—   354    —
Besedica o kovanji novih besed.
Ce hoče kdo kaj slovenskima dandanašnji pisati, mu dostikrat težavno z besedo gre, ker sedanje potrebe in okolnosti zares večiga znanja tirjajo, kakor po domače reči le „hruške peči". Pred kakimi leti je še dobro bilo, če je kdo „hruške peči" znal, desiravno so že takrat menili, da je boljši več kot to znati; zdaj pa smo od male pečice dospeli k plavžem velicih kovačnic, kjer ni le nekoliko pokovati, temnč večkrat kar naravnost vlivati potreba različnih besed. In o tacih zadevah je teško samimu sebi in pa ljudem vstreči.
Dosti naših bravcov slovenskih bukev ali časnikov, posebno tistih, ki niso nikdar čez berv domače vasi stopili, in se nikdar z nekakošnim pazenjem v drugih krajih mudili, precej vpije nad novo besedo, če je le niso
slišali v svoji koči, dasiravno je drugej dobro znana. Ce že to pri besedah velja, ki niso nove, temuč so že od kdaj med Slovenci in v dosti krajih znane, se pri novokovanih besedah ni čuditi, ako nad njimi kdo jezik brusi.
Pomniti je pa vonder tudi kovavcem slovenskih besed , da bi ne samo po svoji glavi ali brez potrebe n o-vih imen kovali, in da tudi ni povsod krivica, ako pri marsikterih novih bukvah slovenski bravci tožijo, da niso razumeti, ker se sme po pravici večkrat misliti, da niso za Slovence pisane, temuč za druge narode. Ako se kaj za nase slovensko ljudstvo piše ga povzdigniti na stopnjo omike, je dobro pomniti, da ni toliko na tem, ga novih jezikov učiti, marveč ga z novimi rečmi soznaniti. Res je scer, da mora tudi naše ljudstvo svoje govorjenje bolj zmnožiti in izobraziti; vonder zmirej bo razloček med slovenskim jezikam in med drugim, kakor tudi razloček v pisanji za učene in za neučene ostati mogel*
Nas namen ni tu govoriti od nerazumljive soderge, v ktero so nekteri po otročje zaljubljeni, ampak mi želimo le memogrede nekaj v dobro opomniti, to namreč, koliko naj besede drugih narečij pomnoženju našiga jezika pripomorejo. Skušamo sami, kako naglo se včasih nova, dobra Slovencu umevna beseda dobi, če se v kakim ilirskim, serbskim , ruskim, češkim ali poljskim slovniku poiše. Nočemo pa tega terditi, da bi vse besede le v drugih narečjih iskati bile; veliko jih je in prav dobrih, zlasti v rečeh navadne potrebe, v narodu našim po domačih hribih in dolinah najti, samo da jih žalibog! premalo poznamo ; k večimu se malo po-smejati znamo, ako besedo slišimo, ki v našim berdu ni v navadi.
Ako pa je potreba v druge narečja seči, pač ni le pri enim ostati, ampak treba je, da se večidel na vse slovanske narečja oziramo, in tisto besedo izberemo, ktera se narodni mu jezika bolj prilega. Kako dalječ so, postavim , Horvatje le s tem od drugih slovanskih narodov odstopili, ker se preterdo le svojiga o namesti Z konec besedi in zlogov derže, — njih „živiou, desiravno je občno pravico po svetu zadobilo, je še zdaj marsikomu med nami tako čudno, da se ne ve iznajti kakošna oblika da je.
Mi hočemo s tem le reči, da kakor pri eni reči, tako pri drugi—le enostranosti ne! Razun slovarjev mnogoverstnih slovanskih jezikov nam staroslovenski slov-nik dr. Miklošiča  k marsikteri besedi  dobro pomaga.
__________                 Podlipski.