V nedeljo, dne 6. novembra 1910 zvečer ob osmih
v veliki dvorani hotela „Union“
v spomin 50 letnice slovenske narodne himne
= »Naprej zastava Slave!« =
skladatelju
DAVORINU JENKOTU
častnemu članu „Glasbene Matice“
ČASTNI VEČER.
Izvajajo se izključno skladbe Davorina Jenkota pod
vodstvom koncertnega vodje g. Mateja Hubada.
Sodelujejo: g. dr. Fran Ilešič, c. kr. profesor, gospa Jeanette pl. Foe-dranspergova (sopran), g. Ljubiša Iličič (tenor), orkester »Slov. Filharmonije«, pomnožen z nekaterimi učitelji in gojenci »Glasbene Matice« in pevski zbor »Glasbene Matice«.
VZPORED:
1. Slavnostni govor. Govori g. dr. Fr. Ilešič.
2.	a)	Pobratimija.	j
b)	Lipa.	> Poje	moški zbor »Glasbene	Matice«.
c)	Na moru.	J
3. Slavnostna uvertura za veliki orkester. Izvaja orkester »Slov. Fil-
harmonije« pod vodstvom kapelnika g. Edvarda Czajaneka.
^	h\	,^runin]'	|	Pesmi s	spremljevanjem klavirja.
c)	Kam?	J	Poje g.	Ljubiša Iličič.
5. a) Na tujih tleh. Dvospev za ženska glasova s spremljevanjem klavirja.
Poje ženski zbor »Glasbene Matice«.
b) Tiha luna. Mešan zbor.
c) »Tanana«. Zbor ciganov iz spevoigre »Vračara«; mešan zbor s spremljevanjem orkestra.
6. »Kosovo«. Uvertura za veliki orkester. Izvaja orkester »Slov. Fil-
harmonije« pod vodstvom kapelnika g. Edvarda Czajaneka.
7.	a)	Mlada Jelka. Romanca za sopran s spremljevanjem klavirja.	Poje
gospa Jeanette pl. F oed ra n spe rgo va. b) Kvartet iz spevoigre »Vračara« s spremljevanjem orkestra. Pojo: gospa Jeanette pl. Foedranspergova, gdč. Angela Maličeva in gg.: Leopold Kovač in Emil Rumpelj.
8. Vabilo. Moški zbor.
9. »Naprej zastava S!ave«> Slovenska narodna himna. Moški zbor.
CENE	PROSTOROM: Sedeži po 1, 2 in 3 K, stojišča	po 60 vin., za dijake
po 20 vin., se dobivajo pri gospe Češarkovi	v Šelenburgovi	ulici
in na večer pri blagajni. Besedilo brezplačno istotam.
Besedilo.
1.	Pobratimija.
Naj čuje zemlja in nebo, kar dans pobratimi pojö!
Naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega : da srce zvesto, kakor zdaj, ostalo bode vekomaj.
In ko ločitve pride čas, na razna pota žene nas:
Tu nä! pobratim, roko mojo, ti mi podaj desnico svojo, da srce zvesto, kakor zdaj, ostalo bode vekomaj.
Beseda dana — vez velja!
Ne zemlje moč, ne moč neb.i in ne pekla ognjena sila vezi ne bode razrušila: saj srca zvesta, kakor zdaj, ostala bodo vekomaj.
Simon Jenko.
Moški zbor, zložena leta 1859. na Dunaju, je sploh prva skladba, ki jo je zložil Davorin Jenko. Po 1848. letu so se Slovenci jeli šele polagoma zavedati svoje narodnosti in narodne samostojnosti. Skozi enajst let po preporodu se je vžigala in slednjič pojavila med slovensko inteligenco narodna navdušenost. Slovenski visokošolci so se začeli družiti in navduševati v narodnem smislu. V tej navdušenosti je prosil Davorin Jenko, kot visokošolec na Dunaju, svojega prijatelja Simona Jenkota, naj bi zložil besede pesmi, ki bi jo Slovenci ob vsakovrstnih sestankih peli in ki bi izražala, da se čutijo sploh Slovence, ter zajedno netila smisel za pobratimstvo jugoslovanskih narodov. Simon Jenko mu je izročil besedilo in Davorin je zložil 1859. leta to pesem, ki se je prvikrat pela na Dunaju v gostilni „zum grünen Zeisig“. Pesem je Slovence toliko navdušiia, da se z Dunaja hitro razširila po vsem Slovenskem. Na Štajerskem posebe, se je smatrala 30 let kot nekak časten „motto“ Slovencev. Z ljubeznijo in navdušenostjo so jo peli na vseh sestankih, shodih in slavnostih ter jo visoko čislali.
O	O
2.	Lipa.
Lipa zelenela je tam v dišečem gaji, s cvetjem me posipala, djal sem, da sem v raji! Veje raztezavala k nebu je visoko; meni pa je do srca segala globoko.
Spavaj draga ljubica! Večno ne boš spala; nova pomlad zelena novi cvet bo gnala. Zopet bodo tičice, tičice presladke,
pesmice prepevale, pesmice pregladke.
Tičite je miljena v senčico vabila; kadar ležal sem pod njo me je ohladila!
Sadaj pa je revica skoraj ovenela, cvetje, perje ljubljeno zima ji odvzela.
Pa boš zopet lipica v senco nas vabila, dragim svojini srčeca miljeno hladila!
Bratje naši se iilade radi v tvoji senci, prsi, čela in glave opletaje z venci!
M. Vilhar.
Tudi to pesem je zložil slavljenec leta 1859 na Dunaju, a po „Po-bratimiji“. Prvotno je bila komponirana za mešan zbor. Prvikrat jo je pelo „Slovensko visokošolsko pevsko društvo". Krasna, čuta polna pesem se je po Slovenskem razširila tako, da je postala narodna last.
O	O
3.	Na moru.
Zložena leta 1807. Izvajalo jo je prvikrat „Beogradsko pjevačko društvo“.
Dunte vetri, dunte s gora
i	planine visokije.
Sred pučine sinjeg mora ladja moja zaman gnije.
Bela jadra zaman stoje naperena kao krila, a mornari tužni broje dane, što jih tuga svila.
Dunte vetri, mili dragi, da ja spasem ladju inoju, nečete li duvat blagi a vi krente burnost svoju
i	razbite ladju moju.
O O
Slavnostno uverturo za veliki orkester je Davorini zložil v Belem-gradu leta 1902. Prvikrat se je izvajala v narodnem gledališču istotam.
O O
4.	Strunam.
Zložena leta 1800. na Dunaju še pred „Naprejem“. Izvajali so jo prvič v „Slovenskem visokošolskem pevskem društvu". Prvotno je zložena za samospev s spremljevanjem klavirja; še le pozneje seje priredila za moški zbor.
Strune, milo se glasite, milo, pesmica, žaluj! Srca bolečine skrite trdosrčni oznanuj;
Kak bledi mi moje lice, kak umira luč oči, kak teko iz njih solzice, ki ljubezen jih rodi.
Od želji kako zdihuje, po nji hrepeni srce, kak mu je veselje tuje, kak od sreče nič ne ve; kak s seboj me vedno vleče, koder hodi njen obraz, kak obličje nje cvetoče v srcu nosim vsaki čas;
in kak ve, ki bi nje hvalo rade pele zanaprej, ak’ se ne usmili kmalo mor’te vtilinit’ vekomej! Te in take ve nosite .tožbe, strune, tja do nje; ako mor’te, omečite neusmiljeno sreč.
Prešeren. O O
5.	Kam?
Zložena 1860. leta
Ko brez miru okrog divjam, prijatli vprašajo me, kam?
Vprašajte raj’ oblak neba, vprašajte raje val morja, kedar mogočni gospodar drevi jih semtertja vihar.
O O
na Dunaju.
Oblak ne ve in val ne kam, kam nese me obup, ne znam, Samo to znam, samo to vem, da pred obličje nje ne smem; in da ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje!
Prešeren
6.	Dve utvi.
Zložena leta 1860. na Dunaju tudi pred „Naprejem".
Dve utvi sta priletele v jezero pod skalni grad, tam plavata družno po vodi, veslata v kristalni hlad.
Jaz gledam skoz okno dve utvi, in v meni utriplje srce, zamišljeno v dneve pretekle, na lice usiplje solze.
F. Levstik.
O O
7.	Na tujih tleh.
Zložena 1899. leta v Belemgradu. Izvajali so jo prvič v narodnem gledališču istotam.
Oj, le šumi, gozd nad mano, senčni gozd na tujih tleh, zdi se mi, da pesem znano poješ o nekdanjih dneh!
Daleč plove misel meni čez planine in ravni: da to gozd je moj zeleni, ki nad mano zdaj vrši!
Da, to spet so trate rodne, ki jih lepših nima svet, polja zrem, vrtove plodne vse, kot bilo prejšnjih let!
Šumi, šumi, gozd zeleni, pesem poj o prešlih dneh .. . Kaj ti veš, kako je meni, ko medlim na tujih tleh!
A. Funt ek.
8.	Tiha luna.
Zložena leta 1860. na Dunaju. Pelo jo je prvikrat „Slovensko visokošolsko
pevsko društvo".
Tiha luna jasno sije, duh moj misli na svoj dom, srce zanjga strastno bije, Bogve, kdaj ga videl bom; vmes so hribi in doline, vmes šumenje bistrih rek, daleč, daleč so planine, daleč Save je iztek.
Srečna zemlja mi domača, drag mi zmir je tvoj spomin, k tebi srce se obrača sred težav in bolečin; sred radostnega veselja, ko se luna mi blišči, biti mi je srčna želja v krilu tvojem slednje dni.
O	O
9.	Zbor ciganov iz spevoigre „Vračara“.
Tanana, tanana, of tanana, da bu liki čušmanda, tanana, tanana, of tanana tinka teto šimkamo da bu liki čušmando of tanana, of tanana.
Nek se čekič ori gdes ciganski zbori; dok ustraje panj
i	naš nakovanj.
Mi cigani odabrani
što nadjemo, to izbrišemo;
bilo ovo, ili ono
sve je nama melem sam.
Spevoigro „Vračara“ je zložil Davorin Jenko leta 1881. v Belemgradu. Uprizorila se je prvič v Belgradskem gledališču. Igrali so jo 40 krat istotam in je še danes na repertoarju Belgradskega in Novosadskega narodnega gledališča.
O	O
„Kosovo.“ Zložena v Belemgradu leta 1872. Tu se je tudi prvikrat svirala. Uvertura spominja na žalostni boj, ki je bilo v njem uničeno srbsko carstvo po Turkih na Kosovem polju leta 1389.
O	O
10.	Mlada Jelka.
Zložena leta 1874. — Besede od M. Bana.
Mlada Jelka ljubi Janka kao život svoj; ma i tajno što ne dodješ meni Janko moj ?
„Več ti nikad, tužna Jelko, doč ne mogu, vaj!
Ob noč straže sa svili strana paze zamak, znaj!“
Ja ču doči bilo straža il ne bilo jih, izmedj noža i pušaka doč ču njihovih.
Da i oluj more digne iz ponorna dna, jednako me, Jelko, čekaj doči ču ti ja.
„Straže oca mög nemilog prevari ču ja, probudit jih niko neče iz duboka sna.
Samo dodji, o moj Janko, samo dodji ti, ja Inače od žalosti lioču t’ umrjeti!“
Dosta, dosta kad se bude polovila noč ja du tiho u ladjici pod zamak ti doč!
Kad ponoči bilo, Janko k zamku vozjaše
i	nemirnom njega dušom Jelka čekaše.
Cekaše ga i čekaše, svu tu dugu noč; veleč: reče, da če doči
i	dojsta če doč.
S bjelom zorom ona nadu svu izgubi več, al i svoju održa joj vjerni Janko rječ:
On pod zamak njoj je došo, on joj stoji tu, al na prsma nož sred grdne rane zabjen 11111!
O	O
. Kvartet iz spevoigre „Vračara“.
Kvartet i/. spevoigre „Vračara“. (Olej 5 c.)
Bože moj, gde sani ja? Ovdje lepše sunce sja.
Kad bi ovo bio san, neka traje noč i dan.
No, ako se ne varani, danas treba, da se venčarn. Ako me rado ima evo
sad vam kažem svima srce ču joj moje dat,
i	z njom ču se ja venčat. Čuješ, čuješ, čuješ li gledaj, gledaj sad, kako btinca boljar mlad.
O O
12.	Vabilo.
Zložena leta 1870. v Cerkljah na Gorenjskem.
Ljubica, pojd’ z menoj, lepa je noč nocoj, bova svat’vala, ljubica, pojd’ z menoj!
Luna naj bode mi priča molčeča, k plesu naj gode mi voda šumeča;
zvezde pa zlate pridejo v svate.
Ljubica, pojd’ z menoj, nič se nikar ne boj!
S. Jenko.
O O
13.	Naprej!
Naprej, zastava Slave, na boj! junaška kri! Za blagor očetnjave naj puška govori!
Draga mati je prosila, roke okol vrata vila, je plakala moja mila: „Tu ostani, ljubi moj!“
Z orožjem in desnico, nesimo vragu grom! Zapisat v kri pravico, ki tirja jo naš dom.
Z Bogom, mati, ljubca, zdrava! Mati mi je očetnjava, ljubca moja: čast in slava, hajd’mo, hajd’mo zanjo v boj!
Naprej!
S. Jenko.
O postanku „Napreja“ piše mojster Davorin Jenko v 3. zvezku letošnjih „Novih akordov“ takole:
„Dne 16. maja 1860. leta je zložil Davorin Jenko pesem „Naprej zastava Slave". Davorin je pri neki priložnosti zaprosil Simona Jenka, da bi zložil pesem, katera bi bila pripravna za koračnico, da se poje pri izletu.
Čez nekoliko dni je dobil Davorin od prerano umrlega Simona pesem „Naprej“. Poskušal je večkrat, da jo komponira, ali ni mogel najti melodije katera bi odgovarjala tekstu. Ves trud je bil zastonj.
16. maja popoldne gre v Baderjevo kavarno, ki je bila blizu vseučilišča. Tukaj je začel čitati staro „Presse“, ki je v podlitsku napadala in grdila slovenski narod načinom, kateri je bil svojstven temu Slovenstvu vedno sovražnemu listu. Ta članek je Davorina tako razsrdil, da je vrgel ta list stran in šel iz kavarne. Na ulici začne naenkrat peti tiho v sebe „Naprej zastava Slave“! Ustavlja se in ves začuden reče: Glej! tako dolgo sem se brezuspešno mučil, da bi dal napev tej pesmi, a sedaj v moji razburjenosti vsled Prešine grdnje na slovenski narod našel sem nenadoma napev pesmi: „Naprej zastava Slave“. Davorin gre v Prater in v gostilni „zum Hirschen“ napiše to pesem tako, kakor se še danes poje.
Prvikrat se je pela v javnosti dne 22. oktobra 1860. 1. na besedi „Slovanskega pevskega društva“ v dvorani pri „Sperlu“ na Dunaju v navzočnosti mnogoštevilnega slovanskega občinstva. Njeni glasovi so elektrizovali vse navzoče občinstvo tako, da odobravanja ni hoteh biti ni konca ni kraja. Takoj na to se je raznesla pesem po vsem Slovenskem ter je malone postala narodno blago. A tudi ostali slovanski narodi so jo brzo sprejeli, in tudi med njimi se je istotako udomačila kakor v Slovencih. Posebno ^ehi in Hrvati niso pozabili pri slavnostnih prilikah na to navduševalno himno. Pruske vojne muzike so jo pri vhodu in izhodu iz Češke 1866. leta svirale, a ruske vojne muzike pri vhodu v Plevno, Sofijo in Kars.“
Pripominjamo, da je himna „Naprej“ izšla tudi v angleškem prevodu.
/V'ver<£
/■*
li um*A
Založila „Glasbena Matica" v Ljubljani. - Tisk J. Blasnika naslednikov.