/\ , ,r Štev. 9. jubljai\sKi9 1 t 1 L .1__I— X... 1. JL. J. . 1. .-i. ' t ? i t tMltmtitiilfvtklveivtmttiillF + ltitHrfm 1—"—<—1—"—t—r—r—t—^ Leposloven in znanstver\ list: V Ljubljani, dne 1. kimovca 1894. Leto XIV. Legenda o zlati roži. (Pripoveduje star samotar.) Clmrl že sem bil in — prebiidil se spet. Kdo" ve", kaj mejtem pač preteklo je let ? Svet kazal je pre"cej spremenjeno lice, Odpravil nektere je stare krivice. Človeštvu dan svital se lepši je, nov; Menj bilo trinogov, menj bilo robov. In teme poslednje pogubne in klete Bežale s sveta so pred solncem prosvete . . . Tam v Rimu je vladal baš papež Paskal, Svetnik, modrijan in pa original. S predhodnikov svojih navadoj soglasno Vlit dal i on »rožo kreposti« je krasno. Iz suhega zlata zlatar jo je vlil, Zvenčečih cekinov je vanjo stopil. Cvetove tri roža je draga imela, Dišava iz čaš je umetna puhtela. »Katera kraljica jo letos dobi'? Kateri pač rožo Paskal podari ? »Katera je krdnanka letos bo vredna?« Ugiblje vsa Roma zelo radovedna. »Krepdsti nagrado kateri naj dam ? V zadrego v resnici sem spravil se sam ! »KateVi?« — to papež vsak dan premišljuje, Ozira po svetu v dežele se tuje. »Veliki reči sta svetost in krepost! Oboje dandanes velika redkost. »Pa, kaj bi kreposti iskal le v višavah! Poglejmo, ni najti je tudi v — nižavah ? »Vijdlice skrite najrajši cvetd, Ne najde lehko jih površno oko. »Sam Kristus zahajal mej ljud je priprosti, Sred njega najčešče je našel krepostij . . .« V te"h mislih Paskal se sprehaja nek dan Po Rimu, v predmestjih okol nespoznan. Tam, koder že cesta iz mesta se vije, Pod sdnčnim kostanjem na klopi počije. Vštric njega na cesti tej dela težak. Mej njima pome"nek razprede se tdk: »I, revež sem, revež! Zaslužim le jesti, Če todi potim po ves dan se na cesti. »No kruh, ki prislužim ga sam si trdo, Mi tekne ; uživajn ga z mirnoj vestjd. »V predmestji živi pa mi žena-družica, A ona se trudi kot pridna perica. 33 5»4 J. Š.: Balada o svetišči. »Takd-le je bilo ... da! Mlad kavalir Uničiti htel mi je srečo in mir. »»Zapusti možd — ji je rekel — berača ! In tvoja bo v Rimu tam moja palača ! »»Bogastvo sijajno, ki jaz ga imam, Ce k meni pobegneš, vse, vse ti rad dam. »»V kočiji vozila se bodeš grofica, Ne boš več prezirana, revna perica »»Tvoj krasni obraz in prelestui tvoj stas — To ni za težake, oh, to je za nas!«« »A ona? Še z mesta Vam ni se genila ! Pred nosom mu drugkrat je dver zaklenila. »Lep fant Vam Antonio Costa bas ni . . . In vender mi taka-le roža cveti!« Poldan je po Rimu zdaj ravno zvonilo, Prinesla je delavcu žena kosilo. Obse"nčen od smoluatočrnih ji lds Se papežu zdi se Madonnin obraz. A drugi dan poslal je »rožo kreposti« V predmestje oddaljeno — delavki Costi. A. Aškerc. •^JLi^2 Balada o svetišči, \' molitvi zbrani pred svetiščem v gaji Klečala čestokrat je grajska hči, Pobožno dvigala v nebo oči, Molila dolgo je v cvetočem maji. Lepo je bilo takrat pri svetišči tem; Odičen bil bogato žrtvenik, Pred njim svetilka večna je gorela, Svetišče zdelo res se je ljudem. In danes — dnij minulih je pomnik, Razrušena že davno je kapela, Molitev grajske hčere odzvenela — Obračajo se gozdne cvetke gori, Prepevajo Mu slavo ptičji zbori V molitvi zbrani pred svetiščem v gaji. J. S. G Pesmi — ivje. vetje, zelenje Srečo mladostno Mraz pokončaj Vzame vihar, Vejam golotnim Zanjo zapušča Ivje poda. m Pesence v dar. L. Habetov