisi dal...«
Iz strašne žalosti je vzrastlo čudno v propovednika in je živo videl, da sovraži, da kolne. Kakor so stali pred njim, jih je cenil drzko in trdo: Schlagna za skopost, Glaserja za nezmernost pijače, Heinricherja za očito prešuštvo, Zemljaka za glupo hofartnost, Kunstlja za »okornost« trme in Benka za jezo hudičevo. In kakor da jih mora žalili, je vzkliknil:
»Ali naj daje, kdor nima, in vzdaje mir, kdor ni potolažen? Za moj glas ne rodi Bog. Rodi za glas onih, ki svetce molijo, in kakor jih častijo. Rodi za glas šolarjev za čest svete Katarine in Gregorja, kovačev za čest Loja, vojščakov za čest Jurija, lotric za čest lotrice Afre.«
Že ni več propovedoval, že se mu je beseda trgala kakor v porog in smeh. Roke pa je bil vzdignil kakor za blagoslov.
»Vzdajem vam nauk, kakor je za bolest trebuha: pomagal bo sveti Erazem. Vzdajem za bolest otročnic: pomagala bo sveta Marjeta. Vzdajem za francosko rano: pomagal bo sveti Ciriacus pa tudi Briiius. Vzdajem k zadnjemu za bolest duše: pomagal bo novi menih Miklavž Koprivec. In če novi menih ne bo, bo lajnasti komisarius Tomaž, deveti ljubljanski...«
Iz srenje je motno zaječalo. Baron Nikolaj Brdski, predikantov patron, pa je zaklical na glas:
»Gott bis mir gnedigl Here! Ihme sein Wort ist grob!«
IDIJOT MARKO IN ONI...
v	!
Andre Cebokli. »Marko. Mlad si. Lep si.«
»Jok — —! Dvajset let — —!« je skoro otroško zvonko odmelo. »Marko. Črne oči imaš.«
»Tudi Ilja jih ima —« Čudno so mu vziskrile oči in ves srečen se je zavrtel...

»Ali si že videl svoje oči?«
»Sem —: Ilja in Nikola in Jovo imajo vsi črne oče — —« in se je medtem spet ves srečen smehljal, a v stran. Očem, katere so ga izpraševale in ki niso bile črne, se je plaho izogibal.
»Marko. Črne lase imaš.«
Iz senca je utrgal las —:
»Jok — — — belel«
In s čistimi, otroško mirnimi očmi se je zagledal v svoj sivi las ...
»Vojak si, Marko, pa nosiš po strani glavo. Kmalu ti zleze čez rame. Ravno jo nosil«
»Jok — —I Tudi llja jo nosi... in Nikola in Jovo —- —« ter je še bolj nagnil glavo.
Mladi, lepi Marko je vsem bil kakor vse. Vsi so ga imeli radi. Vsi so se ž njim igraii. Vsi so ga žalili. Vsak ga je mogel okrasti do vinarja, do drobtinice kruha... Samo tepli ga še' niso. Bali so se, da bi ne razbili svoje igračke: s čim naj bi se potem igrali — — koga naj bi žalili — — koga okradli — — ?
Kadar so ga radi imeli v svojem krogu, tedaj so mu izkazovali svojo ljubezen z zazobnim posmehovanjem... Kadar so se ž njim igrali —, ga žalili — in ga okradli, tedaj so se pa na vse grlo smejali...
Na zelenem travniku je mrgolelo čez tisoč moških postav. Ena med njimi je bila Markova. Poveljniki so vpili, se drli... Ukročeni levi in tigri pa so korakali tja, korakali so sem... neštetokrat... in se nato oddahnili za par minut — še za naglo smrt prekratko odmerjen čas! Druga slika je še zanimivejša: poklekali so in vstajali —; vrgli so se na tla, na tleh se iztegnili in se spel pobrali — —.
S krvavimi koleni in s podplutimi ustnicami so zaklinjali zemljo, zakaj jih še nosi v tem trpljenju — — ?!
Vse tako je delal tudi nerodni Marko, dan za dnem vsem bližnjim v veselje in smeh.
Ko pa je med polurnim odmorom ležalo po travniku nad tisoč moških teles in se kadilo stotero cigaret, takrat ni smel počivali Marko: zakaj ukročeni lev se še ne boji medveda —! In Marko, ubogi medved, je moral na kričečo željo svojih lovarišev sam nastopili v rekrutski areni, obdani z živim zidom iz lenih teles. V velikih, iz-nošenih čevljih, že razgrel in izmučen, je moral sam poveljevali samemu sebi —, sam korakati —, poklekali —, se na Ha metali —, se pobirati — —: tisočerim samo za zabavo!
Nato je iz tisoč grl zagrmel smeh — —. Vse za plačilo enemu: Marku, ki mu je pot zalival oči in mu močil suhe uslne — —, Marku, ki jih je zahvaljeval z ječanjem — —1
Še več. V areno stopijo vojščaki, potrgajo svoje kolajne in jih pripnejo sladnemu Marku na prsi... Marko se nasmehne zlatim stvarcam in solza sreče se mu utrne nanje—: saj ni vedel, da jih je bila onim pripela smrt s tresočo roko... Nato pogleda kakor gospod po trumah svojih vojščakov — —. In arena mu zarjove: »Živio kraljevič Markol — —« »Živio naš kralji — —«. . .
Idijot Marko je bil premajhna žrtev celemu tisoču.
»Kje je še kak — — ?!« je šel klic od moža do moža — glas, ki je bil lačen smeha ...
»Morajo biti! Saj smo jih pred kratkim dobili.«
Globoko iz gruče zavpijejo:
»Tu je kar cela trojica!«
In med burnim ploskanjem, hropečimi klici in dušljivim smehom so Ilja, Nikola in Jovo upognjeni marširali v areno, ki je bila zastražena s strastnimi, krvi žejnimi očmi, medtem ko je tem zemlja pila kri — —.
Marko, bogat zaslug — —, je zdaj poveljeval. Tako glasno, da se mu je kar trgal glas. In Ilja, Nikola in Jovo so ga poslušali —, z ubogljivim nasmehom na ustnih in v očeh. Pa še tako vdano, da niso čutili kamna — —, da niso slišali smeha in ne videli od krohotanja solznih oči in penečih se ust — —. Ali so bili to še ljudje —, katerim ni več mar za slavoklice...?! —
Iz velikega mesta je prišel nadzorovat general. Hitro se je vse odigralo: general je šel molče od čete do čete, molče iudi z obrazom — —. Pod stoletnim hrastjem pa je stala še čelvorica: Marko, Ilja, Nikola in Jovo. General je kar švignil mimo nje in za njim so komaj še odmele besede, ko da bi ne bile več njegove:
»Idijotje — ii in oni — —!«
Glas ieh besed ni bil tih, a tudi preglasen ne; miren, brez strasti, čisto brezbarven. Temu podobna je bila iudi postava generalova: brez diha in kretnje —: izginil bi bil in še pes bi ga ne izsledil več...
To ni bila jeza —. To ni bilo pomilovanje —. To je bil zopet zasmeh — —! —
Nato so bili Marko in njegova irojica še bolj zasmehovani. Od dne do dne strastneje. Arena je mislila že, da sme kar pljuvati nanje — —, da ji morajo obležati tu za zabavo in smeh — —.
In ko niso bili več samim sebi podobni Ilja in Nikola in Jovo, tedaj pa so skušali gospodje, da bi se jih naenkrat odkrižali. Te igračke so jim pač postajale že strahovi...
D. in So. 1922, priloga XVII.
SI. 28. Rimsko-korintski kapitel.
SI. 29. Dekorativni pas gradu Mšatta.
C
SI. 30. a) rob slike iz 14. jame pri Ming-Öi; b) slika iz dvorane pri Kirišu;
c) uzhodnoturkestanska slika.
SI. 31. a) kapitel iz Tak-i-Bostana; b) kapitet pilastra iz Tak-i-Bosiana.
Še vedno lepi Marko pa je ostal. Ni ga mikalo nikamor in tudi boljšega si ni želel. Mislil je, da je v tem, kar ima, vse življenje — —.
»Marko. Domov — bi šel rad?«
»Jok — —1«
»Marko. Kdaj pa ...?«
»Nikoli — —1«
»Marko. Tudi po vojni ne ...?«
»Jok — —I«
»Marko. Mati te bo iskala ...«
»Naj išče — — —1«
»Marko. Mati bo jokala ...«
»Naj joče — — —1«
Mladega Marka so bili nekoč vzeli materi kar s pašnika, ko je še ovce pasel, jim žvižgal in prepeval in se ž njimi razgovarjal... Njenemu srcu so ga odtrgali, ko so mu s strupenim zasmehom umorili mehko gorsko dušo —, gorko gorsko srce — —.
In danes joče mali in išče sina — in ne ve še, da sin je idijot.
KIRKE.
Verižniška komedija v štirih dejanjih.
Alojzij Remec.
ČETRTO DEJANJE.
Obednica v Beriini hiši. V ozadju dvoje oken z gardinami, med njima steklena vrata na balkon. Ob teh vratih na levi in desni dva visoka podstavka za cvetlice in na njih dve palmi v loncih. Na sredi dolga belopogrnjena miza. Na mizi cvetlice v vazah, krcžniki in jedilno orodje, skodele, čaše, steklenice itd., vse v neredu, kakor je ostalo po sijajni večerji v pozni uri. Krog mize stoli. Na levi kredenca in na njej hladilnik z ledom in šampanjcem. Na desni igralna mizica in pai stolov. Na levo peljejo vrata v predsobo, na desno v Krševanovo sobo. Sredi stropa gori električen luster. Zunaj mesečna poletna noč.
Na levem koncu mize sedi JANEZ, golorok, in spi, naslonjen z glavo na lehii. Ob mizi sedita FERLIČ in WEISS. Ob okrogli mizici na desni kvartajo JAVORNIK, SOKLIC in OŠABEN.
WEISS (s servijeto okrog vraiu še je). Gospod Ferlič, na pladnju pred Vami je še pol pečene piške z omako. Dajte mi jol
FERLIČ (da Weissu pladenj). Izboren tek imate, gospod Weiss. Nam se že kolca od jedi in pijače.
WEISS (si vzame piško na krožnik in je). Jesti, piti, ljubiti, trgovati — to je moje življenjel Vi lega še ne znate, a se boste že naučili.
FERLIČ. Ošaben & Komp. še ni Vaša firma.
WEISS. Tudi Vaša firma ni napačna. Vaš družabnik ne gleda na vinar.
OŠABEN (vrže zadnjo karto na mizo). Pagat ultimo! Soklič, ti plačaš tisočak, ti, Javornik, pa nič.
SOKLIČ (vstane). Rekli smo, da igramo za čast!
jAVORNIK (vstane), laz plačam vse, kar sem dolžan.
OŠABEN (vstane, Javorniku). Od tebe ne zahtevam ničesar. (SokličuJ Od tebe pa vse do vinarja, ker si sliskač!
SOKLIČ (Ošabnu). Za čast smo igrali. Zdaj si besedo snedel. (Vzame iz listnice bankovec in ga vrže pred Ošabna.) Nä, če si denarja tako lačen!
OŠABEN. Jaz denarja lačen? Soklič, sedaj odpri oči! (Zvije bankovec, ga prižge in si zapali cigaro z njim.) Tako sem jaz denarja lačen, gospoda slavna! (Sede k mizi na Weissovo stran.)
VSI. Izvrstno!
SOKLIČ (sede k mizi na drugo stran). Še krajcarje boš pobiral iz blata na cesti!
JAVORNIK (sede k mizi). Tako smo zaigrali čast in denar!
WEISS (Ošabnu). Bogve ali je bilo kaj škode? Bankovec bi si bili morali prej ogledati, ali ni ponarejen.
SOKLIČ (Weissu). O ponarejenem denarju le molčite, gospod Weiss! Berta mi je izročila oni teden stoinpetdeset tisočakov, o katerih bi prisegel, da so šli skozi Vaše roke. Tri četrtine jih je ponarejenih.
WEISS (ironično Sokliču). Koga se bosle sedaj držali, gospod Soklič, mene ali Berte?
SOKLIČ. Obeh.
WEISS (Sokliču). Nikogar ne morete prijeti, ljubi prijatelj! Za take posle ni sodišča, kvečjemu policija in državni pravdnik.
SOKLIČ Tudi tam bom iskal svoje pravice. Orehek Vas ima še zapisane!
Od leve vstopi oprezno kakor po prstih OREHEK s klobukom in palico v rokah.
OREHEK. Dober večer, gospodje! (Obesi klobuk in palico na obešalnik.)
Vsa družba se ozre v Orehka in se rahlo vznemiri.
SOKLIČ (Orehku). Ob tej pozni uri, gospod Orehek? Sedite! (Mu odrine stol kraj sebe.)
OREHEK (sede). S polnočnim vlakom sem prišel. Nisem mislil, da Vas še vse dobim tu.
SOKLIČ. Berlin god praznujemo.
OREHEK. Kje je gospodična, da ji česiiiam?
FERLIČ. Zunaj na balkonu z ženinom Krševanom. (Pomenljivo.) Njuno zaroko bomo praznovali, kakor vse kaže.
OREHEK (kakor da dvomi). Tako, iako ... (Vsej družbi.) In drugače, gospoda?
WEISS (se po kratkem molku opogumi prvi in odgovori Orehku drzno). Vse dobro, slavna policija! Povejte rajši, koga lovite! Morda -Berto?
OREHEK (Weissu). Prej pridete Vi in vsi drugi na vrsto ...
FERLIČ (Orehku). Kaj bi slepomišili! Pijte! (Nalije Orehku čašo.)
OREHEK. Hvala! (Izpije čašo in se ozre pomenljivo po družbi.) Kakor vidim, imate vsi slabo vest, da se me iako bojite.
OŠABEN (Orehku). )az se Vas prav nič ne bojim.
jAVORNIK (Ošabnu). Črni graben!
FERLIČ. Ta zadeva že davno spi.
JAVORNIK. Kakor vse Vaše in Beriine zadeve, vse njene prokleie zadeve.
OREHEK (važno). To tajnost Vam lahko razodenem: zadeve Črni graben res ni več. Včeraj ie bil zaslišan kot zadnji — gospod Krševan, Berlin ljubljenec.
VSA DRUŽBA (se začudi). Ah! Tudi on!
JAVORNIK (oporeka). On je poštenjak!
FERLIČ. Prvi je imel svoje prste pri tistem lesu.
OREHEK. Nedolžen je v tej stvari bolj kakor Vi, jaz, vsi, ki smo tukaj. Berta sama ga je izdala. Ona ima dober nos, gospodje — a topol se je ukanila. Nekaj visi v zraku, gospodje, nove zadeve rastejo, k ona jih sluti, a je zgrabila tam, kjer ničesar več ni. Akt o tistem lesu je ležal že zaprašen, pozabljen v registraturi, in to, kar je Krševan povedal, ga ne bo rešilo moljev.
FERLIČ. Tudi jaz mislim iako. A zakaj je potemtakem Krševana ovadila?
OREHEK. Ker je mislila,« da sebe reši tam, kjer zanjo ni več nobene nevarnosti.
JAVORNIK. Ni res... Ovadila je Krševana, da ga potegne k sebi, da ga priklene nase. Hotela ga je narediti sebi enakega, ga zapresii v svoje mreže, da omaga in pade njej v naročje. Ljudje božji, kako ga mora ljubili ta vražja ženska!
OREHEK. Kaj nas to briga! Jaz vem druge stvari, o katerih se Vam še ne sanja ... Zadeve zore ... Jutri, pojutrišnjem, čez teden potegne veter in zadeve mi bodo padale v klobuk kakor zrele hruške ...
JAVORNIK. Zrele ni prav povedano, gospod Orehek. Kakor od črva načete hruške, recite!
WEISS. To je dolgočasen pogovor, gospodje! (Si odveže servijeto) Prišel sem, da se tu poveselim in Berti čestitam za god in zaroko, a ne, da poslušam detektivske zgodbe o Pavlihi! (Izpije čašo.) Vsi smo enaki pod božjim solncem. Danes meni, jutri tebi! Jaz se nikogar ne bojim. FERLIČ. Jaz tudi ne! Pijmo, gospoda!
VSI izpijejo do dna. FERLIČ naliva čase iznova. FERLIČ. Zapojmo! (Javorniku.) Idi h klavirju!
JAVORNIK vstane in odide skozi leva vrata v predsobo, odkoder zadoni melodija pesmi:	Kol>kor	tol>ko
Bog nam daj na svet' živet' itd.
Vsa družba poje, kakor da se hoče v divji veselosti otresti strahu pred pravico in bodočnostjo. WEISS stopi tačas k oknu na desni in gleda skozi zastor. Nenadoma da z roko znamenje, naj utihnejo. Vsi nehajo peti Na klavirju še par akordov, nato tišina, kakor bi presekal. JAVORNIK se pokaže na levih vratih in obstane na pragu. Vrata z balkona v ozadju se nenadoma odpro in vstopita BERTA in KRŠEVAN.
BERTA (proseče). Ali mi moreš odpustili?
KRŠEVAN (sočutno, a odločno). Boli me vse to. Skoraj si mi zaigrala
moje poštenje. BERTA. Zalo bom kaznovana do smrti...
i
KRŠEVAN odide naglo, ne da bi se ozrl po družbi, skozi vrata na desni, BERTA sede po kratkem obotavljanju k mizi v sredo, vsi drugi med mučnim molkom na stole krog nje, razen OREHKA, ki ostane v Bertini bližini.
BERTA. Zakaj ste utihnili? Veselile se, prijatelji! Pijte! (Si gre z desnico
pieko čela in ugleda Orehka.) Kdaj ste prišli, gospod Orehek? OREHEK (se pokloni Berti). Pravkar, gospodična. Dovolile, da Vam
čestitam za god in... (Proži Berti roko.) BERTA. Ne, ne! Vaše čestitke ne sprejmem, dokler mi ne poveste,
čemu ste prišli ob tako pozni uri. OREHEK (nekako v zadregi). Prav res, gospodična, samo čestitat... BERTA (skoraj nervozno). Ljubi prijatelj, na očeh Vas poznam, da ne govorite resnice.
OREHEK (še bolj v zadregi). To se pravi, iudi napol službeno... BERTA (nestrpno). Povejte odkrito, koga iščete! OREHEK. Malenkost, gospodična! Vašega hlapca Toneta je zmanjkalo iz zaporov pred par dnevi. Pri begu je skoraj pobil stražo, ki ga je hotela ustaviti. Morda se skriva kje pri Vas? BERTA. Že mesec dni ga nisem videla, siromaka... (Stisne Orehku roko.) Torej hvala za čestitke! Nocoj bi Vam dala roko in Vas povabila za mizo, če bi iudi mene iskali...
OREHEK. Hvala, gospodična! Jaz Vas ne bom nikoli iskal... BERTA. Saj je vseeno... Pijte, gospodje! (Ferliču.) Eerlič, nalij! (Dvigne svojo čašo.)
FERLIČ nalije Berti.
BERTA (izpije čašo do dna). Zdaj bi pila, pila do smrti! Šampanjca na mizo!
FERLIČ vzame iz hladilnika steklenico, jo odpre in nalije kelihe.
WEISS (medtem). Slovesen trenutek, gospoda! Kdo bo govoril? JAVORNIK. Jaz!
BERTA. Ah, in Janez spi, nevzdramno spi... JAVORNIK. Budili smo ga že, a se ne gane, tako se je napil. WEISS (potrka z nožem ob čašo, vstane in govori). Gospodje! Nisem govornik. Naj Javornik pove v pesniški besedi, kaj nas navdaja ta trenutek, ko želimo Berti vso srečo, njej, ki jo vsi ljubimo. Treba je samo, da ji damo časino mesto, ki ji gre med nami. Roža bajnih vrtov ne sodi na stol navadnih ljudi! (Ferliču z gesto proti podstavkoma za cvetlice v ozadju ob vratih balkona.) Podstavek za cvetlice, gospod Ferlič! FERLIČ. To je misel! (Vstane, dvigne z eneg^ podstavka posodo s
palmo in jo postavi na tla.) BERTA. Weiss, kam merijo tvoje besede? (Vstane.)
FERLIČ odrine Bertin stol in postavi na njegovo mesto podstavek za cvetlice.
WEISS (Berli). Na piedestal, Berta, da sprejmeš kakor boginja naše čestitke!
BERTA (se zasmeje). Tu gori naj sedem? Bom. Dvignite me!
FERLIČ
in OREHEK dvigneta Berto in jo posadila na visoki podstavek.
JAVORNIK. Trgovstvo in postava ti dajeta mesto, ki ti gre, Berta! BERTA. Kako nizki ste! Pridigala bi Vam, nemarneži, a se Vam bom samo smejala. Tako bi se smejala nocoj, da bi me slišal ves svet... Tudi Janez me mora slišati! (Ferliču.) Daj mi čašo, Ferlič!
FERLIČ da Berti kelih, ona ga izpije v dušku in zažene proti Janezu.
JANEZ (dvigne glavo in si mane oči). Kdo se upa?
BERTA (Janezu). Jaz! Poglej me, Janez, nocoj sem boginja! Poslušaj,
kako me bodo slavili! JANEZ. Pijani smo, Berta... (Nagne polagoma glavo na roke in zopet zaspi.)
WEISS (Javorniku). Krasnoslovite, gospod učitelj!
JAVORNIK (vstane in govori slovesno). Gospoda, mi se smejemo, a domovina žaluje... Oko se mi solzi, ko gledam prilike na svobodni naši zemlji...
WEISS (Javorniku). Napitnico, gospod učitelj, ne političnega govora!
SOKLIČ. Zdaj, zdaj bo zajokal, vinska bridkost!
JAVORNIK. Gospodje! Vampirji hodijo po naši zemlji in pijejo kri iz njenih žil. Kdo misli na naše ljudstvo? Nihče! Ko slavimo god gospodične Berte, vem, sem jaz glas vpijočega v puščavi, ko Vam kličem: mislite na ljudstvo! (Berti.) Berta, ti praznuješ danes svoj god v sreči in bogastvu in boš slavila morda še veselejši dan. Samo to ti kličem na pot, ki te pelje k zvezdam: ne pozabi našega ljudstva! S to željo dvigam čašo! (Dvigne kelih in trči z Berlo, ki ji je tačas Ferlič nalil nanovo.)
VSI vstanejo s svojih stolov, se gnetejo krog Berte, trkajo z njo in ji napijajo. Tačas se vrata na desni odpro, KRŠEVAN vstopi, opravljen na pot, in obstane. Družba pod njegovim pogledom ostrmi kakor okan\enela.
BERTA (ko ugleda Krševana). Andi, tako praznujem ta večer! Javornik mi je govoril napitnico.
KRŠEVAN. On je napisal že tri ovadbe proti tebi!
JAVORNIK. Sem. Na ves glas povem: sem! Iz ljubezni do domovine, prijatelj Krševan... (Se zlekne kakor pijan na stol k mizi.)
KRŠEVAN (Javorniku). Iz zavisti, prijatelj domovine!
BERTA. Weiss mi je dal ta visoki sedež!
KRŠEVAN. Da pase oči na tvojem telesu, Berta!
WEISS (Krševanu). Obožujem jo že davno, gospod profesor!
BERTA. Ferlič in Orehek sta me dvignila sem gori!
KRŠEVAN. Jutri te strmoglavita za ovaduško nagrado, če jima bo kazalo.
OREHEK. Tako ne boste govorili, gospod Krševan! Naznanil Vas bom.
KRŠEVAN. Moje roke so čiste... V Vaši mreži so druge ribe!
BERTA. Tudi Soklič je trčil na moje zdravje!
KRŠEVAN. Soklič, moj najljutejši tekmec! Nocoj je krotak kakoi golobica...
SOKLIČ (plane s stisnjenimi pestmi proti Krševanu). Varujte se! V obraz Vas udarim!
KRŠEVAN. Samo mezinec dvignite! Moja desnica je še krepka in zdrava!
SOKLIČ se potuhne in umakne za Bertin sedež.
BERTA (Krševanu). In jaz, Andrej? Kaj daš meni za slovo?
KRŠEVAN (Berti). Ti? Ti sediš nad njimi vsemi kakor boginja z zlato palico v roki. V svinje jih je izpremenila ta čarodejna palica — moč tvojega bogastva — in niti žele si več ne, da bi postali ljudje. Po vseh štirih bi morali lesti krog tebe. Ko se jih naveličaš, jih naženi v stajo in jim nasuj želoda v korita!... BERTA (se zmagoslavno nasmeje). Ali slišite, prijatelji? Kdo izmed vas je že tako govoril?
Molk.
KRŠEVAN (se nenadoma zdrzne). To mi je gorelo vse te čase v prsih ... Zbogom, Berta!
KRŠEVAN odide naglo na levo. Molk.
BERTA (po premolku). To je bilo slovo edinega človeka, ki je bil med nami.
OŠABEN (si prvi opomore). Mene ni imenoval, gospodje! BERTA (Ošabnu). Zalo se imenuješ sam!
WEISS (Berti). Profesor ostane profesor. Ljubil te je, Berta, zalo te ni potisnil med nas. Naj ti ne bo žal po njem! Ugonobil bi te bil s svojo modrostjo. BERTA. Vi me ne boste. Zdaj veste vsi, kaj ste vi, kaj jaz. Pijte! (Ferliču.) Ferlič, nalij!
FERLIČ naliva, vsa družba sede k mizi.
WEISS (Berti). Zdaj si prosta, Berta! Izbiraj, kdo izmed nas naj pride
na profesorjevo mesto! BERTA. Tisti, ki se prvi izpremeni zopet v človeka. 1AVORNIK (maja brezupno z glavo). Te moči denar nima. Do smrti
bomo lezli po štirih ... BERTA. Kje smo, prijatelji? Ali ni več ljudi na svetu? (Zatopljena vase.) Noč je. Po cesti beži človek, ki ga je bilo groza med nami. Kdo mi ga privede nazaj?
Ta hip se vrala na levi odpro in vstopi TONE v razcapani obleki. Za hip obstane in strmi v luč, kakor bi ga bolela v oči žarka svetloba. Desnico drži nepremično v žepu.
TONE (Berti). Po plačilo sem prišel, gospodična, in po svojega dekleta! BERTA (Tonetu). Ob tej uri? Beži, če ti je prostost draga! OREHEK (vstane in stopi proti Tonetu). Prijeti Vas moram! Pobegnili
ste iz zapora in stražo skoraj ubili. TONE (se umakne za korak nazaj). Petero jih je z menoj. Karabinke
imamo in polne žepe nabojev. OREHEK (Tonetu). V imenu postave, Anton Podbregar, vdajte se! (Hoče seči v hlačni žep odzadaj, da bi potegnil samokres.)
TONE (je bliskoma poiegnil z desnico samokres iz žepa in ga nameril na Orehka). Stoji Roke kvišku! Ena, dve...
Nemir med družbo. Nekdo zavpije: Ne šalite se! OREHEK dvigne roki, TONE stopi k njemu in mu z levico potegne samokres iz hlačnega žepa odzadaj.
TÖNE (se umakne za korak). Tako, sedaj smo prijatelji! (Shrani Orehkov samokres naglo v žep in naperi svojega proti družbi.) Na vojni sem se navadil takih opravil, gospodje! Tri korake nazaj!
Vsa družba razen Berte, ki sedi kakor okamenela na svojem mestu, se umakne v gruči na desno.
TONE. Lepo v vrsto, da bom vsakogar videl!
Vsi se vstopijo v vrsto ob desni steni.
TONE. Kdor se gane, dobi kroglo v glavo! (Berti.) Gospodična, svoje poštenje sem zapravil za Vas, v zaporih sem se pobratil z roparji, tatovi in ubežniki. Zdaj sem prišel po plačilo. OREHEK, To je roparski napad, izsiljevanje!
TONE. Tiho! Svoj zaslužek terjam, gospodje! Drobtinico tistega, kar smo Vam nanosili mi mali ljudje na mizo. Ko sem videl sijati dvoje oken v noč, nisem več zdržal na pusti cesti. FERLIČ (Berti). Berta, par siotakov mu vrzi!
BERTA (Tonetu). Škoda, da nisi prišel prej, Tone. Posadila bi ie bila
tja, kjer je prej sedel edini človek... TONE (Berti). Ne govorite, gospodična! Zaslužek hočem. BERTA. Zunaj v pisalni mizi je denar. Roza naj ii odklene! Vzemi, kolikor hočeš!
TONE (se obrne k vratom, ne da bi koga izpustil iz oči in zakliče v
predsobo na desno). Roza! ROZA (v predsobi). Vse sem slišala!
TONE. Vzemi, kakor ii je gospodinja ukazala! Doli pred vrati me
počakaj! WEISS. Te zabave niso prijetne.
TONE. Takoj bosie rešeni. Kako lahko bi se zdaj pozabaval z vami! Šest življenj in šest smrti je v moji desnici, vse drugo v levici! Vendar ne zahtevam drugega kakor da se obrnete v steno, da ne boste videli mojega slovesa! Okreniie se, gospodje!
VSI se obrnejo v steno.
FERLIČ. Zadnja ura nam bije ... BERTA (ploskne z rokami). Kakšni junaki!
TONE. Nisem ropar, gospodična! A gorje, če se kdo ozre! (Stopi k Janezu in ga strese za ramo.) Janez!
/
JANEZ (se vzdrami in pogleda Toneta). Ti, Tone? Ali si jo unesel? (Vstane.)
TONE. Čez morje pojdem. Zdaj jemljem slovo.
JANEZ. Glej ga in... (Ugleda v Tonetovi roki samokres.) Čemu ti je to? To ni fantovskol
TONE (pokaže proti desni). To je za one lamle! Mesec dni sem čakal, da mi po kanclijah s protokoli in zaslišanji rešijo pravdo. Naveličal sem se in šel iskat sam svojo pravico ...
JANEZ. Dečko si! In niti stola ti ne ponudijo, ne grižljaja kruha, ne požirka vina! Sedi, jej in pij!
TONE (Janezu). Za kapljo vina te prosim in za malo prijaznost.
JANEZ (nalije Tonetu čašo). Pij, kolikor hočeš! Bog le živi!
JANEZ in TONE trčita in pijeia.
TONE (izpije v dušku. Mudi se mu). Janez, skrbi, da ne bo nihče slikal za menoj. Dve minuti zadržuj še vse tu! Da bodo poslušni, ti pustim samokres na mizi! (Položi samokres pred Janeza na mizo.)
JANEZ. Tvoj prijatelj sem.
TONE (da Janezu roko). Zbogom, Janez!
JANEZ. Zbogom, Tone! Nič več ne bo ljudi v hiši, ko odideta še ti in Roza!
TONE (odpre srednja vrata na balkon). Ti še ostaneš!
JANEZ (Tonetu). Zakaj tam skozi? Tam ni vrat!
TONE. Tu je krajša pot! En sam skok in si prost kakor veter v noči! (Izgine skozi srednja vrata.)
JANEZ (stopi z rokama na hrbtu k Berti). Glej, glej, kaj se je vse zgodilo ta kratek čas, ko sem jaz spal! (Se zasmeje.) In sanjalo se mi je, prečudno sanjalo! Ti si svinje pasla, Berta, in si naenkrat zažvižgala in so vse pritekle k tebi. Dvigale so rilce in te poslušno gledale. In čudno! Ena je gledala kakor Ferlič, druga kakor Weiss, tretja je imela Sokličeve oči. Vsi tvoji prijatelji so bili zbrani krog tebe. In jaz sem rjul od veselja, ko sem jih vse po vrsti spozna!. Bil sem lev in tulil kakor naš bernardinec, ko gleda v mesec...
BERTA (Janezu). Ne govori! Odpri vrata in naj gredo!
WEISS (ne da bi se ganil). Berta, ali ima Janez samokres v rokah?*
JANEZ. Če bi bil te volje, bi morali po štirih iz hiše... (Gre k desnim vratom.) Pot je prosta, gospodje.
Na desni se vse zgane, vsi gredo naglo k obešalniku in iščejo svoje stvari.
1AVORNIK. Ali nisem rekel: ljudstvo trpi? Eden je prišel za vse in nam to povedal.
OREHEK (vzame z mize svoj samokres in ga spravi). Samokres mi je le pustil...
OŠABEN. Jaz bi bil drugače naredil, če bi bil tako prišel k meni! WEISS (Ošabnu). Zakaj nisle sedaj pokazali, kaj znale? OŠABEN. Za druge se ne bom pehal.
WEISS (Berti). Berta, zdaj vidiš, kaki junaki so bili med nami. Jaz se
ne štejem mednje ... BERTA. Pustite me, zaspana sem! (Prekriža nogo vrh noge, se nasloni s komolci na koleno in nagne glavo v dlani.) SOKLIČ. Jaz pravim: idimo skupaj! Lahko nas čakajo! OREHEK (Janezu): Tudi ti si bil v zvezi z njimi in si se le delal, da spiš. Naznanim te!
JANEZ (se široko nasmeje). Jaz bom Vas naznanil, da nas niste varovali. Ali sem jaz ribe lovil in mrežo prerezal, ko je bila že zadrgnjena?
OREHEK (Janezu). Žaliti se ne pustim. (Se obrne k drugim.) Gospodje, slišali ste!
JAVORNIK (Orehku). Ničesar nismo slišali, ničesar ne vemo. (Berti.) Zbogom, Berta!
VSI se zgnetejo skozi leva vrata. JANEZ gre za njimi in se čuje, da zaloputne in zapahne težka vežna vrata v pritličju. Nato se vrne in odpira okni v ozadju in balkon.
BERTA (dvigne glavo in vpraša trudno). Janez, kaj je? JANEZ. Okna odpiram, da se izkadi ves ta smrad. Ni več človeka v hiši.
JANEZ ugasne luster na sredi.
BERTA (govori zatopljena vase). Svet se je pogreznil... Trudna sem, da se ne morem ganiti... Janez, nesi me spat!
JANEZ gre k Berti, ki mu zdrkne s podstavka v roke kakor otrok, in jo odnese na desno.
DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA
COMMEDIA.
Prevel in razložil J. D.
,	III. del: RAJ.
VIII. spev.
Pesnik se je povzpel — v družbi z Beairico — na tretji planet, na Venero. Tu — v verzih 1 — 12 — najprej popravlja zmoto starodavnikov, poganov, ki so po krivici menili, da od te lepe, čiste zvezde izvira blazna, grešna ljubezen (il folle amore) Samo i m e ima isto s pogansko božico Venero, čigar mati je bila Diona in čigar sin Kupidon je bil — kakor pripoveduje Vergilij — sedel v podobi Enejevega sina Askanija v naročju kartažanske kraljice, nesrečne Didone.
Zelo poučljivo je, kako različno se na raznih teh planetih pesniku duhovi javljajo: na Mesecu — sp. III., vv. 1—33 — se mu je zdelo, da vidi reflekse ogledala, dasi so bile prave duše blaženih; na planetu Merkurju — sp. V., vv. 100—139 — se mu je približalo nebroj svetlih luči, ki so pele in plesale in ga pozdravljale; in ena izmed njih
—	cesar Justinijan — mu je dala vsa zaželjena pojasnila. In kako se mu duše javijo tukaj? Kakor se v plamenu razločijo iskre in kakor se v soglasnem petju razločijo posamezni glasovi, tako pesnik čisto dobro razloči v siju zvezde nebroj svitov, luči, ki se vse vrtijo v kolu in ki — zapazivši ga — hite k njemu, bolj naglo, nego more z mrzle višave planiti veter na zemljo. (Ti duhovi se vrte v kolu zaeno z angeli, pokret-niki posameznih planetov; pokretniki najvišjega — devetega — nebesa, ki je takozvani primum mobile, so serafi, in od njih izhaja vrtenje vseh ostalih planetov.) Iz svitov se razlega divno petje hozana. So to duhovi tistih, ki so se na zemlji odlikovali z ljubeznijo. Tudi v nebesih plamle od ljubezni, ne od liste blazne, ki srca žge in pali, ampak od čiste, angelske. Vv. 13—30.
In kakor mu je na Merkurju govoril duh cesarja Juslinijana, se mu tu približa duh
—	pozneje spozna, da je to Karel Martel — z izjavo, da vsi tu zbrani srčno želijo, utešiti mu vsako željo, ker je sreča in veselje bližnjega njih lastna sreča in veselje. Vv. 31-39.
Dante se ozre v Beairico, s pogledom samo vprašujoč, če sme govoriti; s samim pogledom mu Beatrice privoli. Nato pesnik vpraša duha, kdo je; svit vzžari z večjo močjo — to je v Raju znak večjega, novega veselja — ter se razodene, da je Karel Martel. Bil je najstarejši sin Karla II. Anžovinca, rojen je bil leta 1271., za ogrskega kralja kronan leta 1290., umrl leta 1295. Iz besed blaženega duha sledi, da je Dante v življenju kraljeviča poznal in da ju je celo vezala vez prijateljstva. Najbrž ga je videl leta 1294., ko se je mladi kraljevič nekaj časa — s sijajnim spremstvom — mudil v Firenci. Ako bi bil živel, bi bil podedoval po očetu spodnjeitalsko kraljestvo, ki sta mu na severu meja rečici Tronto in Verde, v. 63; podedoval bi bil tudi Provanso, kakor, tudi Ogrsko; tudi Trinakrija (Sicilija, ki iz Etne, dvigajoče se med rtoma Mte Peloro Ina sevcrul in Mte Pacchino Ina jugu], žvepleni dim puha — praznoverno ljudstvo pa je mislilo, da biva v gori velikan Tifej) — bi bila še rada pokorna Anžovincem, ako * si ne bi bili ti sami s slabim vladanjem odtujili Sicilijancev, pred vsem glavnega mesta Palerma, tako da je prišlo do krvoütja ob takozvanih Sicilijanskih večernicah leta 1282. Ta kraljevič je bil ljubezni vreden vsled svojih lepih lastnosti; zato ga je Dante postavil na Venero. Ne tako pa njegov mlajši brat Robert, kralj neapeljski; bil je
skopuh, njegove čete — lačenbergerji iz Kalalanje (Španije) — 1' avara povertä di Catalogna — so izžemale ljudstvo in sejale nezadovoljnost s francosko vlado.
Poveličani duh — Karel Martel — spozna radost pesnikovo ob tem nenadnem srečanju, in sicer jo vidi v Bogu kakor v ogledalu. Ko se Dante začudi, kako se je mogel od tako radodarnega očeta (Karla II.) roditi sin skopuh (Robert), mu duh razlaga (vv. 94—148): »Samo po sebi bi se res moralo iz enakega vedno enako rodili; toda ob spočetju in rojstvu človekovem deluje tudi previdnost božja, ki se poslužuje planetov; ta modrost božja, ki meri na srečo vseh stvari, doseže vselej svoj namen, nezmotljivo, kakor puščica, ki točno prileti v svoj cilj. Brez te previdnosti božje bi se svetovje podrlo (nastal bi »podor« namesto »veleumelnine«). Previdnost božja hoče med drugim tudi to, da ljudje prebivajo družno, kakor je učil že Aristotel, skola-stične filozofije mojster; to pa ne bi bilo mogoče, ako ne bi imeli ljudje različnih zmožnosti. In zato se rode ljudje s tako različnimi darovi: eni so slavni zakonodajci (Solon!), drugi vojskovodje (Kserkses), tretji svečeniki (Melkizedek!), četrti izumitelji (Dajdalos!) itd. In ko planeti vtiskujejo svoje vplive ljudem, niso navezani na slavne rodbine. Še celo dvojčki so lehko zelo različne čudi (Ezav in Jakobi); slavni ustanovitelj Rima, Romulus, je bil sin neznanega očeta in so ga morali pripisovati vojnemu bogu Martu. Lehko bi na zemlji ljudje srečno živeli, ako bi vsak zavzemal tisto mesto, za katero ima sposobnost. Toda vi, ljudje, sami vse narobe delate, ko silite posameznike v stanove, za katere niso rojeni in poklicani.«
Veroval — v svojo škodo — stari svet je, ljubezen da žari, ki srca pali, iz Venere, ki tretji naš planet je;
4 zato daritve so, obljube opravljali, a ne le njej samo v zablodnji oni, ampak so tudi čast izkazovali
7 Kupidonu in boginji Dioni
kot materi, kot sinu, ki pravljica ga na kolena dala je Didoni;
10 po Veneri nazvala govorica
je zvezdo, ki zre v solnce zaslrmela zdaj kot večernica, zdaj kot danica. —
13 Ne vem, kako na njo sva se povzpela; da v njej sem, mi dokaz bila je slava Gospe moje, ki lepša je vzžarela.
16 Kot v plamenu se iskra razpoznava in v petju enoglasnem čuti dva je,
če eden glas drži, drug potresljava:
•
19 tak v zvezde soju več svitov sijanje
sem vzrl: bolj, manj so brzo se vrteli, primerno moči pač bogospoznanja.
22 Iz mrzlega oblaka prihrumeli
nikdar ne bi lak nagloma vetrovi,
da leni, zvezani se ne bi zdeli
*
25 njemu, kdor videl je, käk so svilövi» prispeli, k nama divni, iz vrtenja, ki so izvor mu serafi - duhovi.
28 Iz srede tistih pa svitov javljenja
tak milo se glasilo je »Hozanal«, da poln še zdaj za njim sem hrepenenja.
31 Približa se odtam mi luč neznana,
neznana de: »»Mi vsi bi srčno radi, da duša ti pri nas bo razigrana.
34 V en krog z nebes Prvaki — v lepem skladi -mi krožimo; eno željo imamo z njimi, ki velel v pesmi si jim mladi:
37 »... ki tretji krog vrtite z umom samo ...« Zbog tebe — lak le ljubimo dehtivo — za hip radi od rajanja nehamo^««
40 Oči so se ozrle mi spoštljivo
v Gospo mojo, ki mi odgovorila je s svojimi prijazno, privoljivo.
/
43 Pogledal v luč sem, ki mi ponudila
je toliko: »O, kdo ste, mi povedi!« — beseda moja ginjena je bila.
46 Käk vzradoslila se po tej besedi je tista luč, v povečani radosti, v vse večjem, lepšem siju! Ob tem pogledi
49 prevzetemu mi de: »»V cvetu mladosti me zgubil svet je; da se ni zgodilo, svet manj, ki vžil jih je, bi imel bridkosti.
p ■	'	v
52 Veselje moje tebi me je skrilo;
sred žarkov skrit sem, ko da se zabubil črvič je sviloprejni v svojo svilo.
55 Zelo — imel razlog si! — si me ljubil; rodila cvet in sad bila bi mlada ljubav, da nisem prej — življenja zgubil.

58 Provansa, ki so meja ji z zapada
— po zlivu s Sorgo — Rodana bregovi, bila mi, da bom dedič njen, je nada;
61 bil nada mi Italije rog z gradovi Gaela, Bari... doli do Calone, kjer Tronta,, Verda v morje vro valovi.
64 2e kras sijal na čelu mi je krone dežele, ki jo Donava izpira, brž ko bregov ostavi nemških spone.
67 Trinakrija prelepa tudi — (ktera,
kjer rta sta Pachin, Pelor, dim puha v zalivu, ki »široko« ga zatira —
70 puh ni Tifej, no žveplo tam se kuha —) ne bi, da jaz živim, za Anžovine, za kri moje krvi, bila tak gluha.
73 Al vlada naša zle vršila čine
je nad ljudmi; da vpil je, to je krivo, Palermo ves: »Francoz naj vsak pogine!«
76 Da brat oko ima bolj uvidljivo, bi lačenbergerjev iz Katalanje ne zval na dvor, kar tak mu je škodljivo.
79 Ker komur je poverjeno vladanje,
ne preobkladaj ladje — nje blaginje če mar mu res je — v plen vode brezdanje.
82 Očetu dobrih rok sledil žal! sin je
skopuh, ki le bi trebalo mu vzgoje, da ne bi svoje samo polnil skrinje.««
85 »Gospod moj, radostno srce je moje ob tvojem govoru; in ker to Bog je, ki tak v obličje zro oči mu tvoje,
88 kot jaz zrem va-te, Bog, ki vzor in vzrok je vseh blagrov, in ker vir moje radosti zreš v Njem, to nov radosti mi razlog je.
91 In zdaj — radostnega — negotovosti me reši, ki jo vzbujaš z govorico: Kako grenkoba vzrasie iz sladkosii?«


94 To njemu jaz; a meni on: »»Resnico ii dem; kar je doslej za tabo stalo, odslej ti bode stalo pred zenico.
97 Lej, Bog, teh sfer, ki pneš se k njim, gibalo, to če: prihodnjosti Njegovo znanje tem velekrogom moč naj bi vlivalo.
100 In ne le bistvo vseh stvari notranje se v Umu najpopolnišem zrcali, no Iudi bistev vseh ohranjevanje.
103 Zato vsi vplivi, ki s teh sfer so pali in padajo, vsi padajo smolreno, kot strela, ki jo strelec v cilj izpali.
106 Da ni tak vse smolreno urejeno,
bi bili učinki sfer, kjer hodiš, liki podör, ne umetno delo, dovršeno;
109 so to, ker umetnik nad umetniki je Prvi Um; in bitja preuzorna so angeli, teh zvezd tu pokretniki.
112 Naj reč ti bo še bolj svetla, prozorna?««
»Nikakor,« — dem — »saj vidim, da priroda bit mora v tem, kar treba, neumorna.«
115 Spet duh: »»Kaj deš, bilä li to bi škoda,
če človek družb, držav naj ne gradi si?«« »Bilä bi!« — dem — »za dvom lu ni povoda.«
118 »»Sožitje moreš mislili ljudi si, ne da imeli razne bi poklice? Pač ne, če prav učijo Mojstra spisi.
121 Do te — sklepaje — je prišel resnice;
lu zadnji sklep: Kjer razna je rastlina, tam nujno v zemlji že so razne klice.
124 Pozna Solone, Kserkse zgodovina, Melkizedeke iudi, in očeta, ki — zrakoplovec — je upropasiil sina.
C	1
127 Narave vaše vosek od okreta
ieh velekrogel svoj pečat dobiva; palač al koč ni skrb pri iem planeta.
130 Zalo se ločila vsled lega vpliva Ezav in Jakob, in je rod Kvirina teman, da mali ga za Marlom skriva.
133 Bila pač vedno slična čud bi sina roditelju, če ne bi ji branila skrbna očesa božjega bistrina.
136 Skrivnost — prej zad — pred te je zdaj stopila; povrh naj še ta nauk te odeva v dokaz, kak mi oseba tvoja mila:
139 Človeška čud je seme, ki poseva
ga kmet: če tla neugodna so brez vlage in solnce če ne sije, slabo uspeva:
142 če od narave dane bi podlage
vam mar bilo, in nje vršit zapoved, imeli bi ljudi tam doli blage;
145 tako pa silite v sveta odpoved
tega, ki meč naj sukal bi z desnico, na Iron pa, ki je rojen za propoved;
148 zato vam voz je šel raz kolesnico.««
■ . . .' \ ;
SEN.
B. V.
Izza daljnih gozdov je mesec vstal in nagnil srebrni vrč svoj, da zacurljalo je na baržunaste trate belo vino.
Nekje se je ptič prebudil in zapel v tišino. Fantič je vtonil v tihi smeh levkoj.
HELENIZEM NA VZHODU.
(Nekoliko metodike.) Vojeslav Mole.
V članku »Smisel zgodovine upodabljajoče umetnosti« sem opozoril na metodično postopanje, ki je — kakor sploh v vsaki panogi človeške znanosti — prvi predpogoj uspešnega delovanja. Kakšna pa naj bo umetnostno-zgodovinska metoda? Kakšna so njena vprašanja in kako jih stavi? — Ker v kratkem članku seveda ni mogoče podati izčrpne slike, se moramo omejiti samo na najbistvenejše, najvažnejše točke.
Težkoče te metode se začenjajo že pri predmetu samem, ki ga umetnostna zgodovina obravnava. Umetnostna zgodovina je historična veda, njena dejstva — in dejstva so predmet vsakega historičnega postopanja — pa so umetnine, ki se že po svojem bistvu močno razlikujejo od navadnega splošno-zgodovinskega dejstva. Kajti medtem, ko so ostala historična dejstva samo enkratna, določena že po svoji časovni, krajevni in splošno-razvojni vzročni zvezi, prihaja pri umetnini še nekaj drugega v poštev. Umetnina je historično dejstvo, ki živi svoje lastno življenje, ki učinkuje ne samo pri onem občinstvu, za katero je bila ustvarjena in mu bila namenjena, ampak tudi pri drugih, mnogokrat veliko poznejših pokolenjih in je seveda — če je ohranjena — predmet našega lastnega esleiiškega preživljanja. Razna pokolenja pa zastopajo seveda različno, pogostokrat diametralno nasprotno čuvslvovanje in duševno reagiranje na en in isti umotvor, različno umetnostno hotenje. Prezreti pa tudi ne smemo tendenčnih primesi, ki se — četudi mnogokrat nezavedno — vrinjajo v presojanje umetnin ne samo svojega, ampak tudi preteklega časa. Kakor je stališče »1'art pour l'arl«-izma napačno, ker je vsako umetnostno ustvarjanje več ali manj spojeno tudi z drugimi elementi, ki niso samo čisto umetnostnega značaja, tako je pogostokrat tudi težko izločili vse ne-umelnostnozgodovinske elemente iz presojanja historičnih umetnin, ker se lastno naziranje vriva med presojevavea in umetnino; izrazit primer za to trditev nam nudi XIX. stoletje s svojimi klasicističnimi, romantičnimi, neohelenističnimi, socialnimi strujami itd., ki so vse močno pobarvale razna stališča napram umetnosti preteklih stoletij.
Rezultat tega spoznanja pa je, da umetnina sama na sebi, kakršno imamo pred seboj, še ni absolutno historično dejstvo, ampak da postane dejstvo šele kot umetnina, kakršna je bila v vzročni zvezi svo-
jega postanka in odmeva, ki ga je našla v svojem sodobnem občinstvu, kateremu je bila namenjena. To njeno vzročno zvezo in njen odmev pa more določiti edinole stvarna metodična kritika, ki izlušči vse tuje primesi ter postavi umetnino v njen lastni čas in prvotno ozračje. Le takšna kritika izpodbije tla dilelaniizmu, ki je na tem polju še bolj razširjen in še bolj prepreča pravo spoznanje kakor pa v drugih panogah znanosti. Temelj tega diletantizma pa je lahko razumljiv: izhaja iz napačnih premis, ki so povečini prav popularne in priljubljene: iz nekakšne romantične mistike, ki se ji zdi vsaka znanstvena analiza umetnostnih pojavov naravnost greh, in pa iz naziranja, da je umetnost — ker je vsakomur pristopna — tudi že vsakomur vsestransko razumljiva.
Kot historična veda se mora umetnostna zgodovina seveda posluževali historičnega kritičnega postopanja, v kolikor se to pač da prilagodili posebnostim njenega predmeta, in razume se že samo po sebi, da se mora ozirali na vse zgodovinske vire, ki morejo le količkaj pojasniti vprašanja postanka in odmeva umelnin in tvornosti posameznih umetnikov, — da jih mora kritično pretresli, da mora iz celote izbirali in jo omejevati ter slednjič izložiti rezultat v jasni in pregledni obliki. Glavni cilj vsega raziskovanja pa ostane seveda: prodreti skozi spoznanje vzročnosti oblik do duševnih »zakonov«, ki so bili temelj tem in ne drugačnim oblikam, izkrislaliziranim v umetnini.
Bolje kot teoretično razpravljanje pa nam pokaže metodično postopanje par primerov, in sicer takšnih, pri katerih še ni izrečena zadnja beseda in ki so še vedno predmet živahnih diskusij.
Med najzanimivejše in obenem najvažnejše pojave zgodovine upodabljajoče umetnosti spada brezdvomno vloga umetnosti poznega helenizma v nadaljnjem razvoju umetnosti srednjega veka — na vzhodu in zahodu. Antika predstavlja ne samo v splošno-kulturnem, ampak tudi še posebej v umetnoslnem oziru enotno zaokrožen svet. Četudi gotova vprašanja zgodovinskega razvoja še niso — in bržkone nikdar ne bodo povsem — rešena, nam je njena pol vendarle vsaj v glavnih črtah več ali manj jasna in jo moremo zasledovali od prvih prazgodovinskih začetkov tja do »razpada« antičnega sveta. Pri tem mislim seveda predvsem na rdečo nit te zgodovine: na grški element, ki se razširi iz majhnih začetkov na ozemlju raznih grških plemen zlasti v dobi, ki sledi pohodom Aleksandra Velikega, na ves teritorij sredozemskega kulturnega sveta, dobi mogočno oporo v kozmopolitični rimski državi, toda sega še veliko dalje preko njenih meja. Ko pa se obenem z razpadom rimskega cesarslva začenjajo izpreminjati tudi kulturne podlage tedanjega človeštva, stopijo tudi v umetnostni tvornosti čisto novi činitelji na plan. Saj ludi ni čuda. Rimska država je imela že na svojem lastnem ozemlju celo vrsto tujih, negrških in nerimskih
ras in narodov z lasino kuliurno in umetnostno preteklostjo,* pri katerih je helenizem seveda prišel do veljave, toda se je deloma sam navzel iujih primesi, deloma pa moral kmalu odstopiti svoje mesto prerojenim in nanovo oživljenim starodavnim tradicijam. Ko pa so padle meje in so rimske dežele preplavili novi »barbarski« narodi, ki so stali doslej izven rimskega oziroma helenističnega kroga in so začeli živeti svoje lastno »kuliurno« življenje, je seveda prišlo do izraza iudi njihovo lastno umetnostno hotenje. Antična iradicija pa se ni dala kar naenkrat premagali ier se je — ne povsod enako — zlasii ponekod čedalje bolj uveljavljala, predvsem s pomočjo krščanstva, ki je obenem z ostanki anlične kulture prinašalo v takrat že več ali manj kanoničnih osnovnih oblikah iudi osianke antične umetnosti.
Toda narodi in kraji, ki prihajajo pri tem v poštev, so popolnoma različni. O Bizancu na iem mestu ne bomo govorili, ker je Bizanc poglavje samo zase in so helenisiični temelji njegove umetnosti neoporečni, čeludi pri njenem postanku in tekom njenega razvoja vloga orienia nikakor ni bila majhna; toda Bizanc je obenem nekakšen prehod med vzhodom in zahodom, —.obdajajo ga pa čisto različni svetovi. Med vsemi kulturnimi in obenem umetnostnimi formacijami, ki nastanejo v poantičnem človeštvu, pa je morda najzanimivejše to, kar se izvrši na evropskem severu in pa na azijskem vzhodu; na severu najde gibanje svoj končni klasični izraz v gotiki, na vzhodu pa se razvija iz njega na eni strani islamska umetnost, na drugi strani pa vodijo poti še dalje na vzhod in se zlivajo slednjič v veliki tok indijske in kitajske umetnosti. Prav zato pa je ravno ta faza najpoznejšega helenizma v upodabljajoči umetnosti neprimerno važna, ker nam njeni prehodi — mogoče — pomagajo razkriti skupne točke umetnostnega razvoja starega sveta kol celote.
Če hočemo torej metodično razjasniti problem vloge helenistične umetnosti in njenih metamorfoz v srednjem veku na vzhodu in zahodu, moramo postopati tako, da bo vsak dvom o pravilnosti našega mišljenja izključen. Najvažnejši so seveda spomeniki sami in pa viri, ki nam jih morejo na ta ali oni način pojasniti. Tu pa prihajamo do jako važne točke. To, kar je še do nedavnega časa tvorilo in večinoma še skoraj izključno tvori tvarino, na kateri zasleduje umetnostna zgodovina razvoj oblik umetnostne tvornosti, je bil material, ki so ga nudili umetnostni spomeniki, spadajoči več ali manj v krog evropske kulturne zgodovine, med katere lahko še prištevamo tvornost starega orienta. Takšna omejitev tvarine leži že v razvoju umetnostne zgodovine kot znanosti in je vsaj deloma plod humanizma in zgodovinskih nazorov renesanse. 2e pri prvih zastopnikih, ki prihajajo kot umetnostni zgodovinarji v poštev, se pojavlja zgodovinska ideologija, ki tvori — četudi mnogokrat nezavedno — jedro poznejših naziranj. Pojavlja se shema:
is*
grška oziroma rimska antika kot zlata doba umetnosti, srednji vek kot čas barbarstva, ki je prekinil nadaljnji razvoj prve zlate dobe, in renesansa kot resnični preporod antike, njeno naravno nadaljevanje in napredek. Takšno pojmovanje je bilo čisto naravno, zlasti v italijanski (Cennini, Ghiberli, Vasari so bili Italijani) in pozneje splošno-latinski mentaliteti, ki je zrla v romanskih narodih vodilno raso in naravne, neposredne potomce rimske tradicije in kulture. Ti pojmi so se pozneje seveda izčistili, zlasti so se izpremenili nazori o umetnosti srednjega veka, — tradicija one prvotno renesančne sheme pa le ni ostala brez vpliva in tvori v glavnem vendarle tudi še dandanes hrbtenico raziskavanj o umetnostnem razvoju. Ali pa je to popolnoma upravičeno?
Na vprašanje o začetku upodabljajoče umetnosti nam dandanes ne odgovarjajo več samo najstarejši spomeniki grškega arhajizma — čedalje popolnejša postaja slika o lako zvani prazgodovinski umetnosti pri najrazličnejših narodih in plemenih, pri čemer nam pojasnjuje še marsikaj tudi primer z umetnostjo tako zvanih primitivnih narodov, ki so se še ohranili na prvoinejših kulturnih stopinjah. Stari orient se nam nikakor ne zdi več tako enoten pojem, kakršen se je zdel še pred nekaj desetletji, čedalje jasnejše postajajo vezi, ki vodijo daleč nazaj do skupnih izvorov umetnostne tvornosti starega Egipta in Mezopotamije. Kakor pa se na tem starem zahodu neprestano širijo krogi spoznanja, tako se širijo tudi na vzhodu in z nanovo odkritimi spomeniki prihajajo na plan tudi novi, doslej neznani historični činilelji, s katerimi moramo računati, govoreč o umetnostnem razvoju. Seveda — v kolikor imamo opravili z umetnostjo evropskega zapada, z umetnostjo dobe, glede katere je vsak dvom izključen, ne bomo rušili one sheme, katero sem omenil in ki je — kakor slednjič vsaka shema — samo zunanji pripomoček; toda kakor hitro prestopimo meje tega evropskega kroga, ne smemo pozabili, da je bil svet velik tudi onkraj helenizma, in ne smemo skušati natezati vse mogoče pojave umetnostnega življenja na Prokrustovo postelj antike in njenih tradicij. S takšnimi pojavi pa se predvsem stikamo, kadar hočemo zasledovati poti poznega helenizma v obmejnih deželah njegovega vpliva.
S kakšnimi spomeniki pa imamo v tem slučaju opraviti? Na evropskem severu prihaja predvsem v poštev umetnost Ircev, Germanov in Slovanov, na vzhodu pa umetnost Perzije za časa Arsakidov in Sasanidov, takozvana gandharska umetnost na mejah Indije in slednjič umetnost stoletij zgodnjega srednjega veka v vzhodnem Turke-stanu. Ostanimo na vzhodu.
Za bližnji vzhod nam nič ne more tako dobro pojasniti razvoja v celotnem umetnostnem pojmovanju kakor dekorativna plastika oziroma ornamentika. Oglejmo si n. pr. sasanidski kapilel (slika 31. a)
iz Tak-i-Boslana, ki je nasial približno okoli 1. 600. Moiiv okraska je enotno preprost. Tvori ga rastlinsko steblo, iz katerega se razraščajo listne vitice, ki se zvijajo v krogu navzdol in nosijo na svojem koncu cvet, ter veliki listi, ki rastejo iz stebla navzgor, se deloma zvijajo proti steblu nazaj, deloma pa se pnejo navzgor in na ven ter nosijo na vrhu novo manjše steblo in cvet; steblo samo pa se končuje v volutah in debelem cvetu, obdanem od plastičnih listov. Če primerjamo ta kapitel z rimsko-korintskim kapitelom, kakršen je podan na sliki 28. in ki je karakterističen za pozno-helenistično plastično ornamentiko, najdemo v obeh primerih mnogo skupnega. Sasanidski kapitel je približno skomponiran po istem načelu in njegov deko-racijski motiv je še vedno isti plastični akantov list, ki je bil glavni motiv helenistične dekorativne plastike. Izpremenjen je le v toliko, da so listovi zobci zarezani veliko globlje v list, celota pa je le ostala takšna, kakršna je bila^in čisto v helenisiičnem pojmovanju so podane tudi še volute. Vendar pa opazimo tudi stvari, ki so v primeru z onim rimskim kapitelom novosti; obrisna črta listov je vzporedna z drugo notranjo nazobčano črto, vsak list nosi globoko zarezano naznačene, med sabo vzporedne, podolgaste žile; jedro cveta pa obdajajo akantovi pollisii, ki so čisto plastično zloženi. — Kakšen je torej rezultat našega primerjanja? Sasanidsko osnovno dekorativno čuvstvovanje, kakršno se nam zrcali v navedenem primeru, je še vedno plastično in naturalistično, je v svojem bistvu še vedno antično, kažejo se pa vendar že tudi začetki nečesa novega, kar nam mogoče še bolje pojasni primer pilastrskega kapilela iz Tak-i-Bostana (slika 31. b).
Akanlove čaše na vratu so sestavljene iz tako zloženih listov, kakršne smo opazili pri prejšnjem primeru. Dekoracijski motiv kapilela samega je isti kakor pri prejšnjem kapitelu, isto steblo, od katerega izhajata spodaj dve zaokroženi vitici; listi pa so tukaj že čisto drugače obravnavani. Izpremenili so se iz prejšnjih masivnih, polnih, težkih zvojev v ploščate zložene polliste, iz katerih izhajajo jia koncu cvetovi — nekaj, kar prav nič več ne odgovarja poprejšnjemu naturalizmu. Oba primera (slika 31. a in 31. b) slonita torej na antičnih osnovnih motivih, toda medlem ko prvi po svoji kompoziciji in pojmovanju še ne nasprotuje helenističnemu plastičnemu naturalizmu, se drugi že veliko bolj oddaljuje od tradicije; plastičnost stopa že nekoliko v ozadje, pojavlja se ploskovitosl — in iz akantovega lista se razvije motiv, ki tvori jedro poznejše ploskovite islamske ornamentike, takozvane arabeske.
S tem razvojem je v zvezi še drug primer. Znan je znanstven spor, ki se je razvnel radi dekorativnega friza na pročelju gradu M š a 11 a v sirijski puščavi (slika 27. in 29.). Slrzygowski vidi v tej zgradbi spomenik zelo zgodnjega časa ter ga postavlja v V., kvečjemu
v VI. stoletje, drugi pa, zlasti E. Herzfeld, ki je svoje mnenje podprl predvsem z umetnostno - zgodovinskimi argumenti, se zavzemajo za mnenje, da je grad nastal šele za časa omajadske dinastije. Vprašanje časovnega poslanka je sicer važno, ker se s tem izpremeni -razvojna perspektiva, — toda v bistvu pa ostanejo elementi, značilni za ta spomenik, vendarle isti, tudi če se pridružimo Herzfeldovemu nazoru. Friz predstavlja dolgo ploskvo, ki jo deli v cikcakih lomljen akaniov sima na spodaj zaprte in zgoraj odprte trikote, noseče v sredini — zgoraj osmerokotne, spodaj pa okrogle in vrezane — rozele; cela ploskev pa je pokrita s plastičnimi ornamenti kakor z dragocenimi čipkami. Motivi, ki sestavljajo dekoracijo, so nenavadno zanimivi. Da so kraki trikotov prav za prav antičen akantov sima, sem že omenil; njegovi akantovi listi so še vedno plastično-masivni, toda obenem tudi že globoko izpodklesani ter učinkujejo tako s svojim reliefom slikovito, ker prihaja kontrast med svetlobo in senco do veljave. Ravnotakšni so tudi listi in profili, ki pokrivajo izdolbene rozele in okvir, kraseč spodnji del trikotov. Vsepovsod se pojavljajo še čisto antični, helenislični dekoracijski motivi — od akantovega lista do astragala in lesbijskega kymatija. — In vendar že osnovna kompozicijska ideja tega okrasa ni antična; neanličen je že način, kako je akantov sima zlomljen v cikcake in so trikoli, ki vsled tega nastanejo, okrašeni z rozetami. Da se ta stari ornamentalni motiv naenkrat tako docela drugače uporablja, mora imeli brezdvomno svoj notranji vzrok in- je verjetno mnenje, da moramo iskali vzroka v tehnični potrebi, — seveda ne v tej kamenih tehniki mšatlske fasade, ampak v leseni ali stukaturni tehniki pravzorov te umetnosti, ki pa so za enkrat vendarle samo še hipotetični; primer, ki se za to navaja iz vzhodnega Turkeslana,1 kjer nudijo nekaj podobnega tempeljske ograje, je zaenkrat še problematičen, dokler ne pridejo na dan jasnejši medčleni celega razvoja.
Je pa še nekaj drugega, kar ni več helenistično na tej dekoraciji mšattskega pročelja. Prostor med velikimi trikoli je ves zapolnjen z motivi, ki nas spominjajo na akantov motiv kapilela iz Tak-i-Boslana, a so vendar drugače uporabljeni. Rastlinski motiv, mestoma prepleten z živalsko ornamentiko, se razvija iz središčne točke v neskončnih vrsiah kiogov in spiral ter prekriva do zadnjega celo trikotno ploskev; je naturalistično gledan, listnati motivi pa se na mnogih mestih že izpreminjajo v to, kar smo lahko opazili pri sasanidskem pilaslru: v lisinalo palmeto, jedro islamske arabeske. In še nekaj drugega; kljub temu, da imamo pred sabo relief z naturalističnimi motivi, je cela njegova ornamentika neplaslična in tvori čuden konirast z onimi deli,
1 Diez, Die Kunst der islamischen Völker. Berlin, 1915. Str. 66.
ki jih krase akanlovi listi; ornamenlika je prešla v ploskovitosi in v slikovitost, ki jo še povečuje kontrast med svetlimi deli motivov samih in temnim tlom, ki je globoko vrezano mednje.
Iztrgal sem le par primerov iz ogromne množice spomenikov; na eni strani rimsko-koriniski kapitel kot primer helenistične dekorativne plastike, kakršno je zanesel helenizem seveda tudi v sprednjo Azijo; na drugi strani dva primera kapitelov oziroma pilastrov iz konca sasanidske dobe kot zastopnika dekorativne plastike one umetnosti, ki se je razvila — brezdvomno kol oficielna umetnost sasanidskega dvora — v novi Perziji, — in slednjič friz gradu Mšalla, ki sega že v islamski čas. Vsi trije zadnji primeri imajo brezdvomno skupno helenistično podlago, vsi trije jasno kažejo, da je bil temelj dekorativni umetnosti (v kolikor jo poznamo; primere bi lahko še znatno pomnožili) v sasanidskem krogu in v začetkih islama na sirijskih tleh še čisto helenističen, da je bil torej vpliv helenizma na ozemlju diadohov v sprednji Aziji kljub domačim umetnostnim tradicijam ogromen in dolgotrajen. Obenem pa smo opazili tudi čisto nov način pojmovanja dekorativnosti, ki postaja neplastičen, slikovit, ploskovit ter nosi v sebi zarodke islamske ornamentike.
Nastane vprašanje, odkod izvira ta izprememba? Kaj jo je povzročilo? Zakaj gleda umetnik motiv, ki je bil že tolikokrat uveljavljen v tradicionalni obliki, naenkrat s čisto drugačnimi očmi, zakaj ga drugače občuti in uporablja? Prebujenje mezopotamske umetnostne tradicije nam tu ne more zadostno odgovoriti. Ali naj si skušamo po primeru Slrzygowskega2 pojasnili ta pojav z iranskim izvorom takšnega umetnostnega čuvslvovanja? Kar je izšlo izvirnega iz Irana, je bilo vse slilizirana, geomeiriška, nefigurativna umetnost in zato Riegl3 že a limine odklanja takšno razlago, ko še niti ni bila poznana Mšaila in niti ne Kusejr-Amra.4 Toda Strzygowski se naslanja ravno na to iransko nefiguralivno umetnost, katera je po njegovem mnenju značilna za vse severne narode — in vsi Arijci so prvotno nomadski severni narodi —, kateri prihajajo do figurativne umetnosti šele, ko stopajo v krog južnih umetnostnih kultur. In tako — po Strzygowskem — dobi hele-nislična umetnost ravno pod vplivom iranskega čuvslvovanja značilne
2	Zlasti v delu: Altai-Iran und Völkerwanderung. Ziergeschichtliche Untersuchungen über den Eintritt der Wander- und Nordvölker in die Treibhäuser geistigen Lebens. Leipzig, 1917 — ter iznova sintetično v knjigi: Ursprung der christlichen Kirchenkunsi Leipzig, 1920.
3	A. Riegl, Stilfragen. Grundlegungen zu einer Geschichte der Ornamentik. Berlin, 1893. - Str. 301.
4	Grad v puščavi vzhodno od severnega konca Mrtvega morja iz časa omajadske dinastije. Slike njegovih sten so še popolnoma helenistične in so zadnji sijajen spomenik antične posvetne umetnosti.
sasanidske oblike. Brezdvomno je moralo na io izpremembo vplivali parlijsko oziroma sasanidsko umeinoslno hotenje, toda vsi natančnejši zaključki so dandanes pač še veliko prezgodnji, ker nam je ta del umetnostne tvornosti človeštva še veliko premalo znan ter si moramo za enkrat marsikaj samo teoretično zrekonstruirajii, kakor je zrekon-struiral Slrzygowski umetnostne predstave mazdaistične religije. Sprednja Azija je pač ozemlje, na katerem so se križale najrazličnejše umetnostne kulture in je zato — zlasti pri še pomanjkljivem poznanju materiala — težko določili natančno vlogo tega ali onega kulturnega elementa, — zlasti če pomislimo, da je n. pr. ravno v dekorativni plastiki preživljal tudi Bizanc podobno fazo, ki tudi že kaže naprej na marsikaj, kar se šele pozneje dosledno razvije v islamu. Bizanc sam pa je seveda v umetnostnem oziru tudi tako kompliciran pojav, da se v njegovih začetkih mnogokrat medsebojno preraščajo elementi helenizma in zlasti tudi sasanidske umetnosti, ki je pa še natančno ne poznamo.
Ornamentika, ki sem jo navedel v primeru, je seveda samo majhen del sprednjeazijske upodabljajoče umetnosti. Do približno istega spoznanja bi nas privedla pa tudi analiza najznačilnejših potez sasanidske arhitekture in plastike, samo da prihaja pri njih orientalni element še veliko bolj do veljave. Na sasanidskih tleh se je torej helenizem popolnoma zrasiel z domačo umetnostjo, prešel v njeno čuvstvovanje, ohranil sicer svoje osnovne oblike, toda s čisto novo vsebino. In s to novo vsebino vred je prešel tudi v umetnost, ki se je kmalu potem bujno razvila pod islamskim gospostvom; tudi islamska arabeska je navsezadnje vzklila iz antičnega semena, toda v arabeski je antika obenem utonila.
Sasanidska in islamska umetnost tvorita seveda samo eno stran razvoja helenizma na poantičnih tleh. Popolnoma drugačno sliko nudi dežela na vzhodu iranskega ozemlja, kjer se je — na tleh današnjega Afghanistana in Pendžaba — ustvarila helenistična država Baktrija, ki je postala izhodišče helenističnih umetnostnih oblik proli vzhodu ter dala budhističnemu verstvu v obliki tako zvane gandharske umetnosti helenislično obeležje in stilistično pojmovanje. Obenem pa se je odtod prenesla helenistična umetnost v vzhodni Turkestan, čigar spomeniki so znani šele od par desetletij, in kjer je cvetela nekako do VIII. ali IX. stoletja ter ugasnila obenem s kulturnimi središči, mesti, ki jih je zasipal pesek puščav. Zanimivo je zasledovati, kako se umetnostne oblike, ki so prvotno tudi na tem ozemlju čisto antične, polagoma izpreminjajo in postajajo podobne onim tvorom, ki jih označujemo v Evropi kol srednjeveške, — dokler se zlasti v vzhodnih delih le pokrajine ne zlijejo v eno s stilom vzhodnoazijske umetnosti.
Slika 30. nam kaže par primerov ie vzhodnolurkesianske umei-nosii. Slika 30. a predstavlja cvetni rob slike 14. jame pri Ming-Oi ter je v njej jasno izražena odvisnost od antičnih akanlovih in lotosovih vilic in še ohranjena slikovita plastičnost; zvezo z antiko zrcali iudi slika 30.b (iz »dvorane z živalskim frizom« pri Kirišu), njen spodnji del pa kaže čudno sorodstvo z evropsko gotiko. Tretja podoba (30. c) pa kaže razvojno stopinjo z že čisto drugačnim hotenjem. Nekdanja helenisiična plastična pokrajina se je izpremenila v ploskoviio ornamenialno dekoracijo, kakršna prihaja pozneje do najbolj klasične oblike v figurativnih" perzijskih preprogah. Še drugi primeri pa bi nas privedli popolnoma v krog kitajske umetnosti. In eden najzanimivejših problemov umetnosine zgodovine je brezdvomno ta, v koliko prihaja helenizem v poštev pri umetnosti, ki se je razvila na kitajskih tleh ter odiam dalje proti vzhodu in jugu, pa iudi proii zahodu nazaj v srednjeveško Perzijo. — V Gandhari je torej prvotno zmagal helenizem, toda se pozneje prelil v oblike vzhodnoazijske umetnosti. Čisto drugačna pa je bila njegova usoda na evropskem severu, ki je imel iudi svojo lastno nefigurativno umetnost, ki se nam zrcali zlasti v irskih in skandinavskih predkrščanskih spomenikih; tukaj je helenizem zmagal, toda prešel v severno umetnostno hotenje, ki je našlo najpopolnejši izraz v gotiki. — Podal sem samo par najvažnejših oznak problemov o usodi hele-nizma v poantični dobi. Mislim, da sem dovolj jasno zaznačil, kako previdno mora postopati metodično raziskavanje pri tem važnem vprašanju. Prenagljeni zaključki ne privajajo do pravilnega pogleda v bistvo stvari. Ker naloga umetnosine zgodovine je slednjič vendarle, da privaja od umetnostnih pojavov do pojmovnega razumevanja vzročnosti in kakovosti oblik. To pa je mogoče v polni meri samo iam, kjer nam je na razpolago zadosino število spomenikov, — ker le spomenik-umeinina nam nudi najnatančnejšo ilustracijo in razlago samega sebe. Zato je zaenkrat preuranjeno podcenjevanje vloge antike v razvoju poznejše umetnosti. Dokler so nam spomeniki vzhodne srednjeveške umetnosti premalo znani, se moramo kljub vsemu, kljub marsikaterim upravičenim slutnjam, vendarle še naslanjali nanjo in od nje izhajati. Samo ne smemo misliti, da je antika vse in da je vse izviralo iz nje. Pomenjala pa je vendarle mnogo, tudi tam, kjer je navsezadnje utonila v neaniičnosii ali pa se zlila z oblikami drugačne tvornosti.
O RAZVOJU SLOVENSKEGA SAMOSPEVA.
Marij Kogoj.
Smatram, da je slovenska javnost vse premalo poučena o tem, v kakšnem stadiju razvoja se naša glasbena umetnost nahaja, da ji je preveč neznano, kaj imamo iz preteklosti in sedanjosti življenja zmožnega. Kar pride na površje na koncertnih programih, so skladbe, katerih eksistenčno upravičenost spoznava .	le površno opazujoče oko, mesto da bi bilo plod dolgo-
trajnega razmišljanja in študija. Zato sem se bil odločil, dati par primerov, kako sestavljati sporede, da bi bili informativni, da bi javnost seznanjali z vedno novimi skladbami, tako da bi človek končno dobil vtis, kaj v glasbi sploh imamo, in če bi ta vtis bil tudi še nedoločen. Ker se ljubljansko občinstvo premalo zanima, sem informativne prireditve opustil. Da bi moje gledanje na stvar postalo jasnejše, sem pri prvi prireditvi podal sledečo razvojno črto slovenskega samospeva:
V
Ce pogledamo na razvoj slovenskega samospeva, najdemo predvsem nekaj ljudi, ki so se v večji meri bavili z njim. To so: Kamilo Mašek, Miroslav Vilhar, Benjamin Ipavec in Anion Lajovic.
Razvoj slovenskega samospeva se prične s časom Jurij Fleiš-manovih Grlic. V seriji izdaj SI. Grlic je priobčenih šesi samospevov K. Maska, in sicer na Prešernove teksie. V njih kompoziciji se na eni sirani javlja za Slovenca značilen karakier, na drugi sirani pa se vanje vriva iehnika italijanskega načina skladanja. Kamilo Mašek in Jurij Fleišman sta velesimpaiični osebnosti iz historije naše glasbene umetnosti, človeka, ki sta v življenju hotela doseči nekaj čisto definiiivnega. Jurij Fleišman predsiavlja onemoglo voljo, vreči raz sebe vse, kar mu vsiljuje življenje, Kamilo Mašek obupno gesto, napraviti v muziki toliko kolikor v slovstveni literaturi Prešeren. Mašek je moral zapustili svet, preden je mogel udejstvili svoje ideale. Nad vse pa je simpatična resnost, s katero se je mladi mož lotil dela, tembolj simpatična, ker se je ob njem ugonobil. Delo, ki ga je napravil tekom svojega obstoja, je bilo zanj pomembno, ne toliko za druge. Mirovanja ni poznal. Njegov značaj je liričen, senzitiven.
Z Miroslavom Vilharjem smo dobili v hislorijo človeka, ki se bistveno razlikuje od Maškovega značaja. Na mesto resnosti stopi živahnost, nestalnost, zabavoželjnost, nekonsekvenlno delo, veseljaška pretiranost. Njegove pesmi so plod vseh teh predpogojev,
njegovo delo pomeni oddih — medlem ko je pomenilo pri Mašku napetost. V tehničnem oziru kaže spremljevanje iste znake nepopolnosti kakor pri Mašku — vpliv italijanske arire —, le da še v mnogo večji meri. — To se pravi: izvirnost je pri Vilharju manjša. Njegovi napevi so splošno znani. (Primeri: »Mila luniea«, »Rožic ne bom trgala«, »Ko piičica sem pevala« itd.)
Historično gledano pomeni Vilhar zanemarjenje pred njim nastalih umetnin in trganje kontinuitete v razvoju, sicer bi namreč morala biii v njem utelešena volja, višali pred seboj nastale vrednote.
Razen tega je Vilhar začetek one dobe, ki je začela smatrati glasbo za oddih, to je: za nekaj zabavajočega. Zalo je pozornost komponista v prvi vrsti obrnjena na eleganco linij in ne na izraz. Značaj njegovih skladb je slovensko karakterističen, v kolikor ga ne izpodriva italijanska arija. Njih lahkotno pojmovanje je omogočilo njih popularizacijo. Znaki Vilharjevega dela so površnost in manjša poglobljenost.
V Benjaminu Ipavcu se je iz teh dveh predpogojev — iz resnosti Kamila Maška in lahkotnosti Vilharjeve — izkristaliziral slog, ki vsebuje oba momenta. Njegov slog je lahkoten in je resen. Resen, tudi kadar je živahen, lahkoten, tudi kadar je resen. Njegova posebnost je zapopadena v težnji, spraviti muzikalen domislek v sklepne akorde svojih samospevov. Medtem ko drugi komponisti čisto navadno končavajo, Ipavec lik pred koncem postane in pomembno pokaže s prstom: Gospoda, prosim, še nekajl Tako neposredno pred zadnjim akordom. Tega svojslva ni imel noben skladatelj ne pred njim, ne za njim.
Benjamin Ipavec predstavlja solidnega delavca, konstantno delavnega in napredujočega. Spremljevanje njegovih samospevov je vobče brez popravka dobro še danes. Vendar njegovo delovanje v glasbi kljub vsej resnosti ni primerno, ampak sekundarno, kakor je ostalo sekundarno tudi pri Antonu Lajovicu, najizrazitejšem romanliku v slovenski glasbi.
Značaj Lajovičevih samospevov je svež, napojen z vonjavo poljskih cvetic. Ob poslušanju njegovih pesmi se zdi, da je potegnil veter čez polje, tako da gre mimo tebe vonj njiv in travnikov v pomladi. Njegova romantika ima to izvirno prednost, da ob njej čutiš, kako je vse to tako mogoče le pri nas, kajti le pri nas je vse tako, drugod je drugače. Kako je Lajovic pojmoval svoje delo, ki ga je imel opraviti pri komponiranju samospevov, pove najbolje sam v obisku, ki ga je napravil pri njem Izidor Cankar: »Moj ideal je bil, v takih pesmih prinesti lepo vzbočeno linijo v pevskem glasu, v klavirju pa rahel in stvari ter ubranosti primeren in značilen način spremljevanja.« Če povem, da mu' Hugo Wolf ni po godu in pogledamo njegove pesmi, vidimo natančno, kaj se to pravi. Zlasti še, če opozorim na to, kaj je njemu pri
skladbah glavno. Namreč, da zvenijo. Tako predstavljajo njegovi samospevi, kakor pač vsi dotedanji, melodije s spremljevanjem klavirja, le da se je intenziteta obeh faktorjev potencirala. V spremlje-vanju se Lajovic mnogo poslužuje ponovitve akordov, to se pravi, udari ponovno eden in isti akord večkrat in nikoli ne pozabi misliti na to, kako zveni —- tako nastanejo prav čudne stvari: žalostne pesmi so tako čudno sladke, dasi je njih vtis velik, ker se tekst in glasba bijeta: prvi bi jokal, a muzika se vede vedno preveč dostojno, da bi mu to bilo mogoče. (Primeri: »Solnce se blešči v jeseni, ah .. .«3
Lajovic je večni trubadur, ki nikoli ne pozabi na svojo gitaro, tudi ne v hipu največje bolesti. Nikoli ne pozabi, da je treba igrati in peti na prav gotov način. Nikoli ne pride iz pozicije. Njegovo stališče do glasbe je sekundarno: on glasbo obvlada, ne glasba njega.
Med temi štirimi delavci je veliko število drugih, ki temeljito iz~ popolnujejo sliko, ki sem jo v kratkem ravnokar podal. Med njimi tudi ljudje, ki vse svoje življenje niso napravili samospevov več kot enega dobrega, a tisti je vseboval iztis dolgotrajnega kopičenja notranjih sil. (Primeri: Ant. Svelek, »Svetla noč«; Avgust Leban, »Ostani zvesta«; L. Pahor, »Na poljani« itd.) Pri nekaterih kar vidiš, kako so se utrnile od življenja, kako so morale od srca, četudi tako nerade.
Potem imamo še posebno dva človeka, ki sta se v precejšnjem obsegu bavila s kompozicijo samospevov. To sta: Risto Savin in dr. Oojmir Krek. Risto Savin je napravil nekaj samospevov, ki so prav izrazile skladbe. (Primeri: »Predsmrtnica«, op. 13/IV, »Skala v Savinji« itd.) Savin ima svojo karakteristiko zlasti v deklamaciji, ki je mestoma tako naravna, da jo kot tako mora občutiti vsakdo; v tem oziru ga ni izmed starejših komponistov, ki bi bil značilnejši. Spremljevanje igra pri njem približno isto vlogo kakor pri Lajovicu, le včasih je bolj bogato.
Poseben je pojav dr. Gojmir Kreka: Človek, ki pride iz urada, pribeži z ulice, zapre za seboj vse duri, zapodi iz glave vse, kar ga veže s tem vsakdanjim življenjem. Človek, ki se zapre in zaživi svoji notranjosti. Človek s tolikim spoštovanjem do glasbe kakor redko kdo. Človek, ki v glasbi podaja vtise, ki jih ima od posameznosti v življenju, eslet, ne da bi posebno pažnjo posvečal temu, kako naj zveni, človek, kateremu glasba zveni poleg, ko podaja svoje vtise. Preprostost stavka, napojena s posebnim zvokom in posebnimi vtisi, spremljevanje, ki ne samo spremlja, ampak skuša istolako izražati kakor pevni glas.
Bargarell, Gerbič, Volarič, Dev, Premrl, Jenko, Satlner, Pavčič, Adamič, Fr. Vilhar (da ne omenim Čehov: Nedveda, Foersterja, Hoff-meislra, Michla) so vsi več ali manj napravili v literaturi samospeva. Od ieh je Adamič komponiral otroške pesmi. Vendar so teksti skladb
kakor iudi skladbe same povečini prenesene iz psihe odraslega človeka v olroka, ki je pripravljen akceptirati vse.
O mlajši generaciji in nje delovanju na polju slovenskega samospeva ne bom govoril podrobneje, ker sem preveč zraven udeležen sam. Omenim naj le, da gre L. M. Škerjanc deloma po potih, ki jih je hodil Lajovic, da pa ima še večjo skupnost s francoskimi impresionisti, ki mu, kakor je videti, nočejo iz glave. Janko Ravnik se skuša izražati po svoje in se mu mestoma to posreči, vendar so cele skladbe le poredkoma izraz njegove osebnosti. — Oba očividno še preveč mislita na instrument.
jUTRO.
Ksaver Meško.
Jutro je. Življenje se budi zunaj.
A jaz ležim na bolniški postelji in moje nezmožno, od bolečin vse prepečeno in izsušeno telo ne ve nič o novem življenju.
Jutro je. Težka je bila noč in vendar brž lažja mojemu srcu ko to krasno jutro s svojim z novo silo se budečim, v kipečem zdravju dihajočim življenjem.
Zakaj moje življenje umira.
Toda tudi moje življenje je imelo rosno mlado julro in svoj veliki dan, dela in truda poln.
Delavec sem bil, težak, pri delu od zore do mraka vse dni življenja.
Dela mojega so se veselili drugi.
Orač sem bil, src orač, in sejalec, ki sem sejal ves dan.
Mojega truda sad so uživali drugi; jaz sem imel le delo.
Vrtnar sem bil, goječ obilo cvetja.
Trgali so ga drugi. »Hvala ti!« je rekel malokdo.
Iskavec sem bil. Iskal sem roko, ki bi jo mogel stisniti zaupno in prijateljsko; iskal srce, ki bi mu mogel povedati lepo in toplo besedo in bi mi odgovorilo z lepo in toplo besedo.
Iskal sem zaman.
Potapljač sem bil, ki sem se potapljal v src globočine, biserov iščoč.
Našel sem jih malo.
Zdaj sem izmučen od dela, od prevar in trpljenja.
Jutro je — a malo, in prišel bo večer.
In mojega življenja solnce bo zašlo kmalu, smrtne sence se bodo zgrnile čezme.
In vendar — ali ne bo ta večer meni le — novo jutro?
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Antun M at a so vie: a) Susreli. Prvi dio. Ad maiora! Sarajevo, 1919. Piščeva naklada. Šiamparija D. i A. Kajon. — b) Susreti. Drugi dio. Sarajevo, 1920. Piščeva naklada. Štamparija D. i A. Kajon.
—	c) Cvijet pod staklom. Dvije duše. Po-žega. Vlastita naklada. 1921. Tiskara Narodne Prosvjefe, zadruge s o. j. (Na naslednji strani je opomba: »Pripovijesti izdane u ovoj knjiži jesu treči dio zbirke »Susreti«.)
Pred mano leže tri lične knjižice, zbirke novel in črtic mladega hrvatskega pisatelja, ki je izšel iz vrst našega katoliškega laikata. Dr. Ljuba Marakovič piše o njem v »Hrvatski Prosvjeli« v svoji lepi študiji med drugim tudi: »Matasovič je katolički pisac.«1 Če naj bo s tem rečeno, da Ma-tasoviča diči v njegovih delih neka čudovita srčna milina, neko nadvse intimno razmerje do onih stvari, ki so nam katolikom mile in svete, neka otroško topla ljubezen do Boga, potem ima g. doktor prav. Toda ta njegova intimna subtilna duševna notranjost je izražena na umetniški način in razen par mest — ki vplivajo na enega ali drugega nekoliko pridigarski
—	mora ali bi vsaj morala osvajati fino čuteča srca ljudi vseh ver, na slični način kot nas na primer osvoja Rabindranat Tagore...
Matasovič se je rodil 23. maja 1893. v Veliki Kopanici pri Vrpolju v Slavoniji. Ljudsko šolo je dovršil doma, štiri gimnazijske razrede deloma v Vinkovcih, deloma v Osijeku, nakar je prestopil na osi-ješko trgovsko akademijo, in ko je tudi to
1 1922, IX. str. 114.
dovršil, na dunajsko eksportno akademijo. Po končanih trgovskih naukih je prebil začetek svetovne vojne kot učitelj v malem slavonskem selu Prnjavoru, kar prekrasno opisuje v prvem zvezku svojih »Susretov« ali »Srečanj«. Leta 1917. je bil nameščen kot suplent na trgovski akademiji na Sušaku, toda kmalu so ga odpustili, ker je nabiral podpise za Jugoslavijo. Zatem je prebil dve leti kot suplent na trgovski akademiji v Sarajevu (1917 do 1919). Naslednje leto je preživel v službi »Saveza hrvatskih seljačkih zadruga u Sarajevu«. Od maja 1920 do maja 1921 je bil uslužben pri »Hrvatsko-slavonskem gospodarskem društvu v Osijeku«, od lega časa naprej pa upravlja podružnico »Zadružne gospodarske banke v Dakovu«.
To je kratek, a zelo pisan potek zunanjega življenja našega mladega umetnika. Da je imel tekom svojega nedolgega življenja priliko »srečat i« marsikoga, je jasno. Toda razvoj njegove notranjosti, njegove duševnosti, njegovega umetniškega stvarjanja, to je pa druga, težja stvar, ki jo bodo morali pojasniti ljudje, ki so stali ali še stoje zelo- blizu njegovi domači zemlji, okolju, v katerem je doraščal, očetu in morebiti še bolj materi, ki ga je odgo-jila... Matasovič ima fino iztančan estetski čut. V opazovanju narave je semintja uprav mojstrski. On živi z morjem, s cvetlicami, z dragimi kameni, s tihim vetričem kot bratec s sestrico... Silno rad vse to uporablja pri svojih prispodobah, ki dajo njegovim posameznim »srečanjem« neko posebno samolastno noto. Njegovo psihološko opazovanje gre včasih naravnost rafinirano v najskritejše kamrice človeškega srca, pa naj bo ta trpeči človek ubogi študent, ki se obupno bori za
svojo eksistenco, ali mlada učiteljica, ki se odreka življenju in gre v pozabljeno kmečko vas na službo, ali mlad k 1 e r i k , ki se obupno bori za spoznanje pravega poklica, ali naposled umetnica-plesalka in umetni k- kipar, kojih notranje razboljeno umetniško snovanje nam podaja pesnik z razumevanjem, ki glasno kriči: »Matasovič je pravi pesnik!« Mnogo samolastnega študija o hrvatski prošlosti, predvsem o Dubrovniku, nam tolmači njegova »Korna«, ona mlada idealna učiteljica. Sploh imamo pretežno opravka z m 1 a d i m i, ki še iščejo poti, ki sicer čutijo, kako bi bilo prav, pa ne vedo še prav prijeti za posel, ker jim še preveč zapoveduje toplo čuvslvo in mehko srce, medtem ko se hladni razum šele polagoma pomalja iz ozadja.
Zdi se mi, da je s »Susreti« prva doba Matasovičevega umetniškega razvoja končana in da gre pisatelj v drugo dobo, ki bo doba resnega, trdega dela teh njegovih mladih v boju s trdo neizprosno realnostjo hladne ljudske duše. Če bo Matasovič tudi glasnik te druge resne moške dobe, o čemer sem prepričan, potem ni dvoma, da si bo v književnosti bratskega nam naroda izvojeval zelo vidno mesto. Opozoril bi ga le na nekaj, na njegov boj z materijo, ki jo umetniško oblikuje, torej na jezik. Njegov jezik je v leksikalnem oziru zelo, zelo bogat, kar prepojen z vonjem domače grude, toda semintja vendar nekoliko zanemarjen. Slovničnih in par stilističnih napak ne bom našteval, ker sem prepričan, da bo pisatelj o prihodnji priliki skrbel v tiskarni za vestno korekturo; izražam le svoje trdno neomahljivo prepričanje, da se bo Mata-soviču posrečilo odpraviti tudi te napake in pri bogastvu in lepoti jezikovnega materiala, ki z njim razpolaga, ustvariti nam prava mojstrska, nevenljiva dela. G. pisatelju kličem s prisrčnimi željami: »Per aspera ad astra!«	Ivgn Mazovec.
Dr. Dominik Stfibrny: Simon Gregorčič. Poslovenil dr. Joža Glonar. (Pota in cilji, 10. zv.) Tiskovna zadruga. Ljubljana, 1922.
Stnbrnega monografijo o Gregorčiču je v Domu in svetu ocenil že dr. Debevec (1. 1919., str. 293 si.). Mladi češki slovstveni raziskovatelj in veliki oboževatelj našega slovstva je od tedaj že davno v grobu, tako da je Glonarjev prevod njegove študije gotovo hvalno pietetno delo. Pre-lagalelj je samo enkrat (str. 45) glosirai vsebino monografije in se sicer odrekel vsaki kritični opombi, ki bi bila nekajkrat potrebna, tako n. pr. glede navedeb: »okr. glavarstvo Kobarid« (4), »mestece Kobarid« (5), »Grafenauer II. 1 0 4« (2), da je »potegnila duhovščina vseskozi z Mahničem« (6) in da je M a h n i č leta 1 8 8 2. napadel G. v »Slovencu«, kjer Stnbrny (str. 8) govori, da članki, tikajoči se Gregorčiča, niso sprejeti v »12 večerov«, pač zato ne, kakor bi potreben komentar povedal, ker jih niti v prvi izdaji ni bilo. Glede Mahniča bi bilo treba torej posebej poudariti, da je zdaj dognano njegovo razmerje do Gregorčiča. Kar se tiče monografije same, mi je popolnoma nemogoče potrditi »deskriptivno« (Debevec) metodo. Iz tretje knjige Poezij govoriti v prvo, je pogrešno. Tudi sicer kaže Stnbrny, da se je kot stilist šele razvijal. Priznati pa moram, da je naravnost ginljiva ljubezen, s katero je ta naš severni brat iskal pesniški izraz Gregorčičev. Pisec slovenske poetike in stilistike Stnbrnega ne bo smel prezreti. Slovenski slovstveni študij je za lep prinos bogatejši, slov. srednja šola bo imela v Glonarjevem prevodu knjigo, ki bo
po nekaj stvarnih kritičnih opombah od
%
strani učiteljeve zelo dobro in priporočljivo berilo.	Dr j p
Andrej Rape: Mladini. VII. zvezek, s 5 slikami. Ljubljana, 1922. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Notranji naslov knjige je »Ujedinjenje«. Vsebina je trodelna. a) Domorodne in časovno nacionalistične naivitete v verzu in prozi alegorične de-klamacije, kjer poleg Ljudevita Posavskega, V. Vodnika, Matije Gobca in Ilije Grego-riča govori še Napoleon in »slovanski« Otokar II. b) Deset otroških pripovesfi, deloma z dobrimi motivi ob stare in tuje klišeje. c) Otroške pesmi, boljše in slabše.
Moralne refleksije je v knjigi obilo, jezik je tradicija mladinskega slovstva, včasih sijajen bombast: »Vsakokrat prej so z žar-nimi lučmi porezali noči temne roke, ki jih je iztezala po vseh prostorih.« (Str. 30.)
Dr. I. Pregelj.
B. M a š i č : Deda joksim. Narodni poslanik, lihvar i predsednik svakojakih dru-štava za pomoč i humanitarnost. Ilustrovao I. K 1 j a k o v i č. Zagreb, 1922. Novo izda-nje »Književnog juga«.
Branko Mašič, eden med pokretaši »Književnega juga«, snuje po okusu Zolajeve »družine Rougon« nekako realistično epopejo srbskega sodobnega življenja. V tem okviru je napisal v Čatežu ob Savi 1.1921. svojega »Deda Joksima«. Čudno baročno delc'e, ki zna kot kulturni dokument svojčas mnogo pomeniti, ker je, kakor bi z nemškim terminom povedal »ključni roman«, satira. Umetniške zrelosti v kompoziciji ne kaže in živo spominja vzorcev in zgledov (Saltykov, Gospoda Golovljevi, Stan-kovič, Nečista krvi. Prvih 18 poglavij podaje epsko razpad »zadruge« v tehniki, ki je že od pamtiveka v vzgojno ljudsko povest naših dni; drugi del se nato cepi v epizodalno prikazovanje dedi joksimu sorodnih Saltykovskih tipov, Jurija Bige, Bla-goje Vesoviča in Nenada Jorgoviča. Izredno aktualno bi utegnilo vplivati XXII. pogl., ki »po živim modelima črtana« lica (Uvod) bolj odkriva, nego zakriva (prim. Svetozar Prekajac, ministar prosvete, Nikolaj Bego-vič, predsednik ministarstva i. p.). Po tem in še naslednjih poglavjih sem dobil vtis, da je Mašič svoj predmet občutil preživo iz svojega političnega nazora in da govori preveč kot človek in premalo kot umetnik, ki naj zlo razkriva, a ne individualnih zli-kovcev, četudi po zgledu velikih satirikov
v Rusih in Francozih (Rabelais). Okrutni realizem Kljakovičeve slike še živeje potrjuje, da je »Joksim« p a m f I e t. Če ni, nas Bog varuj, da bi kdaj to delo spoznali naši državni nasprotniki. Kazali bi s prstom za nami. Mašič naj se poglobi v tehniko ruskih realistov, predvsem v ob-jektivnomirni in dostojni orisni način njihov. Potem šele naj kot zapadnjak razkriva rane naše družbe. Potem šele bo naš Saltykov, potem šele bo uresničil besede, ki jih je napisal v »Uvodu«. Seveda, I s f i n a še ni zadnje in edino. Še eno je: Ljubavl
Dr. I. Pregelj.
>
Ilija Stanojevič-čiča: Dorčolska posla. Šala u 4 čina i 5 slika s pevanjem. Muziku udesio P. I. Krstič. Beograd, 1922 Štampa Vreme.
Burka je izraz zelo omejenokrajevnega rodoljubja, obnoviti vonj stare Dorčole, »malega Carigrada«, naivno neznatna mo-tivnost v fabuli: dvakrat se proda polomljen »ringišpil«, osmeši na račun »dorčol-skega Figaroja« senex amator Papa Nasko in očetu in obrti vrne spokorjeni sin Djole. Iz tega in iz dolge vrste več ali manj tipiziranih statistov raste kaj pohlevno evolu-cionalno, s številnimi pevskimi vložki dra-pirano dejanje v razvlečenost pestrega ansambleja brez globine in umetniške str-njenosti v agiranju. Dovtip je predmestje in vonj cirkuške besednosti. Najmočnejše je drugo dejanje. Lokalizem izraza, ki je morda za rojenega Beligrajčana »cvet« te šale, je za Slovenca skoraj nepremostljiva globel, ki morda krije dobre besedne do-vtipe. Zdi se mi, da jih sicer ne. Pisatelj »Posle« je pač le rutiniran gledališki igralec in se je kot tak uveljavljal ob pisatelje (Veselinoviča), kar v polnem pomenu besede on sam ni.	p. , ^
SI. 32. in 33. Dva dekliška kipa. 6. stol. pr. Kr. Atene, Akropola.
; I
PREJELI SMO V OCENO.
Srbske narodne pripovedke, preložil Fran E r j g v e c. Zel. Učiteljska tiskarna, Ljubljana, 1922. Cena vez. knjigi 18 Din.
Zdravstveni pOkret. (Cir.) Organ Zdravstvenih zadruga. Ureduje Centralna kan-celarija zdravstvenih zadruga. Beograd. God. 1. Začel izhajati v aprilu 1922.
Andrej Rape: Mladini, 7. zv., s 5 slikami. Ljubljana, 1922. Cena 9 Din.
E. G a n g 1 : Sfinga, drama v 4 dejanjih. Cena 13 Din. Zal. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1922.
Josip Ribičič-Ivan Vouk: Šest mladinskih iger. Mladinska knjižnica »Pro-svete«, I. zv. Trsi, 1922.
B. M a š i č : Deda Joksim, narodni poslanik, lihvar i predsednik svakojakih dru-
štava za pomoč i humanitarnost. Iluslr. J. Kljakovič. Zagreb, 1922. Izd. »Književnog Juga«.
Dr. Dominik S t r i b r n y : Simon Gregorčič. Pota in cilji, 10. zv. Tiskovna za-diuga v Ljubljani, 1922. Cena 10 Din.
Letno poročilo »Slov. šolske matice« za 1. 1921. Sestavil in uredil Jakob Dimnik. Ljubljana, 1921.
V. V. J a n k o v i č : Ivan Mandušin. (Cir.) Porlre-novela. Beograd, knjiž. Gece Kona, 1922.
Umjelnost, Almanah za slikarstvo, grafiku i skulpturu. God. IV., sv. V. Izdaje kolegij jugosl. umjefnika grafičara. Zagreb, 1922. (Vsebina: Članki in reprodukcije o Bukovcu in starejših čeških umetnikih.)