T. D.: llsrfvatjajino o®ye kmečke domovei Javne borze dela so postale posebno na štajerskem znane slehernemu prebivalcu. Pred njihovimi uradi se zbirajo posebno proti pomladi nepregledne vrste ljudi iz vseh stanov in poklicev, prevladuje pa predvsem preprosto podeželsko ljudstvo. Vsi ti prinesejo v urad globoko vero, da jim bo »Javna borza dela« preskrbela lepo službo in. s tem združeno lepše in boljše življenje. Ta vera pa že v uradu samem dostikrat zadobi težak udaree, ker so uslužbsnci urada pogosto mnenja, da so delavci, ki iščejo službe, radi urada, ne pa uradništvo radi delavcev. Nič bolje kot pri borzi dela, se ne godi delavcem na železnici, kjer imajo sitnosti glede polovične vožnje. Ko končno pridejo do toliko zaželjenega zaslužka, jih povsod namesto domačnosti sprejema prezir, zaničevanje in zapostavljanje. Poleg tega morajo vršiti največkrat najnižja in najtežja dela, in to za zelo majhno plačo. Na ta način nastaja iz svobodnega človeka novodoben suženj. Vzroki iskanja zaslužka Sila, ki žene ljudi v gornje stanje, je sila za ohranitev življenja. Borba za kruh je posebno na kmetih najhujša. Ljudje se pobijajo za ped zemlje. Otroci koearjev, ki vedo, da od svoje rojstne hiše ne bodo dobili nič, in da tudi živeža in obleke od doma ne morejo pričakovati, silijo v službe, pa bile kakršne koli. Mnogi silijo za zaslužkom tudi radi tega, ker si na lastni zemlji ne znajo ustvariti pogojev za življenje, in to po večini zaradi pomanjkljive izobrazbe v kmetijski stroki, a tudi radi pomanjkanja sredstev, ki so potrebna za izboljšanje gospodarstva. Slednje velja posebno za Prekmurje, kjer je še mnogo zemrje neobdelane in gospodarsko zanemarjene; zato bega prebivalstvo čez leto za bežnim zaslužkom, namesto da bi s svojim delom zviievalo donosnost lastne zemlje. Zaščitena je zemlja, ne pa ljudje Ko so se začela gospodarstva deliti, so vsi gospodarstveniki svetovali, da se mora kmečka posest zaščititi. Mnoge države so izdale tozadevne zakone in isto se od raznih strani priporoča tudi nam. Pri tem se ravna večinoma napačno. Zakon zaščiti zemljo, a ne ljudi, torej mrtvo stvar, ne pa življenje. Po zakonu se navadno gospodarstvo zaok*oži na gotovo površino in po črki zakona postane lastnik te zemlje najstarejši sin. Ostali otroci so z majhno vsoto denarja vrženi tako rekoč čez prag. Če hočejo ostati pod rojstno streho, lahko ostanejo samo kot dobri, marljivi, poslušni in brezplačni hlapci in dekle. Če tega nočejo, gredo za zaslužkom v tovarno ali v tujino, kjer jim delodajalec narekuje delovne in plačilne pogoje. Tako iz kmeta-poljedelca postane delavec-brezdomec, katerega edini kapital je dvoje delovnih rok. Nima zemlje, ne doma, ne domovine, ker domovina mu je ves svet, a v njegovem srcu pa vstaja in raste mržnja do onih, ki so mu vzeli dom. Spraviti v sklad razpoložljivo zemljo in ljudi je naloga, ki nas čaka. Veliko plodne zemlje je še puste in neobdelane, veliko več bi lahko pridelali na zemlji, ki jo imamo, veliko je še zemlje, ki ni razdeljena po vidiku življenjskega obstoja malih ljudi. Za vse to je pa poleg pametne in pravične zakonodaje treba denarja. Le z denarjem bi mogli odkupiti večje površine zasebne zemlje, katera ni pod agrarno reformo. To je važno posebno za Slovenijo, kjer posedajo velike površine najboljše zemlje bogati tujci in pa razni denarni mogotci, ki so sicer naši državljani, toda z našim narodom, predvsem pa s kmečkim, nimajo nič skupnega. V to svrho bi naj porabljale denar narodno-obrambne organizacije, naši denarni zavodi in druge javne ustanove. Denar, porabljen v gornji namen, bi tako ustvaril nekaj trajnega. Tudi država in javns ustanove posedujejo pri nas mnogo več zemlje kot je za dotične ustanove potrebno. Ustvarjanje novih domov Iz odkupljenih zasebnih zemljišč, navedenih v prejšnjem odstavku, in iz drugih tozadevnih zemljišč se da ustvariti mnogo novih kmečkih domov. Te domove bi naj dobili v svrho obdelovanja zavedni, kmetijsko napredni kmečki fantje, ki so izpod rodnega krova pregnani. Vsakemu bi se naj podelilo toliko zemlje, da bo na njej lahko živela kmečka družina. Poleg zemlje naj dobi gospodar novega doma še okrog 50.000 din brezobrestnega posojila, da bo mogel posestvo času primerno urediti. Brezobrestno posojilo bi se naj začelo vračati šele po preteku desetih let in bi se v bodočih desetih letih po obrokih v celoti vrnilo. Dokler se posojilo ne vrne, bi bil lastnik novega doma društvo ali ustanova, ki je dala sredstva za dom. Sredstva za dosego tega cilja Nakup zemljišč od prej imenovanih zasebnikov bi naj vršila javna oblastva, narodnoobrambne organizacije, denarni zavodi itd. Sredstva naj zbira tozadevna javna ustanova, katera bi skrbela tudi za pravilno naseljevanje in obdelovanje te ^emlje. V to svrho bi naj prispevali vsi, posebno oni z večjimi, stalnimi dohodki. Vsi naj pomagajo s tem, kar imajo odveč, ustvarjati nove kmečke domove, ki bi jih v Sloveniji potrebovali okrog 50.000, če bi hoteli preprečiti propast naše kmečke mladine, ki je hrbtenica naroda. Oni, ki stoje v ospredju naroda, naj začno misliti tudi na to. Zadeva se lahko izvede v okviru Kmetijske zbornice. Ni treba, da se začne z velikimi načrti, začne se naj po malem, enkrat se kupi tu, drugič drugje ali začeti je vendar treba! Ko bo začetek storjen, bo stvar tekla sama po sebi naprej. Pobožne želje, to ni izvedljivo — bo mogoče kdo rekel, ko bo to čital. Pa temu ni tako. Stvar je izvedljiva, samo prekomodni smo in premalo poguma imamo, da bi kaj napravili. Vse prepuščamo le božji volji in siučaju. Cvet naroda pa hira v tujini in za tuj dobiček. Naša delovna sila se troši po vsem svetu, doma pa otroci umirajo od lakote, jetike in radi drugih bolezni, ki so v zvezi s pomanjkanjem. Res, da se z navedenimi ukrepi ne bo vse rešilo. Toda zakaj bi ne storili, kar se storiti da! Veliko revščine in bede bo s tem odstranjene, poleg tega se bo pa še pomnožilo naše narodno bogastvo, dvignila se bo narodna zavest in ljubezen do domovine.