582 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4
dokaz, da se je sprožila osebna rast 
in celoten proces v odnosu do sebe, 
drugega in institucij. 
Juhantov in Žalčev zanimiv iz-
bor avtorjev in njihovih razmišljanj 
prinaša v slovenski prostor  pestrost 
odgovorov na sodobna etična vpra-
šanja, prav tako pa pušča prostor za 
nadaljnjo diskusijo. Delo »Person 
and Good« bo ravno zaradi aktual-
ne tematike in raznolikosti pristo-
pov izjemno zanimivo poklicnim 
filozofom in teologom, prav tako pa 
tudi širšemu krogu bralcev.
Mateja Pevec Rozman
Karl Heinz Frankl – Peter G. 
Tropper (ur.), Das »Frintaneum« 
in Wien und seine Mitglieder aus 
den Kirchenprovinzen Wien, Salz-
burg und Görz (1816–1918). Ein bi-
ographisches Lexikon. [Dunajski 
»Frintaneum« in njegovi člani iz 
cerkvenih pokrajin Dunaj, Salzburg 
in Gorica. Biografski leksikon.], 
Verlag Hermagoras/Mohorjeva za-
ložba, Klagenfurt/Celovec-Ljublja-
na/Laibach-Wien/Dunaj 2006, 336 
str., ISBN 978-3-7086-0250-9
C. kr. višji inštitut za vzgojo sve-
tnih duhovnikov pri sv. Avguštinu 
na Dunaju ali K. k. Höhere Welt-
Priester-Bildungs-Institut zum hl. 
Augustin in Wien kot se je uradno 
imenoval, je dobil svoje drugo ime 
»Frintaneum« (slov. Frintanej) po 
dvornem župniku Jakobu Frintu, ki 
je pri cesarju Francu I. leta 1816 dal 
pobudo za njegovo ustanovitev. Pri 
nas so zavod običajno imenovali 
»Avguštinej«. Iz njega naj bi priha-
jali novim časom primerno obliko-
vani in izobraženi ravnatelji in spi-
rituali semenišč, bogoslovni profe-
sorji ter posredno iz njihovih vrst 
tudi novi škofje. Tesna povezanost 
gojencev z dvorom naj bi zagota-
vljala njihovo lojalnost vladarski 
hiši. Zavod je obstajal v letih 1816–
1918. Vanj je bilo sprejetih ok. 1000 
gojencev, ki naj bi predstavljali du-
hovniško intelektualno in duhovno 
elito v monarhiji.
Pod pokroviteljstvom goriškega 
Istituto di Storia Sociale e Religio-
sa se je že leta 2002 sestal medna-
rodni znanstveni odbor, ki so ga se-
stavljali: prof. dr. France M. Doli-

583 Ocene
nar, prof. dr. Liliana Ferrari, em. 
prof. dr. Karl Heinz Frankl, prof. dr. 
Josef Gelmi, prof. dr. Luigi Tavano, 
doc. dr. Peter G. Tropper in dr. 
Marco Plesnicar. Odbor si je zasta-
vil vprašanje o uspešnosti in dose-
ganju ciljev Frintaneuma. Člani so 
se odločili za reprezentativno me-
todologijo biografske predstavitve 
gojencev. Vabilu odbora k sodelo-
vanju so se odzvali številni razisko-
valci. Sad njihovega dela je ok. 260 
življenjepisov gojencev (dobra če-
trtina vseh), ki dajejo strokovno 
utemeljen odgovor na vprašanje o 
»uspešnosti« Frintaneuma. Kot raz-
iskovalno področje so bile izbrane 
tri cerkvene pokrajine: Dunaj, Salz-
burg in Gorica. Zlasti pri zadnji gre 
za prostor, kjer se prepletajo nem-
ška, slovanska in romanska kultura. 
Študijski dnevi v Gorici leta 2004 in 
v Ljubljani leta 2005 so se ukvarja-
li s pomenom Frintaneuma za po-
samezno regijo. Pripravili so pot 
knjigi, katere izid je omogočila za-
ložba Hermagoras/Mohorjeva iz 
Celovca.
Uvodno besedo je napisal dunaj-
ski kardinal dr. Christoph Schön-
born. Uvodne vrstice v nemščini, 
slovenščini, italijanščini in hrvaščini 
z naslovom Zakaj ta knjiga? nas se-
znanijo z ozadjem in namenom dela. 
Dr. Karl Heinz Frankl v spremni 
razpravi bralca najprej seznani z 
okoliščinami nastanka Frintaneuma. 
Pozornost nato posveti statutu, ki je 
opredeljeval obveznosti gojencev 
pri doktorskem študiju na dunajski 
univerzi ter pri poglobitvi duhovne 
formacije v Frintaneumu. Izpostavi 
pomembnost njihovega odnosa do 
cesarja. Nato analizira duhovne to-
kove in pomembnejše osebnosti te-
danjega časa v prestolnici in Frinto-
vo povezanost z njimi, zlasti vpliv 
Johanna Michaela Sailerja na njego-
vo pojmovanje duhovniške vzgoje in 
uvajanja v pobožnost. Ob sami usta-
novitvi elitnega inštituta je Frint pri-
vzel tudi nekatere predloge o obli-
kovanju duhovščine, ki so izhajali iz 
lombardskega in beneškega obmo-
čja, ki ga je po Napoleonovem pad-
cu ponovno pridobila avstrijska kro-
na, vendar pa je zadnjo besedo pri 
ustanovitvi seveda imel cesar, ki se 
je odločil za centralno ustanovo s se-
dežem na Dunaju. Gojence je v za-
vod osebno sprejemal oziroma jih v 
primeru neprimernosti iz njega tudi 
odpuščal. Na ta način so se združili 
Frintovi pastoralni in cesarjevi poli-
tični nameni in cilji. V zadnjem delu 
svoje razprave dr. Frankl jedrnato 
predstavi vsa dosedanja prizadeva-
nja zgodovinarjev pri raziskovanju 
in obravnavanju Frintaneuma.
Bralčevo zanimanje pa seveda 
pritegnejo predvsem biogrami posa-
meznih gojencev, še posebej tistih, ki 
so bili doma iz slovenskih dežel. Na-
pisani so v nemščini in vsebujejo tudi 
seznam del, ki so jih napisali nekda-
nji frintaneisti, poleg njih pa tudi 
pregled odgovarjajočih arhivskih vi-
rov in literature. Biogrami gojencev 
posameznih škofij so razvrščeni po 
cerkvenih pokrajinah (metropoli-
jah). Njihov vrstni red znotraj škofij 
temelji na datumu vstopa v inštitut. 
Za lažjo orientacijo služita registra 
osebnih in krajevnih imen.
Najprej so predstavljeni gojenci 
dunajske cerkvene pokrajine, med 

584 Bogoslovni vestnik 67 (2007) 4
katerimi ni bilo Slovencev. Drugače 
je bilo z gojenci iz salzburške me-
tropolije, med katerimi srečamo 3 
Slovence iz krške (celovške), 4 iz 
sekavske (graške) in 10 iz lavantin-
ske (mariborske) škofije. Največ 
slovenskih duhovnikov je postalo 
gojencev Frintaneuma iz goriške 
metropolije. Iz goriške nadškofije 
jih je bilo 17, iz ljubljanske škofije 
kar 34 (vsi razen enega), iz tržaško-
koprske 3. Kratke statistične zgo-
dovinske preglede za lavantinsko in 
ljubljansko škofijo je pripravil prof. 
dr. France M. Dolinar. Biograme 
gojencev iz lavantinske in ljubljan-
ske škofije sta napisala doc. dr. An-
drej Hozjan in doc. dr. Lilijana Žni-
daršič Golec.
Približno vsak deseti gojenec je 
kasneje postal škof. Izmed sloven-
skih so škofovsko čast dosegli na-
slednji goriški knezonadškofje: An-
drej Gollmayr, Alojzij Zorn, Fran-
čišek Borgia Sedej; ljubljanski kne-
zoškofje: Jernej Vidmar, Janez Zla-
toust Pogačar, (Janez Gogala je bil 
samo imenovan) in Anton Bona-
ventura Jeglič; lavantinska knezo-
škofa: Jakob Stepišnik in Mihael 
Napotnik.
Omeniti velja tudi, da so bili na-
slednji Slovenci v zavodu tudi štu-
dijski direktorji bibličnih študijev: 
Jernej Vidmar, Janez Kulavic, Mi-
hael Napotnik in Frančišek Borgija 
Sedej. Vsekakor so tudi naši frinta-
neisti večinoma postali pomembni 
cerkveni dostojanstveniki.
Knjigo odlikuje leksikografska 
natančnost, ki jo je uredniškemu 
odboru uspelo doseči z natančnimi 
navodili, katerim so bili zavezani 
pisci biogramov. Kljub številčnosti 
avtorjev je delo vsebinsko poeno-
teno. Bralca zadovoljivo seznani z 
osnovnimi življenjskimi podatki 
posameznega gojenca, s potekom 
šolanja ter z njegovo poklicno ka-
riero. K podrobnejšemu poznava-
nju gojencev nas usmerjajo navede-
ni viri in literatura. Vsekakor med 
njimi najdemo tudi nekatere oseb-
nosti, ki jih knjiga dobesedno vrača 
iz zgodovinske pozabe ter postavlja 
zgodovinarjem kot izziv za poglo-
bitev poznavanja njihovega dela in 
pomena. To še posebno velja za slo-
venske frintaniste.
Bralec po prebrani knjigi dobi 
vtis o veličini in pomembnosti veči-
ne nekdanjih gojencev, ki so v ka-
snejših letih na poklicnem, cerkve-
nem in družbenem področju mar-
sikdaj odločilno vplivali na življenje 
posameznih škofij in narodov. Frin-
taneumu je s cesarsko pomočjo de-
jansko uspelo postati kovačnica av-
strijskih škofov in ostalih cerkvenih 
dostojanstvenikov, ki so v duhu 
frintanejske formacije delovali v 
prid Cerkve in države. Njegovo po-
znavanje je tudi ključ za razumeva-
nje nekaterih ugank v povezavi z 
našimi škofi, ki so bili njegovi go-
jenci. Če motrimo njihovo delova-
nje skozi prizmo »uspešnosti«, po-
tem lahko mirno zaključimo, da je 
Frintaneum svojo vlogo več kot do-
bro opravil. Kljub vsemu pa se je 
težko izogniti »uspešnosti« vzpore-
dnemu vtisu, ki bi ga lahko povzeli 
z naslednjimi besedami: »Kakor je 
bil zavod s specifičnim namenom 
ustanovljen v obdobju restavracije, 
tako je propadel skupaj z državo, 

585 Ocene
kateri je posredno pomagal preži-
veti njeno zadnje stoletje.« Njegov 
duh je še desetletja živel v nekda-
njih gojencih, ki so ga preživeli. Ker 
so večinoma že več desetletij mrtvi, 
je knjigi uspelo duh Frintaneuma 
ponovno priklicati v spomin.
Matjaž Ambrožič
Werner Drobesch und Peter G. 
Tropper (ur.), Die Jesuiten in In-
nerösterreich – Die kulturelle und 
geistige Prägung einer Region im 
17. und 18. Jahrhundert,  Herma-
goras-Mohorjeva založba, Klagen-
furt/Celovec 2006, 322 str., ISBN 
978-3-7086-0249-3
Leta 2002 je založba Družina 
skupaj s Provincialatom Jezusove 
družbe izdala latinsko (Historia an-
nua Collegii Societatis Jesu Laba-
censis 1596-1691) in leto kasneje še 
slovensko (Letopis Ljubljanskega 
kolegija Družbe Jezusove 1596-
1691) besedilo kronike, osrednjega 
vira za poznavanje delovanja jezu-
itske ustanove v Ljubljani. Za prepis 
prvega je poskrbel F. Baraga, pre-
vod je bil delo M. Kiaute. Želja zgo-
dovinarjev v drugih okoljih, kjer so 
bile postavljena jezuitske izobraže-
valne ustanove, da bi jim bili dosto-
pni podobni dokumenti za tamkaj-
šnje zavode, je bila več kot uteme-
ljena, kajti znano je bilo, da so ta-
kšni letopisi nastajali v vseh jezuit-
skih ustanovah. Podobno je bilo 
tudi na Koroškem; že od leta 1998 
se je delovna skupina zgodovinarjev 
na celovški univerzi ukvarjala z ide-
jo, da bi pripravila izdajo izvirnih 
zapisov in prevod letopisov celov-
škega zavoda, čemur bi dodali nuj-
no potrebne opombe in kritične štu-
dije. Dela za pripravo izdaje so po-
novno pokazala, kako pomemben 
vir ne le za krajevno zgodovino, 
temveč tudi za duhovno, kulturno, 
politično, gospodarsko in druge raz-
sežnosti utripa notranjeavstrijskih 
dežel pomenijo kronike, ki so nasta-