Posamezna številka: 1 Din
Poštnina plačana v gotovini 1
Leto 2
. Št. 13.
Liubijana. 7. aprila 1923.
Izhaja 7., 15., 22. In 30. v mesecu.
konferenca v Frankfurtu.
Okupiranje Poruhrja po francoskih četah poostruje že itak prenapeto politično ozračje Evrope. V Poruhrju se ne vrši bitka med francoskimi in nemškimi kapitalisti, ampak tam se bije razredni boj nemško-francoskega proletarskega razreda z nemško-francoskimi kapitalisti. Medtem, ko hoče izzvati francoska soldateska s poboji delavstva in sličnimi sredstvi, da pride do nove vojne, do novega klanja, se bori nemško-francoski proletarijat za to, da prepreči novo vojno. Parola nemško-francoskega delavstva je:	boj proti
vojni.
Amsterdamovci so imeli v Haagu lepo mirovno konferenco, na kateri so razpravljali o nevarnosti nove vojne in rotili kapitaliste celega sveta, da se za božjo voljo vendar ne prično zopet pobijati. Radi lepšega so sfabricirali tudi svojo resolucijo in zagrozili, da bodo v slučaju vojne nevarnosti proglasili generalni štrajk, ki naj prepreči vojno. Da svojih sklepov sami niso smatrali za resne, priča dejstvo, da niso niti s prstom ganili, ko je imperijalistična Francija — sicer brez vojne napovedi — z vojaško silo vdrla v Poruhrje.
Proletarijat Nemčije in Francije pa je dobro vedel, da zasedba Poruhrja lahko povzroči in zaneti zopetni svetovni požar ter da mora proletarijat pravočasno preprečiti vsako možnost vojne. Zato je bila sklicana konferenca revolucijonar. proletarijata v Frankfurtu, ki se je vršila 17. in 18. marca. Konference v Frankfurtu se je poleg
stotine delegatov revolucijonar. obratnih svetov udeležilo tudi lepo število zastopnikov strokovnih organizacij, ki so priključene Amsterdamu in ki obsojajo pasivno držanje amsterdamskih pacifistov. Frankfurtski konferenci so prisostvovali tudi zastopniki komunistične internacijonale, zastopnik Rdeče Strokovne Internacijonale in zastopnik Mladinske Internacijonale.
Konferenca je poslala brzojavne pozdrave vsem proletarskim borcem, ki ječijo po ječah in zaporih. S. Lozovski je v imenu Rdeče Strokovne internacijonale med drugim tudi rekel: Ta konferenca ne sme biti samo protest in demonstracija proti vojni nevarnosti, ampak poiskati moramo vzroke imperija-lističnih vojn in jih odstraniti. Ta konferenca ni nikaka mirovna konferenca. Povedati moramo proletarijatu:	Ako
hočete mir, morate voditi razredni boj. Izdelati moramo načrt, po katerem se bo proletarijat celega sveta boril proti vzrokom vojne — proti kapitalizmu. Proletarijat mora vstvariti revolucijo-narno fronto, blok izkoriščanih proti bloku izkoriščevalcev.
Konferenca se je bavila tudi z vprašanjem nevarnosti intemacijonalnega fašističnega gibanja in določila smernice, po katerih naj se delavski razred enotno in organizirano upira kapitalistični ofenzivi in brani svoje pravice.
Konferenca v Frankfurtu, na kateri so se zbrali delegati celokupnega delavstva celega sveta je velike važnosti za bodoče boje delavskega razreda.
Povsod so enaki.
Na Madžarskem preganjajo železničarje. 25. II- t. 1. je bil v Budimpešti kongres madžarskih železničarjev. Bi-jo je skupaj 60 delegatov, največ iz Budimpešte, ker teror vlade onemogo-euje, da se železničarsko gibanje dviga. Teror je tak, da je bil tajnik nekaj dni pred kongresom zaprt, a na kongresu je stalno sedel višji policijski uradnik, navaden policaj, pred dvorano pa so neprestano stali policijski uradniki. Poleg tega sta bila v dvorani dva policijska detektiva. Tisk je podvržen zaplembam, zaupnike organizacije se preganja. Najlažje se jih denuncira, da so »komunisti« ali »Židje«. (Z denuncijacijo »komunisti« delajo tudi v Jugo-
slaviji denuncijanti svoje posle — žal, največ iz njih je v proletarskih vrstah.) Ali to še ni dovolj. Vlada smatra, da železničarji ne smejo imeti svoje organizacije in zato jih preganja, ter se jih sili v »krščanske« in druge »žolte« organizacije, ki držijo z vlado in delajo zoper korist železničarjev. Tako madžarski železničarji stoje v tajni (ilegalni) železničarski organizaciji, ker jim je drugače vsako delo onemogočeno. Zadnja dva meseca je interniranih 18 — 20 železničarjev. Po internaciji, ki traja navadno 1 do 1 in pol leta se jih pa še odpusti iz službe. Ali vkljub temu madžarski železničarji ne klonijo glave nego junaško delujejo naprej za sveto stvar proletarijata.
Za naš naraščaj.
Proletarske matere in očetje!
Kapitalizem ne ubija vaših otrok samo telesno — ubija jih še v večji meri tudi duševno. Zlasti v poslednjem času je meščanstvo podvojilo vse svoje sile, da odtuji vaše otroke delavskemu razredu, da jih uspava in omami, medtem ko delavski razred telesno in duševno propada v vedno brezobzirnej-šem izkoriščanju posedujočega razreda. V srca vaših otrok spretno seje seme meščanske šovinistične in katoliške morale.
Proletarski starši Slovenije! Ali boste še nadalje dopustili, da orjunski apostoli pod krinko nacijonalnosti vcepljajo v srca vaših otrok duh hlapčevstva in suženjstva kapitalizma?!
Otrok vidi sicer bogate in revne, site in lačne, gospodarje in hlapce. A, ni nikogar tu, ki bi razložil otroku to uganko. Zato se porodi v njem češče misel: Da bi bil tudi jaz tato bogato oblečen, da bi se mogel tudi jaz voziti v avtomobilu, da bi tudi jaz gledal množico od zgoraj doli! — Tako vzbudi življenje proletarskemu otroku meščansko mišljenje, željo po bogastvu in razkošju — in izdajstvo delavstva.
Proletarska družina ne more dati otrokom tega, česar on potrebuje. V mnogo proletarskih družinah delata v tovarni oče in mati. Kdo skrbi za otroke? Kdo ga navaja k altruizmu, samo-zatajevanju, vztrajnosti in pridnosti? Kdo mu razlaga današnji družabni red, potrebo velikih bojev za višje cilje, za srečno, redno življenje? Nihče!
Navadno se tolažijo starši tako: Ko bo zrastel, bo že vse spoznal. Življenje ga bo učilo! O ne; če bi moglo samo dejstvo, da živi večina ljudstva v slabem gmotnem položaju, poroditi samopo-sebi zavedne delavce, ali bi bilo mogoče, da je še danes na milijone neorganiziranih proletarcev?!
Naj starši ne pozabijo nikdar, da so doživljaji in vtisi iz otroške doble odločilni in trajni in da je ravno uspavalnem delu meščanske družbe pripisovati, če imamo še danes milijone in milijone neorganiziranih proletarcev.
Boj za duševno emancipacijo proletarskega otroka je zato ravno tako važen, kakor boj za njegovo telesno osvoboditev in napredovanje.
Ohraniti proletarske otroke proletarskemu razredu, vzgojiti jih v proletarski solidarnosti, to je velika naloga, ki jo dolguje delavstvo svojim otrokom!
kongres na Jesenicah za enotno kovinarsko organizacijo.
V	praznike L, 2. in 3. aprila 1923 se je vršil na Jesenicah kongres Osrednjega društva kovinarjev in sorodnih strok, katerega se je poleg delegatov Osrednjega društva kovinarjev udeležil tudi s. Jaka Žorga v imenu Neodvisne Zveze kovinarjev in pa s. Krndelj kot zastopnik Centralnega Rad-ničkega Sindikalnega Odbora Jugoslavije. S. Žorga in s. Krndelj sta prisostvovala kongresu kot gosta. S potekom samega kongresa se bodemo podrobneje bavili prihodnjič. Danes omenjamo samo to razveseljivo dejstvo, da se je na kongresu sprejela rezolucija, v kateri se je kongres postavil na stališče, da je treba delati na to, da se vstvari enotna kovinarska organizacija na podlagi nepomirljivega boja in proletarske demokracije v organizaciji. O in-ternacijonalni orijentaciji pa naj odloča prvi skupni kongres vseh razredno zavednih kovinarjev Jugoslavije. Stališče kongresa kovinarjev na Jesenicah se v glavnem ujema s stališčem, ki ga je zavzela zemaljska (državna) konferenca neodvis-nih strokovnih organizacij v Beogradu in če se bodo merodajni faktorji v Osrednjem društvu kovinarjev držali sklepov svojega kongresa, bo brez posebnih težav mogoča enotna kovinarska organizacija v Jugoslaviji, kar bo brez dvoma ugodno vplivalo tudi na prizadevanje drugih razdvojenih strok, da se bodo lažje ujedinile in združile.
Kongres na Jesenicah je izvolil tudi sodruga Ambrožiča, Vrankarja in Šunko, da se udeleže kongresa Centralnega Pododbora Saveza metalskih (kovinarskih) radnika v Beogradu, ki se vrši 8., 9. in 10. aprila v Beogradu, na katerem se bo prvič pokazala iskrena volja Osrednjega društva kovinarjev, so li za enotno kovinarsko organizacijo ali ne.
V	interesu kovinarskega delavstva kakor tudi v interesu celokupnega proletarskega pokreta je, da pride na kongresu v Beogradu do združenja, do prepotrebne enotnosti strokovne kovinarske organizacije, katero mi iz srca želimo.
Kongres kovinarjev v Beogradu postane lahko temelj in osnova, na katerega se bo oziralo delavstvo ostalih strok, ko bo vstvarjalo svoje enotne organizacije, ko bo vstvarjalo svojo enotno fronto.
Pošljite obračune!!
Približuje se praznik vseh izkoriščanih, brezpravnih in gladnih, mednarodni proletarski praznik
1. majnik.
Sodrngi in sodrnžice! Pripravljajte'Ese, da bomo naš praznik''dostojno proslavili in manifestirali
za naše pravice. — Osnujte povsod! majske odbore!
Poročišo o državni konferenci.
Popoldnevna seja 29. januarja 1923.
Predsednik sodrug Jankičević: Na dnevnem redu je razprava o resolucijah o enotni proletarski fronti in o organizacijski enotnosti v strokovnih organizacijah (resolucije smo objavili v 12. štev. »Strokovne Borbe«). Referent je sodr. Kaljević.
S. Kaljević: Sodmgi! Pred seboj imate resolucije o enotni fronti in organizacijski enotnosti delavskega strokovnega pokreta. O teh vprašanjih se je že mnogo govorila in pisalo. Enotnost strokovnega pokreta je postala danes nujna potreba delavskega razreda, ki se razdvojen ne more braniti pred napadi kapitalističnega razreda. Ofenzivo kapitala, ki spravlja v nevarnost vse pridobitve delavskega razreda, so v veliki meri zakrivili naši reformisti raznih nijans, ki so se stavili v službo izkoriščevalcev, pričeli cepiti delavske organizacije in tako oslabili odporno moč proletarijata. Ofenziva kapitala se poostruje vsak dan; dokazov za to dejstvo ne manjka. Povsod! se v raznih formah (oblikah) pojavlja umetno zniževanje realne (stvarne) mezde, sistematično se odpravlja osemurni delavnik, delavska zaščitna zakonodaja se izigrava. Proti ofenzivi kapitala se moremo braniti uspešno1 le potom enotnih nastopov, v enotni fronti. Vsi, katerim leže interesi proletarijata pri srcu, morajo pristati in delati na izvedbi enotne proletarske fronte. Dosedanje slabe izkušnje ue smejo vplivati na našo trdno voljo delati še vnaprej na vstvarjanju enotnega delavskega gibanja. Interesi delavskega razreda nas silijo-, da temu cilju posvetimo vse svoje moči. Prečital vam bom pismo, iz katerega lahko razvidite kako stališče zavzemajo v tem vrlo važnem vprašanju birokratje Glavnega Radnič-kega Saveza ([pri katerem je včlanjena naša Strokovna komisija, pripomba ured.J Cita pismo; čujejo se klici: izdajalci, sramota itd.) To pismo nas ne sme razburjati. Tako pišejo samo obupani grešniki. Z zadovoljstvom konstatiram, da je vkljub vsemu terorju in nasilju večina proletarijata za nami. Glavni Radnički Savez odbija vsako skupno delo z nami, to se pravi objavlja nam -nova preganjanja s pomočjo policije, naznanja nam, da bo vodil proti nam nepošten zahrbten boj. Mi se te bojne napovedi ne bojimo, ker smo prepričani, da bo še oni mali del delavstva, ki je še v G. R. S. prišel do spoznanja in se priključil nam, da nam pomaga v boju proti kapitalizmu. Vkljub temu odklonilnem pismu, bomo pozivali celokupen proletarijat Jugoslavije, da prične z ustvarjanjem enotne strokovne proletarske fronte. Na
hujskanja in psovke Glavnega Rad-ndčkega Saveza pa ne bom odgovarjal, ker ni potrebno (odobravanje).
Enotna fronta se pri nas ne javlja po vseh pokrajinah v isti obliki, vendar pa so v predloženi resoluciji vpošteva-ne te razlike, tako da more resolucija služiti kot baza v vseh pokrajinah za izvedbo enotne fronte.
Organizacijske enotnosti v strokovnih organizacijah ne odklanjamo', kakor jo sploh nikdar nismo odklanjali. Toda organizacijsko enotnost ne moremo stvoriti čez noč. To delo je treba polagoma in stopnjema izvajati. Pred vsem moramo- vsaj nekoliko pripraviti in doseči duhovno zbližanje. Najbolje za to je gotovo, če napravimo enotno fronto za akcijo, v tej enotni fronti se bomo spoznali in pripravili za organizacijsko enotnost. Naša resolucija je izdelana v tem duhu. Pri tem vprašanju se bo jasno pokazalo kdo je pravi borec za interese proletarijata in kdo je njegov protivnik.
Kot vidite temelje predložene resolucije na principu razredne borbe in delavske demokracije tako, da dajejo mogočnost vsem, da na tej podlagi pristanejo na ustvarjanje enotne proletarske falange na kateri se bodo razbili vsi poskusi kapitalistične ofenzive, — Prosi, da konferenca predložene resolucije sprejme.
Predsednik s. Jankičević zaključuje ob 12. uri konferenco.
Predsednik s. Jankičević otvar-ja ob 2. uri konferenco. Na dnevnem redu je diskuzija o- predloženih resolucijah o enotni proletarski fronti, ter o organizacijski enotnosti strokovnih organizacij. Besedo dobi s. Bukvič.
S. Bukvič: Prosi, da bi z ozirom na omejeni čas govoril k tej točki iz vsake pokrajine samo po en delegat. Smatra, da v resoluciji ni točna definicija prelaza kapitalizma iz defenzive v ofenzivo, kakor tudi niso točni navedeni vzroki, ki so omogočili kapitalistično ofenzivo. Prosi, da se da izvrše-valnemu odboru naloga, da mora ta pasus v resoluciji spremeniti.
S. Kordič poroča, kaj se je na Hrvatskem in v Slavoniji naredilo za ustvarjanje enotne fronte in opozarja na razlike, ki se opažajo pri izvedbi enotne fronte v raznih pokrajinah. Obsoja držanje Glavnega Radničkega Saveza, ki odklanja enotno fronto, kar jasno kaže, da je njegovo delo proti-delavsko.
S. Jevtović: Proletarijat Bosne je idejno z M. S. O. Strahoviti teror, ki je brez dvoma v Bosni najhujši, še do danes ne dovoljuje delovanja našim
strokovnim organizacijam. Naši odno-šaji z Glavnim Radničkim Savezom so približno enaki kot v Beogradu. Enotno proletarsko fronto bo težko izvesti, če bo socijalpatrijotski »Glas Slobode« še vnaprej provociral in denuncirah
S. Dimitrije Čulibrković poroča O' stanju v Vojvodini. Ker je Vojvodina naseljena z anacijonalnim življem je teror oblastev velik. Navaja razbijalsko delo Bračinca in pravi, da proletarijat teži za ustvarjanjem enotne fronte za obrambo delavskih interesov.
S. Ivan Baznik: V daljšem govoru poroča o stanju delavskega gibanja v Sloveniji, ki je v Sloveniji bolj razdvojen kot po drugih pokrajinah. Omenja pasivno držanje patrijotskih organizacij, ki niso bile v stanju delavskemu razredu nuditi ničesar pozitivnega. Voditelji patrijotov so gledali pač za svoje lastne interese, priborili so zase lepe službe, dobra mesta in zanemarjajo borbo za delavske interese. Ko so se pojavile naše organizacije, se je začelo zopet večje gibanje za organizacijo. Enotno fronto je mogoče napraviti samo z enotnimi duhovi. Za ustvarjanje enotne proletarske fronte moramo zastaviti vse naše sile.
S. T o č e v i č pravi, da so resolucije preveč optimistične.
S. Kaljević odgovarja na pripombe. S. Baznik se moti če pravi, da je enotno fronto mogoče vpostaviti samo z delavstvom, ki je prepojeno z enotnim duhom. Delavci so brez obzira na njihovo politično prepričanje enako izkoriščani in vsi imajo interes, da se ustvari enotna proletarska fronta za obrambo pred napadi kapitalistične ofenzive.
Sovražno držanje nekaterih grup nam ne sme jemati korajže za nadaljno delo v tem pravcu. Če nam nasprotujejo posamezni voditelji, naj nas ne plaši. Proletarijat zahteva enotno fronto in jo bo tudi izvedel, pa če je to nekaterim voditeljem prav ali ne.
Predsednik s. Jankičević daje resolucije na glasovanje, katere konferenca z veliko večino sprejme.
S. Jankičević naznanja, da je na dnevnem redu razprava o statutu C. R. S. O. Z. Besedo dobi referent s. Kaljević.
S. Kaljević čita statut. Pri čl. 10, zahtevajo nekateri delegatje, da urednike naših listov in funkcijonarje voli kongres. Po kratki diskuziji se sprejme predlog referenta.
Pri 14. členu vpraša s. V. Petrovič, zakaj se je pokrajinskim svetom vzela pravica, da pošljejo na kongres svoje delegate. S. Kaljević pojasnjuje, da imajo edino organizacije pravico, da pošiljajo delegate.
S. Baznik izjavlja v imenu slovenskih delegatov, da ne more sprejeti predloženi statut, ker se z njim menja ime centralne instance in ker daje pravico prisostovanja onim delegatom, ki ne predstavljajo organizacij, če bo pa ta statut sprejet, bodo delali na to, da se statut tudi od Slovencev sprejme.
S. Č o r i ć izjavlja, da se delegat brivskih pomočnikov iz Slovenije strinja s predloženim statutom.
S. Makuc se kot oseba strinja s predloženim statutom, ne more pa zagotoviti, če ga bodo hoteli sprejeti tudi ostali sodrugi, ki niso imeli dovolj časa, da ga dobro preštudirajo.
Na predlog referenta s. Kaljevića, katerega je konferenca sprejela, se je statut vrnil v komisijo, da ga ponovno predela in da se doseže sporazum z delegati iz Slovenije. Ko je komisija svoje delo dovršila, javlja s. Kaljević, da je prišlo s Slovenci do sporazuma ter da se bodo gotovi členi statuta spremenili v smislu popravkov ki so jih želeli delegati iz Slovenije.
Konferenca enoglasno sprejme popravljen statut.
Nato se je prešlo k izvolitvi novega Centralnega odbora, v katerega so bili izvoljeni sledeči sodrugi:	Dragutin
Bukvič, Ivan Tomanič, Velja Marinkovič, Miodrag Manojlović, Milan Giojić, Milivoje Kaljević, Milipa Petrovič, Janko Petaković, Gavro Predo-jević, Života Jevtović, Mahmud Altun-babić, Ladislav Kordič,- Alojz Bradić, Stevan Nadj, Aca Matič, Adolf Muk, Cirilo Kolaček, Dimitar čulibrković, Ivan Baznik, Jaka Žorga in Franc Kovač.
Predsednik Jankičević se nato spominja padlih rudarjev, ki so bili ubiti ob priliki zadnjega štrajka v Kreki.
Cela konferenca vstane in vzklika: Slava padlim rudarjem. Nato se poje stoje pesem o delu.
Pri točki razno se nalaga izvršilnemu odboru, da da v tisk enotne tiskovine za vse organizacije in da se toži sodišču socija'lpatrijote, ki so s pomočjo policije ukradli delavcem njihove delavske domove.
Predsednik Jankičević: Tri dni napornega dela imamo za seboj. Ustvarili smo si temelj in osnovo, na kateri bomo gradili naprej. Težko je bilo naše delo, a posebno težko' zato, ker ni med nami mnogih sodrugov, ki bi morali biti med nami. Prepričan sem, da se bodo končno le odprla vrata ječ in zaporov in prišli bodo naši vrli sodrugi in pomagali nam bodo, da bomo lažje izpolnjevali nalogo, ki smo si jo stavili. Za naše delo pa moramo zbirati moči, okrepiti moramo naše organizacije, da bodemo potom razrednega boja izvojevali bolje pogoje dela in našo končno osvoboditev.
PodiisSek.
Maksim Gorki j — Iv. Vuk:
Pafruiia.
Dolgočasno visi nad mestom mračno - hladna, nema tema in tišina. Zvezd ni in ni vidno nebo, samo nepregledni mrak je kakor prisluhnil, zamrl in čaka nečesa ... Lahke, suhe snežinke se vrte počasi v zraku, kakor da se boje upasti na temno kamenje pustih ulic.
Mrzlo je ...
Noč je polna pritajenega strahu; v tišini in v mraku, napojenem z mrazom, napeto, brezzvoč-no trepeta nekaj slepega, mračnega, nevlovljivega očem in ščegeta srce z ledenimi iglami...
Od teme pridavljene hiše so se sesedle v zemljo, postale nižje; v njih zatemnelih oknih ni videti luči. Zdi se, da so se tam, za kamnitimi stenami, nepremično potuhnili ljudje, objeti od mraza in temnega strahu. Ne migajoč s trepalnicami, gledajo pred se s široko odprtimi očmi in s trudom zadržavajoči trepet groze v srcu in brezupno pri-slušavajoči, molče čakajo luči, zvokov ...
A s temnih ulic s slepimi očmi gleda v okna pohotna, črna zver in tudi čaka...
Celi dan so po mestu gučali topovi, suho in zlobno prasketale puške, na ulicah se valjala trupla, smrt se radostno in pohotno naslajala v stoku ranjencev.
Na sredi majhnega trga, kjer se križata dve ulici, gori ogenj... Štirje vojaki, kakor da so sivo kamenje, stoje nepremično krog njega; odsevi plamena se trepetajoč, plazijo po njih plaščih, se igrajo na licih, da se zdi, kakor da vse te štiri postave krčevito drhte in s čudnimi grimasami pripovedujejo, nekaj vsi hkrati drug drugemu. Bliščeč
na bajonetih, teče plamen po jeklu, kakor kri; ostrina jekla se zvija, kipi kvišku v belih in rožnatih curkih...
Na ogenj in vojake od vseh strani pritiska lema...
Eden iz njih, nizek, s kozavim obrazom, širokim nosom in drobnimi očmi brez obrvi, popravlja z bajonetom polena na ognju in ne dvignivši glave, tiho spregovori:
— Mrzlo je ...
Roj rudečih isker preplašeno vzleti v temo in izgine. Kozavi vojak pogleda na bajonet in ga jame brisati s koncem plašča. Modrikast, topel dim je grizeče planil vojakom v oči. Visok, vitek človek brez brk na okroglem obrazu, je stisnil puško pod pazduho in odšel, vtaknivši roke v rokave plašča, počasi od ognja. Vojak z velikimi, žoltimi brki, čokati, rdečelični, je odgnal z rokami dim in pripomnil s hripavim glasom:
— A kaj, ako bi razbelil bajonet in ga sunil komu v trebuh ...
— Tudi hladen ... izboren ... — tiho odgovori kozavi. Njegova glava se je zamajala.
Požiraje drva, laskajoče žvižga ogenj; njegovi raznobarvni jeziki se zvijajo pohotno, lete kvišku in spletaje se drug z drugim, gibčno klonejo k zemlji.
Bele snežinke padajo v ogenj. Rujavi vojak sope glasno in silno skozi nos, pihaje sneg z brk. Četrti, suh in skulavi, ne oziraje se, gleda v ogenj z okroglimi temnimi očmi.
— No, mnogo mi danes položili naroda —, vzklikne nenadoma s tihim glasom kozavi, raztežaje usta v široki smehljaj. In še tišje počasi vleče:
— A-a-aj...
Ginjeno žvižga surovo poleno. Nekje, zelo daleč, se je rodil tuj, vzdihujoči zvok. Kozavi in rujavi poslušata, gledaje v temo, ogenj se igra na
njih obrazih in ušesa bojazljivo vztrepetavajo, ča-kaje še zvoka.
— Da-a... — je odvrnil rujavi glasno.
Kozavi je vztrepetal, se ozrl naglo. Tudi skulavi je naenkrat obrnil glavo, vprašujoče gledaje v lice rujavemu. Nato je vprašal polglasno:
— Ti... kaj?
Rujavi je pomolčal in odgovoril:
— Tako...
Tedaj je skulavi zamahnil naenkrat z obema trepalnicama in zagovoril polglasno in naglo:
— Včeraj je penzenski*) vojak od naše stotnije videl rojaka ... Rojak mu je govoril: »Pri nas, govori, se sedaj puntajo. Mužiki, govori, palijo graj-ščake... Baje govore: Naj bo dovolj. Napili ste se naše krvi, sedaj pa — idite ... Da. Zemlja ni vaša, ona je Bogova, zemlja namreč. Ona, namreč, ie za tiste, ki jo lahko sami obdelujejo. Za mužike je ona... Uidite, govore, ako ne, vseh požgemo.« Vidiš...
— Tega se ne sme! — le rekel hripavo rujavi, migaje z brki. — Načelstvo tega ne dovoli...
— Seveda-a! — je zategnil kozavi in, zevaje, odkril globoka, temna usta z drobnimi, gostimi zobmi.
— Kaj se godi, — je zopet vprašajoč povesil skulavi glavo in gledaje v ogenj, odgovoril sam sebi:
— Lomi se življenje ...
V temi se pojavlja postava četrtega vojaka. Hodi okrog ognja tiho, v širokih krogih, kakor jastreb. Kopito puške je stisnjeno pod pazduho; bajonet povešen k zemlji, pozibavajoč se blesti hladno, kakor da išče, voha med uličnim kamenjem. Vojak se je krepko uprl z brado ob prsa in tudi
*) h penzenske gubernije. — Op. prev.
Zaključujem zemaljsko (državno) konferenco in kličem:
Živel nepomirljivi razredni boj!
Živel Centralni Radnički Sindikalni Odbor Jugoslavije.
Konferenca kliče »Živijo« in poje delavsko himno' .
Tako je konferenca končala svoje delo.
Štrajk železničarjev na Švedskem.
Pred dvemi in pol meseci je izbruhnila na švedskih privatnih železnicah stavka železničarjev. Vzrok za stavko je bil ta, ker so podjetniki nameravali, da železničarjem znižajo plače, tako da bi bile manjše, nego so plače na državnih železnicah.
Takoj, ko je izbruhnila stavka, se je organizirala cela banda, da zruši štrajk in mobilizirala se je takoimeno-vana »tehnična pomoč« v katero so se požurili tudi patriotični oficirji kraljeve vojske, da vrše posle stavkolomcev. Vojni minister je takoj odredil, da se vojaki in oficirji ne smejo mešati v konflikte med delom in kapitalom. (Pri nas bi jih pa še za to navduševali.! Delavske organizacije so takoj šle na pomoč svojim sodrugom železničarjem, nudeč jim polno materijalno la moralno pomoč. Uradniki železničarji so se pridružili stavkujočim, in tako je bila stavka popolna. Železničarji državnih železnic so odpovedali, da bi vršili posle na privatnih železnicah. Transportni delavci so blokirali skladišča in onemogočili vsako nakladanje in izklada-nje in s tem stavkujočim doprinesli velike zasluge.
Stavka je trajala dva in pol meseca. Trdovratni podjetniki so rajše izgubljali profite, nego bi se udali železničarjem. Vendar so navsezadnje uiii prisiljeni, da začno s pregovori, kjer se je dosegel kompromis ter se je mesto nameravanih 25 odstotkov znižala plača samo za 8 odstotkov. Pogodba velja do 31. decembra 1924.
Borba švedskih železničarjev je bila impozantna. Manj impozanten je njen uspeh — najbrž ne po krivdi stavkajočih, nego po krivdi voditeljev, ki ljubijo kapitalistično domovino.
SzdajaScL
V Brodu na Savi je vsled požara tvornice ostalo precej mizarjev brez posla in brez zaslužka. Mnogo mizarjev je šlo po svetu s trebuhom za kruhom. Sedaj pa naenkrat tvornica išče mizarje in prosi socijal -p atrijotski Glavni Radnički Savez, da naj ji preskrbi »zanesljive« mizarje. Glavni Radnički Savez je poslal svojim tajništvom sledeče pismo:
»Glavnom Radničkom Savezu, Oblasnom tajništvu u Novom Sadu, Sarajevu, Ljubljani, drugu Stevi Bubli-ću u Brod na znanje.
Dragi drugovi! U brodsku fabriku vagona potrebno je oko 40 stolarskih radnika. Kako su naši brodski drugovi na putu, da obnove naš socijalistički pokret u Brodu, to bi korisno bilo ako bi medju ovih 40 stolara našli i takvih koji bi našem pokretu u Brodu mogli da posluže. Zato vam se ovim obraćamo, pošaljite ih odmah u Brod, dok se potreba ne bi popunila drugima. Sva potrebna obavještenja u Brodu drugovi će dobiti od druga Steve Bublića, u gradskom poglavarstvu. Sa drugarskim pozdravom za: Oblasni sekretarijat G. R. S. J. Zagreb.
Zagreb, 5. III. 1923.
Razni potpisi izdajnika.
Iz tega nesramnega pisma se jasno vidi, da dela ravnatelj tvornice v Bro-- du v sporazumu z socijalipatrijotskim Glavnim Radničkim Savezom. Odpustil 'je na stotine delavcev z izgovorom, da ni dela. V resnici pa zato, da se znebi razredno zavednega delavstva in da pridejo na njegovo mesto delavci, ki bodo stali pod vplivom patrijotskih voditeljev, s katerimi se podjetniki prav dobro razumejo.
Radovedni smo, koliko »zanesljivih« mizarjev je na zgorajšnji poziv poslala v Brod naša Strokovna komisija in kaj pravi k temu naše delavstvo.
Rydarli.
Sodrugi, sodružlce in delavski somišljeniki! Načelstvo zadruge »Rudarski Dom« v Trbovljah je v svoji seji dne 29. marca 1923 sklenilo zidati »RUDARSKI DOM«, kateri bo stal ogromno svoto. Naročilo se je že ginogo materijala, katerega smo že nekaj plačali, druzega imamo pa še na dolgu. Treba nam je materijelne pomoči, treba denarja. A kje ga dobiti? S o d r u -g i! Če nam ne boste Vi priskočili na pomoč z darili, je naše delo jako otežkočeno. Zato se bo v ta namen pobiralo po vseh revirjih ob plačilnem dnevu, dne 7. aprila t. 1.
Sodrugi! Podpirajte svojo stvar in priskočite nam na pomoč z darili, kolikor je v Vaši moči!
Načelstvo zadruge »Rudarski Dom« Trbovlje.
Sodrugi rudarji!
Vsled svojega delovanja kot predsednik Zveze Rudarskih Delavcev mi jfe ravnatelj Biskupski odpovedal službo. Vse intervencije pri ravnateljstvu v Kočevju, na reprezentanci v Ljubljani so ostale brezuspešne. Tudi pokrajinska uprava vkljub svoji dani besedi
ni hotela nastopiti proti temu nasilju, ker kot pošten človek in iskren proletarec nisem mogel slediti zlati a nečedni skledi, katero so mi ponujali nekdanji sodrugi Bogve, Stefanovič in drugi.
Zapustiti sem moral Kočevje in oditi po svetu, da najdem zaslužka za sebe in svojo družino.
Ko, se poslavljam od sodrugov rudarjev, želim, da neumorno delajo naprej za svojo organizacijo Z. R. D. potom katere si edino morejo priboriti boljše delavne pogoje in ki jih bo lažje ščitila, če bodo vsi rudarji odločni in verni člani svoje organizacije, svoje za-ščitnice.
Sodrugi maščujte me na ta način, da še bolj okrepite Zvezo Rudarskih Delavcev, katero je Biskupski hotel zrušiti ko mi je odpovedal službo.
Bodite odločni in vztrajni borci za svoje pravice in če bom videl, da se organizacija krepi in uspeva mi ne bo žal in ponosen bom, da moje delo ni bito zastonj.
Baloh Franjo,
predsednik Zveze Rudarskih Delavcev v Kočevju.
Trbovlje. Pri nas v novi elektrarni imamo dva in pol — paznika in pol — delavca, katera že delj časa opazujemo, kako postopata s svojimi podrejenimi delavci. Posebno se odlikujeta, če je treba koga denuncirati. Za enkrat ju samo opominjamo, a drugič bomo drugače nastopili. Predvsem pa opozarjamo »tistega kapselna«, ker ne zabavlja samo črez delavce, ampak tudi??? — Opazovalec.
Trbovlje. Javnost naj izve, kako izkorišča Trb. pr. dr. svoje delavce, posebno pa na zapadnem krožju. Na tem obratu ne dobijo delavci nikdar vseh vozičkov premoga plačanih, katere natovorijo. Pripeti se včasih slučaj, da manjka v periodi delavcem, ki delajo na številki skupaj, po 10, včasih tudi še enkrat toliko vozičkov premoga. Pri nemarnosti, ki jo povzročajo ponižni sluge (pazniki) Trb. prem. dr., trpe delavci veliko škodo. Ce pa gre rudar in vpraša v pisarni, kdo mu bode plačal tisti premog, ki ga je pošteno naložil, se mu obratovodja v lice smeji in mu pravi, ga že niste »nafilali«. Namesto da bi kot pošten obratovodja poiskal krivca, ki krade rudarjem premog, ga z istimi besedami potolaži. So pač zvesti sluge kapitala. Kako z veseljem nalaga rudar premog, ki mu ga ob šihtu zmeraj^ nekaj manjka, si lahko mislimo. — Če se ta nemarnost ne odstrani, se bodemo poslužili drugih korakov. — Drugič več. — Rudarji ajn-zarja.
Izjava. Fani Pušnik, delavka iz dnevnega kopa Trbovlje, preklicujem vse očitke, ki sem jih izrazila proti dramatičnemu odseku »Zveze rud. Delavcev«, ker so neresnične. Fani Pušnik.
Žeiesniiarii.
Podružnica Ljubljana II. N. S. Ž. O. je
imela 29. marca t. 1. svoj občni zbor, na katerem se je izvolil nov odbor. Izvoljeni so sledeči člani: Predsednik Bizjak Karel, strojevodja. — Podpredsednik Terškan Aleks, ključavničar. — Zapisnikar Bajd Jakob, ključavničar. — Blagajnik Grobol-šak Anton, strojevodja. — Odborniki: Oblak Ivan, nadkurjač, Zidličky Franc, kotlar, Zorč Pavel, ključavničar, Juvan Rudolf, kotlar, Škerjanc Franc, premogar, Bittner Ulrih, strojni kurjač. Kontrola: Rožič Franc, Zajc Franc I.
Podružnica Trbovlje N. S. Ž. O. Dne 25. marca t. 1. se je vršil občni zbor naše podružnice. Sodrug od centrale nam je obrazložil pomen organizacije in nje delovanje. Po poročilu starega odbora o delovanju podružnice se je izvolil novi odbor iz sledečih sodrugov: Rebec Ivan, predsednik; Zimšek Franc, podpredsednik; Tačko Rudolf, blagajnik; Hrastelj Anton, namestnik; Tomaž Vincenc, zapisnikar; Detela Jožef in Marvik Leon; Rap Alojz, Raker Franc, Kaušek Jožef, Žibert Lovrenc, Čulk Anton, Kokec Ivan, Kenda Lovrenc, Golouh Lovrenc, odborniki.
Zagorje- Uboga železničarska para mora biti pač vsega kriva. Tu pri nas se je zgodil namreč tak-le slučaj: Fotografistu v Zagorju je bila ukradena kokoš. Pri tem delu so bili zlikovci pregnani. Vendar so pri begu vzeli kokoš seboj, pustili pa so — vlomilno orodje in sicer torbico za na trg, v kateri je bil ženski pled in glavna ruta ter klešče F. Klešče so bile takoj dokaz, da tat ne more biti nikdo drugi, nego železničar. Kdo drug naj nosi klešče, nego železničar. Pled in ruto pa tudi, ker službene obleke ne dobivajo, plača pa ni dovolj za hrano, kaj šele za dostojno obleko. Vidite, kako se je ugotovila kategorija ali stran tatu. Vse Zagorje je bilo tega mnenja in tako so šli varnostni organi od čuvajnice do čuvajnice in spraševali železničarje: »To je vaše, kaj ne da?« — »Ali ne vidite, da je to ženska roba,« je bil odgovor. — »Kaj bo ženska, ko pa so klešče zraven.« In tako dahe. Stvar je komična in tragična. Vršimo službo zvesto, jemo malo, ker nimamo kaj, oblačimo se v usnje to je res, samo v ženske še sedaj za enkrat ne. Pa pridejo in rečejo Zagorčani: »Vi železničarji kradete kokoši.« Zares nesramnost in v nji posmehovanje nad našo revščino. Ali je morda vendar le res pregovor, da vsak vidi v svojem bližnjem to, kar je sam?
Člansko zborovanje podružnice Ljubljana I. in Ljubljana II. N. S. Ž. O. se vrši v nedeljo 8. t. m. v »Železničarskem domu« ob 9. uri dopoldne. Dolžnost vsakega člana N. S. Ž. O. je, da se udeleži tega članskega zborovanja.
Borovnica. Izvanredni občni zbor podružnice Borovnica, »Neodv. Strok. Žel. Org.« se vrši v nedeljo, dne 22. aprila ob 9. uri dopoldan v gostilni Petrovčič. — Dnevni red: 1. Volitev novega odbora. 2. Raznoterosti. — Moralna dolžnost vsakega člana je, da se udeleži občnega zbora.
Svr.:-C.'.?-1 -V:'.......
lupile orpnizacije!
gleda v zemljo, kakor bi sledil za gibanjem tankega in ostrega jeklenega roba.
Rujavi se je pazljivo ogledal, mračno poka-šljal, nagubančil čelo in silno znižaje svoj glas, za-govoi il:
— Mužik ... mar je on pes, ali kaj? Od lakote umira ... in to ni prijetno.
— Gotovo — je odvrnil kozavi vojak.
Rujavi ga je surovo pogledal in poučljivo nadaljeval :
Dalo bi se prenašati — živel je mirno. No, če pa ni pomoči? Vidiš, tako je človek pobesnel... Razumem muzika ...
— No, seveda —- je polglasno vzkliknil kozavi in njegov obraz se je radostno raztegnil. — Vsi tako govore: Eden delavec je na zemlji — mužik ... Tudi tisti, ki se puntajo ... govore ravno tako...
Kozavi je široko zamahnil z roko okrog sebe in nagnivši se k rujavemu, skrivnostno vzkliknil s tihim glasom:
— Mužik nima nobenega izhoda.
— Samo v vojake jih gonijo — je zamrmral skulavi vojak.
Rujavi je udaril s puškinim kopitom ob zemljo in strogo vprašal:
— Ali zakaj se puntajo meščani?
— Razvajeni so, seve — je odgovoril kozavi. — Koliko moramo mi radi njih pretrpeti. Koliko lakote in zime ...
— Tudi greha... je polglasno posegel v besedo rujavemu skulavi vojak. A ta, udarjaje s kopitom takt svojim besedam, je govoril uporno in kruto:
— Te vse treba uničiti... bataljonski je rekel pravilno. Nekatere pobiti, nekatere v Sibirijo ... Na, živi, pasji sin, tu imaš sneg. In nič več...
Vrgel je puško na ramo in korakal s trdimi koraki okrog ognja.
Skulavi vojak je zopet dvignil glavo in zamišljeno se smehljaje, rekel:
— Ako bi vso gospodo ... nekako tako ... vseh...
Rekel je in vzdrgetal, mrazeče stresel s pleči, se ozrl ter nadaljeval otožno, čudno znižavaje glas:
— Mraz je. Nazunaj me žge, a v notranjosti mi je mraz ... Srce trepeče celö ...
— Hodi — je rekel rujavi, cepetaje z nogami.
— Glej, Jakovljov hodi.
Z zgibom glave je pokazal na postavo vojaka, ki se je pojavljala v temi.
— Seveda hodi — se je naenkrat skrepelil kozavi, ki je zadremal, oprt na orožje.
Skulavi vojak se je ozrl po Jakovljovu in vzdihnivši, tiho pripomnil:
— Hudo mu je ...
— Radi branjevca — je vprašal kozavi.
— No, da — je tiho odvrnil skulavi. — Rojaka sta, iz enega kraja. Pisma iz vasi je dobival Jakovljov po branjevcu. Tudi^ nečakinjo je imel... Jakovljov je govoril: »Končam službo — zasnubim ...« A sedaj, vidiš ...
— Kaj hočemo — je surovo odvrnil rujavi.
A kozavi je zazdehal, zmajal s pleči in potrdil glasno, z visokim glasom:
— Vojakova dolžnost je ubijati sovražnika ... Prisegel je na to.
Jakovljov je neutrujeno kolobaril v mraku, približeval se zdajci k ognju, zdajci se zopet oddaljeval. Ko so se začule rezke in ostre besede kozavega, so odmevi korakov izginili naenkrat.
— Slabega srca si, Semjon — je pripomnil kozavi vojak.
— Če bi se branjevec puntal... je odvrnil Semjon in zamahnivši z roko, hotel očevidno še
nekaj reči, ali rujavi je stopil tik k njemu in razdraženo, hripavo zagovoril:
— A kako razločiti, kdo se punta? Vsi se puntajo ... Strica imam, dvornika. Denarja ima kakih petsto. Spoštovan mužik je bil...
Naenkrat se je slišal nekje blizu suh in kratek zvok, podoben strelu. Vojaki so nastavili puške, krepko stisnili s prsti hladne cevi. Stegnivši vratove so buljili v temo, kakor oprezujoči psi. Brki rujavega so v pričakovanju migali, kozavi je dvignil pleča. V temi so enakomerno zveneli koraki Jakovljova, ki je, ne podvizaje se, stopil k ognju, ozrl se po vseh z naglim pogledom in zamrmral:
— Vrata so se zaprla ali pa je zanihala deska...
Njegove ustnice so tesno stisnjene. Na ostrem licu suho bliščeče ovalne, sive oči in vztrepeta-vajo tanke nozdrvi. Popravil je z nogo dogorevajoča polena in se vsel na zabojček pred ognjem.
— Malov — je rekel rujavi z ukazujočim glasom — idi po drva... Tam, glej, — pokazal je z roko v temo, — so pri branjevcu zloženi zabojčki.
Kozavi vojak je položil puško na pleča in odšel.
— Pusti puško... ovirala te bo — je pripomnil rujavi.
— Brez puške me je strah — je odvrnil vojak, izginivši v temo.
Nad ognjem se še vedno vrte, letajo snežinke; mnogo jih je že padlo na zemljo; temno kamenje ulice se je že pobelilo. Somračno strme v noč slepa okna hiš, tonejo v mraku visoke stene. Ogenj dogoreva, žalostno cvilijo polena. Troje vojakov dolgo in molče strmi v žrjavico.
— Tri bo menda ura — spregovori mračno rujavi. — Dolgo še nam je čakati...
In zopet molčanje.
Tedenske novice.
Zgodil se je drzen roparski napad na vlak v Podsusedu pri Zagrebu. Ubit le bil en sprevodnik in en zavirač pretepen. — Velika češkoslovaška banka »Bohemia« je skrahirala. — Odstavljen je pokrajinski namestnik Ivan Hribar. Baje je zadnji svojega rodu. — »Vidovdan«, glavno orjunaško glasilo v Novem Sadu so stavci ustavili, v odgovor za orjunaške napade na tiskarne. To je dokaz vsem delavskim organizacijam, kaj premorejo, če so enotne in disciplinirane. Dokaz pa je tudi, da bi stavci lahko zabranili vsak napad časopisja na proletarijat, če bi bili tudi vsi razredno-zavedni. — Fašisti so v Palermi zažgali delavsko zbornico. — Nemško delavstvo je v Berlinu razgnalo zborovanje tamošnjih italijanskih fašistov. Sedaj so italijanski fašisti stopili v dogovor z nemškimi naci-jonalisti, da bi skupno organizirali nastop zoper delavstvo. Tako se interna-cijonaliziira to gibanje. Nacijonalisti vseh dežel, čeravno sejejo sovraštvo med narodnosti, se združujejo bratski proti delavstvu. Kdor nosi v glavi svoje možgane, naj misli. •— Poljska je poslala zunanjega ministra v Pariz, da doseže nje vstop v Malo Antanto. — Državno železnico v Italiji so sklenili prodati zasebnemu kapitalu. — V Benetkah se je sestalo Jugoslovansko-avstrijsko razsodišče. — Niška konferenca se je končala. Jugoslovanska-Bolgarska pogodba je sklenjena. — V Londonu so otvorili orijentsko pred-konferenco. — V Mežiški dolini se je pripetila nezgoda, ki je zahtevala tri delavska življenja. -— V Trbovljah so Orjunaši izzivali in klicali na korajžo komuniste. Zato so morali v bolnišnico, da se jih ozdravi od batin. — Pogodbe z Avstrijo najbrže ne bo, ker Avstrija naših (skromnih) pogojev ne more sprejeti. — Francozi predlagajo intemaci-jonaliziranje Porenja. Delavci so se spopadli s Francozi, ki so streljali. Bilo je mnogo mrtvih in ranjenih. — V Sofiji se je vršil komunistični kongres. Udeležili so se ga tudi Jugoslovani. — V Budimpešti so delavske množice priredile demonstracije proti vladil. Pri spopadu s policijo je bilo več oseb ranjenih. Vlada je zagrozila s prekim sodom. — Naša vlada dobi od Francozov 30 milijonov posojila, ki ga uporabi za novo oboroževanje. Za kruh lačnim pa' ni posojila. — V Italiji so sklenili imeti namesto 535 poslancev samo 250. Še to je preveč. — Vršil se je oblastni zbor slovenske Orjune-Bog ve, ali so razpravljali o protidr-žavnih elementih v vladnih krogih? — Iz zapadne Tracije poročajo, da so
Grki zadnji teden poklali nad 3000 Turkov in Bolgarov, med njimi ženske.
—	Radič, dr. Korošec in dr. Spaho so se v Zagrebu sporazumeli. — Angleži so ustanovili novo državo Kurdistan, ki je med Turčijo in Mezopotamijo. Tam so namreč veliki petrolejski vrelci. — Ministrstvo Radoslavova v Bulgariji je obsojeno in sicer na dosmrtno ječo 7 ministrov, na 15 let 3 generali, eden na 5 let in vsi na povrnitev celokupne mirovne odškodnine, ki jo ima plačati Bolgarska zaveznikom. Proces je trajal skoro dve leti.
—	200 poslancev angorske (turške) skupščine zahteva razpust skupščine v Angori in razpis novih volitev, da se čuje glas naroda o sklenitvi mirovne pogodbe. —• Nar. socijalistična bojna organizacija »Hackenkreuzlerji« je priredila na veiikonoč popoldan pravcate vojaške manevre na Ekelbergu. Ko so socijalni demokrati to izvedeli, so poslali svoje čete v boj proti narodnim socijalistom. Streljalo se je s puškami s pravo bojno strastjo. Dunajsko policijsko ravnateljstvo je v avtomobilih odposlalo močne straže, ki so bojevite čete razgnale. Druge nesreče ni bilo.
—	Angleški kralj želi obiskati papeža.
—	Grof Bethlen, madžarski zunanji minister, obišče čehoslovaškega zunanjega ministra dr. Beneša. — Avstrijski kancler dr. Seipl, obišče fašista Mussolinija. Perioda znamenitih obiskov. Plača jih proletarijat. — Konferenca o Južni železnici je bila včeraj končana. Podpisani sta bili dve pogodbi in sicer prva o ureditvi tranzita med pogajajočimi se državami in druga o administrativni in tehnični organizaciji Južne železnice, kakor tudi ureditev finančnega režima Južne železnice. Prvo pogodbo so podpisale vse prizadete države, drugo pa poleg teh še upravni svet Južne železnice in zastopniki sindikata delničarjev oziroma lastnikov prioritet. Prva pogodba je temelj in prvi pogoj druge pogodbe. Prva pogodba o tranzitu temelji nä načelih dogovora, sklenjenega v Barceloni glede mednarodnega prometa, katerega pa signatarne države še niso odobrile. Pogodba ima pet poglavij in sicer določa 1. poglavje načelo trgovinske svobode v tranzitu na podlagi barcelonskega dogovora; 2. poglavje ureditev carinske službe; 3. poglavje olajšave glede obmejnega prometa in potniške kontrole; 4. poglavje mednarodne postaje in 5. poglavje železniške tarife, določene na konferenci v Porto-rose, katere pogodbe pa še niso odobrene od vseh držav. — Francija se oborožava. Mornariški, minister je
predložil poslanski zbornici načrt za pomnožitev vojnega brodovja. Po tem načrtu bi se zgradilo: 6 lahkih križark, 15 torpednih rušilcev, 24 torpedovk, 4 podmorske križarke, 30 podmorskih čolnov tipa D, 2 minonosca in 4 ladje za petrolej. Stroški za zgradbo naštetih ladij bi se razdelili na čas od 1925 do 1933. leta in sicer tako, da bi najvišji letni izdatek ne presegal 320 milijonov frankov. Lep denar, ki pa ne koristi blagostanju človeštva. — Na včerajšnji seji spodnje zbornice je tekom politične razprave državni podtajnik Mac Neil izjavil, da Anglija de iure ne priznava sedanje sovjetske vlade v Rusiji. Dokler bo vladal sedanji sistem družabnega reda v Rusiji, priznava Anglija sovjetsko vlado* kot de facto. To se pravi, da jo priznava v resnici. Juridično pa jo še bo. •— Češkoslovaško ministrstvo za socijalno politiko je izdelalo zakonski predlog, v katerem zahteva 250 milijonov čK za izplačevanje podpor za brezposelne delavce na Češkoslovaškem. Ta zakonski načrt bo češkemu parlamentu predložen takoj po Veliki noči. — V Pragi je zboroval kongres čeških komunistov, da protestira proti češkoslovaškemu zakonu o zaščiti republike. Udeležilo se ga je na tisoče delegatov.
Pozor!
Neodvisnim strokovnim organizacijam.
Na konferenci zaupnikov vseh podružnic neodvisnih strokovnih organizacij, ki se je vršila dne 1. aprila 1923 v Delavskem domu v Ljubljani se je opozarjalo vse navzoče delegate, da nemudoma pričnejo z izvedbo sklepov, ki so bili sprejeti na zemaljski (državni) konferenci neodvisnih strokovnih organizacij, kateri sklepi so bili objavljeni v »Strokovni Borbi«.
Podružnice vseh neodvisnih strokovnih organizacij naj čim preje skličejo odborove seje, na katerih naj:
1.	Izvolijo tiskoven odbor, po točki 6. resolucije o tisku, katera je bila objavljena v 12. štev. »Strok. Borbe«.
2.	Izvolijo odbor za zbiranje statističnih podatkov, kakor to zahteva resolucija o statistiki, objavljena v 9. štev. »Strok. Borbe«.
3.	Postavijo majske odbore, ki bodo vršili vse predpriprave za prvomajsko proslavo.
Najkasneje do 15. aprila pričakujemo tozadevnih poročil na Zvezo Neodv. Strok. Organizacij, kateri je treba sporočiti imena izvoljenih v
omenjene odbore, kakor tudi v kratkem načrt majske proslave.
Zveza Neodvisnih Strok. Organizacij je pozvala Strokovno komisijo na skupno proslavo 1. majnika. Čim dobimo tozadeven odgovor, bodemo obvestili vse naše organizacije.
Podružnicam Zveze Rudarskih Delavcev sporočamo, da bodemo v bodoče pošiljali samo toliko izvodov »Strokovne Borbe«, kolikor jo naroče in da bodemo vsaki podružnici, ki do 10. v mesecu ne obračuna, morali list ustaviti. Obračune za mesec marc je treba torej najkasneje do 10. aprila vposlati. Poštne položnice dostavljamo z današnjo številko.
Dobili smo knjige:
1.	Kroz sindikalnu teoriju in praksu (hrvatsko); cena 4 Din.
2.	Položaj radničke klase v Jugoslaviji (v cirilici); cena 5 Din.
Organizacije naj nam sporeče, koliko izvodov omenjenih knjig prevzamejo v razprodajo ali pa za lastno uporabo. V knjigah se nahajajo vsa potrebna navodila za delo zaupnikov in funkcijonarjev, zato jih mora imeti vsak zaupnik in vsak aktiven član naših organizacij.
Objave.
Razpust Osrednjega urada za zavarovanje delavcev. Izpostava I. in II. v Ljubljani (preje Začasna delavska zavarovalnica zoper nezgode v Ljubljani in Železničarska zavarovalnica zoper nezgode v Ljubljani). Na podlagi zakona o zavarovanju delavcev in sklepa ravnateljstva Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu z dne 23. februarja 1923. ste bili gornji inštituciji, ki sta od 1. 1919 naprej izvrševali nezgodno zavarovanje delavcev (železničarjev in rudarjev) v Sloveniji in Dalmaciji z dnem 18. marca 1923. razrešeni svojih dolžnosti in je njih sedanji (likvidacijski) delokrog prešel v pristojnost Osrednjega urada za zavarovanje delavcev v Zagrebu. Radi tega je vse dopise in pošiljatve, ki bi se imele naslovljati bodisi na bivšo Začasno delavsko zavarovalnico zoper nezgode v Ljubljani, ki je od 1. julija 1922 nosila naziv .Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu Izpostava I. v Ljubljani«, bodisi na bivšo Železničarsko zavarovalnico zoper nezgode v Ljubljani, ki je od L julija 1922 nosila naziv »Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu, Izpostava II. v Ljubljani«, od sedaj naprej pošiljati na naslov: Osrednji urad za zavarovanje delavcev v Zagrebu, Preradovičeva ulica, brol 44/1. — O tem se obveščajo vsi delodajalci in delojemalci, ki so bili dosedaj člani imenovanih zavodov. — O razpustu, oziroma premestitvi tega urada bomo še pisalL * 1
Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Turjaški trg 2./II. Posamezna številka
1 dinar. Mesečna naročnina 4 dinarje.
— O, Gospod — glasno šepeta Semjon in * vzdihnivši, sprašuje tiho in sočutno:
— Jakovljov, ti je hudo?
Jakovljov molči, se ne zgane.
Semjon je mrazeče stresel s pleči in z otožnim smehljajem v očeh, gledajoč na rujavega vojaka, zagovoril monotono, kakor da pripoveduje pravljico:
— Gledam... leži ona pri svetilniku; z roko se je oprijela, objemajoča ga ... lica bleda — bleda, a oči — odprte ... Tako mile ...
— No, navil je pesem — zagodrnja mračno rujavi.
Semjon gleda na polena, zamiži oči in nadaljuje:
— Kakih dvajset let ji je ...
— Govoril si že o tem — vzklikne rujavi karajoče. — Zakaj dražiš rano?
Semjon mu gleda v lice in se smehlja kot obtoženec.
— Žal mi je punčke, veš ... Tako mlada ... gotovo je bila živahna, po očeh se je poznalo... Mislim si: »eh, ti, draga. Bila bi ti živa, spoprijateljil bi se s teboj. Po praznikih bi hodil k tebi na stanovanje in poljubljal bi tvoje ...«
— Molči — je rekel Jakovljov in meril pripovedovalca po strani od glave do nog z ostrimi bodečimi očmi.
— V vojašnici glodaj — je pripomnil rujavi.
Semjon je sklonil hrbet kot obdolženec in po-molčavši, začel zopet:
— Žal mi je, bratci... Leži ona, kakor da spi... nobene krvi, ničesar... Najbrž je samo šla...
— Naj bi ne hodila — je surovo vzkliknil rujavi in robato zaklel.
— Morebiti jo je poslala gospoda... — je rekel Semjon, kakor bi ga spraševal.
— Tudi nas pošilja pospoda. Ali smo mi krivi? — je razdraženo zahripel rujavi. — Idi, govore, kakor si prisegel... Grda psovka mu je zletela iz ust. — Vsi pošiljajo narod drug na drugega ...
In zopet je zazvenela psovka v vzduhu. Jakovljov je dvignil oči, se ozrl smehljaje v lice rujavega in naenkrat razločno v zlogih vprašal:
— Kaj je vojak?
V temi se je zaslišal glasen tresk, škripajoči stok. Semjon je vztrepetal.
— Malov se trudi, sodrga — je rekel rujavi, migaje z brki. — Izboren vojak. Zaukaže stotnik, naj požre živega otroka — on ga požre ...
— A ti — je vprašal Jakovljov.
— Poslan je bil, da vzame zabojček — nadaljuje rujavi — on pa tam kdovekaj nalomi... živina.
— A ti... požreš —je ponovil Jakovljov.
Rujavi ga je pogledal in prestopivši z noge na nogo, mračno odgovoril:
— Jaz, brat v avgustu odslužim...
— Vseeno — je rekel Jakovljov in pokazal zobe. — Jutri ti stotnik ukaže... in ti požreš otroka in celo lastnega ... Kaj je vojak?
Zasmejal se je suho. Rujavi ga je pogledal, udaril s kopitom puške ob kamen in obrnivši glavo, zakričal v temo:
— Malov! Brž!...
— Nepridiprav ta Malov — je polglasno govoril Semjonov. — Davi, ko se je streljalo v puntarje, je on vse meril v trebuhe... Pravim mu. »Malov, zakaj si tako nesramen? Bij v noge.« A on odvrne: »Jaz vse sipljem v študente...«
Semjon je vzdihnil in zopet nadaljeval enako monotono, brezbarvno:
— Jaz pa tako, mimogrede, mislim: »Študenti so dober narod. Pri nas, v vasi, sta živela
dva... Družila sta se z mužiki. Pila sta z njimi, pisala jim prošnje in razlagala vse... knjige sta jim dajala, da so čitali... Blestela sta, pomnim, kakor baker na solncu. Vesela, poštena človeka, jej Bogu. Potem je prišel k njima nekak civilist, a za njim še tisto noč žandarmi iz mesta... Pa so odvedli vse tri... Zelo žal jih je bilo mužikom ...
Jakovljov je naenkrat vstal in gledaje v lice rujavemu vojaku s čudno nepremičnim pogledom, kakor s pobeljenimi očmi, težko zagovoril:
— Vojak je zver ...
Rujavi je povesil brke in gledal na Jakovljova z ozkim pogledom. Semjon je odprl usta in bojazljivo mignil.
— Vojak je uničevalec... je nadaljeval Jakovljov skozi zobe in potrdil to s krepko psovko.
— Zakaj govoriš tako — je strogo vprašal rujavi.
— Midva, Mihail Evsjejič, nisva slišala teh besed — je rekel proseče Semjon. — 1 o ti, Jakcv-Ijov, govoriš vsled žalosti... tako vsaj...
Jakovljov se je vzravnal in trdo stopivši proti tovarišema, zopet tesno stisnil usta. Samo nozdrvi so trepetale.
— Ako izve Malov za tvoje besede... in vse drugo ... zatoži te stotniku ... propadeš, Jakovljov, da ... — ie prepričevalno rekel rujavi.
— A ti ne zatožiš — je vprašal Jakovljov in zopet pokazal zobe.
Rujavi je prestopil z noge na nogo, pogledal kvišku in ponovil:
— Propadeš... za take besede ne pomilo-ste ... ne, brat.
— Ti... zatožiš — je trdo vprašal Jakovljov, uporen in zlokoben.
(Dalje prih.)
Lastnik in Izdajatel]: Zveza Neodvisnih Strokovnih Organizacij za Slovenijo.
Odgovorni urednik: Ivan Baznik. — Tisk »Zvezne tiskarne«.