Marija nad vse pomočnike.
k$!^ nekein  starem  škofovskcin  mestu  živcl je pred  niuogo  mnogo  leti  zelo %,nl nbožen  črevljar  z  dvenia  inladoletniina otrokoiua,   katera niu je njegova prezgodaj innrla žena zapustila. Hudo,  zelo luulo se jim je godilo.   Siro-maštvo veliko a živeža od nikoder.
V tej velikej bedi prosil je črevljar vsaki dau črevljarskega patrona, svetega Krišpina, naj bi mu pomngal vsaj toliko, da preživi sebe in svoja otroka. A zarnan so bile vso ujegove prošnje; niti dcla niti kruha ni bilo v hišo. Siromak črevljar postane zelo otožen, polasti se ga neka nevolja in srdito vrže šilo in kla-divo ob tla ter osorno zavpije: ,,Ako mi tedaj iioče pomagati sv. Krišpin, pa naj mi pomaga kdo drugi!" — Vrinila se ran je neka hiida raisel v glavo a zgodilo se jo v njegov dušui in tolcsui prid vse dnigače negoje on snoval v svojcj glavi. Komaj je izpregovoril one bosede. odpro se vrata, in prelepa, imenitna gospa stopi v sobo v spremstvu starega strežaja. ki je nosil težak zavitek v roci. Gospa sede in reče erevljarju, naj bi jej napravil dvoje novih trevcljekov. — „0 Bog raoj. ko bi le lisuija imel!" vzdihne črevljar žalostuo. —
—•¦< 32 >¦•   -
»Usnije je vze tukaj," veče gospa in naraigue svojeinu strežuiku, ki položi velik zavitek na raizo. V zavitku je bilo toliko usnija, da bi bil lahko napravil veliko število takih čreveljčkov, kakeršnik si je gospa želela.
Ko je črevljar gospej čreveljčke umeril in je gospa s svojim strežnikoiu otišla, šel je siromak črevljar takoj na svoje delo. ObŽaloval je svojo prejšno ne-jevoljo iu hvalil Boga za nakloneno mu delo.
Takoj drugi dau pride zala gospa s svojim strežnikom zopet k črevljarju, obuje nove ereveljčke ter pusti svoje stare črevljarju, rekoč: nTe moje stare Čre-veljčke si obdržite za plac-ilo; laliko od njih usnija toliko narežete, kolikor koli ga bodete potrebovali ves eas svojega živijenja. Oim bolje bodete odrezavali, tem večji bodo čreveljčki in kar pod nožem vam bodo rastli. Crevljar si iz začetka misli, da se gospa ž njim šali. Na odločno povelje vender vzame nožič in začne stare gospejne ereveljeke rezati, in glej! o čuda. pri vsakej zarezi odpade lep, nov. širok in dolg kos usnija, kakor bi ga bil kupil od usnjarja. Ko je uehal rezati, bili so crevlji zopet celi. Zdaj jc črevljar spoznal, da je s posebnim čudeženi obdarovan, prisrčno je raolil BCeščeiia si Marija," padel ua koleni pred gospo in jej poljubil obleko, — a gospa mu je v tem hipu izginila izpred o<v-i. Stari strežnik pa je ostal pri črevljarji in mu dejal: ..Jaz ostauein pri vas za pomočmka. ker dobro umejem vaše rokodelstvo; plačila ne potrebnjem, samo to hočera imeti, da sta dva dneva v tednu nioja. o katerih smeiu delati satno za ubožne ljudi tega mesta — za usuije se ni treba bati, ker ga nama ne bode izmanjkalo." — Črevljar bil je z vsem jako zadovoljen in pomočnik takoj sede k delu.
To je lnojster gledal in se čudil pomoČDiku, ki je zual tako izvrstno črevljariti. Gladko in naglo vnuje šlo vse izpod rok, tako, daje dvanajst parov črevljev poprej napravil nego mojster samo jeden par. Ni fuda, da je črevljar tega pomagača zel6 spoštoval in to vže zaradi tega. ker se mu jo nekako čuden in plemenit dozdeval. Nikoli ni šel z drugiini pomočniki v kako krčnio, pil iu jedel ni, in zveeer ga je pri delu neka svetloba obsevala tako, da mu ui bilo treba uobene luči.
Ko sta mojster ia po!UO(vjnik imela vže nekoliko ssto parov erevljev narejenili. razglasila sta po vsem raestu, naj pridejo siromaki k njiraa, kjer dobi vsak po-trebno obuvalo zastonj.
Iu začeli so priliajati siromaki v raztrgaiiik črevljih, mladi in stari, da bi dobili obutev. V malo dneh bili so vsi obuti. Ko je črevljarski pomo&nik svojemu mojstru še nekaj časa pomagal delati, izgiail je nekega dne iz delamice, da ui nihže vedel kam. Tudi 6ne zale gospe ni bilo več k črevljarju. Grevljar, ki je imel iisuija vedno na izobilje, postaJ je zelo bogat iu srečen. V velikej svojej sreči ostal je vedno ponižen in bogoljuben. Gospa, ki inu je toliko sreče prinesla v Mšo, bila ni nihee drugi, nego Marija, mati lwžja sama, a pomočnik bil je — sv. Krišpin, ki je moral na Marijino povelje pouiagati ubugeinu črevljarju pri njegovem delu.
Kadai' koli je črovljar ta čudež pripovedoval ljudem, vselej je pristavil ia dejal: ,,Eesnično, Marija je uad vse pomočnike!"
Bodi si temu kakor koli, bodi si. da je v,se to le kaka izmišljena pripovedka, resnica ostane vender, da Marija poraaga vsakemu, kdor jo s praviin zaupaajeiu prosi pomoči.                                                                                                 Jos Vidic