tl 263343 STRAN 2 BLIŽAJO SE GLASBENI TABORI Mladi glasbeniki in glasbeni ljubitelji se v poletnih mesecih radi odpravijo v delovno okolje glasbenih taborov, ki jih je v svetu vse več. Strokovna služba Glasbene mladine Slovenije v marcu in aprilu zbira podatke o vseh glasbenomladinskih taborih in jih objavlja v reviji ter o njih obvešča mlade glasbenike po Sloveniji, da bi kar najhitreje zvedeli o vsem, kar jih zanima. Do tiska te številke smo prejeli okvirni program dela le za mednarodni glasbeni tabor v Goržnjanu, zato objavljamo osnovne podatke o njem. Vse, ki vas letošnji tabori zanimajo, vabimo, da se sami oglasite pri strokovni službi Glasbene mladine Slovenije na Kersnikovi 4 v Ljubljani, kjer boste lahko sproti zvedeli novice o možnostih prijav. V Grožnjanu letos načrtujejo začetek tečajev že sredi junija. Od 14. do 29. junija bo tečaj violončela za nadarjene učence in dijake nižjih in srednjih glasbenih šol vodil ameriški čelist Michael Flaksman. Julija bo istrsko mestece spet polno zaživelo. Med 1. in 21. julijem bodo namreč vzporedno potekali tečaj harmonike (pod vodstvom Friedricha Lipsa iz' Sovjetske zveze, Elsbeth Moser iz Zvezne republike Nemčije in Lecha Puchnovvskega iz Poljske), mednarodni komorni orkester za dijake srednjih glasbenih šol in študente akademij (pod vodstvom Mladena Sedaka in Aleksandra Kalajdžiča iz Zagreba) ter tečaj jazza (ki ga bo vodila ista skupina jazzovskih glasbenikov kot lani — Boško Petrovič, Damir Dičič, Mario Mavrin, Šalih Sadikovič, Mladen Sedak-Benčič, Neven Frangešin Karlheinz Miklin). 24. julija se začno trije tečaji, ki trajajo do približno 10. avgusta: mojstrski tečaj violončela (pod vodstvom Dan "laŠafrana iz Sovjetske zveze), delavnica za izdelovanje glasbenih instrumentov (pod vodstvom Borisa Horvata) in pa orkester evropske unije glasbenih šol. V drugi polovici avgusta se obeta zelo zanimiv mojstrski tečaj flavte, ki ga bo vodil eden najsposobnejših flavtistov na svetu Karl Bernhard Sebon iz Zvezne republike Nemčije. Informacij o tečaju za animatorje v Grožnjanu zaenkrat še nimamo, prav gotovo pa bomo v aprilski številki lahko objavili dokončne podatke o delu tega tabora in še vseh drugih, v katere bi se lahko prijavili slovenski glasbeniki in animatorji. Fotografija LADO JAKŠA SRP — GLASBENO PODJETJE Srp o Srpu: »Parodija in svobodna improvizirana glasba sta naši osnovni značilnosti... Kaj? Politika. ..? Politika nas ne zanima...« Drugi o Srpu: »Srp? ... Politični kabaret, glasbeno gledališče, glasbeni performance, spektakel igre, parodije, mešanica moderne improvizacije, operete, akustike, jazza, klasike... politični miting...« Kaj vse so že naredili, kaj vse še nameravajo, kaj delajo ti »samohodci« slovenske glasbene scene? Pred osmimi leti so bili TOZD štirih glasbenikov, ki jim je bil vzor svobodni jazz in... Marko Brecelj. Danes so DO Srp, ki ima sedem stalnih individualnih poslovodnih organov in nekatere začasne delovne obrate za posebne naloge. Z razširitvijo DO (in Marka Breclja kot zunanjega svetnika, ki vpliva na mnenja, ne pa na odločitve podjetja) so začeli delovati kot »deklica za vse«: Srp dela. glasbo za gledališke predstave, televizijske oddaje, ima svoje koncerte in TV oddaje, sodeluje z dru-' gimi skupinami, pripravlja programe za otroke... In za vse te različne oblike delovanja (logično) potrebuje ljudi in glede na ustaljena pravila našega življenja so morali ustanoviti svoje podjetje. Srp ima trenutno 3 bobnarje, 2 saksofonista, 2 basista poleg vseh rednih delovnih glasbenih organov in dveh teatrskih mož v prvi fronti. V prvem planu skupine Srp pa so še vedno glasbene ambicije. In prav za izvedbo teh ima s trenutno zasedbo idealne možnosti: vzpostaviti ravnotežje »zajebancije«, govorjene parodije, deklamacije in petja z dovolj močno glasbeno platjo, ki naj bi zadovoljila vse poslušalce. Ali je Srp zopet v fazi presnavljanja — kot že vseh 8 let? Ne zopet! Kar naprej. In to presnavljanje ima namen skupino okrepiti, govorjene in pete primesi pa očistiti in razčistiti. Trenutno nimamo nikakršnih zadržkov pred tem — trudimo se vse ideje razširiti in jih pogumno postaviti v glasbo, izpostaviti enakovredno razmerje med besedili in glasbo. Sicer pa Srp napoveduje novo erotično ero. Ljubezenska tema, ki šele prihaja, je napoved za ndvo obdobje Srpa. Vedno znova napovedujejo nove poti, ki se jim odpirajo, STRAN 3 stalno iščejo novih izpovednih možnosti. Kakšen je bil Srp doslej? V začetku je bila kritičnost Kritične, 'ki je nastala spontano na enem od koncertov. Zavestna je nato postala v Domu Španskih borcev. Tako seje zavestno začelo graditi besedilo in se oblikovalo tako, kot je. Vendar besedila še zdaleč niso primarna (četudi se zavedam, da je prav besedilo tisto, ki pride najprej do ljudi in se jih oprime)! Zato je tudi pri večini komadov besedilo nepomembno, banalno (npr. pri reggae komadu Meni je moja mama rekla, pazi se unih, ki ti hočejo slabo... ali Moj oče je partizan, pravi: verjemte nam! itd.). Vse to pa postane bolj jasno skozi interpretacijo in se oblikuje skozi glasbo. Zato zame glasba sploh ne pomeni kulise, kot nam največkrat očitajo pisci, ampak je prav glasba zelo močen sestavni del celega delovanja. Glasba, ki nosi v sebi atonal-nost politike današnjega časa? Politika nas ne zanima. Sploh pa, jaz res ne vem, kaj je to politika. Besedila so le odraz časa in družbe, v kateri nastajajo. In ta čas in ta družba sta neresna, ni več prave odgovornosti, ne prave osebnosti (zame je to bil Tito!), ne pravega znanja, ki bi rešilo krizo te družbe. Vlada pa je do vseh teh stvari neresna. Kar naprej se prekladajo, enkrat je eden na enem področju, naslednji dan že na drugem itd. Kar naprej se prestavljajo, vsi samo kritizirajo, a od vsega tega — nič. In če kdo kaj »zafuša«, se stanje bistveno ne spremeni, kajti le redko koga resnično odstavijo. Tisti pa, ki hoče dobro, na vsem lepem izgine —tebi pa se čudno zdi, kam je potonil človek, ki vendar (zate) dobro misli. Vsa ta igra ljudi, ki stojijo med nami in nad nami, se jasno odraža tudi v naših besedilih. Še posebno v Bluesu, kjer se pogovarjamo s Titom, ki je le iluzija, 6sto teatrska, kot gledališki akt. Mogoče bi pa to resnično lahko imenovali politični miting? Parodija, ironija, kritičnost, elementi jazza, občasni klasični prijemi v Operi, punk v Bojih — kaos vsega možnega. Ali ne posegajo na preširoko področje? Ne, to je hec. Mi silahko to privoščimo — kot hec, jasno. Opera kaže naš odnos do svetovnonazorskih opredelitev, enako kot Blues, Dva prašiča iz Verone, Ferdinand (južnjaški ritmi, balkanski melos...). Pa ne mislimo, da smo toliko pametni, da vse to obvladamo in zato lahko tudi uporabljamo, ne, vse to je le hec, posredovan po srpovsko. Resno jemljemo samo improvizacijo, ki pa v zadnjem času niti ni več improvizacija, ampak postaja vedno bolj določena glasbena tema, kar je deloma škoda, vendarle pa je zaradi discipline v glasbi dobro. Opera —■ bodica čemu ali komu? Opera je nastala iz naših želja, da bi rešili opero. Mi bi bili to sposobni storiti, prevzeli bi celotno institucijo in bi jo poimenovali SRP (in ne več Opera) in v njej bi igrali srporete, ne več operete. Srporete, ha, ha, ha! To je seveda le ena od možnosti (Srpov in Opere), ob čemer bi se morali posvetiti samo temu in naštudirati vse Aide, Nabucce, Traviatte, Rigolet-te... seveda po srpovsko! Najbrž bi bilo kar zanimivo. Srp izvaja Nabuc-co.. (genialno) in vsi lepo oblečeni gospodje in gospe v ložah bi vstali in ploskali! In po srporeti bi odkorakali med rajo uprizorit Boje? Želel bi, da igramo ta punk komad, ker je nadaljevanje ideje komada Kritična. Le-ta je nastala kot ironija na pojav punka kot mode, v času, ko je vsaka druga skupina postala punk in svinjala vse, kar je bilo dobrega pri tem. Tako kot je Kritična nekaka ironija punka, ki je v prvem delu tudi •ostala kot ironija, pozneje pa povsem nekaj drugega, tako so Boji hoteli biti čisto ortodoksen, oster komad, udaren in oster po glasbeni plati ne zgolj po besedilu in to ravno zato, ker je šlo vse skupaj (punk!) »falit«! Pa ne zato, ker osebno vztrajam, da bi se vlekel v nedogled, tem- več zato, ker je s tem punk postal muha enodnevnica brez vsakršne kontinuitete. In tako so nekdanji punkerji postali popevkarji, popevkarji v slabem pomenu besede. Naučili so se igrati kitaro in bobnati in ugotovili, da je to sicer fino, ampak »noben me ne mara, ker sem majhen pa grd pa neumen« in bom sedaj raje lep in velik in pameten in še čeden in bom igral tehno pop. Čeprav nimam nič proti tehno popu. Tudi Srp ima en tehno pop komad Mi seveda tudi popevke delamo, doslej še ne dovolj dobre, pa jih nekoč bomo — in tako bomo iz Opere prišli v Opatijo, kjer bomo poleg srporet igrali tudi kakšno dobro popevko. Besede, besede, besede... kaj pa rezultati tega ustvarjanja? Na primer, snemanje plošče skupine Srp? Je že v prvem planu! Naša »plata« naj bi bila odraz živega nastopa in ne naštudiranih srporet ali opatijskih popevk. Poskušali bomo izkoristiti vse možnosti elektronike, studia, ritem bobnov idr. Ker so naši trenutni tozdi glasbenega podjetja še vedno na različnih nivojih in kot taki nujno potrebujejo močnejše glasbeno zaledje (»obrambo« po Maretovo), to je bas in boben, smo za okreitev povabili k sodelovanju na prvi plošči Srpov Rendlo in De Glerio, s čimer želimo okrepiti glasbeno plat. Ta postava še ni uigrana, tako kot je bila v Jaz nisem jaz I in Jaz nisem jaz II, skupaj pa smo že posneli glasbo za predstavo Vlak na domišljijo (songi — G. Lešnjak, aranžmaji — vsi člani Srpa), ki bo na sporedu 1.1.1985 (to je namreč zgodba o Dedku Mrazu). Trenutna zasedba Srpa, zbrana za snemanje plošče, čaka na odločilni 24. april 1984 — vstop v studio Tivoli (še ni gotovo!). In še novost plošče: Marko Brecelj in Ivo Volarič-Feo kot avtorja dveh besedil (Svuda ljudi, svuda zastave in Feova maturantska Vlak v dalj hiti, strojevodja spi, na tirih sama mlada kri). Tako že 8 let ti »samohodci« po slovenski glasbeni sceni, zdaj so, zdaj jih ni, nenadoma stopijo v prvo bojno črto in enako nenadoma izginejo. So Srp posebneži? Ne, to jih ne zanima! Sicer pa, kaj jje to biti posebnež? TATJANA GREGORIČ VEČERI Z MUZAMI — NASTOP PIANISTKE INGRID SILIČEVE Ingrid Silič je pianistka, ki nedvomno spada v vrh mlajše generacije. Žal v Ljubljani še nismo slišali ker so pač možnosti za afirmacijo nadobudnih glasbenikov vedno bolj omejene Kar je pokazala 10. marca na koncertu v Zemonu pri Vipavi petdesetim poslušalcem, je dovolj, da bi navdušilo tudi številnejšo publiko, vštevši »nikdar zadovoljne sladokusce.« Njen nastop sta odlikovali tehnična in prepričljiva interpretativna izdelanost, predvsem pa predanost glasbi, ki jo je igrala.. Pianistka išče svojo glasbeno identiteto v prefinjenih muzikalnih povezavah in preobratih, vedno izhajajočih iz pozornosti do širše oblikovne gradnje, iz spoštljivosti do najbolj intimnih skladateljskih sugestij in čisto muzikalnega utripa, kar se je kazalo v izvajanju Mozartove, Mendelssoh-nove, Skrjabinove, Debussijeve, Mokranjčeve in Humarjeve skladbe. Nikjer ji ni zmanjkalo intenzitete, vsaki skladbi je vdihnila svojevrstno živost. O tako inventivni poustvar-' jalki z izvrstnim smislom za prenašanje svojega doživljanja v glasbo in poslušalca je pravzaprav težko reči kaj kritičnega, saj meje njeno igranje tolikanj ganilo, da ne rečem navduši- lo, da imam samo »programsko« pripombo: Mokranjčevi Odjeci so predstavljali edino nevarnost, da bi koncertni večer malo zvodenel. Zdi se mi, da je skladba nekoliko preveč razvlečena, sploh pa, ker je bila postavljena med Skrjabina in Debus-sija in je bila zalo lirična, barvita zvokovna plat koncerta preveč poudarjena, zato sem pogrešala izrazitejših kontrastov. MIRJAM ŽGAVEC VLADIMIR KOVAČIČ: UMETNOST — GLASBA IN LITERATURA Vladimirja Kovačiča kot pisatelja zelo dobro poznamo. Svojim novelam Tvoji obrazi (1977), Bele noči in nekoliko črni dnevi (1979) je pridružil še roman Pregrada, ki je pravkar ODMEVI izšel pri mariborski založbi Obzorja, letos pa namerava izdati še Življenje v glavi. Toda proza je samo ena plat Kovačičevega umetniškega ustvarjanja. Druga je glasba. Kaže, da je glasbenik, ki je sicer nekaj časa miroval, prišel na dan. Kovačičev koncert v Viteški dvorani je bil že drugi v letošnji koncertni j sezoni. Umetnika je predstavil Herman Vogel z besedami: »... v njem delujeta glasbenik in pisatelj in njegovo delo nam dokazuje, da sta oba na visoki umetniški ravni...«. Že s prvo točko — Vivaldijevo Sonato v e-molu sta Vladimir Kovačič in Nedka Petkova ustvarila posebno ozračje. Sama dvorana, razstavljene knjige, prazen okvir kot dekoracija so kazali, da sta se intimno srečala poezija in glasba. Žal se je ta vzpostavljena intimnost podrla najprej z intermezzom Hermana Vogla, ki naj bi predstavil Kovačičevo literarno delo (bolj je šlo za reklamo založbe Obzorja), nato pa še Vladimir Kovačič z nekoliko ponesrečeno izbrano solistično točko: Bachovo Suito v C-duru. Herman Vogel je prebral nekaj odlomkov iz še neobjavljene knjige Muren v ušesu. V Bachovi Sonati v g-molu staee čelist in pianistka odlikovala z izredno usklajeno, ubrano igro, predvsem v drugem stavku. Po pavzi pa se je šele razcvetel pravi večer v smislu: poezija in glasba, zahvaljujoč Borisu A . Novaku z odlomki iz 1001 stiha in zak- ljučni Franceauerjevi Sonati v e-molu, ki je obudila spomin na čas »romantičnih salonov«, kjer so muzicirali in prebirali poezijo. Vladimir Kovačič je, kot da hoče doponiti svoj portret, prebral še odlomek iz Pregrade. Umetnikova podoba je izpolnila prazen ovkir na steni. C. B. DVAKRAT KOMORNO: KONCERT KLARINETISTA ERNESTA AČKUNA IN PIANISTA JURIČE MURAIJA Takoj po vstopu v dvorano je bilo očitno, da je bilo temu koncertu posvečene premalo propagande, saj je v okrogli dvorani z izvajalci in tehničnem osebjem bilo vsega skupaj trideset ljudi. Morda je bil to tudi eden od vzrokov, da je koncert izzvenel še najbolj kot zasebno muziciranje dveh mojstrov, ki pa se ob pomanjkanju motivacije nista popolnoma prepustila izvedbi. Oba glasbenika sta pokazala rutino in tehnično znanje, posebej to velja za klarinetista, čeprav tudi pianistove vloge ne smemo podcenjevati. Program je bil zanimivo izbran. Od Brahmasove Sonate za klarinet in klavir v f-molu op. 120 št. 1, ki jima je nudila skoraj neomejene možnosti za iskreno muziciranje pa prek We-brovega Grand Duo Concertante, Widorjeve Introdukcije in rondoja do Cahuzacovih Variacij na ljudsko temo. Ačkun sam je izvedel še Tri skladbe Igorja Stravinskega za klarinet solo in Pesem za klarinet solo našega skladatelja Vasilija Mokranj-ca. Tri skladbe I. Stravinskega iz leta 1918 so po zgradbi zelo zanimive in izvajalsko zahtevne, v njih prevladujejo zamotane ritmične strukture. Omeniti velja tudi manj znane Variacije na ljudsko temo francoskega klarinetista in sklatelja Jeana Louisa Baptista Cahuzaca (1880—1960), ki so ljubka in zanimiva skladba — kompozicijsko enostavna, logično grajena, vendar pa tehnično izredno zahtevna. Izvajalca sta se občasno ritmično razhajala, za koncert v celoti pa velja, da tudi tiste maloštevilne publike, ki ju je prišla poslušat, Murai in Ačkun nista uspela popolnoma prepričati. TOMAŽ RAUCH POGOVOR S TRIOM Na letošnjem XIII. tekmovanju slovenskih učencev in študentov glasbe je tekmoval tudi klavirski trio s Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, ki ga sestavljajo violinistka TATJANA LIPOVŠEK (pravkar je diplomirala v razredu profesorja Cirila Veroneka in jeseni odhaja na študij v Koln), pianistke NATAŠA HOMAR, (učenka profesorice Jelke Suhadol-nikove) in čelist PAVEL RAKAR (učenec profesorja Matije Lorenza). Glasbene šole se zadnja leta vse več ukvarjajo s skupinskim muziciranjem, še posebej pa se komorni glasbi na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani posveča profesor TOMAŽ LORENZ. Ko so si mladi glasbeniki in njihov mentor nekoliko oddahnili pd napetosti tekmovanja, na katerem so si prislužili odličen rezultat 98 točk in s Vladimir Kovačič STRAN 4 bala, da živi preveč »v oblakih«, da bi to sploh hotela sprejeti. Pa je rada sprejela, kajti prav enako zamisel o triu je imel tudi mentor profesor Lorenz, ki je opazil vse tri nadarjene glasbenike in jih sklenil združiti v ansambel. Začeli so skupaj vaditi — seveda šele v začetku tega šolskega leta — in do tekmovanja v marcu so imenitno naštudirali precejšen program. Kaj pomeni samo pol leta vaj za izdelavo programa komorne skupine, je najbrž vsakomur jasno. Skupna igra zahteva izenačeno in obenem visoko raven tehničnega in muzikalnega poustvarjanja, uigranost, medsebojno poznavanje— kar vse zahteva veliko časa. Zato je prav nevejetno, da lahko po nekaj mesecih skupnega igranja trije mladi glasbeniki muzicirajo tako zrelo in izenačeno kot Tatjana, Nataša in Pavle. Na tekmovanje jih je prijavil mentor in dobra volja na njihovih obrazih kaže, da jim truda še malo ni žal. Prej bi lahko rekli, da se jim bo tožilo po skupnih vajah, ko bo Tatjana odšla na tuje. Pred tem pa jih čaka še precej dela. Trio se bo kot ena najbolje uvrščenih skupin na slovenskem tekmovanju udeležil zveznega tekmovanja v Prištini konec aprila, najbrž pa ga čakajo še drugi nastopi, preden se razide. Profesor Lorenz pravi, da dvomi, da bo kot mentor komornega muziciranja lahko še kdaj sestvil tako muzikalen in sposoben trio, kot je ta. Poleg vseh kvalitet, ki odlikujejo ta mladi ansambel, omenimo za sklep še to, da imenitnemu in izenačenemu tonu godal botrujeta odlična instrumenta, ki ju je izdelal ljubljanski glasbenik in izdelovalec godal Vilim Demšar. O njem pa bomo obširneje pisali v prihodnji številki. KAJA ŠIVIC Fotografija: LADO JAKŠA Srca melodije ne moremo nikoli zapisati na papir. Pablo Casals (1876—1973) Tonalnost je naravna sila prav tako kot težnost. 'Paul Hindemith (1895—1963) GM MARIBOR Glasbena mladina Maribor tudi v. . tej sezoni omejuje svoje delo v glav- ■: nem na posredovanje koncertov in drugih prireditev za mlade. Letošnji program obsega številne prireditve za abonma in tudi za izven. V šolskem letu 1983-84 je bil razpisan takle gledališki in koncertni program: v SNG — opera V. Parme Urh, grof celjski, balet K. Cipcija Pohujianje v dolini in drama A. Makajonka Trčeni apostol; v Unionski dvorani — Simfonični koncert, Scanaka kantata in Folklorna skupina France Marolt. V program so vključili tudi več koncertov, balet in glasbeni film, ki so šolam na voljo izven abonmaja. Prireditve v SNG so že stekle oz. še naprej tečejo. Od koncertnega programa so mladi že imeli tri predstave Scenske kantate; Bachovo Kantato o kavi in Telemannovega Šofhika so izvajali: zmanjšana zasedba Mladinskega pevskega zbora, trije solisti, (Bilikova, Lotrič, Baronik), člani Opere SNG ter člani opernega orkestra (dve violini, viola, violončelo, kontrabas in flavta), na čembalo je igral in hkrati vodil izvedbo dirigent SNG Simon Robinson. Vsi sodelujoči — pevci in instrumentalisti — so nastopali v gledaliških kostumih. £ w Decembra je bil tudtdftvi simfo-nični koncert orkestra SNG Maribor, v marcu so program ponovili že osmič, vedno v polni Unionski dvorani. Več o teh koncertih bomo poročali pozneje. Ker je letos v programu GM kviz na temo slovenska ljudska glasba, so v Mariboru vključili v abonma tudi folklorni ansambel France Marolt iz Ljubljane. Izven abonmajskega programa pa so do danes bili realizirani trije koncertni programi, vsak po dvakrat. Najprej je ansambel Zagrebških solistov po daiočnem festivalu ponovil svoj celotni baročni koncert. Za zagrebškimi umetniki je gostoval ženski klavirski trio Hartley iz Anglije; mlade Angležinje so izvajale dela od baroka prek romantike do Debussy-ja. Decembra je pel Mariborski oktet, redni gost GM, pod umetniškim vodstvom Branka Rajštra. Vse naštete prireditve so poslušali poleg učencev mariborskih osnovnih in srednjih šol tudi mladi iz drugih krajev severovzhodne Slovenije, ki tem I. nagrado, smo jih povprašali, kako taka komorna skupina na šoli nastane. V 3. in 4. letniku srednje glasbene šole je komorno muziciranje obvezno. Profesor Lorenz, ki ima dober pregled nad mladimi godalci, saj je teh v primerjavi z drugimi skupinami glasbil zelo malo, skuša nadarjene in sposobne učence godal pritegniti v komorne skupine že prej, v nižjih razredih. Zato pa je veliko kitaristov in kar preveč pianistov. Kako potemtakem učence razporediti v skupine, je delo mentorja. Nastanku tega tria, ki pravi, da mu je profesor Lorenz »oče«, je botro- ODMEVI Glasba je aritmetika zvokov, kakor je optika geometrija luči. Claude Debussy (1862—1918) valo več srečnih okoliščin. Čelist Pavle je bil poleti v grožnjanskem poletnem glasbenem taboru v tečaju Michaela Flaksmana, ob istem času pa je v tečaju čembala v Grožnjanu sodelovala pianistka Nataša, in takole »za hec« sta se pogovarjala, da bi začela skupaj igrati in skušala pritegniti še kakšnega violinista, na primer Tatjano, za katero pa sta se STRAN 5 Fotografiral: BOŽIDAR DOLENC so vključeni v GM Maribor. Hvalevredno je, da letos niso čakali s prireditvami do konca šolskega leta. Mariborski operni orkester vsako leto nastopa tudi za GM; letos so pripravili lep in poučen spored, ki ga še niso izvajali. Tokrat je mladi angleški dirigent Simon Robinson mladim želel predstaviti delo svojega rojaka, znanega angleškega skladatelja Benjamina Brittna Vodič po orkestru (besedilo je brala članica drame Anica Veble). Z uverturo P. I. Čaj- 1 kovskega Romeo in Julija $o se mladi poslušalci srečali v živo z velikim simfoničnim orkestrom (mnogi izmed njih prvič). Orkester je pod vodstvom S. Robinsona, dirigenta SNG Maribor, zelo dobro opravil svojo nalogo. Mladi Anglež je, čeprav prvič za dirigentskim pultom simfoničnega orkestra, naredil zelo dober vtis: izvajalce vodi zanesljivo, z mladostnim zanosom, temperamentno in hkrati lahkotno, njegove kretnje so uglajene, jasne. Če bi mladi poslušalci sledili izvajanju bolj disciplinirano, bi prav gotovo imeli več od koncerta. Ne vem, kako se obnašajo dijaki na mladinskih koncertih v drugih krajih. V naši Unionski dvorani ni vedno tako, kot bi pričakovali. Nekateri se že v začetku koncerta začno brezobzirno sprehajati po dvorani, odhajajo domov in pri tem puščajo odprta vrata, se glasno pogovarjajo in podobno. To seveda ne velja za vse šole, učenci nekaterih šol so bolj disciplinirani. Mladinski koncerti v Unionu so med 12. in 14. uro, tako gredo učenci iz šole naravnost na koncert in jim odpade najmanj pouka. Na vseh mariborskih srednjih šolah pa je veliko »vozačev«, ki hitijo domov; zakaj jih ne napotijo v zadnje vrste dvorane, od koder bi lahko z manj hrupa predčasno zapustili dvorano? Morda pa čas med 12. in 14. uro le ni najbolj primeren? Učitelji sicer so v dvorani, nismo pa opazili, da bi kdo izmed njih skrbel za red. Ravnateljica Glasbene mladine Maribor pravi, da za druge dejavnosti nimajo na voljo nobenih sredstev; ( nepotešena je npr. njihova želja po oživljanju klubske dejavnosti na nekaterih šolah. MIRA MRACSEK Glasba je mit notranjega življenja. Suzanne Langer (r. 1895) STRAN 6 koncertni oder. Tudi ECM prebliski niso prešli nivoja žvečenja najblj dolgočasnih klišejev te godbe: kvazi zatopljenost, vznesenost, ki se utaplja v odmevih, vse to jih je že približevalo celo najbolj sterilnim poljanam simfo rock nirvanizma. Pri tem je imel sam nastop dva dela. Njegov drugi, baletna godba, je bil na trenutke manj pompozen, bolj prečiščen in prepričljiv, a kaj ko so se ti izgubili v enournem časovnem nategovanju in dolgoveznosti. Pa naj mi večina dvorane v Cankarjevem domu oprosti. Prežvekovanje Art Zoyda je precej bolj zavzeto doživela od mene. Očitno ga je že pred koncertom postavila na piedestal in ga potem častila v varnih višavah. pbč PISANE BARVE S KUBE Na velikem odru Cankarjevega doma v Ljubljani se nam je ravno za 8. marec predstavil Kubanski državni folklorni ansambel, ki šteje 54 članov. V skoraj triurni predstavi smo si lahko ogledali plese in prisluhnili ritmom in melodijam, ki so nastali in bili gojeni pod vročim tropskim podnebjem pod vplivom španske in afriške kulture. Ansambel je bil ustanovljen leta 1962, s svojim delom pa ohranja in predstavlja ljudsko glasbeno in plesno izročilo. Rodno Kubo predstavlja kot deželo, v kateri sta se pod vročim soncem zlili španska in afriška kultura v svojevrstno celoto in izraz. Predstava se je začela s prikazom sodobne kubanske mode, v kateri prevladuje predvsem bela barva v kombinacijami s čipkami. Na drugi strani pa so prisotne zelo žive, pisane barve in udobni modeli širokih linij, kar je razumljivo za vroče kubansko podnebje. V plesnem delu so se plesalci najprej predstavili v manjših skupinah v različnih kostumih, za ženska krila je bilo značilno, da so bila na robu nazobčana. Ples deklet v belih oblekah z rutami je po svoji melodiki malo spominjal na andsko narodno glasbo. Sodelovali so tudi fantje z ostrogami Sledil je svatbeni ples, ki gaje prekinil nastop štirih ptic. Te so na presenetljiv način dokazovale, da so ravno tako živa bitja kot človek in imajo pravico do življenja. ODMEVI ART ZOYD so vnaprej posneti sodobni disko ritmi. Prav s tem so namreč osiromašili odrsko predstavitev, saj bi izvedba teh partov v živo dosti bolj prispevala h komunikaciji med nastopajočimi. Tudi preglasno posredovanje dogodka polnemu avditoriju ni prispevalo k ugodnemu vtisu, saj so inštrumenti v kulminacijah (ki so sicer zavzele večji del nastopa) postali preveč nerazpoznavni. V vseh štirih skladbah je poslušalec lahko večinoma vnaprej predvidel razvoj oblikovanja zvoka, kar je samo po sebi pravzaprav odlika, ki pa jo lahko dosežejo le redki ustvarjalci. Art Zoydu se to ni posrečilo, smer je namreč vedno spreminjal v tistih trenutkih, ko zasnova ali pa že nadgradnja še ni bila povsem utemeljena. Sicer pa jim« je le izrazita drugačnost omogočila nastop v našem osrednjem kulturnem hramu. FILIBERT OMAN Tokratni nastop Art Zoyda je pomenil prej karikaturo kot pa novo potrditev njegovega starega glasbenega koncepta. Povezovanje elementov, pobranih iz povprečnemu potrošniku pop kulture odtujene, a hkrati kultne zgodovine evropske resne glasbe, ECM jazza in ljudske glasbe, da lahko prav zanimive rezultate. A kaj, ko so Art Zoyd trenutno pravi »promašeni slučaj«. Namesto elementov »klasike« nam ponudijo njihovo vulgarizacijo. Tako napihnjenega in praznega poigravanja s kvazi romantičnimi klišeji že dolgo nisem slišal. Kvazi dramatičnost Art Zoyda bi precej prej sodila v kakšno tretjerazredno opero ali pa filmsko melodramo, nikakor pa ne na V LJUBLJANI Zadnji večer letošnje koledarske zime smo v srednji dvorani Cankarjevega doma poslušali celovečerni koncert francoske skupine Art Zoyd, nekoč ene od vodilnih predstavnic evropskega tako imenovanega rocka v opoziciji. Če je že njihov zagrebški nastopi naletel na nadvse ugodne odmeve pri tamkajšnji kritiki, ki jih je tokrat srečala prvič, pa lahko za ljubljanski nastop trdimo, da je gostujoči kvintet bolj razočaral kot ne, saj imamo v mnogo boljšem spominu njihova nastopa na festivalih RIO pred dvema in še bolj pred štirimi leti. Muzikanti, ki so »zrasli« na rock n rollu, so svoje sedanje delovanje vkoreninili na nekatere prispevke francoske zasedbe Magma in nemškega Fausta, vendar pa v njihovem delu zdaj prevladujejo vplivi klasične glasbe. To je najbolj očitno v težišču njihove glasbe, ki ga tvorita dve električni yamaha imitaciji velikih koncertnih klavirjev pod prsti Patricie Dallio in Thierryja Zaboitzef-fa. Saksofonist Didier Pietton in trobentač Jean-Pierre Soarez sta v celotnem zvoku igrala dokaj podrejeno vlogo, ki je prevečkrat spominjala na »ECM prijeme«/ izjema so bile redke modulacije zvoka trobente prek magnetofona na odru. Multiinstru-metalist (el. bas, čelo, vokal, klaviature, manipulacija trakov) Gerard Hourbett je z nekaterimi aplikacijami basa uspešno pariral klaviaturisto-ma. Kot vokalist sicer ni pokazal ničesar, kar bi zaslužilo pohvalo, posebno poglavje v glasbi Art Zoyd pa ODMEVI Zanimiv je bil ples sužnjev, črncev, ki so prikazovali boj za osebno svobodo, plesalci so zelo doživeto izžarevali voljo in željo sužnjev po osvoboditvi. Zelo je pritegnil ples sprehajalcev v elegantnih belih oblekah ob nežnih melodijah, sledil pa je ples deklet s pahljačami in obrinjali. Lirična narodna pesem je bila predstavljena kot kanon več skupin po tri dekleta. Verjetno je bila najbolj učinkovita točka večera ples s coklami. Nastopili so fantje v pisanih srajcah in s klobuki, izredno so pritegnili s potrkavanjem cokel. Za konec so nam predstavili kar majhen karneval v pisanih kostumih. Plesalci so se izmenjavali v različnih vlogah, na primer kot zapeljevalci, ali poulični prodajalci, ki vzbujajo pozornost s kriki in pisanimi barvami. Za konec se nam je predstavil celoten karnevalski sprevod, najbolj pa je navdušil plesalec na hoduljah, ki je popolnoma enakovredno sodeloval v plesu ostalih. Večer’ se je končal z bučpim ritmom rumbe, ki je nastala ob prihodu sužnjev. Edina pomanjkljivost večera je bila, da se je začel z zamudo in se zato tudi zavlekel v pozne večerne ure. Organizatorju pa očitek, da gledalcem ni bil na voljo niti najmanjši program v pisani obliki, ki bi jih seznanil z zgodovino in izvorom posameznih plesov in pesmi. LEONIDA LEBAR NASTOP MAXA ROACHA V LJUBLJANI * Razveseljili smo se ob novici, da se nam po dolgem času zopet obeta jazzovski dogodek. Tokrat se nam je predstavil Max Roach s svojim kvartetom, v katerem so še Odean Pope, Tyron Brown ter Cecil Bridgevvater., To je Roacheva "Stalna« zasedba, ki je z izjemo Tyrona Brovvna (električni bas) spremljala Maxa Roacha tudi lani poleti na evropski turneji. Kaj nam je nudil koncert? V dveh besedah: nič posebnega. , Ne glede na to, da bi se tu kak čustven ljubitelj jazza obregnil, češ saj je Roach pač tak vršiček v svetu jazz glasbe, da v kvaliteti njegovega nastopa ne moremo dvomiti, se mi zdi, da je bil Roachev nastop v Cankarjevem domu — najmileje rečeno — zelo bled. Srečnež, ki qa je imel pri- STRAN 7 liko v živo slišati že kdaj prej, se bo pač strinjal z mojim mnenjem. Kot da to ni bil koncert za publiko, temveč nekakšna mešanica neizrazitega in nemotiviranega igranja, ki je sicer imelo solidno zunanjo podobo, (kak večji spodrsljaj se tako izkušenim glasbenikom pač ne more primeriti), vendar je bila medla. Podoba je bilo, kot da so glasbeniki vsak zase izvrstni, a se kljub temu niso čisto uigrali. Posebej vsiljiv pa je bil električno ojačan bas, kateremu se je poznal funkovski nadih, kar pa je marsikdaj preizrazito sililo v ospredje. Še najbolje seje ujel z Odeanom Popeom, ki je menda Tyrona Brovvna tudi priporočil Maxu Roac-hu. Solistični vložki Odeana Popea so tudi sicer precej izrazito posegali v smer koncepta tria Odeana Popea, soli Roacha in Bridgevvaterja pa so bili tehnično in čutno skrajno izpeljani, kljub temu pa ne prodorno izvirni. Tako igranje lahko manj zahtevno publiko, kakršne smo pri nas v si- , ceršnjih jazzovskih dogodkih kar navajeni, kaj kmalu spelje stran od resničnega »dogajanja«. V dodatku je Roach zaigral še skoraj obvezen del repertoarja SIX BITE BLUES, pri katerem Cecil Bridgevvater navduši s trobljenjem v dlani. Kot je ob takih zapisih navada, naj rečemo še nekaj o ustreznosti Cankarjeve velike dvorane za organizacijo jazzovskih koncertov. Kot nam je na začetku koncerta napovedal Stane Sušnik, se nam letos v veliki dvorani Cankarjevega doma obeta tudi Jazz festival. Rahel nemir, ki ga je ta izjava povzročila med ljubljansko »JAZZY« publiko, se mi zdi utemeljen. Rad verjamem, da si vsakdo od odgovornih prizadeva, da bi se Križanke kot enkraten am-bient za jazzovski festival ohranile. Rad verjamem, da je organizacija še enega festivala v Križankah težko uresničljiva. Težko pa si predstavljam, kje v KDIC bodo lahko točili zadosti piva in drugih alkoholnih ter brezalkoholnih pijač, ki pri nas tako uspešno dopolnjujejo glasbeni užitek. Poleg tega bo potrebno nekje v spodnji ali zgornji sprejemni dvorani namestiti tudi nekaj »čevapčičarjev«. Komur se take zahteve zde pretirane in meni, da bodo obiskovalci bodočih jazz koncertov tako stoično pogledovali k stokrat premajhnemu šanku Emona v sprejemnici Cankarjevega doma, kot se je to dogajalo ob koncertu Maxa Roacha, mu lahko povem, da verjetno tako stoične publike pri nas še m. JAKA FURST ERIC BURDON V LJUBLJANI Poceni in spregledljiva reklama že ni obetala nič dobrega — Mr House of the Rising Sun — the Animals. Še ena razvpita legenda rocka torej. Eric Burdon in Animals so sicer zasloveli z verzijo omenjene tradicionalne pesmi, ki jo je obudil v življenje neki ameriški folk pevec v začetku šestdesetih let, njemu pa ga je »ukradel« Robert Zimmerman in ga v svoji verziji izdal na svoji prvi veliki plošči. Animals so s to skladbo zasloveli tudi zaradi odličnega aranž-mana Alana Pricea na orglah in pa seveda zaradi sugestivnega glasu Eriča Burdona. Zgodovina Animal-sov in Burdonova pot sta znani; lani, v vsesplošni evforiji nostalgičnega ponovnega formiranja posameznih rock skupin šestdesetih let in ob seriji koncertov v Marquee klubu v Londonu, pa so se ponovno, tretjič v zgodovini, zbrali tudi originalni, sicer že ostareli, pa še vedno čili in zdravi The Animals ter odigrali nekaj razprodanih koncertov. Eric Burdon pa je nadaljeval s svojo spremljevalno skupino, zbrano okoli klaviaturista Zoota Moneya. Pot ga je zanesle tudi v Jugoslavijo, Cankarjev dom j a je nastopu dal zgodovinsko pome nb-nost, kar je seveda v njegovi na\ adi. Po dolgem času je bil koncert voji legendarnosti navkljub celo nekaj vreden. Eric Burdon in njegovi so igrali kar dobri dve uri skupaj, vključno z dvema ali tremi dodatki, ki jih je zahtevalo razigrano občinstvo v polni veliki tivolski dvorani. Prvo in osrednje vprašanje je seveda bilo, kako bo Burdon zapolnil čas do zadnjega bisa, oz. do izvedbe skladbe House of the Rising Sun, saj je bilo jasno, da občinstvo čaka samo ta komad, ostalo je bila samo obvezna procedura, ki se pri tovrstnih dogodkih zahteva. No, ta problem je Burdon kar solidno rešil, pri tem pa mu je pomagala izvrstna spremljevalna skupina. Že Animals so bili znani predvsem po odličnih verzijah znanih ali standardnih komadov, ustvarjalnost zanje ni bila značilna. Tega tudi od Burdona ni bilo mogoče pričakovati, zato mu je bilo treba le izbrati čim zanimivejše, po možnosti celo čimmanj izrabljene, vendar dovolj zanimive komade, in jih čimbolje oz. čim bolj zanimivo izvesti. Repertoar je bil zato sestavljen iz nekaj klasičnih pesmi: med njimi jih je bilo nekaj iz repertoarja Animalsov (Misunderstood, We Gotta Get Out of This Plače, Tobacco Road itd), pa ena Springstee-nova — the Factory, River Deep, Mountain High Ikea in Tine Turner, celo en reggae komad, Third VVorld in Ninetysix degres in the Shade itd. Burdon s svojim počenim in utrujenim glasom pač ni več to, kar je bil, v ne čisto treznem stanju pa je pel še nekoliko teže. Začetek koncerta je bil presenetljivo razgiban, v nasprotju s pričakovano mlačnostjo spremljevalna skupina tudi ni samo rutinirano spremljala svojega pevca, temveč je z raznimi inventivnimi vpadi pestrila nastop. Srednji del koncerta je bil bolj umirjen, razvlečen, da ne rečem Eric Burdon Fotografiral: BOŽIDAR DOLENC ODMEVI Slovenska gruda dolgočasen, na koncu pa so se glasbeniki spet nekoliko zapodili, vse v imenu rock and roli zabave, kot je Burdon tako rad pokomentiral. Konec je bil eno samo rajanje in preigravanje, vključno s pričakovano klavrno, pa kljub temu ekstatično sprejeto verzijo Hiše vzhajajočega sonca. Koncert je bil manjše presenečenje, saj so Burdon in njegovi uspehi v nastop vnesli vsaj nekaj »žuraškega občutja«, kar večini »rock legend« v Ljubljani nikakor ni uspelo MILKO POŠTRAK GLASBENO PLATNO BEŽIGRAJSKE GALERIJE Različne so poti praznovanja slovenskega kulturnega praznika. Različna praznovanja — če je praznovanje kulture v slovenskem prostoru še potrebno in vmestno. V občini Bežigrad so se dogovorili za nekoliko neobičajno varianto praznovanja; sredstva, namenjena Prešernovemu dnevu — slovenskemu kulturnemu prazniku, so uporabili za zanimive štiri-dnevne dogodke v Bežigrajski galeriji. V komornem galerijskem ambientu se je glasba Slovenske grude in Dobre volje spojila s platni Rudija Gorjupa in ustvarila prijetno atmosfero zbli-žanja nastopajočih in publike. Prav ta prostorska »stiska« je namreč prispevala k enkratnemu, danes prav gotovo zelo pogrešanemu, podoživljanju umetnosti. Vračanje v intimne, komorno sprejemanje umetniških reprodukcij je v Bežigrajski galeriji zelo očitno uspelo. V prvem večeru je nastopila skupina Dobra volja (Edi Stefančič-kitara, kontrabas, violina, Andrej Tro-bentar-kitara, glas, Matjaž Wein-gerl-flavta, tolkala). Z improvizirano igro na najrazličnejše instrumente neklasičnega tipa (sami izdelali ali dobili v naravi) so 'pokazali na različna glasbena hotenja, ki so se s predhodno domeno združila v trenutni glasbeni izpovedi. Spontano, preprosto in doživeto podajanje glasbe se je zelo približalo vzhodnjaškim melosom — a v tej glasbeni igri nikakor ne smemo iskati primerjav, strokovnih ocen, prepustiti se moramo sami glasbi in odmisliti predsodke o morali poslušanja, doživljanja in obnašanja. 'STRAN 8 glasbe, ki je bila izvajana nakoncer-tu, vendar pa tudi za tako glasbo obstajajo kriteriji, ki se jim mora podrejati. V prvem delu koncerta je nastopila skupina Pepel in kri, ki obstaja (bolje rečeno: naj bi obstajala) že polnih deset let — z mnogimi spremembami v zasedbi. Program so dobro izvajali, motilo je le Pestnerjevo preveč ambiciozno soliranje. Celo Meta Močnik, ki je sicer tudi nastopila kot solistka, in to ne le enkrat, je ostala v primerjavi z njim v ozadju. Program prvega dela je bil sestavljen iz zimzelenih melodij (Feelings, Chanson d amour,...) in nekaterih (večinoma starejših) uspešnic ansambla (Enakonočje, Najbo Baby...). V drugem delu koncerta je nastopila »zvezda večera« Tereza Kesovi-ja, vendar zelo bledo. Očitno je bilo (kar je ob koncu koncerta tudi sama priznala), da ni bila v formi. Njeno izvajanje ni bilo na visoki ravni, zato pa je bil program toliko bolj ambiciozno zbran. Tereza je pela v vseh jezikih, ki jih (najbrž) zna. Seveda tudi njena flavta ni manjkala. Zaigrala nam je neprepričljivo priredbo (ob spremljavi klavirja) drugega stavka iz Rodrigovega Concerta de Aranjuez. Potem je zapela tudi (tokrat ob spremljavi orkestra) Verdijev Zbor sužnjev iz opere Nabucco, ki pa je bil vendarle prepričljivejši od njenega flavtističnega nastopa. Člani skupine Pepel in kri so bili v drugem delu Terezini spremljevalci in v tej vlogi so se zelo slabo izkazali. Nenatančnost v intonaciji, neizrav-nanost v glasovih — to so bile njihove glavne odlike, zelo podobno, če že ne enako pa lahko trdimo tudi o Terezini (vsaj glede intonacije). Včasih pa so se »spremljevalci« dobesedno »izgubili«. Program je bil zelo raznolik, morda celo preveč. Vendar pa vse naštete pomanjkljivosti publike očitno niso motile. V večini so bili pristaši Terezinega petja, ki pa niso ravno kritično spremljali njenega nastopa. Vsekakor je svojo vlogo najbolje opravil Revijski orkester RTV Ljubljana pod vodstvom J. Privška s solisti, ki je igral — kot smo že vajeni — profesionalno. Ozvočenje je bilo v glavnem dobro, le včasih je bilo besedilo deloma nerazumljivo. Koncert je snemala tudi TV. TOMAŽ RAUCH Drugi večer je prinesel povsem drugačno komorno glasbeno izpoved. Slovenska gruda ( Darja Švaj-ger-glas, Andrej Tomšič-kitara, mandolina, piščali, glas, Vlado Vad-Ija-glas, mandolina, kitara ter Jože Zupan-pripoved) je s svojim koncertom predstavila svojstveno obdelavo slovenskih ljudskih pesmi, ki bi mu lahko včasih očitali prevzemanje angleških folk songov. Sicer pa je prednost te skupine treh »gojencev« naše ljudske pesmi v izvirnem, čistem glasu Darje Švajger. Naštudirano interpretiranje ljudske pesmi, želja po ohranitvi že znanih glasbenih prijemov, in ohranitvi ljudskega izročila — vse to Slovenska gruda goji dovršeno in precizno, mogoče celo preveč strogo. Prav v tej nestro-gosti je bil namreč čas prvega večera z Dobro voljo, kjer se je poslušalec lahko vživel v vlogo »soigralca« in se je celoten dogodek zelo približal happeningu. Tretji večer dogodkov v Bežigrajski galeriji je predstavil filme Žareta Lužnika (Beg, Gostilna, Ljubezen). Napovedani četrti večer, avtorski koncert Bora Turela pa je na žalost odpadel. Predstavitev Bora Turela ob sodelovanju Aleša Kacjana, Vladimirja Kovačiča in Tomaža Severja bi glede na napovedani program najbrž prinesla tretjo glasbeno izpoved, ki bi zaokrožila »sliko glasbene razstave« v Bežigrajski galeriji. TATJANA GREGORIČ Fotografiral: BOŽIDAR DOLENC KONCERT TEREZE KESOVIJE IN ANSAMBLA PEPEL IN KRI Čeprav od koncerta nisem veliko pričakoval, pa ta tudi še manjših pričakovanj ne bi zadovoljil. Priznati moram, da nisem ravno pristaš zvrsti Matjaž VVeingerl, Andrej Trobentar in Edi Stefančič V SOVJETSKO ZVEZO NAMESTO V SARAJEVO Sredi januarja pošlje moskoteki Goskoncert našemu Festivalu teleks: »Skripač Lorenz gostuje pri nas od 15. do 25. februarja. Koncerti: Rjazan — Volgograd — Elista — Astrahan z našim pianistom.« Ker pride vest zelo nepričakovano, odgovorimo: »Violinist Lorenz bi želel gostovati pri Vas jeseni s s svojo pianistko.« Rusi pa nazaj: »Skripač Lorenz gostuje pri nas v februarju z našim pianistom.« In ker Ruse poznam, se »vdam«. Potujem ravno ria dan pogreba Andropova, vendar se nekoliko tesnobni občutki razblinijo že na beograjskem letališču, ko se pridružim razigranemu delu sovjetske olimpijske oftprave, ki se že vrača domov. Tudi na moskovskem letališču šeremetjevo ni čutiti sledov žalovanja. Carinske formalnosti so v hipu opravljene in že zagledam vodiča Slavo, ki mi maha v pozdrav. Poznava se že izpred dveh let, ko je vodil podobno turnejo našega tria. Dva dneva prebijem v Moskvi. Hotel Rusija ob Rdečem trgu je pravi gigant: 6000 postelj, ogromna koncertna dvorana, dve kinodvorani,, sedem restavracij... za »domačnost« v telefonskih govorilnicah pa skrbijo Iskrini aparati... 2e naslednje jutro me razveseli TV reportaža iz Sarajeva s Frankovo srebrno vožnjo. Povsod takoj pridobim veljavo: A, Jugoslovan! Bravo Franko! Sploh je olimpijskih prenosov in posnetkov iz Sarajeva zelo veliko. Kolikor mi čas dopušča, jim seseda z veseljem sledim. Popoldne irnam prvo in edino vajo s pianistko, ki mi je »dodeljena« za to turnejo. Z Natalijo lllukevič, članico moskovske filharmonije, se presenetljivo hitro ujemava in po vaji ostanem kar v »hiši« — v dvorani Čajkovskega prisluhnem Mozartovemu večeru. Na sporedu sta dve simfoniji ter Violinski koncert v A-duru. Zame je koncert še Posebna poslastica: mladi solist Sergej Stadler iz Leningrada je lanskoletni zmagovalec tekmovanja Čajkovski, dirigent pa še slovitejši violinist srednje generacije Viktor retjakov, ki mu je to eden prvih koncertov v novi vlogi. Tretjakov je sku-Paj s komornim orkestrom moskovske filharmonije deležen nadvse toplega sprejema številne publike, Stadler pa se pride za čudovito izvedbo koncerta komaj še enkrat Poklonit... Moja sodelavka Natalija 'fli na poti v Rjazan razlaga, da do- STRAN 9 življajo v Moskvi navdušen sprejem samo največje zvezde (tudi če kdaj ne igrajo bogve kako dobro), mladi pa lahko dosežejo podoben uspeh, samo če so resnično genialni.- Govori mi tudi o upadanju zanimanja za koncerte resne glasbe, zlasti zunaj velikih centrov. Zakaj? Krivi televizijo, mladi pa da so čedalje bolj naklonjeni zabavni glasbi. Iz razkošja hotela »Rusija« se v Rjaazanu preselim v ruski »realizem«. Ko si želim prezračiti zatohlo hotelsko sobo, ugotovim, da je to žal nemogoče, okno je namreč ob vseh straneh zatesnjeno s penasto gumo in prelepljeno z lepilnim trakom. Sicer pa pravijo, da od slabega zraka še nihče ni umrl, od mraza pa že... Tudi slabo obiskan koncert mi v tem mestu ne bo ostal v posebnem spominu. Spasiba za lep koncert, pridite še, mi pravijo ob slovesu. »Z veseljem« odvrnem in seveda lažem (ker sem pač lepo vzgojen). Veselim se sicer dolge vožnje v Volgograd (ker imam v spominu čudovit spalnik, v kakršnem sem se pred leti vozil iz Moskve v Tallinn), veselja pa je hitro konec, ker imamo rezerviran umazan in smrdljiv kušet. Hrupna kondukterka-ženščina, ki zbuja avtoriteto že s svojo kilažo, nam uvodoma sicer postreže z okusnim čajem, kasneje pa nas nekajkrat tudi gromko nahruli (pa še zdaj ne vem zakaj). Volgograd (nekdanji Stalingrad) nas pričaka v čudovitem soncu — sploh nam je vreme na celi poti nadvse naklonjeno in prijazni gostitelj s kombinirano belo-zlatimi zobmi nam pove, da je v tem času lahko pri njih tudi de‘setkrat nižja temperatura. Tako mile zime menda že zlepa ne pomnijo. Kljub temu nosijo vsi obezne kučme in sem gotovo edina razoglava oseba v SZ... Nastopam v izredno prijetni in akustični dvorani, ki je tokrat tudi dobro zasedena. Po končanem programu hodijo nekateri poslušalci kar med aplavzom na oder po avtograme Neka deklica pa mi prinese listek s prošnjo, naj dodam Veracinijev Largo. Zaigram Beethovna in upam, da črna pika ni prevelika. Iz Volgograda mi obljubljajo tudi kritiko (to bi bila o meni prva strokovna ocena iz SZ — saj tam kritik načelno sploh ne pišejo). Povsod me sprašujejo, če sem prvič v njihovi deželi. Ko jim povem, da je to že moje peto gosto- vanje, se čudijo n quixote Orhftmr SlortM*« Slorrnm Phllh*rmot*tC On»MP< Bogo L*ihoWc Ciri/ Škerjanec STRAUSSOV DON OUIHOTE Pred kratkim je prišel na trg Straussov Don Ouihote v izvedbi orkestra Slovenske filharmonije in dirigenta Boga Leskovica. Solista sta Ciril Škerjanec in Mile Kosi. Oznaka plošče, ki je izšla pri KPK RTV Ljubljana s pomočjo Kulturne skupnosti Slovenije, je LD-0879 Delo velja za eno izmed najduhovitejših Straussovih simfoničnih pesnitev in je za izvedbo zelo zahtevno: ne samo oba solistična parta solo viole in solo violončela, tudi orkestrski del je pisan virtuozno, čeprav ostajata oba dela, solistični in koncertantm, v estetskem ravnovesju. Izvedba na plošči kale visoko raven solističnega pa tudi orkestrskega muziciranja, ki mu daje umetniško podobo dirigent Leskovic. Skladbo je zelo dobro posnel tonski mojster Rudi Omota, montirala pa Emilija Soklič. Ostali sodelavci so bili še Bronislav Fajon (ovitek) in Ivo Petrič (komentar). S to ploščo smo dobili v roke eno izmed tehnično zahtevnejših del svetovne simfonične literature v izvedbi domačih poustvarjalcev. PRIMOŽ KURET DELAVSKA GODBA TRBOVLJE 1903—1983 Ob uspešnem koncertu trboveljske »pleh muske« v Cankarjevem domu, je izšla še njihova plošča, ki obeležuje 80-letnico delovanja. Ansambel, ki je že večkrat dokazal svojo kvaliteto na gostovanjih in tekmovanjih v Evropi (na kar nas »opomni« že hrbtna stran ovitka — zlato odličje s tekmovanja v nizozemskem Kerkradeju) je posnel ploščo, s katero dokazuje svojo zavidljivo raven glasbenega ustvarjanja. Na plošči je približno 35 minut koncertne glasbe, ki se pri nas verjetno redko sliši. Že uvodna Žumber-ška rapsodija Danila Bučarja (v priredbi Stjepana Dleska) kaže na izenačenost posameznih pihalnih in trobilni^ sekcij Mestoma je skladba precej gosto pletena, kar se zlasti čuti pri reprodukciji s plošče Tudi izvedba »Pomorščaka« Haydna VVooda je izredno precizna in jasna. Melodične linije so zelo dosledno izpeljane, kar je zasluga dirigenta PLOŠČE KNJIGE Mihe Gunzka, vodenje skozi skladbe je točno, posamezni solo vstopi instrumentalnih skupin jasni, tudi dinamičnih nians ne manjka". B stran plošče je predstavljena s tremi avtorji: Pi Schefler (3 invenci-je), Lari Anderson (Trobentarjeva uspavanka) in Willi Loffler (Kralj diksija). Tri na celi najbolje zazvenijo in-vencije plošči. Vsem odlikam, ki so omenjene nekaj vrstic više, se pridružuje še čvrst ritem. Tu izstopata še dva sola (flavta v drugi in trobenta v tretji invenciji — žal sta oba solista ostala neimenovana). Štefan Guna igra »glavno vlogo« v Trobentarjevi uspavanki, za konec pa še malo dixielanda, ki je seveda bolj koračnica. Producenti (B. Finžgar, A. Arnol, B. Rodošek) in tonska mojstra (J Debeljak, Z. Ažman) so opravili veliko delo. Preprosto, a okusno je zunanji ovitek oblikoval Janez Bizjak, le kratka spremna beseda bi mogoče lahko pospremila to, sicer izvrstni ploščo. DEJAN MESEC GOA KVARTETA TONETA JANŠE Nemo propheta in patria (nihče ni prerok v svoji domovini) so bile prve besede, ki so mi prišle na misel po krajšem telefonskem razgovoru s Tonetom Janšo, ko se mi je le-ta potožil, na kakšne težave naleti vsakič, ko »skuša« s svojim kvartetom nastopati v svoji domovini. Tone Janša vodi svoj kvartet (z zelo spremenljivim članstvom do lanske jeseni, ko je začela delovati njegova nova stalna zasedba — pianist D. Pečenko, basist L. Rebrek in bobnar D. Gajič) od 1974 dalje. Večinoma nastopa v tujini — predvsem zahodna in vzhodna Evropa, pa tudi Azija — tet predstavlja jugoslovanski jazz širom po svetu, in zbira pohvalne kritike in ocene Vodilna ameriška jazzovska revija Downbeat je na primer med drugim objavila tudi naslednje besede: »Jugoslovanski saksofonist Tone Janša, ki je študiral na Berklee Col-lege of Musič v Bostonu mnogo dolguje Traneu (nadimek Johna Coltra-nea, op. avt.) — njegovemu načinu graditve sola, uporabi trilčkov, uporabi nekaterih njegovih fraz — čeprav v njegovem zvenu često obstaja »netranovski« prizvok in rez- kost, ki spominja na vzhodno evropska ljudska glasbila«. Avstrijski časopis Neue Zeit je objavil sledečo kritiko: »Popolnost in neukročenost Relativno redko se zgodi, da štirje glasbeniki dosežejo takšno medsebojno razumevanje. Posledica tega ]e izenačenost, ki je služila Janšinim obširnim improvizacijam Kvartet je prepričljivo spreminjal v dejanskost tolikokrat citirano združevanje oziroma veselje ob mizuciranju. Jan-šine eruptivne kaskade zvokov so se ovijale okoli lesene konstrukcije prostora. Solistični deli in kompaktno skupinsko igranje so se dopolnjevali v nevsiljenem logičnem zaporedju.« Takih pohvalnih kritik bi lahko citirali še in še. Toda to so vse tuje kritike. Pri nas pa Janša v primeru, ko se javno govori o njegovi glasbi, naleti samo ha »strupene« kritike laičnih poznavalcev jazza, ki saksofona ali kakršnegakoli drugega glasbila sploh še niso držali v rokah. Lansko jesen je Jugoton izdal ploščo Goa, ki je nekakšna kompila-cija Janšinega delovanja zadnjih treh let. Tone Janša ni samo saksofonist, flavtist in dolgoletni vodja edinega stalnega slovenskega jazzovskega kvarteta, temveč tudi skladatelj in na omenjeni plošči avtor vseh skladb Plošča se začne z naslovno skladbo Goa, kjer Janša igra so-pransaksofon, ki je bil v modernem jazzu vse do Coltranea popolnoma zapostavljen zaradi izredno težavne precizne intonacije. Po nekaj uvodnih taktih basista Bernda Deitricha, Janša poda temo te ritmične kakor tudi melodično orientalno obarvane skladbe Ta orientalni prizvok nas sicer ne spominja toliko na Indijo kot pa na melodiko ljudstev in narodnosti Bližnjega in Srednjega vzhoda, pa tudi Balkana. Po navdahnjenem in dinamičnem solu sopransaksofona se kvartet ustavi in solistično nit improvizacije prevzame bas, ki nas z aritmičnim rubatom popelje v andaluzijske in katalonske pokrajine. Njegov »flamenko bas« je v tej skladbi na mestu ravno toliko, kolikor je Goa bivša portugalska kolonija. Nato Janša spet odigra temo ter chorus kaotične svobodne improvizacije. Desetminutna skladba, posneta 1982. leta v študiju 14 je končana. Drugo skladbo je Janša poimenoval Trainin’, lahko pa bi imela tudi naziv (Col) Tranin' saj gre za skladbo v stilu hardbopu iz petdesetih let, ki nas spomni na Coltraneovo muziciranje še iz časov, ko je igral v kvintetu Milesa Davisa. Izreden tempo, ki ga ritmična sekcija Avse-nik-Novak-Divjak dobro obvladuje, ter prepričljiv solo tenorsaksofona, v Janševi artikulaciji pa je čutiti vplive Johna Coltranea (kar zame ni nikakor Janšina slabost, temveč kvečjemu prednost). Tudi solo pianista Slavka Avsenika ml. spominja na klavir enega od najljubših Goltrano-vih sodelavcev McCoya Tynerja. Za konec Janša spet poda osnovno temo skladbe, ki je polna vročih modulacij in sinkop. Yatra je ime zadnje skladbe na prvi strani, ki je tudi edina posneta »v živo« in sicer na ljubljanskem jazz festivalu 1982. leta Skladbo otvori pianist Dejan Pečenko z atonalnim free uvodom, ki ga preko kontra-punktične igre desne roke in »wal-king« basa v levi roki zaključi z akordnimi strukturami, nakar se mu pridružita bas Adelharda Roidin-gerja in Tone z indijskim pihalom iz družine shinay (po zunanji obliki podoben klarinetu, jeziček pa je podoben fagotovemu). Končno se jim pridruži še bobnar Divjak in skupaj odigrajo ostinatno temo, ki se kaj kmalu razlije v kaos modalne improvizacije iz katere z novo ostinatno temo (parafrazo prve) odpelje Janša Druga stran plošče se začne s skladbo Stroll And Flight, ki je najstarejši posnetek na plošči (iz 1981. leta) in je navkljub temi in domiselnim kompozicijskim prijemom »postfree jazza« še najmanj učinkoviti del sicer dobre plošče, saj prvemu delu desetminutne skladbe primanjkuje t.i. swinga oziroma ritmičnega poleta (navkljub naslovu skladbe, ki omenja polet), to pa je tisti osnovni element, ki — vsaj po STRAN 20 mojem mnenju — označuje vsak pravi jazz. Okornost ritmične sekcije, ki je ista kot pri Trainin' izgine za nekaj trenutkov v solu pianista Avsenika. Jazzisti vedo, da je natežje vzdrževati občutek svvinga pri skladbah v počasnih tempih, v kakršnih je tudi ta skladba, vsaj v prvem delu. V drugem delu, ob so-pransaksofonskem solu, ko je tempo dubliran (podvojen) skladba šele zaživi, živahen saksofon poln zvočnih domislic in presenečenj sklaJbo tudi zaključi. Zadnja pesem Black Time je izredno lirična pesem, kjer se nam Janša predstavi kot suveren mojster flavte, kot »jazzovski antipod Irene Grafenauer«. Ta konvencionalno zastavljena skladba je brez dvoma višek plošče tako po feelingu, t.j. občutenju, ki prežema skladbo, kakor tudi po solističnem delu Janšinih takratni spremljevalcev pianista Andyja Lummpa, Roidingerja in Divjaka.-Ta posnetek je tudi najbolj svež, saj je iz 1983. leta. Tone Janša je ena redkih zvezd stalnic našegk jazzističnega slovenskega neba, ki pa večinoma nastopa v tujini. Zato mu lahko oprostimo angleške nazive, ki jih izbira za svoje skladbe. Toneta bi lahko v šali imenovali »Gorenjski slavček« ali pa »slovenska inkarnacija Johna Cottianea«. pri čemer je najlepše to, da je Janša od svojega idola prevzel tudi njegov raziskovalni duh, ki se ne zaustavi niti za trenutek, temveč gre najprej k novim obzorjem, novim zvočnim prostranstvom, ki ga čakajo še neodkriti za naslednjim »glasbenim vogalom«, v sledeči glasbeni izkušnji. PETER AMALIETTI ARTUR RUBINSTEIN MOJIH MNOGO LET II. Leta 1939 je čakala pianista Arthurja Rubinsteina turneja po Severni in Južni Ameriki, Južni Afriki in Avstraliji. Z družino se je odpravil čez Atlantski ocean in se za dvanajst let naselil v bližini Hollywooda. Znašel se je v družbi filmskih zvezdnikov od Garryja Cooperja do Grete Garbo, znanstvenikov in umetnikov od Thomasa Manna do Alfreda Einstei- KNJIGE PLOŠČE na. S strahom je zasledoval Hitlerjevo zasedbo rodne Poljske, katastrofo Francije, napad na Sovjetsko zvezo in grozni holokavst nad Židi. Št!e Rommlov poraz v Afriki, neuspeh nemške armade pri Stalingradu in izkrcanje zaveznikov v južni Italiji so ga navdali z upanjem v lepšo bodočnost. Postal je ameriški državljan. Odprla so se mu vrata vseh velikih koncertnih dvoran, igral je z najslavnejšimi orkestri in pod najboljšimi dirigenti. Postal je bogat, pa tudi izbirčen v umetniškem pogledu. Imel je že prekaljen umetniški okus, vendar ni vedno našel ustreznega razumevanja pri umetniških sodelavcih. Nekaj zanimivih tovrstnih pripetljajev opisuje v drugi knjigi spominov tak6-le: »Spominjam se skušnje za Beethovnov koncert v G-duru, ki smo jo imeli na prizorišču Hollywood-Bowl nekega vročega dopoldneva z angleškim dirigentom sirom Thomasom Beechamom. Bil je slabe volje, jaz pa tudi. Klavir je stal na robu školjke in ko sem odigral svojo začetno frazo, sem moral čakati, da je orkester preigral dolgo pasažo. Tistega dne je bil sir Thomas nadvse nestrpen. Po vsakem drugem taktu je orkester ustavil, z ostrimi kritičnimi besedami oštel tega ali onega godbenika in v neskončnost ponavljal isto pasažo; pri vsem se niti malo ni opravičil, ker me je pustil sedeti v srajci s kratkimi rokavi, da me je žgalo vroče sonce. Ko sem končno smel položiti prste na klaviaturo, sem bil precej razgret v vseh ozirih. Do konca skušnje sva z Beechanom izmenjala le kratke besede o tempih in končala v neprikriti sovražnosti. Na parkirišču sem se spravil v svoj čisto novi cadillac in tedaj seje kdove TONE JANŠA OUAKTET odkod prikazal sir Thomas. »Veste kaj, moj dragi,« je rekel nadvse vljudno, »stanujem pri svojem prijatelju iz Metropolitanke, in sicer je doma v vaši soseščini. Bi bili tako prijazni in me vzeli s seboj?« Roke so me še pekle od sonca, vendar sem hladno rekel: »Seveda, sir Thomas, vstopite.« Na cesti je v meni zmagala slaba volja. »Res mi je v veliko čast, sir Thomas, da vas imam danes za sopotnika.« Prekipevajoč od strupa sem nadaljeval: »To je posebna priložnost. Tokrat prvič vozim sam. Šele zjutraj sem dobil vozniško dovoljenje...« — Ko je sir Thomas to slišal, se je skrčil od groze. Ker sem po dveh letih postal že izkušen šofer, sem se delal, da sem za volanom zelo živčen. Ubogi sir Thomas seje potil od stiske. »Pazite, pazite, tamle je rdeča!« »Hvala, sir Thomas, nisem je videl.« Taigric^ se je nadaljevala tri četrt ure. Ko sem ustavil, seje negotovo opotekel ven, me predrl z morilskim oogledom in šepnil: »Hvala.« Nekoč sem pripravil Schumannov koncert pod vodstvom Georgea Szella. Tik preden sem odšel na oder, mi je nekdo povedal: »Stravinski sedi v loži.« To meje vznemirilo. Kot vemo, je Igor sovražil klavir, sovražil romantično glasbo, napisano za to gl;.sbilo, in se mu je upiralo hoditi na koncerte s solisti. Zaradi njegove navzočnosti sem igral izjemno skrbno in nisem izpustil niti ene note. Naslednjega jutra je pri zajtrku pozvonil telefon. »Gospod Stravinski je — zate,« je rekla hčerka Eva. Vzdignil sem slušalko, pripravljen na trden boj. »Arthur,« je rekel Igor po rusko, »sinoči sem bil na koncertu« »Da, vem. Zakaj nisi prišel k meni?« sem rekel suho. »Hotel sem slišati ta Schumannov koncert, ki ga nisem slišal še nikoli,« je rekel. »Veš, koncert je dobro komponiran, dobro zveni in je prav lep « — Ha, ha, ha, sem pomislil; to je pa velika zmaga nad človekom, ki verjame v glasbo brez čustev. Spominjam se še neke zgodbe iz Hollywood Bovvla. Zgodilo se je, ko sem tam zadnjič igral s Sergejem Kusevickim. Petindvajset let je bil dirigent Bostonskega simfoničnega orkestra, malo pred tistim pa je šel v pokoj. Ponudili smo mu dva nastopa, prvič brez solista, drugič pa s solistom po lastni izbiri. Kusevicki je vztrajno zahteval mene, kar mi je bilo zelo žal, ker sem po lastnih izkušnjah vedel, da je najslabši spremljevalec. Vendar nisem pozabil, kakč zelo mi je pomagal v starih časih v Rusiji, in ga nisem hotel užaliti z odklonitvijo. Kusevicki je izbral Drugi koncert Rahmaninova. Dan pred najinim nastopom sem prišel ponj s svojim avtom. Pustil me je čakati v sprejemnici, prišel zelo elegantno oblečen pome, me po rusko trikrat poljubil, prijel pod roko in odšla sva proti dvigalu. Sredi hodnika je obstal in slovesno rekel: »Arthur, nekaj mi moraš obljubiti!« »Seveda, kaj pa?« sem odgovoril. »Moraš obljubiti brez vprašanja. Stara prijatelja sva in po mojem imam pravico, da od tebe slepo zahtevam častno besedo.« »No, če ne gre za to, da moram koga umoriti, mislim, da lahko obljubim kar koli.« — Tedaj me je prijel za roko in dejal: »Moraš mi obljubiti, da jutri po svojem koncertu ne boš igral dodatkov« »To je nemogoče, zmerom pričakujejo dodatke « »Arthur, obljubil si in moraš držati besedo,« je prista-vit. Takb slabe skušnje za koncert še nisem imel. Prvi stavek smo le s težavo končali skupaj. V drugem stavku sem vzrojil; njegov tempo je bil tako počasen, da mi je bilo zaradi akustike na prostem čisto nemogoče izpeti dolgo melodijo. Ni se dal premakniti: »Arthur,« je vzkliknil, »to je tak6, lepo, da bi hitrejši tempo vse uničil. »Koncert sem odigral do bridkega konca popolnoma brezbrižno in odšel brez besede Naslednjega dne je pred začetkom koncerta k meni v garderobo stopil uslužbenec in povedal: »Mae-stro vas prosi, da bi prišli v njegovo sobo « Kusevicki je udobno ležal na kavču. »Dragi prijatelj,« je rekel, »ne jezi se več name. Obljubljam ti, da bom v drugem stavku vzel tvoj tempo. Toda zapomni si: nobenih dodatkov.« »Seveda,« sem rekel, »če bo občinstvo vztrajalo, jim bom po zvočniku kratko malo povedal: Oprostite, ampak gospod Kusevicki ne prenese dodatkov, zato vas moram žal razočarati.« Nekaj časa je obstal pri miru in na čelu so se mu zasvetile potne kaplje. »No ja... no ja... Daj jim droben dodatek.« Po koncertu sem zaigral Chopinovo po-lonezo v As-duru, ki je sprožila tak vihar ploskanja, da sem moral zaigrati še dva dodatka.« Povzel PAVEL SlVIC STRAN 21 Dragi bratci, tokrat je prišlo od vas nekaj zanimivih pisem, med katerimi je tudi posebna publikacija z naslovom RAD IMAM GLASBO, ki so jo izdali na osnovni šoli Anton Ukmar v Kopru. Izvlečke iz tega precej obsežnega glasila bom objavil v prihodnji številki naše revije, prav tako pa bom za prihodnjič prihranil zanimivi pismi Sonje Zver iz Bakovec in Zorana Sunjaka iz Laškega. Tokrat-mi namreč primankuje prostora, ker sem med prispevki izbral pogovor s pevcem Marijanom Smodetom, ki so ga poslale članice dopisniškega krožka iz Laškega. Precej,boljši je od tistega, ki sem ga dobil pred nekaj meseci, saj načenja zanimiva vprašanja in je tudi dobro napisan. Zato sem se odločil, da ga objavim v celoti. INTERVJU Z MARIJANOM SMODETOM Zvedeli smo, da nas bo bo obiskal Marijan Smode. Bili smo navdušeni in polni pričakovanja. Ko je prišel, je v telovadnici nastal tak direndaj, da so nas tovariši učitelji korpaj utišali. Z Andrejo sva bila pri dopisniškem krožka določeni, da po koncertu povprašava priljubljenega pevca o njegovem življenju in načrtih. Rad je uslišal najino prošnjo in pogovor je hitro stekel. 1. Kako se spominjate svojih prvih korakov v svet glasbe? Igrati sem začel pri dvanajstih letih. Zbralo se nas je nekaj mulcev in smo igrali. Prvo kitaro sem dobil od sošolca. Kmalu sem se začel vedno bolj poglabljati v zabavno glasbo. 2. Kdaj in kje ste prvič nastopili pred publiko? Najprej sem igral za prijatelje in družbo. Takrat sem seveda imel še precej treme. Prijateljem je bila moja glasba všeč. Prvi moj večji nastop pa je bil v Šenčurju pri Kranju 1976. leta. 3. Tudi sami komponirate? Vse delam sam: tekst, glasbo. 4. Kako'nastajajo vaše pesmi? Večkrat me sprašujejo, koliko časa potrebujem, da napišem kako pesem. Na to je težko odgovoriti. Pesem se rojeva v človeku in ko pride določen trenutek, jo napišeš. Moje pesmi so življenjske. Niso nobene fenomenalne stvaritve. Pojejo o vsakdanjih doživljajih. STRAN 22 PISMA 5. Povejte nam kaj o vaši najnovejši plošči! To je Slovenski muzikant. Nastala je, ko sem bil na izboru popevke za Evrovizijo. Spoznal sem, da ni lahko kot posameznik zastopati republiko, saj čutiš, da takrat pričakujejo več od tebe. Imel sem precej treme. Takrat sem spoznal, kaj pomeni biti slovenski muzikant. 6. Katera vaša pesem vam je najbolj pri srcu. Ne morem se odločiti, ker je vsaka moja pesem odraz nekega notranjega doživljanja. V Belindi pojem o ljubezenskem doživetju... Ob Mrtvi reki se spominjam na našo Mežo. Vse moje pesmi so izraz mojega doživljanja in tako se ne morem odločiti, katera mi je najbolj všeč. Vsaka moja pesem ima zame določen pomen. 7. Ko ploščo kupiš, večkrat razmišljaš, kako nastane. Povejte nam kaj o tem. To je precej zapleteno. Vsa stvar se začne s tem, ko napišeš eno pesem, pa drugo in ko se jih nabere že nekaj, si zaželiš, da bi posnel ploščo. Izbereš splet pesmi, ki jih odobrijo v založbi in za katere menijo, da bodo ljudem všeč. Ko so ti dogovori končani, se proces nadaljuje v studiih. Napišejo se aranžmaji, dodajo se še drugi instrumenti in vokali. V studiu se to posname, odtisne se matrica in plošča se lahko izdela. Ko so narejeni še ovitki zanjo, gre lahko na tržišče. 8. Pa še nekaj o vaših koncertih. Kakšno publiko imate najraje? Nekateri pevci imajo zelo specialno publiko, recimo samo mlado, otroke, ali samo starejše. Na moje koncerte prihajajo tako mladi kot starejši. 9. Ali radi pojete po šolah? Kako se približate najmlajšim? Mlajšim so bolj všeč spevne pesmi, saj so zanje lažje sprejemljive. Mladi ve.čkrat tudi pojejo z menoj. Zato jim najraje igram. In pa seveda tudi zato, ker Imajo mladi pošteno mnenje in iskreno reagirajo na pesmi. 10. Kaj pa trema? Se morda spominjate kakšnega prijetnega ali pa manj prijetnega dogodka z vaših koncertov? Nimam posebnih težav s tremo. Še najbolj me je dajala na izboru popevke za Evrovizijo! Tam sem imel tako tremo, da sem kar zakuhal na odru, verjetno sem čutil večjo odgovornost. Na drugih koncertih pa nimam treme. 11. Imate kakšnega vzornika? Na začetku moje glasbene kariere, ko sem bil star 15 let, sem imel L mnogo vzornikov. Iskal sem svoje idole. Moja glasba je bila takrat raznolika. Poslušal sem vse vrste glasbo od HARD ROCK do CO-UNTRY glasbe. Takrat je name precej vplival tudi Andrej Šifrer. Rad bi, da bi nastajalo več takšne glasbe, kot jo delava z Andrejem in da se glasba ne bi delala po naročilu. Nekateri pišejo pesmi samo zato, da postanejo hit in da na ta račun zaslužijo. 12. Kdo prireja vaše koncerte? Lahko rečem, da gre kar za nekak spekter prirediteljev: od društev do mladinske organizacije in raznih int-šituclj, kot so Harmonija, Lira. 13. Kdo pa odloča o vaSrem nastopu na televiziji? TV kroji sam program po okusu poslušalcev. V zabavnoglasbene oddaje pač povabijo izvajalce, ki so trenutno bolj priljubljeni, torej jih ljudje želijo slišati ali gledati na TV. 14. Ali vam popularnost godi? Temu jaz ne rečem popularnost ampak priljubljenost, ker se mi zdi to lepša beseda. Priljubljen biti med, ljudmi pa je gotovo prijeten občutek. 15. Naša radovednost bi rada segla tudi v vaše zasebno življenje. Ste nam pripravljeni o tem kaj povedati? Da, seveda. 16. Koliko ste stari? 23. let. 17. Ste edinček? Da. 18. Kje živite? V Ravnah. 19. Imate dekle? Ste ji napisali kakšno pesem? Imam veliko prijateljic. Pesmi o Belindi in podobne so pa bile seveda namenjene bolj samo enemu dekletu. 20. Kaj pravijo vaši starši k vašem petju in vaši slavi? Najprej je bilo nekaj deljenih mnenj o tej moji glasbi. Toda vztrajal sem, ker v svojo glasbo verjamem. Sem pa tudi zelo kritičen do pesmi, ki jih dam med ljudi, pri tem čutim veliko odgovornost. Vesel sem, da me ljudje poslušajo in me imajo radi. 21. Vaša največja želja;..? Teh je veliko, ena izmed njih pa je, da bi bil mir. 22. Če bi se še enkrat rodili, bi bili...? To! To, kar sem. 23. Vsi vemo, da je slava minljiva, kaj boste počeli potem, ko ne boste več tako priljubljeni, kot ste sedaj? Nekateri nehajo biti popularni, ker se sami ne trudijo dovolj, da bi taki ostali. Mislijo, da če so dve ali tri leta v vrhu, da je potem njihova slava neminljiva. Če pa delaš pošteno in da je tvoja glasba realna in življenj- ska, je popularnost pravzaprav težko minljiva. V tujini je ogromno glasbenikov, ki so desetletja popularni, njihova popularnost sicer nima hitov-skega obsega, toda na nek način so, prisotni na glasbeni sceni. Zase bi sedaj težko rekel, kako bo. Vem, da se z glasbo rad ukvarjam, upam,da bodo mojo glasbo ljudje še naprej radi poslušali, morda ne toliko kot sedaj, toda določen krog mojih poslušalcev bo verjetno ostal. Mogoče bo moje pesmi kdaj pel kdo drug, drug popularen pevec. Verjetno pa bo celo moje življenje povezano z glasbo. 24. Imate še kakšnega konjička? Z glasbo se ukvarjam 12 ur na dan, torej mi ne preostane časa za nič drugega. 25. Bi nam radi še kaj povedali? Danes je bilo na vaši šoli enkratno, imeli smo se »luštno«; meni je bilo všeč, ker je bilo vzdušje prijetno. Naš intervju je bil s tem končan. Spoznali sva, da so bili odgovori našega priljubljenega pevca iskreni in življenjski, kot je iskrena In življenjska njegova glasba. V imenu učencev naše šole in seveda tudi v imenu dopisniškega krožka pa sva ga povabili, naj nas še kdaj obišče. Maroša Tadeja, Cajhen Andreja, Zeme Nada, 8. a Dopisniški krožek Osnovna šola Primoža Trubarja Laško Ob koncu moram omeniti še dve pismi, ki poročata o dveh glasbenih dogodkih. Prvo je prišlo iz'Novega mesta, kjer so priredili razstavo o znamenitem skladatelju Josephu Haydnu Janja Retelj iz 6. a razreda OŠ Grm v Novem mestu sicer ne omenja, kje je bila razstava (pripravila jo je glasbena šola v dvorani Marjana Kozine v Novem mestu ob obletnici J. Haydna), vendar končuje, da ji bo razstava za zmeraj ostala v spominu, ker je podrobneje spoznala še enega skladatelja, za katerega je dosedaj vedela le ime. Drugo pismo je prišlo fz Ljubljane. Nataša Kogovšek, osmošolka z OŠ Danila Kumar je članica mladinskega pevskega zbora RTV Ljubljana in je napisala nekaj o dejavnosti svojega zbora, predvsem o zanimivi predstavi »Glasbeni humor 18. stoletja«, ki je bila v februarju v ljubljanskem Cankarjevem domu, pa tudi o drugih nastopih. VAŠ UREDNIK ERNST BLOCH NAJVEČJA CELINA PREBI- VALEC ATEN DEL OBRAZA Peta letošnja križanka prinaša misel violinista Yehudija Menuhina: Glasba iz zmede ustvarja red. Vsi reševalci ste pravilno izluščili omenjeno misel, opravičiti pa se vam moramo zaradi napake, ki smo jo zagrešili pri opisih besed v desnem spodnjem kotu križanke. Namesto opisa »element iz skupine halogenov« bi moralo pisati Žid, kajti rešitev je Jud in ne jod. Seveda pa smo zaradi lastne napake upoštevali vse vaše rešitve ne glede na to, kako ste rešili to besedo. Žreb je med reševale izbral STANKA ŠČAVNI-ČARJA iz Maribora, BOJANO VAVDI iz Šmartnega pri Slo venj Gradcu ter TATJANO POTOČNIK iz Smlednika. Vsi trije prejmejo veliko ploščo Glasbene mladine Slovenije MLADI MLADIM. Tokratno križanko, v kater je misel znanega nemškega skladatelja, ki ga vidite na sliki, skušajte rešiti in nam rešitev poslati najpozneje do 20. aprila, na naslov REVIJA GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana. Trije izžrebani reševale bodo dobili veliko ploščo. Upoštevali bomo vašo željo do zvrsti glasbe, ki si jo želite, 7ato rešitvi pripišite, katero glasbeno zvrst najraje posli šate. Fotografija LADO JAKŠA TISOČ HODNIK Z VRSTO LOKOV NAD STEBRI ČRNSKA ČETRT V NEW YORKU i’r.W3M PISATELJ V 19. STOL (Wllhelm) KI RIJE POD ZEMLJO NAJSEVERNEJŠA DR ŽAVAV ZDA PLOSCIN- SKE MERE JURIJ DALMATIN IS DAN ME 5ECA V RIM KOLEDARJU 16 IN 23. ČRKA NAROD NA CEJLONU JAP DEN ENOTA PLANINA V SV SRBIJI STIKI ROK 4 TRUPA OČANEC SPOŠTO VANJE SLAVA NASPROTNO STANJE MIRU OTHELLOV NASPROT NIK STEBLO TRTE PRITOK ZAHODNE MORAVE V SRBIJI VRSTA RAZSTRE LIVA NOČE VANJA VODJE BANJA NAZIV ODISEJEV OTOK IRID.J IVAN BRATKO IVANA KOBILICA RODILNI ORGANI OPERNI SPEV GOTSKI KRALJ (370—410), KI JE ZAVZEL RIM GLAVNO MESTO SENEGALA NAGRADNA KRIŽANKA POKONČNE POSOOE ZE TEKOČINE SESTAVIL IGOR LONGVKA RIMSKA BOGINJA JEZE OOGASTVO. DENAR MEHAK TON NAC NASLOV UREDNIŠTVA Revija GM, Kersnikova 4. 61000 Ljubljana, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljubljana, številka 50101-678-49381. Revija izide osemkrat v šolskem letu, celoletna naročnina za XIV. letnik znaša 100 din, posamezen izvod stane 13 din. r STRAN 23 UREDNIŠKI ODBOR Miloš Bašin (oblikovalec in tehnični urednik), Jaka Furst, Lado Jakša, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longy-ka, Mija Longyka (lektorica). Leon Magdalene. Kaja Šivic (odgovorna urednica), Mojca Šuster, Metka Zupančič in Mirjam Žgavec. r UREDNIŠKI SVET Dr. Janez Hofler (predsednik), dr. Marija Bergamo (FF-RZE Muzikologija), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Gregor Forte (GMS), Nena Hohnjec (PA Maribor), Jakob Jež (ZKOS), Marija Mesaric (ZDGPS), Dragica Cvetko (GMS). Lovt> Sodja (ZDGPS). Jože Stabej (DGUSj. Dane Škerl (DSS), Mojca Šuster (GMS) in dele- gacija uredništva (glavni in odgovorni urednik). Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Revija je oproščena temeljnega davka na promet proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 421 -1-72 z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna skupnost Slovenije in Posebna izobraževalna skupnost za kulturo. kot reden koncertni program. Razen Ljubljanskega baročnega tria in beograjskega ansambla Renesans tudi nimamo nobenih ansamblov, ki bi se ukvarjali z avtentičnim izvajanjem stare glasbe. Ta dejavnost pa je v tujini zelo razvejana. Zadnjih dvajset let, ko doživlja baročna glasba na zahodu nekakšno drugo »renesanso« v tem stoletju, se to izraža v intenzivnem študiju baročne izvajalske prakse in gradnji posnetkov starih instrumentov. Ansamblov je veliko, zato se tudi snema ogromno plošč s staro glasbo, vse seveda na avtentičnih glasbilih. Kot zanimivost naj povem, dati ansambli uporabljajo predelane violine — standaednim violinam skrajšajo vrat in ga postavijo pod drugačnim kotom; tako dobijo mehkejši zvok, ki ustreza zvoku izvirne baročne violine. V baroku pa niso bila drugačna le glasbila in izvajanje nanje, ampak tudi intonacija. Boris: Ja, študij baročne izvajalske prakse vključuje tudi študij starih uglasitev. V baroku so se pojavljale vsaj dve do tri različne uglasitve, ki jih moramo uporabljati tudi danes, da glasba dobi svoj pravi smisel. Ob tem pa je bila tudi višina osnovnega tona -a« drugačna kot danes — ne 440Hz, ampak 415Hz ali celo 380Hz, kar daje glasbi nekako mehkejši značaj. Današnje uho je navajeno na fizikalno enake poltone, takrat pa Je bila ta »mehkoba« glasbe, ki Jo omenjaš, posledica čistosti nekaterih intervalov »na račun« drugih intervalov; zato so izvajali glasbo le v nekaterih tonalitetah. Boris: To je že res, ampak so znali izkoristiti to nečistost nekaterih intervalov. Zato bo mogoče komu plošča čembalistke Smiljke Isakovič »na prvo poslušanje« zvenela malo razglašeno; ko pa se uho navadi, zna uživati v čistosti posameznih intervalov in v agresivnosti ostalih, saj so to značilnost skladatelji znali zavestno uporabljati. Ker sva s tem pogovorom morda zbudila zanimanje za gradnjo glasbil, še to: bo delavnica delovala v Grožnjnnu tudi letos? Boris: Zelo verjetno. Seveda pa to ni le delavnica, ampak atelje, v katerem se tečajniki naučijo tudi regulirati in uglasiti čembalo, kar naj bi znal vsak čembalist sam. MOJCA ŠUSTER ČEMBALO NI EN SAM Povod za ta pogovor je bil izid zanimive plošče z naslovom »Muzika XVII. veka«, ki jo je izdala založba RTB. Na njej čembalistka Smiljka Isakovič igra skladbe angelških vir-ginalistov, trancoskih clavicenistov, nizozemskih, italijanskih in nemških skladateljev, ki so v baroku pisali skladbe za tedaj popularna glasbila iz družine instrumentov s tipkami — za virginal, spinet, čembalo. To je prva plošča pri nas, na kateri so skladbe posnete na avtentična glasbila oziroma na kopije glasbil iz tistega časa, ta glasbila pa sta izdelala Boris Horvat in Marko Bjela-novič v Grožnjanu — v Mednarodnem kulturnem centru Glasbene mladine, kjer že nekaj let ob ostalih poletnih tečajih deluje tudi delavnica glasbil. Boris, kako to, da si se, sicer po poklicu programer, začel ukvarjati s tem precej nenavadnim področjem? Boris Ja, začelo se je prav v Grožnjanu, kjer ta delavnica glasbil deluje že kakšnih 12 let. Prvih osem let je vodil profesor iz Belgije delavnico za restavriranje orgel, zadnja 4 leta pa vodiva delavnico midva s kolegom Mariom iz Beograda. Jaz sem na tečaj za restavriranje orgel prihajal od vsega začetka in v pogovorih s profesorjem je padla tudi misel o tem, da bi se poskusil v izdelavi čembala. Prvi poskus je dokaj dobro uspel. Zato sem se potem v stvar zelo resno poglobil; delal sem pri mojstrih v Belgiji in obiskoval razne poletne tečaje za gradnjo glasbil v tujini. Na enem takih tečajev sem srečal tudi Maria in zdaj nekako skupaj poskušava obuditi zanimanje za čembalsko glasbo in za čembalo kot instrument v Jugoslaviji, on v Beogradu in jaz v Ljubljani. Redki danes natančno vedo, kakšne so razlike med temi Instrumenti, ki so bili neke vrste predhodniki klavirja, In kakšne so razlike med modernim In avtentičnim čembalom. Za kakšna glasbila gre na omenjeni plošči in kakšne so v resnici te razlike? Boris: Na plošči -lahko slišimo tri instrumente: francoski čembalo z dvema manualoma in štirimi registri, ki so ga zaradi plemenitega zvoka uporabljali kot standardni solistični instrument, enomanualni-flamski čembalo z dvema registroma, ki je zaradi prodornosti zvoka tipičen continuo instrument, ter virginal. Tl čembali (če jih imenujemo kar s skupnim imenom in zanemarimo njihovo obliko in velikost), s katerimi je posneta plošča, so instrumenti, izdelani po izvirnikih ii 16. do 18. stoletja, zato jim pravimo avtentični instrumenti, saj po zvoku skoraj popolnoma ustrezajo instrumentom iz tistega časa, ki jih lahko danes vidimo v številnih muzejih po svetu. Ob teh pa poznamo še moderni čembalo, ki je proizvod 20. stoletja. Pojavil se je s prvo »renesanso« baročne glasbe, na začetku stoletja, izdelovati pa so ga začele tovarne klavirjev po vzrou klavirja, saj starih instrumentov niso več poznali — v celotnem 19. stoletju je bil namreč čembalo povsem pozabljen in tudi čembalistov ni bilo več. S tem je instrument postal bolj podoben klavirju in namenjen pianistom; po klavirskem vzoru je imel masivno konstrukcijo, debelo resonančno dno, klavirske strune, bolj grobo mehaniko in pedale za hitro menjavanje registrov, kar je pianistom, nesposobnim razmišljati o glasbi brez dinamike, nekako nadomeščalo pomanjkanje dinamike pri čembalu. Seveda pa ni smisel izvirnega zvena baročne glasbe v hitrem menjavanju registrov, ampak predvsem v artikulaciji.. V Jugoslaviji imamo v glavnem samo instrumente modernega tipa pred- in povojne nemške (Neupert, Amer, Sperrhacke) ali francoske (Pleyel) izdelave; edini »zgodovinski« instrument ima ljubljanski Festival, če ne štejem glasbil, ki so nastala v grožnjanski delavnici. Treba je povedati, da glasbila, ki jih delava z Mariom, niso originali v tem smislu, da bi bili replikati starih instrumentov, ampak so dosti verne kopije v tem smislu, da je zvok zelo podoben zvoku instrumentov iz 16. do 18. stoletja. Dobesedne kopije niso, ker se da danes včasih uporabiti boljše materiale in kakšno stvar izdelati na enostavnejši način. Na splošno Je na zahodu obujanje avtentičnosti zvoka In sploh raziskovanje gradnje glasbil in izvirne izvajalske prakse dosti bolj razvito in »popularno« kot pa pri nas. Verjetno se vidva z Mariom kot graditelja in glasbeniki (na primer čembalistka Isakovi-čeva), ki skušajo obuditi avtentični zven baročne glasbe, srečujete z mnogimi težavami in nerazumevanjem sodobnega poslušalca, ki je na splošno navajen na drugačen zvok. Kako je, po tvojem mnenju, z razumevanjem avtentične stare glasbe pri nas? Boris: Pri nas s staro glasbo nimamo veliko izkušenj, saj se, vsaj po mojem občutku, ne izvaja mnogo — mogoče bolj kot zanimivost kot pa