PROFESIONALNE ETIKE PRI DELU Z LJUDMI
To je bil naslov posveta, ki je potekal 17.
in 18. oktobra 1995 v Mariboru. Ker je
vsebina vselej povezana z obliko, najprej
nekaj besed o tem, kako je sploh prišlo
do tega posveta.
V sodelovanju Visoke šole za social-
no delo z Inštitutom Antona Trstenjaka je
prišlo do ideje, da bi organizirali delovno
srečanje predstavnikov in predstavnic
vseh tistih profesij, v katerih so etični
vidiki strokovnega dela vsaj tako pomem-
bni kot njihovo znanje, teorije in veščine.
Če različnost profesij pomeni različnost
področij, različnost teoretskih pristopov,
različnost uporabljenih metod (oz. spro-
ženih učinkov), potem je koristno razli-
kovati med dvemi vrstami profesij: med
tistimi, katerih storitve neposredno upo-
rabljajo (zlasti) individualni uporabniki,
in onimi, kjer individualna interakcija
eksperta z uporabnikom ni tipična ali pa
sploh ni nujna. V prvem primeru gre za
dejavnosti, ki neposredno učinkujejo na
uporabnikov organski in psihični sistem
(psihologija, socialno delo, medicina, pe-
dagogika...), v drugem primeru pa je tako
učinkovanje posred(ova)no ali pa ga
sploh ni.
Ker je bil to prvi posvet te vrste v
Sloveniji, naj opozorim na nekaj pomisle-
kov, ki so jih imeli nekateri že o samem
naslovu posveta. Iz tega bo razvidno, da
vsebinski okvir, kakor je bil zastavljen, ni
bil nekaj samoumevnega, o čemer bi se
že vnaprej strinjali vsi udeleženci. V glav-
nem je šlo za tri vrste vprašanj:
1. Zakaj izrecno poudarjati etiko, če
pa je najbolj odločilno pri vsakem pro-
fesionalcu njegovo profesionalno znanje?
Če profesionalec (npr, v odnosu do upo-
rabnika) ravna profesionalno, je to nujno
tudi etično, saj se v nasprotnem primeru
izneveri lastnemu strokovnemu poslan-
stvu, zgreši namen svojega početja, dela
napake itn. Ker pravilna profesionalna
usposobljenost vselej vključuje tudi eti-
čno dimenzijo, ni potrebe po izrecnem
ločevanju profesionalne etike od profe-
sionalnih znanj (veščin, metod, teorij). Z
ločevanjem med enim in drugim bi lahko
prišlo do vtisa, da je profesionalna etika
neodvisna od znanja (značilnega za neko
profesijo), s tem pa bi lahko zašli v mora-
lizem...
2.	Ker je profesionalna tista etika, ki
jo imajo profesionalci in profesionalke
(ne glede na dejavnost, ki jo opravljajo),
ni razloga, da bi o njej govorili v mno-
žini (kot sugerira naslov posveta). Med-
tem ko se pripadniki različnih profesij
razlikujejo med sabo po tem, za kaj so
usposobljeni, komu namenjajo svoje sto-
ritve, kje so zaposleni, kako so organizi-
rani itn., pa jih profesionalna etika druži
zlasti v tem smislu, da so pri svojem delu
avtonomni do političnih, nazorskih, ideo-
loških, strankarskih idr. pritiskov. Njiho-
va profesionalna etika se torej kaže zlasti
v tem, da so najprej profesionalci in šele
potem vse drugo. To pomeni, da se pro-
fesionalna vprašanja presojajo samo po
profesionalnih kriterijih, čeprav so eks-
perti hkrati kot osebe tudi verniki in
ateisti, čeprav so simpatizerji te ali one
stranke, čeprav so zaposleni v različnih
ustanovah, ki so si lahko tudi konku-
renčne itn. Prav profesionalna etika jih
opozarja na prednost profesionalne drže,
zato je o njej bolje govoriti v ednini; v
tem smislu namreč ni razlike med profe-
sionalcem iz socialnega dela, psihologije,
sociologije, prava...
3.	Zakaj govoriti o profesionalnih
etikah »pri delu z ljudmi «; ali ni odveč to
poudariti že v naslovu? Ali ni to pleona-
zem? Ali nima vsakršno etično delovanje
tako ali drugače opravka »z ljudmi«, naj
gre za etiko profesionalcev ali neprofe-
49
POROČILI
sionalcev? Ali ni etična tematika prav v
tem, da imamo vselej opravka z različnimi
načini človekovega ravnanja in hotenja, z
nravstvenostjo, z merili o tem, kaj je mo-
ralno in nemoralno itn.? Ko govorimo o
etiki, vselej mislimo na ljudi, pa če etiko
opredelimo kot dejansko ravnanje kon-
kretnega posameznika ali kot filozofsko
disciplino oz. teorijo morale; v vsakem
primeru gre za odnose med ljudmi. In
naprej — ali ne velja to za vse profesije?
Kljub razlikam med njimi gre pri vseh za
človekovo dejavnost, tj., za človekovo
delo oz. za delo s človekom, čeprav na
različne načine. Kot da nekatere profesije
»delajo z ljudmi«, druge pa nimajo zveze s
človekom in imajo zato drugačno etiko,
ali pa je sploh nimajo...
Ta vprašanja navajam zato, ker že
sama po sebi opozarjajo na aktualnosti
posveta, o katerem govori tudi njegov
naslov. Zgornje tri ugovore lahko namreč
soočimo z naslednjimi stališči:
Ad 1 . Ko govorimo o etiki kakšne
profesije, so metode, veščine in ostalo
znanje ter ekspertova usposobljenost res
pogoj za njegovo profesionalno etiko —
niso pa zadosten pogoj. Strokovno in
etično ravnanje sta res povezana, a na
naslednji način: če je ekspertovo delo
strokovno pravilno, ni nujno, da je tudi
profesionalno etično; če pa je njegov od-
nos do uporabnika etičen po merilih pro-
fesije, ki jo zastopa, pa je nujno tudi stro-
kovno pravilen. Zato v razvitih profesijah
niso dovolj le strokovna merila, ampak se
poudarjajo tudi moralne norme, ki se ko-
dificirajo v kodeksih profesionalne etike.
Tako kot se npr. kazenska odgovornost
ne pokriva povsem s strokovno odgovor-
nostjo, podobno se tudi moralna odgo-
vornost ne pokriva nujno s strokovno in
kazensko. To velja celo v povsem eksakt-
nih dejavnostih, ki so detaljno regulirane
tako z zakonskega kot strokovnega vidi-
ka, npr. v računovodstvu, reviziji oz. na
področju gospodarskega zaupništva. Celo
na teh področjih so pogosti primeri, ko je
lahko neko ravnanje, npr. revizorjevo, po-
slovno pravilno in hkrati moralno sporno
(na kar je v referatu opozarjal dr. Kolet-
nik; enak problem je na medicinskem
področju pri nas že v sedemdesetih letih
obravnaval Milčinski).
Ad 2 . Profesionalna etika v ednini
namesto v množini? S to razlago (pod to-
čko 2) ni nič narobe; vprašanje o tem se
je mimogrede odprlo v diskusiji o enem
splošnih socioloških referatov, a je ostalo
nedorečeno. Kljub temu je vprašanje vse-
binsko pomembno (ne pa puristično).
Gre namreč za predstavo o tem, kaj naj bi
profesionalna etika sploh bila — na kaj
pravzaprav mislimo, ko govorimo o njej.
Če jo omenjamo v ednini, mislimo na
njeno jasnost , medtem ko gre za razloč-
nost tega pojma šele, ko govorimo o pro-
fesionalnih etikah . Jasnost o tem, kaj je
profesionalna etika, vzpostavimo takrat,
ko jo diferenciramo navzven, tj., od etik,
ki niso profesionalne (in zgolj na to se
nanaša argumentacija pod 2). Razločnost
pojma pa dosežemo, ko profesionalne e-
tike diferenciramo tudi navznoter, ko jih
torej raz-ločujemo med sabo po različnih
kriterijih, npr.:
•	po posameznih profesionalnih po-
dročjih (profesionalna etika v socialnem
delu je drugačna od tiste v medicini, v
novinarstvu, ekonomiji itd.; prav zato
imamo različne kodekse);
•	lahko jih razločujemo po stopnji
strukturiranosti (npr. glede na kodira-
nost: profesionalno etiko srečamo tudi v
tistih profesijah, ki nimajo posebnih
kodeksov);
•	razločujemo jih lahko po tem, ali
regulirajo odnose samo med predstavniki
profesije ali tudi do uporabnikov itd.
Zato je v naslovu posveta izrecno
poudarjena množina, saj se hkrati misli
na jasnost in razločnost. Zato smo navse-
zadnje tudi imeli referente iz različnih
profesij.
Ad 3 . Tretji ugovor se nanaša na
»delo z ljudmi«. Ko primerjamo profe-
sionalne etike, ni vseeno, ali gre za etike v
tistih profesijah, kjer je za realizacijo
ekspertne storitve odločilen neposreden
odnos med njim ter individualnim upo-
rabnikom, ali pa gre za profesije, za
katere tak odnos sploh ni tipičen (ker so
njihovi uporabniki institucije ali druge
kolektivitete). Zato ima profesionalna
50
PROFESIONALNE ETIKE PRI DELU Z LJUDMI
etika v socialnem delu več skupnega npr.
z etiko zdravnikov, pedagogov, psiholo-
gov, advokatov kot pa s profesionalno
etiko sociologov, inženirjev, politologov...
Ob tem je pomembna razlika tudi v stop-
nji organiziranosti koristnikov profesio-
nalnih uslug. Pri individualnih uporab-
nikih in neformalnih skupinah gre pravi-
loma za večjo ranljivost in za manjšo ali
nikakršno organiziranost, pri kolektivnih
uporabnikih pa je ponavadi narobe.
Ta vprašanja navajam zato, ker po
mojem mnenju že sama po sebi aktualizi-
rajo temo, izraženo v naslovu posveta.
Čeprav ta vprašanja niso bila eksplicitno
obravnavana v nobenem referatu, so se
nekajkrat pojavila v diskusiji in s tega vi-
dika bo koristno brati tudi zbornik (ki je
v nastajanju). Poleg tega je na aktualnost
teme opozarjal tudi sam potek posveta, za
katerega je bilo značilno naslednje:
a)	Očitno gre za svežo, »nepre-
žvečeno« temo, o kateri se predstavniki
različnih profesij še nismo pogovarjali na
ta način (na posebnem posvetu v tako ši-
roki sestavi).
b)	Da je bila tema aktualna, se vidi
tudi iz priprave posveta, saj je zaradi vse-
binske novosti posvet nepredvideno
prestopil okvir, ki je bil dan z začetno ini-
ciativo. Sprva smo v pripravljalnem od-
boru razmišljali o dvojem: o vsebinski in
konceptualni zamejitvi. To pomeni, da
smo se skušali omejiti samo na prob-
lematiko etičnih kodeksov sorodnih
profesij, konceptualno pa zastaviti posvet
zgolj kot pripravo za širši simpozij, ki bi
bil izveden drugo leto (v širši, med-
narodni udeležbi). Kmalu pa se je po-
kazalo, da je interes za sodelovanje širši
od predvidenega in da je zato smiselno
odstopiti od »specialističnega« kriterija
ter vključiti tudi tiste referente, ki so
pokrivali širše teme (npr. A. Trstenjak, V.
Rus, J. Makarovič, E. Kovač, H. Požarnik,
K. Bedernjak). Tako je nastal iz enodnev-
nega dvodnevni posvet, ki je že zdaj
narasel na raven simpozija, število na-
javljenih referentov se je povzpelo na 27,
v času, namenjenem razpravi o posamez-
nih referatih, pa so se pojavljali disku-
tanti, ki bi jih lahko (vsaj nekatere)
vključili med referente, če bi bili na-
javljeni. Čeprav sem bÜ najprej skeptičen
do take širitve posveta, me je njegova iz-
vedba prepričala o nasprotnem: širši ob-
seg je prav z vključitvijo novih področij
nedvomno zvečal težo posveta in njegovo
odmevnost, pri čemer je bila edina slaba
stran v kroničnem pomanjkanju časa v
diskusijskem delu. Tudi pobuda, da bi iz-
vedli posvet v obliki posameznih »delav-
nic«, se mi ni zdela dobra. Posveta nismo
drobili po »delavnicah« zato, ker je bilo
specializiranih referatov (ki so v obrav-
navi etičnih vprašanj ostajali znotraj posa-
mezne profesije) skoraj toliko kot samih
referentov, kar pomeni, da je bolje, da
smo vsi slišali vse, kot pa da bi se po-
razgubili v skupinah, ki ne bi mogle biti
ozko profilirane.
c) Aktualnost posveta se bo odražala
tudi v zborniku, ki bo izdan naknadno. V
zvezi z njim naj opozorim le na dejstvo,
da je težko najti publikacijo, v kateri bi o
isti temi na enem mestu razpravljali šte-
vilni referenti iz tako različnih profesij
oz. področij (filozofija, teologija, socio-
logija, pravo, socialno delo, novinarstvo,
ekonomija, ekologija, menedžment, od-
vetništvo, medicina, psihoanaUza, psiho-
terapija, psihologija, državne službe, teh-
nika, politologija itn.).
Skratka — posvet je bil namenjen
etični problematiki zlasti v tistih profesi-
jah, kjer se profesionalne storitve izvajajo
v neposrednem, tj., osebnem stiku z upo-
rabnikom. Čeprav je v teh dejavnostih
učinek usodno odvisen od personalne in-
terakcije, pa to seveda ne pomeni, da je
etična odgovornost pomembna samo za
profesionalce teh profesij, medtem ko
naj bi bili drugi zgolj strokovno odgo-
vorni. Dejavnost enih in drugih je tako
strokovno kot etično relevantna v vsa-
kem primeru (če se izvajalci tega zave-
dajo ali ne). In to velja celo za vsakršno
človekovo dejavnost, za poklicno, profe-
sionalno ali laično. V tem smislu ni raz-
like med kuharjem, jedrskim fizikom in
prostovoljcem (na različnih področjih):
početje vseh ima lahko etične posledice,
pa naj gre za ukvarjanje z ljudmi ali s
stvarmi na strokoven ali nestrokoven
51
POROČILI
način. To velja tudi v skrajnih primerih:
tako kuhar, jedrski fizik kot prostovoljec
lahko s svojo veščino rešujejo življenja, la-
hko pa tudi ubijajo (npr. v vojnih raz-
merah). Zato razlika ni v tem, ali njihova
dejavnost vsebuje etično dimenzijo ali ne,
ampak v tem, kako je ta dejavnost reguli-
rana . V tem je vrednost profesionalnih
etik. Zato se z njimi ne misli na moralizi-
ranje; ne gre za to, da bi celotno početje
reducirali samo na moralno raven, ki da
je najpomembnejša — nasprotno, gre za
regulacijo odgovornosti v tistih primerih,
ko zgolj strokovni kriteriji glede uporab-
ljenih metod niso več zadostni. Šele ko
postane to vprašanje dovolj pomembno,
se oblikujejo profesionalne etike za posa-
mezna področja.
S tem pa pride do soočenja dveh
dejstev:
•	po eni strani velja, da ima vsaka
človekova aktivnost tako ali drugačno
moralno dimenzijo (saj je ne etična samo
dejavnost strojnih in organskih siste-
mov);
•	kljub temu pa so profesionalne
etike relativno nov pojav, ki ni značilen
za vse dejavnosti niti za vse profesije.
Ta dva poudarka si nista v nasprotju.
Opozarjata na pomen družbene delitve
dela. Z njo je prišlo do regulacije člove-
kovega početja po dveh kriterijih:
1.	glede na kompleksnost posamez-
ne dejavnosti in
2.	glede na usodnost posledic , ki
jih sproža.
V nadaljevanju se omejujem na ta
kriterija, ker si lahko s tem pojasnimo
tudi pestrost referatov, ki smo jih slišali
na mariborskem posvetu.
Za prvi kriterij je odločilen razpon
med teorijo in izkustvom — gre za to, ali
neka dejavnost izhaja (zgolj oz. zlasti) iz
teoretskih spoznanj, ali pa se utemeljuje
predvsem na izkušnji (tj., izkušnji iz-
kušnje...). V tistih dejavnostih, kjer prevla-
duje prvi vidik, so za njihov razvoj od-
ločilni teoretski premiki (npr. nove para-
digme), od katerih je pomembno odvisen
tudi razvoj veščin; pri izkustvenih dejav-
nostih pa so veščine tiste, ki diktirajo
nadaljni razvoj. Zato prve dejavnosti
opredeljujemo kot profesije, ker so bolj
kompleksne; druge, ki ostajajo na ravni
veščin, pa so poklici.
Za presojanje posameznih dejavno-
sti po drugem kriteriju, tj., z vidika učin-
kovanja (na ljudi ali stvari), pa postaja
vse bolj pomembno razločevanje njiho-
vih posledic. Pri običajnih ravnanjih za-
dostuje, da jih ocenjujemo npr. kot dobra
ali slaba, koristna ali nekoristna; merila za
to določamo sami (korist) ali pa so že us-
taljena v vsakdanjem okolju, v katerem se
gibljemo (navade, tradicija). Pri delova-
nju ekspertov pa se poleg tega sprašu-
jemo še po učinkovitosti in uspešnosti
ravnanj, kar lahko ocenjujemo le z nji-
hovimi merili, zaradi katerih ti akterji
sploh veljajo za eksperte. To pomeni, da
jih ocenjujemo tako s strokovnega kot z
etičnega vidika — tu pa je laik (zlasti upo-
rabnik) večkrat v neenakovrednem polo-
žaju. Ekspert za neko določeno dejavnost
je namreč hkrati ekspert za posledice te
dejavnosti in za merila, s katerimi ocenju-
jemo te posledice.
To, kar je sprva (v cehovski fazi) še
veljalo za absolutno prednost, je postalo v
profesionalnem in poklicnem razvoju
problem, ki se ga vse bolj zavedajo tudi
izvajalci in ne le uporabniki. Zato dejav-
nosti razvijajo različne načine, s katerimi
(samo)regulirajo tako strokovnost kot
etičnost početja svojih predstavnikov, tj.
njihovo odgovornost z obeh vidikov. In
prav ti načini regulacije se pomembno
razlikujejo po stopnji kompleksnosti tiste
dejavnosti, na katero se nanašajo. Ta kom-
pleksnost je v naslednji shemi ponazor-
jena z ordinato, odgovornost pa z abciso
(gl. shemo na naslednji strani).
Poanta sheme je v naslednjih treh
poudarkih:
•	čeprav so profesije kompleksnejše
od poklicev, je lahko dejavnost obeh
relevantna tako s strokovnega kot z
etičnega vidika,
•	ker so lahko v strokovnih postop-
kih (profesionalnih in poklicnih) implici-
rane tudi etične odločitve, je koristno ta
vidika razlikovati , zato da lažje preso-
dimo možne posledice in sankcioniramo
odgovornost.
52
PROFESIONALNE ETIKE PRI DELU Z LJUDMI
• odgovornost je mogoče sankcioni-
rati na različne načine (zakonska, materi-
alna odgovornost itn.), lahko pa se regu-
lira tudi na strokovni in etični podlagi.
Zato ni vprašanje v tem, ali je ekspert za
svoje delo samo strokovno ali pa tudi
etično odgovoren, pač pa gre za to, kako
je sploh mogoče zagotoviti njegovo od-
govornost (strokovno in etično).
Ker se strokovnost meri s strokov-
nimi merili pristojnih strok, se strokovna
odgovornost ekspertov ugotavlja z razni-
mi dokazili (spričevala, diplome, potrdila,
licence) in s strokovnimi ocenami ter
preskušnjami (ekspertizami). Vsi ti načini
temeljijo na profesionalni oz. poklicni
avtoriteti , kar pomeni, da je ta v strok-
ovni presoji bolj merodajna od vseh
drugih (celo od zakonodajne: socialni de-
lavec lahko npr. ravna nestrokovno, tudi
če ne krši zakonov — in narobe, če je
zakon slab, lahko pride v nasprotje z njim
kljub temu, da je ravnal strokovno).
Podobno je tudi z etično odgo-
vornostjo ekspertov. Tako kot njihova
strokovna se tudi etična odgovornost re-
gulira glede na kompleksnost dejavnosti,
ki jo izvajajo. Načini te regulacije pa so
drugačni pri profesijah in poklicih. Zakaj?
Predhodnica teh načinov je cehov-
ska mentaliteta, ki se je zlasti v enajstem
stoletju izoblikovala okrog gospodarskih
interesov tistih akterjev, ki so bili glasniki
nove dobe. Takrat so namesto duhov-
ščine prihajali vse bolj v ospredje obrt-
niki in trgovci. Ti so se povezovali v
združenja, z namenom, da zavarujejo svo-
je interese, monopolizirajo trge, postav-
ljajo standarde kakovosti, določajo hierar-
hijo (med mojstri, pomočniki in vajenci)
itn. To se je dogajalo vzporedno z razvo-
jem mestne samouprave in z izdajanjem t.
i. »privilegijskih listin«, s katerimi so
vladarji in fevdalci podeljevali mestom
določene pravice in olajšave z zakonsko
močjo. Z družbenim razvojem pa se
pomen cehov zmanjšuje. Zaradi njihove
neprilagodljivosti začnejo izginjati v šest-
najstem stoletju, se pravi v času, ko se v
Evropi začne znanstvena revolucija (Ke-
pler, Bacon, Galileo, Descartes), ki ji sledi
razsvetljenstvo (Voltaire, Diderot, Hume,
pri nas Anton T. Linhart), vse to pa omo-
goči razmah znanosti in tehnike (Watt). Z
zatonom srednjeveških cehov se torej vse
bolj poudarja razlika med poklici in pro-
fesij ami ter hkrati med samimi profesi-
jami (naravoslovne, tehniške, medicin-
ske, humanistične, družbene).
Če velja, da dejavnosti, katerih raz-
voj je predvsem teoretsko pogojen (ne pa
zgolj veščinsko), regulirajo etično odgo-
vornost z lastnimi merili — potem to na-
jprej pomeni, da se poskušajo splošni
etični postulati konkretizirati za lastno
področje dela. Lastna merila niso v tem,
kaj naj v neki družbi velja za dobro ali
slabo, ampak kako se veljava teh meril
aplicira na lastno področje. Zato ni vse-
eno, na koga ali kaj se konkretna dejav-
nost ekspertov nanaša. Bolj ko se njihovo
delo neposredno usmerja na kliente, bolj
je tudi uspeh dela pogojen z zaupanjem
ali celo s sodelovanjem klienta z eksper-
tom. Z razvojem je prišlo do spoznanja,
da klient ne more ostati zgolj varovanec
in odjemalec, saj je tudi zaupnik in sode-
lavec. Postaja vse bolj uporabnik in ne
več klient.
Dokler gre pri ekspertu zgolj za ra-
bo metode in veščine nad telesom (dušo)
nekoga drugega, so sodelovanje, zaupa-
nje in prostovoljna odločitev odveč. Zato
sprva še ni razlike med npr. zapori in so-
cialnimi ustanovami, med nadzorovan-
jem, pomočjo in kaznovanjem (Foucault).
Postopki in učinki so enaki, čeprav so
različno legitimirani. Z diferenciacijo
53
POROČILI
družbenih sektorjev, dejavnosti, ustanov,
pooblastil, znanj in teorij pa se poudari
razlika med tistimi eksperti, ki delajo za
ljudi, in onimi, ki delajo neposredno z
ljudmi. Pri prvih zadostujejo pooblastila
in interes ustanove, ki je legitimiran z
»občim dobrim«, pri drugih pa to ni več
dovolj. Medtem ko je učinkovitost obojih
še vedno regulirana zlasti s strokovnimi
kriteriji, je z uspešnostjo drugače: pri
prvih je odločilna v prvi vrsti korist usta-
nove, v kateri ekspert deluje, pri drugih
pa poleg tega tudi korist uporabnika, s
katerim sodeluje. In to dvoje ni vselej v
skladu.
Bolj ko je neka dejavnost kompleks-
na, večje so potrebe profesionalcev po
avtonomiji pred poslovnimi strukturami,
ki usmerjajo to dejavnost (v institucijah).
Le profesionalci lahko postavljajo profe-
sionalne kriterije za svoje delo, ker se
nanj spoznanjo bolj od drugih — čeprav
se morajo ravnati tudi po kriterijih insti-
tucije, ki jih določajo poslovne strukture,
saj so prav za to nastavljene. Torej je de-
javnost neke ustanove optimalna šele, če
so njeni poslovni cilji usklajeni s pro-
fesionalnimi normami ekspertov, ki jih
zaposluje — če niso, prihaja do konfliktov.
To je eden od glavnih razlogov, da
vse več profesij čuti izrecno potrebo po
kodifikaciji lastne profesionalne etike : s
profesionalnimi kodeksi si vzpostavljajo
avtonomno podlago za kombiniranje
svoje dejavnosti s poslovnimi zahtevami,
odločitvami in cilji.
Drugi razlog nastanka profesional-
nih etik pa je, kot rečeno, odnos do upo-
rabnika. Če je uporabnik storitve, ki jo
zagotavlja neka ustanova, vse bolj odvisen
od profesionalca, ker je ta pri neposred-
nem delu (z njim) relativno avtonomen
od poslovnega vodstva te ustanove — po-
tem je lahko odnos med njima konflikten.
Zato je za izvajalca storitve koristno, da se
s kodeksom profesonalne etike kodificira
tudi odnos do tistega, ki mu je storitev
namenjena. Gre za pomemben način kon-
trole ekspertove dejavnosti, ki se je ne da
nadomestiti zgolj z dokazili o njegovi
strokovni usposobljenosti (spričevali, li-
cencami ipd.).
Podobno je tudi z vidika uporab-
nika. Zanj je tak kodeks dodatni način
varstva njegovih pravic, koristi in intere-
sov; tega ni mogoče zagotoviti le s sploš-
no zakonsko regulativo in s poslovno
etiko konkretne ustanove (ta je potrebna,
ni pa zadostna). Zato so profesionalni
kodeksi pomembno varstvo tudi za upo-
rabnika: so instrument redukcije vseh
tistih nevarnosti, ki jim je uporabnik iz-
postavljen v profesionalnih odločitvah.
Zaradi tega tudi velja, da profesionalni
kodeks ne sme npr. obležati v predalu
pisalne mize, za katero sedi strokovnjak,
ampak mora biti javno dostopen uporab-
nikom. Lahko si mislimo, kakšen rezultat
bi dobili, če bi poskušali odnos do upo-
rabnika v kakšni dejavnosti empirično
preveriti s preprostim vprašanjem, npr.:
V katerem CSD, v kateri odvetniški pis-
arni, v kateri zdravstveni ambulanti je
kodeks profesionalca, ki ponuja storitve,
javno izobešen na oglasni deski ali dost-
open uporabnikom v brošuri oz. letaku?
S tem da profesionalna etika regu-
lira tudi odnos med uporabniki ter iz-
vajalci in ne zgolj med eksperti samimi,
se bistveno razlikuje od načina regulacije,
ki je bil značilen za srednjeveške cehe.
Pri poklicih je drugače kot pri pro-
fesijah. Ker je poklicno delo utemeljeno
zlasti izkustveno, je manj kompleksno.
Ker se njihova poklicna etika, če jo imajo,
nanaša zlasti na razmerje do drugih pri-
padnikov tega poklica, se interes uporab-
nikov varuje zgolj s poslovno etiko usta-
nove, ki jo zagotavlja njeno vodstvo (gl.
prejšnjo shemo). Enostavno povedano: v
primeru kršitve npr. trgovske morale se
bomo najprej obrnili na trgovsko hišo, ne
pa na trgovca — pri kršitvi profesionalne
morale pa je ravno narobe, najprej je
odgovoren profesionalec in šele potem
njegova ustanova. Zato mora biti kom-
pleksnost kakšne dejavnosti premosoraz-
merna s kompleksnostjo mehanizmov za
regulacijo odgovornosti in pristojnosti.
To je na družbeni ravni dosegljivo s prav-
nimi (zakonodajnimi) in civilnimi sred-
stvi (združenja profesionalcev in upo-
rabnikov), na organizacijski ravni pa z
razmejitvijo profesionalnih, poslovnih in
54
PROFESIONALNE ETIKE PRI DELU Z LJUDMI
Uporabniških sistemov (npr. tripartitnost
v institucionalnem odločaju).
Bogato ilustracijo omenjenih vpra-
šanj predstavljajo za različna področja
prav referati s tega posveta. Zato gre za
pomemben prispevek h krepitvi profe-
sionalne zavesti na Slovenskem.
Srečo Dragoš
55