Za podnk iu kratek 6as. S trebuhom za kruhoni. (Dalje.) V kratkem se je izvedelo, da so nekateri nasledniki plačali več, drugi manj za zemljo ; a kar je še huje: nihče ni vedel, kje leži njpgovo zemljišee in kako bi si odmeril to, kar mu gre. Naselniki so bili brez voditelja. brez vlade, ki bi mogla poravnati njih stvar in razsoditi prepire. Vsakdo si je hotel povečati zpmljišče; posebno lakonini so bili Nemci; svojili so si trato in odrivali druge v šumo. Zbok tega so se začeli prppiri. Naselnikom se je čimdalje bujp godilo, ker je bila ta tropa Ijudij podobna čredi ovac brez paslirja. Prišlo je celo do krvavih tepežev. Le kadar je prptila nevarnost. nehali so prepiri. Nekega dne so Indijanci ukradli kakih dvajset ovac; naselniki planpjo kar trumoma in brez preudarka za njimi; vzamejo jim ovce in zbijejo tako jednega divjaka, da je v kratkpm umrl. Najlepša sloga je vladala tega dne; ali drugo jutro so se iznovič stepli pri krčpnju. Ta mala družba sredi lesov in brez voditeljev si ni mogla in ni umcla pomoči. Med naselniki nahajamo ilve znani nam osebi: siarega Lovrenca Sekirnika in hčerko njegovo Micko. Njinia se je od kraja bolje godilo. V Rio de Janeiru nista imela ničesar; tu sta pa imela voz, malo blaga, kupljpnega v Barbaceni in nekaj oprave za polje. Tam ju je razjedalo strašno domotožje; tu jima težko delo ni dopuščalo misliti na dom. Lovrenc je od ranega jutra do večera podiral les, lupil skorjo in tesal bruna za bajto; dekle pa je pralo in kuhalo. Minil je teden za tednom. Okrog travnika bil je posekan les, zemlja pa pokrita s trščicami; tu pa tam se je dvignila žolta stena hišnega poslopja; vender je bilo to, kar se je storilo, le igrača v primeri s tem, česar je še bilo treba izvršiti. Gozd se je le počasi umikal sekiram. Nekoliko ljudij je obolelo v križu zbok težkega dela; potem pa se jih je lotila mrzlica. Prepiri za zemIjišče, orodje in ovce so se ponavljali. Med tera jim je grozilo še nekaj hujega. .Tasno je bilo, da zmanjka živeža in pride glad, predno ozelenijo setve na krčovinah, Obup je objel Ijudi. Petje sjekir v gozdu je malone utihnilo. Slednji bi še delal, ko bi mu kdo povedal: od tod do tod je tvoje; ali nihče ni vedel, kaj je njegovo in kaj ne. Ljudje so jeli govoriti, da so jih izvabili v pustinjo, da bi tu žalostno poginili. Kdor je še imel kak groS v žepu, vsedel je na voz in se odpeljal v Barbaceno. Ali največ je bilo takih, ki niso imeli ne vinarja več; vili so roke videč gotovi pogin. Naposled utihnejo popolnoma sekire; gozd pa je šumel, ko bi se rogal človeški slabosti. Naselnik je dejal naselniku: »Sekaj dve leti, potlej pa umri gladu«! Nekega večera pride Lovrenc k Micki in jej reče: »Kaže se, da tu vsi pomrjejo; tudi midva umrjeva.« »Volja božja«, odvrne dekle; «saj nama je bil Bog milostiv doslej; tudi sedaj naju ne zapusti«. Tako govoreč dvigne modre oči proti zvezdam; njena duša je postala vzvišena v nadlogah; nič jej ni moglo vzeti upa v pomoč nebeško. Spomnila se je tudi, da jej je stari gospod v Riode Janeiru dal vizitnico in rekel, če jo zadene nadloga, naj se oglasi pri njem; on jej pomore vsikdar. Med tem je naselbini grozila od dne do dne večja nevarnost. Ljudje so kar po noči utekali ž nje. Bog ve, kaj se ,je ž njimi zgodilo. Stari Lovrpnc je naposled tudi obolel od trdega dela. Križ ga je začel boleti. Dva dni se ni zmenil za to; tretjpga pa ni mogel vstati: JDeklica je žla v les, nabrala mahu in poslala ž njim na hižni steni, ležeči na trati; očeta je položila na mah in mu pripravila zdravilo iz žganja. »Micka«, šepetal je kmet; »že se mi bliža smrt skozi gozd; ti ostaneš sama na svetu — sirota. Bog me kaznuje zaradi velikih grehov mojih, ker sem te peljal črez morje in v nesrečo. Skoro bom umrl ..." »Oče«, odvrne dekle; >Bog bi me kaznoval, če bi ne bila šla z vami.« »Ko bi te le same ne zapustil, ko bi blagoslovil tvojo poroko, lažje bi mi bilo umreti. Micka omoži se s Sokolom; on je priden deeko; on te ne zapusti«. >Oče. Bog nama pomaga, da se vrneva v Bistrico«. Nasplbina ,je ginila; pretekel je vnovič teden za tpdnom; ali tudi živpž je potekel do malega. Začeli so klati uprežno živino; mrzlica se je lotevala čim dalje vpč Ijudij. Nekateri so kleli, drugi klicali na ves glas Boga na pomoč. Neko nedeljo so starci, dečki, ženske in otroci klečali na trati in molili. Sto glasov je ponavljalo: »Oče nobeški, Oče vsemogoči, Oče milostni, usmili se nas!<- (Dalje prih.) Smešnica. Sodnik: »Ali ste, mati, v resnici rekli sospdi svoji, da je spravila svojega moža v grob?« »Sem«. odgovori kmetica, »sem rekla, saj pa je tudi resnica; mar ni ona pogrebcev naprosila za-nj?»