dr. Bojana Filej, dr. Maja Ebert Moltara,

Marjana Bernot, Brigita Muhič, Blaž Lukšič





Vloga mentorja pri soočanju študenta

zdravstvene nege z oskrbo pacienta ob

zaključku življenja





Novo mesto, 2019

VLOGA MENTORJA PRI SOOČANJU ŠTUDENTA ZDRAVSTVENE NEGE Z

OSKRBO PACIENTA OB ZAKLJUČKU ŽIVLJENJA

PRIROČNIK ZA KLINIČNE MENTORJE



Izdala in založila ©

Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede

Avtorji

dr. Bojana Filej, dr. Maja Ebert Moltara, Marjana Bernot, Brigita Muhič, Blaž Lukšič

Uredil

Gorazd Laznik

Recenzirala

dr. Ljiljana Leskovic

Tehnično uredila

Brigita Jugovič, Bojan Nose





Za jezikovno neoporečnost so odgovorni avtorji.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP)

pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=303001088

ISBN 978-961-94392-8-9 (pdf)



Vsebina



Dr. Bojana Filej

1

Pomen mentorskih kompetenc za kakovostno izvajanje

kliničnega usposabljanja študentov zdravstvene nege



Dr. Maja Ebert Moltara

7

Terminologija paliativne oskrbe



Marjana Bernot

17

Vloga mentorja pri soočanju študenta zdravstvene nege

z oskrbo pacienta ob zaključku življenja



Brigita Muhič

29

Neakutna bolnišnična obravnava pacienta v splošni

bolnišnici Novo mesto



Blaž Lukšič

35

Sočutje izvajalcev zdravstvene nege s pacientom v procesu umiranja





Dr. Bojana Filej

Pomen mentorskih kompetenc za kakovostno izvajanje kliničnega

usposabljanja študentov zdravstvene nege



Povzetek: Mentorski proces je multidimenzionalni koncept, v katerem sodelujejo

mentor, študent in visokošolski učitelj. Da bi usposabljanje študentov potekalo

uspešno in učinkovito in da bi bili doseženi učni cilji, potrebuje mentor ustrezne

kompetence, ki si jih pridobi z izobraževanjem.

Ključne besede: model mentorstva, usposabljanje, kompetence



1 UVOD

Cilj izobraževanja v zdravstveni negi je izobraziti in usposobiti študente skladno

z Direktivo 2013/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. november 2013,

ki spreminja Direktivo 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij, saj se

morajo posodobiti izobraževalne zahteve pri poklicih v reguliranih sistemih zaradi

napredka. Vsebino izobraževanja za medicinske sestre je bilo treba posodobiti

tako, da odseva sodobno stanje v zdravstveni negi, kot so preventivna skrb za

zdravje, dolgotrajna oskrba, zdravstvena nega v patronažnem varstvu,

medkulturnost, razvoj e-zdravja in informacijsko komunikacijskih tehnologij,

varnost pacientov, delovanje na osnovi raziskav in dokazov. Smernica za lažjo

implementacijo sprememb v direktivi v nacionalne učne načrte zdravstvene nege

je postal EFN kompetenčni okvir, ki je bil izdelan ob upoštevanju obstoječih

dokumentov, ki so jih izdelali ICN, WHO, Tunning project. Posebna pozornost je

bila namenjena razvoju kompetenc (EFN smernice za implementacijo člena 31 o

medsebojnem priznavanju poklicnih kvalifikacij glede na Direktivo 2005/36/ EC,

dopolnjeno z Direktivo 2013/55/ EU, 2015).



2 MENTORSKI PROCES

Izobraževanje študentov zdravstvene nege je usmerjeno v doseganje strokovnih

kompetenc pred vstopom v profesijo zdravstvene nege, izobraževalne institucije pa

morajo zagotoviti, da bodo nove diplomirane medicinske sestre izvajale varno in

kakovostno zdravstveno nego. Polovica izobraževalnega programa zdravstvene

nege je namenjena kliničnemu usposabljanju, ki poteka pod okriljem kliničnega

mentorja. Zato je vloga kliničnega mentorja nadvse pomembna, saj mora mentor

zagotoviti, da bo študent prejel pomoč pri učenju in razvijanju kompetenc, ki jih

potrebuje. Uspešen mentorski proces mora potekati v podpornem učnem okolju, v

katerem poteka kontinuirano spremljanje in ocenjevanje pridobljenega znanja in

spretnosti (Norton, 2008).

Osnovni namen mentorstva je nuditi podporo manj izkušenemu posamezniku, da

bi pridobil ustrezno znanje in kompetence (Grossman, 2007) ter opolnomočenje

študentov, da bodo izvajali strokovno, odgovorno in kakovostno zdravstveno nego

(Bradbury - Jones, Sambrook in Irvine, 2007).

1





Mentoriranje vključuje tudi pomoč študentom pri premagovanju težav,

razpravljanje o problemih in doseganje ciljev (Macafee, 2008).

V mentorskem procesu prihaja do sodelovanja med mentorjem, študentom in

visokošolskim učiteljem (Wu idr., 2015). Visokošolski učitelj ali oseba, ki je

zadolžena za organizacijo in izvedbo kliničnega usposabljanja, ima pomembno

vlogo, saj mora poskrbeti, da bosta tako študent kot tudi klinični mentor imela

ustrezne informacije o kompetencah, ki jih študent mora v določenem kliničnem

okolju pridobiti, in o kriterijih spremljanja ter ocenjevanja pridobivanja

kompetenc še pred začetkom kliničnega usposabljanja. Pomembna so srečanja

med udeleženimi v mentorskem procesu (Broadbent idr., 2014; Taylor idr., 2015;

Helminen idr., 2016). Čuk, Trobec in Žvanut (2014) so z raziskavo v štirih

psihiatričnih bolnišnicah ugotovili, da bo treba še veliko postoriti na področju

komunikacije med učitelji in študenti, saj to bistveno vpliva na vzdušje, potrebno

za kakovostno učenje in poučevanje v kliničnem okolju

Z dobro organiziranim kliničnim usposabljanjem študenti pridobijo sposobnost

kritičnega razmišljanja, klinične presoje in odločanja, pridobijo spretnosti in

znanje ter etično držo. Klinično usposabljanje vpliva tudi na študentovo

socializacijo, profesionalizacijo, razvoj kompetenc, zadovoljstvo in odnos (Bifftu

idr., 2018).

Modeli mentorstva so v slovenskem prostoru različni, kar je odvisno od številnih

faktorjev, kot so npr. število študentov, kadra v izobraževalni instituciji,

oddaljenost učnega zavoda od sedeža izobraževalne institucije, zahteve učnega

zavoda, število mentorjev v učnih zavodih. Možnosti izvajanja mentorstva v

izobraževanju diplomiranih medicinskih sester / diplomiranih zdravstvenikih so

naslednje:

- mentor uči spretnosti tako, da je prisoten v učnem zavodu ves čas trajanja

kliničnega usposabljanja,

- mentor je prisoten v kliničnem okolju vsak dan, vendar le določeno časovno

obdobje,

- mentor je prisoten le občasno – pred začetkom in ob zaključku kliničnega

usposabljanja in ob reševanju nastalih problemov v učnem zavodu.



3 MENTOR

Mentor ni le oseba, ki bo študenta usposobila za instrumentalni način dela, ampak

lahko pomembno vpliva na študentovo kariero in pomaga pri njegovi strokovni

rasti (Al-Hamdan idr., 2014; Edgecombe, Jennings in Bowden, 2013).

Mentor mora poleg strokovnega znanja in usposobljenosti imeti tudi določene

osebnostne lastnosti in kot navajajo Bifftu idr. (2018), so osebnostne lastnosti

ključne za kakovost kliničnega poučevanja. Menijo tudi, da mora biti mentor

sposoben vzpostaviti ravnovesje med teoretičnim znanjem in aplikacijo teorije v

klinično okolje. Boyd in Lawley (2009) menita, da je mentor ključen za prenos

abstraktnih konceptov v realno okolje.

Ena izmed pomembnih nalog kliničnega mentorja je ocenjevanje študentovega

napredka v razvijanju in pridobivanju ustreznih kompetenc, saj lahko, kot

navajajo Meden, Kvas in Hoyer (2017), na podlagi pomanjkljivo opredeljenih

2





kriterijev spregledamo neuspešnega študenta, ki bo nevaren v kliničnem okolju. S

svojo raziskavo so ugotovili, da bi se morali klinični mentorji na klinično

usposabljanje načrtno pripraviti, da jim primanjkuje časa za mentoriranje in da je

zadovoljstvo z ocenjevanjem večje, če to poteka sprotno in ne kot samo končno.

Zakšek idr. (2008) ugotavljajo, da je proces ocenjevanja študentov na kliničnem

usposabljanju zahteven in da si klinični mentorji za ocenjevanje vzamejo premalo

časa. Hunt idr. (2012) v svoji raziskavi ugotavljajo, da ni jasnih kriterijev za

objektivno oceno napredovanja študenta na kliničnem usposabljanju in da

mentorji neradi ocenijo študenta kot neuspešnega, predvsem zaradi strahu pred

njihovimi pritožbami. Immonen idr. (2019) menijo, da mora biti ocenjevalni proces

objektiven, da se morajo upoštevati različne oblike in orodja in da pri tem morajo

sodelovati mentor, študent in visokošolski učitelj, saj ima vsak svojo vlogo v

procesu.

Študenti so ocenjeni na osnovi odgovora na postavljeno vprašanje, opazovanja,

pisnih nalog, samoocene, povratne informacije mentorja, ocene drugega osebja in

pacienta (Immonen idr., 2019).

Razlogi za neučinkovito mentorsko vlogo, kot ugotavlja Čuk idr. (2014), so v

organizaciji dela, pomanjkanju človeških virov, pomanjkanju časa in opravljanju

večjih del istočasno. Neučinkovitost pa se kaže tudi na pomanjkanju izobraževanja

na področju mentoriranja.

Različni avtorji navajajo različne mentorske kompetence (Mogan in Knox, 1987;

Whittaker in Cartwright, 2000; Buchel in Edwards, 2005; Haidar, 2007;

Jokelainen idr., 2013; Wu idr., 2015), kot npr. komunikacijske sposobnosti,

sposobnost poslušanja in slišanja, sposobnost refleksije in konstruktivnega

dajanja povratne informacije, sposobnost empatije in zaupanja, kritičnega

razmišljanja in etičnega odločanja, sodelovanja, poštenosti do sebe in drugih.

Mentorji se morajo zavedati, da za učinkovito mentoriranje potrebujejo ustrezne

kompetence, da bi lahko odigrali uspešno vlogo v mentorskem procesu (Bifftu,

2018).



4 RAZVOJ MENTORSKIH KOMPETENC

V letu 2018 je Visoka zdravstvena šola v Celju pridobila evropski raziskovalni

projekt QualMent (Quality mentorship for developing competent nursing

students), ki je bil izbran v okviru programa ERASMUS+, Strateška partnerstva

v visokošolskem izobraževanju, z namenom razviti kompetence mentorjev za

kakovostno izvajanje kliničnega usposabljanja ter za pridobivanje kompetenc

študenta. Naloga vseh partnerjev v projektu (Visoka zdravstvena šola v Celju –

nosilec projekta, Univerza v Oulu (Finska), Univerza Alicante (Španija), Univerza

zdravstvenih ved (Litva), Evropska federacija združenj medicinskih sestre – EFN)

je bila proučiti proces mentorstva v vsaki državi, da bi na osnovi ugotovljenega

stanja razvili model mentorskih kompetenc. K sodelovanju so bile povabljene vse

izobraževalne institucije, ki izobražujejo diplomirane medicinske sestre /

diplomirane zdravstvenike (sedem fakultet in ena visoka šola). K sodelovanju so

pristopili Univerza v Novem mestu Fakulteta za zdravstvene vede, Fakulteta za

zdravstvene in socialne vede Slovenj Gradec, Fakulteta za zdravstvo Angele

3





Boškin Jesenice, Alma Mater Europaea – ECM in Visoka zdravstvena šola v Celju.

Dve fakulteti znotraj univerz sta sodelovanje zavrnili, ena na povabilo ni

odgovorila.

V sklopu raziskave so bili zbrani podatki o načinu izvajanja mentorstva (navodila

/ pravilnik, za izvajanje klinične prakse, ocenjevanje študenta, vrste ocen, kriteriji

ocenjevanja, spremljanje pridobljenih kompetenc, načinih poteka evalvacijskega

procesa kliničnega usposabljanja in uporabljene metode), o mentorjih (izobrazba,

pogoji in način izbora mentorja v učnem zavodu, strokovno izpopolnjevanje,

usposobljenost za ocenjevanje), o organizaciji in financiranju mentorstva

(pogostost izvajanja strokovnega izpopolnjevanja).

Ugotovili smo, da proces mentorstva v sodelujočih institucijah poteka različno.

Pogoje, ki jih mora izpolnjevati klinični mentor, določijo katedre za zdravstveno

nego, vodstvo fakultete in / ali senat šole. Klinične mentorje imenujejo učni zavodi

sami, pri tem pa vsi upoštevajo stopnjo izobrazbe. Zahteve po delovnih izkušnjah

in osebnostnih značilnostih kliničnega mentorja so različne, vsi mentorji pa se

morajo pred pričetkom mentoriranja udeležiti strokovnega izpopolnjevanja.

Vsebine usposabljanj so različne. Način ocenjevanja študentov in njihovih

pridobljenih kompetenc je različen. Vse institucije imajo knjižice z navedenimi

postopki in posegi, v njih je možno spremljati napredek razvoja študentovih

kompetenc. Financiranje kliničnega usposabljanja študentov je različno, prav tako

tudi nagrajevanje mentorjev v učnih zavodih.

Na osnovi ugotovitev stanja procesa mentoriranja v sodelujočih državah in

posledično potreb po razvoju kompetentnih mentorjev za kakovostno izvajanje

kliničnega usposabljanja ter za pridobivanje kompetenc študenta, ob upoštevanju

raziskovalnih dokazov, je oblikovan model mentorstva. Model je sestavljen iz treh

delov – za pridobivanje individualnih mentorskih kompetenc na delovnem mestu,

za pridobivanje kulturnih kompetenc in kompetenc za podporo učnemu procesu

oz. procesu mentoriranja.

Model mentorstva je bil osnova za razvoj programa usposabljanja za pridobitev

mentorskih kompetenc na osnovi naprednih znanj. Program usposabljanja je

sestavljen iz treh modulov - modul 1: Uvod v mentorstvo v zdravstveni negi, modul

2: Kulturna in jezikovna raznolikost študentov zdravstvene nege v mentorskem

procesu in modul 3: Kompetence mentorjev za ocenjevanje in refleksivno razpravo.

Usposabljanje obsega 60 pedagoških ur, od tega bo 30 ur potekalo preko sistema

za upravljanje e-izobraževanja (virtualne ure). Usposabljanje se bo začelo v

mesecu februarju 2020.



5 ZAKLJUČEK

Mentoriranje je kompleksen in dinamičen proces usposabljanja študentov, ki

zahteva kompetentnega mentorja. Mentor potrebuje znanja za razvoj mentorskih

kompetenc, s katerimi bo prispeval k strokovni rasti študenta zdravstvene nege,

k doseganju učnih ciljev in bo sposoben integracije teorije in prakse.



4





LITERATURA

1. Al-Hamdan, Z., Fowler, J., Bawadi, H., Morrie, P., Summers, L. in Dowsett D.

(2014). Student nursesʼ perceptions of a good mentor: a questionnaire survey

of student nurses in the UK, USA and Jordan. IJHSS, 4 (3), 248–256.

2. Bifftu, BB., Dachew, BA., Tiruneh, BT., Ashenafie, TD., Tegegne, ET. in

Worku, WT. (2018). Effective Clinical Teaching Behaviours Views of Nursing

Students and Nurse Educators at University of Gondar, Northwest Ethiopia:

Cross-Sectional Institution Based Study. Journal of Caring Sciences, 7 (3),

119–123.

3. Boyd, P. in Lawley, L. (2009). Becoming a lecturer in nursing education: The

work-place learning of clinical experts as newcomers. Learning in Health and

Social Care, 8 (4), 292–300.

4. Bradbury - Jones, C., Sambrook, S. in Irvine, F. (2007). The meaning of

empowerment for nursing students: a critical incident study. JAN, 59 (4), 342–

351.

5. Broadbent, M., Moxham, L., Sander, T., Walker, S. in Dwyer, T. (2014).

Supporting barchelor of nursing students within the clinical environment:

perspectives of preceptors. Nurse Education in Practice, 14 (4), 403–409.

6. Buchel, TL., in Edwards, FD. (2005). Characteristics of effective clinical

teachers. Journal of Family Medicine, 37 (1), 30–35.

7. Čuk, V., Trobec, I. in Žvanut, B. (2014). The development of students’

competences from the perspective of a clinical environment and mentor’s role.

Revija za zdravstvene vede, 1 (2), 44–56.

8. Directive 2005/36/EC on the recognition of professional qualifications. (2005).

Official Journal of the European Union, L 255, pp. 22–142. Pridobljeno

10. 11. 2019, s http/eurlex. europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:

2005:255:0022:0142:EN:PDF.

9. Directive 2013/55/EU of the European Parliament and of the Council. (2013).

Official Journal of the European Union, L354/132. Pridobljeno 10. 11. 2019, s

http/eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:32013L005&

from=EN.

10. Edgecombe, K., Jennings, M. in Bowden, M. (2013). International nursing

students and what impacts their clinical learning: literature review. Nurse

Education Today, 33 (2), 138–142.

11. EFN smernice za implementacijo člena 31 o medsebojnem priznavanju

poklicnih kvalifikacij glede na Direktivo 2005/36/EC, dopolnjeno z Direktivo

2013/55/EU. (2015). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege

Slovenije. Pridobljeno 10. 11. 2019, s https://www.zbornica-zveza.si/sites/

default/files/doc_attachments/efn_smernice_za_objavo_na_spletni_strani_17_

7_2015.pdf.

12. Grossman, SC. (2007). Mentoring in Nursing. A Dynamic and Collaborative

Process. New York: Springer Publishing Company.

13. Haidar, E. (2007). Coaching and mentoring nursing students. Nursing

management, 14 (8), 32–35.

14. Helminen, K., Tossavainen, K. in Turunen, H. (2014). Assessing clinical

practice of student nurses: Views of teachers, mentors and students. Nurse

Education Today, 34 (8), 1161–1166.

5

15. Immonen, K., Tomietto, M., Kääriäinen, M., Kaučič, B.M., Filej, B. Riklikiene,

O. idr. (2019). Assessment of nursing students' competence in clinical practice:

a systematic review of reviews. International Journal of Nursing Studies,

[Online ed.], 31. 8. 2019, art. 103414.

16. Jokelainen, M., Jamookeeah, D., Tossavainen, K. in Turunen, H. (2013).

Mentorship provision for student nurses: conceptions of Finnish and British

mentors in healthcare placements. Journal of Nursing Education and Practice,

3 (2), 41–53.

17. Macaffee, DA. (2008). Is there a role for mentoring in surgical specialty

training? MED TEACH, 30 (2), 55–59.

18. Meden, B., Kvas, A. in Hoyer, S. (2017). Opisna raziskava mnenj in stališč

študentov zdravstvene nege ter kliničnih mentorjev glede ocenjevanja

kliničnega usposabljanja. Obzornik zdravstvene nege, 51 (4), 320–327.

19. Mogan, J. in Knox, JE. (2007). Characteristics of »best« and »worst« clinical

teachers as perceived by university nursing faculty and students. JAN, 12,

331–337.

20. Norton, L. (2008). Handbook for teaching and learning in higher education.

Enhancing academic practice. Assessing student learning. 3rd ed. Taylor

&Francis e-Library, 132–146.

21. Taylor, M., Brammer, JD., Cameron, M. in Perrin. CA. (2015). The sum of all

parts: an Australian experience in improving clinical partnerships. Nurse

Education Today, 35 (2), 297–303.

22. Whittaker, M. in Cartwright, A. (2000). The Mentoring Manual. Aldershot,

Hampshire: Brookfield, VT: Gower.

23. Wu, V., Enskär, K., Lee, C. in Wang, W. (2015). A systematic review of clinical

assessment for undergraduate nursing students. Nurse Education Today, 35

(2), 347–359.

24. Zakelšek, T., Rebec, D., Skočir, H., Karnjuš, I. in Trobec, I. (2008). Ocenjevanje

klinične prakse študentov zdravstvene nege in babištva. Obzornik zdravstvene

nege, 42 (1), 35–39.





6





Dr. Maja Ebert Moltara

Terminologija paliativne oskrbe



Povzetek: Paliativna oskrba je mlada strokovna veda, ki si v našem prostoru še

utrjuje svoje mesto. Z njenim razvojem in vključevanjem v temeljenje medicinske

vede so se pojavili številni izrazi, ki so pogosto nejasno opredeljeni ali pa se jih

neustrezno medsebojno zamenjuje. To lahko vodi v medsebojno nerazumevanje in

tudi do strokovnih napak. Pojmi, ki se uporabljajo v oskrbi neozdravljivo bolnih,

so jasno opredeljeni. Pomembno je, da o tem strokovnjake in tudi laike

izobražujemo in jih podpiramo pri ustrezni rabi izrazoslovja. Tako lahko vplivamo

ustrezen razvoj stroke, njene integracije v zdravstveni sistem in tudi sprejemanje

pri uporabnikih.

Ključne besede: izrazoslovje, paliativna medicina, paliativna zdravstvena nega,

podporna terapija



1 UVOD

Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (SZO, WHO) in Državnega

programa paliativne oskrbe Slovenije paliativna oskrba predstavlja aktivno

celostno obravnavo bolnika s kronično neozdravljivo boleznijo, ne glede na njegovo

starost ali druge značilnosti, ter podporo njegovih bližnjih. Podrobneje se jo

opredeljuje kot celostno obravnavo bolnikovih simptomov (telesnih, psiholoških,

socialnih, duhovnih) in sočasno podporo bolnikovim bližnjim (med bolnikovo

boleznijo ter v obdobju žalovanja). Zanjo je značilen timski pristop pri obravnavi

in zagotavljanje podpornega sistema, ki omogoča bolniku čim bolj aktivno in polno

življenje vse do smrti. Življenja in smrt sprejema kot naraven proces, ki se ga ne

skrajšuje in se ga po nepotrebnem niti ne podaljšuje, temveč skrbi za čim boljšo

kakovost življenja bolnika (WHO, 2002, Državni program, 2010). Vsi ti pristopi

vplivajo na sam potek osnovne bolezni in lahko vplivajo tudi na dolžino življenja.



2 ZGODOVINA

Izraz paliativna oskrba izhaja iz latinske besede »palliare«, ki v prevodu pomeni

»ogrinjalo«. Njeni začetki segajo v 60. leta, ko je v Združenem kraljestvu Cicely

Saunders ustanovila nevladno hospic gibanje za pomoč umirajočim in postavila

temelje interdisciplinarnega pristopa v obravnavi bolnikov. V enakem obdobju je

pomemben mejnik v odnosu do umirajočih je v Združenih državah Amerike

postavila s svojim delom tudi Elisabeth Kübler-Ross, avtorica knjige Death and

Dying. A vseeno, oskrbo umirajočih je v bolnišnično okolje pripeljal šele kanadski

zdravnik Balfour Mount v 70. letih in novo medicinsko stroke poimenoval

paliativna oskrba. To so bili začetki razvoja paliativne oskrbe kot akademske

veje, ki se je do današnjih dni v svetu postavila ob bok ostalim temeljnim

medicinskim strokam oziroma se je z njimi pričela aktivno prepletati (Loscalzo,

2008). Izraz podporna terapija se je razmahnil šele v 90. letih, predvsem ob podpori

mednarodne organizacije Multinational Association of Supportive Care in Cancer

7





(MASCC), ki je začela z intenzivnim raziskovalnim delom na področju

obvladovanja simptomov.



3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV

Za natančno razumevanje osnove definicije paliativne oskrbe moramo jasno

opredeliti osnovne pojme v oskrbi neozdravljivo bolnih. Hkrati pa je prav, da

poznamo tudi ostale pogoste izraze, ki se v našem okolju pojavljajo (Ebert Moltara

M. idr., v tisku).



3.1 Osnovni pojmi

Neozdravljiva bolezen je kronično obolenje, ki ga kljub napredku medicine, še ne

znamo popolnoma pozdraviti (npr. napredovali rak, KOPB, kronično srčno

popuščanje, ALS, multipla skleroza …). Zdravljenje tudi neozdravljivih bolezni je,

vsaj v začetnem obdobju, vzročno (v osnovno bolezen usmerjeno zdravljenje) in

simptomatsko. Vzročnemu zdravljenju rečemo tudi specifično zdravljenje. Glavni

namen je podaljševanje življenja in zmanjševanje bremena bolezni. Simptomsko

zdravljenje imenujemo tudi podporno zdravljenje, katerega glavni cilj je

zagotavljanje kakovosti življenja. V zadnjem času pa imamo vse več dokazov, da z

večjo kakovostjo življenja pozitivno vplivamo na dolžino življenja (Grašič Kuhar in

Ebert Moltara, 2018).

Paliativna oskrba tako predstavlja aktivno celostno obravnavo bolnikovih

simptomov in težav (telesnih, psiholoških, socialnih, duhovnih), podporo

bolnikovim bližnjim med bolnikovo boleznijo ter v obdobju žalovanja, timski

pristop pri obravnavi, zagotavljanje podpornega sistema, ki omogoča bolniku čim

bolj aktivno in polno življenje vse do smrti, sprejemanje življenja in smrti kot

naravnega procesa, ki se ga ne skrajšuje, se ga pa tudi po nepotrebnem ne

podaljšuje, in skrb za čim boljšo kakovost življenja bolnika, kar lahko vpliva tudi

na sam potek osnovne bolezni (WHO, 2002).

SZO definicija paliativne oskrbe je ena izmed najpogosteje uporabljenih definicij,

vendar pa imajo večje organizacije, kot sta NCCN (National Comprehensive

Cancer Network) in CAPC (Center to Advance Palliative Care), sebi lastne

definicije, ki pa se v osnovnem sporočilu ne razlikujejo.

Za naše okolje velja omeniti tudi opredelitev paliativne oskrbe Zavoda za

zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki paliativno oskrbo označuje kot

obravnavo po zaključenem specifičnem zdravljenju (Okrožnica ZAE 26/14, b.d.).

Paliativna oskrba ni sinonim za paliativno medicino ali paliativno nego. Paliativna

medicina predstavlja le del paliativne oskrbe. Gre za posebno področje medicinske

obravnave, ki jo izvaja zdravnik in vključuje oskrbo telesnih, psiholoških, socialnih

in duhovnih težav bolnikov z napredovalo neozdravljivo boleznijo in njegovih

bližnjih. Paliativna zdravstvena nega prav tako predstavlja le del paliativne

oskrbe. Gre za posebno področje zdravstvene nege, ki temelji na značilnostih in

ciljih paliativne oskrbe s ciljem izboljšati kakovost življenja (Državni program,

2010).

8





3.2 Drugi pogosto uporabljeni pojmi

Pogosto uporabljena izraza v našem okolju sta tudi paliativno podporno

zdravljenje in paliativni pristop. Prvi je nastal z željo detabuizacije paliativne

oskrbe. Izraz naj bi se razumel kot zdravljenje, aktivno delovanje. Številni so

namreč menili, da izraz oskrba pomeni bolj spremljanje in opazovanje, kar pa pri

paliativni oskrbi, ki je aktivna podpora bolnikom, nikakor ne drži. Drugi izraz pa

se je razvil na pobudo iz tujine, ki paliativno oskrbo postavlja še v širši kontekst.

Oba izraza se v našem prostoru veliko uporabljata in imata številne zagovornike.

Paliativno podporno zdravljenje je izraz, ki je v osnovi opredeljen zelo podobno kot

sam izraz »paliativna oskrba«, le da naj bi imel zaradi dodatne besede »podporno«

mehkejši prizvok in naj bi bil zato bolnikom in njihovim svojcem prijaznejši. Z

enakim razlogom v našem okolju v oskrbi neozdravljivo bolnih pogosto srečujemo

tudi izraz »bolnik potrebuje dobro podporno terapijo« (ang. best supportive care),

ki dejansko v teh primerih pomeni paliativno oskrbo (Hui idr., 2014).

Paliativni pristop je izraz, ki obsega vse značilnosti paliativne oskrbe in hkrati

poudarja tudi razumevanje vrednot življenja in sprejemanja smrti kot sestavnega

dela življenja na nivoju družbe. Z ustrezno koordinacijo oskrbe zagotavlja potrebno

raven zdravstvenih storitev kljub razdrobljenosti posameznih elementov sistema.

Izhaja iz razmišljanja, da se obravnavo pripelje do bolnika, ki je zaradi same

napredujoče bolezni pogosto izčrpan in utrujen (Lopuh 2016; Lunder 2003).



4 TERMINOLOGIJA VSEBINSKEGA IZVAJANJA PALIATIVNE OSKRBE

Izvajanje paliativne oskrbe mora biti celostno, neprekinjeno, individualno,

prilagojeno bolnikovim potrebam in integrirano v ostale temeljne medicinske

stroke.



4.1 Celostna paliativna oskrba

Celostna paliativna oskrba pomeni obravnavo bolnika kot celote, kot osebe s

telesnimi, psihičnimi, socialnimi in duhovnimi potrebami (Slika 1). Z

napredovanjem neozdravljive bolezni se običajno povečuje breme težav, ki so

praviloma večdimenzionalne in zato potrebujejo tudi timski pristop (Grašič Kuhar

in Ebert Moltara, 2018).





9



Slika 1: Celostna obravnava bolnika z neozdravljivo boleznijo.



Vir: Grašič Kuhar, C. in Ebert Moltara, M. (2018). Podporna in paliativna oskrba.

Onkologija: učbenik za študente medicine.

Za uresničevanje celostnega paliativnega pristopa je ključnega pomena timska

organizacija vseh, ki se vključujejo v oskrbo bolnika. Bolnik v paliativni oskrbi ne

potrebuje zgolj zdravstvene in negovalne oskrbe, temveč tudi psihološko, socialno

ter duhovno podporo. Člane ožjega paliativnega tima predstavljajo zdravnik in

medicinske sestre, v oskrbo pa se, glede na težave in potrebe bolnika ter njegovih

bližnjih, vključujejo tudi sodelavci drugih strok (psiholog, delovni terapevt,

socialni delavec, duhovnik, fizioterapevt, farmacevt, dietetik, prostovoljci …). Delo

vseh članov usklajuje koordinator paliativne oskrbe, ki je ključnega pomena tudi

pri izvajanju neprekinjene paliativne oskrbe, saj usklajuje kraj, čas in trajanje

obravnave glede na bolnikove težave in potrebe bližnjih v dani situaciji. Vsi člani

paliativnega tima morajo imeti poleg dodatnega poglobljenega kliničnega znanja

in veščin tudi ustrezne komunikacijske spretnosti. Pri zagotavljanju paliativne

oskrbe so ključni tudi bolnikovi bližnji, ki jih je potrebno zgodaj in aktivno

vključevati v bolnikovo obravnavo.



4.2 Neprekinjena paliativna oskrba

Pomeni bolniku prilagojeno individualno neprekinjeno obravnavo glede na njegove

potrebe, ne glede na to, kdaj ali kje je obravnavan (bolnišnica, dom starejših

občanov, doma). Oskrba mora potekati koordinirano in strokovno.

10





4.2.1 Osnovna paliativna oskrba

Izvaja se na vseh ravneh zdravstvenega sistema in socialnega varstva: v

bolnišnicah, zdravstvenih domovih, na domu pacienta, centrih za rehabilitacijo,

pri izvajalcih institucionalnega varstva, nevladnih organizacijah. Izvajajo jo

strokovni delavci, ki so za to področje dela ustrezno dodatno usposobljeni. Osnovna

paliativna oskrba se prične z ugotavljanjem potreb bolnika in bližnjih ter

pravočasnim načrtovanjem najbolj optimalne oskrbe. Potek bolezni lahko

spremljajo številni zapleti, bolniki lahko postanejo psihološko ranljivi, kopiči se

socialna problematika. Z napredovanjem bolezni se stopnjujejo težko obvladljivi

simptomi, pojavljajo pa se lahko manj pričakovane težave. Ko tovrstnih zapletov

ni moč razrešiti z osnovnimi pristopi, moramo vključiti specializirano paliativno

oskrbo.



4.2.2 Specializirana paliativna oskrba

Zagotavlja oskrbo tudi, ko z osnovnimi pristopi ni več mogoče olajšati

najkompleksnejših težav. Te dejavnosti ne nadomeščajo osnovne paliativne

oskrbe, temveč jo podpirajo in dopolnjujejo. Specializirano paliativno oskrbo lahko

izvajajo za tako delo dodatno izobraženi timi za paliativno oskrbo v specializiranih

bolnišničnih enotah, na pacientovem domu (mobilni paliativni timi), v ustanovah

za dnevno oskrbo, ambulantnih klinikah, izvajalcih institucionalnega varstva v

dnevnih in celodnevnih oblikah in hospicih.



4.3 Integrirana paliativna oskrba

Predstavlja sočasno paliativno oskrbo bolnika s standardnim specifičnim

zdravljenjem. Sinergistično delovanje ima učinek na boljšo kakovost življenja in

posledično lahko tudi na daljše preživetje (Hui, 2016).

Danes v najboljših zdravstvenih centrih sveta inegrirana paliativna oskrba

predstavlja del osnovne oskrbe. Večino akreditacij, ki zagotavljajo kakovost

izvajanja paliativne oskrbe, predvideva vključevanje paliativne oskrbe v temeljne

klinične stroke medicine tako na področju izobraževanja, raziskovanja kot

kliničega dela (ambulantno, hospitalno) (Partridge idr., 2014; Hui idr., 2015;

Bruera idr., 2012).



5 TERMINOLOGIJA ČASOVNEGA IZVAJANJA PALIATIVNE OSKRBE

Bolnik in njegovi bližnji z napredovanjem bolezni prehajajo skozi več faz bolezni,

v katerih je izvajanje paliativne oskrbe različno in sicer zgodnjo paliativno oskrbo,

pozno paliativno oskrbo, obdobje oskrbe umirajočega (Slika 2).





11





Slika 2: Obdobja paliativne oskrbe.



Vir: Ebert Moltara, M. (2019). Uvod v paliativno oskrbo. Sodobni izzivi onkološke

farmacije.



5.1 Obdobje zgodnje paliativne oskrbe

je obdobje, ko se izvajanje paliativne oskrbe aktivno prepleta s specifičnim

zdravljenjem (npr. v onkologiji sočasno s sistemsko terapijo). S tem želimo vplivati

na izboljšano kakovost življenja bolnikov, učinkovitost zdravljenja in trajanje

preživetja. Prve dokaze o učinkovitosti zgodnje paliativne oskrbe izhajajo iz leta

2010 objavljene dobro zasnovane mednarodne raziskave na bolnikih z

napredovalim pljučnim rakom (Temel idr., 2010). Sledilo ji je več dodatnih

raziskav, ki so te prvotne rezultate potrdile in dopolnile z novimi spoznanji

(Zimmermann, 2014; Bakitas idr., 2015), tudi za neonokološke bolnike (Higginson

idr., 2014). V onkologiji je izvajanje zgodnje paliativne oskrbe najučinkovitejše pri

bolnikih s predvidenim kratkim preživetjem, pri bolnikih s kompleksnimi

simptomi, vendar se mora začeti izvajati zgodaj v poteku neozdravljive bolezni in

v primernih časovnih intervalih (Grašič Kuhar in Ebert Moltara, 2018; Ebert

Moltara, 2019). Zgodnja paliativna oskrba zajema izvajanje kompleksnih

intervencij, kot so podpora pri razumevanju bolezni (prognoza, vzrok,

napredovanje ...), urejanje simptomov (telesno, psihološko, socialno in duhovno),

pomoč pri odločitvah (zdravljenje raka, prehrana, aktivnosti ...), skrb za

neprekinjeno oskrbo (mreža, sodelovanje, povezovanje), podpora bližnjim (pogovor

z bolnikom, pomoč, poučevanje ...), priprava na zadnje obdobje življenja (družina,

želje, možnosti ...), duhovne vidike (lasten pomen bivanja, zapuščina ...). Nekatere

vsebine se izvajajo redno (pregled trenutnih telesnih težav), nekatere pa je treba

12



pravočasno in postopno vpeti v proces spremljanja in podpore bolnika skozi čas

(Hui idr., 2013).



5.2 Obdobje pozne paliativne oskrbe

je obdobje, ko se breme bolezni stopnjuje in časovno običajno sovpada z

neučinkovitostjo ali izčrpanostjo specifične terapije (npr. sistemska terpija ne

učinkuje ali ni več na voljo). Traja različno dolgo, odvisno od vrste osnovne bolezni

in od trenutnega stanja bolnika. V tem obdobju je skrajni čas, da v ospredje stopi

celostna oskrba in se aktivno vkjučijo svojci, če se to ni zgodilo že prej (Grašič

Kuhar in Ebert Moltara, 2018).



5.3 Obdobje oskrbe umirajočega

predstavlja za bolnika zadnje obdobje paliativne oskrbe in ga časovno opredelimo

kot zadnje dneve oziroma tedne življenja. Oskrba umirajočega oziroma umiranje

ni sinonim za paliativno oskrbo. To je obdobje, v katerem je naš glavni cilj

predvsem zagotavljanje bolnikovega udobja in dostojanstva brez nepotrebnega

izvajanja posegov in aktivnosti, ki bi negativno vplivale na bolnikovo kakovost

življenja. Posebna skrb mora biti namenjena tudi bolnikovim bližnjim (Hui idr.

2014; Červek 2009).



5.4 Ostali pojmi vezani na časovno obdobje paliativne oskrbe

V vsakdanji uporabi zasledimo tudi nekaj preostalih izrazov, ki je prav, da jih

poznamo oziroma da poznamo njihovo uporabo.



5.4.1 Hospic oskrba

Hospic oskrba je celostna oskrba neozdravljivo bolnega, ki je omejena na zadnje

tedne življenja in vključuje podporo bolnikovim bližnjim tudi v obdobju žalovanja.

Izraz se glede na časovno obdobje deloma prekriva s paliativno oskrbo, vsebinsko

pa sta si paliativna oskrba in hospic oskrba v tem časovnem obdobju izjemno

podobna. Hospic oskrba se od paliativne oskrbe razlikuje zaradi zgodovinskega

ozadja, organiziranosti (zasebna dejavnost, velik vpliv prostovoljstva) in vpetosti

v zdravstveni sistem (Hui idr., 2014).





13





Slika 1: Časovna umeščenost podporne, paliativne in hospic oskrbe skozi potek

bolezni.



Vir: Ebert Moltara M., idr. (v tisku). Priporočeno izrazoslovje v paliativni oskrbi.



5.4.2 Terminalna oskrba

Terminalna oskrba je zastarel izraz, ki se v naših krajih razume zelo različno.

Nekateri ga razumejo kot obdobje oskrbe umirajočega (zadnji dnevi življenja),

drugi kot zadnjih šest mesecev življenja. Priporočila Evropskega združenja za

paliativno oskrbo (EAPC, 2009) uporabo izraza »terminalen« zaradi negativnega

determinističnega prizvoka odsvetujejo. Tako tudi pri nas za zadnje obdobje

življenja svetujemo uporabo izraza oskrba umirajočega.



6 ZAKLJUČEK

Izrazoslovje in jasne definicije so ključnega pomena pri izvajanju vsake stroke. Na

področju obravnave neozdravljivo bolnih bomo morali to terminologijo še vnesti v

naše vsakodnevno delo. Izobraževanje na temu področju je zato izredno pomembno

in bo ključno vplivalo na razumevanje paliativne oskrbe tako med strokovnjaki kot

med laično populacijo.



LITERATURA:

1. Bakitas, MA. , Tosteson, TD., Li, Z., Lyons, KD., Hull, JG., Li, Z., idr. (2015).

Early Versus Delayed Initiation of Concurrent Palliative Oncology Care:

Patient Outcomes in the ENABLE III Randomized Controlled Trial. J Clin

Oncol., 33 (13), 1438–1445.

2. Bruera, E. in Hui, D. (2012). Conceptual models for integrating palliative care

at cancer centers. J Palliat Med.,15 (11), 1261–1269.

14



3. Červek, J. (2009). Bolnik ob koncu življenja. V S. Novaković, B. Zakotnik in J.

Žgajnar (ur.). Paliativna oskrba bolnika ob koncu življenja (str. 5–13).

Ljubljana: Kancerološko združenje SZD, Onkološki inštitut: Zveza slovenskih

društev za boj proti raku.

4. Državni program paliativne oskrbe. (2010), Ministrstvo za zdravje.

5. EAPC. (2009). White Paper on standards and norms for hospice and palliative

care in Europe. Eur J Pain, 16 (6), 278–289.

6. Ebert Moltara, M. (2019). Paliativna oskrba bolnikov z rakom: celostna,

integrirana, zgodnja, neprekinjena, osnovna, specializirana. V M. Ebert

Moltara (ur.). Na stičišču: paliativna oskrba in onkologija (str. 6–10).

Ljubljana: Slovensko združenje paliativne in hospic oskrbe, SZD.

7. Ebert Moltara, M. (2019). Uvod v paliativno oskrbo. Sodobni izzivi onkološke

farmacije. (v tisku).

8. Ebert Moltara, M., Benedik, J., Bernot, M., Ivanetič Pantar, M., Kolšek

Šušteršič, M., Krčevski Škvarč, N. idr. (v tisku). Priporočeno izrazoslovje v

paliativni oskrbi.

9. Grašič Kuhar, C. in Ebert Moltara M. (2018). Podporna in paliativna oskrba.

V M. Hočevar in P. Strojan (ur). Onkologija (str. 328–356). Ljubljana:

Onkološki inštitut.

10. Higginson, IJ., Bausewein, C., Reilly, CC., Gao, W., Gysels, M., Dzingina, M.

idr. (2014). An integrated palliative and respiratory care service for patients

with advanced disease and refractory breathlessness: a randomised controlled

trial. Lancet Respir Med, 2 (12), 979–987.

11. Hui, D. (2014). Definition of supportive care: does the semantic matter? Curr

Opin Oncol, 26 (4), 372–379.

12. Hui, D. in Bruera, E. (2016). Integrating palliative care into the trajectory of

cancer care. Nat Rev Clin Oncol., 13, 159–171.

13. Hui, D., Bansal, S., Strasser, F., Morita, T., Caraceni, A., Davis, M. idr. (2015).

Indicators of integration of oncology and palliative care programs: an

international consensus. Ann Oncol, 26 (9), 1953–1959.

14. Hui, D., De La Cruz, M., Mori, M., Parsons, HA., Kwon, JH., Imet, TV. idr.

(2013). Concepts and definitions for »supportive care«, »best supportive care«,

»palliative care« and »hospice care« in the published literature, dictionaries,

and textbooks. Support. Care Cancer, 2, 659–685.

15. Hui, D., Nooruddin, Z., Didwaniya, N., Dev, R., De La Cruz, M., Kim, SH. idr.

(2014). Concepts and definitions for »actively dying«, »end of life«, »terminally

ill«, »terminal care«, and »transition of care«: a systematic review. J Pain

Symptom Manage., 47 (1), 77–89.

16. Lopuh, M. (2014). Kaj je paliativna oskrba bolnika. V: E. Zelko (ur.). Hišni

obisk, urgenca in paliativna oskrba bolnika v ambulanti družinske medicine:

zbornik predavanj. Ljubljana: Zavod za razvoj družinske medicine.

17. Loscalzo, M. J. (2008). Palliative care: an historical perspective. Hematology

Am Soc Hematol Educ Program., str. 465.

18. Lunder, U. (2003). Paliativna oskrba - njena vloga v zdravstvenih sistemih.

Zdravniški vestnik,72 (11), 639–642.

19. Okrožnica ZAE 26/14: Uvedba nove šifre vsebine obravnave za spremljanje

izvajanja paliativne oskrbe. Zavod za zdravstveno zavarovanje. (b.d.)

15



Pridobljeno

30.

3.

2019,

s

http://www.zzzs.si/egradivap/264C586D6437A856C1257D63002958A2.

20. Partridge, A. H. , Seah, D. S. , King, T. , Leighl, N. B. , Hauke, R. , Wollins, D. S.

idr. (2014). Developing a service model that integrates palliative care

throughout cancer care: the time is now. J Clin Oncol., 32 (29), 3330–3336.

21. Temel, J. S. , Greer J. A., Muzikansky, A, Gallagher, E. R., Admane, S., Jackson, V. A. idr. (2010). Early palliative care for patients with metastatic

non-small-cell lung cancer. N Engl J Med., 363 (8), 733–742.

22. WHO

webpage.

(b.d.)

Pridobljeno

16.

11.

2019,

s

https://www.who.int/cancer/palliative/definition/en/

23. Zimmermann, C. , Swami, N. , Krzyzanowska, M. , Hannon, B., Leighl, N., Oza, A. idr. (2014). Early palliative care for patients with advanced cancer: a

cluster-randomised controlled trial. Lancet, 383 (9930), 1721–1730.





16





Marjana Bernot

Vloga mentorja pri soočanju študenta zdravstvene nege z oskrbo

pacienta ob zaključku življenja



Povzetek: Na odločitve glede oskrbe ob koncu življenja poleg individualnih želja in

možnosti oskrbe vpliva tudi okolje. Smrt je ena izmed najglobljih čustvenih

izkušenj, s katerimi se ljudje srečamo, in najbolj zanesljivih dejstev življenja, o

katerem malo razmišljamo. Cilji oskrbe umirajočega so usmerjeni v zagotavljanje

pacientovega udobja in dostojanstva brez izvajanja nepotrebnih aktivnosti, ki bi

negativno vplivale na kakovost pacientovega življenja. Ne glede na to, kje pacient

umre, ali so to bolnišnični oddelki ali doma, so običajno medicinske sestre

zdravstveni strokovnjaki, ki preživijo s pacientom največ časa in prav zato imajo

ob tem pomembno vlogo. Pozornost namenjajo tudi pacientovim bližnjim tako v

času oskrbe kot tudi v obdobju žalovanja. Zagotavljanje ustrezne strokovne in

čustvene podpore študentom v času pridobivanja znanj in veščin je ključnega

pomena za pozitivno profesionalno rast in oblikovanje strokovnjaka, ki bo

usposobljen za oskrbo umirajočega pacienta in nudenja ustrezne podpore njegovim

bližnjim.

Ključne besede: paliativna oskrba, umiranje, smrt, znanje



1 UVOD

Ljudje živimo čedalje dlje. Soočamo se s številnimi kroničnimi boleznimi, ki nam

omejujejo življenje in jih navkljub napredku strokovnega znanja in razvoja

medicine ne znamo pozdraviti. Dandanes umiranje ni več razmeroma hiter proces,

kot je bil nekoč. Večina nas bo umrla v »nepredvidljivem času od predvidljive

kronične bolezni«. Najboljšo kakovost življenja z neozdravljivo boleznijo lahko

zagotovimo z zgodnjo integracijo paliativnega pristopa, ki prihaja v ospredje z

napredovanjem neozdravljive bolezni, zlasti pa se dobrobiti njegovega izvajanja

zavedamo v zadnjem obdobju življenja, ko nas tudi bližnji umirajočega najbolj

potrebujejo. Oskrba pacientov v zadnjem obdobju življenja je individualna in

hkrati celostna, timska, koordinirana. Cilji oskrbe so usmerjeni v zagotavljanje

potreb pacienta in njegovih bližnjih v smeri mirne poti umiranja.

Med študijem zdravstvene nege pride študent morda v prvi stik s smrtjo, zagotovo

pa z umirajočimi pacienti. Čustvene stiske pacientov in njihovih bližnjih močno

vplivajo na pridobljeno izkušnjo študenta zlasti, ker se ob tem občutljivem obdobju

sreča z lastnimi strahovi in razmišljanji (Gual, Royo, Herrero in Sabado, 2015). K

razvoju pozitivne profesionalne osebnosti bodočega zdravstvenega delavca ima ob

teoretični podlagi znanja ključno vlogo mentor, ki študenta odgovorno vodi skozi

proces nabiranja izkušenj, odgovornosti in samozavesti.





17





2 BREME KRONIČNIH BOLEZNI IN SMRTI

V današnjem času so najpogostejše kronične nenalezljive bolezni srčno-žilne

bolezni, rak, sladkorna bolezen, bolezni kostno-mišičnega sistema, kronične

bolezni dihal ter nekatere duševne bolezni. Sodijo med vodilne vzroke smrti in

prezgodnje umrljivosti in povzročajo do kar 80 odsotokov vseh smrti (NIJZ, 2019).

Po podatkih direktorata evropske komisije za statistiko Eurostat sodi Slovenija

na prvo mesto po deležu smrti zaradi raka, in sicer je 31,5 odstotkov vseh smrti

posledica raka. Ker se slovenska družba stara in ker ogroženost raka s starostjo

narašča, je pričakovati, da se bo število obolelih kljub napredujočim zdravljenjem

še povečevalo (Eurostat, 2019).

Podatki v tabeli 1 kažejo umrljivost zaradi raka v Sloveniji leta 2015. Z izkušnjo

rakave bolezni živi okoli 100.000 Slovencev. Napovedi so, da bo za rakom zbolel

eden od dveh moških in ena od treh žensk. Ocenjujemo, da je bilo leta 2018 že

15.301 novih pacientov z rakom (Državni program obvladovanja raka, 2019).

Tabela 1: Umrli leta 2015



moški

ženske

skupaj

Slovenija

9.677

10.979

20.656 ljudi = 31,5 % smrti



Evropska unija

28,7 %

22,1 %

1,3 milijona ljudi =25,4 % smrti

Vir: Eurostat, 2019

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (2019) v Sloveniji letno umre

okoli 20.500 prebivalcev, povprečno okoli 56 prebivalcev na dan. Približno polovica

jih umre v zdravstveni ustanovi, 42 odstotkov doma ter šest odstotkov drugje (v

naravi, delavnici, na gradbišču).



3 OBLIKOVANJE ODNOSA DO PALIATIVNEGA PRISTOPA IN UMIRAJOČIH

V PRAKSI

Na oblikovanje odnosa do smrti in umiranja ne vpliva le odnos pacient–

zdravstveni delavec, temveč tudi kulturna, etična in verska prepričanja (Susuma,

2011; Gire, 2014).

Kljub vseprisotnosti je smrt praviloma odrinjena iz življenja, kot da se dogaja le

drugim. Pogosto smrti ne smatramo za svoj problem, dokler se ne dotakne tudi nas

samih. Tedaj nas prisili, da razmišljamo o globokih vprašanjih, kot so smisel

življenja, obstoj duše, možnostih posmrtnega življenja (Jafari, Rafiei, Nassehi,

Soleimani, Arab in Noormohammadi, 2015, str. 192–197).

Današnja družba in zahteve pa ne odrivajo na rob le smrti, fenomen težkega

sprejemanja lahko opazimo že ob soočanju s progresivno neozdravljivo boleznijo,

za katere bi večina potrebovala vključitev paliativnega pristopa že med boleznijo

in ne le v obdobju umiranja.

Gedrih in Prusnik (2011, str. 197) izpostavljata, da se tudi zdravstveno osebje ob

tem sooča z enakim nelagodjem tujosti smrti kot pacientova družina, zato se je že

18





pred desetletji zastavljalo vprašanje, kdo bo oskrboval umirajoče. Omenjena

avtorja navajata raziskavo Nacionalne komisije za oskrbo ob koncu življenja

Medinskega inštituta v ZDA, ki navaja oris nezadovoljivega stanja oskrbe

umirajočih (Gedrih in Prusnik, 2011, str. 193):

- preveč ljudi ob koncu življenja po nepotrebnem trpi, ker ne dobi ustrezne

oskrbe,

- ustrezno oskrbo otežkočajo pravne, organizacijske in ekonomske ovire,

- izobraževanje zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev ne zagotavlja

zadostnega znanja in veščin za delo z umirajočimi pacienti (z lastnim

odnosom do smrti in umiranja),

- predvsem pa ne poznamo dovolj samega procesa umiranja.

Oskrba pacientov, za katere ob omejenem znanju »ne moremo narediti več nič«, in

razumevanju »pa vendar, kako živeti«, nikoli ni bila vabljivo področje proučevanja

zdravstvene stroke. Dolga leta je uradna medicina posledično tudi zdravstvena

nega izobraževala in poudarjala kot element uspeha le zdravljenje in oskrbo v luči

izboljšanja zdravstvenega stanja. Šele v zadnjih dveh desetletjih smo tudi v

Sloveniji začeli javno govoriti, da nekaterih pacientov tudi ne pozdravimo in smo

si kot zdravstveni delavci priznali, da nam pacienti tudi umirajo. Zanikanje in

neprepoznava obdobja umiranja so vodila v agresivne postopke, ki so povzročala

stiske in trpljenje ne samo pacientu in njegovim bližnjim marveč tudi vsem

vključenim – danes lahko rečemo – v izvajanje nestrokovne oskrbe. Z zaključenim

specifičnim zdravljenjem je pacient nemalokrat pristal na oddelku, za t. i. nego in

tako smo počasi prišli do paliativne oskrbe, ki je v tujini bila že dobro razvita

stroka, pri nas pa smo jo nemalokrat enačili z negovalnimi oddelki. Porabili smo

kar nekaj časa, da smo lahko vzpostavili skupni jezik in sporazumevanje, kaj

pomeni življenje s kronično neozdravljivo boleznijo, kdo je vključen v izvajanje

paliativne oskrbe in končno, da je obdobje umiranja le del našega življenja in le en

del paliativne oskrbe. Odločitev glede paliativnega pristopa je timsko delo. Pri tem

pa ne gre le za kompetence, ampak so v ospredju predvsem komunikacije in

razumevanje pravil delovanja tima (Bernot in Ebert, 2019, str. 12).

Smo pred izzivi prihodnosti predvsem v pridobivanju znanja in veščin za nudenje

strokovne oskrbe za kompleksno in občutljivo obdobje zadnjega obdobja življenja

in prenosu znanja na bodoče zdravstvene delavce, študente. Mentorji se moramo

zavedati, da je oskrba umirajočega timski pristop, v katerega naj bo aktivno, a

hkrati sočutno vključen tudi študent. Pridobivanje izkušenj v klinični praksi naj

bo zato pozitivna izkušnja, ki da študentu prostor za zavedanje lastnih čustev,

vzgojo pozitivne naravnanosti in odnosa do umiranja in smrti. Izzivi mentorju pa

naj bodo, kako zagotoviti študentu strokovno znanje, čustveno in psihično podporo,

predvsem pa lasten pozitiven zgled.



3.1 Razumevanje in prepoznava zadnjega obdobja življenja

Za ustrezno vodenje celostne paliativne oskrbe si pomagamo z oceno preživetja, ki

jo naredi zdravnik. Benedik (2011, str. 53) navaja, da neustrezna ocena preživetja

pogosto vodi do neučinkovitega načrta oskrbe in pogostih zapletov, kot so

neustrezno sprejemanje odločitev o preiskavah, predpisovanju zdravil, zdravljenju

– zdravljenje izvidov, ne pacienta. Pacient v takem zdravstvenem pristopu ne dobi

19





informacij, ki bi jih želel, pogosto so njegove želje spregledane, ker jih morda niti

ne poznamo, ali celo neupoštevane. Vpliv odrivanja paliativnega pristopa pa je

opazen tudi pri svojcih, ki nimajo niti časa, da bi šli skozi proces sprejemanja

neozdravljive bolezni svojega bližnjega.

Glaser in Strauss (Australian Commission on Safety and Quality in Health Care,

2013) sta v šestdesetih prva opisala koncept nastopa nenadne smrti in nastopa

smrti pri poteku tipičnih kroničnih bolezni. Z njim sta opisala, kako se spremeni

pacientovo zdravstveno in funkcionalno stanje v časovnem obdobju bolezni, ki vodi

do smrti. Te poti so prikazane na sliki 1, opisane so sledeče:

- Nenadna smrt (Slika 1 - graf 1): nepričakovana, hitra smrt; primer vzroka

poškodbe ali akutni miokardni infarkt.

- Kronična progresivna bolezen (Slika 1 - graf 2): kot je rak; kjer obstaja

obdobje relativnega dobrega počutja in obdobje stanja progresivne bolezni,

ki se več ne odziva na specifično zdravljenje.

- Organska odpoved (Slika 1 - graf 3): kronična disfunkcija organov, kot je

kronično srčno popuščanje, kronična obstruktivna pljučna bolezen; ima za

posledico postopno upadanje funkcije organa z občasnimi akutnimi

poslabšanji osnovnih stanje. Vsako poslabšanje je potencialno usodno,

vendar je prognoza dvoumna.

- Krhkost starostnikov (Slika 1 - graf 4): kot so krhkost, demenca in kap;

počasen, a vztrajno napredujoč upad življenjskih funkcij, povezanih s

staranjem. Smrt lahko na koncu nastopi zaradi zdravljenja zapletov, kot je

pljučnica.



Slika 1: Koncept poteka nenadne smrti in nastopa smrti pri poteku tipičnih

kroničnih bolezni



Vir: Australian Commission on Safety and Quality in Health Care, 2013.

Časovno oskrbo umirajočega opredelimo kot zadnje dneve/tedne življenja. Oskrba

umirajočega oziroma umiranje ni sinonim za paliativno oskrbo. To le eno izmed

20



obdobij paliativne oskrbe, ko je smrt blizu (nekaj dni do tednov), in v katerem je

naš glavni cilj predvsem zagotavljanje pacientovega udobja in dostojanstva brez

nepotrebnega izvajanja posegov in aktivnosti, ki bi negativno vplivale na

pacientovo kakovost življenja. Posebna skrb mora biti namenjena tudi

pacientovim bližnjim (Ebert idr., v tisku). Izrazoslovje, ki ga v praksi in strokovni

literaturi uporabljamo za obdobje zadnjih dni življenja je tudi:

- zadnje obdobje življenja,

- oskrba ob koncu življenja,

- oskrba umirajočega,

- oskrba v času umiranja,

- hospic oskrba.

Terminalna oskrba je zastarel izraz, ki se v praksi naj ne bi več uporabljal. Tudi

sicer ga razumemo različno kot obdobje oskrbe umirajočega (zadnji dnevi življenja)

oziroma kot obdobje zadnjih šestih mesecev življenja. Priporočila Evropskega

združenja za paliativno oskrbo (EAPC, 2009) uporabo izraza »terminalen« zaradi

negativnega determinističnega prizvoka odsvetujejo (Ebert Moltara idr., v tisku).

Umiranje je proces neustavljivega in nepopravljivega rušenja notranjega

ravnotežja v telesu, ki privede do stanja, ko življenjski procesi niso več možni.

Delovanje vitalnih organov se zmanjšuje, nato povsem odpovedo. Znaki začetka

aktivnega umiranja so: pacient je vezan na posteljo, neredno diha, pije po požirkih

ali ne zmore požirati, ima motnje zavesti in je nezmožen zaužiti tableto. Smrt je

nepopravljiv in dokončen konec vseh življenjskih procesov (Benedik, 2011).

Ob postavitvi diagnoze umiranja se spremenijo cilji oskrbe ter poti do ciljev, ki so

bili do tedaj usmerjeni v zdravljenje bolezni nato v obvladovanje simptomov

napredujoče bolezni in končno v mirno pot umiranja. Vloga medicinskih sester se

z vidika celostne oskrbe bistveno ne spremeni v tem času, spremni se način

prepoznavanja potreb pacienta. Kar je ključnega pomena za čas zdravljenja, ni

nujno ključnega pomena za čas umiranja, navajata Gedrih in Prusnik (2011, str.

196). Avtorja dodata, da v obdobju umiranja v ospredje stopijo duhovne in

eksistencialne potrebe.

To je čas, ko so pacientovi vitalni znaki zaradi napredovale bolezni že

nepopravljivo prizadeti in je smrt blizu. Ker pacient sam težko izrazi svoje potrebe

ali jih sploh ne, je aktivna vloga medicinske sestre v prepoznavanju pacientovih

težav toliko pomembnejša. Ob nestrokovnih pristopih pa lahko neizogibno

umiranje postane trpljenje pacientu in njegovim bližnjim, zdravstvenim delavcem

pa naporno in mukotrpno delo, ki vodi v konflikte znotraj tima in tudi izgorelost.

Pravočasna prepoznava obdobja umiranja je zelo pomembna tako za pacienta,

njegove bližnje kot tudi za celoten tim zdravstvenih delavcev, ki so vključeni v

oskrbo. Pacientu na ta način prihranimo prenekateri nepotreben poseg, ki ne

vpliva na izboljšanje njegovega stanja oziroma počutja, lahko pa mu povzroči

nepotreben napor ali celo zdravstveno škodo. Namesto tega ohrani kakovost

življenja in dostojanstvo ter se v miru pripravi na dostojno smrt (Bernot in Ebert,

2019, str. 15).

Raziskave kažejo (Munday, Jeremy in Murray, 2007; Gomes, Higginson,

Calanzani, Cohen, Deliens idr. (2012)), da si večina pacientov (več kot 70

21





odstotkov) želi umreti doma (slika 2), vendar lahko ugotovimo, da število

institucionalne smrti tudi pri nas narašča (slika 3).

Slika 2: Kje si želijo umreti pacienti z napredovalim rakom?



Vir: Gomes, B., Higginson, IJ., Calanzani, N., Cohen, J., Deliens, L. idr. (2012).

Preferences for place of death if faced with advanced cancer: a population survey

in England, Flanders, Germany, Italy, the Netherlands, Portugal and Spain. Ann

Oncol, 23 (8), 2006-2015 v Ebert Moltara, M. (2018). Vloga paliativnih oddelkov v

bolnišnicah

-

Slovenija.

Pridobljeno

s

https://www.onko-

i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Paliativna_oskrba/dokumenti_2018/Pred

avanje_januar_2018_-

_PALIATIVNA_OSKRBA_NA_ONKOLOSKEM_INSTITUTU.pdf.





22





Slika 3: Kje umiramo Slovenci?



Vir: Ebert Moltara, M. (2018). Vloga paliativnih oddelkov v bolnišnicah - Slovenija.

Pridobljeno

s

https://www.onko-

i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Paliativna_oskrba/dokumenti_2018/Pred

avanje_januar_2018_PALIATIVNA_OSKRBA_NA_ONKOLOSKEM_INSTITUT

U.pdf.



3. 2 Načrt paliativnega pristopa

Bistveni del oskrbe umirajočega je priprava načrta, ki upošteva celosten vidik

oskrbe in predvsem izhaja iz stanja pacienta. Ne gre le za to, kar je za njega nujno

v pogledu obvladovanja fizičnih simptomov napredovale bolezni, temveč tudi, kaj

je njemu in njegovim bližnjim pomembno. Ne vsiljujemo, česar ne želijo sprejeti in

pustimo prostor za izražanje občutkov (skrbi, želja, strahov). V okviru celostnega

pristopa upoštevamo vidik duhovni oskrbe in se pogovorimo o potrebah, ki so in

bodo sledile.

Ob razvijanju odnosa do umirajočega pacienta in njegovih bližnjih postanejo načini

komunikacije kritično pomembni, saj lahko vplivajo na akutne čustvene odzive

pacienta in njegovih bližnjih ter njihovo dolgoročno psihološko počutje. Čas, da se

soočijo s svojo boleznijo, izgubami in nerešenimi vprašanji, je tu ključnega pomena.

Učinkovita komunikacija lahko zmanjša neprijetne čustvene odzive družine. V

praksi izvajanja paliativne oskrbe se vsakodnevno srečujemo z izzivi, kako

izpeljati učinkovit in uspešen pogovor, a kljub temu obstajajo primanjkljaji in

omejitve pri pridobivanju znanj in veščin.



4 ZAKAJ POSTANE OSKRBA UMIRAJOČEGA ZDRAVSTVENIM DELAVCEM

TEŽKA

Če jemljemo smrt kot neuspeh, potem pristopamo k pacientu nestrokovno. To je

temeljno, kar moramo rešiti sami s seboj, ko vstopamo v oskrbo umirajočega kot

zdravstveni delavci.

23





Spremljanje umirajoče osebe lahko pri zdravstvenih delavcih povzroči čustvene

stiske in stres, zlasti so temu izpostavljeni posamezniki z manj znanja oziroma

izkušenj. V paliativni oskrbi to velja za vsakogar, ne glede na to, kdo se vključuje

v oskrbo, ali je to zdravnik, medicinska sestra ali svojec, ki še nikoli ni bil soočen

z nastalo situacijo.

V nemški raziskavi (Müller, Pfister in Müller, 2009), ki je zajela 873 zaposlenih v

različnih paliativnih enotah, so izvajalce (zdravnike, medicinske sestre, socialne

delavce, duhovnike, ostale) spraševali, kako obremenjeni so s smrtjo, različnimi

dejavniki oskrbe umirajočih in kako kažejo simptome teh obremenitev. Zanimivo

je, da so obremenitev s smrtjo opredelili v večini kot kopičenje smrti na časovno

enoto in prišli do časovnih okvirjev – torej, koliko smrti tedensko prenese poklicna

skupina. Za medicinske sestre se je kot kritični okvir izkazal 4,52 ±2,4 smrti na

teden, pri čemer je bila zaporedna smrt ocenjena kot bistveno bolj stresna kot

enakomerno porazdeljene smrti. Prav tako so ugotovili, da je kakovost umiranja

pomembnejša od števila smrti – veliko bolj stresno je sodelovati v oskrbi, kjer cilji

paliativne oskrbe niso upoštevani, v timih, kjer ni komunikacije. Izpostavili so tudi

odnos do pacienta oziroma relacija v terapevtskem razmerju, pri čemer je za

izvajalce oskrbe še posebej obremenjujoča bližina odnosa (zlezel mi je pod kožo)

(42 %), podobnost (29,6 %), mladi pacienti (18,5 %) in pacienti z majhnimi otroci

(9,9 %). Najpomembnejši zaščitniški dejavnik, ki pomaga strokovnjakom tudi v

njihovih težkih trenutkih, so po raziskavi tim sodelavcev, humor in zasebno

življenje (Bernot in Ebert, 2019, str. 17).

Iz prakse oskrbe umirajočih vemo, da vplivajo na težke trenutke strokovnjakov z

izkušnjami in znanjem veliko bolj organizacijski in strokovni problemi kot

kompleksne situacije s pacientom in njegovimi bližnjimi. Nastopajo lahko stiske

zaradi neodločitev glede izvajanja paliativnega pristopa, neprepoznavanja obdobja

umiranja, neustreznih komunikacij, celo poniževanja in sramu ob sodelovanju v

oskrbi umirajočih in še bi lahko naštevali. V oskrbi umirajočega pacienta v

slovenskih zdravstvenih ustanovah še dandanes vidimo usmerjenost v zdravljenje

za vsako ceno. Na drugi strani pa skrajnost, da pacienta in bližnje enostavno

prepustijo spletu okoliščin po principu »nič več se ne da narediti«. Nato pridemo

do vprašanja, kam z umirajočim, čigava je odgovornost za njegovo oskrbo, če ne

tistega, ki ga je zdravil do tedaj. Pojavljajo se številni nepotrebni pritiski,

najslabše, kar se lahko zgodi pacientu, pa je, da si ga začnemo »podajati v

zdravstvenem sistemu«. S tega vidika so komunikacije med posameznimi elementi

zdravstvenega sistema ter koordinacija storitev nuja.



5 SPREGLEDAN PROCES ŽALOVANJA

Običajno se pogovarjamo o žalovanju le, kadar smo sočeni s smrtjo. Proces

žalovanja je vedno reakcija na izgubo. Praviloma je reakcija boleča (William

Worden, 2018). Ob tem se pogosto sprašujemo, kako izkazati podporo žalujočemu

in kaj pravzaprav reči v nastalih situacijah.

Od februar 2017 do marca 2018 smo v Sloveniji izvedli raziskavo, kjer nas je

zanimalo, kako je prepoznano žalovanje med strokovnjaki vključenimi v paliativno

oskrbo. Izmed 162 vprašanih nam je 80 % odgovorilo, da je žalovanje s strani

24



zdravstvenih delavcev spregledano. Razlogi za neprepoznano žalovanje in slabo

nudenje podpore v procesu žalovanja so bili s strani vprašanih v največjem deležu:

pomanjkanje znanja o procesu žalovanja, neprepoznana potreba po nudenju

podpore, pomanjkanje časa, pomanjkanje usposobljenosti, pomanjkanje služb za

nudenje pomoči. Po dobljenih ugotovitvah smo leta 2018 na Onkološkem inštitutu

Ljubljana organizirali fokusno skupino, v katero smo vključili zdravnike,

medicinske sestre in psihologe ter se pogovorili, kaj nam pomeni žalovanje.

Ključne ugotovitve so bile (Bernot in Ozbič, 2019):

- premalo prepoznamo žalovanje, za nas je velika črna luknja,

- nismo usmerjeni v žalovanje, medicina je usmerjena v reševanje življenja,

- vse več je kompleksnih situacij (kombinacije: kompleksne družinske

dinamike odnosov, težke socialne okoliščine, težko obvladljivi telesni

simptomi, nerešeni problemi iz preteklosti, ki vplivajo na duševni mir …),

- soočamo se z različnimi primeri žalujočih,

- soočanje z izgubami je boleče,

- ne pustimo prostora za žalovanje,

- oskrba se ne konča s smrtjo pacienta, nadaljuje se s skrbjo za svojce,

- imamo pomanjkanje znanja, kako delati z žalujočimi,

- delo z žalujočimi je dodatno delo,

- sprašujemo se, ali delo z žalujočimi sodi v naše pristojnosti.

Tudi zdravstveni delavci se dotikamo številnih izgub, ki niso vedno povezane s

smrtjo, pa vendar so del življenja in del oskrbe težko bolnih. Vključeni v oskrbo

pacientov z napredovalo boleznijo lahko doživljamo intenzivno fizično in čustveno

izčrpanost. Med osebjem in pacientom se razvije tesen osebni odnos. Ko se

pacientu stanje slabša in umre, je tudi osebje, ki je skrbelo za oskrbo, izpostavljeno

občutkom žalosti in izgube. Podatki, ki jih imamo, pa kažejo, da mnogi zdravstveni

izvajalci menijo, da niso ustrezno pripravljeni na oskrbo pacientov s kompleksnimi

simptomi in oskrbo ob koncu življenja (Bernot in Ozbič, 2019).

Posebne okoliščine nastopijo v situaciji, ko smo kot strokovnjaki z znanji in

veščinami postavljeni v vlogo oskrbovalca svojega najbližjega. V nastalih

okoliščinah se moramo zavedati, da je naša vloga v prvi vrsti biti svojec, ki pod

trenutnimi čustvenimi stanji ne more biti tudi strokovnjak, zlasti ne v odnosu do

najbližjega. Od zdravstvenih delavcev se zato upravičeno pričakuje, da bodo tudi

sami razumeli omenjeno vlogo in temu primerno vodili oskrbo in čustveno oporo.

Pogosto medicinske sestre občutke izgube, jih ignorirajo, ne prepoznajo ali ne

naslovijo (Medland, Howard - Ruben in Whitake, 2004). S tem postane žalost

kronična in kumulativna (nabirajoča). To pa prispeva k razvoju kronične

utrujenosti oz. sindromu izgorelosti. s katerim opišemo stanje fizične, čustvene,

duševne izčrpanost. Posledice so vidne tako na zaposlenih kot v organizaciji.

Kronična izčrpanost je pogosto povezana z izgubo sposobnosti izražanja sočutne

oskrbe (hladni, distancirani odnosi, cinizem), zmanjšanjem zmožnosti za

kakovostno opravljeno delo ter odločitvami o kasnih odhodih z delovnega mesta

(Houck, 2014). Müller, Pfister in Müller (2009) navajajo kot simptome sindroma

izgorelosti tudi stalno pregovarjanje, razdražljivost, povečano napetost med

poklicnimi skupinami, cinizem, prepire, umik, tišino, odklanjanje novih

sprejemov, očitke, delo po naročilu.

25





Čeprav je na delovnem mestu pomembno upoštevati vplive izgub povezanih s

smrtjo, v našem sistemu vodenja in upravljanja to ni prepoznano. Večina nas niti

ni bila deležna izobraževanja o soočanjih z izgubo. Prvi korak pri preprečevanju

posledic, ki jih povzročajo sledovi oskrbe trpečih pacientov in njihovih svojcev, je

njihovo prepoznavanje. Delovne organizacije bi morale zaposlenim zagotoviti vire

pomoči, vključno z izobraževanjem, svetovanjem in priložnostmi za žalovanje na

delovnem mestu. Zaposleni, ki smo vključeni v oskrbo težko bolnih, bi se morali

naučiti pomena ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem, strategij skrbi

zase in komunikacijskih veščin (Houck, 2014).



6 ZAKLJUČEK

Med posamezniki še danes velja, da lahko področje paliativne oskrbe opravlja

vsak. Vsak, ki ima vsaj temeljna znanja paliativne oskrbe, pa ve, da to ni res. V

težkih situacijah oskrbe umirajočega, ki zahtevajo kompleksno znanje in dobro

mero fleksibilnosti, je zato popolnoma neodgovorno, če študenta na začetku

karierne poti prepustimo situaciji brez ustrezne strokovne podpore in usmeritve.

Še vedno smo pred izzivi, kako biti vzoren zgled in mentor bodočim medicinskim

sestram, da bodo pridobile pozitivne izkušnje tudi ob oskrbi umirajočih pacientov.

Za zagotavljanje kakovostne obravnave pacientov v obdobju umiranja so v prvi

vrsti pomembna znanja in spretnosti. Ta nam zagotavljajo, da smo tudi v čustveno

napornem obdobju umiranja ne samo profesionalni temveč tudi osebno umirjeni

in uspešni.



LITERATURA



1. Australian Commission on Safety and Quality in Health Care. (2013). Safety

and Quality of End-of-life Care in Acute Hospitals: A Background Paper.

Sydney: ACSQHC.

2. Benedik, I. (2011). Oskrba Bolnika ob koncu življenja. Onkologija / za prakso,

15 (1), 52–58.

3. Bernot, M. in Ebert Moltara, M. (2019). Zdravstveni delavci ob umirajočih

bolnikih. V B. Jovan (ur.), Pogled vase (str. 12-19). Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije, - Zveza strokovnih društev medicinskih

sester in zdravstvenih tehnikov v hematologiji.

4. Bernot, M. in Ozbič, P. (2019). Različni vidiki procesa žalovanja zdravstvenih

delavcev v kontekstu organizacijske klime. V B. Jovan (ur.), Pogled vase (str.

20–30). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, - Zveza

strokovnih društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v

hematologiji.

5. EAPC. (2009). White Paper on standards and norms for hospice and palliative

care in Europe. Eur J Pain, 16 (6), 278–289.

6. Ebert Moltara, M.(2018). Vloga paliativnih oddelkov v bolnišnicah - Slovenija.

Pridobljeno

11.

11.

2019,

s

https://www.onko-

i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Paliativna_oskrba/dokumenti_2018/P

26





redavanje_januar_2018_-

_PALIATIVNA_OSKRBA_NA_ONKOLOSKEM_INSTITUTU.pdf.

7. Ebert Moltara, M., Benedik, J., Bernot, M., Ivanetič Pantar, M., Kolšek

Šušteršič, M., Krčevski Škvarč, N. idr. (v tisku). Priporočeno izrazoslovje v

paliativni oskrbi.

8. Eurostat (2019). Statistika vzrokov smrti. Pridobljeno 11. 11. 2019, s

https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-

explained/index.php?title=Causes_of_death_statistics/sl.

9. Gedrih, M. in Prusnik, M. (2011). Odnos do umiranja – med teorijo in prakso.

V M. Miličinski in A. Baželj Bevelacqua (ur.), Življenje, smrt in umiranje v

medkulturni perspektivi (str. 189–199). Ljubljana: Znanstvena založba

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

10. Gire, J. (2014). How Death Imitates Life: Cultural Influences on Conceptions

of Death and Dying Online Readings in Psychology and Culture, 6 (2).

Pridobljeno 10. 11. 2019, s https://doi.org/10.9707/2307-0919.1120.

11. Gomes, B., Higginson, IJ., Calanzani, N., Cohen, J., Deliens, L. idr. (2012).

Preferences for place of death if faced with advanced cancer: a population

survey in England, Flanders, Germany, Italy, the Netherlands, Portugal and

Spain. Ann Oncol, 23 (8), 2006–2015.

12. Gual, EM., Royo, MC., Herrero, AA. in Sabado, TJ. (2015). Death attitudes and

positive coping in Spanish nursing undergraduates: A cross sectional and

correlational study. J Clin Nurs, 24 (17/18), 2429–2438.

13. Houck, D. (2014). Helping Nurses Cope With Grief and Compassion Fatigue:

An Educational Intervention. Clin J Oncol Nurs, 18 (4), 454–458.

14. Jafari, M., Rafiei, H., Nassehi, A., Soleimani, F., Arab, M. in Noormohammadi,

RM. (2015). Caring for dying patients: Attitude of nursing students and effects

of education. Indian J Palliat Care, 21, 192–197. Pridobljeno 11. 11. 2019, s

http://www.jpalliativecare.com/text.asp?2015/21/2/192/156497.

15. Medland, J., Howard - Ruben, J. in Whitaker, E. (2004). Fostering psychosocial

wellness in oncology nurses: Addressing burnout and social support in the

workplace. Oncology Nursing Forum, 31, 47–54.

16. Müller, S., Pfister, D. in Müller, M. (2009). Wie viel Tod vertarȁgt das Team?

Pridobljeno 13. 9. 2019, s https://alpha-nrw.de/wp-content/uploads/2014/05/

wieviel-tod-vertraegt-das-team.pdf.

17. Munday, D., Jeremy, D. in Murray, S. (2007). Choice and place of death:

individual preferences, uncertainty and the availability of care. Journal of the

Royal Society of Medicine, 100 (5). Pridobljeno 11. 11. 2019, s

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1861422/[13. 9. 2019].

18. NIJZ. (2009). Zdravstveno stanje prebivalstva. Pridobljeno 11. 11. 2019, s

https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/publikacije/letopisi/2016/2

.1_umrljivost_za_2016_koncna1.pdf.

19. Statistični urad Republike Slovenije. (2019) Pridobljeno 11. 11. 2019, s

https://www.stat.si/statweb.

20. Susuma, S. (2011). Kaj so študije smrti in življenja? Oziranje za razvojnim

procesom študij smrti in življenja na Japonskem. V M. Miličinski in A. Baželj

Bevelacqua (ur.), Življenje, smrt in umiranje v medkulturni perspektivi (str.

27



189–199). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v

Ljubljani.

21. Worden, JW. (2018). Grief Counseling and Grief Therapy: A Handbook for the

Mental Health Practitioner. 5 th ed. Routledge, London.





28





Brigita Muhič

Neakutna bolnišnična obravnava pacienta v splošni bolnišnici Novo

mesto



Povzetek: Splošna bolnišnica Novo mesto je 15. februarja 2018 odprla oddelek za

neakutno bolnišnično obravnavo, za katerega želimo, da postane primer dobre

prakse z visoko kakovostjo storitev zdravstvene nege ter varno in profesionalno

obravnavo pacientov. Do obravnave so upravičeni pacienti po zaključenem

akutnem zdravljenju glede na kriterije Zavoda za zdravstveno zavarovanje

Slovenije. Osnovni namen neakutne bolnišnične obravnave je kakovostna celostna

oskrba pacientov, ki niso več upravičeni do akutne bolnišnične obravnave pred

odpustom oz. premestitvijo v domače okolje, v socialnovarstveni zavod ali

zdravilišče z vidika zdravstvene nege, rehabilitacije in socialne oskrbe. Na oddelku

neakutne bolnišnične obravnave želimo doseči večjo stopnjo samooskrbe pacienta,

kar je eden od osnovnih ciljev, ter razbremenitev obstoječe kapacitete bolnišnice,

ki so namenjene za akutno obravnavo in zmanjšuje ležalno dobo na oddelkih za

akutno obravnavo.

Ključne besede: neakutna bolnišnična obravnava, individualna obravnava,

celostna oskrba pacienta, zdravstvena nega, kakovost, akutna bolnišnična

obravnava



1 UVOD

Glede na merila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) neakutna

bolnišnična obravnava predstavlja obliko bolnišničnega zdravljenja po končani

akutni bolnišnični obravnavi, ko iz zdravstvenih ali socialnih razlogov ni možen

odpust zavarovane osebe v domače okolje ali ni več možna nega v domačem okolju.

Obsega podaljšano bolnišnično zdravljenje, zdravstveno nego in paliativno oskrbo.

Neakutna bolnišnična obravnava se izvaja na oddelku za neakutno bolnišnično

obravnavo tako, da je namestitev zavarovanih oseb na tem oddelku ločena od

namestitve zavarovanih oseb, ki so v akutni bolnišnični obravnavi. V neakutno

bolnišnično obravnavo se lahko sprejmejo bolniki, pri katerih je končana

diagnostika bolezenskega stanja, zaradi katerega so bili sprejeti v akutno

bolnišnično obravnavo, uvedena ustrezna terapija in določena rehabilitacija. Pred

namestitvijo v neakutno bolnišnično obravnavo mora izvajalec bolniku izdati

ustrezno odpustnico iz akutne bolnišnične obravnave (Splošni dogovor, Priloga

BOL, 2019).



2 NAMESTITEV NA ODDELEK ZA NEAKUTNO BOLNIŠNIČNO OBRAVNAVO

Do namestitve na oddelek neakutne bolnišnične obravnave so upravičene

zavarovane osebe, ki:

- so popolnoma ali delno odvisne od pomoči drugih pri izvajanju osnovnih

življenjskih aktivnosti in živijo same ter niso sposobne funkcioniranja v

domačem okolju,

29



- so v terminalni fazi kronične bolezni,

- imajo obsežne kronične rane, pri katerih je pričakovati celjenje,

- nimajo ožjih svojcev in jih zaradi zdravstvenega stanja ni možno odpustiti v

domače okolje,

- jih zaradi različnih zahtevnih zdravstvenih stanj ni možno odpustiti niti v

domače okolje niti v socialnovarstveni zavod (Splošni dogovor, Priloga BOL,

2019).



3 NEAKUTNA BOLNIŠNIČNA OBRAVNAVA V SPLOŠNI BOLNIŠNICI NOVO

MESTO

Splošna bolnišnica Novo mesto je 15. februarja 2018 ustanovila oddelek za

neakutno bolnišnično obravnavo, za katerega želimo, da postane primer dobre

prakse z visoko kakovostjo storitev zdravstvene nege ter varno in profesionalno

obravnavo pacientov.

Osnovni namen neakutne bolnišnične obravnave je kakovostna celostna oskrba

pacientov, ki niso več upravičeni do akutne bolnišnične obravnave pred odpustom

oz. premestitvijo v domače okolje, v socialnovarstveni zavod ali zdravilišče z vidika

zdravstvene nege, rehabilitacije in socialne oskrbe.

Poleg čim višje dosežene stopnje samooskrbe, kar je eden od osnovnih ciljev, se z

obravnavo pacientov na oddelku za neakutno bolnišnično obravnavo razbremenijo

obstoječe kapacitete bolnišnice, ki so namenjene za akutno obravnavo, zmanjšuje

pa se tudi ležalna doba na oddelkih za akutno obravnavo.

Oddelek je v 3. nadstropju interne stavbe in je bolnišnica v malem. Načrtovan je

bil s pomočjo raziskave in podatkov o delovanju že obstoječih negovalnih oddelkov

v Sloveniji in ob upoštevanju posebnosti prebivalcev Novega mesta in širše okolice

ter Splošne bolnišnice Novo mesto.

Program neakutne bolnišnične obravnave se zaračunava na podlagi bolnišnično

oskrbnih dni, ki trajajo nepretrgoma 6 dni ali več (Splošni dogovor, priloga BOL,

2019).

Obravnava bolnikov v neakutni bolnišnični obravnavi se razlikuje od že

obstoječega načina akutne obravnave predvsem v smislu poudarka na

vključevanju svojcev, zdravstveno vzgojnem delu tako s pacienti kot s svojci,

osveščanju in možnosti pridobitve informacij, ki jih potrebujejo. Bistveno je tudi

preprečevanje zapletov (kot npr. pljučnica). V obravnavo se vključujeta

fizioterapevt in socialna delavka. Obenem obravnava bolnikom in svojcem

omogoča human in postopen prehod v domsko oskrbo oz. omogoča tistim, ki so

odpuščeni domov, čim večjo samostojnost.

Pogoji za sprejem na oddelek za neakutno bolnišnično obravnavo so:

- zaključeno akutno bolnišnično zdravljenje,

- zaključena diagnostična obravnava,

- stabilno zdravstveno stanje do te mere, da pacient ne potrebuje več

intravenozne terapije,

- odpustno pismo, izvidi mikrobioloških (MKB) preiskav oz. podatki o

eventualni okužbi,

30





- stabilno psihično stanje, brez indikacije za uporabo varovalnih ukrepov in

stalnega nadzora.



Posebnosti obravnave pacientov na oddelku za neakutno bolnišnično obravnavo

so: - poudarek na aktivnostih zdravstvene nege,

- paciente do odpusta iz bolnišnice obravnava lečeči zdravnik z oddelka

akutne bolnišnične obravnave,

- v primeru akutnega zapleta oz. potrebe po akutni obravnavi, ko pacient ne

izpolnjuje več kriterijev za neakutno bolnišnično obravnavo, se ga premesti

nazaj na matični oddelek oz. na oddelek za akutno obravnavo,

- uvedba družinskih sestankov,

- odpustnica zdravstvene nege,

- upoštevanje individualnosti pacientov,

- sodelovanje s svojci, z različnimi službami in institucijami (socialna služba

in ostali oddelki SB Novo mesto, domovi za starejše, patronažna služba,

zdravilišča in ostale bolnišnice oz. zavodi),

- vključevanje prostovoljcev.

Osnova za obravnavo pacientov na oddelku je spoštljiv odnos, individualna

obravnava in spodbujanje k samostojnosti, z namenom, da bolnišnico zapustijo v

kar najboljšem možnem stanju. S tem namenom je zasnovan tudi koncept dela in

oprema kotičkov na oddelku, da se pacienti čim manj zadržujejo v bolniški postelji

in kar največ postorijo sami ali ob pomoči (posedanje v postelji, samostojnost pri

gibanju, osebni higieni in skrbi za urejenost, opuščanje pripomočkov za

inkontinenco, uživanje obrokov izven bolniške sobe …).

Tako pacienti kot svojci so pred odpustom v domače okolje seznanjeni z možnostjo

pridobitve medicinsko-tehničnih pripomočkov in pomoči na domu, v večini

primerov je obveščena tudi pristojna patronažna služba.



4 ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI

Dihanje: ena od osnovnih prioritet oddelka za neakutno bolnišnično obravnavo je

preprečevanje zapletov, kot je npr. pljučnica, zato dnevno potekajo aktivnosti za

zadostno predihanost pacientov, in sicer tako s pomočjo fizioterapevta kot tudi

ostalih zaposlenih. Zaposleni pacientom že takoj po sprejemu pomagajo pri

posedanju v postelji, temu sledi hoja s hoduljo oz. berglami ali posedanje na

invalidski voziček. Pomembno je tudi redno prezračevanje prostorov in

spodbujanje pacientov za izvajanje dihalnih vaj.

Prehranjevanje in pitje: paciente spodbujamo k samostojnemu prehranjevanju in

pitju, uživanju obrokov sede, po možnosti izven bolniške postelje oz. izven bolniške

sobe. Ko zaznavamo težave pri prehranjevanju in pitju, vključujemo dietetika. Pri

paliativni oskrbi v dogovoru s pacientom in svojci dajemo možnost hrane po želji.

Vedno so dobrodošli svojci, ki so v pomoč v smislu spodbude pacienta, bližine in

informacij o tem, kako lahko pristopimo k boljši prehranjenosti.

Odvajanje in izločanje: pacienti, ki so sprejeti na oddelek za neakutno bolnišnično

obravnavo, uporabljajo pripomočke za inkontinenco. Med hospitalizacijo oz. ko

31



postajajo samostojnejši, jih spodbujamo k uporabi stranišča in postopno opuščamo

pripomočke za inkontinenco. Če je možno, pred odpustom odstranimo urinski

kateter. Vsa prizadevanja so usmerjena v to, da pacient ob odpustu samostojno

odvaja in izloča.

Gibanje: paciente spodbujamo h gibanju, v dogovoru s svojci priporočamo, da

obiski po možnosti niso v bolniški sobi, ampak se svojci s pacientom v času obiskov

sprehajajo. Pozorni smo na redno obračanje pacientov, podlaganje in

razbremenitev izpostavljenih predelov.

Spanje in počitek: pogosto opažamo pri pacientih motnje spanja, k čemur pogosto

pripomore sprememba okolja, bolezensko stanje ali poškodba. Ko gre za paciente,

pri katerih v nočnem času opažamo nemir, smo pozorni na bolečino in zagotovitev

udobja. Kadar je potrebno, sodelujemo z lečečimi zdravniki v smislu ureditve

terapije.

Oblačenje: zavedamo se pomembnosti samostojnosti pri oblačenju in obuvanju. Da

pri tem ne prihaja do poškodb, moramo pacientom zagotoviti varnost. Pozorni smo

na urejenost pacientov, zato jih dnevno spodbujamo k samostojnemu oblačenju in

obuvanju.

Vzdrževanje normalne telesne temperature: pogosto opažamo, da se pacienti

bojijo, da bi se prehladili, dogaja se tudi, da sama hospitalizacija, sprememba

okolja in opravljeni posegi vplivajo na padec odpornosti. Spodbujamo jih, naj

povedo, če jih zebe ali jim je vroče. Ob zaznavanju odklonov v smislu pojava

povišane temperature obvestimo lečečega zdravnika.

Čistoča in nega telesa: na oddelku za neakutno bolnišnično obravnavo velik

poudarek namenjamo osebni higieni in urejenosti pacientov. Poleg rednega

umivanja jih spodbujamo tudi k tuširanju (sede ali leže), k samostojnosti pri ustni

negi in česanju, predvsem pa k umivanju rok. Pred odpustom so vsi pacienti

skopani, bolnišnico zapustijo urejeni in v svojih oblačilih.

Izogibanje nevarnostim v okolju: pomembna nam je zagotovitev varnosti

pacientom, še posebno, ker jih veliko prihaja na naš oddelek po različnih

poškodbah (kolka, gležnja, glave), zato želimo tudi v pogovoru z njimi in njihovimi

svojci poudariti pomen varnosti. V ta namen smo nabavili nove električne

negovalne postelje, s pomočjo katerih je mogoče zagotoviti pacientom večjo

varnost, zaposlenim pa olajšati delo. V pomoč so tudi različni pripomočki, kot npr.

visoka hodulja, nizke hodulje, invalidski vozički, počivalniki in bergle.

Odnosi z ljudmi in izražanje čustev: spodbujamo druženje pacientov izven bolniške

sobe tako s svojci, kot tudi s pacienti in s prostovoljci. V ta namen ima oddelek več

prijetnih kotičkov, kjer lahko pacienti uživajo obroke in se družijo z obiskovalci.

Velik poudarek namenjamo komunikaciji s pacienti, prijaznemu pogovoru in

tolažbi. V obravnavo se redno vključuje tudi socialna delavka.

Izražanje verskih čustev: pacienti imajo možnost duhovne oskrbe, kadar želijo. Še

posebno smo pozorni na umirajoče paciente. V takih trenutkih so nam v pomoč

svojci, ki nam povedo želje in navade pacienta, kadar ti tega ne morejo izraziti

sami.

32





Koristno delo: na oddelku za neakutno bolnišnično obravnavamo pretežno starejše

paciente, ki jim je delo vrednota, zato jih dnevno spodbujamo k skrbi zase. Na ta

način jih vse od sprejema že pripravljamo na odpust. Nudimo jim tudi možnost

branja, risanja in barvanja.

Razvedrilo, rekreacija: na oddelku za neakutno bolnišnično obravnavo potekata ob

delavnikih pod vodstvom fizioterapevta skupinska in individualna vadba, pacienti

imajo tudi možnost samostojne vadbe, kadar želijo.

Učenje, pridobivanje znanja o razvoju in zdravju: velik poudarek dajemo

zdravstveno-vzgojnemu delu s pacienti in svojci. Na ta način pridobijo čim več

koristnih informacij v zvezi z zdravim načinom življenja po odpustu. Seznanjeni

so z možnostjo nabave medicinsko-tehničnih pripomočkov in pomoči na domu ter

možnostjo obiska patronažne medicinske sestre. Kadar pacient tovrstne storitve

potrebuje takoj, se že pred odpustom dogovorimo za storitve pomoči na domu in

obvestimo pristojno patronažno službo. Pacienti so seznanjeni tudi s pravicami po

odpustu, kot je npr. možnost pridobitve dodatka za pomoč in postrežbo.



5 SKRB ZA UMIRAJOČE PACIENTE

Na oddelku za neakutno bolnišnično obravnavo še posebno skrbno obravnavo

namenjamo umirajočim pacientom. V ospredju je poudarek na individualnosti

(upoštevanje osebne note posameznega pacienta), željah in potrebah pacienta, ki

se mu življenje izteka (npr. možnost, da se ga odpelje iz bolniške sobe na

počivalniku), prisotnosti svojcev oz. pacientu najbližjih oseb ter možnosti duhovne

oskrbe. V zadnjem obdobju življenja želimo zagotoviti najvišjo možno kakovost

tako z vidika obvladovanja bolečine kot tudi zagotovitve zasebnosti in udobja.

Zaposleni, ki skrbijo za neozdravljivo bolne in umirajoče, morajo razumeti sam

proces umiranja in znati prepoznati potrebe, želje in vrednote pacientov ter

njihovih svojcev. Poleg strokovnega znanja je potrebna visoka stopnja empatije,

srčnosti, tolerance in potrpežljivosti ter sposobnost komunikacije in sodelovanja.

Ob koncu življenja ni smiselno omejevati obiskov, saj so svojci in najbližji lahko v

veliko pomoč, umirajočemu pa dajo v zadnjih dneh in urah življenja občutek

varnosti. Zato je prav, da se v času, ko se življenje izteka, omogoči tako bolniku kot

njegovim najbližjim možnost prisotnosti, bližine in slovesa.





33





6 ZAKLJUČEK

Oddelek za neakutno bolnišnično obravnavo sprejema paciente iz Splošne

bolnišnice Novo mesto po zaključenem akutnem zdravljenju. Ugotavljamo, da

pacienti pred odpustom v domače okolje, socialno varstveni zavod ali v zdravilišče

s tovrstno obravnavo veliko pridobijo v smislu rehabilitacije in samooskrbe. V času

skoraj dvoletnega delovanja se je vzpostavilo dobro sodelovanje z ostalimi oddelki,

z različnimi zavodi, službami, ostalimi zdravstvenimi ustanovami in prostovoljci,

Srednjo zdravstveno in kemijsko šolo Novo mesto ter Fakulteto za zdravstvene

vede Novo mesto. Posebnost obravnave pacientov je tudi skrbno načrtovanje

odpusta in priprava na čim večjo samostojnost po odpustu iz bolnišnice. Glede na

veliko povpraševanje in potrebe po obravnavi na oddelku za neakutno bolnišnično

obravnavo je v naslednjem letu smiselno povečanje že obstoječih kapacitet, saj

praksa kaže, da je bil samostojen oddelek nujno potreben za kakovostno obravnavo

pacientov po zaključenem akutnem zdravljenju v Splošni bolnišnici Novo mesto.



LITERATURA

1. Hajdinjak, A. in Meglič, R. (2017). Sodobna zdravstvena nega (2. dopolnjena

izd). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.

2. Herdman, T. H. in Kamitsuru, S. (ur.). (2017). Negovalne diagnoze NANDA

International: definicije in klasifikacija 2015 – 2017. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih

sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

3. Pease A, B (2007). Kako spretno komunicirati z ljudmi. Ljubljana:

Lisac&Lisac.

4. Splošni dogovor za pogodbeno leto 2019. Oblikovanje in financiranje

programov na sekundarni in terciarni ravni. 2.2. Neakutna bolnišnična

obravnava. Priloga BOL.

5. Virginia, H. (1998). Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene nege Slovenije.





34





Blaž Lukšič

Sočutje izvajalcev zdravstvene nege s pacientom v procesu umiranja



Povzetek: Sodobni čas nas sooča s problematiko povečanega števila umirajočih v

zdravstvenih ustanovah, to pa za kakovostnejšo obravnavo prinaša potrebo po

dodatnih izobraževanjih zdravstvenih delavcev na področju obravnave umirajočih

pacientov. Medicinska sestra mora imeti konkretno znanje o obravnavi

umirajočega pacienta, hkrati pa mora biti tudi zrela in stabilna oseba, s čutom za

sočloveka in s časom, da prisluhne potrebam pacienta. V naši raziskavi smo iskali

odgovore ravno na področju sočutja zdravstvenih delavcev, ki se s to ranljivo

skupino srečujejo. Ugotavljamo, da paliativna oskrba deluje v namen izboljšanja

zadnje faze pacientovega življenja, proces umiranja je lahko tudi dolg in krut, v

zadnjih trenutkih življenja pa je pomembno in prioritetno predvsem lajšanje

bolečine. Medicinske sestre se zavedajo, da je umirajoča oseba iskrena, saj nima

ne volje ne moči, da bi se pretvarjala. Jasno je, da je stiska pacienta najhujša, ko

ta ostane sam, zlasti ponoči. Nadalje ugotavljamo, da anketiranci prepoznajo

fizično pešanje umirajočega pacienta, a je znanja s področja oskrbe umirajočega

premalo, zaradi česar je zdravstveno osebje nemalokrat v stiski. Medicinske sestre

se zavedajo, da v zadnjih trenutkih življenja aktivno zdravljenje in medicinska

diagnostika nista potrebni, zdravstvena nega pa tu deluje pri aktivnostih, ki

pacientu trpljenje olajšajo in ga ne bremenijo dodatno. Življenja ne smemo

podaljševati in ne skrajšati, poskrbeti pa moramo za kakovost umiranja, saj je

smrt zadnje človekovo dejanje, medicinske sestre pa velikokrat opozorijo na to, da

je zdravljenje v tej fazi prepogosto le podaljševanje trpljenja. Želimo si, da bi

oskrba umirajočega napredovala v sami stroki, da bi bili pacienti deležni

kakovostne obravnave, da bi bilo upoštevano tudi njihovo mnenje in želje po

zdravljenju, zavedati pa se moramo, da je smrt najlepša v mirnem domačem okolju

v krogu svojih najljubših.

Ključne besede: paliativna zdravstvena nega, pacient, terminalna faza, smrt,

bolečina, umiranje, zdravstveni delavci, dileme



1 UVOD

Razvoj paliativne oskrbe prinaša tudi nova spoznanja s področja oskrbe

umirajočega. Tako je prioriteta oskrbe umirajoče osebe lajšanje in obvladovanje

bolečine ter podporna komunikacija v namen zmanjševanja stiske umirajoče

osebe. Vse več ljudi svoj konec pričaka v zdravstvenih ustanovah, v rokah tuje

osebe. Smrt nemalokrat odložimo, pa čeprav to morda ni smiselno ali to celo ni

želja pacienta. Paliativna oskrba ima v osrčju cilj, da poskrbimo za kakovostno

umiranje. Dilema, ki se porodi pri zdravstvenem osebju, je, ali je takšno življenje

sploh smiselno? Medicinska sestra mora imeti vse več znanja za delo s takimi

pacienti, saj so v tej fazi ranljivi ter v stiski, ona pa z njimi preživi veliko časa.

Namen raziskave, ki je potekala med zdravstvenimi delavci, je bil proučiti sočutje

izvajalcev zdravstvene nege do pacientov v času umiranja in smrti.

35





Namen raziskave je preučiti sočutje izvajalcev zdravstvene nege do pacientov v

procesu umiranja in smrti.

Cilji raziskave so raziskati in predstaviti vlogo medicinske sestre pri pacientih v

procesu umiranja, prikazati specifično zdravstveno obravnavo umirajočih

pacientov, ugotoviti, v kolikšni meri je izvajalcem zdravstvene nege omogočeno

izobraževanje s področja paliativne oskrbe, kako dobro izvajalci zdravstvene nege

poznajo svojo vlogo obravnave pacientov v procesu umiranja, opozoriti na dilemo

zdravljenja, ko to ni več smiselno v zadnjih dneh življenja, ugotoviti etične dileme

izvajalcev zdravstvene nege v času umiranja in smrti pacienta ter na koncu

predlagati izboljšave za dvig kakovosti obravnave oskrbe v procesu umiranja.



2 PALIATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA

»Paliativna oskrba izboljša kakovost življenja pacienta in njegovih bližnjih, ki se

soočajo s problemi ob neozdravljivi bolezni, preprečuje in lajša trpljenje, ki ga

zgodaj prepoznava, oceni in obravnava bolečino ter druge telesne, psihosocialne

ter duhovne probleme.« (World Health Organization, 2002, v Slak, 2011, str. 22)

Termina paliativna in terminalna oskrba se v praksi pogosto zamenjujeta ali

enačita. Terminalna oskrba je del paliativne oskrbe, ki zajema zadnje obdobje

bolnikovega življenja, za katerega je značilna odpoved vitalnih organov, zaradi

česar bolniku preti hitra smrt (Mihelič, 2016, str. 367–368). V paliativni

zdravstveni negi pa velja načelo, da življenja ne podaljšujemo in ne skrajšujemo,

ampak ga izboljšujemo (Slak, 2011, str. 26).

Cilj oskrbe pacienta v zadnjih fazah življenja je, da čim dlje svoj preostali čas

preživi v svojem domačem okolju, obdan s svojimi bližnjimi. Simptome, ki se

pojavljajo, pa poskušamo sproti reševati, lajšati (Peternelj in Lunder, 2010, str.

43).

Zdravstvena nega v zadnjem času umiranja je zasnovana na podpornem modelu

zdravstvene nege, ki se je izoblikoval na osnovi analize dela medicinskih sester na

področju bolečine. (Slak, 2011, str. 25).

Paliativna oskrba se razvija v samostojno specializacijo v medicini in na področju

zdravstvene nege. Vsebine obsegajo najbolj pozorno oskrbo telesnih težav,

predvsem kronične bolečine. Usmerjena je predvsem v obravnavo človeških potreb,

temelji na timskem pristopu, dobri koordinaciji med izvajalci v zdravstvu in širše.

Izvajalci zdravstvene oskrbe morajo imeti široko znanje, ki ga pridobijo z

izobraževanjem s področja oskrbe umirajočih, saj bodo le s širokim znanjem

prepoznali potrebe pacientov v pravem času. V slovenskem prostoru je znanja s

področja paliativne oskrbe premalo, zato je treba v vsakodnevni praksi pridobivati

znanje in veščine. Paliativna oskrba poleg obravnave pacienta vključuje tudi

svojce, ki jim je treba nameniti pomoč pred pacientovo smrtjo in po njej (Jakšič,

2018, str. 639).

Paliativna medicina se v zadnjih letih še bolj potrjuje in razvija, potrebe po njej pa

vse bolj naraščajo (Kaj je paliativna oskrba, b. d.).

V slovenskem prostoru se oskrba umrlega vse bolj uveljavlja. Paliativna oskrba

ima v ospredju pacienta z napredovalo neozdravljivo boleznijo, stremi k lajšanju

36





telesnih simptomov, skrbi za čim boljšo kakovost življenja (Sepulveda idr., 2002, v

Lunder, 2013, str. 5).

Tudi komunikacija s pacientom v fazi umiranja je težavnejša in zahteva veliko

znanja in sočutja zdravstvenega delavca, ki se s takim pacientom sooča.

Največkrat je komunikacija povezana z bolečino, to pa pomeni, da je komunikacija

v tem času še bolj poglobljena, da mora biti ob pacientu negovalno osebje, ki

bolečino razume, ki je o bolečini dovolj poučeno, izobraženo. Bolnik si želi imeti v

času umiranja in smrti ob sebi iskreno in odkrito osebo.

Umirajoči pacient svet doživlja drugače, izvajalci zdravstvene nege lahko s

komunikacijo ustvarijo globok in zdravilen odnos. Empatija in human odnos ter

človečnost so pomembni pri spremljanju umirajočega pacienta (Horvat, 2013, str.

39). S komunikacijo v paliativni oskrbi lažje ocenimo pacientovo stanje, mnogokrat

pa je tudi edino orodje, ki nam je ob napredovanju bolezni še na voljo (Lunder,

2013, str. 10). Zdravi ljudje smo neprestano v akciji, načrtovanju, neprestano se

nam mudi, umirajoča oseba svet in čas doživlja drugače, pomembne so ji druge

stvari. Bolan človek postane občutljiv, hitro je prizadeto njegovo dostojanstvo. Pri

sporočanju slabe novice nikoli ne sledimo le protokolom, temveč je treba človeka

začutiti (Klevišar, 2006, v Plank, 2015, str. 108, 111). Tudi v terminalni fazi je

pacient kljub nezavestnemu stanju sposoben slišati in razumeti več, kot se lahko

odzove. Velja posebna previdnost pri komunikaciji in podajanju smiselnih

informacij umirajočemu (Slak, 2011, str. 28).



2.1 Doživljanje duhovne stiske in bolečine

Največja stiska za pacienta je ponoči, ko ostane sam. V paliativi se izogibamo

diagnostike, ki le še dodatno bremeni pacienta in ne izboljša samega

zdravstvenega stanja. Pacient ima vso pravico do zavrnitve zdravljenja, naša

dolžnost je, da mu to tudi zagotovimo (Mihelič, 2016, str. 363–365).

S pacientom smo odkriti, o bolezni ima pravico vedeti vse, saj je ta del njega, je pa

pomembno, na kakšen način mu bolezen predstavimo. Prav je, da z vsakim

pacientom upamo v najboljše, hkrati pa smo dovolj realni, da nas nič ne preseneti.

Pacient ima pravico do lastnih izbir in odločitev, ki zadevajo njegovo življenje

(Slak, 2014, str. 36–37).

Za bolečino trpi kar do 70 odstotkov pacientov z neozdravljivo boleznijo, v

terminalni fazi pa je odstotek še višji. Doseg optimalne analgezije v najkrajšem

času in s čim manj neželenimi učinki je cilj protibolečinskega zdravljenja. Pred

samo smrtjo so značilni tudi refleksni dihi, zato izvedemo spremembo položaja in

po naročilu zdravnika damo morfij, kisik pa le, če ta popravi dihanje, učinkovitejše

je lahko dovajanje svežega zraka (odpremo okno) (Mihelič, 2016, str. 365).



3 VLOGA IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE PRI NEGE PACIENTA OB

KONCU ŽIVLJENJA

Zmanjšan žrelni refluks povzroči nabiranje izločkov v dihalih, kar privede do

terminalnega hropenja, ki je olajšan s spremembo položaja ter prenehanjem

dajanja tekočine parenteralno. Ker ob koncu življenja odpovejo centri za lakoto,

37



sitost in žejo v določenih primerih parenteralna hidracija prepreči terminalni

delirij. Parenteralno hranjenje lahko poslabša edeme in dispnejo, kašljanje,

izločanje, znano je tudi, da dehidracija pacientu olajša trpljenje. V zadnjih fazah

je obračanje zaradi povzročanja dodatnih bolečin omejeno le na najnujnejše,

uporabljajo pa se sodobna sredstva za preprečevanje razjed. Zdravila se dovajajo

le po potrebi oziroma najnujnejše. Opustimo lahko zdravila, ki pokažejo izboljšanje

stanja na dolgi rok oziroma pričnejo delovati čez dalj časa, saj bolnik učinka ne bo

več doživel. Ob pojavu zapletov zaradi ukinitve zdravil, zdravila ponovno

uvedemo, če je to smiselno, ključna zdravila pa so analgetiki, antiemetiki,

pomirjevala, antipiretiki, anksiolitiki in antiholinergiki (Slak, 2011, str. 26–28).

V terminalni fazi je pomembno, da življenja ne skrajšujemo in ne podaljšujemo.

Cilj nam je spokojna, neboleča, človeka dostojna smrt brez mučnega podaljševanja

življenja (Benedik, 2011, str. 52).

Smrt je del našega življenja, kljub napredku medicine pa jo moramo sprejeti. Ne

preostane nam nič drugega, kot da ostanemo s pacientom, mu ponudimo roko, da

premaga strah, mu damo možnost, da se poglobi vase in zadnje trenutke zaživi v

polnosti. Pomembno je, da najprej vidimo človeka in šele nato pacienta. Skrb za

umirajočega uvrščamo k aktivnostim zdravstvene nege, gre za pomoč pri vitalnih

dejavnostih, ki omogočajo obstoj človeka.

Neozdravljiva bolezen in bližajoča smrt izredno zaznamujeta tudi družino

pacienta, spremeni se vsakdanjik (Flisar, 2013, str. 60–61).

Analgetiki veljajo za osnovna priporočena zdravila v paliativni oskrbi. Za lajšanje

bolečin uporabljamo opioide, predvsem morfij, ki ne pospešuje smrti in ne vpliva

na dolžino življenja. V zadnjih 48 urah bolnikovega življenja je obvladovanje

bolečine in simptomov prioritetno, ker pacient ne more podati ocene bolečine, je

potrebno opazovanje in ocenjevanje znakov trpljenja (Krčevski Škvarč, 2015, str.

45–46, 48).

Glede na oceno in stanje pacienta ter njegovih potreb se opravijo le preiskave, ki

bi lahko spremenile ali ublažile zdravstveno stanje oziroma simptome. Omogočimo

duhovno podporo tako pacientu kot svojcem, informacije o pacientovem stanju so

štiriindvajseturne (Benedik, 2011, str. 54). Tudi Saje in Filej (2014, str. 124) trdita,

da v fazi umiranja ne skrbimo za kakovost življenja, temveč za kakovost umiranja.

Za terminalno hidracijo uporabimo infuzijo, s katero preprečujemo dehidracijo,

obstipacijo, zmedenost in žejo. Veliko pacientov ima v zadnjih dnevih življenja

izrazito srbečico kože, ki jo zmanjšamo z uporabo negovalnih krem (Saje in Filej,

2014, str. 122, 126 in 128). Pri izvajanju zdravstvene nege medicinska sestra

prepozna znake bližajoče se smrti: roke postanejo hladne, periferija postane

marmorirana zaradi odpovedujoče cirkulacije, metabolizem pacienta je oslabljen,

večino časa spi, je nezavesten, izgublja se kontrola nad sfinktri, pojavi se

terminalno hropenje, sekrecija v ustih postaja obilnejša in zastaja v žrelu, pacient

nima moči, da bi se izkašljal, vid in sluh se poslabšata, bolnika lahko spremljajo

nemir in halucinacije, kar je posledica pomanjkanja kisika v možganih in motenj

v metabolizmu, spremenjena je tudi frekvenca dihanja, ki je nepravilna, počasna

ali hitra z apnoičnimi pavzami (Ivanuša in Železnik, v Saje in Filej, 2014, str. 132–

133).

38





Izkušnje kažejo, da umirajoči pogosto umre, ko je sam (Ivanuša in Železnik, 2000,

v Saje in Filej, 2014, str. 131, 133). Dragocena popotnica umirajočemu je občutek,

da je ljudem nekaj dal, umirajoči človek je iskren, saj nima ne volje ne moči, da bi

se pretvarjal (Fink, Mohar in Sečnik, 2014). Poskrbimo za mirno in tiho okolje, z

njim se je treba pogovarjati, čeprav se nam zdi, da nas ne razume, saj ne reagira

na glas (Červek, 2014).



3.1 Etični vidik in dileme

Umiranje je zadnje človeško dejanje, zato želi imeti umirajoči vsaj nekaj nadzora.

Na smrt gledamo kot na najhujšo bolezen, ljudem je postala neznana in se je

bojimo. Bolezen je bila v preteklosti nekaj običajnega, danes pa velja, da dodamo

nekaj tablet več in odložimo smrt. Zaradi napredovanja medicine je smrt mogoče

vedno znova odlagati, ljudem pa se zdi vse bolj kruta. Terminalni bolniki čedalje

bolj zahtevajo pravico do smrti, saj ne želijo nadaljnjega zdravljenja. Pogosto

prihaja do situacije, ko je zdravljenje nesmiselno, zdravnik ali svojci vztrajajo pri

vseh mogočih preiskavah in terapijah, čeprav je jasno, da se stanje ne bo izboljšalo,

pacient pa je v tem stanju preveč prizadet, da bi sprejel takšno odločitev (Tschudin,

2004, str. 108–109, 115). Zadnja leta paliativna medicina napreduje predvsem pri

lajšanju bolečin, trpljenja ter izboljšanju kakovosti življenja. Paliativna oskrba je

primerna za vse paciente, ki se bližajo koncu življenja ne glede na starost in

diagnozo. Tudi ko vzročno zdravljenje ni več primerno, se še naprej nudi sočutna

oskrba. Podaljševanje življenja z zdravili, oživljanji in intenzivno nego

predstavljajo dilemo, kdaj končati zdravljenje, če ni uspeha. Sposobni pacienti

imajo pravico zavrniti kakršno koli zdravljenje, četudi se to konča s smrtjo

(Williams, 2015, str. 57–58). Zdravniki umetno podaljšujejo umiranje s pomočjo

medicinskih ukrepov ali z nadaljnjim zdravljenjem, velikokrat brez bolnikove

privolitve (Trontelj, 2014, str. 6).

Zdravstveni delavci pri soočanju s smrtjo in umiranjem doživljajo stiske.

Medicinske sestre v smrti pacienta vidijo neuspeh medicinskega zdravljenja in

zdravstvene nege, kar jim daje občutek krivde (Mlinšek, 2012, str. 513–514).



4 METODOLOGIJA

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi deskriptivnega raziskovanja in

kavzalno-neeksperimentalni metodi dela. Na podlagi pregleda strokovne in

znanstvene literature (Slak, 2011, (Benedik, 2011, Ivanuša in Železnik, 2000) smo

izdelali lastni anketni vprašalnik in s tem pridobili primarne podatke, sekundarne

pa smo poiskali še v bibliografskih bazah CINAHL in MEDLINE. Raziskava je

bila opravljena v mesecu marcu 2019. Anketiranci so k izpolnjevanju anketnega

vprašalnika pristopili prostovoljno, zagotovili smo anonimnost ter delovali v

skladu z etičnimi načeli raziskovalnega dela.





39





4.1 Opis instrumenta

Za raziskovalni del smo uporabili anketni vprašalnik s tremi sklopi vprašanj. S

prvim sklopom vprašanj smo pridobili sociodemografske podatke anketirancev, v

drugem sklopu pa z uporabo vprašanj z večstransko izbiro, kjer so podani besedni

odgovori, ugotavljali soočenje medicinskih sester za delo s pacientom v zadnjem

obdobju življenja. V zadnjem, tretjem delu anketnega vprašalnika so anketiranci

svoja stališča do posameznih trditev opredelili s pomočjo Likertove lestvice stališč,

pri čemer je ocena 1 pomenila, da se z napisano trditvijo nikakor ne strinjajo, ocena

5 pa izraža popolno strinjanje. Anketiranci so na koncu imeli možnost vpisati tudi

dileme, ki niso bile izpostavljene, zdravstvene delavce pa vseeno bremenijo.



4.2 Opis vzorca

Pogoj za izpolnjevanje anketnega vprašalnika je bila zdravstvena izobrazba ter

vključenost v proces zdravstvene nege. Vprašalnik je v celoti izpolnilo 126

anketirancev, od tega 9 moških (f % = 7) in 117 žensk (f % = 93). Največ

anketirancev ima visokošolsko izobrazbo prve stopnje bolonjskega programa (f %

= 91; f = 115, 5 % (f = 6) pa z višjo strokovno izobrazbo zdravstvene smeri, ostali (f

% = 4; f = 5) imajo univerzitetno izobrazbo. Največ anketirancev je bilo starih med

21 in 30 let (f % = 75; f = 95), najmanj nad 51 let (f % = 3; f = 4). Največ je tistih, ki

imajo delovnih izkušenj do 5 let (f % = 78; f = 98), najmanj pa tistih med 21 in 25

leti (f % = 2; f = 2).



4.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov

Raziskava je potekala v mesecu marcu 2019. Povezavo do spletne ankete smo delili

znotraj lastne socialne mreže, nato pa so posamezniki po sistemu snežne kepe

povezavo do ankete delili znotraj svojih socialnih mrež. Anketiranci so bili

seznanjeni z namenom raziskave. Pridobljene podatke smo obdelali z

računalniškim programom Microsoft Office Excel ter statističnim programom

SPSS 23.0.



5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Večina (f % = 45; f = 57) anketiranih meni, da možnost izobraževanj s področja

paliativne oskrbe imajo, prav tako večina (f % = 75; f = 95) meni, da je medicinska

sestra tista, ki sočutno stoji ob strani umirajočemu pacientu v teh težkih trenutkih

življenja. Problematika, ki se izpostavlja, je družbeni problem sedanjega časa, saj

vse več ljudi umre v bolnišničnih ustanovah.

Če povzamemo literaturo (Flisar, 2013, str. 60–61) in naše anketirance, lahko

trdimo, da je proces umiranja del življenja, usojen nam je že z rojstvom. Je naravni

proces, ki je značilen za vsa živa bitja, pa se kljub temu s smrtjo vsi težko

spopademo, ne glede na to, na kateri strani smo, ima smrt vedno grenak priokus

in lahko povzroča hudo bolečino tako za pacienta kot za svojce in zdravstvene

delavce.

40



V okviru raziskovalnega dela smo si zastavili štiri raziskovalna vprašanja, na

katere odgovore predstavljamo v nadaljevanju.

Prvo raziskovalno vprašanje: »V kolikšnem obsegu izvajalci zdravstvene nege

prepoznajo simptome pešanja organskih sistemov v procesu umiranja?«

Mihelič (2016, str. 367–368) poudarja, da zadnje obdobje življenja spremlja

pacienta odpoved vitalnih organov, katere posledica je bližajoča se smrt. Slak

(2011, str. 26–28) navaja, da zaradi propada organov in organskih sistemov

prihaja do motenj v delovanju organizma, ki se odražajo na področju dihanja,

prehranjevanja, Saje in Filej (2014, str. 122, 126, 128) pa izpostavljata

problematiko odvajanja, dehidracije, zmedenosti ter srbečice kože. Ivanuša in

Železnik (v Saje in Filej, 2014, str. 132–133) pa podajata fizične znake bližajoče se

smrti, kot so hladne okončine, zaspanost, odpoved sfinktrov, nabiranje sekrecije.

Za prvo raziskovalno vprašanje »V kolikšnem obsegu izvajalci zdravstvene nege

prepoznajo simptome pešanja organskih sistemov v procesu umiranja?« lahko kot

odgovor, ki velja za naše anketirance, zapišemo, da vsi anketiranci opažajo fizično

oslabelost pacienta, medtem ko njegov duhovni svet, ki pa je še posebej v tem času

za umirajočega še kako pomemben, zanemarijo.

Drugo raziskovalno vprašanje: »Kako poteka izobraževanje izvajalcev zdravstvene

oskrbe s področja paliative?«

Jakšič (2018, str. 634) navaja, da se paliativna oskrba razvija v samostojno

specializacijo tako na področju medicine kot zdravstvene nege. Usmeritve so

predvsem glede na telesne težave, kjer je najpogostejša bolečina. Avtor poudari

tudi sam pomen širokega znanja, ki ga lahko dobimo s pomočjo izobraževanj na

področju oskrbe umirajočega.

Nekaj več kot četrtina anketirancev (27 %, f = 34) meni, da nimajo možnosti

izobraževanja na področju paliativne oskrbe, 9 % (f = 11) pa, da to možnost imajo.

7 % (f = 9) anketirancev meni, da izobraževanja niso prilagojena, 23 % (f = 29) pa

se jih tu ne more opredeliti. Glede na pridobljene rezultate za naš vzorec velja, da

izobraževanja obstajajo, a niso specifično prilagojena. Enaki rezultati se pokažejo

tudi v raziskavi avtorja prispevka, ki jo je opravil za potrebe diplomske naloge

(Lukšič, 2018, str. 50). Avtor že takrat izpostavlja, da manjka izobraževanj, same

specifike ter znanja na področju dela z umirajočim.

Tretje raziskovalno vprašanje: »Kakšno vlogo ima pri paliativni obravnavi

pacienta medicinska sestra?«

Slak (2011, str. 25) navaja, da je sam razvoj zdravstvene nege s področja

zdravstvene nege umirajočega izoblikovan z delovnimi nalogami medicinskih

sester na področju prepoznavanja in obvladovanja bolečine. Lunder (2013, str. 10)

poudarja pomen komunikacije v tem težkem obdobju ter izpostavi, kako je

komunikacija lahko edino orodje, ki nam je še na voljo v tem času.

67 odstotkov (f = 84) udeležencev raziskave trdi, da sta njihova vloga podpora

pacientu in tudi sočutje, s 60 % (f = 76) sledi pomen pogovora ter s 53 % (f = 67)

pomoč v tem času. Nihče od anketirancev pa ne trdi, da se tej fazi izogne obravnavi

takega pacienta. Avtor prispevka že v svoji raziskavi poudarja, (Lukšič, 2018, str.

51), kako pomembna je komunikacija, samo razumevanje ter dajanje občutka

41





pacientu, da v teh trenutkih ni sam. Avtor nadaljuje, da je medicinska sestra tista,

ki lahko naredi veliko na tem področju, saj s pacientom preživi največ časa.

Kot odgovor na tretje raziskovalno vprašanje lahko zapišemo, da imajo izvajalci

zdravstvene nege (medicinska sestra) v procesu paliativne obravnave pacienta

zelo pomembno vlogo, saj skrbijo za pravilno informiranost in komunikacijo s

pacientom in svojci, saj s pacientom preživi največ časa.

Četrto raziskovalno vprašanje: »Katere etične dileme izvajalci zdravstvene nege

izpostavljajo najpogosteje v času umiranja in smrti pacienta?«

Tschudin (2004, str. 108–109, 115) navaja situacijsko problematiko današnjega

časa, saj je mnogokrat zdravljenje brez smisla, a še danes zdravnik ali svojci

menijo drugače, pacient pa v tem času nima moči, da bi odločil o samem

zdravljenju. Williams (2015, str. 57–58) izpostavlja problematiko podaljševanja

življenja z zdravili, reanimacijami in intenzivnim zdravljenjem, Trontelj (2014,

str. 6) poudari, da gre za dejanja brez pacientove privolitve, Mlinšek (2012, str.

513–514) pa opozarja na stisko izvajalcev zdravstvene nege (medicinskih sester)

pri svojem delu, saj imajo občutek krivde in neuspeha tako v medicini kot na

področju dejavnosti zdravstvene nege.

Pacienti največkrat svoje zadnje ure življenja preživijo v bolnišnici, čemur pritrjuje

50 % anketirancev (f = 63), 36 % (f = 45) navaja socialne ustanove, 52 % (f = 66)

anketirancev se ne more opredeliti z opustitvijo medicinskih ukrepov v času zadnje

faze življenja, 14 % (f = 18) pa se strinja, da razni medicinski postopki dodatno

bremenijo pacienta. Lukšič (2018, str. 51) potrjuje, da diagnostični postopki v

zadnji fazi življenja pacienta dodatno bremenijo. Življenje je velikokrat podaljšano

s samim zdravljenjem, s tem pa tudi samo trpljenje umirajočega. Izpostavlja tudi,

da zdravljenje umirajočih predstavlja za zdravstveno osebje dilemo, ter ugotavlja,

da vse več ljudi umre v bolnišnici ali drugih socialnih zavodih.

Kot odgovor na zadnje raziskovalno vprašanje lahko za naš vzorec trdimo, da

pacienti v zadnji fazi življenja nimajo moči, da bi sami odločili o svoji usodi ter

samem zdravljenju, kljub temu, da je njihovo zdravljenje brez smisla in ne bo

prineslo pozitivnega učinka, pa se pacientu podaljšuje življenje, kar pa predstavlja

dilemo tudi zdravstvenemu osebju.



6 ZAKLJUČEK

Proces umiranja je težek čas ne le za pacienta, temveč predstavlja stisko tudi

svojcem in zdravstvenim delavcem. Izvajalci zdravstvene nege (medicinska sestra)

so tisti, ki so najbolj vpleteni v intervencije in zdravstvene postopke, saj spremljajo

pacienta kontinuirano. Čas, ki ga medicinska sestra nakloni umirajočemu

pacientu, je zanj lahko izjemno pomemben in je lahko tisto, kar mu olajša njegov

odhod. Kljub temu pa medicinsko sestro tovrstno delo uči ne le za naslednje

srečanje z umirajočim pacientom, temveč za njeno lastno življenje. Med

prebiranjem literature smo ugotovili, da je umiranje v bolnišnici v porastu. Nekoč

so ljudje umirali mlajši ter v krogu domačih, dandanes smrt velikokrat preložimo

s pomočjo tablet in medicinskimi postopki, slaba stran tega pa je, da je človeško

telo vse bolj krhko, odhod pa vse težji, smrt nam je postala neznanka, s katero se

vse težje soočimo. Ko pri svojem delu opažamo, da ljudem s podaljševanjem

42



življenja tega ne izboljšamo v smislu kakovosti življenja, ampak večamo trpljenje,

po vrhu pa so prepuščeni v tuje in hrupno okolje, se v nas porodi marsikatera

etična dilema, ki pa bi lahko bila predmet proučevanja v kateri od naslednjih

raziskav. Želimo si, da bi se v slovenskem prostoru dvignila kakovost umiranja,

predvsem zdrav razum podaljševanja samega življenja, ko ta nima več smisla. Pri

svojem delu poleg ostalega opažamo še to, da zdravstveno osebje nima časa in

včasih niti osnovnega znanja za oskrbo umirajočega, zato napisane trditve in

moralno dobro za pacienta v praksi izgubi pomen.





43





LITERATURA

1. Benedik, J. (2011). Oskrba bolnika ob koncu življenja. Pridobljeno 4. 5. 2018, s

https://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Onkologija_letnik

_XV_st1 /Onkologija_junij_2011_web_2_16.pdf.

2. Červek, J. (2014). Zadnji dnevi življenja. Ljubljana: Slovensko združenje

paliativne medicine.

3. Fink, A., Mohar, P. in Sečnik, A. (2014). Domača nega. Celje: Narodna in

univerzitetna knjižnica Ljubljana.

4. Flisar, M. (2013). Pomoč neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem v zadnjih

dneh življenja. V A. Presker Planko in K. Esih (ur.), IV. Stiki zdravstvene nege

paliativna zdravstvena nega (str. 59–62). Celje: Visoka zdravstvena šola Celje.

5. Horvat, T. (2013). Celosten pristop v negovanju umirajočega bolnika. V A.

Presker Planko in K. Esih (ur.), IV. Stiki zdravstvene nege paliativna

zdravstvena nega (str. 39). Celje: Visoka zdravstvena šola Celje.

6. Jakšič, E. (2018). Vloga primerne paliativne zdravstvene nege in oskrbe za

umirajočega pacienta. V B. Macuh (ur.), Za človeka gre: izzivi za znanost in

izobraževanje (str. 638–643). Maribor: Alma Mater Press. Pridobljeno 18. 5.

2018,

s

http://almamater.si/upload/userfiles/files/Konferenca%202018/Zborniki/AME

U_K-2018_ZbornikPrispevkov_Book_WEB_04.pdf.

7. Kaj je paliativna oskrba?. (b. d.). Ljubljana: Slovensko združenje paliativne

medicine. Pridobljeno 6. 5. 2018, s http://www.paliativnaoskrba.si/kaj-je-

paliativna-oskrba.html.

8. Krčevski Škvarč, N. (2015). Obvladovanje bolečine ob koncu življenja. V B. M.

Kaučič, D. Plank, A. Preskar Planko in K. Esih (ur.), VI. Stiki zdravstvene

nege, sodelovanje strokovnjakov v paliativnem timu za celostno obravnavo

pacientov in svojcev (str. 44–52). Celje: Visoka zdravstvena šola.

9. Lukšič, B. (2018). Vloga medicinske sestre pri bolniku s končno ledvično

odpovedjo v času paliativne oskrbe in terminalne faze (Diplomska naloga).

Novo mesto: Univerza v Novem mestu, fakulteta za zdravstvene vede.

10. Lunder, U. (2013). Načela paliativne oskrbe bolnikov. V A. Presker Planko in

K. Esih (ur.), IV. Stiki zdravstvene nege paliativna zdravstvena nega (str. 4–

12). Celje: Visoka zdravstvena šola Celje.

11. Mihelič, R. (2016). Paliativna oskrba bolnika na hemodializi. V M. Rep (ur.),

Implementacija kakovostne in varne zdravstvene nege pri pacientu z boleznijo

ledvic (str. 339–350). Portorož: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije.

Pridobljeno

4.

5.

2018,

s

https://www.zbornica-

zveza.si/sites/default/files/publication_attachments/1_kongres_nefroloske_zn.

pdf.

12. Mlinšek, A. (2012). Soočanje izvajalcev zdravstvene nege s smrtjo pacienta.

Revija za univerzalno odločnost, 1 (3), 106–117. Pridobljeno 17. 5. 2018, s

http://www.fos-unm.si/media/pdf/ruo_2012_12_mlinsek_aleksander.pdf.

13. Peternelj, A. in Lunder, U. (2010). Izvajanje celostne paliativne oskrbe v

Ljubljanski, gorenjski, pomurski regiji. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje

Republike Slovenije.

14. Plank, D. (2015). Pomen komunikacije v paliativni oskrbi. V B. M. Kaučič, D.

Plank, A. Preskar Planko in K. Esih (ur.), VI. Stiki zdravstvene nege,

44



sodelovanje strokovnjakov v paliativnem timu za celostno obravnavo pacientov

in svojcev (str. 106–113). Celje: Visoka zdravstvena šola.

15. Saje, M. in Filej, B. (2014). Terminalna oskrba – vidik kakovosti ob izteku

življenja. V B. M. Kaučič, D. Plank, A. Preskar Planko in K. Esih (ur.), V. Stiki

zdravstvene nege, celostna obravnava pacientov kot vodilo za kakovostno

paliativno oskrbo (str. 121–136). Celje: Visoka zdravstvena šola v Celju.

16. Slak, J. (2011). Zdravstvena nega bolnika ob koncu življenja. V T. Žontar in A.

Kvas (ur.), Paliativna oskrba srčno-žilnega bolnika (str. 21–30). Kranj:

Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije. Pridobljeno 4. 5. 2018, s

https://www.zbornica-

zveza.si/sites/default/files/publication_attachments/paliativna_oskrba_nr.pdf.

17. Slak, J. (2014). Celostna obravnava pacienta in družine v paliativni oskrbi. V

B. M. Kaučič, D. Plank, A. Preskar Planko in K. Esih (ur.), V. stiki zdravstvene

nege, celostna obravnava pacientov kot vodilo za kakovostno paliativno oskrbo

(str. 33–45). Celje: Visoka zdravstvena šola v Celju.

18. Trontelj, J. (2014). Vprašanja o zdravniškem ukrepanju ob koncu življenja vse

bolj vznemirjajo. V J. Drobež (ur.), 2. simpozij etika v medicini (str. 5–13).

Ljubljana: Društvo Medicinski razgledi.

19. Tschudin, V. (2004). Etika v zdravstveni negi, Razmerja skrbi. Ljubljana:

Educy d. o. o.

20. Williams, J. R. (2015). Priročnik zdravniške etike. Maribor: Medicinska

fakulteta Univerze v Mariboru.

45





Document Outline


1 UVOD

2 MENTORSKI PROCES

3 MENTOR

4 RAZVOJ MENTORSKIH KOMPETENC

5 ZAKLJUČEK

LITERATURA

1 UVOD

2 ZGODOVINA

3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV 3.1 Osnovni pojmi





4 TERMINOLOGIJA VSEBINSKEGA IZVAJANJA PALIATIVNE OSKRBE

5 TERMINOLOGIJA ČASOVNEGA IZVAJANJA PALIATIVNE OSKRBE

6 ZAKLJUČEK

1 UVOD

2 BREME KRONIČNIH BOLEZNI IN SMRTI

3 OBLIKOVANJE ODNOSA DO PALIATIVNEGA PRISTOPA IN UMIRAJOČIH V PRAKSI 3.1 Razumevanje in prepoznava zadnjega obdobja življenja





4 ZAKAJ POSTANE OSKRBA UMIRAJOČEGA ZDRAVSTVENIM DELAVCEM TEŽKA

5 SPREGLEDAN PROCES ŽALOVANJA

LITERATURA

15. Medland, J., Howard - Ruben, J. in Whitaker, E. (2004). Fostering psychosocial wellness in oncology nurses: Addressing burnout and social support in the workplace. Oncology Nursing Forum, 31, 47–54.

16. Müller, S., Pfister, D. in Müller, M. (2009). Wie viel Tod vertarȁgt das Team? Pridobljeno 13. 9. 2019, s https://alpha-nrw.de/wp-content/uploads/2014/05/ wieviel-tod-vertraegt-das-team.pdf.

17. Munday, D., Jeremy, D. in Murray, S. (2007). Choice and place of death: individual preferences, uncertainty and the availability of care. Journal of the Royal Society of Medicine, 100 (5). Pridobljeno 11. 11. 2019, s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/p...

18. NIJZ. (2009). Zdravstveno stanje prebivalstva. Pridobljeno 11. 11. 2019, s https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/publikacije/letopisi/2016/2.1_umrljivost_za_2016_koncna1.pdf.

1 UVOD

2 NAMESTITEV NA ODDELEK ZA NEAKUTNO BOLNIŠNIČNO OBRAVNAVO

4 ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI

5 SKRB ZA UMIRAJOČE PACIENTE

6 ZAKLJUČEK

LITERATURA

1 UVOD

2 PALIATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA 2.1 Doživljanje duhovne stiske in bolečine





3 VLOGA IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE PRI NEGE PACIENTA OB KONCU ŽIVLJENJA 3.1 Etični vidik in dileme





4 METODOLOGIJA 4.1 Opis instrumenta

4.2 Opis vzorca

4.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov





5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

6 ZAKLJUČEK

LITERATURA

UNM_naslovnica_publikacije1.pdf Page 1





Prazna stran

Prazna stran

UNM_naslovnica_publikacije2.pdf Page 1

Page 2





Prazna stran

Prazna stran

UNMFZV_prirocnik_za_klinicne_mentorje_2019_2.pdf 1 UVOD

2 MENTORSKI PROCES

3 MENTOR

4 RAZVOJ MENTORSKIH KOMPETENC

5 ZAKLJUČEK

LITERATURA

1 UVOD

2 ZGODOVINA

3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV 3.1 Osnovni pojmi





4 TERMINOLOGIJA VSEBINSKEGA IZVAJANJA PALIATIVNE OSKRBE

5 TERMINOLOGIJA ČASOVNEGA IZVAJANJA PALIATIVNE OSKRBE

6 ZAKLJUČEK

1 UVOD

2 BREME KRONIČNIH BOLEZNI IN SMRTI

3 OBLIKOVANJE ODNOSA DO PALIATIVNEGA PRISTOPA IN UMIRAJOČIH V PRAKSI 3.1 Razumevanje in prepoznava zadnjega obdobja življenja





4 ZAKAJ POSTANE OSKRBA UMIRAJOČEGA ZDRAVSTVENIM DELAVCEM TEŽKA

5 SPREGLEDAN PROCES ŽALOVANJA

LITERATURA

15. Medland, J., Howard - Ruben, J. in Whitaker, E. (2004). Fostering psychosocial wellness in oncology nurses: Addressing burnout and social support in the workplace. Oncology Nursing Forum, 31, 47–54.

16. Müller, S., Pfister, D. in Müller, M. (2009). Wie viel Tod vertarȁgt das Team? Pridobljeno 13. 9. 2019, s https://alpha-nrw.de/wp-content/uploads/2014/05/ wieviel-tod-vertraegt-das-team.pdf.

17. Munday, D., Jeremy, D. in Murray, S. (2007). Choice and place of death: individual preferences, uncertainty and the availability of care. Journal of the Royal Society of Medicine, 100 (5). Pridobljeno 11. 11. 2019, s https://www.ncbi.nlm.nih.gov/p...

18. NIJZ. (2009). Zdravstveno stanje prebivalstva. Pridobljeno 11. 11. 2019, s https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/publikacije/letopisi/2016/2.1_umrljivost_za_2016_koncna1.pdf.

1 UVOD

2 NAMESTITEV NA ODDELEK ZA NEAKUTNO BOLNIŠNIČNO OBRAVNAVO

4 ŽIVLJENJSKE AKTIVNOSTI

5 SKRB ZA UMIRAJOČE PACIENTE

6 ZAKLJUČEK

LITERATURA

1 UVOD

2 PALIATIVNA ZDRAVSTVENA NEGA 2.1 Doživljanje duhovne stiske in bolečine





3 VLOGA IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE PRI NEGE PACIENTA OB KONCU ŽIVLJENJA 3.1 Etični vidik in dileme





4 METODOLOGIJA 4.1 Opis instrumenta

4.2 Opis vzorca

4.3 Opis zbiranja in obdelave podatkov





5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

6 ZAKLJUČEK

LITERATURA