ALBERT ŽERJAV: Da se razumemo!.,. (Odgovor na članek Ivana Vouka »Ob skle« pu ...« v 2. številki »Učit, Tovariša« 1930./31. in hkratu donesek k problemu mladinske književnosti.) »Kdaj je list vzgojen? Če prinaša leposlovne sestavke resnično umetniške višine. Vsaka umetnina je obenem tudi vzgojna. Kar je lepo, ne more biti kvar* no, zato je leposlovje tudi etično. Za* torej ne razumem tovariševe trditve, da je bil »Naš rod« prevefi literaren in premalo pedagoško fundiran . ..« (Fr. Vouk v »Učit. Tovarišu«. V Slov. goricah poznam prijatelja, ki mi je večkrat pravil, da so bili zanj najmučnejši trenotki tedaj, ko je pri kakem zborovanju, shodu... končal svoj govor, pa je po njego* vem predavanju utihnila vsa dvorana, vsi poslušalci in se ni nikdo javil k besedi bodisi kot njegov somislec ali kritik-opozicionalec. Trdim, da ima prijatelj popolnoma prav in podobne (mučne!) dogodke je doživel med nami že marsikdo izmed nas. Zato tudi ne morem prav nič zameriti tov. Iv. Vouku, da se je oglasil k besedi, čeprav z nekaterimi celo nasprotnimi mislimi in argumenti, ki za* dcvajo problem slovenske mladinske knji* ževnosti s posebnim ozirom na »Naš rod«. Zadovoljen sem celo, da je odjeknila moja nedavno zapisana beseda, misel... tako moč- no, da je potreben naš nadaljnji razgovor. * Ne mislim sicer odgovarjati na podrob* nosti v njegovem članku, orišem in .pojasnim naj samo osrednjo točko našega problema: kakšno je stališče in razmerje pedagoga do umetnosti v okviru mladinske književnosti. V ta namen sem iztrgal iz članka Voukove vodilne misli, ki dado slutiti njegovo stališče do ciljev in smeri mladinskega lista in ki sem jih postavil na uvodno mesto mojega odgovora. IJmam vtis, da sva si edina s tov. Vou» kom menda samo v vprašanju, katere in kak* šne reči, ustvaritve... sodijo v področje umetnosti, kakor tudi o tem, da je dandanes umetnost sila relativen pojm, ki si ga vsak količkaj pismen človek razlaga po svoje. Tudi je res, da uganjajo danes ljudje nad umetnostjo največje — nemoralnosti! Manj enotnosti pa vidim v vprašanju, v koliko je umetnost, oziroma umetnina sama na sebi vzgojna brez posredovanja drugih. Prav za prav hočem reči, da ima vsaka čista in prist* na umetnina v sebi vse tiste lastnosti, ki jih je pa seveda treba še primerno dvigniti (ker so latentne!), da postane bodisi posredno (šole, akademije, tečaji...) ali celo nepo« sredno (v inteligentnem krogu odraslih) po« učna in vzgojna zadcva človeku kot posa* mezniku, oziroma narodu, človeštvu vobče. V trenotku, ko je resničen pesnik napisal zadnji verz svoje pesnitve ali slikar potegnil poslednjikrat s čopičem po platnu ..., neha njegovo osebno delo in začne delo drugih: kritika filologa. kronista, vzgojitelja, čitate« Ija... In v vrsti teh so tudi — pedagogi s svojim stališčem! Pravim, da lahko postane umetnina v pravih rokah važna pedagoška zadeva! Vprašam: po čigavi zaslugi? Nacelno umetnik nikoli ne pedagogizira, ker je to na= loga drugih ljudi, ki imajo zato svoje zakone tcr poklicne smotre in naloge. Siutim, da nekdaj ni bilo posebne mla= dinske književnosti s svojim področjem in programom. Zakaj oziroma kako je nastala ta umetnostna panoga? Upam si trditi, da je razvoj mladinske književnosti v nepo= sredni zvezi z razvojem pedagoške znanosti sploh, predvsem mladinoslovja, ki je med drugim odgovorilo tudi na vprašanje, kaj in v koliki meri zanima otroka ta in ta problem na določeni stopnji njegovega psihofizičnega razvoja. Vem pa tudi, da posamezen mladinj ski pisatelj intuitivno ali kar slučajno ubere na svoji Muzi prave strune in tako prisveti v otrokovo dušo s pravo lučjo. Pravilna in pa dovolj široka in globoka pedagoška orien« tacija (pisatelja, založnika, urednika i. dr.) ne more nikoli škoditi razvoju mladinske književnosti, pač pa jo oživlja in primerno bogati. Pri tem pa seve ne mislim morda na kako nasilno vmešavanje (psevdo=) pedagoga v področje umetnosti in mladinske literaturc, kar bi bil zločin nad umetn. kulturo. V dobrem mladinskem spisu, reviji, knji^ gi.. . se morata primerno dopolnjevati obe strani: pedagoška in umetniška, ker je za mladinsko knjigo sam literaren kriterij še ne« popolen. Pedagoški oziri iščejo in določajo kulturne vrednote, umetniški pa jih dajejo in ustvarjajo! To velja si zapomniti pri našem razmotrivanju ob zaključku prvega letnika »Našega roda«! Po teh mislih je tudi razumljivo, da ni= sem stavil vprašanja »ali bodi list umetniški ali pedagoški« v takem smislu, kakor ga je formuliral sam tov. Vouk, pač pa mislim, da sedaj pojmuje tov. Vouk trditev, »da je bil »Naš rod« preveč literaren in premalo peda* goško fundiran«. Še nekaj v dopolnilo k naši debati! Tov. Vouk formulira trojno nalogo mla* dinskega Hsta in pri tretji točki pravi: »Šele na zadnjem mestu naj pride na vrsto korist« nost«. Mislim ravno narobe! Kolektivna ko« ristnost (žal dostikrat tudi osebna!) je, ozi= roma bi morala biti danes gibalo življenja! Med koristnim je Iahko mnogo, mnogo lepe= ga in dobre_ga in te lastnosti naj bi človek spoznal tudi za — koristne. V Voukovem primeru se mi zdi, kakor da bi gojili Iepoto zaradi lepote in dobro samo zaradi dobrega... Bojim se pa, da na ta način zabredemo mor= da še bolj v toli priljubljen, brezkrven verba* lizem, ki nas hoče zadušiti skoro na vsakem koraku. Mislim, da na svetu ni ničesar, kar bi ne bilo človeku brez koristi! Še besedo o skavtizmu! Nikoli nisem trdil. da bi bila ibeseda o skavtizmu kot giba« nju v mladinskem listu nepotrebna, kakor mi to očita tov. Vouk, pač pa sem povedal, da je bilo nepotrebno foliko pisanja o skav= tizmu v eni sami številki lista, da za drugo snov (aktualno) ni bilo več prostora (Vidov dan, sokolske svečanosti i, dr.). Naj mi ve* ruje tov. Vouk, da bi bil s svojim razredom, šolo... najboljši ali vsaj dober skavt, ko bi to dovoljevale naše kmetske razmere in de= janski pogoji pri nas! Kdaj se to uresniči? Še to in ono bi bilo vredno razgovora! Pa prihranim za druge prilike. Naj kdo ne smatra naših razmišljanj za živo osebno po* lemiko, pač pa za mirno in stvarno debato, ki vodi iz resnosti v resnost. Hočem in sma< tram, da razpravno vprašanje ni nikaka akci= ja morda proti kaki osebi ali struji; take na* mene izključujem! Priznanje vsakomur, ki si ga zasluži!... Torej: da se razumemo!... —