MARIJAN:
VDANA PROŠNJA.
1 rate so zahrepenele — Bog poslal jim zlatih juter, logi so zahrepeneli — Bog poslal jim dni je solnčnih.
Zlata jutra so vzbudila tratam pisanega cvetja, solnčni dnevi so vzbudili logom sladkodivnih pesmi.
Vse živi... V objemih bratskih mlado cvetje se poljublja, o ljubezni lahna pesem iz logov črez plan glasi se . . .
Ah, srce, le ti si mrzlo kakor snežec, beli snežec, ah, srce, le ti si mrtvo kakor kamen, mrzli kamen.
Vir ljubezni vseobsežne, Bog moj, pošlji vroč mi žarek, da si ž njim srce zanetim, in potem gori naj — Tebi.
ZVONIMIR:
V DALJINI...
O blačice, te moje misli, na jug cvetoči plavajo . . . Oj, tam v daljini nedogledni krilate ptičke spavajo.
Na lotosu, kraljevi palmi zgradile so svoj mali stan, in v rajski sreči, svetem miru prepevajo si dannadan.
A k njim kot iz dežele tuje priplove hrepenenje v vas — in mir je proč in zlata sreča, in pesmi je umolknil glas.
Nazaj, nazaj ... na dom jih sili nevidna in neznana moč . . . Oj, sladki mir in zlata sreča in pesmi glas — ah, vse je proč !