75 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižna ocena in poročila Blaž Bajič* * Blaž Bajič, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije, docent, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; blaz. bajic@ff.uni-lj.si. Začnimo na koncu. V sklepnem po- glavju na tem mestu obravnavanega zbornika Družbena življenja afekta: Postjugoslovanski razmisleki (Affect‘s Social Lives: Post-Yugoslav Reflecti- ons), ki sta ga uredili Ana Hofman in Tanja Petrović, nizozemski antropolog Mattijs van de Port potegne vzporedni- co med dvema pojmovnima paroma. Prvi, ki ga izpostavi, je tandem čustva in afekti, drugi pa resničnost in Real- no. Če prvega povezujemo predvsem s tisto, v zadnjih letih vplivno šolo t. i. teorije afekta, ki je zaznamovala (tu- di) antropološko premišljevanje in se navdihuje v delu filozofa Gillesa De- leuza, pa je drugi, povezan z opusom psihoanalitika Jacques Lacana, v širših humanističnih krogih manj znan in še slabše razumljen. Prvi par (ali pa vsaj eden od obeh sestavnih členov) se v zborniku pojavlja tako rekoč na vsa- ki strani, drugi (če izvzamemo skle- pno poglavje) skoraj nikoli. Toda van de Port v svojem prispevku, ki naj bi bil poskus ponovnega branja njegove lastne monografije Cigani, vojne in drugi primeri divjega (Gypsies, Wars and Other Instances of the Wild) iz le- ta 1998 skozi (Massumijevo) teorijo afekta, poudari, da ima lacanovski par širšo »uporabnost«. Čeprav na videz skromen, je predlog izzivalen – skoraj nemogoče se je izogniti njegovi inter- pretaciji na ozadju Lacanovih izvajanj o vprašanjih afekta in čustev. Na krat- ko bi jih lahko povzeli takole: »čustva lažejo« (Žižek 2006: 227–229) oziro- ma »afekti lažejo« (Soler 2015: 4–5). Namesto morebitnega »refleksa«, da bi van de Portov predlog vnaprej za- vrnili kot le še en primerek reproduk- cije »zahrbtnega« kartezijanskega dualizma, ga vzemimo, skupaj s tezo o lažnivosti čustev in afektov, zares. Kako potemtakem brati delo, ki razu- mevanje popularne kulture v kontekstu zgodovinskih političnih, ekonomskih, kulturnih in ideoloških – oziroma, na kratko, družbenih – premen v postju- goslovanskem prostoru (in vice versa) osnuje na čustvih in afektih (str. 8)? Mar tudi »zbornik laže«? Poglavje Marine Simić Skrivna ve- dnost veseljačenja: Od orientializacije Drugega do (ne)postajanja Drugi (The »Secret Knowledge« of Carousing: From Orientalizing Other to (Not) Becoming-Other) secira produkci- jo Drugosti in postajanja Drugi v in skozi veseljačenje s Cigani oziroma z imaginarijem Ciganov, ki ga uteleša- jo glasbeniki v vojvodinskih kafanah. Kot poudarja avtorica, je »Cigan« – in ne »Rom« – tisti emski pojem, okoli katerega se na ozadju orientalističnih oz. balkanističnih diskurzov zgoščajo afekti. Pri tem se – vsaj kar zadeva je- zik in deloma slog – v veliki meri na- slanja na Deleuzovo (in Guattarijevo) pisanje, posledica česar je »gosto«, za bralca zahtevno besedilo. Obenem pa se zdi, da se skozi interpretacije drugih, zlasti antropologa Williama Mazzarelle – če ne ravno lacanovca, pa gotovo »lacanovca v drugem ko- lenu« – vtihotapi osrednja ugotovitev poglavja, in sicer, da je identifikacija/ posnemanje/transformacija/postajanje/ drugačenje obsojeno na neuspeh zara- di istih razlogov, ki ga sploh omogo- čajo. Gre seveda za dialektično (ne) skladje, imanentno vsaki identifikaciji/ posnemanju/transformaciji/postajanju/ drugačenju, ki na koncu koncev vselej zadeva (ne)možnost užitka. Če bi poglavju Marine Simić bralec lahko očital teoretsko preobloženost in manko etnografije veseljačenja, pa bo ta bralec vsaj do neke mere prišel na svoj račun v predhodnem oziroma predhodnih dveh poglavjih. V poglavju Popularna glasba v vsakdanjem življe- nju delavskega razreda v socialistični Jugoslaviji in po njej: Vzdržljivost čage (Popular Music in the Everyday Life of Working-Class People during and after Socialist Yugoslavia: The Endurance of Čaga) Rajko Muršič očrta zgodo- vinski nastanek in premene delavskega razreda (ne proletariata v strogem mar- ksističnem smislu) ter glasbene oblike, ki so ga spremljale, od domače glasbe do hiphopa. Težišče poglavja je posta- vljeno v Maribor z okolico v obdobju SFRJ, a se morda nekoliko fragmen- tarno dotakne tudi drugih prostorov in časov. Poglavje sicer izpostavi, da čaga ni zgolj zabava, ampak tudi afektivno vzdušje, ki to zabavo dela zabavno, lah- ko bi rekli priložnost užitka (prim. 226), a ob opisu zgodovine tega, kje, kdaj in ob kakšnih glasbi se je vzpostavljala ča- ga, umanjka (če odmislimo refleksijo o afektivnih vzdušjih) – opis same čage. Toda ta tišina je glasna. Povedna. Nasprotno pa nas Mišo Kapetano- vić v poglavju Hrup popusti na meji: ANA HOFMAN, TANJA PETROVIĆ (ur.): Affect’s Social Lives: Post-Yugoslav Reflections. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2023, 296 str. 76 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižna ocena in poročila Blaž Bajič Afekt in mobilnosti na gasterbajter- skih avtobusih (The Noise Dissolves at the Border: Affect and Mobilities in Gastarbajteri Buses) postavi v sre- do glasnega, smrdečega, utesnjenega, skratka, neudobnega dogajanja na de- lavskih, zdomskih avtobusih, ki po- vezujejo Švico ter Hrvaško, Srbijo in Bosno in Hercegovino. Poglavje naj bi bilo etnografski opis čutne in afektivne izkušnje vožnje na tovrstnih avtobu- sih, a ker je ta »neposreden«, ker gre za avtorjevo lastno izkušnjo, »laže«. Vsaka etnografija, čutna pa še posebej, od raziskovalca pač zahteva, da – ker nimamo neposrednega dostopa do izkušenj drugih – vseskozi upošteva- mo povedano, obenem pa refleksivno »uporabljamo« svoja telesa in občutke. S sistematično primerjavo opažanj pa lahko naposled identificiramo določu- joče poteze posameznih kulturno po- gojenih načinov zaznavanja – ki pa so vedno »postavljene postrani«. Vendar pa ravno skozi to »laž« Kapetanović – kot razredni outsider, ki se zgolj počuti kot insider (str. 198–199) – ne le opiše, ampak v besedilu do-besedno odigra igro insiderjev in outsiderjev, naših in nenaših. Če Kapetanović sam igra, pa se Tanja Petrović v poglavju Alternativne ki- nematografske in literarne zgodovine Jugoslavije in »moč afektiranosti« (Al- ternative Cinematic and Literary Hi- stories of Yugoslavia and the »Power to Be Affected«) in Dijana Jelača v poglavju Porodne bolečine: Afektivna življenja in časi Romov v (post)jugo- slovanskem filmu (Labor Pains: The Affective Lives and Times of the Roma in (Post-)Yugoslav Film) osredinita na, recimo temu, besedno in filmsko igro drugih – in tudi oni v tem merita na re- snico onkraj resničnosti. Ta dvojica iz- recno strukturira premišljevanje Tanje Petrović, ko slednja razčlenjuje dve v zadnjem času odmevni deli, ki sta – pr- vo skozi fiktivno preteklost, drugo sko- zi nemogočo prihodnost Jugoslavije – vplivali na, tj. afektirali, občinstvo ter spodbudili njegovo politično zamišlja- nje, in ko si postavlja vprašanje o nju- ni interpretativni moči v razmerju do postsocialističnih političnih resničnosti ter subjektivitet, ki se skoznje porajajo. Razprava o »laži«, ki govori resnico in proizvaja resničnost, se sklene pole- mično. Contra razumevanju čustvenih in afektivnih navezav na socialistično preteklost in prihodnost, predvsem v nostalgičnem, melanholičnem regi- stru (ta, kolikor olepšuje, tudi »laže«), ki da spodbujajo politično pasivnost, zagovarja tezo, da – kot kažeta obrav- navana film in roman – te spodbujajo radost, slednja pa povečuje politično zmožnost delovanja: »[U]živanje alter- nativne preteklosti in prihodnosti daje slutiti, da bi bila mogoča tudi drugačna sedanjost« (str. 185). Na tem mestu pa se pravo vprašanje razmerja med hege- mono ideologijo in njenimi »izzivalci« šele odpre … Užitek se znajde v središču (tudi) v po- glavju Dijane Jelača, v katerem avtori- ca obravnava mednarodno uspešne in kritiško priznane (post)jugoslovanske filme. Četudi enačenje afektov in užit- ka ni povsem jasno, pa Jelača pokaže, kako v obravnavnih delih cineasti (re) producirajo figuro romskega Drugega – Drugega, za katerega se predposta- vlja, da uživa (prim. Dolar 1985), in prek katerega uživa tudi občinstvo, fascinirano nad njegovo glasbo, njego- vo ujetostjo v nekem Drugem času in prostoru. Še več, pokaže, kako figura romskega Drugega začne za zahodni pogled zastopati Balkan kot tak. Na- dalje avtorica trdi – tokrat bolj anga- žirano in manj teoretsko – da tovrstne upodobitve dvojno izključujejo figuro Rominje, a kot se zdi, spregleda užitek, ki ga prinaša tovrstni avtomatizem kul- turne kritike. Njene teze je treba brati na ozadju predhodnega poglavja Slovenski tru- bači: Ekonomije afekta znotraj in on- kraj etno-rasizirane razlike (Sloveni- an Trubači: The Economies of Affect within and beyond Ethno-Racialized Difference) Mojce Kovačič in Ane Hofman, ki prav tako zadeva Druga- čenje Roma in užitek (četudi manj ek- splicitno), a dodaja ključen poudarek, kar zadeva preobrazbe ekonomske in ideološke resničnosti. Avtorici na osnovi etnografije delovanja sloven- skih trubaških skupin ugotavljata, da »etno-rasnega razlikovanja« ni moč razumeti brez upoštevanja družbeno- -ekonomskega razlikovanja ter neo- liberalnega »popodjetništvinjenja« vseh vidikov življenja. Najnovejša zgodovinska premena čage – ki jo ena izmed opisanih skupin postavlja v svoje ime – je torej v tem, da je sama postala blago in obljuba užitka. Čeprav sami pragmatično uporabljajo druž- beno-afektivno močno nabite oznake, kot so »balkanski«, »jugoslovanski«, »slovenski«, »romski« in »ciganski«, ter z njimi povezane glasbene oblike, pesmi, koreografije in podobno, da bi ustvarjali in prodajali afekt, pa so za- držani do romskih glasbenikov »nizke klase«. Ti so dojeti kot problematični, ker, povedano na kratko, s svojo dejavnostjo služijo – in uživajo – namesto »nas«; kradejo »naše« službe in užitek. Kovačič in Hofman tozadev- no pokažeta na razcep v figuri Drugega med dobrim Romom in slabim Ciga- nom. Četudi je historizacija same kon- strukcije Drugega – tj. širših mehaniz- mov neoliberalnega trga, ki izkorišča etno-rasne identitetne formacije in ra- dikalizira neenakosti med »različnimi sloji« (str. 131) – povedna, pa se velja vprašati, ali ne velja tudi obratno: ali se ni nek splošnejši človeški proces iden- tificiranja, ki vztraja onkraj posame- znih družbenih in ideoloških ureditev, polastil mehanizmov neoliberalnega trga in jih na svoj način radikaliziral? V poglavju Agropop e/afekt: Kako sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pop in šala odmevala med ljudmi (E/ Affect Agropop: How Pop and Joke Made People Resonate in the 1980s) Martin Pogačar – kot da bi afektivno- -teoretsko (dejansko spinozistično) načelo o izvorni odprtosti, nevtralnosti oziroma inherentni dvoumnosti afekta pretvoril v metodološko vodilo – pre- tresa pojav in pomene pesmi Samo mi- lijon nas še živi v času, ko je bila aktu- alna, in danes, potem ko je bila izdana priredba. Po Pogačarju je skupina, ki je tudi sicer s »humornim« glasbe- nim, vizualnim in besedilnim izrazom 77 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižna ocena in poročila Blaž Bajič govorila o dozdevno nepomembnih, vsakdanjih in apolitičnih tematikah, v družbenokulturnem prostoru, ki ga je odprla alternativa osemdesetih, uspela s svojo (ne)resnostjo afektivno nago- voriti »milijon« Slovencev in Slovenk. »Zabavna« banalizacija in normaliza- cija »resnega« nacionalizma, osnova- nega na samoviktimizaciji in zgodbi o izjemnosti, je sooblikovala pogoje za poznejšo politično artikulacijo na- cionalističnega razpoloženja. Po drugi strani pa je nova različica obravnavane pesmi skoraj petintrideset let po izvir- niku doživela mešan odziv: »resen« pristop ni (bil) uglašen z »resnostjo« svojega časa. Ob primerjavi obeh raz- ličic pesmi se poglavje izteče v opozo- rilo, da efektov afektov ni moč pred- videti in da, ker podobno velja glede zgodovine, preteklosti ne smemo redu- cirati na nujno predstopnjo sedanjosti. Pa vendar, postavlja se vprašanje, ali nista politična artikulacija pesmi Samo milijon nas še živi in njena priredba re- troaktivno spremenila le naše percep- cije, temveč tudi pesem samo, tako da je resnična preteklost prav zato, ker je (bila) odprta, manj resnična kot ta, ki nam jo posreduje sedanjost? Tudi Alenka Bartulović v poglavju Združeni v sevdalinki? Afektivne aspi- racije po jugoslovanskem prostoru (United in Sevdalinka? Affective Aspi- rations for the Yugoslav Space) sopo- stavi dve obdobji v zgodovini (post) jugoslovanskega prostora, in sicer sko- zi pisanje etno-psihologa Vladimirja Dvornikovića čas med prvo in drugo svetovno vojno ter skozi delovanje begunske glasbene skupine Dertum obdobje jugoslovanskih vojn v devet- desetih letih prejšnjega stoletja. Ob Dvornikovićevem delu pokaže, da je predstava o sicer neenakomerno poraz- deljeni strastnosti Jugoslovanov – in sevdahu kot značilnem afektivnem sta- nju oziroma sevdalinki kot pripadajoči glasbeni obliki – igrala vlogo pri sno- vanju skupne jugoslovanske identitete v prvi Jugoslaviji: ni bila zgolj stvar zahodnega pogleda na balkansko Dru- gačnost; nasprotno, bila je pomembna za občutenje nove nacionalne »duše«, ki bo preseglo notranjo delitev med av- stroogrsko in otomansko preteklostjo. Če naj bi se po obravnavani afektivni kartografiji strastnost Jugoslovanov šibila oziroma krepila z zemljepisno širino, pa ob sprejemu sevdalink za- sedbe Dertum med mladimi v Slove- niji postane jasno, da afekta, ki nastaja ob glasbi, ni moč etno-nacionalno uo- kviriti. Poslušanje je ustvarjalo »inten- zivno izkušnjo, ki povezuje nekdanje jugoslovanske brate in sestre onkraj vsiljenih nacionalnih meja« (str. 47). Slutiti sicer gre, da je Dertum doživel naklonjen sprejem predvsem med »ur- bano«, liberalno usmerjeno mladino, ki je v sevdalinkah, podobno kot do- brega pol stoletja predtem Dvorniko- vić, doživela predvsem »samo sebe«, kar ne bi bilo mogoče brez obstoječih in nastajajočih družbenih pomenov (str. 47). Končajmo na začetku. Poanta, da so afekti brez pomenov slepi (»lažnivi«), pomeni brez afektov pa prazni (pri čemer se »pomen« referira na socio- -simbolni proces, diskurz, besedo), kot je (s parafraziranjem Kanta) Adrian Johnston (2009: 116) povzel Lacanovo razmišljanje o afektu, pravzaprav za- vzema programsko mesto v zborniku Družbena življenja afekta: Postjugo- slovanski razmisleki (Affect‘s Social Lives: Post-Yugoslav Reflections). V uvodnem poglavju Ana Hofman in Tanja Petrović z ozirom na »obljubo« osvoboditve, ki jo prinaša t. i. teorija afekta (predvsem v massumijevski različici), in na »okostenele« pojme družboslovne in humanistične misli namreč zapišeta: »Zavzemamo mesto med dvema prevladujočima strategija- ma: prvo, ki postulira afekt kot katego- rijo za razumevanje/poudarjanje novih oblik političnih skupnosti in pogosto zakriva družbeni konflikt in napetosti, in drugo, ki ogromno razlagalno moč pripisuje ustaljenim družbenim kate- gorijam, v prvi vrsti etno-nacionalnim identitetam, in je tako manj primerna za zaobjemanje nians (post)jugoslo- vanskih družbenih svetov v njihovih hektičnih materialnostih in realnostih« (str. 15). Prav mesto vmesnosti med afektom in pomenom je tisto, ki omo- goča motrenje gibanja – zgodovine med gladkim in neprekinjenim nada- ljevanjem preteklosti v prihodnost ter pogosto teleološko zgodbo o radikal- nem prelomu, človeških življenj med brezupom izgube sveta in upanjem na boljši jutri (pa tudi druge teoretske re- fleksije, ki jih je najti predvsem v uvo- dnem poglavju). Obenem pa prav ome- njena vmesnost »izdaja« afekt, kolikor ga razume povezanega – nikakor pa ne identičnega – s pomenom (refleksijo tega, da vmesnost kot tako omogoča simbolno, pa pustimo za neko drugo priložnost). Drugače rečeno, v zborni- ku potihoma prisotno opažanje, da ču- stva oziroma afekti »lažejo«, predsta- vlja osnovo, da se od laži oddaljimo. Tu se lahko vrnemo k uvodnemu vpra- šanju – ali zbornik »laže«? Z eno be- sedo: seveda. In to je njegova največja odlika, saj prav skozi »laž« proizvede resnico (Realno samo pa, podobno kot afekt, (p)ostaja z(a) besedami). Zato: lažimo se bar još malo … Literatura in viri DOLAR, Mladen: Subjekt, ki se zanj pred- postavlja, da uživa. V: Alain Grosrichard (ur.), Struktura seraja. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1985, 207–228. JOHNSTON, Adrian: Affective Life be- tween Signifiers and Jouis-sens: Lacan’s Senti-ments and Affectuations. Filozofski vestnik 30/2, 2009, 113–141. SOLER, Colette: Lacanian Affects: The function of affect in Lacan’ s work. London in New York: Routledge, 2015. ŽIŽEK, Slavoj: The Paralax View. Cam- bridge in London: The MIT Press, 2006.