281 IN MEMORIAM IN MEMORIAM Obituaries Nace [umi, Ljubljana CVITO FISKOVI] (1908–1996) Spominski utrinki iz petdesetih let Od osamosvojitve Slovenije sem večkrat razmišljal o preho- jeni poti našega konservatorstva, kolikor sem jo tudi sam aktivno doživljal in – če to ni pretirano – sooblikoval. Pri tem ni mogoče mimo okoliščine, da se je velik del mojega poklicnega življenja odvijal v okvir- ih Jugoslavije, ne zgolj ožje domovine Slovenije. Očitno na podoben način razmišljajo tudi drugi, ki so doživeli podobne usode. Nasploh lahko rečemo, da vloga Jugoslavije za naše današnje življenje tudi pri varstvu spomenikov še zdaleč ni domišljena in se bomo zato občasno morali vračati k skušnjam časa, ko smo živeli znotraj večjega prostora. Ta nam ni bil zgolj ovira, marveč hkrati tudi spodbuda, saj smo lastna razmišljanja in lastno prakso nujno lahko pomerjali v širšem kontekstu. Konservatorsko misel tistega časa so odločilno sooblikovali nekateri vidni predstavniki, ki jih ne bo mogoče nikoli odmisliti, saj sodijo k temeljnim kamnom naše spomeniškovarstvene dejavnosti. Med njimi sodi na eno prvih mest gotovo zdaj že pokojni Cvito Fisković. Njegovo ožje delovno področje je bila Dalmacija, kjer je raziskoval spomeniško dediščino kakor hkrati skrbel za njen obstoj, za njeno ohranjanje in po potrebi tudi za rekonstrukcije nekaterih vidnih spomenikov. V spominu imam seveda tedaj vsem znano prizadevanje za IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 281 282 IN MEMORIAM rešitev nekaterih vprašanj, ki so zadevala ne le miljejsko zanimive, mar- več tudi likovno izjemno pomembne spomenike. Šlo je hkrati za dejavnost, ki naj bi odpravila škodo, nastalo v drugi svetovni vojni, za delo torej, ki je bilo skupna osnova ne le za Dalmacijo ali Hrvaško, mar- več tudi za celotno jugoslovansko ozemlje, za dejavnost, ki se ji je tedaj posvečala domala vsa Evropa, prav posebej pa seveda nekatera v tej vojni prizadeta območja. Treba je reči, da o teh vprašanjih v tedanji Jugoslaviji ni bilo vselej enotnih stališč. Mestna hiša v Šibeniku je bila v drugi sve- tovni vojni tako temeljito poškodovana, da so nekateri razmišljali celo o možnosti, da bi namesto nje postavili sploh novo stavbo. Zlasti beogra- jsko središče se je po nekaterih predstavnikih ogrevalo tudi za omenjeno možnost z argumentom, da je stavba zaradi nastale škode praktično odpisana. Cvito Fisković je zastopal z vso odločnostjo stališče, da je treba šibeniško mestno hišo obnoviti v prvotnem stanju. S takim stališčem je premagal tudi »načelni« odpor nasprotnikov, saj je menil, da želje po obnovi ni mogoče zavreči z nikakršnimi »strokovnimi« argumenti. Znano je, da je Fiskovićevo mnenje obveljalo in šibeniška mestna hiša je bila rekonstruirana ter še danes igra pomembno vlogo v javnem in kulturnem življenju mesta in pokrajine. Vsekakor je Fiskovićevo prizadevanje za obnovo tega spome- nika ostalo v mojem spominu kot ena svetlih točk v razvoju stroke in utrjevanju zavesti, da nekaterih postopkov, ki jih lahko nasvetuje teori- ja, ni mogoče sprejeti, če so v nasprotju s trdnimi stališči prizadetih ljudi. S takimi akcijami se je Cvito Fisković uveljavil po vsej Jugo- slaviji. Bil je v najožjem vrhu konservatorstva v Jugoslaviji, ozko pove- zan z odločujočimi dejavniki v mednarodni areni. Najprej seveda zno- traj Jugoslavije same. Ime Cvita Fiskovića je ozko povezano tudi s Slovenijo. Sodeloval je med drugim na jugoslovanskem posvetovanju konservatorjev v Ljubljani, ki je eno sklepnih dejanj doživelo v Novem mestu. Tam je arhitekt Marjan Mušič delal pri obnovi ključnih sestavin mestne podobe. Nepozabno je bilo njegovo vodstvo po nabrežju Krke, kjer se je lahko razgovoril o »bosanski« panorami mesta, za katero je bilo vredno ohraniti tudi skromne prvine. Nepozabno je sklepno zase- danje v Novem mestu, ki se ga je udeležil tudi znani italijanski arhitekt Forlatti. Mušič je želel, da bi Fisković sproti prevajal njegova izvajanja v italijanščino, tako da bi jih ugledni gost lahko razumel. Vabilo k pre- IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 282 283 IN MEMORIAM vajanju je bilo tako brezprizivno, da se je Fisković zdrznil, preden se je lotil prevajanja, ki pa ga je opravil nadvse vestno in skrbno. Ta spominski utrinek govori tako o vpetosti Slovenije v širši evropski prostor kakor o tesnem sodelovanju vidnih jugoslovanskih delavcev v stroki. V pedesetih letih so bila na dnevnem redu različna vpra- šanja, povezana tako s popravljanjem vojne škode na spomenikih kakor z urejanjem temeljnih načel v novem sistemu. Spominjam se nadvse ostrih polemik, menda je bilo to na splitskem posvetovanju jugoslovan- skih konservatorjev, kakšno vlogo nameniti spomeniški dediščini v Dubrovniku spričo spremenjenih družbenih razmer. Razprava je zaje- mala dubrovniške dvorce, ki so izgubili svoje tradicionalne lastnike in je bilo zdaj treba začrtati pot do novih lastniških odnosov. Dobro se spominjam – spet ne naključno – mnenja kolegov iz Beograda, naj bi dvorci prevzeli poljubne funkcije ali pa naj bi jim dodelili privilegirane porabnike. Na odprti sceni se je tedaj odvijal boj, ki je lahko samo postopno pripravljal možnosti za preživetje in obnovo spomeniške dediščine. Cvito Fisković je v tem pogledu zastopal vselej trdna, načel- na stališča ter jih s svojim javnim ugledom, tako strokovnim kakor poli- tičnim, lahko tudi uveljavljal. Treba je opozoriti, da smo na Slovenskem prav v skladu z zveznimi posvetovanji odločno zastopali stališče, naj bi bil konservator javni delavec, sposoben, da svoja mnenja zastopa ne le v pisarni, mar- več tudi v najširši javnosti. Razmerje med profano in sakralno dediščino v rodni Dal- maciji je včasih moral preizkusiti tudi v Sloveniji, kadar se mu je odprla priložnost za sodelovanje. Nekdanja vsejugoslovanska srečanja konser- vatorjev so take priložnosti ponudila vsakih nekaj let. Posvetovanja so bila vselej povezana z ekskurzijami, kjer je bilo mogoče pregledati prizadeto dediščino, predstavljeno na posvetovanju. Fisković je z začu- denjem priznal slovensko tezo, ki jo je posebej zagovarjal France Stel` e, da so na slovenskih tleh poleg profanih in velikih cerkvenih stavb zlasti pomembne tudi številne podeželske cerkve, predvsem zaradi znanih stenskih poslikav. Fisković je bil potemtakem eden pomembnih mož, ki so pomagali ustvarjati razumevanje za različnost dediščine v raz- ličnih jugoslovanskih okoljih. IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 283 Fisković mi je ostal v spominu tudi kot človek, ki je bil zme- raj pripravljen odpotovati na kakorkoli zanimivo konservatorsko pri- reditev kjerkoli v Evropi. V spominu imam neko posvetovanje, ki so ga pripravljali v Španiji. V zveznem organu, ki naj bi predlagal kandidata ali kandidate za udeležbo, pa smo skoraj celo uro pretresali pametno rešitev, za katero se je sam ponudil Cvito Fisković. Cvito Fisković je tudi tisti človek, ki je ostal v trajnem spominu zaradi svoje izjemne strokovne pripravljenosti in obsežnega znanja. Splošno je znano, da je s svojim raziskovanjem ustvaril pogoje za oceno in vzdrževanje cele vrste spomenikov v Dalmaciji. Objavil je vrsto lastnih zapiskov o delavcih, ki so prispevali odločilne poteze te obsežne dediščine. In bil je vselej nesebično pripravljen svoje znanje posredovati vsakomur, ki ga je ta snov zanimala in ki jo je za svoje delo potreboval. Končni vtis, ki ga je veliki pokojnik zapustil zanamcem, je vsekakor njegova kolegialnost, ki je premoščala vsakršne ovire in razširila njegovo priljubljenost povsod, kjer so ga poznali. Bil je sve- tovljan brez ozkih zamejitev, človek odprtega srca, pionir potrebnega sodelovanja v sodobnem svetu. Prav zato tudi ne bom nikoli pozabil ganljivega prizora, ko mu je pobratenje predlagal njegov starejši kolega Ljubo Karaman in ga je Cvito seveda s solzami v očeh sprejel. Tako je ustvaril nov most, tokrat med generacijami. 284 IN MEMORIAM IN MEMORIAM 281–280 12.12.2005 09:45 Page 284