Zapiski, ocene in poročila
SLOVENSKA AKCENTOLOŠKA MONOGRAFIJA*
Knjiga znanega mladega dunajskega slavista G. Neweklowskega je posvečena fonetičnemu in akustičnemu preučevanju fonoloških besednih in deloma tudi stavčnih in-tonacij treh osnovnih slovenskih koroških dialektov — podjunskega, rožanskega in ziljskega. Gradivo za svojo študijo je posnel v Rinkolah (Podjuna), Logi vasi (Rož) in St. Pavlu (Ziljska dolina), skrčeno kontrolno gradivo pa še v štirih drugih koroških vaseh.
Študij besedne intonacije je preučeval v kontekstu, v kratkih zaključenih in progre-dientnih stavkih nevtralne vsebine in brez posebnega emocionalnega ter besednega poudarka. V vsakem kraju je posnel od 150 do 250 vnaprej skrbno pripravljenih stavkov, tako da so besede s preučevanimi intonacijami bile v vseh možnih legah, začetni, srednji in končni. S tem je hotel dognati tudi to, kako se prozodični elementi besede spreminjajo pod vplivom stavčne melodije. Na osnovi tega gradiva je posnel okoli 1600 sonagramov in jih premeril ter analiziral.
Rezultati njegovega preučevanja so silno zanimivi in nam, mislim, dokončno odkrivajo resnično fonetično, akustično in fonološko naravo ter lingvistično izkoriščenost koroških slovenskih besednih intonacij.
Ob študiju intonacij pa je Neweklowsky analiziral tudi druge prozodične parametre, kot so kvantiteta in barva vokalov ter njuna morebitna povezanost s to ali ono intonacijo. Za konec pa je podal še fonološke sisteme vseh treh preučevanih govorov in distiktivne znake posameznih vokalnih fo-nemov.
' Gerhard Neweklowsky, Slovenische Akzentstadien. Wien 1973, 273 str,, 46 fotografij in 76 figur.
Intonacijske opozicije so v podjunskem narečju osnovane na relativni višini akcen-tuiranih vokalov (zlogov). Tako imenovani tradicionalni cirkumfleks je v bistvu visoki, tradicionalni akut pa nizki ton. Sam tonski potek obeh akcentov za razlikovanje intonacij skih opozicij ni relevanten. Irelevantna in redundantna je tudi tonična višina ponaglasnih zlogov. Vokali pod aku-tom so navadno daljši, vendar je tudi ta znak fonološko redundanten. Intonacija ne vpliva na barvo vokalov. Za razlikovanje intonacij skih opozicij tudi ni relevantna relativna intenziteta.
Dolgi vokali so po naravi dolgi in njihova kvantiteta ni osnovana na morah.
Intonacijske opozicije služijo v glavnem morfologiji. Označena je visoka intonacija, torej tradicionalni cirkumfleks, in to je lepo razvidno tudi iz njegove konkretne uporabe v oblikoslovju.
Rožanske intonacijske opozicije so osnovane na drugačnih elementih kot podjunske. Tu gre za t. im. »besedni profil«, pri čemer ima odločilno vlogo tonična višina ponaglasnih zlogov. Zato rožanske intonacijske opozicije niso lastne akcentuiranim zlogom, ampak celi besedi. Intonacija se torej realizira najmanj v obsegu dveh zlogov. Funkcija fonoloških intonacijskih opozicij je tudi tu taka kot v podjunščini, izkoriščena je predvsem za označevanje morfoloških opozicij.
Kvantiteta posameznih vokalov, dolgih in kratkih, je približno enaka kot v podjunščini. Diftonga ia in ?? nista daljša od navadnih vokalov. V nasprotju s podjunšči-no, kjer je kvantiteta vokalov pod visokim tonom nekoliko krajša kot pod nizkim, tu intonacija na dolžino vokalov ne vpliva.
286
Nasprotno pa so kratki akcentuirani vokali nekoliko daljši od neakcentuiranifi, medtem ko je v Podjuni to ravno obratno.
Tonski potek »akuta« je največkrat padajoč, »cirkumfleksa« pa vedno rastoč. Razlikovalni znak med njima ni relativna tonska višina kot v podjunščini, temveč različen tonski potek v obsegu cele besede in ne samo v obsegu poudarjenega zloga. Tonski višek je pri »akutu« v ponaglasnem zlogu, medtem ko je sam naglašeni zlog to-nično raven ali celo padajoč. Pri »cirkum-fleksu« pa je tonski višek v drugi polovici naglašenega zloga, ponaglasni zlogi pa so tonično nekoliko nižji. Tonski interval med predzadnjim in zadnjim zlogom je pri akutu v rožanščini mnogo večji kot v podjunščini, zato imamo pri rožanskem »akutu« občutek »plavajočega« naglasa, ko pravzaprav ne vemo, kateri zlog je naglašen, predzadnji ali zadnji.
Osnova rožanske vokalne kvantitete so more, dolgi vokali niso po naravi dolgi.
Ziljske intonacijske opozicije so podobno kot podjunske zgrajene na relativni tonič-ni višini naglašenih zlogov. Ta je torej zanje fonološko relevantna. »Akut« je nižji, »cirkumfleks« pa višji ton. Smer tonskega poteka je za razlikovanje intonacijskih opozicij irelevantna, prav tako tonična lega ponaglasnih zlogov, ki ima pri večzlož-nih besedah samo spremljajočo vlogo. Pri
»akutu« je v takem primeru ponaglasni zlog tonično najvišji, vendar je tonski interval med naglašenim in ponaglasnim zlogom mnogo manjši kot v rožanščini in večji kot v podjunščini. Ponaglasni zlog pri »cirkumfleksu« pa je tonično najnižji.
Ziljščina pozna intonacijske opozicije tudi v kratkih nezadnjih besednih zlogih. Tu je relevantna prav tako samo tonična višina, ne pa tonski potek.
Vokalna barva ni odvisna od te ali one intonacije, prav tako ne kvantiteta vokalov. Kvantitetne razlike med dolgimi in kratkimi vokali v ziljščini niso tako izrazite kot v podjunščini in rožanščini.
Knjiga G. Neweklowskega je dragocena, ker je razjasnila mnoge stvari iz koroških govorov, ki doslej niso bile jasne ali pa smo jih samo slutili. Zal v tem kratkem poročilu ne morem omeniti tudi vseh drugih problemov, ki so v njej obravnavani, zlasti ne odvisnosti besedne intonacije od pozicije besede v stavku in od stavčne melodije.
Nekateri problemi pa bodo verjetno še naprej predmet preučevanja, zlasti podrobna akustična opredelitev posameznih koroških vokalnih sistemov glede na distinktivna obeležja posameznih vokalnih fonemov.
Tine   Logar
Filozofska fakulteta v Ljubljani