GEOGRAFSKI OBZORNIK POKRAJINSKE ZNAČILNOSTI ČILA Jur i j Senegačnik UDK918.3 POKRAJINSKE ZNAČILNOSTI ČILA Jurij Senegačnik, Gimnazija Ledina, Resljeva 12, 1000 Ljubljana, Slovenija Prispevek prikazuje glavne naravnogeografske značilnosti Či- la kot so geografski položaj, oblika, geološki razvoj in zgrad- ba, zgradbene enote, podnebje, rastje in vodovje. Ena od glavnih značilnosti države je njena izrazito podolgovata ob- lika, ki ima za posledico veliko raznolikost podnebja in rastja. Republika Čile se uradno razprostira vzdolž se- demdesetega poldnevnika med 17°30 ' in 90° juž- ne geografske širine (to je južnim tečajem). Tako tr- dijo čilski geografski učbeniki in vse njihove uradne publikacije, saj k svojemu državnemu ozemlju prište- vajo tudi Čilsko ozemlje na Antarktiki. Večji del te- ga »čilskega« antarktičnega ozemlja si lastita tudi Ve- lika Britanija in Argentina, tako da »pravi« Čile se- ga na jug dejansko le do 56°30 ' . Na 55° j. g. š. le- ž i Puerto Wil l iams, najjužnejše naselje v tej državi in na svetu. Južneje od tu so na osamljenih otokih ali na antarktični celini le vojaške in raziskovalne posto- janke, ki pa jih kljub številčnosti njihovega osebja ne moremo šteti za prava naselja. Zaradi svoje edins- tvene lege ob Pacifiku na zahodni strani Andov je Čile do konca 19. stoletja vsaj za Evropejce veljal za državo »na koncu sveta«. Zaradi velikega napredka na področju prometa in komunikacij ta osamljena lega že nekaj časa ni več ovira za razvoj države, v marsičem pa pomeni celo prednost. Čile zaradi lege na južni polobli ni samo potencialni dobavitelj sadja razvitim državam na severni polobli, ampak lahko dobavlja posebne vrste sadja Judi tropskim državam v razvoju na juž- ni polobli. Čeprav je Čile južnoameriška država, sa- mi sebe označujejo za državo na treh celinah. Ve- lika večina ozemlja sicer leži v Južni Ameriki, ne- kateri otoki (Velikonočni otok, Salas, Gomez) so v Oceaniji, kot rečeno, pa si lastijo tudi del Antark- tike. Po uradnih podatkih meri južnoameriški, celin- ski del Čila 7 5 6 . 4 6 0 km2, polinezijski del 166 km2 in antarktični del 1 . 2 5 0 . 0 0 0 km2. Skupaj to znese 2 . 0 0 6 . 6 2 6 km2 (1, 4). Čilsko državno ozemlje ima povsem edinstveno obliko na svetu, saj se razteza v obliki izredno dol- gega in ozkega traku od tropskega pasu na severu UDC 918.3 LANDSCAPE CHARACTERISTICS OF CHILE Jurij Senegacnik, Gimnazija Ledina, Resljeva 12, 1000 Ljubljana, Slovenia The article represents the main landscape characteristics of Chi- le as geographical site, shape of the state, geological develop- ment and structure, morphological units, climate, vegetation and waters. Longlsh shape of the slate territory is one of the main features and it results in great variety of climate and vegetation. do subpolarnega pasu na jugu, uradno pa sega ce- lo do južnega tečaja. Glavna prednost takšne raz- potegnjene oblike je izredna raznolikost tipov pod- nebja, prsti, rastja in s tem pokrajin, kar nudi izred- ne možnosti za razvoj turizma in kar najbolj različ- no izrabo naravnih virov. Prebivalci te države tako lah- ko izbirajo med različnimi dejavnostmi, ki jih omogo- čajo naravne danosti. Glavna slabost takšne razpo- tegnjene oblike državnega ozemlja pa so težave v pro- metu in komunikacijah med skrajnim severom in jugom na eni strani ter središčem države na drugi. Osam- ljenost teh odmaknjenih delov države tako ostaja eden od najtežje rešljivih problemov, kar se nujno odraža v redkejši poseljenosti in večjih življenjskih stroških. Geopolitični položaj Čila je povezan predvsem z lego ob Pacifiku. Celinski del Čila ima kar 4 3 0 0 km dolgo obalo. Ravno prek Pacifika je država odprla pomembne morske poti v Avstralijo, na Japonsko in v države jugovzhodne Azije. Danes je Čile povezan z letalskimi zvezami z vsemi najpomembnejšimi svetovnimi gospodarskimi središči. Te zveze vodijo večinoma prek Pacifika in se povezujejo s tistimi prek Atlantika. Izredno pomembno strateško točko in od- skočno desko za prometne povezave prek Pacifika pomeni Velikonočni otok, ki leži sredi oceana, 3 7 6 0 km zahodno od čilske obale (1,2). Geološki razvoj Čila lahko v marsičem primerja- mo z geološkim razvojem alpskih držav. V paleozoi- ku je bil večji del današnjega čilskega površja pod morjem. Vzdolž tega ozemlja sta si sledili dve veli- ki in globoki geosinklinali. Na območju prve, to je andske (andinske) geosinklinale, se je raztezalo da- našnje ozemlje od skrajnega severa države do 41 ° j. g. š. na jugu. Ta geosinklinala je zajemala tu- di območje današnje zahodne Argentine. Proti jugu se je nadaljevala v Magallanovo geosinklinalo, ki se 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK ¡e raztezala na območju današnje čilske in argen- tinske Patagonije. V paleozoiku so nastale nekatere skalne formacije, ki so se dvigovale iz morja v obli- ki otokov. Njihove ostanke najdemo danes na območ- ju Obalne Kordiljere. Ob koncu mezozoika se je v kre- di začelo veliko gubanje, ki ga poznamo pod ozna- ko andska (andinska) orogeneza. Istočasno z guba- njem se je pojavilo tudi močno vulkansko delovanje. Velikanska količina magme se je strdila na površju in pod njim ter tako ustvarila t. i. andski batolit, ki le- ž i pod večino čilskega površja. Zaradi velikega rud- nega bogastva ima za državo izreden pomen. Obalne ravnice Obalna Kordiljera Osrednje podolje Andi Patagonske mesete Slika I: Zgradbene enote Cila. Današnje čilsko površje se je izoblikovalo v ter- ciarju. Nastajanje običajno delimo delijo na dve fa- zi . V prvi, to je celinski fazi, sta zaradi navpičnih dvi- ganj nastali dve vzporedni gorski verigi, ki poteka- ta v smeri od severa proti jugu. Po obalnem pasu na zahodu države se razteza nižja Obalna Kordiljera (Cordillera dela Costa), ki v južni tretjini države (od Puerto Montta dalje) izgine pod morjem. Na površ- ju se pojavi le še v obliki nekaterih večjih otokov (Chi- be) ali polotokov (Taitao). V vzhodnem delu države se razteza veliko višja Andska Kordiljera (Cordille- ra de los Andes), ki jo pri nas običajno imenujemo kar Andi. Sega od skrajnega severa do skrajnega juga države. Med obema Kordiljerama se je ugrez- nil nižji svet Osrednjega podolja (Depresión Interme- dia), ki pa se ne razteza vzdolž cele države. V ce- linski fazi terciarja je bilo močnejše vulkansko delo- vanje predvsem v severnem delu države. Velike de- le Andov so prekrili pokrovi iz lave. Posledica tega delovanja so večje nadmorske višine v tem delu dr- žave, ki se zato označuje tudi kot Čilski altiplano (Al- tiplano chileno). Prvi, to je celinski fazi terciarja, je sledila druga, ki jo označujejo za morsko. V njej so se zaradi nav- pičnih grezanj in dviganj menjavale transgresije in regresije morja. Posledice tega delovanja so se po- kazale v nastanku obalnih ravnic in teras. V tej fazi so nastala tudi večja nahajališča premoga in nafte, ki so značilna za jug države. Za kvartar so bile značilne velike podnebne spremembe. Obdobja poledenitve so se menjavala s toplejšimi obdobji, kar je povzročalo nihanje gla- dine morja in preoblikovanje obalnih ravnic. Lede- niki so preoblikovali in zniževali površje ter dokonč- no izoblikovali velik del današnjih dolin. Na jugu dr- žave so značilne ledeniške erozijske in akumulacij- ske oblike. Severni del države se danes tektonsko dvi- guje, osrednji in južni del pa grezata. Vulkanska in potresna dejavnost, ki sta spremlja- li geološko preteklost, sta pomembni tudi danes. Obe sta posledica grezanja oceanske litosferske plošče (z imenom Nazca) pod celinsko ploščo Južne Ame- rike. Oceanska plošča se pri ugrezanju pod celin- sko ploščo letno premakne za okrog 1 Ocm proti vzho- du. V Cilu je 2085 vulkanov, od katerih jih je bilo 55 aktivnih tudi v tem stoletju. Eden najbolj aktivnih je vulkan Villarrica (2840 m) z zadnjimi izbruhi la- ve leta 1983. Vulkan Llullaillaco s 6739 m spada med najvišje na svetu. Za Čile so značilni pogosti potre- si. Njihovi negativni učinki se kažejo tudi v velikan- 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK skih morskih valovih, ki so že večkrat opustošili obale. Čilska geografija pod pojem Andov (Cordillera de los Andes) uvršča gorstvo, ki se razteza vzdolž celotne Južne Amerike in na jugu potone pod ocea- nom. Njegovo nadaljevanje se pojavi na površju v ob- liki posameznih otokov Južnega antilskega loka (Ar- co Antillano del Sur), kot sta na primer Južna Geor- gija (Islas Georgias del Sur) in Južni Sandwich (Sadwich del Sur). Nadaljevanje tega je gorski lok na Antarktičnem polotoku. Označuje se ga tudi z imenom Antartandi (Antartandes). Najvišji del čilskih Andov je Altiplano na seve- ru. Izraz altiplano pomeni višavje oziroma nekakšno visoko uravnavo, ki je posledica velikih količin lave, ki je izravnavala površje okrog tamkajšnjih vulkanov. Vrhovi segajo med 5000 in 6000 m visoko. Zelo zna- čilen del Altiplano je Puna de Atacama (v prevodu »visoka planota Atakama«) med Cordillero de Do- meyko in argentinsko mejo. Ne smemo je zamenje- vati z istoimensko puščavo na zahodu. Južno od tu postanejo Andi drugačni. Vulkanov ni več, visoki and- ski vrhovi pa imajo več snega in jih označujejo kot nevados (snežniki). Najbolj znan med njimi je naj- višji čilski vrh Ojos del Salado (6893 m). Južno od masiva Chacabuco se začenjajo Srednji Andi (Los Andes Centrales), ki se dvigujejo tudi nad glavnim mestom Santiagom. Tu se ponovno pojavijo vulkani, nekateri vrhovi pa so nevulkanski. Severovzhodno od glavnega mesta vrhovi še sežejo do 6 0 0 0 m visoko, jugovzhodno od tu pa se Andi že precej znižajo. Juž- no od Puerto Montta se začenjajo Patagonski Andi (Andes Patagonicos), ki jih označujejo tudi kot Juž- ni Andi (Andes Australes). Ta ledeniško najbolj preoblikovani del Andov predstavlja pravi labirint go- ra, fjordov in prelivov. Vrhovi večinoma ne presega- jo 2000 m višine in posamezne ledeniške doline omo- gočajo dostop na vzhodneje ležečo argentinsko ce- lino. Ta del Andov je deloma pokrit z velikanskimi ledenimi pokrovi. Nad njimi se dvigujejo posamez- ni vrhovi, do 50 km dolgi ledeniki pa segajo v doli- ne. Najbolj znana sta dva takšna pokrova, ki ju poi- Slika 2: Južno od Ognjene zemlje (Tierra del Fuego) se razprostira niz večjih in manjših otokov. V ospredju slike vidimo ožino Beagle, ki v večjem delu predstavlja državno mejo med Argentino in Cilom. Zasneženi vrhovi predstavljajo del čilskega otoka Navarlno. (Foto: J. Senegačnik.j GEOGRAFSKI OBZORNIK menujejo po straneh neba: El Campo de Hielo Nor- te in El Campo de Hielo Sur (Polje severnega ledu in Polje južnega ledu). Osrednje podolje (Depresion Intermedia ali tudi Liano Central) je nastalo s tektonskim ugrezanjem med obema verigama kordiljer, vendar se ne razteza vzdolž cele države. Njegov severni del, ki sega do perujske meje, ima značaj planotastega in dokaj puš- čavskega površja. Označujejo ga kot pampe (pam- pas). Največja je velika Pampa del Tamarugal. Tu so tudi nekatere pomembnejše oaze. Južno od reke Loa se razprostira Atakama (Desierto de Atacama), ena od najbolj znanih puščav na svetu. Južno od tu, med rekama Copiapo in Aconcagua, Osrednje po- dolje prekinjajo gorski masivi, ki Ande povezujejo neposredno z Obalno Kordiljero. Južno od Chacabuca se začenja najpomemb- nejši del Osrednjega podolja, ki ga imenujejo Podolž- na dolina (Valle Longitudinal) ali tudi Osrednja do- lina (Valle Central). Na jugu sega do zaliva Relon- cavi. Zaradi ugodnega reliefa in podnebja je tu na rečnih in ledeniških nanosih nastalo gospodarsko in prebivalstveno srce države, saj je to območje najpri- mernejše tako za poselitev kot za večino gospodar- skih dejavnosti. Njegovo jedro sestavljata dve več- ji kotlini, ki si sledita od severa proti jugu in v kate- rih ležita Santiago in Rancagua. Severneje ležeča kotlina okrog Santiaga je nekolika večja in je dol- ga 100 km in široka 35 km. Leži na nadmorski viši- ni 5 0 0 m. Obalna Kordiljera (Cordillera de la Costa) se raz- teza vzdolž zahodnega dela države samo na čilskem ozemlju. V njenem severnem delu prevladujejo pre- dornine, v osrednjem in južnem delu pa so globoč- nine. Ta Kordiljera otežuje dostop do morja in pred- stavlja orografsko pregrado, ki pomembno vpliva na podnebje Osrednjega podolja. Na severu se dvigu- je strmo iz morja in dosega večinoma višine do 900 m. Nad 3000 m se vzpne le masiv Sierra Vicu- na Mackenna. V številnih kotlinah so nahajališča so- li in drugih rud. Južno od Chanarala postane moč- no razčlenjena, kar je posledica fluvialne erozije in Slika 3: Obala Ognjene zemlje oziroma Ognjene dežele je pozimi praviloma brez snega. Tudi na prostranem nižinskem svetu tega velikega južnoameriškega otoka se ga pozimi obdrži le par centimetrov, saj je količina padavin precej skromna. (Foto: J. Senegačnik.) 9 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 4: Mesto Punta Arenas ob Magellanovem prelivu predstavlja največje naselje in najpomembnejše gospodarsko žarišče na skrajnem jugu Čila. V ozadju vidimo sloviti Magellanov preliv. (Foto: J. Senegačnik.) tudi abrazije. V osrednjem delu med Valparaisom in Santiagom postane nekoliko višja in bolj masivna. Deli se v dve verigi, od katerih je vzhodna nekoliko višja in presega 2 0 0 0 m. Vmes so številne rodovit- ne in poseljene rečne doline. Na zahodni strani se kordiljera spušča proti morju prek obalnih teras. Juž- ni del Obalne kordiljere je večinoma nižj i. Nekoli- ko višje se vzpne le še južno od reke Biobio in v Cor- dilleri de Nahuelbuta doseže višino 1400 m. Obalne ravnice (Planicies Litorales) predstavlja- jo najbolj zahodno orografsko enoto v Cilu. Sestav- ljajo jih ravnice in terase, ki so nastale v terciarju in kvartarju zaradi tektonskega delovanja ter transgre- sij in regresij morja. Na severu države so obalne rav- nice zelo ozke, saj se Obalna kordiljera dviguje sko- raj neposredno iz morja. Kljub temu so na tem oz- kem pasu nastala nekatera od najpomembnejših na- selij (Iquique, Antofagasta in druga). Proti jugu se za- čenjajo Obalne ravnice nekoliko širiti. V osrednjem delu države postanejo v povprečju široke 7 do 8 km, dosežejo pa tudi največjo širino 30 km. V na- daljevanju proti jugu se do Puerto Montta še večkrat razširijo in zožajo. Največji gospodarski pomen teh obalnih ravnic in teras se kaže v nastanku čilskih pri- stanišč (1, 3). Težko bi na svetu našli državo, ki ima tako raz- noliko podnebje kot Čile. To je predvsem posledica dejstva, da se država razteza od severa proti jugu kar čez 39° geografske širine. Kljub temu razlike v temperaturah niso tako velike, kot bi pričakovali. Srednja letna temperatura je v Arici na severu 19,5 °C, v Punti Arenas na jugu pa 6,6 °C. Razlika med krajema je le 13 °C, čeprav sta narazen kar 35° geografske širine. To je posledica predvsem vpli- va oceana oziroma hladnega Humboldtovega toka. Kraji v severnem Cilu imajo tako nižjo in kraji v juž- nem Cilu višjo temperaturo, kot bi pričakovali glede na geografsko širino. Poleg Pacifika ima velik vpliv na podnebje tudi Obalna kordiljera, saj marsikje pov- zroča kar opazno celinskost. Na vreme pomembno vpliva severnopacifiški an- ticiklon, ki ga najdemo med 20 in 30° nasproti se- verne čilske obale. Od tu prihajajo suhe zračne ma- se, ki povzročajo sušnost severnega dela države. Dru- 10 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5 : Državna prestolnica Santiago je nastala na rodovitnih nanosih Osrednjega podolja. Mestna aglomeracija leži nekako na pol poti med Pacifikom in vrhovi Andov, ki jih vidimo v ozadju slike. (Foto: J. Senegačnik.) go vremenotvorno središče je območje nizkega zračnega pritiska med 50 in 60°, ki povzroča sla- bo vreme. V tamkajšnjem poletju se anticiklon pomak- ne proti jugu, tako da se njegov vpliv čuti do kraja Puerto Aisen na območju čilskih fjordov, pozimi pa se umakne proti severu, tako da ozemlje južno od La Serene pride pod vpliv polarnih zračnih mas, ki povzročajo značilne zimske padavine. Za Čile je značilna izredno neenakomerna raz- poreditev padavin po državnem ozemlju. Zelo nee- nakomerna je tudi njihova časovna razporeditev prek leta. Na splošno velja pravilo, da količina padavin narašča od severa proti jugu. Medtem ko v Arici na skrajnem severu praktično ne dežuje, padeta v lqui- queu na severu letno le 2 mm dežja, v Puerto Aise- nu na jugu pa se količina padavin poveča na 2 8 2 0 mm in v Bahii Felix ob Magellanovem prelivu celo na 3500 mm. Večina padavin v Čilu je ciklon- skega nastanka. Konvekcijske padavine so značilne predvsem za celinsko notranjost državnega severa, orografske padavine pa za območja ob gorski ve- rigi Andov. Zlasti za jug države je značilno, da se padavine izlijejo na privetrni strani gorovja, na za- vetrni strani pa je že sušno podnebje (1, 3). V zvezi s tem so v Čilu nastali zelo različni tipi podnebja in rastja. V obalnem puščavskem podneb- ju, ki zajema obalni pas državnega severa, pada- vin praktično ni. Kot posledica hladnega Humbold- tovega toka nastaja ob obali obalna megla (la ca- manchaca). Rastje je izrazito suholjubno. V puščav- skem podnebju v notranjosti so izrazite dnevne tem- peraturne amplitude (do 35 °C). Tu se razteza Pam- pa del Tamarugal, ki se imenuje po značilnem grmi- čevju z globokimi koreninami. V višinskem puščav- skem podnebju je nekaj več rastja v višinah nad 3 0 0 0 m. Proti jugu med Vallenarjem in reko Acon- caguo je območje polsušnega stepskega podnebja. Tu pade do 150 mm padavin, ki so precej neredne in padejo v zimskem času. Takrat lahko opazujemo pojav »cvetoče puščave«. V tem podnebnem pasu se na jugu že pojavijo nekatera drevesa. Med reka- ma Aconcagua na severu in Tolten na jugu se raz- prostira območje sredozemskega podnebja. Količi- na padavin narašča v smeri proti jugu. Santiago ima GEOGRAFSKI OBZORNIK srednjo letno temperaturo 14 °C in dobiva 256 mm padavin. V Talci je padavin že 716 mm. Prevladuje tipično sredozemsko podnebje z nekaterimi čilskimi posebnostmi. Proti jugu med reko Tolten in Puerto Monttom sledi deževno zmerno toplo podnebje, ki ima padavine prek celega leta (od 1500 do 2000 mm). V takem podnebju uspevajo obsežni goz- dovi, kjar rasejo tudi nekatere zimzelene rastline. Juž- no od Puertto Montta se začenja pas deževnega oceanskega podnebja, ki zajema večji del razčlenje- nega južnega dela države do otoka Hanover. Pada- vine, ki jih prinašajo zahodni vetrovi, so razporeje- ne prek celega leta. Letno tu pade več kot 2000 mm padavin (Puerto Aisen 2490 mm). Zaradi zmernih tem- peratur uspeva vedno zeleni gozd. Ze južno od 51 ° j. g. š. se začenja tundrsko podnebje, ki zajema otoke in polotoke na skrajnem jugu države. Srednja letna temperatura je okrog 7°C. Padavine so obil- ne, okrog 3000 mm, in so enakomerno razporeje- ne prek celega leta. Njihova količina se zmanjšuje od zahoda proti vzhodu. Rastje je tundrsko. Poseben tip podnebja je hladno stepsko podnebje, ki zajema območja čilskega ozemlja vzhodno od andske pre- grade. Ta tip podnebja najdemo na dveh območjih. Prvo območje leži med 44 in 4 8 ° j . g . š . , drugo pa zajema širšo okolico Magellanovega preliva vključ- no z večjim delom čilske Ognjene zemlje (Ognjene dežele). Srednje letne temperature so okrog 6 °C. Ko- ličina padavin pojema od severa proti jugu (Punta Arenas 437mm). Zaradi pomanjkanja padavin je rast- je stepsko. Mrzlo gorsko podnebje je značilno za naj- višje dele Andov. Ta tip podnebja se na severu dr- žave pojavi pri 6 0 0 0 m nadmorske višine, nad San- tiagom pri 4000 m, na območju Magellanovega pre- liva pa že na 7 0 0 m. Zanj sta značilna večni sneg in led. Majhen del čilskega ozemlja, ki ga predstav- lja Velikonočni otok, ima deževno tropsko podneb- je s srednjo letno temperaturo 20,7 °C. Poseben tip podnebja, to je polarno podnebje, ima tudi tisti del Antarktike, ki si ga lasti Čile (1, 3). Čilske reke praviloma tečejo v smeri od vzhoda proti zahodu, saj izvirajo v Andih in se izlivajo v Pa- cifik. Zato so kratke in deroče. Kot takšne so slabo primerne za plovbo, imajo pa velik hidroenergetski potencial in igrajo pomembno vlogo v kmetijstvu in industriji. Najdaljša reka je Loa (440 km) na severu države, ki ima tudi največje porečje (33.570 km2). V sušnem delu Čila na severu so endoreična in areič- na območja. Areična ozemlja so zlasti med 23 in 26° j. g. š. Med endoreičnimi območji sta najbolj zna- ni Salara de Atacama in Pampa del Tamarugal. Na severu države ponekod izkoriščajo tudi podzemelj- sko vodo. Reke imajo tu največ vode poleti, ko se ta- li sneg in led visoko v gorah. Ozemlje od reke Co- piapo na severu do skrajnega juga države ima nor- malno rečno omrežje. V Čilu je zelo veliko jezer najrazličnejših oblik in nastanka. Največ jih je v južnem delu države. Na sušnem severu države najdemo tudi slana jezera. V južnem delu Srednjega Čila se po jezerih imenu- je cela pokrajina Región de los Lagos (Jezerska po- krajina). Številna jezera na tem območju predstav- ljajo zelo privlačno turistično območje. Za turiste so zanimiva tudi številna jezera na območju Andov, ven- dar jih je precj težko dostopnih. Morje oziroma morska obala imata za Čile izredno velik pomen. Obala se razteza v dolžini 4 2 0 0 km. Skupaj z antarktično obalo meri v dolži- no celo 7700km. Čilsko obalo sestavljata dva de- la. Od perujske meje na severu do preliva Chacao se v dolžini 2 6 0 0 km razteza Costa Pareja (Podob- na obala), ki že s svojim imenom kaže na bolj ho- mogeno podobo z redkimi zalivi in otoki. Pravo nas- protje temu je Costa Desmembrada (Razkosana obala) od omenjenega preliva Chacao do rta Horn na skrajnem jugu. Zanjo je značilen pravi labirint fjor- dov, polotokov, otokov, prelivov in zalivov. Južno od rta Horn (Cabo de Hornos) do prvih odrastkov Antark- tike se razteza okrog 800 km širok Drakov preliv. Od 40° j. g. š. proti severu teče ob čilski obali hla- den morski tok, ki ga poznamo pod imenom Hum- boldtov ali tudi Perujski tok. Njegova voda ima tem- peraturo od 10 do 17 °C in je zelo bogata z mikroor- ganizmi. Ti so izrednega pomena za živalstvo ob či- lenski obali. Bogastvo rib omogoča ribolov zlasti v se- vernem delu države. Južno od 40° j. g. š. v smeri pro- ti jugu teče drugi morski tok, ki ga označujemo po rtu Horn. To je večinoma površinski tok mrzle vode, ki obliva istoimenski rt. 1. Domič Kuscevič, L., Fuentes Aravena, A., Cecele Ciuffi, P. 1994: Geografía de Chile. Educación me- dia. Editorial Santillana. Santiago de Chile. 2. Súber Caseaux, B. 1961: Chile o una loca geo- grafía. Editorial Ersilla. Santiago de Chile. 3. Vidal, H., G. in drugi 1982: Chile. Esencia y evo- lución. Instituto de estudios regionales de la Uni- versidad de Chile. Santiago de Chile. 4. The Camridge Encyclopedia of Latín America and Carribean. Cambridge University Press, /985. 12