BALADE PETRICE KEREMPUHA MIROSLAV KRLEŽA Vojne, grmade, strahote, vešala, tragedije, beda, vse to traja skozi veke. Dočim Turčin požiga in mori, dočim nas Dunaj, Venecija in Budim obešajo in streljajo, dočim se ta grof upira Dunaju, oni Budimu, dočim vlada zmeda okoli Rima in Lutra, predstavlja Petrica Kerempuh (naš Pavliha; op. ur.) princip življenjske stvarnosti. Pojem Petrice Kerempuha je pojem jezika, to je pesem krvi, mesa, vešal, grozot, ali pesem vzvišena nad vsemi temi življenjskimi minljivostmi, to je motiv vzvišene ironije, ki išče svoj jezikovni izraz skozi veke. In ta jezik, ki v cunjah plaka pred cerkvenimi vrati in v sodnih dvoranah, je silen in velik, kakor so silni in veliki vsi nagoni, brez katerih bi tudi življenja samega ne bilo. PETRICA 1 GALŽENJAKI A. D. 1570. Na galgama tri galženjaka, tri tata, tri obešenjaka, pod njimi čarni potepuh tamburu svira Kerempuh. Smude, cafute, kaj vam je teca zežgala lice kakti pereča, glas posluhnete kajkavskog jazbeca! Se je to vražnja zamotavka, pod tabanom goruča žerjavka, a hudodelnika raščetverenje najsakodnevnejše je nam pripečenje. Zgublenje glavno, strašna kaštiga, človek se denes friga kak liga. Si sfruštani i zbulani kaj šmerčete bez nosa, bistričkih bogcov procesija bosa, čifutski signum: zlamenje zuto, rastergla nas kobila je barzo kruto. V grofovske gajbe ruži lancov vaših tanec, a Petrica, žalosni pesmoznanec, kaj nikaj spametnog zmislil nesem neg tožnu ovu kerempuhovsku pesem, pod galgami kaj ju ztambural jesem. Tak je na svetu da za najvekšeg suca smevt se z kosum vre okolo smuča. Ne bu ni on lajal navek: »signare — cum ferro« pekel bogčije kosti stare... Jemput bu vre negdo »signare cum ferro« ftargnul i pretargnul to gospodsko pero! Zapamtite kaj vam je Kerempuh rekel: hudi bu biškupa odnesel vu pekel. I satan bu spekel grofe i prebendare, gornice i činza prepune ormarel Kervavo nam je telo Veronikin Robec, vre svira v trombentu tovaruš kmet Matijaš Gobec. Galge, šibe, sohe, žganje, žveplene vruče skolke, prangeri i klade i smerti druge tolke, pak v turnu i v gajbi kervave parade za kmetsku glavu tanec bez pomenjše gnade, ni v peklu još ni bilo tak smolave balade da ne bi gladnuš bogec ki od glada krade na kraju konca zvitezil svoje jade... Se naše rane, solze, kervave kaštige, zdroblena kolena, prebite kotrige, v lobanji luknja, na galgama još brige, se to su ipak dragom bogu fige, gda biškupi kak klafrave papige pod galgama se mole za blagoslov verige. Ar:-----------»če si fkral kozu moraš dati vola« . Gdo ima vola taj ima puna kola, a zakaj da fkradne kozu kak potepuh i lola, ak more vernut za tristpet rajnjčik vola? Čverči mu pod tecum zato sa bogčija gola i zato su ga zavezali na štrik da zible se kak pravde spomenik! A da bi ga oprali od smertnega greha z terbuha su mu zrezali za orgule meha, presverdlali mu oko i tu žaklimu slepu obertali po gradu na kobile repu. Paličje, korbači, Herodešove šibe, tenfaju denes bogce kak krepane ribe. Nad žveplenim ognom zmučeno lice jene res spečene copernice ... A biškup v plašču damastnog pluvijala popeval je z starinskog misala, gde latinski se prevučeno pove da bogcu navek za kmetsku glavu gre ... Ti pismoznanci naši, dični i čalarni, o ti humanisti prehumanitarni, dijaki ti naši grabancijaši, se je to žoltar pri čar no j maši: kačjega čemera v getsemanjskoj časi, kad bahornica s pilkom po orsagu jasi s hahari, s grobari, peklenskimi pajdaši... Gdo plašča nežna z vetrom obarnuti, more kak sveča na vetru vtarnuti. smuda = ženska, zaznamenovana zaradi pohujšljivega življenja; teca = lokalizem za pečat, s katerim so udarili znamenje; pereča = presta; zgub-lenje glavno = amissio capitis, smrtna kazen; liga = mala raca; zlamenje = znamenje; soha = suha veja, v&šala; skolke = oder; zviteziti = zmagati; bahornica = čarovnica; pilko = grobar. CARMEN ANTEMURALE SISCIENSE ALI HARC POD SISEČKIM TbRNOM A. D. 1594 Pod banskem Siskom kanon turški larma, vonjha po oblaku zveplena pesja sarma. Smudnik se smudi, garme haberdari, komorhanski zelenki za praha pet funti. 330