ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1991 • 1 • 85—106 85 Zdenko Cepič POVOJNI BEG Z ZEMLJE (Notranje migracije v Sloveniji 1945—1960) Referat na 25. zborovanju slovenskih zgodo­ vinarjev v Murski Soboti 1. oktobra 1990. Na povojne notranje migracije, to je na selitve prebivalstva v okviru Slo­ venije, je treba gledati kot na celovit družbeni proces. Razumetiga je potrebno kot proces, pri katerem gre na eni strani za selitve na določenem teritoriju — za prostorsko gibljivost prebivalstva in posameznikov. To so selitve v pravem pomenu besede, proučuje in pojasnjuje pa jih statistika oziroma demografija, pa tudi geografija. Na drugi strani pa je treba migracije, zlasti notranje, takšne kot so bile po vojni pri nas, razumeti tudi kot družbeno gibljivost. Pri tem gre za spremembo socialno ekonomske strukture prebivalstva oziroma za spre­ membo proizvodne dejavnosti. Sociološko razumljeno je migrant namreč »ose­ ba, ki je s svojo selitvijo raztrgala osnovne družbene (zlasti delovne, kulturne itd.) vezi, ki so jo vezale na določeno okolje ter se vključila s svojo preselitvijo v drugo, po navadi tuje (v odnosu do prejšnjega) okolje.«1 Notranje migracije po vojni je torej mogoče obravnavati kot selitve iz kraja v kraj, iz območja na drugo območje, pri čemer je potrebno .razlikovati med stalnimi in začasnimi migracijami. Upoštevati velja tudi dejstvo, da je vsako ugotavljanje selitev po­ trebno gledati kot proces, v katerem je na eni strani odselitev iz kraja ali ob­ močja, na drugi pa preselitev. Pri selitvah je treba torej gledati na smeri seli­ tev, od kod se ljudje preseljujejo in kam, na obseg, strukturo, kdo se seli in zakaj. Na prva vprašanja daje odgovor predvsem statistika, pa tudi geografija na osnovi statističnih virov, od popisov prebivalstva, preko ugotavljanja in prera­ čunavanja naravnega prirastka, pa do registra stalnega prebivalstva. Ta je bil uveden v Sloveniji leta 1953 na podlagi uredbe republiškega izvršnega sveta. Register so vodili občinski ljudski odbori za svoje območje, vsaka oseba pa je morala javiti temu organu spremembo svojega stalnega bivališča.2 S tem regi­ strom je bilo ob vseh metodoloških problemih, nastalih zaradi spreminjanja območij občin in njihovega števila, mogoče napraviti prvi podrobnejši pregled selitev, od kod in kam, kdo se seli, posredno pa tudi, zakaj se seli. Na osnovi registra stalnega prebivalstva je bilo sicer mogoče ugotavljati selitve iz okolišev oziroma upravno teritorialnih enot, občin in okrajev, ne pa tudi iz posameznih naselij, iVasi in mest. Tovrstnih selitev pa ne pojasnjuje podrobno niti popis prebivalstva, niti register stalnega prebivalstva. Kljub vsem metodološkim pro­ blemom v zvezi z ugotavljanjem selitev na podlagi registra pa je mogoče vse­ eno ugotavljati selitvene tokove, obsege pa tudi dinamiko selitev. Za čas pred uvedbo registra, od konca vojne do leta 1953, pa ni niti tovrstnega statističnega vira, kar v veliki meri otežuje ugotavljanje notranjih migracij v tem obdobju. Vsekakor je pri proučevanju notranjih migracij v Sloveniji v prvih pet­ najstih letih po koncu druge svetovne vojne nujen interdisciplinaren pristop. S »klasično« metodo zgodovinopisja tega vprašanja ni mogoče obdelati, saj nam primanjkuje arhivskih virov. Zgodovinopisje se mora, kar se tiče stvarnih po­ datkov selitev, nasloniti na izsledke statistike oziroma demografije in geogra­ fije. Drugo pa je vprašanje ugotavljanja vzrokov za premike prebivalstva in 1 Dolfe Vogelnik: Selitveni tokovi, 1. zvezek. Ljubljana 1969, str. 10. 1 UL LRS, 9—34/1. 4. 1953. 86 Z. CEPIČ : POVOJNI BEG Z ZEMLJE posameznikov. Ti pa imajo prej kot slej zasnovo v določenem zgodovinskem obdobju, v družbeni situaciji tistega časa. Migracije se namreč dogajajo v pro­ storu in času, pri čemer obstaja med njima vzajemna odvisnost. Zadnjih sto let slovenske zgodovine lahko upravičeno imenujemo tudi dobo migracij, Slovenijo pa deželo migracij. Migracije, ki so se do konca druge svetovne vojne kazale predvsem kot emigracije, izseljevanje iz slovenskih de­ žel, so imele skupni imenovalec. To so bili v prvi vrsti ekonomski razlogi, ki so silili slovenskega človeka, da je šel s trebuhom za kruhom. To je bilo klasično izseljevanje v tujino, bodisi v Evropi ali pa v čezmorske dežele. Za migracije v Sloveniji v prvih petnajstih letih po koncu druge svetovne vojne je značilno, da so bile predvsem notranje, za razliko od prejšnjih, ki so bile usmerjene navzven, v izseljevanje iz slovenskega ozemlja. Povojne notra­ nje migracije so povzročile hitro in močno spremembo socialno ekonomske strukture prebivalstva. Izrazito je padlo število kmečkega prebivalstva, pove­ čalo pa se je število tistih, ki so delali v neagrarnih dejavnostih. Kmečko pre­ bivalstvo je v tridesetih letih, od zadnjega predvojnega popisa prebivalstva leta 1931, do 1961, padlo za skoraj 30 % v deležu vsega prebivalstva. Od popisa do popisa je delež kmečkega prebivalstva Slovenije padal za okoli 10 %. Leta 1931 je bilo, preračunano na ozemlje današnje Slovenije, 58,8 % kmečkega prebival­ stva, ob prvem povojnem popisu, tudi preračunano na sedanje ozemeljsko sta­ nje, 48,9 %, leta 1953 41,1 % in leta 1961 31,6 %. Število prebivalstva je raslo, medtem ko je število kmečkega prebivalstva padalo hitreje od rasti celotnega prebivalstva.3 Tabela 1: Delež kmečkega prebivalstva 1931—1961 (preračunano na ozemlje LR Slove­ nije, po popisih prebivalstva 1931, 1948, 1953 in po registru stalnega prebivalstva 1961) Leta Skupno Kmečko . . . Kmečkega e t a prebival. I n d e k s prebival. I n d e k s р г е ђ 1У«1 (%) 814.644 704.111 618.074 500.153 100 86 75 61 58,8 48,9 41,1 31,6 1931 1,385.220 100 1948 1,439.800 104 1953 1,504.427 108 1961 1,585.223 И4_ Zivko Sifrer: Demografski razvoj kmečkega prebivalstva v Sloveniji. Prikazi in štu­ dije, VIII, 1962, 10—11. Kot ugotavlja Sifrer, je padec števila kmečkega prebivalstva v sedemnaj­ stih letih, od zadnjega predvojnega do prvega povojnega popisa prebivalstva (110.533 oseb), šel na račun vojnih izgub, predvsem pa sprememb dejavnosti, torej zapuščanja kmetijstva in zaposlovanja v neagrarni proizvodnji, v prvi vrsti v industriji. To je še bolj značilno za obdobje šestih let med popisoma 1948 in 1953, ko je kmečko prebivalstvo padlo za 85.937 oseb. V teh letih je bil letni padec povprečno 14.300 oseb, kar je največje letno povprečno padanje. V obdobju 1953—1961 je bil padec manjši, saj je letno padlo število kmečkega prebivalstva za 13.100. Ker v tem času skoraj ni bilo zunanjih migracij, je ta padec deleža kmečkega prebivalstva šel v prvi vrsti na račun spreminjanja de­ javnosti, torej zaposlovanja izven kmetijstva, predvsem v sekundarnem sek­ torju oziroma v industriji. Spreminjanje deleža kmečkega prebivalstva pa je bil prostorsko različen, odvisno od stopnje industrializacije posameznega ob- ,„TT ' „ Ü ä v ^ ! L ? P e r : D e m ° 8 r a f s k i r a z v ° J kmečkega prebivalstva v Sloveniji. Prikazi in študije, VIII, 1962» 10-•* 11* ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 87 močja. Tako so ozki pasovi okoli industrijskih krajev beležili 15 % ali še manj kmečkega prebivalstva. Povojne notranje migracije v Sloveniji so bile pogojene predvsem z indu­ strializacijo. Z njo je bil obeležen razvoj prvega desetletja. Industrializaciji, ki je bila bolj kot ozko ekonomska kategorija razumljena politično, sinonim za graditev socializma, je bilo bolj ali manj podrejeno vse gospodarsko, pa tudi politično in kulturno življenje. Komplementaren družbeni proces povojni indu­ strializaciji je bila deagrarizacija in urbanizacija. Ti procesi so povzročili močno migracijsko gibanje in to tako v prostorskem kot tudi v smislu družbene gib­ ljivosti, torej spreminjanja socialno ekonomske strukture in proizvodne dejav­ nosti prebivalstva. Za povojni razvoj v Sloveniji, kar se.tiče migracij, lahko upravičeno sodimo, da je šlo za nadaljevanje procesa, znanega iz slovenske zgo­ dovine zadnjih sto let — za »beg z dežele« ali bolj natančno: za »beg z zemlje« oziroma »od zemlje«. Kot v prejšnjih obdobjih, pred prvo svetovno vojno in y času med vojnama, je tudi ta »beg«, ki je imel značaj eksodusa kmetov, bil povzročen z ekonomskimi razlogi. Razlika je v tem, da se je ta ruralni eksodus odvijal v tem obdobju v mejah Slovenije. Notranje migracije po vojni so v Sloveniji v resnici predstavljale proces deagrarizacije, ker je šlo v prvi vrsti za gibanje prebivalstva v smeri vas — mesto, za zaposlovanje, v neagrarnih dejavnostih, prvenstveno v industriji. Za­ nje je značilna tako prostorska, demografsko razumljena mobilnost, kot tudi socialna, to je spreminjanje socialne strukture oziroma poklicne dejavnosti v Sloveniji. Socialna mobilnost, deagrarizacija je bila večja kot prostorska, saj je bil proces urbanizacije, preseljevanje in naseljevanje v mesta, počasnejši. »Beg z zemlje« je bil hitrejši kot »beg iz vasi«. V zvezi z ekonomskimi činitelji povojnih notranjih migracij in deagrariza­ cije je potrebno upoštevati dejstvo, da je bilo ekonomsko življenje pod močno, če ne celo prevladujočo vlogo državno'institucionalnih, to je političnih dejavni­ kov. Ti so ekonomsko politiko zasnovali v smislu tako imenovane »prvotne socialistične-akumulacije«, sistema, v katerem je kmetijstvo predstavljalo vir akumulacije za industrializacijo, vas oziroma njeni prebivalci pa vir delovne sile za industrijo. Tako zasnovana ekonomska politika je povzročila množično preseljevanje iz kmetijske dejavnosti v industrijo, pri čemer pa ni vedno šlo za prostovoljno odločitev posameznika. V načrtnem gospodarstvu so bile načrtovane tudi po­ trebe po delovni sili, kar se je odražalo v praksi tako, da je določeno število delavcev moralo biti zagotovljeno. Znani so primeri, ko se posameznik pci de­ mobilizaciji iz Jugoslovanske armade ni mogel vrniti domov na kmetijo, kajti poslan je bil s strani organov oblasti na delo v tovarno. V prvih povojnih letih, v obdobju petletke, niso bile notranje migracije v smeri vas — mesto in de­ agrarizacija vedno spontan proces. Kolikor pa je to vseeno bil, pa so nanj imeli močan, celo odločujoč vpliv politični dejavniki. Politično zasnovani dejavniki so imeli ekonomsko pogojene razlage, vendar so bili tudi ti politično oziroma v veliki meri ideološko obarvani. Proces indu­ strializacije se je enačil z gradnjo socialističnih odnosov. Industrializacija je imela na eni strani povsem oprijemljiv, materialni namen - razvoj industrije, predvsem težke. Na drugi strani pa je imela tudi političen namen — številčno krepiti delavski razred kot osnovo politične oblasti. Hkrati pa je imela eko­ nomska politika, izvajana po načelu »prvotne socialistične akumulacije«, namen uničiti individualnega kmetijskega proizvajalca kot družbem razred Pri tem se ie oblast posluževala različnih ukrepov in metod, večkrat prisilnih m grobih. To je prepričalo marsikoga na vasi, zlasti mlajše, da v kmetijski dejavnosti, §8 _ _ _ z. CEPIČ : P O V O J N I B E G Z ZEMLJE zvezani z vsemi težavami, od težkega dela na zemlji, odvisnega od vremena, do razvrednotenja tega dela, zvezanega z dodatnimi posegi s strani oblasti, niso videh vehko možnosti. Raje so odšli na delo v tovarno. Upoštevajoč posledice ekonomskega in političnega činitelja za »beg z zem­ lje« je potrebno za vzrok povojne eksplozivne deagrarizacije upoštevati tudi socialno-psihološki moment, povezan z razpadanjem nekaterih tradicionalnih kmetovih vrednot. To je bila predvsem zemlja, zemljiška posest, za ohranitev katere je bil pripravljen storiti domala vse — se zadolževati, hoditi na dnino ah na sezonska dela itd. Z revolucijo in povojnim razvojem, obeleženim z moč­ nim ekonomskim pritiskom na kmeta, so se njegove temeljne vrednostne kate­ gorije spremenile. »Mit zemlje« je zamenjal »mit delovnega odnosa«4 in iz nje­ ga izhajajoče ugodnosti. Med temi so imele v prvih povojnih letih pomembno vlogo karte garantirane preskrbe, socialno zavarovanje, pa tudi otroški doda­ tek. Ta je na primer predstavljal leta 1954 kar 1/4 proračuna delavske družine.3 Podatki iz začetka šestdesetih let, pridobljeni z anketo, kažejo, da je bil živ­ ljenjski standard tistih, ki so odšli na delo v neagrarne dejavnosti, hkrati pa so še obdelovali zemljo, višji od kmetovega. Osnovo za to so ustvarjali zunaj kme­ tijstva. Nekmetijski zaslužek je presegal kmetijskega za 37 %.8 Pri tem pa velja upoštevati tüdi moment razvrednotenja kmetovega dela, ki se je kazal skozi politiko cen kmetijskih pridelkov v odnosu do industrijskih izdelkov, torej skozi »škarje cen«. To velja predvsem za prva povojna leta, v času petletke in zajamčene preskrbe na osnovi vezanih cen. Za razliko od deagrarizacije, ki se je odvijala v času pred drugo svetovno vojno pri nas, je imel povojni proces deagrarizacije sicer tudi ekonomske raz­ loge, katerim pa so poseben značaj dajali institucionalno politični činitelji. Ti so deagrarizacijo v resnici pospeševali. Na eni strani s povpraševanjem po de­ lovni sili za potrebe industrializacije, pa tudi z namenom, formirati delavstvo kot razred, torej za politični subjekt, na drugi pa s političnim oziroma idejnim ter stvarnim odnosom do zasebnega individualnega kmetijskega proizvajalca. Pred vojno je bil tempo oziroma intenzivnost deagrarizacije »naraven«, pospe­ šen v času gospodarske krize v prvi polovici tridesetih let, ko se je priliv de­ lovne sile iz vasi povečal.7 Vzrok za to je bila ekonomska nuja posameznika, da se je zaposlil izven agrarne dejavnosti, za razliko od povojnega obdobja, ko je šlo tudi pri zaposlovanju za državno oblastno zastavljen načrt. Po vojni tudi ni deloval trg delovne sile na osnovi ponudbe in povpraševanja, saj je šlo pri politiki zaposlovanja za institucionalno politična vprašanja in tem ustrezne ukrepe. Kar se tiče povojnih notranjih migracij je zato mogoče soditi, da je šlo za umetno pospeševano intenzivnost procesa deagrarizacije, odvisnega od indu­ strializacije. To velja zlasti za čas petletke, ko je bilo zaposlovanje ekstenzivno. Gradnja industrijskih objektov je sprva zahtevala veliko število nekvalificirane delovne sile. Delovna sila je takrat rasla več kot enkrat hitreje od rasti proiz­ vodnje; v letu 1949 se je proizvodnja glede na stanje ob začetku izvajanja pet­ letke povečala za 39 %, delovna sila pa za 87 %.a Po tem letu se je takšno raz­ merje med proizvodnjo in delovno silo skoraj izenačilo, pa tudi kazala se je potreba po večjem zaposlovanju kvalificiranih delavcev. V prvem povojnem obdobju je bilo zaposlovanje v nekmetijskih dejavno­ stih, prvenstveno v industriji, v mnogočem usmerjan, nadzorovan in s strani državne oblasti pospeševan proces. Ponekod je šlo kar za pravi »lov« na de­ lovno silo za potrebe industrializacije. Politični in upravni organi so bili zadol­ ženi za pridobivanje delovne sile, katere je bolj ali manj ves čas primanjkovalo. 4 Vlado Puljiz: Eksodus poljoprivrednika. Zagreb 1977, str. 102. s M. Rendulić: Stanovništvo, emigracija i zaposlenost u Hrvatskoj. Zagreb 1971, str. 22. • Jože Levstik : Polproletariat pri nas. Teorija in praksa, Ш, 1968, 3, str. 375. ' Nikola Vučo: Migracije seljaštva u gradove za vreme ekonomske krize 1930—1934. u Jugo­ slaviji. Jugoslovenski istorijski časopis, 197S, 1—2. 8 Vasilije Spero : Razvitak industrije FNHJ. Had, Beograd 1955, str. 40. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 • 1991 . 1 89 Problematika delovne sile je bila zato razumljena kot eno osrednjih vprašanj petletke in je imela močan političen prizvok. O tem so razpravljali najvišji po­ litični forumi, na primer politbiro CK KPS, ki je mobilizacijo nove delovne sile povezoval s politiko delitve kart, odkupa, delitve bonov vezane trgovine. Po­ mladi leta 1949 so na seji tega organa ugotovili, da bo »potrebno novo mobili­ zirati še 16.000 delavcev, kar je možno, če zaostrimo politiko delitve kart, even- tuelno ostrejši odkup, ostrejši kriterij za dodelitev bonov.-«9 Delovna sila in zaposlovanje ter v zvezi s tem vprašanje preskrbe prebival­ stva in stanovanj v mestih in industrijskih centrih je za oblast predstavljala resen ekonomsko političen problem. Ta se je pokazal še bolj v začetku petde­ setih let, ko je izvajanje petletke zaradi odpovedi ekonomskega sodelovanja s strani držav sovjetskegabloka zašlo v težave. Na vzajemnost vprašanja rasti delovne sile v neagrarnih dejavnostih, predvsem v industriji, in preskrbe le-te, je opozarjal Boris Kidrič, predsednik gospodarskega sveta in vodilni snovalec in voditelj jugoslovanske gospodarske politike, ki je v ekstenzivnem zaposlo­ vanju videl politično napačno potezo, »ker smo izgubljali izpred oči notranjo povezanost tega vprašanja (zaposlovanja — op. Z. C.) s problemi prehrane mest­ nega in industrijskega prebivalstva, stanovanjskega fonda ter ekonomsko druž­ benega stanja naše kmetijske produkcije.«1" Zavzel se je za iskanje notranjih rezerv delovne sile v industrijskih obratih in proti prekomernemu povečanju delovne sile, hkrati pa je priporočil, da se rezerve delovne sile iz vasi priteg­ nejo tam, kjer obstajajo, pa njihov odhod ne bi škodoval kmetijskkproizvod- nji.U: »Organizacijska utrditev kmetijstva je zdaj bistvena. Ravno to nam bo v trenutnih razmerah najbolj povečalo produktivnost dela in nam nudilo novo rezervo delovne sile, ki jo bo mogoče takoj prenašati v industrijo* (podčrtal Z. Č.).u Rešitev, kako iz vasi preseliti rezervno delovno silo brez nevarnosti za kmetijsko proizvodnjo, je videl v »popolni socialistični preobrazbi kmetijstva«, to je v kolektivizaciji in v uvedbi kmetijske mehanizacije. To pa je pogojeval z industrializacijo, torej s tem povezanim odhajanjem delovne sile iz vasi na delo v tovarne. V industrializaciji je videl možnost in zagotovilo za večjo meha­ nizacijo kmetijstva in s tem njegovo večjo proizvodnjo. Kot način, kako doseči prehajanje presežka delovne sile iz vasi pa je priporočil sistem vezane trgovine. »Kmetom, ki zaposlujejo več delovne sile kot je potrebno za obdelavo zemlje, se morejo omejiti pravice vezane trgovine,« je menil Kidrič. To je bil torej način, na kakršen je oblast zagotavljala delovno silo iz vasi, potrebno za industrializacijo v obdobju petletke. Vprašanje delovne sile so sma­ trali za politično in temu primerno so se lotevali tudi njegovega reševanja. V zvezi z delovno silo in z ekstenzivnim zaposlovanjem je bil tedaj tudi pojav fluktuacije delavcev, ki je v letu 1949 in v začetku 1950 dobil takšne raz­ sežnosti, da je proti njemu oblast nastopila s političnimi akcijami in admini­ strativnimi ukrepi.- Fluktuacijo je Kidrič označil za enega takrat najškodljivej- ših pojavov v gospodarstvu." Slo je predvsem za to, da se doseže ustalitev delovne sile in da se vzpostavi in okrepi delovna disciplina. Industrializacija se je namreč smatrala tudi kot »boj za' stalno delovno silo, za razvoj trdnega in konsolidiranega delavskega razreda«,15 zato se je vodil proti fluktuaciji oster boj, pri katerem so kot kazen predvideli odvzem možnosti zagotovljene pre­ skrbe. V fluktuirancih so namreč videli v prvi vrsti špekulante in »malolastni- ške elemente«, torej kmete z malo zemljiško posestjo. Z omejevanjem fluktu­ acije je oblast nameravala zmanjšati parazitske težnje, kot so to označili na »Arhiv republike Slovenije, fond KPS, CK KPS/Ш, 2; seja PB CK KPS z dne 20. aprila 1949 10 Sednice centralnog komitete KPJ, 1918—1952. Komunist, Beograd 1983, str. 497; Ш. plenum CK KPJ, 29. in 30. decembra 1949. 12 Boris Kidrič :'zbrano delo, IV. knjiga. Cankarjeva založba, Ljubljana 1876, str. 81. « prav tam, str. 84. M Prav tam. 15 Prav tam, str. 86. 90 Z. CEPIČ: POVOJNI BEG Z ZEMLJE seji Gospodarskega sveta.18 Zaposlitev v industriji naj bi bila najmanj šest­ mesečna, le v redkih primerih manj, vendar ne manj kot tri mesece. Delovna sila, ki se je selila iz podjetja v podjetje, pri čemer so imeli ti se­ llici pred očmi predvsem višino plače, je bila v glavnem iz vasi. To so bili v mnogih primerih sezonski delavci, ki so hitro menjavali zaposlitve, pač sledeč ekonomskim ugodnostim. Med temi so imele vidno mesto prehrambene karte, zato so oblasti sklenile preko razdeljevanja teh ustvarjati stalno delovno silo v industriji. Tistim, ki se niso zaposlili za stalno in so kazali težnje po selit­ vah, so omejevali karte za zagotovljeno preskrbo in jih na ta način posiljevali k temu, da so se povsem proletarizirali. V prvi četrtini leta 1950 so v Sloveniji vzeli tako imenovane R-karte 3886 potrošnikom, ob dejstvu, da je delovne sile primanjkovalo. Težki industriji v Sloveniji je takrat na primer manjkalo 1030 delavcev." Na splošno pa se je Kidrič v začetku leta 1950 zavzel za »premor« v dirigi­ ranem menjanju socialne strukture, ker naj bi se to neugodno kazalo na pod­ ročju preskrbe v mestih. Menil je: »edina nevarnost za socialistično gospodar- tvo je pravzaprav v protislovju, ki bi lahko nastopilo med menjavo socialne strukture in zagotovitvijo potrebne baze za prehrano.«18 Do tega je namreč v resnici prihajalo, saj je preskrba mest šepala. Od začetka petdesetih let tudi ni bilo več oblik neposrednega »dirigiranega« zaposlovanja v nekmetijskih dejav­ nostih. »Beg z zemlje« je bil bolj prepuščen odločitvi posameznika. Ob močno poudarjenih ekonomsko političnih činiteljih povojnih migracij je bil poglavitni vzrok zanje v obstoječi agrarni strukturi in z njo povezani agrarni prenaseljenosti. Ta je bila v Sloveniji (na ozemlju Dravske banovine) pred vojno visoka, saj je prišlo na km2 kmetijske zemlje 84,3 kmetijskih pre­ bivalcev. Poljedelska prenaseljenost, pri čemer se šteje samo obdelovalna zem­ lja (njive, vrtovi, sadovnjaki, vinogradi), pa je bila med najvišjimi v Evropi. Na km2 obdelovalne zemlje je prišlo 190,6 kmetijskih prebivalcev, ki so'morali od te zemlje živeti. Najvišja agrarna prenaseljenost je bila v predelih vzhodne Slovenije, v obeh takratnih prekmurskih okrajih, murskosoboškem in lendav­ skem, v ljutomerskem, ptujskem, brežiškem, krškem, šmarskem, celjskem in konjiškem okraju.19 V tem predelu je bilo nad 70 % kmečkega prebivalstva. Tam je bil že pred vojno »bazen« delovne sile za neagrarne dejavnosti. Agrar­ na prenaseljenost je že pred vojno povzročala selitve prebivalstva, izseljevanje ter sezonske migracije. »Slovenska zemlja po svojih prirodnih svojstvih ni usposobljena, da bi pre­ življala zelo veliko število prebivalstva, ki bi živelo le od kmetijstva,« je pred vojno zapisal Anton Melik.20 Za preživljanje petčlanske družine je bilo po­ trebno namreč posestvo s petimi hektari, medtem ko je bilo slovensko povpreč­ je 3,5 ha.2 1 Tretjina posestev je imela celo manj zemlje. Glede na takšno pred­ vojno stanje agrarne prenaseljenosti in glede na agrarno strukturo, v kateri je prevladovala prav posest do 5 ha, ki je zajemala nad polovico kmečkih gospo­ darstev in s 13,3 % zemlje,22 se je že pred vojno ponujala kot edina rešitev prav v odhajanju viška delovne sile iz agrarne v neagrarne panoge. Proces deagrari- " Arhiv Jugoslavije, fond Privredni savet, fase. 5 (dalje navajam: AJ, 40/5), seja GS z dne ••" AJ, 40/5, seja GS z dne 7. aprila 1950. 18 Glej opombo 16. " Svetozar IleSlč: Agrarna prenaseljenost Slovenije. Tehnika In gospodarstvo, VI, 1940. 3— 4, str. 61, tabela I. " Anton Melik: Slovenija, 1/2. Slovenska matica, Ljubljana 1936, str. 639. " Rado Miklič: Sezonska izseljevanja. Tehnika In gospodarstvo, V, 1939, 3—4, str. 87. 'i Aleksander Bilimović: Agrarna struktura Jugoslavije in Slovenije v primeri z agrarno strukturo nekaterih drugih dežel. Socialno ekonomski inštitut, zbirka ätudij ät. 4, Ljubljana 1939, ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 91 zarije povezan s proletarizacijo, se je začel že v času pred vojno, zlasti v kra- iih kier je bila že tedaj močna industrija, na primer na Gorenjskem. 3 * Po vojni se agrarna struktura v Sloveniji z izvedbo agrarne reforme>ru bi­ stveno izboljšala. Prevladovala je še vedno mala posest z manj kot 5 ha skupne površine Te je bilo domala polovica. Agrarno politični ukrepi tudi niso v m- L T e r sprememli načina proizvodnje in s tem se tudi ni spremenil njen nivo. ?rvo d e L t l ^ p o vojni je bil v povprečju celo nižji od desetletnega predvoj­ nega f o v p S . Prav tako ni bila z agrarno reformo odpravjena a g r a r n e i n poljedelska prenaseljenost. Po podatkih iz leta 1953 je bila poljedelska gostota S o m a prenaseljenost nad normalo, med 100 in 125 kmečkih prebivalcev na S T p r e d e l i h vzhodne Slovenije (vzhodno Prekmurje, Slovenske gonçe rn-dd okol'ice,brežiško-krška kotlina in vzhodni ^ ^ . ^ ^ 5 ^ njice in Šentjur), ter večji del Dolenjske, medtem ko je bilo vec kot 125 krneč kih prebivalcev na km2 v Halozah in Beli Krajini, v okolici Maribora, pa tudi v Л И ш ] drijTter v goratem svetu gornjega Posočja, medtem ko je bila gostota nad 150 pa tudi nad 200 na zahodnem delu Slovenije, v novogonškem okraju. Na sp osno P a - "e povprečje poljedelske gostote zmanjšalo glede na predvojno stanje z 190 6 na 106,5 kmečkih prebivalcev na 100 ha obdelovalne zemlje To je S L tedaj ž ; posledica industrializacije in deagrarizacije pa tudi u r b j u u ^ j e Poljedelska gostota je bila najmanjša, pod 75 kmečkih prebivalcev na km v predelih okoli večjih industrijskih centrov.- Agrarno in poljedelsko prenasel e- nost e torej V Sloveniji po vojni reševala industrializacija in deagrarizacija bolj kot agrarna reforma in drugi agrarno politični zakonski ukrepu Da agrarna reforma ne bo odpravila agrarne prenaseljenosti m d a v S , k . bi zemljogželeli in jo potrebovali, ne bodo mogli dobiti, je W o j a s n o « ob sno­ vanju zakona o agrarni reformi. V zveznem ministrstvu » ^ ^ ^ * £ tnvili da ie število potencialnih interesentov za zemljo tolikšno da je vsi ne S o ' d o b i U faeto s o g n i l i , naj tisti, ki je ne dobe, iščejo d e l e ™ * r a r n e proizvodnje, v tovarni.24 Povojna agrarna reforma je bila na ta načinprej eden pospeševalcev deagrarizacije kot pa ekonomski ^ ™ " ™ ^ • * £ £ strukture. Na drugi strani pa je bila tako zasnovan »celotna kmeta j skapo htaka oziroma gospodarska politika, temelječa na načelu, da bo glavno breme indu. S t r i a S Ï S a n j e , kolikšna je bila vzročno posledična povezanost no ^ ^ t ^ ^ Z ^ I ^ r ^ . * * ? - ^ S e ^ S a T e r i L b a kmetijske mehanizacije, P a tudi možnosti večje f m z v ^ % ™ * ^ f 0 t kmet, zlasti mlajši, ni zato videl v kmetijstvu svoje bodojmoeta i n « ^ e raje po iskal vir zaslužka izven kmetijske proizvodnje. Kmeti ja je: zanj z a c ^ d ^ l v a t . značaj »ohišnice«, obdelovanje zemlje pa je predstavlja o ^ dodatai vir ,lo hodka, medtem ko je bil osnovni v zaposlitvi izven kmetijske d e j a v m ^ j j - Л а način e prišlo do nasprotnega pojava kot P ^ ^ t o J j J « J J zaradi daten vir zaslužka izven kmetijstva oziroma obdelovanja kmetije ki jim zaradi vefkosU ni omogočala preživljanja. Takšno iskanje dodatnega.vira za^prefcv- lianie v nekmetijski proizvodnji je bilo znano zlasti v času ekonomske krize v3 prvi polovS trideseUh let. Težnja po M a č e v a n j u kmetijskih p r o i z v a j ^ kar ie bil namen zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega p m o ž e n j a T m a j a 1953, je nedvomno vplivala^na -beg * « ^ » ^ g £ vanie v nekmetijskih dejavnostih. V petdesetih letih se je število kmečkega ; X a l s W a kfsJo zapustili kmetijstvo in prešli v n e k m e č k e ^ a j u ^ m a - lodane podvojilo, v tem obdobju pa se je povečalo tudi število dnevnih migran ^ ^ T z r i m e c - Agrarna in poljedelska gostota v LR Sloveniji (Regionalni oris razvrstitve PO ^^S^^JS^^S^S^^^S^^ — • *•*• — - Novi Sad 1984, str. 142—143. 92 z. CEPIČ ; POVOJNI BEG Z ZEMLJE tov_ Raslo je tudi število tako imenovanih mešanih gospodarstev, katerih delež l^ZZtlTdeSetih l e t e n a k d 6 l e Ž U ^ k i i h g o s p o d i n l S e v d S * * * V zvezi z agrarno reformo je bila tudi izvedena prva večia povoina no 2 3 Г ? a C Ì J a V f l0Vr?L T ° j e b i l a i n t e w g r ™ migPracija^m^nPovana kolo- mzacija ki je zajela oko i 2800 kolonistov z družinami. Največje območje nI tran e kolonizacije je bilo Apaško polje pri Gornji Radgoni/odkoder so Te vsehTedTrov S 1 Z g n a n Ì N e m C i - T ° ° b m 0 Č j e S° P o n i z i l e ' k m e č k e družine uZ l , • , S lov*mle> n a ^ v e č i z Dolenjske in Bele krajine.25 Za drugo ve­ liko kolonizacijsko območje v Sloveniji pa je bila predvidena Kočevska kjer к о 1 о п 1 Т н ? Т , Ш hÌa -1ZV-edena V t 0 H k Š n i m e r i k o t * b i l a načrtovana. Povojna J " 1 " % f " S J e Š e V V e l i k i m e r i n e z n a ^ a , kar velja tako za obseg kot ' a n f ™ ' P A ™ : 1 6 b l l a l z v a 3 a n a prisilno, saj so oblasti naseljevale na območje Kočevske ljudi ki se tam sami niso želeli naseliti, saj so imeli v svojih domačih krajih urejene kmetije. Oblasti so preselile na Kočevsko prebivalce iz obmejnih predelov Gorenjske Štajerske, pa tudi Prekmurja. Kasneje, v prvi polovici pet­ desetih let se je večina tako priseljenih kolonistov lahko vrnila na svoje do- move Mnoge migracije, izvajane v okviru notranje kolonizacije, so bile izvedene na krajše razdalje blizu dotedanjega kraja bivanja takšnega kolonista zTkolo ! nÔÏonfJ 6 "f™ S m , a , t r a l V S a k ' k i j e P 0 l e g Z e m l J e d o b i l š e ™o in gospodarsko poslopje, se tam naselil m si s tem ustvaril novo gospodarstvo. Tako so na pri- mer büi uvrščeni med notranje koloniste tudi vimčarji, ki so dobili v last vini- b a 3 a m T Z e m J ° ' S° i ° d 0 t e d a j o b d e l o v a I i > P " ^ m e r niso spremenili kraja bivanja To otežuje ugotavljanje stvarnih prostorskih premikov v okviru izva­ janja notranje kolonizacije v Sloveniji. n , J L ° ^ ° n i Z a C l J ^ b i 1 1 . < : t 0 r e j m i § r a c i J e . ki «o jih obeležili le prostorski premiki, na krajše pa tudi daljše razdalje v okviru Slovenije. Pri njih ni šlo za spre­ membe socialno ekonomske strukture posameznika oziroma prebivalstva To so bile notranje migracije, pri katerih ni bil neposredno prisoten proces deagrari- zacije. * * * Za razliko od teh notranjih migracij, ki so bile časovno omejene in v re­ snici kratkotrajne, saj je bila kolonizacija zaključena v dobrem letu dni, do sredine leta 1947, pa je za večino povojnih notranjih migracij značilna smer vas - mesto. Pri tem je šlo za enkratne migracije, ko se je posameznik pve- selil iz vas! v mesto in se je urbaniziral. Več je bilo dnevnih, tedenskih in se­ zonskih migracij. Dnevne pa tudi tedenske so bile povezane s pojavom mešanih gospodarstev. Povojni industrijski razvoj Slovenije je povzročil eksplozivno deagrariza­ cijo. Intenzivnost deagrarizacije je bila različna. Razlikujemo več faz notranjih migracij, do začetka šestdesetih let dve; prva je trajala od konca vojne do leta 952 druga pa do leta IMI V prvi fazi j e v Sloveniji spremenilo b i v a l l S 13,9 % prebivalstva, v petdesetih letih pa se je selilo v Sloveniji 21 8 % ljudi 3 8 Takrat je bila gibljivost prebivalstva največja. Čeprav je pri tej gibljivosti šlo za vse selitve m spremembe kraja bivanja, je verjeti, da je največji delež od­ padel prav na migracije vas - mesto. Podatki popisa prebivalstva leta 1961, torej za obdobje 1953-1961, kažejo na padec prebivalstva v občinah, kjer je prevladovalo kmečko prebivalstvo. Na drugi strani pa je dvig opazen v občinah f a S c . 8 5 p 0 k r a J i n S k l a r h i V M a r l b 0 r > f 0 n d ° k r a j 'n l « u d s " °4bor Murska Sobota/Gornja Radgona, ur J*£$$&S^JF§^ÌJÌF&%>m P e r l 0 d u- I n s t I t u t «n*«nlh-nauka. Cen- ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 93 z razvito industrijo in rudarstvom. Občin, v katerih je prebivalstvo raslo je bilo več, v Sloveniji 53 %? V tehlet ih beležimo tudi največji padec kmečkega prebivalstva. V obdobju 1948—1953 je kmečko prebivalstvo v Sloveniji padlo za 55.000, kar je bilo naj­ več v Jugoslaviji, povprečno 17,1 letno na tisoč prebivalcev. V letih 1953—1961 pa je bil padec še večji; 110.000 oziroma 24,7 je bilo letno povprečje na tisoč prebivalcev Slovenije. Glede na ta padec na eni strani in na rast kmečkega prebivalstva zaradi naravnega prirastka v teh dveh obdobjih na drugi, je pre­ hajanje kmečkega prebivalstva v neagrarne dejavnosti bilo absolutno in tudi relativno večje v obdobju 1953—1961 kot v prejšnjem. V Sloveniji je bil obseg spreminjanja v obdobju 1948—1953 74.000, v obdobju 1953—1961 pa 134.000.28 Kakšen-je bil obseg notranjih migracij na splošno ali v posamezna središča in kraje, je težko opredeliti, kajti natančnih pokazateljev pa tudi virov o tem ni. To velja tako za statistične kot zgodovinske vire. Posebno težko je ugotav­ ljati obseg notranjih migracij za prvih osem let po koncu vojne, saj šele od leta 1953 dalje obstaja register stalnega prebivalstva, po katerem je mogoče voditi natančnejšo evidenco selitev. Na ta način je postalo mogoče spremljati, od kod in kam so se ljudje selili, kdo se je selil, koliko moških in žensk, koliko so bili stari in katerim poklicnim skupinam so pripadali, preko tega pa tudi, zakaj so spremenili svoje bivališče. Vendar je to mogoče šele za zadnji dve tretjini pet­ desetih let, pa še pri tem je treba ločiti med različno metodologijo, odvisno od administrativno upravnih enot, občin in okrajev. Težave pri vodenju in stati­ stičnem ugotavljanju selitev so bile namreč odvisne od upravno teritorialne ureditve oziroma od spreminjanja le-te. Število občin kot najmanjših upravno teritorialnih enot se je v teku petdesetih let zmanjševalo, njihov teritorialni obseg pa večal, kar je bistveno vplivalo na metodologijo in načine statističnega spremljanja selitev. Enako velja tudi za okraje. V letu 1954 se je vodila evi­ denca za medokrajne in medobčinske selitve, od leta 1955 pa še za medokoli- ške.28 Matični okoliši so bili namreč manjše teritorialne enote kot občine. Nji­ hovo območje se je pokrivalo z območji občin po upravno teritorialni razdelitvi LR Slovenije iz leta 1952. To so bile majhne občine, po številu pa jih je bilo 374. Na osnovi te statistike ni bilo mogoče ugotavljati selitve med naselji, mar­ več le med administrativno določenimi upravnimi, enotami, ki so spreminjale svoje meje in površino. Od leta 1957 dalje se je šele vodila statistika selitev med naselji, vendar se je izkazalo, da je mednaselčnih selitev približno toliko kot medokoliških.30 Za leto 1954 je bilo s statistično metodologijo ugotovljeno, da je največ se­ litev potekalo iz manjših občin v večje ter da je izseljevanje zajelo večje število občin kot priseljevanje. Ugotovljena je bila vzajemna odvisnost med številom priseljencev in velikostjo občine, v katero so se priseljevali. Značilno je bilo, da so majhne občine, teritorialno in ekonomsko slabše razvite, predstavljale izse- litveno območje, medtem ko so večje predvsem sprejemale te migrante. V njih so se ljudje priseljevali.31 Prej ko slej pa te ugotovitve ne veljajo samo za to leto, marveč za celotno obdobje od konca vojne do začetka šestdesetih let, pa tudi za kasneje. Za obdobje od konca vojne do uvedbe registra stalnega prebivalstva se je za ugotavljanje obsega notranjih migracij potrebno poslužiti drugih virov. Ti pa niso povsem zanesljivi. To so podatki, ki so jih navajali posamezni pred- " Petar Marković, Darinka Kostić: Strukturalne promene na jugoslovenskom selu u posle- ratnom periodu (1945—1962). Sociologija, VI, 1964, a—4, str. 177. 23 Bratislava Maksimović : Prelazak poljoprivrednog stanovništva u nepoljoprivređne delat- nosti. Stanovništvo, П, 1964, 1, str. 9, 17. » Marija Berić: Selitev prebivalstva LR Slovenije 1954—1956. Prikazi in Studije, IV, 1958, 4, str. 2. 3 0 Marija Berič: Selitve prebivalstva v LR Sloveniji 1956—1960. Prikazi in študije, IX, 1963, 1 (dalje navajam: Berič, Selitve 1956—1960), str. 8. 3 1 Vladimir Bonaö: Krajevne selitve v Sloveniji leta 1954. Prikazi in študije, П, 1956, 8, str. 2—3. 94 Z. CEPIČ: POVOJNI BEG Z ZEMLJE stavniki politične oziroma državne oblasti. Navajajo se različni podatki; pred­ sednik slovenske planske komisije Sergej Kraigher, ki je imela zaradi svoje funkcije najboljši pregled nad stanjem izvajanja petletke in delovne sile, je navedel, da je do konca leta 1949 v Sloveniji 250.000 ljudi zapustilo kmetijstvo kot glavni vir preživljanja. Na vasi jih je živelo okoli 100.000, tretjina zapo­ slenih pa se je dnevno vozilo na delo iz okrajev, oddaljenih nad 3 km od mesta zaposlitve.32 Po podatkih o gibanju prebivalstva v industrijskih središčih za leto 1948 se je v njih doselilo 36.700 oseb, največ v Maribor 14.800 in v Ljub­ ljano 11.500, nato pa v klasične industrijske kraje, Jesenice 1000 oseb, v revirje 3000 oseb, v Kranj 500.м Tabela 2: Notranje migracije v industrijskih središčih Slovenije ob koncu leta 1948 (primerjava z letom 1946)°" Kraj Idrija Jesenice Kranj Ljubljana Maribor Novo mesto Trbovlje Hrastnik Zagorje Prebivalstvo število 5.057 12.945 15.441 115.925 67.706 5.877 13.900 5.987 4.810 povečanje 1948-—1946 195 617 1.404 2.273 8.315 1.060 1.490 689 591 % 1948/46 104 105 110 102 114 122 112 113 114 Doselitve število 435 1.017 494 11.481 14.813 2.114 1.729 1.038 365 % 1948/46 203 62 100 X 80 133 440 79 147 Izselitve števi lo' 517 935 X 12.849 13.895 1.651 702 950 67 % 1948/46 902 113 X X 85 121 196 95 197 Opomba: X — ni podatkov Sicer nepopolni podatki gibanja prebivalstva v pomembnejših industrij­ skih centrih v letu 1948 kažejo, da se je v večini število doselitev povečalo v primerjavi s priseljevanjem v letu 1946. To pa ne velja za Maribor, Jesenice in Hrastnik, kamor se je v letu 1948 priselilo manj oseb kot v letu 1946. Doselitve so bile v vse te kraje večje kot izselitve, razen v Ljubljano in Idrijo. V letu 1948 se je po podatkih, ki jih je zbrala slovenska republiška načrtna komisija, izselilo iz Ljubljane 1368 oseb več kot doselilo. Primerjava s stanjem doseljeva- nja in izseljevanja iz Ljubljane z letom 1946 zaradi pomanjkanja podatkov za to leto ni mogoča. Za Idrijo pa pokažejo podatki o doseljevanju in izseljevanju, da je bil leta 1948 selitveni saldo negativen, medtem ko je bil leta 1946 pozi­ tiven. Izseljevanje se je najbolj povečalo prav v Idriji, za devetkrat. Doseljeva- nje v industrijska središča se je leta 1948 glede na leto 1946 najbolj povečalo v Trbovlje, kjer je bilo večje za 4,4-krat. Izseljevanje je bilo v letu 1946 manjše od doseljevanja tako absolutno kot tudi v primerjavi z letom 1948. V vseh in­ dustrijskih krajih je število izselitev absolutno zraslo, padlo pa je v Mariboru in Hrastniku. V letu 1948 se je, z izjemo Maribora in Ljubljane, največ oseb izselilo iz Novega mesta (1651), Ptuja (1626), Murske Sobote (1045), torej iz kra­ jev oziroma predelov z agrarno okolico in še nerazvito industrijo. Glede na iz- 3 1 Sergej Kraigher : Osnovne gospodarske naloge za plan 1950. Delo, XIX, 1930, 1, str. 38, 43. 3 5 Arhiv republike Slovenije, fond Planska komisija, fase. 41 (dalje navajam: AS, PK/41) • Gibanje prebivalstva v gospodarskih, industrijskih in prometnih središčih LRS. "J» AS, PK/41 ; statistika gibanja prebivalstva v gospodarskih, industrijskih in prometnih središčih v Sloveniji za leto 1948 je zajela vse tedanje okraje. Okrajne komisije po okrajih so popisale stanje glavnih pokazateljev družbenega standarda (stanovanjski sklad, Sole, bolnišnice, cestno omrežje, vodovod, kanalizacija itd.). Ob tem so morali poslati tudi podatke o gibanju pre­ bivalstva, od števila rojstev, smrti do doselitev in izselitev. Podatki o gibanju prebivalstva so bili zbrani pomanjkljivo in nepopolno, posamezni okraji podatkov sploh niso poslali, npr. Ce­ lje. Vsekakor prikaz gibanja prebivalstva ni dovolj natančen, česar so se zavedali tudi v sloven­ ski načrtni komisiji. Opozorili so na številne napake, ki so bile tako očitne, da jih ni bilo mo­ goče zanemariti in zato podatkov upoštevati. Pri nekaterih krajih so nastale prevelike razlike med številom prebivalcev glede na popis konca marca istega leta 1948, kljub temu, da v času od konca marca do konca leta 1948 ni bila niti umrljivost tako velika, niti Izseljevanje. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . IMI • 1 95 seljevanje v letu 1946, se je v letu 1948 povečalo razen v Idriji še v Kočevju, Črnomlju* Murski Soboti, pa tudi v Trbovljah in Zagorju. Kljub nepopolnim in verjetno tudi ne povsem točnim podatkom, pa po­ datki o gibanju prebivalstva v letu 1948 glede na leto 1946 vseeno odkrivajo razvojne težnje glede doseljevanja in odseljevanja v letih pospeševane indu­ strializacije v času izvajanja petletnega gospodarskega načrta v Sloveniji. Po­ vedo, kje je bilo največ doselitev in kako so se v dveh letih povečale, ali pa tudi zmanjšale, na drugi strani pa je iz teh podatkov mogoče razbrati trende izseljevanja. Od kod so se te osebe v industrijska središča doselile, pa iz teh navedenih podatkov ni mogoče razbrati. Sklepamo lahko, da se jih je večji del preselil iz agrarnega zaledja teh krajev, manjši del pa je prišel iz oddaljenejših predelov. Za notranje migracije po vojni v Sloveniji je namreč značilno, da so bile na kratke razdalje, iz vasi v bližnje mesto. Preseljevanje v mesta in industrijske kraje je mogoče posredno spremljati preko raziskav in študij, ki so jih za posamezne kraje opravili geografi. Za revirje kot klasičen slovenski rudarsko delavski predel ugotavlja Igor Vrišer, da se je v Zagorje, Trbovlje in Hrastnik priselilo največ oseb iz okoliških hri­ bovitih predelov, kjer je bila močna agrarna in poljedelska gostota. V neka­ terih odročnih predelih revirjev je bila agrarna gostota 70—100 prebivalcev na km2, poljedelska pa tudi krepko preko 100. Selitve v rudarska mesta je ugotav­ ljal na podlagi podatkov popisa prebivalstva leta 1953, po kriteriju rojstnih krajev aktivnih prebivalcev. Od aktivnih prebivalcev jih je bilo kar polovica priseljenih (48,3 %), pri čemer je šlo predvsem za osebe, katere so se rodile v bližnjih krajih. Največ jih je bilo iz trboveljskega okraja (28,8 %), na drugem mestu pa so bili priseljenci celjskega okraja (17,2 %), odkoder so prihajali emi­ granti iz hribovitih območij Posavskega hribovja in s Kozjanskega. Glede na število tamkajšnjih prebivalcev se je iz bližnjih hribovskih občin izselil kar vsak sedmi prebivalec. Vrišer ugotavlja, da se je iz nekaterih predelov izselilo toliko oseb, da je mogoče videti v tem v resnici depopulacijo. Podobno je bilo z doseljevanjem v Novo Gorico kot v novo, »umetno« ustvarjeno naselje. Tudi v to novo mestno naselje so se doseljevali prebivalci iz okolice. Se bolj kot rast mesta in števila prebivalcev pa je za petdeseta leta značilnost Nove Gorice, da je 43,9 % zaposlenih prihajalo na delo iz okolice, največ iz razdalje 10—15 km. Da je bila tako velika dnevna migracija, je naj­ večji vzrok v pomanjkanju stanovanj. Po vojni, v prvem desetletju Nove Go­ rice, je bilo namreč sezidano 36,9 % stanovanj, ostala so bila še iz časa pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama. Poljedelska prenaseljenost v no- vogoriškem okraju, pa tudi na ožjem območju občine Nova Gorica je bila iz­ redno visoka (334 preb./km3, oziroma 263 preb./km2), kar bi sicer narekovalo »beg z dežele«. Ker Nova Gorica ni mogla zaradi relativno počasnega razvoja in gradnje stanovanjskega sklada pritegniti vseh, ki so želeli oditi z zemlje in se zaposliti v neagrarnih panogah, je za Goriško značilno odseljevanje v druge predele.35 V drugi polovici petdesetih let so se odseljevali v glavnem na Kopr­ sko.36 , _ . , . ' • Maribor je tudi tako mesto, kamor so se po vojni pnseljevali prebivalci iz zaledja, iz območja Slovenskih goric, Dravskega polja in Pohorja ter mu spre­ menili narodnostno in socialno strukturo. Ze ob prvem povojnem popisu prebi­ valstva leta 1948 je imel za okoli četrtino več prebivalcev kot leta 1931, ob na- ••>* Igor Vrišer: Rudarska mesta Zagorje, Trbovlje, Hrastnik. Slovenska matica, Ljubljana 1 9 6 3 ' IfigOtvriŠer: Nastanek in razvoj Nove Gorice. Geografski vestnik, XXXI, 1959, str. 81, 64- 8 5 ' «Dol fe Vogelnik: Selitve delovne sile v Sloveniji 1954-1957. Ekonomska revija, X, 1959, 2 (dalje navajam: Vogelnik, Selitve), str. 212. 9в Z. CEPIČ: POVOJNI BEG Z ZEMLJE slednjem popisu 1953 za tretjino. To je bila predvsem posledica preseljevanja v mesto. Selitveni prirastek v Maribor je bil po vojni višji od slovenskega po­ vprečja. Leta 1958 je bil priselitveni prirastek v mestu kar 71,8 % v primerjavi z absolutnim prirastkom.37 Nasploh je bil Maribor mesto, v katerega se je pri- seljevalo v Sloveniji po vojni, razen v Ljubljano, največ oseb. Po absolutnih podatkih selitev v slovenska mesta se je leta 1958, to je na koncu obdobja, ki ga obravnavamo v tej razpravi, največ oseb priselilo v Ljub­ ljano (14.632), Maribor (4194), pri čemer so bile iz teh dveh mest tudi odselitve največje. Selitveni prirast je bil v Ljubljani in Mariboru največji, edini v Slo­ veniji nad tisoč; prirast Ljubljane je bil 2592, Maribora pa 1597 oseb v letu 1958. Druga slovenska mesta so imela prirast pod 500. Med temi so bila pri vrhu slovenska obmorska mesta, Piran, Koper pa tudi Izola, nato pa še Celje in Nova Gorica, medtem ko je bil selitveni prirast v vsa ostala mesta v letu 1958 manjši od 200 oseb. Le v trinajst mest se je priselilo več kot sto ljudi, več kot se jih je izselilo. V tem letu se je iz 14 mest izselilo več oseb kot priselilo. To so bila predvsem manjša mesta, lokalna središča, kjer ni bilo veliko mož­ nosti za zaposlitev. Presenečata zadnji mesti Jesenic in Kranja, ki sta imeli v letu 1958 največji negativni selitveni saldo. Iz teh dveh industrijsko delavskih središč je bilo največ odselitev. To je pojasnil Bonač s stanovanjsko krizo v letu pred tem, spričo katere so oblasti zaostrile kriterij,za pridobitev statusa stalnega prebivalca. Poleg tega, da vsi priseljenci, teh pa je nedvomno bilo pre­ cej, niso dobili stalnega bivališča v teh dveh mestih, so se zaradi stanovanj­ skega problema izselili iz območja mesta tudi dotedanji stalni prebivalci.38 Ti so se verjetno preselili v bližnjo okolico. Statistika selitev je namreč zajela le stalno prebivalstvo, saj je temeljila na registru stalno prijavljenih oseb. Ti podatki o selitvenem prirastu v sloven­ ska mesta pa kažejo samo na priseljevanje v ta mesta oziroma izseljevanje iz njih, ne pokažejo pa, od kod se je oseba v neko mesto priselila oziroma kam se je odselila. Vsekakor pa pokažejo mesta, v katera se je v tem letu, pa tudi v prejšnjih, v glavnem priseljevalo. Za obdobje od konca vojne do leta 1952/53 lahko sicer na podlagi dveh po­ pisov prebivalstva ugotovimo številčno rast posameznih mest, krajev in naselij, vendar ni mogoče natančneje določiti deleža selitev oziroma priselitev v tem prirastu. Za kasnejša leta tudi ni mogoče povsem določeno prikazati priliva prebivalstva iz vasi v mesta, ker statistično gradivo ni bilo za takšno ugotav­ ljanje primerno obdelano, je pojasnila statistik Marija Berič glede selitev v Sloveniji.39 Medtem ko ostaja obseg notranjih migracij za prvo povojno obdobje bolj ali manj nejasen zaradi pomanjkanja virov, pa lahko posredno sklepamo, kakš­ na je bila v teh letih smer selitev oziroma kakšni so bili selitveni tokovi. Na podlagi podatkov registra stalnega prebivalstva je Dolfe Vogelnik izdelal ob­ sežno študijo o selitvah delovne sile v Sloveniji v letih 1954—195740 in ugotovil natančne smeri selitev, od kod se ljudje izseljujejo in kam se selijo, kakšen je bil obseg selitev, pa tudi strukturo in dinamiko selitev v tem obdobju. Na pod­ lagi teh ugotovitev za sredo petdesetih let je mogoče sklepati, vsaj kar se tiče selitvenih tokov, kakšni so bili že v obdobju pred tem. Glavni selitveni tok je tekel iz predelov, kjer je bilo nad 60 % agrarnega prebivalstva v urbane okoliše, v smeri od severovzhoda na jugozahod, diago- » Prov^m.*?^ *** s l o v e n s W h m e s t v l e t u 1 9 5"- Prikazi in študije, v, 1959, 6, str. 4. m BeriS, selitve' 1956—1960, str. 22. str.'m-Sw?6 V o g e l n l k : S e l i t v e d e l o v n e s » e v Sloveniji 1954-1957. Ekonomska revija. x, 1959, 2, Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 45 . 1991 97 nalno preko Slovenije, od Prekmurja proti morju. Od tega toka, ob tako ime­ novani »industrijski osi Slovenije-« ali vitalno razvojnem ogrodju Slovenije, ki ima zasnovo v zgodovinskem razvoju v povezavi z gradnjo železniških prog, predvsem »južne« železnice,41 je bil na ta glavni tok pravokotno postavljen tok iz jugovzhoda, Dolenjske proti severozahodu, proti industrijskim centrom Go­ renjske. Glavni priselitveni centri sredi petdesetih let so bili Maribor, Ljub­ ljana, Kranj in Jesenice ter Koper. Ti okraji, predvsem pa okrajni centri, so tedaj edini v Sloveniji imeli pozitiven selitveni saldo. Vanje se je priselilo več oseb kot izselilo. Priselitveni centri iz srede petdesetih let so se povsem ujemali s centri oziroma predeli, ki so bili rezultat doseljevanj in urbanizacije v pre­ teklih obdobjih. Sicer pa je bilo takšnih okolišev, v katera se je prebivalstvo priseljevalo, manj kot tistih, iz katerih se je odseljevalo. Prav tako so se odse- litveni predeli ujemali s kmetijskimi predeli, v katerih je bilo več kot 60 % kmečkega prebivalstva. Prekmurje je bil glavni odselitveni predel, odkoder so se izseljevali največ v Maribor, v Ljubljano, Kranj, skratka po vsej Sloveniji. Izrazito negativen pa je bil zato selitveni saldo Prekmurja pa tudi Dolenjske. Iz murskosoboškega okraja se je izselilo 3297 oseb več kot priselilo, iz novome­ škega pa 3671. Tabela 3: Notranje selitve v Sloveniji 1954—1958 Okraji Priselitve Odselitve Selitveni saldo Celje Nova Gorica Kočevje Koper Kranj Ljubljana Maribor Murska Sobota Novo mesto Ptuj Trbovlje 27.689 10.395 4.800 21.341 17.067 38.691 34.897 10.895 9.642 9.772 13.760 28.781 12.019 5.510 14.365 15.588 35.088 33.396 14.192 13.313 11.674 15.023 —1072 —1624 —710 +6976 + 1479 + 3603 + 1501 —3297 —3671 —1902 —1223 Slovenija 198.949 198.949 Dolfe Vogelnik: Selitve delovne sile v Sloveniji 1954—1957. Ekonomska revija, X, 1959, 2, str. 200. Vogelnik je tudi ugotovil, kakšna je bila po okrajih, predvsem značilnih po priseljevanju, selitvena orientacija, oziroma od kod se vanje priseljujejo. Za ljubljanski in kranjski okraj je bilo po njegovih ugotovitvah značilno, da so se priseljevali vanje od daleč, iz drugih okrajev in tudi drugih republik. Lastnih odselitvenih okolišev je bilo v teh dveh okrajih malo. Drugačna je bila podoba v mariborskem okraju, v katerem so bile značilne selitve od blizu, v okviru okraja. V tretje priselitveno območje v Sloveniji, v obmorska mesta, pa so se priseljevali tako iz okolice, kot tudi od drugod.42 Močan selitveni tok na Kopr­ sko je bil zunanji, iz drugih predelov Jugoslavije. Kar se tiče selitvenih tokov, lahko sklepamo, da je prej kot slej selitev de­ lovne sile tekla v takšni smeri, v ista gravitacijska središča, verjetno pa tudi s podobno intenzivnostjo že v času izvajanja petletke. Seveda za to obdobje še ni mogoče upoštevati priseljevanje v Koper in drugi dve obmorski mesti. 4 1 Svetozar Ilešić: Regionalne razlike v družbeno gospodarski strukturi SR Slovenije. Geo­ grafski vestnik, XL, 1968, str. 7. Ob vitalno razvojnem ogrodju Slovenije, to je pasu ob »južni« železnici, kjer je stopnja deagrarizacije, industrializacije in urbanizacije dosegla najvišjo stopnjo v Sloveniji, je po popisu prebivalstva leta 1961 živelo 52,4 % vsega prebivalstva, od tega 17,2 '/» kmečkega, medtem ko je bilo v celotni republiki kmečkega 31,6 °/o, izven pasu ob industrijski osi Pa je bilo kmečkega prebivalstva 47,1 '/o. Tričetrt vseh delovnih mest v industriji je odpadlo v začetku šestdesetih let na ozemlje tega pasu. «2 Vogelnik, Selitve, str. 209. 98 Z. CEPIČ: POVOJNI BEG Z ZEMLJE Po poklicni sestavi so bili notranji migranti v letih 1954—1957 predvsem industrijsko obrtni delavci. Teh je bilo med aktivnim prebivalstvom, ki se je selilo, 29.2 %. Tej poklicni skupini so sledili kmetje, ki so s selitvijo v resnici spremenili poklic oziroma svoj družbeno ekonomski položaj. Dotok kmečke de­ lovne sile v neagrarne dejavnosti je bil v tem obdobju 24.000 oseb, povprečno na leto 6000. Med notranjimi migranti je bil delež kmetov 17,9 %. Med tiste, ki so z notranjimi migracijami spremenili svoj poklic, kar v resnici pomeni, da jih je zajel proces deagrarizacije, je mogoče poleg kmetov šteti še nekvalificirane delavce. Ti so v glavnem izvirali iz vasi, torej so se preselili, s tem pa tudi de- agrarizirali v letih pred temi, ki jih je Vogelnikova raziskava zajela. Nekvalifi­ ciranih delavcev je bilo v letih 1954—1957 med notranjimi migranti 13,8 %, skupaj s kmeti torej 31,7 %. K temu pa je mogoče prišteti kategorijo »druge storitve«, za katero je Vogelnik menil, da gre predvsem za gospodinjske po­ močnice, ki so v glavnem prišle iz vasi. Med to skupino je bilo kar 80 % gospo­ dinjskih pomočnic. Med aktivnim prebivalstvom, ki se je selilo, je bilo okoli 10 % gospodinjskih pomočnic, kar pomeni, da je bilo med notranjimi migranti 42 % po poreklu iz vasi. Nekvalificirani delavci in gospodinjske pomočnice so predstavljali nedvomno prvo etapo prelivanja kmečke delovne sile v nekme­ tijske dejavnosti oziroma način odlivanja presežka kmečke delovne sile s po­ deželja. Tega etapnega prehajanja pa" ni bilo mogoče kvantitativno zajeti, ker tega ni dopuščal osnovni statistični material, ker prijavnice niso zahtevale spe­ cifikacije, kateri poklic naj prijavljenec navede — ali dotedanji poklic ali ti­ stega, ki ga je v novem kraju iskal.43 Tabela 4: Struktura notranjih selitev po poklicih (aktivno prebivalstvo) v Sloveniji 1954—1957 Poklici . Notranje Struktura Struktura Indeks selitve v % aktiv. preb. mobilnosti nekvalificirani delavci • • 18.540 13,8 8,4 1,6 kmetje 24.060 17,9 51,0 0̂ 4 rudarji . 3.056 2,3 1,6 1,4 ind. obrt. delavci ' 39.192 29,2 21,3 1,4 prometno o. 3.515 2,6 1,7 l'ö trgov. o. ' 2.970 2,2 2,0 1,1 o. zaščite 3.398 2,5 1,6 . 1,6 druge storitve 16.890 11,9 2,3 51,7 upravno, strok, o. 23.536 17,5 10̂ 2 1/7 aktivno prebivalstvo 135.157 100,0 100,0 . — Dolfe Vogelnik: Selitve delovne sile v Sloveniji 1954—1957. Ekonomska revija, X, 1959, 2, str. 219. - • V razmerju med deležem celotnega aktivnega in deležem aktivnega prebi­ valstva, ki se je sredi petdesetih let selilo, kaže po poklicnih skupinah, da so se največ selile gospodinjske pomočnice, ki so predstavljale glavnino skupine »druge storitve-«, najmanj pa kmetje. To pa zanikajo podatki o številu kmetov, ki so se selili, pa tudi njihov delež v strukturi vseh selečih se aktivnih prebi­ valcev. Druge poklicne skupine so se selile domala enako glede na delež selilcev iz posamezne skupine in delež aktivnega prebivalstva te skupine. Največ nekvalificiranih delavcev — migrantov je izhajalo iz novomeškega okraja, nato iz murskosoboškega, celjskega in novogoriškega, preseljevali pa so se glavnem v Ljubljano, Kranj, Koper. V ta mesta je migriralo 97,% vseh ne­ kvalificiranih delavcev. Med kmeti, ki so se odselili sredi petdesetih let, jih je bilo največ iz ljubljanskega okraja. Ti niso dobili v svojem okraju zaposlitve v izvenkmetijskih dejavnostih, pa so se zato selili drugam. Industrijsko obrtni « vogelnik, Selitve, str. 219, 220. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 delavci so se priseljevali v štiri centre: v Ljubljano, Koper, Maribor, Kranj. V Ljubljano so se priseljevali iz murskosoboškega okraja, iz trboveljskega in no­ vomeškega, v Koper in na obalo iz goriškega okraja, pa tudi iz ljubljanskega in mariborskega, ki sta predstavljala nekakšno prehodno etapno postajo za de­ lovno silo iz murskosoboškega, ptujskega in novomeškega okraja. V Maribor so se industrijski delavci priseljevali predvsem iz murskosoboškega in ptujskega okraja, v kranjski pa iz novomeškega, celjskega, trboveljskega in murskosobo­ škega. V kranjski okraj, ki je imel dva velika priselitvena centra delovne sile, Kranj in Jesenice, so industrijsko obrtni delavci prihajali v glavnem iz Do­ lenjske.44 Vogelnikova raziskava o selitvah delovne sile v Sloveniji v letih 1954—1957 je pokazala, da so bili v Sloveniji v tem času štirje izraziti poselitveni centri oziroma okraji. Na drugi strani pa so bili predeli Slovenije, od koder se je de­ lovna sila zlasti izseljevala. To so bili »klasični« predeli z agrarno in poljedel­ sko prenaseljenostjo ter s presežkom delovne sile. Kljub temu, da je Vogelni­ kova raziskava zajela obdobje sredi petdesetih let, pa so njegova odkritja v mnogočem posredno pokazala tudi na smeri in strukturo notranjih migracij v obdobju pred tem. * * * Povojne notranje migracije so bile povezane s procesom deagrarizacije, pa tudi z urbanizacijo. Ta je bila sicer počasnejša kot deagrarizacija. Kljub temu pa se je zaradi migracij v mesta število prebivalstva le-teh močno povečalo. Mesta so rasla zlasti zaradi priseljevanja. Selitveni prirastek v jugoslovanska mesta je bil v letih 1948—1953 dvakrat večji kot naravni. Obseg migracij kmeč­ kega prebivalstva je presegal njegov naravni prirastek. Naravni prirastek kmečkega prebivalstva v Sloveniji je bil v obdobju 1948—1953 70.000 oseb, proces deagrarizacije pa je zajel 121.000 oseb. Po vojni so se v jugoslovanskem merilu povečale letne migracije v mesta glede na predvojno stopnjo preselje­ vanja v mesta za trikrat.4 0 Od vseh selitev je v Sloveniji okoli tretjina odpadla na selitev vas — me­ sto. Za Slovenijo je za obdobje 1948—1953 značilno, da je bila tovrstna migra­ cija glede na predvojno stanje med največjimi v državi. Povprečje je bilo v tem času 10.800 oseb letno, ki so se preselile iz vasi v mesto. Glede na pred­ vojno stopnjo (1921—1931) migracij iz vasi v mesta se je tok tovrstnih migracij po vojni (1948—1953) povečal iz koeficienta 8,8 na tisoč mestnih prebivalcev na koeficient 41,5.4S V tem obdobju pa je bil »beg z zemlje«, to je prehajanje iz agrarne v neagrarne dejavnosti, mnogo večji kot odhajanje iz vasi kot kraja stalnega bivališča. V Sloveniji se je iz vasi v mesta preselilo od 1948 do 1953 54.000 prebivalcev, v istem času pa je spremenilo dejavnost iz agrarne v ne­ agrarne 110.500 oseb.47 V letu 1960 je 35 % vseh registriranih selitev v Slove­ niji odpadlo na selitve iz vasi v mesta. Največ oseb se je preselilo v tem letu v Ljubljano (10.300), nato v Maribor (4100), v Celje (1250), v Koper (750), v Kranj in v Novo mesto (640), na Jesenice (480).48 Povojna urbanizacija je bila v Sloveniji glede na stopnjo industrializacije in deagrarizacije relativno počasna, za kar so vzroki na eni strani v stanovanj­ ski problematiki, na drugi pa v dokaj ugodnih prometnih zvezah, ki so omo­ gočale dnevno prihajanje na delo v mesta oziroma industrijske kraje. Gradnja stanovanj, pa tudi druge infrastrukture, je ostajala za potrebami in povpraše­ vanjem. To se je na primer pokazalo v Novi Gorici kot novem mestnem na­ selju, kjer je bilo v desetih letih po začetku gradnje mesta na novo sezidanih « vogelnik, Selitve, str. 225, 226. « Berič, Selitve 1956—1980, str. 17. 4 8 Dolfe Vogelnik: Urbanizacija kao odraz privrednog razvoja FNRJ. Ekonomska biblioteka 13, Beograd 1961 (dalje navajam: Vogelnik, Urbanizacija), str. 74, tabela 15. 4 1 Vogelnik, Urbanizacija, str. 76, tabela 16. « Berič, Selitve 1956—1960, str. 18. 100 Z.CEPIC: POVOJNI BEG Z ZEMLJE tretjina stanovanj.49 To velja tudi za Maribor, kjer je bil stanovanjski sklad v mestu zaradi bombardiranj med vojno zelo poškodovan in zmanjšan. Predvojno stanje stanovanjskega sklada je bilo doseženo šele v letu 1953. Število prebi­ valcev mesta pa se je glede na popis iz leta 1931 povečalo do leta 1953 za tre­ tjino. Stanovanjski problemi so bili tudi v drugih slovenskih mestih in indu­ strijskih krajih. V Celju se je od konca vojne do leta 1950 stanovanjski sklad povečal sicer za 269 družinskih stanovanj, vendar je znašal primanjkljaj glede na prirast prebivalstva, po oceni okrajne načrtne komisije50 okoli 900 stanovanj. Sredi petdesetih let je bilo v Kopru 708 gospodinjstev več kot stanovanj.51 Stro­ ški urbanizacije so bili po nekaterih izračunih v Jugoslaviji dvakrat večji od stroškov industrializacije, od naložb za izgradnjo tovarn in za nakup strojev.52 Ze v prvih letih po vojni se je pokazalo, da so bile v Sloveniji notranje mi­ gracije v veliki meri izvajane v obliki tako imenovanih dnevnih migracij.53 V Sloveniji so namreč obstajale relativno ugodne prometne zveze, kar je omo­ gočalo deagrariziranemu prebivalstvu, ki je bivalo na vasi, dnevno prihajanje na delo v tovarne. Leta 1960 je skoraj dve tretjini zaposlenih v Sloveniji delalo izven kraja bivanja. Tabela 5: Stalno zaposleni izven kmečkega gospodarstva glede na kraj zaposlitve v letu I960 (v odstotkih) Delajo izven kraja — . vračajo se domov : Delajo Okraj j v kraju bivanja o C > o 'S ' a o 13 o. C 'S? S p o Celje Koper Ljubljana Maribor Slovenija 28 20 22 23 23 61 • 65 68 57 63 6 8 5 6 6 5 7 • 5 14 8 Petar Marković: Migracije i promene agrarne strukture. Zagreb 1974, str. 58—59, ta­ bela 15. V zvezi z dnevnimi migracijami je tudi nastajanje mešanih gospodarstev in sloja delavcev-kmetov, polproletarcev ali polkmetov. To je ena značilnosti povojnega procesa deagrarizacije v Sloveniji. V resnici je šlo za delno deagra­ rizacijo, kar je imelo za posledico nastajanje mešanih gospodarstev. Leta 1953 je v Sloveniji 63 % vseh, ki so delali v neagrarnih dejavnostih, živelo na vasi.54 Dolfe Vogelnik je to smatral za pseudomigracijo. Predvsem pa je kot tako smatral proces, v katerem je vas zaradi zaposlitve več kot polovice prebival­ stva v neagrarnih dejavnostih prerasla v resnici v neagrarno, urbano naselje.33 Za povojno dobo je v Sloveniji nasploh značilen pojav urbanizacije podeželskih < 9 Igor Vrišer: Nastanek in razvoj Nove Gorice. Geografski vestnik, XXXI, 1959, str. 61. 50 AS, Planska komisija, 41. - si igor vrišer: Dnevni dotok zaposlenih v Koper. Geografski obzornik, V, 1957, 2. 5 2 Vladimir stipetic: Ekonomski faktori transfera poljoprivrednog stanovništva u nepoljo- privređne djelatnosti — iskustvo Jugoslavije od 1945. do 1978. godine. Zbornik posvećen prošire­ noj reprodukciji u jugoslovenskom društvu, Zagreb 1980, str. 276. 5 3 Dnevne, pa tudi tedenske migracije Dolfe Vogelnik ni smatral za statistično razumljeno migracijo, ker pri teh selitvah ni šlo za spremembo stalnega bivališča. Dolfe Vogelnik: Selitveni tokovi, 1. zvezek. Ljubljana 1969. str. 9. 5 4 Miloš Macura: Stanovništvo kao činilac privrednog razvoja Jugoslavije. Nolit, Ekononv ska biblioteka 7, Beograd 1958, str. 80, tabela 22. « Vogelnik, Urbanizacija, str. 68. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 1 101 in obmestnih krajev oziroma manjših regionalnih centrov. S tovrstno suburba- nizacijo pa je povezana dnevna migracija — »vozaštvo«. V Sloveniji je gospodarski razvoj prvih petnajstih let po koncu vojne, obe­ ležen z industrializacijo, povzročil nastajanje novih gospodarskih centrov. Obli­ kovali so se novi tipi naselij; v zaledju gospodarsko razvitih centrov so se na­ selja močno urbanizirala, nastali pa so novi tipi agrarnega naselja pod vplivom komercializacije kmetijske proizvodnje za potrebe večjega povpraševanja po kmetijskih pridelkih iz industrijskih.središč.56 V petdesetih letih se. je število industrijskih centrov povečalo od 25 na 45, prav tako pa se je dvignilo število krajev, v katerih je bilo od 200 do 1000 zaposlenih.57 Večji del teh zaposlenih pa je živel še vedno na vasi in se dnevno vozil na delo v mesto oziroma v tovarno. Delež stalno zaposlenih izven kmetijstva, ki so živeli na vasi, je hitro rasel, kar velja zlasti za drugo polovico petdesetih let. Leta 1953 je bilo oseb, ki so bile stalno zaposlene izven kmečkih gospodarstev, na katerih so živeli, 47.000, dve leti kasneje 61.000, leta 1957 71.000, tri leta kasneje pa skoraj podvojeno — 139.000. To je bilo tedaj nad tretjino vseh zaposlenih v družbenem sektorju v Sloveniji. Leta 1957 je s polovice kmečkih gospodarstev hodil stalno kdo na delo v neagrarne dejavnosti, tri leta kasneje pa že s 60 %.58 Za prvih petnajst let po vojni je značilno prehajanje čistih kmečkih gospo­ darstev v mešana. To je bil proces, ki je potekal pod neposrednim vplivom in­ dustrializacije in je posledica le-te. Imel je velik obseg. Leta 1961 je živel v Sloveniji enak delež prebivalstva v čistih kmečkih gospodinjstvih kot v meša­ nih. Obojih je bila petina, medtem ko je bilo nekmečkih gospodinjstev tri pe­ tine.59 To je dajalo deagrarizaciji na Slovenskem v povojnem obdobju poseben značaj. Dobili smo na eni strani mešana gospodinjstva oziroma gospodarstva, v katerih je bil gospodar ali kdo drug zaposlen izven kmečkega gospodarstva v nekmetijski dejavnosti. Bistven pri uvrščanju mešanega gospodarstva je bil dvojni dohodek takšnih gospodarstev oziroma članov gospodinjstev. Nastal je sloj polkmetov, kmetov-delavcev oziroma natančneje delavcev-kmetov, saj je njihov poglavitni vir dohodkov izviral iz nekmetijske dejavnosti, hkrati pa so še sodelovali v kmetijski dejavnosti. Z obdelovanjem zemlje so se ukvarjali kot z dopolnilno dejavnostjo, brez ustvarjanja večjih tržnih presežkov. Kmetij­ stvo je predstavljalo takšnemu delavcu-kmetu bolj dodaten vir, medtem ko je osnovni eksistenčni vir bil v zaslužku izven kmetijske dejavnosti. Bolj ali manj so bili vsi tovrstni »polovičarji« dnevni migranti. Teh je bilo leta 1953 63 %, saj je mogoče domala vse, ki so živeli na vasi, a so bili zapo­ sleni v neagrarnih dejavnostih, smatrati za dnevne migrante. Na vasi je tedaj živelo 61 % rudarjev, 56 % industrijskih delavcev, 70 % gradbenih in 90 % gozdnih delavcev.60 V začetku šestdesetih let je nad 60 % delovne sile prihajalo dnevno na delo iz bližnje in daljnje okolice industrijskih krajev.61 Kakšna je bila dnevna migracija v večja slovenska mesta in industrijske centre sredi petdesetih let, je mogoče videti iz podatkov, ki jih je za leto 1957 zbral zvezni zavod za statistiko.62 V sedem mest, glavnih in največjih industrij­ skih oziroma rudarskih centrov v Sloveniji, je dnevno prihajalo na delo 21.000 5 8 Vladimir Klemenčič: Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naseli] (Prispevek k proučevanju urbanizacije v Sloveniji). Geografski vestnik, ХХХП, 1960, str. 111. 5 7 Vladimir Klemenčič: Hegionalnl procesi in kmetijstvo Slovenije. Teorija In praksa, II, 1965, 4. str. 606. , ... , 5 8 Petar J Marković: Strukturne promene na selu kao rezultat ekonomskog razvitka (pe­ riod 1900—1960) .Zadružna knjiga, Beograd 1963, str. 76, tabela 40, str. 79, tabela 41. 5 8 Ivan Klauzer: Struktura poljoprivrednih i mješovitih gospodarstava. Sociologija sela, i, 1953 1 str 35 ' 6° Jože Levstik : Polproletariat pri nas. Teorija in praksa, III, 1966, 3, str. 372. e l Vladimir Klemenčič: Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij (Prispevek k proučevanju urbanizacije v Sloveniji). Geografski vestnik, ХХХП, 1960, str. 119. 6 2 Dnevna migracija zaposlenog osoblja 1957. statistički bilten 101, Savezni zavod za stati­ stiku, Beograd 1957. podatki za Ljubljano so iz decembra 1955, za Kranj in Jesenice pa iz leta 1954. 102 Z. CEPIČ : POVOJNI BEG Z ZEMLJE & »as **• •a > Ђ ce 99 a (4 e« u e S o 'S •a •e CS a (B 'S « 09 e e S I a •p* s o g » a Q u A H > o •e C w* en eo tft iß Si ^ A t O H t» и C3 tn PO' еГ cd" irT c*f o " cT 00 CM CM tr- t - eo ift w co e» co t - t» oo ем CM H О О С О н н o o vM o * CO CS cu ЈЗ CS ^«e^to ео_1-̂ «-̂ ем ^ in CM co CM— I I «o co — in >-i t- i « f i in ,'î.Чl'l